DEMOKRACIJA
Samo pogumnim, žilavim, \ vztrajnim, značajnim in nezlom Ijivim Slovencem bo zajačen narodni obstoj !	josip	STRITAR
Leto XII. - Štev. 20
Trst - Gorica, 15. oktobra 1958
Izhaja 1. in 15. v mesecu
OBČINSKE VOLITVE V TRSTU
Se vedno brez zagotovljene večine
Nazadovanje levice in desnice - Okrepitev demokratične sredine - Neodvisneži kopnijo
Ali so tržaške občinske volitve dale takšen rezultat, da bomo v prihodnjih letih imeli stalno občinsko upravo?
To je bilo prvo vprašanje, ki si ga je zastavil povprečen Tržačan, ko je poslušal •bjave volilnih rezultatov po radiju, posebno pa še, ko je pogledal razpredelnice, ki so jih naslednji dan objavili vsi dnev-*iki. Takoj je presodil, da nikakor ni izključeno, da bi znali Tržačani prej ali slej še enkrat dobiti komisarsko upravo, ki bi nato najbrže ostala kar nekaj let, do prihodnjih občinskih volitev v vsej državi in ne samo v Trstu.
Vladni stranki, tj. krščanski demokrat-je in socialni demokratje, ki sta nekako že v naprej pripravljale, da s podporo ali celo neposrednim sodelovanjem republikancev sestavita nov občinski odbor nista namreč dobili zadostne večine. Od skupnih 60 sedežev v občinskem svetu so jih zasedli samo 29. Tako bi jim za nemoteno vodstvo občinskih poslov bila potrebna vsaj pomoč liberalcev. Sele z njimi bi dosegli potrebno absolutno večino v občinskem svetu. Toda sodelovanje liberalcev ni po volji socialnim demokratom, pa tudi ne republikancem. Krščanska demokracija bi torej znala za pridobitev dveh liberalnih glasov izgubiti v občinskem svetu podporo šestih social-demokratskih in republikanskih glasov. Kako bodo torej novi tržaški občinski svetniki sestavili tak občinski odbor, da bo lahko u-spešno opravljal svojo nalogo, je še vedno veliko vprašanje. Nemogoče je, da bi da nes nanj odgovorili. Ce ne bo hotela s staviti enobarvnega odbora, ki bi gospodaril z bolj ali manj neprikrito podporo fašistov bo pač krščanska demokracija nujno skušala v Trstu obnoviti nekdanir štiričlansko koalicijo. Ali bo v tem uspela je seveda drugo poglavje. Vsekakor pa krizam in zastojem na tržaški občini ni še videti konca.
Glavnega problema, zaradi katerega so bile razpisane torej tržaške občinske volitve niso rešile. V ostalem pa je treba priznati, da so nakazale nekaj značilnih premikov v usmeritvi tržaških volivcev in to čeprav je volilna kampanja potekala ob splošnem nezanimanju občanov. Vse odkar so Tržačani po drugi svetovni vojni začeli znova svobodno izpovedovati svoje politično mnenje so misovci, nasledniki nekdanjih fašistov, prvič zabeležili znatno nazadovanje svojih glasov. Od viška 33.363 glasov, ki so ga dosegli na letošnjih majskih parlamentarnih volitvah so padli na 27.564 glasov. Tudi če prištejemo še njihove disidente, dobimo komaj 28.104 glasov. Upoštevajmo nadalje, da se je zadnjih volitev udeležilo samo 186.490 volilnih upravičencev, majskih parlamentarnih volitev pa 200.042 volivcev, pa bomo še vedno ugotovili, da je fašistična izguba večja kot pa bi odgovarjalo razliki teh dveh številk, In to je pozitiven pojav. Z njim se je Trst, čeprav z nekajletno zamudo, uvrstil med tisto večino italijanskih mest, v katerih je neofašizem začel umirati. Tudi druga desničarska stranka, monarhisti, so v primerjavi s prejšnjimi občinskimi volitvami padli od 5832 glasov na borih 2394 glasov. Ne cepitev ne združevanje ne more torej ustavljati njihovega zatona. Kar je preživelo je preživelo Istočasno s skrajno desnico je nazadovala levica. Ob večjem številu .volivcev kot leta 1956. so komunisti dobili v nedeljo 712 glasov manj, medtem ko so Nennijevi socialisti zdrknili od 9.633 glasov leta 1956 na 6.145 glasov. Očitno je, da jim v Trstu posebno škoduje njihovo preveč očitno bratenje s titovci. Njihov neuspeh je še toliko večji, če vidimo, da so, pred komaj štirimi meseci, na parlamentarnih volitvah dobili v tržaški občini 11.503 glasove. Res je, da so se takrat precej okoristili s titovsko odsotnostjo, toda za tako veliko nazadovanje to ni zadostna razlaga. Socialistični neuspeh odkriva razočarjanje volivcev, ki so od Nen-nija pričakovali odločnejšo in pozitivnejšo Politično akcijo, ustvarjanje enotne socialistične stranke, ne pa nadaljevanje bratenja s komunisti vseh barv. V primerjavi g občinskimi volitvami leta 1956 je levica, h kateri prištevamo tudi titovce, v tržaški občini izgubila 5.186 glasov. Njen delež je padel od 30.6 odstotka na 27,35 •dstotka. Ne more torej trditi, da bi ohranila svoje pozicije.
V	nasprotju s skrajneži je svoje pozi-oije okrepila demokratična sredina. Vanjo štejemo krščansko demokracijo, socialne demokrate, republikance, radikale in liberalce. Ti so skupno dobili leta 1956 45,1 •dstotka glasov, na letošnjih majskih parlamentarnih volitvah 47,38 odstotka in zdaj 49,57 odstotka. Demokratična sredina
torej stalno jača svoje vrste. Čeprav je krščanska demokracija dobila nekaj nad 1.500 manj glasov kot na parlamentarnih volitvah je pa vendar ta razlika manjša kot bi to odgovarjalo manjšemu številu volivcev. Zato vidimo, da se je istočasno njen procentualni delež povečal od 33,80 odstotka na 35 odstotkov vseh glasov. V primerjavi z volitvami leta 1956 je dobila nekaj nad 8.500 glasov več. Drugo največje povečanje so v istem razdobju za-beleželi liberalci, in sicer za 2.282 glasov. Okrog 800 glasov so na novo pridobili tudi socialini demokratje. Za malenkost
so nazadovali samo republikanci in radikali. To naj bi dokazovalo, da se tudi v demokratični sredini uveljavlja težnja k zbiranju v večje stranke.
Nezadržno je nazadovanje neodvisne-žev. Od 26.907 glasov, kolikor so jih dobili na svojem višku leta 1952 so preko majskega rezultata 12.237 glasov padli na 9.678 glasov. Pravzaprav se pa lahko sploh čudimo, da sta ti dve stranki, v kateri je zdaj gibanje razdeljeno, sploh še dosegli takšen rezultat. Ko bi v Trstu ne bilo toliko upravičenega in zagrenjenega nezadovoljstva bi ti politični skupini, ki v
danih okoliščinah nimata nobenega stvarnega upanja na uspeh, zasedli v volilni razpredelnici še skromnejše mesto. Tako pa sta se ohranili kot sredstvo, Jti ga mnogi uporabijo, da z njim izrazijo svoj protest.
Poglavje zase predstavljajo na teh volitvah slovenski glasovi. V primerjavi z rezultati iz leta 1952 smo, takoj ža monarhisti in socialisti, ki nas v tem edini prekašajo, Slovenci izgubili sorazmerno največ glasov. To pa je posebno in žalostno vprašanje, o katerem govorimo na drugem mestu.	•
STRANKA	VOLI Oktober 1958 Glasov y Sedežev			L M 1 Maj 1958 Glasov o/ /o		IZID 1956 Glasov o/		1 1952 Glasov	%	1949 Glasov oi n	
Krščanska demokra.	65.272	35.—	23	67.610	33,80	57.023	31,3	59.133	33,1	65.944	39,1
Social, demokratje	13.385	7,18	4	13.131	6,56	12.586	6,9	10,445	5,8	10.761	6,4
Republikanci	5.521	2,96	2	6.937	3,47	6.379	3,5	8.407	4,7	9.107	5,4
Radikali	1.447	0,77	—	—			1.752	0,9	_			
Liberalci	6.824	3,65	2	7.111	3,55	4.542	2,5	5.768	3,2	3.109	1.8
Komunisti	40.304	21,61	14	42.751	21,37	41.016	22,3	30.978	17,3	35.569	21,1
Socialisti	6.145	3,29	2	11.503	5,75	9.633	5,3	2.609	1,5	_	
Titovci	4.583	2,45	1	—			5.569	3,0	4.924	2,7	3.971	2,4
Slovenska lista	2.833	1,52	1	—			3.791	2,1	3.559	2,0	3.017	1,8
Fronta za neotdv.	4.291	2,30	1	6.076	3.04					26.907	15,0	16.340	9,7
Tržaška unija	5.387	2,88	1	6.161	3,08	——			___			
Misovci	27.564	14,78	9	33.363	16,68	26.934	14,8	20.570	11,5	10.222	6,1
Misovski desidenti	540	0,33	—											_			
Združeni monarhisti	2.394	1,28	—	5.399	2.70	5.832	3,2	' 2.915	1,6	_	
Ostali	—	—	—	—	,—	7.674	4,2	2.769	1,6	10.571	6,2
Skupno volilo	186.490	- —	— 200.042		--Ji		182-731	er-		178.984	•—■	168.610	—
Sprememba na stolici Sv. Petra
Življenje in delo Pija XII. - Kardinali so prispeli - Kdo ga bo nasledil?
Papež Pij XII., namestnik Kristusov na Zemlji, ki je 9. oktobra v zgodnji jutranji za večno zatisnil svoje oči, je bil 262. naslednik sv. Petra. Dolgih devetnajst let, v eni najburnejših dob svetovne zgodovine, je- varno in odločno vodil sv. Cerkev.
Pij XII., s posvetnim imenom Eugenio Giuseppe Gioanni Pacelli, se je rodil 2. marca 1876. leta kot tretji otrok rimske s cerkvenim življenjem tesno povezane plemiške družine. Njegov oče Filippo Pacelli je bil odvetnik pri najvišjem cerkvenem sodišču za vprašanja zakonskih zvez. Ded pokojnega papeža Mareanto-nio Pacelli, pa je bil pod Leonom XIII. notranji minister takratne papeške države. Ustanovil je tudi glavno vatikansko glasilo »Osservatore Romano«, ki izhaja še danes. Markiz Francesco Pacelli, brat pokojnega papeža, pa je aktivno sodeloval pri sklepanju Lateranske pogodbe, s katero je bil 7. junija. 1929 urejen spor med sv. Stolico in italijansko državo. Poleg tega brata je imel Eugenio Pacelli še dve sestri.
Eugenio Pacelli je obiskoval in končal vse šole v Rimu. Ze zgodaj je čutil v sebi klic za mašniški poklic.
Posvečen 2. aprila 1899. je kasneje, poleg svoje službe, še nadaljeval višje študije ter dosegel doktorate v kanonskem pravu, filozofiji in teologiji. Leta 1901. je bil imenovan v Sveto Kongregacijo za posebne cerkvene zadeve. S tem je začela njegova karijera v vatikanski diplomatski službi. Po izbruhu prve svetovne vojne je bil imenovan za tajnika Svete Kongregacije za posebne cerkvene zadeve in je kot tak bil eden najožjih sodelavcev pri mirovnih naporih tedanjega papeža Benedikta XV. Pravzaprav mu je papež pri tem namenil odločilno vlogo in ga je leta 1917. poslal kot apostolskega nuncija na Bavarsko, v edino nemško državo, ki je vzderževala diplomatske stike z Vatikanom. V povojnih revolucionarnih letih je Eugenio Pacelli v Nemčiji neposredno in dodobra spoznal sodobne politične probleme in gibanja. Prisostoval je poskusom komunističnih pučev, prvemu pone-srečnemu Hitlerjevemu uporu itd.
Svoja opažanja je ime! priliko izmenjati s tedanjim nadškofom Achillom
Rattijem, ki je kot papežev vizitator za Poljsko potoval skozi Monakovo. Ugotovila sta, da imata enake nazore. In ko je Ratti postal leta 1922. papež Pij XI., ni pozabil na sposobnega Pacellija. Leta 1929 ga je za njegove zasluge, med katere spada tudi sklenitev konkordatov z Bavarsko Prusijo, imenoval za kardinala. Eugenio Pacelli se je vrnil v Rim, kjer je stari kardinal Oasparri, po uspešni sklenitvi Lateranske pogodbe, kmalu nato prosil papeža naj ga razreži naporne službe državnega tajnika. 10. februarja leta 1930 na to odgovorno mesto imenovan kardinal Pacelli. Kmalu zatem, 1. aprila 1930,' ga ie Pij XI. imenoval za Camerlenga Svete Rimske Cerkve, s čemer ga je dvignil na najvi.šii položai v kardinalskem kolegiju. Kardinal Pacelli pa je bil vsa leta najpožrtvovalnejši in najzaupnejši papežev sodelavec in svetovalec.
Pij XI. je umrl 10. februarja leta 1939. Svet ie živel v napetosti in pričakovanju vojne. Sv. Cerkev ie v tistih trenutkih rabila poglavarja, ki bi imel veliko politično izkušnjo in razglednost. Izbira ni mogla pasti na drugega kot na kardinala Pacellija. 1. marca se je 63 kardinalov zaprlo v konklave in že drugega marca je dim iznad Sikstinske kapele naznani), da ima sv. Cerkev novega Vodnika. Bil je kardinal Pacelli, ki si je iz spoštovanja in ljubezni do svojega predhodnika Pija XI. nadel ime Pij XII. Z niiin je prvič po letu 1669 vatikanski državni tajnik postal papež, in prvič po letu 1730. je na stolico sv. Petra sedel rojen Rimljan.
V	dolgi vrsti naslednikov sv. Petra bo zgodovinar težko našel papeža, ki bi se bolj zavedal svoje vzvišene naloge in odgovornosti napram Cerkvi, vsemu svetu in človeštvu; kot se je tega zavedal Pij XII. Živel je res s Svojim časom in je Božjo pomočjo dal iz sebe kar je mogel. Vztrajal je in se žrtvoval, sledeč pri tem zgedu in vzorom Njega, ki Ga je nadomeščal. Zato se njegovemu spominu danes ne klanjajo samo ljudje katoliške cerkve temveč tudi pripadniki drugih, celo ne-krščanskih veroizpovedi.
* * *
Kardinalski kolegij, ki se bo predvidoma zbral v konklave dne 25. oktobra, ne bo imel lahke naloge, da izbere vred-
nega naslednika tako velikemu papežu.
O tem, kdo bo bodoči papež, se vrstijo razna ugibanja. Ker imajo v kardinalskem kolegiju zdaj večino neitalijanski kardinali menijo nekateri, da novi papež ne bo Italijan. Drugi spet sodijo, da bo prevladala tradicija in da bo novi papež izvoljen iz vrst , italijanskih kardinalov.
Slovenci, Slovenke!
Upravne volitve so končane. Poglejmo izidom odločno v obraz, brez olepšavanja. Od 1956 je nazadovala »Slovenska lista«, tako kot so nazadovali tudi titovci. To je brez dvoma hud udarec za slovensko stvar.
Ta izguba glaspv pa ni posledica morebitnega zmanjšanja števila Slovencev in Slovanov v Trstu, ne. V dveh letih se je število Slovencev še povečalo. Ali narodna zavest naših ljudi, boljše rečeno, čut dolžnosti voliti slovensko, peša. Slovenci volijo italijanske stranke, ne ker ne bi bili več Slpvenci, ampak iz najrazličnejših drugih vzrokov. Nekateri hočejo voliti »velike stranke«, in zares opažamo, da so tudi vse manjše in srednje italijanske stranke izgubile po več tisoč glasov. Drugi zopet so volili pri državno-zborskih volitvah v maju, ker nismo Slovenci postavili svoje liste, za razne druge stranke in so tudi sedaj tam ostali. To velja za naše kot za titovske volivce.
Kakor smo naglašali med volilnim tekmovanjem, moramo zopet pribiti, da smo Slovenci in Slovani v Trstu od države in ustave priznana narodnostna skupnost, ki ima svoje državne šole in radijsko postajo; smo po ustavi enakopravni s sodržavljani italijanske narodnosti. Državni zakoni morajo ščititi nas in naše pravice! Zavedati se moramo vsi tega svojega položaja in živeti življenje prostih, svobodnih državljanov v demokratični državi. Do tega spoznanja in prepričanja mora priti vsak tržaški Slovenec in Slovan. V tej smeri gre naša pot naprej.
Vsem volivcem »Slovenske liste« izrekam iskreno zahvalo za izkazano zaupanje in za možato odločno zadržanje.
Trst, 15. oktobra 1958.
Dr. Josip Agneletto
Kaj je s slovenskimi glasovi? .
Ne smemo si prikrivati resnice. Med skupinami, ki so na zadnjih volitvah utrpele veliko izgubo glasov, smo tudi Slovenci. Z majhno razliko vel'a to za listo Neodvisne socialistične zveze, ki naj bi sicer, vsaj po svojih kam didatih veljala za narodnostno mešano listo, kakor tudi za Slo* vensko listo. Prva, ki je leta 1956, pri manjšem skupnem številu vot livcev, dobila 5.569 glasov, jih je preteklo nedeljo nabrala komaj 4.583. Dodajamo, da je zanjo vot lilo vsaj nekaj Italijanov, pa bot mo ugotovili, da stoji za njo kvečjemu kakšnih dobrih 4000 slovenskih volivcev. Njena izgut ba znaša okrog 16 odstotkov. Štet vilčno sicer manjša, toda zato procentualno še večja je izguba Slovenske liste. Na volitvah leta 1956 je zanjo glasovalo 3.791 vot livcev, preteklo nedeljo pa samo 2.833. Njena izguba se giblje ot krog 25 odstotkov. Obe listi skut paj, ki sta na volitvah leta 1956 dobili 9.360 glasov, sta zdaj dot bili samo 7.416 glasov in sta s tem utrpeli izgubo 21 odstotkov, kar je nad eno petino glasov. Pot litično je izguba težja za titovce, ki so v zadnjem občinskem svetu imeli dva zastopnika, medtem ko bodo odslej imeli samo enega.
Ni da bi se tega veselili, češ, nekdo je pa le še bolj prizadet kot mi. Dejstvo je, da v tem prit meru nista neuspeha utrpeli sat mo dve politični stranki, temveč je volilni izid razkril razvoj, ki postane, če se ne ustavi, lahko usodnen za nadaljni obstanek in ohranitev tržaških Slovencev sploh. V volilni kampaniji nismo samo zaradi propagande razlagat li kako važno je, da tržaški Slot venci na volitvah izpričajo svoj obstoj in voljo do ohranitve s tem, da glasujejo za slovenske lit ste. Javnost in italijanski krogi bodo namreč vedno šteli za odt ločno slovenske samo takšne glasove medtem ko jim je vse drugo, kar glasuje za narodno? stno n neopredeljene ah celo itat lijanske liste že asimi'icano ali vsaj na poti v asimilacijo. Kdor tega m \ er jame, nai vzame v ret kc itali anski tisk, ki na osnovi zadnjih volilnih rezultatov napot veduje, da bodo na prvih prihodt njih volitvah izginili iz občinsket ga sveta »beli« Slovenci, na nat slednjih volitvah pa še rdeči tU tovci. Pobudno kot on bodo sot dili vsi, posebno v daljnem svet tu, ki gledajo na tržaške problet me, ne da bi podrobno poznali naše razmere. Odslej in do nat daljnega bo zanje v tržaški občini samo 3,79 odstotka Slovencev, medtem ko jih je bilo še do pret tekle nedelje 5,7 odstotka. In ne bo lahko ugovarjati, če nam bodo v tem razmerju tudi odmerjali naše pravice.
Ali so pomislili na vse to, na vse kar so s svojim glasovanjem tvegali tisti, ki so zaradi nepout čenosti, zavajanja ali nezrelosti oddajali svoje glasove neslaven? skim listam?
Vsekakor pa je na slovenskih političnih vodstvih v Trstu zdaj odgovorna in neodložljiva zgodot vinska naloga, da ustavijo proces, ki so ga občinske volitve glede tržaških Slovencev tako boleče razkrile. Pri tem sta seveda pot trebna podpora in sodelovanje vsakega tržaškega Slovenca in Slovenke.
V nedeljo. 26. oktobra vsi Slovenci na II. TABOR v Dolino!
VESTI z GORIŠKEGA
Zemljo kmetom v obdelavo pridelke komunistom v FLRJ
„Klic Triglava**
Med vojno, ko je vihrala v Jugoslaviji komunistična revolucija, so komunisti slovenskega kmeta zapeljevali in varali z geslom: »Zemljo tistemu, ki jo obdeluje!« Nepoučeni kmetje, zlasti revni mali posestniki, najemniki in polovinarji so geslu verjeli in kumunistom zaupali.
Prvo razočaranje se je v Jugoslaviji pojavilo, ko so po vojni komunisti uvajali prisilne zadruge, v katerih je nekaj komunističnih podrepnikov prejemalo v propagandne namene dobre plače, vsi ostali pa zelo slabe in povsem nezadostne za življenje.
Bil je prvi primer poizkusa državnega suženjstva, ki pa je bilo že kmalu vsaj navideuno- odpravljeno, ker so voditelji takih zadrug bili sami neuki, upravljanja nevešči,'kmetje sami pa niso hoteli opravljati suženjskega dela.
Komunisti so si tedaj, pod pritiskom razmer, izmislili drugo nakano: orisilne zadruge so odpravili in kmetom porazdelili zemljo v zasebno obdelavo. Tudi v zemljiških knjigah so jih vpisali kot lastnike, toda samo gole lastnike obdelovalce in ne tudi s pravico prodaje.
Sam vrhovni poglavar rdečih oblastnikov, maršal Tito, je priznal, da prisilne zadruge niso uspele in odločil, da je treba zemljo kmetom vrniti, da jo zopet obdelajo in napravijo rodovitno, ko je pod komunističnim prisilnim zadružništvom postala tako zelo nerodovitna. Saj je isti maršal Tito moral iskati pomoči, pšenice za kruh, pri »izkoriščevalskih amerikan-skih kapitalistih«, lažnivo pa je leto za letom trdil, da mu je suša uničila pridelke, ker se ni upal povedati tudi v inozemstvu, da so se jugoslovanski kmetje suženjskemu prisilnemu delu uspešno upirali.
' No- jugoslovanski kmetje so prejeto zemljo zopet dobro obdelali, se pri teir^ pridnem delu potili, da bi le zemljo napravili zopet rodovitno.
: Istočasno so komunisti gradili ogromne vinske kleti, ki so jih kmetje, resnici na ljubo bodi povedano, gledali z nezaupanjem. Zakaj neki stranske poti v take kleti? Zakaj toliko obrambnih zidov okoli njih?
Kopali so zemljo pridno in veselo, pa jim je hipno zastal dih, ko se jim je pogled obrnil na klet. Ali ni to morda obnovljena klet srednjeveškega gospoda, oblastnika, ki je požiral žulje slovenskega kmeta?!
Sramotno izkoriščevanje
Lani, oktobra 1957, je po tolikem pridnem delu zopet trta dobro obrodila, toda tudi klet je bila istočasno že dograjena. Komunisti, varljivi dialektiki, so kmetom vrgli sladkorček: zahtevali so samo polovico trtnega pridelka in ga tudi dobro, prav dobro plačali. Najmanj po sto dinarjev liter mošta, pa tudi stoštirideset. Kmetje so veselo vozili T>olovico grozdja v klet, drugo polovico pa še dražje prodajali zasebnikom iz Ljubljane in od drugod.
Komunistični aktivisti in njihova pod-repniška drhal so kričali na vse grlo: To je naše socialistično gospodarstvo! Hvala partiji in velikemu narodnemu heroju maršalu Titu, ki je naše kmgte osvobodil izkoriščevanja in sužnosti!
Letos je trta tudi bogato obrodila in
Prejeli smo in objavljamo:
Gospod urednik!
Polnih petindvajset let sem preživel v Egiptu in vsi moji otroci, trije sinovi in štiri hčere, so se tam rodili, vzgajali in šolali. Zdi se mi, da je italijanska kolonija v Egiptu takoj za grško najštevilnejša. Jaz sem ostal italijanski državljan, medtem ko so si nekateri že pred leti pridobili egiptovsko državljanstvo, kar pa je danes skoraj nemogoče. Na ta način so si poskušali zagotoviti zaposlitev, ki je za tujce danes zelo otežkočena, nekaterim celo onemogočena.
Tako v Aleksandriji, Kairu, Izmajliji in morda še kje obstajajo lepe in ugledne italijanske osnovne in tudi srednje šole. Nihče namreč ni nikoli poskušal tem šolah izpodkopavati ugleda, niti v vojnem času. Povem odkritosrčno, da je bilo veliki večini samo po sebi razumljivo, da pošilja svoje otroke v italijanske šole. Ce bi bila v Aleksandriji kaka slovenska šola, bi seveda prav tako samo po sebi razumljivo jaz pošiljal svoje otroke v slovensko šolo.
Med Italijani z neitalijanskim državljanstvom in tudi med mnogimi, ki so obdržali državljanstvo svoje domovine, vlada že od nekdaj razvada, da občujejo ti ljudje na ulici in v javnih prostorih v francoščini in ne v svojem materinem jeziku. Francoščina je v njih očeh »nobel«, italijanščina pa kvečjemu jezik za domačo uporabo. Zavedni Italijani so tako poniževanje materinščine obsojali tudi zato, ker je tako zadržanje tudi gospodarsko slabilo italijansko skupnost. Ko je v jeseni pričenjal šolski pouk, so’ obiskovali družine svojih nezavednih rojakov in jih vzpobujali k spoštovanju lastnega naroda
kmetje so zopet računali na lepo plačilo za trdo delo, za žulje in za znoj!
Kar naenkrat pa se poiavi razglas: Nihče ne sme grozdja pobirati dokler oblast tega ne dovoli!
Prišla je v vas pojačena mUica in sledil je drugi razglas: Ves trtni pridelek mora kmet oddati v vinsko klet. prejel pa bo plačilo štirideset dinarjev za liter mošta!
To je komunistično gospodarstvo, to je komunistična gospodarska politika, dragi slovenski kmetje: Zemljo vam, da jo obdelujete, pridelke pa komunistom, da se držijo na oblasti s poUeijskim pritiskom!
To stran meje v kapitalistični Italiji, so slovenski krretje gospodarji vsega svojega prideika in prodajajo vinski mošt po 100 in več lir za liter!
Vidite, predragi pridni slovenski kmetje v Titovini, ste trpini, pravi sužnji saj plačujete trojni davek: prvega, ko garate in se trudite pri obdelovanju zemlje, da vas trdi žulji pečejo iit da vam znoj lije s čela in obraza; drugega, ko morate svoje pridelke oddajati po sramotno nizki ceni in tretjič, ko ste dolžni plačati še zemljiški dohodniski davek.
»Ljubljanski dnevnik« poroča, da so zasačili navijalce cen in jim blago odvzeli. Tako so eni ženski pobrali sedem, drugi pa šest kilogramov sadja, ker sta ga prodajali nekaj dinarjev dražje od »uradno« določene cene. »Ljubljanski dnevnik« sam priznava, da so potrošniki sami prostovoljno plačevali to sadje nekaj dinarjev nad uradno ceno.
Splošno je znano, da je sadje na trgih po vsej Italiji neprimerno dražje kot pa ga prodaja razprodajalcem sadjar, pridelovalec. Tudi z zelenjavo in ostalimi pridelki ni drugače. Razlike med nakupno in prodajno ceno so postale že tako nevzdržne, da se je morala vlada sama( pozanimati za vso zadevo.
Ustanovili so posebno medministrsko komisijo, ki naj preuči celotno vprašanje in najde potrebno rešitev. Poročajo, da je imenovana komisija sklenila ustanoviti prodajne zadruge sadjarjev. Za enkrat se bodo te zadruge ukvarjale z vnovčeva-njem jabolk. Jabolka bodo zadruge prodajale brez vmesnih posredovalcev neposred-. no potrošnikom. Določeno vrsto jabolk bodo n. pr. zadruge prodajale po 100 lir za tri kilograme, medtem ko stanejo danes ista jabolka po 70 lir en kg.
Zadruge bodo delovale le v izrednih primerih, ko je ponudba pridelka v seziji največja. Letos so jabolke zelo bogato o-brodile. Pridelek cenijo na 15 milijonov stotov, pri taki količini bi morala biti jabolka prava ljudska prehrana, ki bi si jo lahko privoščil.
Tudi zelenjava in povrtnina je na trgu v mnogih primerih predraga. Razproda-jalci navadno zaslužijo več kot pa sami kmetje in vrtnarji. Po nekaterih krajih so razprodajo prevzele občine. Tak kolektivistični ustroj pa se načeloma zadovoljivo ne obnese in diši že po samoupravni
in jezika. Jaz kot rojen Slovenc, italijanski državljan in tudi moja žena, rojena Slovenka sva bila z nekaterimi zavednimi Italijani, ki pa niso bili nikoli fašisti, v najboljšem prijateljstvu in sva - to povem brez sramu - tudi sama pomagala pri dokazovanjih, da ostajamo vsak pri svojem. To morda tudi zato, ker so mi mešanci zoprni in nezanesljivi ljudje. To je seveda moje osebno mnenje, zasnovano na izkušnjah in ga nikomur ne vsiljujem.
Vse do danes sem bil prepričan, da so zavedni Italijani in z njimi tudi midva z ženo opravljali koristno delo proti spolzkemu levantizmu, ki tako rad zajame Evropejca na afriških tleh. Posebno so me o pozitivnosti takega dela prepričevali prav Francozi, ki so se, posebno v Aleksandriji na vse kriplje trudili, da bi v svoje šole zvabili čim več italijanskih otrok. Pri tem so se raznarodovalni Francozi posluževali gospodarskega in socialnega, posebno pa še družabnega pritiska, ki je v Egiptu najnevarnejši.
Tu me sedaj na počitnnicah v domovini italijanski tisk hudo učeno in človekoljubno poučuje, da so zavedni Italijani (in tudi midva z ženo) zelo grešili. Tu me javna glasila poučujejo, da je krepitev narodne zavesti in utrjevanje značaja pravzaprav nelojalno, morda celo protidržavno početje in da je sistematično »baštardstvo«, kakršnega proizvaja kar po tekočem traku Levanta, ali kakor temu pravijo v Evropi »asimilacija« višek plemenitosti in človekoljubi ja. Afriški narodi vstajajo proti francoski, britanski, španski in portugalski asimilaciji in ves sodobni svet, v katerem so tudi Francozi, Britanci, Spanci in Portugalci te težnje podpira. Pripominjam pa takoj, da sem ne prištevam komunistič-
»Ljubljanska obiast«, to je komunistična partija pa pleni ves trtni pridelek! Kdo bo pa njo prijel in kaznoval, ko tako hudo izkorišča ubogega slovenskega kmeta?
Cas je najboljši zdravnik in sodnik. Zmagal bo slovenski kmet!
Prefekt na obisku v Doberdobu
V	sredo 8. oktobra je v spremstvu šolskega skrbnika prof. Deveta obiskal Doberdob goriški prefekt dr. Giacinto Nitri. Ogledal si je občinske urade, poštno poslopje in zemljišče, kjer naj bi zgradili otroški vrtec. Obljubil je pomoč vlade v vsakem oziru, tudi za napeljavo električne luči v zaselke.
Čg. Nazora premeščen d Podgoro
Goriške slovenske vernike je globoko presenetila vest, da je slovenski kaplan v pri Sv. Ignaciju na Travniku v Gorici premeščen v Podgoro. Pozanimali smo se za zadevo in zvedeli, da gre prav za prav le za začasne premestitev, dokler čg. Špacapan iz Podgore ne ozdravi, ker žal ni pri najboljšem zdravju. Namesto g. Ma-zore bo službo na Travniku v Gorici o-pravljal čg. Pavlin.
Upamo in želimo, da je premestitev g. Mazore res samo začasna in da se po določenem roku štirih mesecev vrne zopet na Travnik v Gorico. Sicer bomo goriški Slovenci upravičeno protestirali, ker smo z g. Mazoro vsi zadovoljni.
trgovini, kakršno poznamo na oni strani železne zavese v veliko škodo pridelovalcev in potrošnikov. Zadruge so v slovenskem narodnem gospodarstvu že v preteklosti igrale veliko in važno vlogo. Najbolj so se obnesle nakupovalne zadruge in zadruge za pospeševanje boljše obdelave zemlje. Prodajne zadruge pa zahtevajo kot vsaka druga trgovska delavnost mnogo izkušenj, gibčnosti in vsega tistega, ki za ta poklic rojenega in sposobnega človeka .dvigne nad povprečje. Taki ljudje pa svojih uslug ne odstopajo zadrugam, ampak se osamosvojijo.
Vsekakor je priložnostni poseg zadrug . v prodajno mrežo koristen in uspešen regulator monopolističnih tendenc nadrobne trgovine.
Smrt plemenite žene
V	Idriji je umrla gospa Marija Kacin, mati ravnatelja Slovenskega učiteljišča v Trstu, prof. dr. Antona Kacina. Gospodu ravnatelju in ostalim svojcem naše iskreno sožalje!
Novo šolsko leto
Novo šolsko leto je v polnem teku tudi za nas Slovence. Pouk se vrši redno na osnovnih šolah, kakor tudi na strokovni, na nižji srednji, na učiteljišču in na gim-naziji-liceju.
Eno didaktično ravnateljstvo, doberdob-
nih političnih hujskačev, ki so v domovini komunizma najhujši zatiralci narodnih manjšin. Kdo se ne spominja nasilnega klanja Tartarov in drugih manjšin v Sovjetski Sveži, množičnih preseljevanj itd.
Ko sem prebiral gonjo v tržaških in videmskih italijanskih dnevnikih proti slovenskemu šolstvu, me je oblila rdečica.
Vse do danes sem verjel, da prihaja luč svobode, demokracije in krščanske ljubezni iz Evrope, da sta Rim in Pariz žarišči zahodne kulture. Moram pa reči, da mi je prav zaradi zgoraj omenjenih francoskih raznarodovalnih naporov ne samo v Egiptu, ampak po vsej Severni Afriki, pariška luč močno zbledela. Danes pa mi bledi tudi rimska luč, ne zaradi modrijanov pri »Piccolu« in videmskem »Mes-saggero Veneto«, ampak zaradi oboževanja raznarodovanja, ki je na Goriškem in Tržaškem osnovna čednost in najmero-dajnejši dokaz patriotizma ne samo za žalostne preostanke fašizma, ampak celo za odgovorne državne funkcionarje in voditelje strank, ki se prištevajo med branilke svobode in demokracije.
Zaključujem z živo željo, da bi Afriki uspelo poučiti Evropo, zlasti še. njeno osrčje: Pariz in Rim, da je raznarodovanje, da je asimilacija zastarela in že davno preživela oblika kolonializma in da je ob rojstvu Evropske skupnosti in Skupnega evropskega tržišča medsebojna strpnost, mirno, prijateljsko sožitje vseh narodov, enakopravnost v vseh odnosih vsakdanjega življenja edino in res učinkovito zdravilo za tako življenjsko potrebni evropski preporod.
S to vero in trdno voljo, da s podvojenimi silami delujem po svojih skromnih močeh, kjerkoli se bo za to pokazala priložnost, pozdravljam ob povratku v Afriko vse Slovenke in Slovence!
Jakob Kristančič
(Ponatis iz istoimenskega glasila)
Pred desetimi leti, 15. avgusta 1948., je prvič izšel »Klic Triglava«. Deset let že v življenju posameznika ni majhna stvar, zlasti ko pomislimo, kaj vse je marsikdo izmed nas v teh letih preživel.
V	življenju časopisa je to bolj upoštevanja vredna doba, ako pomislimo na posebne razmere, v katerih izhaja.
»Lahko je izdati časopis. To se pravi, kaže, da je prav prijetno preganjanje časa sestaviti in natisniti eno številko. Potem pa nastopijo težave. Začujejo se tožbe o denarju, ki ga primanjkuje, na tihem pa primanjkuje tudi izdelane snovi, in celo misli, ki bi naj polnile sledeče številke. Takih primerov je bilo več tudi v našem emigracijskem tisku. Vse to potrjuje staro resnico, da se prava veljava kaže šele z Vztrajnostjo. 2e iz radovednosti prebereš nekaj novega, a pri daljšem izhajanju časopisa so važni . stalni bralci, stalna zanimivost in po drugi strani urejeno gospodarstvo ter vztrajni delavci,« smo zapisali točno pred sedmimi leti ob »Klicovi« 75. številki.
S to mislijo na začetne težave, ki so hvala Bogu za nami, se z malim ponosom oziramo na desetino let nazaj, ko »Klic Triglava« ni niti enkrat izostal, naj je že bil »petek ali svetek«, urednik ali tiskar zdrav ali bolan, upravnik ali odpravnik na dopustu ali na delu. Z zadoščenjem tudi ugotavljamo, da je »Klicovo« gospodarstvo urejeno in da je list finančno aktiven; vzdržuje se izključno iz naročnine. Dodamo še, da je »Klic Triglava« edini slovenski list in najbrž sploh jugoslovanski, ki v vsej dobi desetih let ni
sko je letos odpadlo. Ostalo je samo go-riško, ki ga vodi g. prof. Lebani. Izgubili smo zopet nekaj razredov osnovne šole, in zaradi tega so nam tudi v Mirniku, občina Dolenje, slovensko šolo ukinili.
Slišimo tudi pritožbe zaradi namestitve učnih moči na strokovni in na nižji srednji šoli. Nameščeni so bili, tako teče glas, in odtod nejevolja ter pritožbe, taki, ki so daleč za tistimi, ki imajo visokošolske izpite in so tudi že več let poučevali; daleč tudi za tistimi, ki imajo naslov za poučevanje.
Prav bi zato bilo, da izide že enkrat šolski zakon, ki naj uredi tudi vprašanje nameščanja slovenskih šolnikov. Pri nameščanj- naj odločata študijski naslov in zmožnost poučevanja, ne pa drugi čini-telii.
MATURE
V	jesenskem izpitnem roku so napravili maturo sledeči štirje dijaki klasičnega liceja iz Gorice: Gruden Aleš, Jarc Jožef, Sfiligoj Lionello Savo in Strgar Branko. Čestitamo!
Zidali bodo šolo v Mjah
Gradnjo osnovne šole v Jamliah je prevzelo tržiško podjetje Germani e Pini pod vodsvom inž. Cataldi-ja.
Tako zna poročati „Nooi list"
Znano je, da sta »Soča« in »Primorski dnevnik« zasmehovala predlog našega provincialnega svetovalca dr. Makuca, da bi provinca prevzela tudi števerjansko cesto skozi Grojno. Provincialni svet pa je predlog sprejel in cesta pride pod provinco. »Novi list« pa, ki se je verjetno želel prikupiti svojim rdečim tovarišem, je poroča), da sta omenjeni predlog bila stavila dr. Makuc in komunist Miladin Černe.
Taka je pač resnost in točnost urednikov »Novega lista«!
Odložen sestanek PSI?
Na dolgo in široko sta »Primorski dnevnik« in »Soča« napovedovala sestanek italijanske socialistične stranke (PSI) za slovenske socialiste v Sovodnjah, ki naj bi se vršil 5. t. m. Sestanka bi se bil moral udeležiti tudi senator prof. Solari iz Vidma.
Sestanka pa ni bilo in »Soča« se opravičuje, da je izostal, ker je bilo ob napovedani uri slabo vreme.
Izgleda pa, da sestanka ni bilo iz kakega drugega vzroka, ker ni verjetno, da je slabo vreme samo »ob napovedani uri« oviralo slovenskim socialistom in sen. Solariju prihod v Sovodnje, kjer bi se bil sestanek moral vršiti v zaprtih prostorih.
Sicer pa nas vzroki umanjkanega sestanka ne zanimajo več kot toliko. Ugotavljamo le eno, da sestanek »slovenskih« socialistov vodijo italijanski prvaki. Tako daleč so titovci že zašli, da ne smejo skupaj, če ni zraven varuhov tujega jezika.
Vinski pridelek v Brdih
Vinskega pridelka je letos toliko, da je večini vinogradnikov primanjkovalo posode. Tudi cena moštu je dobra! Da bi še kostanja bilo dosti, pa bo za sv. Martin vesel praznik.
niti enkrat zvišal naročnine. Kot v prvi številki, bi tudi danes napisali: »Letna naročnina je 24 sh, polletna 12 in četrtletna 6 shillingov«.
Tretje dejstvo je, da tega ne bi mogli doseči, če ne bi sodelovalci delovali kot moštvo, vsak z določenim poslom, toda vsi v zavesti in disciplini, da delajo za skupno stvar. Tisti, ki mu je znano da živijo urednik, upravnik, tipkarji, tiskarja in odpravnik stotine milj narazen, če pri tem po vsem svetu raztresenih stalnih sodelavcev in dopisnikov niti ne .štejemo, bo razumel, kaj to pomeni.
Četrto dejstvo je, da je »Klic Triglava« poleg vsega resnično politično neodvisen list, edini take vrsle, ker ga ne t kontrolira nobena politična skupina, ki bi še potegovala za oblast niti ne posamezniki, ki bi po svoji večini pripadali takim skupinam. Samo tako je bilo mogoče, da je' edino »Klic Triglava« od vsega Slovenskega tiska mogel poročati o lazličnih dogodkih tako, kot tega ni mogel noben drugi, list, ker so bili ostali ali politično vezani ali pa prejudicnani.
»Klic Triglava« je tudi prvi slovenski list. ki je začel ločiti med relativno nepristranskim poročilom in subjektivnim uredniškim komentarjem. Temu velikemu poskusu v slovenski žurnalistiki počasi, počasi poskušajo slediti tudi nekateri drugi listi, najprej z uvajanjem podpisanih člankov, potem z uvedbo »Javnih tribun«, nato pa s »Pismi uredniku«. Nihče razen »Klica Triglava« pa še ni prišel tako daleč, da bi ločil uredniški komentar od poročila ali dopisa in pri tem po pravilu dopuščal, da bi bilo nasprotje med dopisom in komentarjem. Toda kolikor je že bilo drugod storjenega v tem pravcu, je to vsekakor razveseljiv pojav v slovenski žurnalistiki in to nam je zdaj v zadoščenje ko se spomnimo, kako smo orali ledino in kako pogosto smo bili predmet obrekovanja in nerazumevanja.
Na žalost še nismo izdelali točno statistiko, koliko so bili naši članki in uvodniki tekom desetih let ponatiškovani od drugih listov. Toda če upoštevamo, da »Klic Triglava« ni glasilo ali časopis kake politične skupine ali nazora, čije ostali listi se med seboj več ali manj avtomatično ponatiskujejo, potem lahko z zadovoljstvom ugotovimo, da tudi v tem pogledu - z gornjo predpostavko - prednjačimo. V zadnjih desetih mesecih je bilo n. pr. iz »Klica Triglava« ponatisnjenih 25 člankov in uvodnikov, in pri tem ne štejemo v drugih listih polemičnega omenjanja »Klica Triglava« oziroma člankov, iz njega. To število je tem bolj pomembno, ker se gotov tisk skoro trudi, da bi naše pisanje kar se le da omalovaževal, ker pač ni »naše«.
Zakaj ,,Klica Triglava**
Tekom desetih let si je »Klic Triglava« počasi in jjostopoma izoblikoval svoj značaj. Dasi to redoma ni stvar, o kateri bi bilo moč na dolgo in široko govoriti, ker ga je treba predvsem čutiti, vendar mislimo, da ne bomo pogrešili, če rečemo, da pri »Klicu Triglava« v bistvu zajema prizadevanje za poštenost v poročanju, jasnost v izražanju, pogum v iskanju ter občutek dolžnosti do čitatelja in skupnosti.
Kar zadeva poročanje, smo se trudili, da ne bi trpela resnica zaradi vesti, ki smo jih objavljali niti zaradi onih, ki smo jih opuščali. Tu in tam nam je, brez zle namere, spodrsnilo in kadar smo to spoznali ali bili na to opozorjeni, smo poskrbeli, da smo popravili. Priznamo, da ob poročanju nismo mogli vedno vsega poglavitnega zajeti. Delno je vzrok v obsegu lista, delno v še vedno preozkem krogu dopisnikov, in ta nikdar ne more biti dovolj širok, delno pa v predsodkih gotovih organizacij ali oseb, ki ne smatrajo pri-mernp ali vredno, da bi o svojem delu obveščali »ne-naš« list in še manj, da bi prenesli kritiko, če so je v tem »ne-našem« listu deležni. Na ta način vprvi vrsti kajpak škodujejo sebi. ker tako sami poskrbijo, da niso naši bralci še bolje obveščeni in da mi nismo še bolj stvarno, ne le moralno, prisiljeni, da ob komentiranju upoštevamo čim več dejstev.
Jasnost v izražanju se je zrcalila predvsem v tem, da smo rekli »bobu bob in popu pop«, da se nismo omejevali v platonično frazaste izlive in cagasto objokovanje naše nesreče, ampak smo pogledali resnici v oči in smo poskušali biti vedno čim stvarnejši in otipljivejši. Ideal pa še vedno ni dosežen in bo treba še mnogo prizadevanj.
Pogum v iskanju nam nekateri najbolj zamerijo in tu smo največkrat napadeni' in označevani z vsemi mogočimi pridevki. Stvar pa je zelo preprosta: ne zadovoljujemo se = ponatiskovanjem že davno odsluženih klišejev niti s površnimi ali enostranskimi zaključki glede naših narodnih vprašanj. Raziskujemo in poizvedujemo, primerjamo in ocenjujemo, pa prihajamo do novih spoznanj in zaključkov, ki jih kasneje znova podvržemo kritiki. Ta po^ gum v iskanju, odkrivanju samega sebe, če hočete, nam je tekom let omogočil vrsto analitičnih razprav, ki so bile vredne truda in objave, ker so se kasneje v večini primerov izkazale kot točne, pa naj je že potem šlo za razčlenjevanje domovinskih, manjšinskih ali pa emigrantskih vprašanj.
Ta pogum v iskanju nima zares nič skupnega s kakšnimi koristmi, kajti »Slo-(Nadaljevanje na 3. strani
AFRIŠKI VZGLED
Prodajalne zadruge sadjarjev
Francozi v rimski zbornici
(Pismo iz Doline Aosta)
Kakor je znano, so zadnje parlamentarne volitve Krščanski demokraciji po vsej Italiji znantno povečale njeno številčno moč. Tu y Dolini Aosta, kjer živi francoska narodna manjšina, pa se je zgodilo prav nasprotno. Avtonomistična »Union Valdotaine« (Aotska zveza) je zasedla tako poslansko kot tudi senatorsko mesto v rimski zbornici. Oba sedeža so skozi polnih deset let držali v rokah de-mokrščani.
Novi zastopnik francoske narodne manjšine v rimskem parlamentu, odvetnik Severin Caveri, je pred kratkim pojasnil položaj, zahteve in politične odnose do drugi političnih skupin francoske narodne skupnosti v Dolini Aoste. Izva;anja francoskega parlamentarca v rimskem parlamentu so poučna in zanimiva tudi za naš narod, zato bi bilo morda umestno,da jih priobči tudi »Demokracija«.
Angleški časnikar, ki je svoje počitnice preživljal v Aosti, je v razgovoru z •odvetnikom Caveriem in v družbi še nekaterih domačinov in tujcev, pripomnil: »Smatram za zelo pametno zamisel, da ste se, gospod poslanec, kot zastopnik francoske narodne manjšine povezali s tremi Južnotirolci in regionalno' zavednimi republikanci v neobvezno parlamentarno skupnost.« Poslanec je odgovoril: »Ta vzajemnost v resnici lahko obrodi dobre sadove, čeprav ne tvorimo posebne frakcije, ker smo si svetovnazorsko različni. To dokazuje, da sta se jezikovni skupnosti v teku 12 let oddaljili od demokristjanov, ki so nas snubili z obljubami, obenem pa nam poskušali okrniti samoupravne pravice, ki smo si jih pridobili pri osrednjih oblasteh. Trije Južnotirolci so se v zadnjih letih postopoma ■oddaljevali od demokrščanske parlamentarne skupine in se končno od nje povsem izločili. Naša »Union Valdotaine« pa se je
v	12 letih sprevrgla od zavezništva z demokristjani v nasprotnico vladne stranke. Ta razvoj je vsega obžalovanja vreden, ker dokazuje, kako pomembno je Krščanska demokracija v časih svojih nenehnih uspehov izgubljala na svojem idealističnem elanu in se s čedalje večjo gorečnostjo posvečala državnemu konformizmu.«
Poslanec Caveri je nadaljeval:	»Po
končani vojni so bili demokristjani z nami avtonomisti istih misli, da je namreč potrebno ustvariti politični red, ki bi Dolini Aosti omogočil, določeno neodvisnost od srednje vlade. Samo z dejanskimi oblastnimi sredstvi v rokah pokrajinske vlade v Aosti je mogoče v bodoče preprečevati nastajanje pokrajinskih vlad po fašističnih vzorcih, ki enostavno ukazujejo Uporaba francoščine je *prebivalcem, Doline Aoste prepovedana/«
Pripomniti moramo, da je bil odvetnik Caveri prvi pokrajinski predsednik v Dolini Aosta. Vodil je trdo borbo z osrednjo vlado v Rimu. Posebno je zahteval avtonomno davčno vrhovnost, da bi pokrajinska samouprava mogla tudi zaživeti. Vsaka, tudi najmanjša podjetnost je bila odvisna od milosti rimskega finančnega ministrstva. O teh avtonomističnih zahtevah pa razne vlade niso hotele niti slišati. Ko so prišli v Dolini Aosta na krmilo demokrščani, jih je strankino tajništvo v Rimu kaj hitro prisililo na poslušnost. Zadovoljili so se s simbolično finančno samoupravo. Prav na tem se je razbilo prijateljstvo in sodelovanje med demokristjani in »Union Valdotaine«.
»Kako je bilo mogoče«, je pripomnil nek švicarski priložnostni gost, »da ste kljub neugodnemu položaju za časa parlamentarnih volitev tako odločno zmagali in demokrščanom odnesli kar oba zbornična sedeža v Rimu?« Poslanec je odgovoril: »Prvič nam je pomagala okoliščina, da ni nihče, razen novofašistov in naše Zveze kazal kake posebne vneme za borbo proti demokrščanskim kandidatom. Novo-fašisti so s svojo listo samo oslabili de-mokrščane. To oslabitev je povečala še okoliščina, da so se republikanci, social-
demokrati, socialisti in komunisti odpovedali brezupnemu boju za oba sedeža in svoje pristaše pozivali, naj volijo proti demokrščanom in novofašistom. Ti glaso-
vi	so okrepili naše vrste in poživili francosko narodno zavednost ter nam pripomogli do volilnega uspeha. Ne smemo pozabiti, da so naši ljudje že siti demokrščanske vladavine, kajti kljub samoupravi se stvari ne zganejo nikamor, resnične koristi Doline pa se zanemarjajo in zapravljajo.«
»Kakršne so Vaše nadaljne zamisli?« je spriševal angleški radovednež.
»Parlamentu sem postavil«, je zaključil francoski poslanec, »za naše področje naslednje zahteve:
1) Področje Doline Aosta je treba izločiti iz carinske vrhovnosti Italije. Področje nai tvori carine prosto ozemlje;
2) vsa državna lastnina naj preide v last Pokrajinske samouprave;
3) vse vodne sile Ozemlja, ki niso bile izkoriščene do ustanovitve samoupravne pokrajine (7. sept. 1947), pripadajo po krajinski samoupravi;
4) večinski volilni ustroj za pokrajinske volitve je treba preosnovati v pro-pcrčni ustroj!«	„
Mnoge podobnosti •• Tržaškim ozemljem s< tu očitne; velika razlika pa je v tem, da živi francoska narodna manjšina tu skoraj strnjena, na Tržaškem in Goriškem pa je razkropljena. Francoski komunisti v Dolini so najprej Francozi, potem pa tudi še partijci, kar za slovenske komuniste na ?alost ne velja. Vsi Francozi v Dolini - tudi komunisti - so deležni enakopravno, brez diskriminacij vsakršne moralne in drugačne podpore matične države, tudi sedaj pod De Gaulleom, pa čeprav so tukajšnji komunisti francoske narodnosti naravnost besneli proti vladajoči francoski vladavini. Slovenski komunisti in titovci na Tržaškem in Goriškem bi se lahko marsičesa naučil od tukajšnje francoske manjšine. Res je, da je komunistov malo,; zaslužkarskih sopotnikov pa sploh ne poznajo.
Prvi jesenski nahod
Ko v jesenskem meglenem jutru stopamo v deževni prš, nas mrzi vse do kosti. Pa tudi že samo vlažno vreme nam vzbuja podobne občutke. Ti niso samo neprijetni, ampak pretekle izkušnje nas poučujejo, da se ti občutki kaj radi spreobračajo v še neprijetnejše posledice. V nosu nas draži sitna srbečica, po glavi se nam vlači otopela praznina, noge se nam ohlajajo, in naslednje jutro se zbudimo s poštenim kihanjem, z nahodom, ki nam bo gotovo grenil življenje najmanj 10 do 15 naslednjih dni. Skoraj bi nam bilo ljubše, če bi zboleli kot se spodobi, z izdatno porcijo povišane telesne temperature, ki bi nas nagnala v posteljo. Pa ni tako. Noge nas še kar dobro držijo in tudi svoje dolžnosti opravljamo še za silo, čeprav z muko in nevoljo. Zadelan nos ne prepušča niti najmanjšega diha. Tudi grlo nas praska in po vratu se razteza nevidni jarem.
Vsemu temu je krivo nadležno jesensko vreme, ki nam je po prijetnih poletnih in zgodnjejesenskih dneh še prav posebno v nadlego, posebno, če smo že po naravi dovzetni za taka obolenja. Kdor bi iznašel učinkovito sredstvo proti nahodu in prehladom, bi postal čez noč milijarder. Vendar imamo cel kup olajševalnih sredstev, in če pravilno postopamo, se bomo tega »polovičarskega obolenja« morda hitro otresli. Izogniti in preprečiti prehlajenja je danes še vedno najuspešnejše zdravilo. N. pr. naslednji racept:
Ko začutimo po nosu in glavi prve neprijetnosti, vzemimo »Bierove jodove kapljice«. To je v kozarec vode kanemo kapljico jodove tinture. To tekočino zauživa-mo vsako jutro in vsak večer po en požirek in to skozi tri dni. Ce bomo tako
postopali, pravega nahoda ne bomo niti doživeli. Ne smemo pa predolgo čakati, da se bolezen razvije. Ze ob prvih znakih, pričnimo s požirki jodove .vode. .
Ce pa se je prehlad, nahod, že razvil, ga ne smemo prepuščati usodi po pravilu: Bog ga je dal, Bog ga bo vzel! Nahod, ki ga vlačimo na dolgo, nas lahko pripelje do nevarnih komplikacij. Vsaj trikrat dnevno temeljito »prezračimo« nos s kapljicami ali kakim sredstvom, ki vsaj začasno odpira nosni duplini. Zvečer vzemimo aspirin in vroče kuhano vino, da se temeljito prepotimo. Pri tem moramo biti oprezni, da se pri menjavi postelje in osebnega perila ne prehladimo. Ze naslednje jutro se bomo počutili bolje in po trikratni obnovi' gornjega postopka, bo najhujše za nami. Ce se po 14 dneh naše zdravstveno stanje ni izboljšalo, moramo neodložljivo k zdravniku.
Otroci večkrat tudi pri najmanjšem prehladu reagirajo z visoko telesno temperaturo. Zato imejmo vedno pri roki pripomočke, ki znižujejo temperaturo. Zdravnik nas bo o takih pripomočkih najbolje poučil. Mali pacient mora seveda v posteljo. Otroci, ki se pogosto prehlajajo, imajo verjetno povečane mandelje, ton-sile ali pa tudi nosne polipe. To povzroča zamašenje nosnih odprtin in prisilno dihanje skozi usta. Z ustnim dihanjem se bronhije ohlajajo in vnamejo. Samo zdravnik nam bo v takih primerih povedal, kaj nam je storiti	Dr.	M.	A.
O četi e in hčerke
Odnosi, ki vladajo med očeti in sinovi, so posebno poglavje. Stiki med očeti in hčerkami, to pa je že pravo razmerje.
V	splošnem kar prijetno razmerje že zato, ker nista oče in hči med seboj poročena. Očetje se nad sinovi hudujejo, da jim rastejo čez glavo, prav isti jpojav pa pri hčerkah občudujejo, kot povsem naravni razvoj dozorevanja. Ta nedoslednost, ki meji na krivičnost, razorožuje njihovo očetovsko oblast.
Vse to se dogaja najbrž zato, ker so tudi hčerke ženskega spola in taktična sredstva, ki se jih ženske s pridom poslužujejo že od Eve dalje, kadar gre za to, da je treba moškega oviti okrog prsta. Menda je celo tako, da je od vseh žensk prav hčerkam najlaže ovijati očete okrog prsta. In kar so hčerke s takim uspehom preizkusile na svojih očetih, uporabljajo z uspehom tudi kasneje pri svojih zakonskih polovicah.
Zaslugo za tako dejansko stanje je treba vsekakor priznati očetom. Očetje, ki jih je Bog blagoslovil s hčerkami, se že ob samem rojstvu ženskega nasledstva kar čez noč preobrazijo. Strah in trepet oznanjajočo oblastnost družinskega poglavarja so hčere s svojo nenehno tovariško govorico povsem razvrednotile. Iz očeta je nastal očka, papuc, ali pa tudi en sam »o« ali »p«. Tisti oče, ki sliši samo še na samoglasnik »o« ali na »pa« gotovo ne more biti več strog vzgojitelj, pred katerim bi se morala tresti vsa hiša. To se pravi očetovsko vlogo še vedno lahko
Začenjamo nouo dobo taborou
Leto 1848. pomeni za evropske narode pomlad in prebujenje: zavedli so se svojega obstanka in ®o zahtevali svoje na* Todne pravice. Od posameznikov je prodirala narodna zavest v najširše ljudske plasti.
Zatem so se naši predniki pričeli zbirati na velikih ljudskih taborih in terjati svoje narodne pravice. Od prvega tabora, 9. avgusta 1868 v Ljutomeru pa preko taborov po ostali Slove* niji do taborov na Primorskem so Slovenci množično izpovedo? vali svojo narodnost in vero svojih očetov: hoteli so ju poži* viti in ostati zvesti tema dvema največjima dobrinama
Po 80. letih, kar so se naši predniki zbrali na velikem taboru v Dolini, se zdi, da tisti plamen navdušenja in zvestobe ugaša; da tista baklja, ki so jo prižgali naši očetje z vse Primorske v Dolini, ne sveti več tako kot je »tedaj.
Zato pričenjamo novo dobo slovenskih taiborov. Točno 80 let po prvem taboru v Dolini, sklicujemo za 26. oktober 1958 drugi tabor na istem mestu in prav tako v nedeljo popoldne ob treh kot je bil prvi. Vabimo vse Slovence, na Tržaškem in Goriškem, iz Istre in še v vsem zaledju, ki še čutijo slov en« sko, da se tega drugega tabora udeleže.
Program obsega govore, recitacije, petje, narodno^folklorne prizore. Po taboru bo v dolinski farmli cerkvi večerna služba božja za talborjane, kot je bila na prvem taboru pred 80 leti. Maševal bo kanonik peg. Jakob Ukmar.
Tabor organizirata prosvetno^kultumi organizaciji: Slov. pro* sveta in Slov. Prosvetna Matica v Trstu. Vabita pa k sodelovat nju vse narodno prosvetne in kulturne organizacije in posa* meznike. S tem taborom želita začeti novo dobo taborov, ki naj v teh kritičnih trenufkih zamiranja narodne zavesti in na* rodnega ponosa ter narodnega zapostavljanja, prebude in* oži ve ugašajoča srca in postavijo pravične narodne zahteve.
V	nedeljo, 26. oktobra 1958 tedaj vsi zavedni Slovenci v Do* lino! Pokažimo, da še živimo! Vabimo narodno zavedne ljudi, da nam pri organizaciji pomagajo. Storimo vse, da bo nas drugi tabor v Dolini po 80. letih mogočnejši od prvega. Tabor bo ob vsakem vremenu!
V	Trstu, dne 5. oktobra 1958.
PRIREDITVENI ODBOR
igra, in tudi izigravanje mu pri tem ne povzroča preglavic, ali strahu ni več pred njim.
Bodimo preciznejši! Očetje že od prvega trenutka hčerinega prihoda na svet dalje podlegajo čarom novega ženskega prirastka. To pa jim tudi ne povzroča posebnih težav, ker so vsi očetje prepričani o neizčrpnem izobilju ljubkosti lastnih hčera. Le še ostanki preudarnosti in nekaj prirojenega nagona jih varuje, da se ne obnašajo kot zatelebani zaljubljenci, kakršni v resnici tudi so. Sama sreča, da hčere nimajo samo očetov, ampak tudi matere, ki skrbijo, da očetje ne uganjajo s hčerami le preveč neumnosti.
Vsi očetje so proizvod ženske vzgoje. Najprej se pokorijo materi, kasneje ženi. Prav zato so tako šibki pri vzgoji hčera. Njihova sovzgoja je v glavnem čisto formalnega značaja. Možje so že po naravi določeni, da se v eni ali drugi obliki podrejajo ženski volji.
Tako smo končno prišli do razmerja oče-hči in celo do samih korenin tega razmerja. Ali hčerke svojim očetom ohranjajo ljubezen titfli v poznejših letih, ni povsem gotovo, naizpodbitno pa je, da je očetovska ljubezen do hčera nespremenljiva, je celo prava slepa ljubezen; končno pa je taka vsaka ljubezen. V lastnih hčerah ljubijo očetje lepoto, čistost in dobroto - in pri tem tudi nekoliko sami sebe. prav zato, ker je njihova ljubezen tako plemenita.
Morda jih ljubijo tudi zato, ker se zavedajo, da jih bodo morali prepustiti nekega dne tujcu, ki take hčere gotovo ni zaslužil. Žetje so namreč za očete najstrašnejša, za matere najčudovitejša iznajdba. Matere oddajajo svoje hčere s posebno darežljivostjo v zavesti, da je v teh časih težko izbrati kaj boljšega. Možje pa se oddaje branijo, dokler le morejo, prepričani, da bi se morda le našlo kaj boljšega. To je • tudi razumljivo. Končno so očetje moškega spola in se zavedajo moške vrednosti.
„Klic Triglava"
(Konec z Z. strani)
venska Pravda«, ki izdaja »Klic Triglava, se je v naprej odpovedala političnemu dobičku, ko se je izjavila, da ni politična stranka niti ne njen zametek. Predvsem iz občutka dolžnosti do narodove skupnosti in sedanjosti do usodnega zaključka: da namreč ni dovolj in da ni zdravo, če je narodna država svobodna le v odnosu do tujine, ampak da morajo biti tudi državljani svobodni sami med seboj in pred svojo oblastjo, ki jo sami svobodno volijo.
Ko smo se ozirali po velikem svetu, smo kaj hitro videli, da je prav svobodni tisk, kljub napakam ali pomanjkljivostim, tisti odločujoči činitelj, ki s svobodni«# obveščanjem, nepristranskim poročanjem in svobodnim izražanjem mnenja v ne-izzrečeni meri podpira stvar Svobode in omogoča demokracijo.
Vemo, da smo si zadali težko nalogo, vemo, da smo kljub desetim letom š* vedno na začetku dolge poti, ki je pred nami, toda imamo pogum in voljo, doprinesti z združenimi močmi svoj delež k temu, da bi nekoč naša domovina pod Triglavom postala dežela svobodnih, zrelih ljudi, ki bi v prvi vrsti mislili s svojo glavo in sami odločali o svoji usodi. Za ta veliki cilj pa se' nam ne zdi nobena žrtev, nobena prečuta ura, noben umski ali telesni napor prevelik. Pri tem računamo na zve.stobo naročnikov, da nam bodo stali ob strani, ko se bomo neizogibno morali lotiti tudi težje naloge, da omogočimo tiskani »Klic Triglava«, s katerim bo edino mogoče ponesti idejo Svobode tudi tja, kamor razmnoženi list iz tehničnih razlogov ne seže, da pa bomo pri tem ohranili njegovo »neodvisnost«, ki je po besedah velikega C. P. Scotta, »ena od vrlin, morda celo poglavitna vrlina kakega časopisa«.	Uredništvo
					
jiHBnniuuniiinninmunBiiBii[infliniHmn»nuinnnmnuim]unnnininRKiinmuiiiBniiinn!!imimiffliii!itniiiitiH!iiiiiHiiDitiiHiiiiiiiui!fflnini!iumiuiimiiimiu[iuiii!iiniiii!i!!!inin!!timmpuiuuiiu;uwui:nn!ji'.nii!!!iiiu!i!i!UB!iiiu!iminHn!iMi«nB
POP ČRTO
Janez v Ameriki
John,. ki je bil še pred nekaj meseci pravi, pravcati slovenski Janez, se je že od ranega jutra dalje drenjal v čakalnici Borze dela y Chicagu. Od časa do časa se je pokazal po kak »bos«, kakor imenujejo v Ameriki delodajalce in si poiskal po kakega nezaposlenca. John je bil v tem trenutku, poleg snažne obleke, tudi še srečen lastnik izrabljene zobne ščetke in 25 Centov. Njegov želodec je s kruljenjem zabaval vso čakalnico.
V	čakalnico je vstopil možakar v pa-stelnozeleni obleki. Pazljivo si je ogledoval čakajoče in se končno napotil proti Johnu. Nagovoril ga je: »Gotovo prihajate iz Evrope, kaj?«
»Ne naravnos* ', je odgovoril John in planil pokoncu. »Delal sem že v New Yorku. Pomival sem krožnike v »Astoriji«. Nato pa sem odpotoval v Chicago, ker sem slišal, da tu povprašujejo po krepkih in žilavih fantih. Kaj bi morda imeli zame kako delo, sir?«
»Le nobenega sira, imenujte me Bill«, ga je zavrnil možakar. »Iščem pomočnika. Kako je z apetitom, ste dober jedec?«
John je možakarja debelo pogledal, dv.akrat pogoltnil slino, nato je z žarečimi ■očmi skoraj preglasno vzkliknil: »I, seveda Bill, če je treba, bi pojedel tudi polovico teleta«.
»Tako tega nisem mislil«, je pojasnil možakar. »Vedel bi rad, ali umete jesti po evropsko, olikano; namreč z obema ' okama, z vilicami in nožem istočasno?« John je pritrdil in Bill je nadaljeval: »No, če je tako, ste mož n? mestu. Prav
tak, kakršnega iščem. Sem namreč pred-jedec, - kot se to pravi najnovejšemu poklicu po ameriških restavracijah. Nastavljeni sem v najfinejši restavraciji" »To-massoni«, kamor prihajajo na kosilo in večerjo sami milijonarji, velegansterji, aziatski diplomati, komunistična aristokracija iz vseh vzhodnoevropskih in a-zijskih držav, arabski petrolejski magnati in vsa druga fina gospoda, ki je zapravila zdrav apetit. V restavraciji sedim ob prvi mizi pri vhodu. Pred menoj se vrstijo najboljša jedila iri izbrane pijače. Gostom moram stalno dokazovati, kako mi vse to. tekne. Saj poznate star pregovor: uživanje je nalezljivo. Od časa do časa pokličem natakarja ali tudi samega ravnatelja in hvalim še precej glasno na vse pretege določeno jed, posebno tisto, ki zaostaja. Te moje pohvale vzbujajo pri gostih ne samo poželjenje, ampak tudi nečimernost. Ce si takle gospodič - tako si mislijo takile milijonarji - lahko privošči to ali ono, zakaj si ne bi privoščil tudi jaz, pa čeprav le eno samo žlico ali vilice pečenke. Na žalost, John, pa sem si pri tem nekoliko pokvaril želodec in bom moral nekaj časa počivati. Z ravnateljem sem se že dogovoril. Seveda pa vas moram v. posel vpeljati. Ce se boste izkazali tako z olikanim načinom zauživa-nja po evropsko, kakor tudi z zmogljivostjo želodca in trebušne votline, me boste lahko za nekaj časa nadomestovali pri »Tomassoniju«. Jaz bom pravočasno odhajal. Vi pa boste zahtevali račun. Prinesli vam ga bodo na srebrnem podstavku pod prtičem. Pretvarjali se boste, ko da plačujete, pri tem pa boste izpod prtiča izvlekli 20 dolarjev nagrade. Vam je to jasno in razumljivo?«
»Okej«, je odgovoril John in istočasno je vse to ponovil tudi njegov želodec.
Bližala se je ura obeda in zato sta jo mahnila naravnost k »Tomassoniju«. Lagodno sta se posadila k prvi mizi ob vhodu. Naročila sta coctail, nekaj sladkovodnih rakov, pavona jetra na ražnju, pa spet coctail, pljučno pečenko z 12 pri-' kuhami, troje vmesnih jedi in ostali desert s črno kavo >n francoskimi likerji. Seveda je za prvič v glavnem naročal Bill, ki je bil pravi špecialist za izbiranje dobrot oo jedilniku.
Vso bogato zapovrstnost jedil in pijač sta nekolikokrat ponovila.
Končno je Bill z nemajhnim naporom vstal, se poslovil in dejal: »Nasvidenje jutri ob tem času!«
John je še nekoliko posedel. Pojedina ga je pošteno utrudila. Končno pa je namignil natakarju, prvih dvajset dolarjev zaslužka ga je namreč že pošteno ščipalo. Natakar je prinesel podstavek, in ga položil na mizo. Pod prtičem pa na žalost ni bilo dolarjev, ampak račun za 62 dolarjev in 40 centov. Prerekanje z ravnateljem je bilo kaj kratko. Dva postavna črnca sta pospremila ubognega Johna v podzemlje restavracije k poglavarju pomivalcev krožnikov. Potegnili so mu hlače z nog in mii privezali okrog ledji zajeten predpasnik.	,
»Ti ostaneš tu«, je dobrodušno dejal črnski poglavar, »dokler ne odslužiš svoje neumnosti, tipal boš na zaboju za premog, hlače pa dobiš, ko bo zapitek plačan!«
HaMa hnllgarna nit mtu
Wlllian in Gilbert Foyle sta imela 17 in 19 let ter se pripravljala na državno
službo. Pri sprejemnem izpitu pa sta oba lopnila. V dnevnikih sta objavila prodajo učnih knjig, ker sta se odločila, da obesita državno službo na klin. Na časopisni oglas sta prejela na kupe ponudb. Hitro sta zavohala, da bi se iz te izkušnje morda dalo zaslužiti nekaj tako potrebnega denarja. V kuhinji sta si uredila nekak knjižni sejem. To je bilo leta 1904. Danes je »Foyies« največja knjigarna na svetu.
V	dveh staromodnih sosednih hišah v Londonu leži na 48 km dolgih policah tri milijone knjig, polovica je antikvaričnih. Od romanov in umetnostnih del pa vse do dresure tjulnjev in priročnikov orientalskih jezikov, je vsega na izbiro. »Hamleta« v hindi jeziku dobiš za 300 lir. Tedenskih kupovalcev je okrog 30.000 ki pov-prevčno kupujejo do 20.000 knjig. Knjigarna prejema dnevno do 35.000 dopisov iz vsega sveta. Samo za tuje znamke plačujejo filatelistični trgovci tedensko po
36.000	lir. Koliko knjig pouzmajo revni ljubitelji knjig, lastniki ne vedo. Največ izmaknjenih knjig pa zaznamuje teološki oddelek.
Vsak teden oddaja knjigarna papirnicam do 17.000 knjig, ki jih je kar načez pokupila ob zapuščinah, od izseljencev in drugih zasebnikov. V neki vreči starih knjig so n. pr. iztaknili tretjo folio-izdajo Shakespearea, ki so jo prodali za 3 milijone lir. Pasionirani Američan je knjigarni ponudil 200 dolarjev za vsak komad Mark Twainove brušurice »Zgodovina pasjega repa«, ki je izšla nekoč na Angleškem. Toyle je iztaknil pri založniku brošure 2000 zaprašenih izvodov - po 1 penny (6 lir). Nekaj časa je poželjivemu" Američanu pošiljal posamezne izvode, ostale pa
je prodal londonskim knjigotržcem po
15.000	- 30.000 lir.
Okusi kupujočega občinstva so ne-ocenljivi. Učenjaki kupujejo za razvedrilo detektivske romane, resni gospodarstveniki si izbirajo zgodbe mladih deklet iz šolskih let. Knjige o živalih uživajo neprimerno obilnejši odjem kot knjige o človeku. Največ pa kupujejo tehnična in izobraževalna dela. Nek uzmovič draguljev je iz ječe naročil knjigo o žaganju in preoblikovanju dragih kamnov...
Zakaj tudi ne? Vsakdo se lahko še kaj nauči v svoji stroki. Od vseh obiskovalcev knjigarne je tri četrtine moških; ženske s knjigami ne zapravljajo denarja. Štirideset od sto vseh prodajalcev po vseh osmih nadstropjih glavnega poslopja so tuji študepti, ki radi nekaj zaslužijo in se pri tem naučijo še angleščine.
Mesečno enkrat prireja ravnateljica Kristina Foule »literarne prigrizke«, pri' katerih je vedno prisotna kaka znamenita tuja osebnost, ki se mudi na priložnostnem obisku. Mussolini, Hitler, Goring, Tito, Hruščev in podobni so se »zaradi pomanjkanja časa« opravičili.
Včasih posije v knjigarno tudi sonce. Maurois pripoveduje o starem gentleme-nu, ki je iskal primerno knjigo za svojo hčerko in sramežljivo pobaral prodajalca: »Pričakujem, da v knjigi ni seksa?« -»Brez skrbi«, ga je pomiril prodajalec, »je navadna ljubezenska zgodba«. Ta vikto-rjanska senca pa je kar zbledela v primerjavi z lady Gough. Ta si je zagotovila nesmrtnost s tem, da je strogo prepovedala, da bi se na njenih knjižnih policah razvrščali moški pisci s platnici z ženskimi pisateljicami. Izjema velja samo, če sta oba medsebojno poročena.
Poglejmo resnici pogum n o v oči!
Prejeli smo dolgo in obširno pismo, ki
ga zaradi pomembnosti v celoti objavljamo.
Gospod urednik!
Moje pismo je dolgo kot je dolga slovenska pot na Golgoto, kot je dolgo trpljenje izmučenega naroda v domovini, kot je dolgo prepričevanje slovenskih ljudi in kot mora biti dolga potrpežljivost, vztrajnost in vernost slovenskih buditeljev pri narodnem delu.
Borba današnjih demokratičnih Slovencev za uveljavljanje narodnih in človečanskih pravic proti številnim nasprotnikom je neprimerno težja, neprimerno bolj žilava, vztrajna in odločna kot je bila kdajkoli y zgodovini tržaških Slovencev. To dejstvo je treba podčrtati in naglasiti prav v trenutku obljavijanja volilnih izidov v Gospodovem letu 1958.
Vsak zrel in politično razsoden narod ali njegov določen del s svojim posebnim, svojskim življenjem, ki mti ga narekujejo okoliščine, se napaja pri svojih naporih, pri svoji rasti in zorenju z izročili svojih prednikov. Posebno življenjsko važni pa so ti požirki za narod s častno in uspehov polno tradicijo. Demokratični tržaški Slovenci so se po fašističnem razdejanju slovenskih kulturnih in tvarnih dobrin in po iztreznjenju komunistične revolucionarne ponorelosti znašli ob usahlih vrelcih slovenskih tržaških izročil. Z golimi rokami, s pogumom in neomahljivo vero so te vrelce izkopali in jih očistili.
To pionirsko delo peščice ne pokupi ji-vih slovenskih razumnikov, delavcev in kmetov ni bilo drugačno od pionirskega dela utiralcev plodne zemlje na kateremkoli delu naše zemlje. Džungla, ki so jo nad primorskim slovenstvom zasejali fašisti, je skrivala po drugi vojni ne samo potuhnjene ostanke črne diktature, ampak je mrgolela novih, neprimerno nevarnej-šah sovražnikov slovenskega naroda. Komunisti, ki so nam bili poldrugo desetletje med obema vojnama v borbi proti fašizmu zavezniki, so se v pijanosti bolj-ševiških revolucij po Vzhodni Evropi kar čez noč sprevrgli v naše najhujše sovražnike. Se več. Zahrbtno so nam poklali najboljše borce proti fašističnemu nasilju iz strahu, da bi se pogum značajnih narodnjakov obrnil tudi proti novim bolj-ševiškim krvoločnikom in zatiralcem. Cesar pa niso opravile komunistične brzostrelke, žične zadrge in kraška brezna, to je doseglo podkupovanje.
Padli junaki so izbirali častno pot. Za njihove grobove v največ primerih niti ne vemo. Razbojniki sg tolažjo, da se je čez njihova mučeniška trupla pregrnil mrtvaški prt pozabe. Pa se ni in se nikoli tudi ne bo!
Repriza turških vdorov na slovensko zemljo
V	najhujših časih slovenske zgodovine, ko so turške tolpe iz Azije vdirale v slovenske vasi, ropale in požigale, so aziatski napadalci kradli tudi same slovenske otroke, žene dekleta, fante in može. Krepke slovenske kmete so prodajali za sužnje, mlade matere in dekleta so odvažali v hareme, fantiče pa v potujčevalnico.
Slovanski narodi in med njimi Slovenci so Turke pognali nazaj v Azijo, in prav junaštvu teh narodov se ima Zahod zahvaliti, da mu je bila prihranjena usoda aziatskega razbojništva. Na to neprecenljivo uslugo slovanskih narodov pa naši someščani radi pozabljajo.
Skoraj polnih 250 let zatem je Evropa uživala mir pred aziatskimi tolpami. Narodi so se razvijali in napredovali. Leto, 1848. je zdramilo tudi Slovence. Dušeči fevdalizem se ie pogreznil, narodna zavest se je prebujala. Prosvitljeni sinovi slovenskega naroda so po slovenskih taborih dramili ljudstvo, ga navduševali za narodne svetinje in mu vlivali v srca in duše ljubezen do lastnega naroda ter mu krepili duha v borbi za narodne, politične in socialne pravice. Tako je tudi slovenski narod našel končno svoj košček sončne gredice na tej zemlji. Marljivo in pridno jo je obdeloval. Skoraj 90 odstotkov vseh tržaških Slovencev je bilo z navdušenjem, požrtvovalnostjo in popolno prostovoljnostjo nenehno in vztrajno na številnih gradiliščih slovenske kulture, slovenskega gospodarstva, socialnih pridobitev in političnega dozorevanja.
To je bilo gigantsko delo ne samo za takrat živeče slovensko pokolenje, ampak zarodek tudi za bodočnost. Slovensko narodno gledališče Balkan, številna kulturna in športna društva, pevski zbori, sokolska društva, čitalnice in knjižnice, Ciril-Metodovo šolstvo, dnevnik »Edinost« in številne periodične publikacije, Narodni domovi, knjižne založbe, mogočni denarni zavodi, hranilnice in posojilnice, zadruge, trgovska in obrtniška podjetja, podporna društva in cela vrsta drugih kulturnih, gospodarskih in socialnih gibal je obratovala » polno paro in vzgledno marljivostjo.
Kdo je ustvarjal, kdo gradil? Odgovor na to vprašanje ni težak. Združen slovenski narod pod vodstvom političnega društva »Edinost«, vse od malih šolarčkov do častitljivih starčkov, od delavca in kmeta, manderjerja do obrtnika, trgovca, odvetnika, šolnika, zdravnika; skratka ves delovni slovenski narod, saj nedelovnih plasti naš narod nikoli ni poznal. Strnjen, prepojen z najplemenitejšim idealizom, s požrtvovalnostjo in marljivostjo, brez tuje in celo brez matične pomoči, saj je morala matica skrbeti zase v o-brambi proti germanskem vdiranju proti jugu.
Vse ogromno delo nekaj slovenskih pokolenj ie uničil in razdeial fašizem.
Crna noč ie zavladala po primorski zemlji ko je ugasnil zločinski požar Balkana v središču tržaškega mesta. Ni treba obujati spominov na to najstrašnejšo dobo slovenstva na primorskih tleh. Živi in neizbrisljivi spomeniki nas na vsakem koraku še danes opominjajo na črno preteklost. Ostalo je eno samo razdejanje, ena sama razvalina z grobovi junakov proti nasilju.
To je bila repriza srednjeveške slovenske Golgote.
Nova huda ura -Moderno janičarsko
Po skoraj 250 letih pa se ie z drugo svetovno vojno ponovil aziatski vdor v Srednjo Evropo. Tokrat to niso bili Turki, ampak Georgijec, Gruzinec, belokoži a-ziat, Josef Džugašvili s pridevkom Stalin. Obdobje druge svetovne vojne se namreč ni zaključilo zgolj s porazom nacifašizma, ampak s podarmljenjem številnih narodov Vzhodne in deloma tudi Srednje Evrope.
Turki so vdirali v srednjeveško osrčje Evrope z roparskimi pohodi in s ciljem, da uničijo in zatrejo evropsko kulturo in civilizacijo, posebno pa še temelje te kulture: krščansko etiko. Neturek jim je bil džaur, nevernik. Zato so ga ugonabljali, morili, ugrabljali, poturčevali. Ta usoda, ki so je bili - na žalost - deležni tudi naši slovenski predniki, se je ob koncu druge svetovne vojne ponovila nad. osrčjem Evrope in nad nami Slovenci.
Aziat Džugašvili je nadomestil sultane, njegovi kvislingi so zamenjali velike vezirje, poklicni partijci pa paše in beje. Zgodovina turških vdorov v Srednjo Evropo nas poučuje, kako so se našli med takratnim plemstvom užaljeni grofi, baroni in vitezi, ki so se za denar, usluge in oblast prodajali turškim zavojevalcem. Josef Džugašvili Stalin pa je tudi pri podkupovanju »duhovnega plemstva« moderne zgodovine prekašal turške sultane. Ozemlja, ki jih je Džugašvili namenil podjarmiti je preplavil s spahiji, z lastnimi plačanimi agenti.
Azija 1939^1945 je preplavila Vzhodno Evropo in si jo osvojla z enakim ognjem in mečem kot so to počenjali turški sultani.
Povedali smo že s kakšnimi peklenskimi ustroji so turški zavojevalci srednjeevropske in tudi slovenske zemlje pobijali naše prednike, odganjali v suženjstvo žene in dekleta, v poturčevanje pa slovenske dečke, mladeniče in fante.
V	srednjem veku so Turki polovljene in ugrabljene slovenske dečke in faate odvažali v Carigrad. Tam so jih zapirali v ječe. Najprej so v tej mladini zatrli slovensko govorico in krščansko vzgojo, nato pa so jim sistematično vcepljali v srca in duše najstrahotnejše sovraštvo do
materinega jezika in do očetove vere. Ko so dosegli to .duhovno preobrazbo, so jih uvrščali v najudarnejše in najokrutnejše vojaške enote turske vojske, v janičarje, v poturčence.
Po istih vzorih aziatske morale so postopali Stalinovi, vezirji. Odločne, nepodkupljive, značajne, neupogljive in pogumne naslednike graditeljev slovenske kulture in gospodarske podjetnosti so njihovi spahiji likvidirali. Ostale narodnjake, demokrate, , katoliško, usmerjene Slovence, socialiste in pruge, ki bi jim lahko služili, ker so bili duhovno krepki - kakor so bili za sujtana fizično, krepki slovenski fantje in možje, pa so ugrabljali, zapirali ter jih v potujčevalnicah zboljševirali. V nekaj tednih so oznovci nekdanje narodnjake, katolike, sokole, krščanske social-ce preobrazili v novo človeško zvrst, v moderne jarničarje.
Boljševiški sultan, prav tako kot njegovi komunistični vezirji so v potujčevalnicah skrčili materino govorico na gol tehnični pripomoček za izropanje vseh podedovanih in privzgojenih slovenskih izročil. Janičarski pripravniki so pohajali in pohajajo trdo šolo. Z drastičnimi odvajalnimi sredstvi obdelujejo janičarski prirastek, da izbruha in izloči iz sebe vsa izročila, vse idejne in duhovne dobrine, ki jih je vcepljala materina, šolska in verska vzgoja. Izločke nadomeščajo z neomejenim sovraštvom do lastne preteklosti in do nezboljševiziranega sočloveka. Novi janičar je v bivstvu popolnoma enakovreden svojemu predniku žalostnega spomina. Pri boljševiziranju okolja in ljudi ne izbira pri teh postopkih in čimveč zverinskih nagonov uveljavlja, tem hitreje se janičar vzpenja po lestvici novega razreda navzgor.
Razumljivo je, da jim potujčevalnica lomi hrbtenice, ugonablja prirojeno zna-čajnost, oboje pa nadomešča z jeguljastim surogatom, katerega načelo so kolesarski gibi: pritisk navzdol, klanjanje navzgor.
Tako zgrajene janičarje so pošiljali in jih še vedno pošiljajo nad slovensko ljudstvo. V matični državi s pištolo in jetniš-kim ključem v izdajalskih rokah, pri nas pa s torbo laži, klevet in Judeževimi groši v denarnici.
Razlik med srednjeveškim in sodobnim janičarstvom skoraj ni nobenih. Naši slovenski predniki so se pred janičarji umikali v obzidane tabore in cerkve, ali pa so z najnujnejšim zbežali v gozdove. Danes bežijo čez državne meje v tujno. Gozdove so sodobni zavojevalci posekali, uničili iz požrešnosti in tudi zato, da bi vsako zbiranje kmečkih in delavskih upornikov preprečili. Tako so ravnali tudi Turki, ki so do golega obrili obsežne in yeličanstne gozdove po Makedoniji in drugih predelih Jugoslavije. Se danes strmijo v nebo obsežne goličave in pričajo o najtežjih časih jugoslovanske preteklosti, ki
so se obnovili sredi dvajsetega stoletja.
Borba naših prednikov ob koncu prejšnjega in ob začetku sedanjega stoletja je bila huda in težka. Naši predniki so se takrat borili proti nemški habsburški oblasti, ki je načelno in zagrizeno sovražila vse Slovane na splošno, Slovence pa še posebej, ker so ii bili v napotje pri prodiranju nemštva proti Jadranu. Boriti pa so se morali trdo in žilavo tudi proti nestrpnežem italijanske narodnosti, zanikovalcem in klevetnikom slovenske kulture in slovenskega napredka, ki smo jih prav v teh predvolilnih dneh spet lahko pošlušali na shodih novofašistov. Najhujše borbe pa so naši predniki vodili proti odpadnikom, ki niso samo zatajili svoje narodnosti, ampak so se in se še danes z vso zagrizenostjo zaganjajo proti svojemu lastnemu poreklu in poskušajo z gorečimi protislovenskimi izpadi izbrisati v očeh svojih novih gospodarjev prav tiste plemenske značilnosti, ki jim odsevajo iz višnjevih oči, jih odkrivajo plavi lasje in ki jih vsaj iz oči še ni mogoče odstraniti.
Borba današnjih zavednih Slovencev pa je - kot smo dejali - neprimerno težja. Zakaj? Zato, ker na narodnih okopih ne stražari več tista ogromna večina, ki je združevala vse tržaške Slovence pred in tudi še po prvi svetovni vojni. Na okopih je le še manjši del, ki je ostal zvest svojemu narodu, slovenskim izročilom in veri v samega sebe. Janičarjev naši očetje niso poznali, tista peščica cikorjašev ali kasneje fašističnih prodancev ni nikoli onečaščala slovenskega obličja, čeprav je puščala po kako sramotno pego.
Komunistični janičarji pa so po drugi svetovni vojni z zvijačami, obljubami in goljufijo zvekli velik del Slovencev v narodno mlačnost, v vrste protinarodnja-kov, odkler je samo še kratek korak do narodnega odpadništva.
Ogromna večina ubežnikov se je odmaknila od slovenske skupnosti iz opojnosti praznih obljub in zlasti iz protesta proti zatiranju in omalovaževanju slovenskega življa v Trstu. Pojav, ki ni nov in ki so ga bili deležni tudi naši predniki
V	borbi proti fašizmu so se mnogi slovensko zavedni ljudje in posebno še mladina zbliževali s komunisti, prepričani, da pri naša komunizem svobodo in demokracijo. Pa so bili strahovito razočarani, ker so s komunizmom zašli s strehe pod kap. Ta zapeljivost posameznikov se je po vojni raztegnila v najširše plasti slovenskega naroda na tej zemlji.
Politično janičarstvo se je ob aziatsko-boljševiškem vdoru dvajsetega stoletja z najgabnejšimi sredstvi nasilja, s tajno policijo, s poklicnimi ovaduhi, ječami, koncentracijskimi taborišči, z izropanjem slehernega prebivalca in posebno še z za-sužnjevenjem duha in izbrisom tudi naj-elementarnejših svoboščin zakoreninilo
Francoski iizgled uelia za socialiste
De Gaulleova zmaga 28. septembra je brez dvoma zelo močno odjeknila tudi po Italiji.. Prav tako je tudi gotovo, da bo ta zmaga občutno vplivala na nadaljni razvoj italijanske notranje politike. Sorodstvo med obema latinskima deželama je preozko, politična miselnost preveč podobna, in določeni negativni politični a-spekti strankarskega življenja so v obeh deželah preveč istovetni, da bi se določenih krogov v Italiji ne polastilo poželenje po posnemanju francoskega vzora. Ta nagnenja v resnici obstojajo v Italiji. No-vofašistično zmagoslavje je razumljivo, in ni nič čudnega, če ti poživljenci prerokujejo razpust komunistične partije in zahtevajo tudi drugačne ukrepe.
Tudi nekatere sredinske stranke, liberalci in zastopniki desnega demokrščan-skega krila uporabljajo De Gaulleovo zmago za razmišljevanje, ali ne bi kazalo preosnovati ustave. Voditelj demokrščan-ske parlamentarne skupine, Gui, je komentiral izid francoskega ljudskega glasovanja z izjavo, da goji v generala m njegove preosnove »slepo zaupanje«. C lan ministrskega sveta Togni pa je francoske dogodke naravnost poveličeval.
Kljub gornjim dejstvom pa moramo podčrtati, da so podobnosti obeh dežel v tem primeru zelo omejene in da je primerjava političnih razmer med obema deželama precej tvegana. Italija, kljun vsemu ni Francija! Seveda obstojajo podobnosti; obstojajo pa tudi temeljne razlike; te so vsekakor večje od podobnosti. Pogoji, pod katerim je živela četrta francoska republika v povojnem času in zaradi^ katerih se je končno tudi pogreznila, so čisto drugačni od tistih, pod katerimi sz je razvijala poživljena mlada italijanska demokracija. Italija nima prekomorskih problemov. Strankarsko življenje, ki je tudi v Italiji hudo labilno, se nikoli ni izpridilo v takem obsegu kot se je to dogajalo v Franciji.
Nihče tudi ne more prerokovati, v kakšno smer se bo obrnila nova francoska vladavina. Nikjer ni rečeno, da bo zavila na kako fašistično stezo. Prepričljivi odgovori na zahteve po preosnovi italijanske ustave v avtoritarnem smislu pa dovolj zgovorno in glasno kričijo v svet strahotne izkušnje pokopanega fašizma. Ali niso te izkušnje še živ in nenehni opomin, da Italija ne sega po francoskem posnemanju s smrtonosnimi eksperimenti?!
S tem seveda ni rečeno, da bi Italija ne smela z vso pazljivostjo slediti francoskim dogodkom; še več, dolžnost italijanskih politikov je, da si na tem razvoju obogatijo lastne izkušnje. Prvi in najvažnejši nauk je okrepitev lastne demokracije do take
učinkovitosti, da postane vsaka drastična sprememba ali preosnova ustave odveč. Ljudska odločitev v matični Franciji (za Alžirijo to ne velja!) pomeni obsodbo razvratnega strankarstva in obenem tudi obsodbo protidemokratičnega royarjen;a francoske komunistične partije. Tudi Italija se križa tako s prvim kot z drugim problemom. Nobena podrobnost francoskega glasovanja pa ni italijanskega javnega mnenja tako razgibala kot dejstvo, da so komunisti v Franciji izgubili četrtino svojih pristašev. Tako v Franciji kot v Italiji so ocenjevali komunistično moč za ustaljeno in’ nepremakljivo.
'Sedaj se postavlja vprašanje, ali je taka redukcija mogoča tudi v Italiji.
Nenni je v svojfem pdrtijškem glasilu priznal težak poraz komunistov v Franciji. Nenni pa misli, da hi mogoče za ta poraz obsojati »izdajalcev« kot to počenja Kremelj, ampak; da to pomeni urtiik socializma na noye obrambe postojanke. Katera pa je nova obrambna črta socializma? Moi-da ločitev od komunistov?
»Espresso« prokdmunistiČho levičarsko
glasilo piše: »Novi fašjz^m se pojavlja zaradi obstoja množičnih komunističnih partij v Franciji iiy:v .Italiji,,ki sta omrtvičili na milijone vpjivcev in obsodili velik del naroda na nesodelovanje v javnem življenju.«	...
Nihče ne more resno zanikati, da bi od komunistov popolnoma neodvisna socialistična stranka mogla obilno koristiti resnični demokraciji. V Nemčiji tekmuje s krščansko demokracijo socialdemokratska stranka, v Italiji so to komunisti.
Ce so francoski zgledi že za kogarkoli resnično poučljivi, so vsekakor za italijanske socialiste.
POROKA
21. septembra sta se poročila g. Vinko A. Levstik iz Rima in gdč. Danila Žerjal iz znane slovenske družine pri Sv. Ivanu v Trstu.
Novemu paru želita uredništvo iri u-prava »Demokracije« vso srečo v skupnem življenju.
PREPIHI
Svoboda in pravica v „raju“
Končnp. je .volilna, vnymu »Pr- dn.« izsilila nekaj dragocenih priznanj o »svobodi 'iška v Titovi Jugoslaviji«, ki jo jamči Ti tova ustava, dnevno pa jo po Titovki zapovedih kršijo njegovi pandurji.
Oboževalgi Udbe pri »Pr- d '•« so v soboto 11. okt. s posebnim užitkom in brez sramu razkrili tržaškim Slovencem tole: »Roza Matoh iz Novega mesla je bila obsojena na 19 mesecev zapora zaradi širjenja sovražne literature in tihotapljenja prepovedanega tiska v državo.«
Oboževalci zatiralcev slovenske pisane besede, malikovalci dušijivcev krika proti komunističnim bogatašem, pohlepnežem, oblastnežem in prepotentnim oholežem, pa se ne zadovoljujejo s ponorelimi plesi okrog rdečezlatega teleta komunistične justice, ampak denupcirajo na svobodnih tleh, kamor ne sega komunistična biričeva palica, duhovnika, ki da je - po udoovskih ugotovitvah (ki so- načelno plod lanta-zije, po vzorcu stalinovskih izmišljotin, in take plodove s posebnimi uži*ki mlje-jo tudi v Titovi Jugoslaviji) - Matohovi izročil »prepovedano« gradivo.
Nam brošura, ki naj bi jo bila Matoho-va razširjala, vsebinsko ni znana. Obtožba
pa je brez vsakega dvome izvirno komunistična in povsem v skladu komunističnih pollaži in laži. Komunistični tisk utemeljuje obtožbo po vzorih srednjeveške inkvizicije: obrekovanja osvobodilne borbe (označbo »narodne« so končno zavrgli, ker jim za paševanje ni več potrebna!), pamfletov na račun jugoslovanskih državnih voditeljev (beri: samozvanih diktatorjev), poveličevanje belogardizma in drugih fašističnih režimov (sem spada vsekakor tudi Titov režim!).
Hvala Bogu, pri nas še niso nikogar zaprli - in če Bog ha - tudi ne bodo zaprli nobenega komunista, titovca ali kogarkoli, ki je kdajkoli »zagrešil« podobne »zločine«. Svoboda je namreč samo ena in demokracija je tudi samo ena, ali pa ju sploh ni! In tam na oni strani danes ni niti prve niti druge - in to je komunističnim dervišem okrog »Pr. dn.« pravi blagoslov, kajti, če bi temu ne bilo tako, bi derviši odfrčali na .vse strani sveta.
Upamo, da se Fanfani ne bo zgledoval pri presojanjih, ali naj KPI ostane zakonita stranka, ali naj jo nažene v podzemlje, na Titovo Udbo in niti na malikovalce nasilja in brezpravnosti ljudi
nlzvArt u LJ v	u
in utrudilo v matični domovini slovenstva. Na svobodnih in demokratičnih tleh naše ožje domovine ie politično janičarstvo svojo nasilniško taktiko, ki tako bujno cvete na oni strani železne zavese, pre-maskiralo v duhovna posiljevanja in moralna izsiljevanja. Z množično psihozo so poklicni janičarji najprej ustvarjali in širili med delavske množice pravljico o zemeljskem raju delavstva, ki bo z boljše-vizacijo sedanjega sveta odvzel človeštvu vse muke in trpljenje, in z enim samim tiidarom čarobne palice bodo vsi ljudje na tem svetu izenačeni. Ze jutri ne bo več bogatinov in revežev, ne bo več izkoriščevalcev in izkoriščenih, skratka zavladal bo raj na zemlji. Ampak - kakor pri vsaki pravljici - se bo to zgodilo - šele po končani svetovni revoluciji.
Ta svetovna revolucija, ki je še ni, je opravičilo za strahotna nasilja, je opravičilo za sedanjo bedo in lakoto v Sovje-tiji in njenih satelitskih kolonijah in tudi v Jugoslaviji. Vendar - kriči in tihotaplja v srca in duše množična psihoza: še malo potrpljenja, tovariši, in tista tovarna, kjer delaš, bo tvoja; tiste vile in palače, avtomobili in razkošja, ki te danes grizejo iz gole nevoščljivosti, vse to in še marsikaj drugega b<> tvoje in samo tvoje...
Tudi Mussolini in Hitler sta - ne brez uspeha - na veliko trosila podobne obljube. Rimsko carstvo je obetal prvi, tisočletni rajh drugi. In oba sta imela za seboj 99 od sto prebivalstva, v Trstu tudi skoraj vse današnje komuniste.
Delovne množice ali vsaj del teh množic pa se je iz preteklosti nekaj naučil. Zato se za nove janičarske agente in njihova speljevanja ni preveč ogreval. Pa so jih v vihri revolucije obremenili s kriminalnimi zločini in jih tako za stalno privezali k zarotniški samokolnici, druge so izsiljevali z namišljenimi ali dvomljivimi iztirjenji v njihovi preteklosti, morebitna resnična iztirjenja pa so napihovali po geslu fabrikacije slona iz muhe. Kdo ne pozna proslulih komunističnih karakteristik? Vsi ti nesrečneži so bili in ostanejo vse do poloma v komunistični staji kakor so morali pod fašizmom živeti v fašističnem hlevu. Tretjo skupino pa so janičarji podkupili, jo korumpirali. Nagnali so jo v staje h koritom. Koritarji pa se po navadi ne umikajo od polnih jasli.
Tako se je tudi pri nas utrdilo politično janičarstvo, katerega obstoj ljudje z one strani meje ne morejo razumeti. Z večjim uspehom se je zaplodilo tisto janičarstvo, ki ima za seboj milijonske množice v državi po načelu: kjer obstoja manjšina, pomakni se k večini! Z manjšim uspehom pa tisto janičarstvo, ki zaradi sosedstva rie more ' prikrivati resnice, da je komunistični raj eno samo koncentracijsko taborišče.
Narodno janičarstvo pa sega na našem ozemlju tja v prejšnje stoletje. Pokopališča, javni napisi, osmrtnice, seznami porok, SmrthMh rojstev nas dnevno spo-njajo o »trdi življenjskosti« narodnega jamčarstva pri nas. Pravimo mu tudi ba-stardstvo. O njem ste pisali že toliko, da si ponavljanje lahko prihranim.
Tako korakata oba: politično in narodno janičarstvo vsah po svoji poti k istemu cilju. Ta cilj ie tiha likvidacija slovenstva na teh tleh, o kateri so si soglasni titovci, komunisti in vse italijanske stranke na tej zemlji. V političnem in narodnem ja-ničarstvu, v skrivljenih in polomljenih hrbtenicah, v vetrnjaških naturah, v stra-hopestvu in ogabnem lizunstvu bo pokopano tržaško slovenstvo, če ga ne rešijo požrtvovalni, pogumi, značajni in odločni posamezniki. Nekaj posameznikov je vstalo tudi med našim narodom kot se dvigne nekaj klasov po prestanem neuVjul Uspehi teh nekaj posameznikov so bili veliki, so občudovanja vredni, ali - oprostite - vsega ducat ljudi ne zmore!
Sadovi političnega in narodnega jani-čarstva so se nam pokazali ob letošnjem novem šolskem letu in se nam odkrivajo ob volilnih izidih teh dni.
Ob sedemdesetletnici otvoritve Ciril-Metodove šole v Trstu kličem sodobni slovenski mladini:
Zdramiti se mora mladina! Krepko mora pljuniti v dlani, zavihati mora rokave, ojekleniti pogum in voljo v odločilni, neizprosni borbi proti janačarjem obeh zvrsti. Se vedno tli, če že ne gori, vera' v slovenskih srcih. Razpihajte, mlad-či, te iskre v mogočen plamen in bodoča pokoletija vas bodo blagoslavljala! Mladina, mladina in še enkrat mladina, na dan, na plan!
U& komunističnega janičarstva na Tržaškem se bliža koncu, na Goriškem je komunističnemu janičarstvu že odklenkalo, in tudi pri nas ne bo drugače. Resnica je samo ena, čeprav si resnica le s težavo utira pot med tržaškimi Slovenci.
M. Potrata, star edinjai
PODPIRAJTE SDD
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria, d. d. v Trstu
Uredništvo in uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-H. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica. Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna	številka	L	30,—
Naročnina: mesečno L 50,— — letno L 600,— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letno L 1000,— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223