Gospodarske stvari. Zasajajmo Crešnje! Crešnja je priljubljen in ranogo iskan sad. Zrela podaja prijetno okrepčatev za stare in mlade; posnšena in kuhana je labko prebavljiva in zdrava jed in drobne lesne črešnje se po mnogih krajib žgejo in dajo iskano, dobro plačano žganjico. Kar se doma ne pozoblje in posuši, ali okuhava, se proda po dobri ceni. Spomladi po črešnjah knpci mnogo povprašujejo in vsed tega je tudi ceaa po razmeri visoka. Črešnjevo drevo daje skoraj vsako leto svoj prirodek, le redkokdaj po več let zaporedoma roditi preneba. Zato se pa ne more dosti glasno našim kmetovalcem prigovarjati: ,,Zasajajmo črešnjef Cresnjevo drevo je, kar se podoebja in zemlje tiče, med vsemi sadunosnimi drevesi naj manj izbirčno. Povsodi se more saditi, celo tam, kjer drugi sadunosivci več ne rastejo, ali le klaverno životarijo. In koliko je še prostora za nasad tega koristnega drevesa. Tu ne mislimo na rodovitne in zavetne doliee, v kterih žlahtnejše sadje, ki več dobička vrže, labko sadimo, tadi ne ua zračne, pa ne prevetrovne visokoležeče planote, ki so tndi za druga sadunosna drevesa primernejša, tu niislimo le bolje na rebra s plitvo prstjo, kjer kaj dmgega ne stori, kjer pa črešnja še vedno s koristijo prospeva. Taka rebra in robi se dajo v^veliko korist lastnikovo 8 črešnjami obsaditi. Creanje niso ue, kar se zemlje tiče, izbirčne, pa tudi ne proti obnebju preobčutljive. S suhoparno, grobljasto zemljo so tudi še zadovoljne. Če pa prst ni preplitva, tako, da morejo korenine bolj globoko vdirati, črešnje vzrastejo v mogočna drevesa in rodijo sad obilen in dober. Kako so črešnje zasajajo in kako se nadalje z njimi ravna, to je prav priprosta vsakdanja reč. Pri zasajanji je na prvem mestu gledati na to, da se jatne zadosti velike izkopljejo in da koreuine v zdravo, rahlo in rodovitno prst pridejo. Tako se mlado drevo labko prime, uiočno zaraste in goste korenine požene, da tako prvo dobo srečno piestane, v kteri mladitn črešnjicam največ nevarnosti grozi. Vse močuejšo korenine se prirežejo, ia poškodovane ali morda bolene do zdravega lesa porežejo. Pri tem delu niora prirezovalec paziti, da pridejo resi na spodnjo strau. Crešnje naj se sadijo pouiladau- skega časa. Jeseni se smejo le takrat saditi, kedar se sme pričakovati, da se drevesce še tisto jesen prime in obkorenini. Kdor pa spomladi črešnjeva drevesca zasaja, jih mora rano spomladi saditi, še predno drevesa gnati začno. Kar se pa daljnega dela s^ črešnjevimi drevesci tiče, velja sledeče načelo: Črešnjeva drevesa se morajov kolikor mogoče, malo prirezovati. Črešnja neobrezana navadoo lepšo kiono nareja in zdravejša ostaja, nego ona, ki je bila obrezana. Črešnji se pri posajanji le takrat prireže, ko bi se ji s tem lepša podoba podala, ali pa če ima drevesce premalo korenin. Sledeča leta ae le tiste veje izrežejo, ktere pregosto rastejo, ali 8e z drugimi križajo in tako veja ob vejo se drgajo. Visokodeblaste črešnje se v sadunosnih vrtih, ob cestab in po robeh in rebrih po 10—12 metrih vsaksebi posajajo; na polji med njivami pa 15—18 metrov vsaksebi. Crešenj je muogo mnogo sort, ki imajo pa po raznib krajib razua imeua. Tam, kjer ima kteri kraj že svoje lastne sorte, ki tam posebuo dobro store, tam uaj se ravno te sorte najbulj zasajajo in množijo. Za crešnjevo žganjico so črne lesne črešnje najboljše. Kjer se te v ravno ta namen zasajajo, pa slabo obnašajo, se morejo tudi precepiti v diuge boljše in rodovitnejše sorte. Vendar pa se more to le v taki starosti drevesa storiti, v kteri posamezne veje, na kterih se hoce cepljenje goditi, niso debelejše, ko 5 centimetrov v prerezu. Precepljenje se pa, kakor skušnje uče, najvspešnejše tako godi, da se najprej glavnejse veje pocepijo, postrauske pa še le zopet drugo in ruorda celo še le tretje leto. Naj bi pač te besede ne bile glas upijočega v puščavi in naj bi se našli prav obilni za.sajevalci tega prekrasnega in toliko koristnega sadunosnega drevesa, ki je v svojib tirjatvah od zerulje tako skromno in tako labko z malim zadovoljno. Konjerejsko drustvo štajersko obbaja svoj občni zbor v Gradci dne 18. jaDuarja t. 1. v Hotelu npri Elefantu" ob 8. uri zvečer. Srenji Korašičkej pii sv. Tomaži nad Veliko nedeljo je prizaueslo 1. 1882 biezplačao skrbeti tainosnjim cesarskim žrebceni za seno in steljo, toda 1. 1883 mora svoje storiti. Društvu pristopili so na Slovenskem gnspodje : dr. Radaj, dr. Duhae, A. Frohm v Maribora, dr. Scbvvaizenberg na Vranskera, dr. Ausserer v Sevnici, A. Lutz, J. Skoberne, J. Zima v Celji, A. Mastnjak v Ljubečuem, A. Diobnič v Brašlovcab, J Šhca in lt! Žuža v Žavci. Društveni list nPferdezttchter" prina^ia več lepih sestavkov, katere priobči našemu konjerejstva v korist tudi nSlov. Gospodar". Sejmi na Hrvatskem 11. jan. Stubica, 13. jao. Koprivuica, ua Koroškem 13. jan. Beljak, Milštat in Strassburg, na Kranjskem 6. jan. Kostel, Trnovo, Žerovnica in Videm, 10. jan. Zalog.