Uredila Nike K. Pokorn SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU Zbirka Prevodoslovje in uporabno jeziskoslovje Ljubljana, 2017 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU ZBIRKA PREVODOSLOVJE IN UPORABNO JEZIKOSLOVJE Urednica: Nike K. Pokorn Recenzenti: David Limon, Agnes Pisanski Peterlin, Špela Vintar, Jana Zemljarič Miklavčič, Marija Zlatnar Moe Tehnični urednik: Jure Janet © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2017. Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna objava, dajanje na voljo javnosti (internet), predelava ali vsaka druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Odstranitev tega podatka je kazniva. Izdal: Oddelek za prevajalstvo Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Oblikovanje: Bons, d. o. o. Ljubljana, 2017 Prvi izdaja, elektronska izdaja Publikacija je brezplačna. Publikacija je dostopna na: https://e-knjige.ff.uni-lj.si DOI: 10.4312/9789612379926 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=292909056 ISBN 978-961-237-991-9 (epub) ISBN 978-961-237-992-6 (pdf) 2 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 3 KAZALO VSEBINE KKazalo vsebine4SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU KAZALO VSEBINE Uvodne besede k ljubljanskemu pogledu na sodobne metode v prevodoslovnem raziskovanju Nike K. Pokorn 8 Sociological and ethnographic approaches to non-literary translation David Limon 12 Prevodoslovno proučevanje literarnih prevodov Nike K. Pokorn 40 Empirične raziskovalne metode za opazovanje prevajalskega procesa Nataša Hirci 60 Gradnja in analiza korpusov za prevodoslovne raziskave Špela Vintar in Darja Fišer 80 Raziskovanje govorjenega jezika Jana Zemljarič Miklavčič 110 Metodološki postopki v kontrastivnih raziskavah Mojca Schlamberger Brezar 132 Kontrastivna retorika Agnes Pisanski Peterlin 146 A genre-based approach to analysis of texts and translations David Limon 164 Stvarno in imensko kazalo 186 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 5 ZAHVALA ZZahvala6SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU ZAHVALA Posebna zahvala gre recenzentom vseh prispevkov v monografi ji: dr. Davidu Limonu, dr. Agnes Pisanski Peterlin, dr. Špeli Vintar, dr. Jani Zemljarič Miklavčič in dr. Mariji Zlatnar Moe. Brez njihovih napotkov in sugestij bi bila končna podoba monografi je gotovo manj kvalitetna. In nenazadnje, najlepše se zahvaljujem tudi Juretu Janetu za natačno in zavzeto pomoč pri končni redakciji besedila. Nike K. Pokorn SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 7 UVODNE BESEDE UUvodne besede k ljubljanskemu pogledu na sodobne metode v prevodoslovnem raziskovanju8SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU UVODNE BESEDE Mednarodna raziskava, ki jo je leta 2008 izvedla delovna skupina za integracijo doktorskih programov v prevodoslovju,1 je v evropskem in severnoameriškem prostoru naštela kar 31 doktorskih programov, ki se v celoti posvečajo prevodo- slovnemu raziskovanju, in nadaljnjih 22, ki so po naravi širši, vendar dopuščajo obravnavo prevodoslovnih tem v okviru študija. Če k tem številkam dodamo še 285 evropskih magistrskih programov iz prevajanja, ki se večinoma zaključujejo z raziskovalno nalogo, ni več nenavadno, da postaja problematika različnih pristo- pov k prevodoslovnemu raziskovanju zanimiva za vedno širši krog raziskovalcev. Nujnost premisleka in pregleda sodobnih metod v prevodoslovju se je izrazila tudi v slovenskem prostoru, še posebej po uvedbi doktorskega študija iz prevodo- slovja na ljubljanski univerzi v letu 2007. V odgovor na to potrebo poskuša mo- nografi ja Sodobne metode v prevodoslovnem raziskovanju predstaviti najsodobnejše metodološke pristope v prevodoslovju2 in tako pomagati novim raziskovalcem pri izbiri metode, ki bo najustreznejša za izbrano področje raziskovanja. Monografi jo uvajata prispevka, ki se osredotočata na dve tradicionalni temi pre- vodoslovnih raziskav: preučevanje neliterarnih in literarnih prevodov. Prispevek Davida Limona tako predstavlja najsodobnejša pristopa k prevodoslovnemu pre- učevanju neliterarnih prevodov, in sicer sociološki in t. i. etnografski pristop. Limon v svojem prispevku poudarja, da postavljajo sodobne prevodoslovne raz- iskave neliterarnih prevodov v ospredje družbeno vlogo prevajalca in obravnavo različnih dejavnikov, ki vplivajo na prevajalčevo delo. Podoben premik od preu- čevanja zgolj besedila opaža v sodobnem prevodoslovnem raziskovanju literarnih prevodov tudi Nike K. Pokorn, ki ugotavlja, da so se sistemske in deskriptivne raziskave literarnih prevodov, ki so se še konec devetdesetih osredinjale na raziskovanje in določanje norm v prevajanju, sedaj skoraj popolnoma umaknile sociolo- ško obarvanim, bourdieujevskim raziskavam. Te sodobne raziskave ne preučujejo več samo literarnih prevodov, temveč predvsem literarne prevajalce, ter poskušajo rekonstruirati polja prevodne literature v različnih kulturah za različne žanre. V nadaljevanju se monografi ja osredotoči na predstavitev raziskovalnih metod, ki se uporabljajo za opazovanje in opisovanje procesa prevajanja. Nataša Hirci tako predstavi različne računalniške programe in programe za zajem računalniškega zaslona ali snemanje premikanja oči na zaslonu, s pomočjo katerih pridobivamo kvantitativne podatke, ki so nujni za razlago postopka prevajanja. Avtorica kri- tično oriše tudi metodo protokol glasnega razmišljanja in uporabo vprašalnikov in intervjujev, ki pogosto dopolnjujejo kvantitativne raziskovalne metode. Te- matiki zbiranja kvantitativnih podatkov za prevodoslovne raziskave se posveča tudi prispevek Špele Vintar in Darje Fišer, v katerem so predstavljena izhodišča 1 Rezultate anket in podatke o skupini, ki jo sestavljajo Yves Gambier, Ubaldo Stecconi, Reine Meylaerts, Christiane Nord , Luise von Flotow in Nike K. Pokorn, najdete na spletnem naslovu: www.ts-doc.org. 2 Z izrazom prevodoslovje označujemo vedo, ki združuje tako preučevanje prevodov in prevajanja kot tudi tolmačenja. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 9 UVODNE BESEDE za gradnjo in analizo korpusov za prevodoslovne raziskave. To poglavje podaja smernice za zagotavljanje reprezentativnosti specializiranih korpusov, predstavi metode označevanja večjezičnih korpusnih zbirk in opiše temeljne metode kor- pusne analize s poudarkom na orodjih, ki omogočajo delo s korpusi za sloven- ščino. Z raziskovanjem posebnega korpusa, in sicer korpusa govorjenega jezika, se ukvarja prispevek Jane Zemljarič Miklavčič . Raziskovanje govorjenega jezika oz. spontanega govora je še posebej pomembno pri tolmačeslovju, ki se v večini raziskav osredotoča prav na govorjeni jezik . V luči te potrebe avtorica v svojem poglavju ponuja defi nicijo predmeta opazovanja in predstavlja različne možnosti zbiranja gradiva in tehnike zapisovanja govorjenega diskurza. V zadnjem sklopu monografi je so predstavljeni različni metodološki pristopi , ki so se razvili v drugih vedah, vendar se pogosto uporabljajo tudi za prevodoslovne raziskave. Tako Mojca Schlamberger Brezar najprej predstavi metode, ki se upo- rabljajo v jezikoslovnih kontrastivnih raziskavah, kot tudi kritike, ki so jih bile te metode deležne s strani mnogih prevodoslovcev. Avtorica prispevka je tem kritikam navkljub prepričana, da kontrastivno jezikoslovje, obogateno s spoznanji iz pragmatike, korpusne analize, besediloslovja in kritične diskurzne analize, vseeno še lahko predstavlja uporaben metodološki aparat v prevodoslovnih raziskavah. Nadalje, Agnes Pisanski Peterlin predstavi kontrastivno retoriko, tj. področje, ki se je ravno tako razvilo znotraj uporabnega jezikoslovja in ki se je, podobno kot kontrastivna analiza, začelo uporabljati tudi za potrebe prevodoslovnih raziskav. Po predstavitvi poglavitnih kontrastivnoretoričnih metod avtorica oriše, kako v sodobnem času razvoj korpusnih metodoloških pristopov vedno bolj zbližuje kontrastivnoretorične in prevodoslovne raziskave. Tretji prispevek v tem zadnjem sklopu tudi predstavlja povezavo prevodoslovja z jezikoslovnimi raziskovalnimi metodami: David Limon tako oriše žanrski oz. besedilnovrstni pristop k obrav- navi prevodov, ki se med drugim lahko uporablja tudi za obravnavo vzporednih besedil iste besedilne vrste v različnih jezikih. Limon predstavi tudi model kon- trastivne funkcijske analize, ki ga je za kontrastivno funkcijsko analizo prevodov izoblikoval Andrew Chesterman , ter ga ponazori s primeri, vzetimi iz svojega raziskovalnega dela. Izbor metodoloških pristopov, primernih za obravnavo prevajanja in tolmačenja v tej monografi ji, ni izčrpen: v tej izdaji tako ne boste našli predstavitev metod raziskovanja prevajanja za medije, metod, ki so v uporabi v sodobni leksikologiji in terminologiji, metod za raziskovanje tolmačenja, pri katerem se vedno pogosteje uporabljajo pristopi, prevzeti iz kognitivnega jezikoslovja in psiholingvistike, me- tod, ki se uporabljajo pri razvoju programov za računalniško podprto prevajanje, in še bi lahko naštevali. Vse to, upamo, bomo nadoknadili v drugi, dopolnjeni izdaji. Kljub tem pomanjkljivostim pa avtorji te monografi je vseeno upamo, da bo ta prva predstavitev različnih metod, uporabljenih v raziskavah prevajanja in 10 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU UVODNE BESEDE tolmačenja, v slovenskem prostoru v pomoč vedno večjemu številu doktorskih študentov na področju prevodoslovja kot tudi vsem drugim raziskovalcem, ki preučujejo to tematiko. Nike K. Pokorn Ljubljana, december 2009 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 11 APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION SSociological and ethnographic approaches to non-literary translation David Limon Prevajalska dejavnost ima kulturni pomen, prevajalci pa družbeno vlogo. Preva-jalci delajo za različne institucije in prav te institucije določajo, kaj in kako se bo prevajalo, kako se bodo prevodi ocenjevali itd. V okviru sociološkega pris-topa k raziskavam v prevodoslovju se ne osredotočamo na besedilo, temveč na prevajalce in na njihova dejanja, ki jih je mogoče opazovati, pa tudi na kon-tekst, v katerem prevajalci delujejo. Kot vse družbeno uravnavane dejavnos-ti tudi prevajanje usmerjajo in omejujejo norme , ki jih prevajalci v nekem okolju ponotranjijo. Prispevek obravnava ozadje sociološkega raziskovanja in predstavlja praktične ideje za raziskave statusa in vloge prevajalcev, njihovih delovnih pogojev in praks, prevajalskega trga in prevajalskih institucij. V pov-ezavi s slednjimi je predstavljena tudi etnografski pristop k preučevanju preva-janja za Evropsko unijo (Koskinen 2008). Ključne besede: sociological approach , ethnographic approach , translation research, socially regulated activity, translation norms , translation institutions , localism, habitus , case study , contextualisation 12SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION OVERVIEW Th e paper begins by off ering some background, explaining the roots of the socio- logical approach to translation research, going into some detail with regard to the concept of translation norms. It then makes some more practical recommenda- tions regarding possible areas for sociological research and off ers some guidelines regarding questionnaires. Finally, it concludes by looking in detail at a specifi c ethnographic study of EU translating. Although the focus is on sociological re- search, some other research possibilities (for example, into translation universals) are mentioned in passing. THE TRANSLATION STUDIES BACKGROUND Although it is more than three decades since the discipline became established, there is no standard research method in Translation Studies . Th is is presumably because the fi eld is an increasingly interdisciplinary one that interacts not only with literary studies and linguistics (including psycholinguistics and sociolinguistics), but with other areas of study such as cognitive science , cultural studies, cultural anthropology and sociology. In the 1960s translation theory was heavily infl uenced by the linguistics of the time, which was dominated by a Chomsky- ian approach based on the ideal native speaker and language competence , or language divorced from actual use. Similarly, in translation theory, the focus was on the decontextualised original text, which had an almost “sacred” status (Ar- rojo 1997 in Prunč 2007), and the translation was largely seen as a copy divorced from any broader context. Within this process, the translator was largely invisible (cf. Venuti 1995) and the social context in which translation took place was not considered. Th ere was thus little discussion by translation scholars of the cultural, cognitive and social constraints under which translators operate. An important focus of discussion at this time was the concept of equivalence , as well as more traditional questions of faithfulness (to the original) and naturalness or fl uency. But as Translation Studies became established as a separate discipline, then the concepts it made use of were broadened and contextual factors were taken more into account. To some extent, this refl ected changes taking place within linguis- tics itself, where a noticeable shift was taking place away from isolated, fabricated sentences towards the study of text or discourse as socially situated language use (cf. Beaugrande and Dressler 1981). A new emphasis within translation theory on cultural rather than linguistic trans- fer became most visible in the 1980s, particularly among functional translation scholars writing in German. Within this new current, translation was conceived as an act of communication rather than transcoding, focused on messages rather SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 13 APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION than words, thus shifting attention from formal aspects to functional and socio- cultural ones, with the text considered as an integral part of the world rather than an isolated phenomenon (Snell-Hornby 1988: 43). Th e dominant metaphor used was that of sending a message and the translator was seen as a mediator between the original writer and the target reader, owing loyalty to both. Translation theory thus began to take more account of many of the non-linguistic factors involved in the sociological process of translation (cf. Chesterman 1997: 33). Some of these concerns were already present in Nida ’s (1964) discussion of the overall com- munication situation of the translator, but they were widened by those such as Holz-Mänttäri (1984), who drew upon the sociological theory of action as a basis for studying translation as “purposeful intercultural interaction”. Within Translation Studies in Europe, probably the most infl uential challenge to the supremacy of the original text and the idea of linguistic transfer is the func- tional Skopostheorie developed primarily by Vermeer (Reiss and Vermeer 1984; Vermeer 1989). Th is looks at translation in terms of human behaviour or action – the particular variety of translational action based on a source text. Any action, in the sociological sense, has an aim or purpose and that of a translation can be termed its skopos. Th e aim of the translational action and the mode of realisation are negotiated with the commissioner; the source text is part of the commission. Th e translator is the expert responsible for the performance of the action (includ- ing translation strategy ) and for its fi nal result – the translated text as a particular variety of target text. Even when composed specifi cally with transcultural communication in mind, the source text is bound to the source culture, whereas the target text is “oriented towards the target culture and it is this which ultimately defi nes its adequacy” (Vermeer 1989: 175). Th e translator is thus involved in in- tercultural communication, not in transcoding a source text or transposing it into another language. Th e intentional, purposeful behaviour we are describing takes place in a particular situation, both modifying and being modifi ed by it. In this respect, translation is like writing in general, which is both “context constrained and context creating” (Grabe and Kaplan 1996: 162). Th e skopos approach thus focuses on the process of translating rather than its end result; it puts the translator in a wider social context and encompasses the relation with the client or commissioner, as well as that with the source-text producer and the target-text receiver. From a practical point of view, this allows translators to break away from what Wilss (1982, quoted in Nord 1997: 106) refers to as the “hypnotic compulsion” of the source text or facilitates what Vermeer (quoted in Snell-Hornby 2006: 54) calls the “dethroning” ( Entthronung) of the source text, which becomes simply a means to a new text. Th e old “faithful vs. free” dilemma is thus no longer a question of absolutes, but depends entirely on the particular translation in hand and the new situation in which it exists. 14 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION Th us a gradual shift can be seen within Translation Studies: from the original text, the translation and the linguistic relations between them towards the actual proc- ess of translation and to the people involved in that process – the translator and the target audience – as well as the socio-cultural context(s) in which the process takes place. Within Translation Studies, we also talk about “turns” or paradigms which have shaped the discipline. Th e 1990s is strongly associated with the cul- tural turn (Bassnett and Lefevere 1990), which places ideas – or “memes”, to use Chesterman ’s (1997) term – at the centre of attention: questions of ideology, cul- tural identity, values, power, ethics, the centre versus the periphery, the transfer of cultural elements (polysystems) and culture as a dynamic rather than static entity. Th is brings an increased focus on translators and the socio-cultural constraints they need to overcome, plus their role in the construction of a culture (for further discussion of the cultural turn, see Kocijančič Pokorn 2003: 187ff ). Th e same period also saw a new interest in what Toury (1995: 249) calls the “translation act” and in particular the cognitive aspects of this, or what goes on in the translator’s head (sometimes conceived of as a “black box”). Th ink aloud protocols or TAPs were developed to try to gain access to decision making proc- esses, cognitive processing and constraints on translation decisions (for more on such protocols, see Hirci in this volume). Prior to this, there was little empirical research into actual translation practice, although there was what might be called mentalistic speculation about the process involved (Lörscher 1991). But there was now a gradual acknowledgement that world knowledge, acquired through experience and socialisation and thus culture-specifi c, refl ecting the translator’s interactions with the social environment, forms part of the cognitive process. Th us Risku (2000, quoted in Prunč 2007) talks about the need to discuss both situated translation and situated cognition, including the social determinants that aff ect interacting subjects and institutions. TRANSLATION NORMS Th e other important development in the fi nal decade of the last century was the appearance of Descriptive Translation Studies, associated in particular with the work of Gideon Toury . He is concerned primarily with translation as an activ- ity in specifi c socio-cultural settings and with the identifi cation of the norms that govern that behaviour and serve as the criteria by which actual instances are evaluated. Toury (1995: 53, my emphasis) stresses that translation activities have socio-cultural signifi cance: “’[T]ranslatorship’ amounts fi rst and foremost to being able to play a social role, i.e., to fulfi l a function allotted by a community to the activity, its practitioners and/or their products – in a way SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 15 APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION which is deemed appropriate in its own terms of reference. Th e acquisition of a set of norms for determining the suitability of that kind of behaviour, and for manoeuvring between all the factors which may constrain it, is therefore a prerequisite for becoming a translator within a cultural environment.” Th e concept of norms, which in turn draws attention to the social space in which translators act, has had a great infl uence on the subsequent development of Trans- lation Studies. All translation activity is directed and constrained by norms, in- cluding institutional norms, and to play the (social) role of translator within any cultural environment one has to acquire the relevant set of norms. It is important to remember here that translation is not usually about communication between individuals but rather between institutions (in the broadest sense, including com- panies, non-governmental organisations, publishers, media bodies, newspapers and so on) and social groups (cf. Mossop 1990). Of course, the level of insti- tutionalisation diff ers considerably, but this helps us get away from the largely misleading picture of communication between an individual writer and reader through the medium of a translator. Norms come about when the general values or ideas of a group as to what is right and wrong, acceptable and unacceptable, are transformed into “performance in- structions appropriate for and applicable to particular situations, specifying what is prescribed and forbidden, as well as what is tolerated and permitted” (Toury 1999: 14). When a translator is working within or for a particular institution there takes place a socialisation process involving feedback and its assimilation (internalisation), leading the translator to acquire what Toury (1995: 250) refers to as a “modifi ed competence”. Th is process of socialisation “always imply sanc- tions – actual or potential, negative as well as positive. Within the community, norms also serve as criteria according to which actual instances of behaviour are evaluated.” (Toury 1995: 55) It is important to note here that they are not the same as individual translator idiosyncracies, nor are they rules and regulations or guidelines, which are written down: they are rather tacit agreements and conven- tions underlying translation that are continuously negotiated by the people and institutions involved. Every part of the translation process is aff ected by norms, from the selection of what is translated to how it is translated and evaluated. Th ey also help establish what a particular community will accept as a translation (Hermans 1999: 77- 78). From a translation research point of view, they can also be seen as codes employed to decipher translator strategies and choices, and are thus linked both to production and reception. Th ey are likely to have much more binding force within a subgroup, such as a specifi c body of professional translators working in a particular fi eld between specifi c languages, than in a larger more heterogeneous group e.g. text producers in general (Toury 1999: 16). 16 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION TRANSLATION UNIVERSALS In passing, we can also mention here an additional fi eld of research inspired to a large extent by Toury ’s work and that is the search for probabilistic laws as to what translators are likely to do under diff erent conditions and thus what the resultant translations will tend to be like. Th e way Toury (1995: 224-5) expresses it is that “the requirement to communicate in translated utterances may impose behavioural patterns of its own”. Th e methodological starting point for descrip- tive-explanatory research which might lead to the identifi cation of empirical laws of translational behaviour is always a body of translated texts. Th e popularity of this approach has been boosted by empirical corpus-based studies (see paper by Vintar and Fišer in this volume). Although Toury (1995:256) prefers the term “laws” because they are not inevitable and are conditional (e.g. if X, then the greater / the lesser the likelihood that Y), the more widely used term is universals. Baker (1993: 243) defi nes translation universals as “features which typically occur in translated texts rather than original utterances and which are not the result of interference from specifi c linguistic systems”. In other words, universals are both general characteristics of translator behaviour and generic features of translations as such, rather than non-translated texts. Two laws proposed by Toury (1995), which have had a major infl uence on sub- sequent debate are: - the law of interference: “phenomena pertaining to the make-up of the source text tend to be transferred to the target text” (ibid.: 275); and - the law of growing standardisation - translators tend to naturalise and normalise, and translations are characterised by “fl atness” of language (ibid.: 268-270); Other possible universals, which may of course be interconnected or overlap, are listed below: - the explicitation hypothesis: translations will generally be more explicit than source texts because of the tendency of translators to simplify or spell things out (Blum-Kulka 1986) - reduction of repetition (Baker 1993); - simplifi cation: less lexical variety, lower lexical density, a heavy use of high-frequency items (Baker 1993: 180; Laviosa -Braithwaite 1996); - untypical lexical patterning i.e. which is diff erent from that found in non-translated TL texts (Mauranen 2000); - under representation of “unique items” i.e. language forms and functions which lack clear linguistic counterparts in the source language (Tirkkonen-Condit 2004:178); - failure to lexicalise, to use one word in the TL if there was a phrase in the SL (Schlesinger 1992); SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 17 APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION - lengthening: translations tend to be longer than originals (Vinay and Darbelnet 1958) and some of the likely reasons lie in the above (cf. discussions in Chesterman 2004 and Sollamo 2008). Some scholars, such as Pym (2007), suggest that a disposition towards “risk aver- sion” may also be one of the possible laws of translation behaviour. My own research (Limon 2004) has shown that the most common strategy, at least among Slovene non-literary translators could be characterised as being based on “pru- dence” and “capitulation” rather than “risk-taking” and “persistence” (cf. Camp- bell 1998). Th e socio-cultural role of translators as mediators of messages means that translators tend to want to be orderly, to write clearly if the skopos allows (their role is metaphorically “shedding light” on a text that is inaccessible to the target reader). Th is may help explain the tendency towards simplifi cation and explicitation mentioned above: it is part of the translator’s social role to make the reader’s life easier. On the other hand, it is quite possible that the reason may lie in strategies promoted by translator training. It is hard to say, because the ef-fects of universals on trainers, translators and readers have not yet been studied. We shall return to this issue when we talk about possible topics of sociological research, below. A SOCIOLOGICAL APPROACH TO TRANSLATION By the end of the last century, the need for a more systematic sociological ap- proach to translation was increasingly being emphasised: the need to come up with “more comprehensive and more fl exible explanations of the translational be- haviour of individuals within a societal context” (Toury 1999: 28-29, my emphasis). A number of translation scholars (e.g. Simeoni 1998 and Wolf 1999) began to borrow concepts from the French sociologist and philosopher Pierre Bourdieu , and to apply these to translation studies (for further discussion on Bourdieu , see Pokorn in this volume). Th e sociological approach to translation studies looks at questions such as: the translation market, the role of the publishing industry, the social status and roles of translators, the translator’s interaction with human and other resources, and translation as a social practice. In other words, it focuses on people and their actions in a material and social milieu. However, it can also em-brace what lies behind this action: for instance, the social and political interests linked to translation practice (cf. Hermans 1997). Th is is particularly relevant in relation to one research area we shall discuss in more detail below, i.e. EU trans- lating. Issues of power and ideology were discussed in more general terms during the cultural turn in the 1990s (e.g. Lefevere 1992), but as Agorni (2007) points out, such issues are unclear if not linked to the actual people involved in transla- tion activities. Sociological research needs to take account of the complexity of 18 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION the environment in which translation takes place, being shaped by it and helping to shape it. Th ere is, of course, no necessity for research to pursue only one line: turns or approaches to translation theory can overlap and it is diffi cult, for instance, to separate the “cultural” from the “social”. Th is is because “culture creates social structures and is shaped by existing ones” (Neidhardt 1986: 15, quoted in Wolf 2007: 5) and, as Venuti (1995: 18, my emphasis) puts it, the “viability of a trans- lation is established by its relationship to the cultural and social conditions under which it is produced and read”. Indeed it is common to talk about “sociocultural” approaches in Translation Studies (see e.g. Pym et al 2006). Moreover, one fi eld of research may naturally lead into others. So, for example, a debate on degree of agency of individual translators naturally led to the question of translation ethics (cf. Pym 2001).3 Th e basic sociological starting point, then, is that a translation is as it is not only because of language diff erences and texts features, but because of translator decisions, client instructions, the brief, the deadline, working conditions, current norms, commercial factors and so on.4 Any translation is embedded in a social context and translators are part of a social system, working for or within institu- tions, which determine what is translated and, often, how it is translated: as Her- mans (1997: 10) puts it, translating is a “socially regulated activity”. One important concept when it comes to sociological research into translation is localism (Tymoczko 1999: 31-32). Th is refers to the development of localised research into specifi c cultural phenomena, involving in this case the detailed re- construction of linguistic, cultural, historical and social contexts of translation activity (Tymoczko ’s book relates to Irish translation and the struggle for Irish independence – there may be some interesting parallels with Slovenia’s own struggle and the role of the language and translation in defi ning Slovenia as a nation). Localism fi rmly grounds or locates translation in its environment, of- fering detailed pictures of specifi c aspects and thus providing insights into the broader situation. Th e main danger in what might be called a case study ap- proach is (over-) generalisation, but although case studies only ever off er a partial picture – as in ethnography, it is always contingent (we shall say more about the ethnographic approach when discussing Koskinen 2008, below) – they do point to general patterns of translation behaviour. According to Agorni (2007: 131), localism “proliferates meaning”, rather than reducing it to “coherent, but often artifi cial patterns”. Moreover, this approach enables the researcher to follow 3 For research ideas relating to the question of ethics, see Williams and Chesterman 2002: 18-20. 4 As a simple example, it is not diffi cult to explain on a language level the large sign Welcome in Slovenia, seen at the main airport and elsewhere. But a more interesting question, that relates to the kinds of factors just mentioned, is why such translations are produced and (expensively) disseminated. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 19 APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION Toury ’s (1995: 63) recommendation to contextualise “every phenomenon, every item, every text, every act, on the way to allotting the diff erent norms themselves their appropriate position and valence”. It should be pretty clear by now that no translator works in a socio-cultural vacu- um. Even outside a clear institutional setting, translators are under the infl uence of their previous education, training and experience, as well as broader ideas about what is good or bad translation, how we should translate, where the translator’s loyalty should lie and so on (all such ideas diff er over time and from one society or context to another). Th is is where Bourdieu ’s concept of habitus , referring to professional dispositions and attitudes within a given fi eld or practice, comes in useful. Simeoni (1998: 32) borrows the term to refer to the translatorial mind or mindset, which is “the elaborate result of a personalized social and cultural history”. Th e translator’s habitus mediates between the personal and the social; it also interacts with practice. It is complementary to the concept of norms, which “without a habitus to instantiate them make no more sense than a habitus with- out norms” (Simeoni ibid.: 33). POSSIBLE RESEARCH TOPICS We shall now move on to the more practical question of what studying the so- ciology of translation might involve. In their beginner’s guide to translation re- search, Williams and Chesterman (2002: 23-25) recommend workplace studies, focusing on the working lives and working conditions of professional translators. Unlike discourse based studies, the focus here is on actions rather than language. Such research relies primarily on observation, but can also involve interviews and questionnaires. One possible research area is translators’ working procedures, including matters like: • how translators use their time and how much time is really required for specifi c tasks; • their contacts with other translators, language revisers, clients, subject experts; • how and when they revise their translations; • what use they make of reference materials, parallel texts, glossaries, etc.; • what technical resources and aids they utilise; • what quality control procedures are in place; • how they are integrated into team work; • whether they are part of a project management process. Some further ideas can be found in Mossop 2000. 20 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION Other possible questions that focus more directly on translators themselves are: • whether diff erent kinds of translators work diff erently (e.g. literary vs. technical); • how diff erently the same translator works according to the translation task; • the infl uence of one type of translating on another: e.g. when strategies from legal translating are transferred to other types of text; • what kind of translation brief (if any) is usually given and how it aff ects the translator’s work; • the diff erences between individual and team/project translating; • whether the translator is translating into or out of his/her fi rst lan- guage; • diff erences between “bilingual” translators (e.g. Slovene/Italian) and others; • how they keep in touch with technical developments; • if and how they keep abreast with developments in translation theory; • whether professional translators actually follow the principles that they were taught (e.g. do they always read the whole text fi rst before translat- ing?); • what translators think about what they were taught; • whether diff erent educational or training models have had an infl uence on translator practice (e.g. those educated by the Department of Trans- lation compared to previous generations);5 • how translator attitudes and strategies change over time, with experi- ence; • diff erences between older, established translators and younger transla- tors or novices; • the human aspects of relations with others: the interpersonal skills re- quired; • personalities of translators and interpreters; • what translators think about their work and role; • what other people think about translators (e.g. articles, interviews or reviews in the press relating to translation; e.g. views of commissioners or readers). Another related research area is professional associations of translators (Slovene and international), looking at issues such as: membership, certifi cation proce- dures, the employment status of members, the code of ethics, the benefi ts of membership, professional development programmes, publications, the infl uence on policy at national and international level, and so on. 5 For research ideas relating to translator training, see Williams and Chesterman 2002: 25-27. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 21 APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION At the institutional level, potential research issues will cover similar ground to that already mentioned but will be formulated slightly diff erently: • translation procedures and policies of institutions, agencies, compa- nies; • how the institutional context shapes translation processes; • the dynamics of institutional language work; • team work and project management; • translation briefs; • quality control systems; • editing; • the role of language revisers; • support systems; • glossaries and assistance with terminology; • employment practices regarding translators; • the use by institutions of in-house translators, freelance translators, translation companies and agencies. Institution-based research may also focus on best practice. Th is involves look- ing at the work of translators (or those involved in localisation or multilingual documentation projects) and attempting to identify factors that contribute to translation quality. One problem here is that there is no standard way of measur- ing quality and it is a relatively neglected area in Translation Studies. However, the EN-15038 European Quality Standard for Translation Services is increasingly becoming seen as a possible industry standard for the provision of translation services is concerned (although the emphasis here is on translation as a service, rather than the product). QUESTIONNAIRES In 2005 I carried out a small research project into the educational profi le, social and legal status, training and work experience, and views on translation of non-literary translators in Slovenia. Th e questionnaire that I used (in the original Slov- ene) is given as an example in Appendix I. Th is research identifi ed institutional pressure on translators to conform to prevailing norms, or to pursue what Venuti (1998) calls an “ethics of sameness”, and to adopt a low-mediation approach. Another example of a questionnaire, compiled by David Katan of the University of Salento in Italy (cf. Katan 2009), is given in Appendix II. Th is represented a Europe-wide attempt, administered online, to establish the views of translators, interpreters and students of translation/interpreting with regard to their profes- sion, training and social status. Th is and the previous example illustrate how 22 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION questionnaires may be used to gain access to a range of data: not only objective facts, but also subjective data such as views or opinions, attitudes, values, ambi- tions, interests – even feelings. Questionnaires and interviews can also be used to gain access to information relating not only to past and present but also the future (i.e. plans). A questionnaire, which may be administered online, is a very quick and economical way of acquiring data. Of course, the size of the popula- tion sample covered needs to be suffi ciently large to be representative. Th ere are also certain problems that need to be borne in mind. In particular, producing a questionnaire that all respondents can understand and answer means that there can be no ambiguity, that instructions must be clear and that questions must be pitched at the right level (i.e. not to complex or diffi cult, but at the same time not insult the intelligence of those taking part). For this reason, it is a good idea to pilot your questionnaire with a few “guinea pigs” before you use it more widely: something that may seem completely clear to you (because, after all, you wrote it), may not be so to someone else. It is also important not to expect too much of busy respondents who may not have much time to spare or may simply lack the motivation: for this reason, open questions (beginning with question words such as Why? What? How?), although they can bring unexpected insights, should be used sparingly as they may well remain unanswered or even deter po- tential respondents all together. Another thing to bear in mind is the tendency for respondents to give the answers that (they think) are expected of them, or to answer in line with prevailing values and norms. For this reason we should avoid leading questions where there is an obvious “right” answer: for example, “Would you agree that translating is a very demanding profession?” Yes/No. And it is particularly important to make clear to respondents in the introduction to the questionnaire that their anonymity will be protected and to clarify the use to which the results of the survey will be put. We have already mentioned open questions, which are easy to write and off er the respondent a lot of freedom in answering, but which demand most time and eff ort from those taking part. Other potential disadvantages of this type of ques- tions are that the data they bring is more unpredictable, variable and harder to analyse and categorise, and also that there is more risk of trivial responses (espe- cially if a serious response would take too much time). Th e alternative is to use closed questions, which do not demand too much of the respondent, being quick and easy to answer, and so a much greater number of questions can be posed. Moreover, the results of closed questions are predictable, meaning that processing of responses is much easier. Closed questions can vary from a simple “Yes/No/ Don’t know” response, to multiple choice questions from which the respondent chooses one option or more; other types may involve putting options in order of importance, assigning a value to them (e.g. from 1 to 5 or from “very important” SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 23 APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION to “unimportant”) or selecting from a table. Of course, as in the two sample questionnaires, diff erent types of questions can be mixed with, for instance, a closed question being followed by a multiple choice or open question trying to establish why a particular answer was given. Multiple choice questions can also be made more fl exible by off ering respondents an opportunity to add another reason not covered by the given options and/or to give an explanation for a par- ticular response. Th e secret to composing a good questionnaire is to be clear from the beginning what you want to achieve, and how you are going to analyse and present the resultant data.6 AN ETHNOGRAPHIC STUDY OF EU TRANSLATING As an illuminating example of an extensive piece of research into a group of translators in a specifi c working environment, we shall discuss Koskinen ’s (2008) study of Finnish translators at the European Commission. Th eoretically, Kosk- inen borrows from a range of disciplines, such as sociology, organisation theory, cultural studies and anthropology. Her study examines three separate but inter- related levels: 1. the institutional framework: - rules and regulations, - norms and values, - shared conceptions and understandings; 2. the translators working in the institutional setting; 3. the translated texts and source texts. Th e diff erent levels are held together by what the author calls an ethnographic ap- proach that off ers a loose methodological framework. Koskinen (ibid.: 6) explains that “the ethnographic stance entails a commitment to an open-ended research process; ethnography aims at understanding a social phenomenon by making sense of it through engaged observation and in-depth explanation”. Ethnography involves a “holistic study of a culture or community” (ibid.: 37), asking ques- tions like “What does it mean to be a member of this group?” “How are these texts produced?” “What kinds of cultural artefacts are these texts?” Th ere is no “correct” way to carry out such a study: it can be based on multiple methods and diverse types of date; it is also open-ended and fl exible, i.e. not necessarily based on testing a specifi c prior hypothesis. Whilst corpus studies off er quantitative data on linguistic aspects of translation, ethnographic work can off er qualitative data on the social aspects of this pursuit (although it is worth noting that the two may be combined by using the data obtained through ethnographic studies to explain the results of corpus studies). Ethnographic research requires engagement with 6 A brief guide on how to write and analyse a questionnaire is off ered by Williams (2003). More detailed guidelines can be found in Brace (2004), Dornyei (2009) and Fowler (1995). 24 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION the object of study (fi eldwork) and a willingness on the part of the researcher to learn from those inhabiting the cultural domain in question. Th e researcher plays a central role, so the approach is a personal one that involves a moral responsibil- ity towards those being researched. Of course, institutions are complex (the EU particularly so) and no individual study can cover everything – all sociological and ethnographic studies are partial. Researching an institution may involve looking at three aspects or “pillars”: regulative (rules and sanctions), normative (norms and values, specifying what is pre-ferred and how that should be achieved) and cognitive-cultural (the conceptions and understandings of the group). Any research project has to fi nd a balance between these three: the emphasis in Koskinen ’s is on the third aspect, but she does cover the other two by looking at the regulations governing translators’ work and by “attempting to extract value statements and normative guidelines from the offi cial discourse” (ibid.: 19). Koskinen observes that the closest paradigm within translation studies to this kind of research is Descriptive Translation Stud- ies (DTS), with its view of translation as a norm-governed activity and its interest in the systemic constraints involved. She points out that the DTS framework has proved fruitful when it comes to historical case studies and corpus studies, but claims that Toury also envisioned ethnographic work of the type she is carrying out, based on his statement that “historical contextualization is a must not only for diachronic study, which nobody would contest, but also for synchronic studies” (Toury 1995: 64, emphasis in the original). Th ere is insuffi cient space here to go into the detail of Koskinen ’s study, but as it considers both texts and people in their institutional habitat it is methodologi- cally very eclectic, in line with the already stated ethnographic principles. In addition to discussion of the institutional framework, it also includes: observation and description of the physical environment in which the translation unit functions; exploration of the translators’ own views of their role and work, through a ques- tionnaire and focus group discussions; and a sociologically-oriented text analysis of a sample document, focusing on the kinds of translation shifts involved. Th e chapter on identities is a particularly interesting one, covering topics as diverse as relations between EU offi cials and translators, socialisation in the organisation and the profession, educational background, attitudes to readers and readability, the infl uence of living as a “transnational expatriate” and even the role of laughter. Th e questionnaire used (Koskinen ibid.: 157-162) gives a good idea of the range of data collected in such a study. It is divided into four parts and contains open or multiple choice questions on: 1. background (age, where they live, where is home, their sense of identity); 2. family (partner, children, identities, languages used at home); 3. work (the work environment, the job, contact with others, who revises their translations, who gives feedback, tools used, attitudes to work, SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 25 APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION motivation, aims, the role of the DGT); 4. relations (social contacts, contact with Finland and Finns). It is striking that many of the questions are quite personal and the researcher is also willing to ask about feelings. CONCLUSION Within Translation Studies in the 1980s, translation came increasingly to be seen as involving the communication of messages and the focus of attention shifted from formal aspects to functional and sociocultural ones. Nida ’s (1964) earlier discussion of the overall communication situation of the translator was widened by scholars such as Holz-Mänttäri (1984), who drew upon the sociological theory of action as a basis for studying translation as “purposeful intercultural interac- tion”. At the same time, Skopostheorie began to discuss translation in terms of human behaviour or action – the particular variety of translational action based on a source text – and to examine the wider social context in which the translator operated. Th is gradual shift within Translation Studies towards the actual process of translation and to the people involved in that process was reinforced by the appearance of Descriptive Translation Studies, associated in particular with the work of Gideon Toury . He is particularly concerned with the social role of the translator, the norms which shape that role and the way in which these norms are acquired. From a translation research point of view, the identifi cation of norms can help us understand translator strategies and choices. Toury ’s work has also helped inspire the search for probabilistic laws as to what translators are likely to do under diff erent conditions and thus what the resultant translations will tend to be like. Th ese are now widely referred to as “translation universals”: general characteristics of translator behaviour and generic features of translations as such that are not the result of interlinguistic interference. Th e methodological starting point for descriptive-explanatory research seeking to identify such universals is a corpus of translated texts; this chapter has suggested some possible topics for such research. A sociological or ethnographic approach to translation off ers an extremely wide range of research opportunities. It is appealing because it focuses on people and what they do rather than on what they produce. It demands personal involve- ment on the part of the researcher in a way that other kinds of research generally do not. It calls for fl exibility and an eclectic stance, applying whatever research strategies are likely to bear fruit in the given sociocultural context. Th e principle of localism means that a particular situation is explored in great detail, with the hope that the resulting insights may have a more general relevance, but the re- searcher always needs to bear in mind the risks of over-generalisation. Case studies can be diachronic or synchronic: i.e. historical or focusing on a current context. 26 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION Th e main research tools are observation, interviews and questionnaires. Th e key to successful research of this type is identifying an appropriate institutional situation that is accessible to the researcher and careful planning of how the research, including any possible on-site observation, is to be conducted. Another crucial factor is the production of a questionnaire or interview questions that off er the researcher fresh insights into the situation and suffi cient data for research. Th is kind of research places particular personal demands on the researcher, but off ers satisfaction in the knowledge that new ground is being covered and an original contribution, however small, being made to our understanding of translators and their work. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 27 APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION Appendix I VPRAŠALNIK ZA PREVAJALCE Od 5. do 7. maja letos bo mednarodna konferenca z naslovom Translating and Interpreting as a Social Practice na univerzi v Grazu, na kateri bom imel referat kot verjetno edini predstavnik iz Slovenije. Govoril bom o družbenem profi lu prevajalcev v Sloveniji, zato bi rad zbral čim več relevantnih podatkov od čim večjega števila prevajalcev. Prosim, da si vzamete nekaj minut časa in odgovorite na naslednja vpra- šanja. Podčrtajte eno ali več možnosti oziroma napišite odgovor. 1. Leto rojstva: 2. Spol: M Ž 3. Materni jezik: 4. Ste odrasli v dvojezičnem okolju: NE DA (s katerima dvema jeziko- ma) 5. Najvišja dosežena stopnja izobrazbe: - univerzitetna diploma iz: - podiplomska specializacija iz: - magisterij/doktorat iz: 6. Ste študirali v inozemstvu: NE DA (navedite kje) 7. Koliko let že delate kot prevajalec/prevajalka? 8. Prejšnji poklic: 9. Status: - zaposlen(a) v javnem sektorju - zaposlen(a) v gospodarstvu - svobodni umetnik - s.p. - brez statusa 28 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION 10. Če niste (samo)zaposleni kot prevajalec(ka) in prevajate samo v »prostem času«, kakšen poklic opravljate: 11. Ste kdaj delali v inozemstvu: NE DA (navedite kje) 12. Kolikšen delež (%) vaših prevodov predstavljajo prevodi v slovenščino: 13. Iz katerih jezikov redno prevajate (večkrat na leto): - angleščine - francoščine - nemščine - italijanščine - španščine - ruščine - hrvaškega/srbskega jezika - drugo (prosim navedite): 14. Kateri je vaš prvi in kateri drugi tuji jezik iz katerega prevajate: 15. Se je to v zadnjih nekaj letih spremenilo (pojasnite) 16. V katere jezike redno prevajate (večkrat na leto): - angleščino - francoščino - nemščino - italijanščino - španščino - ruščino - hrvaški/srbski jezik - drugo (prosim navedite): 17. Kakšna besedila redno prevajate: - splošno poslovna - fi nančna - promocijska / marketing - iz javne uprave - pravna - znanstvena: humanistična, družboslovna, naravoslovna, drugo (podčrtajte ali navedite) - medicinska SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 29 APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION - tehnična - turistična - novinarska - literarna - drugo (navedite) 18. Članstvo (podčrtajte): DZTPS Društvo književnih prevajalcev EST drugo (navedite) 19. Ste v zadnjih dveh letih obiskali kakšen seminar ali tečaj za prevajalce: DA NE 20. Menite, da se je splošni položaj prevajalcev v zadnjih nekaj letih izboljšal ali poslabšal (podčrtajte)?21. Moj delodajalec/stranke cenijo moje delo: - vedno - pogosto - včasih - nikoli 22. Menite, da se je realna cena prevodov v zadnjih nekaj letih: - zvišala - znižala - ostala približno enaka 23. Menite, da je sedanji pravni status prevajalcev zadovoljiv: DA NE 24. Se vam zdi članstvo Slovenije v EU pozitiven ali negativen dejavnik za preva- jalce (podčrtajte)? 25. Se vam zdi ustanovitev oddelka za prevajalstvo na Filozofski fakulteti poziti- ven ali negativen korak (podčrtajte)? 26. Menite, da bo »poplava« diplomantov prevajalstva slabo vplivala na možnost zaposlovanja prevajalcev ali pridobivanja novih naročil ( DA NE ) / zni- žala ceno prevodov ( DA NE )? 27. Menite, da je bolje študirati prevajalstvo na dodiplomski ali podiplomski ravni (podčrtajte)? 28. Bi vas zanimal magisterij ali doktorat iz prevajanja? DA NE 30 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION 29. Katere skrbi ali pomisleke imate v zvezi s prevajalskim poklicem/delom (na- vedite nekaj največjih)? 30. Po vašem mnenju, katera je najbolj pozitivna stvar, ki se je v prevajalstvu zgodila v zadnjih nekaj letih (navedite)? 31. Druge pripombe: Hvala za sodelovanje! SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 31 APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION Appendix II QUESTIONS FROM KATAN ’S 2009 SURVEY ON THE TRANSLATION/INTERPRETING PROFESSION 1. Where do you work? 2. What is your mother tongue? 3. Assuming you use your mother tongue, what other language do you use most? 4. If you don’t use your mother tongue, or use other language combinations, please specify here. 5. Have you completed training in ... languages arts (non language) sciences translation interpreting e-translation tools specialized language and to what level: Degree Master PhD Course 6. Please state your role(s) in order of importance: translation/interpreting student researcher lecturer freelance agency permanent OTHER 7. Please state your main area(s) of work (or if student: interest): Main area Also At times 8. How many years have you been studying as a student/or working profession- ally in the fi eld? 9. A specialist course in T/I will include the following areas of study. contrastive grammar linguistics corpus linguistics T-I ethics T-I practice T-I strategies T-I theory T-I electronic tools intercultural theory-practices political-public institutions/civilization the T-I profession subject specifi c knowledge contemporary aff airs 32 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION Rate each area in terms of importance. PLEASE distribute the courses over ALL columns Essential: 10 credits Important: 8 credits Useful: 6 credits Not essential: 4 credits Optional: 2 credits. 10. How responsible ideally do you think a translator should be for ... a) contextualising the target text for the reader? b) the fi nal ‘look’ of the translation (e.g. DTP) ? Always Most of the time At times It depends Hardly ever Never 11. And (even if this is not your job) How responsible in practice do you think a translator should be for ... a) contextualising the target text for the reader? b) the fi nal ‘look’ of the translation (e.g. DTP) ? Always Most of the time At times It depends Hardly ever Never 12. Ideally a translator/interpreter should be “invisible” Defi nitely agree Mainly agree It depends Mainly no Defi nitely not 13. In your opinion what (if anything) do you associate with the term “cultural interpreter/mediator”? the end client (reader/listener) the translator the interpreter the commissioner the language provider a specialised consultant the term means little in this context 14. A translator/interpreter can be compared with a ... MAX 3 choices for ‘ideally’ and MAX 3 choices for ‘in reality’ linguist copier scribe engineer artisan educator missionary broker wordsmith agent of social change mediator technician 15. If the job is considered to be a “good linguistic transfer of the original”, to what extent is the translator or interpreter concerned with reader or listener reaction? Always Very much It depends Not usually Never SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 33 APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION 16. In your opinion or experience where is the main focus/loyalty when you interpret/translate? the original text/speech the reader/listener the commissioner (specifi cations etc.) it depends, meaning yourself, i.e. your own T/I choices, which may oscillate be- tween all the above at any given moment 17. How satisfi ed are you with your present job/studies in comparison with your initial expectations regarding the fi eld of translating/interpreting Extremely Pretty Fairly Not very Not at all 18. In your opinion/experience, is there a career structure in T/I? No Yes (please specify) 19. Would you count T/I a “profession”? Yes No In either case, why? 20. Professional autonomy is the degree of control of your own work, and also the degree of control over the work of others. How high do you rate the de- gree of control a T/I has over their own output? Respond separately for the translator and the interpreter high (e.g. managerial) middling (e.g. technical) low (e.g. secretarial) 21. What level of social status, regard and esteem does the job have? Respond separately for the translator and the interpreter high middling low 22. “A profession tends to dominate and rebuff competition from ancillary trades and occupations, as well as subordinating and controlling lesser but related trades”. How true is this in your experience/opinion in T/I? Respond separately for the translator and the interpreter Very true Mainly true True in part Not really Not at all 34 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION Bibliografi ja Agorni, Mirella, 2007: Locating systems and individuals in translation studies. Wolf , Michaela in Alexandra Fukari (ur.): Constructing a Sociology of Transla- tion. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. 123–134. Arrojo , Rosemary, 1997: Th e ‘death’ of the author and the limits of the trans- lator’s visibility. Snell-Hornby , Mary, Zuzana Jettmarová in Klaus Kaindl (ur.): Translation as Intercultural Communication. Selected Papers from the EST Congress Prague 1995. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. 21– 32. Baker , Mona, 1993: Corpora in Translation Studies: An Overview and Some Suggestions for Future Research. Target 7(2). 223–243. Bassnett , Susan in André Lefevere (ur.), 1990: Constructing Cultures. Essays on Literary Translation. Clevedon/Philadelphia: Multilingual Matters. Beaugrande , Robert de in Wolfgang Dressler , 1981: Introduction to Text Linguistics. London: Longman. Blum-Kulka , Shoshana, 1986: Shifts in Cohesion and Coherence in Translation. House, Juliane in Shoshana Blum-Kulka (ur.) Interlingual and Intercultural Communication. Discourse and cognition in translation and second language ac- quisition. Tübingen: Narr. 17–35. Brace, Ian , 2004. Questionnaire Design: How to Plan Structure and Write Survey Material for Eff ective Market Research. London: Kogan Page. Campbell, Stuart , 1998: Translation into the Second Language. London/New York: Longman. Chesterman , Andrew, 1997: Memes in Translation. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. Chesterman , Andrew, 2004. Beyond the particular. Mauranen , Anna in Ku- jamäki, Pekka (ur.) Translation universals: Do they exist. Amsterdam/Philadelphia: Benjamins. 33–49. Grabe , William in Robert B. Kaplan , 1996: Th eory and Practice of Writing. An Applied Linguistic Perspective. London/New York: Longman. Dornyei, Zoltan , 2009. Questionnaires in Second Language Research: Construction, Administration, and Processing (Second Language Acquisition Research). London /New York: Routledge. Fowler, Floyd, 1995. Improving Survey Questions: Design and Evaluation (Applied Social Research Methods). London: Sage. Hatim , Basil in Ian Mason , 1997: Th e Translator as Communicator. London/New York: Routledge. Hermans , Th eo, 1997: Translation as Institution. Snell-Hornby , Mary, Zuzana Jettmarová in Klaus Kaindl (ur.): Translation as Intercultural Communication. Selected Papers from the EST Congress Prague 1995. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. 3–20. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 35 APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION Hermans , Th eo, 1999: Translation in Systems. Descriptive and System-Oriented Approaches Explained. Manchester: St Jerome. Holz-Mänttäri , Jutta, 1984: Translatorisches Handeln. Th eorie und Methode. Hel- sinki: Suomalainen Tiedeakatemia. Katan, David. 2009. Translation Th eory and Professional Practice: A Global Sur- vey of the Great Divide. Hermes - Journal of Language and Communication Studies 42: 111–154. Kocijančič Pokorn , Nike, 2003: Misliti prevod: Izbrana besedila iz teorija prevajanja od Cicerona do Derridaja. Ljubljana: Študentska založba. Koskinen , Kaisa, 2008: Translating Institutions. An Ethnographic Study of EU Translation. Manchester: St Jerome. Laviosa -Braithwaite, Sara, 1996: Th e English Comparable Corpus (EEC): A Re- source and Methodology for the Empirical Study of Translation. Doktorska disertacija. Manchester: UMIST. Centre for Translation Studies. Lefevere, André, 1992: Translation, Rewriting and the manipulation of Literary Fame. London/New York: Routledge. Limon , David, 2004: Translating new genres between Slovene and English: An analytical framework. Across Languages and Cultures 5 (1): 43–65. Lörscher , Wolfgang, 1991: Translation Performance, Translation Process and Translation Strategies. A Psycholinguistic Investigation. Tübingen: Narr. Mauranen , Anna, 2000: Strange strings in translated language. Olohan , Maeve (ur.) Intercultural Faultlines. Research Models in Translation Studies 1. Textual and Cognitive Aspects. Manchester: St Jerome. 119–141 Mossop , Brian, 1990: Translating institutions and ‘idiomatic’ translation. Meta 35(2): 342–355. Mossop , Brian, 2000: Th e Workplace Procedures of Professional Translators. Chesterman , Andrew, Natividad Gallardo San Salvador in Yves Gambier (ur.) Translation in Context. Amsterdam/Philadelphia: Benjamins. Neidhardt , Friedhelm, 1986. Kultur und Geschellschaft. Einige Anmerkungen zum Sonderheft. Kölner Zeitschrift für Soziologie und Sozialpsychologie 27: 10–18. Nida , Eugene A., 1964: Towards a Science of Translating. Leiden: E J Brill. Nord , Christiane, 1997: Translation as a Purposeful Activity. Manchester: St Jerome. Prunč , Erich, 2007: Priests, princes and pariahs. Constructing the professional fi eld of translation. Wolf , Michaela in Alexandra Fukari (ur.): Constructing a Sociology of Translation. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. 39–56. Pym , Anthony, 2000: Th e European Union and its Future Languages. Across Lan- guages and Cultures 1(1): 1–17. Pym , Anthony (ur.), 2001: Th e Translator 7 (Special Issue): “Th e Return to Eth- ics”. Pym , Anthony, 2005: Explaining Explicitation. http://www.tinet.cat/~apym/on- line/translation/explicitation_web.pdf (Dostop 11.8.2009) 36 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION Pym , Anthony, Miriam Schlesinger in Zuzana Jettmarová (ur.) 2006: Sociocul- tural Aspects of Translating and Interpreting. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. Pym , Anthony, 2007: On Toury ’s laws of how translators translate. http://www. tinet.org/~apym/on-line/translation/translation.html. (Dostop 11.8.2009) Reiss , Katharina in Hans Vermeer , 1984: Grundlegung einer allgemeinen Transla- tiontheorie. Tübingen: Niemeyer. Risku , Hannah, 2000: Situated Translation and Situated Cognition: Ungleiche Schwestern. Kaindl , Klaus, Franz Pöchhacker in Mira Kadric (ur.): Trans- lationswissenschaft. Festschrift für Mary Snell-Hornby . Tübingen: Stauff enburg. Schlesinger , Miriam, 1992: Lexicalisation in translation: An empirical study of students’ progress. Dollerup, Cay in Anne Loddegaard (ur.): Teaching Transla- tion and Interpreting. Training, Talent and Experience. Amsterdam/Philadel- phia: John Benjamins. 123–127. Simeoni , Daniel, 1998: Th e pivotal status of the translator’s habitus . Target 10:1. 1–39. Snell-Hornby , Mary, 1988: Translation Studies. An Integrated Approach. Amsterdam/Philadelphia: Benjamins. Snell-Hornby , Mary, 2006: Th e Turns of Translation Studies: new paradigms or shifting viewpoints? Amsterdam/Philadelphia: Benjamins. Sollamo , Raija, 2008. Translation technique and translation studies: the problem of translation universals. Peters, Melvin (ur.) XIII Congress of the International Organization for Septuagint and Cognate Studies; proceedings (Ljubljana, Slovenia 2007). Williston, Vermont: Society of Biblical Literature. 339–352. Tirkkonen-Condit , Sonja, 2004: Unique items – Over- or under-represented in translated language? Mauranen , Anna in Pekka Kujamäki (ur.): Transla- tion Universals – Do Th ey Exist? Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. 177–184. Toury , Gideon, 1995: Descriptive Translation Studies and Beyond. Amsterdam/ Philadelphia: John Benjamins. Toury , Gideon, 1999: A handful of paragraphs on ‘Translation’ and ‘Norms’. Schäff ner, Christine (ur.): Translation and Norms, Clevedon: Multilingual Matters. 10–32. Tymoczko , Maria, 1999: Translation in a Postcolonial Context. Manchester in Northampton: St Jerome. Vinay , Jean-Paul in Darbelnet, Jean, 1958. Stylistique Comparée du Français et de l‘Anglais. Paris: Didier Venuti , Lawrence, 1995: Th e Translator’s Invisibility: A history of translation. Lon- don/New York: Routledge. Venuti , Lawrence, 1998: Th e Scandals of Translation: Towards an Ethics of Diff er- ence. London/New York: Routledge. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 37 APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION Vermeer , Hans, 1989: Skopos and commission in translational action. Ches- terman , Andrew (ur.) Readings in Translation Th eory. Helsinki: Oy Finn Lectura.173–187. Williams, Andrew , 2003. How to write and analyse a questionnaire. Journal of Or-thodontics 30:3. http://jorthod.maneyjournals.org/cgi/content/full/30/3/245 (Dostop 25.11.2009) Williams, Jenny in Andrew Chesterman , 2002: Th e Map. A Beginner’s Guide to Doing Research in Translation Studies. Manchester/Northampton: St Jerome. Wilss , Wolfram, 1982: Translation Science. Problems and Methods. Tübingen: Narr. Wolf , Michaela, 1999: Zum ‘sozialen Sinn in der translation. Translationssozi- ologische Implikationen von Pierre Bourdieus Kultursoziologie. Arcadia 34/2. 262–275. Wolf , Michaela, 2007: Introduction: Th e emergence of a sociology of transla- tion. Wolf , Michaela in Alexandra Fukari (ur.): Constructing a Sociology of Translation. Amsterdam/Philadelphia: Benjamins. 1–36. 38 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU APPROACHES TO NON-LITERARY TRANSLATION SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 39 PROUČEVANJE LITERARNIH PREVODOV PPrevodoslovno proučevanje literarnih prevodov Nike K. Pokorn Th e article reviews the most recent and most infl uential methodological ap-proaches in translation studies (TS) research on literary translations. It fi rst focuses on the methodology developed within systemic and descriptive ap-proaches in TS, in particular on approaches suggested by the “manipulation group” and represented in works by José Lambert , Hendrik van Gorp, and Luc van Doorslaer . Th e approach suggested by the greatest representative of the de-scriptive approach, Gideon Toury , which focuses on investigation of norms in translation, is also presented. Th e article then outlines sociological approaches to TS research on literary texts. Th e fi rst traces of the sociological approach are found in polysystem theory and in works representing a cultural turn in TS. Special attention is paid to the seminal infl uence of the thought of Pierre Bour-dieu and to the central position attained by the notions “habitus ” and “fi eld” within contemporary TS research. After a brief overview of the multiple causa-tion method, as introduced and applied to research on translation history by Antony Pym, the article concludes by drawing attention to the subjectivity of every study and researcher, and advocates the application of the hermeneutics of suspicion in TS research. Ključne besede: prevajanje literature , sistemski in sociološki pristop k prevo-doslovju , norme , habitus , metoda mnogoterih vzročnosti 40SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU PROUČEVANJE LITERARNIH PREVODOV Čeprav proučevanje literarnih prevodov zaznamuje same začetke prevodoslovne- ga raziskovanja, zasledimo prva teoretična dela, ki so se v celoti posvečala metodo- logiji proučevanja tovrstnih prevodov, dokaj pozno, in sicer šele v drugi polovici dvajsetega stoletja. Od vseh pogledov na proučevanje literarnih prevodov je bila deskriptivna smer ali manipulacijska šola (za različna poimenovanja smeri, glej Hermans 1999 in Kocijančič Pokorn 2003: 167–186), ki je nastala znotraj poli- sistemskega pristopa k teoriji prevajanja, prva prevodoslovno teoretična smer, ki si je zadala za cilj, da podrobno izdela pristop k analizi literature v prevodih. DESKRIPTIVNI POGLEDI NA PROUČEVANJE LITERARNIH PREVODOV Ker je prvi korak vsake raziskave, še posebej tiste, ki želi biti znanstvena, določitev predmeta obravnave, so deskriptivisti najprej poskušali defi nirati pojma prevod in literarni prevod. Kljub vsesplošni uporabi teh izrazov in občutku, da vsi vemo, kaj pomenita, zgodovina traduktološke misli, razen nekaterih bolj ali manj vehe- mentnih razlikovanj med prevodom, parafrazo in imitacijo (npr. Schleiermacher 1838), do takrat namreč ni ponudila vsestransko sprejetih določitev teh pojmov. Ker so se jim zdele vse ponujene defi nicije splošne, neeksaktne in niso zajemale mejnih primerov, so se pripadniki7 sistemskega pristopa k teoriji prevajanja zave- stno izognili deskriptivni defi niciji in prevod določili funkcionalno, tj. kot vsak izrek [ utterance] v ciljnem jeziku, ki ga ciljna kultura sprejme in predstavi kot prevod (Toury 1980: 37, 43–45; Toury 1985: 20; Toury 1995: 32).8 Določitev prevoda kot izključno dejstvo ciljne kulture (Toury 1995: 29) omogoči deskrip- tivistom, da raziskovalno obravnavajo tudi tiste prenose, ki ponujajo močno vse- binsko, slogovno in žanrsko preoblikovano, skrajšano ali podaljšano izhodiščno besedilo v ciljnem jeziku, ter celo psevdo-prevode, tj. dela, ki so sicer izvirna besedila, vendar so bila ciljnemu bralcu predstavljena kot prevodi (še posebej je ta pojav pogost pri popularni in šund literaturi); ne obremenjujejo se z defi nicija-mi in ločitvami med različno zvestimi prevodi, temveč se osredotočajo predvsem na različne dejavnike, ki bi lahko razložili specifi čno podobo in naravo prevoda (Hermans 1985: 12–13). Podobno ravnajo deskriptivisti tudi pri nadaljnjih do- ločitvah, ko poskušajo določiti ločnico med literarnim prevodom in prevodom li- terarnega besedila. Prevod literarnega besedila tako defi nirajo kot tisti prevod, pri katerem želi prevajalec zgolj podati vsebino besedila in zanemariti vse elemente 7 V prispevku je moški spol uporabljan generično in se nanaša tako na ženske kot moške. 8 Kljub privlačnosti funkcionalne defi nicije prevoda deskriptivistična rešitev te problematike vseeno ni enkrat in za vselej zadovoljila vseh prevodoslovcev – še vedno se pojavljajo dela, ki skušajo določiti razliko med prevodom in adaptacijo (npr. Dimitriu 2006 ter prevodoslovna dela, ki se posvečajo prevajanju dramatike, otroške literature ipd.: npr. Zatlin 2005, Lathey 2006, Upton 2000); zadnje čase pa se vedno glasneje izraža tudi težnja po vzpostavitvi nove teoretične smeri, ki se želi poime-novati veda o adaptacijah [ Adaptation Studies] in ki se razvija predvsem v okviru angleške literature, teatrologije ter glasbenih, fi lmskih in plesnih študij (npr. Sanders 2006) in ima le malo skupnega s prevodoslovjem. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 41 PROUČEVANJE LITERARNIH PREVODOV umetnosti v njem (takšni prevodi se na primer pojavljajo ob nekaterih antičnih in srednjeveških besedilih in služijo kot pomoč pri dojemanju izvirne ubeseditve ter jih bralci ne dojemajo kot umetniško delo), medtem ko literarni prevod določijo kot prevod, v katerem prevajalec skuša ustvariti umetniško, leposlovno delo tudi v ciljnem jeziku (glej Toury 1995: 168; Lefevere 1982: 41, Hermans 1985: 13) – in prav ta zadnji postane predmet obravnave deskriptivne smeri v prevodoslovju. PRIPOROČLJIV OBSEG GRADIVA Naslednje vprašanje, ki so si ga zastavili ti raziskovalci, je bila določitev obsega besedila, namenjenega za analizo. Pri krajših besedilih ni bilo težav, saj na primer sonet brez večjih težav obravnavamo v celoti, zataknilo se je pri daljših besedilih in gradivu, ki je bilo sestavljeno iz več besedil. Na eni strani so raziskovalci želeli doseči izčrpno in reprezentativno analizo, na drugi strani pa so se zavedali, da lahko prevelika težnja po izčrpnosti negativno vpliva na globino raziskave. Tako so nekateri čim večjo objektivnost raziskave poskušali doseči s tem, da so izbrali arbitrarno določene strani besedila v izvirniku (na primer prve tri odstavke vsake- ga poglavja) in jih primerjali s prevodom, drugi so poskušali besedilo obravnavati v celoti, in sicer na vseh ravneh, tretji pa so obravnavali le izbrane odlomke in s tem sprožili dvom, v kolikšni meri so ti odlomki reprezentativni. Pojavila se je namreč bojazen, da pri daljšem besedilu ali pri več besedilih raziskovalec lahko izbira le tiste primere, ki služijo zagovoru osnovne hipoteze, izpušča pa vse ostale, ki bi osnovno hipotezo spodbijali, in na ta način zavaja bralca. Podrobnejši pregled teh metod je razkril, da so vse bolj ali manj pomanjkljive. Tako je pristop, ki obravnava le naključne dele besedila (npr. zgoraj omenjene prve tri odstavke vsakega poglavja), pogosto prezrl zanimive premike pri preva- janju, ki so razkrivali prevajalsko strategijo na drugih mestih v prevodu, ker se omejil zgolj na arbitrarno določene strani: če na primer želimo raziskati preva- janje ironije, se nam z veliko verjetnostjo lahko zgodi, da se ironični odlomki ne bodo pojavljali v teh prvih treh odstavkih vsakega poglavja. Drugi pristop, ki skuša besedilo obravnavati na vseh ravneh, se je na prvi pogled zdel najza- nesljivejši, vendar se je kmalu izkazalo, da vloženi trud ni premosorazmeren z rezultati, ki jih je raziskovalec dobil; obenem pa je tak pristop tudi iluzoren, saj absolutno popolnega opisa besedila nikoli ne moremo doseči. Tretji pristop, ki se je osredotočal le na eno samo problematiko, se je zdel deskriptivistom najzani- mivejši, vendar pa je puščal odprto vprašanje, kateri odlomki so reprezentativni in relevantni in kateri ne. Odgovor na to vprašanje so deskriptivisti našli tako, da so pri določitvi relevantnosti izbranih odlomkov kot najpomembnejši dejavnik izpostavili zunajbesedilno vedenje in cilje ter težnje raziskovalca. To stališče se je teoretično izrazilo v članku Luca van Doorslaerja (1995), ki je dolga leta veljal za 42 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU PROUČEVANJE LITERARNIH PREVODOV vodilno metodološko delo na področju proučevanja literarnih prevodov. Njegovi napotki, ki so zaznamovali zdravorazumsko slovo od želje po doseganju znan- stvene objektivnosti pri proučevanju literarnih prevodov, so raziskovalcu nalagali, naj najprej prebere tako izvirnik kot prevod, in sicer vsakega posebej, potem pa primerja prevajalsko zanimive odlomke kot tudi tiste dele besedila (tako izvir- nika kot tudi prevoda), ki jih je s svojim zunajbesedilnim vedenjem ocenil za relevantne. Both texts are read independently at the beginning, and potentially relevant passages (from a translational point of view, and based on extra-textual knowledge), as well as distinctive formula-tions in the ST, are compared with their counterparts in the TT, and vice versa. Th is two-way interaction could off set the arbitrariness of the random selection principle often used in translation studies. Th e extra-textual criterion, in addition to the random and the textually motivated corpus, could help us to achieve a translationally more relevant corpus (van Doorslaer 1995: 265). Ta pristop se je, kljub svoji razkriti neobjektivnosti, izkazal za primernejšega od drugih: v skladu z njim se je na primer raziskovalec, ki je skušal raziskati vpliv ideologije v prevodih, ki so nastali v frankistični Španiji, pri svoji analizi osredoto- čil na tiste odlomke, ki so bili v izvirniku kritični do katoliške cerkve, ki so bili v nasprotju s cerkveno moraliko ali pa so spodbujali revolucionarno, levo politično gibanje (gl. npr. Camus 2010). POTEK ANALIZE Pri konkretnem načinu izvedbe analize se je ponavadi pokazalo, ali raziskovalec izhaja iz jezikoslovnega ali literarnega okolja. Uveljavila sta se namreč predvsem dva načina besedilne analize: prvi je potekal »od vrha k dnu«, drugi pa »od dna k vrhu«, to pomeni, da se je analiza gibala od makro ravni k mikro ravni besedila ali pa od mikro k makro ravni besedila. Drugi pristop, ki je bil bliže jezikoslovno izobraženim prevodoslovcem, se je uveljavil pri obravnavi leksikološke proble- matike (glej npr. Baker 1992), medtem ko se pri obravnavi književnih prevodov večinoma uveljavil pristop od makro do mikro ravni besedila, to pomeni, da se je raziskovalec gibal od besedila k znaku in ne obratno (Snell-Hornby 1988: 69). Za izhodišče je bil tako vzet tip besedila, besedilni žanr in sobesedilo, potem je analiza prešla na obravnavo prevajalskih problemov in strategij, na koncu pa se je pristopilo še k jezikovnim premikom, ki nastanejo pri prenašanju iz izvirnega besedila v prevod (glej Hatim in Mason 1990). V osemdesetih in zgodnjih devet- desetih letih je torej pri analizi literarnih prevodov raziskovalec ponavadi najprej pregledal različne literarnoteoretske kritike in branja besedila, potem je vzposta-vil svojo interpretacijo besedila in v luči tega branja prevod še nadalje jezikovno analiziral. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 43 PROUČEVANJE LITERARNIH PREVODOV Deskriptivisti so še nadalje dopolnili svojo opisno metodologijo in skušali dolo- čiti čim več značilnosti, ki tvorijo tako mikro- kot tudi makrostrukturne značil- nosti prevodov. José Lambert in Hendrik van Gorp sta tako v svojem prispevku k delu Th e Manipulation of Literature (1985), ki je postal manifest nove smeri v prevodoslovju, izdelala izčrpen metodološki okvir za opisno raziskovanje literar- nih prevodov, ki pa se je, kljub jasno izraženi želji po izčrpnosti, že ob nastanku zavedal svojih omejitev: Our attempt to build up a synthetic commentary may well appear utopian, since it is impossible to summarize all relationships involved in the activity of translation (Lambert in van Gorp 1985: 47). Njun namen je bil utrditi prevodoslovje kot znanstveno disciplino in zato poda- ti čim več možnih vidikov raziskovanja prevodov in začrtati kar se da popolno shemo za opisovanje prevodov. Po njunem mnenju naj bi se tako prevodoslovec osredotočal na raziskovanje: a) preliminarnih podatkov b) makrostrukturne ravni besedila c) mikrostrukturne ravni besedila d) sistemskega konteksta besedila Pod raziskavo preliminarnih podatkov razumeta, da prevodoslovec najprej po- gleda naslov in naslovnico, in sicer, ali je na naslovnici označena zvrst besedila, avtorjevo ime, prevajalčevo ime in podobno. Med te podatke spadajo tudi meta- besedila, ki se lahko pojavijo na primer na naslovnici, v predgovoru, v opombah pod črto ali v končnih opombah, ter izbrana splošna strategija, ki razkriva, ali raziskovalec obravnava delni ali popolni prevod. Na osnovi preliminarnih podatkov naj bi raziskovalec izoblikoval hipotezo, ki ga bo vodila v nadaljnji analizi tako na makro- kot mikrostrukturni ravni. Na makrostrukturni ravni se raziskovalec lahko osredotoči na členitev besedila (po odstavkih, poglavjih; dejanjih in prizorih; kiticah); pregleda naslove pogla- vij, predstavitev dejanj in prizorov; razišče premike med različnimi tipi pripo- vedi, dialogi ali opisi in odnose med dialogi in monologi, posamezniki in zbori ipd.; razišče lahko notranjo pripovedno strukturo (npr. epizodni zaplet), dram- sko strukturo (prolog, ekspozicija, vrhunec, zaključek, epilog), pesniško strukturo (npr. kontrast med kvarteti in terceti pri sonetu) ter pregleda prenos avtorskega komentarja ali scenskih napotkov. Na mikrostrukturni ravni se posveti predvsem prenosom na fonični, grafi čni, mikro-skladenjski, leksiko-semantični, slogovni, izgovorni in modalni ravni, to pomeni, da pregleda izbor besed, primerja dominantno slovnično obliko in for- 44 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU PROUČEVANJE LITERARNIH PREVODOV malno literarno obliko (npr. meter in rimo), ugotovi, kaj se zgodi v prevodu z različnimi oblikami govora (npr. s premim, nepremim in polpremim govorom) in s perspektivo pripovedovalca. Osredotoči se lahko na različne izraze modalnosti in uporabe jezikovnih zvrsti (različni sociolekti, dialekti, žargoni, arhaizmi ipd.). Raziskave na mikrostrukturni ravni bi po mnenju deskriptivistov morale voditi še k premisleku v okviru sistemskega konteksta: na koncu bi moral vsak raziskovalec premisliti še o nasprotjih, ki nastajajo med mikro in makro ravnema ali med bese- dilom in teorijo – tu želijo, da raziskovalec določi norme , ki so vodile k nastanku določenega prevoda oz. v luči empirično pridobljenih novih vedenj prikaže delovanje novih norm. Raziskovalci naj bi se posvetili tudi medbesedilnim odnosom, ki nastajajo med obravnavanim prevodom in drugimi prevodi ali pa drugimi be- sedili, ki so nastala v ciljnem jeziku, in nenazadnje bi predmet raziskovanja postali tudi medsistemski odnosi, kot so na primer žanrski premiki. Ker so se želeli izogniti tradicionalnim vprašanjem, ali je določen prevod zvest ali svoboden, dober ali zanič, so deskriptivisti predlagali premik od normativnosti raziskovalčevega stališča na raziskovanje odnosov, ki jih prevajanje vzpostavlja. Tu ne gre zgolj za odnos med izvirnikom in prevodom, temveč tudi za odnos med avtorjem izvirnika in prevajalcem, med bralcem izvirnika in bralcem prevoda. Prevodoslovci naj bi poskušali določiti avtorjeve intence v izhodiščnem in cilj- nem sistemu in določiti možne konfl ikte med njimi (te so še posebej zanimive v primeru samoprevodov (gl. npr. Prunč 2002), ko avtorji prilagajajo besedila v želji po uspehu v ciljni kulturi). Za prevodoslovje tako postane zanimiva ne samo recepcija v izhodiščnem in ciljnem sistemu, temveč tudi položaj avtorja in prevajalca v ciljni in izhodiščni kulturi, položaj izvirnika in prevoda v ciljni in izhodiščni kulturi, položaj bralca v ciljni in izhodiščni kulturi, konfl iktno oziroma harmonično razmerje med izhodiščnim in ciljnim literarnim sistemom in celo med izhodiščno in ciljno kulturo. Lambert in van Gorp sta bila tako nazorna, da sta celo naštela nekaj možnih raziskovalnih tem in vprašanj ter predlagala obravnavo besedišča, sloga, pesniških in retoričnih konvencij v izhodiščnem in ciljnem besedilu; raziskavo prevodnih kritik in teoretičnih izhodišč v določenih literaturah v določenih obdobjih; pre- glede delovanj skupine “šol” prevajalcev in določitev vloge prevodov v razvoju določene literature. Ker sta bila prepričana, da nobena analiza prevoda ne sme izpustiti tudi obravnave prevajalca, sta poudarila, naj prevodoslovni raziskovalec skuša ugotoviti, katera načela vodijo prevajalčevo delovanje. To pomeni, naj skuša ugotoviti, ali je prevajalec dosleden pri svojih odločitvah, ali se pri oblikovanju svojega ustvarjalnega dela ravna po istih pravilih, ki jih uporablja pri ustvarjanju prevodov, ali je njegova strategija prevajanja primerljiva s strategijami prevajalcev, ki delujejo v istem okolju v istem času, ali obstaja konfl iktno razmerje med njego-SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 45 PROUČEVANJE LITERARNIH PREVODOV vimi prevajalskimi normami in pričakovanjem ciljne publike ter med njegovimi prevodno teoretičnimi izhodišči, ki se pogosto izražajo v intervjujih in predgovo- rih, in dejansko prakso, ki se kaže v njegovih prevodih. Ravno ta zadnja vprašanja jasno razkrivajo osrednji fokus dekskriptivnih in sistemskih prevodoslovcev: raz- iskovanje norm v prevodih. RAZISKOVANJE NORM Naravi in vlogi norm v literarnih prevodih se je predvsem posvetil najvidnejši predstavnik sistemske smeri v prevodoslovju, izraelski znanstvenik Gideon Toury (1980). Toury se je v želji, da bi utrdil znanstveni značaj prevodoslovja, posvetil predvsem razvoju deskriptivne veje, ki naj bi na empirični način opisovala pojav prevajanja in prevodov, kot se udejanjajo v svetu izkušenj. Pri tem opisovanju, ki se lahko osredotoča na rezultat prevajanja, na vlogo prevodov ali pa na postopek prevajanja, je Toury naletel na določene ponavljajoče se prevodne premike ozi- roma vzorce. Ugotavljal je, da se nekatere prevodne odločitve pri posameznem prevajalcu ali skupini prevajalcev ponavljajo, medtem ko na druge prevodne reši- tve, ki bi bile ravno tako možne, skorajda nikoli ni naletel. Ker se je zdelo, da se prevajalci ravnajo po nekakšnem vnaprej določenem načelu, je te ponavljajoče se oblike ravnanja oziroma odnosa med izvirnikom in prevodom Toury poimenoval prevodne norme . Pojem »norme « Toury razlaga kot preoblikovanje splošnih vrednot ali prepričanj, ki jih goji določena skupnost o tem, kaj je prav ali primerno in kaj narobe ali ne- primerno, v specifi čna navodila delovanja, ki so primerna za določeno situacijo in v njej tudi uporabna. Norme izražajo tisto, kar je družbeno sprejeto kot pravilno, tisto, kar določa, kakšno sme oziroma mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje (Toury 1980: 51–53). Norme obstajajo le v situacijah, ki v načelu dopuščajo več različnih načinov obnašanja, in določajo in varujejo tisto, kar je pojmovano kot pravilno. Čeprav so neke vrste pravilo oziroma predpis, niso formulirane tako strogo in nespremenljivo kot zakoni. Verbalno oblikovane norme se lahko poja- vijo v obliki priporočil (npr. »Če lahko, v prevodih otroške literature, podomači lastna imena.«), obvez (npr. »Pri prevajanju slikanic, izbiraj zborne, toda ne redke izraze.«), negativnih priporočil (npr. »Poskusi se izogniti preveč kulturno specifi čnim elementom v prevodu pravljice.«), ali celo prepovedi (npr. »Ne uporabljaj vulgarizmov v podnapisih.«) Ker je pri prevajanju prevajalec kar naprej postavljen pred različne odločitve, so deskriptivisti prepričani, da vsak njegov korak v procesu prevajanja določa- jo norme , tj. različni nizi značilnosti, ki se vsiljujejo izbrani diskurzivni enoti (Lambert in Robeyns 1995: 10). Čeprav norme obstajajo za vse tipe besedil, 46 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU PROUČEVANJE LITERARNIH PREVODOV tudi za literarna besedila, pa to ne pomeni, da se jih vsi prevajalci tudi držijo. V procesu prevajanja se namreč vsak prevajalec bolj ali manj svobodno odloča, ali bo obstoječe norme upošteval ali ne, vendar pa v primeru, če stori vse, kar se od njega pričakuje, javnost, ki določa te norme, sprejme njegov prevod kot dober in pravilen (cf. Hermans 1991: 166). Če norme krši, tvega, da ga javnost zavrne. Javnost pri izoblikovanju prevajalskih norm tudi ni svobodna, temveč jih izoblikuje glede na položaj, ki ga ima prevodna literatura v ciljnem jeziku in kulturi, ali pa glede na odnos, ki ga goji ciljna družba do izhodiščne družbe, kulture ali izhodiščnega avtorja. To pomeni, na primer, da prevajalci drugače pristopajo k prevodom, če izhajajo iz kultur, ki cenijo prevode, kot pa če iz- hajajo iz tistih, ki omalovažujejo prevod, in da drugače prevajajo dela, ki jih ciljna kultura vrednoti kot visoka umetniška dela, in tista, ki jih ciljna kultura označuje za šund. Ker je Toury (1985: 53–55) prepričan, da norme delujejo na vsaki stopnji pre- vajanja, začne ločevati med začetno normo [ initial norm] ter predhodnimi [ preli-minary] in operativnimi normami. S prvim pojmom Toury izrazi dihotomijo, ki spremlja teoretična razmišljanja o prevajanju že od Cicerona naprej. Pri začetni normi, se namreč prevajalec odloči, ali se bo podredil izvirnemu besedilu in s tem tudi normam, ki jih izvirno besedilo izraža in vsebuje, in tako dosegel ade- kvatnost oz. ustreznost prevoda, ali pa se bo podredil jezikovnim in literarnim normam, ki delujejo v ciljnem jeziku, in tako dosegel sprejemljivost [ acceptabi- lity] prevoda. Začetna norma torej določa aprioren, globalen pristop prevajalca do prevoda določenega besedila, ki pa se lahko v praksi izkaže kot bolj ali manj dosledno upoštevan. Predhodne norme vplivajo na izbor del, avtorjev, zvrsti, literarnih šol, izhodiščnih kultur, iz katerih se prevaja. Na primer v Sloveniji je jasno razviden trend, da se vedno več del prevaja iz britanskega in ameriškega okolja, medtem ko zadnja leta opazujemo upad prevodov iz nemškega in francoskega jezika (cf. Zlatnar Moe 1998, Terbovc 2005). Te norme tudi določajo prag tolerance določene ciljne kulture glede vprašanja, v kolikšni meri je dovoljeno prevajanje iz jezikov, ki niso jeziki, v katerih je napisan izvirnik. Odgovor na vprašanje, ali je prevod prevoda dovoljen ali ne, iz katerih izhodiščnih literatur je prevod prevoda dovoljen, ali je v prevodu jasno označen posredniški jezik, ali prevod razkriva, da je prevod prevoda, je odvisen od časa, v katerem je nastal, in od ciljne kulture. V Sloveniji je bil, na primer, v času Župančiča sprejemljiv prevod Shakespeara iz nemščine, medtem ko bi danes takšno strategijo založnik in strokovna javnost po vsej ver- jetnosti zavrnila, zato pa še vedno v veliki meri dopuščamo prevode prevodov iz neindoevropskih (gl. npr. Ilc za stanje pri prevodih japonske literature 2006), včasih celo srednjeveških jezikov (npr. prevod Percevala iz 1996 je narejen na podlagi modernizirane francoske izdaje). SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 47 PROUČEVANJE LITERARNIH PREVODOV Operativne norme pa določajo dejanske odločitve, ki jih sprejemamo med preva- janjem samim. Te vplivajo na način razdelitve jezikovnega materiala v besedilo in na dejansko ubeseditev besedila. To pomeni, da nam operativne norme določajo, do katere mere lahko skrajšamo in prilagodimo besedilo in do katere mere se takšni izpusti, dodajanja in spremembe v besedilu odkrito omenjajo v prevedenih delih (npr. z dodatki »priredba«, »adaptacija« in podobno). Te norme so lahko popolnoma jezikovne (npr. splošne stilistične norme) ali pa literarne (te določajo, kaj je primerno za literarni prevod, za določeno literarno zvrst, za določeno lite- rarno tehniko in celo literaturo na splošno, in nam lahko narekujejo, na primer, naj izpustimo vse eksplicitne omembe spolnosti v prevodih antičnih besedil, ali nas obvezujejo, da poezijo prevajamo vedno v vezani obliki ipd.). Toury (1985) poudari, da obstajata za proučevanje norm pri literarnih besedilih dva osnovna vira: prvi je besedilni, kamor spadajo prevedena besedila, pri katerih lahko proučujemo predhodne in operativne norme , ter večje skupine obdelanih prevodov, pri katerih lahko opazujemo začetne norme. Drugi vir je zunajbese- dilni, kamor prištevamo polteoretska in kritiška besedila, kot so na primer pre- vajalčevi predgovori, spremne besede ali komentarji svojega dela, preskriptivne teorije ali poetike prevajanja, mnenja urednikov, založnikov, ki izdajajo ali urejajo prevode, kritiške ocene določenih prevodov in podobno. Toury opozarja, da med viroma obstaja bistvena razlika. Medtem ko moramo prek analize prevodov sami rekonstruirati določene norme, nam zunajbesedilni viri ponujajo te norme že izoblikovane in izrečene, čeprav se pogosto zgodi, da se deklarativno priseganje na določeno normo ne izraža v dejanski praksi, saj v prevodu delovanja teh norm ne zasledimo več. Na osnovi besedilnih virov Toury priporoča, da norm ne določamo na osnovi analize zgolj enega besedila, temveč več prevodov istega izvirnika v ciljni jezik, in sicer prevodov, ki so nastali v različnih obdobjih in ki so jih prevedli različni prevajalci, ali pa prevodov, ki so jih isti prevajalci kasneje predelali in modernizi-rali. Toury se zaveda, da je vsaka primerjava prevoda z izvirnikom lahko le delna in posredna ter da se lahko dotika le določenih vidikov, saj niti izhodiščnega niti ciljnega besedila nikoli ne moremo v celoti in popolnoma analizirati, v prevodu se lahko osredotočimo le na določene elemente in te primerjamo z ustreznimi elementi v izhodiščnem besedilu. Konkretno norme v prevodu proučujemo tako, da primerjamo izvirnik in pre- vod: čim pogosteje naletimo na določen pojav (npr. standardizacijo narečnega govora v prevodu), tem bolj verjetno je, da gre v tem primeru za bolj dovoljeno ali tolerirano dejanje oz. bolj osnovno normo. Toury želi, da bi se raziskovalci osredotočali na izolirane norme ali normeme, ki se vežejo na omejene in določene situacije, tako jezikovne kot literarne (Toury 1985: 59). V praksi namreč pogosto 48 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU PROUČEVANJE LITERARNIH PREVODOV naletimo na dejstvo, da se v besedilu določeni normemi ne skladajo, temveč si celo nasprotujejo, zato je pomembno, da ugotovimo, v kakšnem odnosu so med seboj. Kasnejši raziskovalci vpeljejo še nadaljnja razlikovanja med dejavniki, ki vplivajo na prevajalčeve odločitve: tako Th eo Hermans (1991) uvede še termin »konvencije«, s katerim zaznamuje nekakšne implicitne norme, odprta povabila, namenjena prevajalcu, ki mu ponujajo, naj se obnaša na določen način. Konven- cije se torej podobne normam, toda so manj zavezujoče (Hermans 1991: 161). Bolj zavezujoči od norm pa so zakoni in dekreti, odredbe, ki penalizirajo krši- tev (ibid.: 162–163). Hermans tudi razširi paleto besedilnih modelov, iz katerih lahko razberemo norme, ki vplivajo na proces prevajanja: prvi vir je izhodiščno besedilo, drugi relevantno prevodno izročilo, tretji pa obstoječa izvirna besedila v ciljni kulturi, ki jih lahko uvrščamo v isti ali podoben literarni žanr (ibid.: 167–168). Proučevanje norm in razvoj korpusnega prevodoslovja sta vodila kar nekaj razi- skovalcev literarnih prevodov v iskanje prevodnih univerzalij, tj. značilnosti, ki jih najdemo v vseh prevodih, ne glede na različne prevajalce, izhodiščni in ciljni jezik, žanr besedila ter obdobje in kulturo, v katerih je prevod nastal (gl. npr. Chesterman 2004), vendar zadnje čase iskanje univerzalij ni več osrednji fokus prevodoslovnih raziskav in se umika bolj sociološko obarvanim pristopom. SOCIOLOGIJA PREVODA Sociološko obarvane pristope k raziskovanju literarnih prevodov najdemo v skoraj vseh segmentih sistemsko usmerjenega prevodoslovja, v največji meri pa morda že pri najvidnejšem predstavniku polisistemske teorije, Itamarju Even- Zoharju. Izraelski kulturolog Even-Zohar je namreč pod vplivom ruskih forma- listov in praških strukturalistov prevod umestil v kompleksno mrežo med seboj povezanih literarnih in neliterarnih sistemov znotraj družbe, ki jo poimenuje »polisistem«. Na ta način je skušal pojasniti, kako prevajanje deluje v različnih družbah in kako se ta pojav umešča v hierarhijo kulturnega sistema na splošno (gl. Even-Zohar 1990; Kocijančič Pokorn 2003: 168–178). Pri Even-Zoharju ne najdemo konkretnih metodoloških napotkov, saj prevode večinoma veže v hipo- tetične strukture in abstraktne modele, kljub temu pa je vendarle uspel umestiti prevajanje in prevode v širši sociološki kontekst, kar je gotovo pripomoglo k še večjemu poudarku vpliva družbe na prevod v novonastali kulturološki smeri v prevodoslovju. Kulturni obrat v prevodoslovju odkrito poveže proučevanje prevoda z družbo, v kateri je prevod nastal. To smer zaznamuje predvsem delo belgijskega prevo- doslovca Andréja Lefevera, ki je prepričan, da vsak prevajalec doživlja ideološki SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 49 PROUČEVANJE LITERARNIH PREVODOV pritisk, obenem pa lahko tudi prevajalec sam vpliva na intelektualno okolje, v katerem deluje. Refrakcije in predelave, tj. prevodi, priredbe, antologije, prede- lave za televizijo, fi lm itd., nosijo literarno besedilo iz enega sistema v drugega in se izvršijo v okviru omejitev, ki jih določajo različni »patronati«, »poetike« in »ideologije« (Lefevere 1992). Tako patroni, ki so lahko posamezniki, skupine ali institucije, določena dela propagirajo, druga pa cenzurirajo in uničujejo; poetika določa tisto, kar naj bi bila literatura v določeni družbi, ideologija pa tisto, kar naj bi določena družba bila oz. ji je dovoljeno biti. Lefevere se je tako že v celoti posvetil zgodovinskemu raziskovanju ne le besedil in besedilnih repertoarjev v določeni zgodovinski situaciji, temveč tudi institucij, ki vplivajo na nastanek do- ločenih besedil. S svojimi članki je odkrito poudarjal ideološko in družbenokul- turno pogojenost prevajanja in že odkrito segal po delih sodobnih sociologov pri obravnavi prevodov. Čeprav mu danes nekateri očitajo, da je njegova raba neka- terih Bourdieujevih pojmov pogosto napačna ali vsaj nejasna (za pojem »kulturni kapital« glej Wolf 2005), je vseeno premaknil prevodoslovje v vedno intenzivnejše raziskave prikaza delovanja družbenih, političnih in ekonomskih dejavnikov, ki uravnavajo nastanek in sprejem literarnih prevodov. Temu kulturnemu obratu kmalu sledi sociološki obrat, ki je logični nasledek kulturoloških poudarkov v prevodoslovju. Kultura in družba sta namreč ne- ločljivo povezani in prepleteni: kultura ustvarja družbene strukture, na drugi strani pa obstoječe družbene strukture tvorijo in oblikujejo kulturo. Posledično so tudi prevodoslovne raziskave pokazale, da na prevod in prevajanje vplivajo tako družbeni kot kulturni dejavniki, ki so neločljivo povezni. Tej sorodnosti navkljub pa se je predmet raziskav znotraj sociologije prevoda vendarle malce spremenil. Pri kulturoloških študijah so prevodoslovci obravnavali predvsem vpliv družbene moči, politične prevlade, narodnih interesov, religije, ekonom- skih interesov in podobno; pri socioloških delih pa so se podrobneje osredoto- čali na akterje (posameznike ali institucije), ki so udeleženi v prevodnem pro- cesu, čeprav so se zavedali, da tudi ti akterji nujno in vedno delujejo v skladu s svojim kulturno označenim vrednostnim sistem in ideologijo, kateri pripadajo (cf. Wolf 2007: 4–5). Nadaljnja značilnost sociološko obarvanih prevodoslov- nih raziskav je vidni vpliv nekaterih pomembnejših sociologov: Bernarda La- hira, ki vabi h kritičnemu pretresu Bourdieujevih pojmov, Bruna Latourja in njegove teorije mreže akterjev [ Actor Network Th eory] in Niklasa Luhmanna, na katerega se naslanja v svojih delih predvsem Th eo Hermans (gl. npr. Hermans 2007). Brez dvoma pa je sociolog, ki je najpomembneje vplival na sodobne prevodoslovne raziskave, Pierre Bourdieu . Zato ni presenetljivo, da je delo, ki je zaznamovalo prelom v sodobnem prevodoslovju in prebrat v sociološke raziska- ve, članek Daniela Simeonija »Th e Pivotal Status of the Translator's Habitus« (1998), ki v prvi vrsti uvaja v prevodoslovje nekatere temeljne pojme, ki jih je razvil Bourdieu . 50 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU PROUČEVANJE LITERARNIH PREVODOV Simeoni , kot pove že naslov njegovega članka, se tako osredotoči na opis pojma »habitus « in v skladu z Bourdieujevimi določitvami9 opredeli prevajalčev habitus kot niz dispozicij, zaradi katerih prevajalec deluje in se odziva na določen način. Ta dovzetnost akterja ali agensa [ agent], tj. prevajalca, vodi v to, da deluje vedno na podoben način in vendar teh dispozicij ne vidi kot omejitev ali vsiljenih pravil, temveč postanejo njegova druga narava. Te dispozicije namreč tvorijo načine ravnanja, zaznave in odnosov, ki se akterju zdijo »normalni in običajni« in jih ne pojmuje kot nekaj, k čemur bi ga sililo ali usmerjalo kakršno koli pravilo. Ker je habitus je zapleten rezultat personalizirane družbene in kulturne zgodovine, Simeoni poudarja, da prevajalčev habitus neizogibno odseva družbeno okolje, v katerem je prevajalec pridobil te dispozicije (Simeoni 1998: 16–17); še več, vsak prevajalski habitus ustreza zahtevam prevodnega polja, ki pa ga ustvarja več akterjev: poleg prevajalca, še avtor dela, prodajni agenti, ki delo tržijo, fi lmska industrija, ki delo predela, založniki, lektorji, bralci, ilustratorji, kritiki, naročniki prevodov in nešteti drugi na tem odprtem seznamu. Če se je na prvi pogled zdelo, da je habitus le nov izraz za norme , kmalu uvidimo, da ravno poudarjanje tega, da mora habitus ustrezati zahtevam prevodnega polja, odpira širši pogled na to, kaj vse vpliva na nastanek določene oblike prevoda. Če so se deskriptivisti osredotočali na določanje norm, se sedaj raziskovalci osredi- nijo na akterje prevodnega polja in v prvi vrsti na prevajalca. Pomemben pa je še naslednji premik: sociološki pristop k prevodoslovnim raziskavam vztraja, da prevodno polje, v katerem deluje prevajalec v neprestani interakciji z ostalimi agensi, ni samo kompleksno strukturirano, temveč tudi strukturalizirajoče. To pomeni, da polje resda narekuje habituse agensov, vendar tudi agensi obenem ne- prestano formirajo prevodno polje. Na eni strani je pozicija prevajalca v tem polju podrejena – Simeoni govori o prostovoljnem suženjstvu [ servitude volontaire] – in se prilagaja navadam in vzpostavljenemu redu, ne le zato, ker se želi izogniti negativnim posledicam, temveč tudi zato ker takšna praksa sčasoma postane edina, ki jo pozna in obvlada (Simeoni 1998: 23). V zahodnem svetu se tako prevajalec podreja naročniku, ciljnemu bralstvu, avtorju, besedilu, jeziku in celo kulturi ali subkulturi, v kateri mora ustvariti delo, ki bo zanjo smiselno (ibid.: 12). Na drugi strani pa ta pozicija ni nikoli pasivna (ibid.: 23), saj je tudi prevajalec tisti, ki dejavno tvori to prevodno polje – lahko norme tvori ali pa celo deluje proti konven- cijam in normam, ki v določenem trenutku vladajo v določeni družbi. Prevajalec tako izoblikuje prilagodljiv habitus, ki se tankočutno odziva na praktične zahteve prevodnega polja, v katerem deluje (ibid.: 14), obenem pa tudi s svojimi dejanji prispeva k nadaljnjemu tvorjenju in preoblikovanju prevodnega polja. 9 Bourdieu (1980: 88) opredeli habitus kot »sistem trajnih in prenosljivih strukturiranih struktur, ki so namenjene temu, da delujejo kot strukturirajoče strukture, to pomeni kot tvorbena in organizacijska načela praks in predstav, ki se lahko objektivno prilagodijo svojemu namenu, ne da bi se pri tem zavestno zavedale končnega rezultata in eksplicitnega obvladovanja potrebnih opravil, da bi to dosegle«. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 51 PROUČEVANJE LITERARNIH PREVODOV Kljub nedvomno izjemno močnemu vplivu Bourdieujeve misli na prevodoslovje, se je nov poudarek na prevajalcu ali tolmaču izrazil tudi v drugih, alternativnih teoretičnih izrazih. Morda najpomembnejša avtorja teh alternativnih izrazov sta Anthony Pym , ki uvede pojem »prevodni režim«, ki v marsičem spominja na pre- vajalčev habitus in zaznamuje »implicitna ali eksplicitna načela, norme , pravila in postopke odločanja, okrog katerih konvergirajo pričakovanja akterjev« (Pym 1998, Pym 2006: 24), in Erich Prunč , ki leta 1997 uvede podoben izraz »prevo- dna kultura« [ Translationskultur], ki zaznamuje spremenljiv niz norm, konvencij in pričakovanj, ki uokvirjajo ravnanje vseh akterjev v prevodnem polju. Vsem tem teoretičnim izrazom je skupno prepričanje, da prevajanje izvajajo posa- mezniki, ki pripadajo nekemu družbenemu sistemu, obenem pa je prevod tesno povezan z družbenimi inštitucijami, ki v veliki meri določajo in vplivajo na izbor besedil, produkcijo in distribucijo prevodov ter posredno na način prevajanja in izbor prevajalskih strategij. To novo prepričanje je odločno razširilo predmet prevodoslovne obravnave, saj se raziskovalci ne osredotočajo le na prevod, tem- več tudi na različne akterje, udeležene v postopek prevajanja, ter skušajo razkriti kompleksno mrežo odnosov, ki se spletajo med avtorjem izvirnika, akterjem pre- nosa, besedilom, bralstvom in njihovo družbeno vpetostjo. Temu razširjenemu predmetu prevodoslovne obravnave se je morala prilagoditi tudi metodologija. Načeloma sociološke pristope v prevodoslovnih raziskavah (podrobneje glej Wolf 2007: 13–18) lahko razdelimo na tri večja področja: na sociologijo procesa pre- vajanja, kjer najdemo raziskovalce, kot so Clem Robyns (1992), Annie Brisset (1990) in Klaus Kaindl (2004), na sociologijo kulturnega produkta, ki raziskuje vpliv prevoda na tvorbo družbene identitete, podobe, družbenih vlog ali ideolo- gije (npr. Heilbron in Sapiro (2002)) ter na tradicionalno sociologijo akterjev, ki se osredotoča na akterje, ki delujejo v produkciji prevoda (npr. Gouanvic (1997, 1999), Pym (1998), Wolf (2006)). V tej predstavitvi se bomo osredotočili le na zadnje podpodročje, saj je to še posebej zanimivo za proučevanje literarnega pre- vajanja. Osredotočanje na akterje, udeležene v nastanku in življenju prevoda, narekuje novo metodologijo raziskovanja: od preprostih intervjujev s prevajalci, uredniki in drugimi akterji znotraj prevodnega polja, prek biografskih raziskav, pridobi- vanja podatkov o statusu založbe, številu izdanih izvodov, distribuciji, številu iz- posoj v knjižnicah, do analize odzivov na prevod in analize prevoda. To pomeni, da prevodoslovci skušajo razkriti, kdo so bile »razne roke, umi in srca, ki so od- govorni za končni proizvod« (Simeoni 1998: 32). Dober primer takšne raziskave je delo Stelle Linn (2006), ki je proučevala trende v prevajanju nizozemskih del v španščino: najprej je pregledala bibliografi je v obdobju od 1950 do 2000 in izpisala vse prevode, te prevode je potem razvrstila glede na žanre in razmišljala o vzrokih za določene vzpone in padce v nizozemsko-španski kulturni izmenjavi. 52 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU PROUČEVANJE LITERARNIH PREVODOV Potem je pregledala vpliv mednarodnih knjižnih sejmov in vladnih inštitucij, ki so bile ustanovljene z namenom promoviranja prevodov iz nizozemščine in so prevode v tuje jezike tudi fi nančno podpirale. V ta namen je najprej pregledala, koliko prevodov je bilo v obdobju intenzivne podpore prevedenih, potem pa se je obrnila še na pet založniških hiš v Španiji, ki so objavile vsaj kakšno prevedeno delo iz nizozemščine zadnjih deset let. Z odprtim vprašalnikom, namenjenim urednikom, je skušala ugotoviti, kateri razlogi so botrovali odločitvi za objavo prevoda iz nizozemščine. Ker je iz bibliografskih podatkov ugotovila, da je večino literarnih prevodov naredil en sam prevajalec, je na koncu še prek njegove biogra- fi je in analize njegovih strokovnih člankov, recenzij in knjig skušala odgovoriti na to, zakaj je ta prevajalec tako bistveno vplival na nizozemsko-špansko kulturno izmenjavo. Ta raznolikost raziskovalnih metod je značilna za sociološki obrat in je še posebej primerna za historiografske raziskave. Zato ni nenavadno, da podoben pristop najdemo tudi v enem redkih del, ki je v celoti posvečeno metodološkim pristopom k proučevanju prevajanja, v delu Anthonyja Pyma Method in Transla- tion History (1998). Anthony Pym je v omenjenem delu skušal zarisati metodo, ki bi bila primerna za sociološko obarvane raziskave, ki jih sam poimenuje zgodovina prevajanja. Svoj metodološki pristop nasloni na štiri temeljne poudarke: prepričan je na- mreč, da mora vsaka raziskava vsebovati poudarek na vzročnosti in torej podati razlago, zakaj se je določen prevod pojavil v določenem času v določeni družbi. Drugi poudarek je, da mora biti osrednji predmet vsake zgodovinske prevodo- slovne raziskave prevajalec, saj lahko le osebe zavzamejo odgovornost v odnosu do družbenih dogajanj. Prepričan je namreč, da lahko le prek prevajalcev in njihove družbene okolice (naročnikov prevodov, patronov, bralcev) razumemo, zakaj je prevod sploh nastal v določenem zgodovinskem času in kraju. Tretji poudarek, nujen za sociološko obarvano preiskavo, je po Pymovem mnenju sprejemanje hi- poteze, da se vsi prevajalci nahajajo v medkulturnem prostoru med izhodiščno in ciljno kulturo. Kot četrti poudarek pa Pym navaja nekakšno aktualizacijo takšnih raziskav, saj so po njegovem mnenju zgodovinske raziskave vedno narejene zato, ker z njimi želimo izraziti, nasloviti in rešiti probleme, ki se nas dotikajo v tem trenutku v sedanjosti (Pym 1998: ix–xi). Ko preide na konkretne napotke glede metodologije, ne ponudi ničesar pretre- sljivo novega – skoraj na vse smo že naleteli pri deskriptivistih – saj sledi klasični strukturi, ki velja za pisanje vseh znanstvenih publikacij. Tako najprej poudari, da se vsaka raziskava začne z jasno izraženo hipotezo (ibid.: 20), na osnovi katere zberemo gradivo, ki je lahko v obliki kataloga (seznama vseh prevodov v določe- nem obdobju) ali korpusa (seznama prevodov, ki so izbrani na osnovi določenih kriterijev) (ibid.: 42). Pri izdelavi korpusa moramo natančno določiti predmet obravnave (npr. odgovoriti na vprašanje, kaj je v naši raziskavi pojmovano pod SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 53 PROUČEVANJE LITERARNIH PREVODOV izrazom »prevod«, določiti časovno obdobje ipd.). Potem preide na obravnavo gradiva: če obravnavamo korpuse, nas upravičeno opozori, da nobena statistična predstavitev podatkov, pridobljenih iz katalogov ali korpusov, ni nikoli popolno- ma objektivna (ibid.: 74); če pa preidemo na branje in analizo prevodov samih, priporoča, da besedila obravnavamo v luči postavljene hipoteze. Predlagani po- stopki so klasični: prevode lahko primerjamo z izvirniki ali pa z ostalimi besedili, ki so nastala v istem obdobju in pripadajo istemu žanru, lahko pa tudi primerjamo prevode med seboj, še posebej so zanimive primerjave prevodov istega dela v istem jeziku (ibid.: 107). Če obstajajo, pogledamo lahko tudi metabesedila o prevodu, razne intervjuje, predgovore in druge zapise, ki izražajo prevajalčevo strategijo (ibid.: 111). Tisto, kar je novo v Pymovem delu, je obravnava vzročnosti, ki jo Pym sicer izpelje iz Aristotelove Metafi zike (cf. Vorländer 1977: 127). Po vzoru Stagirita vsakemu prevodu določi štiri vzroke oz. počela: materialni vzrok ali snov (kasneje lat. causa materialis, tj. izvirnik, jezik, komunikacijska tehnologija ipd.), namerni vzrok (kasneje lat. causa fi nalis, smoter, ki opravičuje obstoj prevoda in njegovo uporabnost), oblikovni vzrok (kasneje lat. causa formalis, tj. historične norme , ki dopuščajo to, da je prevod sprejet kot prevod, npr. naročnik, prejemniki prevoda ipd.), gibalni vzrok (kasneje lat. causa effi ciens, prevajalec ali skupina prevajalcev). Pym je prepričan, da je v prevod in prevajanje vpeto tolikšno število faktorjev, da je tudi vzročnost po svoji naravi pluralna, nujno razpršena in mnogotera (Pym 1998: 144). Zato poudarja, da mora vsak prevodoslovec za kakršno koli legiti- mno razlago te kompleksne dejavnosti upoštevati dejstvo, da obstajajo mnogoteri vzroki za razlago prevoda in prevajanja. Zdi se mu neprimerno, če izolira samo en vzrok in na osnovi tega poskuša pojasniti vsa dejstva, povezana s prevodom (ibid.: 158). Tako imenovana metoda mnogoterih vzročnosti [ multiple causality/causati- on] se je kasneje utrdila v prevodoslovnem raziskovanju. Danes se večina prevodoslovcev strinja, da na nastanek in obliko prevoda vplivajo različni dejavniki in da ni razloga, da bi enemu izmed teh dejavnikov že a priori dodelili dominantno ali prevladujočo vlogo (Brownlie 2003: 112). Ta uravnoteženost pri pristopu, ki dopušča kombiniranje besedilnih analiz z analizami tržišča, biografskimi podatki, intervjuji in zgodovinskimi podatki, je tako sedaj postala značilna za sodobno raziskovanje literarnih prevodov. Na koncu bi bilo morda dobro še dodati, da kljub zgoraj opisanim nepresta- nim težnjam po določitvi najprimernejšega pristopa k proučevanju literarnega prevajanja in zamejitvi najrelevantnejšega gradiva, ki predstavljajo v sodobnem prevodoslovju enega največjih izzivov,10 vendarle nikoli ne dosežemo popolne 10 Ta aktualnost teme se odraža tudi v mednarodnih konferencah in simpozijih, npr. na Okan univerzi v Istanbulu so leta 2009 organizirali mednarodno delavnico z naslovom »Rethinking Methods in Translation History«, leta 2010 bo univerza v Hel-sinkih organizirala simpozij, v celoti posvečen metodologiji v prevodoslovnih raziskavah, leta 2011 pa Univerza v Manchestru in University College London organizirata seminar na temo raziskovalnih metodologij v prevodoslovju. 54 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU PROUČEVANJE LITERARNIH PREVODOV objektivnosti. Tako kot prevajalci in drugi udeleženci v nastanku in preživetju prevoda smo tudi raziskovalci pristranski, vpeti v družbene spone in subjektivni v svojih interpretacijah. In zato je dobro, čeprav nekateri teoretični pristopi, kot je na primer polisistemska teorija, zahtevajo aplikacijo vseh teoretičnih izhodišč in ne zgolj nekaterih (npr. metodologije pristopa k analizi prevodov): Consequently, accepting the framework of Polysystem theory means accepting a whole theory, that is, a network of interdependent hypotheses, not just disparate suggestions or “ideas” (Even-Zohar 1990: 4), da pri interpretaciji rezultatov raziskovalec uporabi tudi druga, konkurenčna te- oretična izhodišča, ki se lahko izkažejo za bolj uporabna za določene vrste besedil ali določeno problematiko in hipotezo. In nenazadnje bo za razvoj prevodoslovja še posebej koristno, če bodo raziskovalci kar naprej kritično pretresali osnovne pojme, ki jih uporabljamo, postavljali pod vprašaj ponujene odgovore in v post- moderni drži hermenevtike dvoma podvomili v vse, kar se nam vsiljuje kot splo- šno znano, sprejeto in samo po sebi umevno. Bibliografi ja Baker , Mona, 1992: In Other Words: A Coursebook on Translation. London/New York: Routledge. Bourdieu , Pierre, 1980: Le sens pratique. Paris: Minuit. Brisset , Annie, 1996: A Sociocritique of Translation: Th eatre and Alterity in Quebec, 1968– 1988. Toronto/Buff alo: University of Toronto Press. Brownlie , Siobhan, 2003: Investigating explanations of translational phenomena: A case for multiple causality. Target 15/1. 111–152. Camus Camus , Carmen, 2010: Censorship in the Translations and Pseudotrans- lations of the West. Gile , Daniel, Gyde Hansen in Nike K. Pokorn (ur.): Why Translation Studies Matters? Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. Chesterman , Andrew, 2004: Hypotheses about translation universals. Hansen, Gyde , Kerstin Malmkjaer in Daniel Gile (ur.): Claims, Changes and Challenges in Translation Studies. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. 1–14. Chrétien de Troyes , 1996: Perceval: zgodba o gralu. Ljubljana: Mladinska knjiga. Dimitriu, Rodica , 2006: From Robinson Crusoe to Robinson in Wallachia: Th e intricacies of the reception process. Pym , Anthony, Miriam Shlesinger in Zu- zana Jettmarova (ur.): Sociocultural Aspects of Translating and Interpreting. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. 73–82. Even-Zohar , Itamar, (1976) 1990. Th e Position of Translated Literature Within the Literary Polysystem. Poetics Today 11/1. 45–51. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 55 PROUČEVANJE LITERARNIH PREVODOV Even-Zohar , Itamar, 1990. Introduction. Poetics Today 11/1. 1–8. Even-Zohar , Itamar, 1990. Polysystem theory. Poetics Today 11/1. 9–26. Even-Zohar , Itamar, 1990. Th e Literary System. Poetics Today 11/1. 27–44. Gouanvic , Jean-Marc, 1997: Translation and the Shape of Th ings to Come. Th e Emergence of American Science Fiction in Post-War France. Th e Translator 3/2. 147–166. Gouanvic , Jean-Marc, 1999: Sociologie de la traduction. La science-fi ction améric-aine dans l’espace culturel français des années 1950. Arras: Artois Presses Université. Hatim , Basil in Ian Mason , 1990: Discourse and the Translator. London/New York: Longman. Heilbron , Johan in Gisèle Sapiro (ur.), 2002: Actes de la recherche en sciences sociales 144. »Les échanges littéraires internationaux«. Hermans , Th eo, 1985: Introduction: Translation Studies and a New Paradigm. Hermans , Th eo (ur.): Th e Manipulation of Literature: Studies in Literary Trans- lation. London/Sydney: Croom Helm. Hermans , Th eo, 1991: Translational Norms and Correct Translations. Van Leu- ven-Zwart Kitty in Ton Naaijkens (ur.): Translation Studies: Th e State of the Art. Amsterdam: Rodopi. 155–168. Hermans , Th eo, 1999: Translation in Systems: Descriptive and System-oriented Ap- proaches Explained. Manchester: St. Jerome Publishing. Hermans , Th eo, 2007: Translation, irritation and resonance. Wolf , Michaela in Alexandra Fukari (ur.): Constructing a Sociology of Translation. Amsterdam/ Philadelphia: John Benjamins. 57–75. Ilc , Iztok, 2006: Prisotnost japonske književnosti na Slovenskem – pregled naslovov. Azijske in afriške študije X/3 . 61–69. Kaindl , Klaus, 2004: Übersetzungswissenschaft im interdisziplinären Dialog. Am Beispiel der Comicübersetzung. Tübingen: Stauff enburg. Kocijančič Pokorn , Nike, 2003: Misliti prevod: Izbrana besedila iz teorije prevajanja od Cicerona do Derridaja. Ljubljana: Študentska založba. Lambert , Jose in Clem Robyns, 1995: Translation. Posner, Roland, Klaus Rober- ing in Th omas-A. Sebock (ur.): Semiotics: A Handbook on the Sign-Th eoretic Foundations of Nature and Culture. Berlin/New York: de Gruyter. 1–23. Lambert , Jose in Van Gorp, Hendrik, 1985: On Describing Translations. Her- mans , Th eo (ur.): Th e Manipulation of Literature: Studies in Literary Transla- tion. London/Sydney: Croom Helm. 42–53. Lathey , Gillian (ur.), 2006: Th e Translation of Children’s Literature: a Reader. Clevedon: Multilingual Matters. Lefevere, André, 1982: Translated Literature in the Study of Literature. Translation in the Literary Process. Nitra: Nitrianske tlačiarne. 41–62. Lefevere, André, 1992: Translation, Rewriting and the Manipulation of Literary Fame. London/New York: Routledge. 56 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU PROUČEVANJE LITERARNIH PREVODOV Linn , Stella, 2006: Trends in translation of a minority language: Th e case of Dutch. Pym , Anthony, Miriam Shlesinger in Zuzana Jettmarova (ur.): Socio- cultural Aspects of Translating and Interpreting. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. 27–40. Prunč , Erich, 1997: Translationskultur – Versuch einer konstruktiven Kritik des translatorischen Handelns. TEXTconTEXT 11=NF 1/2. 99–127. Prunč , Erich, 2002: Version und Autoversion der Gedichte von Gustav Janusch. Ammann, Klaus in Fabjan Hafner (ur.): Worte. Ränder. Übergänge. Zu Gustav Janusch. Klagenfurt/Wien: Ritter Verlag. 90–126. Pym , Anthony, 1998: Method in Translation History. Manchester: St. Jerome Publishing. Pym , Anthony, 2006: On the social and the cultural in Translation Studies. Pym , Anthony, Miriam Shlesinger in Zuzana Jettmarova (ur.): Sociocultural Aspects of Translating and Interpreting. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. 1–25. Robyns, Clem, 1992: Towards a Sociosemiotics of Translation. Romanistische Zeitschrift für Literaturgeschichte. Cahiers d’Histoire des Littératures Romanes 16. 211–226. Sanders, Julie , 2006: Adaptation and Appropriation. London/New York: Routledge. Schleiermacher, Friedrich, [1838] 2003: O različnih metodah prevajanja. Kocijančič Pokorn , Nike (ur.): Misliti prevod: Izbrana besedila iz teorije prevajanja od Cicerona do Derridaja. Ljubljana: Študentska založba. 54–57. Simeoni , Daniel, 1998: Th e Pivotal Status of the Translator’s Habitus. Target 10/1. 1–39. Snell-Hornby , Mary, 1988: Translation Studies: An Integrated Approach. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. Terbovc, Špela, 2005: Položaj književnega prevoda na Slovenskem med letoma 1997 in 2004. BA dis., Univerza v Ljubljani. Toury , Gideon, 1980: In Search of a Th eory of Translation. Tel Aviv: Th e Porter Institute for Poetics and Semiotics. Toury , Gideon, 1985: A Rationale for Descriptive Translation Studies. Hermans , Th eo (ur.): Th e Manipulation of Literature: Studies in Literary Translation. Lon- don/Sydney: Croom Helm. 16–41. Toury , Gideon, 1995: Descriptive Translation Studies and Beyond. Amsterdam/ Philadelphia: John Benjamins. Upton, Carole-Anne (ur.), 2000: Moving Target: Th eatre Translation and Cultural Relocation. Manchester: St. Jerome Publishing. van Doorslaer , Luc, 1995: Quantitative and Qualitative Aspects of Corpus Selec- tion in Translation Studies. Target 7/2. 245–260. Vorländer, Karl, 1977: Zgodovina fi lozofi je (prva knjiga). Ljubljana: Slovenska matica. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 57 PROUČEVANJE LITERARNIH PREVODOV Wolf , Michaela, 2006: Th e female state of the art: Women in the »translation fi eld«. Pym , Anthony, Miriam Shlesinger in Zuzana Jettmarova (ur.): Socio- cultural Aspects of Translating and Interpreting. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. 129–141. Wolf , Michaela. 2007: Introduction. Wolf , Michaela in Alexandra Fukari (ur.): Constructing a Sociology of Translation. Amsterdam/Philadelphia: John Ben- jamins. 1–36. Zatlin, Phyllis , 2005: Th eatrical Translation and Film Adaptation: a Practitioner’s Viewpoint. Clevedon: Multilingual Matters. Zlatnar Moe , Marija, 1998: Položaj leposlovnega prevoda na Slovenskem. MA dis., Univerza v Ljubljani. 58 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU PROUČEVANJE LITERARNIH PREVODOV SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 59 OPAZOVANJE PREVAJALSKEGA PROCESA EEmpirične raziskovalne metode za opazovanje prevajalskega procesa Nataša Hirci Th e article aims to discuss the application of methodologies allowing the gath-ering of information important for direct observation of the translation proc-ess. Such methodologies foreground the translation process itself, focusing on how a translator creates the fi nal product rather than merely on the translated text per se. Several methods of gathering quantitative data will be presented, including the application of computer data-recording and data-logging soft-ware programmes, screen capture programmes and eye-tracking devices. In addition, some methods of compiling qualitative data with the use of intro-spection, covering both self-observation with the application of Th ink-aloud Protocols as well as questionnaires and restrospective interviews, will also be addressed. Ključne besede: prevajalski proces , računalniški program Translog , metoda PGR , programi za zajem računalniškega zaslona , naprave za snemanje premi-kanja oči po zaslonu 60SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU OPAZOVANJE PREVAJALSKEGA PROCESA 1. UVOD V članku bo predstavljen zgolj en segment znotraj palete raznovrstnih metod, ki jih lahko uporabljamo v empirične prevodoslovne raziskovalne namene, s pou- darkom na podatkih, ki so pomembni za opazovanje prevajalskega procesa, tj. vsega, kar se dogaja med samim prevajanjem. S pomočjo teh metod ne opazuje- mo le končnega izdelka, tj. prevoda, temveč nas zanima predvsem to, kako smo do tega izdelka prišli. Raziskovalci se že desetletja ukvarjajo z različnimi vidiki raziskovanja prevajalske-ga procesa, med drugim na primer z raziskovanjem prevajalskih strategij (prim. Krings 1986, Krings 1997, Lörscher 1991), s procesom revizije (Mossop 2001) in kreativnosti (Kussmaul 1997), z raziskovanjem prevajalskega dela profesionalnih prevajalcev v primerjavi s študentskimi strategijami med prevajanjem (Séguinot 1989, Tirkkonen-Condit 1989, Jääskeläinen in Tirkkonen-Condit 1991), s ča- sovnimi razsežnostmi in statističnimi obdelavami podatkov o času, ki ga prevajal- ci porabijo med prevajanjem, revizijo in segmentacijo besedila (Jakobsen 1998, Jakobsen 2003, Jensen 1999). V tem prispevku se bomo osredotočili na pridobivanje kvantitativnih podatkov s pomočjo računalniških programov, kot je na primer računalniški program Translog , in drugih snemalnih programov. Na kratko bodo predstavljene me- tode pridobivanja kvantitativnih podatkov s pomočjo snemanja računalniškega zaslona (kot so na primer snemalni programi Camtasia ali CamStudio), ali z različnimi programi oziroma napravami za snemanje premikanja oči po zaslonu [ eye-tracking devices]. Poleg tega bomo predstavili tudi metode pridobivanja kvalitativnih podatkov s pomočjo introspekcije ali direktnega opazovanja, torej z aplikacijo t. i. metode Protokol glasnega razmišljanja ali PGR ( Th ink-aloud Protocols ali TAPs) oziroma uporabe vprašalnikov in retrospekcije v obliki in-tervjuja. Direktno opazovanje, s katerim pridobimo t. i. kvantitativne podatke, lahko po- kaže: • kdaj in kako pogosto prevajalci ponovno pogledajo v izvirnik, • kako pogosto preverjajo, če izvirnik pravilno razumejo – posebej tako, da preverjajo po slovarjih, enciklopedijah ali iščejo druge vire infor- macij, na primer povprašujejo pri prevajalskih kolegih ali brskajo na internetu. Direktno opazovanje produkcije ali formulacije ciljnega besedila oziroma prevoda lahko pokaže tudi: • kdaj in kako prevajalci tvorijo prevod, SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 61 OPAZOVANJE PREVAJALSKEGA PROCESA • kako hitro in s kakšnim ritmom se lotijo prevoda, • kako pogosto revidirajo določene segmente ciljnega besedila, • kako pogosto iščejo po virih informacij, še posebej po različnih eno- ali dvojezičnih virih, • koliko prekinitev je med delom. Pri tovrstnih raziskavah si lahko pomagamo z različnimi računalniškimi programi, kot sta na primer PROXY in Translog .11 PROXY in Translog sta trenutno edina računalniška programa, ki sta bila narejena izključno za prevodoslovne raziskave. PROXY je bil razvit predvsem za potrebe španske raziskovalne skupine PACTE iz Univerze v Barceloni, ki se intenzivno ukvarja z raziskovanjem prevajalske kom- petence (več o njihovem delu lahko izvemo na spletni strani PACTE (). Ker PROXY še ni dostopen drugim raziskovalcem, bomo v tem poglavju podrobneje predstavili javnosti dostopen računalniški pro- gram Translog, ki so ga izdelali na Danskem. Translog je program, ki pripomore k natančnosti direktnega opazovanja in je koristen tudi pri introspekciji oziroma samoopazovanju. S pomočjo Transloga namreč lahko štejemo število revizij in beležimo natančen čas produkcije besedila med prevajalskim procesom. Prav tako Translog lahko nudi tudi podatke o tem, kako je prevajalec razmišljal v določenem trenutku med prevajanjem, katere dele besedila je spreminjal in podobno. Program Translog je bil narejen zaradi potrebe po kvantitativni podkrepitvi domnev o prevajanju, ki je osnovano le na kvalitativnih podatkih, tj. kot nekakšen dialog med kvantitativnim in kvalitativnih pristopom. To pomeni, da Translog nudi si-nergetsko izboljšanje obeh metod, kar pripomore k ustrezni analizi podatkov med raziskovanjem prevajalskega procesa. 2. TRANSLOG V članku se bomo osredotočili na predstavitev računalniškega programa Tran- slog , ki sta ga leta 1998 izdelala Arnt Lykke Jakobsen in Lasse Schou iz Copenhagen Business School na Danskem. V osnovi je bil program Translog izdelan kot pripomoček, ki omogoča opazovanje in raziskovanje procesa tvorjenja be- sedila med prevajanjem – ne glede na smer prevajanja – zato tudi ime Tran- slog, vendar ga lahko uspešno uporabljamo tudi pri samem tvorjenju besedil. Računalniški program Translog deluje v okolju Windows in ne da bi kakorkoli 11 Poleg teh dveh obstaja še kar nekaj računalniških programov, ki lahko natančno spremljajo vse aktivnosti na računalniku in omogočajo jezikoslovne raziskave ter raziskave, ki obravnavajo psihološke vsebine. Tako poznamo program JEdit (), ki so ga naredili na Royal Institute of Technology v Stockholmu na Švedskem, program ScriptLog () iz univerz v Göteburgu in Lungu na Švedskem, in program InputLog (), ki je bil sprogramiran na univerzi v Antwerpnu v Belgiji (prim. Sullivan in Lindgren 2006). Najdemo pa tudi celo vrsto podobnih računalniških programov, ki pa jih uporabnik pri svojem delu sploh ne zazna. Vendar se večina teh programov že v osnovi od jezikoslovnih močno razlikuje, saj so bili narejeni za namene opazovanja in nadzorovanja uporabnika ali celo vohunjenja (npr. KeyLogPro, Perfect Keylogger ali Realtime-Spy). 62 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU OPAZOVANJE PREVAJALSKEGA PROCESA posegal v proces tvorjenja besedila med prevajanjem, zabeleži vsak pritisk na katerokoli tipko na tipkovnici, vključno z napakami, brisanjem, dodajanjem, operacijami 'kopiraj' in 'briši', premikanjem po besedilu z računalniško miško in podobno. Program beleži tudi informacije o tem, kako dolgo se je uporabnik zadrževal pri določenem segmentu besedila ali celo pri določeni črki oziroma tipki na tipkovnici. Te informacije so koristne pri ponovnem pregledovanju celotnega procesa ustvar- janja besedila. S posebnim programom beleženja lahko opazujemo linearno pred- stavitev vseh operacij, ki so se zgodile med samim tipkanjem besedila, torej med procesom prevajanja. Tako grafi čno kot numerično je predstavljen celoten potek, vključno z vsemi poznejšimi spremembami in poseganjem v prevod, na primer s pomočjo Transloga lahko sledimo tudi popravljanju oziroma spreminjanju bese- dila med revizijo. Translog sestoji iz dveh delov: uporabniškega dela TranslogUser in dela, ki omogoča vpogled in analizo prevodov, narejenih na uporabniškem delu, ki se ime- nuje TranslogSupervisor. Obe komponenti delujeta samostojno in neodvisno ena od druge. TranslogUser deluje na osnovi datotek, ki jih vnaprej pripravimo v programu TranslogSupervisor, medtem ko TranslogSupervisor omogoča pregledovanje prevodov, ki jih je uporabnik prevedel s pomočjo programa Translog- User. 2.1 Programa TranslogUser in TranslogSupervisor TranslogUser je program, ki prikaže osnovno besedilo, pripravljeno za prevod. Sestoji iz dveh delov: izvirnik se pojavi v zgornjem okencu, v spodnjem okencu pa prevajalec prevaja. Translog zabeleži vsako tipko, na katero pritisne prevajalec med svojim delom; časovno natančno dokumentira in naredi zapis vsega, kar se je dogajalo na tipkovnici, vključno s tipkarskimi napakami, kliki na miško, premiki po besedilu, brisanjem med revidiranjem besedila ter vsemi drugimi sprememba- mi med prevajanjem in po njem. TranslogSupervisor pa je program, ki je dostopen zgolj raziskovalcu in vključu-je tako prevajalčev prevod, kot tudi vse, kar se je dogajalo med prevajalskim procesom, in prav ta del programa pomaga pri celostni analizi prevajalskega procesa. TranslogSupervisor ima dve glavni funkciji: a) funkcijo Pogled [ View] in b) funkcijo Ponovno [ Replay]. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 63 OPAZOVANJE PREVAJALSKEGA PROCESA 2.1.1 Funkcija Pogled Funkcija Pogled je linearni prikaz vseh podatkov, zabeleženih med prevajanjem z računalniškim programom Translog . Pokaže vse znake: črke, številke, ločila, izbri-se in spremembe v besedilu, premike po besedilu in natančen časovni zapis tega, kdaj je prišlo do sprememb. PRIMER 1: Primer časovnega zapisa iz računalniškega programa Translog- Supervisor LIPICA [Start][ResizeST] [ST ][ST ][ST ][ST ][ST ][ST ][ST ] [ST ][ST ][ST ][ST ][ST ][ST ][ST ][ST ] [ST ][ :01.57.38] [ST ][ST ][ST ][ST ] [ST ][ :10.18] g gg ⌫ ⌫ ⌫ [ST ][ST ][ST ][ST ][ST ][ST ] [ :02.37.51]Lipi⌫⌫⌫ I PIZZSA⌫⌫A ⌫⌫⌫CA [ :01.25.02]Ne ar the Slovene ⌫-Italian border[ :02.18.59] [ ][ :12.70] in the immedisa⌫⌫ate vicinity of [ :05.39.58][ ] [ ], [ ][ ] Sežana and Trieste, [ :02.47.44]lies the hores⌫ ⌫se stud LK ⌫ipica. [ ]⌫H ⌫S [Ct rl ][Ctrl ] typical en⌫⌫K arst environment in the [ ] [ ][ ] [ ][ ] [ ] [ ] [Copy] [ ][Paste:·in·the·typical·Karst·environment] ⌫n ⌫ ⌦n[Ctrl ][Ctrl ][Ctrl ][Ctrl ][Ctrl ][Ctrl ] ⌦ I[ :18.08][ ]It was established in ther⌫⌫⌫⌫ 16⌫580 by the Austrian [ :18.57][ ][ ]as⌫rchduke Charles II. Ta del programa Translog omogoči prikaz ne zgolj končnega besedila, ampak tudi vse revizije in premore oziroma časovne presledke ter natančen časovni zapis, kdaj je do njih prišlo. Funkcija Pogled je predstavitev oziroma spremljanje celotnega procesa prevajanja na zaslonu. Časovne informacije so predstavljene z zvezdico (*, v zgornjem primeru zvezdica zaznamuje eno-sekundni premor) ali z identifi kacijo časovnega zamika (prim. Primer 2). 64 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU OPAZOVANJE PREVAJALSKEGA PROCESA PRIMER 2: Tabela prikazuje različne časovne predstavitve zapisa v progra- mu TranslogSupervisor 1. Translog 50 s (00.50) intact nature, nice paths for wal⌫⌫⌫taking a walk 2. Translog 10 s (00.10) intact nature, [ :02.07.55]nice [ :02.40.88] paths for wal⌫⌫⌫taking a walk 3. Translog 5 s (00.05) [ :01.14.58]intact nature , [ :02.07.55]nice [ :02.40.88] paths for wal⌫⌫⌫taking a walk 4. Translog 1 s (00.01) [ :01.14.58]intact nature , [ :02.07.55]nice [ :02.40.88]pat hs for w al ⌫⌫⌫ taking a walk Primer 2 prikazuje štiri različne predstavitve kratkega dela prevoda informativno- promocijskega besedila o kobilarni Lipica v programu Translog . Nastavljene so na različne časovne intervale, in sicer z vrednostmi zvezdic nastavljenih na 50 sekund (00.50), deset sekund (00.10), pet sekund (00.05) in eno sekundo (00.01) brez dodanih desetink in stotink sekunde. Poudariti je treba, da nastavitve časa na desetinke in stotinke natančno otežkočajo berljivost izpisa in so zato v prvi vrsti primerne za raznovrstne statistične izračune, saj so takšni časovni intervali predvsem pomembni za analizo hitrosti in natanč- nosti tipkanja. Prva predstavitev pokaže, da je prevajalec v danem časovnem okviru najprej napisal 'intact nature, nice paths for wal' , kjer je verjetno želel nadaljevati in končati z besedo 'walking' , nato zbrisal 'wal' , in natipkal drugačen prevod, in sicer 'taking a walk' , vendar pa ne pove veliko o časovnem zamiku pri pisanju teh besed. Druga predstavitev že pokaže, da je prevajalec porabil kar nekaj časa, preden je sploh natipkal besede 'intact' , 'nice' in 'paths' – vsaka zvezdica ima časovno vrednost 10 sekund – kar pokaže, da je največ časa porabil za besedo 'paths' . Tretja in četrta predstavitev časovno še bolj natančno ponazarjata, pri katerih besedah se je prevajalec najdlje zadrževal, in natančno ilustrirata tudi to, koliko časa je porabil za te besede; za to, da se je odločil v prevodu uporabiti besedi 'nice' in 'paths' je porabil največ časa, čeprav je med njima le nekaj sekund razlike. Četrta predstavitev tudi pokaže, da je že med tipanjem nekaterih besed SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 65 OPAZOVANJE PREVAJALSKEGA PROCESA (na primer 'paths' in 'wal' ) prevajalec bil počasnejši kot sicer, kar ponazarjajo zvezdice. Domneve o časovnih informacijah lahko pokažejo: a) splošno korelacijo med časovnim zamikom med samim prevajalskim procesom in med kognitivnim procesom, ki se medtem odvija, b) to korelacijo na različnih ravneh. Translog meri časovne zamike zelo natančno in omogoča opazovanje ne le dis- tribucijskih vzorcev časovnih presledkov in korelacije z makroravnijo besedilnih elementov, tj. odstavkov, stavkov ali besed, ampak tudi mikroraven besedilnih elementov, ki so manjši. 2.1.2 Funkcija Ponovno S pomočjo funkcije Ponovno lahko celoten potek še enkrat zaženemo in si po- novno ogledamo celoten proces tipkanja zelo natančno, tudi v različnih časovnih intervalih: možnosti so od ene stotinke sekunde do 99 sekund natančno. Ta funk- cija torej nudi vpogled v celoten prevajalski proces , vse od začetka prevajanja, in ne zgolj v končne različice prevoda. 2.1.3 Interpretacija podatkov Podatke, ki jih pridobimo s programom Translog , je seveda treba ustrezno interpretirati, da jih potem lahko razumemo in uporabimo kot dokaz o nekem speci- fi čnem kognitivnem procesu. Podatke lahko analiziramo na več načinov, saj lahko ilustrirajo informacije o hi- trosti tvorjenja besedila, o obsegu revizije besedila, tj. tudi prevajalčevo dodatno preverjanje prevodnih možnosti po slovarjih ali drugih referenčnih virih, in o prevajalskih težavah, s katerimi se prevajalci soočajo med samim prevajalskim procesom. Prevajalske procese lahko identifi ciramo na osnovi distribucije časov- nih zamikov med posameznimi deli in števila revizij končnega besedila. S pomočjo programa Translog imamo na voljo več različnih postopkov kvantitativne analize, na primer: a) razmerje med številom vseh pritisnjenih tipk in številom vseh znakov v končnem besedilu, b) povprečni izračun časovnih zamikov med besedami in prevodnimi eno- tami v besedilu, 66 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU OPAZOVANJE PREVAJALSKEGA PROCESA c) najmanjšo oziroma največjo hitrost tvorjenja besedila po stavkih in podobno. Pri analizi podatkov, ki jih pridobimo s pomočjo računalniškega programa Tran- slog , lahko uporabimo en ali dva izpisa: izpis končane različice prevoda in/ali izpis celotnega časovnega zapisa med procesom prevajanja, z vsemi časovnimi kodami, presledki in popravki med prevajanjem in po končanem osnutku prevoda. Tako se v raziskavi lahko osredotočamo na različne segmente znotraj tega, kar nam ponuja program Translog, na primer na razlike med hitrostjo prevajanja glede na omejitev virov v različnih skupinah prevajalcev in na popravke med prevajanjem ter po končanem osnutku prevoda. Program Translog je izjemno pomemben računalniški pripomoček za spremljanje prevajalskega procesa. Ker posname celoten proces, ga kasneje lahko poljubno pogosto aktiviramo in posnetek ponovno pogledamo. Obenem ustvari natančno analizo v besedilnem formatu, ki jo lahko integriramo s podatki kakšne druge metode za opazovanje prevajalskega procesa. Analiza namreč nudi podatke tudi o uporabi miške, tipkovnice, operacij, kot so 'kopiraj', 'zamenjaj' ali 'išči' in podobno, ki osvetljujejo prevajalčevo delo skozi celoten proces prevajanja. Pokaže tudi, kdaj in kje, pri katerih delih besedila se je prevajalec ustavljal, če in kako pogosto je besedilo revidiral, ali je bilo popravljanje narejeno na ravni stavka ali celega odstavka in podobno. Spremljanje in opazovanje prevajalčevega sprotnega dela na nekem dokumentu oziroma besedilu lahko pokaže tudi, kako prevajalec procesira informacije in na kakšen način jih uporablja pri svojem delu. 2.1.4 Pomanjkljivosti Morda bi veljalo omeniti še nekaj pomanjkljivosti Transloga. Nekatere starejše različice tega programa ne ponujajo dodatnih programov za avtomatsko sledenje prevajalčevega iskanja po slovarjih in drugih virih, programov za zajem zaslona ali programov za sledenje oči po zaslonu. Tudi novejša različica Translog 2006 Academic Edition, ki je prosto dostopna v raziskovalne namene, tega še ne omo-goča, medtem ko plačljivi verziji Translog 2006 Standard Edition in Translog 2006 Premium Edition že ponujata različico programa, v katerem so integrirani tudi avtomatsko spremljanje pregledovanja slovarjev in drugih referenčnih virov in naprave za sledenje premikanja oči računalniškem zaslonu , ki podajajo natančnejšo in celovitejšo sliko celotnega prevajalskega procesa. Nadaljnja pomanjkljivost Transloga je, da ko subjekti raziskave oziroma prevajalci uporabljajo Translog , uporabljajo program, s katerim niso vešči delati, saj ga ponavadi ne uporabljajo pri svojem rednem prevajalskem delu. Računalniški SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 67 OPAZOVANJE PREVAJALSKEGA PROCESA program Translog tudi ne nudi vsega, kar sicer prevajalci redno uporabljajo pri prevajanju v programu Word, kot so na primer črkovanje in slovnično preverjanje, podčrtovanje, poševno in krepko tiskanje besed in podobno. Četudi subjekti raziskave pred raziskavo dobijo vpogled v sam računalniški program Translog in ga tudi preizkusijo, jim manjka rutina pri delu s tem programom, saj lahko pride do manjših ali večjih težav vsakič, ko bi prevajalec želel uporabiti katero od prej omenjenih funkcij, ki so jih sicer navajeni uporabljati pri svojem delu, a jih Translog žal ne ponuja. To slabost uporabe računalniškega programa Translog seveda lahko kompenziramo tako, da ga uporabljamo sočasno z drugimi snemalnimi napravami, tj. programi kot sta CamStudio ali Camtasia, ki posnamejo in zajamejo vse, torej celoten proces prevajanja znotraj in zunaj delovanja programa Translog. Na ta način raziskovalec pride do bolj realistične, celostne slike prevajalskega procesa, saj poleg samega prevajanja lahko spremlja tudi to, kdaj in kako pogosto je prevajalec posegal po jezikovnih in drugih virih ter preverjal informacije po spletnih straneh. 3. SNEMALNI PROGRAMI ZA ZAJEM RAČUNALNIŠKEGA ZASLONA IN NAPRAVE ZA SLEDENJE PREMIKANJU OČI PO ZASLONU Predstavili bomo zgolj nekatere od mnogih sodobnih tehnoloških novosti, s ka- terimi lahko sledimo vsem aktivnostim, ki se odvijajo na računalniškem zaslonu, oziroma celo samemu premikanju uporabnikovega očesa po računalniškem za- slonu. 3.1 Programi za zajem računalniškega zaslona Na trgu je moč dobiti kar nekaj tako plačljivih kot prosto dostopnih programov za zajem računalniškega zaslona , ki omogočajo vizualni zajem slike zaslona na številne načine, saj lahko zajamejo celoten računalniški zaslon ali zgolj kakšen manjši, poljubno izbrani del zaslona. Primera takšnih tehnologij sta na primer program Camtasia Studio (), ki je pla- čljiv, in program CamStudio (), ki je prosto dostopen na spletnih straneh. Programi za zajem računalniškega zaslona , kot sta Camtasia in CamStudio, so v bistvu snemalni programi, s katerim lahko posnamemo vse aktivnosti, ki se odvijajo na računalniškem zaslonu, najsi spremljamo celoten zaslon ali zgolj del za- slona; tako lahko spremljamo vse premike miške, odpiranje oken, pregledovanje vsebin na spletnih straneh, iskanje po jezikovnih virih, enciklopedičnih in drugih 68 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU OPAZOVANJE PREVAJALSKEGA PROCESA referenčnih materialih in podobno. Takšni programi natančno dokumentirajo, kaj prevajalec dela na računalniku tudi takrat, ko ne prevaja direktno v programu Translog . Seveda posnetek teh aktivnosti kasneje lahko ponovno pogledamo in analiziramo. Program poleg samih vsebin pokaže tudi natančen časovni razpon dela. Poleg video zapisa, tj. slikovnega zapisa vseh aktivnosti na zaslonu, ti programi omogočajo tudi avdio oziroma zvočni zapis, ki ga lahko aktiviramo kot dodatek k slikovnemu materialu, in sicer tako, da subjekt raziskave komentira svoja dejanja v mikrofon, ki omogoča avdio zapis vsega, kar v danem trenutku raziskave pove. Načeloma so ti računalniški programi dokaj enostavni za uporabo in uporabniku prijazni. Shranjene datoteke slikovnega zapisa prav tako lahko kasneje raziskova- lec večkrat ponovno zavrti, pregleduje in analizira. Kot pomanjkljivost teh programov velja omeniti, da nekatere brezplačne spletne različice ne delujejo vedno brezhibno, saj se občasno pojavljajo težave pri shranje- vanju slikovnega in zvočnega materiala daljših posnetkov. Nekaj primerov podobnih tehnologij: • Easy Screen Capture http://www.longfi ne.com/ • FastStone Capture http://www.faststone.org/FSCaptureDetail.htm • !Quick Screen Capture http://www.etrusoft.com/ • Screen Capture http://www.screen-capture.net/ • SnagIt http://www.techsmith.com/screen-capture.asp • Super Screen Capture http://www.free-screen-capture.com/ 3.2 Naprave za snemanje premikanja oči po zaslonu oziroma sistemi za sledenje premikanju oči Sistemi za sledenje premikanju oči po zaslonu [ eye tracking] so tehnologije, ki omogočajo natančno spremljanje zaznavanja proučevane vsebine. Posebna kame-ra [ eye tracker] spremlja in sledi vsakemu premiku uporabnikovih oči, obenem pa beleži tudi vse podrobnosti, ko se pogled ustavi na določeni točki na preučevani vsebini. Za obdelavo, analizo in primerjavo vseh pridobljenih podatkov je seveda nujna programska oprema. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 69 OPAZOVANJE PREVAJALSKEGA PROCESA Analiza pridobljenih podatkov pokaže, kaj uporabniki najprej opazijo, ko so za- zrti v računalniški zaslon, katere vsebinske dele preskočijo, katere dele preberejo v celoti, katere dele preučevanega medija samo bežno preletijo in katerih stvari sploh ne opazijo. Pri interpretaciji zbranih podatkov so nam v veliko pomoč t. i. zemljevidi gleda- nja [ heatmaps], ki nazorno pokažejo, na katere točke na preučevanem mediju se osredotočajo uporabniki in katerim delom tekstovne ali slikovne vsebine name-njajo največ pozornosti. Več o zanimivih ugotovitvah o uporabi tehnologij za sle- denje premikanju oči po zaslonu in vplivnosti takšnih raziskav lahko preberemo v članku z naslovom Eyetracking raziskave - Kako si ogledujemo spletne strani? , ki je bil julija 2006 objavljen v računalniški reviji Moj Mikro. Uporaba te metode lahko dodatno osvetli proučevanje prevajalskega procesa, saj podatki lahko pokažejo, pri katerih delih so se prevajalčeve oči najpogosteje ali najredkeje ustavljale, te podatke pa lahko tudi statistično obdelamo, da dobimo pogostost osredotočanja na točno določene segmente besedila med samim pro- cesom prevajanja. Nekaj drugih primerov teh tehnologij: • EyeLink 2000 http://www.sr-research.com/ • Eye Tracking - Etre http://www.etre.com/usability/eyetracking/ • EyeTracking, Inc http://www.eyetracking.com/ • SMI Remote Eye Tracker http://www.smivision.com/en/eye-gaze-tracking-systems/home.html • Tobii Eye Tracker http://www.tobii.com/corporate/start.aspx Sledenje vsem aktivnostim na računalniškem zaslonu lahko nudi dodatne podatke oziroma podporo kvantitativnim podatkom, ki jih pridobimo z računalniškimi programi, kot so na primer Translog ali PROXY, in pomagajo dodatno osvetliti, kaj se dogaja med samim prevajanjem. Naj še enkrat podarimo, da najnovejše različice Transloga že imajo dodano komponento, ki omogoča hkratno sledenje premikanju oči in avtomatsko sledenje zaslona, ki podaja natančno vizualizacijo tega, kdaj in kako subjekt raziskave išče po slovarjih in drugih referenčnih virih. Še dodatni korak naprej bo, ko bo ta program sam omogočal hkratno spremljanje vseh aktivnosti, še posebej tistih na spletnih straneh, saj je to za raziskovanje sodobnega prevajalskega procesa še kako pomembno. Tako bo izničena multip- likacija nalaganja različnih računalniških programov ali sistemov za pridobivanje 70 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU OPAZOVANJE PREVAJALSKEGA PROCESA podatkov in bo raziskovalcu olajšano sprotno pridobivanje podatkov s pomočjo enega samega programa. 4. VERBALIZACIJA MED PREVAJALSKIM PROCESOM Prevajalski proces lahko raziskujemo na več načinov, med drugim: a) z introspekcijo ali samoopazovanjem in b) z direktnim opazovanjem. Introspekcijo oziroma samoopazovanje – dodatno lahko uporabimo tudi opa- zovanja raziskovalca, ki opazuje prevajalce med prevajanjem – lahko izvajamo s pomočjo tako imenovane metode Protokol glasnega razmišljanja (tj. metoda PGR ; Th ink-aloud protocol ali TAP) oziroma s pomočjo analize podatkov, tj. posnetkov, ki jih pridobimo s pomočjo te metode. Metoda PGR izvira iz kognitivne psihologije in psiholingvistike (prim. Ericsson in Simon 1984). Pri metodi PGR subjekti raziskave skušajo čim bolje verbalizirati svoje misli, med- tem ko prevajajo. Verbalizacijo med prevajalskim procesom snemamo – lahko na avdio- ali videokasete ali s pomočjo kakšnih novejših računalniških tehnologij – in naknadno tako pridobljene podatke analiziramo. S pomočjo te metode lahko pridobimo tudi informacije o virih, po katerih so prevajalci segali med procesom prevajanja. Od zgodnjih osemdesetih let dvajsetega stoletja je metoda PGR najpogosteje upo-rabljena metoda za raziskovanje kognitivnih procesov, ki so jo začeli s pridom uporabljati v prevodoslovju za raziskovanje prevajalskega procesa (prim. Gerloff 1986, Krings 1986, Kussmaul 1991, Jääskeläinen in Tirkkonen-Condit 1991, Jääskeläinen 1999, Kovačič 1992, Lörscher 1991, Mondhal in Jensen 1996, Sé- guinot 1991, Séguinot 1996, Tirkkonen-Condit 1997), vendar pa prevodoslovci tudi vedno pogosteje kritično vrednotijo uporabnost in predvsem objektivnost takšnega pristopa. Silvia Bernardini (2001) na primer razpravlja tako o pozitivnih dosežkih, kot tudi o omejitvah in prihodnosti empirično naravnanih raziskav. Sicer se ji zdi zelo pozitivno, da se je v zadnjih desetletjih razvilo zanimanje za empirične raziskave prevajalskega procesa, in se je z zavedanjem, da je poleg proučevanja končnega izdelka, tj. prevoda, velikega pomena tudi to, kar se v kognitivnem smislu odvija v prevajalčevi glavi, medtem ko prevaja, zgodil preobrat v prevodoslovju. Omeji- tve, povezane z ocenjevanjem zgolj prevoda, torej končnega produkta, ne pa tudi procesa, namreč zastirajo vpogled v prevajalske težave in prevajalske strategije, SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 71 OPAZOVANJE PREVAJALSKEGA PROCESA ki prevajalcu pomagajo pri reševanju teh težav. Obenem pa poudarja, da je delo z metodo PGR nujno objektivizirati, sicer lahko težave, ki se lahko pojavljajo pri delu s to metodo, postavijo pod vprašaj veljavnost aplikacije takšne metode na prevajalsko delo predvsem zaradi anekdotnega, nesistematičnega pristopa in metodoloških kompromisov, nedodelanega teoretičnega ozadja in nejasnega pre- krivanja različnih klasifi kacij pri raziskovanju (Bernardini 2001: 242-263). Načeloma se neugodnim zaključkom dela z metodo PGR lahko izognemo tako: • da raziskujemo pod zelo natančnimi in jasnimi eksperimentalnimi po- goji, • da se skušamo izogniti kakršnikoli interakciji med subjekti ali med raz- iskovalcem in subjektom raziskave, ali pa mora biti ta interakcija čim- bolj minimalna, kar sta predlagala že Ericsson in Simon (1984), ko sta podala teoretični okvir za delo z metodo PGR. Prav na tem področju je bilo v prevodoslovju kar nekaj raziskav, kjer so prevajalci delali v parih (Séguinot 1996; Kussmaul 1991), medtem ko so raziskovalci podatke analizirali, kot da so jih pridobili v obliki monologa, kar se Silvii Ber- nardini zdi popolnoma nesprejemljivo (2001: 252), • da kontroliramo tako subjekt raziskave kot nalogo, ki mu je dana: na primer, primerjamo strategije dela najmanj štirih prevajalcev, ki so med seboj primerljivi glede na starost, jezikovno ozadje, profesionalno ozad- je, ki prevajajo enaka besedila (namesto le dveh subjektov, ki sta vklju- čena v raziskavo, kot na primer v Séguinot 1996), • da v raziskavo vključimo le primerljive parametre (prim. raziskava dela profesionalnih prevajalcev in študentov prevajanja (Lörscher 1996), in dela študentov tujega jezika pri prevajanju iz tujega v materni jezik in iz maternega v tuji jezik (Krings 1986) lahko močno vpliva na interpreta- tivnost rezultatov raziskave), • da isti prevajalec prevaja dve različni besedili pod različnimi pogoji, • da raziskovalec pred samo raziskavo subjekte ne le seznani z nalogo, ampak jim omogoči tudi vajo za ogrevanje, na primer kratek prevod podobnega besedila, da so bolje pripravljeni na eksperiment, • da v izogib kakršnikoli komunikaciji med raziskavo (dovoljeno je ob- časno opominjanje, da ne smejo pozabiti na verbalizacijo), namesto video posnetkov uporabimo kakšno drugo metodo pridobitve podat- kov: na primer, subjektovo verbalizacijo posnamemo na avdiokaseto ali s kakšno novejšo tehnologijo direktno na računalnik, kar lahko analiziramo kasneje, med samim prevajalskim procesom pa zapustimo prostor, kjer se odvija eksperiment (gl. Bernardini , 2001: 251-258). Glavna pomanjkljivost video posnetkov je namreč predvsem v tem, da imajo subjekti raziskave tendenco samokontrole in posledično manj verbalizirajo. 72 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU OPAZOVANJE PREVAJALSKEGA PROCESA Seveda je treba poudariti, da je od vsakega posameznega raziskovalca odvisno, na katere vidike se bo osredotočal v svoji raziskavi in na kakšen način bo prido- bil podatke, ki mu bodo kasneje služili pri analizi. Predstavljenih je zgolj nekaj pomislekov o aplikaciji metode PGR in nekaj napotkov o tem, kako se razisko- valec lahko uspešno izogne negativnim platem pri uporabi te metode. Poudariti je treba, da lahko podatki, ki jih pridobimo s to metodo, sicer dodatno osve- tljujejo celoten prevajalski proces , vendar ni nujno, da so vedno tudi uporabni. Od vsakega posameznega subjekta raziskave je namreč odvisno, koliko in kako pogosto bo verbaliziral in komentiral svoje razmišljanje; kaj lahko se zgodi, da bo prevajalec med samim prevajanjem večinoma tiho in ne bo komentiral svojega početja. Vsekakor se je treba zavedati, da takšno glasno verbaliziranje ni naravno in bo marsikateri subjekt postavljalo v zelo neugoden in neprijeten položaj, saj dejansko spremeni naravni delovni proces. Subjektu raziskave se lahko zgodi, da je med delom tiho, nato pa se naenkrat zave, da bi moral svoje razmišljanje verbalizirati: ko bo skušal to tudi storiti, pa bo komentar prisiljen in nenaraven. Vseeno pa je treba poudariti, da glasno razmišljanje med prevajanjem še vedno nudi edinstven vpogled v prevajalski proces , saj nudi informacije o neki lastni refl eksiji, o načinu razmišljanja in reševanja težavnejših delov besedila, o samo- popravkih in drugih procesih, ki se odvijajo med prevajanjem, ki jih ne more ponuditi nobena druga metoda. Kot dodatno metodo za pridobitev kvalitativnih podatkov lahko uporabimo retro- spektivne intervjuje. S ponovnim pregledovanjem posnetega materiala in sočasni- mi komentarji prevajalčevega dela retrospektivni intervjuji dodatno osvetlijo to, česar subjekt raziskave ni uspel verbalizirati med raziskavo. Tako metoda glasnega razmišljanja in retrospektivni intervjuji ob ponovnem pregledovanju materiala, ki je bil posnet med prevajalskim procesom, delujejo nekako komplementarno, saj obe metodi ena drugo dopolnjujeta in tako podajata bolj zaokroženo, celostno sliko miselnega procesa med eksperimentom. 5. SKLEPNE MISLI Prav zaradi možnosti aplikacije komplementarnih metod na raziskovanje preva- jalskega dela se zdi uporaba programov, kot je Translog , v povezavi z metodo Protokol glasnega razmišljanja ali kakšno drugo raziskovalno metodo primerna za raziskovanje prevajalskega procesa. V družboslovju je namreč že dolga tradicija kombiniranja različnih raziskovalnih metod, ki lahko delujejo komplementarno (prim. npr. Campbell in Fiske 1959, Denzin 1978, Jick 1979). Zgoraj omenjeni metodi je seveda smiselno dopolnjevati še z drugimi podatki; lahko jih pridobimo SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 73 OPAZOVANJE PREVAJALSKEGA PROCESA s pomočjo vprašalnikov, ki jih izpolnjuje ciljna skupina anketirancev, z retro- spekcijo in z intervjuji subjektov raziskave, s snemanjem zaslona, na primer s snemalnimi programi tipa CamStudio ali Camtasia, ali pa z različnimi programi ali napravami za snemanje premikanja uporabnikovih oči po zaslonu. Zgolj in edino z uporabo različnih metodologij namreč lahko dobimo bolj celosten vpo- gled v izjemno kompleksen, kognitivno zelo zahteven in še vedno relativno slabo raziskan proces samega prevajalskega dela. Bibliografi ja Alves, Fabio , 2003: Triangulating Translation: Perspectives in process oriented research. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing. Barbosa, Heliosa G. in Aurora M. S. Neiva, 2003: Using think-aloud protocols to investigate the translation process of foreign language learners and expe- rienced translators. Alves, Fabio (ur.): Triangulating Translation: Perspectives in process oriented research. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing. 137–154. Bernardini , Silvia, 2001: Th ink-aloud protocols in translation research. Achieve- ments, limits, future prospects. Target 13/2. 241–263. Campbell , Donald T. in Donald W. Fiske, 1959: Convergent and discriminant validation by multitrait-multimethod matrix. Psychological Bulletin 56. 81– 105. Denzin , Norman K., 1978: Th e Research Act: A Th eoretical Introduction to Socio- logical Methods. New York: McGraw-Hill. Ericsson , K. Anders in Herbert A. Simon, 1984: Protocol Analysis. Verbal Reports as Data. Cambridge, MA: MIT Press/Bradford. Fraser, Janet , 1996: Th e Translator Investigated: Learning from Translation Pro- cess Analysis. Th e Translator 2/1. 65–79. Gerloff , Pamela, 1986: Second language learners' reports on the interpretive pro- cess: Talk-aloud protocols of translation. House, Juliane in Shoshana Blum- Kulka (ur.): Interlingual and intercultural communication: Discourse and cognition in translation and second language acquisition studies. Tübingen: Gunter Narr. 243–262. Hansen, Gyde , 1998: Th e translation process: From Source text to target text. Hansen, Gyde (ur.): LSP texts and the process of translation. Copenhagen Working Papers in LSP 1/1998. Copenhagen: Copenhagen Business School. 58– 72. Hansen, Gyde . (ur.), 1999: Probing the Process in Translation: Methods and Results. Copenhagen: Copenhagen Business School. Hansen, Gyde , 2003: Controlling the process: Th eoretical and methodological refl ections on research into translation process. Alves, Fabio (ur.): Triangula-74 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU OPAZOVANJE PREVAJALSKEGA PROCESA ting Translation: Perspectives in process oriented research. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing. 25–42. Hirci , Nataša, 2007: Uporaba sodobnih prevajalskih virov pri prevajanju v nema- terni jezik. Neobjavljena doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. House, Juliane , 2000: Consciousness and the Strategic Use of Aids in Translation. Tirkkonen-Condit , Sonja in Ritta Jääskeläinen (ur.): Tapping and Mapping the Process of Translation and Interpreting: Outlooks on Empirical Research. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing. 148–162. Jääskeläinen , Ritta in Sonja Tirkkonen-Condit , 1991: Automatised processes in professional vs. Non-professional translation: A think-aloud protocol study. Empirical Research in Translation and Intercultural Studies. Tübingen: Gunter Narr Verlag. Jääskeläinen , Ritta, 1999: Tapping the process: an explorative study of the cognitive and aff ective factors involved in translation. Joensuu: Joensuun yliopisto. Jakobsen , Arnt Lykke, 1998: Logging time delay in translation. Hansen, Gyde (ur.): LSP texts and the process of translation, Copenhagen working Papers in LSP 1. Copenhagen: Copenhagen Business School. 73–101. Jakobsen , Arnt Lykke, 1999a: Logging target text production with Translog . Hansen, Gyde (ur.): Probing the process in translation: methods and results. Copenhagen Studies in Language 24. Copenhagen: Samfundslitteratur. 9–20. Jakobsen , Arnt Lykke in Lasse Schou, 1999b: Translog documentation. Hansen, Gyde (ur.): Probing the process in translation: methods and results. Copenhagen Studies in Language 24. Copenhagen: Samfundslitteratur. 151–186. Jakobsen , Arnt Lykke, 2003: Eff ects of think-aloud on translation speed, revisi- on, and segmentation. Alves, Fabio (ur.): Triangulating Translation: Perspec- tives in process oriented research. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing. 69–95. Jensen , Astrid, 1999: Time Pressure in Translation. Hansen, Gyde (ur.): Probing the process in translation: methods and results. Copenhagen Studies in Language 24. Copenhagen: Samfundslitteratur. 103–119. Jensen , Astrid in Arnt Lykke Jakobsen , 2000: Translating under time pressure. Chesterman , Andrew, Natividad, Gallardo San Salvador in Yves, Gambier (ur.): Translation in Context. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Pu- blishing. 105–116. Jick , Todd D, 1979: Mixing Qualitative and Quantitative Methods: Triangula- tion in Action. Administrative Science Quarterly 24. 602–610. Kovačič , Irena, 1992: Jezikoslovni pogled na podnaslovno prevajanje televizijskih oddaj. Neobjavljena doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Krings , Hans Peter, 1986: Translation problems and translation strategies of ad- vanced German learners of French (L2) House, Juliane in Shoshana Blum- SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 75 OPAZOVANJE PREVAJALSKEGA PROCESA Kulka (ur.): Interlingual and intercultural communication: Discourse and cognition in translation and second language acquisition studies. Tübingen: Gunter Narr. 159–175. Krings , Hans Peter, 1997: Th e Use of Introspective data in translation. Færch, Claus in Gabriele Kasper (ur.): Introspection in Second Language Research. Clevedon/Philadelphia: Multilingual Matters. 159–176. Kussmaul , Paul, 1991: Creativity in the translation process: Empirical approa- ches. Kitty M. van Leuven-Zwart in Ton Naaijkens (ur.): Translation Studies, the state of the art: Proceedings of the First James S Holmes symposium on Tran- slation Studies. Amsterdam: Rodopi. 91–101. Kussmaul , Paul, 1997: Comprehension processes and translation. a think-aloud protocol (TAP) study. Snell-Hornby , Mary, Zuzana Jettmarová in Klaus Kaindl (ur.): Translation as intercultural communication. Philadelphia: John Benjamins. 239–248. Lauff er, Sabine , 2002: Th e Translation Process: an analysis of observational meth- odology. Cadernos de Tradução X - O processo de tradução 2/10. 59–74. Lörscher , Wolfgang, 1991a: Th inking-aloud as a method for collecting data on translation processes. Tirkkonen-Condit , Sonja (ur.): Empirical Research in Translation and Intercultural Studies. Selected Papers on the TRANSIF Seminar, Savonlinna 1998. Tübingen: Gunter Narr. 67–77. Lörscher , Wolfgang, 1991b: Translation performance, translation process, and translation strategies: A psycholinguistic investigation. Tübingen: Gunter Narr. Lörscher , W. 1996. A psycholinguistic analysis of translation processes. Meta 41/1. 26–32. Mondhal , Margrethe in Knud Anker Jensen , 1996: Lexical search strategies in translation. Meta 41/1. 97–112. Mossop , Brian, 2001: Revising and editing for translators. Manchester: St. Jerome Publishing. Neunzig, Wilhelm , 2000: Th e Computer in Empirical Studies for the Didactics of Translation. Beeby, Allison, Doris Ensinger in Marisa Presas (ur.): Inve- stigating Translation. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing. 91–98. PACTE (Beeby, A., Berenguer, L., Ensinger D, Fox, O., Hurtado Albir, A., Mar- tinez Melis, N., Neunzig, W., Orozco, M., Presas, M., Vega, F.), 2000: Acqui- ring Translation Competence: Hypotheses and Methodological Problems of a Research Project. Beeby, Allison, Doris Ensinger in Marisa Presas (ur.): In- vestigating Translation. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing. 99–106. Séguinot , Candance, 1989: Th e Translation Process. Toronto: H. G. Publications. Séguinot , Candance, 1991: A study of student translation stategies. Tirkkonen- Condit , Sonja (ur.): Empirical research in translation and intercultural studies. Tübingen: Gunter Narr. 79–88. 76 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU OPAZOVANJE PREVAJALSKEGA PROCESA Séguinot , Candace, 1996: Some Th oughts About Th nik-Aloud Protocols. Target 8/1, 75–95. Sullivan Kirk P. H. in Eva Lindgren, 2006: Computer Keystroke Logging: Methods and Application. Oxford, England: Elsevier. Tirkkonen-Condit , Sonja, 1986: Empirical studies in translation: textlinguistic and psycholinguistic perspectives. Joensuu: University of Joensuu. Tirkkonen-Condit , Sonja (ur.), 1991: Empirical research in translation and intercultural studies. Tübingen: Gunter Narr. Tirkkonen-Condit , Sonja, 1997: Who Verbalises What: A linguistic Analysis of TAP Texts. Taget 9/1. 69–84. Spletne strani: Camtasia Studio . (Dostop 19. 8. 2009) CamStudio . (Dostop 19. 8. 2009) Easy Screen Capture . (Dostop 19. 8. 2009) EyeLink 2000 . (Dostop 19. 8. 2009) Eye Tracking - Etre . (Dostop 19. 8. 2009) EyeTracking, Inc < http://www.eyetracking.com/>. (Dostop 19. 8. 2009) FastStone Capture . (Dostop 19. 8. 2009) InputLog . (Dostop 28. 11. 2009) JEdit . (Dostop 28. 11. 2009) KeyLogPro in Realtime-Spy . (Dostop 27. 11. 2009) Lauff er. Sabine . (Dostop 19. 8. 2009) Naprave za sledenje premikanju oči . (Dostop 18. 9.2009) PACTE . (Dostop 26. 11. 2009) Perfect Keylogger . (Dostop 26. 11. 2009) Programska oprema Cropper (avtor: Aleš Farkaš, 8. junij 2007. (Dostop 8.10.2009)) !Quick Screen Capture . (Dostop 19. 8. 2009) Screen Capture . (Dostop 19. 8. 2009) ScriptLog . (Dostop 28. 11. 2009) Skrt Radoš http://www.nasvet.com/eyetracking/. (Dostop 19. 8. 2009) SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 77 OPAZOVANJE PREVAJALSKEGA PROCESA SMI Remote Eye Tracker . (Dostop 19. 8. 2009) Super Screen Capture . (Dostop 19. 8. 2009) Tobii Eye Tracker . (Dostop 19. 8. 2009) Translog . (Dostop 9. 10. 2009) 78 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU OPAZOVANJE PREVAJALSKEGA PROCESA SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 79 GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV GGradnja in analiza korpusov za prevodoslovne raziskave Špela Vintar in Darja Fišer Th is paper presents guidelines for the construction and analysis of corpora in translation studies. Th e fi rst part introduces some basic concepts in corpus linguistics and discusses the goals and types of corpus-based translation stud-ies, gives theoretical and practical guidelines regarding the representativeness of specialized corpora and outlines the corpus annotation process at several levels and for diff erent languages. Th e second part presents methods of corpus analysis with an emphasis on the tools that support the Slovene language and are appropriate for analysing both publicly available and custom-built corpora. Th e most important functions, such as the use of concordancers, frequency lists, collocations and keywords, are described and illustrated with practical examples. Ključne besede: gradnja korpusov , korpusno prevodoslovje , reprezentativnost , korpusna orodja , označevanje 80SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV 1 UVOD Številne prevodoslovne raziskave temeljijo na besedilnem gradivu. Gradivo je lahko najrazličnejših oblik in vsebin; lahko vsebuje prevedena besedila in nji- hove izvirnike, samo prevedena besedila, izvirnik in več prevodov v isti jezik ali v več jezikov; vsebuje lahko pisna in govorjena besedila; besedila v celoti ali zgolj izpisane fragmente. Kadar nabor gradiva izpolnjuje določene zahteve, lahko govorimo o korpusu, pri čemer zgolj obstoj korpusa ne pomeni nujno, da je tudi na njem izvedena raziskava korpusna. Pričujoče poglavje se ukvarja s korpusi v prevodoslovju, in sicer tako z njihovo izgradnjo kot z metodološkimi pristopi h korpusni analizi. Corpus: A collection of pieces of language that are selected and ordered accord- ing to explicit linguistic criteria in order to be used as a sample of the language. (EAGLES 1996) Po defi niciji EAGLES12 je korpus zbirka besedil ali njihovih delov, izbranih in urejenih v skladu z določenimi jezikoslovnimi kriteriji, ki naj bi se uporabljala kot vzorec jezika. K tej defi niciji moramo dodati še, da so korpusi danes izključno na računalniških medijih in da tiskanih zbirk gradiva ne imenujemo več korpus. Pomemben element pri opredelitvi korpusa, ki ga nekatere druge defi nicije tudi eksplicitno omenjajo (Atkins et al. 1992, Gorjanc 2005), je namembnost za pridobivanje jezikoslovnih spoznanj, kar nam daje vedeti, da se korpusi ra- zlikujejo glede na to, kaj želimo z njimi početi, nadaljnji pomemben poudarek pa je na besedi vzorec, saj nam ta sporoča, da je od korpusa upravičeno mogoče pričakovati, da daje karseda verno sliko jezikovne zvrsti, ki jo predstavlja, z drugi-mi besedami, da je reprezentativen. 2 GRADNJA KORPUSOV ZA PREVODOSLOVNE RAZISKAVE 2.1 Vrste korpusnih raziskav S pomočjo korpusov je mogoče izvajati tako jezikoslovne kot kulturološke študije prevodov. Z združevanjem kvantitativne in kvalitativne korpusne analize lahko prevode raziskujemo na leksikalni, skladenjski, pa tudi diskurzivni ravni. Zan- imajo nas lahko pogosti/tipični oz. redki/nenavadni pojavi v prevajanem jeziku na splošno, kar sodi v skupino raziskav o t. i. prevodoslovnih univerzalijah (Bak- er 1993). V drugi sklop pa sodi proučevanje sloga posameznih prevodov glede na določene kriterije, kjer se posvečamo predvsem prevajalčevemu/avtorjevemu 12 http://www.ilc.cnr.it/EAGLES/typology/node4.html SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 81 GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV slogu, razlikam med žanri, primerjavi prevodov v različnih časovnih obdobjih oz. družbenih okoliščinah in podobno (Tymoczko 2000). Glede na status prevodov v raziskavah in glede na vrste korpusov, ki jih pri tem uporabljamo, je korpusne študije v prevodoslovju mogoče razdeliti na tri skupine (Olohan 2004): a) V kontrastivnih študijah je prevod obravnavan v odvisnosti od izvirni- ka. Za tovrstne raziskave uporabljamo vzporedne korpuse, s pomočjo katerih proučujemo, kako prevajalci rešujejo konkretne (jezikovne ali kulturološke) prevajalske probleme (Kenny 2001). b) V študijah, ki prevode obravnavajo kot samostojna besedila brez nepo- srednega vpogleda v izvirnike oziroma brez upoštevanja odnosa med izvirnikom in prevodom, uporabljamo enojezične oz. primerljive kor- puse prevodov. V njih iščemo pojave, značilne za prevodni jezik, in proučujemo vplive spremenljivk, kot so jezik izvirnika, žanr, način pre- vajanja ipd. (Laviosa 2002). c) Za proučevanje značilnosti prevedenih besedil v razmerju do nepreve- denih besedil v ciljnem jeziku pa poleg korpusa prevodov uporabljamo še referenčni korpus v ciljnem jeziku. Na podlagi izsledkov je mogoče pridobiti dragocene informacije o slovnici, semantičnih odnosih, spre- jemljivosti določene rabe, neologizmih oz. zastarelih izrazih ter pra- gmatičnih vidikih ciljnega jezika (McEnery in Wilson 2001). Kadar načrtujemo jezikoslovno ali prevodoslovno raziskavo in bi zanjo radi upo- rabili korpus, je prvi korak navadno poizvedba, ali že obstaja primeren korpus, ki predstavlja reprezentativen vzorec za tisto jezikovno zvrst, ki jo nameravamo raziskovati. Za raziskovanje prevodov in s prevajanjem povezanih pojavov se naj- večkrat uporabljajo vzporedni korpusi, se pravi korpusi, ki vsebujejo izvirnike in njihove prevode v enem ali več jezikih in ki so stavčno poravnani, kar pomeni, da so izvirni in prevedeni segmenti med seboj povezani. Za prevodoslovje pa so zanimive še druge vrste korpusov, denimo: • enojezični, kadar raziskujemo zgolj prevode v določeni jezik in nas iz- virniki ne zanimajo, • večjezični primerljivi, kadar raziskujemo prevode sorodnih besedil v več jezikov, • prevodoslovni, ki vsebuje prevode v določeni jezik ter primerljiva izvir- na besedila v tem jeziku. Baker (1995) sicer predlaga prevodoslovno korpusno tipologijo, ki razlikuje med vzporednimi, večjezičnimi in primerljivimi korpusi. V vzporednih korpusih so iz- virniki stavčno poravnani s prevodi v ciljni jezik, kar prav tako velja za večjezične korpuse s to razliko, da je v večjezičnih korpusih vključenih več jezikovnih parov. 82 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV Primerljivi korpusi pa namesto izvirnikov in prevodov vsebujejo besedila v dveh ali več jezikih, ki niso izvirniki oz. prevodi, temveč so si med seboj podobna glede na žanr, področje ipd. Vendar Baker kasneje uvede še koncept prevodoslovnega korpusa, ki je pravzaprav enojezični primerljivi korpus. Namen prevodoslovnega korpusa je, da omogoča raziskave značilnosti prevedenega jezika v primerjavi z neprevedenim jezikom, te značilnosti so znane tudi kot prevodne univerzalije (prim. Toury 1995, Baker 1996). Če k prevodoslovnemu korpusu dodamo še izvirnike prevedenih besedil, dobimo vzporedno-primerljivi korpus z značilno tripartitno strukturo (Slika 1). Prvi prevodoslovni korpus, na katerem je bilo opravljenih že precej raziskav, je Translational English Corpus (TEC)13 z Univer- ze v Manchestru. Sorodni projekti po svetu so še CroCo,14 fi nski prevodoslovni korpus, zgrajen na Univerzi v Joensuu (Eskola 2004) in drugi. Za slovenščino nastaja obsežen prevodoslovni korpus v sklopu projekta Slovensko prevodoslovje – viri in raziskave,15 ki poteka od maja 2009. Nastal naj bi petjezični vzporedno- primerljivi korpus prevodov v slovenščino, njihovih izvirnikov ter primerljivih neprevedenih besedil v slovenščini. S slovenščino kot enim od jezikov je bilo zgrajenih že kar nekaj vzporednih ko- rpusov, v glavnem za prevajalske, pa tudi za jezikovnotehnološke namene, npr. IJS-Elan,16 Evrokorpus,17 Trans, JRC-ACQUIS,18 vendar so ti korpusi za prevo- doslovne namene žal le pogojno uporabni, saj večinoma ne vsebujejo informacije o smeri prevoda (prim. Vintar 2008). vzporedni del izvirniki v tu izvirniki v cil pre vod v cil jem jezik jnem jezik jni jezik u u Slika 1: Struktura prevodoslovnega korpusa 13 http://www.monabaker.com/tsresources/TranslationalEnglishCorpus.htm 14 http://fr46.uni-saarland.de/croco/index_en.html 15 http://lojze.lugos.si/spook/ 16 http://nl2.ijs.si/index-bi.html 17 http://evrokorpus.gov.si 18 http://wt.jrc.it/lt/Acquis/ SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 83 GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV Za veliko večino raziskovalnih vprašanj, ki se porajajo prevodoslovcem v sloven- skem prostoru, je torej potrebno primeren korpus šele zgraditi. To samo po sebi ni nič strašnega, je pa ob tem dobro opraviti nekaj temeljnih razmislekov, saj je – kot pravi Biber v spodnjem citatu – uporabnost korpusa neločljivo povezana z uporabnikovimi raziskovalnimi nameni na eni strani in reprezentativnostjo kor- pusa na drugi strani. A corpus is not simply a collection of texts. Rather, a corpus seeks to represent a language or some part of a language. Th e appropriate design for a corpus therefore depends upon what it is meant to represent. Th e representativeness of the corpus, in turn, determines the kinds of research questions that can be addressed and the generalizability of the results of the research. (Biber et al., 1998: 246) Pri zbiranju besedil za korpus pravzaprav zbiramo primerke iz populacije z na- menom ustvariti tak vzorec, ki bo kar najbolje predstavljal lastnosti preiskovane populacije. Statistika in teorija vzorčenja poznata več načinov izbiranja vzorca, denimo slučajnostnega, sistematičnega, namenskega itd. (Kožuh 2008: 130– 135). Neslučajnostno vzorčenje se uporablja predvsem takrat, kadar ima popu- lacija lastnosti, ki niso normalno porazdeljene in jih želimo sistematično vključiti v vzorec. Pri raziskovanju jezika se moramo vseskozi zavedati, da besede v jeziku niso razporejene naključno, zato ne moremo privzeti normalne porazdelitve, obenem pa se vseskozi srečujemo s paradoksalno situacijo, da želimo na podlagi vzorca sklepati o lastnostih določene jezikovne zvrsti, vendar te jezikovne zvrsti ne moremo sistematično vzorčiti, dokler ne vemo, katere so njene bistvene lastnosti, ki jih želimo zajeti. Pri prevodoslovnih raziskavah je odločilnega pomena hipoteza, iz katere izhaja korpusna metoda, sledita pa vprašanji populacije in primernega vzor- ca, ki predstavljata ključni dejavnik pri gradnji korpusa. S korpusno metodo mislimo na kvantitativni način obdelave korpusnega gradiva, kjer s pomočjo delno ali v celoti avtomatiziranih postopkov poizvedovanja po korpusu in statistične obdelave korpusnih podatkov pridobivamo dokaze in spoznanja. Podrobneje bodo ti postopki predstavljeni v drugem delu poglavja, na splošno pa se korpusna metoda uporablja za dva tipa raziskav (Tognini-Bonelli 2001: 65): 1. Korpusno podprte (corpus-based) raziskave uporabljajo korpus za pre- skušanje, dokazovanje ali dopolnjevanje teorij in jezikovnih opisov, ki so nastali neodvisno od korpusnih podatkov. 2. Nasprotno pa korpusno usmerjene (corpus-driven) raziskave v kor- pusu vidijo mnogo več kot le zbirko primerov, s katerimi bi bilo mogoče dokazati vnaprej oblikovano hipotezo. Teoretična izhodišča tu v celoti izhajajo iz korpusa in odsevajo jezikovno rabo, kot jo kaže korpus. 84 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV V tem smislu naj bi veljal napotek, da korpusno metodo izbirajmo le takrat, kadar smo korpusnim dokazom tudi res pripravljeni zaupati. Kljub temu da se zavedamo, da nam popolne objektivnosti tudi tak pristop ne nudi, je obenem metodološko nesprejemljivo selektivno navajanje korpusnih primerov in načrtno prikrojevanje rezultatov z namenom potrditve vnaprej oblikovane hipoteze. Če smo še vedno prepričani, da naša prevodoslovna hipoteza zahteva korpusno metodo in primeren korpus še ne obstaja, se prične gradnja korpusa. Temeljna vprašanja pri gradnji korpusa, s katerimi se utegnemo srečati, so tale: 1. tip korpusa, 2. velikost/reprezentativnost , 3. avtorske pravice, 4. predobdelava in označevanje besedil, 5. poizvedovanje po korpusu in obdelava korpusnih podatkov. V nadaljevanju razpravljamo o vsaki od navedenih tem. 2.2 Tip korpusa Korpuse delimo na eno- in večjezične, pri čemer so slednji lahko vzporedni ali primerljivi; diahrone in sihnrone glede na to, ali želijo predstavljati jezikovno rabo v določenem trenutku ali skozi daljše obdobje; govorne in pisne glede na prenosnik; zaključene in spremljevalne glede na dotok novih besedil (prim. Er- javec 1997, Gorjanc 2005: 8–11). Kot smo razložili že v uvodu, imamo pri pre- vodoslovnih raziskavah skoraj neizogibno – vsaj posredno – opravka z najmanj dvema jezikoma, čeprav ni nujno, da je vsaka prevodoslovna raziskava večjezična ali da zahteva večjezični korpus. Če raziskujemo zgolj prevode, bi morda zadoščal enojezični korpus prevodov, vendar je prevodoslovne pojave izjemno težko interpretirati brez vpogleda v iz- virno besedilo. Če namreč v korpusu prevodov odkrijemo določeno jezikovno posebnost, se brez omenjenega vpogleda postavlja vprašanje, ali gre za sistemsko značilnost ciljnega jezika ali za s prevajanjem povezani pojav, saj je bi lahko šlo tudi za interferenco med izvirnim in ciljnim jezikom. Iz zgornjega sledi, da moramo pri vsaki prevodoslovni hipotezi, ki jo želimo doka- zati s pomočjo korpusa, poskrbeti za “kontrolni korpus”. Če denimo raziskujemo jezikovne lastnosti prevodov v nematerni jezik, jih moramo primerjati s prevodi v materni jezik in po možnosti še z izvirnimi besedili, da bodo pridobljene trditve predstavljene v ustreznem kontekstu. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 85 GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV Kadar se odločamo za vzporedni korpus, je dobro že vnaprej predvideti teh- nične rešitve za poravnavo besedil ter načine iskanja po končanem korpusu. Za vzporedne korpuse je namreč manj kakovostnih programskih rešitev kot za enojezične, pogosto pa je treba posegati po programskih orodjih lastne izdela- ve. 2.3 Velikost in reprezentativnost korpusa So when you design a corpus it is probably best to write down what you would ideally like to have, in terms of the amount and the type of language, and then see what you can get; adjust your pa-rameters as you go along, keeping a careful record of what is in the corpus, so that you can add and amend later, and if others use the corpus they know what is in it. It is important to avoid perfection-ism in corpus building. (Sinclair 2005) Zagotoviti, da bo korpus dobro predstavljal izbrano jezikovno zvrst, je verjetno eno najkompleksnejših vprašanj korpusnega jezikoslovja, saj je reprezentativnost težko meriti. Kadar gradimo velike referenčne korpuse jezikov, zajemamo besedi- la v čim širšem žanrskem, geografskem in medijskem razponu, velikosti takšnih korpusov pa danes dosegajo že prek pol milijarde pojavnic (npr. Cosmas II,19 Collins WordBanks,20 Fidaplus21). A še vedno se lahko zgodi, da iskane besede ni v korpusu – mar to pomeni, da je ni v jeziku? Ker so pojavi, ki jih raziskuje- mo v prevodoslovju, pogosto kompleksni in zaobjemajo več jezikoslovnih ravni, je toliko teže zbrati res reprezentativen vzorec za njihovo opazovanje, ker jih je tudi toliko teže prešteti. Kako lahko na primer samodejno preštejemo izpuste v prevodu? Z današnjimi korpusnimi metodami zgolj tako, da jih najprej ročno označimo. Zares reprezentativen je lahko le t. i. kumulativni korpus, se pravi korpus, ki zbere vsa besedila raziskovane jezikovne zvrsti. Tak korpus je bil denimo ustvarjen v okviru raziskovalnega projekta Slovenski prevodi nemških besedil 1848–1919 pod vodstvom dr. Ericha Prunča in je prek bibliografi je TraDok22 dostopen pre- vodoslovni javnosti. V tem projektu so bila zabeležena vsa objavljena besedila ciljnega obdobja, ki so bila prevedena iz nemščine v slovenščino, večina besedil pa je bila nato digitalizirana in oblikoskladenjsko označena. Pri takšnem korpusu ne vzorčimo, zato predstavlja takšna zbirka najboljši približek reprezentativnemu korpusu. Ker je kumulativni korpus pogosto nemogoče zgraditi, moramo biti pri izboru vzorca nadvse pazljivi, da bo korpusne dokaze res mogoče posploševati na celot- 19 http://www.ids-mannheim.de/cosmas2/ 20 http://www.collinslanguage.com/wordbanks/Default.aspx 21 http://www.fi daplus.net 22 http://itat2.uni-graz.at/pub/tradok/ 86 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV no raziskovano jezikovno zvrst. Prvi korak pri tem je, da ciljno populacijo čim bolje zamejimo. Če denimo raziskujemo prevode sodobnih književnih avtorjev in nameravamo zajemati prevode del, ki so nastala v zadnjih desetih letih, smo populacijo sicer navidez zamejili, vendar se bodo v tem izboru znašli tako prvenci mladih avtorjev kot dela zrelih književnikov, ki se morda slogovno in jezikovno med seboj bolj razlikujejo, kot če bi izbrali daljši časovni razpon in obdobje raje zamejili z avtorjevo letnico rojstva. Nato moramo določiti osnovno korpusno enoto, ki bo predstavljala posa- mezne vzorčene jezikovne zvrsti. Korpusna enota je lahko članek, novela, pe- sem, roman, poglavje, spletna stran ali kaj drugega. Biber in dr. (1998) pri napotkih za sestavo korpusa poudarja raznolikost, ki je za zagotavljanje re- prezentativnosti pomembnejša od velikosti korpusa. Korpus, ki bo sestavljen iz krajših izsekov iz čimveč različnih besedil, dolgih denimo 1.000 besed, bo bolj reprezentativen v smislu predstavljanja jezikovne raznolikosti kot korpus, sestavljen iz manjšega števila daljših besedil. Pomemben dejavnik pri izbiri vzorčnih korpusnih enot pa je seveda tudi predmet preučevanja. Nekatere slovnične strukture dosegajo reprezentativne pogostosti že pri kratkih, deni- mo 1.000-besednih izsekih, po drugi strani pa za raziskovanje kompleksnejših pojavov potrebujemo neprimerno več gradiva. Danes diskovne kapacitete niso več težava in ni posebnih razlogov, da bi besedila pri vključevanju v korpus krajšali. Obstaja več načinov, kako ovrednotiti reprezentativnost korpusa. Dickinson (2009) v navezavi na Biberja (1993) reprezentativnost korpusa defi nira kot “mero, do katere vzorec vsebuje variabilnost celotne populacije” in ki nam omogoča, da pridobljene rezultate posplošujemo na celotno vzorčeno jezikov- no zvrst. Če želimo opazovati določeni jezikovni pojav X v korpusu velikosti N in nas pri tem zanima, ali je korpus dovolj velik za načrtovano opazovanje, je informativna statistika standardne napake: s = s x N V formuli s pomeni standardna deviacija izbrane spremenljivke, N pa velikost korpusa. Intuitivno jasno je, da za čim manjšo standardno napako potrebujemo čim večji N. Podobno razmišljanje nas lahko vodi tudi pri vrednotenju reprezentativnosti, in sicer denimo pri merjenju stabilnosti pogostosti izbranega jezikovnega pojava v različno velikih korpusih. Zelo pogosti jezikovni pojavi, denimo besedna vrsta samostalnik, so razmeroma stabilni že pri majhnih korpusnih vzorcih, redkejši SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 87 GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV pojavi pa zahtevajo daljše vzorce. Tako bo denimo pogostost samostalnika v več 200-besednih vzorcih približno enaka, kar zagotovo ne bo veljalo za pogostost priredij z niti-niti. Medtem ko za nekatere prevodoslovne raziskave potrebujemo korpus, ki bo čim bolje predstavljal jezikovno raznolikost opazovane zvrsti, pa za druge, denimo terminološke raziskave, potrebujemo čim bolj homogene specializirane korpuse. Kilgarriff (2001) predlaga metodo za merjenje homogenosti korpusa, ki v grobem korpus primerja s samim seboj, in sicer tako, da korpus razdeli na več enako veli- kih delov in nato izračunava podobnost vsakega dela z vsemi ostalimi, za testiranje različnih cenilk pa vzpostavi kontrolno populacijo, za katero je podobnost znana. Svojo metodo zato poimenuje metoda korpusov znanih podobnosti oziroma Known-Similarity Corpora. Kako simuliramo znano podobnost? Postopek je precej preprost. Vzamemo dva korpusa precej različnih jezikovnih zvrsti, A in B. Nato zgradimo skupino kon- trolnih korpusov KK tako, da KK1 vsebuje 100 % A, KK2 90 % A in 10 % B, KK3 80 % A in 20 % B, KK4 70 % A in 30 % B in tako naprej. Zdaj lahko trdimo, da je KK2 bolj podoben korpusu A kot KK3, KK4 je bolj podoben ko- rpusu B kot KK1 in podobno. S temi kontrolnimi skupinami lahko testiramo različne metode merjenja podobnosti med korpusi. Rezultati pokažejo, da ta statistika dobro predstavi razlike v pogostosti besed med dvema korpusoma, vrednost cenilke pa postopoma narašča z naraščajočo pogostostjo besede. To ustreza intuitivni predpostavki, da so bolj pogoste besede boljše merilo različnosti oziroma podobnosti korpusov kot manj pogoste. Za preskus homogenosti strokovnega korpusa bi opisa- no metodo uporabili tako, da bi test enkrat izvedli s korpusoma različnih področij, drugič pa z istim korpusom, naključno razdeljenim na dva dela (Vintar 2008). 2.4 Avtorske pravice Pri gradnji korpusov se prej ali slej srečamo tudi z vprašanjem avtorskih prav- ic. Četudi zbiranje besedil in njihovo vključevanje v korpus navadno pred- postavljata raziskovalno rabo in izključujeta reproduciranje in distribucijo teh besedil ter materialno okoriščanje z njimi, pri tem vseeno nemalokrat prihaja do težav in spornih praks, ki v eni skrajnosti pretirano ščitijo avtorje oziroma predvsem založbe ter s tem onemogočajo jezikoslovno raziskovanje, v drugi pa povsem razvrednotijo avtorske vsebine in jih razširjajo kot javno dobro, kar niso. 88 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV V Sloveniji vprašanje avtorskih pravic ureja Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur.l. RS, št. 16/2007). Po tem zakonu je avtorska pravica skupno poimenovanje za več različnih pravic, ki pripadajo avtorju avtorskega dela in ki se delijo v tri sklope: – moralne avtorske pravice (npr. pravica priznanja avtorstva, pravica spoštova- nja avtorskega dela); – materialne avtorske pravice (npr. pravica reproduciranja, pravica javnega izva- janja, pravica javnega prenašanja, pravica dajanja na voljo javnosti); – druge pravice avtorja (npr. pravica dostopa k izvirniku ali primerku dela, pra- vica do nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje in za fotokopiranje). Kot v drugih državah po svetu tudi slovenska zakonodaja določa, da avtorska pravica nastane s samo stvaritvijo avtorskega dela in zanjo ni potrebna nobena registracija ali drugo uradno dejanje. To pomeni, da je načeloma za vsako upo- rabo avtorskega dela potrebno pridobiti dovoljenje avtorja oziroma nosilca avtor- skih pravic. Čeprav o spletnih vsebinah zakon ne govori izrecno in je pogosto slišati mnenja, da so avtorska dela na spletu javna dobrina, ki jo lahko vsak prosto uporablja, je dejstvo, da ta avtorska dela uživajo povsem enako varstvo kot dela, objavljena na klasični način.23 Uporaba avtorskih del pomeni njihovo objavo, distribucijo, dajanje na voljo javnosti (objava na spletni strani), predvajanje in podobno. Kot v “fi zičnem” tudi v digitalnem svetu velja pravilo, da moramo za uporabo avtorskega dela pridobiti dovoljenje avtorja ali drugega nosilca avtorskih pravic (založbe, upravitelja splet- nega portala ipd.) Vsaka uporaba brez dovoljenja je prepovedana in ima lahko za posledico odškodninsko ali celo kazensko odgovornost tistega, ki krši avtorske pravice. Korpus je v mnogih vidikih specifi čna oblika reproduciranja in distribuiranja. Večina spletnih korpusnih iskalnikov ne omogoča vpogleda v celotno delo, temveč uporabniku v obliki konkordance ponuja zgolj kratke izseke iz besedil, bibliograf- ski podatki o vsakem delu posebej pa so navedeni na koncu vsake konkordančne vrstice. Načeloma bi lahko trdili, da gre pri taki vrsti dostopa do korpusa za posebno obliko citiranja, ki – še posebej pri prosto dostopnih korpusih brez ko- mercialne izrabe – služi javnemu dobru. Žal večina avtorjev in založnikov ni tega mnenja, zato za spletno dostopne korpuse velja napotek, da je za vsako avtorsko- pravno zaščiteno besedilo potrebno pridobiti dovoljenje oziroma z besedilodajal- cem skleniti pogodbo; takšna praksa je ustaljena tudi pri vseh resnejših korpusnih projektih v Sloveniji. 23 Več o tem v zanimivi razpravi na portalu pravozatelebane.com, http://www.pravozatelebane.com/index.php?option=com_co ntent&task=view&id=11&Itemid=107, objavljeno 27.8.2007. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 89 GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV Korpus, ki ga gradi posameznik ali institucija za lastne raziskovalne namene in ga ne namerava javno objaviti prek iskalnika, se lahko sklicuje na 50. člen ZASP, ki pravi: (2) Fizična oseba lahko prosto reproducira delo: 1. na papirju ali podobnem nosilcu z uporabo fotokopiranja ali druge fotografske tehnike s podobnimi učinki, 2. na katerem koli drugem nosilcu, če to stori za privatno uporabo, če primerki niso izročeni ali priobčeni v javnosti in če pri tem nima namena dosegati neposredne ali posredne gospodarske koristi. (3) Javni arhivi, javne knjižnice, muzeji ter izobraževalne in znanstvene ustanove lahko za lastne potrebe prosto reproducirajo delo na kateremkoli nosilcu, če to storijo iz lastnega primerka in če pri tem nimajo namena dosegati neposredne ali posredne gospodarske koristi. 2.5 Predobdelava in označevanje besedil Ko smo se odločili za nabor besedil in razjasnili vprašanja v zvezi z avtorskimi pravicami, se začne fi zično zbiranje. Pri besedilih, ki niso na razplago v elek- tronski obliki, je prva faza skeniranje in optično razpoznavanje znakov (OCR), nato pa po potrebi še ročno pregledovanje elektronske različice. Že v tej fazi se moramo tudi odločiti, katere podatke o fi zičnem nosilcu bomo ohranjali; za ne- katere raziskave je denimo pomembno ohraniti elektronski faksimile izvirnika, številko strani v izvirni izdaji, sklice na slike in druge nejezikovne prvine. Ko so besedila na razpolago v elektronski obliki, se jih pretvori v enotno obliko. Ta je navadno golo besedilo (txt), določiti in zagotoviti moramo še enoten kodni nabor (navadno UTF-8). Če iz oblikovanih in strukturiranih dokumentov, kot so formati Word, QuarkExpress, HTML itd., izluščimo zgolj besedilo, se pre- cej metajezikovnih informacij izgubi. Če so za našo raziskavo podatki o funkciji besedila (naslov, citat, celica v tabeli) in njegovi obliki (krepko, ležeče, pisava, velikost pisave) pomembni, jih moramo ohraniti v obliki korpusnih oznak. Iz spletnih dokumentov navadno odstranimo tudi navigacijske elemente (Domov, Nazaj, Naprej). Tako poenoteni in prečiščeni dokumenti so primerni za nadaljnje jezikoslovne analize, denimo za poravnavo ali oblikoskladenjsko označevanje . Najprimernejše sosledje teh korakov je odvisno od specifi k korpusnega projekta, ne glede na to pa se je treba še prej odločiti za format zapisa korpusa in za strukturo ter nabor me- tabesedilnih oznak. Ker so napotki za standardizacijo korpusnih zapisov in struk- turiranje glave podrobno podani drugod (Erjavec 1997; Erjavec 2003; Gorjanc 2005: 56–63), se v nadaljevanju ukvarjamo predvsem z vprašanji, ki se porajajo pri gradnji večjezičnih korpusov. 90 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV 2.5.1 Stavčna poravnava Kadar imamo na razpolago izvirnike in njihove prevode v enem ali več jezikih, govorimo o vzporednem korpusu. Polna funkcionalnost vzporednega korpusa je omogočena šele, ko za vsak segment v izvirniku poznamo njegov pripadajoči se- gment v vsakem od prevodov. Vzporedni korpus, ki vsebuje več kot dva jezika, je lahko poravnan za vsak jezikovni par posebej (za štirijezični vzporedni korpus je to 6 jezikovnih parov), ali pa je vsak prevod poravnan zgolj z izvirnikom (za štirijezični korpus torej 3 poravnave), odvisno od potreb in namenov raziskave. Za stavčno poravnavo imamo na razpolago več brezplačnih orodij, ki povečini de- lujejo v okolju Linux/Unix, in številna komercialna, ki so vključena v prevajalska namizja. Spodaj jih omenjamo le nekaj: • Hunalign, http://mokk.bme.hu/resources/hunalign, Windows in Li- nux, brezplačen • Vanilla, http://nl.ijs.si/telri/Vanilla/, Linux, brezplačen • Uplug, http://stp.ling.uu.se/cgi-bin/joerg/Uplug, Windows in Linux, brezplačen • SDL Trados WinAlign, http://www.sdl.com, Windows, plačljiv • DVX, http://www.atril.com, Windows, plačljiv Rezultat stavčne poravnave je v najosnovnejši različici dvostolpčna tabela, kjer vsak stolpec predstavlja en jezik, vsaka vrstica pa en ujemajoči se segment. To obliko je mogoče pretvoriti v marsikaj drugega; za zapis v XML je najprimernej- še, če so segmenti obeh jezikov enoznačno oštevilčeni, podatki o ujemanju med segmenti pa so shranjeni v posebni datoteki [t.i. stand-off alignment]. Vzporedna besedila je mogoče poravnati tudi na leksikalni ravni. Besedna porav- nava [ word alignment] se nanaša na statistični postopek ugotavljanja parov leksikalnih ustreznic, njen rezultat pa je dvojezični leksikon, ki za lekseme izvirnega jezika predlaga najverjetnejše prevodne ustreznice ciljnega jezika. Ker gre pri tem za zapleten statistični algoritem, ki je načeloma zasnovan neodvisno od poravna- vanih jezikov, so rezultati besedne poravnave zelo različnih kakovosti. Uspeh je odvisen od velikosti vzporednega korpusa, ravni predobdelave (npr. lematizacija, odstranjevanje praznih besed), sorodnosti jezikov in nastavitev algoritma. Najbolj razširjena orodja za besedno poravnavo so: • Twente Word Alignment Tool (Hiemstra 1998), http://wwwhome. cs.utwente.nl/~irgroup/align/download.html , Linux, brezplačen, • Giza++ (Och in Ney 2003), http://www.fj och.com/GIZA++.html, Li- nux, brezplačen, • Uplug (Tiedemann 2003), http://stp.ling.uu.se/cgi-bin/joerg/Uplug, Windows in Linux, brezplačen. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 91 GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV 2.5.2 Oblikoskladenjsko označevanje Opremljanje korpusa z oblikoskladenjskimi oznakami tipično vključuje lema- tizacijo, se pravi pripis osnovne oblike besede, ter besednovrstno in oblikoslov- no analizo, se pravi pripis besedne vrste in slovničnih kategorij, kot so število, spol, sklon itd. Ker imajo mnoge besedne oblike lahko več možnih interpretacij, ta postopek navadno vključuje tudi razdvoumljanje leme in oblikoskladenjske oznake. Za številne jezike so danes na voljo prosto dostopna orodja za avto- matsko označevanje , ki pa od uporabnika nemalokrat zahtevajo tudi nekaj ra- čunalniškega znanja, predvsem pri pretvarjanju formatov vhodnih in izhodnih korpusnih datotek. Prvi spletni servis za oblikoskladenjsko označevanje slovenščine ToTaLe24 je bil vzpostavljen v okviru raziskovalnega projekta Jezikoslovno označevanje sloven- ščine (JOS) na Institutu Jožefa Stefana (Erjavec in dr. 2005). Storitev omogoča tudi nalaganje korpusa na strežnik, rezultati pa se vrnejo v obliki datoteke .zip. Velikost korpusa ne sme presegati milijona besed. Za precej drugih jezikov, med njimi za angleščino, nemščino, francoščino, itali- janščino, španščino, nizozemščino, ruščino in bolgarščino, je na voljo označeval- nik TreeTagger v okviru spletne korpusne orodjarne SketchEngine.25 Poleg tega, da SketchEngine omogoča samodejno gradnjo korpusa spletnih dokumentov (funkcija WebBootCat), lahko uporabnik naloži tudi lastna besedila, jih označi in analizira s številnimi orodji. SketchEngine ponuja tudi osnovno podporo za preiskovanje vzporednih korpusov, vendar razen prikaza poravnanega segmenta žal ne omogoča drugih večjezičnih opravil. Na Ohio State University vzdržujejo obsežen imenik korpusnih tehnologij in pri- pomočkov za številne jezike, vključno z označevalniki in lematizatorji.26 2.5.3 Ročno označevanje Številnih jezikoslovnih in prevodoslovnih pojavov računalniška orodja ne zmore- jo identifi cirati. V teh primerih se korpus lahko označuje ročno, kar pomeni, da v skladu z vnaprej določeno označevalno shemo v korpus vnašamo slovnične, se- mantične, fonetične, metajezikovne ali kake druge podatke, z namenom širjenja uporabnosti korpusa. 24 http://nl2.ijs.si/analyze/ 25 http://www.sketchengine.co.uk/ 26 http://www.ling.ohio-state.edu/~dickinso/corpus.html 92 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV Primarni razlog in hkrati cilj ročnega označevanja korpusa bi moral biti, da bo oznake mogoče ponovno uporabiti onkraj okvirov tekoče raziskave. Leech (2004) zato podaja podrobne napotke, kako se lotiti označevalnega projekta in zagotoviti čim boljšo kakovost in doslednost oznak na eni strani ter dokumentiranost in tehnično skladnost s standardi na drugi strani. Nekaj orodij za ročno označevanje , ki podpirajo XML: • MMAX2, http://www.eml-research.de/english/research/nlp/download/ mmax.php, • Callisto, http://callisto.mitre.org/, • GATE, http://www.gate.ac.uk/. Če strnemo misli o gradnji specializiranih korpusov za prevodoslovne namene, je morda prvenstveno treba poudariti temeljni namen korpusnih zbirk, in sicer ponovno uporabnost. Z drugimi besedami to pomeni, da ad hoc besedilnih zbirk, ki so bile sestavljene in obdelane za namene zgolj ene raziskave, katerih sestava in označevalna shema nista nikjer dokumentirani in ki posledično niso na voljo drugim raziskovalcem, ne moremo imenovati korpus. Pod vprašaj pa se s tem po- stavlja tudi kredibilnost t. i. korpusne raziskave, saj zanje, kot za druge empirične vede, velja zahteva po ponovljivosti eksperimentov. 3 ANALIZA KORPUSOV Z analizo korpusov v prevodoslovnih raziskavah razumemo uporabo tehnik kvan- titativne in kvalitativne analize prevodov ter prevajalskega procesa z uporabo tako induktivnih kot deduktivnih raziskovalnih pristopov, zato jo je kot raziskovalno metodo mogoče uporabiti znotraj številnih teoretskih pristopov. Korpusna meto- dologija je znanstveno rigorozna, saj zagotavlja ponovljivost in primerljivost izvedenih raziskav, hkrati pa tudi fl eksibilna in prenosljiva, saj je podobne tehnike mogoče uporabiti za različne namene in na različnih raziskovalnih področjih.Vendar se je treba zavedati, da so korpusi v prevodoslovju zgolj orodje, s pomočjo katerega raz- iskujemo različne vidike prevodov, zato moramo metodološki aparat vsakič previ- dno razviti in prilagoditi fenomenu, ki ga želimo raziskati, in hipotezi, ki jo želimo preveriti. Za korpusne raziskave je zelo pomembno, da so tako podatki kot metodolo- gija, ki jo v raziskavi uporabljamo, dostopni zainteresirani javnosti, saj je le tako eksperiment mogoče reproducirati in s tem potrditi oz. ovreči dobljene rezultate (Stubbs 2001: 123). Nemalokrat metodologijo preverjamo tudi na drugačnih, neodvisnih, vendar primerljivih podatkih, s čimer ugotavljamo, ali gre zgolj za značilnosti enega samega korpusa ali pa je ugotovitve mogoče SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 93 GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV posploševati. Kadar so korpusi, metodologija in računalniška orodja, upora- bljena v raziskavi, javno dostopna, je ugotovitve mogoče neodvisno preveriti, potrditi, kritizirati in razvijati, kar nedvomno prinaša številne aplikativne iz- boljšave, prav tako pa utrjuje in nadgrajuje prevodoslovno znanstveno vedo v celoti. 3.1 Orodja za korpusno analizo Z računalniškimi orodji si poenostavimo in pospešimo analizo korpusa, pogo- sto pa orodja omogočajo tudi vpogled v korpusne podatke in posledično odkri- vanje vzorcev ter zakonitosti, ki presegajo meje ročnega obvladovanja korpusov. Odločitev za orodje, ki ga bomo za raziskavo izbrali, je odvisna od razisko- valnega vprašanja, od vrste korpusa in od ravni označenosti korpusa. Analizo referenčnih in primerljivih korpusov ter analizo posameznih delov vzporednih korpusov izvajamo z enojezičnimi orodji, za primerjavo izvornega in ciljnega jezika v vzporednem korpusu pa so potrebna orodja, ki podpirajo delo z več jeziki hkrati. Za kompleksnejše raziskave je velikokrat potrebna kombinacija različnih orodij, nemalokrat pa tudi razvoj lastnih programskih rešitev. V nada- ljevanju predstavljamo najpogostejše vrste korpusnih orodij in navajamo neka- tere najpopularnejše predstavnike, pri čemer je poudarek na prosto dostopnih programih, ki so primerni tudi za delo s slovenščino. 3.1.1 Konkordančniki Konkordančniki so osnovno korpusno orodje, ki omogočajo iskanje besed in besednih zvez v korpusu, najdene zadetke pa prikažejo skupaj s sobesedilom, kar imenujemo konkordance. Konkordance prikazujejo pojavitve iskane besede v korpusu, ki je zaradi boljše preglednosti sredinsko poravnana in poudarjena, levo in desno od nje pa je sobesedilo, v katerem se pojavlja. Vrstni red prika- zanih konkordanc je naključen in je drugačen pri vsakem iskanju, vendar je konkordance mogoče razvrstiti glede na levi in desni kontekst, s čimer omo- gočimo hitrejše prepoznavanje relevantnih vzorcev in pomenov, v katerih se izkana beseda oz. besedna zveza pojavlja, ter izločanje nerelevantnih zadetkov. Kadar za svoj iskalni pogoj dobimo veliko zadetkov, je analizo mogoče pospe- šiti z omejevanjem števila prikazanih zadetkov oz. izdelavo seznama naključno izbranih zadetkov. Primer konkordanc za besedo »kartica« v korpusu FidaPLUS prikazuje Slika 2. Prvi izsek je iz surovih konkordanc, v drugem pa smo konkordance razvrstili glede na sobesedilo levo od iskane besede, pri čemer se lepo izpostavi besedna 94 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV zveza »bančna kartica«. Na podoben način bi lahko konkordance razvrstili glede na desni kontekst. Slika 2: Primerjava surovih konkordanc in konkordanc, ki so sortirane glede na levi kontekst vrednostnih papirjev. Pačevanje je možno s plačilnimi, kreditnimi katicami in položnicami. Gotovino takojm prvi obrok vam zapade standardiziranih algoritmov, ki jo ppdpirajo skoraj vse boljše grafične kartice. Služi prikazovanju v 2D- in predvsem v 3D Nudimo vam GOTOVINSKA POSOJILA na podlagi kreditnih kartic, osebnega dohodka, pokojnine ter zastavitve premičnih stvari. komitente smo opremili s starimi računi in novimi na isti kartici in tako lahko poslujejo na način, da ne čutijo -zapisovalna enota, priključena na USB-vhod. Kartica ima vgrajen krmilni del. Fotoaparat je kompakten, brez naj bi stal okoli dvesto evrov, za plačilo kodne kartice pa bo lahko ob obveznem televizijskem programu sprejemal tudi signale občinstvo med drugim izvedeli, da na leto največ kreditnih kartic v konkurenci držav članic EU ukradejo v Španiji (po fotokopijo osebne izkaznice, davčno številko, EMŠO in bančno kartico. Pravico uveljavljajte 60 dni pred predvidenim datumom poroda ali računalnik omogočata vmesnik, priključen na vhod za PC- kartice, ali bralno-zapisovalna enota, priključena na USB na primer, ki sta dolgo časa obvladovala trg grafičnih kartic. Za ta del računalništva so se borili mnogi. povezavo dveh PC-jev s pomočjo dveh HWD AnyPoint kartic. V kompletu sta še dva paralelna kabla, dolga Ozadje problematike avtorizacije kartic prek Interneta je verjetno precej zapleteno, podobno kot razlogi zapleteno, podobno kot razlogi, zakaj npr. BA kartice - ki se množično uporablja na bankomatih - ni mogoče Odnesel je prenosnik, nakit, ročne ure in bančne kartice. Škode je za tri milijone tolarjev in pol. Ob kar 300 tisoč tolarjev pa je neprevidni lastnik bančnih kartic iz okolice Metlike. Med torkom in petkom je v ših transakcijah, da se vrstijo napake pri pošiljanju bančnih kartic in gesel, ampak se je z avgustovskimi bačnimi izpiski , kjer je našel denarnico z dokumenti in dvema bančnima karticama, skupaj s pin-kodo, zato se je pijo osebne izkaznice, davčno številko, EMŠO in bančno kartico. Pravico uveljavljajte 60 dni pred predvidenim datumom poroda ali nju številk dvakrat zmotil, mi je bankomat zadržal bančno kartico. V tamkajšnji banki so mi neprijazno rekli, da ču stanovanjske hiše, vlomil neznanec in ukradel bančno kartico in še listek, na katerem je bila napisana pin Poleg preprostega iskanja besed in besednih zvez večina konkordančnikov omogoča tudi iskanje po osnovnih oblikah besed oz. lemah ter po oblikoskladenj- skih oznakah. S tem iskanje sistematično razširimo na vse pojavitve nekega leksema oz. leksikalno-skladenjskega vzorca v korpusu. Za iskanje po besednih oblikah se odločimo, kadar nas zanima raba neke besede v točno določeni obliki neke besede (npr. primerjava rabe besedne oblike »starša« in »starši«), kadar pa želimo raziskati rabo neke besede na splošno, izberemo iskanje po lemah (npr. raba besede »kriza«). Z oblikoskladenjskimi oznakami si lahko pomagamo, če želimo iskanje večpomenske besedne oblike oz. leme omejiti na eno samo bese- dno vrsto (npr. beseda »grob«, kadar je v korpusu rabljena kot samostalnik, ne pa kot pridevnik). Oblikoskladenjske oznake uporabljamo tudi, kadar nas ne zanima neka določena beseda, temveč celotni razred (npr. pri iskanju besednih zvez [pridevnik]_šola). Primer iskanja po lemah in oblikoskladenjskih oznakah v iKorpusu27 ter tako dobljene konkordance vsebuje Slika 3. Pri tem je treba poudariti, da je večina korpusov lematiziranih in označenih avtomatsko, zato moramo biti pri tovrstnem iskanju pozorni na morebitne napake, kot so na primer napačno označene pojavitve besede »grob« v prvi, drugi, četrti in osmi konkordanci. 27 http://nl2.ijs.si/dsi.html SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 95 GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV Slika 3: Iskanje po lemah in oblikoskladenjskih oznakah Korpus: DSI + iFpX DSI iFpX Prikaz: Seznam Besedilo KWIC Kontekst: 80 160 300 Iskanje: pojavnica 1 pojavnica 2 pojavnica 3 pojavnica 4 pojavnica 5 Prikaži tblSearch beseda: lema: grob c c c c c bes.vrsta: samostalnik d d d d d obl. oznaka: 86 hits (limited to 1250) 1 word vse možne ključe in z vsakim poizkusom razkriti sporočilo . Navadno se taki grobi postopki kombinirajo s statističnimi obdelavami prikritih sporočil . Napadalcu 2 word -localhost : admin Ok get : email : admin root - localhost S tem imamo končan grob strežniški del sistema. Seveda bi lahko še veliko dodali (ustavljanje map , 3 word ali nesmiselna , saj bi z javno podporo Linuxu Microsoft sam sebi izkopal grob . Že res , če Microsoft enačimo z Okni , poizkusimo ga enačiti z osebnimi 4 word so bile barve vključno sčrno nekoliko premočne , raster pa je bil pričakovano grob , a ne preveč moteč . Kljub temu je bila slika ostra . Nobena barva pri odtisu 5 word 256 MB zapisljivi optični disk . Žal ni bil združljiv s PC , kar mu je skopalo grob . Leta 1989 so definirali C - - 2.0 . Število računalnikov v Internetu je 6 word , zakaj ga potem enostavno ne odkopljejo . Res pa je , da je pravi Atilov grob še vedno ena od večjih in zanimivejših ugank arheologije , iščejo pa ga seveda 7 word _ in _ kazen , zip gre najbrž na eno samo disketo (Fjodor se že obrača v grobu ) . Da bi spravili na disk več nagic , so si izmislili stisnjem format GIF , 8 word , jih pošiljamo naprej ali celo premaknemo v drugo mapo . Program omogoča grobi ( draft ) , normalni in popolni ogled datotek . Pri velikih datotekah je 9 word lastnost , da takrat , ko se pokvari disk , odnesejo vse podatke s seboj r: v grob k . Izbor teh programov je velik , od brezplačnih dokomercialnih izdelkov . 10 word združitve negativno oceno . Groba sila Z nalogo zlahka opravimo takole : def groba _ sila ( stvari ) : skupine - map ( lambda x : ( x ) , stvari ) while 1 : Iskanje po korpusu lahko nadgradimo še z uporabo regularnih izrazov, s katerimi je mogoče prepoznati množico nizov, ki izrazu ustrezajo, ne samo konkretnih primerov. Regularni izrazi so sestavljeni iz literalov, nadomestnih znakov in ope- ratorjev. Literali so številke in črke, ki jih lahko nadomestimo z nadomestnimi znaki, z operatorji pa kombiniramo posamezne dele iskalnega pogoja. Večina sodobnih konkordančnikov podpira uporabo regularnih izrazov s standardnim jezikom CQP, ki je zelo zmogljiv jezik za iskanje po korpusih, saj poleg regular- nih izrazov omogoča hkratno iskanje po besedilu in oznakah v korpusu (Christ idr. 1994). Primer iskanja z jezikom CQP po iKorpusu vsebuje Slika 4. S tem iskanjem dobimo seznam besednih zvez [pridevnik]_samostalnik, pri čemer je pridevnik poljuben, samostalnik pa se zažne na črko a in je dolg natanko 4 znake. Pomoč za oblikovanje iskalnih pogojev v jeziku CQP in uporabo regularnih izra- zov je dostopna na: http://nl.ijs.si/jos/cqp/. 96 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV Slika 4: Iskanje z jezikom CQP Korpus: DSI + iFpX DSI iFpX Prikaz: Seznam Besedilo KWIC Kontekst: 80 160 300 Iskanje: pojavnica 1 pojavnica 2 pojavnica 3 pojavnica 4 pojavnica 5 Prikaži tblSearch beseda: lema: c c c c c bes.vrsta: d d d d d obl. oznaka: Iskanje CQP: [msd = "P.*"] [msd = "S.*" & lemma = "a.(3)"] Search Reset 629 hits (limited to 1250) 1 word na razpolago vrsto orodij in tehnik , s katerimi lahko iz sebe iztiskamo še zadnje atome zbranosti . hitra transportna sredstva , hitre in dostopne kon 2 word sestavljeno spremenljivko , smo njeno notranjo veljavnost ocenili z izračunom Cronbachove alfe . Koeficient zanesljivosti je bil višji kot 0,74 , kar kaže, da s 3 word ) ter (e) izjemnih ugodnosti ( angl. perks) , kot so velika pisarna ali službeni avto ( 1 , str. 234 ) . Motivacija je v tem prispevku obravnavana k 4 word teh dveh gospodarskih panog ) : Kdo od bralce ne bi kupil svoj najljubši avto za eno desetino cene ? Jaz bi z veseljem odštel $ 5,000 za na 5 word in dostop do transakcijskih storitev preko ustreznih programskih vmesnikov in izdelanih API-jev ( x32y8 ) , nadzor in upravljanje poslovnih metod ( x33 ) : v 6 word kapital podjetja in pomemben vir prihodkov ( Drucker , 1974 ) . Znanje je glavni adut pri konkurečnosti podjetja , pri njegovih razvojnih in produ 7 word . Na primer , če je ločljivost vhodnih rastrskih podatkov 100 m , potrebuje osebni avto , ki vozi s povprečno potovalno hitrostjo 70 km h , za preho 8 word tem . Za izvedbo sistema sortiranja glede na oddaljenost smo uporabili spletni avto oglasnik AvtoCenter.si ( ) , saj smo z njimi deloma sodelova 9 word odgovorilo, da so si v času študija priskrbeli boljšo internetno povezavo ( v glavnem ADSL in kabelski internet ) , 83,3 % pa jih je odgovorilo, da je nač 10 word uri sploh ne ve, da je klanec v resnici hrib zunaj v naravi , klada pa morda terenski avto ki se vzpenja po strmem pobočju , ali pa morda celo on sam Poleg ustreznega oblikovanja iskalnega pogoja je za kakovostno korpusno zasnova- no raziskavo zelo pomembna interpretacija dobljenih zadetkov, ki vključuje pozor- no opazovanje iskanega izraza v sobesedilu, prepoznavanje tipičnih sopojavitvenih vzorcev, oblikovanje in potrjevanje hipoteze. Dodatne nasvete pri opazovanju kon- kordanc, razlikovanju med posameznimi pomeni besed, prepoznavanju dobesedne oz. metaforične rabe, razkrivanju skritih pomenov besed in določanju pomena stal- nih besednih zvez vsebuje priročnik Reading Concordances Johna Sinclairja (2003). S konkordančniki so opremljeni vsi pomembnejši obstoječi korpusi, ki so namenjeni širšemu krogu uporabnikov. Iskanje z njimi je zelo podobno, o posameznih razlikah pa se pred uporabo poučimo v spremni dokumentaciji. Zelo zmogljiv konkordanč- nik ima slovenski referenčni korpus FidaPLUS,28 ki omogoča tudi iskanje po bese- dilnih zvrsteh in letu objave ter statistično obdelavo zadetkov in izdelavo seznamov kolokacij. Enotni konkordančnik, ki omogoča preprostejše tabelarično iskanje ter iskanje z jezikom CQP, si delijo korpusi na portalu http://nl2.ijs.si/, konkordanč- nik pa je tudi osrednje orodje v najpopularnejših programskih paketih za korpusno analizo, ki jih uporabljamo za analizo korpusov, ki smo jih zgradili sami, kot sta na primer SketchEngine29 in WordSmith Tools.30 Omenjena paketa sta sicer plačljiva, vendar ju je mogoče dobiti v začasnih oziroma okrnjenih demo različicah. 28 http://www.fi daplus.net/ 29 http://www.sketchengine.co.uk/ 30 http://www.lexically.net/wordsmith/ SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 97 GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV Čeprav je ponudba orodij za vzporedne korpuse veliko bolj omejena, so na voljo tudi konkordančniki za vzporedne korpuse, pri katerih iskanje poteka podobno kot pri enojezičnih korpusih, s to razliko, da pri vzporednih korpusih najprej izberemo jezik, po katerem iščemo, rezultati pa so prikazani v obeh jezikih. Preprost konkordančnik za večjezični vzporedni korpus prevodov evropske zakonodaje Evrokorpus31 omo- goča iskanje po korpusih v petih parih jezikov, vendar je omogočeno iskanje samo po besednih oblikah, saj ti korpusi niso lematizirani in oblikoskladenjsko označeni. Precej zmogljivejši je konkordančnik za vzporedne korpuse SVEZ-IJS, ELAN in TRANS, ki ga najdemo na portalu http://nl2.ijs.si/ in omogoča iskanje z jezikom CQP. Primer iskanja po vzporednih korpusih na IJS prikazuje Slika 5. S tem iska- njem smo želeli najti primere, kadar se izraz »predsednik« v angleščino ne prevaja kot »president« oz. »President«. Kot vidimo, se predsednik komisije ali odbora prevaja z izrazom »chairman«, predsednik vlade pa z izrazom »Prime Minister«. Slika 5: Iskanje prevodnih ustreznic v vzporednih korpusih Display: Bilingual KWIC Word List Context: 10 20 40 80 160 Corpus: SVEZ-IJS-SL SVEZ-IJS-EN ELAN-SL ELAN-EN TRANS2-SL TRANS2-EN Corpus Query: predsednik On aligned: [pP]resident| reguire forbid Search Upravljalni odbor za goveje in telečje meso ni dal mnenja v roku, ki ga je določil njegov predsednik Whereas the Management Committee for Beef and Veal has not delivered an opinion within the time limit set by its chairman se opravi v okviru posvetovalnega odbora ( v nadaljevanju "Odbor" ), ki ga sestavljajo predstavniki vseh držav članic in predstavnik Komisije kot njegov predsednik Conultation shall take place within an advisory committee ( hereinafter called " the Committee " ), which shall consist of representatives of each Member Stale with a representative of the Commission as Chairman da mnenje o osnutku v roku, ki ga določi predsednik glede na nujnost The Committee shall express its Opinion on this draft within a period specified by the Chairman in the light of the urgency of the mather in question ga njegov predsednik na zahtevo Sveta ali The Committee shall be convened by its chairman at the request of the Council or of the Commission Svet ali Komisija meni, da je to potrebno, postavi doboru rok za predložitev njegovega mnenja, ki ne sme biti krajši od deset dni od datuma, ko predsednik odbora prejme ustrezno uradno The Council or the Commission shall, if it considers it necessary, set the Committee, for the submission of its opinion, a time limit which may not be less than ten days from the date which the chairman receives notification to this efect usta: obtožbi začasno ne more opravljati svoje funkcije. Č. Vlada 110. člen ( sestava vlade) Vlado sestavljajo predsednik in ministri. Vlada in posamezni ministri so v okviru svojih pristojnosti samostojni in odgovorni državnemu zboru. 111. The Government shall be composed of the Prime Minister and the Ministers of State. usta: na predlog najmanj desetih poslancev z večino glasov vseh poslancev izvoli novega predsednika vlade. S tem je dotedanji predsednik vlade razrešen, mora pa skupaj s svojimi ministri opravljati tekoče posle do prisege nove vlade. Med vložitvijo Where such a vote is carried, the outgoing Prime Minister shall be deemed to have been relieved of his official duties, but shall, together with the Ministers of his Government, ontinue to perform their respective duties after a new Government is sworn into office. usta: vseh upslancev ne sklene drugače, ali če je država v vojnem ali izrednem stanju. Če je bil predsednik vlade izvoljen na temelju četrtega odstavka 111. člena, mu je izrečena nezaupnica, če če državni zbor na predlog Where an incumbent Prime Minister has been elected to office in accordanc e with paragraph 4 of Article 111 hereof, a majority of the Deputies of the National Assembly present and voting may, u0pon teh motion of no less than 10 Deputies, elect a new Prime Minister and thereby carry a vole of no confidence in the incumbent Prime Minister. kuca: v novem letu! Govor predsednika Predsedstva Republike Slovenije Milana Kučana ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije Spoštovani predsednik, spoštovane poslenke in poslanci! Pred vami je danes odločitev, s katero bo postala Republika Slovenija samostojna Mr Speaker, honourable deputies, Hefore you today lies a decision by which the Republic of Slovenia will become an indepentent state. kuca: da vas bo predsednik vlade na današnjem zasedanju seznanil s pripravljenostjo in z realnimi možnostmi za dejanski prevzem oblasti na miren način in posebej še z razmerami, pripravami in predvidenimi ukrepi, da ne bo prišlo do resnih motenj in zastojev v gospodarstvu. I expect that the prime minister will in today's session acquaint you with the level of preparation and with the realistic possibilities for the actual take-over of power by peaceful means, and in particular with the conditions, preparations and envisaged measures designed to avaid serious obstacles and break-downs in the functioning of the economy 31 http://evrokorpus.gov.si/ 98 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV Kadar vzporedni korpus zgradimo sami, ga lahko preiskujemo s konkordančni- kom v programskem paketu ParaConc,32 ki je zaenkrat edino tovrstno orodje za vzporedne korpuse. Podpira stavčno poravnavo, iskanje po korpusu, ki vključuje tudi uporabo regularnih izrazov, možnosti razvrščanja zadetkov in iskanje kolo- kacij. Vendar je njegova velika pomanjkljivost v tem, da ne podpira znakovnega nabora Unicode in posledično povzroča težave pri delu s slovenskim naborom črk. 3.1.2 Besedni seznami Besedni seznami vsebujejo besede, ki se pojavljajo v korpusu, in njihove frekven- ce. Urejeni so lahko abecedno ali po frekvencah, uporabljamo pa jih za ugota- vljanje pogostega besedišča v korpusu oz. iskanje redkih besed v njem. Besedni seznami se od konkordanc razlikujejo v tem, da ne vsebujejo konteksta, v katerem se besede pojavljajo, prav tako pa tudi ne prikazujejo vsake pojavitve posebej. Besedne sezname izdelujemo za celotno besedišče v korpusu, pri čemer iz njih pogosto izločimo nerelevantne, t. i. prazne besede. Slika 6 prikazuje 20 najpogostejših lem v korpusu jos100k in iKorpusu. Korpusa sta med seboj zelo različna, tako po vsebini kot po velikosti: prvi je korpus splo- šnega jezika in vsebuje 100.000 pojavnic, drugi pa je korpus za področje infor- matike in šteje 14 milijonov pojavnic. Vendar lahko opazimo, da sta frekvenčna seznama pri vrhu zelo podobna. To je splošna značilnost korpusov, saj med naj- pogostejše besede v jeziku sodijo funkcijske besede in zelo splošni samostalniki in glagoli. Razlike se začnejo kazati v drugi polovici seznamov (npr. »sistem«, »podatek«, »proces« za korpus informatike). 32 http://www.athel.com/para.html SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 99 GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV Slika 6: Frekvenčni seznami No Hits Atts Hit No Hits Atts Hit 1 8443 lemma biti 1 4961 lemma biti 2 2721 lemma v 2 3250 lemma in 3 2636 lemma in 3 2637 lemma v 4 1768 lemma se 4 1711 lemma z 5 1548 lemma na 5 1652 lemma na 6 1288 lemma da 6 1597 lemma za 7 1340 lemma z 7 1344 lemma ki 8 1222 lemma on 8 1060 lemma se 9 1220 lemma za 9 1045 lemma ta 10 1051 lemma ki 10 818 lemma da 11 1050 lemma ta 11 722 lemma sistem 12 948 lemma pa 12 673 lemma on 13 687 lemma ne 13 641 lemma tudi 14 661 lemma tudi 14 626 lemma pri 15 534 lemma po 15 622 lemma pa 16 489 lemma kot 16 607 lemma lahko 17 405 lemma jaz 17 590 lemma podjetje 18 397 lemma ves 18 587 lemma proces 19 397 lemma o 19 546 lemma podatek 20 375 lemma imeti 20 474 lemma posloven Na podlagi frekvenčnih seznamov lahko pridobimo kvantitativne podatke o kor- pusu, kot je število pojavnic in različnic v korpusu ter bogatost besedišča oz. razmerje med polnopomenskimi in slovničnimi besedami. Nekatera orodja pre- štejejo tudi število odstavkov in stavkov v korpusu ter izračunajo povprečno dol- žino odstavkov, stavkov in besed. Primer statistične analize korpusa z orodjem WordSmith Tools vsebuje Slika 7. 100 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV Slika 7: Korpusna statistika Slika 8: Seznam ključnih besed S primerjavo besednega seznama podkorpusa oz. specializiranega korpusa z bese- dnim seznamom, izdelanim za referenčni korpus, lahko izdelamo seznam ključ- nih besed za specializirani korpus, na katerem so uvrščene vse besede, ki se v primerjavi z referenčnim korpusom v proučevanem korpusu pojavljajo nesoraz- merno pogosto. Primer seznama ključnih besed je na Sliki 8. Poleg enobesednih seznamov nekatera orodja omogočajo še izdelavo dvo- ali večbesednih seznamov, ki vsebujejo vse bi- oz. n-grame in njihove frekvence iz korpusa, torej vse pare oz. skupine besed, ki se pojavijo v korpusu. Na podlagi teh seznamov pridobivamo kolokacijske in terminološke kandidate za proučevani korpus. Primer večbesednih seznamov, izdelanih za samostalniško besedno zvezo [samostalnik]_[samostalnik-v-rodilniku] v korpusu JOS in iKorpusu, prikazuje Slika 9. Seznama se močno razlikujeta, saj iKorpus vsebuje predvsem besedišče s področja informatike, JOS pa splošna besedila, v katerih je manj strokovnih izrazov. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 101 GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV Slika 9: Večbesedni seznami No Hits Atts Hit No Hits Atts Hit 1 16 lemma milijon tolar 1 337 lemma baza podatek 2 10 lemma člen zakon 2 264 lemma zbirka podatek 3 10 lemma republika Slovenija 3 236 lemma izmenjava podatek 4 8 lemma milijarda tolar 4 223 lemma prenos podatek 5 8 lemma leto dan 5 192 lemma informatizacija poslovanja 6 7 lemma predlog zakon 6 191 lemaa republika slovenija 7 6 lemma milijon dolar 7 188 lemma poslovanje podjetje 8 6 lemma banka Slovenija 8 158 lemma količina podatek 9 5 lemaa list RS 9 157 lemma način delo 10 5 lemma konec leto 10 154 lemma ponudnik storitev 11 4 lemma članica EU 11 141 lemma večina primer 12 4 lemma zveza Slovenija 12 141 lemma direktor informatika 13 4 lemma zaščita planet 13 130 lemma izvajanje proces 14 4 lemma vlada republika 14 129 lemma varovanje informacija 15 4 lemma uvedba postopek 15 126 lemma baza znanje 16 4 lemma uresničevanje sporazum 16 121 lemma kakovost podatek 17 4 lemma politika plača 17 115 lemma primer uporaba 18 4 lemma odstotek glas 18 114 lemma vodja projekt 19 4 lemma del bok 19 113 lemma reševanje problem 20 3 lemma člen ZPP 20 110 lemma vodstvo podjetje Izdelavo besednih seznamov omogočata tako SketchEngine kot WordSmith Tools, vendar je v orodju SketchEngine postopek nekoliko bolj zapleten, med- tem ko WordSmith Tools sezname izdela avtomatsko. Poleg besednih sezna- mov WordSmith Tools avtomatsko izdela tudi podrobno analizo korpusa in seznam ključnih besed, zato je za tovrstno analizo primernejši. Po drugi strani pa lahko v orodju SketchEngine izdelujemo tudi frekvenčne sezname lem, be- sednih oblik in oblikoskladenjskih oznak, ki so opremljeni tudi s stolpčnimi grafi koni, kar v WordSmith Tools ni mogoče, saj je to orodje namenjeno pred- vsem delu z nelematiziranimi in neoznačenimi korpusi. WordSmith Tools sicer omogoča ročno lematizacijo in osnovne oznake, vendar je to precej zamudno in okorno. SketchEngine prav tako omogoča izdelavo frekvenčnih seznamov za referenčni korpus FidaPLUS in vse podkorpuse, izdelane na podlagi Fide- PLUS. Primer frekvenčnega seznama in stolpičnega grafi kona oz. histograma za besedne oblike glagola »govoriti« v korpusu FidaPLUS prikazuje Slika 10. S seznama, ki je bil izdelan z orodjem SketchEngine, je razvidno, da osnovna oblika glagola 102 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV »govoriti« sploh ni najpogostejša v rabi, kar velja za vse glagole. Najpogostejši sta tretjeosebna sedanjiška oblika »govori« in tretjeosebna pretekliška oblika glagola v moškem spolu »govoril«. Z izjemo večpomenske oblike »govorili« na seznamu desetih najpogostejših besednih oblik prav tako ni nobene dvojinske oblike. Slika 10: Frekvenčni seznam besednih oblik word Freq p/n govori 55435 p/n govoril 32509 p/n govoriti 29399 p/n govorijo 25024 p/n govorili 23687 p/n govorimo 21575 p/n govorila 12612 p/n govorim 9236 p/n govorilo 6212 p/n govorite 3558 3.1.3 Kolokacije Zmogljivejši konkordančniki omogočajo statistično obdelavo konkordanc in iz- delavo seznama kolokacijskih kandidatov, pri čemer uporabnik določi dolžino in smer sobesedila (npr. 5 besed levo in desno od opazovanega jedra) ter besedne vr- ste, ki ga pri tem zanimajo. Ponavadi konkordančniki omogočajo več statističnih mer za izračun kolokacij, kot so Mutual Information,33 Log Likelihood,34 vrednost T35 idr. Te statistične mere temeljijo na razmerju med absolutno frekvenco neke besede v korpusu in frekvenco sopojavljanja te besede z iskano besedo. Višje kot je to razmerje, močnejša kolokabilnost velja med izbranima besedama. Konsenza, katera mera najbolje napoveduje kolokabilnost, ni, zato je vredno preizkusiti več mer in izbrati tisto, ki za našo raziskavo daje najboljše rezultate. 33 Mutual Information (MI) ali vzajemna informativnost meri moč povezave med dvema besedama, in sicer primerja verjetnost sopojavitve izbranih dveh besed z verjetnostjo pojavljanja vsake besede posebej. 34 Log Likelihood Ratio (LLR) ali logaritem razmerij verjetja je način testiranja hipoteze, ki se pogosto uporablja pri odkrivanju kolokacij. Gre za razmerje med hipotezo neodvisnosti ( H ), ki predpostavlja neodvisno pojavljanje besed w in w v korpusu, 1 1 2 in hipotezo odvisnosti ( H ), kjer verjetnost pojavitve w skupaj z besedo w ni enaka verjetnosti pojavitve w brez w . 2 1 2 1 2 35 Vrednost T ali T-score je še en statistični test, ki izraža verjetnost pojavitve določenega dogodka in se pogosto uporablja pri odkrivanju kolokacij, upošteva pa aritmetično sredino in varianco vzorca, pri čemer se korpus obnaša kot zaporedje N dvo-besednih enot oz. bigramov. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 103 GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV Seznam kolokacij za referenčni korpus je mogoče izdelati v spletnem konkor- dančniku FidaPLUS, za korpuse lastne izdelave pa je to zelo enostavno tudi v programskem paketu WordSmith Tools. Primer seznama kolokatov za besedo »šola«, pri čemer je upoštevano sobesedilo 3 besede levo in 3 desno od jedra, vsebuje Slika 11. Kolokati so sortirani glede na mero Log Likelihood, prikazana pa je tudi frekvenca sopojavitev, vrednost T in Mutual Information. S seznama lahko razberemo nekaj pogostih besednih zvez, kot so »osnovna šola«, »srednja šola«, »glasbena šola«, opazimo, da se beseda »šola« veže s predlogi »v«, »na« in »iz« ter z glagoloma »obiskovati« in »hoditi«. Slika 11: Seznam kolokacijskih kandidatov za besedo »šola« Freq T-score MI log likelihood p/n osnoven 73691 271.129 9.678 894168.702 p/n 312764 448.172 2.332 786973.915 p/n v 134411 342.988 3.955 533342.626 p/n srednji 33047 181.500 9.302 375551.303 p/n biti 117376 271.567 2.290 212203.900 p/n in 71871 236.671 3.093 192699.295 p/n na 56885 217.039 3.474 177975.424 p/n glasben 15912 125.513 7.647 139396.472 p/n za 36874 169.609 3.099 96212.844 p/n učenec 10483 101.941 7.844 94726.764 p/n visok 13351 113.839 6.081 87152.607 p/n vrtec 7968 88.956 8.179 75908.295 p/n Srednje 5881 76.619 10.124 75354.699 p/n podružničen 4043 63.541 10.513 55452.844 p/n ravnatelj 5180 71.806 8.761 53934.434 p/n iz 15585 115.173 3.691 51614.723 p/n obiskovati 5122 71.353 8.381 50322.588 p/n pomožen 3860 62.075 10.173 49837.595 p/n športen 7113 82.827 5.802 43572.714 p/n razred 5745 75.081 6.728 42610.997 p/n šola 7686 85.308 5.214 40886.748 p/n z 23084 123.335 2.409 40592.149 p/n hoditi 4811 68.777 6.892 36788.604 p/n kmetijski 5107 70.452 6.143 33673.995 Za podrobnejše leksikografske študije je vsekakor najprimernejše orodje Sket- chEngine, saj poleg možnosti izdelave seznama kolokacij preko konkordančnika omogoča tudi dodatno funkcijo, ki je ne vsebuje nobeno drugo tovrstno orodje, to so besedne skice [ Word Sketches]. S funkcijo Word Sketch lahko še podrobneje kot s pregledom konkordanc proučujemo rabo in pomen neke besede. Besedne 104 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV skice temeljijo na vnaprej pripravljenih tipičnih skladenjskih vzorcih za sloven- ščino, s pomočjo katerih se izdelajo neke vrste izvlečki vedenja iskane besede v korpusu (Krek in Kilgarriff 2006). Ti izvlečki so zelo koristni za prepoznavanje posameznih pomenov večpomenske besede, kolokacij, v katerih nastopa, najpo- gostejših predlogov, s katerimi se veže ipd., in tako predstavljajo visoko dodano vrednost zbranega korpusnega gradiva. Primer besednih skic za besedo »sol« iz korpusa FidaPLUS vsebuje Slika 12. Prvi vzorec vsebuje pridevnike, ki se tipično pojavljajo pred besedo »sol«. Že iz teh pridevnikov lahko razberemo dva pomena besede »sol«: v enem pomenu mislimo na dodatek k prehrani, v drugem pa na kemijsko spojino. Drugi vzorec vsebuje glagole, ki se pojavljajo v zvezi »x namesto soli«, tretji in četrti vzorec vsebujejta glagole in samostalnike, ki se pojavljajo v zvezi »x s soljo« in »x brez soli«, peti vzorec pa besede, ki se pojavljajo v zvezi »sol in x«. Defi niranih vzorcev za besedne skice je še veliko več, s prikazanimi smo želeli le ponazoriti uporabo besednih skic za leksikografsko delo. Pri tem je treba poudariti, da je zaradi statističnega pristopa, na katerem funkcija temelji, kvaliteta izdelanih besednih skic močno odvisna od velikosti našega korpusa; večji kot je korpus, bolj uporabne in zanesljive bodo izdelane besedne skice. Slika 12: Besedne skice za besedo »sol« sol Fida PLUS 620m freq = 3514 a modifi er 4776 1.0 prec namesto-d 24 17.3 prec z-d 3369 11.7 prec brez-d 94 5.8 coord 9745 3.6 kuhinjski 424 72.83 uporabljati 5 13.26 začiniti 2005 102.44 juha 14 30.25 poper 3390 111.74 jodiran 69 68.78 natreti 230 73.35 biti 32 18.5 sveže 533 72.17 morski 614 65.87 potresti 107 43.77 ostati 5 9.92 sladkor 407 54.13 kalijev 82 57.06 kopel 51 36.7 ester 54 49.12 kamen 98 54.91 posuti 38 35.07 kis 132 45.61 kopalen 116 53.07 zmešati 60 31.68 kajenski 43 44.31 rudninski 72 52.16 posipati 24 31.56 kvas 60 42.27 Schüsslerjev 22 52.05 zdrgniti 12 24.36 pesek 125 40.98 kalcijev 67 48.73 razžvrkljati 9 22.75 kumina 39 38.65 mineralen 116 47.19 posipanje 8 22.22 moka score 98 34.4 Podobno deluje funkcija Sketch Diff , ki namesto besednih skic za eno samo besedo pripravi izvleček podobnosti in razlik rabe dveh podobnih besed (npr. »obmo- čje« in »cona«). Ta funkcija je zelo koristna pri iskanju razlik med zelo podobnimi besedami oz. približnimi sinonimi. Vzorci, pogostejši za prvo besedo, so obarvani svetlo sivo, vzorci, v katerih pogosteje nastopa druga beseda, pa temno. Posebej so navedeni vzorci, ki se pojavljajo samo s prvo oziroma samo z drugo besedo. Pri- mer razlikovalnih skic za pridevnika »močen« in »krepek« vsebuje Slika 13. Iz njih SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 105 GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV lahko razberemo, da pogosteje rečemo »krepka zaušnica« kot »močna zaušnica«, po drugi strani pa pogosteje uporabljamo »močan sunek« kot »krepek sunek«. Iz vzorcev, ki so značilni samo za enega od obeh pridevnikov, pa razberemo, da govorimo o »gospodarsko, fi nančno in številčno močnih« državah ipd., po drugi strani pa poznamo »krepko pisavo, črke in tisk«. Slika 13: Razlikovalne skice za pridevnika »močen« in »krepek« ZAKLJUČEK V tem poglavju smo predstavili izhodišča za gradnjo in analizo korpusov za pre- vodoslovne raziskave. Po pregledu temeljnih pojmov korpusnega jezikoslovja smo se posvetili vrstam korpusnih raziskav v prevodoslovju in njihovih namenih ter razpravljali o načelih gradnje reprezentativnih specializiranih korpusov. Predstavi- li smo tudi različne ravni procesiranja izdelanih korpusov, s katerimi omogočamo čim učinkovitejše izkoriščanje zbranih podatkov. Nato smo opisali pristope kor- pusne analize za različne tipe prevodoslovnih raziskav ter predstavili računalniška orodja za kvantitativno in kvalitativno analizo eno- in večjezičnih korpusov. Pri uporabi računalniških orodij je treba poudariti, da zaradi avtomatizacije zbiranja in obdelave korpusa, pa tudi zaradi statistično zasnovanih funkcij lahko prihaja do napak, zato moramo biti nanje pozorni in jih iz analize izločati. Prav tako je zelo pomembno, da smo z izdelavo konkordanc, besednih seznamov in drugih izvlečkov korpusnih podatkov naredili šele prvi korak v svoji raziskavi in da je ključna predvsem njihova interpretacija. Kvalitetna korpusna analiza in računal- 106 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV niškopodprto luščenje informacij iz korpusov sta nujna za znanstveno potrjevanje izbranih raziskovalnih tez, vendar še zdaleč ne zadoščata, zato jima mora slediti faza interpretacije, vrednotenja in preverjanja rezultatov. Bibliografi ja Atkins , Sue, Jeremy Clear in Nicholas Oster, 1992: Corpus Design Criteria. Literary and Linguistics Computing 7/1. 1–16. Baker , Mona, 1993: Corpus Linguistics and translation studies: Implications and applications. Baker , Mona, G. Francis in E. Tognini-Bonelli (ur.): Text and Technology: In honour od John Sinclair . Amsterdam: John Benjamins. 17–45. Baker , Mona, 1995: Corpora in Translation Studies. An Overview and Suggestions for Future Research, Target 7(2). 223-43. Baker , Mona, 1996: Corpus-based translation studies: Th e challenges that lie ahead. Somers, Harold (ur.): Terminology, LSP and Translation. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. 175–186. Biber , Douglas, 1993: Representativeness in Corpus Design. Literary and Lingu- istic Computing 8/4. 243–257. Biber , Douglas, Conrad, Susan in Reppen, Randi, 1998: Corpus Linguistics: Inve- stigating Language Structure and Use. Cambridge: Cambridge University Press. Christ , Oliver. 1994: A modular and fl exible architecture for an integrated corpus query system. COMPLEX’94, Budimpešta. Corpas Pastor , Gloria in Seghiri, Miriam, 2007: Specialized Corpora for Tran- slators: A Quantitative Method to Determine Representativeness. Translation Journal, št. 11/3, http://accurapid.com/journal/41corpus.htm. (Dostop 7. 9. 2009) Dickinson , Marcus, 2009: Študijska gradiva za seminar Corpus Linguistics, Uni- versity of Indiana, http://jones.ling.indiana.edu/~mdickinson/09/615/. (Do- stop 7. 9. 2009) Erjavec , Tomaž, 1997: Računalniške zbirke besedil. Jezik in Slovstvo, 42/2–3. 81–96. Erjavec , Tomaž, 2003: Označevanje korpusov. Jezik in slovstvo. 48/3–4, 61-76. Erjavec , Tomaž, Camelia Ignat, Bruno Pouliquen in Ralf Steinberger (ur.), 2005: Massive multi-lingual corpus compilation: Acquis Communautaire and to- tale. Proceedings of the 2nd Language & Technology Conference, April 21–23, 2005, Poznan, Poland. 32–36. Eskola , Sari, 2004: Untypical frequencies in translated language. Mauranen , Anna in Pekka Kujamäki (ur.) Translation Universals – Do Th ey Exist? Amster- dam/Philadelphia: John Benjamins. 83–99. Gorjanc , Vojko, 2005: Uvod v korpusno jezikoslovje. Domžale: Izolit. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 107 GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV Hiemstra , Djoerd, 1998: Multilingual domain modeling in Twenty-One: Au- tomatic creation of a bidirectional translation lexicon from a parallel corpus. Coppen, Peter-Arno, Hans van Halteren in Lisanne Teunissen (ur.): Procee- dings of the eighth CLIN meeting. 41–58. Kenny, Dorothy , 2001: Lexis and Creativity in Translation: A corpus-based study. Manchester: St Jerome. Kilgarriff , Adam, 2001: Comparing Corpora. International Journal of Corpus Linguistics, 6 (1). 1–37. Kožuh , Boris, 2008: Statistične metode v pedagoškem raziskovanju. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Krek , Simon, Kilgarriff , Adam, 2006: Slovene Word Sketches. Zbornik konference ISJT06 (Jezikovne tehnologije). Ljubljana: Institut Jožef Stefan. Laviosa , Sara, 2002: Corpus-based Translation Studies: Th eory, Findings, Applicati- ons. Amsterdam: Rodopi. Leech , Geoff rey, 2004: Adding Linguistic Annotation. Wynne, Martin (ur.): De- veloping Linguistic Corpora: a Guide to Good Practice. Oxford: Oxbow Books. 17–29. http://ahds.ac.uk/linguistic-corpora/ (Dostop 14. 8. 2009). McEnery , Tony in Andrew Wilson, 2001: Corpus Linguistics. Edinburgh: Edin- burgh University Press. Och , Franz Josef in Hermann Ney, 2003: A Systematic Comparison of Various Statistical Alignment Models. Computational Linguistics, 29/1. 19–51. Olohan , Maeve, 2004: Introducing Corpora in Translation Studies. London: Routledge. Quirk , Randolph, 1992: On Corpus Principles and Design. Svartvik, Jan (ur.) Directions in Corpus Linguistics. Proceedings of Nobel Symposium 82, Stockholm, 4– 8 August 1991, Berlin/NewYork: Mouton de Gruyter. 457–469. Sinclair , John, 2003: Reading Concordances: An Introduction. London: Long- man. Sinclair , John, 2005: Corpus and Text – Basic Principles. Wynne, Martin (ur.) Developing Linguistic Corpora: a Guide to Good Practice. Oxford: Oxbow Bo- oks. 1–16. http://ahds.ac.uk/linguistic-corpora/ (Dostop 14. 8. 2009). Stubbs , Michael, 2001: Words and Phrases. Oxford: Blackwell Publishing. Stubbs , Michael, 2002: Two quantitative methods of studying phraseology in English. International Journal of Corpus Linguistics. 7, 2. 215-44. Tiedemann , Jörg, 2003: Recycling Translations – Extraction of Lexical Data from Parallel Corpora and their Application in Natural Language Processing. Doktorska disertacija, Studia Linguistica Upsaliensia 1. Tognini-Bonelli, Elena, 2001: Corpus Linguistics at Work. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. Toury , Gideon, 1995: Descriptive Translation Studies and Beyond. Amsterdam/ Philadelphia: John Benjamins. Tymoczko , Maria, 2000: Translation and political engagement: Activism, soci- 108 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU GRADNJA IN ANALIZA KORPUSOV al change and the role of translation in geopolitical shifts. Th e Translator 6. 23–27. Vintar , Špela, 2008: Corpora in Translation: A Slovene Perspective. Journal of Specialized Translation, Issue 10. http://www.jostrans.org/issue10/art_vintar. php SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 109 RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA RRaziskovanje govorjenega jezika Jana Zemljarič Miklavčič Th e present chapter focuses on spoken language, or more precisely, spontane-ous speech. Spoken language is a topic explored by a subfi eld of translation studies: in this context, it is necessary to use an established research and termi-nological framework. In the past, spoken language was neglected by traditional linguistic research which centred above all on written language, a language variety considered to be of high status and culturally prestigious. A change in the perspective in recent decades meant that the linguistic approach changed as well. Interest in spoken language has been growing and technological ad-vances have greatly improved the research methodology. It is the purpose of this chapter to provide an introduction and a more detailed defi nition of the subject for those researchers who wish to deal with spoken language in the con-text of translation studies. A further purpose is to present the possibilities and limitations in spoken language data collection and various approaches used in transcribing speech and non-speech events. Ključne besede: govorjeni jezik , spontani govor , govorni korpusi , zapisovanje govora , (ne)standardni jezik 110SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA V pričujočem poglavju se podrobneje ukvarjamo z govorjenim jezikom oziroma s spontanim govorom. Prevodoslovje se namreč v določenem delu svojih raziskav ukvarja tudi z govorjenim jezikom, za kar potrebuje izdelan znanstveni oz. termi- nološki aparat. Govorjeni jezik je bil tradicionalno zanemarjeno področja jeziko- slovnega raziskovanja, v nasprotju s pisnim jezikom, ki je bil kulturno in statusno prestižna vrsta. Spremenjena jezikoslovna fi lozofi ja zadnjih desetletij je ta pogled spremenila, zanimanje za govorjeni jezik med raziskovalci raste, s tehnološkim razvojem pa so se bistveno izboljšale tudi možnosti za njegovo raziskovanje. Namen poglavja je raziskovalcem, ki se bodo v okviru prevodoslovnih študij ukvarjali z govorjenim jezikom, približati in podrobneje defi nirati predmet opazovanja, predstaviti možnosti in omejitve pri zbiranju gradiva ter različne načine zapisova- nja govora in dogodkov, ki spremljajo govor. V uvodnem delu je na kratko predstavljeno raziskovanje govorjenega jezika na Slo- venskem; pozornost je usmerjena predvsem na raziskave, ki glede na obravnavano gradivo, metodologijo in fi lozofi jo pomenijo nov pristop v raziskovanju govorjene slovenščine. Predstavljen je pomen govornih korpusov in nekateri najbolj znani referenčni govorni korpusi . Sledi obravnava temeljnih pojmov in razmislek o možni taksonomiji govorjenih besedil. Nadaljevanje je posvečeno problematiki zapisovanja govorjenega jezika in s tem povezane avtentičnosti govora. V zadnjem delu razprave so predstavljene nekatere možnosti za analizo govorjenega jezika, ki jih je omogočil Učni korpus govorjene slovenščine, skupaj s poskusom interpretacije izluščenih podatkov. Celovitejši opis govorjene slovenščine zaenkrat ostaja še stvar prihodnosti. 1. RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA NA SLOVENSKEM Za raziskave govorjenega jezika v preteklosti je bilo značilno, da so opazovale predvsem odstope od knjižne norme (kadar ni šlo za dialektološke študije). Na tak način je govorjeni jezik obravnavan tudi v osrednjih jezikovnih priročnikih: opis »splošno- in knjižnopogovornega jezika« ter »pokrajinskih pogovornih jezi- kov« v Slovenski slovnici obsega osem strani (Toporišič 20004: 16−23), kar predstavlja približno 1 odstotek cele slovnice; razmerje nazorno kaže, kakšen delež je bil govorjenemu jeziku, ki predstavlja večji del človeške komunikacije, dodeljen znotraj temeljnega jezikovnega opisa. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika so besede, ki so jih leksikografi prepoznali kot neknjižne, označene s kvalifi katorji, ki »kažejo na normo knjižnega jezika ali opozarjajo na razmerje do nje« (SSKJ I, XVIII): npr. stilno-plastni ( nar., pog., nižje pog.), ekspresivni ( nizko, vulg.) in posebni normativni ( neprav. in neustal.).36 Tudi SP 2001 vrednoti besedišče 36 Kvalifi kator pog. ima 3344 izrazov ali posameznih pomenov (npr. a, adijo, aja, apezejevec, arduš, baby itd.), od tega 543 kvalifi kator nižje pog. (med njimi afna, bolovati, britof, cagavec, džumbus, fentati, fris itd.). Z nizko je označenih okrog 200 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 111 RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA s številnimi kvalifi katorji, ki so razvrščeni v naslednje skupine: socialnozvrstni, funkcijskozvrstni, čustvenostni, časovni, pogostnostni, uvedene pa so tudi splošne normativne oznake prepovedano, nepravilno in odsvetovano.37 Med starejšimi razpravami poskus celovitejše obravnave govorjenega jezika predstavlja razprava Vprašanja govorjenega jezika (Pogorelec 1965). Avtorica se dotakne vseh jezikovnih ravnin, pa tudi okoliščin oz. situacijskega konteksta ter odnosa med govorci, zaradi omejenih tehničnih možnosti pa razprava osta- ja bolj ali manj na ravni hipotetičnega razmisleka. Med odmevnejše razprave v zadnjem desetletju sodijo Govor celjskega predmestja Gaberje (Škofi c-Guzej 1998), Jezikovno načrtovanje govorjenega jezika pri Slovencih (Pogorelec 1998), Govorjeni knjižni jezik v televizijskih dnevnoinformativnih oddajah (Verovnik 2004), Nekateri vidiki zvrstnosti govorjenega diskurza s stališča poslušalca (Vogel 2004), Podoba in funkcija govorjenega knjižnega jezika glede na neknjižne zvrsti (Tivadar 2004) in druge. Novejše raziskave izkoriščajo sodobne možnosti raziskovanja; tako npr. Vitez in Zwitter Vitez (2004) z računalniškimi orodji raziskujeta prozodične lastnosti spontanega govora. Korak naprej predstavljata tudi doktorski disertaciji, ki temeljita na gradivu, posnetem posebej za namen raziskav, pri transkribiranju posnetkov pa ohranjata specifi čne (tudi fonetične in deloma prozodične) lastnosti govora; to sta Vpliv besedilne vrste na uresničitev skladenjskih struktur (primer narativnih besedil v vsakdanjem spontanem go- voru) Mojce Smolej (2006) in Analiza diskurza kot podpora sistemom strojnega simultanega prevajanja govora Darinke Verdonik (2006).38 Uveljavitev korpusnega pristopa pri raziskovanju govorjenega jezika je predstavljena v monogra- fi ji Govorni korpusi (Zemljarič Miklavčič 2008a), s fonetičnimi značilnostmi govorjenega jezika se ukvaraja disertacija Kakovost in trajanje samoglasnikov v govorjenem knjižnem jeziku (Tivadar 2008), širši humanistični pogled na go- vorjeni jezik (poleg jezikoslovnega) pa predstavljajo Spisi o govoru (Vitez (ur.) 2008). Kljub naraščajočemu številu in vplivu razprav s področja govorjenega jezika pa o celostnem opisu govorjenega jezika, posebej spontanega govora, v slovenščini zaenkrat še ne moremo govoriti; ta bo predvidoma lahko nastal šele na podlagi referenčnega govornega korpusa. izrazov oz. pomenov (aufbiks, baba, crkavati, debeloritnik itd.), neprav. 27 (tu gre predvsem za skladenjske zveze - brez da, izgubiti na privlačnosti/vrednosti, delovno mesto, za katerega je potrebno ..., upravljati s skladom itd.). 37 Prepovedano, npr. Rebulin (nam. Rebulov), nepravilno, npr. tolíko, gospej (nam. tóliko, gospe) in odsvetovano, npr. dvomiti v ... (nam. dvomiti o ...). 38 Kasneje monografi ja - Jezikovni elementi spontanosti v pogovoru (Verdonik 2007). 112 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA 2. VLOGA KORPUSOV PRI RAZISKOVANJU GOVORJENEGA JEZIKA Kljub temu, da je korpusni pristop v jezikoslovju dandanes najširše priznan, ga vsi raziskovalci ne razumejo na enak način. T. i. delni korpusni pristop metodo korpusne analize uporablja samo kot podporo tradicionalnemu strukturalističnemu jezikoslovju, korpusnega jezikoslovja pa ne vidi kot samostojne jezikoslovne vede z lastnim teoretičnim izhodiščem (Gorjanc 2005: 185). Nasprotno popolni kor- pusni pristop uporabo korpusa narekuje neodvisno od uveljavljenih jezikoslovnih teorij in interpretacij; pri tovrstnem razumevanju korpusnega jezikoslovja »opazovanje jezikovnih podatkov vodi v oblikovanje hipotez, nadalje v posploševanje in nazadnje v oblikovanje teoretičnih stališč oz. trditev« (Tognini-Bonelli 2001: 85). Vloga jezikoslovca v tem procesu je neizpodbitna: v vseh fazah sodeluje s svojim znanjem, izkušnjami in zmožnostjo interpretiranja (ibid.). Glede na to, da gre pri opisovanju govorjenega jezika za celostno dokaj neraziskano podro- čje, je bil popolni korpusni pristop v številnih jezikovnih skupnostih prepoznan kot najboljša pot raziskovanja – v fi lozofskem in metodološkem pogledu. V tem smislu je treba razumeti tudi Teubertovo ugotovitev, da »je analiza govorjenega jezika tista, ki je prva zasidrala korpusno jezikoslovje kot disciplino, samostojno tudi v svoji teoretični težnji« (Teubert 1999). Tako je bil že najstarejši govorni korpus London-Lund ( London-Lund Corpus), ki nastal na podlagi korpusa Survey of English Usage (SEU), namenjen za preučevanje govorjene in pisane britanske angleščine odraslih govorcev in je služil kot vir za slovnico angleškega jezika A comprehensive grammar of the English language (Quirk et al. 1985). Govorni korpusi so elektronske zbirke transkribiranih posnetkov (predvsem) spontanega govora; s specifi čno metodologijo gradnje se oblikujejo kot podkorpusi referenčnih korpusov (govorni komponenti BNC, Th e Bank of English), lahko pa tudi kot samostojni korpusi ( Nizozemski govorni korpus, Švedski govorni kor- pus). Referenčni govorni korpusi so namenjeni predvsem opazovanju skladenj- sko-leksikalnih jezikoslovne lastnosti, prozodičnih pa le, če je korpus ustrezno označen. Korpusi za potrebe fonetično-fonoloških raziskav nastajajo drugače, do nedavnega predvsem kot studijski posnetki, zajemajo pa največkrat samo izbrane (in prebrane) stavke; imenujemo jih korpusi govora ali govorne zbirke (Gorjanc 2005, 8). Za razvoj govornih korpusov so bila odločilna osemdeseta in prva polovica de- vetdesetih let; v tem času so bili zgrajeni veliki govorni korpusi in oblikovane delovne skupine, ki so načrtovale enotno označevanje korpusov. Najprej so na- stali korpusi za vse različice angleškega jezika (britansko, ameriško, mednaro- dno), nato pa so začeli nastajati govorni korpusi tudi za druge jezike, poleg že omenjenih tudi govorna komponenta Češkega nacionalnega korpusa, C-ORAL- SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 113 RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA ROM (korpusni paket francoščine, italijanščine, španščine in portugalščine) in drugi. Med vsemi naštetimi je bil Britanski nacionalni korpus v devetdesetih letih najvplivnejši referenčni vir za gradnjo korpusov; s svojimi načeli gradnje in industrijskimi razsežnostmi produkcije je postavil temelje novemu obdobju gradnje govornih korpusov. Vendar pa je mlajšim načrtovalcem korpusov ča- sovni zaostanek petih ali desetih let prinesel tudi veliko tehnološko prednost: napredek jezikovnih tehnologij v tem obdobju je omogočil sinhronizacijo zvo- ka in transkripcij. V tem smislu za naprednejšega danes npr. velja Nizozemski govorni korpus: po velikosti je primerljiv z govorno komponento BNC (8-10 milijonov besed); raznovrstne oznake, od ortografske do fonetične in prozodične transkripcije, oblikoskladenjske in skladenjske oznake, poleg tega pa še sinhroni dostop do zvočnih posnetkov pa nizozemski korpus trenutno uvrščajo med vo- dilne govorne korpuse na svetu. V zadnjem desetletju je bila potreba po izdelavi govornega korpusa za slovenšči- no večkrat izražena. Na to so opozarjali sestavljalci prvega referenčnega korpusa FIDA (1998), pobude za gradnjo pa so prihajale tudi s strani drugih jezikoslov- nih in sorodnih vej, npr. dialektologije, analize diskurza in govornih tehnologij. Za raziskovanje govora je bil v letih 2004–2009 dostopen Učni korpus govor- jene slovenščine, ki je nastal v okviru doktorskega študija na Univerzi v Bergnu na Norveškem.39 Kljub omejenemu obsegu je bilo s pomočjo korpusa mogoče opazovati številne značilnosti govorjenega jezika, posebej tiste z visoko frekvenco pojavljanja. Rezultatov analiz zaradi neuravnoteženosti in relativno majhnega ob- sega korpusa ni mogoče posploševati na govor v slovenščini kot celoto, lahko pa na njih gradimo hipoteze, ki jih bo mogoče preverjati na referenčnem korpusu. Gradivo in opisi govorjenega jezika, ki bodo uporabljeni v nadaljevanju razprave, so sestavni del Učnega korpusa govorjene slovenščine. Leta 2008 so bila v okviru projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku (2008−2013)40 zagotovljena sredstva za izgradnjo referenčnega govornega kor- pusa slovenščine v obsegu 1 milijon besed, s čimer so bili natanko desetletje po prvem pozivu izpolnjeni pogoji za začetek gradnje. Trenutno poteka snemanje, transkribiranje in označevanje posnetkov na celotnem območju, kjer se strnjeno govori slovenski jezik. Gradnja korpusa ima tri osnovne cilje: – zajeti vzorčne primere različnih govorjenih besedil v različnih situacijah, – zajeti govorjena besedila demografsko reprezentativnega vzorca govorcev, – zajeti predvsem tiste govorne situacije, v katerih so uporabniki jezika najpogo- steje produktivno-receptivno udeleženi. 39 Učni korpus je podrobneje opisan v Zemljarič Miklavčič 2008a; zaradi težav s strežnikom na Univerzi v Bergnu korpus od junija 2009 ni več dostopen. 40 http://www.slovenscina.eu/Vsebine/Sl/Domov/Domov.aspx 114 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA Referenčni govorni korpus za slovenščino bo javnosti predvidoma dostopen ko- nec leta 2010, predstavlja pa samo enega izmed delnih ciljev projekta; skupaj z nadgrajenim referenčnim korpusom pisnega jezika naj bi služil kot izhodišče za prenovo temeljnih jezikovnih priročnikov, in sicer slogovnega priročnika, leksi- kalne baze in pedagoške korpusne slovnice. Čeprav so govorni korpusi postali temeljni vir za raziskovanje govorjenega jezi- ka, pa pri analizi govorjenih besedil nikakor ne smemo pozabiti na pomen celih besedil. Posamezne pojave lahko namreč raziskujemo predvsem ali samo na ravni besedila, npr. nekatera kohezivna sredstva, ponavljanja, popravljanja, prozodične lastnosti, prekrivni govor in drugo. V tem smislu je ob gradnji govornega korpusa smiselno načrtovati tudi zbirko besedil, dostopnih v avtentični in transkribirani obliki, saj se na ta način izognemo podvojenemu zbiranju gradiva. Razmerje med besedilom in korpusom na zanimiv način vzpostavlja Tognini Bonelli (2001: 3). Ugotavlja, da korpusno analizo lahko razumemo kot raziskovanje jezika, kakor je realiziran v besedilih. To pomeni, da korpusno jezikoslovje izhaja iz istih predpo- stavk kot besediloslovje (besedilo je glavni nosilec pomena); kljub temu gre za dva pristopa k raziskovanju, ki se razlikujeta v več pogledih: BESEDILO KORPUS beremo kot celoto beremo kot fragment beremo horizontalno beremo vertikalno beremo zaradi vsebine beremo zaradi vzorcev beremo kot enkratni dogodek iščemo ponavljajoče se dogodke beremo kot individualno dejanje beremo kot primere družbene prakse je primer parole omogoča vpogled v langage je koherenten komunikacijski dogodek je nekoherenten komunikacijski dogodek Slika 1: Besedilo in korpus (Tognini Bonelli 2001: 3) Za raziskovanje govorjenega jezika sta, enako kot velja za pisni jezik, pomembna oba pristopa. Zbiranje gradiva pri raziskovanju govorjenega jezika poteka v dveh korakih: najprej snemanje, nato zapis posnetega gradiva. Ob tem se zastavlja vprašanje avtentičnosti: zavedanje govorcev, da se njihovo govorjenje snema, zagotovo vpli- va na njihovo produkcijo; najbolj avtentične posnetke govora bi dobili, če bi snemali brez vednosti govorcev. To žal ni mogoče, saj je tajno snemanje pri nas (in podobno tudi drugod) prepovedano in kaznivo.41 Na podlagi posnetkov sponta- nega govora, narejenih za Učni korpus govorjene slovenščine, in nekaterih tujih 41 Kazenski zakonik RS (KZ-UPB1), http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200495&stevilka=4208. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 115 RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA izkušenj lahko sklepamo, da govorci dokaj hitro pozabijo na mikrofon in govorijo popolnoma neobremenjeno, sem ter tja pa se na mikrofon spet spomnijo, kar je razvidno iz njihovih reakcij. Zaradi zakonskih določil moramo biti pripravljeni na to, da pri analizi govorjenega jezika nikoli (vsaj zaenkrat) ne bomo razpolagali s stoodstotno avtentičnim gradivom – v tem smislu je torej spontani govor za raziskovalce neulovljiv. 3. VRSTE GOVORJENIH BESEDIL Z naraščanjem zanimanja za raziskovanje govorjenega jezika se utrjuje, deloma pa tudi na novo vzpostavlja izrazoslovje obravnavanega področja. Govorjeni jezik nam pomeni vrsto jezika, ki jo defi nira prenosnik, torej tisto, kar govorimo oz. slišimo, v nasprotju s pisnim jezikom. Vendar ta defi nicija ni dovolj natančna: opredeliti se je treba tudi do stopnje spontanosti govora. Kadar govorimo o go- vorjenem jeziku, pogosto mislimo na spontani govor , pri čemer gre lahko za različne stopnje spontanosti, od povsem nepripravljenega do pripravljenega govora. Branih besedil v tem smislu ne razumemo kot govorjeni jezik , saj gre samo za ora- lizacijo pisnega jezika. Kot enoto govorjenega jezika pogosto uporabljamo izraz govorjeno besedilo, nekateri tudi govorjeni diskurz (npr. Verdonik 2006); govorjeno besedilo mora, enako kot pisno besedilo, zadostiti sedmim merilom tekstualnosti (de Beaugrande in Dressler 1981, 3). V nasprotju z razmeroma enotnim knjižnim jezikom obstajajo številne podobe govorjenega jezika. Razlike nastanejo po eni strani zaradi demografskih značilnosti govorcev, npr. regijske pripadnosti, starosti in izobrazbe; ti dejavniki dokazano vplivajo na razlike v govoru. Vsak posameznik lahko znotraj svojih demograf- skih okvirov producira različne oblike govorjenega jezika – glede na okoliščine sporočanja, odnos do sogovorcev, prenosnik, namen in drugo. Govorjena bese- dila se tako razlikujejo vsaj glede na: – stopnjo spontanosti: spontani, pripravljeni, brani govor, – število govorcev: monolog, dialog, multilog, – okoliščine: javno, zasebno, uradno, neuradno – govorni položaj: formalni, neformalni, – prenosnik: osebni stik, telefon, mediji, internet – namen besedila. Posameznih besedil ni vedno lahko uvrstiti v posamezno kategorijo, saj so meje med njimi zabrisane. Kategorija uradno/neuradno se ne prekriva s pojmoma javno/zasebno, saj imamo uradna in neuradna besedila tako znotraj javnih kot znotraj zasebnih besedil. V slovenskem jezikoslovju na podoben razmislek naletimo pri novejši klasifi kaciji zvrsti govorjenih besedil (Vogel 2004: 461), kjer 116 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA avtorica razlikuje med “javnimi govornimi nastopi, javnimi pogovori (pogovori pred javnostjo), uradnimi zasebnimi pogovori in neuradnimi zasebnimi pogo- vori.” Da je defi nicija javnega/zasebnega v govoru nujno potrebna, ne pa tudi zadostna, potrjuje tudi Kranjc (1996/97: 308): »Poleg javnosti/zasebnosti je treba upoštevati tudi družbeno distanco med sogovorcema, njuno starost in to, ali sta prijatelja ali le bežna znanca, skratka, pozorni moramo biti na sociolingvistične danosti /.../.« Avtorica v bistvu govori o formalnem in neformalnem govornem položaju znotraj javnega in zasebnega govora, z drugimi besedami: »Govorne položaje ločujemo na formalne in neformalne. V obeh vrstah govornih položajev pa se lahko odvija javni ali zasebni diskurz« (ibid.). Razmerje med govorcema pogosto označujemo z izrazoma formalno/neformal- no. Formalnost/neformalnost govornega položaja po Kranjc (1996/1997: 309) določa “socialna razdalja med govorcema ter njun status in vloga v družbi.” Sigley v študiji o formalnosti besedil (1997: 206–208) pojasnjuje, da pojem formalnosti lahko razumemo kot situacijski kontekst (tu lahko opazujemo vzrok), lahko pa gre za jezikovno dejstvo (tu opazujemo jezikovno izbiro, ki je posledica situacijske formalnosti, pri nas npr. vikanje). Obenem velja, da jezikovni podatki ne merijo oz. ne izkazujejo vedno ustrezno formalnosti situacije, in obratno, na podlagi formalnosti situacije ne moremo zanesljivo predvidevati, kakšne učinke bo imela na jezik govorcev. Sigley nadalje navaja situacijske dejavnike, ki vplivajo na stopnjo formalnosti: Formalno Neformalno visoka, pomembna družbena vrednost dogodka nizka, nepomembna vnaprej določena struktura govornega dogodka prosta javno, institucionalno okolje domače, zasebno tujci udeleženci, intimen odnos, socialne vloge odnos, vloge individualne osebe informativni namen dogodka interakcija abstraktna, specifi čna, zasebna, splošna, tema vnaprej določena nedoločena Slika 2: Situacijski dejavniki formalnosti (Sigley 1997: 209) Gre za zapleten preplet mehanizmov, ki jih nezavedno pregledujejo človeški mo- žgani, ko se človek odloča za izbiro jezikovnih sredstev. Kar zadeva slovensko jezikovno situacijo, lahko k Sigleyjevi shemi dodamo vsaj še en demografski dejavnik – starost udeležencev; ta v še tako neformalnih okoliščinah lahko vpliva na izbiro formalnega jezikovnega sredstva – vikanja. Vprašanje je, v kolikšni SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 117 RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA meri se med seboj prekrivajo pojmi uradno/neuradno in formalno/neformalno; v slovenski jezikoslovni teoriji, kot smo videli, ni enotnega pojmovanja teh izrazov. Načeloma naj bi uradne okoliščine pogojevale večjo mero formalnosti go- vora, neuradne okoliščine pa ravno nasprotno. Obenem pa vemo, da v realnem govoru ni vedno tako: analize empiričnega gradiva bodo lahko pokazale, kdaj in kakšna so odstopanja, morda pa tudi, na kakšen način odstopanja vplivajo na sporazumevanje. Posebno problematiko predstavlja segmentiranje govorjenih besedil. Večina pisnih (knjižnih) besedil je strukturiranih po standardiziranih načelih in jih lahko razdelimo na manjše enote, kot so poglavja, odstavki, povedi in stavki. Naslovi, ločila in različna tipografska orodja še nadalje strukturirajo pisna besedila in jim dajejo prepoznavno obliko. Popolnoma drugače pa je pri govorjenih besedilih: tu gre za bolj ali manj strnjen dogodek v času, ki ga je težko razdeliti na manjše enote. Segmentacija govorjenih besedil poteka na podlagi prozodičnih lastnosti govora, bodisi na podlagi tonskih enot ali pa zgolj premorov v govoru in menjav govor- cev. V zvezi z enoto govora najpogosteje govorimo o izjavah: »Praviloma gre za enoto govora, izgovorjeno med premoroma, običajno tudi med vdihom govorca« (Verdonik 2006: 50). Tako defi nirana izjava je predvsem prozodična enota go- vora, kljub temu pa je pogosto tudi »skladenjsko-semantično zaokrožena enota« (ibid.), čeprav to ni pogoj. Vitez in Zwitter Vitez (2004: 8) ob analizi spontanega govora ugotavljata, da je »opredelitev analiziranih govornih enot v osnovi uskla-jena z negramatikalnimi.« Izjava kot najmanjša enota spontanega govora je torej prozodična in ne nujno skladenjsko-semantična enota. 4. ZAPISOVANJE GOVORJENIH BESEDIL Tudi naslednji korak pri zbiranju gradiva za analizo govorjenih besedil, zapis go- vora, predstavlja svojevrstno problematiko na različnih ravneh. Temeljno vodilo zapisovalcev govora bi moralo biti ohranitev čim več značilnosti govorjenega je- zika. Obstajajo različne vrste transkripcij in raziskovalci se med njimi odloča- jo glede na vrsto in namen raziskave: kogar zanimajo predvsem ponavljajoči se (skladenjski) vzorci v jeziku, pogostnost pojavljanja ter pomeni besed, ne bo po- treboval fonetične transkripcije, ampak bo zanj bolj pomembna (velika) količina transkribiranega gradiva. Fonetik nasprotno potrebuje manjšo količino podatkov, vendar morajo biti ti mnogo bolj podrobno transkribirani v smislu prozodije in akustične realizacije. Za sociolingvistiko in analizo diskurza so spet bistvene in- formacije o okoliščinah in sobesedilu. Večje količine gradiva je najlažje transkribirati po načelih t. i. ortografske transkripcije, ki za zapisovanje govorjenih besedil uporablja standardni (knjižni) zapis besed, kadar ta obstaja. Fonemska transkripcija temelji na zapisu izgovorjenih fonemov, pri čemer upošteva izgovor besed v 118 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA kontekstu ter tudi morebitno izpuščanje ali dodajanje fonemov; še podrobnejša, fonetična transkripcija, si prizadeva natančno zapisati, kaj in kako je govorec izgovoril, tudi z variantami fonemov;42 ločuje vse segmente govora, ki so prepoznavni kot samostojne enote na sliki akustičnega valovanja ali na spektrogramu. Spodaj so prikazani različni načini transkribiranja – najprej ortografska (poknji- žena) transkripcija, nato fonemska in nazadnje fonetična transkripcija po sistemu SAMPA: G19: sem pa danes spila že kakšne tri kofete G20: jaz sem ga dopoldne enega sem kuhal potem sem pa nič potem pa ko je enkrat ko imaš tukaj prištimano ko je enkrat potem {neraz} ne kaj pa križanka pa kavica pa cigaret pa vse sorte G19: s m pa dôns spila že êne tri koféte G20: j s s m ga dopóudne ênga s m kuhou po s m pa n č po pa k je ênkat k maš tlê prštiman k je ênkat pol {neraz} ne ka pa križanka pa kavica pa cigarét pa vse sórte G19: s@m pa “dO:ns “spi:la Ze “E:ne “tri: ko”fe:te G20: j@s s@m ga do”po:Udne “E:nga s@m “ku:hoU po s@m pa “n@tS po pa k@ je “E:Nkat k “ma:S “t_lE: p@r”Sti:man k je “E:Nkat “pO:l’{neraz} ne ka pa “kri:ZaNka pa “ka:vica pa tsiga”re:t pa WsE “so:rte Prvi način je za zapisovanje najlažji, saj je uporabljen standardni črkopis; slaba stran takega zapisa je, da so izgubljene številne imanentne lastnosti govorjenega jezika; druga dva zapisa govoru bolj dosledno ustrezata, vendar sta zaradi poseb- nih znakov zahtevna za zapisovanje. Nobeden izmed navedenih zapisov se torej ne zdi vsestransko primeren za zapisovanje spontanega govora, zato je bilo po- trebno poiskati ustreznejšo rešitev. V nekaterih novejših razpravah o govorjenem jeziku se zato srečujemo s pro- blematiko zapisa govora. Verdonik (2006: 69) v analizi telefonskih pogovorov, opravljenih med turistično agencijo in strankami,43 pri zapisu govorjenih besedil sledi priporočilom EAGLES.44 Besedilo je zapisano »ortografsko, skladno s knjižnim standardom − to pomeni, da so tudi pogovorno, narečno, površno ipd. izgovorjene besede zapisane tako, kot je predvideno v knjižnem standardu, ne tako, kot so dejansko izgovorjene.« Izjema pri tem so naslednje besede: 42 Najpogosteje v mednarodni računalniški fonetični abecedi SAMPA, http://www.phon.ucl.ac.uk/home/sampa/index.html. 43 Turistična agencija se nahaja v Mariboru. 44 Expert Advisory Group on Language Engineering Standards, http://www.ilc.cnr.it/EAGLES/home.html. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 119 RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA – pogovorni nedoločnik je prepisan brez končnega –i, če je tako izgovorjen, – mogli v pomenu morali, – najdli (od najti), – taki (v pomenu tak, takšen), – pol (v pomenu potem), – more (namesto oblike mora), – večih, večim (sklanjanje nesklonljive besede več). Vidimo lahko, kako raziskovalka v določenih primerih (zdi se, da gre v primerih z veliko frekvenco pojavljanja) odstopa od siceršnjega standardiziranega zapisa v prid ohranjanja avtentičnosti govora, saj predvideva, da s tem ohranja pomembne podatke za raziskovanje. Podobno Smolej za zapis govora uporablja »/.../ knjižni oz. ortografski zapis. Kljub odločitvi za knjižni zapis pa so pri transkribiranju upoštevane nekatere izjeme, ki niso skladne s standardnim slovarjem (SSKJ) − odločili smo se za tiste izjeme, ki so skupne vsem govorcem posnetih besedil45 in kljub drugačnosti od knjižnega zapisa ne otežujejo berljivosti« (Smolej 2006: 13). Izjeme v tem primeru so: – izguba nenagl. končnice -o pri samostalnikih srednjega spola ( mlek), – izguba glasu i pri deležnikih množinske oblike moškega sploa ( igral, spal) in izguba glasu o pri deležnikih srednjega spola ( dogajal), – izguba i-ja in u-ja v predponah in v osnovi ( prpravt, prjatu, drgač), – izguba končnice -i v dajalniku in mestniku ( men, pr men), – izguba nenaglašenega e in a v besedah ( clo, zlo), – ohranjeno ukanje v prednaglasnem zlogu ( utrok, purudnišnica), – deležnik na -l za moško obliko se razen izjemoma zapisuje z -u ( naredu) (Smolej 2006: 13−14).46 V tem primeru gre za nekakšen hibrid med ortografski in fonetičnim zapisom, ki pa je ustrezal namenu raziskave (skladenjske strukture v govoru). Smolej navaja tudi seznam t. i. besedilnih aktualizatorjev, ki prav tako niso del knjižnega jezika, v govoru pa so nepogrešljivo sredstvo vzpostavljanja kohezije in koherence ter medbesedilnosti. To so: – en (sredstvo nedoločnega uvrščanja v besedilni svet), – ta (v funkciji določnega člena in v deiktični vlogi), – tist (v deiktični vlogi in drugo), – un (splošno znana referenca in drugo). Ko zapisujemo govorjeni jezik , prestopamo v kod, ki so ga do nedavnega strogo obvladovala pravila, kar v zapisovalcih še vedno prikrito deluje na intuitivni ravni. Zapisovanje (za knjižni jezik) nestandardnih besed in oblik od nas pravzaprav 45 Posnetki so nastali v Ljubljani. 46 V nadaljevanju so navedene besede, ki se kljub drugačnemu izgovoru zapisujejo knjižno, npr. jaz, brat, zdaj, predlog v itd. 120 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA terja, da najprej defi niramo, kaj je v jeziku standardno. S pojemom jezikovnega standarda se je pri nas mdr. ukvarjal Skubic , ki pojem defi nira na dva načina: “Izraz ima potencialno dva pomena: (1) jezik določene kakovosti, ki jo je treba doseči (jezik kot merilo), ter (2) najbolj običajna, splošno uveljavlje-na različica jezika jezika (standard kot običajnost). V prvem pomenu, ki je v literaturi najpogostejši, je ta izraz najbliže v slovenščini uveljavljenemu izrazu knjižni jezik /…/ Večkrat pa se v slovenskem jezikoslovju ta izraz uporablja v tem drugem smislu (običajni jezik, lahko npr. določene druž- bene skupine ali občila (Pogorelec 1967, 1982), in takrat z izrazom knjižni jezik seveda ni prekriven. Zdi se, da v zadnjem času pojem pravopisne kodifi kacije pri mlajših, korpusno usmerjenih slovenskih jezikoslovcih im- plicira nekakšno sintezo obeh pomenov − ko naj bi jezikoslovec na podlagi dejansko najbolj razširjene rabe posplošil pravilo in ga povzdignil v kako- vostno normo, torej iz standardnega jezika v drugem v standardni jezik v prvem pomenu” (Skubic 2004: 211). Razumevanje standarda v prvem pomenu za govorjeni jezik pride v poštev samo v določenih govornih položajih. Za pisni jezik je še do nedavnega veljalo, da ima- mo en sam standard; z razvojem novih tehnologij in vzpostavitvijo elektronskih komunikacijskih kanalov (SMS, elektronska pošta, forumi, klepetalnice, blogi itd.) se je to razumevanje močno relativiziralo. Sedaj se tako v govorjenem kot v pisnem jeziku standard v pomenu zahtevane kakovosti lahko pričakuje samo v določenih okoliščinah in govornih položajih, v vseh drugih okoliščinah in go- vornih položajih pa je raba določene oblike, leksema ali skladenjske strukture lahko povsem običajna (standardna v drugem pomenu besede), odstopa pa od meril, ki veljajo za standard v prvem pomenu besede, to je kodifi cirani knjižni jezik. Odstopi od idealne (predpisane) normativne izreke in zapisa v teh položajih predstavljajo poglavitne prvine jezikovne realnosti (Stabej in Vitez 2000: 80), in jih je kot take treba tudi razumeti, brez nenehnega sopostavljanja nasproti nor-mativnemu predpisu. Kolikor lahko sklepamo iz dosedanjih razprav, se odločitev o tem, kaj je “nestan- dardno”, raziskovalcem vsiljuje na intuitivni ravni, kar seveda ni v skladu s fi lozo-fi jo korpusnega jezikoslovja. Verdonik v svoji razpravi označuje nekatere besede in oblike kot “pogovorna oblikoslovno-skladenjska raba oz. pogovorni izraz”, npr. boste mi dal, tam en hotelček, pa morate vedet, lahko pokličete čez enih pet minut, če slučajno vejo na ministrstvu, pa se mogoče pol čujeva, te pa dorečema pozneje, se pomenima, toto animacijo, šalter, ziher, fajn, glih, garantiram, duplih rezervacij, brezveze, nonstop, gor na spletni strani itd. (Verdonik 2006: 180−223). Kot lahko vidimo, so označene besede in oblike nestandardni izrazi, seveda v odnosu do knjižnega standarda; v pogovornem jeziku so nekatere navedene besede in oblike SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 121 RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA povsem nevtralne, nekatere pa občutimo kot pokrajinsko (narečno) obarvane. Verdonik ne pojasnjuje kriterija, po katerem je nastal ta seznam; predvidevam, da na podlagi avtoričine jezikovne intuicije. Podobno so bile pri transkribiranju Učnega korpusa govorjenega jezika v prvi fazi nekatere besede označene kot ne- standardne, npr. angažma, benz, cajt, carsko, dek, dila, dofi lati, faks, fi la, fora, frej, ful, furajo, gužva, v iber hudih, jabki, jabčki, jebala ... (Zemljarič Miklavčič 2008a: 157), kar kaže, kako težko je pravzaprav sprejeti nov zorni kot opazovanja jezika – ne več v odnosu do knjižnega jezika, ampak neodvisno od njega. Zdi se, da so bili ti nekoliko obotavljajoči se koraki zapisa govora potrebni, da se je postopno izoblikovala zavest o neodvisnem zapisovanju pogovornega jezi- ka. Pri transkribiranju za referenčni govorni korpus, ki nastaja v okviru projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku (prim. op. 5), je tovrstni način označevanja nestandardnih besed v celoti presežen oz. ukinjen. Na prvem nivoju zapisa se poskuša čim bolje ohraniti glasovno podobo govora, in sicer z uporabo veljavnega slovenskega črkopisa. To pomeni, da se npr. v zapisu ohranjajo redukcije (glasovi, ki niso izgovorjeni, se ne zapisujejo) – tud, tko, mam, mislm, prjatlci, navm (ne bom) oz. se zapisujejo glasovi, kot so izgovorjeni – jest, pršu, vidu, pokrajinsko specifi čni fonemi pa se zapisujejo z najbližjimi ustreznimi črkami – šiest, šuola, hriem (primorsko grem); podrobneje je transkribiranje za referenčni govorni korpus predstavljeno v Zwitter Vitez et al. (2009). Poleg odločitve o vrsti transkripcije se je glede na namen raziskave potrebno opre- deliti tudi do zapisa besedilnih delov, ki so v pisnem jeziku nestandardizirani, vendar izrazito značilni za govorjeni jezik , npr. polverbalni ( mhm, polglasnik) in neverbalni zvoki ( smeh, kašelj), nedokončane besede, popravljanja, prekrivni govor, premori in drugo; pri tem je smiselno upoštevati mednarodne standarde in priporočila,47 znotraj teh pa iskati najprimernejše rešitve in prilagoditve. Vedno pa je treba imeti pred očmi predvsem ohranjanje avtentičnosti govora. 5. NEKATERE IMANENTNE ZNAČILNOSTI GOVORJENEGA JEZIKA Med govorjenjem zaznavamo tudi glasove in glasovne sklope, ki lahko imajo ko- munikacijsko funkcijo, pa niso besede ali vsaj ne polnopomenske besede; to so medmeti kot mhm, uaa, oh, pa tudi drugi glasovi, ki jih proizvaja človek med govorjenjem − smeh, tleskanje, vzdihovanje, kašljanje ipd. Razlikujemo polver-balne glasovne dogodke ( mhm)48 od neverbalnih dogodkov (vzdih). Kot smo vi- 47 Npr. TEI (Text Encoding Initiative) in EAGLES (Expert Advisory Group on Language Engineering Standards). 48 V Učnem korpusu govorjene slovenščine so se pojavili ajd, ah, aha, aja, ane, ej, evo, hjah, , m, jah, joj, m, ma, mah, mhm, no, oh in oja. 122 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA deli, večino glasovnih sklopov, ki se kot besedna vrsta uvrščajo med medmete (ali členke), v okviru sodobnih tokov analize diskurza opazujemo v vlogi diskurznih označevalcev (prim. npr. Verdonik 2006); gre za izrazito in pogosto lastnost go- vorjenega jezika, ki je v slovenščini zaenkrat še slabo raziskana. Spodaj je prikazan primer rabe diskurznega označevalca − besede ne v Učnem korpusu: mesecema se je ] per ne +G01+ ampak oni bojo ziher vedeli ga je ko je vozil se s kolesom ne +G01+ pa nima blatnika +G01+ ima je vpliv veš to je ob Adiži v bistvu ne +G01+ skozi od morja +G10+ glej Oslo Bergen je v bistvu daleč ne +G03+ [tako da ja zdaj je v +G03+ je v penziji ne +G03+ [ a to je domači no glej klele je Bergen ne +G03+ [čisto tukaj a zato obilo dežja [mhm] ne v Bergnu ne +G03+ a je scalo a to je tole ne +G10+ ne jaz mislim da je aja to pa ja valjda ne +G11+ na konteste se koliko jih sfuraš koliko ne +G11+ večinoma se park [ali pa] karkoli je kaj takega ne +G13+ [ja] +G11+ ker je to v bis pod resno misliš literaturo ne +G16+ [] se štejejo pač ti kako lahko ne +G17+ [ja ja zastopim] ki se itak sem gledal zdaj ko ta ∂m Vega ne +G17+ toži Mobitel [zakaj ne] zato ker računalnik ne [dela ali je kaj drugega se park fura ne [na kontestih] +G12+ [ja v Američan] a veš pizda ne [oni ki imajo] [ne Slika 3: Delni prikaz kolokacij besede ne iz neformalnih besedil UKGS49 Prikazanih je prvih 19 vrstic (10 %) od skupno 199, kolikor je pojavitev te be- sede v neformalnih besedilih korpusa. Vidimo lahko, da je ne 18-krat v funkciji diskurznega označevalca (po katerem skoraj brez izjeme sledi predaja besede), in samo enkrat v vlogi klasične nikalnice pred glagolom;50 to pomeni precejšnje prevrednotenje pomenske napolnjenosti obravnavane besede v neformalnih go- vorjenih besedilih. Naslednja lastnost govorjenega jezika, ki je knjižni (niti pisni) jezik ne pozna, so ponavljanja.51 Ta imajo v spontanem govoru lahko več funkcij. Poleg tega, da so sredstvo vzpostavljanja besedilne koherence (kadar npr. govorec ponavlja dele besedila v znak razumevanja ali strinjanja), imajo hkrati tudi vlogo kohe- zivnega sredstva. Eden izmed vzrokov, ki v spontanem govoru pogosto privede do nenačrtovanega ponavljanja, je pridobivanje časa: govorci so pogosto prisil- 49 Oznake G01-G17 so identifi kacijske oznake govorcev in stojijo pred njihovimi izjavami; v zgornjem izpisu kažejo, da je po besedici ne v vlogi diskurznega označevalca pogosto sledila predaja vloge. 50 Če pogledamo vse pojavitve v neformalnih besedilih, je približno ena četrtina pojavitev v funkciji nikalnice. 51 Oz. tam delujejo redundantno, če niso v ekspresivni funkciji. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 123 RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA jeni proizvajati svoje prispevke z minimalnim načrtovalnim časom; tega si lahko podaljšajo s ponavljanjem. Nadaljnje funkcije ponavljanj so še poudarek pomena leksema, poudarjanje trajanja dogodka, odprava nejasnosti, potrditev pravilnosti izjave, čustvena angažiranost govorca in druge; navedeni so nekateri primeri po- navljanj iz Učnega korpusa: (1) kar fajn dala sva za vsako sva dala petnajst jurjev (2) razlika je za najširšo javnost težko težko natančno dojemljiva (3) mora biti to kar udeleženec opazi mora biti pa veliko bolj lahkotno (4) [ja zdaj mogoče bi res lahko] mogoče ločili (5) kar se tiče kar se tiče tega ne kar se tiče ne pa da da na rezervo dudlajo vzorce i= in in skladen= in in in ne vem besede (6) ful je veter pihal ful ful ful (7) in se zelo zelo intenzivno učijo (8) to si mislila ja bravo bravo Poleg ponavljanj v skladnji spontanega govora lahko opazujemo tudi napačne začetke. Ti so eden izmed najočitnejših razlikovalnih elementov glede na pisni jezik. Termin označuje dogodek, ki se zgodi na ravni besede; govorec besedo začne, pa je ne dokonča − je prekinjen, si premisli, se zmoti itd. V slovenščini je pojav zaenkrat slabo raziskan, manjša raziskava na učnem korpusu pa je pokazala, da do prekinitev na ravni besede pogosteje prihaja v formalnih govornih položajih in da je delež napačnih začetkov v neformalnem govoru zanemarljiv (Zemljarič Mi- klavčič 2008b); eden izmed vzrokov za to je morda večja sproščenost in tekočnost neformalnega govora. V formalnem govoru govorci tvorijo daljše in zahtevnejše sintaktične strukture, zato potrebujejo več časa za načrtovanje govora; zaradi zah- tevnosti formulacij so tudi napačni začetki pogostejši. V neformalnih besedilih je do napačnih začetkov prišlo v primerih, ko so nastopile zunanje motnje pogo- vora in v primerih, ko so se govorci pogovarjali o vsebinsko zahtevnejših temah (konkretno o umetnosti, politiki itd.). Za potrditev te hipoteze bi bilo potrebno analizirati večjo količino gradiva. Popravljanja so razširjena kategorija napačnih začetkov. Termin se nanaša na besede in besedne zveze, ki so do konca izgovorjene, vendar jih govorec zaradi določenega razloga popravi oz. ponovno izreče − v drugačni obliki, drugačnem zaporedju, z drugo besedo itd. S popravljanji se v okviru analize diskurza podrob- neje ukvarjata Smolej (2006) in Verdonik (2006); slednja raziskuje težave, ki jih ta značilnost spontanega govora povzroča pri razvoju sistemov strojnega prevaja- nja govora; vsekakor govorec s popravljanji delno razkriva procese psihološke in sociološke narave, ki potekajo ob tvorjenju govora. Prikazani so nekateri primeri iz Učnega korpusa: (1) v začetku že skušaš poskusiš govoriti spregovoriti (2) kot danes ko je bila dosežena dosežen konsenz 124 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA (3) so tukaj navade kakšni m ne vem kakšen je delovni čas (4) hočeš vse imeti iz ne vem od iz Obsessiona (5) mislim v primerljiv seveda z ne vem s francoskim inštitutom. Izrazita značilnost govorjenega besedila je tudi prekrivni ali hkratni govor več govorcev. Gre za pojav, ki ga zaznamo praktično v vseh dialoških ali multiloških besedilih, ne glede na okoliščine ali stopnjo formalnosti, čeprav se količina pre- krivnega govora v bolj formalnih okoliščinah predvidoma znižuje (kar bi bilo po- trebno še dokazati), ker hkratno govorjenje več govorcev v formalnih okoliščinah velja za manj sprejemljivo. Tudi razloge za nastanek prekrivnega govora bo treba še natančneje raziskati, znana pa je npr. ena izmed funkcij prekrivnega govora, to je nakazovanje, da govorec sledi diskurzu, ne da bi želel prevzeti vlogo; prikazan je primer iz Učnega korpusa:52 ne] +G01+ [mhm] +G09+ [mhm] +G10+ [mhm] +G15+ [mhm] [mhm] +G09+ [mhm] +G10+ [mhm] +G15+ [mhm] +G03+ obilica časa za [druženje] +G04+ [mhm] [ampak tista prioriteta] [s Slovenci] +G07+ [mhm] [mhm] əm kaj vam je to usposobljena za slovenščino +??+ [mhm] [mhm] əm [da] +G02+ [mhm] [mhm] [ə doktorica na seminarju [ane] +G03+ [mhm] ampak res predvsem v kaj bom zdaj jaz +G04+ [mhm] bo mogoče še ona čez [štirideset] let +G04+ [mhm] bog ve kaj bo ne jaz funkcijo] čeprav je res +G04+ [mhm] da je potreba po [nečem dejansko je pa res +G04+ [mhm] da je- ə bo treba po mi včasih smo to +G04+ [mhm] doživljali tako ne dosti [dežela] za nas +G04+ [mhm] drugače jaz sem študiral +G15+ je pa obilo dežja [mhm] ne v Bergnu ne +G03+ a je in slovenščini [ne] +G04+ [mhm] no kot je bilo že prej naj bi bil razlog [mhm] potem ə če lahko govorim [drugi] del publike +G04+ [mhm] recimo ki študira govo- n- [govorcev] +G04+ [mhm] saj v končni fazi ne gre posebej [dopovedovati] +G04+ [mhm] torej seminar je zasnovan [ljudi] v +G04+ [mhm] tujih državah da bodo od ponedeljka do petka ne ja ]mhm] pa naši semenir- življenje [] +G04+ [mhm [Slovenija] in to kot za eno državo +??+ [mhm mhm] mislim in to precej na delovnem mestu +G04+ [mhm ə doktor razsežnosti ə [Slovenije] +G04+ [mhm] ə je pa razlika kulture +G07+ [seminarja] [mhm] ə ki prihaja iz oziroma] morajo biti +G04+ [mhm] ə na razpolago tako da se se mi zdi] ne +G04+ [mhm] ə no morda v tem ] [ne] +G04+ [mhm] ə no saj ə zanimivo bi 52 Besedilo v oglatem oklepaju je izgovorjeno hkrati z drugim besedilom, kar je mednarodno uveljavljen zapis hkratnega govora; G01-G10 so oznake govorcev in v transkripciji označujejo, da je vstopil nov govorec; več o označevanju govorjenih besedil za potrebe referenčnega korpusa v Zemljarič Miklavčič 2008b. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 125 RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA pa isto misel ne +G04+ [mhm mhm] ə to da je na Slovenstvu [da ga ima] +G04+ [mhm ə to je mogoče se slišijo od ponedeljka do petka ne ja mhm] pa naši semenir- življenje [] +G04+ [mhm] [Slovenija] in to kot za eno državo +??+ [mhm mhm] mislim in to precej na delovnem mestu +G04+ [mhm] ə doktor razsežnosti ə [Slovenije] +G04+ [mhm] ə je pa razlika kulture +G07+ [seminarja] [mhm] ə ki prihaja i Slika 4: Primeri prekrivnega govora iz UKGS Prekrivanja v teh primerih s stališča organizacije diskurza niso moteča, ampak pri- čakovana, za govorca je lahko moteča pravzaprav njihova morebitna odsotnost. Zadnja specifi čna lastnost govorjenega jezika, ki si jo bomo ogledali v okviru te razprave, so prozodična sredstva, ki so prav tako imanentna lastnost govorjenega jezika.53 Omenjena je že bila njihova funkcija pri segmentiranju govora – tu so pomembni premori, stavčna intonacija, pa tudi višina in spremembe višine osnovnega tona, jakost ter hitrost govora. Sodobne raziskave prozodije govorje- nega jezika temeljijo na meritvah, saj so orodja splošno dostopna, in ne več na posluhu raziskovalcev. Med dokaj neraziskana prozodična sredstva v govoru so- dijo premori. Nekatere njihove funkcije so vsaj približno znane, npr. poudarjanje ali pridobivanje časa za načrtovanje govora. Analiza premorov na učnem govornem korpusu je pokazala naslednje: v korpusu je bistveno večji delež premorov v neformalnih besedilih (Zemljarič Miklavčič 2008a); v formalnem govoru so vsi premori brez izjeme dolgi največ 1 sekundo, v neformalnem govoru pa je ena četrtina premorov daljših (od 2 do 11 sekund). Gradivo torej kaže, da so premori manj moteči oz. bolj običajni v neformalnem govoru. V formalnem govoru se 93 % premorov zgodi v okviru monologa, naredi jih govorec sam od sebe, ne da bi ga kaj zmotilo; v 10 odstotkih premor podaljša še z zapolnjenim premorom (pol- glasnik). V neformalnem govoru so premori popolnoma drugačne narave, okoli premora se vedno »nekaj dogaja«: 24-krat po premoru spregovorita oba govorca hkrati, kot da se nista dobro razumela, komu pripada vloga govorca; 13-krat sta hkrati govorila pred premorom, očitno sta se oba ustavila v puščanju prednosti; 6-krat premoru sledi vprašanje, ki načenja novo temo; 5-krat je premor posledica motenj v okolici (ropot) ali pa glasovni zvoki iz okolice nakazujejo, da so govorci prekinili govorjenje zaradi zunanjih okoliščin (gledajo televizijo, listajo knjigo). Že ta površna analiza gradiva je pokazala, da se premori v govoru zelo razlikujejo med seboj in da niso nekaj redundantnega in motečega, ampak imajo vedno svoj vzrok in pogosto tudi svojo funkcijo, kar je vse treba še natančneje raziskati. 53 Prozodične lastnosti govora se po tradicionalnem pojmovanju prenašajo v pisavo predvsem v obliki ločil (kar potrjuje primar-nost govora v primerjavi s pisanjem); v nekaterih elektronskih medijih se prozodične lastnosti, pa tudi splošnejši situacijski kontekst, še dodatno prenašajo v pisni jezik, npr. KVA? (kričimo), ☺ (ob povedanem se smehljamo), (smo jezni). 126 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA ne [oni ki imajo] [ne ] potem pa oni ves [ja no] +G01+ [] [nič ne dela] +G15+ [ja mreža fi la [skozi] +G17+ [pa] Irak pihne skozi [ja jaz tudi nimam več] +G15+ [samo na kakšno staro če se [tukajle] +G10+ [mhm] +G03+ [samo padeš dol] +G01+ +G10+ [ ja] +G15+ [tudi letiš] +G01+ [ ne ] +G01+ [ pet procentov pa [za Busha] [ a fi lm ja aha a napravo in drugi šumi) +G01+ Adiža a to je tole ne +G10+ [] +G16+ [] a veš ni jasno pa doktorat dela pa rabi posnetke ne a veš pa je prosila (ostro šumenje papirja) +G03+ aja daj [preden] začnem ej [kar] +G16+ [aja] bo prišel [iskat] +G17+ [ja] sigurno ane imate kako se ja aja delaš itak pa ni ne petek je no- je Avstrija] +G10+ [Italija med Italija ja] +G15+ [v Italiji] se lotili] +G01+ [domov pojdi] ja +G10+ smeh +G11+ [ameriške fi rme] ja +G13+ [ti skejtarski v Prištini] +G19+ ja [ ja ja seveda ja] +G20+ ja ti si je v bistvu daleč ne +G03+ [tako da ja zdaj grem jaz z z aja iz v Prištini] +G19+ ja pavza> ja ja seveda ja] (telefon zazvoni) a veš ja ja kaj je spet message +G20+ tri mesece je mimo smeh bo zmagal spet malo pogoljufali a vprašanje tudi če ne ne ja ane potem pa še tam neke formalnosti zdajle dvanajstega imam enega če ne dela +G10+ [ no ] aja +back sounds+ v Sloveniji tako ime recimo +G11+ +G01+ ja skozi usta to samo gledaš (ropot avtomobila) +G15+ [tudi letiš] +G01+ telemarkt ja] +G15+ [v Italiji] +G09+ smeh +G09+ da je kvečjemu tukaj bila kje +G09+ smeh pomoč potem je pa malo dolgčas gledati ne a boš šel gledat kje pa je to ∂ na Viču a je to gostilna pa tudi drugače kaj pa vem no ja [a veš] tisto a veš pa je prosila če lahko kaj pa dela za en a veš tako je ne kaj sta bila kaj (5) fi lm ja si slišal kaj je potem v bližini] +G01+ no in a veš ∂ +G01+ tja grede smo šli do konca septembra +G15+ a svojo ∂ po mo +G15+ b (3) samo da vidim +G19+ ∂ +G19+ (11) kamorkoli] si klicala +G19+ ja +G19+ čakaj kako je ľe to +G19+ če ja +G16+ [ frej ] če ne bo spet kaj Slika 5: Nekateri premori v neformalnem govoru UKGS Sestavni del govora so poleg premorov, intonacije in tonske višine še drugi akustični dogodki, ki lahko odločilno vplivajo na razumevanje vsebine, pomena SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 127 RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA ali namena govora. To so tudi različne oblike deformiranja glasu ali oponašanja − smeh, kričanje, šepetanje, počasno govorjenje, odsekano govorjenje, oponašanje narečja imajo v besedilu svojo funkcijo; so neke vrste govorni metajezik oz. diskurzni označevalci, saj označujejo odnos govorca do vsebine ali so odraz situacijskega konteksta. Podobno kot ostale prvine govora še potrebujejo podrobnejšo obrav- navo. 6. ZAKLJUČEK V okviru prevodoslovja je mogoče predvideti delež raziskav, ki se ukvarjajo z go- vorjenim jezikom, bodisi da gre za raziskave, ki preučujejo proces in značilnosti tolmačenja, bodisi strojno prevajanje govora, ali pa prevajanje pogovornega jezika – lahko tudi v zapisani obliki v literarnih delih. Govorjeni jezik na splošno velja za manj raziskovano in raziskano področje jezika, ki pa v zadnjih desetletjih, tudi ali predvsem v okviru korpusnih raziskav, pridobiva na pomenu. V prispevku so bile na kratko predstavljene nekatere sodobnejše raziskave govorjenega jezika in njihovi izsledki. Bistvo spremenjene fi lozofi je je, da se govorjeni jezik opazuje kot samostojno jezikovno pojavnost s svojimi zakonitostmi in ne kot odstop od knjižne norme .54 Predstavljeni so bili pogoji za zbiranje gradiva; za opis in analizo leksike, morfologije, skladnje in drugih značilnosti govorjenega jezika so običajno potrebna cela besedila in govorni korpusi , besedila pa morajo biti dostopna tako v zvočnih posnetkih kot v transkripcijah. Zapisovanje govora lahko poteka na različne načine, odvisno od ciljev raziskave, zato so bili predstavljeni različni načini transkribiranja. Tudi tu velja, da se vzpostavljajo novi standardi zapisovan- ja govora, pogosto neodvisni od knjižnega zapisa. Iz predstavljenega je mogoče razbrati, da gre pri opisu značilnosti govorjenega jezika vendarle šele za fragmentarne izsledke posameznih raziskav. Pričakujemo lahko, da bo celovitejši opis govorjenega jezika nastal v naslednjih letih, ko bo raziskovalni javnosti dostopen referenčni govorni korpus za slovenščino. Bibliografi ja De Beaugrande , Robert Alain, in Dressler , Wolfgang Ulrich, 1981: Uvod v bese- diloslovje (prev. A. Derganc in T. Miklič 1992). Ljubljana: Park. Fillmore , Charles, 1992: Corpus linguistics or Computer–aided armchair lin- guistics. Jan Svartvik (ur.): Directions in corpus linguistics. Berlin: Mouton. 35−60. 54 Celo nasprotno, v nekaterih okoliščinah govorjeni jezik prevzema vlogo “standarda” (v pomenu bolj običajno), pisni jezik se mu začne prilagajati (SMS-sporočila, blogi, forumi). 128 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA Gorjanc , Vojko, 2005: Uvod v korpusno jezikoslovje. Zbirka Zrenja. Domžale: Založba Izolit. Kranjc , Simona, 1996/97: Govorjeni diskurz. Jezik in slovstvo 42, 7. 307–320. McCarthy, Michael , 1998: Spoken Language & Applied Linguistics. Cambridge University Press. Pogorelec , Breda, 1965: Vprašanja govorjenega jezika. Jezikovni pogovori. Ljubljana: Cankarjeva založba. Pogorelec , Breda, 1998: Jezikovno načrtovanje govorjenega jezika pri Sloven- cih. Štrukelj, I. (ur.): Jezik za danes in jutri. Ljubljana: Društvo za uporabno jezikoslovje . 56−64. Quirk , R., Greenbaum, S., Leech , G. in Svartvik, J., 1985: A comprehensive grammar of the English language. London, New York: Longman. Sigley , Robert, 1997: Text Categories and Where You Can Stick Th em: A Crude Formality Index. International Journal of Corpus Linguistics 2/2. 199–238. Skubic , Andrej E., 2004: Sociolekti od izraza do pomena: kultiviranost, obrobje in eksces. Kržišnik, E. (ur.): Obdobja 22. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi/ tuji jezik. 297−320. Slovar slovenskega knjižnega jezika. A–H: 1980. Ljubljana: SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in DZS. Slovenski pravopis, 2003. Elektronska izdaja. Ljubljana, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Amebis. d. o. o. Smolej , Mojca, 2006: Vpliv besedilne vrste na uresničitev skladenjskih struktur (primer narativnih besedil v vsakdanjem spontanem govoru). Doktorska disertacija. Mentor: M. Stabej . Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za slovenistiko. Stabej , Marko in Vitez, Primož, 2000: KGB (korpus govorjenih besedil) v slovenščini. Erjavec , T. in Gros, J. (ur.): Jezikovne tehnologije za slovenski jezik. 79–81. Stabej , Marko, 2008: Kako pa govoriš!? (Spis o normi in normalnem). Vitez, P. (ur.): Spisi o govoru Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. 87–100. Svartvik, Jan, 2007: Corpus linguistics 25+ years on. Roberta Facchinetti (ur.): Corpus Linguistics 25 Years on. Amsterdam – New York, Editions Rodopi B. V. (Language and Computers: Studies in practical linguistics, No 62). 11–26. Škofi c-Guzej, Jožica, 1998: Govor celjskega predmestja Gaberje. Jezikoslovni za-piski 4. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. 89–98. Teubert , Wolfgang, 1999: Korpusno jezikoslovje in leksikografi ja. Gorjanc , V. in Krek , S. (ur.), 2005: Študije o korpusnem jezikoslovju. Ljubljana: Krtina. Tivadar , Hotimir, 2008: Kakovost in trajanje samoglasnikov v govorjenem knjižnem jeziku. Doktorska disertacija. Mentorica: A. Vidovič Muha. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za slovenistiko. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 129 RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA Tognini Bonelli , Elena, 2001: Corpus Linguistics at Work. Studies in Corpus Linguistics 6. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamin’s Publishing Company. Toporišič , Jože, 1976: Slovenska slovnica. Založba Obzorja Maribor. Verovnik , Tina, 2004: Govorjeni knjižni jezik v televizijskih dnevnoinforma- tivnih oddajah: študija primera. Poler Kovačič , M. in Kalin Golob, M. (ur.): Poti slovenskega novinarstva – danes in jutri. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 157−173. Verdonik , Darinka, 2006: Vpliv besedilne vrste na uresničitev skladenjskih struktur (primer narativnih besedil v vsakdanjem spontanem govoru). Doktorska disertacija. Mentor: M. Stabej. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Oddelek za slovenistiko. Vitez, Primož in Zwitter Vitez , Ana, 2004: Problem prozodične analize spontane- ga govora. Jezik in slovstvo 49, 6. [3]−24. Vitez, Primož (ur.), 2008: Spisi o govoru. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut FF. Vogel , Jerca, 2004: Nekateri vidiki zvrstnosti govorjenega diskurza s stališča poslušalca. Kržišnik, E. (ur.): Obdobja 22. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi/ tuji jezik. 453−468. Zemljarič Miklavčič , Jana, 2008a: Iskanje odgovorov na Vprašanja govorjenega jezika. Jezik in slovstvo 53, 2. [89]−106. Zemljarič Miklavčič , Jana, 2008b: Govorni korpusi. Znanstvena založba FF, Oddelek za prevajalstvo (Zbirka prevodoslovje in uporabno jezikoslovje ). Zwitter Vitez , Ana, Zemljarič Miklavčič , Jana, Stabej , Marko, Krek , Simon, 2009: Načela transkribiranja in označevanja posnetkov v referenčnem govor- nem korpusu slovenščine. Stabej , M. (ur.): Infrastruktura slovenščine in sloveni-stike. Simpozij Obdobja 28. Ljubljana, Znanstvena založba FF UL. 437–442 130 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU RAZISKOVANJE GOVORJENEGA JEZIKA SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 131 KONTRASTIVNE RAZISKAVE MMetodološki postopki v kontrastivnih raziskavah Mojca Schlamberger Brezar Contrastive linguistics is no longer fashionable in some schools of translation studies due to its creation of a false sense of possible equivalence. Neverthe-less, this article defends the stance that contrastive linguistics can still generate new knowledge about related languages within the scope of new linguistic disciplines such as pragmatics, corpus analysis, textology and critical discourse analysis. Th is chapter highlights some methodological approaches to contras-tive grammar analysis, preparation of material for analysis, and interpretation of results. It cites selected articles exploring contrastive grammar that illustrate some of the possibilities off ered by contrastive analysis and suggests certain journals for further reading. Ključne besede: kontrastivna slovnica , metodološki pristopi , analiza korpusa , pragmatika , besediloslovje .132SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU KONTRASTIVNE RAZISKAVE 1. O KONTRASTIVNI SLOVNICI V PREVODOSLOVNIH ŠTUDIJIH Kontrastivna slovnica, šolski izraz za disciplino kontrastivna lingvistika, ki ji danes v angleško govorečem svetu rečejo tudi medjezikovne študije [ cross-linguistic studies] (Malmkjaer 2004: 82), je od nekdaj nasprotni pol primerjalne slovnice. Na eni strani primerjalna slovnica preučuje vprašanja enakosti in ekvivalenc v jeziku, na drugi strani pa kontrastivna analiza preučuje razlike v jezikih. Izvajamo jo na različnih jezikovnih ravninah: fonološki, morfološki, skladenjski, besedilni ali celo diskurzivni z upoštevanjem konteksta, brez česar si danes ne moremo zamišljati besedilne analize. Kontrastivna lingvistika primerja fonološki, leksični in slovnični sistem jezikov z namenom, da odkrije težavna mesta in da predvidi težave, s katerimi bi se lahko srečali tisti, ki se jezika učijo ali pa prevajajo. Iz zgodovine kontrastivne slovnice naj povzamemo le to, da je bila zelo popu- larna v obdobju strukturalizma iz petdesetih let prejšnjega stoletja kot pomoč za učinkovitejše učenje tujega jezika. Začetnik njene moderne veje kot podzvrsti uporabne lingvistike naj bi bil Robert Lado (1957). V sedemdesetih letih je interes za kontrastivno slovnico padel in se zopet pojavil v devetdesetih s porastom korpusne lingvistike, ki je lahko s pomočjo tehnič- nih sredstev v kratkem času obdelala ogromno količino podatkov – za potrebe raziskav medkulturnih kompetenc, prevodoslovja, nenazadnje tudi učenja tujih jezikov. Za traduktologijo prvo pomembno delo s področja kontrastivne analize avtorjev Vinaya in Darbelneta (1958) La stylistique comparée du français et de l’anglais je v krogih, ki se ukvarjajo s francosko-angleško kontrastivno slovnico, tako rekoč ponarodelo. Določeni izrazi, ki izvirajo iz tega dela in zaznamujejo stilistične po- stopke pri prevajanju, so v prevodoslovju postali tako splošni, da jih niti ni več potrebno citirati – npr. amplifi kacija oziroma razširitev, ekvivalenca, implicita- cija, modulacija oziroma preoblikovanje, in podobno. Drugo znano delo s fran- kofonega področja je La stylistique comparée du français et de l’anglais Jacqueline Guillemin-Fleischer iz 1987, ki temelji na Culiolijevi teoriji izrekanja in prinaša dognanja na podlagi analiz literarnih besedil, v prvi vrsti Flaubertove Madame Bovary, in štirih prevodov tega dela v angleščino. Predvsem v krogih frankofonih prevodoslovcev je po vzoru D. Seleskovitch in M. Lederer ( Interpréter pour traduire, 1984), sicer tolmačic, kontrastivna analiza za-postavljena, ker naj bi prevajanje in tolmačenje potekalo po smislu, in naj se ne bi osredotočalo na iskanje ekvivalenc. Poučevanje tolmačenja se popolnoma ogradi od strukturalistične predstave zgradbe jezika in saussurovske sheme langue-parole SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 133 KONTRASTIVNE RAZISKAVE oziroma jezikovni sistem – njegova realizacija v govoru, ki je v frakofonih krogih še danes močno prisotna. Mnenju kolegic se pridružuje tudi D. Gile (2005: 197- 198), ki v poglavju La linguistique contrastive et l’apprentissage de la traduction celo zapiše, sicer tako, da to mnenje polaga v usta prevajalcem-praktikom in učiteljem prevajanja, da: Dans le milieu des enseignants de la traduction professionnelle, on constate une forte opposi-tion à la linguistique contrastive. Celle-ci est perçue comme peu pertinente, car le traducteur compétent analyse le texte de départ, le déverbalise et traduit à partir du message sans se préoccuper des ressemblances et diff érences entre les deux langues concernées. On craint aussi que la linguistique contrastive conduise l’étudiant à adopter des »équivalences« interlinguistiques toutes faites.55 (Gile , 2005: 197) Gile je seveda tudi mnenja, da lingvistične študije ne sodijo v prevodoslovje (2005: 246). Ne da bi hoteli izražati apologijo kontrastivni lingvistiki, moramo njemu in drugim tako mislečim oporekati iz vsaj treh razlogov. Prvega predstavlja sama defi nicija »smisla« (v francoščini le sens), ki ni znanstveno operativna, Gile pa se tudi ne trudi, da bi jo za tako naredil in jo defi niral bodisi v generičnem bodisi v kontekstualnem okviru. Že od strukturalizma dalje pojma »smisla« in jezikovne intuicije nista relevantna za opise jezika in za razmišljanje o njem, v časih korpusne lingvistike pa v poplavi primerljivih vzorcev, ki so na voljo, povsem izgubita pravico do obstajanja v znanstvenem diskurzu. Drugi se morda sliši kot apologija strukturalističnemu jezikoslovju, a gre za nava- janje še starejše Descartesove metode. Vsakdo, ki se je naučil tujega jezika drugače kot z direktno metodo, ki je učinkovita le, če se jezika začnete učiti zelo mladi in veliko časa prebijete v danem jezikovnem okolju, ve, da ustrezni slovnični opisi, ki so narejeni ob upoštevanju jezikovnih ravnin, lahko pomagajo pri razumevanju sporočila. Analitična metoda po zakonitostih gradnje, kakor jih opisuje struktu- ralistična slovnica, vključuje razgradnjo težjih sintagem na manjše, laže razumlji- ve elemente, sledi pa sinteza teh elementov v ciljnem jeziku. Tretji je upoštevanje razvoja jezikoslovja. Vzrok zavračanja lingvistike in posle- dično kontrastivne slovnice pri francoskih traduktologih lahko vidimo v ne- poznavanju novih tokov v jezikoslovnih raziskavah, ki prinašajo v preučevanje jezika nova interdisciplinarna spoznanja iz psihologije, teorije množic, seman- tike, semiologije, pragmatike in podobno. Ti novi pristopi k preučevanju jezika 55 Učitelji profesionalnega prevajanja močno nasprotujejo kontrastivni lingvistiki. Zdi se, da ta disciplina ni relevantna, ker izkušen prevajalec analizira izvorno besedilo, ga spremeni v pomen in prevede kot sporočilo, ne da bi se ukvarjal s podobnost-mi in razlikami med obema jezikoma. Bati se je tudi, da kontrastivna analiza navaja študenta, da sprejema vnaprej izdelane medjezikovne »ekvivalence«. 134 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU KONTRASTIVNE RAZISKAVE iz druge polovice 20. stoletja so na novo osmislili preučevanje jezika v povezavi z novimi spoznanji iz drugih disciplin, npr. pragmatike z vedenjem o kontekstu in njegovem vplivu na pomen, funkcijske slovnice, ki v jezikovne opise nujno vključuje tudi semantiko, na podlagi katere so tradicionalne slovnične vloge na novo razdeljene. Odmik od tradicionalne slovnice in iskanje besedilnih značilnosti predstavljata tudi besediloslovje oziroma tekstologija ter analiza diskurza. To so discipline, ki so se bolje razvile v nefrankofi nih državah. Kot začetnike discipline naj omeni-mo M.A.K. Hallidaya (1985), Hallidaya in Hassanovo (1976), Sinclairja in Co- ultharda (1975), E. Werlich a (1976) in De Beaugranda in Dresslerja (1981). Na frankofonih področjih pa so na plodnejša tla kot v sami Franciji naletele v Švici (E. Roulet , J. Moeschler, J. M. Adam ) in Belgiji. Z novejšimi jezikoslovnimi opisi prevodoslovje kot interdisciplinarna veda oziroma znanost lahko samo pridobiva. Tudi v novih, računalniško podprtih tehnologijah, za označevanje korpusov potrebujejo natančne slovnične funk- cijske defi nicije in razmejitve. V tem pogledu ostaja kontrastivna analiza ak- tualna. 2. METODOLOŠKI POSTOPKI V KONTRASTIVNIH SLOVNIČNIH RAZISKAVAH Kontrastivna slovnica je torej bistvena sestavina prevodoslovnih študij, vendar ne sme biti sama sebi namen, ampak mora temeljiti na slovnično podprti analizi besedil oziroma diskurza (ki ga razumemo v najširši možni defi niciji kot besedilo v danem kontekstu, prim. Adam (1994: 6)). Za prevodoslovno usmerjeno kontrastivno analizo je važno, da si postavimo cilj- no usmerjeno slovnično vprašanje, ki je relevantno za razumevanje razlik med jezikoma, ne pa samo sebi namen. Na današnji stopnji razvoja preučevanja slov- ničnih vprašanj ne gre za morfološko analizo, ampak funkcijsko, ki jo je nujno umestiti v pragmatični okvir preučevanja. S prevodoslovnega stališča je zanimiva predvsem analiza besedil, ki ne temelji na kvantitativni analizi jezikovnih vzorcev v enem in drugem jeziku, ampak pred- vsem na kvalitativni analizi in osmišljanju rabe določene oblike v ustreznih kon- tekstih ter njene vloge v sporazumevalnem procesu. Tako dobimo vpogled v raz- lične stilistične rabe določenih jezikovnih sredstev, vezane na tipe besedil, ali pa zgolj strukturno-funkcijske razlike med obravnavanimi jeziki. Običajno lahko ta sredstva povežemo še z različnimi tipi oziroma prototipi besedil, kot so na primer SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 135 KONTRASTIVNE RAZISKAVE pri J. M. Adamu (1994) opisna, pripovedna, razlagalna in argumentacijska (gl. tudi E. Werlich , 1976). Kontrastivno analizo med dvema jezikoma vedno pripravljamo iz teoretskih virov, ki vsebujejo novejše poglede na vprašanja morfosintakse, pa tudi besediloslovja oziroma diskurzivnih študij. V tem oziru za slovenščino še manjka ustreznih virov, ki bi na enem mestu razi- skovalcu prinašali izčrpen pregled problematike in ga napotili na ustrezne članke in monografi je, ki se s tem podrobneje ukvarjajo, kar nam v francoščini nudi npr. Grammaire méthodique avtorjev M. Riegela, J.C. Pellata in R. Rioula (1994), v angleščini pa A Comprehensive Grammar of the English Language avtorjev Quirka, Greenbauma, Leecha in Svartvika (1985). Za slovenščino je bolj kot teoretič- ni opisi v klasični Toporišič evi strukturalistični slovnici za primerjalne oziroma kontrastivne namene raziskave uporaben slovnični del priročnika Sporazumevalni prag slovenskega jezika 2004 (Ferbežar et al.) in novejši članki, ki upoštevajo nove pristope k preučevanju jezika in ne gradijo opisov zgolj na primerih iz literarnih besedil (prim. Schlamberger Brezar 2004). Poleg tega naredimo pregled dosedanjih relevantnih raziskav za področje. Njiho- va uporabnost za reševanje vprašanja, ki smo si ga zastavili v raziskavi, ni vedno očitna: raziskave so lahko preveč pod vplivom teorije, ki jo skuša nekdo dokazati s pomočjo interpretacije podatkov, nam pa naj bi šlo na tej stopnji bolj za prikaz gradiva in sklepanje, ki izvira predvsem iz gradiva samega. Kadar imamo dvome o primernosti razprav, ki obdelujejo izbrano tematiko, se poskušamo ograditi pred- vsem od razprav, ki v raziskavo pritegujejo zunanjjezikovne teorije in se ne ozirajo na gradivo, katerega analiza bi morala biti izpostavljena. Po začrtanju teoretičnega okvira sledi izbor področja preučevanja. Sestoji iz do- ločitve elementov, ki jih bomo primerjali, njihove identifi kacije v besedilu in vzpostavitve razmerij v izvirnem in prevedenem oziroma dveh izvirnih besedilih. V začetni fazi raziskave je morda najlaže izbrati strukturalni okvir, kjer se jasno začrtajo podobnosti in razlike med jeziki. Primerjava lahko poteka na različnih jezikovnih ravninah: fonološki, skladenjskooblikoslovni in besedilni oziroma te- kstološki – vse so v odnosu do želenega tipa besedila lahko relevantne za prevodo- slovje. V naslednjih fazah je nujno vključiti še teorije, ki strukturalizem presegajo, npr. vedenje o funkcijski vezanosti posameznega jezikovnega vzorca, frekventnost določene strukture v različnih tipih besedil in podobno. Sama fonološka ravnina je na primer za prevodoslovje manj zanimiva, razen če gre za besedila, kjer je jezikovno slikanje bistvenega pomena za razumevanje bese- dila. Tako izražanje je bolj ali manj omejeno na literarno prevajanje in oglaševal- 136 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU KONTRASTIVNE RAZISKAVE ska besedila. Morda raziskave na tej ravnini pridejo v poštev tudi v tolmačenju, vendar je za raziskave v tej disciplini mnogo primernejša raven diskurza. Skladenjskooblikoslovna oziroma morfosintaktična ravnina odkriva strukturne razlike med jezikoma. Tu se na primer razkriva razlika v mestu pridevnika, ki je v francoščini običajno za, v slovenščini pa pred samostalnikom. Na tej ravnini pridejo do izraza tudi razlike v rabi naklonov – indikativ in subjunktiv ter rabe brezosebnih glagolskih oblik, ki so v francoščini bistveno pogostejše kot v slo- venščini. Odslikujeta pa se tudi samostalniški ali glagolski tip izražanja, ki sta nemalokrat odvisna tudi od (proto)tipa oziroma žanra besedila ali pa kar od av- torjevega sloga. Na besedilni ali tekstološki ravnini preučujemo problem izmenjave trpnika in tvornika, kadar ga pogojujejo besedilni vzroki, npr. ohranjanje teme. To je tudi ravnina, kjer so najbolje razvidni postopki pozaimljanja, anaforike in deiktike, pa tudi določnosti v besedilih. Ob upoštevanju značilnosti posameznih besedil- nih prototipov (Adam, 1994) se lahko primerja tudi besedilne žanre med seboj, na primer zgradbo časopisnega članka v francoščini in slovenščini in različne stilistične postopke v obeh jezikih, zgradbo pisem bralcev v francoskih in slo- venskih časopisih s poudarkom na kontrastivni analizi argumentacijskih zazna- movalcev in podobno. V to ravnino lahko vključimo tudi raziskave s področja stilistike. Sledi oblikovanje hipoteze. Njeno potrjevanje oziroma zavračanje mora temeljiti na kritičnem pregledu gradiva in sklepanju na podobnosti oziroma različnosti med pojavi v obeh primerjanih jezikih. Za poglobljeno študijo, kjer imamo (pre) malo besedilnih podatkov ali pa preučujemo pojave, ki so del splošnega zaveda- nja o jeziku in njegovi rabi in jih po drobcih najdemo v različnih priročnikih ali jih intuitivno usvojimo v času obveznega šolanja (problem nastane, če tak pojav preučujemo v tujem jeziku, kjer nismo bili deležni obveznega izobraževanja), si lahko pomagamo z anketo pri rojenih govorcih tega jezika. Z anketo lahko pre- verjamo odnos uporabnikov do jezika in določenih struktur – v tem primeru potrebujemo večji vzorec, ali pa odnos določenega tvorca do jezikovnih rešitev, ki jih je izbral v odnosu do določenih vprašanj, ki so lahko predmet raziskovanja kontrastivne slovnice, in ki lahko predstavljajo njegovo prevajalsko strategijo ali so odraz osebnega sloga. Rezultate ankete moramo obravnavati z določeno mero kritičnosti, ker so vedno subjektivni. Dobro je, če jih lahko preverimo tudi v enojezičnih korpusih, če so ti na voljo. Ko si pripravimo teoretski okvir, moramo pripraviti gradivo, ki služi kot osnova za analizo. Če se odločimo za delo na vzporednih korpusih slovenskega in fran- coskega jezika, si jih lahko pripravimo iz že obstoječih virov oziroma korpusov v SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 137 KONTRASTIVNE RAZISKAVE obeh primerjanih jezikih, lahko pa jih pripravimo na novo. O tem bomo govorili v nadaljevanju. 3 PRIPRAVA GRADIVA ZA ANALIZO Za analizo izbranega jezikoslovnega ali stilističnega vprašanja si vedno izdelamo »korpus«. Korpusi v jezikoslovju niso nič novega, že od prodora tradicionalnega strukturalnega jezikoslovja dalje jezikoslovci za svoje jezikoslovne opise iščejo potrditve svojih trditev v besedilih (prim. Toporišič , 1976, 2000, ki ilustrira slovnične zakonitosti s primeri iz slovenske literature). Tudi slovarji so nastajali na podlagi korpusov, sicer predvsem iz literarnih besedil. Korpusi so bili takrat ročno pripravljeni in obdelani, shranjeni na t. i. “karticah” oziroma “listkih”, kar je veljalo tudi za SSKJ (1994) skozi vse faze nastajanja, kjer so besede nabrali iz kartoteke s 6 milijoni listkov in 300 000 iztočnicami iz leposlovnih, znanst- venih, strokovnih, poljudnoznanstvenih, publicističnih in drugih besedil (Jako- pin , 1994). Danes korpusi v jezikoslovju označujejo predvsem skupke ustrezno označenih zapisanih ali transkribiranih govorjenih besedil v računalniški obliki, ki služijo za terminološko in jezikoslovno analizo in opis (prim. Kennedy 1998, 1; Olohan 2004, 11 – 14; Habert 1997, 11). Največja razlika med nekdanjimi osebnimi korpusi raziskovalcev in današnjimi označenimi korpusi je, da se z računalniško tehnologijo da obvladovati veliko količino besedil. Ali bo to resnični korpus, ka- terega obdelava bo potekala računalniško, je odvisno od naših zmožnosti v tej disciplini.56 Za računalniško ali ročno obdelavo si lahko pripravimo korpus vzporednih ali primerljivih besedil. Paralelni ali vzporedni korpusi so lahko enosmerni, in sicer iz izvornega v ciljni jezik, ali dvosmerni iz dveh izvornih v dva ciljna jezika, na primer francosko-slovenski in slovensko-francoski prevodi (Olohan 2004, 17). Vzporedni korpusi so odvisni predvsem od obstoječih prevodov za dane jezikov- ne kombinacije. Zato so besedila, ki jih zajamejo, nujno omejena: tako lahko pojasnimo pogosto rabo besedil institucij Evropske unije in literarnih prevodov. Tak slovenski primer predstavlja Evrokorpus (g. zgoraj) in angleško-slovenski vzporedni korpus ELAN (http://nl.ijs.si/elan). Za slovenščino je bil dograjen še slovensko-italijanski korpus (Mikolič Južnič 2007). Francosko-slovenski korpus sestavlja Adriana Mezeg . Korpusi vzporednih besedil so pri raziskovalcih bolj priljubljeni od prim- erljivih korpusov: tu gre za besedilo in njegov prevod v tuji jezik. Ti korpu- 56 Več o tem v člankih Š. Vintar in D. Fišer v pričujoči monografi ji. 138 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU KONTRASTIVNE RAZISKAVE si so enostavno obvladljivi, ker se jih da poravnati in so nam konkordance hitro dostopne. Vendar lahko vzporedni korpusi predstavljajo do neke mere popačeno sliko jezikovne resnice, če v raziskave ne vključimo tudi primerl- jivih elementov, na kar smo opozorili v razpravi o prevodih političnih besedil (Schlamberger Brezar 2005a), ki je izpostavila problem prevodov političnih besedil v odnosu do izvornih besedil v tujem dokumentu in do obstoječih originalnih dokumentov. Pri korpusi primerljivih besedil gre za isti tip besedila z enako vsebino in pri- merljivo dolžino, ki je predstavljen v dveh izvornih jezikih, npr. francosko in slovensko navodilo, francoski in slovenski recept, ipd., francosko in slovensko vabilo in podobno. Tu je le malo pozornosti namenjene procesu prevajanja, več pa želenemu rezultatu. Ti korpusi v raziskovanju niso tako priljubljeni, ker so manj primerni za računalniško analizo kot vzporedni korpusi, ki so enostavno poravnani. Uporabljajo se lahko na različne načine, med drugim tudi za raziskave vplivov originalov na prevode in primerjavo prevodov od originalnih besedil, kot navaja M. Baker (Baker , 1995: 233-234): [Comparable corpora consist of ] two separate collections of texts in the same language: one corpus consists of original texts in the language in question and the other consists of translations in that language from a given source language or languages /…/ Both corpora should cover a similar domain, variety of language and time span, and be of comparable length. (Baker, 1995: 233-234) Primerljiva besedila nam med drugim omogočajo, da ugotovimo, ali prevedena besedila kažejo odstopanja od običajnih besedilnih vzorcev v ciljnem jeziku. V slovenščini lahko poteka vzporedna raziskava oziroma preverjanje dobljenih podatkov v splošno dostopnih označenih korpusih Fida, Fidaplus, Beseda, Nova beseda. V angleščini je primerljiv njihov predhodnik British National Corpus (BNC). Ta je s 100 milijoni besed, razdeljenih med 90% pisnih besedil in 10% govora, je leta 1994, ko je bil dokončan, postavil nove standarde za gradnjo kor- pusov (Kennedy , 1998: 12, 45). Drugi jeziki so sprva dobivali korpuse predvsem v povezavi z angleščino (norveščina, švedščina, danščina, nizozemščina oz. fl am- ščina) v državah, ki so bile močno vezane na učenje, prevajanje, slovaropisje v po- vezavi z angleščino. Romanski svet je tu za anglosaškim in germanskim zaostajal. Korpusov, ki bi vključevali besedila različnih zvrsti, za francoščino žal ni (Schlamberger Brezar , 2009), obstaja pa korpus literarnih besedil Frantext (http://www. frantext.fr/), na katerega se da abonirati in na podlagi katerega so gradili spletni slovar Trésor de la langue française (www.atilf.atilf ). Za kontrastivno analizo so relevantni tudi ročno pridobljeni rezultati korpusov, ki si jih v namen raziskave pripravimo sami, sploh če gre za raziskave, povezane SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 139 KONTRASTIVNE RAZISKAVE s stilistiko besednega reda ali besediloslovnimi značilnostmi primerjanih jezikov, npr. prevajanje vabil, ki so tudi kulturno-specifi čno oblikovana. Teoretični okvir za rabo korpusnih metod analize v prevodoslovju (Olohan 2004, 16) je precej širok: vključujejo jih v deskriptivne prevodoslovne študije, za študij rabe jezika v prevodih kot nasprotje kontrastivne, torej sistemsko ori- entirane lingvistike, v študije, ki razkrivajo, kaj je tipično za prevode (in tudi to, kar lahko označimo kot netipično), podpirajo kombiniranje kvantitativnih in kvalitativnih na korpusih temelječih analiz, ki se osredotočajo na leksiko, sklad- njo in diskurzivne poteze, omogočajo pa tudi aplikacijo metodologije za različne tipe prevodov, kot na primer prevajanje v različnih sociokulturnih okvirih in podobno. Zanimiva sodobna veja kontrastivne lingvistike je tudi kritična analiza dis- kurza [ Critical Discourse Analysis]. Ta se ukvarja z analizami, kako se vrsta diskurza in ideološka pozicija v različnih jezikih spreminja, če se spreminja jezikovni izraz, na primer uporaba pasiva v prevodu ali njegovo zamenjevan- je, posledice nominalizacije na učinke besedila v ciljnem jeziku in podobno (Puurtinen , 2000). 4. OBDELAVA PODATKOV S POGLEDOM NA NEKATERE NAČINE RAZISKOVANJA Tako pripravljena besedila (oziroma »korpus«) v nadaljevanju obdelamo glede na predpostavke, ki smo jih izluščili iz teoretičnih virov, in napišemo sklep, kjer predpostavke potrdimo ali zavržemo glede na rezultate v preučevanem gradivu. Priporoča se, da se sklepe izpeljuje predvsem na podlagi same analize gradiva in ne iz priročnikov, ki o tem govorijo na splošno. Članki s področja kontrastivne analize prinašajo različne ideje, v kakšnem smislu bi bilo potrebno izvesti kontrastivne raziskave. Kar nekaj primernih je na voljo za raziskave angleščine, nemščine, italijanščine in francoščine v primerjavi s sloven- ščino. V nadaljevanju omenjamo nekatere od njih, ki kažejo na pestre možnosti obravnave kontrastivnih elementov v jeziku. Za angleško področje sta se z obdelavo protistavne analize nedoločnika ukvarjala Nike Kocijančič Pokorn in Rastislav Šuštaršič (2001). Na podlagi analize petih angleških leposlovnih besedil sta protistavno analizirala nedoločnik v vlogi oseb- kovega določila in ugotavljala, katere so najpogostejše strukture v slovenščini, ki ta nedoločnik ohranjajo oziroma ga zamenjujejo, kakor tudi pomanjkljivosti pri njegovem prevajanju. 140 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU KONTRASTIVNE RAZISKAVE Nike Kocijančič Pokorn (1997) razpravlja o rabi nedoločnega člena one v an- gleščini in analizira slovenske prevodne različice v odnosu do tradicionalnih in novejših napotkov v prevajanju. V svojem članku iz leta 2008 pa Kocijančičeva podaja tudi pregled razvoja prevodoslovja, ki vključuje tudi kritičen odnos do trenutnega stanja v kontrastivni analizi v slovenskem prostoru. Silvana Orel-Kos (2008) se ukvarja s kontrastivno analizo časovnih oblik v slo- venščini in angleščini v fi kcijskih besedilih. Glagolski časi pa so tu obravnavani tudi z vidika razmerja moči govorcev. Agnes Pisanski Peterlin se v svojih člankih iz leta 2000 in 2005 razvija besedilo- slovno usmerjeno kontrastivno analizo s primerjavo znanstvenih člankov različ- nih disciplin v angleščini in slovenščini. Za področje francoščine se v članku »Nekatere skladenjske značilnosti prevo- dov iz francoščine v slovenščino: lekcija iz kontrastivne slovnice« (Schlamberger Brezar 2005a) osredotočamo na neustrezne skladenjske vzorce, ki jih najdemo v francoskih prevodih in so kalkirane po francoskih strukturah. Prispevek govori o normativnosti, na katero pri prevodih iz angleščine ni potrebno poudarjati, francoska skladnja pa očitno predstavlja trši oreh za nekatere prevajalce. Čla- nek »Politična besedila kot tip besedil in postopki prevajanja stalnih formul« (Schlamberger Brezar 2005b) pa se ob primerjanju prevodov in originalov spra- šuje o smiselnosti prevajanja stalnih formul v političnih besedilih s slovenskim deležjem. O prevajanju glagolov rekanja v spremnih stavkih premega govora na podlagi primerjave treh prevodov Flaubertove Madame Bovary pa piše Adriana Mezeg (2007). Na področju italijanskega jezika se s kontrastivno obravnavo glagolskih časov, predvsem perfekta in imperfekta v odnosu do slovenskih dovršnih in nedo- vršnih glagolov, pa tudi z rabo prihodnjika za izražanje uresničenih preteklih dejanj, ukvarjala Tjaša Miklič (1983, 2008). Problem nominalizacije v italijan- ščini in slovenščini pa v doktorski disertaciji obravnava Tamara Mikolič Južnič (2007). Priporočamo, da si ogledate tudi različne prevodoslovne revije: kanadska Meta (http://www.erudit.org/revue/meta/2009/v54/n2/index.html) je razen aktualnih letnikov prosto dostopna na spletu in objavlja zelo kvalitetne prevodoslovne član- ke z vseh področij, tudi reviji Babel in Target objavljata med drugim prispevke s področja kontrastivne analize. Francoska revija s tega področja je revija Linguistique contrastive et traduction, ki jo ureja J. Guillemin-Fleischer . Prinaša predvsem prispevke kontrastivne analize evropskih jezikov in francoščine, med prvimi pa prevladuje angleščina. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 141 KONTRASTIVNE RAZISKAVE Zaključimo lahko, da kontrastivna analiza ob upoštevanju novih jezikoslovnih tokov še vedno predstavlja področje, ki lahko prinaša nova znanja o razmerjih med jeziki. Zato je še vedno zanimiva za prevajalce in prevodoslovce, njeno po- dročje preučevanja pa predvsem za slovenščino še zdaleč ni izčrpano. Bibliografi ja Adam, Jean-Michel, 1994: Les textes. Types et prototypes. Pariz: Nathan. Bajec, Anton et al., 1994: Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana, DZS. Baker, Mona, 1993: Corpus linguistics and translation studies. Implications and Applications. Baker, M., Francis, G. in Tognini-Bonelli, E. (ur.): Text and Te- chnology: In honour of John Sinclair. Amsterdam, John Benjamins. 17–45. Baker, Mona, 1995: Corpora in translation studies. An overview and some sugge- stions for future research. Target 7. 223–243. de Beaugrande, Robert Alain, W. U. Dressler, 1981: Introduction to text linguisti-cs. London: Longman. (slovenski prevod: de Beaugrande, Robert Alain, W. U. Dressler, 1992: Uvod v besediloslovje. Ljubljana: Park.) Ferbežar, I., Knez, M., Markovič, A., Pirih Svetina, N., Schlamberger Brezar, M., Stabej, M., Tivadar, H., Zemljarič Miklavčič, J., 2004: Sporazumevalni prag za slovenski jezik. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Gile, Daniel, 2005: La traduction. La comprendre, l'apprendre. Pariz: PUF. Guillemin-Fleischer, Jacqueline, 1987: La stylistique comparée du français et de l'anglais. Pariz: Ophrys. Habert, Benoît, Nazarenko, A., Salem, A.,1997: Les linguistiques de corpus. Pariz: Armand Colin. Halliday, Michael A. K., R. Hasan, 1976: Cohesion in English. London: Longman. Halliday, Michael A. K., 1985: An introduction to functional grammar. London/ Baltimore, Md., USA: Edward Arnold. Jakopin, Franc, 1994: Sklepna beseda. Bajec, Anton et al., 1994: Slovar slovenske-ga knjižnega jezika. Ljubljana, DZS. Kennedy, Graeme, 1998: Introduction to Corpus Linguistics. Amsterdam: Rodo- pi. Kocijančič Pokorn, Nike, 1997: A Slovene-English contrastive analysis of one. Slovenski jezik 1. 5–23. Kocijančič Pokorn, Nike, 2008: Translation and TS research in a culture using a language of limited diff usion: the case of Slovenia. Th e journal of specialised translation 10. 2–9. http://www.jostrans.org/issue10/art_pokorn.pdf Kocijančič-Pokorn, Nike, Šuštaršič, Rastislav, 2001: Slovensko-angleška proti- stavna analiza nedoločnika v vlogi osebkovega oz. povedkovega določila. Slo- venski jezik 3. 32–41. 142 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU KONTRASTIVNE RAZISKAVE Lado, Robert, 1957: Linguistics across Cultures. Applied Linguistics for Language Teachers. Michigan: Ann Arbor. Malmkjaer, Kirsten, 2004 (ur): Th e Linguistic Encyclopedia. London/New York: Routledge. Mezeg, Adriana, 2007: Načini prevajanja francoskih glagolov iz spremnih stavkov premega govora v treh slovenskih prevodih Flaubertove Madame Bovary. Jezik in slovstvo 52/2. 81–93. Miklič, Tjaša, 1983: L' opposizione italiana perfetto vs imperfetto e l'opposizione slovena dovršnost vs nedovršnost nella verbalizzazione delle azioni passate. Linguistic, XIII. 53–123. Miklič, Tjaša, 2008: Raba prihodnjika za uresničena pretekla dejanja: retorični prijem »pogled naprej« v slovenščini in v nekaterih drugih jezikih. Jezik in slovstvo 53/1. 49–66. Mikolič Južnič, Tamara, 2007: Nominalne strukture v italijanščini in slovenščini: pogostnost, tipi, in prevodne ustreznice: doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Moeschler, Jacques, Reboul, Anne, 1998: Pragmatique du discours, de l'interprétataion de l'énoncé à l'interprétation du discours. Pariz: Albin Michel. Olohan, Maeve, 2004: Th e use of corpora in translation studies. London/New York: Routledge Orel Kos, Silvana, 2008: A contrastive-stylistic study into the tense distribution in English and Slovene fi ctional texts. Linguistica 48. 227–236. Pisanski, Agnes, 2000: Angleško-slovenska protistavna analiza makrostrukture znanstvenega članka. Vestnik 34/1–2. 371–385. Pisanski Peterlin, Agnes, 2005: Text-organising metatext in research articles: an English-Slovene contrastive analysis. English for specifi c purposes 24/3. 307–319. Puurtinen, Tiina, 2000: Translating Linguistic Markers of Ideology. Chesterman, A. (ur.), N. Gallardo San Salvador, Y. Gambier: Translation in Context. Am- sterdam/Philadelphia: John Benjamins. 177–186. Quirk, Randolph, S. Greenbaum, G. Leech, J. Svartvik, 1985: A Comprehensive Grammar of the English Language. London/New York: Longman. Riegel, Martin,. J.C. Pellat, R. Rioul, 1994: Grammaire méthodique. Pariz: PUF. Roulet, Eddie et al., 1985: L'articulation du discours en français contemporain. Bern: Lang. Schlamberger Brezar, Mojca, 2004: Diskurzivni pristop k problemu določnosti v slovenščini. Jezik in slovstvo 49/5. 35–44. Schlamberger Brezar, Mojca, 2005a: Nekatere skladenjske značilnosti prevodov iz francoščine v slovenščino: lekcija iz kontrastivne slovnice. Mikolič, Vesna, Karin Marc Bratina (ur.): Slovenščina in njeni uporabniki v luči evropske inte- gracije (Knjižnica Annales Majora). Koper: Univerza na Primorskem, Znan- stveno-raziskovalno središče, Založba Annales: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. 261–268. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 143 KONTRASTIVNE RAZISKAVE Schlamberger Brezar, Mojca, 2005b: Politična besedila kot tip besedil in postopki prevajanja stalnih formul. Nike Kocijančič Pokorn, Erich Prunč, Alessandra Riccardi (ur.): Beyond Equivalence, Jenseits der Äquivalenz, Oltre l'equivalenza, Onkraj ekvivalence. Graz: Institut für Translationswissenschaft. 121–136. Schlamberger Brezar, Mojca, 2009 (v tisku): La préparation des corpus parallèles et comparables et leur utilité pour le traducteur. Cahiers du GEPE Traduction et domaines de spécialités (Actes des Journées d’études de Strasbourg “Outils de traduction, outils du traducteur?”. Université Marc-Bloch-Strasbourg 2, 18–19 septembre 2008) Seleskovitch, Danica, M. Lederer, 1984: Interpréter pour traduire. Pariz: Didier Erudition. Sinclair, John, M., Coulthard, 1975: Towards an Analysis of Discourse: the English used by Teachers and Pupils. London: Oxford University Press. Toporišič, Jože, 1976, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Vinay, Jean-Paul, P. Darbelnet, 1958: Stylistique comparée du français et de l'anglais. Paris/Montréal: Didier, Beauchemin. Werlich, Egon, 1976: Typologie der Texte. Heidelberg: Quelle und Meyer. Spletne strani: Korpus Fida: www.fi da.net (Dostop julij-november 2009) Korpus Fidaplus: http://www. fi daplus.net (Dostop julij-november 2009) Revija Meta: http://www.erudit.org/revue/meta/2009/v54/n2/index.html (Do- stop julij-november 2009) Korpus Frantext: http://www.frantext.fr/ (Dostop julij-november 2009) Slovar Trésor de la langue française: www.atilf.atilf (Dostop julij-november 2009) Korpus Beseda: http://bos.zrc-sazu.si/main_si_l2.html (Dostop julij-november 2009) Korpus Nova beseda: http://bos.zrc-sazu.si/s_beseda.html (Dostop julij-november 2009) 144 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU KONTRASTIVNE RAZISKAVE SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 145 KONTRASTIVNA RETORIKA KKontrastivna retorika Agnes Pisanski Peterlin Th e present paper presents contrastive rhetoric, an area of research in applied linguistics focusing on the diff erences in writing conventions across languages. Th e term contrastive rhetoric was fi rst introduced by Robert Kaplan (1966) and the new research fi eld emerged within the context of second language writing pedagogy. Today the scope of contrastive rhetoric has expanded be-yond second language writing to areas such as language for specifi c purposes, academic discourse, intercultural studies and translation studies. In the fi rst part of this paper, the basic concepts and principles of contrastive linguistics are introduced. In the second part, the development of contrastive rhetoric is summarized briefl y and its main aims, research methods and its most impor-tant fi ndings are presented. In the third part, criticism of existing approaches to contrastive rhetoric is discussed and emerging new directions in this research fi eld are considered. Finally, the connection between contrastive rhetoric and Translation Studies is explored: recently, corpus-based methodology has con-tributed to better cooperation between these two closely related disciplines. Ključne besede: kontrastivna retorika , retorične konvencije , uporabno jeziko-slovje , kontrastivno jezikoslovje , korpusno prevodoslovje 146SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU KONTRASTIVNA RETORIKA 1. UVOD Kontrastivna retorika oziroma kontrastivna analiza diskurza je podpodročje upo- rabnega jezikoslovja, ki se ukvarja s primerjavami dveh ali več jezikov na podlagi besedil ali diskurza; sega torej prek ravni stavka in kot pomembne vidike pri ana- lizi upošteva sobesedilo, žanrske in kulturne konvencije. Izraz kontrastivna ana- liza diskurza je nekoliko dvoumen: analiza diskurza namreč lahko pomeni tako analizo govorjenega diskurza (v tem primeru se seveda tudi kontrastivna analiza diskurza osredotoča na govorjeni jezik ) kot analizo pisnega diskurza (v tem pri- meru pa je kontrastivna analiza diskurza sopomenka za kontrastivno retoriko). Namen pričujočega prispevka je predstaviti raziskovalno področje kontrastivne retorike, metodološke pristope, ki se na tem področju uporabljajo, in implikacije kontrastivnoretoričnih izsledkov. V prvem delu prispevka je predstavljen okvir kontrastivnega jezikoslovja in njegova osnovna izhodišča, na katerih temelji tudi kontrastivna retorika . Sledi opis zgodovinskega razvoja kontrastivne retorike, kratek pregled najpomembnejših očitkov h kontrastivnoretoričnemu pristopu in predstavitev povezave med kontrastivno retoriko in prevodoslovjem. Zadnji del prispevka se osredotoča na enega od danes najbolj razširjenih metodoloških pristopov v kontrastivni retoriki, to je korpusni pristop, ki hkrati predstavlja tudi pomembno stično točko kontrastivne retorike s prevodoslovnimi študijami. 2. OSNOVNA IZHODIŠČA KONTRASTIVNEGA JEZIKOSLOVJA Kontrastivno jezikoslovje se ukvarja s sistematično primerjavo dveh (ali več) jezi- kov z namenom iskanja podobnosti in razlik med njima (ali njimi) in posledično s prepoznavanjem področij, ki bi utegnila biti težavna pri učenju oziroma pou- čevanju tujega jezika. Je torej aplikativno usmerjeno področje in se zato uvršča v okvire uporabnega jezikoslovja. V začetku je bilo kontrastivno jezikoslovje usmer- jeno izrazito pedagoško (glavni cilj je bilo izboljšanje poučevanja oziroma učenja tujega jezika), vendar je z razvojem prevodoslovja postalo jasno, da so dogna- nja kontrastivnega jezikoslovja zanimiva in pomembna tudi za druga področja, vključno s prevajalsko stroko in prevodoslovnimi študijami. V novejšem času je prav povezava med kontrastivnim jezikoslovjem in prevodoslovjem postala po- memben element za nadaljnji razvoj kontrastivnega jezikoslovja. Za začetnika kontrastivnega jezikoslovja (oziroma kontrastivne analize, kot se je to področje sprva imenovalo) se ponavadi šteje Charles Fries , ki je leta 1945 obja- vil delo z naslovom Teaching and Learning English as a Foreign Language. V njem je postavil hipotezo, da je najučinkovitejše gradivo tisto, ki temelji na znanstve-SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 147 KONTRASTIVNA RETORIKA nem opisu jezika, ki naj bi se ga naučili (J2), opis pa je treba skrbno primerjati z vzporednim opisom prvega oziroma maternega jezika (J1) učenca. Friesove ideje je kasneje razvijal Robert Lado z delom Linguistics Across Cultures (1957), v katerem je postavil hipotezo, da so tisti elementi, ki so podobni učenčevemu prvemu jeziku, zanj preprosti, tisti, ki so drugačni, pa za učenca predstavljajo težave. Ta trditev je postala izhodišče kontrastivnega jezikoslovja in je v literaturi navadno poimenovana hipoteza kontrastivne analize [ Contrastive Analysis Hypothesis]. Hipoteza kontrastivne analize tako implicira, da je glavni vir napak v J2 prenos sta- rih navad iz J1 ter da lahko s kontrastivno analizo J1 in J2 identifi ciramo razlike med jezikoma in tako predvidimo, kje se bodo pojavljale napake. Implicira tudi, da bo težav (in posledično napak) več tam, kjer so razlike med jezikoma velike. V šestdesetih in sedemdesetih letih so se pojavili resni pomisleki glede legitimno- sti predvidevanj kontrastivne analize, ki je temeljila na behaviorizmu. Behavi- oristični pogled na usvajanje jezika je pod vprašaj postavil Chomsky, hkrati pa je analiza napak, takrat razmeroma novo področje jezikoslovja, pokazala, da se največje težave pri učenju tujega jezika ne pojavljajo nujno tam, kjer se J1 in J2 najbolj razlikujeta, temveč so številne napake pri učenju univerzalne, nekatere so posledica načina poučevanja, druge stopnje kognitivnega razvoja učencev itd. Pomemben je bil tudi očitek, da hipoteza kontrastivne analize sicer predpostavlja različno velike razlike, vendar kontrastivno jezikoslovje ni razvilo orodja za mer- jenje velikosti teh razlik, zato je povsem nejasno, na podlagi česa naj bi ocenjevali, kako velika je neka razlika med jezikoma (prim. Eckman 1977). Prav zaradi omenjenih očitkov ni presenetljivo, da sta izvirno verzijo hipoteze kontrastivne analize (kasneje imenovana krepko verzijo hipoteze KA) v začetku sedemdesetih let nadomestili dve bolj splošno sprejemljivi verziji. Prva, tako imenovana šibka verzija hipoteze kontrastivne analize (Wardhaugh 1970), predpostavlja, da težav pri učenju jezika sicer ne moremo natančno predvideti, lahko pa jih s pomočjo rezultatov kontrastivnih študij pojasnimo. Druga, tako imenovana zmerna verzija hipoteze kontrastivne analize (Oller in Ziahosseiny 1970), predpostavlja, da je mogoče jezikovne težave med dvema jezikoma predvideti v nekaterih vzorcih, a pri tem niso problematični tisti vzorci, kjer so razlike velike, kot je veljalo v izvirni, krepki verziji hipoteze, temveč se težave pojavijo tam, kjer so razlike majhne. V začetku se je kontrastivno jezikoslovje ukvarjalo zlasti s primerjavami na ravni fonologije, slovnice ali leksikologije, navadno pa analiza ni segala prek meja stav- ka. V osnovi je bila želja raziskovalcev primerjati jezikovna sistema dveh (ali več jezikov), zato so kontrastivne raziskave navadno temeljile na intuitivnem ugota- vljanju tega, kaj je v jeziku mogoče in kaj ni. Metodologija je obsegala tri korake, in sicer opis (izbor elementov in njihovo karakterizacijo), jukstapozicijo (iskanje 148 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU KONTRASTIVNA RETORIKA in identifi kacijo elementov) in primerjavo (stopnjo in vrsto ujemanja) (prim. Kr- zeszowski 1990), za primerjavo pa je nujna neka skupna osnova, ki jo v kontra- stivnem jezikoslovju navadno poimenujejo tertium comparationis.57 Potrebo po vpeljavi tertium comparationis utemeljuje eden pomembnih teoretikov kontrastivnega jezikoslovja, Tomasz Krzeszowski (1990), s tem, da vsaka primerjava vsebuje osnovno predpostavko, da imajo predmeti, ki jih primerjamo, nekaj skupnega, na podlagi česar lahko opišemo razlike, tertium comparationis pa je prav ta skupni temelj reference. V novejšem času pa se je perspektiva kontrastivnega jezikoslovja spremenila: na- mesto s primerjavo abstraktnih jezikovnih sistemov se mnogi raziskovalci danes ukvarjajo s primerjavo dejanske rabe v različnih jezikih, ki jo ugotavljajo na pod- lagi korpusnega gradiva. Razvoj analize diskurza je prinesel nova spoznanja o tem, da je za ustrezno interpretacijo besedila nujno upoštevanje sobesedila, žanrskega okvira (za podrobnosti prim. Limon v tej monografi ji), kulturnih konvencij itd., ta spoznanja pa so postala zanimiva tudi s kontrastivnega vidika. Prek raziskav, ki so se sedaj začele ukvarjati primarno z besedili in razlikami med kulturnimi kon- vencijami, se je razvila kontrastivna retorika . Ta je že od vsega začetka temeljila na analizi resničnih besedilnih vzorcev, saj na ravni besedila ni mogoče analizirati iz-mišljenih zgledov. Prav tako so v novejšem času nekateri raziskovalci na področju kontrastivne retorike razvijali nove poglede na tertium comparationis (za natanč- nejši pregled prim. Connor in Moreno 2005): ta koncept namreč ostaja ključen tudi za kontrastivnoretorično metodologijo, vendar pa tu dodatno vključuje ideje o primerljivosti žanra, besedilne vrste, tematike, registra ipd. 3. RAZVOJ KONTRASTIVNE RETORIKE Začetki kontrastivne retorike so povezani z danes zelo kontroverznimi stališči, od katerih se je sicer kasneje večina jezikoslovcev distancirala. To so vrednostne sod- be o tem, da je angleški oziroma anglo-ameriški58 model pisanja zelo linearen, ne- posreden (medtem ko je v drugih jezikih pri pisanju pogosta digresija in so ideje izražene posredno) in s tem jasnejši in boljši od drugih ter zato vreden posnema- nja. Robert B. Kaplan je z objavo prvega članka s tovrstnim stališčem leta 1966 utemeljil kontrastivno retoriko kot področje oziroma poddisciplino jezikoslovja, toda hkrati je postal tudi začetnik etnocentrističnega obravnavanja te tematike, ki so se ga mnogi jezikoslovci v naslednjih desetletjih skušali otresti. Kaplanova (1966) osnovna ideja o kontrastivni retoriki je sicer osnovana na štirih temeljih, in sicer na hipotezi kontrastivne analize, Sapir-Whorfovi hipotezi (predpostavki, 57 V prevodoslovju se sorodni koncept enakosti navadno imenuje ekvivalenca (prim. tudi Connor in Moreno 2005, Chesterman 1998). Termin tertium comparationis se sicer izvirno uporablja v literarni teoriji, in sicer v teoriji metafor. 58 Kontrastivna retorika ima najdaljšo tradicijo v ZDA, zato je angleško pisanje najbolj raziskano. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 149 KONTRASTIVNA RETORIKA da jezik vpliva na pogled na svet), retoriki (v aristotelijanskem smislu) in pedago- giki tujega jezika (prim. Connor 2008). Vendar pa je Kaplanov (1966) članek, ki brez dvoma označuje začetek kontra- stivne retorike, zaradi etnocentrizma in stereotipiziranja ter morda celo omalo- važevalnega odnosa do neanglo-ameriških kultur, postal predmet kritik številnih jezikoslovcev. Yamuna Kachru (1995: 22) opozarja na povsem nesprejemljive poudarke članka (Kaplan za nerojene govorce angleščine, ki jim je angleščina drugi ali tuji jezik, trdi, da se njihovo pisanje zaznava kot “neosredotočeno”, “brez organizacije” ali “nepovezano”) in meni, da Kaplan s svojim sklepom, da je nujno in zaželeno, da uporabniki angleščine pišejo tako kot rojeni govorci angleščine, razvrednoti retorične vzorce, ki niso v skladu s pričakovanji bralcev, ki so rojeni govorci angleščine. Tudi Kaplan (2000) sam priznava, da so v članku velike na- pake, tako v metodologiji (primerjal je strokovno pisanje rojenih govorcev s pi- sanjem študentov, ki jim je bila angleščina tuji jezik) kot v sklepih ter se od njega do neke mere distancira (Kaplan 2000: 82–83). Vrednostne sodbe o tem, katere konvencije so “boljše” in katere “slabše”, katere jezikovne skupnosti so “učinkovitejše” in jih je treba posnemati, navadno niso značilne za objektiven znanstveni pristop, toda prav takšne sodbe kažejo na dej- stvo, da rojeni govorci nekega jezika kršenje besedilnih konvencij v svojem prvem jeziku, ki jih “zagrešijo” nerojeni govorci, sprejemajo izrazito negativno. Danes je, kot že rečeno, tovrsten pogled docela zavrnjen in etnocentrizem je v kontrastivni retoriki večinoma stvar preteklosti. Večina jezikoslovcev, ki se ukvarjajo s kontra- stivno retoriko, razmeroma pozitivno ocenjuje aplikativno (pedagoško) vrednost dognanj o retoričnih razlikah med jeziki in vidi smisel v poučevanju besedilnih konvencij, čeprav aplikacija v praksi predstavlja nadvse kompleksen problem. Shirley Ostler (2002: 178) ugotavlja, da je sicer mnoge razlike v retoričnih kon- vencijah mogoče poučevati, a je usvajanje novih vzorcev za različne posameznike različno težko, hkrati pa so različno problematične tudi posamezne konvencije; spreminjanje retoričnega sloga torej ni lahko delo. Kaplanovo paradigmo kontrastivne retorike je pomembno razširil ameriški jezi- koslovec John Hinds , ki je menil, da ni dovolj, da se raziskovalci ukvarjajo le s pisnimi izdelki učencev v tujem jeziku, temveč je za ustrezno interpretacijo nujno poznavanje konvencij pisanja v njihovem prvem (maternem) jeziku. Hinds je v svojem vplivnem članku iz leta 1987 predlagal klasifi kacijo jezikov, ki temelji na odgovornosti govorca in/ali pisca proti odgovornosti poslušalca in/ali bralca (Hinds 1987). Menil je namreč, da je v nekaterih jezikih, npr. v angleščini, tvorec besedila tisti, ki je najbolj odgovoren za uspešno komunikacijo, v drugih jezikih, npr. v japonščini, pa je odgovornost za uspešno komunikacijo prepuščena pred- vsem bralcu. Hinds (1987: 144) poudarja, da “želja, da bi v angleščini pisali ali 150 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU KONTRASTIVNA RETORIKA govorili jasno, prežema našo [anglo-ameriško] kulturo”. Številni avtorji, ki so na podlagi Hindsove (1987) teorije raziskovali razlike med pisanjem v angleščini in v drugih jezikih, večinoma ugotavljajo, da angleško pisanje res močno temelji na odgovornosti tvorca besedila, v nekaterih drugih jezikih pa je pomembnejša odgovornost bralca (prim. npr. Clyne (1987) za nemščino, Mauranen (1993) za fi nščino, Čmejrková in Daneš (1997) za češčino in Vassileva (2001) za bolgaršči- no). Ob Kaplanu in Hindsu je treba med teoretiki kontrastivne retorike omeniti tudi Ullo Connor , avtorico zelo vplivnega dela z naslovom Contrastive Rhetoric (Connor 1996) in vrste člankov (npr. Connor 2002, 2004, 2008), v katerih se ukvarja z vprašanjem nadaljnjega razvoja kontrastivne retorike. Raziskave Connorjeve prinašajo pomembne novosti na področje metodologije dela, saj so pripomogle k oblikovanju bolj rigoroznega znanstvenega opisa retoričnih struktur, hkrati pa je njeno delo prispevalo k vključitvi žanrske perspektive in korpusnega pristopa v kontrastivnoretorične raziskave. Od prve raziskave pisnih izdelkov študentov, ki jim angleščina ni bila materni jezik (Kaplan 1966), so se področja raziskovanja kontrastivne retorike precej raz- vila, saj so natančnejše opredelitve prinesle tudi natančnejše rezultate. Tako so nove defi nicije žanra (npr. Swales 1990) omogočile boljše opredelitve izbranega gradiva, zavedanje, kako pomembno je poznavanje podatkov o informantih (av- torjih gradiva), pa je pripomoglo k boljši interpretaciji rezultatov. Ob vsem tem je razvoj tehnologije, predvsem v okviru korpusnega jezikoslovja, omogočil tudi uporabo novih metod, ki temeljijo na različnih vrstah elektronskega iskanja po velikih besedilnih zbirkah. Prav tako so spoznanja posameznih raziskav – npr. o vlogi družbeno konstruiranih konvencij pri oblikovanju retorične strukture, o sprejemanju in učinku slednje v različnih ciljnih kulturah ali o učljivosti besedil- nih konvencij – odprla nadaljnja področja raziskav (prim. tudi Connor 2008 in Ostler 2002.) Ulla Connor (2002) navaja štiri glavna podpodročja kontrastivne retorike, in sicer kontrastivne besediloslovne študije (sem uvršča tako primerjave načina pisanja v dveh ali več jezikih kot tudi primerjave pisanja učencev tujega jezika in govorcev maternega jezika), študije razvoja pismenosti v J1 in J2, med- kulturne študije procesa pisanja in kontrastivne žanrske študije. Spričo precejšnjega zanimanja za ugotovitve kontrastivne retorike ni presenetlji- vo, da se število raziskav retoričnih struktur povečuje; čedalje več je jezikovnih pa tudi strokovnih skupnosti in žanrov, ki jih raziskave zajemajo. Po začetnem zanimanju za primerjave angleščine z neevropskimi, predvsem azijskimi, kultura- mi (npr. Kaplan 1966, Eggington 1987, Hinds 1987) in kontrastivnih analizah angleščine in večjih evropskih jezikov, kot sta nemščina in španščina (npr. Clyne 1987, Valero-Garcés 1996, itd.), se je v naslednjih letih močno povečalo število SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 151 KONTRASTIVNA RETORIKA kontrastivnih primerjav angleščine s severnogermanskimi jeziki in fi nščino (npr. Mauranen 1993, Bäcklund 1998, Dahl 2004), nekoliko kasneje pa tudi primer- jave angleščine s slovanskimi jeziki (npr. Čmejrková in Daneš 1997, Vassileva 2001, Yakhontova 2002). V okviru kontrastivnoretoričnih raziskav angleščine in slovenščine velja omeniti kontrastivne žanrske študije, npr. primerjavo fi lmskih kritik (Plemenitaš 2008) in spletnih strani podjetij (Limon 2008), študije retorič- nih konvencij v znanstvenih člankih, ki se osredotočajo na medjezikovne in med- disciplinarne razlike v rabi besedilnega metadiskurza (Pisanski Peterlin 2005), ali pa na medjezikovne in meddisciplinarne razlike v organizaciji besedila (Pisanski Peterlin 2006a); in medkulturne študije razvoja pismenosti (Sešek 2004). 4. KRITIKE KONTRASTIVNE RETORIKE Poleg že omenjenih negativnih odzivov (npr. Kachru 1995) na etnocentrizem v zgodnjih kontrastivnoretoričnih študijah se na račun kontrastivne retorike poja- vljajo tudi druge kritike. Večina jih izhaja iz predpostavke, da je stališče kontra- stivne retorike poenostavljeno. Kritiki tako trdijo, da kontrastivna retorika kultu-ro vidi predvsem kot statično in homogeno, kot strogo zamejeno kategorijo (npr. Zamel 1997), v kateri so subjekti raziskave opredeljeni binarno: so pripadniki kulture A ali kulture B, kultura pa je opredeljena kot nacionalna kultura. Real- nost je, po mnenju kritikov, precej drugačna: tudi znotraj kulture so posamezniki različni, kultura je dinamična in heterogena, v resnici bolj kot o enovitosti lahko govorimo o hibridnosti, tudi znotraj nacionalne kulture lahko govorimo o kultu- rah različnih strok. Toda Ulla Connor (2002, 2004) meni, da je sodobna kontrastivna retorika ta- kšne poglede prerasla, in očitke zavrača. Hkrati pa predlaga, da bi bilo koristno, če bi kontrastivno retoriko prav za to, da bi se takšnim kritikam izognili, znova defi nirali in preimenovali v medkulturno retoriko [ intercultural rhetoric], v sklopu postmoderne paradigme medkulturnih ved. Opozarja, da so nacionalne kulture v kontrastivni retoriki morda sicer tradicionalno opredeljene, vendar raziskovalci na tem področju vseh odklonov v pisanju nematernih govorcev niso poenostavlje- no pripisovali izključno jezikovni in kulturni interferenci, temveč so prepoznavali in obravnavali tudi druge vzroke, kot je izobrazba, kultura stroke, žanrske kon- vencije in neenaka pričakovanja piscev in bralcev (Connor 2002: 504). 5. KONTRASTIVNA RETORIKA IN PREVODOSLOVJE Primarno izhodišče kontrastivne retorike je bilo (in je vsaj do neke mere še vedno) pedagoško: za večino zgodnjih raziskovalcev je bilo to raziskovalno področje, ki 152 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU KONTRASTIVNA RETORIKA proučuje vpliv materinščine na tvorjenje besedil v tujem jeziku. V novejšem času je izhodišče kontrastivne retorike preseglo pedagoške okvire in se je razširilo na področja, kot so strokovni jeziki, znanstveni jeziki, medkulturne študije in nena- zadnje tudi prevodoslovje. Že Ulla Connor v svojem prvem pregledu kontrastivne retorike poudarja soro- dnost tega področja s prevodoslovjem, a hkrati ugotavlja tudi to, da za obe di- sciplini velja, da ugotovitve ene v drugi navadno prezrejo (Connor , 1996: 117). Na dejstvo, da bi bilo za obe disciplini nadvse koristno, če bi upoštevali izsledke druge, pa opozarja tudi Andrew Chesterman (1998: 6). Ulla Connor (1996: 117) to obojestransko prezrtost pripisuje različnim družbenim okoliščinam, v katerih se disciplini razvijata: prevajanje je nujno zlasti za jezike z manjšim šte- vilom govorcev, v jezikih z večjim številom govorcev pa je bolj poudarjen razvoj opismenjevanja tujcev. Vseeno podobno kot Chesterman (1998) meni, da so iz- sledki prevodoslovja za kontrastivno retoriko lahko izredno pomembni (Connor 1996: 121–123): pri tem opozarja zlasti na Toury jev ciljno-usmerjeni pristop k prevajanju (predstavljen je npr. v Toury 1995). Touryjev model omogoča, da lahko prevod opišemo z dveh vidikov, in sicer z vidika ustreznosti [ adequacy], (sledenje normam kulture izvirnika) in sprejemljivosti [ acceptability], (sledenje normam ciljne kulture). Po mnenju Connorjeve sta prav koncepta ustreznosti in sprejemljivosti tudi za kontrastivno retoriko lahko zelo pomembna, saj lahko o sprejemljivost za ciljno kulturo govorimo tudi v kontekstu poučevanja pisanja v tujem jeziku. Kot že rečeno, se je z vprašanjem stičnih točk kontrastivne retorike in prevodo- slovja ukvarjal tudi Andrew Chesterman v svojem delu Contrastive Functional Analysis, ki je izšlo leta 1998. Čeprav se v knjigi osredotoča predvsem na vpra- šanje kontrastivne funkcijske analize in je delo zato v prvi vrsti kontrastivne narave, se pri konceptu tertium comparationis oziroma ekvivalence prevodoslovju močno približa. Primeri, ki jih Chesterman v svojem delu predstavlja, so sicer predvsem primeri kontrastivne analize na ravni stavka, a se kljub temu ukvarja tudi z vprašanjem, kako paradigmo funkcijske kontrastivne analize razširiti prek ravni stavka. Potem ko se je v drugi polovici devetdesetih let začelo razširjati zavedanje o sorodnosti kontrastivnoretoričnih in prevodoslovnih študij, je začelo naraščati število raziskav, v katerih so raziskovalci iz ene discipline pri interpretaciji re- zultatov upoštevali tudi spoznanja druge discipline. Vendar pa je bil za ta korak ključen tudi novi metodološki pristop, ki ga je omogočil razvoj korpusnega je- zikoslovja. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 153 KONTRASTIVNA RETORIKA 6. KORPUSNE RAZISKAVE Sodobne kontrastivne raziskave diskurzivnih prvin temeljijo na analizi vzorcev resničnih besedil. Nekaterim raziskovalcem, ki se ukvarjajo s kontrastivnim je- zikoslovjem na ravni stavka, se zdi analiza primerov, ki so bili izmišljeni posebej za potrebe raziskave, še vedno sprejemljiva, na ravni besedila pa takšen pristop seveda nikoli ni bil mogoč. Do konca dvajsetega stoletja je bilo sicer avtentično gradivo, ki so ga analizirali v večini raziskav, pogosto zelo omejeno, saj je večina raziskovalcev gradivo analizirala ročno, to pa je predstavljalo precejšnjo omejitev za obseg raziskave. Zlasti zgodnje raziskave na tem področju so pomenile oranje ledine in so bile pogosto analize majhnega števila besedil, v katerih so avtorji poskušali opredeliti, kakšne vrste pojav pravzaprav raziskujejo, raziskave pa so bolj kot kvantitativne, izpostavljale kvalitativne vidike. Zelo znan primer tovr- stne študije59 je raziskava Anne Mauranen (1993), v kateri avtorica analizira dva para besedil, ki sta primerljiva po žanru (oba sta znanstvena članka), področju (ekonomija) in tematiki. Avtorja prvih dveh besedil sta bila fi nska ekonomista, avtorja drugih dveh besedil pa rojena govorca angleščine. Vsa štiri besedila so bila napisana v angleščini, avtorica raziskave pa se je osredotočala na razlike v rabi metabesedila (defi nirala ga je kot besedilo o besedilu) v člankih fi nskih avtorjev in člankih rojenih govorcev. Čeprav so kvantitativni podatki o številu pojavitev me-tabesedilnih elementov pomemben del rezultatov te študije, se analiza v svojem bistvu osredotoča na kvalitativne ugotovitve o razlikah v rabi metabesedila. Okrog leta 2000 se je začelo močno povečevati število korpusnih kontrastivnih raziskav, elektronski korpusi pa so pomenili veliko povečanje obsega analiziranega gradiva. Že v devetdesetih letih so se pojavile tudi prve korpusne prevodoslovne študije – začetnica tovrstnih študij je Mona Baker (npr. Baker 1993) – nekoliko kasneje pa so začenjale nastajati hibridne raziskave, ki so na podlagi korpusnega pristopa združevale kontrastivno retoriko s prevodoslovjem. Pomembnosti pove- zave kontrastivnih študij, prevodoslovja in korpusnega pristopa so se začeli zave- dati mnogi korpusno usmerjeni kontrastivni jezikoslovci in jezikoslovno usmerje- ni prevodoslovci: s teoretičnega in metodološkega vidika so povezavo obravnavali npr. Kirsten Malmkjaer (1998), Sylviane Granger (2003), Stig Johansson (2007), Anthony McEnery in Richard Xiao (2007) idr. Pomembno vprašanje, s katerim se soočajo raziskovalci, ki združujejo kontra- stivno retoriko, prevodoslovje in korpusni pristop, je vprašanje gradiva oziroma korpusa. Jasno je, da je pri kontrastivnih raziskavah izjemno pomembno, da je gradivo izbrano po strogih kriterijih (npr. čas nastanka, žanr, stroka itd.), saj je le 59 V tem razdelku so za ilustracijo nekoliko podrobneje predstavljene tri vrste kontrastivnoretoričnih raziskav (Mauranen 1993; Dahl 2004 in Smith 2004) in ena kontrastivna študija, ki temelji na prevodnem korpusu (van der Auwera in sod 2005). Nekateri podrobnejši metodološki napotki za idelavo kontrastivnojezikoslovne raziskave so predstavljeni v Schlamberger Brezar (v tej monografi ji). 154 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU KONTRASTIVNA RETORIKA tako mogoče zagotavljati primerljivost rezultatov. V sodobnih kontrastivnih raz- iskavah gradivo pogosto predstavljajo primerljivi60 korpusi, [ comparable corpora], torej korpusi primerljivih izvirnih besedil v dveh ali več jezikih, ki se ujemajo v vnaprej postavljenih kriterijih (npr. žanr, občinstvo). Primer tovrstne raziskave, ki temelji na korpusni analizi, predstavlja delo Trine Dahl (2004), v katerem analizira rabo besedilnega metadiskurza v norveško-angleško-francoskem korpusu 180 znanstvenih člankov iz treh ved (ekonomija, jezikoslovje in medicina). Avto- rica se pri svojem delu opira na študije številnih raziskovalcev, ki so to tematiko raziskovali pred njo, med njimi tudi na že omenjeno študijo Anne Mauranen . S pomočjo razmeroma velikega specializiranega korpusa z elektronskim iskanjem ugotavlja, ali je raba besedilnega metadiskurza bolj odvisna od vede ali od jezika. Kvantitativni podatki, ki jih pridobi s korpusnim iskanjem, pokažejo, da je na področju ekonomije in jezikoslovja jezik zelo pomemben dejavnik, medicinski članki pa o si razmeroma podobni v vseh treh jezikih. V svojem pregledu ustreznosti različnih vrst korpusov za kontrastivne študije Syl- viane Granger (2003) kot pomembno prednost primerljivih korpusov izpostavlja to, da vsebujejo le spontano tvorjene izdelke rojenih govorcev nekega jezika, to pa pomeni, da je vsaj načeloma izključen vpliv drugega jezika, ki bi ga sicer lahko zaznavali v prevodih. Med njihove pomanjkljivosti pa Grangerjeva (2003) uvršča v prvi vrsti težavnost pri zagotavljanju primerljivosti: mnogi žanri so kulturno specifi čni in zanje je težko najti prave ustreznice v nekem drugem jeziku. Druga pomanjkljivost se pojavi na nižjih ravneh: ker je vsebina besedil v korpusu raz- lična, je nemogoče zagotoviti, da bo mogoče v obeh delih primerljivega korpusa najti primere analiziranih elementov, še posebej, če se izbrani elementi pojavljajo razmeroma redko. Tretja pomanjkljivost se navezuje na sam analitični postopek: ker je korpusno iskanje omejeno na iskanje posameznih oblik, je pri uporabi korpusnega pristopa v kontrastivni analizi diskurza pri funkcijsko zasnovanih raz- iskavah pogosto treba sklepati kompromise: npr. nabor iskalnih izrazov je omejen na najpogostejše, ki jih je identifi cirala predhodna (ročna) raziskava, to pomeni, da na podlagi dobljenih rezultatov ni mogoče z gotovostjo sklepati o vseh funk- cijskih ustreznicah v obeh jezikih. Takšna omejitev se seveda pojavlja tudi pri dru- gih korpusnih raziskavah funkcijske narave (primer analize ustreznosti tovrstnega pristopa v slovenščini je na primeru korpusne raziskave pragmatičnih elementov opisan v Pisanski Peterlin 2006b). Druga vrsta gradiva, ki se uporablja v kontrastivnih raziskavah, so prevodni korpusi [ translation corpora], torej korpusi izvirnih besedil in njihovih prevodov v enega ali več jezikov. (V prevodoslovju se ti korpusi navadno imenujejo vzporedni 60 Ker kontrastivno jezikoslovje in prevodoslovje v povezavi s korpusi uporabljata različno terminologijo, vlada na tem področju precejšnja zmeda, zato v pričujočem prispevku posebej razlagam pomen posameznih terminov, ki se uporabljajo za opise vrst korpusov. Za natančnejše razlage terminoloških razlik prim. npr. Granger (2003) in McEnery in Xiao (2007). SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 155 KONTRASTIVNA RETORIKA korpusi [ parallel corpora], saj so s terminom prevodni korpusi na tem področju navadno poimenovani korpusi prevedenih besedil. Žal pa je termin vzporedni kor- pus v kontrastivnem jezikoslovju navadno rezerviran za primerljive korpuse, zato je to poimenovanje lahko posebej problematično.) V kontrastivnem jezikoslovju takšno gradivo pogosto velja za nezanesljivo (prim. McEnery in Xiao 2007), saj so medjezikovne podobnosti in razlike v procesu prevoda lahko popačene zaradi interference. Dodatna težava, na katero opozarja Grangerjeva (2003), je v tem, da prevodov vseh besedil ne moremo zagotoviti: bodisi ker se nek žanr (npr. pismo ali e-pošta) navadno ne prevaja bodisi zato, ker je v eno smer prevajanje pogo- stejše kot v drugo smer. Zanimiv primer tovrstne kontrastivne raziskave je pred- stavljen v van der Auwera in sod. (2005): avtorji analizirajo izražanje epistemske naklonskosti v različnih slovanskih jezikih, analiza pa je narejena na podlagi pre- vodov knjige J. K. Rowling, Harry Potter in dvorana skrivnosti. Avtorji na podlagi analize za slovenski prevod ugotavljajo, da v njem ni primerov, v katerih bi bili angleški epistemski naklonski glagoli prevedeni v slovenščino v obliki epistem- skih naklonskih glagolov. Seveda je treba tu dodati, da to ne nikakor pomeni, da v slovenščini takšne rabe epistemskih naklonskih glagolov ni, pomeni le, da jih ni v konkretnem prevodu. Omenjena raziskava sicer ni primarno kontrastivno- retorična temveč slovnična, vendar jo omenjam, ker zelo dobro ilustrira omejitve uporabe prevodnih korpusov. Vseeno pa ima analiza prevodnih korpusov tudi določene prednosti: ker je vse- bina posameznih delov korpusa povsem enaka, je lahko, zlasti če so korpusi po- ravnani, identifi kacija ustreznic izjemno enostavna. Hkrati pa se v zadnjem času pojavljajo tudi nekoliko drugačni, manj omejevalni pogledi na jezik prevedenih besedil: Anna Mauranen (1999, 2005) na primer meni, da so prevodni korpusi za kontrastivne študije dragocen vir podatkov, saj so tudi prevodi povsem legitimen del nekega jezika. Kot že rečeno, v zadnjih letih narašča število korpusnih raziskav, ki združujejo tako kontrastivne kot prevodoslovne cilje, za dosego svojih ciljev pa raziskovalci uporabljajo kombinacijo primerljivih in prevodnih korpusov. Za nekatere pare jezikov so že narejeni vzporedni korpusi, ki vsebujejo izvirnike v jeziku A, nji- hove prevode v jezik B, ter primerljive izvirnike v jeziku B in njihove prevode v jezik A (npr. ESPC oziroma English-Swedish Parallel Corpus za angleščino in švedščino, ENPC oziroma English-Norwegian Parallel Corpus, za angleščino in norveščino itd.), za druge jezike posamezni raziskovalci sami sestavljajo manjše, specializirane korpuse, ki vsebujejo vse zgoraj navedene štiri komponente, ali vsaj tri komponente (izvirniki v jeziku A, njihovi prevodi v jezik B in primer- ljivi izvirniki v jeziku B). Takšni korpusi omogočajo različne vrste primerjav (primerjava izvirnikov in prevodov v eno ali v obe smeri, primerjava prevodov – seveda le če ima korpus štiri komponente – primerjava primerljivih izvirnikov), 156 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU KONTRASTIVNA RETORIKA ki so zanimive tako s kontrastivnojezikoslovnega (npr. Johansson 1996, Ebeling 1998, Ajimer 1999) kot s prevodoslovnega stališča (npr. Klaudy in Károly 2005, Konšalová 2007). Zanimiv primer kombinacije prevodnega in primerljivega korpusa je predsta- vljen v raziskavi Karen Smith (2004). Avtorica analizira odnos med oglaševalci in potencialnimi kupci, ki se v oglaševalskem besedilu med drugim izraža skozi osebne in svojilne zaimke. V svoji analizi uporabi prevodni angleško-ruski korpus oglasov v revijalnem tisku, ki ga sestavljajo angleški izvirniki (skupno 45 oglasov) in njihovi ruski prevodi, ter vzporedni ruski korpus 23 izvirnih ruskih oglasov. Analiza je predvsem kvalitativna, osredotoča pa se na vprašanja, kot so tikanje/ vikanje, raba slovničnih oseb, personifi kacija itd. Avtorica za vsako posamezno vprašanje ugotavlja, kakšne prevodne ustreznice so bile izbrane v ruskih prevodih in rezultate primerja s primerljivimi ruskimi izvirniki in ugotavlja, kje se poja- vljajo razlike. V okviru tovrstnih korpusnih študij je s kontrastivnoretoričnega vidika pomem- ben niz raziskav Iana A. Williams a (Williams 2004, Williams 2005, Williams 2006, Williams 2007). Williams na podlagi ugotovitev o različnih retoričnih konvencijah v španskih in angleških znanstvenih člankih s področja medicine raziskuje, kako se te razlike odražajo v prevodih. Sorodne študije so bile narejene tudi za kombinacijo slovenščine in angleščine, in sicer s primerjavo angleških in slovenskih izvirnikov znanstvenih člankov s podro- čja geografi je ter prevodov slovenskih izvirnikov v angleščino: v Pisanski Peterlin (2008a) je predstavljena analiza rabe teznih stavkov, v Pisanski Peterlin (2008b) raba nekaterih kategorij besedilnega metadiskurza, v Pisanski Peterlin (v tisku) pa raba omejevalcev. Vse tri študije so pokazale, da se zaradi razlik v retoričnih konvencijah med slovenščino in angleščino pri prevajanju znanstvenih člankov lahko pojavijo nekateri problemi. Najizrazitejši problem je predstavljala sprejemljivost prevodov (v zgoraj opisanem pomenu iz Touryjevega (1995) modela): v anali- ziranih prevodih je bil večji poudarek na ustreznosti (sledenju normam kulture izvirnika) kot na sprejemljivosti (sledenju normam ciljne kulture): prevodi so se torej od primerljivih izvirnikov močno razlikovali v rabi obravnavanih retoričnih strategij, in sicer tako v pogostosti rabe analiziranih retoričnih elementov kot tudi v izboru oblik. 7. SKLEP Kontrastivna retorika je področje kontrastivnega jezikoslovja, ki se ukvarja s primerjavami dveh ali več jezikov na besedilni ravni. V svoji osnovi izhaja iz SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 157 KONTRASTIVNA RETORIKA temeljnih izhodišč kontrastivnega jezikoslovja, prav tako pa privzema osnovna metodološka izhodišča (npr. tertium comparationis) slednjega. Hkrati kontra- stivna retorika pri analizi upošteva novejša spoznanja analize diskurza, to so spoznanja o pomenu sobesedila, žanra in kulturne skupnosti. Od leta 1966 do danes se je osnovna paradigma kontrastivne retorike močno spremenila, odmik od etnocentrične zaverovanosti v pomembnost anglo-ameriških retorič- nih konvencij pa je prerasel v zavedanje o pluralizmu kultur tudi znotraj na- cionalne kulture. Prav zaradi takšnega razvoja nekateri teoretiki (npr. Connor 2002, 2004) predlagajo, naj se kontrastivna retorika preimenuje v medkulturno retoriko in menijo, da ima danes svoje mesto predvsem v okviru medkulturnih študij. Obenem je ideja kontrastivne retorike prerasla tudi svoje prvotno izključno pe- dagoške okvire. Večina sodobnih kontrastivnoretoričnih študij temelji na kor- pusnem pristopu in prav v slednjem se je kontrastivna retorika močno približala sorodnemu področju, prevodoslovju. Če je še v sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja veljalo, da ne kontrastivna retorika ne prevodoslovje – kljub podobnim ciljem, metodam in predmetu raziskave – ne upoštevata izsledkov drugega, danes narašča število študij, v katerih raziskovalci prepletajo kontrastivni in prevodo- slovni pristop. Bibliografi ja Aijmer, Karin , 1999: Epistemic possibility in an English-Swedish contrastive per- spective. Hasselgård, Hilde in Signe Oksefj ell (ur.): Out of corpora: Studies in honour of Stig Johansson. Amsterdam: Rodopi. 301 –323. Bäcklund , Ingeborg, 1998: Metatext in professional writing. A contrastive study of English, German and Swedish. TEFA 25. 1–42. Baker , Mona, 1993: Corpus Linguistics and Translation Studies: Implications and Applications. Baker , Mona, Francis, Gill in Elena Tognini-Bonelli (ur.): Text and Technology: In Honour of John Sinclair . Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. 233–250. Connor , Ulla, 1996: Contrastive Rhetoric. Cambridge: University Press. Connor , Ulla, 2002: New directions in contrastive rhetoric. TESOL Quarterly 36/4. 493–510. Connor , Ulla, 2004: Intercultural rhetoric research: Beyond texts. Journal of English for Academic Purposes 3/4. 291–304. Connor , Ulla, 2008: Mapping multidimensional aspects of research: Reaching to intercultural rhetoric. Connor , Ulla, Ed Nagelhout in William V. Rozycki (ur.): Contrastive Rhetoric: Reaching to Intercultural Rhetoric. Amsterdam: John Benjamins. 299–345. 158 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU KONTRASTIVNA RETORIKA Connor , Ulla M. in Ana I. Moreno , 2005: Tertium Comparationis: A vital com- ponent in contrastive research methodology. Bruthiaux, P., D. Atkinson, William G. Eggington , William Grabe in V. Ramanathan (ur.): Directions in Applied Linguistics: Essays in Honor of Robert B. Kaplan . Clevedon, England: Multilingual Matters. 153–164 Clyne , Michael G., 1987: Cultural Diff erences in the Organization of Academic Texts: English and German. Journal of Pragmatics 11/2. 211–247. Chesterman , Andrew, 1998: Contrastive Functional Analysis. Amsterdam: John Benjamins. Čmejrková , Světla in František Daneš , 1997: Academic writing and cultural identity: Th e case of Czech academic writing. Duszak, Anna (ur.): Culture and Styles of Academic Discourse. Berlin in New York: Mouton de Gruyter. 41–61. Dahl , Trine, 2004: Textual metadiscourse in research articles: A marker of na- tional culture or of academic discipline? Journal of Pragmatics 36/10. 1807– 1825. Ebeling , Jarle, 1998: Contrastive Linguistics, Translation, and Parallel Corpora. Meta 43/4. 602–615. Eggington , William G., 1987: Written academic discourse in Korean: Implica- tions for eff ective communication. Connor , Ulla, in Robert B. Kaplan (ur.): Writing Across Languages: Analysis of L2 Text. Reading, MA: Addison-Wesley. 153–168. Eckman , Fred R., 1977: Markedness and the contrastive analysis hypothesis. Language Learning 27. 315–333. Fries , Charles, 1945: Teaching and Learning English as a Foreign Language. Ann Arbor: University of Michigan Press. Granger , Sylviane, 2003: Th e corpus approach: A common way forward for Con- trastive Linguistics and Translation Studies? Granger , Sylviane, Jacques Lerot in Stephanie Petch-Tyson (ur.): Corpus-Based Approaches to Contrastive Lingu- istics and Translation Studies. Amsterdam: Rodopi. 17–29. Hinds , John, 1987: Reader versus writer responsibility: A new typology. Connor , Ulla, in Robert B. Kaplan (ur.): Writing Across Languages: Analysis of L2 Texts. Reading, MA: Addison-Wesley. 141–152. Johansson, Mats , 1996: Fronting in English and Swedish: A text-based contras- tive analysis. Carol E. Percy, Charles F. Meyer in Ian Lancashire (ur.): Synchronic corpus linguistics. Amsterdam/Atlanta: Rodopi. 29–39. Johansson, Stig , 2007: Seeing through multilingual corpora. Roberta Facchinetti (ur.): Corpus Linguistics 25 Years on. Amsterdam/New York: Rodopi. 51–71. Kachru , Yamuna, 1995: Contrastive rhetoric in World Englishes. English Today 11/1. 21–31. Kaplan , Robert B., 1966: Cultural thought patterns in intercultural education. Language Learning 16/1–2. 1–20. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 159 KONTRASTIVNA RETORIKA Kaplan , Robert B., 2000: Contrastive rhetoric and discourse analysis. Sarangi, Srikant in Malcolm Coulthard (ur.): Discourse and Social Life. Harlow: Lon- gman. 82–101. Klaudy , Kinga in Krisztina Károly , 2005: Implicitation in translation: Empiri- cal evidence for operational asymmetry in translation. Across Languages and Cultures 6/1. 13–28. Konšalová , Petra, 2007: Explicitation as a Universal in Syntactic De/Condensati- on. Across Languages and Cultures 8/1. 17–32. Krzeszowski, Tomasz P., 1990. Contrasting Languages: Th e Scope of Contrastive Linguistics. Berlin: Mouton. Lado , Robert, 1957: Linguistics across cultures. Ann Arbor: University of Michigan Press. Limon , David, 2008: Company websites, genre conventions and the role of the translator. Cultus 1/1. 56–69. Limon , David, 2009: A genre-based approach to analysis of texts and transla- tions. V tej monografi ji. McEnery , Anthony, in Richard Xiao , 2007: Parallel and comparable corpora: What is happening? Anderman, Gunilla and Margaret Rogers (ur.): Incorpora- ting Corpora: Th e Linguist and the Translator. Clevedon: Multilingual Matters Ltd. 18–31. Malmkjær, Kirsten, 1998: Love thy neighbour: Will parallel corpora endear lin- guists to translators? Meta 43/4. 534–541. Mauranen , Anna, 1993: Contrastive ESP rhetoric: Metatext in Finnish-English economics texts. English for Specifi c Purposes 12/1. 3–22. Mauranen , Anna, 1999: Will ‘translationese’ ruin a contrastive study? Languages in Contrast 2/2. 161–185. Mauranen , Anna, 2005: Contrasting languages and varieties with translational corpora. Languages in Contrast 5/1. 73–92. Oller , John W. in Seid M. Ziahosseiny , 1970: Th e contrastive analysis hypothesis and spelling errors. Language Learning 20/2. 183–189. Ostler , Shirley E., 2002: Contrastive rhetoric: An expanding paradigm. John Flo- werdew (ur.), Academic Discourse. Harlow: Longman. 167–181. Pisanski Peterlin , Agnes, 2005: Text-organising metatext in research articles: An English-Slovene contrastive analysis. English for Specifi c Purposes 24/3. 307– 319. Pisanski Peterlin , Agnes, 2006a: Academic writing: Diff erences in rhetorical con- ventions and successful intercultural communication. Čok, Lucija (ur.): Bliži- na drugosti. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno sredi- šče, Založba Annales: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. 137–146. Pisanski Peterlin , Agnes, 2006b: Iskanje pragmatičnih enot v neoznačenem kor- pusu: primer kažipotov. Erjavec , Tomaž in Jerneja Žganec Gros (ur.): Jezikov- ne tehnologije: zbornik 9. mednarodne multikonference Informacijska družba IS 160 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU KONTRASTIVNA RETORIKA 2006, 9. do 10. oktober 2006: Proceedings of the 9th International Multiconfe- rence Information Society IS 2006, 9th– 10th October 2006, Ljubljana, Slovenia. Ljubljana: Institut “Jožef Stefan”. 128–133. Pisanski Peterlin , Agnes, 2008a: Th e thesis statement in translations of acade- mic discourse: An exploratory study. Th e Journal of Specialised Translation. 10. 10–22. Pisanski Peterlin , Agnes, 2008b: Translating metadiscourse in research articles. AcrossLanguages and Cultures. 9/2. 205–218. Pisanski Peterlin , Agnes, v tisku: Hedging devices in Slovene-English translation: A corpus-based study. Nordic Journal of English Studies. Plemenitaš , Katja, 2008: Film reviews: Cross-cultural aspects of a textual genre. Orthaber, Sara in Polona Vičič (ur.): Th e importance of learning professional fo- reign languages for communication between cultures. Celje: Faculty of Logistics. 1–9. Schlamberger Brezar , Mojca, 2009: Metodološki postopki v kontrastivnih slov- ničnih raziskavah. V tej monografi ji. Sešek , Urška, 2004: Developing literacy across cultures: sociological dimensions of teaching English writing in Slovenia. Strani jezici 33/3–4. 291–308. Smith , Karen, 2004: 'I am me, but who are you and what are we?': Th e trans- lation of personal pronouns and possessive determiners in advertising texts. Multilingua. 23/3. 282–303. Swales , John M., 1990: Genre Analysis. Cambridge: Cambridge University Press. Toury , Gideon, 1995: Descriptive translation studies and beyond. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. Valero-Garcés , Carmen, 1996: Contrastive ESP rhetoric: Metatext in Spanish- English economics texts. English for Specifi c Purposes 15/4. 279–294. van der Auwera , Johan, Ewa Schalley in Jan Nuyts, 2005: Epistemic possibility in a Slavonic parallel corpus: A pilot study. Karlík, Petr in Björn Hansen (ur.): Modalität in slavischen Sprachen: Neue Perspektiven. München: Sagner. 201–217. Vassileva , Irena, 2001: Commitment and detachment in English and Bulgarian academic writing. English for Specifi c Purposes 20/1. 83–102. Wardhaugh , Ronald 1970: Th e contrastive analysis hypothesis. TESOL Quarterly 4/2. 123–130. Williams, Ian A., 2004: How to manage patients in English–Spanish translation. A target-oriented contrastive approach to Methods. Target 16/1. 69–103. Williams, Ian A., 2005: Th ematic items referring to research and researchers in the discussion section of Spanish biomedical articles and English-Spanish translations. Babel 51/2. 124–160. Williams, Ian A., 2006: Towards a target-oriented model for quantitative con- trastive analysis in translation studies: An exploratory study of theme-rheme structure in Spanish-English biomedical research articles. Languages in Con- trast 6/1. 1–45. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 161 KONTRASTIVNA RETORIKA Williams, Ian A., 2007: A corpus-based study of the verb observar in English-Spanish translations of biomedical research articles. Target 19/1. 85–103. Yakhontova , Tatyana, 2002: ‘Selling’ or ‘telling’? Th e issue of cultural variation in research genres. John Flowerdew (ur.), Academic Discourse. Harlow: Lon- gman. 216–232. Zamel , Vivian, 1997: Toward a model of transculturation. TESOL Quarterly 31/2. 341–352. 162 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU KONTRASTIVNA RETORIKA SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 163 A GENRE-BASED APPROACH AA genre-based approach to analysis of texts and translations David Limon Prispevek najprej na kratko določi razliko med besedilno vrsto oz. žanrom in registrom oz. jezikovno zvrstjo in opiše, kako lahko vsak od njiju igra vlogo v medjezikovni analizi besedil in prevodov. Besedilno vrsto je najbolje razumeti z vidika družbenega dejanja oziroma sporočilnega namena, to pomeni, da jo določimo v luči tega, kar želimo doseči z besedilom. Register odraža izbiro jezi-ka v različnih situacijskih kontekstih, ključna spremenljivka pa je razmerje med sogovornikoma. Sporočilni uspeh besedila je odvisen tako od tega, v kolikšni meri se besedilo drži konvencij besedilne vrste, kateri pripada, in v kolikšni meri dosledno uporablja primeren register . Prispevek nadalje predstavi tudi analitični model, ki se ga lahko uporabi pri obravnavi izvirnih in prevedenih besedil ali pa pri obravnavi vzporednih besedil iste besedilne vrste v različnih jezikih. Predstavljeni model se delno naslanja na model kontrastivne funkci-jske analize, ki ga je za kontrastivno funkcijsko analizo predvsem prevedenih besedil začrtal Andrew Chesterman (1998a). Ta model predvideva pristop k besedilu od vrha navzdol ter obravnava dejavnike, kot so situacijski in kulturni kontekst, besedilnovrstne konvencije, ureditev besedila in temeljno retorično strukturo, koherenco in težavnost procesiranja, kohezijo, informacijsko struk-turo in značilni register ter leksiko-gramatične značilnosti. Ključne besede: register , genre , context of situation , context of culture , di-scourse community, genre conventions , communicative purpose , translation strategy , coherence , cohesion , information structure 164 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU A GENRE-BASED APPROACH INTRODUCTION Th e fi rst aim of the present paper is to defi ne the concepts of genre and register , and to suggest how they can be used to describe situational variation among texts. An analytical model is then presented that can be applied either to source texts and their translations, or to comparative texts of the same genre in diff erent lan- guages. Th e model employs a top-down approach and considers factors such as cultural and contextual factors, genre conventions, text profi le, coherence , cohe- sion , information structure and register features. GENRE ANALYSIS Th e concept of genre has been taken by linguists from the fi eld of literary stud- ies, where it refers to types of literary works (from poem, novel, short story, play, to sub-genres such as detective novel, romantic novel, spy novel and so on), and broadened to include texts, both written and spoken, that arise in a wide range of situations, including everyday transactions. In Martin ’s (1985: 250) words, genres are “how things get done, when language is used to accomplish them”. His examples include lectures, seminars, recipes, manuals, service encounters and news broadcasts. Genre analysis sets out to explain socio-cultural, institutional and organisational constraints upon communication, as well as to identify conventionalised regulari- ties in communicative events. In particular, it examines the sui generis features of particular textual genres. Th e major work in this fi eld is by Swales (1990: 58, my emphasis), who defi nes a genre as: a class of communicative events, the members of which share some set of communicative purposes. Th ese purposes are recognised by the expert members of the parent discourse community, and thereby constitute the rationale for the genre . Th e rationale shapes the schematic structure of the discourse and infl uences and constrains choice of content and style. A key concept here is that of discourse communities, which are “sociorhetori- cal networks” that form in order to be able to work towards a common set of rhetorical goals. Th e language activities of such communities are thus driven by communicative purpose . Language is used within a group as part of social behaviour to extend the group’s knowledge and initiate new members. A discourse community diff ers from a speech community in that it is geographically scattered (possibly worldwide, as in the case of many academic communities) and writing based; moreover, it recruits members by training, persuasion or qualifi cation (not birth or accident). Its primary determinants are functional: aimed at particular SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 165 A GENRE-BASED APPROACH objectives. Swales (ibid.: 24–27) sets out six defi ning characteristics of a discourse community: 1. has a broadly agreed set of common public goals (written or tacit); 2. has mechanisms on intercommunication among its members (meet- ings, reports, etc.); 3. uses its participatory mechanisms primarily to provide information and feedback; 4. utilises and hence possesses one or more genres in the communicative furtherance of its aims (discoursal expectations are created by the gen- res that articulate the operations of the discourse community); 5. in addition to owning genres, it has acquired some specifi c lexis (termi- nology, acronyms, etc.); 6. has a threshold level of members with a suitable degree of relevant con- tent and discoursal expertise. We should note here that discourse communities can lose as well as gain consen- sus over time and break down into more than one community. In the “modern communication explosion” (Hatim and Mason 1997: viii), genres are evolving and infl uencing each other as never before and departures from norms of lan- guage use are becoming ever more frequent. Th e principal feature that turns a collection of communicative events into a genre is some shared set of communicative purposes or goals (a communica- tive event is one in which language plays a signifi cant and indispensable role – the concept is a fuzzy one for which it is hard to draw exact boundaries). Instances of genres vary in their prototypicality: a communicative purpose is the privileged property of a genre; other properties, such as form, structure and audience expectations operate to identify the extent to which an exemplar is prototypical of a particular genre (Swales 1990: 52). Th e rationale behind a genre establishes constraints on allowable contributions in terms of their content, positioning and form. However, because a particular contribution is accepted and labelled as belonging to a particular genre, it does not necessarily mean that it does – this is because names for classes of events spread beyond the initial community into broader communities whose criteria may diff er. Swales goes along with Miller ’s (1984) description of genres as unstable enti- ties, the number of which is indeterminate in any society (as examples, Miller gives the letter of recommendation, the user manual, the progress report, the ransom note, the lecture, the white paper, as well as those traditionally studied by rhetorical scholars, such as the eulogy, the apologia, the inaugural address, the public proceeding and the sermon). Miller (ibid.: 151) also argues that the defi nition of genre must be centred not on the substance or form of discourse but on the action it is used to accomplish. An example is Fairclough ’s (1995: 166 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU A GENRE-BASED APPROACH 14) characterisation of a genre as “a socially ratifi ed way of using language in connection with a particular type of social activity”. Moreover, learning a genre involves learning not just a formal pattern or method of achieving a goal, but also clarifying what are accepted as goals by the community within which we are operating (Miller ibid.: 165). Bhatia (1993: 16) takes his defi nition of genre from Swales , but places more emphasis on what he calls the psychological factors and their infl uence on the way the writer constructs the text in question: “each genre is an instance of a successful achievement of a specifi c communicative purpose using convention- alised knowledge of linguistic and discoursal resources”. In order to succeed, the writer needs to conform to standard practices within the genre, although he/she may have a great deal of freedom with regard to the use of linguistic resources. Experts in a particular genre can exploit its conventions to achieve their private intentions within the socially-established framework. Examples would be the ex- perienced news reporter who can give a particular slant to a supposedly objective news report, and the skilled counsel whose cross-examination in court is more concerned with winning the case than bringing facts to the attention of the court. However, members of the discourse community must be able to accept the text as an example of the genre for it to fulfi l its purpose. As a socio-culturally dependent communicative event, a genre is judged eff ective to the extent that it can ensure pragmatic success in the context in which it is used (Bhatia ibid.: 39). It is the shared communicative purpose that shapes the genre and gives it internal struc- ture; any major change to that purpose and a diff erent genre is likely to result, while minor changes can help us to identify sub-genres. Genre analysis starts with the text in its context of situation. Th e socio-cultural and professional nature of the discourse community that uses the genre should be defi ned and, within it, the writer of the text (individual or institutional), the audience, the relationship between them and their goals. We also need to identify surrounding texts and linguistic traditions that form the background to the genre, as well as identifying the topic or extra textual reality the text is trying to represent and the relationship between the text and that reality. Th e genre under consideration may be analysed in terms of communicative purpose , the situational context in which it is used and/or distinctive textual characteristics. Th e actual linguistic analysis may concentrate on one or more of three levels: lexico-grammatical features, text-patterning and structural interpretation (Bhatia ibid.: 24ff ). Th e second of these involves looking at how members of a discourse community assign restricted values to various aspects of language use operating in a particular genre. In doing so, we explain the function of particular linguistic features in a specifi c genre, which helps us understand why members of second-ary cultures write the way they do: for example, the use of noun phrases in ad- SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 167 A GENRE-BASED APPROACH vertisements to facilitate the introduction of numerous positive adjectives. Th e third level of analysis highlights the cognitive aspects of language organisation. Members of discourse communities seem to be relatively consistent in the way they organise their overall message in a particular genre. In order to explain this kind of structuring, Swales (1981) uses the notion of rhetorical moves: thus, for instance, in a study of academic research papers from a number of disciplines, he identifi es a typical four-move structure that characterises the introductions to such texts. Th e move-structure in question is: 1. Establish the research fi eld, 2. Summarise the previous research, 3. Prepare for present research, 4. Introduce the present research. Note that this structure is not prescribed: moves are repre- sentative options available to an author within a particular genre, but they can be realised in diff erent ways or not at all. From a cross-cultural point of view, it is worth noting that the genres most fre- quently discussed by analysts (such as academic research papers by Swales , sales promotion letters and job applications by Bhatia )61 tend to follow an Anglo- Saxon approach and so the move structure varies little between languages. Th e fi eld of science and technology, for example, in its “underlying infrastructure now relies upon an English-based sociology of knowledge” (Grabe and Kaplan 1996: 156). It refl ects deeply embedded cultural and rhetorical assumptions about rel- evance, organisation, acceptability and so on. Th e reality of scientifi c reports is constructed out of the social relations within the research community, which tries to maintain its own coherence and power structure. As we have already noted, individuals use language either to help them become members of such a discourse community, to cement relations with the community, or to determine and defi ne who they are and what they believe within the community. Th us science writing constitutes a value-laden rhetorical activity (Grabe and Kaplan ibid.: 171) and to do it successfully you need a highly sophisticated sense of audience, as well as an ability to convey rhetorically charged information – to be persuasive without appearing to be so. As far as translation is concerned, genre represents a useful way of looking at texts. Th e emphasis on the acceptability of any generic instance within the dis- course community echoes the concept of acceptability within the target culture, as opposed to adequacy in relation to the source text (cf. Toury 1995). At the same time, the focus on communicative purpose matches the emphasis on the aim or purpose of the target text within Skopostheorie (cf. Reiss and Vermeer 1984; Vermeer 1978, 1989). In other words, both genre analysis and two infl uential trends within Translation Studies are concerned primarily with the target 61 See Connor (1996: 132ff ) for discussion of a range of cross-linguistic genre studies, primarily in the fi elds of academic writing (research articles, grant proposals), professional writing (CVs and job applications letters) business writing (particularly letters) and newspaper editorials. See also the article by Pisanski Peterlin in this volume, which mentions a number of cross-cultural studies of particular genres. 168 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU A GENRE-BASED APPROACH end of the communicative process and the way in which a text is received by its intended readership. REGISTER Th e most infl uential discussion of register is still that found in the study of cohesion by Halliday and Hasan (1976), who introduce the concept in order to deal with textual meaning. Th e register is “the set of meanings, the confi guration of semantic patterns, that are typically drawn upon under the specifi ed conditions, as well as the words and structures that are used in the realisation of these mean- ings” (Halliday and Hasan ibid.: 23). Register has three elements: fi eld, which covers subject matter, the purposive activity of the speaker/writer and the nature of the social action that is taking place (the focus is on what is happening); tenor, which covers the relevant role structure or social relations, both permanent and temporary (the focus is on who is involved); and mode, or symbolic organisation of the text and its function in the context, including the channel, which can be described as the axis spoken-written (the focus is on what part language is play- ing). Th ere is also rhetorical mode, which is what the text is achieving in terms of narration, description, exposition and argument; these are referred to by rhetori-cians as modes of discourse but also (e.g. Faigley and Meyer 1983) as “text types”, which is how they are frequently discussed within Translation Studies (for a discussion of the diff erence between text type and genre , see Limon 2003). Th is tripartite model fi ts neatly with the three sets of underlying options, strands of meaning potential, or macro-functions identifi ed by Halliday (1970), to which the options in the grammar of a language are related and which can be combined in any utterance, as required. Th e ideational function is concerned with cogni- tive meaning (related to our experience of the world, both internal and external) as well as with basic logical relations; in serving this function, language “gives structure to experience, and helps to determine our way of looking at things” (Halliday ibid.: 143). Th e interpersonal function relates to uses of the language to express social and personal relations, or the varying roles that we adopt in com- munication situations. Th ese roles are defi ned by language itself: every language off ers options whereby the user can vary his or her own communication role, making assertions, questioning, giving orders, expressing doubts and so on; these basic speech functions are expressed grammatically by the system of mood and diff er when the role adopted by the language producer diff ers. Finally, the textual function enables us to construct texts or “connected passages of discourse that is socially relevant” (ibid.:); and for Halliday it is the text, rather than the word or the sentence, that is the basic unit of language. Th ese discussions of diff erent language functions which can be realised simultaneously provide an alternative to SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 169 A GENRE-BASED APPROACH the assumption that language use, particularly in written text, is concerned only with the communication of information. Th e organisation of a written text indi- cates how it is to be read, but there is much more involved than the distribution of factual or propositional information – language is multi-functional. Th us fi eld corresponds with ideational meanings, which are realised in the choices made within linguistic systems such as transitivity; tenor with interpersonal meanings, which fi nd expression in the mood and modality of text; and mode with textual meanings, refl ected in factors such as Th eme-Rheme progression or distribution of given-new information (cf. Halliday 1967: 211; also Fries 1994: 233–234). To hang together, texts need to display consistency of register : coherence of meaning is dependent not only on content, but on selection from the semantic re- sources of the language. A text is “coherent with respect to the context of situation, and therefore consistent in register; and it is coherent with respect to itself, and therefore cohesive” (Halliday and Hasan 1976: 23, my emphasis). However, cohesion is a necessary but not a suffi cient condition for the creation of text and the relation of text to the context of situation is very variable. As it is hard to draw a line between the same and diff erent situations, we cannot ask whether texts are in the same register, we can only ask in what respects they diff er or are alike. In comparing texts, subject matter is no more or less important than other fac- tors – indeed, the idea of a single register corresponding to any one situation is a myth (cf. Hatim 1997: 22ff ). A text needs continuity of register – the pattern formed by the communicative event (fi eld), the role-relationships of the partici- pants (tenor) and the language acts within the event (mode). Moreover, register variables interact with each other so that, for example the overlap between tenor and mode gives rise to what Gregory and Carroll (1978: 53) call “functional tenor”, which is “the category used to describe what language is being used for in the situation” – in other words, is the speaker/writer trying to persuade, exhort, inform and so on (or, to put it another way, what is the communicative purpose of the text?) Ultimately, the key variable in questions of register is the relationship between those communicating: Th e language we use varies according to the level of formality, of technicality, and so on. What is the variable underlying this type of distinction? Essentially, it is the role relationships in the situation in question: who the participants in the communication group are, and in what relationship they stand to each other. (Halliday 1978: 222) Although cohesive relations are general to all kinds of texts, the forms taken by the cohesive relations will diff er according to the register – clearly, texture in conversation and in formal written language is very diff erent. Th us it is register, associated with classes of contexts of situation, which defi nes what a text means. In other words, text as the basic unit of meaning in language has to be interpreted in context and from a functional point of view. 170 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU A GENRE-BASED APPROACH GENRE, REGISTER AND TRANSLATION ANALYSIS Both genre and register have a role to play within text and translation analy- sis. Register refl ects language use in diff erent contexts of situation, but the key variable involved is the relationship between those communicating; thus register should not simply be equated with, say, subject matter or degrees of formality – the three elements of fi eld, tenor and mode always interact with each other. Genres are best understood in terms of social action or communicative purpose – what we are using text to achieve. A text can be taken as an example of a particular genre if readers accept it as such, which is why genres have been referred to as socially ratifi ed language use. It is useful to think in terms of genres being realised through registers or of genres having complementary registers: whereas register operates at the lexico-grammatical level, genres work at the level of discourse structure (cf. Couture 1986). Th us genres are structured texts that develop in a particular way (a research or business report would be a good example), whereas registers represent the more general linguistic choices that are made in order to realise genres (for example, the language of scientifi c reporting or bureaucratic style).We might also identify register with context of situation and genre with context of culture, which represent the two main dimensions within which texts vary (cf. Eggins and Martin 1997). Th e key point here is that communicative suc- cess of a text depends both on its adherence to genre conventions and consistent use of appropriate register. AN ANALYTICAL MODEL Th e analytical model or framework presented below draws upon a number of fi elds – in particular discourse analysis, genre analysis and contrastive rhetoric. Th e resulting approach to translation analysis is based on the functional compari- son of texts across languages; this is linked to a functional approach to transla- tion, which looks at the purpose of the target text and examines how successfully it has been realised through the translation process. Th e model is an eclectic and fl exible one that is not tied to any particular linguistic model. It takes a top-down approach, starting with text in its situational and cultural context, including the rhetorical traditions and genre conventions associated with the two languages involved. It deals with contextualised meaning, considering individual items only in terms of their function within the text: translator decisions, even at word or phrase level, involve consideration of the wider context; moreover, text strategies precede the syntactic formation of individual sentences – we do not produce a sentence then give it “textual fi t” after it is already there. Th e model focuses on communicative rather than systemic factors and deals with text in context or socially-situated language use. Th is means considering factors such as: setting, SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 171 A GENRE-BASED APPROACH participants (producer and receiver), roles (communicative and social), goals, so- cial knowledge, norms and values, and institutional or organisational constraints upon communication. Th e model is designed to analyse the role played by trans- lation within a specifi c process of social interaction at a particular point in time. It assesses language use in terms of markedness, which relates to reader expecta- tions, and deals with text as process as well as product, i.e. how it is interpreted by the translator and by the fi nal reader to construct a meaningful textual world. Its point of departure is acceptability to the target audience, rather than adequacy in relation to the source text. Finally, at the practical level, it looks for similarity rather than identity, as relativist notions are more suited to translation (cf. Chesterman 1998a: 39ff ), and aims only for explanatory adequacy – no translation analysis can be truly exhaustive, if for no other reason than that the target system is in a constant state of fl ux. GOALS OF THE MODEL To understand the meaning of any text, including a translation, we need to con- sider both the context of situation in which it occurs and the broader context of culture within which it functions. Th us we have to look not simply at the completed translation but at the whole process by which the translation was pro- duced, the reader’s interaction with it and the context within which that interac- tion takes place. Th e starting point for such a description is the translators and their linguistic and experiential background, the institutional environment in which they operate, the strategies they employ, and the translation and revision procedures involved in the translation process. (Th ese are the kinds of questions touched upon in the paper by Limon in this volume on sociological approaches to translation.) In order to understand the context of culture, we need to look fi rst at the languages involved in the translation process, as well as the rhetorical and textual conventions associated with these languages. If English is one of the pair, then the special factors relating to the dominance of Anglo-Saxon cultural values within many fi elds of communication and the use of English as one of the main working languages within the European Union may need to be discussed. Genre analysis sets out to explain socio-cultural, institutional and organisational constraints upon communication, as well as to identify conventionalised regularities in communicative events (bearing in mind that such regularities are likely to vary between diff erent languages and cultures). For an assessment of how well a translated text functions in comparison with similar texts within the target culture, the concept of genre is more useful than that of text type (defi ned in terms of predominant rhetorical purpose) or register (which represents the more general linguistic choices that are made in order to realise genres). Th us the 172 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU A GENRE-BASED APPROACH translated text we are analysing can be compared with a “control text”, or com- parable text matched for genre, as well as with the source text; this comparison can extend to sub-genres identifi ed within the text. We thus try to identify the conventions by which the reader, who may be an expert member of the relevant discourse community, is likely to accept the translated text as an exponent of the genre. Central to any genre analysis is the identifi cation of the communicative purpose or the goal of the text, as this constitutes the rationale for the genre. As such, it is crucial to any evaluation of whether translation purpose is achieved. It is important also because it helps determine the structure of the discourse and constrains both the content and how that content is expressed. Text is about more than communicating information. Any textual analysis needs to take into account the three strands of potential meaning that we have already discussed: the ideational, interpersonal and textual functions. In order to achieve this, we borrow partly from the model of Contrastive Functional Rhetoric presented by Chesterman (1998a) and partly from the methods of genre analysis as described by Swales (1990) and Bhatia (1993). Of the “text specifi ers” relating to the ideational aspects of messages described in the former we are most concerned with “profi le” (Chesterman ibid.: 170ff ), or the way in which ideas proceed through the text and the general structure of its mean- ing. To analyse this profi le to a greater degree of delicacy, we can compare the surface ordering of the text with its underlying rhetorical structure, describing the degree of fi t between them. In relation to interpersonal meaning, we rely on the generic concept of communicative purpose , as well as the register variables, particularly tenor (cf. Halliday and Hasan 1976: 23). Finally, as far as textual meaning is concerned, we can look at diff erent aspects of coherence as described in Chesterman ’s (ibid.: 183ff ) functional model. Th is involves metatextual fea- tures62 – such as previewing (where the reader is told what the current chapter, section or paragraph will be about), signposting (where the reader is referred to a diff erent part of the text for clarifi cation or further information, thus making clear to the reader the organisation of the text), and summarising – as well as the surface realisations of coherence, which can be dealt with under the heading of cohesion . It also involves informational coherence or “informativity”, which can be analysed in terms of information structure – in particular, conformity with unmarked given-new patterns – and intertextual coherence, the implicit aspects of which we deal with in terms of degree of conformity to genre conven- tions , while explicit intertextual references are noted when allusions are made to related texts. 62 See Pisanski Peterlin (2005, 2008) for a discussion of metatext and metadiscourse in research articles. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 173 A GENRE-BASED APPROACH Th e key to understanding both the process of translation and to judging its prod- uct is to see the meaning of the text as negotiated between producer and receiver (Hatim and Mason 1990: 64–65). Texts are not passively received: the reader is actively and creatively engaged in a hermeneutic process drawing upon not only language and culture, but also experience and perception (Stolze 2001). Th e meaning or function of a text is not inherent in the linguistic signs of which it is composed, but rather a text is made meaningful by and for its receiver (Nord 1997: 31). Th e model deals with the coherence of the text in terms of how easy it is for the reader to process at particular junctures; the involvement of extra cognitive cost at any point in the text is likely to relate back to the text’s conformity to genre conventions. Th ere is a contrast here between cohesion , which is objec- tive, and coherence, which is subjective, so that judgements concerning it may vary from reader to reader (Hoey 1991). We can defi ne coherence as “a covert potential meaning relationship among parts of a text, made overt by the reader or listener through processes of interpretation” (Blum-Kulka 1986: 17). In order to maintain coherence, the translator needs to strike a balance between what is eff ective, i.e. achieves the communicative goal, and what is effi cient, i.e. places fewest demands on user resources (cf. Beaugrande and Dressler 1981: 11). Th e translator also needs to be aware that tolerances and preferences with regard to coherence diff er between languages and genres. However, discussion of whether a text coheres or makes sense is hard to separate from analysis of the surface features that signal the underlying connections between parts of the text, i.e. cohesive features, and the way that information is distributed through the text, i.e. its information structure. Although the model deals with coherence, cohesion and information structure separately, they clearly interact with and are mutually dependent on each other. Finally, to hang together, texts need to display consist- ency of register : coherence of meaning is dependent not only on content, but on selection from the semantic resources of the language, which is the subject of the fi nal stage of analysis within the model. Th e intended meaning of a text emerges only when pragmatic factors are taken into account, i.e. who is saying what to whom and for what purpose. However, discourse analysis does not separate such user-centred features from the text- centred features just discussed. Th e textual category of situationality covers the circumstances of the interaction, including socio-cultural factors, and whether the text is relevant to this situation of occurrence. Th is can be analysed in part by seeing how text users interact with register variables such as fi eld, mode and tenor. A useful distinction when assessing communicative purpose is that be- tween “situation monitoring”, i.e. when the main function of a text is to provide a relatively unmediated account of the situation model, and “situation manage- ment”, i.e. when the main purpose is to steer the situation towards the text pro- ducer’s goals. Th is category is best described in terms of dominances rather than 174 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU A GENRE-BASED APPROACH either-or terms (Beaugrande and Dressler 1981: 163ff ). Th e category of inten- tionality relates to the writer’s goals, realised both globally and locally within the text, with varying degrees of explicitness, which the translator seeks to convey to target readers in a manner appropriate to the context of situation. One such global goal is to make the text acceptable to a particular discourse community so that the text receiver accepts that the text has some relevance or use in terms of acquiring information or taking action (i.e. the category of acceptability). Th ese categories enter into our analysis when we talk about communicative purpose and about how the text conforms to genre conventions, which in turn impacts on ease of processing. In a similar way, the category of intertextuality, which is key to the translator’s work, is constantly present in the analysis due to comparison with the control text and reference to reader expectations when assessing ease of processing. Finally, as already noted, informativity of content, or the degree of givenness and certainty in the text, is analysed under the heading of information structure . STEPS IN THE ANALYSIS Translation description can focus on three fundamental aspects of the translation and its environment: the intralinguistic profi le of the translation compared to a non-translated text of the same genre in the target culture; the interlinguistic profi le of the translated text in relation to its source text; and the extralinguistic relations between the translation, the situation in which it is produced and the socio-cultural context in which it is embedded (Chesterman 1998b: 204). Th e analytical model considers all three of these aspects. Th e analysis comprises 9 main steps, as follows: 1. Describe the context of situation 2. Analyse the context of culture 3. Identify the communicative purpose 4. Identify relevant genre conventions 5. Analyse the text profi le 6. Assess the coherence of the message 7. Analyse in terms of cohesion 8. Analyse in terms of information structure 9. Describe representative register features Th e order in which these steps are applied can be varied. Th e main organising principle is top-down or starting at the “highest” level (the whole text in context) and working down to the “lowest” (the linguistic detail of the text). Another way of describing the approach would be to say that it starts out in the broadest pos- sible way and gradually narrows its focus. Of course, all such analyses are incom- SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 175 A GENRE-BASED APPROACH plete: there is almost no limit to the amount of detail that the analyst can consider at the lexico-grammatical level. Th e level of delicacy depends on the aims of the analysis: when these have been achieved, then further detail is unnecessary, how- ever interesting it may be in its own right. Below we shall say more about how to apply the model, giving specifi c exam- ples based on an earlier study (Limon 2004a), in which it was applied to one of the annual progress reports submitted by Slovenia as an applicant country, the NPAA Report 2000, which is the English translation of the text Državni program za prevzem pravnega reda EU – Poročilo 2000. Th e NPAA Report was the central document in the integration process of the Republic of Slovenia into the EU. For purposes of genre comparison, the document 2000 Regular Report from the Com- mission on Slovenia’s Progress Towards Accession (hereafter Regular Report) was used. Th is was written in English and could be said to represent a response to the report submitted by Slovenia (it was not possible to obtain a control text in the form of a progress report from an applicant country written in English, because all of the reports submitted were translations). 1. Context of situation Th e fi rst step involves describing the context in which the translation is being produced and who is involved in the translation process – the translator(s), com- missioner, author(s) of the original and possible language reviser(s) or editor(s) – as well as the translation brief, if there is one. Th e character of the translator, his/her cultural environment and knowledge base are an important part of trans- lation evaluation (cf. Wilss 1999: 146); it is also important to understand the institutional constraints aff ecting the translator’s work (Koskinen 2000). Analysis of the situation in which the translation is produced can off er valuable insights into why translators have translated in the way that they have. One crucial factor, for instance, is whether translators are working into or out of their fi rst language and whether their work is systematically revised. Another is which genres the translators usually deal with and whether they are familiar with the genre conven- tions of the target text (for example, a translator may usually deal with technical, legal or administrative texts and only very occasionally be asked to translate, say, a promotional text or letter). Other relevant factors include the translation infrastructure available (e.g. software, glossaries) and presence or absence of coordina- tion or project management. According to information obtained from the body responsible, the Government Offi ce for European Aff airs (SVEZ), the translation of the NPAA Report in 2000 involved 24 in-house and freelance translators, none of whom were native speak- 176 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU A GENRE-BASED APPROACH ers of English (and, of course, none of whom were university graduates of trans- lation, because no such graduates had yet appeared in Slovenia). Th e translated text was not subject to English language revision, due to time pressures and the unavailability of appropriately qualifi ed personnel.63 Moreover, the process of compiling and translating the report was not subject to any overall co-ordination. Th ere seemed to be a lack of any clear guidance for the writers of the diff erent parts of the original report, who were located in many diff erent ministries. As far as I was able to establish, the overall structure of the NPAA Report was based on the list of negotiating chapters drawn up in Brussels, but no detailed guidance was off ered on issues such as content, form, length and layout. Similarly, the ap- proach taken to the writing and compilation of the report seems to have been an ad hoc one: the purpose or goal of the report and the strategy to be used was not set down anywhere and the writers did not receive any prior functional training in report writing. 2. Context of culture Th e broader linguistic and cultural background helps us to identify the commu- nicative purpose of the translated text and the reader expectations that may be present in relation to the genre in question. When a powerful TL such as English, which enjoys cultural hegemony and pres- tige compared to Slovene, is involved in the translation process one would expect motivated interventions by translators (cf. Venuti 1995). Similarly, one might expect to fi nd diff erent strategies being employed with regard to translation into and from more peripheral cultures (cf. Bassnett 1993: 142ff ). When translating from English into Slovene, it does seem to be the case that in many fi elds (academic and scientifi c writing, as well as computing, telecommunications and marketing texts are obvious examples) Anglo-Saxon cultural values are widely seen as universal or neutral: no cultural fi lter is employed, but rather rhetorical patterns and register values are imported directly into Slovene, infl uencing a wide range of genres. However, in the case of the text discussed the opposite seemed to be the case, i.e. Slovene textual features were transferred into the target text in English. Th is is probably because of the translation strategy employed, which we have already discussed, and also because the translators involved were translating out of their mother tongue, which clearly has a strong infl uence on what they produce in the (foreign) target language. 63 For a detailed discussion of the limitations of language revision of translations by native speaker language revisers see Limon (2004b: 51-52). Th e main drawback identifi ed is that revision focuses largely on surface detail, which may ensure that the translated text is largely free from obvious grammatical error, but does not guarantee either accuracy, for which the translator has to be responsible, or communicative eff ectiveness. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 177 A GENRE-BASED APPROACH 3. Communicative purpose Although in our research example the analysed text and the control text belong to the same genre, we can expect them to diff er in terms of communicative purpose , due to the diff erent status and communicative role of their (institutional) au- thors. Th ey have certain general features in common: multiple authorship, with the authors unidentifi ed (formally institutional); an institutional addressee; third person “angle” (cf. Chesterman 1998a: 170); reference to the same time frame (12 months); the overall content determined by the same institution (European Commission, as evaluator of the reports); a focus on action taken – legislation adopted, international conventions ratifi ed and other measures implemented – with the result that a limited range of action verbs is used; and a shared struc- ture. Although reporting may be seen as a detached genre , the exposition that takes place within it (either temporal or conceptual) will have diff ering degrees of de- tachment according to rhetorical purpose, leading at times to signifi cant shifts in function. Th e result of this will be text type hybridisation, with a move away from the predominant focus (cf. Hatim 1997: 42) to a subsidiary one: for example, in the NPAA Report towards argumentation (i.e. where mitigatory circumstances are being cited) or in the Regular Report towards instruction (i.e. where future action is recommended or prescribed). To conclude: the main goal or communicative purpose of the two texts (and that which shapes them as examples of the genre) is exposition, with persuasion and mitigation as the subsidiary goals of the Slovene report, and evaluation and exhortation as subsidiary goals of the report from Brussels. 4. Genre conventions Writing is an attempt to communicate with the reader; the writer has inten- tions and a purpose, as well as information to convey. Texts have a hierarchical structure that diff ers due to the purpose, audience, status, author, information load and genre (Grabe and Kaplan 1996: 54ff ). Beyond surface form, the text is organised by the writer’s relation to it, by the reader’s assumed knowledge and by the subject matter. Th e information structure guides the reader as to the writer’s intent, showing what is presupposed and what thematic information is high- lighted. Th is structure is constrained by text ordering and by how rapidly and from what perspective the author wants to present information: too much or too little information can aff ect the text’s coherence , making it diffi cult for the reader to process. It can also lead to inferences being made by the reader that were not anticipated by the writer. In order to write successfully, the writer needs to be 178 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU A GENRE-BASED APPROACH familiar with rhetorical patterns in a language, composing conventions, inter- sentential syntax, coherence creating patterns, writing conventions, audience ex- pectations and subject knowledge (Grabe and Kaplan ibid.: 171ff ). According to a guide in English on report writing (Gravett 1998: 27), the main ingredients of a good report are that it is “user-friendly, written for its intended audience and achieves the author’s purpose”. Th e writer needs a strong awareness of the reader’s needs (determined largely by experience and by feedback) in order to produce a report with a low “cognitive cost”, i.e. one that is easy to process and thus more likely to achieve its goals (Gravett ibid.: 13). User-friendliness is achieved through: systematic organisation and layout; clarity of expression and lack of verbosity; and clear development, with each point leading naturally on to the next and with intentions clearly signposted (Gravett ibid.: 14). Th e writer thus needs a clear set of objectives and a clear plan of writing – although there is a heuristic element in all writing, less skilled writers generate content during composition without suffi cient attention to goals. As Grabe and Kaplan (ibid.: 116) put it: “good writers have a richer sense of what they want to do when they write, and have a fully developed image of the rhetorical problem”. One aim of the anal- ysis discussed here was to determine whether the writer(s) and translator(s) of the NPAA Report had this defi ned sense of purpose, suffi cient audience knowledge, a clear rhetorical perspective and an adequate control of genre conventions. 5. Text profi le Th e next step in the analysis involves comparison of the underlying rhetorical structure of the text with its surface ordering or organisation in order to determine the degree of fi t between them or “text profi le”. Th is basically involves breaking down the text into is underlying “rhetorical moves” (see above) and comparing this with how the text is structured into sections, sub-sections and in particular paragraphs. Th is can help determine whether the message is being clearly com- municated or whether unnecessary demands are being made on the reader. Th e structure of the control text was a frequent point of comparison during this process. Two representative chapters were analysed in detail, followed by three sub-genres – introduction, evaluation and conclusion. During this stage of the analysis, I evaluated the extent to which the lack of fi t between the rhetorical and surface organisational structures could be ascribed to the original writing process and how much it was due to the translation process. I found that issues connected to the way in which the text is ordered and how this relates to the underlying rhe- torical structure can be addressed to some extent through the translation process. However, less localised problems – such as those concerning the structure of the SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 179 A GENRE-BASED APPROACH sections relating to the negotiating chapters and the information they contain – can only be dealt with through liaison between the translator, as an expert in intercultural communication, and the author, in an interactive process of review and amendment. 6. Coherence Th e sixth step focuses on coherence , which can be defi ned in terms of reader interpretation and ease of processing. Analysis here involves other aspects of the text such as cohesion and information structure, metatextual features, text con- tent, writer strategy and level of information, as well as surface features such as paragraph organisation and the detailed lexico-grammatical choices made by the writer and translator. Coherence is dependent on a multiplicity of inter-related factors. Th ese include the order in which information is presented to the reader and the way in which that information is divided up, as well as genre conventions such as clear development and signposting (see above), clarity of expression, and lack of verbosity. In a number of cases, the lack or omission of a cohesive link, the reliance on lexical cohesion in the form of repetition, or unclear anaphoric reference, place unnecessary demands on the reader. Finally, marked informa- tion structure patterns subvert reasonable reader expectations. Th us the quality of reader-friendliness can be said to be distributed at all levels of the text and cannot easily be separated out from other characteristics. In the discussed study the control text has an abundance of metatextual features, whereas the lack of clear introductory or concluding paragraphs, overview state- ments (summarising part of the text), clear divisions between and indications of steps taken, transition statements (between one part of the text and another), or of graphic signals (which may include numbering, bullet points, indentation, use of diff erent text sizes, fonts or text styles) means that the translated report lacks metatextual coherence and thus the cognitive cost to the reader becomes much higher. Th e following two steps in the analysis are concerned with aspects of the text closely linked its coherence : cohesion , which might be described as the surface manifestation of the underlying relations within the text, and information struc- ture , or the way that information fl ows or is distributed through the text. 7. Cohesion Th e kind of questions to be dealt with here are: whether there has been any trans- fer of cohesive features from the ST to the TT resulting in marked language use; 180 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU A GENRE-BASED APPROACH whether there has been any loss of cohesion during the translation process; and how the translator can compensate for the diff erences between the SL and TL with regard to cohesive preferences. Th e fi ndings in the research example can be summarised as follows: cohesion was most frequently achieved in the TT through lexical means, particularly repetition and the use of semantically-related terms; there are clearer cohesive patterns in the control text, with more frequent use of connectives and of anaphoric reference, and less repetition. In a number of cases, lexical cohesive features had been omitted by the translator, but not replaced by elements of grammatical cohesion. Notwithstanding this, the level of repetition in the TT is highly marked. At the same time, reader expectations are often not met, due to the infrequent use of reference words, particularly determiners, and the low level of conjunction; processing of the text is also made more diffi cult by the lack of cohesive links between paragraphs, especially where enumeration is the mode of presentation. 8. Information structure Discussion at this level needs to take account of the strategic diff erences between English and Slovene word order relating to given-new patterns, rising information load and the principle of end-weight (cf. Biber et al 1999: 896ff ). In English, the unmarked pattern is given-new; there is also a preference for a gradual rise in information load within the clause (the information principle) and for long and complex elements to occur towards the end of the clause (the principle of end- weight).64 Th e discussed analysis of the TT uncovered a number of violations of these principles, unmotivated by communicative factors and usually arising from the replication of the word order of the original. 9. Register features Which register features are analysed and to what degree of delicacy depends very much on the particular genre and the research goals. In the research example, the focus of this stage of the analysis was on how the author realised the subsidi- ary communicative purpose of persuasion and whether the translator's work had supported or undermined the achievement of this aim. I looked fi rst at three techniques used in order to persuade the reader that progress had been made: the accumulation of detail with regard to action taken; the selection of adjectives and quantifi ers to modify nouns; and the frequent use of collocations involving the 64 Grabe and Kaplan (1996: 54ff ) point out that in the Anglo-Saxon tradition, “poor” writing is often equated with writing that forces readers to make too many inferences by failing to provide suffi cient given information derivable from co-text or context. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 181 A GENRE-BASED APPROACH noun “Europe” and the derived adjective. I also looked at marked uses of the pas- sive voice in the translation, the eff ect of the translator's individual lexical choices on the tenor of the text and, briefl y, the text's modality. Th ere is insuffi cient space here to go into further detail: for a much more detailed application of the model see Limon (2004a: 106ff ). Th e reader may also be in- terested in looking at a number of student undergraduate dissertations that have been infl uenced by this model, which have looked at varied non-literary genres such as sales promotion letters (Šušterič 2004), instructions for use (Žan 2005), company web sites (Benec 2008), tourist brochures (Černec 2009) and articles on architecture (Vidovič 2009). CONCLUSION Th e concepts of genre and register are both of relevance to the analysis of texts and translations. When we discuss genre we are concerned with what we are using text to achieve – with text’s communicative purpose and sociorhetorical function. For that reason, an analysis model that takes genre into account begins by considering not the detail of the text itself, but the context of situation and the context of culture. Th e former of course includes the (institutional) context in which the translation took place and the translator(s) with all their previous experience and world knowledge. Th is in turn leads us to try to identify transla- tion norms that may have infl uenced the act of translating (see the other article by Limon in this volume). Th e context of culture includes linguistic and cultural diff erences between the relevant source and target cultures; two aspects of this are the diff ering rhetorical traditions and the conventions relating to the specifi c genre. Another important aspect of any text, translation or not, is the message it is trying to communicate and how easy it is for the reader to process that message, which is dependent on the text’s coherence . Th is is a subjective category, but there are aspects of the text that can be analysed to identify factors that are likely to hinder rather than ease processing, as well as metatextual elements that make the reader’s job easier. We can also compare the underlying rhetorical structure of the text with its surface structure into sections, sub-sections, paragraphs and even sen- tences. Identifi able surface elements that are central to text analysis are cohesive features and information structure or distribution of given and new information, both of which contribute to comprehensibility. Finally, as we noted earlier, genres are realised through registers, which operate at the lexico-grammatical level. Th e communicative success of a text depends both on its adherence to genre conven- tions and consistent use of appropriate register . Th e yardstick for judging these 182 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU A GENRE-BASED APPROACH two factors with regard to a translation is not the source text but the target culture and other texts within that culture that belong to the same genre. Bibliografi ja Bassnett , Susan, 1993: Comparative Literature: A Critical Introduction. Oxford: Blackwell. Beaugrande , Robert de in Wolfgang Dressler , 1981: Introduction to Text Lingui- stics. London: Longman. Benec , Mateja , 2008: Angleško-slovenska kontrastivna analiza predstavitvenih besedil podjetij na spletu. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Bhatia , Vijay K., 1993: Analysing Genre: Language Use in Professional Settings. London/New York: Longman. Biber , Douglas, Johansson, Stig, Leech , Geoff rey, Conrad, Susan in Finegan, Ed- ward , 1999: Longman Grammar of Spoken and Written English. Harlow: Pear- son Education. Blum-Kulka , Shoshana, 1986: Shifts of cohesion and coherence in translation. Blum-Kulka , Shoshana in Juliane House (ur.) Interlingual and Intercultural Communication: Discourse and Cognition in Translation and Second Language Acquisition Studies. Tübingen: Gunter Narr. 17–35. Chesterman , Andrew 1998a: Contrastive Functional Analysis. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. Chesterman , Andrew 1998b: Causes, Translations, Eff ects. Target 10/2. 201– 230. Connor , Ulla, 1996: Contrastive Rhetoric. Cambridge: Cambridge University Press. Couture , Barbara, 1986: Eff ective ideation in written text: a functional approach to clarity and exigence. Couture , Barbara (ur.) Functional Approaches to Wri- ting: Research Perspectives. Norwood, NJ: Ablex. 69–92. Černec , Katja , 2009: Angleško-slovenska kontrastivna analiza turističnih brošur. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Eggins , Suzanne in Jim Martin , 1997: Genres and Registers of Discourse. van Dijk, Teun A. (ur.) Discourse as Structure and Process. London: Sage. 30–256. Faigley , Lester in Paul Meyer , 1983: Rhetorical Th eory and Readers’ Classifi cati- ons of Text Types. Text 3. 305–325. Fairclough , Norman 1995: Critical Discourse Analysis: Th e Critical Study of Lan- guage. London: Longman. Fries, Peter H ., 1994: On Th eme, Rheme and discourse goals. Coulthard, Mal- colm (ur.) Advances in Written Text Analysis. London: Routledge. 229–249. Grabe , William in Robert B. Kaplan , 1996: Th eory and Practice of Writing. An Applied Linguistic Perspective. London/New York: Longman. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 183 A GENRE-BASED APPROACH Gravett , Steve. 1998: Th e Right Way to Write Reports. Kingswood Surrey: Elliott Right Way. Gregory , Michael in Suzanne Carroll , 1978: Language and Situation: Language Varieties and their Social Contexts. London: Routledge & Kegan Paul. Halliday , Michael, 1967: Notes on transitivity and theme in English: Part 2, Journal of Linguistics 3. 199–244. Halliday , Michael, 1970: Language Structure and Language Function. Lyons, John (ur.) New Horizons in Linguistics. Harmondsworth: Penguin. 140– 165. Halliday , Michael, 1978: Language as a Social Semiotic. London/New York: Longman. Halliday , Michael in Ruqaiya Hasan , 1976: Cohesion in English. London/New York: Longman. Halliday , Michael in Ruqaiya Hasan , 1989: Language, Context and Text: Aspects of language in a social semiotic perspective. Oxford/New York: Oxford University Press. Hatim , Basil, 1997: Communication Across Cultures. Translation Th eory and Con- trastive Text Linguistics. Exeter: University of Exeter Press. Hatim , Basil in Ian Mason , 1997: Th e Translator as Communicator. London/New York: Routledge. Hoey , Michael, 1991: Patterns of Lexis in Text. Oxford: Oxford University Press. Koskinen , Kaisa, 2000: Institutional Illusions: Translating in the EU Commis- sion. Th e Translator 6/1. 49–65. Limon , David. 2003: Text type, genre, register and style in relation to text analy- sis and translation. Vestnik 37. 265–280. Limon , David. 2004a: Prevodoslovna kontrastivna funkcijska analiza neleposlovnih besedil v slovenščini in angleščini / Th e contrastive functional analysis of texts in Slovene and English from a translation perspective: doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Limon , David. 2004b: Translating new genres between Slovene and English: an analytical framework, Across Languages and Cultures 5/1, Akadémiai Kiadó, Budapest. 43–65. Martin , James R., 1985: Process and text: two aspects of human semiosis. Ben- son, James in William Greaves (ur.) Systemic Perspectives on Discourse, Vol. 1. Norwood, NJ: Ablex. 248–274. Miller , Carolyn R. 1984: Genre as social action. Quarterly Journal of Speech 70: 151–167. Nord , Christiane, 1997: Translation as a Purposeful Activity. Manchester: St Jerome. Pisanski Peterlin , Agnes, 2005: Text-organising metatext in research articles: An English-Slovene contrastive analysis. English for Specifi cPurposes 24/3. 307– 319. 184 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU A GENRE-BASED APPROACH Pisanski Peterlin , Agnes, 2008: Translating metadiscourse in research articles. Across Languages and Cultures. 9/2. 205–218. Reiss , Katharina in Hans J. Vermeer , 1984: Grundlegung einer allgemeinen Trans-lationtheorie. Tübingen: Niemeyer. Stolze , Radegunde, 2001: Translating legal texts in the EU. Perspectives: Studies in Translatology 9/4. 301–311. Swales , John, 1981: Aspects of article introductions. Birmingham, UK: Th e Univer- sity of Aston, Language Studies Unit. Swales , John, 1990: Genre Analysis. English in academic and research settings. Cambridge: Cambridge University Press. Šušterič , Barbara, 2004: Angleško-slovenska kontrastivna analiza prodajnih pisem. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Toporišič , Jože, 1984: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Toury , Gideon, 1995: Descriptive Translation Studies and Beyond. Amsterdam/ Philadelphia: John Benjamins. Venuti , Lawrence, 1995: Th e Translator’s Invisibility: A history of translation. Lon- don/New York: Routledge. Venuti , Lawrence, 1998: Th e Scandals of Translation: Towards an Ethics of Diff er- ence. London/New York: Routledge. Vermeer , Hans J. 1978: Ein Rahmen für eine allgemeine Translationestheorie. Lebende Sprachen 23/1. 99–102. Vermeer , Hans J. 1989: Skopos and commission in translational action. Ches- terman , Andrew (ur.) Readings in Translation Th eory. Helsinki: Finn Lectura. 173–187. Vidovič , Mojca, 2009: Kontrastivna prevodoslovna analiza člankov o arhitekturi v slovenščini in angleščini. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Wilss , Wolfgang, 1999: Translation and Interpreting in the 20th Century: Focus on German. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. Žan , Sandra, 2005: Angleško-slovenska kontrastivna analiza navodil za uporabo. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 185 STVARNO IN IMENSKO KAZALO SStvarno in imensko kazalo186SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU STVARNO IN IMENSKO KAZALO A Clyne, Michael G., 151, 159 Adam, Jean-Michel, 135, 136 Connor, Ulla, 149, 150, 151, 152, Agorni, Mirella, 18, 19 153, 158, 159, 168, 183 Aijmer, Karin, 158 Corpas Pastor, Gloria, 107 Alves, Fabio, 74, 75 Couture, Barbara, 171, 183 analiza korpusa, 94, 100 Arrojo, Rosemary, 35 Č Atkins, Sue, 81, 107 Černec, Katja, 182, 183 Čmejrková, Světla, 151, 152, 159 B Bäcklund, Ingeborg, 152, 158 D Bajec, Anton, 142 Dahl, Trine, 152, 154, 155, 159 Baker, Mona, 17, 35, 43, 55, 82, 83, Daneš, František, 159 107, 139, 142, 154, 158 Denzin, Norman K., 73, 74 Barbosa, Heliosa G., 74 Dickinson, Marcus, 87, 107 Bassnett, Susan, 15, 35, 177, 183 Dimitriu, Rodica, 41, 55 Beaugrande, Robert de, 13, 35, 116, Dornyei, Zoltan, 24, 35 128, 142, 174, 175, 183 Dressler, Wolfgang, 13, 35, 116, 128, Benec, Mateja, 182, 183 135, 142, 174, 175, 183 Bernardini, Silvia, 71, 72, 74 besediloslovje, 10, 115, 135, 136, 140, E 142, 151 Ebeling, Jarle, 157, 159 Bhatia, Vijay K., 167, 168, 173, 183, Eckman, Fred R., 148, 159 Biber, Douglas, 84, 87, 107, 181 Eggington, William G., 151, 159 Blum-Kulka, Shoshana, 17, 35, 174, Eggins, Suzanne, 171, 183 183 ekvivalenca, 133, 134, 144, 149, 153 Bourdieu, Pierre, 18, 20, 38, 50, 51, Ericsson, K., 71, 72, 74 52, 55 Erjavec, Tomaž, 91, 92, 107, 129, 160 Brace, Ian, 24, 35 Eskola, Sari, 83, 107 Brisset, Annie, 52, 55 etnografski pristop, 9 Brownlie, Siobhan, 54, 55 Even-Zohar, Itamar, 49, 55, 56 C F Campbell, Donald T., 73, 74 Faigley, Lester, 169, 183 Campbell, Stuart, 35 Fairclough, Norman, 166, 183 Camus Camus, Carmen, 43, 55 Ferbežar, Ina, 136, 142 Carroll, Suzanne, 170, 184 Fillmore, Charles, 128 Chesterman, Andrew, 10, 14, 15, 19, Finegan, Edward, 183 20, 35, 36, 38, 49, 55, 75, 143, 149, Fowler, Floyd, 24, 35 153, 159, 173, 175, 178, 183, 187 Fraser, Janet, 74 Chrétien de Troyes, 55 Fries, Charles, 147, 148, 159 Christ, Oliver, 96, 107 Fries, Peter H, 170, 183 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 187 STVARNO IN IMENSKO KAZALO G J Gerloff , Pamela, 71, 74 Jääskeläinen, Rita, 61, 71, 75 Gile, Daniel, 55, 134, 142 Jakobsen, Arnt Lykke, 61, 62, 75 Gorjanc, Vojko, 81, 85, 91, 107, 113, Jakopin, Franc, 142 129 Jensen, Astrid, 61, 71, 75, 76 Gouanvic, Jean-Marc, 52, 56 Jick, Todd D., 73, 75 govorjeni jezik, 10, 111, 116, 120, Johansson, Mats, 157, 159 121, 122, 128, 147 Johansson, Stig, 154, 159 govorni korpus, 113, 114, 115, 122, 128 Grabe, William, 14, 35, 159, 168, K 178, 179, 181, 183 Kachru, Yamuna, 150, 152, 159 gradnja korpusov, 81 Kaindl, Klaus, 35, 37, 52, 56, 76 Granger, Sylviane, 154, 155, 156, 159 Kaplan, Robert B., 14, 35, 149, 150, Gravett, Steve, 179, 184 151, 159, 160, 168, 178, 179, 181, Gregory, Michael, 170, 184 183 Guillemin-Fleischer, Jacqueline, 133, Károly, Krisztina, 157, 160 141, 142 Katan, David, 22, 32, 36 Kennedy, Graeme, 138, 139, 142 H Kenny, Dorothy, 82, 108 Habert, Benoît, 138, 142 Kilgarriff , Adam, 88, 105, 108 habitus, 20, 37, 50, 51, 52, 57 Klaudy, Kinga, 157, 160 Halliday, Michael A. K, 135, 142, 169, kognitivna znanost, 13 170, 173, 184 koherenca, 120, 123, 165, 168, 170, Hansen, Gyde, 55, 74, 75, 161 173, 174, 175, 178, 179, 180, 182, Hasan, Ruqaiya, 142, 169, 170, 173, 183 184 kohezija, 142, 173, 174, 175, 180, Hatim, Basil, 35, 43, 56, 166, 170, 181, 183, 184 174, 178, 184 komunikativni namen, 165, 166, 167, Heilbron, Johan, 52, 56 168, 170, 171, 173, 174, 175, 178, Hermans, Th eo, 16, 18, 35, 36, 41, 181, 182 42, 47, 49, 50, 56, 57 Konšalová, Petra, 157, 160 Hiemstra, Djoerd, 92, 108 kontekst Hinds, John, 150, 151, 159 kulturni, 171, 172, 175, 177, 182 Hirci, Nataša, 9, 15, 75 situacijski, 167, 170, 171, 172, 175, Hoey, Michael, 174, 184 176, 182 Holz-Mänttäri, Jutta, 14, 26, 36 kontekstualizacija, 25 House, Juliane, 22, 35, 74, 75, 183 kontrastivna retorika, 147, 148, 149, 150, 152, 157, 158, 159 I kontrastivna slovnica, 133, 135 Ilc, Iztok, 47, 56 kontrastivno jezikoslovje, 10, 147, informacijska struktura, 165, 173, 174, 148, 155 175, 178, 180, 181, 182 korpusna orodja, 80 188 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU STVARNO IN IMENSKO KAZALO korpusno prevodoslovje, 80, 155 Meyer, Paul, 159, 169, 183 Koskinen, Kaisa, 12, 19, 24, 24, 25, Mezeg, Adriana, 138, 141, 143 36, 176, 184 Miklič, Tjaša, 128, 141, 143 Kovačič, Irena, 71, 75, 130 Mikolič Južnič, Tamara, 138, 141, Kožuh, Boris, 84, 108 143 Kranjc, Simona, 117, 129 Miller, Carolyn R., 166, 167, 184 Krek, Simon, 105, 108, 129, 130 Moeschler, Jacques, 135, 143 Krings, Hans Peter, 61, 71, 72, 75, 76 Mondhal, Margrethe, 71, 76 Krzeszowski, Tomasz P., 149, 160 Moreno, Ana, 149, 159 Kussmaul, Paul, 61, 71, 72, 76 Mossop, Brian, 16, 20, 36, 61, 76 L N Lado, Robert, 133, 143, 148, 160 Neidhardt, Friedhelm, 19, 36 Lambert, Jose, 40, 44, 45, 46, 56 Neunzig, Wilhelm, 76 Lathey, Gillian, 41, 56 Nida, Eugene A., 14, 26, 36 Lauff er, Sabine, 76, 77 Nord, Christiane, 9, 14, 36, 161, 174, Laviosa-Braithwaite, Sara, 17, 36, 82, 184 108 norme, 9, 12, 13, 15, 16, 19, 20, 22, Leech, Geoff rey, 93, 108, 129, 136, 23, 24, 25, 26, 37, 40, 45, 46, 47, 143, 183 48, 49, 50, 51, 52, 111, 121, 128, Limon, David, 9, 10, 12, 18, 36, 149, 129, 153, 157, 166, 172, 182 152, 160, 164, 169, 172, 176, 177, 182, 184 O Linn, Stella, 52, 57, 76 Och, Franz Josef, 92, 108 Lörscher, Wolfgang, 15, 36, 61, 71, Oller, John W., 148, 160 72, 76 Olohan, Maeve, 36, 82, 108, 138, 140, 143 M Orel-Kos, Silvana, 141, 143 Malmkjaer, Kirsten, 55, 133, 143, Ostler, Shirley, 150, 151, 160 154 označevanje, 80, 85, 90, 92, 93, 106, Martin, James R., 171, 184 113, 114, 135 Martin, Jim, 165, 183 Mason, Ian, 35, 43, 56, 166, 174, P 184 Pisanski Peterlin, Agnes, 10, 141, 143, Mauranen, Anna, 17, 35, 36, 37, 107, 146, 152, 155, 157, 160, 161, 168, 151, 152, 154, 155, 156, 160 173, 184, 185, 189 McCarthy, Michael, 129 Plemenitaš, Katja, 152, 161 McEnery, Anthony, 82, 108, 154, 155, Pogorelec, Breda, 112, 121, 129 156, 160 Pokorn, Nike K. (Kocijančič), 15, 36, metoda mnogoterih vzročnosti, 54 41, 49, 56, 57, 140, 141, 142, 143, metoda PGR, 60, 71 144 metodološki pristopi, 10, 132 pragmatika, 132 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 189 STVARNO IN IMENSKO KAZALO prevajalska strategija, 14, 164, 177 Séguinot, Candace, 61, 71, 72, 76, 77 prevajalske inštitucije, 12 Seleskovitch, Danica, 133, 144 prevajalske norme, 12, 13, 15 Sešek, Urška, 152, 161 prevajalski proces, 16, 36, 60, 74, 76, Sigley, Robert, 117, 129 171, 172, 176, 177, 179, 181 Simeoni, Daniel, 18, 20, 37, 50, 51, prevajanje literature, 40 52, 57 prevodoslovje, 2, 9, 41, 44, 45, 50, 52, Sinclair, John, 86, 97, 107, 108, 135, 80, 82, 83, 111, 130, 134, 135, 142, 144, 158 136, 146, 147, 152, 153, 154, 155, skopos, 14, 18, 26, 38, 168, 185 158 Skubic, Andrej E., 121, 129 pristop k prevodoslovju Smith, Karen, 154, 157, 161 sistemski, 40 Smolej, Mojca, 112, 120, 124, 129 sociološki, 40 Snell-Hornby, Mary, 14, 35, 37, 43, Prunč, Erich, 13, 15, 36, 45, 52, 57, 57, 76 86, 144 snemanje premikanja oči po zaslonu, Puurtinen, Tiina, 140, 143 9, 60, 61, 69, 74 Pym, Anthony, 18, 19, 36, 37, 40, 52, sociološki pristop, 40, 51 53, 54, 55, 57, 58 Sollamo, Raija, 18, 37 spontani govor, 110, 116 Q Stabej, Marko, 121, 129, 130, 142 Quirk, Randolph, 108, 113, 129, 136, standardni jezik, 110, 121 143 Stolze, Radegunde, 174, 185 Stubbs, Michael, 94, 108 R Swales, John, 151, 161, 165, 166, 167, register, 164, 165, 169, 170, 171, 172, 168, 173, 185 173, 174, 175, 177, 181, 182, 183, 184 Š Reiss, Katharina, 14, 37, 168, 185 Škofi c-Guzej, Jožica, 112, 129 reprezentativnost, 10, 80, 84, 85, 86, študija primerov, 12, 19 87 Šušterič, Barbara, 182, 185 retorične konvencije, 146 Riegel, Martin, 163, 143 T Risku, Hannah, 15, 37 Teubert, Wolfgang, 113, 129 Roulet, Eddie, 135, 143 Tiedemann, Jörg, 92, 108 Tirkkonen-Condit, Sonja, 17, 37, 61, S 71, 75, 76, 77 Sanders, Julie, 41, 57 Tivadar, Hotimir, 112, 129, 142 Schalley, Ewa, 161 Tognini Bonelli, Elena, 84, 107, 108, Schlamberger Brezar, Mojca, 10, 132, 113, 115, 130, 142, 158 136, 139, 141, 142, 143, 144, 154, Toporišič, Jože, 111, 130, 136, 138, 161 144, 185 Schlesinger, Miriam, 17, 37 Toury, Gideon, 15, 16, 17, 18, 20, 190 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU STVARNO IN IMENSKO KAZALO 25, 26, 37, 40, 41, 42, 46, 47, 48, Williams, Jenny, 19, 20, 21, 38 57, 83, 108, 153, 157, 161, 168, Wilss, Wolfram, 14, 38, 176, 185 185 Wolf, Michaela, 18, 19, 35, 36, 38, 50, Translog, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 52, 56, 58 67, 68, 69, 70, 73, 75, 78 Tymoczko, Maria, 19, 37, 82, 108 X Xiao, Richard, 154, 155, 156, 160 U uporabno jezikoslovje, 129, 130 Y Upton, Carole-Anne, 41, 57 Yakhontova, Tatyana, 152, 162 V Z Valero-Garcés, Carmen, 151, 161 zajem računalniškega zaslona, 9, 60, van der Auwera, Johan, 154, 156, 161 67, 68 van Doorslaer, Luc, 40, 42, 43, 57 Zamel, Vivian, 152, 162 Vassileva, Irena, 151, 152, 161 zapisovanje govora, 110, 128 Venuti, Lawrence, 13, 19, 22, 37, 177, Zatlin, Phyllis, 41, 58 185 Zemljarič Miklavčič, Jana, 10, 110, Verdonik, Darinka, 112, 116, 118, 112, 114, 122, 124, 125, 126, 130, 119, 121, 122, 123, 124, 130 142 Vermeer, Hans, 14, 37, 38, 168, 185 Ziahosseiny, Seid M., 148, 160 Verovnik, Tina, 112, 130 Zlatnar Moe, Marija, 47, 58 Vidovič, Mojca, 129, 182, 185 Zwitter Vitez, Ana, 112, 118, 122, Vinay, Jean-Paul, 18, 37, 133, 144 130 Vintar, Špela, 9, 17, 80, 83, 88, 109, 138 Ž Vitez, Primož, 112, 118, 121, 129, Žan, Sandra, 182, 185 130 žanr, 43, 49, 82, 154, 155, 156, 160, Vogel, Jerca, 112, 116, 130 161, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 171, 172, 173, 174, 175, 176, 177, W 178, 179, 180, 181, 182, 183, 184, Wardhaugh, Ronald, 148, 161 185 Werlich, Egon, 135, 146, 144 žanrske konvencije, 160, 164, 165, Williams, Andrew, 24, 38 171, 173, 174, 175, 176, 178, 179, Williams, Ian A., 157, 161, 162 180 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU 191 STVARNO IN IMENSKO KAZALO 192 SODOBNE METODE V PREVODOSLOVNEM RAZISKOVANJU Document Outline Blank Page