430 Problem lastniških cerkva in samostanov. Problem lastniških cerkva in samosta' nov v pravni zgodovini Jugoslovanov.*) Dr. jur. et phil. Jos. žontar. U. Stutz,^ ki je zamislil 1895 glavno in .še danes vladajočo teorijo »lastniške cerkve« za germansko - romanski svet, vidi temeljni znak pravnozgodovinskega instituta v lastnini ali bolje lastninski oblasti na cerkvah, ki se izraža ne le v imovinskopravnem razpolaganju, marveč tudi v popolni oblasti v strogo cerkvenih stvareh. Ker je Stutzu samostanska cerkev pravno središče samostana, velja isto za »lastniški samostan.« Oba instituta sta mu specifično germanskega izvora, ki imata svoje korenine v ger- *) Uporabljam kratice: DHiC — Fr. Rački, Documenta historiac Croaticae periodum aintiquam illustrantia (Monum. spect. hist. Slavomm ¦merid. VII. Zagreb 1877); CD = Codex diplomaticus regni Croatiac, Dalmatiae et Slavcmiae, sabrao T. Smičiklas, E. Laszowski, Mi. Kostren-čič II.—XV. Zagreb 1904'—il934. i.MiHJ = iMonumenta historico-jurid.ica Slavoru,m meridionaliuim. V. VI. Zagreb 1894, 1898; GMiBH = Glasni.k zem. muzeja u Bosni i Hercegovini, Sarajevo; ZRG - Zeitschrift d. Savignvistiftung f. Rechtsigeschichte. ^ U. Stutz, die Ejgenkirche als Element d. mittelalterlich-germani-schen Kirchenreohts. Berlin 1895, id., Rcalencyklopadie f. Protestant. The-logis u. Kirche herausgegeben v. Herzog—^Hauok, Bd. XXIII. Leipzig 1913, 366 si. H. v. Sohubert, Geschichte d. christliohen Kirche im Friih-mittelalter, Tiibingen 1931, 27 si., 163 s,l.. 261 si., 369, 547 si.; M. Dolenc, Dušanov zakomik, Ljubljana 1925, 40; R. Kušej, Cerkveno pravo katoliška cerkve, 2. izd. Lj^ibljana /927, 47 si., 195 si., 529; V. Vaneček, Zaklady pravniho postaveni klašteru a klaštemiho velkostatku ve starem češkem State. č. 1. Zakladatclska prava (Prace ze seminafe československ. pravnich dejin, vvd. Prof. dr. Jan Kapras, č. 18.) Praha 1933, 94—107. Problem lastniških cerkva in samostanov. 431' ^ J. Declareuil, Histoire generale du droit fran(;ais des origines a 1789. Pariš 1926, 68 si. A, iDbpsch, \Yirtschaftliche u. sozialc Grundlagen d. europaischen .Ku]turent\vicklung 2. izd. LI. 1924, 230, 245; Dsutsche Literaturzeitung 53. Jg. Leipzig 1932, 373; A. Poschl, die Entstehung des geistlichen Benefi-ziums, Arehiv. f. kat. Kirchenrecht 1Q6. Bd. 1926. 40 si. *' H. F. Sichmid, die redhtliohem Grundlagen d. Pfarrorganisation auf \vestslavischen Bodon u. ihre Entvvicklumg wahrend d. Mittelalters, I. d. ZIRG kanon. Abt. 46. 1. (1936), 1—161; II, d. 48. 1. (1929), 364-358; 49. 1. (1939), 335-^562, 50. I. (^1930), 354-^71; LIL d. 51. 1. (1931) 202-456. ZRiG kanon. Abt. 51. 1. (1931) 279, 331—385, 394 si., 399 si. 413 si. * A. Steinvventer, die Reehtsstellung d. Kirchen u. Rlcister nach den Papyrii. ZRG kanon. Abt. 50. 1. 3—19. man.ski dobi cerkvenega prava in ki sta se razširila v zvezi s fevdalizacijo cerkvenih naprav v 10. in 11. stoletju. Zemljiški gospodje so zgradili na svojih obsežnih posestvih kapele, pri katerih so nastavljali in odstavi j ali duhovnike ter si lastili cerkvene dohodke. Tudi pozneje, ko so nastale iz kapel farne cerkve, so jih smatrali zemljiški gospodje še vedno za zasebno last, s katero so razpolagali kakor z ostalimi svojimi nepremičninami. Nasprotno pa so iskali Francozi (F. Imbart de la Tour, P. Thomas, J. Declareuil in dr.)" izvore našega instituta v pravnem redu in socijalnem ustroju pozne antike. Mnogo pristašev je pridobil tudi A. D op s c h,'' ki veže pojav lastniških cerkva z zemljiškim gospod-s t v o m. (Podobno V. Ernst, V. Fuchs, M. Torres, M. Han-delsman, deloma tudi A. Poschl.) Nove smeri je ubral Stutzov učenec, H. F. S c h m i d,* ki je preiskal pravne temelje organizacije fara na zahodnoslovanskih tleh ter ugotovil pri polabskih Slovanih, Čehih in Poljakih elemente podobnih pravnih institutov, ki pa ne kažejo enotne strukture lastniške cerkve v germansko - romanskem svetu in sežejo ponekod v dobo, ko Slovani še niso poznali zemljiškega gospodstva kot oblike gospodarske organizacije. S tem je bilo postavljeno vprašanje slovanske lastniške cerkve oziroma samostana. H. F. S c hm i d se je dotaknil v svojih obsežnih delih tu pa tam tudi vzhodno in južnoslo-vanskih prilik." Po njegovih stopnjah želim ponazoriti v splošnih obrisih ta zanimivi problem za pravno območje Slovencev, Hrvatov in Srbov s posebnim ozirom na srednji vek. Pri tem moram upoštevati tudi ugotovitve bizantologov, zlasti A. Steinwenterj a," ker so se na jugoslovanskem 432 Probleim lastniških cerkva in samostanov. Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev III. 100 št. 146, 102 št. 150. llil št. 17)1, 154 št. 258, 1921 št. 274; 141 št. 173. DHC 39 si. št. 30, 40 si. št. 31, 61 si. št. 44, 130 si. št. 102; splošno VI. Mažuranič, Prinosi za pravnopovjesjni rječnik. Zagreb 1908—1922, 132—143 s. v. crkva. 9 DHC 66 si. št. 46. 1» DHC 127—136 št. 111. " iMlHJ VI. 438 si. št. 1, 4 si. št. 3. ^2 CD II 133 išt. 128. ozemlju deloma ohranile, deloma so bile prevzete bizantin-skopravne uredbe. Pogosto se omenjajo v naših virih primeri, ko razpolagajo gospodarji s cerkvami in samostani kakor z drugimi deli svoje »lastnine.« V tradicijah briksenške cerkve' izročajo zemljiški gospodje v drugi polovici 11. stol. polovico, četrtino oziroma šestino cerkve sv. Daniela v Gra-belni vesi na Koroškem. Govore o »pars ecclesie, quam hereditario jure possederunt«. V Železni Kapli se omenja zemljiški kompleks s četrtino ondotne cerkve. Splitski nadškof Pavel je zapustil 1030 v svoji oporoki Marijino cerkev »de Paludo« mestnemu načelniku ali ¦priorju Prestanciju, ki jo je izročil dalje .svojemu sinu Crnu, Prior Črne pa jo je prepustil ob svoji smrti sinu Dabru. ki je bil opat samostana sv. Štefana »non in consanguineorum hereditatem sed in possessionem servorum dei s. Stephani«. Dejanski prenos lastnine je izvršil Dabro šele ob smrti ter poudaril v listini, da sorodniki nimajo pravice lastiti si to cerkev.* Skupina oseb, ki je 1064 prepustila v Trogirju svojo cerkev sv. Dujma novo ustanovljenemu ženskemu samostanu, je stavila kot pogoj, da prejme njihov zastopnik pravico, voditi gospodarske posle in da ne sme samostan razen njih priznavati nikogar za svojega gospodarja.® Zemljiški gospod Peter Črne, ki je ustanovil okoli 1080 samostan in cerkev sv. Petra v Selu pri Splitu, jih je obdaril med drugim tudi s tretjino cerkve sv. Martina, katero je kupil od duhovnika Germana.^" V Dobrinju na Krku je zgradil in opremil 1. 1100 D r a g o s 1 a v cerkev sv. Vida ter določil, naj pripade po njegovi smrti sinovom ter njih potomcem. Ko ne bo več potomstva, prevzame cerkev kapitelj v Dobrinju. Podobno določa 1230 Pariježič za svojo cerkev sv. .Turija v Dobrinju." Duhovnik Peter v Splitu se imenuje 1. 1173. »possessor ecclesie s. Michaelis in Sabulo, quia pertinebat ad me jure predecessorum meorum?^ P'robkin lastniških cerkva in samostaniov. 433 Za hrvatsko ozemlje med Gvozdom (Kapelo) in Dravo nai navedem značilne primere iz 14. stoletja. Pred kapitljem v Čazmi je prodal 1335 magister Ladislav svoj zemlji-ščni kompleks v Račici s pritiklinami, med katerimi navaja tudi »porcio in ecclesia b. Stephani prothomartiris ipsum contingenti«}^ Plemiči iz Topolce so razmejili 1. 1353 svojo dedovino tako, da je prejel vsak tretjino kapele sv. Kozme in Damijana, tretjino pokopališča in »tributum fori«^'^ Zemljiški gospodje, ki so se 1377 pravdali pred bosenskem kapitljem v Djakovu, so zahtevali zase tudi četrtino cerkve sv. Petra v Pačinti.^® V srbskem pravnem ozemlju so posebno pogosti primeri »1 a s t n i š k i h c e r k v a,« ki so predmet lastninske pravice posestnikov. Prodajajo, zamenjavajo in darujejo jih, ne da bi pri tem pravnem prometu izgubile cerkve svojega bistvenega namena. Vladarji darujejo cerkve in samostane zlasti Hilandaru na Atosu, toda po svoji vrhovni oblasti, ki izhaja od časov prvih Nemanjev, tudi odvzemajo zopet cerkve Hilandaru, da jih dajejo drugam. Tako je izročil kralj Dušan hilandarsko cerkev sv. Petra Koriškega pri Prizrenu menihu Gregorju v dosmrtni užitek. Ako bi pa želel omenjeni menih prebivati v vladarski zadužbini sv.Arhangelov, mu stavi v njem na razpolago dva »bratska deleža«. Podobno je bilo s sa;mostanom sv. Nikolaja Orehovskega pri Ču-stendilu in drugod. Toda nas ne zanimajo taki primeri javnopravnega značaja, mnogo bolj »baštinske« cerkve plemstva (vlastele in vlasteličičev) in duhovščine (popov in menihov). Pri tem pa moramo upoštevati, da niso bili sloji v srednjeveški Srbiji tako zaključeni kakor na zahodu, da je bil možen prehod še v 14. stol. iz sloja meropahov v sloj vlastele ter obratno padec iz reda vlasteličičev med nesvobodne »otroke«. Od številnih »baštinskih« cerkvic naj navedem cerkev Spasa Mladena Vladojeviča in njegovega rodu (1348), Janeza Krstnika vlasteličiča Ivanka Pribišti-toviča v Štipu (1350), sv. Nikolaja na Psači vlastelina Vlat-ka (1355), sv. Vavedenj a v selu Kukanu vlastelina Obrada Dragosaliča (1387) ter samostan M, B. župana Vlkoslava v dolini Morave pri Paračinu. L. 1360 ga je daroval Hilandaru, toda sinova Crep in Držman sta dosegla vrnitev samostana. Sin vojvode Crepa, pop Benedikt Crepovič, je postal CD X 199 si. št. il43; o pomenu kapitlja prim. Lj. Ivančan, Čaz-manski kaptol (123i3-1932), Croatia sacra II. Zagreto 1932, 101—149. " ODI XII 179 si. št. 131. 15 CID XV 367 si. št. 194. 434 Probleim lastniških cerkva in samostanov. iguman in gospodar »baštinskega« samostana ter ga je vodil nad 40 let.^" Po socijalni pripadnosti in številu upravičencev, ki razpolagajo s cerkvami in samostani, moremo razlikovati: 1. Cerkve in samostani rodov (hišnih ali bratskih skupnosti i. t. d.). V dalmatinskem primorju in na otokih je bilo zelo mnogo patrimonijalnih »opatij,« o katerih pričajo razvaline stavb s skromnimi dimenzijami in primitivno stavbeno tehniko (Lj. Karaman), ki segajo deloma tja v dobo hrvatskega narodnega kraljestva nazaj. Bile so prav za prav le kapele z nadarbino za klerika. ki se je zval »abbas et rector eclesiae«^' Oblast nad cerkvicami so vršili rodovi ustanoviteljev, katerih člani se zovejo »here-ditarii ecclesie«. Značilno je, da srečavamo isti naziv »heres« v srednjeveških virih polabskih Slovanov in Poljakov s pomenom gospodarja ali zaščitnika (patrona) cerkve.^** »Hereditarii« "V Dalmaciji ponekod navajajo, od koga izvira njihova pravica. Ustanovitelji navadno postavljajo za opata koga iz svoje srede ali bližnjega sorodnika, ako je klerik, sicer pa tretjo osebo, toda s pridržkom, ako bi bil pozneje med ustanovitelji kak klerik, je upravitelj cerkvice dolžan odstopiti dotičnemu kleriku del cerkvenih dohodkov. Pod vplivom kanonskopravnih določb poudarjajo pozneje »hereditarii,« da ne postavljajo koga za onata, ker pripada rodu ustanoviteljev, marveč ker je vreden dostojanstva in nadarbine. Vobče sodelujejo »heredifarii« pri vseh pomembnejših pravnih poslih, ki tičejo njihove cerkve. Skupaj z opatom oddajajo zemljišča cerkve v zakup, v posestnih spo- 1* A. Solovjev, Odabrani spomenici srpskog prava, Beograd 1926. 125 si. št. 63, 137 št. 67, 150 si. št. 72, 155 si. št. 75; isti, Jedno sudjenje liz doba kneza Lazara, Arhiv za pravne i druišitv. nauke, Beograd XXXV. 1. 1929, 1818—197; T. Taranovski, Istorija srpskog prava u Nemanjičkoj državi IM.—IV. d. Beograd 1935, 16, 19, 30, 33, 35, 57—61; 62; 78; 81; 95 si. 97 si. 105. A. 'Grujič, Lična vlastelinstva srpskih crkve.nih pretstavni-ka u XIV 1 XV veku, -Glasnik srpskog naučnog dr. XLII (7), 1934, 47—67; isti, Jedna docnija interpolacija u hrisovulji kr. Vladislava L, ib. 2iK)—203. " J. K. Jireček, Geschichte d. Serben H. 1. Gotha 1918, 84; id. Staat u. Gesellschaft im mittelalit. Seribien IIL (iDtenkschr. d. Wiener Akad. d. Wiss., phil. hist. KI. 58. Bd. 1914) 43. " ZiRiG kanon. Abt. 49. L 347—361, 553; 50. 1. 451 si., 51. 1. 399. ProMeiin lastniških cerkva in samostanov. 435 19 GMlBiH X;LIII. 1931, 37 št. 1. (11186) CD IV. 400 št. 353 (1249), VI. 675 št. 567 (1289), IV. 611 št. 527 (1255); OMlBH XLIliI. 3S št. 2 (1193), CD VIII. 490 išt. 397 <1318), IX. 201 št. 162 (1334); V. 523 št. 985 (1270), VI. 30 št. 32 (1373), VII. 148 si. št. 133 (1375), GMBH XLiri. 38 št. 3, 52 št. 27 (1275), CD IV. 366 si. 325 /Ol24l8), V. 451 št. 916 (1367). 2" CD III. 316 si. št. 190, 399 si. št. 345 i(1234). H. Bmnner _ v. SchweTin, Grundziige d. deutschen Rechtsgeschichte 8. izd. Leipzig 1930, 147 si. J. Ostojič, Povaljska opatija. Narodna starina IX. 2. 1930, 149 do 184, zlasti 163 si. A. Jutronič, Apostolska vizitacija otoka (Brača g. 1579., Croatia sacra IIL 1933, 71—87; Mažuranič, Prinosi. .. 1419 si. s. v. svojat. =3 OD 11. 186 si. št. 182; Vj. Klaič, Hrvatska plemena od 12. do 16. stol. Rad jugoslov. akad. 130. 1897, 18 si., 59—66. rih vrše na čelu obhodne komisije s križem v roki razmejitev, skrbe tudi za popravo cerkvenih stavb.i. t. d. Cerkveni krogi so skušali odpraviti pravice »h e r e d i-t ar i j e v«. Zato je priporočil 1222 papeški legat dubrov-niškemu plemiču Ivanu Gunduliču in njegovi soprogi Dobroslavi, ki sta zgradila ter bogato obdarovala benediktinski samostan v Višnjici, naj ga izročita rimskemu papežu v neposredno varstvo. Opata naj izvolijo samostanski bratje brez vpliva »hereditari«-i&v. Bratje ustanovitelja in njegovi potomci se ne smejo imenovati »hereditarii ecclesie«, marveč le svetovalci in zaščitniki samostana.^" Kdo ne bi primerjal tega pojava s stremljenjem nemških samostanov vil. stol. otresti se odvetništva plemičev-ustano-viteljev! Tudi oni so se zatekli pod neposredno zaščito papeža. Podobne prilike so morale biti tudi na dalmatinskih otokih na nr. na Braču. kjer .so se nri povaliski opatiii sv. Janeza v 15. stol. borili »ustanovitelji« s hvarskim škofom, ki je skušal ukiniti patronatno pravico plemičev. Zmagali so patroni in še tja do 18. stol. predlagali upravitelje cer-kve.^^ L. 1579 omenja apostolski vizitator na tem otoku še mnogo cerkvic, pri katerih ima »svojta« pravico izbrati si duhovnika.^^ V jedru hrvatske narodne države med Neretvo in Gvozdom, kjer je bivalo med drugimi tudi pleme Lapčanov, je sprejel 1183 Stanko, sin Petra iz omenjenega plemena nekega Prediko za svojega pobratima.^'' Dal mu je delež pri vsem, kar je skupnega njegovemu rodu, tako »de ecclesiis«, kakor tudi glede ostale rodovne posesti. Poudaril je pri tem, da je prispeval pobratim »quando edi- 436 Prcibkim lastnišltih cerkva in samostanov. ficare ceptimus cum parentela nostra in Lapco ... ecclesiam, tu ... ad collectam partem dedisti sicut omnes«. Kako krepko se je v plemenu Lapčanov držala rodovna skupnost, kaže ravno posest omenjenega Stanka. Pred zadrskim mestnim sodiščem je njegov sin Jurislav podaril »pro anima< vas Koki-čane samostanu sv. Krševana v Zadru, toda tega pravnega posla ni odobril župan. Ko so bile 1202 radi vojne prekinjene zveze Zadra z zaledjem, je obnovil rod Lapčanov svojo oblast nad vasjo Kokičani ter se ni oziral na razsodbo svetnih in cerkvenih oblasti v Zadru. Šele nad 150 let pozneje je dal L u d o v i k 1. uvesti opata sv. Krševana po pristavih v posest sporne vasi, pa še pri razvodu so skušali rodovni člani prevarati odposlance.^^ V popisu fara zagrebške škofije iz 1. 1334, ki ga je sestavil Ivan arhidijakon goriški, se omenjajo pogosto cerkve »in possessione filiorum« ... aH »de generatione«^'^... ZiS. nekatere primere rodovnih skupnosti se da ugotoviti iz listin, da so kmalu razpadle, z njimi so bile deljene tudi cerkvice. Leta 1347 so pri delitvi posestev pred kapitljem v Čazmi določili, da dobi vsak polovico cerkve sv. Nikolaja s pokopališčem vred. Pri tem se potegne mejna črta po sredi cerkvene stavbe.^" Podobno sta se 1344 pogodila sinova Abre s Petrom, sinom Stepka, da je pripadel prvima vzhodni del posesti s polovico cerkve sv. Jurija in polovico pokopališča poleg nje, zahodni del z drugo polovico cerkve pa Petru.^' Da ne bi nastali glede cerkva v razdeljenih zemljiških kompleksih spori, so določile stranke na pr. 1367 pred zagrebškim kapitljem, da preide s prenosom lastninske pravice tudi patronatna pravica do cerkve, ki stoji na dotičnem delu zemljišča. Pravica prezentacije ostane le pri cerkvah, ki so v posameznem deležu.^** O priliki prezentacije se je zbralo 1. 1345 v cerkvi sv. Damijana na Rabu 23 upravičencev iz posameznih rodov.^' Ako se niso mogli zediniti na enega kandidata, se je utegnilo zgoditi, da je 24 CD II. 179 si. št. 178 (1182), III. 2 si. št. 3 (1301). IV. 46 TA. 42 (1238), 56 št. 49 (12^8), 59 št. 52 <1338), 75 št. 71 i(li239), 82 št. 77 Xri. 513 s;l. št. 394 (1358), XIII. 69 sil. št. 54 (1360), 79 si. št. 60 (1360), 90 št. 63 (1350), 102 št. 73 (1361), 106 si. št. 76 (1361). 25 Starine IV. 203, 306 si. 211, 213. 217, 230, 222, 224. 2« GD XI. 393^-^ št. 301. 2^ €D XI. 142 si. št. 10^. 28 CD XIV. 80 si. št. 51. 29 QD XI. 258 si. št. 195. . ProMem lastniških cerkva in samostanov. 437 30 OD XI. 508 si. ist. 388 (1349). 31 Vjesnik zemalj. arhiva u Zagrebu XW1. 186, 211, 215; GD X. 593 si. št. 430 (1341). 32 Wl. Namyslowski, das Gerichtswesen nach den in kroatischer .Slprache verfassten Rechtsdenkmalem d. kroat. Kiistengebiets (Przewodnik Historycznoprawiny II. 1931). 150 si. 33 iMlHJ vil. 4 si. št. 3, 325 si. št. 216; 76 si. št. ilO, 438 si. št. 1, 157 si. št. 89; Vjesnik drž. arhiva u l^-agrebu VI. 1934, 25 si. št. 32 29 investiral škof oba predlagana klerika, vsakega na polovico beneficija.^" V 14. stoletju so razpadale rodovne skupnosti povsod na jugoslovanskih tleh; vzporedno s tem si laste posamezniki pravico patronata pri bivših rodovnih cerkvah. Morali pa so podleči v sporu ob dokazu, da je bila cerkev zgrajena in opremljena od celega rodu.''^ Vobče je ta oblika lastniških cerkvic izginjala, ako ni prešla v eno izmed naslednjih dveh vrst. 2. Cerkve oziroma samostani duhovnikov. Duhovnikova oblast na cerkvi je nastala deloma s tem, da so bile škofijske cerkve prepuščene nižjim duhovnikom. Iz podeželskih občin Krka s središči Baska. Dobrini, Vrbnik in Omišalj, kjer je igrala duhovščina važno vlogo v notranji organizaciji že v 12. in 13. stoletju,^^ imamo primere, da so duhovniki kot mali zemljiški posestniki tudi sami zgradili cerkvice ter jih »dotirali« z nepremičninami. Dasi se v jadranskem primorju zaradi strogih predpisov celibata ni mogla razviti dedna lastnina duhovnika v razmerju do njegove cerkvice, ki je del njegovega posestva, vendar ne manjka značilnih poskusov, zagotoviti svojo cerkvico bližnjim sorodnikom, ako bo kateri izmed njih »pop«, na pr. bratu ter njegovim moškim potomcem (1487). Ako bi ne bilo sinov, pa na} preide cerkvica na sinove bratove hčere, končno na starešino bratovega rodu. Ako bi mu kdo odvzel cerkvico, naj ostane bratovemu rodu cerkveno premoženje. L. 1527 je določil pop Papič v Baski v svoji oporoki, da prepušča kapelo sv. Mihaela v Baski dragi nečaku popu Petru z obveznostjo bogoslužja. Za njim imajo pravico do cerkvice moški potomci brata, ako bodo duhovniki, v nasprotnem primeru določi dediča iz bratovega rodu omenjeni Peter sam. Ako pa so zapustili duhovniki svoje cerkve drugim klerikom izven svojega roda skupno s cerkvenim premoženjem in obveznostjo, da opravijo določeno število maš za ustanovitelja, so kmalu prešle v posest samostanov ali kapitljev oz. drugih cerkva.^'' 438 Problem las*ntš.kjh cerkva in samostanov. 3** Gr. Cremošnik, Istoriski spomenici dubrovačkog arhiva lll. 1. Beograd 1931, 65 si. št. 14.3. 36 A. Slolovj«v, Odabrani spomenici 202 št. 118; drugi primeri pri R. Grujiču, Srednjevekovno srpsko parohijsko sveštenstvo, Skoplje 19123, 15, 36 si. in dr. 3^ J. Hadži-Vasiljevič, Prosvetne i političke prilike u južnim srpskim dblastima u X!lX. v. Beograd 1938. 1 op. 1. O sličnih razmerah v Rusiji prim. ZRjG kanon. Abt. 50, (1930) 469. 3'' iMi. Kos, Zigodovina Slovencev od naselitve do reformacije, Ljubljana 1933, 117, 126 si., E. Klebel, Zur Geschichte d. Pfarren u. (Kirchen Lastninska in dedna pravica svečenikov do njihovih cerkvic se je mogla razviti krepko le v pravoslavnem svetu srbske države srednjega veka. Tam je bilo mnogo malih »baštinskih« (očevinskih) cerkvic in samostanov v rokah nižje in višje duhovščine. Primer župana Dimitrija, ki je postal menih David ter 1281 sklenil v Dubrovniku delovršno pogodbo za gradnjo cerkvice v Brodarevi (župa Ljuboviči) ni osamljen."^ Še v 15. stol. (1434) je v bogatem Novem Brdu posinovil menih S a v a t i j popa Bogdana ter mu zapisal polovico »cerkve moje baščine«.^^ Mnoge take cerkvice so postale sicer odvisne od kakega zemljiškega gospodstva in izgubile s tem svojo gospodarsko samostojnost. S tem so prenehale biti primer druge vrste lastniških cerkva. Zlasti samostan Hilandar je pridobil obilo malih cerkva in samostanov, saj je v dobi gospodarskega viška v začetku 14. stol. imel 30 upravnih okrajev s približno 360 vasi od Halkidike do Sev. Srbije, Slavonije in Bolgarije. Ko so pa uničili Turki v teku 14. in 15. stoletja balkanske države, je prenehala v Srbiji srednjeveška oblika zemljiških gospodstev, razsula se je posest cerkva in samostanov; takrat se je poživela oblika svečeniških cerkvic v dedni lastnini popovskih rodbin, ki so stremele ohraniti ta vir dohodkov svojim potomcem. Obdržale so se tja do 19. stoletja na pr. v kotlini Skopi j a.''"' 3. Cerkve in samostani zemljiških gospodstev. Pojav, ki ga nazivamo s splošnim izrazom »zemljiško gospodstvo« za jugoslovansko ozemlje še ni razčiščen; o tem pa drugod. Cerkev te vrste je bila zgrajena po zemljiškem gospodu za dušne potrebe podložnikov ali pa je prišla po kakem pravnem opravilu v okvir zemljiškega gospodstva. Ponekod se zato ujemajo farne in gospodstvene meje. Sem spadajo primeri iz slovenskega ozemlja.^^ Toda biti si moramo svesti, da je na naših tleh razvoj zemljiških go- Probtem Jastiiiških cerkva in samostanov. 43'9 29* spodstev (na pr. Višnjegorskih, Spanheimov in dr.) vezan na nemški gospodarski in pravni red. Pod njegovim vplivom so se razširile lastniške cerkve plemičev v 10. stol. posebno na Koroškem, v 11. stol. pa tudi na Štajerskem in Kranjskem. Za naše kraje je veljala tudi karolinška zakonodaja, ki je predpisovala minimalno dotacijo cerkva, razvila se je 3 o s e b n a cerkvena imovina, na katero spominja še danes edinsko ime »videm« v bližini mnogih naših mest in vasi.'"' Le na slovenskih tleh se je krepkeje razvil poseben pravni institut cerkvenih ali samostanskih odvetnike v,'''* ki so — tako moremo trditi — tuji slovanskemu pravu. O tem več drugod. Na hrvatskem, ozemlju so izšle iz plemenske organizacije nekatere rodbine velikih zemljiških gospodov, ki so absorbirali plemensko posest, jo zaokrožili ter s spretno roko podredili svobodne kmete in občine. Baboniči, ki so imeli na svojih posestvih mnogo »dednih« cerkva, so 1321 podarili samostanu M. B. v Kostanjevici cerkev sv. Jurija pri Zumberku, ki je bila njihova »jure hereditario«.^" Pavel Šub i č, ki je zgradil na svojem gospodstvu poleg Skradina cerkev sv. Janeza Krstnika, ji je odmeril »dos«, toda vse ostane »in nostro arbitrio«, upravo vodijo bribirski knezi sami.*^ Največ dokazov za samovoljno razpolaganje s cerkvami in kapelami imamo iz zemljiškega gospodstva krških Frankopano v.*^ Ker cerkvica M. B. na Glavotoku ni prinašala dohodkov, jo je prepustil 1443 knez Ivan nekemu Dujmu v zakup z obveznostjo, da daje desetino in druge služnosti svečeniku, ki ga bodo pri omenjeni cerkvici nastavili Frankopani. Isti knez je podaril 1464 svojemu služabniku fratru Gujašiču cerkev sv. Janeza na Sužanu ter mu dovolil svobodno razpolagati z njo. Knez Štefan je celo plemiča Oštreheriča nagradil za zvesto službovanje s tem, da mu je dal cerkev sv. Janeza Krst. v Modruši in dovolil, »slo-bodno i oblastno to kaipelo udržati i oddavati po svojih rokah komu njemu drago« ter najeti kaplana zanjo. Fnin- Kiimtens, Carinthia I. 115. 1. 1925, 26, 28; 116. 1. 19i26. 3, 7, 13 si. 17, 50. L. iHauptman, Grofovi Višnjegorski, Rad jugoslov. akad. fcnj. 250 (112), 1935, 215^239. J. Kelemina, Pravne starine slovenske v filološki luči. Glasnik muzej. dr. za Slov. X.liV. 1933, 89 s. v. vidom. 39 Vaneček, o, c. 97—100. *" GU IX. 30 si. Išt. 22. 4^ OD 331^336 št. 289 (1299). ¦»2 Starine XX. 17, MIHJ VI. 340 si. št. 146, 206 si. .^t. 122, .MiHJ V. 37. 440 Problieim lastniških cerkva in samostanov. *3 (H. F. Schmid, Grumdziige u. Grundlagen d. Entwicklung d. kiroh-liohen Zehntrechts auif kroatischen Boden wahren, 181, 183; T. Taranovski, Istorija srpskoig prava u Nemanjičkoj državi I. Beograd 1931, 49 si., 104, 110, 210. R. iLopašič, Oko Kupe i iKorane, Zagreb 1895 10 si. M,. Kostrenčič, Vinodolski zakon, Rad 237. (1923), 145—il57, 194; MiHJ VI. 353 si. št. 343. 442 Problem lastniških cerkva in samostanov. na meji treh občin, so jo prisodili sicer momjanskemu ko-munu, toda sosednja piranska in kaštelska občina sta prejeli pravico vsako leto »storit čtet« določeno število maš in skupno z momjansko občino postavljati in vzdrževati duhovnika. Na dalmatinskih otokih (Brač, Mljet, Koločep, Hvar itd.) so nastale vaške in otoške občine (universitas insulae), ki igrajo podobno vlogo pri svojih cerkvah.^^ V opisanih vrstah lastniških cerkva in samostanov, med katerimi so bili možni prehodi iz ene skupine v drugo, se javljajo pravice gospodarjev, ki jih zovejo »jus heredita-rium«, »baština«, ki so moTale biti prvotno še daleko bolj obsežne. Primitivno pravo Jugoslovanov v starejši dobi ni moglo poznati pojma »pravne oseb e,«'^^ ki se je razvil v rimskem pravu in šele ob koncu srednjega veka prešel v druga prava. Tudi v srb.skih virih iste dobe po mojem mnenju ni možno videti v vsaki omembi svetnika izraza misli o cerkvah in samostanih kot pravnih osebah. Le veliki samostani, zlasti vladarjeve zadužbine in Hilandar so uživale izjemen položaj. Zato se mi zdi razumljivo, da so se smatrali ustanovitelji cerkva in samostanov za lastnike. Toda z izrazom »moja« ali »naša« ali »baštinska« cerkev ni bil mišljen abstraktni poj m T i m s k o p r a v n e lastninske pravice kot popolne pravne oblasti nad kako stvarjo. Tudi germansko p ravna lastnina je bila sprva osebna pravica, ki se je ravnala po sloju, kateremu je pripadal lastnik.^* Ko je pričela Cerkev v večjem obsegu vplivati na Germane, se je bila vsebina germanske lastninske pravice že močno razvila. Premagala je že tesne vezi hišne skupnosti ter pričela izločevati posebne imovine. Južni Slovani pa še niso bili tako daleč v svojem razvoju. Zato moremo upravičeno govoriti o pravnem institutu »slovanske« lastninske pravice,^* ki se je torej 60 M. Kos, Študija o istarskem razvodu. Rad 240. (1931), 198 s. v. crekva; iMiHJ VI, 19, 27, 44, 69 si. 61 (Na pr. V. Lisičar, Koločep nekoč i sada. Dubrovnik 1903, 188^191 (listina od 1515, 14. junija). 62 S. Reieke, Stiftungsbegriff u. Stiftungsrecht im Mittelalter ZRG LIH. german. Abt. 1933, 247—276. 63 O. iDungem, Uber die Freiheit des Eigentums im Mittelalter, ZRG german. Abt. 53. (1933), 287—291: G. Krek, Lastnina na divjačini (Spomenica Mauroviču) 19.34, 236 si. 6* Kadlec-Taranovski, Prvobitno slovensko pravo pre X. veka. Beograd 1924, 85 si.; Wl. Namy)s}owski, Zarys serbskiego prawa imaj^tkowego w wiekach srednich. Lw6w 1925, 3 si., H. F. Schmid, die rechtl.ichen Prablean lastaiških cerkva in samostanov. 443 bistveno ločila od prej omenjenih po okoliščini, da so tvOr rile vse nepremičnine nedotakljivo in nedeljivo osnovo hišne skupnosti ali »zadruge«. Zato je še pozneje odkupna pravica bližnjih sorodnikov veljala tudi za »lastniške cerkve«. O tem pričajo primeri hrvtskega in srbskega pravnega ozemlja. Ako so se udeležili pravnega posla odsvojitve, so izgubili pravico terjati odsvojeno »dedovino« nazaj. Pri takem stanju tudi Cerkev sprva ni mogla za dušni blagor vernikov pridobiti posebnih pravic do nepremičnin. Ni se mogla izločiti posebna cerkvena imovina kakor pri germanskopravni lastniški cerkvi. Šele z razkrojem hišnih in bratskih skupnosti in z razvojem zemljiških gospodstev, ki so razpolagala s številnimi zemljišči in imovinskimi deli, je nastala tudi pri nas odde-Ijena cerkvena nepremičina. Najlepše in najdlje se je držala imovinska skupnost pri pravoslavnih svečeniških cerkvicah, kjer sta imovina gospodarja in cerkve istovetni. Osebno razmerje med gospodarjem cerkve in duhovnikom dolgo ni bilo pravno določeno. Utegnil je biti uslužbenec gospodarja, kar velja za zemljiško gospodstvo in teritorij alno edinico. Dušanova zakonodaja ga je skušala soci-jalno dvigniti, toda do one višine ni dospel kot na slovenskem in pozneje tudi na hrvatskem ozemlju, kjer so prodrla germanskopravna načela zajma ali fevda. Iz tega se je moglo razviti obilo vrst podeljevanja cerkvenih služb poznega srednja veka,®^ toda tam, kjer so ostali temelji slovanskega pravnega reda krepki, ni bilo mesta za fevdništvo. O razmerju med fevdništvom in slovanskim pravnim redom pa so še nujno potrebne temeljite študije.®" Ker niso odločali pri ustanovitvi in ohranitvi »lastniških cerkva« zgolj idealni nameni, marveč močno tudi gospodarski, prišteva H. O p p i k o f e r®^ »lastniško cerkev« Grundlagen ... ZRiG kanon. A.bt. 51. 1. 334, 377 si., 380, 383 si., 394 si., 401., isti, recenzija Vanečkove knjige, Zakladv pravniho postavemi... v ZRiG kanon. Abt. 54. (1934), 436—443. K. Frohlich, die Rechtsformen der ma. Altarpfriinden, ZRiG kanon. Abt. 51. (1931), 457—543. Pripravlja jo H. F. Schmid; prim. Lehns\vesen u. slavische Rechts-ordung, Vile Congres International des Sciences Historiques, Resumes des comunications presentees an Congres. Varsovie 1933 II. t. 442—444. H. Oippikofer, das Unternehmensrecht in geschichtlicfaer, verglei« chender und rechtspolitischer Betrachtung, Tiibingen 1927, recenzija H. ¦Mieyerja v ZiRG ,german. Abt. 48. 1. 544 sl.; .Ml Kos. Zgodovina Slovencev li27; R. Grujič, Lična vlastelinstva ... 60 sl. 444 Probtem lastniških cerkva in samostanov. 58 Ogrskega pravnega vpliva nisem dovolj upošteval, ker trenutno pravnozgodovinska strokovna literatura v madžarščini pri nas ni dostopna. Vprašanje pomema cerkvic na plemenščinah bosanskega plemstva pa vobče ni obdelano iz pravnozgodovin«,kih vidikov. ¦med vrste srednjeveških gospodarskih podjetij. V slovenskem ozemlju južno od Drave so pobirali lastniki lastniških cerkva desetino od njih, nasprotno pa se zdi, da je patrijarh ni jemal od svojih cerkva v teh krajih. Kako važno vlogo so igrale »lastniške cerkvice« pri kolonizaciji in gospodarskem dvigu južnosrbskih pokrajin, priča primer cerkve M. B., ki jo je zgradil dijakon Dragoje v planini Be-lasici nad Gabrovim na carski zemlji. Vladar mu jo je potrdil na državnem zboru v Skoplju 21. maja 1349 »da jest taj crkv slobodna na vjeki i ovaj dijak Dragoje s svojim t sni-nom da priebivajut u njej slobodna«. Ker je smel naseljevati pri cerkvi svobodne ljudi, od koder bi prišli, se je kmalu razvila vaška naselbina, ki je obdelala zemljo daleč naokrog. Iz cerkvice je nastal večji samostan, ki se omenja še v dobi Dejanovičev. Vso gospodarsko korist pa je užival lastnik cerkve. Nastoj podobnih cerkva je pospešil, kakor poudarja R. Grujič, čl. 26. Dušanovega zakonika, ki je oprostil vse take cerkvice državnih dajatev. Sledove »lastniških« cerkva iz 14. in 15. stol. najdemo še danes v številnih razvalinah v južni Srbiji. Ugotavljam torej, da so nastale na jugoslovanskih tleh »lastniške cel^kve«, ki so se v jedru naslanjale na slovansko vezano »lastninsko pravico«, toda jugoslovanska tla so bila močno prepojena s starimi kulturnimi vplivi, pozneje je prodiralo vanj območje nemškega in ogrskega pravnega reda. Zato je jugoslovanska pravna zgodovina tako zanimiva in njen sintetični prikaz tako potreben.^**