1146
Kronika
ERVIN FRITZ: OKRUŠKI SVETA
Ponatis zadnje pesniške zbirke Ervi-na Fritza Okruški sveta je ponovno obrnil pozornost na tega zanimivega pesnika, prevajalca in dramatika. Ponatis se je namreč že pojavil, ko še ni minilo niti eno leto od prve izdaje. To pa je za slovensko bralno kulturo redek in presenetljiv pojav. Obenem je seveda precej zanesljivo priznanje avtorju samemu, četudi to ne more biti trdno ali celo edino potrdilo za umetniško kakovost kakega dela; je pa gotovo nalepka, ki utira izdelku pot do večjega povpraševanja in — kdo bi si ga ne želel!
Pesniška beseda devetintridesetletne-ga Ervina Fritza uradno dozoreva že dvanajsto leto. Toliko je namreč minilo od njegove prve pesniške zbirke Hvalnica življenja. V njej se je pesnik pokazal stvarnega opazovalca in upe-snjevalca življenja, zlasti njegovih malih »običajnih« radosti. Gibal se je v območju domačega vsakdanjika, kakršen se je kazal sam po sebi in ki je bil — po Fritzevo — že sam po sebi pesem. Zato ga je upesnjeval prešernega, igrivega, lahkotnega, površnega, kar vse je izražal na povsem preprost, otipljiv način in z dobrodušnim, toda že tudi zafrkantskim ali celo zajedljivim poudarkom. Takšnemu razpoloženju je podredil tudi preprosto tekočo obliko pesmi ter preprost in tekoč izraz.
Nekoliko večji korak iz domače življenjske stvarnosti je Ervin Fritz naredil z zbirko pesmi pod naslovom Dan današnji; izšla je leta 1972, medtem ko so izšle njegove izbrane pesmi v Pesniškem listu. Pesnikovo zanimanje se je v zbirki Dan današnji, kot pove že naslov, strnilo v upesnjevanje tega, kar obstaja zdaj, danes. Iz otipljive stvarnosti je znatno zdrsnil v samega
sebe, v svojo notranjost, skozi katero se mu življenje ni več razkrivalo tako igrivo in lahkotno kot poprej, zajedljivost, ki je, kot da bi rasla iz nekakšne užaljenosti, pa je dobila večjo težo. Hkrati je opazen večji premik k abstrakciji. Skratka, ta zbirka je prinesla precej novega ne samo po snovni plati, ampak tudi po tem, kako se je pesnik teh novih tem loteval. Segel je do himn, legend in romanc, kakor so se v slovstvenem smislu pojavile v Hvalnici življenja, k pesmim, urejenim po razdelkih, namenjenim za različno rabo: od vsakdanje, osebne, domače, javne, občasne in poslednje. Podobno kot v tej zbirki so Fritzeve pesmi razporejene tudi v knjigi Okruški sveta, ki je zbudila tolikšen odmev.
Vendar pa korak, kar zadeva samo snov, ni posebno velik, pomembnejši je miselni premik, način obravnavanja snovi, ki se je še bolj razširil v abstrakcijo in v globino doživljanja. Zajedljivi ton je ponekod še glasnejši, večinoma pa se preveša že v nekakšno resignacijo. Pesnik se v Okruških sveta sooča s končnimi večnostnimi vprašanji, ki vrtajo v njegov doživljajski svet in ga očitno vznemirjajo, čeprav tudi še v Okruških sveta po svoje odmeva Hvalnica življenja, vsaj kar zadeva himnično opevanje sveta, ki tu še marsikje odzvanja, je vendarle hvaljenje življenja to pot bolj zasebno, ali bolj osebno pribežališče letom, ki od časa do časa že pomislijo na tiktakanje zadnje ure. V tem se zdi zlasti značilna pesem z naslovom Tudi vam se zgodi, ena najbolj izrazitih v tej zbirki in najbrž po snovi skoraj brez primerjave v slovenskem slovstvu.
Skupaj s pesnikovim umevanjem sveta in njegovih neznank postaja v tej zbirki vse bolj izostreno tudi doživljanje njegovega vsakdanjega življenja
Književnost
1147
Ervin Frltz, Okruški sveta
in neposredne okolice. Že mila, krhka, prikupna, vseodpuščajoča in malone svetopisemska podoba žene Marije, »malega Franza Kafke«, »mojega bistrega dečka« iz zgodnejših pesmi postane v Okruških sveta bolj vsakdanja Mica, ki jo je treba ošteti, ker ne poravnava računov — hkrati pa ostaja še zmeraj »moja mala«, »vredna biblijske govorice«, saj če bi umrla, »groza bi napolnila nebo in zemljo«. To so obenem tudi najlepše lirične izpovedi, povezane v razdelek Rad, ki mu sledi še pet drugih in katerih naslovi povedo, da je v knjigi zbrana nekakšna antolo-gijska lirika, namreč ljubezenska, miselna, osebna, domovinska, družbeno kritična in še kakšne pesmi. Fritzeva ljubezenska lirika se skoraj otroško veseli bližine in ljubezni življenjske sopotnice. To so pravi mali spomeniki neke zrele, umirjene, skoraj poveličane ljubezni. Presenečajo z izpovedno iskrenostjo in iskrivimi metaforami.
Procesija rim je navidez igriv mozaik, dokaj domiselno sestavljen iz drobcev vsakdanjosti, nad katere se že začenjajo nemirno vrivati vprašanja o smislu življenja. Pesmi so skoraj izključno grajene na presenetljivih, a vendar preprostih in oprijemljivih doni i slekih.
Razdelek Sončnice prinaša poezijo, ki jo preveva slutnja smrti. Ponekod je misel na smrt še norčava, lahkotna in neobvezna, drugod spet grozljiva, porazna, obupna. V celoti je umerjena na resignacijo. V filozofskem smislu se ves čas giblje na meji priznavanja oziroma zanikanja absolutnega. Je v bistvu en sam, v srce segajoč krik neke bivanjske stiske. Morda se z globino svoje osebne izpovedi Fritz tu najbolj približa mišljenju in občutenju sodobnega človeka.
Nekoliko manjšo umetniško moč izpoveduje razdelek Na odsoten način. Kar težko ga je primerjati s prejšnjim, vsekakor pa je lahkotnejši, tudi bolj humoren  in  zajedljiv.   Nepričakovano
je v eni ali dveh pesmih ta zajedljivost prignana do banalnosti, do obrabljenega in kar najbolj poceni, zato pa tudi večno mladega pojasnjevanja (ne)-smisla človeškega trpljenja, v čemer izstopa iz miselnega okvira celotne zbirke.
V vznemirljivo obtožbo izzvenijo pesmi, zbrane pod skupen naslov. Zmeraj se mi po slovensko sanja. Zajedljivost se zdi tu stopnjevana do kraja, ponekod je zanimivo predrzna. A ker s svojo satirično družbenokritično ostjo nabada tudi sam sebe, deluje bolj zabavno kot nergaško.
Ali mi je kaj do tega življenja, se sprašuje pesnik v sklepnem razdelku svojih pesmi, ki imajo že kar vesoljno razsežnost. Življenje ponovno izstopa kot najvišja umetniška vrednota. V tem kot da povzema ekspresionistično pesniško izražanje; vsekakor je tudi ta skupina pesmi ena najbolj sugestivnih v zbirki.
Okruški sveta, ki jih je izdala ugledna Cankarjeva založba v Ljubljani po še kar ugodni ceni, bi bili potemtakem ena boljših domačih pesniških stvaritev v sedemdesetih letih. Pesnik v njej sicer ostaja še zasidran v tradicionalnost, kar zadeva (skrbno) obliko, po izbiri snovi pa se že bliža modernističnemu izražanju. To se pravi, da je v tem zadnjem času le bolj samoten plezalec na slovenski parnas, nekakšen jezni mladenič sodobne slovenske poezije. Takšna njegova zagnanost in doslednost v pesniškem izražanju kajpak še ne more biti merilo za kakovost dela, daje pa skupaj z idejnoestetskimi prvinami poezije odličen pečat celoviti pesnikovi podobi. Pred bralca tako stopa nedvomno izredno nadarjena pesniška osebnost s prodornim in izvrstnim razumom, neizprosna do sebe, svojega okolja in svojega dela. Kljub tako ostrim zahtevam do sebe pa njegova kritična, satirična in neredko zajedljiva ost nikoli ni defetistična, ampak skuša biti vseskozi konstruktivna. To,  kar ostaja za pre-
1148
branim Fritzovim delom, torej ne deluje dokončno in pobijajoče, ampak spodbudno iščoče.
Knjiga Ervina Fritza Okruški sveta —¦ ki jo je opremil Matjaž Vipotnik, od katerega smo sicer vajeni tudi še bolj domiselnih likovnih rešitev — je gotovo najpomembnejše delo tega letošnjega nagrajenca Prešernovega sklada. Namenjena je sodobnemu sočloveku, živo čutečemu in iščočemu bralcu — »ljudje dobre volje se prepoznamo po njej«. Odziva, kakršnega doživlja s ponatisom, je vsekakor vredna in potrebna — tudi zaradi tu in tam obotavljive »uradne« kritike Fritzevega pesniškega  ustvarjanja.
Andrej Arko
Andrej Arko