ESLOVEN1A LIBRE)
BUENOS AIRES 5. februarja 1970
Pozabljene vojne
, Vojna med nigerijsko vlado in plemenom Ibo v Biafri se je v vsem svojem obsegu odigravala pred očmi vsega sveta. K temu je pripomogel svetovni tisk, ki je poskrbel za podrobno poročanje o razvoju dogodkov. Publiciteta je bila tudi glavni vzrok poprave pomoči, ki je bila ponujana Biafrancem, ko so se predali. (Na televizijskih ekranih in v kričečih ilustracijah so ljudje 30 mesecev gledali lakoto in umiranje Ibojev. Teža javnega mnenja je mnoge vlade prisilila, da so se glasno začele zavzemati za blaginjo premagancev.
Sedaj je vojne v Biafri konec. Svet je nanjo že začel pozabljati in tudi navdušenje za pomoč poraženim Ibojem hitro splahneva. Spet ena senzacija svetovnega tiska je mimo.
Toda take vojne, kakršna je pravkar minila v Biafri, se še vedno bijejo, le da svet malo ali nič ne ve o njih.
Poleg vietnamske vojne, katere povod je bil povsem drugačen, kakor je bil' povod za vojno v Biafri, se bije boj na ozemlju vietnamskega soseda, v Laosu, ki tudi polagoma postaja žrtev nenasitne pošasti svetovnega komunizma. Usodi Laosa in Južnega Vietnama sta nerazdružno povezani: obe državi imata skupnega sovražnika v Moskvi in Pekingu.
Toda tudi na ti dve vojni ne mislimo, ko govorimo o „pozabljenih vojnah“. O obeh svetovni tisk piše z različnih zornih kotov in z različnim zagonom, kakor pač zahteva propagandni stroj ene ali druge polovice sveta, ki se bori na tistem polotoku jugovzhodne Azije.
Gre za dve vojni, ki že leta trajata in v katerima dnevno umira nešteto nedolžnih žrtev, prav tako kakor se je to dogajalo v Blairi. Svetovni tisk r grozotah v teh vojnah ne poroča in se zato javno mnenje zanju praktično ne meni.
- Ena se bije v južnem Sudanu, druga v Iraku; prva med krščanskimi črnci in muslimanskimi Arabci, druga med Kurdi in centralno arabsko vlado v Bagdadu. Začetki obeh konfliktov segajo daleč v zgodovino.
Od zgodovinskih pradavnin je severni Sudan pripadal nubijski državi, južni Sudan pa so posedovali avtohtoni Sudanci s svojo primitivno kulturo. V zgodovinskem razpletu je južni Sudan menjal gospodarje, od faraonov v tisočletjih pred Kristusom do egipčanske nadvlade v 19. stoletju. Pod skupno anglo-egipčansko upravo je bil ves Sudan do leta 1956, ko je dobil neodvisnost.
V stoletjih od 15. stoletja naprej, ko je padel pod nadoblast islamske kraljevine Fungi, so arabski trgovci s sužnji neusmiljeno zalagali ves tedanji svet s črnci iz južnega Sudana. Avtohtoni Sudanci so bili tržno blago severnim arabskim gospodarjem.
Že od takrat se Sudanci upirajo Arabcem. Njihovi napori za fizični obstoj so siloviti. Sudanci so po jeziku in veri ter po rasi različni od svojih arabskih preganjalcev in imajo več skupnih lastnosti s svojimi črnimi brati v ostali Afriki, kakor pa z Arabci s severa. Preganjanje krščanskih južnih Sudancev, kjer je deloval veliki slovenski misijonar Knoblehar, se vrši, ne da bi se svet ozrl proti osrčju Afrike. Množični poboji prebivalstva so šli mimo neopaženi.
Kurdi so doživeli neizmerno narodno nesrečo, da je bila njihova dežela razdeljena med Turčijo, Perzijo, ZSSR in Irakom. Z vsemi tujimi gospodarji so sicer dosegli neke vrste modus vivendi, razen v Iraku, kjer se morajo neprestano boriti proti krvoločnim režimom v Bagdadu. Ti na vsak njihov nastop še tako milega značaja odgovarjajo z množičnimi poboji kurdskega prebivalstva. Kurdi, katerih zgodovinski začetki segajo v dobo zgodovinskih začetkov judovskega ljudstva, se borijo s svojimi sosedi že izpred časov nastanka asirskega imperija. Kurdske vasi tudi sedaj uničujejo prav tako, kakor so to delali njihovi nasprotniki tisočletja, toda danes bolj učinkovito z dinamitom in zažigalnimi bombami.
AVTORITETA IN POKORŠČINA V CERKVI
PAVEL VI. ZAHTEVA OBOJE
Papež Pavel VI. je v minulih dneh v nagovorih romarjem v Rimu znova opozoril katoličane, da ostajajo načela Kristusovega nauka in določila cerkvene discipline nespremenjeni.
Med ta spada spoštovanje cerkvene avtoritete, pokorščina avtoriteti, v prvi vrsti njegovi, papeževi avtoriteti. Pokorščina je „ustavni zakon“ Cerkve, je poudaril Pavel VI, Njena avtoriteta ne izvira iz človeških, temveč iz Kristusovih naukov, iz Kristusa samega. Ta avtoriteta ni samo zunanja, temveč sega tudi na duhovno dejavnost katoliškega vernika.
Pavel VI. je poudaril, da pokorščina osvobaja, da „osvobaja pred nevednostjo, pred grehom, pred smrtjo. Velika skušnjava današnje generacije človeštva je utrujenost do resnice...“ je dodal papež.
„Mnogi katoličani nočejo več definicij resnice, ki vežejo vsakogar in za vse čase. iSami sebe varajo, češ, da odkrivajo novo svobodo; ne spoštujejo več tiste svobode, ki jo že uživajo, spreminjajoč načela doktrine, posvečene po Cerkvi in ji dajejo novo samovoljno razlago... Sanjajo o graditvi nove vrste Cerkve, ki naj bi bila odraz njihovih včasih visokih in plemenitih ciljev, ki pa ni več prava Cerkev, kakršno je hotel Kristus in katera se je razvila in dozoreva v zgodovinski izkušnji,“ jo poudaril Pavel VI.
Nastopil je odločno proti vsem, ki rušijo njegovo papeško avtoriteto in v tej zvezi citiral iz drugega pisma sv. Pavla Korinčanom (10, 4-6): „Zakaj orožje našega vojskovanja ni meseno (človeško, zemeljsko — op.) ampak je močno za Boga, da ruši trdnjave: da podiramo naklepe (naklepe človeške
modrosti proti evangeliju — op.) in vsako visokost, ki se vzdiguje zoper vednost božjo; da podvržemo vsak razum pokorščini do Kristusa in da smo pripravljeni, kaznovati vsako neposlušnost, kadar bo vaša poslušnost popolna (kadar bodo vsi dobri verniki radi poslušali cerkvene predstojnike in bodo gluhi za nauke nasprotnikov —• op).“
Minulo nedeljo pa je Pavel VI, ponovno najodločneje odklonil zahteve nekaterih duhovnikov za odpravo celibata in potrdil tradicionalno stališče Cerkve do tega vprašanja. „Celibat je ena temeljnih disciplin katoliške Cerkve in je danes bolj veljavna, kakor koli poprej,“ je pribiLPavel Pavel VI. „Ni je mogoče opustiti ali pa jo postavljati na tehtnico; to bi pomenilo nazadovanje,“ je Pavel VI. zavrnil tiste, ki se zavzemajo za odpravo celibata.
Nekateri svetovni časopisi, katerih uredništva niso naklonjena katoliški Cerkvi, so v zadnjem času začeli neuko pisati o neki „dvojni papeževi avtoriteti“: kot rimskega škofa in kot papeža. Za vse njegove izjave, ki zadevajo vpra^ šanje celibata, kontrole rojstev in drugih podobnih važnih problemov in ki ne godijo človeški naravi, pišejo, da jih izreka Pavel VI. „samo kot rimski škof“ in da zato nimajo vesoljnega značaja, da ne veljajo za vso Cerkev. Namenoma delijo njegovo avtoriteto na dvoje: na avtoriteto rimskega škofa in na avtoriteto papeža Cerkve, da bi sejali zmedo v vrstah žjvestjh katoliških vernikov. Stvar je šlo tako daleč,, da je o tem zlonamernem pisanju dal izjavo tisku minuli ponedeljek msgr. Fausto Va-ddaine, direktor vatikanskega tiskovnega urada.

Češkoslovaška KP se sovjetizira
Ota Sik zaprosil Švico za azil
Na češkoslovaškem so se v zadnjih tednih odigrale v češkoslovaški komunistični partiji odn. v njenem vrhovnem vodstvu nekatere spremembe, ki so to državo znova še tesneje priklenile k Moskvi.
Bivši predsednik češkoslovaške vlade Aleksander Dubček, ki je, čeprav komunist, poskušal češkoslovaško partijo deloma osvoboditi moskovske popolne nadvlade, je bil „razrešen“ vseh svojih visokih partijskih funkcij, med njimi tudi članstva v partijskem centralnem komiteju. Poleg tega je moral sprejeti mesto češkoslovaškega veleposlanika v Turčiji, da so se ga rešili doma, dasi so tvegali, da so mu dali možnost, čeprav majhno, da bi se kdaj v svobodnem svetu odločil za nastop proti novemu komunističnemu režimu, ki namerava brez njega voditi Češkoslovaško.
Iz češkoslovaškega centralnega komiteja je moral odstopiti tudi dosedanji češkoslovaški predsednik vlade Oldrich Cemik ter je na njegovo mesto prišel sovjetski privrženec Lubo-mir Strougal, S Cernikom je izstopilo iz vlade še sedem drugih komunistov ter je državni predsednik, stari partizanski general Ludvik Svoboda imenoval nato novo vlado.
Vodja češkoslovaške partije je še vedno ostal Gustav Husak, dasi tudi njega Moskva vedno težje ohranja na vodilnem položaju v Pragi. Husak, ki je takoj po prevzemu partijskega vodstva po iDubčekovi odstranitvi, kazal veliko privrženost Moskvi in so vsi pričakovali, da bo državo vrnil v staro stalinistično dobo, tega ni storil, V
Dve vojni za obstoj dveh narodov. Dve vojni, mimo katerih gre svet, kakor da ju ni, iz enostavnega razloga: nihče ne piše o njih, se pravi, koristi nobene velesile, ne svobodne ne komunistične, niso prizadete. Ideal enakopravnosti majhnih in velikih narodov je tudi v dvajsetem, odn. na pragu enaindvajsetega stoletja odmaknjen v nedogledno bodočnost.
zadnjih mesecih je uvedel v partiji nekatere' določbe, ki so razvoj v državi ustavile na pol poti v novo sovjetiza-cijo. Moskvi to ni všeč, ker si želi na češkoslovaškem v vodstvu partije prav takega vazala, kakor je n. pr. Ulbricht v Vzhodni Nemčiji. V dveh najbolj industrijskih komunističnih satelitih si Kremelj prizadeva ohraniti stare stalinistične metode vladanja, ker jih smatra za edine učinkovite za svojo nadvlado v komunističnem imperiju.
V Bernu v Švici pa je medtem zaprosil in dobil politični azil bivši češkoslovaški gospodarski rqformator Ota Sik, ki s svojo družino živi v Švici že od sovjetske invazije Češkoslovaške avgusta 1968., V januarju 1969 se je Sik za tri dni vrnil v Češkoslovaško, nato pa spet odšel v Švico. Lanskega maja je bil izključen iz centralnega komiteta češkoslovaške KP, iz partije same pa lanskega oktobra.
Tres modelos para un mismo propósito
En su estrategia por adueñarse del poder, el comunismo internacional tiene preparadas tres fórmulas, llamadas democráticas, para aplicarlas en diversos países según se presenten las circunstancias. Ello ocurre también en América Latina.
La primera de ellas es la llamada "democracia popular”, en la cual todo el
poder está concentrado en manos del partido comunista. Es el caso ya concreto de la Cuba de Castro, aplicado anteriormente en la mayoría de los países de Europa Oriental.
El segundo caso es el de la “democracia nacional”, o sea, régimen autoritario (a veces militarista) que rompe sus relaciones con los países “imperialistas” y acepta la ayuda de todos los países y fuerzas “progresistas”. Es el ejemplo de Nasser, que ahora los comunistas tratan de repetir en el caso peruano. De allí las alabanzas y favores ofrecidos al régimen militar de Velazco Alvarado.
El último modelo lo costituyen las “democracias avanzadas”, un nuevo nombre para una vieja táctica: el Frente popular, es decir, nn régimen, donde el partido comunista es parte importante de una coalición gubernamental de izquierda. También este caso trata de ser actualizado en especial en Chile, donde ante las próximas elecciones se han unido las fuerzas de izquierda en una nueva tentativa de conquistar el poder.
Tres modelos, tres engaños, que con distinta apariencia tratan de conseguir lo mismo: La imposición de la dictatura comunista.
Trije obrazci za isti namen
V svoji strategiji za zasedbo oblasti ima mednarodni komunizem pripravljenih več takoimenovanih demokratičnih formul, v namenu da jih uvede kakor pač kažejo trenutne okoliščine. Tako tudi v Latinski Ameriki.
Prva teh formul je „ljudska demokracija“, v kateri je vsa oblast v rokah partije. Tak je primer Castrove Kube, isti model pa je vpeljan že v vseh državah vzhodne Evrope.
Drug tak model je „narodna demokracija“, to je autoriterni režim (včasih vojaški), ki prekine svoje stike z „imperialističnimi“ državami in sprejme pomoč vseh „naprednih“ držav in sil. Tak je Nasserjev primer, ki ga komunisti skušajo ponoviti v Per t.ju. Od tod hvala in ponujana pomoč vojaškemu režimu Velazca Alvarada.
Zadnji primer pa je „naprednih demokracij“ novo ime za star izum ljudskih front, v katerem prevzame oblast-koalicija levičarskih strank, v kateri imajo komunisti glavno besedo. Trenutno skušajo to formulo oživeti v Čilu, kjer so se za bližajoče volitve združile vse levičarske sile v novem poizkusu zasedbe oblasti.
Trije modeli, troje laži, ki različnih oblik skušajo doseči isti učinek: končno komunistično diktaturo.
Tito spet v Afriki
Prosovjetske nevezane države
Jugoslovanski komunistični diktator Tito se je pretekli teden na svojem potovanju pa Afriki dva dni mudil tudi v Tanzaniji (vzhodno-afriški državi, sestavljenih iz republik Tanganjika in Zanzibar) ter je v njeni prestolnici Dar-es-iSalaam imel na tamkajšnji univerzi pred študenti govor, v katerem je poveličeval takzv. nevezane države in njihovo prosovjetsko politiko.
Tito je znova trdil, da so „nevezane države mnogo pripomogle k zmanjšanju napetosti med velesilami“ in dejal, da „današnja zapletena svetovna situacija zahteva od vseh držav, zlasti od nevezanih in novo osvobojenih, da posvečajo svoje napore v boju za demokratske odnose med ljudstvi in za udeležbo vseh dežel, v enako- j
pravnosti, pri reševanju svetovnih
problemov“.
Tito je nadalje izjavil, da je „nedavno nastalo mnogo novih dežel z novimi idejami“ in da je zato „nedopustno, da bi o usodi sveta odločale samo velike sile“. Tito ni pozabil na konferenco takozv. držav v Kairu leta 1964, ko je v skladu z Moskvo skušal vplivati na razvoj afriških in azijskih držav ter na razmere v latinski Ameriki preko komunističnih delegacij, ki so se je udeležile. Po njegovem je ta konferenca „pomirila živčno vojno med velesilami“ in bi bilo treba tako konferenco znova organizirati.
V svojem govoru Tito ni govoril o narodih v Afriki, niti ne o njihovih državah, temveč le o „ljudstvih“ in njihovih „deželah“.
las življenja In dogajanja v Argentini
ŽALOVANJE OB ŽELEZNIŠKI NESREČI
Torek, 3. februarja, je bil proglašen v Argentini kot žalni dan. Zastave na vseh javnih poslopjih, kakor tudi
kiiHiiiHiiniiniHsiiuiiHiiniiiii
I Z
TEDNA
T E D C
Wernher von Braun je bil iz Huntsville v Alabami prestavljen v NASA-o v Washington, da bo pomagal v središču ameriške vesoljske podjetnosti načrtovati bodoče vesoljske polete in raziskovanje sončnega sistema. Von Braun je sedaj postal namestnik dr. Thomasa Paine-ja, ki je glavni direktor ;NASA-e.
Finančni ministri Skupnega evropskega trga sp pretekli teden sklenili, da bo imela vsaka država—članica pravico do en tisoč milijonov dolarjev kratkoročnega posojila, če bi se ugotovilo, da bi bila njena valuta v nevarnosti. Sklep je stopil v veljavo 1. februarja letos.
ZDA so zagotovile Izraelu nadaljnjo pomoč v vojaškem materialu, medtem ko je Francija podpisala z Libijo pogodbo o prodaji 100 francoskih bojnih letal. Francija skuša prodreti na arabski orožni trg, da bi izpodrinila izključno sovjetsko orožje na Bližnjem
vzhodu. Moskva je medtem preko svojih veleposlanikov v (Parizu, Londonu in Washingtonu sporočila francoski, britanski in ameriški vladi, da bo aktivno posegla v prid Arabcem, če Izrael ne bo prenehal z letalskimi napadi na Egipt in druge arabske sosede. Izrael je kljub sovjetski grožnji v torek izvedel več močnih letalskih napadov na objekte v Egiptu.
Der Štern, zahodnonemška ilustrirana revija, je pretekli teden objavila poročilo o „tajnih ameriških vojaških načrtih“, po katerih so v Pentagonu določili objekte, ki jih bodo zasuli z atomskimi bombami, če bi prišlo do spopada z ZSSR. Ti objekti se nahajajo po vseh komunističnih državah, tudi v Jugoslaviji, v Zahodni Evropi pa, kakor piše Štern, v Zahodni Nemčiji, Avstriji in Finski. Ni pa stvar nova, temveč izvira iz let med 1959 in 1964, ko je ameriška obveščevalna služba ugotovila, da jih je neki ameriški vohun že izdal iSovjetom.
v vojaških oporiščih in ladjah so visele na pol droga. Ta dan so namreč pokopavali žrtve velike železniške nesreče, ki se je zgodila preteklo nedeljo, 1. februarja, zvečer v kraju Benavidez na severni železnici.
Ta dan, malo čez osmo uro zvečer, se je lokalnemu vlaku, ki vozi med Zarate in Retirom pokvarila diesel lokomotiva, da je obstal med krajem Benavidez in General Pacheco. Vlak je peljal nad tisoč ljudi, ki so se no večini vračali z izletov v obrečnih krajih. Za njim je po isti progi voz 4 brzec iz Tucumana proti Retiru. Ta je na postaji Benavidez dobil signal odprte proge, ter vozil naprej z vso hitrostjo. Tako se je, malo zaradi teme, malo zaradi ovinka, v katerem se je ustavil lokalni vlak, zaletel v tega z vso silo. Posledica je bila ne popisna. Na mestu je bilo nad sto mrtvih, še več pa jih je na posledicah umrlo, še preden je sploh mogel kdo priskočiti na pomoč. Zadnja dva vagona sta se praktično razletela, medtem ko so se prednji vagoni istega vlaka zabili drug v drugega. (¡Na brzcu pa, kljub temu da je več vagonov iztirilo, ni bilo večjih nesreč.) Na stotine ljudi je bilo pokopanih pod razbitimi vagoni.
(Nad. na 2, str.)
Dolžnosti pozitivnega tiska
Važno dopolnilno vlogo pri izvrševanju učeniške službe v Cerkvi opravlja danes časopisje. Njegova naloga je oblikovanje vernikov, posebej potrebno v današnjih razmerah v Cerkvi in v svetu, zlasti med izseljenci. Kočljiva je ta naloga, ko mora tudi katoliško in versko časopisje povedati resnico, a tako, da gradi cerkveno skupnost, a nikar razdira.
Pavel VI. v nagovoru katoliškim časnikarjem opozori na to okoinost, ko pravi: Zadnje čase ste bili priče v svojih deželah nekaterih pojavov, ki kažejo' .V različnih razmerah neko nesoglasje duhov, celo v zelo važnih vprašanjih nauka ali reda. Po vsej pravici smatrate, da je vaša dolžnost o tem poročati. Toda ali pomeni služiti Cerkvi, če poudarjajo povsod le najbcij dvomljive težnje ali korake, če opozarjaš na najbolj nasprotne pojave? Ali služiš: Cerkvi, če z veseljem širi; odmeve „protestov“ in tako ustvarjaš nemir in nejasnost med ogromno množico dobrih vernikov ?
Dolžnost današnjega katoliškega časnikarja je, da ne utrjuje nasprotovanj, ampak da dela za razumevanje v Cerkvi.“
• Težko je danes najti pravo pot v govoru in pisanju. Tudi za to pove Pavel VI. svojo besedo: „Torej, katera je prava pot? — Tista, ki jo kaže cerkvenemu občestvu odgovorna oblast pastirjev Cerkve, to je škofov in pa naša. Glas pastirjev ne molči. Dobri ljudje ga poslušajo, upoštevajo in ga ne pozabijo.“
Tucli slovenski dušni pastirji posredujejo božjo besedo svojim vernikom v besedi ali v pismu. Sami ali s pomočjo drugih. Važno pomoč jim nudijo vsi pozitivni slovenski časopisi, ne le verski. Da bodo ti polno služili učeniški službi, naj v pisanju upoštevajo navodila pastirjev, višjih in tudi svojih dušnih pastirjev, katere so verniki dolžni poslušati. Samo v polnem soglasju vseh krogov se gradi slovenska verska skupnost v teh razburkanih časih za Cerkev.
ŠE O BOJE ZA VETRINJSKI GRAD
Svobodna Slovenija je v zadnji številki pričela poročati o za-pletljajih okoli nakupa vetrinjskega gradu. V pričujoči številki prinašamo nove odtenke tega „Boja za vetrinjski grad.“
V boju za Vetrinjski samostan so zanimiva tudi pisma privatnikov, ki jih v tej zadevi pišejo na pr. „Kleine Zeitung“ (20. 11.): „Veliko prahu dviga zadeva prodaje vetrinjskega gradu. Nastopata dva resna kupca, kar je čisto korektno, čeprav je ena ponudba odločno previsoka. Nastaja pa vprašanje, ali se splača za par šilingov prepustiti ta koroški dragulj Mohorjevi družbi. In zdaj vas vprašam, vernike, kaj pa vaša vest? Kaj se vam zdi važnejše: mošnja zlata več, ali nemška Koroška? še je čas, da izkažete domovini majhno uslugo.“
Drugi bralec istega časopisa piše: „Ali bo dežela ta grad resnično prepustila Slovencem ? Ali ima morda majhna narodnostna skupina več denarja, kakor vsa dežela? Kakšnim ciljem bo služila, pove kupec sam. Postane naj študentovski dom. Ker je za slovenske dijake odločno prevelik, bodo gotovo sprejemali tudi druge, recimo nemško mladino. Pri sedanji nacionalni delavnosti ¡Slovencev je gotovo, da bo tam nastalo sloveniziranje ■ na znanstveni podlagi. To pa se mora preprečiti, če hoče ostati Koroške avstrijska, morajo tu poseči vmes odgovorna mesta. Tu se bo denar najbolje naložil. Ker, če bo za nemško mladino, bomo mi največ pridobili. Mi ne potrebujemo nobenih tujih vzgojiteljev. Domovini zvesti Korošci bodo odločujočim gospodom najbolj hvaležni.“ Kleine Zeitung priobčuje (4. 12.) protest 700 članov koroških brambovcev“ (Ahwehrkaempfer): „če koroška
deželna vlada ni zmožna konkurirati z nekim društvom, da bi ta kulturni spomenik ohranila deželi, potem res ne vemo, zakaj plačujemo davek za pomoč v katastrofah?“ List dodaja, da „koroški domobranci'' sicer menijo, da je društvo sv. Mohorja vodeno deloma od zunaj, „toda v resnici je protektor družbe krški škof".
V debati o nujnosti nakupa Vetrini-skega gradu se govori tudi o (Kleine Zeitung, 5. 12.) tem, da se „splača deželi dati tudi nekaj več, kajti tam v bližini je projektirana univerza. Sicer bo ta grad, ki je že od ustanovitve 1142 v nemških rokah, prešel v nacionalno poudarjene slovenske roke“. Nato pripominja, da se tiskajo v tiskarni Družbe sv. Mohorja dve knjigi: dr. Žebota in Fr. Erjavca, ki se zavzemata za samostojno slovensko državo, ki naj ji pripada tudi južna Koroške in ozemlje Trsta in Gorice. Na to je dr. Hornboeck izjavil, da je poslopja Mohorjeve družbe tik policije in da policija lahko prav dobro vidi, kakšni ljudje prihajajo tja ter da nima inozemskega denarja. Kar se pa tiče obeh knjig, gre samo za tiskanje teh knjig, ne za založbo, ki jo je DSM odklonila Tudi druge tiskarne, tako socialistična Kaertnerdruckerei, kakor katol. Carin-thia, tiskajo po naročilu stvari, s katerimi se idejno ne strinjajo.
Kaerntner Nachrichten so pa dale
6.	12. celo velik naslov svojemu članku „iS. O. S. grad Vetrinj" — Klic na pomoč.
Medtem pa je koroški list Naš tednik objavil v svoji izdaji z dne 22. januarja sledeče odprto pismo:
©dprt® pismo koroškemu deželnemu glavarju Hansu Simi
Osrednji odbor Narodnega sveta koroških Slovencev je sklenil na svoji seji dne 19. januarja 1970 v zvezi z zadevo Vetrinja nasloviti naslednje odprlo pismo gospodu koroškemu deželnemu glavarju:
Spoštovani gospod deželni glavar!
Iz sporočila Deželnega tiskovnega urada razvidimo, da ste se obrnili dne 10. novembra 1969 v daljšem pismu na avstrijskega zveznega kanclerja doktorja Josefa Klausa, v katerem nujno prosite zveznega kanclerja, naj sporazumno s pristojnimi ministrstvi za finance, notranje in zunanje zadeve ter za prosveto poišče sredstva in poti, ,,da grad Vetrinj ne bo služil namenom, ki bi utegnili škodovati državnopolitičnim interesom". Svoje domneve utemeljujete z dozdevnimi podporami, ki jih baje dobiva Mohorjeva družba iz emigrantskih krogov, dalje vidite tudi nevarnost vetrinjskega emigrantskega središča in mislite, da Mohorjeva med slovenskimi prebivalci menda nima zadostne opore. Trdite, da so te govorice upravičene. Podobne obdolžitve ponavljate tudi v intervjuju v „Kaerntner Tageszeitung" dne 14. januarja 1970.
Narodni svet koroških Slovencev protestira kot zastopnik večjega dela slovensko govorečega prebivalstva na Koroškem z vso odločnostjo proti dejstvu, da obrekuje najvišji deželni predstavnik pri najvišjih uradih na Dunaju slovensko kulturno ustanovo; ki deluje že nad sto let na Koroškem,, zlasti, ko je nakazal ravnatelj Mohorjeve družbe, msgr. dr. Hornboeck, že 6. novembra lani, torej, pred Vašim pisanjem, z jasnimi besedami nameravano uporabo vetrinjskega, gradu (glej „Kleine Zeitung" z dne 6. novembra 1969); nameravana uporaba vam je bila potemtakem znana.
Naravnost nerazumljivo je, da se kljub toleranci in dobremu sosedstvu, ki ju ravno Vi, gospod deželni glavar, stalno naglašate, ta toleranca v konkretnem primeru grobo prezira. V Vašem' zadržanju ne vidimo samo popolnoma neutemeljenega obrekovanja najstarejše in najuspešnejše kulturne ustanove koroških Slovencev; temveč dejanje, ki prizadene vso slovensko narodno skupnost. Vas kot najvišjega predstavnika dežele torej prosimo, da se jasno izjavite v tej zadevi in da izostanejo ob koroškem jubilejnem letu taka žaljiva podtikavanja.
Za Narodni svet koroških ¡Slovencev:
Sz spominov na Bogumila Remca
že petnajst let je minulo od smr-i Bogomila Remca — 7. 2. 195o	, enega
najpomembnejših mož, ki so 1. 1945 marali zapustiti Slovenijo in so našli groo daleč od domovine. Pokojni Kemec je spadal med ljudi, ki jih nikdar ne pozabi, kdor jih je poznal. Naj navedem nekaj malenkosti, ki so mi o pokojniku posebno ostale v spominu.
Bilo je okoli 1. 1920 na velikem shodu SLS. Položaj v strankah je bit težaven. ¡Stranka je izgubila na bojiščih mnogo pristašev, v domovmi pa tri vodilne osebe. Leto dni pred koncem vojne je umrl 8. oktobra 1917 dr. Janez Ev. Krek, ki je bil najmočnejši steber, na katerem je slonela stranka. Takoj po koncu vojne je umrl dr. Evgen Lampe, izreden gospodarski talent in vsestransko razgledan mož. Deželni glavar dr. Šušteršič je pa moral zapustiti domovino, ker se je preveč navezal na napačna pričakovanja glede razmer po vojni. Stranka je bila razdeljena na Krekove „mladine“, ki so bili že med vojno jugoslovansko usmerjeni, in šušteršičeve „starine", ki so se oklepali avstrijske tradicije. Krivice, ki jih prinaša vsaka vojna, so zagrenile mnogo strankinih pristašev tako da jih je nekaj tudi boljševizem potegnil za seboj. Take so bile razmere, v katerih je bilo treba stranko obnoviti v nekdanji moči. Ni bilo lahko delo, in marsikdo je bil začuden, kako hitro se je stranka zopet povzpela na vodilno mesto. Na omenjenem shodu je bila velika unionska dvorana polna strankinih somišljenikov iz vse dežele. Dr. Korošec je vodil zborovanje in je med drugim ugotovil s svojim mirnim glasom, prihajajočim iz globokega prepričanja, tudi tole:
„Da je stranka premagala vse povojne težave in je danes zopet tako močna, za to gre v prvi vrsti zasluga možu, ki tamle v kotu mirno in neopaženo sedi: profesorju Remcu."
Kdor ve, kako skop je bil Korošec s pohvalo, bo znal pravilno oceniti to njegovo priznanje. Korošec je Remca vedno visoko cenil; Remec je bil tudi izmed redkih mož, h katerim je Korošec rad zahajal tudi na dom.
V tistih težkih časih po prvi svetovni vojni je bil Remec tako rekoč z dušo in telesom povezan z obnovo stranke. Če mu je šolsko delo dovoljevalo, si ga našel vsako popoldne v tajništvu SL Sl, kjer sta z dr. Kulovcem pregledovala stanje stranke v posameznih krajih in spremljala njeno obnovo na vsakem koraku. Ni bil ljudski govornik, a je vendar pred volitvami zahajal tudi na volilne shode v posameznih vaseh. Tako sem nekoč pozimi naletel nanj, ko se je v soboto zvečer s sanmi peljal v samotno Bukovščico pod Sv. Joštom, da je tam imel naslednje dopoldne političen . shod.
Zato mu je stranka zaupala razne važne službe. L. 1917 je bil tajnik SLS in VLS. Okoli njega so se zbirali „mladini", ki so pravilno gledali na bližajoči se konec vojne. Tri leta pozneje je
„Človek »nora imeti čut za potrebe svojega časa in svojega okolja: če gi ima premalo, bo živel kot mladoletnik; če ga ima v zadostni meri, bo žive! kot polnoleten mož; če ga p» ima preveč, bo njegovo življenje* življenje bolnika.“
španski pisatelj Pio Baroj»
Buenos Aires, 28. januarja 1970.
Gospod
Robert Pctriček,
predsednik Slovenskega planinskega društva,
Buenos Aires Dragi gospod predsednik!
Neštetokrat sem imel priliko občudovati Vašo iznajdljivost in požrtvovalnost v javnem delu in vztrajno sodelovanje članov SPD, ki so pod Vašim vodstvom tolikokrat pripomogli k uspehu naših skupnih in reprezentančnih prireditev.	.	....
Vaša ideja, da bi argentinsko goro osvojili slovenski gorniki m jo krstili „Devetindvajseti oktober“ kot spomin na veliki dogodek, lco se jc slovenski narod osvobodil germanske nadoblasti, se je zdela dizna in neizvedljiva.	.	.n.
Toda dokazali ste ponovno, da slovenska vztrajnost zmore veliko.
Uspeli ste: Gora sredi edinstvenega južnega Patagonskega ledu je osvo-jena po slovenskem gorniku ing. Juriju Skvarči in njegovem tovarišu v navezi Marijem Serranom, ki sta na vrhu razvila slovensko zastavo. Odslej bo na vseh zemljevidih nosila ime „Devetindvajseti oktober .
Čestitam Vam in zahvalim se Vam. Posebej čestitam in sc zahvedm osvojitelju ing. Juriju Skvarči, Slovenskemu planinskemu društvu, ki ga toliko let vodite, vsem njegovim članom in sploh vsem, ki so k temu edinstvenemu uspehu pripomogli.	.
Prepričan sem, da se mojim čestitkam in zahvali pridružujejo vsi
svobodni in svobodeželjni Slovenci.
tajnik Narodnega odbora za Slovenijo - Miloš Stare, 1. r.
bil pri deželni vladi v Ljubljani poverjenik za notranje zadeve ob času, ko je bilo treba preprečiti prihod revolucionarnih množic na Zaloški cesti, kar bi bilo po vsej verjetnosti imelo krvave posledice.
Poseben pomen pa ima Remec kot gospodarstvenik. Bil je odličen gospodarski talent, v stranki mu po Krekovi smrti v tem oziru nikdo ni bil kos. Bil je med ustanovitelji Nove založbe, predsednik upravnega odbora Zadružne zveze, predsednik upravnega sveta Zadružne gospodarske banke, podpredsednik upravnega odbora d. d. Union, predsednik upravnega odbora Štora in d. d. šešir v Škofji Loki. ¡S tem smo očrtali samo nekaj funkcij, ki jih je opravljal.
Nasprotniki so pravilno ocenjali veliki pomen Remca v stranki in so ga ob času diktature kralja Aleksandra l. 1932 med prvimi pregnali za 3 leta in 8 mesecev v Kruševac.
Kako globoko veren je bil Remec, naj priča tale malenkost. V družbi sc je govorilo o tem, kakšno ženo naj si izbere izobražen moški. Ko se je debata polegla, je ugotovil 'Remec brez patosa. s tisto preprostostjo, s katero je govoril vselej, kadar je kaj povedal prav od srca: „Človek naj si izbere tisto ženo, s katero upa najlaže doseči večno srečo."
In še nekaj bi rad omenil: bil je v Ljubljani tudi središče družabnega kroga somišljenikov ¡SLS. Po napornem dnevnem delu si ga skoraj vsak dan zvečer našel v prijetni družbi v kleti hotela Union sredi prijateljev iz Ljub-
ljane in gostov iz podeželja. Če si iskal prijetno družbo, si jo našel v unionski kleti. Ni treba niti najmanj misliti na kako popivanje. V središču zabave je bil neprisiljen razgovor, ne pijača.
•Ne moremo mu zameriti, če je mož s tolikimi zaslugami za obnovo stranke in s takim vpogledom v vse razmere v stranki pričakoval od zavednih somišljenikov tudi disciplino, včasih v nekoliko ostri obliki. Tudi sonce ima pege, a blagor mu, na komur je peg take malo kakor na ljubem prijatelju Remcu.
I.	Dolenec
I* življenja in dogajanja v Argentini
(Nad; s 1. str.)
dr. Janko Zerzer tajnik
dr. Reginald Vospernik predsednik
Komaj so na naslednji postaji General Pacheco izvedeli za nesrečo, so takoj obvestili reševalno postajo in železniško upravo. Pomoč je bila takoj organizirana, a rešitev je napredovala le počasi, kajti tema in dež sta ovirala delo. Poleg tega je bil dostop do kraja zelo težaven, kajti mesto nesreče je sredi močvirnatega polja. Spričo obsežnosti tragedije, je vse prebivalstvo bližnjih krajev solidarno nastopilo v pomoč ponesrečenim. Bolnišnice so delovale s podvojenimi silami, dajalci krvi so se kar vrstili, vojska je nastopila ter s helikopterji vzpostavila zračni most, da so hitro odpeljali najtežje ranjene. Posledica nesreče je strašna: 236 mrtvih in na stotine ranjenih.
Ko se še ni poleglo rešilno delovanje, se je že začela preiskava glede vzroka nesreče. Signali na postaji Be-navidez bi morali ostati zaprti, dokler prejšnji vlak ne bi odšel iz postaje Pacheco. Nepazljivost signalnega o-sebja, ki je dal brzcu prosto pot, ne da bi čakal običajnega sporočila, je povzročila eno največjih železniških nesreč, kar jih Argentina pomni.
SINDIKALISTI PO STARIH POTEH
V sredo, 25. januarja, so se v poslopju metalurgičnega sindikata v Buenos Airesu nenadoma začuli streli. Ko
so se polegli, je na tleh obležal mrtev dvajsetletni metalurgični delavec, José Antonio Mitriani, ranjena pa sta bila Carlos Pellegrini in Manuel Noya. Ta zadnji, vratar poslopja, je na posledicah ran umri preteklo soboto. To je bil v petih letih že tretji krvavi izraz notranjega boja, ki podtalno razkraja argentinsko delavsko gibanje, in v prvi vrsti enega najmočnejših sindikatov, metalurgičnega. prvi tak dogodek se je odigral leta 1965, ko so v nekem lokalu v Avellanedi bili ubiti štirje sindikalisti metalurgičnega gremija, med njimi Rosendo García, namestnik glavnega voditelja Vandorja. Vandor sam pa je bil ubit lani zadnji teden junija, v istem poslopju sindikata, kjer je bil tudi ta tretji spopad.
Opazovalci menijo, da je to izraz boja med dvema strujama v sindikatu. Ena teh struj, ki jo predstavlja blagajnik Lorenzo Miguel, zagovarja večje sodelovanje z vlado, druga pa, ki jo vodi Avelino Fernández, se zavzema za strogo opozicijo in borbeno nastopanje proti vladi. Zanimivo je to, da se je spopad izvedel v veži poslopja in to v trenutku, ko jo je prečkal blagajnik Lorenzo Miguel, ki je bil namenjen v sejno sobo, kjer so-se nahajali vsi ostali sindikalni vodje. Kljub tako očividnim okoliščinam sindikat zanika, da bi bil to poizkus atentata na osebo blagajnika. Na vse to, so za 10. marca t. 1. sklicane v tem gremiju splošne volitve, ki naj odločijo, kdo ga bo v bodoče vodil.
Verski spor v Cankovi
V današnjem življenju Cerkve, kjer so po koncilu laiki dobili več besede, se mnogokrat dogaja, da pride do različnih sporov. Upori faranov proti župnikom ali celo škofom so kar prevečkrat na dnevnem redu. Do takega upora je prišlo tudi v Sloveniji in sice' v župniji Cankova v Prekmurju. Kraj spada pod mariborsko škofijo. 14. aprila lanskega leta je umrl tamkajšnji župnik, dekan Štefan Bakan. Na njegovo mesto je bil začasno poslan sale • zijanski duhovnik Franc Levstek, po dveh mesecih pa imenovan za novega župnega upravitelja g. Martin Poredoša iz Murske Sobote. Ko je ta hotel nastopiti, se je skupina župljanov uprla in onemogočila dostop novega duhovnika v župnišče. Ko je nato škof Držečnik imenoval drugega župnika, se je skupina faranov tudi temu uprla ter ob tej priliki zasedla župnišče.
Spor se je nadaljeval celo do božiča, in je na sam božični dan prišlo do novih izgredov, da je ljubljansko „Delo" 27. decembra v podnaslovu zapisalo: „Spor v Cankovi prerašča že v odkrito sovraštvo." V članku tendenčno poroča o spora in dejanskih spopadih med farani, ko so morali nastopiti miličniki, da so vzpostavili red. „lD'elo" je od vsega početka pisalo tendenčno o tem problemu, ter še kazalo svoje simpatije do škofu upornih vernikov. V pisanje se je vrinilo tudi ver netočnosti, tako da je škofijski ordinariat iz Maribora v javni izjavi pojasnil stališča in dogodke, ki se niso popolnoma strinjali s poročili v „Delu“. Nobenega dvoma ni, da je ljubljansko komunistično glasilo izrabilo dogodek, da ob njem razlije svoje sovraštvo proti veri in Cerkvi. Pozabilo je na toliko-kratne lastne zahteve, da se Cerkev m duhovniki ne smejo vmešavati v politiko ali notranje zadeve države, ter samo ne le tendenčno pisalo o sporu, temveč se celo postavilo na eno izmed stališč. S tem je seveda še povečalo požar in povzročilo preplah med slovenskimi verniki. ¡Spor med farani se je tudi še po božiču nadaljeval. Tabora v fari sta se še naprej medsebojno napadala in zmerjala. Histerija ki se je polastila vaške cerkvene skup" nosti otežkočuje spravo in sožitje. Medtem je škof Maksimilijan DeržečniK ponovno pozval vernike h pokorščini in spravi s prošnjo, naj mnogo molij0 za duhovnike in da se čimprej vrnete mir in ljubezen v Cankovsko župnijo-
LJUBLJANA —. V Sloveniji imajo za turiste na razpolago 50.000 postelj, kar je precej manj kot jih imajo v Furlaniji—Julijski Benečiji (100.000) in na Koroškem (170.00,0). Lanska turistična sezona je bila dokaj ugodna, do konca septembra je bilo 14% več tujih gostov, kot prejšnje leto, ter 17% več domačih gostov.
MARIBOR — Kar 105 parov se je poročilo SO. decembra v Mariboru; to predstavlja nov rekord za Maribor. Med novoporočenci je bilo precej parov, ki začasno delajo v tujini, pa šo praznike izkoristili za skok v zakonski stan. Zanimivi so nekateri poklici nevest: pohištvena mizarka, izdelovalka pohištva, polirka, priučena pleskarka, kmetijski delovodja, monterka, ekonomski tehnik, nekaj pa je tudi študentk.
LJUBLJANA — „Slovenija-les“ je pridobila v Afriki brezplačno koncesijo za izkoriščanje 24 milijonov kubičnih metrov lesa eksotičnih dreves na 400.000 hektarjih v Afriki.
KAMNIK — -Prva smrtna nesreča letos v planinah se je pripetila 1. januarja v Kamniških Alpah. V steni Brane je izgubil življenje Nino iSlamar, 21-letni akademik iz Pulja. Vrha Brane ni dosegel, s tovarišem Andrejem Štajnerjem iz Domžal sta začela sestopati, ker nista bila dovolj dobro opremljena. Pri sestopu je Slamar nesrečno omahnil in padel kakih 400 metrov v globino. Truplo smrtno ponesrečenega alpinista so reševalci našli šele naslednjega dne.
LJUBLJANA — V ljubljanski in mariborski blagovnici „Modne hiše“ so lani prodali kupcem za 10 milijonov dinarjev. Tujci so najraje segali po modni konfekciji in ne več zgolj po usnjeni konfekciji in galanteriji.
LJUBLJANA — Zaradi razlik v občinskih stopnjah maloprodajnega prometnega davka imajo v Sloveniji več kot 10.000 različnih cen za alkoholne pijače, 860 cen pa za testenine. Po podatkih 25 trgovskih organizacij znašajo stroški trgovine za izračunavanje toliko različnih stopenj prometnega davka kar 2,700.000 dinarjev.
LJUBLJANA — Lansko leto se je industrijska delavnost po podatkih Republiškega zavoda za statistiko povečala v primeri z letom 1968 za 15.5%.
LJUBLJANA — V ceni gradnje novih hiš se v Sloveniji bližajo „evropskemu vrhu“, kakor pišejo časopisi, so torej vsaj nekje visoko na lestvici. To nič kaj razveseljivo novico priznavajo vsi strokovnjaki, ki poznajo razmere na področju stanovanjske gradnje v Evropi. Leta 1965 je veljal kvadratni meter nove gradnje v Nemčiji 136 .dolarjev, v -Sloveniji 99 dolarjev, v Franciji 88 in v Italiji komaj 70. ,če so v letu 1962 imele cene stanovanj indeks 100, so najmanj zrasle v Nemčiji na 119, malo več v Švici 123, rekord pa so dosegle v .Sloveniji, ko so poskočile kar na 193. V prvih letih po vojni je bilo malo zasebne gradnje, ker so skoro povsod gledali vsakogar, ki si je sam gradil hišo kot na „kapitalista“. Marsikje pa je bilo celo tako vzdušje, da
je bila gradnja lastne hiše že kar „socializmu nevarno dejanje“. Ugotovili so tudi, da .grade vedno prostominskn manjša stanovanja. Tako je padla povprečna stanovanjska površina na 49 kv. m, dočim je celo na Madžarskem in na češkoslovaškem okrog 60 kv. in, v Italiji 66, v Avstriji pa kar 77 kv. m.
LJUBLJANA — Ljubljanski tramvaj je zg novo leto praznoval 70-letnico. Ne sicer dela, kakor so praznovali petdesetletnico dela na Univerzi, ampak 70-letnico začetka. 1. januarja 1900 je tedanji župan Ivan Hribar na seji občinskega odbora sporočil, da so narejeni načrti za električno cestno železnico in da bo proga od Mestnega trga do Florijanske ulice narejena do srede leta 1901.
MURSKA iSOBOTA — Pred novim letom je umrl v svoji hišici blizu Murske Sobote starček, popolnoma zapuščen zaradi pomanjkanja nege v bolezni. Ob tej priliki so pisali, da je vedno več primerov takih smrti, ker problem u-miranja zapuščenih, osamelih kmečkih ljudi ni samo pomurski, ampak prihaja do takih tragedij po vsej Sloveniji. Lani je po podatkih varnostnih organov biio v Sloveniji kar dvajset primerov, da so stari ljudje umrli zapuščeni od vseh.
LJUBLJANA — V slovenskem parlamentu je predlog poslanca Matičiča, naj bi vsako leto objavili lestvico občanov, ki so imeli najvišje dohodke iz delovnih razmerij, izzval precej razburjenja. Milijonarji iz „delovnih razmerij“ pravijo, da je ta predlog krivičen, ker pozablja na tiste, ki svoje milijone zbirajo na račun dobro organiziranega „brezdelja“. Tako „prigarajo1* igralni avtomati v javnih lokalih svojim lastnikom lepe denarce, a igralni avtomati tudi potujejo po Sloveniji z raznimi „artističnimi skupinami“ in izvabljajo denar ne samo v mestih ampak tudi v vaseh. Dr. Aleksandra Nardina iz Nove Gorice tudi zanima, po kateri davčni lestvici se tretira že dokaj dobro razvito padarstvo in pravi, da s to zvrstjo „terciarne“ dejavnosti ni težko priti v „klub milijonarjev“. Nov način za bogatenje je tudi neobdavčeno zvodništvo, ki je že tako „razvito“, da sega po uradnih ugotovitvah kar v svetovni vrh.
Umrli so:
Ljubljana: Franc Mohorič, op. pev. v p., Franc Rant, žel. v p., Marjeta Klopčič, roj. -Smerajc, Alojzija Stepan roj. Kresnik, Vera Gregorič, 77, Ivan červ, Franja Tavčar roj. Božič, .Primož Hočevar, 85, Jožef -Klemenčič, žup. v p., Marija Krošel, Stojan Šefic, Mirko Rutar, Jakob Polšak, Josip Furlan, krojač, 74, Ludvik Medved, žel. v p., Pavle Janežič, Stanko Mancini, Franc Bricelj, 89, Jože Mravlje, Mica Kumer roj. Krže.
Blaž Jeglič, Tržič; Franc Skvarča, Logatec; Marija Dobovišek, Brežice; Ivan Gazvoda, 78, Črnomelj; dr. Vinko Močnik, prof. cerkv. prava, Negova; Alojzij šoštarec, dekan, Murska Sobota; Avgust Ravnik, Solkan; Anton Skubic, 81, Zg. Blato; Marija Kuhar roj. Kogoj, Sl, Celje; Franc Golob, Kamnik; Anton Flegar, učit. v pok., Kranj; Zorka štiftar roj. Flerin, Domžale; Jožefa Verbič roj. Trontelj, Artiža vas; Ivan Pipan, Viž-marje.
SLOVENCI V
Osebne novice
Družinska sreča: V družini Stanka Slavka in Malči roj. Ris iz Morona so dobili hčerko Ano Marijo, čestitamo!
Poroka. V župni cerkvi v Ituzaingo sta se poročila gospodična Majdka Škulj in gospod Vladislav Petkovšek. Poročil ju je g. župnik Matija Lamovšek. Za priči sta bila nevesti njen oče g. Jože Škulj, ženinu pa njegova sestra ga. Anica por. Mokorel.
Družabna prireditev revije „Duhovno življenje“
Čeprav pade vsakoletna prireditev te naše verske revije v sredo poletja — tudi letošnjih 35 stopinj je to potrdilo — je vendar med nami ena najbolj obiskanih. Ne vročina ne daljava do sedaj nista odvrnila štot:n Slovencev, da bi je ne obiskali m s tem potrdili svoje priznanje in zve ■ stobo, pa obenem nudili svojo pomoč.
Tako je bilo tudi letos, v nedeljo 1. februarja. Dopoldne je bila v mirni zeleni senci Pristave v -Castelarju najprej sv. maša za dobrotnike revije. Daroval jo je odgovorni urednik msgr. A. Orehar. Najvažnejše misli iz njegovega govora objavljamo na uvodnem mestu na drugi strani.
Po opoldanskem okrepčilu, zlasti v poznejših popoldanskih urah, je števiio obiskovalcev močno naraslo in povzpelo skoraj do tisoč. Prijaznim, originalno okrašenim mizicam, ter gostoljubni postrežbi je odgovorilo veselo in prisrčno razpoloženje gostov, ki ga je poživljal bogat srečolov.
V imenu „Duhovnega življenja“ je izrazil dobrodošlico vsem gostom akademik Andrej Fink. Otroke je povabil k živahnim igram, ki jih je pripravila skupina telovadnih vaditeljev. V večernih urah je tudi razglasil izid nagradnega žrebanja, ki so ga bili deležni naročniki z že poravnano naročnino za letošnje leto. Izžrebani so bili: Tone Bidovec, Anica Krajnik, Stanko Buda, Marija Bounderzcuk, Janez Rozman, Ivanka Krušič, Simon Eajer, Ivan Jerman, Avgust Čop in Rudolf Drnovšek. Tudi vsi otroci, ki so se s pismom oglasili v ¿Božjih stezicah“ so imeli možnost, da jih doleti sreča. Letošnji izžrebanci so bili: Janez Jereb, Marija Hočevar, Marija Makovec, Martin Dobovšek, Ana Marija Belič, Janika Pezdirc, Gregor Pavšer, Marjan Bajda,- Anica Troha in Jurček Puhek. Žrebanje se je vršilo tudi med številkami, ki so bile vsem gostom razdeljene ob vstopu.
Dan se je že nagnil, ko so začeli odhajati oddaljenejši; obiskovalci .zadovoljni z dnevom in dobrim delom, ki so ga opravili, prireditelji pa, upamo, hvaležni za razumevanje in pomoč, ki bo olajšala materialna bremena „Duhovnemu življenju“ v tekočem letu.
Festival modernega petja in glasbe
Ob priliki slovesa muzikalnega ansambla The Goldenthones, ki ga tvorijo bratje Plesničarji, ker ti odhajajo v Avstralijo, je naša mladina priredila v veliki dvorani Slovenske hiše v Buenos Airseu minulo soboto 31. t. m. zvečer pevsko-glasbeni festival.
Kljub vroči poletni soboti je mladina prihitela v mesto, da uživa ob zvokih modernih kitar in se naužije
A R O E N T I N I
modernega petja in glasbe v slovenskem okolju.
Program je bil razdeljen na dva dela. V prvem je zbor moronskega krožka SDO pod vodstvom ge. Anke Savelii-Caserjeve lepo zapel .pet slovenskih ljudskih pesmi, duet -Skvarča — Markovič pa je ob spremljavi kital podal šest slovenskih popevk in eno narodno. Vmesni glasbeni vložek orkestra The Goldentones, ki je odigral štiri popevke, je izpolnil prvi del programa.
-Po kratkem odmoru je sledilo u-brano petje dekliškega kvarteta Du-rič-Tominc, ki je poslušalcem podili dvoje slovenskih in dvoje argentinskih pesmi. Sledil je glavni del večera, dvanajst moderni glasbenih in pevskih kompozicij, ki jih je orkestei The goldentones, kakor vedno, brezhibno odigral: tri argentinske, osem angleških in za konec slovensko ,Vedno kadar od tebe se vračam1. Od teh sta nekaj pesmi uglasbila tudi Marko in Andrej -Plesničar.
Z besedami je povezoval program Lojze Rezelj, za scenografijo je poskrbel Tone Oblak, zvočni efekti so bili pod nadzorstvom Bena Trudna, luči pa so upravljali Franci Willenpart, Pavel Osterc in Miki Lazar Pri vsej priieditvi so sodelovali tudi številu* člani in članice raznih slovenskih organizacij in je bila dobro obiskana in izvedena z velikim uspehom.
Pripomniti moramo, da se je festivala udeležil tudi avstralski amba sador v Argentini, ki je po končanem programu tudi čestital bratom Plesničarjem k lepi izvedbi.
MORON Nova vikarija
Moronski škof msgr. Raspanti je pred kratkim ustanovil novo „vicaria perpetua“, (in ne nove župnije, kakor smo pomotno poročali) v Moronu ter določil za prvega vikarja našega rojaka g. Franceta Himmelreicha, ki že vrsto let dela v moronski stolnici. -Preteklo nedeljo je bil prvi vikar slovesno umeščen na novi vikariji, ki ima svoj sedež v najstarejši kapeli (zidana 1. 1894). Posvečena je Kristusu Gospodu čudežev; nova vikarija ima enake pravice in dolžnosti kot katerakoli župnija, le da je po obsegu precej manjša.
Slovenci,- ki jih precej živi na področju novoustanovljene vikarije, so tudi hoteli pripomoči s svojim sodelovanjem pri slavnostih umestitve. Pred kapelico so se zbrali v lepem številu in skupaj z domačimi verniki pričakali prihod moronskega škofa, pa tudi predstavnikov javnih in vojaških oblasti.
Ob vstopu novega vikarja v kapelo ga je najprej pozdravila argentinska deklica nato pa v imenu slovenske skupnosti Pograjčeva Alenka in mu izročila slovenski šopek. Razen nje so bili v slovenskih narodnih nošah še Čopovi -Sonja in Ivanka ter Fajdigov Jurček in -Pavšerjev Danijel. Svečanost pa. je še bolj povzdignilo med mašo petje dekliškega zbora s Pristave pod vodstvom ge. Marije Ger-žiničeve.
Po evangeliju je msgr. Raspanti pozdravil vse predstavnike oblasti in še posebej vse Slovence, ki so prišli
■■■“•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■••«■■•■«■i

SVETOVNI RAZGLEDI
Bodočnost Laosa in Vietnama usodno povezana
Okoli tri milijone prebivalcev Laosa se že dolge mesece lovi med dvema vojskama, ki sta v krutem spopadu med seboj in v katerem skuša tudi več zunanjih sil igrati svojo anonimno vlogo.
Vojna je osredotočena v severnih provincah in na jugu Laosa, blizu Ho-čiminhove steze, ki je glavna prometna žila za komuniste iz Severnega v Južni Vietnam in ki teče deloma po laoškem ozemlju.
V vojno so zapletene sile komunističnega Pathet Rao in njegovih sever-novietnamskih zaveznikov na eni ter vojaški oddelki laoškega proameriškega predsednika princa Suvane Fume na drugi strani.
Severni Vietnam trdovratno zanikuje prisotnost svojih vojaških oddelkov na laoškem ozemlju, Amerikanci pa le težko javno priznajo, da s svojimi bombniki obstreljujejo komunistične objekte v Laosu.
Po severnoameriških podatkih je v Laosu ok. 25.000 severnovietnamskih vojakov, večinoma osredotočenih v se-
vernem delu države, kjer podpirajo komunistično gverilo Pathet Lao.
V tej vojni je doslej bilo najbolj prizadeto prebivalstvo v skalovitem področju v severnem Laosu ter v gorovju vzdolž vzhodne meje južnega Laosa, kjer teče Hočiminhova steza. Nedavno so ameriška letala evakuirala nad 7000 ljudi iz severovzhodne province -Samnua, katero so komunisti s pomočjo iSevernega Vietnama spremenili v svojo trdnjavo. V tej provinci je glavni stan Pathet Lao.
Zanimivo je dejstvo, da med evakuiranci ni bilo mladih mož in zelo malo mladih žensk. Večino so komunisti pobili ali pa nasilno mobilizirali v svoje vrste.
Množicam drugega prebivalstva, ki se je razbežalo iz svojih področij pred vojaškimi akcijami komunistov in vladnih oddelkov ali vsled ameriških bombnih napadov, grozi nevarnost lakote in trpijo silovito pomanjkanje zdravniške oskrbe. Ameriška letala vsak mesec odmetavajo na tisoče ton riža in drugih življenjskih potrebščin tem ljudem.
številno prebivalstvo se izseljuje z ozemlja, na katerem vlada Pathet Lao, ker se ne strinja s komunistično družbeno strukturo in vsled splošnega pomanjkanja, ki ga trpijo ti predeli. Drug velik faktor preseljevanja prebivalstva pa so ameriška bombardiranja. Komunisti seveda begunski problem zvra-čajo izključno na ameriška letalska bombardiranja.
Opazovalci ugotavljajo, da je bilo v zadnjih šestih letih od komunistov pobitih n. pr. 18.000 laoščanov plemena Meo, ki šteje pribl. 250.000 duš. Pleme Meo je dosedaj ostajalo zvesto na strani protikomunistične vlade princa Suvane Fume.
Laoška vladna vojska šteje ok. 60 tisoč mož ter v bojih s komunističnim Pathet Lao izgublja mesečno povprečno 300 mrtvih. Komunistične gverilske sile cenijo na 30.000 mož.
Nevtralni opazovalci so mnenja, da se Laos nahaja pred katastrofalno izgubo mladega moškega prebivalstva in bo zadevna kriza dosegla svoj vrhunec v zelo kratkem času. „Dežela izkrva-veva,“ je pripomnil eden od omenjenih , opazovalcev.
Vojna na severu je komplicirana vsled sevemovietnamske strategije šči-tenja svojih bokov in pomoči laoški ko-
munistični gverili Pathet Lao. Toda komunisti se trenutno ne bojijo pomanjkanja mladih vojaških sil, ker jim je sleherno vrzel doslej zamašil Severni Vietnam s svojimi vojaki.
Amerikanci so v severnem Laosu zgradili veliko radarsko postajo, ki jim je služila za vodenje njihovih zračnih napadov na ¡Severni Vietnam. Laoški komunisti izkoriščajo to dejstvo v opravičilo sevemovietnamskemu vmešavanju v laoške notranje zadeve, češ da se mora -Hanoj braniti pred Amerikanci na laoškem ozemlju. Ameriški letalski posegi v Laosu proti komunistom stanejo letno ok. 270 milijonov dolarjev.
Leta 1962 je bilo v Ženevi v Švici podpisano premirje med komunističnim Pathet Lao in protikomunisti princa Suvane Fume. Od takrat so komunistični gverilci že neštetokrat to premirje kršili in prav v zadnjih tednih pričakujejo nove večje ofenzive s severa proti jugu.
Daši na podlagi določil ženevske pogodbe -Laos danes spada med tkzv. nevtralne države, pa je tako prebivalstvu Laosa, kakor vsemu ostalemu svetu to in onstran železne zavese jasno, da se bo njegova končna usoda odločila z usodo sosednjega Vietnama.
Vsafo teden ena
SANJAV SPOMIN
Igor
Noč
in zvezda obroč.
Spi domačija.
Molk jo ovija. Sameva mlin v sanjav spomin.
Le jez šumi, kot da ihti.
k slovesni umestitvi svojega rojaka. Razložil je nagibe, ki so ga vodili pri ustanovitvi, predstavil vernikom vikarja in mu zaželel uspešno delovanje. Nato je škofijski vikar prebral dekret o ustanovitvi, nakar je '..vikar Himmelreich prisegel, da bo zvesto deloval za dušno dobrobit svojih vernikov.
Po sveti maši je bila v vikariji še zakuska, na katero so bili povabljeni poleg domačinov tudi Slovenci.
Gospodu vikariju Francetu Him-melreichu k imenovanju iskreno čestitamo z voščili, da bi čim bolj uspešno deloval za dušni in telesni blagor svojih vernikov.
Pred 20. leti v „Svobodni Sloveniji“
2. februarja 1950 — Št. 5 Iz uvod, “Pričevanje Pere Popivode”
„Zasluge Titovih partizanov za o-svoboditev Jugoslavije izpod okupatorskega jarma so nam, ki smo to „junaško borbo“ gledali od blizu, dovolj znane... Vemo, da nam, ki smo ožigosani v javnosti kot narodni izdajalci, kolaboracionisti in vojni zločinci, ne bo zlepa kdo verjel, čeprav imamo nešteto dokazov za svoje trditve... Zadnje čase pa se je zgodilo nekaj, kar je dalo našim trditvam, lahko rečemo uradno veljavo. V sporu med Stalinom in Titom se je Titu izneverilo veliko njegovih dobrih prijateljev iz let „junaške borbe“. Med njimi naj o-menimo danes enega: Pero Popivo-do.
Ta mož se je iznenada znašel v Moskvi in Rusi so ga nastavili pri moskovskem radiju za govorca, ki mora psovati maršala Tita. Nas zanima to tovariško obdelovanje v toliko, ker moramo reči, da črnogorski junak govori o Titu resnico.
Popivoda trdi, da Titova vojska ni bila nič vredna. Kadar so Nemci ali Italijani čistili teren, do boja sploh ni nikdar prišlo. Titovi partizani so bežali. Kadar pa se je bilo maščevati nad skromno skupinico protikomunistov, takrat pa so bili junaki: znali s.o mučiti, moriti ranjence, starčke, matere in dojenčke... Popivoda, ki je z vso vnemo sodeloval pri teh zločinih, očita danes Titu, da ima na vesti 574.000 žrtev samo v mesecih po vojni, ne vštevši one, ki jih je mučil in pobil med „borbo“... če je tu ali tam podrla partizanova krogla kakega okupatorjevega vojaka, je račun krvavo plačalo civilno prebivalstvo. Požgane vasi, pobiti tal -ci, koncentracijska taborišča, to je bila posledica takozvane osvobodilne borbe.
Popivoda pove tudi, zakaj je bilo tako: sporazum med Titom in okupatorji. -Po tem sporazumu Tito ni smel napadati okupatorjev, pa tudi okupatorji so Titu pustili gotove dežele, kjer je lahko nemoteno vladal. Pri zloglasnih pogonih proti komunistom so vsi komunistični veljaki vedno odnesli cele glave, ker so bili pravočasno obveščeni o namenih okupatorja.
Mi, ki smo od blizu gledali ta dogajanja, smo razumeli, zakaj mednarodni komunist Kuhar v ljubljanski ječi uživa vse udobje, pije šampanjec in sprejema italijanske veljake, medtem ko za sv. Križem italijanska brzostrelka dan za dnem kosi talce, majhne, neznatne grešnike, ki so plačevali račune tega sporazuma. Mi smo vedeli, da se Kidrič z nemškim avtomobilom in v spremstvu Gestapa vozi na razgovore na Bled -— z okupatorjem, mi smo vedeli za sestanke med komunisti in italijanskim generalom Ceruttijem na Straži in za vagon-ske pošiljke italijanskega orožja partizanom... Taka je bila borba proti okupatorju! Taki so bili „o-„ KVoboditelji“ jugoslovanskih naro-dov! In če je slovenski človek zagrabil za puško, ne zato, da bi moril, ampak, da bi branil svoj dom in svoje imetje in svoje življenje pred temi mednarodnimi zločinci, ga proglašajo za veleizdajalca.“
Barileško gorsko zavetišče Skalen pogorelo
¡SLOVENCI PO SVETU
ZAMBIJA
Iz novice s skopimi in nepopolnimi podatki, ki smo jo prejeli iz Bariloč o požaru v SkaleL posnemamo:
Predzadnji teden v januarju sta se odpravili dve turistki iz Skalce proti Tončkovemu jezercu. Ker sta se nameravali vrniti še istega dne, sta pustili v zavetišču svoji spalni vreči in — odprta vrata 1 Kmalu po njunem odhodu sta prišla do tega zavetišča, last Slovenskega planinskega društva, dva argentinska duhovnika in vstopila vanj. Zakurila sta krepak ogenj v peči, s! verjetno kaj malega skuhala in koj odšla naprej. Iz neprevidnosti nista ob odhodu pogasila ognja ali sicer kako zavarovala okolje pred njim. Verjetno so skozi slabo zaprta pečina vratca — ali kako drugače — štrcale iskre na skoro gotovo okoli peči ležeče nepospravljeno suho dračje, trske ali podobno kurivo, in ga vnele. Odtod se je ognej razširil na prednjo leseno steno, ki je vsa pogorela z oknom in vrati vred. Ogenj je uničil tudi pred to steno stoječe police s kuhinjskim inventarjem in zasilno zalogo hrane vred, orodje ter kar je še bilo takega tam okrog. Ostali po pogradi in stranska stena. Pač pa se je od vročine odkrušil spre-d i trdi kos strešne-žive skale, po kateri nosi to naše romantično in pri-1 ki hijeno planinsko zatočišče svoje značilno ime.
Vrem našim rojakom, ki so kdaj hodili po Catedralu ali se' vzpeli do znamenja škefa Rožmana, je ostala Skalea v spominu kot nujna in samo no sebi razumljiva komponenta bari-1 čovgnia. Saj hrani že zajetno zgodo-vino' slovenskih spominov. Zato smo ¡¡’•enidčani in iskreno želimo, da bi naši bariloški rojaki obnovili to privlačno in že tradicionalno točko na njihovem področju, gaj bi sicer ta katedrah hi slovenski kot (Slovenska steza, Slovenski stolp, Skalea, Znamenje škofa Rožmana, Pico Bara, Pico Blaž) ki je bil grajen in tvor jen s. tolikim idealizmom, žrtvami in ljubeznijo, začel z mutilacijo Skalce vse prezgodaj kazati pešanje slovenskega ponosa.
Vsem pa, ki obiskujejo planinske koče in zavetišča ali hodijo kakorkoli v gore, bodi pogorela Skalea ponoven nauk in opozorilo k skrajni previdnosti!
dp.
Iz sončne Zambije“
Tako je ime novemu slovenskemu listu, ki je začel izhajati v tujini, nic manj kot v daljni Zambiji. Izdajajo ga slovenski misijonarji, ki delujejo v tej afriški deželi. Izhaja na štirih stranen in je pisan ves v lepi slovenščini. Te dni smo prejeli že drugo številko, ki nam jo je poslal pater Lovro Tomažin začetnik slovenskega zambijskega misijona. List je namenjen misijonskim sotrudnikom po vseh delih sveta, brali pa ga bodo tudi v Zambiji sami, kajti tja se je že vrnilo nekaj visokošolcev, ki so študirali v Ljubljani. Našim misijonarjem v Zambiji ob listu čestitamo in jim tudi v tem novem delovanju želimo obilo uspeha in božjega blagoslova.
darovana posebna maša, med katero je bil zlatoporočni obred. Po maši pa je bila lepa slovesnost v dvorani, kjer so slavljenca pogostili njuni prijatelji, in zlasti še sin dr. Tone in hčerka Štefka por. Pavlin.
KANADA - TORONTO
Nov kaplan v župniji Marije Pomagaj
14. decembra preteklega leta je prišel k Mariji Pomagaj in bil nastavljen za kaplana č. g. Ivan Plazar, C. M. Poslala ga je Slovenija; predstojniki jugoslovanske province Misijonske družbe sv. Vincencija Pavelskega so izpolnili obljubo, da bodo skrbeli za slovenske rojake v Kanadi. G. Plazar se je rodil 1. 1939 v Hrastniku, vstopil v Misijonsko družbo 1959 in bil v duhovnika posvečen 1964; pred odhodom v Kanado je vodil župnijo sv. Cirila in Metoda v Eeogradu.
KANADA — MONTREAL Maša vseh narodov
Montrealski nadškof Pavel Gregoire je želel na prav poseben način stopici v novo leto. Zato je na Silvestrovo daroval mašo, na katero je povabil predstavnike vseh narodnosti, ki žive v tem mestu. Prisotna je bila tudi lepa skupina Slovencev v narodnih nošah in s slovensko zastavo. Ob tej priliki je vsaka skupina poklonila škofu kak spomin, nakar je tudi škof obdaroval posamezne narodnosti. Slovenci so škofu darovali knjigo o Sloveniji, ki se v angleščini glasi „This is Slovenia“.
Na pustni torek ob 18 vsi v Slomškov dom na
PUSTNO VESELICO
ESLOVENA LIBRE

Editor responsable: Milos Stam Director; Tone Mizerit Redacción y Administración:
Ob tej priložnosti bo med nami zadnjikrat nastopil orkester	T. E. 69-9503 Argentina	
bratov Plesničarjev	lit Ô *3	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5776
Za dobro voljo in pustne dobrote bo poskrbljeno		TARIFA REDUCIDA Concesión N’ 3824
r»r»Tfi«isTT a Timi tr irrovAmrT	Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 996.221	
OBVESTILA
SOBOTA, 7. februarja 1970:
V	Slomškovem domu ob 20 prosvetni večer s predvajanjem barvnega filma o štehvanju in kmečki ohceti.
V	Našem doma v San Justu pustna prireditev ob 21
Nedelja, 8. februarja 1970:
Kipar Gorše v Torontu
Akademski kipar in slikar France Gorše je preživel božične praznike v Torontu. Bil je gost dr. Vojka Bratine. A ni užival le zatišja božičnih dni, ampak je tudi delal. Tonetu Zm.cu, piscu knjige Po Baragovi deželi, je ustvaril še 19 umetniških risb iz te Baragove dežele.
V Našem domu v San Justu pustna zabava. Pričetek ob 16.
Na Pristavi v Castelarju pustna zabava.
V Slovenskem domu v San Martinu
družabna prireditev.
PONEDELJEK, 9. februarja 1970:
Cacapachaj ski dom prireja 'ob 21. uri pustno večerjo. Prijave sporočite odbornikom ali na telefon g. E. Škulju (797-4780).
NOVA KNJIGA O NASILNIH VRAČANJIH LETA 1945
Operation Keelhaul je naslov knjigi, ki jo bo v kratkem izdal dr. Julius Epstein, član Hooverjevega instituta stanfordske univerze v Palo Santo / Kaliforniji. Predmet te knjige so dokumentirane razprave o prisilnem vračanju protikomunističnih borcev in civilistov v Evropi po koncu druge svetovne vojne v roke komunističnim režimom, ki so jih nato množično pokončali.
Zlata poroka
V cerkvi Brezmadežne v Novem Torontu so imeli 10. januarja zlato pbroko. Obhajala sta jo g. Štefan m ga. Neža Štukelj. Za to priliko je bila
Torek, 10. februarja
V Slomškovem domu v Ramos Me-jia ob 18 pustna zabava.
IZ UREDNIŠTVA
številni bralci so se oglasili v uredništvu z vprašanjem, kako to, da je naša zadnja številka izšla na šestih straneh in ne na štirih kot navadno, ko vendar ni bilo nobenega posebnega dogodka. Zato uredništvo sporoča, da je bilo na prvih sejah letošnjega leta sklenjeno, da bi po možnosti enkrat mesečno (predvidoma zadnji teden), list izšel v povečani izdaji. Sodelavcev je namreč dovolj in lahko pripravijo mnogo pestrega in prijetnega branja. Z naše strani bomo storili vse, da bo list vedno boljši in obsežnejši. Postavljeni cilj pa bomo lahko dosegli le, če nas bodo naročniki in oglaševalci gmotno podprli s pridobivanjem novih naročnikov, pravočasnim plačevanjem naročnine, darovanjem v tiskovni sklad in oglaševanjem v našem listu.
Za dobro voljo
Pri psihiatru
„No, kako gre vašemu možu, gospa?“ vpraša psihiater neko ženo.
„Ne vem, kako bo z njim, gospod doktor. Ko je danes prišel k zajtrku, je mene udaril z žličko po glavi, jajce na krožniku pa poljubil.“ že 30 let
Starejša gospa si je zaželela vožnje s kočijo po mestu. Poklicala je starejšega kočijaža. Ta je pognal konje, kolikor se je sploh dalo. Gospa je bledela od strahu. Končno je zaklicala kočijažu:
„Malo počasneje vozite!“
„Brez skrbi, gospa!“ se je zasmejal kočijaž. „Že trideset let vozim po tej poti.“
Kočija pridrvi na ovinek in se prevrne. Ko zlezeta gospa in kočijaž izpod voza, pravi kočijaž:
„Presneto, že trideset let ne morem v redu speljati tega ovinka.“
Od doma
fe slovarčka tujk:
Asket:	slovenski staroupokojenec.
.— Magnat: človek, ki je prišel v socializem po bližnjici. — Univerza: Naše podjetje, ki proizvaja visoko šolane kadre za tujino.
NEDELJA, 15. februarja 1970:
V Carapachayskem domu sv. maša za pok. gospo in gospoda dr. Jelenca. Sv. mašo bo imel g. msgr. A. Orehar ob
11.30.	Po maši kosilo (prijave odbornikom ali g. Škulju po telefonu 797-4780).
NEDELJA, 22. februarja 1970:
Carapachayski dom prireja drugi izlet na kinto g. Kastrevca v Pacheco. Sv. maša na kinti. Po maši v.sado. Prijave odbornikom ali po telefonu g. E. Škulju.
NEDELJA, 8. marca 19.74-:
Tombola na Pristavi v Castelarju.
————.
Slomškov dom v soboto, 7. febr. ob 20
PROSVETNI VEČER
Na sporedu prelep barvni film
Štehvanje In slovenska kmečka ohcet
Pojasnilo
V zadnji številki našega lista smo na drugi strani objavili članek, ki ga je Andrej Bratuž napisal v spomin pok. dr. Mihe Kreka. V listu pa je pomotoma izpadla navedba, da je članek prvotno izšel v goriškem Katoliškem glasu, po katerem ga je zaradi njegove vrednosti Svobodna Slovenija ponatis nila.
Pri nas je takole: Ob veliki ponudbi so cene visoke, ob manjši pa višje.
Jugoslovani se učimo na napakah, zato moramo skrbeti, da nam jih ne zmanjka, saj se je brez učnih pripomočkov zelo težko učiti.
Dr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
LavaB« 1290, p. 12, of. 2, Capital T.E. 55-2271
Sporoča,
da je pisarna zaradi počitnic zaprta meseca januarja in prične z rednim poslovanjem 2. februarja
Dr. Tone žužek
ADVOKAT
Uraduje od 17,30 do 19,30 ara. Ponedeljek, sredo, petek.
Lavalle 2331, 5’ p. Of. 10 T. E. 47-4852
Slovenski dom v San Martinu
vabi vse rojake in rojakinje na
PUSTNO DRUŽABNO PRIREDITEV
ki bo na
SKLAD SVOB. SLO VENUE t
UNIV. PROF.
DR. JUAN BLAZNIK
Specialist xa ortopedija Ib travmatologijo
ordmira v torek, četrtek in soboto od 17 do 20
C. Jamé E. Ur finira 285, Cap. Fad. Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5855
Naročnina Svob. Slovenije za leto 1970: za Argentino $ 2.900.-— Pri pošiljanja po pošti $ 3.000.—; ZDA in Kanada 13 USA dolarjev; za Evropo pa U USA dolarjev za poii.ljanje z avionah» pošto. — Evropa, ZDA in Kanada a» pošiljanje z navadno pošto 9 USA dal Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estad* Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-721«
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL
CASCANTE
Escribano Público
Cangallo 1642 Buenos Airea
•	Pta. baja, ofic. 2
T. E. 35-8827
5	_________
8. 2. 1970
PUSTNA ZABAVA NA PRISTAVI v Castelarju
Vabljeni vsi!
Sporočamo vsem članom SLOVENSKE HRANILNICE z. z o. z., da je vse dni v tednu, razen ponedeljka, od 9. do 23. odprta „kinta“ SLOGA v ulici Del Cielito 297. Parque Leloir, Villa Udaondo. Vstop na „kinto“ je dovoljen samo članom zadruge in njihovim družinam s posebno izkaznico, katero dvignete v zadružni pisarni, Bmé. Mitre 97, Ramos Mejia, v uradnih urafi, ob torkih, četrtkih in sobotah od 16 do20.
Cena izkaznici je m$n. 100.—.
Vstopnina v času sezone:
od torka do petka m?n. 100.— za osebo, sobote, nedelje in prazniki m$n. 150.— za osebo. Družina z otroki do 18. leta m$n. 200.— oz. 300. Sezonska vstopnica m$n. 2.000.— za posameznika in m$n. 4000.— za družino z otroki do 18. leta. Podrobnejše informacije v zadružni pisarni in pri odbornikih zadruge.
Upravni odbor
NAŠ DOM SAN JUSTO
PUSTNI VESELICI
Sobota, 7. 2. 1970 ob 21
Sodeluje orkester „The Goldentones“
Nedelja, 8. 2. 70 ob IG
Igrajo „Domači muzikantarji“
Zahvala
Ob smrti našega moža, očeta, strica, svaka, gospoda
Milana Zupanca
Esquel — Buenos Aires, v januarju 1970,
se iskreno zahvaljujemo Zvezi slovenskih mater in žena, ki je zaradi odsotnosti svojcev oskrbovala rajnega z vsem potrebnim ves čas njegove bolezni, mu nudila z izrednim zavzetjem zdravniško nego in bolniško strežbo ter mu pripravila pogreb. V globoki hva-ložnosti izrekamo zahvalo tudi vsem rojakom, ki^ so se odzvali prošnji Zveze in gmotno omogočili gospem njih požrtvovalno delo. Posebej hvala g. Jožetu Škrbcu za duhovniške obiske in vodstvo pogreba.
Ko prosimo za pokoj duše rajnega, priporočamo božjemu varstvu tudi vse njegove dobrotnike.
Žena Radoslava; sin Marko in ostalo sorodstvo
pustno nedeljo, 8. februarja zvečer Igra orkester San Pauli
Zn, M	'	t:::.:;:."—......——   ■■■-..................
TOMBOLA na Pristavi v Castelarju, 8. 3. 1970
ictH—qw
teti eiMiim****