Nekaj mlsli k nperetemu vprašanju" S člankom »Pcrcčc vprašanje« v zadnji številki »Učiteljskega tovariša« je načel odsek učiteljic problem, o katerem sc med nami zelo mnogo govori, a se vsc skrbno ogiblje, napisati o tem kako besedo. To pomenja, da je vprašanje prav tako aktualno kakor kočljivo. Redkokdaj pride par ljudi iz naših vrst skupaj, ne da bi pogovor nanesel na razmere na šoli, kjer stopa v ospredje zlasti odnos med učiteljstvom in upraviteljem. Pogovor izzveni navadno v pritožbe o razmerah, ki grene življenje ter povzročajo, da poteka delo na šoli brez pravega veselja, da izginja samozavest in stremljenje za spopolnjevanje in nadaljnji študij. Očividno je tako razmcrjc veliko težc prenašati na deželi, kot v mestu, kjcr se človek lahko umakne in si poišče protiutež za nevšečnosti na šoli v drugem delu ali razvedrilu. Kdor se je zanimal za te razmere — četudi jih sam ni doživljal — ve, kako resnične so besede v omenjenem elanku: ko bi bilo vsakemu na prosto dano, izraziti svoje mnenje in povedati svoje skušnje, bi šlc pritožbe od obeh strani v neskončnost. V resnici ne bi bilo stvari v korist, ko bi se razpravljali posamezni primeri. zato naj mi bo dovoljeno, da povem lc nekaj splošnih misli k temu vprašanju, zlasti ker sem pri stvari popolnoma neprizadeta, kajti nikdar nisem imela poscbnih konfliktov s kakim upraviteljem. Če človek posluša na eni strani pritožbe prizadetega učitelja ali učiteljicc, ima vtis, da je krivda brezpogojno na upraviteljevi strani; ko pa poslušaš upravitelja, moraš navadno dobiti vtis: ta upravitelj je nezmotljiv! Človek ima vedno vtis, da je absolutna, brezpogojna krivda zgolj na eni strani. Zato se v posameznih primerih v resnici ni mogočc spuščati v presojo, na čigavi strani je krivda, ker bi tako razpravljanje tudi nikamor nc privedlo. Eno pa more ugotoviti vsak nepristranski opazovalec: tisti, ki pri takih konfliktih plača račun, ni nikdar upravitelj, dasi se nc more trditi, da bi krivda ne bila nikdar na njegovi strani. Zakaj je tako? To je utemeljeno v bistvu splošne ureditve, po kateri je vsaka nadrejena oseba zaščitena v odnosu do podrcjenc. Upravitelj je kot nadrcjcna oseba zaščiten od oblasti, ki načeloma varujc prestiž predpo- stavljenega. Tega sc pa upravitelji tudi zavedajo in kjer ta zavest, prevladujc drugo, važnejše spoznanje, dado to čutiti ostalemu učiteljstvu na šoli. To, važnejše spoznanjc jc pa zavest, da vsaka, tudi najnianjša oblast človeku ne nalaga samo pravic, ampak predvsem dolžnosti. Te dolžnosti v resnici niso v tem, da pritiskaš navzdol in se plaziš navzgor, da neprestano opozarjaš na paragrafe in groziš z oblastjo. So šc druge dolžnosti upravitelja, ki niso zapisane v paragrafih in sc dado lc težko priučiti. To jc prcdvsem čisto poseben takt, s katerim upravitelj vodi in upravlja svojo šolo in vpliva daleč izven sten šolskega poslopja. To je duh, ki brez pritiska usmerja vse delo na šoli, ki ureja mcdsebojne odnosc ostalega učiteljstva na šoli, ki nevidno ustvarja prijetno atmosfero ter zna s svojo taktnostjo v kali zadušiti vsc spore na šoli. S kakšno hvaležnostjo in spoštovanjem se človek spominja takega upravitelja! Saj menda ne bo nihče užaljen, čc podvomimo, da so vsi upravitclji takšni. Saj za to tudi niso dani pogoji spričo dcjstva, da odkar se naš stan zaveda svojega obstanka, se nikdar ni zahtevala od upravitelja tc vrste kvalifikacija, marveč največkrat lc strankarsko pravoverstvo. Drugo je bilo vseskozi bolj ali manj postranska zadcva — pa ne samo za upravitelje, ampak tudi za ostale učiteljc. Prav to dejstvo ustvarja v nas lastnosti. ki jih ie združil Cankar v eno bcsedo: hlapci! Toda Cankar ni izrazil s tem svoje zaničevanje do nas, marveč je hotcl pokazati lc na razmere, ki ustvarjajo hlapce. Upravitelj, ki pride na tak način do svojega mesta, se navadno zaveda svoje dvojnc zaslombe, in učitelj, ki se zaveda, da nima nikjer nobene posebne zaščite, se gotovo ne more znebiti občutka, da mu je izročen na milost in nemilost. Zato bi moral biti upravitelj, ki se zaveda svoje trdne pozicije, posebno človeški in tovariški do ostalega učiteljstva na šoli, pa tudi drugače vseskozi vzorcn, tako da mu razen protekcije ne more nihče ničesar očitati. Spričo večje moči, ki jo ima, bi moral biti popustljiv tudi v primeru, da je krivda na drugi strami, saj je mogoče s takšno velikopoteznostjo navadno najlaže ugnati nasprotnika. Pa brez zamere, nisem hotela nikogar žaliti. A. V.