Slovenski glasnik.
127
kdaj se je rodil, kdaj se je oženil in koliko otrok je imel, samo o vrednosti njihovih prevodov nič ne ve. — Pag. 80. golči g. Singer, da je Miklošič pisal v „Oesterreichische Revne" o hrvatskem narodnem pesništvu; to ni istina, Miklošič pisal je o srbskem narodnem pesništvu, a ne o hrvatskem. Sploh se pa ta gospod povsod zadeva ob ime „Srb" ali „ Slovenec". Čemu to? Na isti strani čitam ta nezmisel: Ein. . . deutscher Dichter, kein geringerer als Anastasius Griin, hat ein.... reiches Interesse far die Volkspoesie   der K.roaten in  den
Bergliindern  Oesterreichs   an den  Tag gelegt.....Griin   publicirte   eine
lmbsche Anzahl kroatischer Volkslieder in Uebersetzung." In potem govorite o slovensko-hrvatski vzajemnosti!                                                       M. Malovrh.
V Novem Sadu predstavljala se je v 26. dan decembra meseca nova tragedija v petih dejanjih od Mite Popoviča „Car Jovan", a 27. dan istega meseca nova vesela igra v treh dejanjih od I. S. Popoviča „Pokondi pena tikva".
„Accademia Adamo MicTcieivicz di storia e letteratura polacca e slava" imenuje se društvo, katero so dijaki vseučilišča Bolonjskega po inicijativi profesorja Domenika Santagate ustanovili maja meseca 1879. 1. Namen temu društvu je ustanoviti slovansko knjižnico ter prirejevati vsako nedeljo članom sestanke, v katerih se imajo vršiti predavanja o slovanskih razmerah, razen tega pa prirediti vsako leto javno predavanje o slovanstvu za širše občinstvo.
Društvo šteje jako mnogo članov med vseučiliščno mladino ter je zanimanje zanje tudi pri ostalem izobraženem občinstvu italijanskem veliko, kar dokazuje okoliščina, da je prostorna dvorana, v kateri se prirejajo letna javna predavanja, vedno do zadnjega prostora polna.
Prvi znamenitejši čin občnega zbora akademije pa je bil, da je poslal ministerstvu za prosveto v Rim prošnjo, naj se na Bolonjskem vseučilišči ustanovi stolica za slovansko zgodovino in literaturo. In res smo čitali baš te dni po novinah, da se je ondu osnovala stolica hrvatskemu (?) jeziku.
Tako so se torej tudi Italijani, kateri so doslej o slovanstvu vedeli le jako malo ter so ga kot kulturno-nenapreden element prezirali, začeli zanimati za nas, prišedši do spoznanja, da Slovanom pripada znamenita kulturna misija, katero so čedalje bolje začeli izvrševati.
Sbornik Slovanski/. Da bi se med češkim narodom razširilo poznanje slovanskih razmer, sklenilo je literarno društvo „Slavija" v Pragi skrbeti za to, da izide vsako leto obširnejša knjiga, v kateri naj bi bili tiskani članki narodopisni, kulturno- in literarno-zgodovinski ter spisi tikajoči se družbenega življenja pri posameznih narodih slovanskih. Prvi obširni zvezek, ki je pod gornjim naslovom izšel pod uredništvom Edvarda Jelinka, leži pred nami in priznati moramo, da obseza mnogo zanimljivega, ne le za spoznavanje slovanskih razmer, temveč  tudi za slovansko vednost znamenitega gradiva.
Le sem spada prvi članek „hroby a mohyly pfedhistoricke v Polsce, na Litve a Rusi", v katerem učeni pisatelj A. H. Kirkor, profesor krakovskega vseučilišča in neutrudljivi preiskovalec starih grobov in gomil po Poljskem, Litvi in Rusiji, opisuje svoja preiskovanja v teh deželah in objavlja mnogo za slovansko arheologijo znamenitega gradiva.
Drugi članek „Dvoboj Marka Miljanova s Pekom Pavlovičem" od J o s. Holečka je krasna v obliki pripovedke   predočena  nam  slika o  črnogorskem