------   75  ------
4
Zlate bukve.
Danes tri tedne  šetaje   se  po Teržaški cesti, sini naletel sledeči pogovor dveh voznikov:
Juri. No, Matevž, zakaj pa tako veselo žvižgaš?
Matevž. Ves kaj, Juri? Danes sim take volje, de bi dal vsako mušico za kravo.
J. Si ga pa pil, kaj ne de?
M. Pil sim ga sicer poliček, pil; tode ne vino, ampak nekaj druziga mi danes tako veselje dela.
J. Morde si se za dobro vožnino pogodil? — ali konje skopo prodal ? — ali zamenjal ? — ali —
M. Ne ubijaj si glave, zakaj do sodniga dne tega ne vganeš. Poslušaj! Danes peljem težak težak voz skoz Gradiše. Ravno zraven verta deželniga poglavarja, v majhnim jarku mi obstoje vsi trije konji. Vpijem in pokam, pa vse zastonj. Zdaj obernem bič, — kar mi eden izmed štirih memo gredočih gospodov z roko nehati po-migne in unim trem nekaj po nemško reče. Vsi štirje k vozu stopijo — nisi m vedil, kaj de bo, — se na vso moč vprejo in konji so z lahkoto potegnili. — Poglej, to me je tako ganilo, de bi bil od veselja gotovo vse zaporedama kušnil, ko bi bil le vedil, de bi se mi bili pustili.
J. Kaj taciga bi mi res ne bilo nikoli na misel prišlo. Lejte no, kolikokrat me je že pri enakih prilikah dosti kmetov zijalo , brez de bi se bil kdo kaj taciga zrajtal. —
Jez, ta pome'nik slišati, sim nalaš manjši korake delal in se nazaj oziraje postajal, prašam k njima pridši Matevža, če kteriga tistih gospodov pozna.
M. Ne poznam nobeniga ne; vender dobro pomnim, de so imeli vsi take belo-rudeče trakove na suknjah, kakor Vi. Uni pa, ki mi je bil mignil, konja ne udariti, mi še nazadnje pravi: „Nikar ne tepi konj brez sile, rajši drugikrat malo postoj, dese oddahnejo, sicer — te bomo v čeme bukve dali." Slišal sim že nekaj od tistih černih bukev, tode mene ne boste va-nje dobili. Ce bič obernem, konjem le zažugam, de bi raji potegnili. Ne tepem pa nobeniga, nar menj pa pramčka.
Tako je prav — mu rečem. — To razodenje pa me je z nedopovedljivo radostjo napolnilo, ke'r sim zvedil: 1.) de so bili rečeni gospodje narodni stražniki; 2.) de v njih sercih brez dvomenja prebiva miloserč-nost do žival, vir miloserčnosti do ljudi; 3.) de oni tudi revniga kmeta ne zaničujejo, sicer bi se ne bili kmetiškimu vozaču tako postrežljivih skazali. . Ali je morde kdo že slišal, de so gospodje kmetu voz riniti pomagali? Težko! — Kaj taciga zasluži gotovo, v zlate bukve priti; škoda de njih imen ne vemo. —
Stražniki! dragi bratje! — zakaj tako Vas smem zdaj imenovati — posnemajmo miloserčnost, ponižnost in postrežnost; po tem bomo pokazali, de smo v vsim korenjaki.
J. Navratil, narodni stražnik.