454
ZAPISKI
Moderna češka književnost katoliške inspiracije
Z označbo katoliške umetnosti in katoliške književnosti moremo prav za prav obseči vse, kar je v področju pesniške tvornosti zvesto smislu m ritmu ustvarjanja resničnosti. Šele, kadar se pesnikova ideologija začuti v sporu s to resničnostjo ter poseže razdirajoče v njegovo pesniško gledanje realnosti, se izloča umetnik iz oblasti katolicizma ne samo v idejnem, temveč tudi v pesniškem smislu.
V modernem času, nad katerim se ne pne enotno nebo verujočih dob, v dobi, v kateri nima krščansko gledanje in dojemanje sveta vsesplošne veljave in razumevanja, razumemo pod »katoliškim gledanjem« to, kar se navdihuje neposredno ob temeljnih pojmih krščanstva, umetnost torej, za katero človeška duša ne biva samo kakor metafora ali beseda po sili, temveč kakor realnost, za katero resnično biva svet, vidni in nevidni, Bog in hudič, dogma o ustvarjenju, padcu in odrešenju, transsubstancije in vedne pri-čujočnosti.
S stališča umetnosti je pač nujno, da bi ti krščanski pojmi bili brez ostanka vsebovani v tvorni oblikovani moči umetnikovi, da bi tekli skozi njegovo delo kakor njegova kri, da bi iz področja abstraktne misli prešli v področje konkretne pesniške podobe.
Sodobna češka književnost take katoliške inspiracije stoji v znamenju treh pesniških imen: Otokara Bfezine, Jakoba Demla in Jaroslava Durvcha.
Otokar Bfezina (1868—1929), ki se vključuje še po marsikateri strani svoje filozofske špekulacije v mišljenjsko modo XIX. stoletja, pomeni dozdaj najvišje pesniško dejanje v češki književnosti sploh. Njegovo delo: lirske zbirke »Skrivnostne daljave« (Tajemne dalkv), »Svit na zapadli <r (Svitani na zapade), »Vetrovi od tečajev« (Vetry od polu), »Graditelji svetišč« (Stavitele hramu), »Roke« (Ruce), ter eseji »Godba« (Hudba) in »Skrite zgodbe« (Skryte dejiny), ki pomeni avtentično osebno preživelo pot iz področja osebne tragike v veliko družino živih in mrtvih, živi v svojih najtrajnejših delih iz velikih predstav krščanske vere in katoliške liturgije, predvsem iz predstave prvotne krivde ter skrivnostnega padca, utelešenja in odrešenja, iz krščanskega paradoksa trpljenja in ljubezni ter velikega upanja v občevanje s svetimi.
Delo duhovnika Jakoba Demla (1878), pisano deloma v verzih, deloma v pesniški prozi, je v primeri s himnično vznesenostjo in veličastvoni Bfezinove poezije vendarle bolj fragmentarno in bolj zemsko. Demlova beseda ima sugestivno moč, v češki književnosti naravnost edinstveno. On obvlada stvari s tako krutostjo, obenem pa s tako ljubezensko nežnostjo, da stoji pred bralcem kakor oblikovalec prvotne tvorne moči.
Tematsko vsebuje Demlovo delo — »Prve luči« (Prvni svetla), »Grad smrti« (Hrad smrti), »Ples smrti« (Tanec smrti), »Moji prijatelji« (Moji pfatele), »Miriam«, »Z mojega okova« (Z meho okovu), »Felix Jenwein«, »Glas govori k besedi«  (Hlas mluvi k slovu), »Pozabljena luč«  (Zapomenute
455
svetlo) — predstave rodu in rodnega kraja v njihovih duhovnih projekcijah ter je v veliki meri pogovor z rajnkimi, z materjo, sestro, očetom, za katerimi se zbira množica ostalih skrivnostno sorodnih oseb, zvezanih s pesnikom z nevidnimi, toda trdnimi vezmi. S kruto čutnostjo in intenzivnostjo Dem-lovega izraza je podana njegova vizionarska moč, njegova zmožnost prepričati bralce, da nevidni svet ne samo da biva, temveč da je že deloma izražen   v   vidnem   svetu   kakor v zrcalu in prispodobi.
Jaroslav Durych (1886), najmlajši izmed te trojice, je predvsem ter v svojih najpomembnejših delih pripovednik. Posebnost njegove vloge je zmes intelektualnosti in ostre čutnosti, s katero riše neizprosno podobo stvarem. Njegova oblikovna slikovitost dela z materialom, ki je že izglajen, ki meče modre odbleske razbeljenega jekla. Umetniško doseže največji uspeh tam, kjer se izraža v kruti ironiji, ki ji je v temelju usmiljenje, sicer resda malo oponašajoče.
Prve knjige Durvchove proze, zbrane pozneje v zbirkah »Ognji v meglah« (Ohne v mlhach), »Čarobna svetilka« (Kouzelna lampa), »Lezenja in romanja« (Pliženi a pouti), kažejo silno zavest pogubijenosti in zablodelosti, čistote in lepote, ki jo opeva pod bremenom moderne grdote, gnilobe in sramote.
Umetnostno se vžiga Durvchova oblikovna tvornost ob kipih in gestah likovne umetnosti, predvsem gotske in baročne. S tem navdihom je prežeto tudi dosedanje Durvchovo največje delo, njegovo chef d'oeuvre, roman — trilogija o Valenštajnu »Blodnje« (Bloudeni), h kateri spada potem še manjša valenštajnska trilogija »Requiem«. V »Blodnjah« je izražena tragedija češkega naroda, ko so se vlili iz njegovega telesa pod znakom verske blaznosti in političnih uporov najkrutejše in najbolj potvorjene strasti in nagoni. »Blodnje« so umetnostno zelo drzna evokacija boja med silami Teme in Svetlobe, ki se je bil na čeških tleh in katerega predstavniki se niso vedno borili pod istim praporom. Ta roman bo dobil svojo protipodobo v mogočnem delu »Neporabni služabniki« (Služebnici neužitečni), katerih dejanje se vrši okoli pomembnih osebnosti jezuitskega reda, glavno ob patru Karlu Spinoli, rojenem na Češkem in umrlem mučeniške smrti na Japonskem. Jaroslav Durych hoče s tem delom pokazati mladini svojega naroda, da je treba trpeti in prenašati življenjske žrtve za vzvišene ideje.
Čeprav Durych tako ostro in trdno posega v sedanjost (dokazal je to s svojimi časopisnimi članki in s knjigami svojih esejev in polemik), vendar se mu najbolj posrečijo zgodovinski motivi. Zdi se, da je v njih svobodnejši v uresničevanju svojih simbolov ter da mu je do neke mere potrebno imeti pred seboj  kot kažipot že  dovršeno  usodo  zgodovinskih predlog.
Jaroslav Durych je prvi češki književnik na Češkem, ki se je po vojski javno postavil za katolištvo ter mu pod vplivom svojega talenta ter visoke umetniške vrednosti svojega dela pridobil splošno spoštovanje v intelektualnem in literarnem območju, v katerem so še bujno rasli poslednji cvetovi liberalnega mišljenja XIX. stoletja. Mlajši katoliški pisatelji se danes komaj zavedajo, kaj vse so dolžni Durvchovemu nastopu v začetku dvajsetih let. Večina stvari, katerim je šele on mogel pomagati do uveljavljenja, je danes že samoposebi razumljiva.
456
V najmlajši češki književnosti moramo na prvo mesto postaviti Jana Čepa (1902) in Jana Zahradnička (1905). Oba lahko imenujemo nadaljevalca in dediča Otokarja Bfezine in Jakoba Demla po njunem temeljnem gledanju na življenje, na njega nevarnosti in slavo, ki jih vezeta z aktivno ljubeznijo, ki polaga vse stvari te zemlje v podnožje Bogu. Njuna silna podzavest, da je naše telo in vse stvarstvo z vtelešenjem posvečeno ter da je vsak izmed nas zvezan z mnogimi, čeprav nevidnimi vezmi z vso množico živih in mrtvih,  je glavna vzmet njunega umetniškega dela.
Čep izraža to gledanje v prozi »Dvojni dom« (Dvoji domov), »Vigilije«, »Žolč zemlje« (Zemežluč), »Letnica«, »Raztrgani plašč« (Deravy plast), v obliki pripovedke, ki ji je kot književni obliki tako rekoč znova v najmlajši češki literaturi pridobil veljavo, ter roman »Meja sence« (Hranice stinu). Na tragičnih in nežnih dogodkih z vasi, katerim je dal Čep dozdaj v češki književnosti neznan duhovni profil, riše današnjo dobo raztrgano, neenotno in bolno ter se zavzema za poznanje nje skupnega imenovalca in izhodišče. Te njegove zgodbe ga zaradi krutosti in strastnosti približujejo krogu pisateljev tipa Barbeva in Bernanosa, čeprav imajo neprimerno večjo ljubezen do vsakega stvora in vsake bilke. Čepova moč je predvsem v njegovi veliki besedni umetnosti, ki je še danes mojstrska, zelo nazorna, konkretna, polna moči in nežnosti obenem. V tej umetnosti besede se danes nihče iz mlajših pripovednikov ne more primerjati Čepu. Ta moč je tudi vzrok, da je Čep eden izmed najboljših prevajalcev iz vseh svetovnih jezikov in avtorjev. (Bernanos, Barbev, Balzac, Baring, Hudson, Gallegos itd.) Jan Zahradniček je nasprotno lirik, kakor večina tako imenovanih katoliških pisateljev mlajšega rodu. Njegove posamezne pesniške zbirke (»Skušnjava smrti« [Pokušeni smrti], »Vrnitev« [Navrat], »Žerjavi« [Jefaby], »Žejno poletje« [Žiznive leto]) pomenjajo prehod iz osebne težke melanholije, izražene skoraj z fiziološko besedo, k aktivni vdanosti, k molitvi in himni, iz katere veje veselje, težka opojna radost nad božjim redom, zavest enotnosti vsega ustvarjenega. So to trdi stihi, ostro iztesani, ki dosegajo s svojim izrazom cesto monumentalnost.
Z istim ciljem, toda doslej še z manjšo izrazno gotovostjo ter manj konkretno izraznostjo piše svoje pesmi Zahradničkov rojak (oba sta z Morav-skega, kakor tudi Deml in Bfezina) pesnik Jan Dokulil (»Križev teden« -=— Krizo ve dni). Iz skupine mlajših katoliških pesnikov okoli revije »flad« (Red), ki je posvečen glavno rešitvi filozofskih in socioloških vprašanj, piše pesmi František L a z e c k y (»Kruta chemie« — »Križe«) ter Vaclav R e n e (»Vodnjaki« — Studankv), Josef Kostohryz (»Studenci izvira« — Prameny listi). Toda filozofski in formalistični prvek doslej cesto prevladuje nad čisto pesniškim oblikovanjem.
Izmed avtorjev, ki se pečajo z reševanjem estetskega in literarno kritičnega problema s stališča celotnega katoliškega gledanja, naj imenujem Alberta Vyskočila, avtorja štirih knjig o nastanku in značaju pesniškega dela, namreč »Pesnikova pot« — Basnikova cesta, »Pesnikova beseda« — Basnikovo slovo, »Marginalie« ter »Pesnik« — Basnik. Večina teh knjig je posvečena rešitvi pesniškega problema K. H. Mache. Dalje kritike P. Jana Strakoša, Miloša Dvofaka itd.                       Dr. Bedfich Fučik-Tine Debel jak