Distek.
573
Slovencih  še nihče ni lotil.    Gospod nadučitelj Rakuša si je postavil lepo,   a  tudi težko nalogo,   povedati   nam   zgodovino   slovenskega   petja od  najstarejših   časov do  denašnjih dnij.   Sam priznava v predgovoru,   da tako  ogromno  delo je možno   izvršiti   samd   pisatelju, ki biva v  velikem mestu poleg bogatih   knjižnic,   nikakor pa ne selškemu učitelju, ki stanuje oddaljen od omikanega središča tam na kmetih.   Vender moramo pritrditi, da se je g.  Rakuša  vestno  pobrinil ter  kolikor je bilo   moči,   pridno  zbral in umno porabil vse,  kar mu je bilo možno po raznih knjigah in časopisih,   nemških in slovenskih,   najti podatkov o slovenski   pesmi   in   nje   skladateljih.   Knjiga   obseza   tri   dele.   V prvem   govori g. pisatelj  o slovenskem petji in njega razvoji od najstarejših časov do sedanje dobe. V njem se spominja   zaslug,   katere so si za slovensko   petje in slovensko   pesem pridobili Primož Trubar,   Jakob  Gallus,   Adam Bohorič,   Tomaž  Hren, P.  Nikolaj  Dolar,  Vi-sentinij,  Gregor Alasia,  baron Žiga Zois, Jakob Zupan,  Repež, Redeskini, Linhart, Vodnik, Volkmer, Japelj,  Modrinjak,   Stanič,   Dajuko,  Jožef Lipokl,   Traven,   Andreaš,   Vodovnik, Ahacelj,  Slomšek in razni novejši skladatelji.   V vsi knjigi nam to poglavje najmenj  ugaja, ker je  pisano preveč   aforistično.   Vender radi   priznavamo,   da je v njem   nakopičenega mnogo lepega gradiva.  —  Drugi del priobčuje životopise umrših skladateljev slovenskih. Opisani so tu precej   temeljito:   Fr.  S. Adamič,   Luka   Dolinar,   Jurij   Fleišman,   Anton Hajdrih,   Josip Hašnik,   Anton Hribar,   Josip Kocijančič,   Avgust Leban,   Kašpar  Ma.,ek, Kamilo Mašek,   Blaž   Potočnik,   Gregor   Rihar,   Dragotin   Ripšl   in Miroslav  Vilhar.  — Tretji  del   obseza   životopise   živečih   še   skladateljev   slovenskih.   Tukaj  so opisani:  Leopold   Belar,   Danilo Fajgelj,   Anton   Foerster,   Franjo  Gerbič,   Ignacij   Hladnik,    P.   An-gelik Hribar,   brata Benjamin iu Gustav Ipavec,   Davorin  Jenko,   Jožef  Levičnik,   Ivan Miklošič,   Anton   Nedved,   Fr.   S. Vilhar,   Hrabroslav  Volarič,  Vojteh  Valenta,   Andrej Vavken   in Janko Zirovnik.   Lično   knjigo   lepšajo   tudi   podobe   Trubarjeva,   Riharjeva, Slomškova,   Fr.   S.  Vilharjeva,    Foersterjeva,   M.  Vilharjeva,   K.   Maškova,   Kam.   Maš-kova,   Lebanova,   Kocijančičeva,   Hajdrihova   in Adamičeva.   Glede" životopisov  in podob moramo  pripomniti,  da se g. pisatelj po naših mislih ni držal povsod   pravega razmerja. Zdi se nam,   da gre  skladateljem,   ki imajo posebne   zasluge za razvoj   slovenske   pesmi, v takšni knjigi, kakor je Rakuševa,   tudi več   prostora.    Takšni   skladatelji bi morali biti opisani temeljiteje in dotičnim   opisom bi se bila   morala   dodati na vsak način tudi  podoba dotičnega   skladatelja.   Riharju n. pr. je odmerjenih polnih   12 listov,   Nedvedu pa samo   jeden in še ta brez   podobe   skladateljeve !   In   vender   moramo Nedveda   kot  učitelja, pevovodjo in  skladatelja neumrjočih,   deloma že naVodiiih slovenskih pesmij  imenovati   diko   slovenskih   skladateljev.   Le pomislimo,   kaj je Nedved samo s   svojim  »Slavč-kom«   storil   za   razvoj   slovenskega   petja v naši ljudski   šoli!    Že  ta  velika   zasluga njegova bi bila morala g. pisatelju  —   učitelju biti  migljaj,  da bi bil tega ljubljenca našega nekoliko  obširneje opisal ter spisu   svojemu   dodal tudi   podobo   njegovo.   Tudi Foerster se nam zdi preskromno opisan.   Toda navzlic tem pegam, moramo Rakuševo knjigo  imenovati jako lepo in velezaslužno delo,   katero radi in z dobro  vestjo priporočamo občinstvu slovenskemu,   zlasti našim   pevcem in raznovrstnim   pevskim   društvom.    Pisana je z velikim navdušenjem za to prelepo   umetnost  in preverjeni   smo,   da  bode povsod  vzbujala   veselje   do   petja in ž njim.   budila in krepila   narodno   zavednost.   Knjiga   ima tudi jako   lično,   prikupljivo   vnanje   lice   ter   zelo   čedno   tiskana in   lepo vezana.   Dobiva se »Narodni Tiskarni«,   pri knjigovezu Janezu Bonači,   in pri  knjigarjih Kleiumavrji in Gi-ontiniji   v   Ljubljani.   Broširana   stoji   80   kr. ,   elegantno   vezana   z zlatim   obrezkom   pa I  gold.  50 kr.
Vežbovnik (Exercier- Reglement)   za cesarske in  kraljeve peš-čete.    Poslovenil in založil Andrej Komel pl,  Socebran,   c. in kr. major  v  p.  Natisnila tiskarna družbe sv. Mo-
574
Listek.
horja v Celovci 1890, 16, 63 str. — Cena 20 kr. — Ta nova vojaška knjižica obseza uvod, posamezno izobrazbo vojakov, vod, kompanijo, boj, počastenja in parade, izobraževanje vojakov, telovadbe in znake s trobilom ter je polna novih slovenskih terminov, za katere moramo neutrudnemu gospodu majorju od vsega srca biti hvaležni. Želimo, da bi si vsak Slovenec, ki služi cesarja in nosi puško na rami, omislil to lepo knjižico. Dobiva se pri raznih knjigarjih in pri g.  pisatelji (Graz,  Grazbachgasse 40)
Angeljček. Otrokom učitelj in prijatelj Izdal Anton Kržič. V. zvezek. Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani 1890, 8, 48 str. — Cena? — Med slovenskimi pisatelji, ki s primernimi knjigami zalagajo naši mladini namenjene šolske knjižnice, moramo v prvi vrsti imenovati g. kateheta Antona Kržiča, izdavatelja »Angeljčka«, katerega V. zvezek nam je došel pred nekaj tedni. Reči moramo, da se je ta zvezek g. Kržiču posebno posrečil in veselje je gledati otroke, kako slastno ga ber<5. G izdavatelj je pa v tej knjižici zbral tudi dokaj lepe pesniške, pripovedne in zabavne tvarine ter vse olepšal s kratkočasnimi in lepimi podobicami. V tem zvezku beremo zanimive doneske gg. J. E. Kreka, Rad. Silvestra, P. Bohinjca, A. Medveda, Fr. Riharja i. dr. Kdor hoče razveseliti male svoje otroke, ki znajo  že brati,  naj si omisli to lepo knjižico.
Grška in rimska mvthologija. Med najrabnejše učne in priročne knjige o grškem in rimskem bajeslovji spada znana nemška knjiga Viljelma Stolla, katera je vsakemu pridnemu gimnazijalcu dobro znana. Ker se je zadnja leta v nekatere nižje gimnazije uvedla slovenščina kot učni jezik in se tudi latinščina poučava s slovenskim učnim jezikom, bilo je želeti, da naši gimuazijalci tudi iz mitologije dobodo slovensko pomožno knjigo v roke. Tej potrebi je ustregel g. prof. Lavoslav Koprivsek v Rudolfovem s tem, da je Stollovo mitologijo poslovenil ter jo priobčil v 27—34. zvezku Krajčeve »Narodne biblioteke.« Velezaslužno delo g. prof Koprivška je prvo te vrste v našem slovstvu; zato mu  želimo  obilo uspeha ter knjigo priporočamo učiteljem in učencem po naših gimnazijah.
Narodne legende za slovensko mladino. Nabral, izdal in založil Anton Kosi, učitelj v Središči, I. zvezek, natisnil W. Blanke v Ptuji 1890, m. 8, 39 str. — Cena iztisku 18 kr. — G. Kosi se je lotil jako lepe in hvalevredne naloge, zbrati in na svetlo dati narodne legende, primerne šolski naši mladini, in to svojo nalogo je takoj s I. zvezkom jako častno rešil. V knjižici, ki leži pred nami, priobčil je 21 narodnih legend in to I o sv. Gregorji, 2 o sv. Martinu in 19 legend o Kristusu in sv. Petru. Res, da je večina teh legend bila že natisnjena v »Vrtci«, v »Glasniku« in »Popotniku«, a raztresene po teh, zvečine strokovnih časopisih niso bile mladini naši pristopne. Iz mnogih legend nam odseva lepi pripovedni dar in prijazni humor našega preprostega naroda in tudi vsebina ni spotakljiva. Rokopis je pred natiskom pregledal in pohvalil č. g. Ivan Skuhala,  dekan v Ljutomeru.  Želimo, da bi nas g.  Kosi  kmalu oveselil z II. zvezkom.
Iskrice. Zbirka pesmij in povesti). Spisal Janko Leban, učitelj v Avberu pri Sežani. II. zvezek. Založil in tiskal Rudolf Milic v Ljubljani 1890, 16, 48 str. Cena po 15 kr., s pošto po 17 kr. zvezek. — Pisatelj je drobno, a lepo knjižico svojo poklonil slovenski mladini, katera mu bode za zlate nauke in mične pesmi in povesti gotovo hvaležna. Knjižica nam podaja 12 pesmic, 4 povesti, dva poučna spisa v pripovedni obliki in kratek životopis princa Evgna G. pisatelj ostro pazi na lepo in pravilno jezikovno obliko; rekli bi skoraj, da je časih še prevelik purist. Neče nam n. pr. iti v glavo, zakaj bi bilo »skrušen« bolje nego »skesan«. Želeli bi dalje, da bi pri pisanji tujih svojskih imen posnemal modre svčte o. Stanislava Škrabca ter ne pisal n. pr, Marlbo-rough, Malplaquet, ker mladina in sploh preprosti ljudje takih tujk ne znajo izgovarjati. Take   besede naj bi se pisale   takd,   kakor jih izgovarjamo.   Mimogrede   omenjamo,   da