Mojca RUDOLF





	DOBRO JUTRO HOLLYWOOD

	Blišč in prevare Hollywooda





	Murska Sobota

	Založba BoMa





PRVI DEL

	V VRTINCU





	USODNA LETALSKA NESREČA



	New York, 27. oktober



	Letalo, ki je včeraj strmoglavilo v Atlantski ocean, je zahtevalo življenje vseh 358 potnikov in 12 članov posadke.



	Letalo je ob strmoglavljenju pretresla silovita eksplozija, katero so očividci lahko opazili v območju nekaj deset kilometrov.



	Reševalci, specialne enote, gasilci in pomorske enote prve pomoči, so na kraj nesreče prispeli zaman. Letalo je namreč razneslo na kose in dvomov o tem, da bi kdorkoli lahko takšno nesrečo preživel, ni.



	Sorodniki in znanci na obeh straneh Atlantika, tako Pariza kot New Yorka, so zaprepadeno strmeli v obvestilo letalskih družb. Tragedija je v trenutku uničila življenja in podrla vse upe o morebitnih preživelih.



	Tragedijo še preiskujejo. Intenzivno iščejo črno skrinjico, ki bi pomagala razjasniti padec in tragedijo letala AF3600F.



	Točnega spiska žrtev še ni. Svojci so pretreseni in obupani.



	Letalska družba globoko obžaluje tragedijo. Državi ZDA in Francija se že pripravljata na dan žalovanja. Največ potnikov prihaja namreč prav iz teh dveh držav.





	Sarah se je vživela v Hollywood. Uživala je v luksuzu in razkošju, ki se ji je ponujalo.

	Filmski studio je za igralce najel luksuzne vile v prestižnem hotelu. Sarah je svojo vilo delila z dvema soigralkama, Amando in Larisso. Imele so svojega butlerja, ki je skrbel za njihove potrebe. In, bil je srčkan.

	Sarah se je nadejala, da bo v tem času, dokler je trajal njen uradni obisk v Hollywoodu, doživela marsikaj. Ne samo to. Če bo obstajala kakršna koli možnost, da svoje življenje nadaljuje tu in ne v Edinburghu, ne bo oklevala niti za hip.

	Kajti, hotela je svoj del slave. Odkrila je igralski talent v sebi in trudila se ga bo nadgraditi. Želela je ostati igralka. Svoje prejšnjo življenje, ki ji ni prizanašalo s težavami, je pustila za seboj in upala na boljšo prihodnost.

	Vse pa je bilo odvisno od premiere filma, ki ga je posnela spomladi.

	Zahajajoče rdeče sonce.

	Bo film uspel? Ga bo ljudstvo vzljubilo? Kritika sprejela?

	Čeprav je šlo le za navaden vestern, ki so bili v skoraj popolnem zatonu, je Sarah upala na najboljše.

	Če film uspe, bo bodočnost za marsikoga drugačna od sedanje.

	Sarah, ki je zdaj nastopala pod imenom Klara Reya, je stiskala pesti.

	Pesti za svojo prihodnost v igralskem svetu in pesti za bodoče ljubimce, katerih se je nadejala. Svojega betežnega, siromašnega življenja brez ljubezni je imela dovolj. Želela si je novih priložnosti. Odločena je bila izkoristiti vsak flirt, vsako dobro postavo in vsak nasmeh, da si svoje življenje popestri in ga popelje na druge tirnice.

	Sarah je segala po zvezdah, a se tega tudi zavedala.



	Premiera.

	Samo še dva dni in pokazalo se bo, kam vodi njena pot.

	Bo vsaj tokrat bolj prijetna od preteklih stez, ki so jo vodile po mafijskih sledeh, preganjanjih in grožnjah ter celo smrti?

	Bo usoda tokrat prijazna do nje?

	Vse se je skrivalo nekje v bližnji prihodnosti. Kam vodi njena pot, je bilo zapisano v zvezdah, a te so že začele svetiti in ubirati poti, po katerih bo tokrat stopala Sarah, le da so bile zanjo še skrite. Neopazno pa so že kazale svoj pravi obraz.

	V katero smer vodijo? K sreči, slavi? Ali ji prinašajo nove dogodivščine? Prijetne ali prežete z grozo?

	Nekje, nekdo je to že vedel. Sarah ni slutila še ničesar. K sreči ali ne.





I



	Spomin na preteklost



	Sarah je imela za seboj že dve, bolj ali manj uspešni zabavi. Prvo, ki so ji rekli spoznavna, čeprav so bili več ali manj že vsi poznani, igralci iz pomladanskega snemanja filma Zahajajoče rdeče sonce.

	Zabava je bila divja. Sarah je bila zaradi časovne razlike potovanja iz Škotske do Hollywooda na smrt utrujena in to kljub temu, da je popoldan spala skoraj pet ur. Nekje po polnoči jo je odneslo v posteljo, pa še vedela ni, kako in kdaj je prispela tja. Zaznala je le to, da se je sama znašla v postelji. Še sreča, ker je bila vse preveč zbita, da bi zmogla poleg smehljanja in nekaj besed, še flirtanje ali celo kaj več.

	Naslednja zabava je bila takoj naslednji večer. Ni bilo časa za počitek, ampak to je bil Hollywood, kajne?

	Tokrat je šlo za sponzorsko zabavo. Roger, režiser filma, se ni zanašal le na studio, ki je dal zeleno luč za snemanje filma. Malo je pobrskal po svojih zvezah in našel nekaj pokroviteljev, ki so si obetali, da bo film kljub temu, da je šlo zgolj za vestern, morda le prinesel svetovno slavo in je bodo tako delček deležni tudi sami. S slavo bi pritekal denar. To je bilo kakšnemu manjšemu podjetju dovolj, da se je spustilo v tvegane finančne projekte, ki pa so jih zlahka zakrivali s krinko pokroviteljstva.

	Pred premiero filma je bilo potrebno vse takšne pokrovitelje malo pockrljati in jim peti hvalo za ves denar, ki so ga vložili, tako v film kot v igralce.

	Sarah in ostala druščina igralcev se ni pritoževala. Štirinajst dni jih bo gostil luksuzen hotel in zabave za pokrovitelje so bile včasih naporne, a skoraj vedno zabavne. Prinesle so ogromno koristi, škode pa le toliko, da je bilo spanca vedno premalo. Je bilo pa zato vsak dan več novih poznanstev, razvijale so se simpatije, včasih tudi kaj več.

	Po tovrstnih zabavah so se motali tudi agentje, ki so si ogledovali igralce in kot hijene čakali na čas premiere, ki bo filmu prinesla slavo ali propad. V zadnjem primeru bi agentje sklenili pogodbe le s tistimi, ki so se v filmu dejansko izkazali ali celo z nobenim. Če pa bi film uspel in prinesel kaj več kot le prikazovanje po nekaj televizijskih kanalih, bi bila zgodba popolnoma drugačna. Novinarji bi skočili na njih, ker bi zavohali morebitne nove ljubljence občinstva. Agentje bi si meli roke ob ekskluzivnih pogodbah, s katerimi bi sami zaslužili več kot igralci, ki so na svoje poti šele prihajali ali pa so nekateri od njih že odcveteli in zdaj ponovno poskušajo najti nekdanjo slavo. Redko kateremu uspe in tega se zavedajo vsi. Kljub temu vzdušje zaenkrat še ni bilo naelektreno in niti ne preveč tekmovalno.

	Sarah je zavzdihnila in pogledala v omaro. Kaj hudiča naj obleče danes?

	Kot nalašč sta se ji sostanovalki Larissa in Amanda, obe soigralki iz filma, popolnoma izneverili. Larissa si je že na prvi zabavi našla ljubimca, s katerim ni preživela samo tiste noči, ampak tudi naslednjo. Pa še zdaj je ni. Menda bo prišla kar direktno v mesto na zabavo. Sarah ji je privoščila. Le zakaj ne? Tudi sama je imela krasen namen osvajati in osvojiti kakšnega prijetnega tipčka, ki ne bo preveč zatežen in bo morda v njenem osamljenem srcu znal prebuditi iskrico poželenja. To je bilo vse, kar si je v tem trenutku tudi želela. Zvezo brez obveznosti. Lahkotne pomenke in strasten seks. Humor in iskrice v očeh. In to je bilo vse. Nič več. Ne zdaj, ko je bilo njeno srce vendarle še preveč zasedeno z moškim, ki ga je srečala spomladi. Poznala ga je le nekaj ur, a bilo je dovolj, da se je tako globoko zasidral v njej in njegova podoba ni izginila iz njenih misli, razen če si je ni na silo pregnala. To zadnje je počela vedno pogosteje. Saj ni imelo smisla in ne prihodnosti, da bi spomin vztrajal in živel naprej. ONA je morala živet naprej in to drugače kot doslej.

	Ponovno je globoko zavzdihnila.

	Njena zgodba je bila neverjetna in vratolomna. V pol leta se ji je zgodilo več kot marsikomu v celem življenju. Še več. Dvomila je, koliko ljudi je doživelo to, kar je ona. Da jo je prevarala lastna sestra, da so ji stregli po življenju, da je bila nekako vpletena v mafijske spletke … Vse to ni izmišljotina in ne film. Njena zgodba je popolnoma resnična. Začela se je neko jutro, ko je na njena vrata pozvonila sestra Klara. Z zelo zvitim načrtom je iz nje izvlekla obljubo, da bo namesto nje Sarah odšla v Ameriko na snemanje vesterna. Sarah se je vdala in to pod krinko tudi storila. Medtem pa se je Klara zapletla v mafijske lovke. Nevede in zaradi ljubezni do enega izmed mafijskih sinov, Pietra di Fabria, se je prelevila v druge vrste igralko. Osvajala je njegovega brata Gina, da bi od njega dobila mafijski dnevnik, v katerem se je skrivalo toliko skrivnosti mafije, da bi spodnesli politične vrhove Italije in Amerike. Klari je uspelo ukrasti dnevnik, toda zaradi tega je morala umreti. Ubiti jo je dal prav Pietro, njen ljubimec, ki je bil v resnici to le zato, da je dobil svoje. A niti njemu ni uspelo uspešno dokončati načrta. Z dnevnikom je hotel prevzeti oblast družine di Fabrio, toda njegov oče se je maščeval s tem, da ga je lastnoročno ubil.

	Sarah je del tega izvedela od Gina, ki je prišel v Ameriko takoj po tistem, ko mu je Klara ukradla dnevnik. Mislil je, da je ona Klara, a sprevidel svojo zmoto in videl, da je Sarah le nedolžno bitje, ki nima prav nobene povezave s tem, kar je počela njena sestra. Sestra, ki jo je hladnokrvno potunkala v strahotne prevare, zaradi katerih bi lahko tudi umrla. Gino je namreč naročil svojim mafijskim lovkam v Ameriki, da jo zastrašijo, ker je menil, da je Klara.

	Sarah je bila tako deležna grozljivega zasledovanja avtomobila, ki jo je hotel zriniti s ceste. Naslednji dan so jo na snemanju skoraj ustrelili. Oboje je počel njen soigralec Johan, ki ni bil le igralec, temveč prvovrsten član ameriške veje mafijske družine di Fabrio.

	Klara je pred svojo smrtjo naredila le eno samo dobro stvar. Nekaj strani iz mafijskega dnevnika je skopirala in poslala Sarah. Ona jih je izročila predstavniku FBI, Marku, ki ga je spoznala, ko jo je rešil pred zasledovanjem avtomobila.

	Sledile so aretacije v Italiji in v Ameriki, a so hitro potonile v pozabo. Mafijska družina di Fabrio je bila očitno nepremagljiva.

	Sarah se je po snemanju filma takoj vrnila domov, na Škotsko. Pokopala je sestro Klaro in delala v knjigarni.

	Dolgo časa si ni opomogla, a ko si končno je, je sledil ponoven šok. Nenadoma in pod pretvezo je bila odpuščena iz službe, a usoda ji je v istem trenutku postregla z novo priložnostjo. Na njen naslov je prišlo lastnoročno napisano Rogerjevo pismo, s katerim jo je povabil na premiero filma. Poslal ji je tudi letalske karte. Ne samo to, prišel jo je celo iskat na letališče in ji povedal odlično novico, da Johana, njenega glavnega soigralca, na ne bo premieri filma. In tudi nikjer drugje ne. Po tihem dogovoru zaradi razkritja sodelovanja z mafijo sta z Rogerjem spletla zgodbo o tem, da je umrl v avtomobilski nesreči. Ta zgodba je veljala za vse, razen za Sarah, Rogerja in seveda Johana.

	Sarah se ni spraševala, koliko denarja je dobil Johan za umik, če ga sploh je. Lahko da se je umaknil prostovoljno. Sarah je bilo vseeno. Samo da ne gleda njegovega obraza in hkrati ve, kako hudo jo je prestrašil.

	Sarah je nekako uspela preživeti in se pomiriti. Tudi Klarino smrt je nekako prebolela, čeprav je bila ona edina oseba, ki jo je imela na svetu. Starša sta jima umrla, ko je bilo Sarah dvajset in Klari petnajst let. Morda je bil to tisti razlog, zaradi katerega je Klara ni več prenašala, ampak jo je začela sovražiti. Očitno tako zelo, da jo je žrtvovala. Ljubimec je bil na Klarini moralni lestvici veliko pred njeno sestro.

	Toda, Klara je bila zdaj mrtva. Preteklost se je umaknila sedanjosti. Sarah je ponovno igrala igro lastne sestre in veljala v Hollywoodu za Klaro Reya. To seveda ni bilo njeno ime, toda umetniki imajo pač pravico do umetniških imen, če se le-ta bolje slišijo. Na ta način se je Sarah uspela pomiriti s tem imenom. Nihče, razen agenta FBI Marka, ni vedel, kdo je v resnici. Da ni Klara, temveč Sarah. Verjetno jih to ne bi kaj dosti zanimalo. Sarah je bila tista, ki je posnela film in ima vso pravic, da je zdaj tukaj ne glede na to, kdo v resnici je.

	Sarah je v to globoko verjela. V Hollywood je prišla sproščena in popolnoma spremenjena. Medtem, ko se je spomladi na snemanju filma ves čas borila z mislijo, da snema film zgolj namesto sestre in da bo ta prevzela njeno vlogo takoj, ko bo lahko, je zdaj igrala le sebe. Nikogar več ni bilo, ki bi zahteval vlogo nazaj. Čeprav jo je posnela, je ni dobila Sarah. Ni bila na avdiciji in niso izbrali nje. Roger bi jo morda, če bi to odkril ob snemanju, zamenjal brez razmišljanja. Igralk za takšno vlogo se ni samo trlo, ubijale bi zanjo.

	Kar je bilo, je bilo.



	Sarah je prebudila iz preteklosti.

	Še vedno je stala pred omaro, premišljujoč, kaj za vraga naj natakne nase. Ni imela pojma, za kakšno vrsto zabave bo šlo ali kdo so sploh pokrovitelji. V vili ni bilo niti Amande, da bi jo lahko vprašala. Tudi ona je imela druge opravke in tudi ona bo prišla direktno na sponzorsko zabavo. Sarah je preostalo le to, da si nekaj obleče in se spravi v taksi, ki jo bo odpeljal do … Kje že imajo danes večerjo?

	Sarah je izpustila vratca omare in poiskala listek z navodili za ves ta čas, ki ga bo prebila tukaj. Za vseh štirinajst dni. Če pomisli, da je prispela v sredo, in da je danes petek, premiera pa je v nedeljo … Nato bo tukaj še deset dni!

	Ne samo to! Nameravala je kar živeti tukaj. Se preseliti in morda dobiti še kakšno vlogo. Rada je igrala in zelo dobra je bila. Tako je mislila sama. Ocenili bodo drugi. V nedeljo se bo videlo, kakšna je v resnici.

	Globoko v sebi se je bala. Je res dobra ali je to le njeno mnenje? Kaj če nikogar ne bo zanimala? Kaj če ne bo dobila nove vloge? Z denarjem, ki ga ima, lahko mirno preživi še nekaj mesecev. Ne sicer v tem hotelu, jasno, toda nekje v najetem stanovanju …

	Prisilila se je, da je pogledala listek in odmislila negotovo prihodnost.

	Saddle Peak Lodge.

	Kdo ve, kaj jo je čakalo tokrat? Zbor gospodinj, ki bodo trkale z nogami ob tla in zahtevale, naj kaj zaigrajo, čeprav niso cirkus? Čudni računalničarji, ki jih bodo poskenirali od pet do riti, spustili pa joške in glavo, ker jih to ne zanima? Bogataški zdolgočaseni bančniki, ki mislijo, da je cel svet nezanimiv, v resnici pa z njimi ne moreš spregovoriti niti nekaj besed, ne da bi padel v globok spanec do konca naslednjega tisočletja?

	Bilo je svojevrstno zabavno, ne vedeti, v kaj se podaja in upati na najboljše. Morda na zbor slači fantov, ki se bodo vrteli okoli nje. Ali na tim nogometašev, ko se ti ob pogledu na njihove mišičaste noge zamegli pogled, njihovih možganov pa itak ne potrebuješ? Morda bodo danes prisotni manekeni, ki so financirali v njihov film, ker bi se radi pojavili na njihovi premieri in morda s tem na naslovnicah vseh časopisov?

	Mmm. Tole res ne bi bilo slabo.

	Zdaj je vedela, kaj bo oblekla. Kar se dá kratko oblekico, a še dovolj dolgo, da je bila spodobna za vsako priložnost.

	Le da tokrat priložnost ni bila takšna, kakršno je Sarah pričakovala, ali si zamislila. Presenečenje je bilo v bistvu kar precej drugačno, kot bi si želela.





II

	Neprijetno presenečenje



	Večer se je že začel bolj slabo, kot ne. Sarah je namreč, ko je pred lokalom izstopala iz taksija v visokih petkah, skoraj pogrnila. Zaznala je nekaj muzajočih nasmehov okoli sebe, ko se je, zelo čudno in prav nič žensko, zvijala po pločniku, da bi ujela ravnotežje. Nekako ji je uspelo, brez vsakršne pomoči. Nikjer ob njej ni bilo galantnega spremljevalca, ki bi ji ponudil roko in ji dal trdno oporo. Gentelmani pa taki!

	»Prav mi je, kaj sem šla pa sama!« se je namrdnila sama pri sebi precej jezna.

	Točno tako. Zmenila bi se lahko z drugimi soigralci, ki so ravno tako bivali v istem hotelu. Ampak ne, ona je vse hotela narediti sama. Krava!

	Šele, ko je trdno stala na pločniku in gledala za odhajajočim taksijem, ki ji ga ni bilo potrebno plačati, saj je vse šlo na stroške studia, se je zavedla, da morda ni ravnala ravno pametno. Priti sama v lokal, kateregakoli, ne le tega, je bilo, vsaj zanjo, bolj nočna mora kot ne. Moški, so te odkrito gledali od pete do glave in se jim je pogled obvezno ustavil na riti, če je bila obrnjena stran od njih, ali pa na joških, če je bila obrnjena k njim direktno. Nato je bilo nekaj diskretnih pogledov moških, ki so bili s spremljevalkami ali pa preveč sramežljivi, da bi se jo lotili na direkten pogled. Ženske so, običajno, zavistno pogledovale za njenimi dolgimi nogami in hkrati, če so bile v moški družbi, čekirale njihov odziv. Nekoč se ji je že zgodilo, da je bil zaradi nje nek tip deležen klofute od svoje spremljevalke le zato, ker jo je preveč vneto gledal.

	Sarah je bila vpadljiva in lepa, sploh če se je tako lepo in skrbno uredila, kot se je ta večer. Nežno vijolična oblekica je že sama po sebi bodla v oči, nato pa je bil tu slap njenih las, modre oči, ki so ravno tako vlekle na vijolično, ravno prav naličen obraz, da je bil naraven in dolge, dolge noge …

	Sarah se je kljub temu počutila bolj kot ne nelagodno. Ni vedela, če ni morda prezgodna in njenih soigralk sploh še ni v lokalu. Se bo znašla sama v sobi sponzorjev? Hudiča, kako bedasta poteza je bila to! Krepitev samozavesti, ha! Ravno tako je, kot bi prebrala knjigo z nasveti, kako do samozavesti v petih urah, ko pa bi bilo potrebno, bi se ta znanost izgubila neznano kam.

	Že se je videla, kako se butasto smehlja obrazom, ki se trudijo prepoznati, kdo je, pa se jim niti ne sanja ne.

	Najraje bi zbežala in se vrnila čez kakšno uro, ko bi bilo zagotovo že vse polno in vsi prisotni. Toda, ker je vedela, kako zoprn je znal biti Roger glede točnosti, se je malce obotavljala. Pri tovrstnih večerjah je imel Roger govore, dolge in utrujajoče. To so vedeli vsi, razen njega seveda, in gorje tistemu, ki je manjkal od njegovega tropa igralcev! Rogerju so pomenili nekaj podobnega kot družino, dokler vsega tega ne bo konec in se bodo razbežali vsak v svojo smer. V času snemanju so bili njegovi otroci, do katerih je bil precej bolj strog kot nežen, zdaj, teh štirinajst dni, pa se je okoli njih šopiril kot pav. Kot bi jih on sam ustvaril in naredil in še odigral njihove vloge!

	Sarah ni bila nehvaležna, toda včasih je le malce pretiraval.

	Vse to razmišljanje jo je pomirilo. Pomenilo je, da če nihče drug, je Roger že zagotovo na svojem mestu. Kot kralj sedi na mestu glave mize in se prijazno pomenkuje s tistimi, ki so ga finančno podprli in ki, konec koncev, tudi plačujejo 'svojo' večerjo.

	Sarah se je, še vedno stoječ na pločniku, rahlo zarežala. Trop bedakov, ki so vložili svoj denar v film, je prepričanih, da gre večerja na račun studia. Vraga, da gre! Sami sebi plačujejo žretje. Iz njihovega fonda gredo tudi stroški za te večerje. Hja, Američani so včasih ne samo odkriti, ampak tudi precej lahkoverni in naivni.

	Sarah se je zavedla, da nekaj brezdomcev, ki postopajo po ulici, vneto zija vanjo. Pravzaprav se ji je eden od njih hitro približeval s svojimi culami v vozičku.

	Stopila je venomer hitreje. Tega si pa zdajle res ni želela. Hudiča, bo kar šla. Sama v volčje žrelo, pa bo kar bo!

	No ja, to odločitev je obžalovala že kar prvo sekundo, ko je vstopila skozi vrata in nemočno obstala kar med njimi, nezmožna, da bi se premaknila. Prvi hip niti ni vedela, ali naj se začne glasno smejati ob pogledu na to, kar so ji ponujale oči. Zaboga, se je znašla v Ameriki sredi osemnajstega stoletja? Devetnajstega morda?

	Dejstvo je bilo, da so bili prav vsi, od prvega do zadnjega oblečeni v … Kavboje? Gospodične s trojnimi krinolinami in ljubkimi klobučki?

	Bila je edina, ki je bila oblečena normalno in je, vsaj po videzu sodeč, bila del enaindvajsetega stoletja. Še celo natakarji so bili našemljeni v udeležence divjega zahoda izpred dvestotih let.

	S pogledom je oplazila prostor, ki je bil ravno tako v stilu saloonov iz tistih časov. Leseni stoli, lesene mize, preprosti prti, šank, preko katerega se je sklanjal kavboj s pištolo za pasom …

	Neverjetno!

	Počutila se je neumno. Skrajno neumno. Kako tega ni vedela? Kako to, da ji nihče ni povedal, da je obvezna takšna čudaška oprema?

	Še bolj butasto se je počutila, ko je zaslišala Rogerjev glas. Njegov globoki robustni glas je zadonel čez celo sobano, spremenjeno v saloon.

	»Hej, lepotička. Misliš, da imaš protekcijo, ker si glavna igralka? Ha, ha. Pridi hitro sem in sedi, dekle.«

	Zakrohotal se je še bolj glasno in Sarah ga je videla, kako se je sklonil k prvemu moškemu, ki je sedel na njegovi levi strani. Verjetno eden od glavnih sponzorjev in Sarah je skoraj slišala, kako vneto jo je opravičeval. Njeno nevednost je verjetno opral s tem, da prihaja od tako daleč, da verjetno še tega ne ve, kaj so kavboji in indijanci.

	Sarah je lahko le upala, da kdo njene poteze ne bo vzel kot kritiko ameriški zgodovini. Morda bo kdo pomislil, da omalovažuje njihov boj preteklosti, kar zagotovo ni držalo. Toda kako prepričati nasprotno misleče?

	K njej je prihitela Larissa, opravljena v krinolino svetlo modre barve. Na obrazu je imela vsaj tono bledega pudra, ki je prekril njeno kalifornijsko zagorelost. Na glavi ji je čepel čuden klobuk s ptičjimi perjem, izpod katerega so se ji vihali svetli lasje. Njena postava je v tej opravi izgledala še nekoliko bolj okrogla, kot je dejansko bila. Njena rit je bila bolj široka, ravno tako boki, da o prsih sploh ne govori.

	Sarah se je, kljub mučnemu položaju, v katerem se je znašla, skoraj začela režati. Vsi so bili tako zelo smešni in prav takšni, kot so verjetno pred toliko leti Američani tudi bili.

	»Hudiča, kaj ti Amanda ni rekla, da se moraš našemiti v starodavna oblačila? Pri kostumografinji v vili Brest so bili kostumi še celo na razpolago, če ne bi imela svojega. In tega ti ni povedala?«

	»Žal mi je. Nič mi ni rekla.«

	Sarah je šepetala, kakor je tudi Larissa. Še vedno sta bili na očeh vsem. Sarah bi se zdaj najraje skrila pod mizo, toda Larissa jo je že vlekla k mizi.

	»Pravzaprav je sploh ni bilo. Že zjutraj je morala iti. Pustila mi je samo listek, da pride direktno sem. Kako naj bi vedela, kaj se greste? Zakaj mi nihče ni vsaj namignil?«

	Sarah se je opravičevala, čeprav je vedela, da to situacije ne bo spremenilo. Zdaj je še bolj izstopala iz množice, kot bi sicer. Pa čeprav je bila glavna igralka in bi si to morda lahko privoščila iz neke vrste ošabnosti 'biti nekaj več', ona tega ni ne hotela, ne želela. Še vedno se je hotela le zliti z množico in biti del njih. Če bo postala zvezda … Kdo ve, kaj bo takrat. Zaenkrat je le igralka, ki je odigrala vlogo in zdaj čaka, kaj bo prinesel svet kritike.

	»Amando sem zadolžila, da ti pove. Saj veš, da sem sama bila z Martinom. Hudo dober tip je, tudi v postelji.«

	»Kot bi me to kaj zanimalo,« je pomislila Sarah.

	»Nekaj morava kljub vsemu storiti.« Larissa se je ustavila na sredi poti. Namesto k mizi jo je zvlekla stran, proti toaletam.

	»Na, daj, obleci tole.«

	Larissa je snela spodnji del krinoline, ki je imel tri sloje, kot običajno. Spodnji sloj je bil nekakšne čudne sive barve, a ko si ga je Sarah nadela, je delovalo. Malce bolj je bila podobna tistim čudnim stvorom tam v sobani.

	»Na, še klobuk. Jaz sem že videti kot kavbojska prostitutka, izvoli še ti malo tega patosa.«

	»No, ja. Nisem videti niti kot lovka na konje, kaj šele kavbojska žena, ampak je bolje. Hvala, Larissa.«

	»Malenkost. Nisi videti kot iz filma, je pa vsekakor bolj avtentično. Nekaj si bova še izmislili, zakaj si prišla v obleki, pa bo. Ob koncu večerje bodo vsi že tako pijani, da bodo na tale pripetljaj čisto pozabili. Sploh, ker vedo, da si glavna igralka. Tem se res ne gre zameriti.«

	Sarah je dvomila v to, a tega ni izrekla na glas. Larissa se je dovolj potrudila, vendar so prav vsi videli njen prihod. V nasprotju s tem, da se je bala, kako še nobenega ni, je bilo že skoraj vse polno. Morda je razen nje manjkalo kakšnih deset ljudi ali pa še manj. To je pomenilo, da so njen prihod opazili vsi glavni. Za njene soigralce ji ni bilo mar; razumeli so ali pa bodo, toda sponzorji so jo videli v luči neprilagajanja NJIHOVI zabavi. Hudiča, videti je, kot bi ignorirala njihova navodila in njihovo zabavo!

	Ni ji bilo jasno, zakaj je Amanda ni opozorila na preprosto dejstvo, kot je kodeks oblačenja na tej zabavi. Sploh, ker jo je Larissa prosila.

	Sarah se je ponovno stisnilo srce od strahu. Pri bogu, kaj je z Amando? Dela se, kot da je neskončno prijateljska in ljubezniva; tudi videti je tako, nato pa ji na vsake toliko časa navrže takšno bombo, da je Sarah v trenutku ujeta od šoka.

	Že prvi dan, ko so imeli tisto spoznavno večerjo, ji je namigovala na avdicijo, na kateri naj bi bili skupaj ona in Klara. Jasno, da se Sarah niti sanjalo ni, kakšna je bila avdicija in kako je potekala. Klara ji je o tem sicer govorila, ko jo je pripravljala na njeno vlogo, a očitno je Sarah na to pozabila, saj se ničesar ni spomnila.

	In zdaj tale 'očitna' pozaba. Je bilo to slučajno ali namerno?

	Sarah si je prisegla, da bo to ugotovila in to zelo kmalu.

	Z Larisso, ki je bila zdaj končno zadovoljna s Sarahinim izgledom, sta zapustili toaletne prostore in se napotili proti mizam.





III

	Zabava



	»Steve.«

	Sarah se je zagledala v moškega, ki se ji je pravkar predstavil.

	Večerja se je zelo hitro sprevrgla v pravo zabavo. Krožnike so pospravili, osrednji prostor sprostili in žur se je lahko začel.

	Mmmm. Tip, ki je stal pred njo, je bil pravzaprav čeden, čeprav je bil v svoji opravi videti precej smešen. Kavbojke, potlačene v visoke usnjene škornje. Srajca in rjav telovnik čez njo. Širok klobuk, izpod katerega se skoraj ni videlo njegovih las. Sarah je uspela ugotoviti, da je moški blond. Njegove oči so bile mešanice med mrzlo modro in kovinsko sivo. Jamica v bradi je bila nadvse simpatična in ko se je zarežal, je pokazal vrsto belih zob, njegov nasmeh pa je bil več kot privlačen.

	Telešček, vreden greha, je ugotovila Sarah.

	»S … Klara.«

	Zaletelo se ji je. Skoraj bi se zmotila. Ko jo je pa tako zmedel. Od vsega, kar je do zdaj uspela videti, je bil eden lepših primerkov in še brez prstana na roki. Mamljivo, čeprav ji ni šlo za nobeno resno zvezo. Vseeno bi raje svojo ali pa njegovo posteljo ogrela z mirno vestjo, da ne pušča kje za štedilnikom razočarane ženke, medtem ko bi sama divjala z njenim možičkom.

	»Dobro si se izmotala iz zadrege. Paše ti.«

	Pomignil je proti njeni opravi. Sarah je morala sama pri sebi še enkrat čestitati Larissi za dobro opravljeno delo.

	»Hvala. Nekaj sem morala narediti. Izpadla sem kot kura med lisicami.«

	»In si na hitro nataknila rep in prebrisan nasmeh. Pametno. Ampak ni bilo tako hudo, kot se ti je morda zdelo. Saj smo vsi čakali na glavno igralko in nedvomno si naredila vtis na vse prisotne.«

	Namrdnila se je.

	»Niti sanjalo se mi ni, da obstaja društvo ljubiteljev vesternov. Še manj, da gre za zabavo v maskah.«

	Sarah se je zdrznila.

	»Oprosti, nisem te hotela užaliti. Saj je zelo simpatično. Ne razumi me napak, toda nisem pričakovala, to je vse.«

	Kakšna debilna krava! Jasno, da je tudi on nesporno ljubitelj tovrstnih filmov, saj je zato tukaj in ne da bi filozofiral o Kafki ali kaj podobnega. Bog, se lahko še bolj osmeši s svojim neumnim jezikom? Namesto da bi se delala, da je tudi sama ena največjih oboževalk kavbojev … No, saj če pogleda tegale pred seboj, bi to znalo kar držati.

	»Ne opravičuj se. Nisem ravno pristaš, žal. Saj vem, da si glavna igralka v tem vesternu, toda mene nekako bolj privlačijo črne komedije.«

	Daj no, zakaj pa si potem takole našemljen? Sarah se je morala zadržati, da ga ni napadla kar naravnost. Morda je s spremljevalko? Toda … potem se ne bi pogovarjal z njo. Zdelo se ji je, kot da jo na nek način osvaja.

	»Brat me je prisilil. Rekel je, da mi ne bo žal. Kjer so igralke, je lepota. No, vidim, da se ni motil. Enkrat za spremembo. Moj brat namreč obožuje vse po vrsti. Od ragbija do konjskih dirk in še celo oper. Ker njegova žena ne mara teh reči, ima mene za žrtev. Če pa mene vprašaš, se mu žena ne pridruži zgolj iz tega razloga.«

	»Ker bi morala gledati igralke in bi bila potem ljubosumna?«

	»Ne, tole je prvič, da gre za kaj takega. Društvo še nikoli ni sofinanciralo filma, čeprav so strašni ljubitelji. Bolj za gledanje kot kaj drugega, se razume.«

	»Verjetno jim je naš režiser Roger povedal toliko lepega o našem filmu, da so morali poklekniti pod njegovimi argumenti.«

	»Verjetno. Kar me ponovno pripelje do tega, da sem enkrat za spremembo zašel na pravo zabavo.«

	Sarah bi se skoraj stopila ob teh iskrečih očeh. Res je bil čeden in privlačen.

	»Če si me mislil povabiti na ples, ne bo šlo. V vseh mesecih snemanja se nisem uspela naučiti tega tancanja po ritmu kavbojskih melodij. Žal.«

	»Po pravici povedano, tudi meni ni ravno do plesa. Večer je krasen. Lokal ima fantastično teraso, na kateri je malo bolj znosno. Ko bo mogoče, jo bova pobrisala tja.«

	»Jasno!«se je Sarah takoj strinjala, hkrati pa se je, tako kot očitno tudi on, zavedala, da ima kot glavna igralka dolžnosti in da ne more kar takoj pobegniti. Vsaj ne, dokler ne bo večina utrujenih od velike količine viskija ali preveč zaspanih, da bi opazili, da je izginila.

	»Morda bodo imeli krvave oči že čez kakšno uro. Tako vsaj kaže.« Steve je pomignil proti razposajeni množici, ki je zvračala kozarčke enega za drugim. Ja, dogajanje se je res dodobra razživelo.

	Nenadoma se je zavedla, da je ostala sama sredi množice. Steve, ki je še trenutek prej stal poleg nje, je izpuhtel. Malce se je počutila nelagodno. Še bolj, ko se je poleg nje pojavila Amanda. Ta večer še nista spregovorili. Sarah ni zaupala sebi, da je ne bo takoj napadla, zato se je močno ugriznila v jezik in čakala, da Amanda spregovori prva.

	Trenutek nelagodja se je zdel večen, dokler Amanda ni odprla svojih prelepih čutnih ustnic. V resnici je bila več kot čudovita. Jasno, bila je preoblečena v Indijanko in tudi zelo avtentično je delovala. Amanda je imela v sebi indijanske poteze, kar je moralo izvirati nekaj rodov nazaj, a še vedno so bile ravno toliko izrazite, da se je z lahkoto prelevila v pristno Indijanko, kakor je to bila v filmu. Poleg tega je imela strašno zapeljiv nasmeh, dolge črne lase, prelepe rjave oči, ki so včasih zažarele v skrivnostnem lesku in včasih v malce potuhnjenem. To zadnje se je zdelo Sarah in gotovo je bila to le posledica vseh, malce nelagodnih pripetljajev, ki jih je imela z njo te dni.

	Tokrat se Amanda zgolj prikupno in opravičujoče smehljala. Kot se ne bi zgodilo nič neobičajnega! Hudiča, da ne! Spravila jo je v zadrego, prekleto in zdaj stoji tukaj pred njo in se zgolj smehlja v opravičilo?

	»Poglej, vem, da sem kriva. Ni opravičila, vendar ti moram povedati, da sem res pozabila. Izpuhtelo mi je z glave, čisto.«

	To naj bi bilo vse? Pozabila je?

	Amanda je začutila Sarahin bes.

	»Nekaj neverjetnega je prišlo vmes, a o tem žal ne morem govoriti. Morda kdaj kasneje. Moraš mi verjeti, da bi vsak pozabil na svet okoli sebe v mojem primeru. Sicer pa verjemi in mi opraviči, ali pa ne.«

	Amanda je skomignila. Sarah je vedela, da več ne bo izvlekla iz nje. Lahko se jezi nanjo, a kar je bilo, je bilo. Zdaj je trenutek sramote za njo in v nedogled grdo gledati Amando ne bi imelo nobenega smisla.

	»Sprava?«

	Amanda se je še enkrat nasmehnila in od nekod pričarala krožnik izvrstnih sladic.

	Že res, da je bila Sarah od obilne, kavbojske večerje, ki je vsebovala ogromno pečenega mesa, sita, toda te sladice so ji vzdražile oči.

	»Hudiča, kako dobro izgledajo! Le kje si jih staknila?«

	Tudi Sarah se je nasmejala nazaj. Zdaj je delovala kot neka kmečka bunka iz ameriškega divjega zahoda, za kar sicer nima zaslug Amanda, a vseeno. Sarah je bilo jasno, da je Amanda ena od dveh sostanovalk, s katerima prebiva. Če se bo grdo držala, bo slabo le zanjo, zato si tega ne bo dovolila.

	Segla je k eni od sladic, ki so mamljivo dražile čute.

	»Ne tega. Vzemi to skutino pecivo. Sama sem pokusila in je božansko. Verjemi.«

	Amanda je urno obrnila krožnik in ji ponudila sladico z drugega konca.

	»Prepričala si me. Če ti tako praviš.«

	»Zredila se boš tako ali tako. Za premiero sploh ni važno, če imaš dve kili več ali manj. To je pomembno samo na avdicijah, kjer te kamera še bolj postara in še bolj razširi. Torej, nimaš razloga, da ne bi pojedla vsaj pol tega krožnika.«

	Sarah se je zdelo, da Amanda ponovno namiguje na nekaj, kar je ležalo globoko v Klarini preteklosti in gotovo je bila že paranoična. Če se ne bo otresla teh strahov, jih bo videvala povsod. Na koncu bo postala tako zastrašena, da jo bodo odvlekli v psihiatrično bolnico, medtem ko bo vreščala, da gre za zaroto narodov proti njej.

	Kaj ima od tega, da povsod vidi stvari, ki jih v resnici najbrž ni? Nič, prav nič.

	Sarah se je zarežala, tokrat s polnimi usti.

	»Imela si prav. Booožansko! Mmmm, moram spoznati tega kuharja in ga spraviti v svojo kuhinjo.«

	»Najbrž ima dvesto kil in sploh ne bi šel v kuhinjo. Pozabi. Najdi raje kakšnega divjega kavboja, ki zna delati s svojim orožjem in ne s kuhalnico.«

	»Ja, jasno. Takoj grem v napad. Krinolino že imam, torej bodo vsi popadali po tleh od mojih čarov.«

	»No ja, super si videti, krinolina gor ali dol.«

	»Amanda ima prav. Videti sem kot iz pravljice,« reče zase.

	K njima je pristopil Roger in pritrdil Amandi. Sarah je samozavest zrasla za nekaj centimetrov. Upala, da je mislita resno in da je videti dobro. Za osvajanje. Za flirtanje. Za Steva mogoče?

	Postalo ji je vroče že samo, ko je pomislila na njegovo telo v tistih ozkih, ozkih kavbojkah, na katerih je skoraj lahko videla veliko izboklino. Mmmm, slastno. Bolj kot te sladice, ki jih je pravkar ne le pojedla, ampak kar požrla.

	»Pridi. Moram te predstaviti še ogromno ljudem, ki že ves čakajo, da spoznajo glavno zvezdo večera.«

	Pri večerji je sedela poleg Rogerja, poleg glavnega producenta Luisa in poleg ustanovitelja kluba oboževalcev vesternov Roberta. Nasproti nje sta sedeli ženi teh dveh gospodov, dve strašansko močni gospe, za katere je Sarah domnevala, da so verjetno morali zanju narediti stole po meri. A to je bila Amerika. Ogromna populacija je predebelih, ostala manjšina pa presuhih. Ti zadnji so v glavnem kandidati, ki so hoteli ujeti svojo zvezdo sreče in so vedeli, da morajo biti podobni okostnjakom, da jih bo kamera naredila nekako normalne težine in postave.

	Sarah se tej mešanici ljudi ni več čudila, čeprav je imela spomladi s tem resne težave. Kje so vsi normalno grajeni ljudje, kot je to na Škotskem? Tu vsi jedo preveč instant hrane, zelenjave skorajda ni. Poleg tega je gibanje, kot bi bilo prepovedano, vsaj v Los Angelesu je bilo tako. Mesto je prepreženo s hitrimi cestami. Javni prevoz je zelo slab. Iti kam peš bi bila neverjetna ekspedicija.

	Sarah se je med večerjo vendarle spraševala, kako to da je tudi v tej dvorani takšna množica precej močnih postav. Morala se je opomniti, da gre samo za zabavo normalnih ljudi. Oboževalci starih kavbojskih filmov so bili iz vrst čisto običajnih, po splošnih službah razkropljenih ljudi. Veliko teh žensk je bilo zgolj gospodinj. Možje so se udinjali v palačah filmske ali druge zabavne industrije tu v Los Angelesu.

	»To je Tania.«

	Roger jo je vodil po veliki dvorani, ki je bila v enem delu že spremenjena v glasno plesišče, medtem ko so se v drugem delu ljudje še vedno mirno pomenkovali, seveda s kozarci v rokah. Sarah je ponovno začudilo dejstvo, da je bila tokratna zabava res drugačna od vseh ostalih. Po dvorani se niso motali natakarji v snažnih belih uniformah, temveč krepke dekline v krinolinah s pladnji whiskyjev.

	Roger se je ustavil pred gručo ljudi, ki so delovali nekoliko bolj pomembni. Morda zato, ker se je zdelo, da nekoliko zviška pogledujejo na dogajanje tukaj.

	»Tania je fantastično bitje, ki ima čez finance Kluba oboževalcev.«

	Klaraje kratko pokimala Tanji.

	»Tania, to je Sarah, glavna igralka.«

	Tanjin obraz se ni niti malo spremenil. Jasno, vsi so vedeli, kdo je Sarah. Roger ni povedal nič nepričakovanega, a Sarah je vendarle pričakovala, da bo sprejem nekoliko bolj topel. Očitno te ženske tu predstavljajo pomembno ogrodje Kluba. Stavila bi, da doma po ves dan pospravljajo hiše in se jim o kakšnem drugem življenju niti sanja ne.

	»Zdravo, Klara. Lepo da si odigrala vlogo v našem filmu.«

	Tania je končno le izdavila nekaj besed.

	V našem filmu? Sarah bi se skoraj zasmejala. Če bi tale koklja tu vedela, da njihov denar predstavlja le majhen delež pri celotnem filmu, bi se nehala tako vzvišeno obnašati.

	Roger jo je predstavil še drugim ženskam v gruči, a odziv vseh je bil podoben Tanii. Verjetno je bila voditeljica grupe in vse so jo oponašale. Ni bilo videti, da bi jih Sarah prevzela, toda Sarah se za to niti ni hotela meniti. Ta zabava, ta Klub, vse to je bil le malenkostna pikica med vsemi ostalimi. Niti na premiero niso povabljeni, razen ustanovitelja Kluba seveda. Tanji in ostalim članicam te klike se o filmskem življenju niti sanjalo ni. Niti o garanju, da bi film sploh nastal ne.

	Sarah se je hvaležno nasmehnila Rogerju, ko jo je po nekaj kratkih, a precej mučnih minutah odpeljal proč.

	»Saj vem. Kure so, ampak tukaj so pomembne. Naj imajo občutek, da je zelo važno, če valijo ta jajca. Mi smo pokasirali denar, oni so v živo videli igralce in zakulisje. Verjemi, da je to vrhunec njihovega tukajšnjega življenja, čeprav tega za nobeno ceno ne bi pokazali.«

	»Preživela bom. Saj so na nek svoj način simpatični. S tem, kako zanikajo, da smo mi glavni in ne oni. Pustimo jim njihovo vero, naj jim bo.«

	»Me veseli, da si tako velikodušna.«

	»Drugega nam niti ne preostane, ali pač?«

	»Še veš ne, kaj te še čaka,« je zastokal Roger in mislil na vse zabave, ki se bodo še zvrstile, ena naslednji dan, ostale po premieri.

	Sarah je vedela, da Roger kroti svojo živčnost. Do nedelje se bo le še stopnjevala, kaj bo za tem dnem, ne ve nihče. Kakšna bo Rogerjeva reakcija v primeru poloma in kako bodo zabave izgledale potem, bi bilo prav zanimivo vedeti.

	»K sreči sem prilagodljiva. Če ne drugače, bom sledila tebi.«

	»Seveda. Najbolje bo tako. Nalezi se moje živčnosti in nestrpnosti in nikar me ne tolaži, ko bom pretakal jezera solz.«

	»Ne verjamem, da bo tako hudo. Potrudil si se in to se bo videlo.«

	»Pojma nimaš, kaj je Hollywood. To je tvoj prvi film, moj že … Sploh jih ne štejem več. In, veš kaj? Trije so bili uspešni! Samo trije. Ostali srednja žalost. Dva totalen polom. Veš, kako se takrat počutiš?«

	»Ne. Niti nočem vedeti. Lahko zdaj opraviva še ostale 'nujne' predstavitve?«

	Sarah niti najmanj ni imela želje, da bi dodajala ogenj Rogerjevemu stokanju. Poleg tega je hotela biti kar najhitreje prosta vseh uradnih dolžnosti. Vsi ti oboževalci, tako umetelno našemljeni in tako ponosni na svoj Klub, so ji počasi šli na živce. Bog, obnašali so se, kot bi oni iznašli vestern. Najbrž je res, da peščico teh filmov, ki jih še posnamejo, naredijo samo zaradi teh ljudi. Ti so še edini, ki so zvesto navezani na ameriško preteklost, ki je pregnala Indijance iz njihovih do takrat varnih življenj, jim pokradla dostojanstvo in ozemlje in se razvila do te mere, kjer zdaj so. Puhli, sami vase zaverovani egoisti.

	Sarah se je opomnila, da je spet šla predaleč s svojim obtoževanjem in da vsi vendarle niso bili takšni. Toda kaj, imela je takšno mnenje! Ni si mogla pomagati, da ne bi bila na zgodovino svoje dežele mnogo bolj ponosna. Sega daleč nazaj v preteklost in razmišljanje je še danes popolnoma drugačno.

	»Samo še nekaj teh, ki jih moraš pozdraviti, je ostalo.«

	Roger jo je pomiril. Pregnal je mračne misli in se na silo nasmehnil. Odpeljal jo je naprej po mirnem delu dvorane. Sarah je na svojem hrbtu začutila poglede. Tania in njena druščina je zdaj pogledovala za njima.

	Upam, da jim je žal, da je bil njihov odziv tako mlačen. Kdo ve, kdaj bodo spet imele priložnost govoriti z glavno igralko in režiserjem. Če bo film uspel, si bodo populile vse nohte, da niso prosile vsaj za avtogram. Najverjetneje pa bodo po svojem okolišu napletle zgodbico, izmišljeno seveda, o tem, kako je bilo na zabavi. Kako so okupirale Sarah, kako jih je ONA poslušala in jih ubogala. Spraševala za mnenje o vzgoji otrok in za recepte napol surovih govejih zrezkov.

	»Naj bo tako,« je sklenila Sarah. »Dolgočasno življenje imajo in namesto da bi si ga znale popestriti s tistim, kar jim pride na pot, raje napletajo svoje zgodbice.«

	Sarah je sledila Rogerju. Pravzaprav je svoj korak merila z njegovim, kajti držal jo je za komolec, kavalirsko, kot se to od njega tudi spodobi.

	Nato pa je v sredi množice, ravno tam, kamor je vodil njun korak, zagledala znan obraz in se zdrznila.

	To vendar ni mogoče! Kaj hudiča ON počne tukaj?





IV



	Mike



	»Mike?«

	Z Rogerjem sta se ustavila. Sarah je bolj previdno naslovila svoje vprašanje na moškega, ki je stal pred njima in se jima režal.

	»Jaz osebno.«

	Sarah se je zarežala nazaj. Mike je bil tako zelo smešen v tej čudaški opravi vestern filmov. Nikoli si ga ne bi znala predstavljati kot takega. Videla ga je nekajkrat, a vedno v resnih poslovnih oblekah, bolj kot ne značilnih za službeni FBI stil. Zdaj je bil navlečen v kavbojke, v široko srajco, še bolj širok klobuk. Njegove oči so se veselo smejale. Njegovi temni lasje so ga pod tem klobukom naredili bolj dečka kot odraslega moškega. Njegova postava ravno tako ni bila zelo moška ali pa vsaj ni bila tisto, kar je Sarah takoj privleklo k njemu. Mike je bil bolj čokat in manjše postave. Obrazne poteze so bile nekoliko bolj ostre kot navadno in včasih je, kljub temu da je navadno deloval pomirljivo, spremenil svoj obraz v grimaso nečesa nedoločnega. Sarah je zdaj v njegovih potezah in očeh prebrala nekaj strašljivega, a hip zatem je njegov obraz ponovno spreletel širok smehljal.

	Zelo verjetno je, ne le presenečen, da jo vidi, najbrž je niti pričakoval ni. Vsaj ne, da ga bo ulovila takole našemljenega. Ali pa samo ni bil pripravljen na njen odziv.

	Sarah je odmislila vse, kar se ji je pletlo po glavi in zdaj ujela presenečeni Rogerjev pogled, ki je strmel vanjo, nato spet v Mika.

	»Vidva se že poznata?«

	Ja, presenetljivo. Če prav pomisli, je dejansko neverjetno, da sredi zabave nekih neznanih pokroviteljev zagledaš znan obraz pri tem, da prihajaš s Škotske, ki se nahaja nekje v Evropi in ne v Ameriki.

	»Nekako tako ja.« Mike je pomirjujoče pogledal Rogerja. »Stara prijateljica. Stare zadeve. Kljub temu sem jo danes presenetil. Ni tako, khm, Klara?«

	Mike je vedel, kdo je v resnici. Skoraj bi se zapletel in Sarah je težko požrla slino. Ni pričakovala njega na tej zabavi in ni vedela, kaj tu počne. Menda ni tu zaradi njene varnosti? Morda je vedel kaj, kar ona ne ve?

	Mora izvedeti, nujno.

	»Natanko tako.« Nekako bolj na silo se je nasmehnila. Nenadoma jo je zaskrbelo bolj, kot je v tistem hipu, ko ga je zagledala, mislila. Takrat pravzaprav sploh nič ni mislila, zdaj pa se ji po glavi spet podijo strahovi.

	»Mike je glavni krivec, da je društvo ljubiteljev vesterna sploh pristalo na sofinanciranje.« Roger je ponosno pohvalil Mika. Očitno je mislil, da mu bo ustregel, a Miku se je videlo, da ga je spreletelo nelagodje. Sarah niti tega ni razumela. Zakaj nelagodje?

	»No, ja. Tudi tako bi se lahko reklo. A nisem sam kriv, če obožujem John Wayna. Vedno sem ga. Društvo ni imelo veliko dela, da sem postal njihov član. Rajši vesterni kot kriminalke, od nekdaj.«

	Roger je ponovno kar zažarel. Kot vedno, ko je nekdo hvalil vesterne. Kljub temu da je pravil, kako dosti ima snemanja tovrstnih filmov, je Roger očitno ljubil ta žanr. Ta dan je bil res njegov dan. Biti oboževan režiser filmov, ki so jih ti ljudje ljubili … Sarah je razumela Rogerja. Tudi to, da ni opazil, da Miku ni tako prijetno govoriti o tej temi in je nadaljeval debato.

	»Nikar ne bodi skromen. Če ne bi ti tako vztrajal, me še povohali ne bi. Mike je moj dober prijatelj, veš Klara?«

	»Nisem vedela.«

	Res se ji niti sanjalo ni o tem. Mike ji tega ni povedal, Roger ni vedel, da Sarah pozna Mika. Šlo je zgolj za slučaj in golo naključje, da se je znašel na tistem mestu takrat, ko je Sarah umirala od strahu pred zasledovalcem. A Mike je nato postal tudi njen prijatelj. Pomagal ji je prebroditi grožnje, poskrbel za vse podrobnosti, da se je sama takrat lahko predala le žalovanju za umrlo sestro. Vendar pa stika po tistem, ko se je vrnila na Škotsko, nista ohranila in Sarah pravzaprav ni vedela zakaj. Morda, ker jo je preveč spominjal na tisto, kar je bilo za njo. Na sestro, na mafijo, na Gina …

	A zdaj je bil spet tu. Kot svetla zvezda, ki je tu, da ji pomaga. In še Rogerjev prijatelj je bil. Kot bi ji usoda namigovala, da je njena pot povezana z njegovo?

	»Daj, Roger, nehaj. Tako pač je. Dobre filme je treba pohvaliti in jih spraviti med ljudi. Sploh, če je še tako lepa glavna junakinja …«

	»Boš videl, kako dobro je igrala. Na premiero si povabljen in tvoje mnenje bo nadvse dobrodošlo.«

	»Vsekakor, vsekakor.«

	Mike je deloval vse bolj nestrpno. Kot bi ga gnalo nekam drugam, ali kot ne bi hotel biti tu. Je to zaradi nje?

	Sarah je bila zmedena. Mike se je po eni strani izkazal kot zelo dober prijatelj, tu pa deluje bolj kot da mu je nekako nerodno, da jo pozna. Morda tega ne bi smela izdati? Ne pred Rogerjem?

	Nenadoma se je zavedla, da jo bo Roger zagotovo zasliševal, od kje ga pozna. Sarah ni hotela razkrivati podrobnosti bolj, kot je bilo nujno potrebno. Ne bi mu rada izdala, v kaj je bila zapletena, saj bi s tem lahko izdala preveč. Roger je vedel, da je bil Johan tisti, ki je na snemanju streljal na njo, toda vzrokov za to ni vedel. Vse skupaj je obveljalo za nek čuden slučaj. To, da je veljal dogovor z Johanom, da ga ni bilo več na sceni tega filma, je bilo zgolj zaradi njegove povezave z mafijo. Ni bilo povezano s tistim streljanjem in Sarah je bilo to jasno. Rogerju je šlo za ugled svojega filma. Tega je ščitil in ščitil je dejstvo, da je Johana premalo preveril in ni ugotovil, da še pravi igralec ni. V filmu je bil, ker je bilo to tako napeljano. Ker je moral na mafijsko željo biti pozoren nanjo. Da bi jo lahko zasledoval in ji grozil, ko bo to potrebno. A tega dejstva ni vedela niti Klara. Klara ni vedela še marsičesa drugega. Vse, kar je ugotovila, je ugotovila šele zadnji dan. Takrat, ko je bilo že prepozno. Takrat, ko jo je od smrti ločilo le še nekaj ur. Dovolj, da je opozorila Sarah in ji povedala, kaj se v resnici dogaja in zakaj.

	Sarah je zavzdihnila.

	Roger in Mike, ki sta se ves ta čas pogovarjala, sta jo hkrati pogledala. Zdaj je Sarah postalo nelagodno. Strmela sta vanjo, Mike preiskujoče, Roger zaskrbljeno.

	»Vse v redu, princeska?«

	Roger se je dotaknil njene roke. Njegov dotik jo je pomiril bolj kot vse drugo.

	»Vidim, da imata še polno dela. Klara, poiskal te bom kasneje, da bova kakšno rekla. Na samem.«

	Mike se je nasmejal in se s hitrimi koraki odmaknil. A Sarah je tik ped tem ujela njegov izraz v očeh. Je bil proseč? Roteč?

	Sarah ni vedela, kaj je hotel Mike, toda sklenila je, da bo previdna. Ni vedela, kako dobra prijatelja sta z Rogerjem, toda menila je, da ne dovolj in niti ne tako dolgo. Če bi bila prijatelja že od prej, bi Roger moral vedeti, da ji je Mike takrat pomagal, a očitno ni. Morda ga ne sme izdati? Morda ne sme povedati, da Mike dela za FBI? Morda Roger tega sploh ne ve? Se Mike skriva pod krinko? Raziskuje … kaj? Morda Johanov vpliv v filmu? Mafijsko vpletenost?

	Sarah je mislila, da je dojela pomen Mikovega pogleda.

	»Kje hudiča pa sta se vidva lahko spoznala? Sama ga poznam le nekaj mesecev, ti pa prideš iz Evrope in potem se na zabavi izkaže, da tu kar vse poznaš?«

	Roger je zarentačil.

	Sarah se je nasmehnila. Pravilno je sklepala. Mike in Roger sta bila prijatelja, a prijatelja zgolj zato, ker je Mike pomagal pri financiranju tega filma. Za Rogerja je prijatelj vsak, ki mu pokaže prst. Tipičen Američan, jasno.

	»Roger, ne delaj se užaljenega. Moral bi biti vesel, da še koga tu poznam. Saj nisem tiščala obraza v puščavski pesek ves čas snemanja. Še celo na nekaj žurih sem bila, veš to?«

	»Ja,« je zagodrnjal nezadovoljno, »čeprav se je zdelo, da si bolj samotno in osamljeno dete, veš to? Pravzaprav so te imeli vsi v zobeh zaradi tega. Da si vzvišeno dekle in kje dá sem te našel. Medtem ko si se zdaj očitno malce spremenila. Zdaj te imajo ljudje rajši in nekako ne morejo verjeti, da je to ena in ista oseba.«

	»Kako direkten znaš biti. Še nisi pomislil, da besede lahko tudi bolijo?« Sarah je za hip zajelo nelagodje, čeprav se je v Rogerjevih besedah skrivala vsa resnica.

	»Še dobro, da so me zdaj sprejeli.« Sarah je nadaljevala.

	»Ja, saj, zato sem ti povedal. Ne smeš biti preveč občutljiva. Vem, da resnica boli, a res si bila precej nedostopna na snemanjih.«

	»Verjetno zato, ker je bilo tako zelo naporno. A veš Roger, da nas je nek norec od zore do noči preganjal s ponavljanji prizorov? Prav nikoli se ni naveličal z mučenjem igralcev, ki so potem popadali v posteljo in naslednji dan komaj živeli naprej?«

	Sarah si ni mogla kaj, da ne bi udarila nazaj.

	Roger ji je pokazal jezik.

	»Ha, preživeli ste. Vsi. Daj no. Takšno je igralsko življenje. Nekaj mesecev garanja, potem pa leta slave. Kaj je narobe s tem?«

	»Nič. Zdaj, ko uživam. Zdaj, ko se lahko smehljam in sem razpoložena. Zdaj, ko se kopam v razkošju.«

	»Če bi vedel, da te bo približujoča slava tako spremenila, bi ti že takrat trobil o tem, dan za dnem. Morda ne bi bila tako utrujena in se morda ne bi zapirala vase.«

	Le Sarah je vedela, da se je vase zapirala iz drugačnih razlogov, ki jim ni botrovala utrujenost. Za Rogerja je ta resnica nedosegljiva. Nekatere stvari ostanejo globoko skrite in se nikoli ne razkrijejo.

	Sarah je upala, da bo skrivnost ostala le njena. A zdaj je ni vedela samo ona. Tu je bil tudi Mike, ki je vedel vse.

	Toda, on bo molčal, kajne?





V



	Občudovanje



	Mike je motril Sarah, ki je z Rogerjem stala pri gruči ljudi in se vljudnostno smehljala. Zdela se mu je malce utrujena, morda naveličana. V tisti, na hitro vrženi in na hitro zrežirani obleki je bila videti fantastično. Na vsaki drugi ženski bi bila takšna kombinacija oblačil pogubna. Na Sarah je delovala, kot bi jo zanjo skreiral sam Armani in to prav za to priložnost. Če ne bi videl, kako je v lokal vstopila v lahni, predvsem pa kratki oblekici, ne bi verjel, da sta z njeno kolegico to zadrego popravili v nekaj minutah. Sarah sta našemili tako, da je bila videti kot prava ameriška nevesta z divjega zahoda. Nihče se še spominjal ni, da je Sarah prekršila kodeks oblačenja na tej zabavi, kar bi lahko bila zelo občutljiva zadeva. Toda Sarah je bila navsezadnje glavna igralka. Dovršeno se je izmaknila hudi zadregi. Tudi tisti, ki so videli, kaj se ji je pripetilo, se na to niso več ozirali.

	Mike je vedel, da je bistveno, da se podrediš tovrstnim zabavam, ter da ne izstopaš. Sarah je to uspelo. Kdorkoli ji že ni povedal, kako bi se mogla obleči in iz kakršnihkoli razlogov je to nastalo, se je krepko zmotil, če je mislil, da se bo Sarah osramotila. Ni se. Morda ravno nasprotno. Kolikor je lahko opazil, je bila deležna veliko pogledov. Občudujočih moških in zavistnih ženskih.

	Kljub temu da je blestela, je imel občutek, da ni ravno pri stvari. Morda so ji takšne zabave le odveč, ali pa jih je preveč. Ni vedel. Tako dobro je niti ni poznal, da bi lahko zaznal, v kakšnem razpoloženju dejansko je. Ker je igralka, je stvar še toliko težja. Kdo ve, kdaj igra in kdaj ne? Kdo jo tako dobro pozna, da prepozna njeno pravo čustveno plat?

	Ni se hotel ukvarjati s tem. Navsezadnje to ni bila njegova stvar. Dejstvo je ostajalo, da je Sarah presenetil. Ni ga pričakovala. Ne tukaj.

	Nasmehnil se je. Nekdo mora malo popaziti nanjo, zakaj ne on?

	Kljub vsemu je upal, da ne bo preveč zgovorna, kar se tiče njega. Ni želel, da bi Roger izvedel kaj več o njemu, a tega ji ni mogel povedati drugače kot z očmi. Upal je, da ga je razumela. V nasprotnem primeru bi se lahko stvar zapletla, tega pa ni hotel. Imel je velike načrte in ogromno dela, toda vse skupaj je bilo povezano s Sarah. Predvsem z njo.

	Mike je še vedno strmel vanjo. Zdaj se je oddaljila še malo bolj. Komaj je še videl njeno popolno postavo, njene dolge noge in zadnjico, za katero je domneval, da mora biti mišičasta in zato prekrasna. V tem trenutku je ujel tudi njen zveneči smeh.

	»Ja, prekrasna je,« je pomislil. A ni imela vsega. Nekaj je manjkalo, hudičevo manjkalo.

	Bilo pa je še nekaj. Stvari, ki jih ji bo moral povedati, niso bile lepe. Sploh ne.

	Zmajal je z glavo. Toda to bo še najmanj, kar jo bo doletelo. Žal, toda tako je.

	Končno je odvrnil oči od nje. Poiskal je družbo, s katero je tudi prišel. Vendar na Sarah ni pozabil. Ni mogel.

	Za Sarah je zrl še nekdo. Medtem ko se je ona predstavljala gori ljudi, h katerim jo je vodil Roger, je njeno postavo v svoj zorni kot ujel Steve. Z bratom je stal ob mizi, ki se je šibila z dobrotami in to kljub temu, da so komaj dobro zaključili z večerjo, ki je bila, milo rečena, zelo obilna.

	Zamišljeno je strmel v eno izmed najbolj fantastičnih zadnjic, kar jih je videl v zadnjem času. Trudil se je, da ne bi mislil na to. Imel je svoje življenje, ki ga ni hotel razburkati. Toda pogled je venomer lovil njeno pojavo. Njegove oči so ji sledile, njegovi možgani so hoteli ujeti njen pogled, nasmeh, gubico v čelu, ki se ji je naredila, ko se je z nekom poglobljeno pogovarjala.

	»Khm. Ja, izvrstna zabava, res.«

	Trudil se je. Bog, kako se je trudil izbiti naključno srečanje s to žensko iz glave. Prekleto, kako je mogel biti tako hudičevo bedast, da ne samo, da jo je odkrito osvajal, še namigoval je na to, kako se bosta dobila, pobegnila utripu vihrave zabave in kaj … se predala nedolžnim pogovorom? O vremenu, morda?

	»Jasno. Je bil že čas, da nas malo pohvališ. Vidiš, če bi se že kdaj prej pridružil našim srečanjem, bi videl, kako so prijetna. Veš, mi ljubitelji vesternov smo prav posebni ljudje. Mi …«

	Katastrofa. Ravno to je še potreboval. Brata, ki ga je zvlekel na zabavo, po tistem, ko mu je cel teden težil in to vsako sekundo, da ga je končno le spravil sem. Seveda se je brat zdaj dobro zabaval ob njegovi navdušenosti. Na ta račun bo zagotovo padlo še veliko besed, čeprav mu nikoli ne bo izdal, da ni navdušenje nad zabavo tisto, kar ga razveseljuje, temveč zgolj pogled na žensko, ki mu je prekrižala pot.

	Že davno je nehal poslušati brata, ki se je nasmihal ob misli, da je Stevu končno nekaj, s čimer se ukvarja, všeč. Steve mu ni mogel zatreti poguma. Vse življenje išče pozornost od njega, pa je nikoli ne dobi. Pač ni tip, ki bi se obremenjeval z družino in bi mu brat pomenil kaj več kot le zgago, ki jo je pač moral vse otroštvo prenašati, dokler se končno ni odselil na svoje, dobil kmečko deklino, pridelal pet otrok in ljubezen do vesternov. Vendar pa je bilo Petrovo življenje vsaj lepo, tekoče, neproblematično. Kako drugačno od njegovega!

	Steve je pomislil na svoje razburkano življenje. Triintrideset let, dve ločitvi. K sreči brez otrok. Velike potrebe. Denarne. Nikoli dovolj uslišane. V nasprotju z bratom, ki je uspel dokončati fakulteto in to kljub temu, da sta vse življenje živela ob pomanjkanju, ki ga prinese socialno stanovanje in mati samohranilka.

	Sam ni imel sreče. Bil je baraba in to že od malih nog. Šola? Nezanimivo. Ženske? Nadvse zanimivo. Življenje? Nekako je shajal. S priložnostnimi deli in z ženama, ki sta ga dokaj uspešno živeli, dokler se ga nista naveličali in vrgli iz hiš.

	Zadnja tri leta je bolj ali manj životaril. Šest mesecev nazaj ga ujela dama petdesetih let. Dobro ohranjena, a več kot dvajset let starejša od njega. Bogata, nesramno bogata. In grozljivo ljubosumna. Že to, da se je danes znašel sam na tej zabavi, brez nje, je bilo ogromno naključje. Sreča in pa dejstvo, da ga je sem zvlekel brat, v katerega je stara coprnica več kot zaupala.

	On pa … Hja, pogleda prvo žensko in zblazni.

	Prekleto, da ne smem misliti na Klaro! Ne smem je več niti pogledati. Moje življenje se je končno pobralo. Oblečen sem tako kot želim. Zadnja moda je v moji omari. To, da ližem ostarele prsi neke ženske, je vredno te cene. To, da ugašam luč in seksam le ponoči, ravno tako.

	Če je primerjal svoje prejšnje bedno življenje ob natakarskih ali smetarskih službah, je bilo to bajno. Vsak poljub, ki ga je stisnil na nagubana lica, je štel tisoče dolarjev. Ko le ne bi bila tako skopuška in ne bi tako skrbno pazila na svoj cvenk. A morda si bo v nekaj letih uspel nakrasti dovolj za spodobno življenje. Za igranje normalnega moškega s tako dobrim statusom, ki ne potrebuje več redne službe.

	Steve je pogledal brata. Revež. Tako naiven je, da še celo verjame, da je zaljubljen v Eriko, čeprav je toliko starejša od njega.

	»Veš, ljubezen ne sprašuje po letih,« mu je že več kot desetkrat rekel in pri tem vsakič pomežiknil.

	Steve se je stresel od gnusa že samo, ko je pomislil nanjo. Čeprav je moral priznati, da se za svoja leta neverjetno dobro drži in da izgleda precej mlajša. Le on je dobro vedel za vsako njeno starostno piko, povešeno kožo, ki ni hotela biti napeta niti po neštetih lepotnih operacijah. Vse skupaj je bilo nenaravno, on pa je želel le normalno žensko telo. Kožo, ki je prijetna in mehka na otip. Nekoga, ki je tako lep, kot je ta Klara, ki jo je videl nocoj.

	Kako za vraga ne bi dvoril tako omamno lepi ženski? Saj ni stroj za ostarele ženske! Normalen moški je, z normalnimi potrebami in prekleto, če Erika misli, da je ne bo nikoli prevaral, se hudičevo moti.

	Le ena ovira je. Erika nikoli ne sme izvedeti. Če je še malo prej mislil, da se bo trudil zdržati nekaj let, ne da bi pogledal druge ženske in tvegal, da ga Erika zbrca iz fantastične vile, v kateri kraljuje. Ponoven pogled na nasmeh, ki ga je pravkar ujel, je podrl vse načrte. Kri mu je šinila naravnost v možgane, a ti niso bili zgornji. Začutil je vročino tam, kjer je ne bi smel. To ga je samo še podžgalo, da je storil prav to, česar ni nameraval.

	»Oprosti bratec, ampak nekaj moram še storiti.«

	»Kar daj, Steve. Samo, saj veš, Eriki sem obljubil, da bom pazil nate. Saj ne boš storil kaj nepremišljenega, kajne?«

	Seveda se je Peter bal, kaj bo storil Steve. Ni mu zaupal, vsaj kar se žensk tiče, ne. Vedel je, kako hitro se Steve zagreje za katerokoli žensko. Mislil je, da se je zdaj, ko je našel tako prekrasno in predvsem dobro žensko. kot je Erika, ustalil in ne bo počenjal neumnosti. No, saj mu niti ne bo pustil. Steve naj se drži tistega, kar mu je v življenje prineslo srečo. Bo že popazil nanj, brez skrbi.

	Peter je pogledoval za postavo, ki se je hitro oddaljevala od njega in si zamišljeno grizel ustnice. Sploh, ko je zaznal, h komu ga je zaneslo.

	A Steve je bil že v bližini Klare, ne da bi sploh slutil, kakšne misli se podijo po bratovi glavi. Tudi če bi vedel, bi mu bilo v tem trenutku vseeno. Pred seboj je videl le bajno postavo ženske, ki mu je postala na prvi pogled všeč. Ženska, ki je po dolgem času razgrela njegovo srce, da je plamenelo v gorečih valovih nebrzdane strasti, kakršne ni čutil že kar nekaj časa. Ne, ker ne bi hotel. Na vsakem koraku so ga spremljali ženski pogledi, ne glede na to, kje se je znašel. Njegova glava je bila pod nadzorom ves čas, od kar ga je Erika vzela pod lastno streho. Izogibal se je situacijam, ki bi lahko izzvale kaj več kot prikrite poglede, katere je namenjal telesom, po kateri je hrepenel. Telesna potešenost, ki jo je nudila Erika, mu žal ni bila dovolj. Kljub temu je bil dovolj pameten, da se je spretno prelevil v ljubečega moškega, ki naj bi mu po glavi šlo le eno - njegova trenutna spremljevalka. Ni vedel, ali je Erika tej igri nasedla ali ne. Dejstvo je ostajalo, da mu je vseskozi dajala vedeti, da ji je potreben. Toda tisti hip, ko bo začutila, da v glavi ni pri stvari, se pravi pri njej, bo njena potreba ugasnila. In on se bo ponovno znašel na cesti, kot smet, ko jo odvrže frkolin na poti v šolo. Tega si ni želel. Mora jo spraviti tako daleč, da bo pozabila na pozornost. Pozabila na to, da ga pravzaprav ne potrebuje. Vtepsti ji mora občutek, da je zanjo edini, ki ji lahko nudi to, kar ona hoče.

	Do zdaj je vse to šlo. Erika mu je začela jesti iz dlani. Postajala je odvisna, a ne dovolj, da bi mu spregledala skok v posteljo druge ženske.

	Steve je zavzdihnil. Ponovno se je zagledal v hrbet in rdeče plapolajoče lase, ki so bili videti kot bi mu govorili daj vzemi me. Slutil je strast v tej ženski in ni si upal zamisliti, kakšna bi bila noč z njo. Zagotovo neprimerno bolj vroča kot je seks, ki ga ima zdaj. Seks, ki je zgolj igra brez pravega poželenja, le ples telesa, ki se podredi vzgibom pradavnine. Še tako mlačen odziv svojih možganov lahko en sam poljub na njegovega tiča vzpodbudi nabreklost in ga nažene k ljubljenju telesa, ki si ga ne želi. Vendar pa potrebuje denar. Ta pride s podrejanjem zahtev mračne, obešenjaške ženske brez okusa, a s stilom bogastva. A nekoč bo sam bogat. Takrat bo pozabil na te noči, si našel ženske po svojem okusu. Mlada telesa, vonj po breskvah, ki jih nosi ženstvenost.

	Klara je bila s hrbtom še vedno obrnjena k njemu. Zdajci je zaslišal njen grleni smeh. Nečemu se je prešerno zasmejala. Skupaj z njo se je zasmejala cela skupina. Tisti smešen režiser v svoji čokati postavi. Kopica starejših moških, ki so poželjivo pogledovali isto, kar je gledal sam. Začutil je divje ljubosumje, čeprav je vedel, da je to brez smisla. Klaro je spoznal pred dobro uro, a želel si je preživeti noč z njo. Kako bo to izvedel, mu ni bilo jasno. Vedel je le, da bo storil vse, da bo to tega prišlo. Zdela se mu je odprta. Pripravljena na skok telesa po telesu, brez obveznosti.

	Možgani so mu popolnoma odpovedali. Samo stal je in jo gledal. Ni čutil rotečih pogledov, ki so še vedno ležali na njegovem hrbtu in ni slišal prosečih misli svojega brata, naj nikar za božjo volje ne napravi neumnosti, katero bo obžaloval.

	Kaj potem! Kdo bi zdaj mislil na starikavo, postarano kožo njegove priležnice? Saj bi šlo le za nekaj uric sprostitve. Zasluži si to. Po toliko mesecih brez pritoževanja mu nihče ne bo kratil pravice do nekaj lastnega zadovoljstva.





VI



	Lov za smehljaji



	»Priznam. Žal mi je. Nisem se dovolj poglobila v vašo zgodovino in ne morem oporekati vašim argumentom.«

	Sarah se je pravkar opravičujoče nasmehnila še enemu oboževalcu ameriške zgodovine in ameriških zgodovinskih filmov. Končno se je le sprostila in začutila, da je tista prva zadrega popolnoma za njo. Začela je uživati v družbi tako gorečih oboževalcev vesternov, kot so bili tile tukaj na tej zabavi. Na njihovi zabavi pravzaprav. Nedvomno je tu prisotna smetana vseh ameriških fanatikov. Prišli so iz vse dežele in za večino od njih je bil to dogodek leta.

	»Definitivno je Clint Eastwood neprimerno boljši od John Wayna, bolj prvinski. Bolj podoben pustolovcu. John Wayne … ha … vaba za ženske, bi dejal.«

	Moški s katerim je govorila Sarah, je nadaljeval s svojim občudovanjem. Sarah ga je razumela, toda bilo ji je malce zoprno. Na te filme se je spoznala manj, kot bi se verjetno morala, da bi se lahko bolj sproščeno pogovarjala. Medlo se je spominjala filmov, ki jih je gledala nekoč, davno nazaj. Nikoli je niso navduševali v tej meri, da bi si zapomnila igralce in igralke teh znamenitih filmov. Nekateri so prišli globoko v filmsko zgodovino. Bili so kultni.

	Sarah je obžalovala, da se doma ni spomnila pogledati nekaj teh filmov. Ko pa je bilo tako malo časa! Tako hitro je sprejela to ponudbo na premiero in tako nepričakovano, da ni niti pomislila, da se bo morala soočiti z nečim takšnim, kot je tole danes. Halo, oboževalci vesternov?! Mislila je, da bo šla na nekaj zabav, klepetala o vremenu, krajih, Škotski, snemanju … Kaj kratkočasnega in ne tako poglobljenega.

	Prisilila se je, da je pogledala moškemu v obraz. Bil je starejši moški in cel kup njegovih prijateljev je še stalo okoli njiju ter pričakujoče gledalo vanjo. Kot bi se morala zato, ker je snemala vestern, na njih tako zelo spoznati?

	»Klara, mislim, da ti bo prišel prav kozarček viskija.«

	Poleg nje se je znašel Roger s kozarcem v roki. Hvaležno ga je pogledala in sprejela temno rjavo tekočino. Pravzaprav jih je ta večer spila že kar nekaj, a kljub temu ne dovolj, da bi bila bolj izvirna, kot je. Preklela je zvedave ljubitelje in njihovo vztrajnost. Vsi po vrsti, razen tistih žensk, ki jih je spoznala na začetku, so bili tako zelo prijazni do nje in niso dajali vtisa, da jih njena neizobraženost glede vesternov moti.

	»Pa negativci. Eli Wallach je definitivno največji bandit, kar sem jih kdaj videl.«

	Moški je to povedal z žarom v očeh. Nekateri so mu prikimali, drugi oporekali. Sarah ni bilo treba storiti ničesar več. Vojna o negativnih likih se je razvnela in pravzaprav nihče ni niti opazil, kako se ne vpleta več v pogovor, o katerem nima pojma.

	Besede so se mešale v njeni glavi. Obračun pri OK Corallu? Ja, to je že slišala. A nato Chisum, Unforgiven. Gregory Peck, High Noon, Lee van Cleef … Naslovi filmov, igralci … In zdaj je sama del tega. Igralka. Glavna igralka. Nič čudnega, da se tako vrtijo okoli nje. Morda bo prihodnja ikona ameriškega filma. Kdo ve, kaj prinaša prihodnost?

	Sarah je pomislila na premiero in se stresla. Živci počasi načenjajo tudi njo. Tudi sama se je začela ukvarjati z mislijo na uspeh ali neuspeh. Od tega je navsezadnje odvisna tudi njena nadaljnja usoda. Glede na vse to, kar je preživela, si je želela, da bi uspela in se našla v igralstvu. Toda vse je bilo zakrito in ni bilo svetilke, s katero bi si lahko posvetila v temo bodočnosti.

	Na rami je začutila rahel dotik in se zdrznila. Poleg nje se je znašel tip, ki ga je spoznala ta večer. Moški, ki ji je obljubil pobeg na vrt. Moški, ki je bil več kot le lep. Ona, več kot le žejna dotikov, poljubov.

	»Hej, je že čas za ugrabitev?«

	Sarah je rahlo pokimala.

	»Zelo kmalu se bom izmuznila,« je tiho zašepetala.

	Steve je prikimal nazaj in se malce odmaknil. Sarah je želel dati čas, da se umakne in se mu pridruži.

	»Sva gotova?«

	Sarah se je pomaknila bližje k Rogerju.

	»Z uradnim delom seveda. Ne mislim pobegniti kot Pepelka v pravljici,« je hitro dodala, ko je zagledala Rogerjev rahlo razočarani izraz.

	Z Rogerjem sta se vljudno poslovila od grupe, v kateri sta bila in se odmaknila malce stran. Šele nato je Roger odgovoril.

	»Razen če ne boš našla princa.«

	Roger se je po času, ki se je Sarah zdel precej dolg, le nasmehnil. Kot bi ji dal dovoljenje, da počne kar hoče. Kot da bi to potrebovala!

	Vseeno ji je skrb tega možakarja dobro dela. Počutila se je varno v njegovi bližini. Zdelo se ji je, da bi se zanjo boril kot lev, če bi bilo to potrebno. Iz kdo ve kakšnega razloga mu je zlezla v srce. Upala je, da ne iz napačnega. Ni ji bil všeč kot moški in upala je, da mu je to jasno. Če bi se znašla v kakšnem nelagodnem položaju zaradi tega, bi se morda spremenil v njenega nasprotnika. Tega pa ni želela. Kljub tem pomislekom je imela vseskozi občutek, da se do nje obnaša bolj pokroviteljsko. Nekako tako kot oče do hčerke. Močno je upala, da je to pravilna teza in da ga skrbi zanjo le iz tega razloga, ker jo je vzel pod svojo zaščito.

	»Vse, ki kaj veljajo, sem ti predstavil. Mislim, da nisva nikogar spustila. Tudi ne bi bilo dobro imeti užaljenega človeka proti sebi.«

	»Se popolnoma strinjam,« je pritrdila Sarah.

	»Vem, da zabava na prvi pogled ne deluje kot nekaj posebnega, vendar so to ljudje, ki so močno vplivni na področju filmske industrije. Podpirajo žanr, ki bi morda brez njih izumrl. Tudi sam snemam le še zaradi njih.«

	»Nikar se ne podcenjuj. Dober režiser si.«

	»In ti dobra igralka. A to še ni zagotovilo za uspeh. Ko bi vedel, kaj to je … Verjemi, da bi snemal drugačne filme in imel cel kup denarja. Ne bi mi bilo treba prositi zanj. In ne bi mi bilo treba jemati scenarijev, ki mi jih vsiljujejo. Sam bi izbiral.«

	Rogerjeva črnogledost je ponovno z vso silo planila na dan.

	»Oprosti. Ne morem si pomagati. Živčen sem.«

	»Razumem. Toda pustimo se presenetiti.«

	Ni vedela, kaj bi rekla. Kako svetovati nekomu, kateremu se je svet že neštetokrat podrl in se vsakokrat znova pobere in upa, da je posnel film stoletja ali vsaj desetletja? Nekomu je uspeh namenjen bolj, drugemu ostane povprečnost. Razlogi za to nikoli ne bodo pojasnjeni.

	»Poglej vse te ljudi. Vidiš, kako srečni so? In zasluge nosiš tudi ti! Morda te res še ni našla svetovna slava, vendar bi brez tebe ta žanr bil drugačen. In ti veš to.«

	»Če jih ne bi snemal jaz, bi jih kdo drug. Verjemi.«

	»A jim ne bi uspeli dodati takšnega žara, kot je v tvojih filmih. Zasluga za odlične vesterne gre tebi.«

	»Laskaš mi, toda z veseljem sprejmem. Vseeno upam, da bo nekega dne drugače. Morda bom uspel s tem filmom. Ko bi vsaj …«

	Rogerju so se zasvetile oči od pričakovanja in želja, ki jih je imel. Sarah se ni počutila dosti drugače. Vznesena je bila ob misli, kaj bi bilo, če bi film res uspel. V kaj bi se obrnilo njeno življenje. In v kaj, če ga ljudje ne bodo sprejeli in bo šlo za polom. Morda pa bodo sprejeli film, a ne nje? Kar se zagotovo zna zgoditi. Človeška zavist je nepredvidljiva in zakaj bi uspela neka Škotinja in ne Američanka? Drugi ne bodo. Morda nikoli več ne bo dobila priložnosti, da bi posnela še kakšen film.

	S težavo se je nasmehnila. Optimizem je pri njej res trajal zelo kratek čas. Vse prehitro je zajadrala v črnogledost, videla strahove, kjer jih ni bilo in prihodnost, obarvano s sivino in dolgočasjem.

	»Daj, nasmehni se. Ta grimasa ti nikakor ne pristoji. Dovolj je, da sem živčen jaz. Obžari svoj prelepi obrazek z nasmehom in pojdi na lov za ljubeznijo. Dela čudeže, uspeh zagotovljen.«

	Roger ji je privzdignil brado in jo pogledal v oči.

	»Resno mislim. Sprosti se. Pojdi naokoli, smehljaj se, ujemi ljubimca ali vsaj poljub. Naveži stike. Spoznaj našo slavno ameriško gostoljubnost. Ne bo ti žal.«

	Sarah se je zarežala.

	»Imaš popolnoma prav. Bom ubogala tvoje nasvete, čeprav mi daješ samo kontra. Jaz sem tolažila tebe, ti mene. To ti je svetovni fair play, ne le ameriški. In zdaj grem na lov za smehljaji.«

	»Nedvomno ti bo uspelo.«

	»Upam.«

	Sarah je spreletel žareč občutek upanja. V svoji neposredni bližini je začutila moško bližino. Vedela je, kdo je.

	Steve.





VII



	Zadrega



	Terasa lokala je bila proti pričakovanju skoraj prazna. Morda je bil kriv veter, ki se je nenadoma dvignil nad mestom. Sarah ni motil. Prej nasprotno. Naveličana ostrega, hladnega vetra, ki je večkrat kot ne divjal po Edinburgu in se ti zalezel naravnost do kosti, je bil ta mil in blag. Prinašal je poletne vonjave cvetočih rastlin, ki se je mešal z vonjem morja.

	Sarah je uživala. Ne le v ozračju, tudi v samoti, ki ga mesto Los Angeles navadno ne dopušča. Vsepovsod je bilo vedno polno ljudi. Tu pa je, kot po čudežu, vladal mir, ki ga je sem in tja zmotilo avtomobilsko hupanje in včasih njihove sirene. Drugače si med palmami slišal le vreščanje divjih ptičev.

	V tej nenavadni samoti je Sarah čakalo še nekaj drugega. V glavi se ji je vrtelo. Ne le od whiskijev, ki jih je spila. Močan delež krivde je nosil tip, ki je stal tesno ob njej tako tesno, da ji je povzročal skoraj telesno bolečino. Čutila je vrenje po svojem telesu. Toplota zraka ni k temu pripomogla nič, šlo je zgolj za prelivanje že dolgo pozabljenih tokov, ki jo prinese le strast in nič drugega.

	Spomnila se je zadnjikrat, ko je čutila vse to in še veliko več. A od tega je bilo že precej mesecev in še takrat je šlo le za domišljijo, ki se nikoli ni izživela v resnici. Moški z imenom Gino je obstajal nekje globoko v njej kot privid, ki se ga je trudila pozabiti za vedno. Njuna morebitna ljubezen nikoli ne bo našla poti v resničnosti. Ne v tej, ki jo živi. On je bil popolnoma drugje in bil je nekaj drugega. Najverjetneje niti za njene občutke ni vedel, niti slutil. Ni imelo smisla držati tega v sebi bolj kot le spomin na nekaj, kar jo je dodobra pretreslo. Tako zelo kot še nič v njenem življenju. A ni imelo možnosti. Ona pa je bila stara sedemindvajset let! Zaboga, vso pravico je imela do ljubezni, do seksa, do plesa teles, ki ga je že tako zelo in tako dolgo pogrešala. K vragu vsi pripomočki, s katerimi se je lahko tolažila vsa ta leta brez telesnih stikov. Micky je imela prav, ko ji je oponesla, da je nuna.

	Micky! Odgnala je misel na prijateljico iz Edinburga. Kasneje bo našla čas tudi za njo. Zdajle pa … Telo ji gori, dobesedno gori. Spodnaša ji tla pod nogami. Prisotnost divjega moškega in njegov vonj ji je preplavlja nosnice.

	»Imaš zasluge za tole samoto? Si ti pregnal vse vsiljivce, preden si me zvabil na vrt?«

	Sramežljivo se je zahihitala. Pozabila je že, kako se obnašati sproščeno v moški družbi. Nasvet Larisse bi ji zdajle prišel še kako prav. Njena neobremenjenost z odnosi bi Sarah pomagala, a zdajle niti najmanj ni bil primeren trenutek, da bi prekinila druženje s Stevom in odletela v dvorano po Larissino pomoč.

	Skoraj se je nasmehnila ob tej pomisli. Hudimano dobro bi bilo videti zaprepadeni Stevov obraz, ko bi se zdajle opravičila in zbežala. Najverjetneje bi ga minilo vse skupaj in bi si našel drugo. Pa še prav bi imel. Zanj bi bilo definitivno bolje lotiti se katerekoli druge, kot da se tule ubada z njeno sramežljivostjo in nevednostjo. Pri svojih letih je že skoraj postala spet devica. Morda se sploh ne zna več ljubiti z moškim?

	Na vse načine se je trudila pregnati misli, ki so se ji nezadržno podile po glavi. Na silo si je nadela butasti nasmešek, da bi prekrila svojo nerodnost. Močno je upala, da imajo prav vsi tisti, ki pravijo, da je s seksom tako kot z vožnjo kolesa ali s plavanjem: naučenega nikoli ne pozabiš. A pravila se pri seksu vendarle spreminjajo. Mladostna zatrapanost, nežna zadržanost. Vse to nima nobene zveze z zrelim, odraslim seksom.

	Tresla se je. Tokrat ne le od pričakovanja. V njo se je naselil strah. Bo znala, bo sploh v redu, se bo osramotila že kar takoj?

	Vse, kar je hotela, je bil stik telesa ob njenem. Poljubi vsepovsod. Vročica, ki bo pregnala njeno hrepenenje. In nič več. Tako dolgo je bila brez vsega tega, da je hlepela po izkušnjah, a niti najmanj ni potrebovala resnosti.

	Torej, ničesar ne more izgubiti. Mora se podati v bistvo.

	Vdihnila je s polnimi pljuči in pregnala strah. V njena ušesa je zaplul globok moški glas in jo nežno pobožal.

	»Sem. Razglasil sem, da je v dvorani pijača zastonj. Očitno je pomagalo.«

	Sarah je dobila odgovor na svoje vprašanje. Dvignila je pogled in se mu pogumno zazrla v oči.

	»Pametno. Potrebujem nekaj miru. Po vsem tem govorjenju me boli vse, še celo grlo.«

	Naredil je užaljen obraz.

	»Torej se ne moreš pogovarjati z menoj. Ubogi jaz. Moral ti bom pomagati. Nekako.«

	Približal je svoj obraz njenemu.

	Sporazumela sta se brez besed. Obema je bilo jasno, da sta skupaj le z enim edinim in samim namenom. Združiti se in oditi. Kaj bo naprej, ni zanimalo nobenega od njiju.

	Njegove ustnice so se približale njenim. Ogromen kavbojski klobuk, ki ga je še vedno nosil na glavi in ga je pri tem oviral, si je s spretnostjo in hitrostjo spodrinil na hrbet.

	Zadržala je dih. Pričakovanje je bilo silovito. Hrepenela je po tem. Vonjala je čutnost in vonj po moškem jo je v trenutku, ko jo je objel, popolnoma prevzel. Njeno telo se je treslo. Vročica je narasla.

	Njegove ustnice so zaobjele njene. Z rahlih pritiskom je vstopil v njena usta in jo z jezikom nežno obkrožil.

	Hrepeneče je zastokala. Užitek, že pozabljen, je bil neprecenljiv. Z vso silo se je prisesala na njegove ustnice, kot bi ga hotela požreti.

	Z rokama se je sprehodil po njenem odprtem hrbtu in ji pognal mravljince po koži. Še močneje se ga je oklenila. Hlastala je po njem, brez misli, brez sprenevedanja o tem, kaj želi, kaj hoče.

	Ob svojem trebuhu je začutila njegovo trdnost. Samo še bolj se je razvnela. Če bi mogla, bi ga podrla na tla in ga napadla, a nekaj jo je zadržalo.

	Pridušeni glasovi so pronicali do njene glave, a ustavilo jo je še nekaj drugega.

	Njegov jezik ni bil več zvezan z njenim. Njegov božanski okus po rahlem rdečem vinu se je ni več dotaknil.

	Preplašeno je odprla oči, presenečena in užaloščena kot otrok, ki so mu vzeli najljubšo igračo. Komaj se je spravila k sebi. Močno je vdihnila in zadržala dih.

	»Nočem te spravljati v nelagoden položaj. Preveč sva na vidnem polju. Vsak čas bi lahko kdo vstopil, kar morda ne bi bilo dobro zate. Mrhovinarji od novinarjev bi lahko začutili vonj po krvi. Iz tebe bi napravili lutko in te raztrgali še preden bi te imeli ljudje priložnost spoznati.«

	Imel je prav. Sarah je še naprej globoko vdihovala, da bi pomirila sebe in svoje razbolelo telo, ki si je želelo samo eno: dokončne potešitve, ki je ni bilo.

	»Lahko se še malo delava prijazna, se sprehodiva med ljudmi po dvorani,« je bojazljivo rekla.

	»Nato te lahko pospremim do doma,« je dokončal namesto nje in povedal tisto, kar si je v resnici želela.

	Čeprav si ni predstavljala, kako bo izvedla, da ga bo v svojo sobo pretihotapila mimo Amande in Larisse, ji bo morda le uspelo, če bosta odšla dovolj zgodaj. Če bosta Amanda in Larissa še ostali … Sama ima svojo sobo in svojo svobodo. Ven bo že nekako našel, ne da bi ga kdo opazil. Še preden se bo dvignilo jutro, ga bo zbrcala iz njene fantastične sobe. Potem, ko ga ne bo več potrebovala.

	Nasmehnila se je. Njene oči so žarele, ravno tako njegove. Obet jo je razvnemal in bodril. Amerika ji bo res spremenila življenje. V njeni rodni domovini se je, morda zato ker so takšni ljudje, počutila nekako zadržano, tu pa so se vse te ovire nekako kar raztopile. Počutila se je drugače, bolj svobodno. Kot bi bila nov človek. Bolj neobremenjen in svoboden, kar, če dobro premisli, tudi je. Po dolgem, dolgem času je končno ujela košček sebe, svoje naravnosti in svoje mladosti.

	Počasi in obotavljivo, ne želeč tega, kar morata storiti zaradi drugih, ne zaradi sebe, sta odšla nazaj proti dvorani.

	Sarah je presenetil trušč in hrup, ki se je odvijal v njej. Po dobrodejni samoti in tišini se ji je to zdelo kot napad nanjo kot nekaj, kar je bilo tako proti njeni volji, da je hotela na glas zakričati.

	Na protest njenega telesa se je tudi Steve odmaknil od nje. Njegov prijem, ki je še malo prej nežno in prikrito objemal njene ritnice, se je sprostil. Počutila se je osamljeno. Ni ji bilo do nikakršnih pogovorov. Želela je izginiti in to takoj.

	»Petnajst minut. Dobiva se pred mojim avtomobilom. Prav?«

	Stevov glas je bil, proti njenim pričakovanjem, malce boječ. Kot bi se bal, da ga bo v zadnjem trenutku zavrnila. Ona velika zvezda, malega človeka.

	Nasmehnila se je v sebi. Misel je postajala vse bolj privlačna. A tokrat bosta izkoristila drug drugega. Strah je bil odveč. Če koga, bi moralo biti strah nje, a nenadoma se je počutila močno ob misli, da je s Stevom pravzaprav enako kot z njo.

	»Velja. Prišla sem s taksijem, tako da mi bo prevoz prišel še kako prav.« Na koncu jezika je imela, da bi rekla, da ji bo še bolj prišlo prav njegovo telo, a se je ugriznila in zadržala pohoten konec stavka.

	»Črn BMW, čisto na koncu ulice. Ne boš ga zgrešila.«

	»Prišla bom,« je odvrnila in se pogumno podala še v zadnje minute pretvarjanja, da neskončno uživa na zabavi. Nekako bo morala izginiti, ne da bi koga prizadela.

	Steve je imel prav. Njena dolžnost je bila biti glavna zvezda večera, ona pa sanja le o seksu. A tokrat jo je prvič nezadržno vleklo v to. Nekaj tipov je v teh nekaj dneh sicer že spoznala, a nobeden od njih ni imel tiste prvinskosti, ki jo je v sebi nosil Steve, ki jo je obsedel s prvim pogledom. Njegova moškost je vrela iz njega in to kljub tistim kavbojskih škornjem in ogromnemu, precej smešnemu klobuku. Iz njegovih ozkih kavbojk je puhtela pohota, ki se je širila proti njej. Zaradi njega je bila zabava nedvomno lepša. Zaradi njega je zdržala več, kot bi sicer. Obet, ki ga je ponujal, jo je spremljal v njenih pogovorih, da je uživala bolj, kot bi sicer.

	S pogledom je našla producenta filma, Harryja. Mračen tip, a v ameriškem svetu je bil producent tisti, ki je držal vse niti v rokah. Roger je bil režiser, zaslužen za razvoj in uspeh filma. Toda Harry je bil tisti, ki je vlekel drugačne niti. Medije, finance, igralce. Toda to je počel zelo nevsiljivo. Tako zelo, da se je pravzaprav zdelo, da je Roger tisti, ki ima vse pod seboj. Še Sarah sama dolgo ni vedela, da to ne drži. Harryja je film zanimal le s finančne plati. Skrbelo ga je, koliko bodo zaslužili. Med samim snemanjem je bil skoraj neviden. Ni se vpletal, kar je bilo v neskončno olajšanje vseh.

	Sarah se je napotila proti njemu. V celem večeru še nista uspela spregovoriti več kot nekaj besed in vedela je, da se zanjo ne bo dobro končalo, če bo izginila preden mu nameni nekaj več pozornosti. Morda bo zaradi tega še celo zamudila svoj zmenek, toda Steve jo bo nedvomno počakal. Za Harryjem bo na hitro obletela še druge. Larisso, Amando, ostale soigralce. Res zelo na hitro. Nato se bo izgovorila na utrujenost, na prihajajočo premiero. Tega ji ne bodo zamerili. Nedvomno jo bosta Larissa in Amanda dobro opravičili pred drugimi. Obe, tako Larissa kot Amanda sta blesteli. Larissi se je sploh samo smejalo. Na kupu je bilo res precej dobrih tipov ali pa je bilo to povezano s tem, da je tista prvinska divjost, v katero so bili danes preoblečeni moški, tako zelo privlačna. Navsezadnje se je tudi sama ujela v tisto zanko.

	Sarah je bila v nekaj kratkih korakih že pri Harryju. Ni videla dogajanja za njenim hrbtom, ko je Steva takoj napadel njegov brat.

	»Kaj se greš? Misliš, da nisem videl, kako si kot pohoten, star in slinast idiot rinil za to … to ... igralsko tepko?«

	Peter se je tresel od jeze. Stevu je bilo jasno, da ga bo moral nekako pomiriti. Najmanj, kar bi si želel, je besen brat na njegovem vratu in po možnosti že z slušalko na ušesih, hiteč obveščati Eriko o najnovejšem dogajanju. Steve je vedel, kakšno vlogo igra Peter že ves čas, odkar je on z Eriko. Igra njegovega paznika in to po njenih navodilih. In ni si želel padca iz življenja, kakršnega živi. A ni si želel tudi noči brez Klare. Po nekaj poljubih mu je bilo to kristalno jasno. Njegovo telo je zahtevalo Klarinega. Brat ga ne bo uspel prepričati v nasprotno.

	»Pa kaj težiš, zaboga! Nič takšnega se nisem šel, da bi ti lahko šlo v nos! Malce pogovora z glavno igralko, kaj je tu slabega? Nisi ti sam rekel, da moramo izkoristiti to noč za navezovanje novih stikov, sploh v filmskem svetu? Mar nisem uspel z največjim možnim metom?«

	Peter se je namrščil. Videlo se je, da so ga Stevove besede zmedle. Hotel jim je verjeti, a ni zaupal Stevovi preteklosti, v kateri je podrl vse, kar je le količkaj dišalo na žensko.

	»Samo malo si poklepetal? Nisi mogel tega storiti tu, v dvorani? Si moral lesti ven z njo? Misliš, da sem tako neumen, da ti bom nasedel?!«

	»Kakor hočeš. Tvoja stvar. Šla sva ven, ker je tu preveč hrupno, ona pa si je zaželela mirnega klepetanja z razgledano osebo.«

	»Kar naj bi bil ti, seveda.«

	»Jasno.«

	»Ne bom dovolil, da prevaraš Eriko. Si razumel? Veš, kako se ti je obrnilo življenje na bolje, odkar si z njo? Nič več klošarjenja, nič več revež. Kako lahko ne ceniš tega?«

	»Saj cenim. Res cenim. Ne bom je prevaral, rekel sem ti to. Pravzaprav imam tvojega sumničenja dovolj. Šel bom domov. Brez te igralke. Sam! Greš z mano do avtomobila in se prepričaš?«

	»Ne. Vendar bom preveril, kje si. Brez skrbi.«

	Steve je zavzdihnil. Le kako si je lahko na glavo nakopal dvojnega zmaja? Eriko, ki ga nikamor ne pusti, razen če ne gre s Petrom, in nato Petra, ki preži nanj kot na lovsko trofejo in drži zgolj in izključno z Eriko? Povrh vsega je bil Peter nepodkupljiv. V njegovi krvi je bila samo zvestoba. Držal se je krščanskih načel bolj kot kdorkoli na tem ljubem svetu. Obsojal je vse, ki se krščanskih zapovedi niso držali, še najbolj pa je bil na udaru prav Steve.

	Toda nekega dne bom pobegnil iz tega 'raja'. Pretrgal za seboj vse družinske vezi, ki me tako trdno vežejo, in pustil Erikine zanke, s katerimi ga veže.

	Samo še nekaj časa potrebujem.

	In dragi brat, če misliš, da odhajam k Eriki … Ne, ne odhajam. Nocoj si bom privoščil to, kar pogrešam že nekaj časa. In ti mi tega ne boš preprečil.

	Steve se je obrnil, na kratko pokimal bratu in odšel skozi vrata.

	Peter je zrl za njim in nato z očmi poiskal glavno igralko. Sproščeno je vzdihnil. Ona je bila še vedno tu in nič ni kazalo, da je opazila Stevov odhod.

	Vse bo še dobro, je pomislil Peter. Steve se vrača k Eriki, k usodi, ki ga je vzela v svoje roke in mu ponudila dostojno življenje.

	Poiskal je prijatelje. Spet enkrat je dobro opravil svoje delo. Steva je prepričal, da je presegel svoje poželenje in ga nesel domov, kamor spada. Še dobro, da ima Steve njega. On ve, kaj je dobro zanj.





VIII



	Poželenje



	Sarah je stopala po pločniku. Zunaj je bila že tema. Na njeno veliko presenečenje je bila ulica opustela. Kot bi ji svet govoril, da je to, v kar se podaja, popolnoma v redu in da s tem ni nič narobe.

	Njene petke so odmevale v tišini. Na vsake nekaj metrov se je ustavila in pogledala nazaj.

	Nikjer nikogar.

	Vedela, da je zanjo bolje, če je previdna. Resnično ni hotela, da se izve kar koli o njeni nočni pustolovščini. Čeprav to, kaj počne, ne bi smelo zanimati nikogar, a ni bilo čisto tako. Vedno so se našli škodoželjni ljudje, ki so samo prežali na napačne poteze. Če si se gibal v filmskem svetu, je bilo tveganje še toliko večje.

	Oddaljevala od gostišča in se počasi umirjala. Njeno srce je še vedno bilo. Vzrok ni bil v strahu, da bi jo kdo videl in si mislil kdo ve kaj.

	Še enkrat je na hitro razmislila. O svojem odhodu je obvestila tako Amando kot Larisso. Larissa ji je samo pomežiknila in ji zaželela srečo, čeprav ji Sarah ničesar ni razlagala o njenih namenih. Toda Larissa je s svojimi izkušnjami očitno ugotovila, da Sarah ni samo utrujena in da ne odhaja predčasno, ker bi želela spati. Sarah se s tem ni ubadala. Larissa je imela prav, toda Sarah ji kljub vsemu tega ni potrdila.

	Amanda se je samo nasmehnila in ji zaželela lahko noč. Sarah je ob tem ponovno streslo. Slab občutek, ki ga je imela ob tem dekletu, se je ni hotel znebiti, čeprav ni imela niti najmanjšega vzroka za takšno razmišljanje. Vendarle je bilo vse nekako čudno in skrivnostno ali pa je Amanda zgolj delovala tako.

	Sarah je potihoma povedala tudi Rogerju, da je zabava sicer enkratna, vendar pa je še vedno utrujena. Ni verjela, da je nasedel, a nihče ji ni oporekal, ko je skrivoma izginila za vrati in se izgubila v temi noči.

	Skoraj pol ure za Stevom se je le znašla na prostosti. Bolj ko se je bližala parkirišču na koncu ulice, bolj je bila živčna zaradi tega, kar je mislila storiti. Ni imela slabe vesti, toda živčni končiči so bili napeti do zadnjega dela njene blede kože.

	Še zadnjikrat se je ozrla na ulico, ki jo je prehodila.

	Prazno. Nikogar ni bilo za njo, nihče ji ni sledil. Njena avantura se je končno lahko začela.

	Ni potrebovala dolgo, da je zagledala bmw in znano postavo za volanom. Steve jo je čakal, a to je pričakovala.

	»Končno sem uspela,« je nekoliko zadihano rekla, ko je odprla vrata in sedla na sovoznikov sedež. Steve jo je pogledal. V njegovih očeh je prebrala občudovanje in nenadoma jo je prevzel mir.

	Vse je v redu. Vse je popolnoma prav. To, kar počnem, je olajšanje za moje telo in za mojo dušo.

	Steve je počasi prižgal motor.

	»Kam naju torej pelje pot?«

	Sarah se je nasmehnila in zdrdrala naslov hotela. Videla je, kako so se Stevove obrvi nekoliko privzdignile. Očitno je poznal ta hotel in očitno je vedel, kako ekskluziven je, vendar ni ničesar pripomnil.

	»Se bova lahko pretihotapila noter?« je naposled vprašal. Vprašanje je bilo na mestu, a Sarah ga je zelo hitro pomirila.

	»Ne skrbi. V vili živimo. Nihče te ne bo opazil.«

	»Potem pa pojdiva.«

	Sarah je razbrala vzburjenje. Stevov glas je postal nekoliko hrapav in globlji. Pogledala je njegove roke, ki so trdno oprijele volan, da so avto varno pripeljale s parkirišča na cesto. Nato se je sprostil. Njegova roka je pristala na Sarahinem kolenu. Vzdrgetala je. Vročica ji je šinila skozi vse telo.

	Bog, kako zelo je dobro, ji je spolzelo skozi glavo.

	Stevova roka je počivala na njenem stegnu. Z drugo roko je krmilil volan, a ko je bila cesta popolnoma ravna, se je pohotno sprehodil po njenem stegnu. Čisto počasi je odgrinjal njeno krilo. Delček za delčkom se je kazala njena koža.

	V Sarah je vrelo. Od poželenja po njem se ji je mešalo. Če bi položaj dovoljeval, bi nedvomno napadla njegovo moško, mišičasto telo, a tega ni mogla storiti.

	Njena usta je na vsake toliko zajel tih stok, ko se je njegova roka premaknila še bližje njeni vreli sredini.

	Bila je do kraja vzburjena. Z drobnimi in nežnimi potegi jo je uspel pripraviti do vrelišča in za hip mu je to zamerila. Sama je bila nemočna. Ničesar ni mogla storiti, da bi dobila dokončno potešitev.

	Stevov glas je nežno pobožal njena ušesa.

	»Pst, ne premikaj se.«

	Bilo je kot ukaz in namig, naj se prepusti njegovim izkušenim rokam.

	Še preden sta prišla do hotela, se je iz Sarahine notranjosti utrgal krik.

	Končno!

	Prispela sta.

	Steve je avtomobil pustil nekaj metrov stran od hotela, da bi zagotovil diskretnost njemu, a predvsem njej, ki je to nujno potrebovala.

	Sarah si je potegnila nazaj spodnje hlačke, ki so obstale na njenih stegnih in si popravila krilo. Še vedno je trepetala, ko je izstopala iz avtomobila. Ni vedela, kako sta prišla do vile in do njene sobe. Naenkrat se je njeno vidno polje napolnilo s pogledom na Steva, ki se je naslonil na vrata in jo nepremično gledal.

	»Bog, kako si lepa.« je zašepetal in se primaknil k njenemu, še vedno dodobra vzburjenemu telesu.

	»Kako božansko dišiš,« je nadaljeval in ji nežno popravil pramen bakreno rdečih las iz oči. Nato jo je poljubil na obrvi, oči, nos, lica. Njegove roke so zaobjele njen obraz in ona se ga je oklenila okoli vratu.

	Dotaknil se je njenih ustnic. Ponovno je začutila okus po vinu. To je v njej vzbudilo divjo strast. Poželenje se je razdivjalo v njej kot orkan, ki za seboj podira vse in opustoši pokrajino do nerazpoznavnosti. Točno to se je dogajalo njej. Ni več vedela zase in za svoj obstoj. Postala je občutek in se mu z vsem srcem prepustila. Ni je več zanimala ne preteklost, ne prihodnost. Vse je bilo v eni sami točki, v sedanjosti, v poljubu, v občutku strasti. Prešinilo jo je nekaj, kar je že skoraj pozabila. Kako je le mogla postati osamljena puščavnica?

	Misli so izginile.

	Njegove ustnice so se spustile na vrat. Hkrati jo je dvignil in nesel do postelje. Nežno, kot bi v rokah držal najbolj krhek porcelan, jo je odložil, a njegove ustnice pri tem niso izpustile njenega telesa.

	Za hip se je odmaknil in Sarah se je malce umirila. Segla je k njegovi glavi, mu iztrgala klobuk in ga vrgla na tla. Zaobjela je njegove rame in se z rokama prijela gumbov na srajci.

	»Dovoli, da te osvobodim,« je hrepeneče zašepetala.

	Prej silovito poljubljanje se je spremenilo v počasno odkrivanje teles, dokler se nista znašla gola drug pred drugim.

	»Še lepša si, kot sem mislil.« Stevov glas je bil popolnoma hripav. Napel je telo, ki se mu je trgalo v hrepenenju po njeni notranjosti. A hotel si je vzeti čas. Tokrat spet. Za spremembo. Za dobrodošlo strastno ljubljenje po nekajmesečnem prisilnem mehaničnem porivanju svojega uda v mlahavo žensko telo.

	Zdaj je imel pod seboj pravo mlado in fantastično lepo žensko. Njegove oči so se poglobile in se napolnile z nekaj solzami. Odvrnil je pogled od nje, da ne bi videla njegove ranljivosti in se stisnil ob njeno toplino. Njuna gola koža se je dotikala in vzburjala. Neskončno si jo je želel. Njegovo dihanje je postalo poglobljeno. Čutil je, kako tudi ona vroče čaka nanj. Stegovala je svoje golo telo, bila lačna njegovih dotikov, poljubov.

	Iztrgal se je iz njenih ustnic in se lotil prsi. Bradavičke, že vseskozi popolnoma trde in napete so ob dotiku njegovega jezika le še bolj vzdrhtele. Okušal je okus najprej ene in nato druge dojke. Njena koža je imela meden vonj in ravno takšen okus. Zmešalo mu je glavo od slasti, ki jo je okušal. Njeno telo se je pod njegovimi poljubi topilo in se vzpenjalo proti njemu. Nalašč je podaljševal vsak poljub, vsak dotik. Njena koža je vrela in hotela potešitve, ki je ni želel dati. Še ne. Bilo je vse preveč lepo in popolno. Prilegala se je njegovemu telesu do popolnosti.

	Z rokama je hlastala po njegovem hrbtu. Čutil je njene vroče ustnice na svoji, prav tako razgreti koži. Dihal je globoko. Poželenje je bil silovito in osvobajajoče.

	Ponovno se je vrnil na njene ustnice, ki so se zagrizle v njegov jezik. Okušala sta drug drugega in se grela v divji strasti.

	Hotel se je stopiti z njeno notranjostjo, a naposled se je le odtrgal od prečudovitih ustnic in ponovno našel pot po vratu navzdol. Še enkrat je divje in vroče zagrizel bradavičke in ujel potno srago, ki se je ujela pod prsmi.

	Spustil se je nižje. Z jezikom je zaobjel njen popek, trebuh, medenico. Zagrizel je v mehko sredico, kot jo je maloprej, v avtu, zaobjemal z roko.

	Vzdihovala je. Stok je prišel iz njenih ust, dokler ga ni ustavila in se tudi ona spustila navzdol proti njegovi moškosti.

	Zavlačevala sta trenutek združitve. Bilo je lepo. Prelepo, da ne bi trajalo dolgo, še dlje. Božal je njen hrbet, medtem ko je ona lizala njegov štrleči in trdi vršiček, dokler ni pomislil, da bo znorel in da se ne bo mogel več zadržati. Nežno jo je dvignil in jo preobrnil na hrbet.

	Pogledal jo je oči in iskal potrditve.

	Ni bilo potrebno. V nezadržni želji ga je oprijela in mu pomagala, da je še hitreje našel pot do nje. Prikimala je, kot bi mu dovoljevala, naj za hip postane njen gospodar in naj z njo počne to, kar želi predvsem ona sama.

	Ni več zdržala.

	Tudi on se je prepustil njenemu hitenju.

	Počasi je napolnil njeno telo in se pričel premikati v njej.

	Močno ga je objela in zadržala njegovo silo v sebi. Čutila je moč, s katero jo polni vedno bolj in bolj hitreje. Dvignila se je proti njemu, da bi mu bila še bližje.

	Vse misli so se izgubile iz njene glave. Obstajala je le še ona in moški v njej in občutek, ki je trajal in trajal.

	Kriknila je. Zadovoljstvo je vrelo v njej. Končno se je počutila spet ženstveno in občudovano, predvsem pa potešeno.

	Naposled sta se pregreti telesi ustavili. Stevov pogled se je ustavil na njej.

	Ponovno jo je poljubil in ji nato položil glavo na prsi. Poslušal je njeno dihanje, ki se je le počasi umirjalo.

	Ni dvomil, da je bila to šele prva epizoda v tej noči, ki bo trajala še nekaj časa. Za njiju in za njuno nezadržno strast.





IX



	Sovraštvo



	Nekje na drugi strani Amerike, natančneje v New Yorku, je v nekem stanovanju, ne ravno razkošnem, a tudi ne popolnoma revnem, pozvonil telefon. Zvonjenje je prekinilo razmišljanje ženske, zazrte skozi okno s pogledom na newyorške visoke stolpnice in na Centralni park.

	Obrnila se je s počasnimi kretnjami, kot bi ne vedela, ali ji je zvonjenje v uteho ali nadlego. Čeprav ni dvomila o tem, kdo je na drugi strani, se ji ni mudilo. Pustila je telefon, da zvoni v tišino samotnega stanovanja.

	Glasno brnenje je utihnilo. Njen korak ni zastal.

	Že čez nekaj sekund je ponovno pozvonilo.

	Ženska se je nasmehnila. Tak je bil dogovor. Njeni živci so postali napeti kot struna, a telo se je umirilo. Roke, ki so prej poplesovale okoli njenega vitkega telesa, so omahnile ob njen vitki pas. Trenutek zatem je v rokah že držala telefonsko slušalko.

	»Vse poteka natančno po načrtih.«

	Ženska je zaslišala globok moški glas. Njeno telo je ponovno vztrepetalo. Roka, s katero je držala slušalko, se ji je tresla. Bila je jezna na odzive telesa. Živčnost, zakaj?

	A njeno dolgo in težko načrtovanje usode je bilo preveč pomembno, da se telo ne bi samoumevno odzvalo.

	»Točno to sem hotela slišati. Drugega nisem niti pričakovala.«

	Hotela je pomiriti samo sebe, ne moškega na drugi strani. Njemu je bilo vseeno. Bil je le sel novice, ki jo je tako nestrpno čakala.

	»Povedal sem, da bo tvoje zaupanje izpolnjeno.«

	»Res je. A zadeva še zdaleč ni končana.«

	»Tega nisem nikoli zanikal.«

	»Prav. Torej mi poročaj še naprej. Glej, da bo še vnaprej vse tako, kot je načrtovano. Moji kovčki so pripravljeni. Čakala bom na tvoj klic.«

	Ni počakala na odgovor niti na pozdrav. Odložila je slušalko in globoko izdihnila zrak, ki ga je vseskozi zadrževala v sebi.

	Doslej je šlo vse v redu.

	Upala je, da bo šlo tako tudi naprej. Vedela je, da veliko tvega, a bilo ji je vseeno. Njeno življenje je teklo samodejno, a načrtovano. Toda neko drugo življenje se bo obrnilo naokoli.

	Zasmejala se je. Njen smeh je prišel naravnost iz globin, v katerih prebiva pekel sovraštva in zlobe. Ni ji bilo mar za druge, a zase je hotela tisto, kar ji je po pravici pripadalo.

	Tako je vsaj mislila.





	DRUGI DEL





	V NEVARNOSTI





X



	Noč užitkov



	Sarah se je pretegnila uživajoč prav v vsakem posameznem gibu.

	Jutro se je dvigalo nad mestom. Sonce je obotavljivo pošiljalo svoje žarke skozi zastrte žaluzije, kamor je poneslo le sem in tja posamezen pramen. Dovolj, da se je zavedla, kako hitro je minila noč, v kateri je neskončno uživala. Po zelo dolgem času je bilo njeno telo deležno ljubezni. Ljubljenje in poljubi so zadovoljili njeno žejo, a so jo hkrati popolnoma posrkali vase v želji po ponovitvah.

	Stegnila je roko po postelji, čeprav je vedela, da je sama. Steve je že pred nekaj časa odšel. Nenadoma mu je zazvonil mobitel, na katerega se je prestrašeno odzval.

	Sarah se je posmejala ob misli na njegov zmedeni obraz. Njej je bilo vseeno. Po eni strani bolje, da je odšel, brez da bi se morala obotavljati ob slovesu. Tako se je le umaknil v kopalnico in opravil pogovor s tistim, ki ga je moril sredi noči po telefonu.

	Sarah ni slišala besed, niti je kaj dosti ni zanimalo. Zaradi nje je lahko poročen, ločen, ali nič od tega. Ničesar ni nameravala imeti z njim. Šlo ji je zgolj za lastne užitke in končno enkrat si je to priznala brez zadržkov in brez slabe vesti tudi. Trenutno ji ni bilo do nobenih zvez, a do tega ji ni bilo že nekaj časa. Prav zaradi tega je njeno telo trpelo žejo seksa, ona pa se je odločila, da naredi temu konec. Sem in tja bo dovolila sebi, da jo prevzame strast ob privlačnih moških, katere je srečevala. Zakaj ne? Če bo večno čakala le na tisto pravo, eno in edino ljubezen, s katero bi ona morda le bila, bo lahko čakala celo življenje, medtem pa bodo leta odplavala mimo nje.

	Ne, ne bo dopustila tega. Ne več.

	Splačalo se je spremeniti mišljenje. O ja, zelo. Eksplozija ekstaze je bila to noč silovita in še več kot to!

	Steve jo je ob prihodu iz kopalnice opravičujoče pogledal.

	»Khm. Moram iti. Nujen klic, saj veš.«

	Sarah se je v sebi nasmehnila. Izgovor. Niti za hip ni podvomila, da ne gre zgolj za to. Bil ji je ljub. Izginil bo v noč in nikomur od njiju ne bo treba polagati nepotrebnih računov.

	»Jasno. Razumem. Seveda. Le pojdi.«

	Steve jo je pogledal, kot bi napol pričakoval, da ga bo zadrževala ali izrekla kaj takega, kar bi ga morda vezalo nanjo. A tega seveda ni rekla, saj tega ni niti mislila. Po pravici povedano je bila tega, da odhaja, bolj vesela kot ne. Noč je bila izvrstna, izjemna, a to je bilo vse, kar je želela. Nič več. In nobenih nepotrebnih izgovorov, pojasnjevanj.

	Steve se je hitro oblačil. Videlo se je, da se mu je mudi. Sarah se ni dalo niti ugibati, kdo ga v resnici preganja.

	»Torej … Lepo mi je bilo s teboj. Te lahko še kdaj pokličem? Bi se kaj videla?«

	»Vzemi si čas. Veš, da sem trenutno zelo zasedena. Premiera bo in nato še nekaj obveznosti. Javi se naslednji teden. Seveda, če boš utegnil«

	Zakaj konec koncev ne ponoviti tako božanskega seksa? Ne bi bilo slabo, če ne bo fant pomislil, da želi kaj več. Sarah je rahlo odkimala. Ne, tale že ne. Obveznosti ima in nocoj jih je zatajil. Ne bi se mu takole mudilo, če mu nekdo ne bi dihal za ovratnik. Vendar ji je bilo vseeno bolj, kot je kdaj koli prej mislila, da bo to mogoče. Nikoli ni bila ženska, ki bi oboževala razmerja za eno noč, zgolj seks in nič drugega. Tokrat jo je zamikalo ravno to. In … Bilo ji je všeč, neznansko všeč. Privoščiti si užitek in ne misliti, da bo to preraslo v poroko, v moža, ki te bo nosil po rokah, v otroke, v skupno starost.

	Vrata za Stevom so se kmalu nato zaprla. Zdaj bi se lahko sprostila in zaspala, a nekako ni mogla.

	Vzdihnila je ob dejanjih, ki so že postali spomin. Postalo ji je vroče, ko se je spomnila vseh užitkov, ki ji jih je nudil Steve. Ni bil samo privlačen, mišičast in čeden. Znal se je poigrati z njenim telesom. Vedel je, kam mora pritisniti in kdaj, da se je ob njegovih dotikih stopila ali pa vpila od onemoglosti, ko je hotela več, še več, on pa jo je pustil v sladkem, nestrpnem pričakovanju.

	Po tistem prvem seksu sta se ljubila še kar nekaj krat. Sarah še vedno ni uspela ujeti sna, čeprav je vedela, da je pred njo težak in naporen dan. Toda vse preveč lepo je bilo gojiti spomin na trenutke, ki so malo prej minili, in ki so kraljevali v tej noči brezmejnega poželenja, užitkov in strasti.

	Morala si je priznati, da je bil Steve res inovativen. Iz nje je znal izvabiti stoke, zaradi katerih ji je bilo še zdaj preklemansko vroče.

	Spomnila se je na šampanjec, ki ga je šel iskat v njen mini bar. Kako počasi je srknil požirek in ga nato podal njej skozi ustnice, pričakujoče poljubov. Zasopla je ob stiku z vročo tekočino. To ji je po žilah pognalo ogenj, ki se ga ni dalo več pogasiti. Z mrzlim šampanjcem se je sprehajal po njeni koži. Košček za koščkom je vlažil njeno potno telo, ona pa se je nemočno vzpenjala proti njemu. Ni ji pustil, da bi se njeno sladko trpljenje končalo, temveč je nadaljeval s svojo igro, s katero je obnorel njeno golo, željno telo. Pustil jo je, da ga je rotila, naj se je usmili. Potem je končno pustil, da je lahko prevzela vajeti v svoje roke in se lotila njegovega telesa.

	Uživala je ob odkrivanju njegovih šibkih točk in z velikim veseljem poslušala njegove stoke užitka.

	Kljub vsemu je zdaj, ko je razmišljala o pravkar preživeti noči, ugotovila, da je vseskozi vendarle on vodil njuno igro. On je bil tisti, ki ji je nudil užitke in po pravici povedano, jo je to neskončno veselilo. Lahko si je čestitala, da je dobro izbrala. Veliko bolj verjetno bi bilo, da bi dobila tipa, ki bi si jo vzel, ne meneč se za njene potrebe. Steve pa se ji je posvetil. Njuna skupna noč je bila kot noč strastnih zaljubljencev, čeprav niti eden niti drug nista bila niti blizu zaljubljenosti. Obema je šlo za užitek. Morda je bila to kombinacija, ki je popestrila noč bolj kot karkoli drugega.

	Spet se je pretegnila in zazehala. Bila je zaspana, a spanec ni hotel priti. Vsega skupaj je bilo preveč. Razburjenja v vseh teh dnevih, kar je bila tu, v tem čudovitem hotelu sredi Los Angelesa, zabave, ki so se vrstile iz noči v noči, in zdaj še pika na i. Seks, ki ga že dolgo ni doživela. Le kako bi lahko zdaj zaspala? Polna spominov na dotike, ki so jo še maloprej božali? Spomina na vroče ustnice, ki so ji žgale kožo? Na utrip njegovega uda, ki se je, zdaj nežno, zdaj sunkovito, premikal globoko v njeni notranjosti in jo priganjal do vrhuncev sle. Bi jo moral uspavati spomin na lešnike, ki jih je polagal na zgibe njenega komolca, kolena in s katerimi je napolnil njeno češpljo, nato pa jih posrkal vase, s tem pa prižgal plamen vratolomnega užitka?

	Bi morda morala pozabiti na to, da jo je odnesel v banjo in jo kot mati svojega otroka milil po telesu, jo čisto počasi spiral z ledeno vodo in nato polagal svoje dlani in svoje ustnice na mokro kožo, da je ječala, mrzla in hkrati vroča?

	Bi morala uspavati misel na njun podivjani seks na koži pred umetnim kaminom, ki je nastopil takrat, ko res ni mogla več, ko ga je napadla kot podivjana levinja, sesala njegove bradavičke, ga požirala v objemih in mu z nohti narisala globoke rise na hrbet? Njuno hitenje je bilo po nekaj počasnih uricah vsemogočih igric kot olajšanje, v katerem se je končno zadovoljila njena pohota. Zaganjala se je vanj, povečevala svoj užitek in ne mislila na nič drugega kot na lastno zadovoljstvo, medtem ko se ji je po glavi podilo vznemirljivo hotenje po naslednjem užitku. Kaj še si lahko nudita? Jo bo sla minila?

	Ne, noč je bila prekratka. Čeprav vesela, da ni bilo nobenih komplikacij in zapletov ob Stevovem odhodu, bi prav zlahka podaljšala noč v dan in ga izkoriščala v svoje namene še dlje. Toda ob misli na to, kako bi reagirala Amanda ali Larissa, če bi videli, kako odhaja iz njene sobe, ji ni bilo prijetno. Iz tega stališča je bilo bolje, da je odšel skoraj sredi noči, neviden, kot da ga nikoli ne bi bilo. Nihče ni niti slutil, kakšnim užitkom sta se predajala.

	Za njim je ostal le še njegov vonj in pa prepoznaven vonj po noči, prežeti z ljubljenjem. Uživala je ob tem vonju. Dotikala se je svojega telesa, še vedno vročega in voljnega.

	»Užitek bo treba ponoviti,« se je nasmehnila in naslonila glavo na šuštečo blazino. Morda bo le uspela ujeti nekaj uric še kako potrebnega spanja.





XI



	Med resničnostjo in blodnjami



	Ni vedela, koliko je ura, ko se je mukoma prebudila. Morda je spala uro, dve ali le minuto.

	Sarah je glasno zaječala. V trebuhu se je prelivalo in klokotalo, kot bi v njem divjal orkanski veter na odprtem oceanu.

	Bilo ji je slabo. Strašansko slabo. Težko je požirala slino. Bilo ji je jasno, da bo težko prišla do stranišča, ne da bi se ji prej vsebina, ki jo je težko nosila v želodcu, razlila na posteljo, na tla, kamorkoli.

	Dvignila se je iz postelje. V trenutku se ji je zvrtelo. Slabosti in divjanju v notranjosti se je zdaj pridružila vrtoglavica, omotičnost in neznanska utrujenost. Vse naenkrat.

	Bolj spolzela je na tla, kot stopila. Ni vedela, kako naj prepreči bruhanje. Slabost je imela že v ustih, čutila je jedko tekočino.

	Nekako se je le privlekla do stranišča in olajšano izdihnila. Želodec se ji je obračal in obračal. Iz nje je letelo vse, tako da se ji je zdelo, da je izbruhala tudi tisto, kar je pojedla še takrat, ko je bila še otrok.

	Bog, še nikoli v življenju ji ni bilo tako slabo. Še nikoli se ni tako zelo slabo počutila. Bilo je tako grozno, da si je za hip zaželela, da bi umrla.

	Potiskala je ročico navzdol in spuščala vodo iz kotlička v stranišče. Napol je slonela, napol ležala na tleh in na školjki. Vroče čelo je polagala na mrzlo keramiko in upala, da jo bo minilo, kar koli jo je že pač prijelo.

	Zatrdno je vedela le to, da slabost ne prihaja od alkohola. Tega je spila precej, a ne dovolj, da bi bila reakcija takšna, kot je. Ne, ta slabost je bila mnogo silovitejša in močnejša. Bila je nepredstavljiva. Počutila se je šibko in nemočno.

	Ni se zmogla pobrati s tal. Visela je med resničnostjo in blodnjami. Plavala v nekem čudnem svetu, iz katerega jo je zbujala slabost, ko se je zvila in nagnila nad školjko in bruhala, ponovno in ponovno.

	Skozi meglico čudnih pojav je čez čas, za katerega ji ni bilo jasno, koliko je minilo, zaslišala trkanje na vrata. Zdrznila se je. Zabobnelo ji je v glavi, čeprav je bilo trkanje zgolj rahlo potrkavanje ob vrata.

	»Halo? Sarah? Si v redu? Je vse ok?«

	Amanda. Razločila je njen glas. Zdaj se ji je zdel hripav in visok. Oddaljen, kot bi prihajal iz pekla.

	Pekla?

	Ja, nenadoma je glas dobil obrise peklenščka. Tiho pregovarjanje se je spremenilo v satansko režanje.

	Obupano prijela za glavo.

	ONA je kriva, je šinilo skozi njo. Amanda je kriva.

	Česa? Česa je kriva? Njene slabosti?

	Ponovno je zastokala. Žgal jo je ogenj. Bolela jo je glava. Slabost ni minila. Vrtoglavica se je povečala. Blodnjave so bile ponovno prisotne. Ni več videla kopalnice, marmorja, mehkih frotirastih brisač.

	Medla luč, ki je bila prižgana v sobi, je v temino kopalnico projicirala obrise, ki so se v Sarahini glavi spreminjali v grozljive sence. Pošasti iz domišljije so se spremenili v njeno nočno moro. Spreminjali so svet njenih blodenj v živo pisan mozaik brezmejne groze.

	Skozi ozko odprtino jasnosti, ki je prinesla sem in tja odsev realnosti, je zaznala zvok in glas, a ni bil dovolj močan ali glasen, da bi še vedela, kdo je in kaj se dogaja. Skoraj jo je že zmanjkalo. Njene zaznave so bile le še bežne. Njen svet se je spremenil v drugačnega. Spremenil se je v svet, kjer je resničnost bila le še stranski produkt, dejavnik, ki ni imel nobene moči več.

	»Klara, kaj je narobe? Kaj je s tabo?«

	Sarah Amande ni več razumsko zaznavala, zato ni niti več odgovarjala. Prihranjen ji je bil pogled na vso paniko, ki je kmalu nastala.

	Amanda je vdrla v sobo in skozi odprta vrata kopalnice zagledala telo, ki je napol zleknjeno ležalo na tleh, delno opirajoč se na straniščni školjki. Zdelo se ji je, da vidi glavo napol viseti v školjki.

	Zaznala je strahoten smrad. Zatisnila si je nosnice in brez razmišljanja stekla proti Sarah. Stresla jo je, toda Sarah se ni odzvala.

	»Larissa!«

	V Amandinem glasu je bilo zaznati paniko, ko se je zavpila na ves glas.

	Zaslišala je korake, ki so se hitro bližali.

	»Kaj se dereš, hudiča! Kaj ti ni jasno, sredi jutra?«

	Toda Larissa ni bila tako hladnokrvna, kot je delovala. V njej je bil strah. Amandin zven jo je prestrašil bolj, kot si je bila pripravljena priznati. Nagonsko je začutila, da se dogaja nekaj resnega. Amanda se ne bi drla tako navsezgodaj, če za to ne bi imela dobrega razloga.

	»O, bog. Kaj se dogaja? Kaj za vraga tako grozljivo smrdi?«

	Larissa je globoko zajela sapo, a je bilo še slabše. V trenutku ji je postalo slabo. Tega ni pričakovala.

	»S Klaro je nekaj narobe. A bi prosim pogledala?« Amanda je nestrpno čakala, da je Larisso minil napad slabosti. Smrad je bil res neznosen.

	»Pa se ga menda ni tako zelo nažrla?« je zastokala Larissa.

	»Ne bi rekla. Tole ne smrdi po alkoholu. Prej po žolču. Kdo ve, koliko časa se ji že obrača želodec.«

	»Pa je ne moreš spraviti k sebi?«

	»Ne odziva se na moja vprašanja. Bojim se, da je nezavestna. Vsaj tako se zdi.«

	»Nujno morava ukrepati.«

	Larissa je prevzela stvari v svoje roke. Zdaj, ko se je navadila na smrad, je bolj pogumno pristopila k kopalnici. Pogled na to, kar je videla, jo je osupnil. Klara je bila negibna, kot bi bila mrtva.

	»Hitro. Ne stoj kot kip! Daj, odpri vodo. Zbuditi jo morava. Na vsak način.«

	Amanda je prikimala.

	»Prav imaš.«

	»Ja, seveda imam prav. Lahko bi se sama domislila tega. Ali pa bi raje videla, da se zaduši z lastnimi izbljuvki?«

	Amanda je trdo stisnila ustnice. Brez besed je pograbil kozarec za zobne ščetke in ga napolnila z mrzlo vodo. Zlila ga je po negibni glavi.

	»Ni dovolj. Daj še.«

	Larissa je nestrpno pogledovala Amando. Ker ji je bila ta napoti, ji je prepustila reševanje njune igralske kolegice.

	Amanda se ni obotavljala. Potegnila je vodo iz kotlička in splaknila glavno umazanijo. Curek vode je kar zlila na Sarahino glavo, ki se je začela nekoliko premikati.

	»Končno!«

	»Prihaja k sebi, toda meni deluje močno bolna. Ne bi raje poklicali zdravnika?« Larissa je boječe pogledovala Sarah, ki je stokala in onemoglo ležala, še vedno v istem položaju kot doslej.

	»Misliš? Je ne bova spravili k sebi? Danes imamo vendar predpremiero. Klara bi hotela biti na njej. Kot glavna igralka bi morala biti.«

	»Veš kaj, draga moja, kot glavna igralka bo zagotovo bolj vesela, da bo živa in ne napol mrtva na neki usrani predpremieri. Raje poskrbiva, da bo za jutrišnjo premiero prišla k sebi. Poklicala bom reševalce. Briga me, kaj meniš ti. Naj oni povejo, kaj je pametno storiti.«

	»Že, toda…«

	»Morda bo dovolj injekcija, pa bo v redu. Bolje že, kot da jo polivava z vodo. Dobro vidiš, da ni nobenega pravega haska od tega. Sploh se dokončno ne zbudi. «

	Larissa je odmajala z glavo in grdo pogledala Amando, ki je zdaj kot kupček nesreče slonela na umivalniku ob odprti pipi in hlastala za zrakom.

	»Počakaj tukaj in pazi nanjo. Takoj se vrnem.«

	Larissa se je pognala iz sobe. Situacija se ji je zdela skrajno resna. Nekaj je narobe s Klaro. Človeku je lahko slabo, a da se zaradi tega ne zaveda, je drugače. K vragu z Amando in njeno čudno logiko. Treba je pomagati in onidve ji zagotovo ne moreta. Zdravniki bodo že vedeli, kaj narediti.

	Menjujete ime Klara in Sarah? Je to pravilno?





XII



	Zastrupljena



	»Kako to mislite, zastrupljena? Se delate norca iz mene? Saj nismo na divjem zahodu. Zastrupljena, hudiča!«

	Oddelčni zdravnik je pogledoval možakarja, ki je divjal pred njim. Skoraj bi se zasmejal. Možak je bil dokaj majhen in smešen v svojem kriljenju z rokama in nestrpni hoji pred njegovo pisalno mizo. Nikakor se ni mogel umiriti. Nekaj časa je divjal in norel, nato le hodil sem in tja ter mrmral sebi v brado. Trenutno je bil v fazi divjanja in ta je trajala že kar nekaj časa. Doktor Smith se ga je že malce naveličal.

	»Veste, kdo je ona, kajne? In gotovo tudi veste, kdo sem jaz. Povem vam, da se ne bo dobro izteklo, če Klara ne bo popolnoma v redu že danes zvečer.«

	Doktor je globoko zavzdihnil. Ni ga zanimalo, kdo je kdo. Kar je bilo zanj pomembno, je bilo zgolj dejstvo, da je bila ženska, ki je ležala v privatni sobi bolnišnice, pacientka in to resna pacientka, ki se je z nečim zastrupila in bila zato v težkem bolezenskem stanju. S čim mu grozi ta možicelj, mu je bilo prekleto vseeno.

	»Ne gre tako enostavno. Bolezen ni stvar, ki jo lahko odpihneš z navadnimi besedami ali željami.«

	Roger se je ustavil in zmedeno pogledal zdravnika. Kaj že mu hoče povedati ta bedak, ki ima medicinsko fakulteto in misli, da je zato požrl znanje vsega sveta? Vse, kar bi moral storiti, je to, da bi moral pozdraviti Klaro, nič drugega. Nobenega nakladanja ne potrebuje, zgolj čarobno zdravilo, ki zagotovo obstaja. Izpiranje želodca in vitamini. Kaj to ne pomaga pri zastrupitvah?

	»Poslušajte, vi ... vi …, ah, pustiva te fraze. Hočem samo to, da spravite mojo Klaro k sebi že nocoj. Predpremiera je danes in jutri še premiera. Ona je glavna igralka mojega filma. Vam je to jasno?« Hotel je dodati besedico kreten, a se je ugriznil v jezik. Navsezadnje je Klarino ozdravljenje le odvisno od tega napihnjenca, zato mora vsaj malo paziti na besede, pa čeprav bi mu jih najraje povedal direktno v obraz. Vse, kar si zasluži. Vse, česar je kriv. Kdo ve, koliko jih je že spravil v grob. Hudiča, saj je še popolnoma mlečen. Zelenec. Niti petindvajset let ne more imeti!

	»Bomo videli, kaj lahko storimo. Na vsak način moram preveriti vzrok zastrupitve. Veste, nezavest ob zastrupitvah ni ravno navadna. Ne moremo je napolniti z zdravili in kar tako izpustiti.«

	»Kaj da ne morete?! Če je nuja, boste že morali, ni res? Igralka je, razumete? Kot da nimate vsak dan dela z zvezdniki. Lahko bi vedeli, da morate ukrepati pod nujno in ne, ko se zazdi vam.«

	Doktor Smith je bil v resnici navajen marsičesa. Tudi zvezdnikov. Ali, bolje rečeno, predvsem njih in njihovih muh. Teh, po pravici povedano, ni bilo malo. Včasih precej več, kot jih je prenesel. Toda tale mali palček, ki se razpoteguje pred njim, je bil eden izmed najbolj nesramnih doslej. Privoščil si je marsikaj in to kljub temu, da ni bil ne slaven, ne znan. Vsaj sam še ni slišal zanj. Roger Gabrieli? Režiser kavbojskih filmov? No ja, preživeta zgodba. Daleč stran od sedanjosti in slave. Toda ženska, ki je bila njegova pacientka, mu je vzbudila pozornost. Ja, ona si je vsekakor zaslužila naziv glavne igralke in to kljub temu, da jo je videl v poraznem stanju. Nezavestno, pobruhano, bledo. Vendar njena lepota ni izginila. Iskrila se je v njenih prečudovitih laseh, ki so ji obkrožali bled obraz. Dolge, črne trepalnice so poudarjale neminljivo lepoto in sijaj, ki ni izginil niti v težki bolezni. Zdravnik Paul Smith je imel čas opaziti vse to, ko je raziskoval njeno stanje. Lepota, ki je pronicala do njega, je bila osupljiva in silovita. Takšne ženske ne srečaš vsak dan. Dejansko je komaj čakal tudi sam, da jo spravi k življenju, da sliši njen glas, morda ujame njen nasmeh.

	Vendar temule palčku ni mislil popuščati. Žal, tole ni film in ne igra. Tale smešen možakar tu se je znašel na njegovih tleh, v njegovi bolnišnici in naj ga vrag, če bo pustil, da takole rohni pred njim.

	»Kot sem že dejal,« je doktor Smith nadaljeval precej bolj umirjeno, kakor pa se je počuti. Ne bo trpel, da nekdo spodkopava njegovo znanje in se znaša nad njim. »Potrebno ni samo pozdraviti pacientke. Praksa je, da se ugotovi tudi vzrok zastrupitve.«

	»Alkohol. Slaba hrana. Preveč divjanja. Vročina. Nevajenost organizma na naš vremenski pas. Kaj to ne zadostuje?«

	Roger se je ustavil sredi koraka in z začudenjem pogledal zdravnika. Kaj hudiča melje ta meter devetdeset visok stvor učenosti?

	»Resno vam govorim. To niso šale. Alkohol ni vzrok zastrupitve., to smo že uspeli dognati. Vročina, pravite? Ta še nikoli ni povzročila tako silovitega bruhanja. Pacientkin organizem je dovolj žilav, da prenese našo 'vročino'. Ni nekaj ekstremnega, veste?«

	Paul se je zadrževal. Možiclju je prekleto vseeno za vzrok. On bi rad le ozdravljeno glavno igralko. Kaj je krivo za zastrupitev, mu očitno ni mar.

	»V redu. Kljub temu ne razumem, zakaj drezate v vse to. Kaj ni hudičevo vseeno, kaj je vzrok? Kaj niste tu, da zdravite in ne da rešujete neke nepomembne podrobnosti, ki nikamor ne vodijo?«

	»Ni vam jasno, dragi režiser.« Paul je zadnjo besedo namenoma poudaril in se nehal truditi s prijaznostjo, ki si jo možakar niti ni zaslužil. »Veste, zastrupitev, povzročena namenoma, je kaznivo dejanje. Tu smo tudi zato, da preprečujemo takšne stvari. Poleg tega bo vaša igralka precej prej zdrava, ko in če bomo odkrili pravi vzrok zastrupitve.«

	Paul je z zanimanjem opazoval, kako je krinka samozavesti nenadoma padla iz malega možakarja. Prebledel je in roke so se vidno tresle. Ko je odprl ustnice, da bi spregovoril, so se te tresle.

	»Kaj tvezite? Kako to mislite? Namenoma zastrupljena? Veste, da to ne more držati! Nihče nima namena škodovati naši Klari.«

	Paul je v hipu pozabil na prejšnje mnenje, ki ga je imel o režiserju. V hipu je po njegovem obnašanju sprevidel, da je možakarju do pacientke veliko več, kot bi se zdelo na prvi pogled. Ni hotel razglabljati, kakšen odnos imata, vendar režiserju niti malo ni bilo vseeno, niti mu ni šlo samo za premiero filma, kakor je še malo prej sklepal. Možak je bil vidno pretresen. Paulu se je zazdelo, da tukaj tiči še nekaj več, vendar ni mogel vedeti, kaj.

	»Vendar se tako zdi. Substanca, ki je zastrupila vašo igralko, je vse kaj drugega kot salmonela, ki tiči v pokvarjeni hrani. Zdi se, kot da gre za neke vrste strup. Mislim da imate srečo. Pacientka je izredno močna in trdoživa. Morda je tudi alkohol ali pa morda še kaj, česa še ne vem, povzročilo, da je strup hitreje prišel iz njenega telesa. Mislim, da je bilo mišljeno, da bo Klara precejšnji del noči prespala in da se bo tako strup dodobra vsidral v njej, preden bo izbruhnil. Očitno temu ni bilo tako in pacienta je z učinkovitim bljuvanjem uspela spraviti iz sebe dovolj, da z njo ni tako hudo, kot bi sicer bilo.«

	Roger je za hip molčal. Po glavi so se mu podile zdravnikove besede. Ni vedel, kako je Klara preživela noč, a bil je hvaležen vsakomur, ki je preprečil še hujšo katastrofo. V resnici je upal, da si je privoščilo močno noč, polno seksa. To ji je nedvomno prišlo prav. Vendar pa Amanda, ki jo je našla, ni omenila nobenega, ki bi bil pri njej. Kakršnakoli že je bila resnica, Roger je vzdignil pogled in se zahvalil. Bogu, moškemu, usodi. Kdorkoli je preprečil katastrofo. Ponovno. Ni bilo prvič, da se je dogajalo. Se zgodba ponavlja? Se nekdo ponovno maščuje Klari?

	Rogerja je preplavil spomin na še en takšen prizor, ki mu je bil priča na snemanju, ko je Johan streljal vanjo, a je ni zadel. Morda, ker je ni hotel? Vendar so se Johana uspeli rešiti. On že ni vzrok njene zastrupitve, ali pač?

	»Ne morem verjeti, da se kaj takega dogaja. Ne morem.«

	Paul je zdaj prijazno pogledoval možakarja, ki je skrušeno stal pred njim. Zasmilil se mu je. Ljubezen in zaskrbljenost sta vili iz njega. Paul ni vedel, zakaj se mu je zdel možak še bolj obremenjen z domnevo, da bi zastrupitev lahko bila namerna in načrtna, vendar o tem ni imel več časa študirati. Pot ga je vlekla k pacientki. Zdaj, po tem pogovoru, je bil tudi sam odločen, da jo čim prej spravi k sebi. Ne toliko zaradi režiserja kot zaradi nje. Tudi on je vedel, kaj za igralca pomeni premiera. Vrhunec, ki ga ne sme zamuditi.

	Če je kdo hotel namerno škodovati njegovi lepi pacientki, morda tudi z namenom, da prepreči njen nastop, se prekleto moti. Sam bo poskrbel, da se jo bo zanesljivo udeležila. Morda predpremiere še ne, toda na premieri bo ponosno stala. Verjetno bo potrebnih nekaj infuzij več, toda če bo to delovalo, bo to naredil. Počivala bo lahko tudi kasneje, sam jo bo prisilil v to, če bo potrebno.





XIII



	Strah



	Roger je zavil proti kavnemu avtomatu. Moral si je privoščiti vročo, aromatično tekočino, čeprav mu bo najbrž prej škodila kot koristila. Roke so se mu že tako dovolj tresle, močan srčni utrip mu je skoraj raznesel prsni koš.

	Zastrupljena?

	»Moj bog,« je pomislil, »to so preklemansko resne obtožbe!«

	Zaželel si je, da bi malo bolje opazoval dogajanje včerajšnje kavbojske zabave. Trudil se je in napenjal možgane, da bi ugotovil, s kom neki se je Klara družila več kot običajno. V spominu je izbrskal kar nekaj ljudi, a niti eden se mu ni zdel niti malo sumljiv. Zakaj le? Vsi so bili praktično ljudje, njegovi prijatelji, ki jih je poznal že vrsto let. Odkar je snemal te filme, se je družil v tovrstni družbi in ni mu bila neznana.

	Ko bi le zaznal karkoli sumljivega! Ko bi le lahko preprečil to oslarijo, ki se je pripetila Klari! Ko bi le vedel, s kom jo je odneslo domov. Je bil neznanec tisti, ki ji je želel škodovati? Toda, zakaj? Je delal po naročilu? Čigavem?

	Roger ni dvomil, da bo s Klaro vse redu. Doktor Smith mu je zagotovil, da jo bo Klara odnesla brez vseh posledic. Sicer se še trudijo, da bi jo spravili k zavesti, vendar jim bo to zelo v kratkem uspelo. Zdravnik ni v to niti malo podvomil in sam ni imel vzroka, da temu ne bi verjel.

	Vseeno pa ga je bilo strah. Slučajev, ki so spremljali Klaro, je bilo vendarle preveč. Niti najmanjše ideje ni imel, zakaj jo venomer spremljajo nesrečni pripetljaji. Koliko sovražnikov ima? In kakšne? Zakaj zdaj? Tisti, ki ji je želel škodovati, je nekje daleč proč. Za tistega tepca velja celo, da je mrtev. Le on in Klara vesta, da to nikakor ne drži, a on ve tudi to, da Johan nima namena, da bi škodoval Klari. Kdo torej stoji za tem?

	Roger je prikorakal do avtomata. V žepih je pobrskal za drobižem in zamišljeno poslušal kovance, ki jih je vtaknil v režo, da so zaropotali skozi napravo. Črna tekočina je tekla v skodelico, njegovi možgani so mleli naprej.

	Morda pa gre zgolj za slučaj? Zdravnik se lahko moti, mogoče je le kriva pokvarjena hrana ali kaj podobnega. Morda je res popila več alkohola, kot ga prenese. Kaj pa ta mladi zdravnik ve? Toliko že ne, da bi takole natolceval o zastrupitvi. Kot da se to dogaja vsak dan in kar tako po vsem svetu. Saj ne živijo med ljudožerci, no. Tudi strup ne leži kar po cestah, kajne?

	Roger je potegnil skodelico iz avtomata. Vedel je, da ga kava nikakor ne bo pomirila. Morda cigareta. Tem se pač ne more odreči. Vse življenje že vleče to nesnago in nikakor ne more nehati. Kaj, ko mu je pa to uteha v živčnih trenutkih snemanja! Kako ne bi povlekel dima globoko vase, ko čaka, ali bodo igralci pravilno izpeljali prizor ali pa ga bodo morali že stotič ponavljati?

	Odpravil se je proti dvigalu. Mora ven in pokaditi cigareto ali dve. Popiti kavo in si pomiriti živce. Nato gre nazaj pogledat, kako je s Klaro.

	V glavi je imel zmedo. Ni vedel, kaj je res in kaj ne. Razen enega. Klara ne sme izvedeti, da je bila ponovno morebitna žrtev nekih spletk in da je morda šlo za ponoven napad nanjo. Ne, to ji bo prihranil. Zdravniku je že prepovedal, da ji govori v tej smeri, povedati mora še vsem ostalim. Če bo kdo odprl gobec in kaj izčvekal, ga bo zadavil z lastnimi rokami! Tole premiero morajo izpeljati. Zanj in za Klaro. Čuval jo je doslej, kot bi bila zaklad in to namerava tudi še vnaprej. Dokler bo pod njegovim vplivom in vodstvom, se ji ne bo potrebno bati. Poskrbel bo za to, prekleto da bo!

	Ko se je vrnil, je bil nekoliko manj živčen, a še vedno ne čisto pomirjen. Pred vrati bolniške sobe je postal in globoko vdihnil. Šele nato je vstopil.

	Z neznanskim veseljem, ki mu je napolnilo telo, kot bi se znašel na vrtiljaku sreče, je ugotovil, da je Klara prišla k sebi. Napol ležala je na blazini njene bolniške postelje. Videti je bila izmozgana, a na njene oči se je splazil nasmeh, ko ga je zagledala med vrati.

	V sobi je bil doktor Smith. Prisotna je bila tudi Amanda, ki je sedela na stolu zraven postelje in držala Klaro za roko.

	Videti je v redu. Vse bo še dobro, je spreletelo Rogerja in obraz se mu je razlezel v režanje. Pristopil je k postelji in se zastrmel v Klaro.

	»Videti si kot nekdo, ki je bil na zabavi in stradal dobrot,« je naposled rekel. V njegovem glasu je bilo slišati ganjenost in tudi počutil se je tako.

	Klara se mu je slabotno nasmehnila.

	»Ne more še govoriti. Ni dolgo, kar se je prebudila. Malo je še v šoku,« doktor Smith je s tihim glasom pojasnil situacijo.

	Čeprav je Roger pri sebi napol pričakoval, da bo Klara že skoraj zdrava v trenutku, ko bo prišla k sebi, ni bil razočaran. Prvič, odkar se je zjutraj znašel v tej čudni situaciji, je začutil gotovost v zdravniško usposobljenost. Rešili so Klaro najhujšega in verjetnost, da bo prisotna na premieri se je iz trenutka v trenutek večala kljub temu, da je Klara izgledala še precej bolna in slaba.

	»Hja, očitno ti bom moral priskrbeti osebnega kuharja.« Roger je ponovno pogledal proti Klari in se šalil. Hotel jo je utrditi v prepričanju, da se je zastrupila s hrano in da vsa stvar ni tako zelo resna, kot je v resnici.

	»Sicer pa si videti fantastično. Kot Trnuljčica.«

	»Ja, in Roger je princ, ki te je poljubil.« Amanda je odprla usta in se pridružila Rogerjevemu humorju. Tudi Amandi se je na lice vrnila barva, ko je videla, da bo s Klaro vse v redu. Še uro nazaj je situacija izgledala katastrofalno, zdaj pa se je očitno vse obračalo na bolje. Medtem, ko je Larissa kmalu zatem, ko sta se skupaj z nezavestno Klaro v rešilcu pripeljali v bolnišnico, odšla nazaj, je sama vztrajala in se želela na lastne oči prepričati, da ne gre za nič resnejšega.

	»No, očitno sem tule že malce odveč,« doktor Smith je na kratko pogledal Klaro, se ji nasmehnil in se nato obrnil k obiskovalcema: »Samo še deset minut vama dovolim. Pacientka potrebuje počitek.« Obrnil se je in se namenil iz sobe.

	»Počakajte doktor, z vami pojdem.« Roger je moral zdravnika še marsikaj vprašati. K Klari se bo vrnil pozneje ta dan, ne bo mu ušla iz sobe. Doktor pa … kdo ve, kdaj ga bo spet našel.

	»Princeska, spravi se k sebi. Ljudje čakajo na naš uspeh. Ja?«

	Klara je razumela Rogerjeve besede. Bledo se je nasmehnila iz blazine in rahlo prikimala.

	On ji je pokimal nazaj.

	»Se vidimo, dekleti.«

	Obrnil se je in odšel za zdravnikom. Umaknila sta se na hodnik.

	»Mislite, khm …« Roger je mencal. Videl je Klaro. Vedel je, da je slabotna, vendar pa je moral storiti vse, da bi Klaro zagotovo spravil nazaj na sceno.

	»Torej, kako kaže? Bi morda bila lahko že nocoj na predpremieri? Zelo bi pomagalo, veste.«

	Doktor Smith se je nasmehnil sam pri sebi. Možicelj, ki je še malo poprej besnel v njegovi pisarni, je zdaj kot polit kužek stal pred njim in od njega zahteval nemogoče.

	»Ste jo videli? Se vam zdi dovolj močna za smehljanje, za zabavo? Ste videli, da še spregovoriti ne more?«

	Roger je sklonil glavo. Vedel je, da zahteva ogromno, morda celo preveč. Verjetno tudi za Klaro to ne bi bilo dobro, a vendarle.

	»Morda obstaja način. Obljubim vam, da če spelje tole predpremiero in nato jutrišnjo premiero, da bo lahko počivala ves teden. Zagotovo.«

	»Ja, ja. In film bo uspel, novinarjev ne bo nikjer, obveznosti do njih tudi ne. Agenti se ne bodo vrteli okoli nje in sponzorji jo bodo pustili čisto na miru. Veste, malo predolgo sem že v tej bolnišnici, da ne bi poznal zvezdniških navad.«

	»Ne morem vas prepričati. Lahko vam samo obljubim, da bom resnično zelo pazil nanjo. Ne bom dovolil, da bi se obremenjevala bolj kot bo najbolj nujno potrebno.«

	Paul je Rogerja namerno pustil, da se cmari. Ja, naredil bo vse, kar je v njegovi moči. Ne le zaradi tega, ker je zdravnik in je dolžan pomagati pacientki. Bil je še eden vzrok. Oseben vzrok. Bila mu je všeč, zelo všeč in zaradi tega bo naredil vse in še več.

	»Bom videl, kaj lahko storim.« je naposled odgovoril doktor Smith je po dolgem premolku, v katerem se je Roger vidno potil.

	»Zelo vam bom hvaležen.«

	»Vendar vam za nocoj skoraj ne morem obljubiti, da bo pacientka na nogah. Je le v malce preveč hudem stanju. Ne bi bilo dobro tvegati.«

	Nemogoče stvari včasih le ostanejo nemogoče. Niti Paul Smith s svojimi vsemogočnimi pripomočki ni mogel tvegati. Že zaradi Klare ne.

	Roger je globoko razmišljal.

	»V bistvu … Prav. Naredil bom dobro marketinško potezo. V primeru, da res ne bo šlo, seveda. Poskrbel bom, da bo jutrišnja premiera še toliko bolj v pričakovanju.«

	»Da. Naredite to. Vsekakor. Vse je bolje, kot tvegati.«

	»Torej prav. Če mi lahko obljubite, da bo Klara vsaj do jutri popoldne v redu, bom to storil.«

	»Ne zagotavljam, vendar vam obljubim, da bom storil vse, kar le lahko. Zdaj pa mi oprostite prosim. Ogromno dela imam. Oglasite se popoldan, pa bova videla, kako gre vaši zvezdi.«

	Paul se z režiserjem ni imel več kaj pogovarjati. Čas bo pokazal svoje in čudežev ne moreta narediti, ne on s svojimi medicinskimi pripomočki in ne Roger s svojimi molitvicami, ki jih nosi v glavi.

	»V redu, doktor. Velja. Oglasil se bom.«

	»Prav.« Paul je pokimal in že hotel oditi, vendar ga je Roger v zadnjem trenutku ujel za zdravniško haljo.

	»Toda, če bo kaj … se zgodilo. No, saj se ne bo, a vendarle … Saj boste pazili nanjo, kajne? Saj bo vse v redu?«

	Paul je presenečeno zrl v zaskrbljeni obraz pred seboj. Možakarja je očitno skrbelo precej bolj, kot je mislil. Čeprav mu je bila skrb vseskozi napisana na licu, v kretnjah, obnašanju in čudnem razpoloženju, je bil zaskrbljeno precej bolj.

	 »Zakaj le,« je spreletelo mladega, čednega zdravnika. »Kaj se plete po režiserjevi glavi in kaj v igralkinem življenju?«

	Paul je odkimal z glavo in nato hitro prikimal, da ne bi bilo videti, da se z režiserjem ne strinja.

	»Seveda bomo poskrbeli, da bo vse v redu. V naši bolnišnici je v najboljših rokah, to nam lahko verjamete.«

	»Ja.« Režiserjev izdih je bil globok. Slišalo se je, kot bi se mu ogromno breme vendarle skotalilo z ramen.

	»Torej, se oglasim enkrat popoldan.«

	»Seveda. Samo poiščite me. Ves dan bom tukaj.«

	Paul je še zadnjič kratko pokimal in odhitel naprej po dolgem, pastelno zelenem hodniku. Roger je še kratko strmel za njegovo odhajajočo postavo in se šele nato obrnil proti dvigalom, ki so vodila ven iz visokih nadstropij bolnišnice, na prosto, daleč stran od vseh bojazni. Tako naj bi vsaj bilo. Resnica je bila popolnoma drugačna. Strahovi, skrbi, bolečina in žalost sta v odhajajočih ljudeh ostajala in vztrajala dokler se bližnji niso pozdravili.

	Roger ni dvomil, da bo skrbel za Klaro in da ne bo miren, dokler je ne bo videl spet v hotelu, daleč stran od te stavbe, v katero nikakor ne sodi. Ne ona, tako polna življenja, tako zelo drugačna od spomladanskega snemanja. Všeč mu je bila takšna, resnično všeč. Za hip se je poigraval z mislimi, kaj neki je povzročilo tako drastično spremembo pri njej, da se je iz nekoliko sramežljivega dekleta, ki se je držalo samo zase, spremenilo v precej bolj samozavestno lepotico. Lepo, a čudovito iskreno in nepokvarjeno. Popolnoma drugačno od mnogih deklet, ki v tem mestu iščejo igralsko srečo z vsemi možnimi sredstvi.

	Roger se je zarežal. Ogromno zgodb je poznal. Veliko jih je imel tudi sam na vesti. Tokrat ni šlo za igrico moči. Redkokdaj se je zgodilo, da bi ne izkoristil vsega, kar se mu je ponujalo. Zgodba tokrat je bila precej drugačna in Klara se je zdela kot tip, ki teh zakulisnih igric sploh ne pozna in najverjetneje jih resnično ne. Bila je neverjetno drugačna. Cenil jo je, kar se je zgodilo le malokdaj.

	Roger je bil globoko zatopljen v svoje misli in spomine. Nezavedno je pritisnil gumb dvigala in se smehljal, ko je čakal nanj. Še vedel ni, kdaj se je dvigalo ustavilo in ga spustilo v svoja velika usta. Vstopil je, še vedno smehljajoč. Premleval je mnogo zgodbic, ki so se vse v enem trenutku zvrstile v njegovi glavi.

	Dvigalo je počasi peljalo svojo pot proti pritličju. Ne da bi se ustavilo, je svojo pot opravilo vse do dna.

	Roger je izstopil in se končno zavedel, da je prispel do izhoda. Vdihnil je zrak, ki se je širil iz avle, v kateri so se nihajna vrata brez prestanka odpirala in zapirala.

	Odpravil se je proti njim. Premišljal je, koliko dela ga še čaka ta dan. Da bo predpremiera stekla tako, kot je bilo potrebno, je skrbela vojska ljudi, a moral jih je kontrolirati. Ni želel neprijetnih presenečenj. Četudi ne bo poleg Klare, bo vse moralo potekati izvrstno. Novinarji so kot mrhovinarji. Prežijo na napake in tokrat jim ne bo dovolil, da ga požrejo kot orli svoj plen. Ne, tokrat bo on zmagovalec. V kosteh je čutil, da bo tokrat vse drugače.

	Izstopil je iz bolnišnice. Končno je do njega prišel prijeten zrak, ki je dišal po slanem. Vzdihnil je, kolikor globoko je mogel in izdihnil postani bolnišnični zrak.

	Nato se je namenil proti taksiju. Vendar do njega še dolgo ni prišel. Srečanje, ki ga je doživel v naslednjem trenutku mu je življenje obrnilo na glavo, a v tistem hipu se tega še ni zavedel. Takrat je le stal in vedel, da to, kar gleda, nikakor ne more biti resnično.

	Ne, to ni res.

	To se ne dogaja.

	Ne njemu!

	Kako hudiča je to mogoče?

	Toda postava, ki jo je zagledal, tako zelo podobna neki drugi, se je mu je približevala. Ni se mogel več ganiti. Le stal je in strmel. Njegova usta so se samodejno odpirala in zapirala. Hlastal je za zrakom, toda nenadoma niti tega ni bilo več.





XIV



	Sanje ali resnica



	»Moj bog, kako si nas prestrašila. Pojma nimaš, kako me je pretreslo tole.«

	Amanda je sedela pri Klarini postelji. Njen izraz na obrazu je bil zgrožen in pretresen. Ni se zavedla, da je to zadnje, kar bi Sarah potrebovala.

	Sarah resnično ni bilo prijetno pri srcu. Gledala je v Amandine prestrašene oči, vendar je bila preveč izmučena, da bi se ukvarjala z nepotrebnimi vprašanji. Do Amande je čutila nekakšno nelagodnost, ki se je ni mogla otresti. Njena lepota se je zdela nenaravna. Bila je preveč božanska, da bi lahko bila stvarna. Nekaj na njej ji nikakor ni odgovarjalo. V nasprotju z Larisso, pri kateri si takoj dobil občutek razposajene pristnosti in naravnosti, je Amanda bila umetna. Njeni nasmehi skoraj nikoli niso segli do oči. Od nje je vel hlad, ki se ga je sicer trudila zakriti, a Sarah ga je vsakokrat znova začutila in se stresla.

	Le zakaj se tako trudi okoli nje? Zakaj je tu ona in ne Larissa? Tega nikoli ne bi pričakovala od nje. Amanda je tip, ki zbeži daleč stran od bolnišnic, ne pa da sedi poleg nje in jo še celo drži za roko, za katero je Sarah vedela, da je ledeno mrzla. Tudi počutila se je tako. Mrzlo in ogabno bedno. V glavi se ji je še vedno vrtelo. Na srečo je slabost le nekoliko popustila.

	V roko je imela napeljano cevko, infuzijska tekočina je nenehno dotekala v njene žile in ji počasi vračala moč. Spregovoriti še vedno ni mogla. Nekajkrat je odprla usta, a je iz njih prišlo le nerazumljivo grgranje. Nehala se je truditi in pozornost ponovno posvetila Amandi. Tokrat je iz svoje glave umaknila vsa vprašanja in ves odpor.

	»Samo, da si se zbudila. Res te je bilo grozno videti, veš. Ampak, ne skrbi, okrevala boš hitreje, kot si bom jaz oblekla obleko za premiero.«

	Sarah se je zdrznila. Je Amanda tako naivna ali tako zelo pametna? Poudarja njene slabosti, kot bi jo hotela z vsako besedo posebej raniti naravnost tja, kjer najbolj boli. Ker ve, da se ne more braniti, lahko govori prav vse, kar ji pade na pamet. Morda računa tudi na to, da Sarah še ni tako zelo pri sebi in da se morda tudi kasneje ne bo branila.

	»Roger se bo dogovoril z zdravnikom, da te bodo spravili k sebi. Videla boš, na premieri boš blestela. Film je fantastičen in ti boš dobila ogromno ponudb.«

	Sarah je prosto roko stisnila v pest. Tudi njena druga roka, katero je še vedno trdno držala Amanda, je trznila, čeprav tega ni hotela.

	Kdo je v resnici Amanda? V svetu filma vlada takšno prerivanje za vloge, konkurenca je tako huda, da je nevoščljivost tu neprekosljiva. Sarah je vedela, da so to le cenene besede,in največkrat pocukrane in izumetničene. V resnici ti nihče ni privoščil dobrih vlog. Če komu, jih privoščili samo sebi. Zakaj Amanda po eni strani poudarja vse slabo, po drugi strani pa ji vliva pogum in upanje? Kaj je narobe s to tako lepo žensko, da ti vzame dih, a z dušo, katere namena ne prepozna? Sarah se je počutila, kot bi imela opravka ali z bebavo osebo, ali z izredno premeteno osebo, ki ima vse niti v svojih rokah in jih vodi tja, kamor sama želi.

	Počutila se je mnogo bolje, ko je v sobo stopila medicinska sestra. Iz njej neznanega razloga jo je postalo skoraj malce strah ob misli, da je sama v sobi z Amando, kateri ne more najbolj zaupati, čeprav za to ni imela prav nobenega razložljivega razloga.

	»Odpraviti se boste morali. Pacientka potrebuje veliko počitka.«

	Amanda je ob sestrinih besedah takoj spustila Sarah oziroma njeno roko. Sarah se je nehote sprostila. Prej popolnoma zakrčena, se je zdaj oddahnila, ne da bi vedela zakaj. Amandi bi morala biti hvaležna, da se je potrudila toliko, da jo je spremljala na poti v bolnišnico in nato sedela pri njej, da se ne bi počutila tako obupno osamljeno. A dosegla je točno nasprotno. Sarah je želela družbo, a ne Amandine. Želela je besede, ki bi jo opogumile in ne samo spominjale na neprijetno situacijo, v kateri se je znašla, ker … Točno tako, zakaj? Vprašanje je vrtalo v njeni glavi, a zaenkrat ostalo brez odgovora. Ko bo lahko, bo prisilila zdravnika, da ji pove, kako je lahko prišlo do tako obupne slabosti. Samo še malce mora potrpeti, zdravnik se bo gotovo kmalu oglasil.

	Amanda je počasi vstala.

	»Prav, odšla bom. Poskušala se bom vrniti kasneje in verjetno Larissa ravno tako. Morda pa boš že danes čisto v redu in se nam pridružila?«

	Sarah je ujela Amandin vprašujoči pogled, ki ga je namenila sestri. Videla je, da se sestra trudi ostati brezizrazna, a za hip se ji je zazdelo, da je v njenih kretnjah ujela gib, ki je to zanikal. Sarah se temu niti ni čudila. Počutila se je neverjetno slabotno. V življenju še ni bila tako bolna. Roger bo najverjetneje ta večer ostal brez glavne igralke.

	Nasmehnila sama pri sebi. Predstavljala si je Rogerjev skesani obraz, ki občinstvu pripoveduje zgodbico o njeni nenadni odsotnosti. Ni dvomila, da bo vso stvar napletel tako, da bo njemu v prid. Takšen je pač bil. Vedno je znal izkoristiti situacije in če bi bili njegovi filmi vsaj malo bolj gledani ali drugačnega žanra, bi bil nadvse uspešen. Žal je njegova kariera nihala v negativno stran že skoraj od samega začetka. Nikoli ni bil čisto na vrhu, a to še ne pomeni, da se to nekoč ne bo spremenilo. Morda že s tem filmom?

	Sarah je ponovno prežel optimizem. Film je dober in zasluži si pozornost. Ni le solzav vestern kot milijon drugih. Toda ona o kakovosti filmov na žalost ne odloča. Niti kritika sama tukaj nima popolnega vpliva. Že mnogokrat so popljuvali kakšen film do nezavesti, pa se je med gledalci prijel in dosegel neverjetno gledanost. Resnično, pravila ni. Če si je nekdo predstavljal, da bo film dosegel nesluten uspeh, ker v njem igrajo sami vrhunski igralci, se je lahko popolnoma zmotil. Ljudje so znali oceniti filme drugače kot kdorkoli. Ugotoviti trenutno veljaven trend je bilo praktično nemogoče.

	»Saj vem, da me ne moreš pozdraviti. Ne trudi se vendar.«

	Sarah se je očitno tako zamislila, da je Amanda njen odziv vzela kot trud, da bi se poslovila od nje. Še dobro, da ji tega ni treba razlagati, je pomislila Sarah nejevoljno.

	Še bolj se je namrščila, ko je Amanda sklonila svoj obraz k njenemu in pritisnila poljub na lica. Sarah je zajel oblak parfuma, ki ga prej ni bilo zaslediti. Trepnila je z očmi in upala, da je Amanda to vzela kot pozdravček, čeprav to niti ni bil.

	»Drži se.«

	»Prosim, pojdite. Čas je.«

	Sestra je nejevoljno nergala nad Amando, ki se nikakor ni mogla dokončno posloviti. Tudi Sarah je želela mir in tišino. Čutila je, kako jo je ponovno prežela utrujenost in kako ji oči vleče skupaj.

	Ni videla Amandinega odhoda, niti ni vedela, kdaj je odšla sestra. Utonila je v okrepčilen spanec, a brez vsakršnih sanj.

	Ko se je nekaj slabih ur kasneje zbudila, se je počutila mnogo bolj krepko.

	V sobo je pronicalo opoldansko sonce in jo napolnilo s svetlobo. Sarah je nenadoma opazila, da je njena soba polna raznovrstnih rož. Dišalo je kot v cvetličarni in skoraj ni bilo prostega kotička več.

	Nasmehnila se je. ZDAJ je vedela, kako se počutijo zvezdniki! Vendar si nikoli ni mislila, da bo kaj takšnega tudi sama v resnici doživela. Koliko prijateljev je vendarle imela! V tem trenutku ji niti najmanj ni bilo važno, ali so pravi ali ne. Očitno jih je ogromno, ki jih skrbi zanjo. Vsi soigralci, režiser, producent, ljudje, ki jih je že spoznala na zabavah …

	»Smehljate se. Vidim, da je z vami že mnogo bolje.«

	Sarah ni niti opazila, kdaj je v ogromno sobo, ki jo je imela samo zase, vstopil njen zdravnik. Njami!

	Hitro si je pomela oči. Medlo se je spominjala njegove postave, ki je ta dan že bila nekje ob njej. Toda takrat je bil v meglici, ki ni bila razločna. Zdaj pa, mmm, neverjetno! Kot bi se zadnje dva dni okoli nje sukali sami lepotci! Zdravnik, ki je stal poleg njene postelje, je bil več kot mamljive postave. Prekrasne rjave oči, katere so poudarjale goste trepalnice in obrvi. Očarljiv nasmešek. Vitka in gibčna postava, ki se jo je dalo slutiti pod belo haljo. Gosti rjavi lasje, skozi katere si je zdaj segel z močno roko.

	Zdrznila se je. Skozi njeno glavo je v hipu šinilo nešteto porednih misli. Če je to cena ali namen, da je takole zbolela, potem naj bo. Greh bi bil, ne okušati tega lepotca!

	Toda Sarah se je zavedla, da leži v postelji, oblečena v neko čudno bolnišnično pižamo, in da na obrazu nima čisto nobenega make upa. Verjetno so njene oči povešene in obkrožene s temnimi podočnjaki. Njena usta morajo biti prekleto suha in hrapava, vsaj tako je čutila, ko si jih je na hitro obliznila. Izgledati mora grozljivo, a si drzne v trenutku, ko zagleda dobro rit, sanjariti o … hm … seksu?

	Ja, ko je po dolgem času okusila ponovno slast ljubljenja, je očitno prebudila svoje poželenje in svoje telo. Kot bi hotela nadoknaditi leta samote in nepotešenosti!

	»A to še ni vzrok, da boš pojedla tegale cukrčka tule,« se je opomnila Sarah in se prisilila, da je gledala kar se je le dalo, neobčutljivo.

	Morda bi se počutila bolje, ko bi lahko brala Paulove misli, a jih žal ni mogla. A tudi on v njenem obrazu ni videl bledice. Videl je presunljivo lepoto. In videl je obrise prsi, ko se je napela, da bi se dvignila na postelji.

	»Khmmm …« Iz Sarahinih ust je končno prišel glas, kar jo je neskončno razveselilo.

	»No, vidite. Še malo, pa nas boste lahko zapustili. Ne še danes seveda, jutri pa prav gotovo. Oboževalci očitno čakajo na vas.«

	Paul se je rahlo nasmehnil. Pozabiti je moral na moškega v sebi in ostati zdravnik. Kaj takšnega se mu je zgodilo le redko. Če prav pomisli, le enkrat ali dvakrat je obstal ob kakšni pacientki. Bolni ljudje pač ne delujejo ravno najbolje in niti zvezdnice niso nobena izjema. Videl je že mnogo najbolj gledanih igralk, ki so izgledale nadvse nebogljeno, ko so bile bolne in niti najmanj ne tako lepe, kot jih lahko vidimo na velikem platnu. So pa izjeme. Tole dekle pred njim je bila še kako velika izjema! Lepotica, na katero niti bolezen ni mogla vplivati dovolj, da bi jo skazila.

	»Počakajte. Malo čaja boste morali popiti, da boste lažje govorili.« Paul je opazil njen napor, ko se je trudila, da bi spregovorila. Njene ustnice so bile hrapave in ko si jih je rahlo obliznila, ga je spreletel vroč ogenj, ki je podivjal v njegovi notranjosti.

	Sarah je bila res žejna. Hlastno je prijela kozarec, ki ji ga je ponudil zdravnik. A skoraj takoj ji je postalo žal za kretnjo. Ko se je njegova roka za hip dotaknila njene, je pozabila na vso slabost, bolečino in utrujenost. Prežela jo je vročina. Čutila je rdečico na svojem licu, a zdravnik se je delal, da je ne opazi. Tako se je je vsaj zdelo. Če bi opazovala drug drugega, bi lahko ugotovila, da koprnita v hrepenenju. Oba.

	»Hvala,« je šepetaje zamrmrala.

	»Veliko morate piti,« je nadaljeval, kot bi hotel pozabiti na ogenj v svojem telesu. Vročica, ki ga je presenetila. Ta ženska je imela nanj in na njegovo telo neverjeten vpliv.

	»Ogromno tekočine ste izgubili. Z infuzijo se sicer trudimo nadomestiti, vendar nam boste zelo pomagali, če boste tudi sami veliko pili.«

	Glas se mu je tresel, a ni bilo videti, da bi pacientka to sploh opazila.

	»Bom.« Sarah je pokimala kot najbolj pridno dete na svetu. Njemu bi obljubila marsikaj, ne le pitje čajčkov. Še dobro, da ne more brati njenih porednih misli.

	»Dobro. Potem sva zmenjena. Vi pijte, jaz pa vas pridem pogledat vsake toliko časa. Če boste kaj potrebovali, samo pozvonite in sestra bo takoj tukaj.«

	»Hvala.«

	»Zdaj pa si poskusite ujeti še nekaj spanja. Potrebujete ga in zdaj boste imeli še nekaj časa mir, preden se vsujejo obiskovalci. Vaš režiser se je že napovedal. Veliko drugih ne bomo spustili k vam. Saj razumete kajne, da vas ne smejo utrujati?«

	Sarah je samo pokimala. Bilo je dovolj. Zdravnik je razumel, kratko pokimal tudi sam in se obrnil.

	Sarah je poželjivo gledala v njegovo zadnjico, ki se je počasi odmigala iz bolniške sobe.

	Zelo dobro! Nadvse okusno!

	»Res sem nenormalna,« je pomislila, ko so se vrata tiho zaprla za njim.

	Svojo glavo je ponovno naslonila na blazino. Ni mogla dovolj udobno ležati zaradi infuzije, ki je tekla v njeno žilo, a vendarle je našla položaj, v katerem se je lahko malce sprostila.

	Zaprla je oči in njene misli so preplavile sanjarije. Prepustila se jim je. Zakaj ne? Tako je precej pozabila na stanje, v katerem je bila. Ni vedela, kdo je izumil rek, da ljubezen pozdravi vsako bolezen, a v njenem položaju je to kar držalo. Počutila se je skoraj dobro. Še bolje se je, ko se je v njej obudil spomin na dotik roke, ko jo je prijel maloprej.

	Ne da bi vedela kdaj, je je ponovno zmanjkalo. Tokrat so se pojavile sanje, ki so bile več ali manj zelo prijetne in zelo erotične. Zdravnik je odigral glavno vlogo v njenih sanjah in Sarah je bila vesela, da je bilo tako. Če ne zaradi drugega, so ji te sanje pomagale, da se je spoprijela s sanjami, ki so prišle zatem.

	Te niso bile prijetne. Še huje je bilo. Sarah sploh ni imela občutka, da bi šlo za sanje. Skoraj prepričana je bila, da je bila že budna, ko so se počasi odprla vrata njene sobe. Obraz, ki ga je videla. Obraz, ki se je pokazal, ko je postava vstopila v njeno sobo …

	Bilo je prekruto, da bi lahko bilo resnično. Še več, bilo je NEMOGOČE, da bi lahko bilo res.

	Zato je Sarah domnevala, da je šlo le za sanje. Grde, grde sanje.





XV



	Nepredvidljiva usoda





	INTERNETNE NOVICE LAX Cinema Unt.



	27. oktober, Los Angeles



	Zadnja novica iz filmskega sveta



	Predpremiera filma, ki bo danes potekala kot generalka filma Zahajajoče rdeče filma, bo brez glavne igralke!

	Po domnevni hujši zastrupitvi s hrano je na okrevanju v bolnišnici. Zaradi zdravstvenih razlogov se ne more udeležiti predpremiere.

	Režiser filma Roger Martin zagotavlja, da bo glavna igralka Klara Reya na premieri zagotovo udeležena. Prav tako smo slišali novice, da naj bi šlo za film, ki bo tokrat režiserju le prinesel slavo. Po Hollywoodu se že govori, da gre tokrat za nekaj posebnega.

	Pustili se bomo presenetiti!

	Več o dogodkih in samemu filmu v jutrišnjih novicah.





	Roger je v taksiju, na poti v bolnišnico, preverjal novice na svojem najnovejšem dlančniku. Ne bi mu jih bilo potrebno. O vseh najnovejših čenčah ga je sprotno obveščala njegova zvesta asistentka Maria. Tokrat ji ni hotel verjeti na besedo. Želel se je prepričati sam.

	Roke so mu drhtele, ko je le uspel najti stran z novicami.

	Nič.

	Nič.

	Nič.

	Kratka notička.

	Točno tako, kot mu je rekla Maria!

	»Prasci! Prekleti prasci! Vsem skupaj jim bo zavil vratove, vsem po vrsti!« je preklinjal in besnel, ne ozirajoč se za poglede, ki mu jih je namenjal taksist.

	»Kaj buljiš, kaj? Brigaj se zase in pripelji me že pred to prekleto bolnišnico!«

	Taksist ni izzival. Odmahnil je z roko, kot bi hotel povedati, da je takšnih divjakov v tem zmedenem mestu vajen, saj so bili prizori besnenja mnogo pogostejši kot drugje po svetu. Los Angeles je pač mesto izgubljenih duš, ki iščejo slavo in srečo. Videl je že marsikaj, le da se tega nekako ni mogel navaditi. Besnenje potnikov ali še celo kaj več bi takoj izbrisal iz repertoarja službenih dolžnosti, a jih žal ni mogel.

	»Ja, ti kar vozi.«

	Potnik se je le nekoliko umiril. Voznik taksija je ponovno s kotičkom oči pogledal proti zadnjemu sedežu. Mali možicelj ni več rohnel, temveč se je pogreznil vase. Deloval je obupano.

	Taksist se niti najmanj ni motil v lastni oceni. Roger je bil obupan. Čeprav je bil v svoji karieri, vedno bolj nizki kot visoki, navajen marsičesa, je tokrat le pričakoval nekaj … več. Ni vedel zakaj, a vseskozi je imel dober občutek. A ni pomagalo. V tem zakletem mestu ni imel dovolj moči, da bi novinarje spravil na njegovo sled. Ni jih brigalo, kako je snemal film ali kakšen bo. Malo mar jim je bilo za igralce, čeprav so bili nekateri tudi znani. Mrhovinarji so se brigali za njegov film točno toliko, kot se pač morali, da so napisali kratko novico in nič več.

	Zavzdihnil je. Nič ni mogel storiti. Nič ni bilo, kar bi novinarje pritegnilo. Noben škandal jim ni bil zanimiv. Ne to da je glavni igralec 'mrtev', ne to da je glavna igralka tujka. Nič ni bilo vredno. Tako bo, dokler ne bo nekaj naredilo iz filma več. Ali to sploh bo ali ne, je vedel le tisti na najvišjem položaju. To bi bil Bog, toda Roger vanj ni verjel. Ni mogel. Nikoli mu ni stal ob strani, vsaj v smislu kariere ne. Tudi tokrat je dvomil, da bi lahko bilo kaj drugače. Toda upanje je še tlelo v njemu. Vedno je bilo tako. Up pred predpremiero. Nato prve ocene, ki so ga že lahko pokopale v tej meri, da je bila tudi premiera le farsa. Potem pa mletje lastnega telesa v mlinu mogočne medijske službe. Linč.

	Zaboga, naredil je vse, kar je mogel, da bi prišel vsaj med zadnje novice pred predpremiero. Vzpostavil je vse svoje zveze. In odziv? Če bi rekel mlačen, bi bilo to še prevroče za dejansko stanje.

	Prekleto! Ta dan res ni njegov dan. Že začel se je tako katastrofalno, da slabše že ne bi moglo biti. Nato je že skoraj kazalo, da se bo iz tega le izcimilo kaj bolj pametnega, a je bilo spet ravno nasprotno. Za poslastico je še doživel srečanje svojega življenja!

	Roger je zmajal z glavo. To, kar se je zgodilo le nekaj ur nazaj, mu enostavno ni šlo v glavo. Bilo je preveč čudaško, da bi lahko bilo resnično. A menda je bilo.

	Zdelo se mu je, da je bil ta dan enkrat za spremembo malce bolj pameten kot ponavadi. Kljub vsem dokazom, najbolj tistim, ki jih je dejansko tudi videl na lastne oči, ni mogel in ni hotel verjeti, da je bil žrtev prevare. In to kakšne!

	Toda kar tako se ne bo dal. Nekdo je hotel, da bi postal žrtev navadnega izsiljevanja in spletk. Ne bo se dal ujeti, prekleto da ne. Dobro bo premislil, kaj bo storil in nikogar na tem svetu ni, ki bi ga lahko tako grdo izsiljeval in se delal norca iz njega. A ne samo iz njega.

	Zamislil se je. Ta zadeva ne obeta nič dobrega. Pojma nima, kaj bo storil in kako. Ni več zakomplicirano, temveč je zavozlano do nerazpoznavnosti. Iz tega klobčiča se ne bo dalo kar tako najti poti.

	In Klara?

	Pomislil je na ljubo igralko, ki leži v bolnišnici.

	Globoko je zavzdihnil in odkimal z glavo. Tole bo še pestro, resnično pestro.

	Taksi je ustavil pred bolnišnico. Roger je izstopil. Taksistu je plačal neprimerno več, kot bi bilo potrebno.

	»Hvala,« se je taksist le zahvalil za plačilo, ki je v sebi skrivalo opravičilo za neprimerno obnašanje.

	Roger ga ni več slišal. Odhitel je proti vhodu, ne da bi se ozrl. Strmel je le naravnost predse, globoko zamišljen v štreno misli in načrtov. Ni opazil, da je za njegovim taksijem ustavil še en taksi. Če bi, bi opazil tudi to, da potnika pozna.

	Toda Roger je hitel naprej, medtem ko se je potnik v taksiju ustavil, ko je opazil znanca.

	Bil je Mike. Tudi on se je napotil k Sarah. Slišal je, kako je z njo. Želel se je prepričati, kakšno je njeno stanje.

	Bil je globoko zamišljen. Gnalo ga je, a je zdaj, ko je na poti k njej Roger, bolje da počaka.

	Sedel je na prvo klop pred bolnišnico. Nekaj časa je nameraval pustiti, da režiser oprav pogovor, nato bo odšel na obisk tudi sam. Glede na vso situacijo, je bilo še celo bolje, da čas obiska še malce zavleče. Ob tem kar ve, bo težko lahkotno pogovarjati se s Sarah. Toliko stvari ji bo moral povedati in ne bo lahko. Moral bo počakati, da bo za njo premiera in ji vse, kar ji mora, povedati šele kasneje. Vsaj toliko časa ji mora dati in priložnosti, da s kariero naredi tisto, kar bo najbolje lahko. Ne bi imelo nikakršnega smisla, da bi ji pokvaril dobro voljo in optimizem z novicami, ki jih nosi v sebi. Čeprav se je že nekaj časa s svojo vestjo prepiral o tem, kaj je prav in kaj ne, je končno le sklenil, da je to še najbolje, kar lahko stori. Po premieri bo soočil Sarah z vsem, kar mu leži na duši. In tega ni malo. Sarah bo ponovno na preizkušnji, a tokrat ji ni mogel pomagati.

	»Življenje včasih prinese udarce usode, s katerimi se moramo spopasti sami in takrat nihče nima moči, da bi ublažil bolečino, ki se zgrne na nas,« reče sam zase.





XVI



	Saj je samo film



	»Krasna si. Ali je kdo rekel, da si bolna?« Mike se je obračal v bolniški sobi in se pačil, da bi izvlekel smeh iz štirih obiskovalcev in Sarah.

	Sarah se je le namrdnila.

	»Aha, vem, kakšna sem videti. Kot smrt na viziti.«

	»Ne pretiravaj.« Larissa je grdo pogledala.

	»Prav ima. Ne delaj se norca. Sploh ne veš, kako dobro si videti v primerjavi s ...« Amanda je utihnila. Spet je hotela povedati preveč, le da se je tokrat tega še pravočasno zavedla. Morda zaradi ostalih obiskovalcev. Tokrat so se pri Sarah znašli vsi tisti, ki so ji v tem trenutku nekaj pomenili. Larissa, Amanda, Roger in Mike. Bilo je nenavadno, da so vse spustili v sobo, a Sarah je bila to popoldne že mnogo bolje. Skoraj ji ni bilo več slabo, kar je bila zagotovo posledica blagodejne tekočine, ki ji je vseskozi pronicala v žile. Očitno ji je vračala življenje in volje, predvsem pa zdravje.

	»Ja, ja. Sem se pogledala v ogledalo. Vem, kakšno strašilo sem.« Sarah se ni dala. Zaradi infuzije se ni mogla niti počesati, kaj šele naličiti. Po vsem tem dogajanju ni mogla izgledati kot kakšna lepotica iz naslovnice.

	»Ja, ja, Klara ima prav. Takoj zdajle jo bom poslikal. V moji stolpnici živi precej porednih otrok. Prepričan sem, da bodo starši nadvse veseli, ko bodo mulci enkrat za spremembo tiho in bodo pridni.« Mike se je ponovno poskusil šaliti in sprostiti ozračje, ki je bilo nekoliko napeto.

	»Prestrašeni, si mislil reči.« Sarah je takoj dojela Mikov humor in se mu pridružila. Zdaj je lahko vsaj normalno govorila, česar je bila nadvse vesela.

	»Ne, a res? A tako si grozna?«

	»No, nehajta. Klara ne potrebuje zagotovila, kako je videti. Jutri bo videti čudovita. Žal se nam danes res še ne bo smela pridružiti.« Roger je pogledal ostale, kot bi se hotel opravičiti, da ni mogel narediti kaj več. »Maloprej sem se ogovoril z tvojim zdravnikom. Vztraja, da moraš nocoj še preležati v bolnišnici.«

	Sarah je to že vedela. Tudi njej je zdravnik povedal isto. Čeprav je bila v prvem trenutku nekoliko nerazpoložena glede tega, se je že uspela pomiriti. Predpremiera konec koncev le ni tako važna. Bo pač minila brez nje. Važno je, da bo prisotna jutri, ko se bo vse odločalo. Zanimal jo je odziv ljudi na njeno igranje, hkrati pa se ga je bala. S tem, da je lahko ostala v bolnišnici, je uspela malo odložiti vse skupaj. To po eni strani niti ni bilo tako slabo, kot se je sprva zdelo. Morda bo uspela nekaj ljudi ujeti s to skrivnostnostjo, v kateri se je nedvomno znašla.

	»Mu je že všeč, da sem tu,« je skomignila Sarah, kar se da ravnodušno, čeprav je nekje v njej tlelo upanje, da je to morda res. Paul je bil resnično poželjiv. Če se samo spomni sanj, ki jih je imela in v katerih je imel on glavno vlogo … Ja, življenje se ji je nedvomno spremenilo. Iz enega skoka bi rada šla naravnost v drugega, pa še krivo se ne bi počutila zato. Neverjetno, kako mesto filma vpliva na ljudi.

	»Njemu mogoče že, nam pa malo manj,« se ni strinjal Roger, »po pravici povedano bi bilo bolje, da bi bila na predpremieri. Tam bo občinstvo, kritiki, poznavalci filmov, filmski agentje, novinarji.«

	»Kdor me bo hotel, se mu bom že pustila ujeti. Na slavnostni premieri.«

	»Na katero bomo vsi šli kot ovce na klanje. Zavedaj se, da če nas nocoj raztrgajo, bomo jutri vsi kot poklapane kure. Delali se bomo, da se ni nič zgodilo.«

	»Dobro, Roger, nam ne bi prihranil vseh podrobnosti?« se je mešala Larissa. »Če ne, se bomo nalezli tvoje črnogledosti …«

	»Res je. Kot neprofesionalki mi niti najmanj ni jasno, zakaj sploh obstajajo predpremiere. Kakšen namen je v tem, da nekdo dan pred dnevom D vidi film in ga pohvali ali skritizira?« Sarah ni vedela še marsikaj o filmskem svetu. Ta je deloval popolnoma drugače kot druge stvari na tem svetu.

	»Ne bi ti znal pojasniti. Gre za neko čudaško medijsko naravnanost. Ogromno novinarjev čaka samo na odzive predpremiere, šele nato se višjim zdi, ali bi se je sploh udeležili ali ne. In gre za prve odzive občinstva, ki je na predpremierah naključno, a vseeno skrbno izbrano v smislu ciljne publike. Na premieri navadnega občinstva pač ni. Tam so samo povabljenci in ti se že odzivajo na prvi vtis iz predpremiere, kakršnega pač slišijo,« je pojasnil Roger.

	»Torej te lahko raztrgajo samo zato, ker so jim drugi tako rekli, pa čeprav jim je film sam všeč?« Sarah je bilo to nerazumljivo dejstvo, a tako je delovalo še marsikaj.

	Roger je le skomignil. Na to tudi on ni imel odgovorov,

	»Glavo mi bo razneslo od teh vaših spletk.« Mike se je prijel za glavo. On edini ni prihajal iz filmskega sveta. Njegov svet je bil čisto drugje. Gibal se je v svetu FBI, kjer so veljala stroga pravila. Tam je šlo za lov na pravico, proti kriminalu in ne za prevare filmskega okusa izbranih ljudi.

	»Še marsičesa ne veš,« se je posmejal Roger.

	»Ja, kuhinja pri vas mora biti res izvrstna. Če zmešaš vse spletke, blišč, prevare, namigovanja, natolcevanja, podkupovanja, dobiš prvovrstno Hollywodsko juhico.«

	»Hm, tako je. Minili so časi, ko smo imeli deset igralcev in pet igralk, za katere so se tepli. Danes je konkurenca takšna, da te ubijejo zaradi ene usrane vloge.« Amandin glas je bil trpek.

	Sarah se je stresla. Spet nekaj v Amandinem načinu govorjenja, kar ji je šlo tako grozno na živce!

	»Ura je štiri popoldan. Če želimo vsi biti na predpremieri, bomo morali počasi iti.« Larissa je zaskrbljeno pogledala na uro. »Oprosti, Klara, če sem tako grdo rekla. Če bi bilo po moje, te ne bi zapustili, ampak …«

	»Ja, vem, ogromno dela še imate.«

	»Ja, preoblačenje in mazanje,« je komentiral Roger.

	»Ti pa zmenke z novinarkami,« se ni dala Larissa.

	»Že prav, razumem vas. Če ne boste kmalu odšli, vas bo pa zdravnik zbrcal iz sobe. Pojdite že.«

	Sarah niti malo ni bila ne jezna, ne razočarana. Vedela je, kako gredo te stvari, vsaj približno. Čutila je lahko vznemirjenost v vseh treh, Amandi. Larissi in Rogerju. Nocoj bo težka preizkušnja za vse. Res je bila vesela, da je pristala tule. Malce manj pritiska bo na njej in jutri bo že lahko pripravljena, ali na uspeh ali na neuspeh. Če bo poprosila za uspavalo, bo lahko celo noč prespala, ne da bi se ji bo treba ukvarjati z živčnostjo in nemirom. Tega bo jutri več kot dovolj. Malce je dvomila, da bo tako močna, da bo to prenesla, toda morala bo biti. Počivala bo lahko kasneje. Upala je, da na lovorikah, toda o tem ni hotela premišljevati. Te misli bo pustila za kasneje.

	»Ni mi vseeno, da te moramo pustiti tule,« je Roger vstal, a še vedno mencal. Najraje bi jo ugrabil in odpeljal s seboj. Pomenila mu je nekakšen talisman. Po mlačnih odzivih medijev je bil skoraj prepričan, da je to zaradi Klare, ki je pristala v bolnišnici. Z njeno boleznijo je dosegel ravno nasprotno. Zanimanje, ki bi moralo biti, je ostalo v zakulisju. Očitno je bila ona tista vaba, ki je vžgala. Tujka, neprofesionalka v svetu filma. To je bilo tisto, kar je vleklo in ne njena odsotnost. Upal je lahko, da bo stvar prav zaradi tega na premieri drugačna. Morda bodo mediji vseeno prisotni v večjem številu, tudi če bodo prve ocene slabe, samo zato, da bodo videle njo, prelepo in skrivnostno Škotinjo.

	»Saj me dobro stražijo. Garantirano.«

	Roger se je zdrznil. Spet se je spomnil na dopoldansko srečanje. Za hip je otrdel.

	»Ne, ne smem dajati videza, da je karkoli narobe. No, saj tudi ni. Vse bo še v redu. Sam bom poskrbel, da bo. Izsiljevanja pri meni ne bo!«

	Roger je odmahnil z roko, kot bi dejansko hotel pregnati demone iz sebe. Ni pomagalo, a vendarle je uspel ustvariti vtis ravnodušnosti.

	»Saj je prav, da pazijo nase. Moraš biti popolnoma zdrava in močna.«

	»Vem. Tudi bom, ne skrbi.« Sarah je mislila na telesno zdravje. Roger je vedel, da bo morala biti močna še kako drugače, če se bo hotela soočiti z vsem, kar je pred njo. Toda poskrbel bo, da bo čim kasneje. Prav zagotovo pa ne pred premiero. Do ponedeljkovega jutra je ne bo zmotilo nič, pa tudi če bo moral ubijati za to.

	»Kar pojdite. Jaz bom še malo posedel. Če ti je prav, Sarah?«

	Mike ni bil vezan na film. On je imel čas. Veliko časa.

	»Jasno. Mi bo vsaj čas hitreje minil.«

	»Sporočili ti bomo, kako se je razpletlo.«

	»Nujno. Mobitel imam pri sebi, kar pokličite.«

	Sarah je mirila četico, ki je bila pripravljena za odhod, a se nekako ni mogla posloviti od nje. Roger jo je pogledoval tako skrušeno, da bi ga najraje objela in potolažila. Amanda se je skrivnostno nasmihala in Larissa jo je pobožala po roki.

	»Ne sekiraj se. Saj je samo film,« je rekla Larissa in jih zaradi teh besed skoraj dobila po glavi. Rogerju je bil film življenje in ne igra.

	Končno so se odpravili.

	Sobo je po njihovem odhodu za hip objela tišina.





XVII



	Čudni nameni



	Čas predpremiere, ona pa leži tukaj, v tej bolnišnici, sredi tujega mesta. Daleč stran. Od rojstne dežele jo loči cel ocean. Točno tako se je tudi počutila. Ocean osamljenosti je bil trenutno med njo in ostalim svetom. Čeprav ni imela nobene prave želje biti v središču dogajanja, kjer se bo odločalo o filmu, ki so ga posneli spomladi, se ni počutila optimistično. Dejstvo je ostajalo, da je pristala v bolniški postelji zaradi zastrupitve. S čim? Morala bo povprašati zdravnika, a je tudi s tem vprašanjem odlašala. Kot bi se bala, kaj bi ji lahko povedal.

	Priznala si je, da se počuti več kot le nelagodno. Nekaj pri vsej tej stvari jo je krepko motilo. Pravzaprav je bilo teh stvari kar nekaj. Nekatere od njih so bile takšne, ki si jih ni znala obrazložiti. Nikakršnega vidnega vzroka ni bilo za takšno razmišljanje, vendar je njen šesti čut ostajal napet in vznemirjen.

	Amanda. Zakaj se pri tej ženski počuti tako zelo nelagodno?

	Roger. Tako zelo čuden je bil to popoldne. Ja, verjetno bi morala njegovo obnašanje pripisati živčnosti zaradi predpremiere, vendar se ni mogla otresti misli, da za tem stoji še nekaj več. Njegov nemir je bil drugačen, kot ga je bila vajena, vse odkar ga je poznala. Že ko je prispela nazaj v Los Angeles, je v Rogerju ležal nemir, le da je bil drugačne vrste. Ta dan se je prestopal, kot bi gnalo še nekaj. Ni je mogel direktno pogledati v oči in to je začutila. Izogibal se ji je. Vedno, kadar je v njemu hotela prebrati odgovore, se je obrnil vstran. Ni pustil, da ga prebere, kakor bi ga običajno. Roger je čudak po svoje, a kljub vsemu dovolj pošten, da ni znal ravno prikriti tega, kar je čutil, ali razmišljal. Zato je točno vedela, da ga teži še nekaj. Toda kaj? Je že kaj vedel? Je že dobil prve ocene? So bile slabe in ji je hotel prizanesti, ker še ni bila dovolj močna, da bi sprejela resnico? Morda, lahko pa je bilo nekaj čisto drugega. Nekaj, o čemer se ji še sanjalo ni, le slutila je lahko.

	Larissa. Na videz še najbolj normalna, a vseeno. Kot bi tudi ona skrivala v sebi nekaj, za kar ne bi želela, da bi prišlo na dan. Sarah je iz lastnih izkušenj še kako dobro vedela, da so igralci čudni ljudje. Lahko skrivajo sebe, svoje občutke, svoj pravi jaz, toda med seboj se znajo včasih hitro odkriti. Morda so pronicljivi mnogo bolj kot kdor koli. Lahko začutijo stvari, ki jih drugi ljudje ne. Ker se lahko prelevijo v vloge, jih lahko tudi začutijo. In Larissa JE igrala. Toda koga? In zakaj? Še več. Zakaj je to odkrila šele to popoldne in ne prej, ko se je zdelo zelo normalno dekle z ogromnim seksualnim apetitom, a kljub vsemu še najbolj preprosto bitje z velikim srcem?

	Sarah se je v svojih mislih in spominih trudila odkriti še kaj, kar bi ji pomagalo pri prepoznavanju resnice. Ni uspela. Celotna slika je bila zakrita in zabrisana.

	Mike. Rešil jo je iz nevarnosti. Ne samo enkrat. Pomagal ji je, da je prebrodila eno najbolj hudih kriz v življenju. Toda … stik z njim je bil kratkotrajen. Premalo časa ga je poznala, da bi izluščila njegov pravi jaz. Je bil v resnici to, kar je predstavljal, ali pa imamo ljudje naravnanost, da takoj prelevimo vsakega človeka v poštenega v trenutku, ko izvemo, da delajo za proti kriminalno službo? A navsezadnje, koliko policistov je podkupljivih? Za koliko primerov se je že vedelo, da uniforma ne naredi poštenosti? Je bila tudi ona sama naivna in videla nekaj, česar sploh ni bilo?

	Verjetno so se ji skisali možgani. Od vseh tekočin in tablet, ki jih je ta dan dobila, je preprosto znorela. Drugega smisla ni videla v tem, da v vseh ljudeh vidi le najslabše. Vsi naj bi imeli neki čuden namen. Vsak naj bi ji hotel ali škodovati, ali kaj podobnega. Zakaj je zapadla v te negativnosti? Kako in kdaj?

	Preblisk na tisto, kar naj bi videla v sanjah, za katere ni mogla dejansko zagotoviti, da so v resnici sanje, je bil katastrofalen.

	Zajela je sapo in zaječala. Je bil tisti obraz, ki ga je videla, resničen? Bi bilo mogoče, da se je v času njenega spanja v sobi dejansko pojavila oseba, katera se nikakor ne bi mogla?

	Hotela se je prepričati, da je šlo zgolj za sanje. MORALO je iti samo za sanje in čisto nič drugega. Ni bilo razloga, še najmanj pa vzroka, da bi to v resnici videla. Nekatere stvari so pač dokončne. Realnost ostaja realnost in sanje. Tokrat je sanjala grde sanje s pridihom resničnost, a samo to. Nič več.

	Utonila je v globok spanec, ne da bi vedela kdaj. Brez misli je prespala noč, ne da bi jo še obremenjevalo to, kar se dogaja ali to kar je prava resnica.

	Zbudila se je zgodaj, a samo zato, ker jo je zbudila sestra, ki je vstopila v sobo. Hrupno. To je bil njen navadni delovni dan in Sarah ni bila v hotelu, temveč v bolnišnici.

	Stežka se je navadila na to misel. Njeno telo je še zahtevalo počitek in spanje, ki krepčilno deluje nanjo. Ne samo to, spanje pomeni tudi odmik od realnosti, od vprašanj.

	»Bova izmerili temperaturo?« Sestra je profesionalno pristopila k Sarah, ji pomahala pred ušesi s termometrom in strokovno zamenjala stekleničko infuzijo.

	»Vidim, da vas naša hrana ni prav nič motila pri spanju. Zelo dobro ste videti, spočito.«

	»Skoraj opazila nisem, da moram imeti roko v istem položaju. Kar zmanjkalo me je. Spala sem kot polh.«

	»Izvrstno. Take imamo radi. Veste, spanec je najbolj okrepčilen. Vedno najbolje deluje pri zdravljenju.«

	»Tudi počutim se tako. Zdravo. Ni več slabosti in želodec se je umiril. Ne skače več.«

	»Super, še malo in bo prišel vaš zdravnik. Z njim se boste nato pomenili o nadaljnjih ukrepih.«

	Sarah je vedela, da sestra ni pooblaščena, da bi ji govorila kar koli, zato je niti ni utrujala z vprašanji, ali bo res lahko odšla domov. Domov v hotel, ha. In na premiero.

	Hudiča, samo spomnila se je na to, kar jo čaka danes in ji že srce bije kot ponorelo. Očitno bo trema večja, kot je pričakovala. Stiskalo jo je v grlu in sestri je lahko samo še pokimala. Če bi rekla le še besedico, bi zjokala, tako težko ji je postalo. Kaj bo prinesel dan? Kako se bo razpletlo? Kakšna bo njena vloga? Se bo sploh lahko gledala na velikem platnu in obenem vedela, da vanjo strmi še nešteto oči? Kritikov, novinarjev, agentov? Publike, ki bo tehtala njene kretnje, opazila vsako, še tako majhno napako? Bodo oprostili in vse pripisali njeni neizkušenosti? Jo bo to teplo ali je to prednost? Kakšni bodo naslovi v časnikih naslednje jutro?

	Hej, ne gre za vrhunski film! Hej, saj je vseeno. Film bo neopazno zdrsnil mimo. Karkoli se bo dogajalo, ne bo trajalo dolgo. Jutri bodo govorili o nas, a ne preveč in že pojutrišnjem bodo pozabili na to, da film sploh obstaja. Oboževalci vesternov ga bodo pogledali, skomignili in si mislili svoje. Zdrknili bomo v pozabo in še vedeli ne bomo kdaj.

	Tolažba, draga moja, je umetnost uma, ki si izmišljuje izgovore.

	Sarah se je privzdignila na postelji in sedla, kolikor so ji razmere dopuščale.

	»Nehati moram misliti na to,« se je opominjala.

	Kljub temu so misli venomer znova zdrsele na nocojšnji večer. Vsakič znova se je poskušala zamotiti. S pogledom na rože, s pogledom skozi okno, s pogledom na vrhunsko delo medicinske sestre, ki je še naprej molče opravljala svoje delo.

	Pa ni pomagalo. Spet in spet: premiera, odzivi, prihodnost.

	»Preveč ste zamišljeni, kar vam nikakor ne pristaja. Malo smeha vam ne bo škodilo. Moral bom poskrbeti, da bom najel klovne za takšne primere, kot ste vi to jutro.«

	Sarah se v svojih zaposlenih mislih še zavedala ni, kdaj je v sobo vstopil zdravnik. Paul jo je pobožal z žametnim glasom in ji v trenutku odvrnil misli iz črnogledih v precej bolj optimistične, predvsem pa erotične. Ne da bi hotela, je s pogledom popotovala po njegovem popolnem telesu, sicer skritem v beli halji, a vendar. Roke ne lažejo in te so krepke, močne in hudo privlačne. Obraz je prisrčen in nezadržno zapeljiv. Kot bi jo hotel posrkati vase.

	Strmela je vanj in ugotovila, da so tudi njegove oči pripete na njeno telo.

	Počutila se je grozno. Oblila jo je rdečica. Hudiča, on je v veliko boljšem položaju. Stoji poleg njene postelje, strmeč vanjo navzdol, ona pa napol leži in je za povrh vsa zaležana, nenaličena in gotovo zelo grozna na pogled. Jasno, da strmi vanjo, saj ne vidi nič drugega kot grozljivo strašilo.

	»Je že malo bolje. Barva se vam je povrnila v obraz.«

	Zbadal jo je! Seveda jo je zbadal, ona pa je nemočna, ker mu ne more vrniti. O, pa ne boš! Tudi ti boš občutil moje kremplje, kot bom na svojem teritoriju. Nocoj na premieri? Bo prišel, če ga povabi?

	»Hja, očitno je postalo bolj vroče v tej sobi.«

	Kljub vsemu si ni mogla dopustiti, da ne bi bleknila kakšne neumne. Vsaj počuti se neprimerno bolje kot včeraj in lahko vsaj kakšno vrže nazaj. Včerajšnji dan je spolzel mimo nje kot v sanjah. Sem in tja nekaj podrobnosti, veliko slabosti, odlomki pogovorov, inserti iz čudnih sanj. Toda Paula si je zapomnila. Njegove privlačnosti ne bi zgrešila, naj bi bila še tako bolna.

	Paul jo je ostro pogledal in se ji zavrtal naravnost v oči. »Verjetno res. Verjetno res. Toda,« malo se je odhrkal, »povejte mi, kako se počutite?«

	»Neprimerno bolje kot včeraj. Slabosti ne čutim več, bruham tudi ne. Mislim, da sem že čisto zdrava.«

	»To bomo šele videli. Verjamem, da se počutite bolj močni kot včeraj, vendar to lahko vara. Občutki v glavi so navadno drugačni kot tisti v telesu.«

	Sarah je ponovno zardela. Kaj tale namerno govori takole zavito, da lahko njegove besede obračaš na več različnih načinov?

	»Zdravnik ste. Že morate vedeti. Takoj, ko mi boste dovolili vstati iz te kletke, bom vaše trditve lahko preizkusila na lastnih nogah. Dokler pa mi bo še tale cevka vtaknjena v mojo roko, tega ne bom vedela. Ni tako?«

	»Potrpeti boste morali samo še slabo uro. Toliko časa še potrebuje infuzija, da vas nahrani z najbolj potrebnimi vitamini in hrano. Brez tega boste težko prenesli obremenitve, katere vas čakajo. Vsaj kolikor sem seznanjen, ni prav lahek dan pred vami. Če bi bilo po moje, vas še ne bi izpustil iz bolnišnice, toda …«

	»Vem. Moj režiser vztraja. Toda ni le on kriv. Premiera je pač takšen dogodek, da ga glavna igralka ne more ravno zamuditi. Tudi jaz sem vam hvaležna, da ste naredili vse, da se počutim tako dobro, kot se. Obljubim, da se ne bom preveč naprezala in da bom naslednje dni počivala maksimalno, kolikor se bo le dalo.«

	»Ko bi vam le lahko verjel, ko bi vam le lahko verjel …«

	Zdravnik je nejeverno zmajeval z glavo.

	»Obljubila sem in moje obljube držijo. Vedno.«

	»Vedno?« se je Paul rahlo nasmehnil.

	»No, skoraj. So izjeme, povsod so.«

	»Premiera je lahko ravno taka izjema, veste. Imam opravka z igralsko srenjo in verjemite mi, da do konca življenja ne bi potreboval hrane, tako sem sit tovrstnih obljub.«

	»Da, vendar …«

	»Psst, nikar ne govorite. Zavestno sem se odločil, da naredim izjemo in vas spustim predčasno. Konec koncev, če ne bo vse v redu, se bova še videla, tule v bolnišnici.«

	»Ne bo potrebno. Ne maram bolnišnic in ne bom se vrnila. Pazila bom nase.«

	»Boste res?«

	»Poslušajte. Vem, da zvenim kot plošča, kakršne poslušate vsak dan, vendar mislim resno. Če mi ne verjamete, mi lahko sledite. Pridite nocoj na večerjo, ki bo ali naša zadnja ali pa prva, odvisno od rezultatov filma, pa boste videli, da znam držati obljube. Ne bom pila alkohola, ne bom ponočevala prekomerno in ne bom plesala.«

	Tako, vrgla je rokavico. Ni dvomila o tem, ali jo bo sprejel ali ne. Njegove oči so bile dovolj zgovorne, njun besedi dvoboj stavkov z različnim tolmačenjem ravno tako.

	»Ne boste plesali? Niti enega počasnega plesa?«

	Paulove oči so se zaiskrile. Kot bi mu njene besede dale še več poguma, kot pa ga je imel.

	Sarah se je nasmehnila.

	»Vašemu strokovnemu znanju pač ne bom oporekala. Če boste vztrajali, da je počasen ples zdravilen za moje telo, vas bom seveda ubogala.«

	»Da, draga pacientka. Ples je lahko zelo okrepčilen … Če je počasen in če se ga pleše z zdravnikom, ki vas zdravi.«

	»Torej … Pridete?«

	Paul se je nasmehnil. Oči so obetale. Vročica v Sarahinem telesu ravno tako.





XVIII

	Dvojno življenje



	Vse bi verjetno potekalo čisto drugače, če …

	Ja, vedno obstaja tisti veliki ČE …



	Nekaj dni nazaj, natančneje dan zatem, ko je se je Sarah v velikem zaletu vrnila nazaj v mesto filma in sanj, je Mike do večera čemel v svoji pisarni. Obkrožen z obilico dela, ki ga je bilo potrebno rešiti in z množico problemov, ki so pestile prav in samo njega. Besnel je, bolj kot običajno. Zapleten v zanke ni verjel, da se jih bo kadar koli sploh lahko rešil. Bil je pogreznjen v globoko dno in iz njega ni bilo nobene rešitve. Vsaj ne takšne, ki bi jo lahko opazil.

	Prihodnost se je zdela temačna. Še nekaj mesecev prej je bilo njegovo življenje popolnoma drugačno. No, ne nekaj mesecev. Dlje je bilo od tega, kar je njegovo življenje silovito obrnilo vstran. Še opazil ni, kako pretkano so se niti ovile okoli njega in nato … Bilo je prepozno za izhod, za rešitev. Njegova pot je šla strmo navzdol. Z vsako potezo, ki jo je storil, se je le še globlje pogreznil v lastni stud, zaradi katerega se mu je obračal želodec vsakič, ko je njegov spomin prešinilo dogajanje zadnjega leta.

	Toda … Odločil se je. V nekem trenutku je svojo pot, ki se je vila strmo navzgor, zamenjal za drugačno, bolj temačno pot. Živel je dvojno življenje, a za to sta vedela le dva. On sam in ženska, ki ji je rešil življenje.

	Kakšen zasuk usode! Prijateljstvo, ki se je iz njegove strani sprevrglo v silovito zaljubljenost, ki jo je komaj uspel zaviti v krinko ravnodušnosti. Očitno ne dovolj, da ne bi postal žrtev.

	Zavzdihnil je. Ljubil je žensko s peklenskimi možgani. Žensko, ki ni poznala ljubezni, zgolj sovraštvo. Njeno življenje je sprevržena igra ljubosumja, kruto poigravanje s čustvi drugih. Brez obžalovanja in brez milosti.

	Velikokrat se je vprašal, kako je lahko nekdo tako zelo krut. Pomanjkanje ljubezni? Razočaranje? Strah?

	Pri njej je šlo za mešanico vsega. Življenje jo je že nekajkrat pripeljalo do roba. Zadnjikrat skoraj do konca. Le grozljivo srečnemu naključju se mora zahvaliti za svoje preživetje. Del tega je bil sam. Njegovo posredovanje ji je prineslo življenje, toda ni vedel, ali je storil prav. Morda ne bi smel …

	Morda bi bilo bolje, da bi se takrat končalo tako, kot bi se moralo …

	Toda ni vedel, da bo sledilo še hujše sovraštvo. Ni mogel predvideti, da bo izbruhnila njena še bolj divja plat, ki ji ne bo dovoljevala niti kanca sočutja. Njeno srce je ugasnilo skupaj z nekim aprilskim dnem. Vedel je to in njegovo srce je krvavelo skupaj z njenim, le da nista utripala v istem ritmu. Ona se ga je oklepala, ker drugega ni imela. Brez njega niti ne bi mogla preživeti. Njega je preganjala ljubezen, pomešana z brezupno voljo, da se bo nekoč spremenila usoda, ji na ustnice narisala nasmeh usmiljenja in ne zgolj trpko in sovražno grimaso.

	Toda … Do kdaj še? Njeno stanje je zgolj začasno. Nanj se bo opirala le toliko časa, dokler ga bo potrebovala. Nato ga bo odvrgla, kot je iz svojega življenja izvrgla že vse. Vse, ki so jo kdaj ljubili in imeli radi. In vse, ki so jo sovražili. Tudi njega bo pohodila kot ščurka, ki ji je slučajno prišel na pot. A vendar si ni mogel pomagati.

	Stal ji je ob strani. Poslušal njene zgodbe, njen srd in njeno željo po maščevanju.

	Uklela ga je. Karkoli je rekla, je naredil. Karkoli je zahtevala, je ugodil. Njegova morala je šla po zlu. Naredil bi vse, tudi tisto najstrašnejše, kar drugače nikoli ne bi. Škodovati človeku in to namerno? Nikoli ne bi verjel, a zdaj je to tudi dokazal. Dokazal, da je zver, ki prebiva v človeškem telesu. Dokazal, da je isti, kot je ona.

	Zavzdihnil je. Ni imel pomoči, da bi si pomagal, ali da bi pomagal njej.

	Odmahnil je, kot bi hotel pregnati preteklost in prihodnost. Stežka se je skoncentriral na sedanjost, a misli so mu ves čas begale. Kar je delal, je delal nagonsko in vedel je, da na ta način ne bo rešil ničesar.

	Poskušal se je sprostiti. Pregledal je novice, ki so pravkar prihajale v njegov poštni nabiralnik. Nova sporočila. Na ekranu je utripalo.

	Čeprav se mu ni dalo ukvarjati se z novimi primeri, se je skušal odvrniti od črnogledih misli, ki so divjale v njemu ves čas.

	Potoval je po novicah. Skomigal z rameni. Nič pametnega.

	Težave na meji. To bo urejal John. Končno se je malce nasmehnil. Predstavljal si je obilno telo svojega kolega, ki s svojo obilno zadnjico na meji premetava tihotapske zavoje, polne mamil. Smešno za umret. Ko bi se le lahko smejal!

	Nato se mu je pogled nehote ustavil na spisku. Šlo je za žrtve nesreče, ki se je ta dan zgodila nad Atlantikom. Spomnil se je, da je slišal. Letalo je zgrmel v podivjani ocean. Preživelih ni bilo. Kako le? Letalo je raztrgalo na tisoče delcev in morebitni kosi žrtev bodo dobra hrana morskim psom.

	Streslo ga je. Toda to ni bila misel na dele telesa.

	Na spisku je videl ime. Zelo znano ime. Ime, ki je bilo tudi na njenem spisku osovraženih. Zelo osovraženih. Tistih, ki bi jih bilo potrebno umoriti.

	Ne bo potrebno. Bil je že mrtev. Gino di Fabrio.

	Zasmejal se je. Gromko se je zarežal.

	To bo spremenilo vse. Čisto vse. Od tu naprej se bo zgodba razpletala popolnoma drugače kot bi se sicer.

	Vedel je, da mora takoj poklicati. Želela bo vedeti to. Ukrepala bo. Spremenila bo svojo taktiko. Ne bo več čakala. Ni bilo več potrebno.

	V roke je vzel telefon in odtipkal nekaj številk in čakal.

	Oglasila se bo. Vedel je, da se bo.



	Mike, če bi bil popolnoma zbran in priseben in če ga ne bi težila situacija, v kateri se je znašel, nikoli ne bi niti pogledal spiska žrtev nesreče letala, ki je padlo v Atlantik. Ne bi mu bilo potrebno. Ni bil zadolžen za letalske nesreče. Njegovo področje pri FBI je bilo čisto drugačno.

	Nobenega vzroka ni bilo, da je odprl tisto sporočilo. Na njemu je jasno pisalo, zakaj gre.

	Toda Mike je bil raztresen. Obremenjen z zlom.

	Sporočilo je le preletel.

	Kar še ni vzrok, da bi ujel ime, ki mu je bilo znano. A ga je. In tu se skriva tisti ČE.

	Če bi Mike tisti hip bil nekje drugje, sporočila ne bi niti videl. Če ne bi mislil na to, kaj ima v mislih zla usoda, se ravno tako ne bi ukvarjal s tem spiskom.

	Tako pa se je.

	Njegovo oko se je ustavilo in ujelo ime. Gino di Fabrio.

	In to, samo to, je bil vzrok, da se je Sarahino življenje tako hitro ujelo v mreže ponovnih prevar in spletk.

	V nasprotnem primeru bi bilo čisto drugače.

	Grožnja neke mafijske družine bi še globoko visela nad drugim življenjem. Skrivanje je bilo nujno.

	Zdaj nič več. Nikogar od tistih, ki so v mafijskih vrstah vedeli, za kaj je šlo, ni bilo več pri življenju. Ne Gina in ne Pietra. Končno je bila svobodna. Ponovno bo lahko postala to, kar je bila.

	Za to pa je bilo potrebno samo še odstraniti ovire in jih soočiti s kruto resnico.

	In to bo storila.



	Sarahino življenje se je v tistem istem hipu šele dobro obračalo v Hollywoodskih sferah. Zabavala se je. Zabavala, kot se že dolgo ni. In se nato tudi nekaj časa ne bo.

	Ja, vedno obstaja tisti ČE …





	TRETJI DEL





	PREMIER: ZASTOR SE DVIGNE





Premiera filma Zahajajoče Rdeče sonce



	28. oktober



	Kavbojski film Zahajajoče Rdeče sonce, ki ga je posnel režiser Roger Martin, raziskuje življenje enih izmed prvih ameriških naseljencev, ki se poskušajo postaviti na svoje noge v prvobitni divjini starodavne Amerike. Junakinja je hčerka Angležinje in Škota, ki z ladjo odpotujejo do Amerike, kamor naj bi se naselili. Zaradi nesrečnega spleta okoliščin starša prihoda v Ameriko ne dočakata. Junakinja tako prispe v Novo deželo čisto sama.

	Režiser filma Roger Martini je na včerajšnji predpremieri povedal, da so film posneli v 45 snemalnih dneh. To je označil za soliden čas. Postprodukcija je potekala skoraj štiri mesece. Po včerajšnji projekciji filma, na kateri se je kar trlo oboževalcev vesterna, je iz občinstva zagrmel gromki aplavz. Iz zadnjih vrst je bilo slišati: "Film mi je bil všeč, ker mi je blizu. Prikazuje stvari, kakršne so nekoč bile in kakršne so še dandanašnji."

	V vlogi glavne junakinje v filmu nastopa Klara Reya, novinka v svetu filma, ki je nadvse prepričljivo odigrala svoje. Igralka, ki ima za seboj igralsko šolo v Ameriki, drugače izhaja iz Škotske. To je filmu dalo še bolj avtentičen vtis. Kljub trudu, da intonacija glasu ne bi bila blizu trdemu škotskemu, je vsake toliko časa opaziti sled, kar daje svojevrstno očarljivost celotnemu filmu.

	Vlogo pozitivca je v filmu odigral Gil Mason, znan po vrsti odločnih pozitivnih vlog. Vlogo negativca je upodobil Johan Black, ki je letos, kmalu po končanem snemanju filma, tragično preminil.

	Zelo dobro sta vlogi odigrali tudi Amanda Maverick. V filmu odigrala indijanke. To je izpeljala nadvse prepričljivo, Larissa Koznick pa je ravno tako pronicljivo zadela bistvo svoje vloge.

	Kljub kratkemu odseku na začetku je potrebno omeniti tudi izvrstno odigrane vloge mame glavne junakinje, Carol Blyth, in njenega moža Bernarda Pricea ter njegove ljubice Miriam Novak.

	Režiserju se je očitno uspelo približati ciljnemu občinstvu in pustiti sporočilo. Na vprašanje, kaj je potrebno za dober kavbojski film, je Roger Martini odgovoril, da profesionalna ekipa, sproščeni igralci in seveda dober tekst. Sama vsebina filma nekoliko preseneti poznavalce klasičnih vesternov. V tokratnem filmu ne gre le za dogajanje na divjem zahodu, temveč predvsem za iskanje domovine, za odkrivanje čustev in za nekoliko drugačen prikaz ljubezni, ki hkrati pomeni dokajšen odstop od tovrstnih poskusov.





XIX



	Uspeh ali neuspeh



	Roger si je mel roke, da so postale že čisto vroče. Končno!

	Prve ocene po včerajšnji predpremieri so bile več ali manj podobne članku, ki ga je imel ravno v rokah in ga prebral že vsaj desetič. Neverjetno!

	Ni mogel verjeti besedam, ki so debelo tiskane poplesovale pred njegovimi očmi.

	In vendarle so bile resnične!

	Oči niso lagale. Besede ravno tako ne. Po dolgih sušnih letih, po vsega skupaj petih neuspelih filmih, se je zdelo, da bo tokrat le drugače.

	Roger ni bil optimist. Nič več. Že dolgo ne. V njem je vel negativizem, s kančkom upanja, ki pa ga je vedno znova pohodil z mračnimi napovedmi, katere si je slikal v možganih. Tega, da bi njegova slava spet stopila na vrhove, že dolgo ni več verjel. Ni mogel. Porazi, ki jih je doživljal, so bili preveč boleči. Najbrž zato, ker so sledili vrhuncu slave, v kateri se je sončil, nato pa krepko pogrnil in izginil v brezno obupancev. Že preveč let se je gibal v področju neuspeha.

	Posnel je filme z vrhunskimi igralci. Ni pomagalo. Njegova edina slava, ki jo je kadar koli dosegel, so bili vesterni. Hja, v tistih časih je bil nadvse uspešen in spoštovan. V časih, ko so kavbojske filme še cenili. Nato so počasi izginjali v pozabi. Nadomestile so jih kriminalke in grozljivke z veliko umori krvi.

	Komedije.

	Družinske drame.

	Usmiljenja vredne žalostinke.

	Vse, razen vesternov.

	Poskusil je posneti družbene filme. In pogorel. Nihče jih ni gledal, nihče ga ni pohvalil. Igralci, ki so ga prej iskali, so se odvrnili od njega. Pisci scenarijev so mu pošiljali samo še najbolj bedna besedila.

	Ko je v roke vzel TA scenarij, mu je zaigralo srce. Po dolgem času je zaslutil zgodbo. In … bil je vestern. To je pomenilo - nobenih znanih zvezdnikov. Nihče ne bo igral v vesternih. Nobenega slavnega imena ne bo uspel pritegniti. Še najmanj z denarjem. Vsota, ki jo je imel na voljo, mu je govorila samo eno. Najeti bo moral neznane, nizkoproračunske igralce in morda bo kaj sreče.

	Očitno jo je imel, ali pa je samo izbral dobro. Ali pa se bo predpremiera sprevrgla v farso na premieri. Tudi to se je že dogajalo. Film, ki so ga kovali v zvezde na predpremieri, je na premieri popolnoma pogorel in hitro izginil v pozabo.

	Pesimizem je znova premagal njegovo navdušenje. Ni mogel verjeti, da bi lahko uspel. Ne še. Prezgodaj je še bilo. Čisto prezgodaj.

	Poleg tega … Zakaj je slutil, da se ga drži smola? Zakaj se mu je zdelo, da se bo iz vsega skupaj izcimila velikanska godlja, ki bo pogoltnila v brezno vse, še najbolj njega samega?

	Vedel je, zakaj.

	Včerajšnje dopoldne.

	Srečanje pred bolnišnico.

	Grožnje.

	Grožnje, ki so bile resne, predvsem pa zelo, zelo resnične. Morda je ogrožena celo premiera filma.

	Za hip ga je preplavil spomin in ga povrnil v dan poprej.

	V nasprotju z Rogerjem je bila Sarah neprimerno bolj sproščena in vznesena. Bolezen, ki jo je napadla, je izginila. Vzrok naj bi bila zastrupitev s strupeno gobo, nekim orjaškim hrčkom. Sarah razlaga ni bila najbolj verjetna. Kje hudiča bi se lahko zastrupila z gobami? Saj se sploh ne spomni, da bi jih jedla! Toda zdravnik ji je povedal, da je imela izredno srečo. Pojedla je le zelo majhno količino, zaradi česar je prišlo do slabosti, bruhanja in kratke izgube zavesti. Z infuzijami in vitamini so jo uspeli spraviti v red v rekordnem času. Vse to, ker je imela protekcijo, ker je imela premiero in, nenazadnje, Ker je bila igralka.

	Sarah se je počasi zavedala dejstva, kako priviligiran je pravzaprav življenjski stil vseh, ki se vrtijo v svetu filma. Vse se ji dogaja z lahkoto, o kakršni je prej lahko samo sanjala. Ustrežljivost, ugajanje, spoštovanje. Čeprav je bilo del tega lažen, se Sarah s tem ni obremenjevala. Ravno tako je ni več zanimalo, zakaj in s čim se je zastrupila. Očitno je morala na zabavi pojesti neko čudno mešanico, v kateri je bila ta goba ali pa je samo nanjo vplivala tako.

	Ne, zdaj je bil čas za proslavljanje. Čas za življenje in čas za slavo.

	Niti slutila ni, da se okoli nje pravzaprav nastaja obroč nevarnosti. A to so vedeli drugi.

	Sarah se je še enkrat pogledala v ogledalo. Poslušala je šume v razkošnem hotelskem apartmaju, kjer je vrelo od pričakovanja nocojšnje prireditve. Larissa in Amanda sta bili ravno tako vzneseni kot ona sama. Vrata so se ves čas odpirala in zapirala, dokler jih Amanda ni dokončno podstavila s stolom, da so ostala odprta in so se lahko vse tri pogovarjale.

	Prisluškovala je glasnemu klepetu obeh soigralk, ko se je oglasil njen mobilni telefon.

	»Hej, počasi bom užaljena. Nič se ne javiš, pa si obljubila, da se mi boš ves čas javljala in me obveščala, kako je z mladimi športniki na fakulteti!«

	»Micky!« Sarah je preplavilo hipno obžalovanje. Kolegica iz rodnega Edinburg se je neprimerno večkrat spomnila nanjo, kot pa se je Sarah. A kaj, ko se je toliko dogajalo. In kar je bilo še huje, Micky se o vsem tem ni niti sanjalo. Sarah ji še vedno ni izdala pravega vzroka in prave zgodbe, kaj dela v Ameriki. Micky je natvezila čudno zgodbo o tem, da gre paziti na otroka bivše sošolke, ki stanuje čez lužo, sama pa bo pri tem še študirala. Nasedla ji je, Sarah pa je vse bolj peklila slaba vest. Morda je zato ni večkrat poklicala. Kaj pa naj bi ji sploh rekla? Laži?

	»Oprosti, Micky. Trenutno sem zasedena bolj, kot sem si mislila, da bom.«

	Skoraj se je pogreznila pod težo laži in pretvez, s katerimi je trpala osebo na drugi strani slušalke. Hkrati je morala paziti tudi na to, kje sta Amanda in Larissa. Ne bo izpadlo ravno najbolje, če bosta še onidve slišali laži, ki jih govori in ne bosta vedeli, za kaj gre.

	»Res? No, me veseli, da si se uspela tako dobro vživeti. Pa je težko? Mislim, paziti na otroka, pa študij in vse to?«

	»Gre. Nekako gre. Vendar je zelo naporno. Pa še ta časovna razlika. Še vedno se nisem dobro privadila temu času. Venomer primerjam, koliko je ura na Škotskem in koliko je tu.«

	No, to vsaj ni bila laž.

	»A, tako.«

	Slišati je bilo rahlo razočaranje v Mickyinem glasu. Verjetno si je želela več čenč, ki pa jih Sarah ni mogla dati. Sploh pa ne ta dan. Niti najmanj ni bil primeren za razkrivanje pravih razlogov in resnice. Poleg vsega ji je primanjkovalo časa. Tako Amanda kot Larissa sta jo na vsake toliko časa ošinili z nestrpnim izrazom.

	»Veš, moram ti povedati nekaj stvari. Saj imaš čas, ali ne?«

	Ni ga imela, toda Sarah niti ni imela moči, da bi to priznala. Pustila je, da pogovor teče. Kljub grdemu Amandinemu pogledu jo je pogovor začel zanimati. Zelo zanimati.

	»Lottie ne dela več pri nas. Si moreš misliti, dva dni po tistem, ko si odšla, je pobrala šila in kopita. Izginila je neznano kam, ne da bi se sploh poslovila. Samo šefinja je vedela, da je dala odpoved, a se sploh ni razburjala. Si lahko to zamisliš? In zdaj kot nori iščemo novo pomoč. Sama ne zmorem. Šefinja je tu ves čas in pomaga, a se ji pozna, da je utrujena. Ej, Sarah, povem ti, da bi si zdaj šefica odrezala roko, samo da bi ti prišla nazaj. Pa sem ji povedala, da ne moreš.«

	To je bila Micky. Govorila je brez premora. Še vdihnila ni dobro vmes. Toda Sarah je lahko ob tem vsaj zbrala svoje misli.

	Kakšno zanimivo naključje, kajne? Sarah izgubi službo morda prav zaradi Lottie, ta pa nato tudi izgine?

	Sarah se je nenadoma spet znašla v kraju in času, ko jo je šefinja obdolžila, da je ukradla denar in jo odpustila. Bila je preponosna, da bi se kregala in se borila za nekaj, za kar je vedela, da nikoli ni storila in niti ne bi nikoli storila. Nato je prišlo vabilo na premiero, katerega nikoli ne bi sprejela, če bi imela službo. Tako pa je ni imela več in lahko je odšla. K sreči, kajti počutila se je, da je končno zgrabila uspeh in slavo, ki sta ji po pravici pripadali. Pa kaj potem, če je na avdiciji sodelovala njena sestra in ne ona? Vendarle je bila ona tista, ki je vlogo v resnici odigrala. Če bodo ocene dobre, bo le ona tista, ki si ta uspeh lahko lasti. Nihče drug. Niti si ga ne bi mogel. Sestra je mrtva. To je dejstvo. Ona pa je tu in žanje svoj trud.

	Spreletela jo je misel. Je bilo vse to zgolj naključje?

	»Skoraj ne morem verjeti,« je Sarah naposled le odgovorila.

	»Ne, kajne? Čudno, ne? Že vseskozi je bilo nekaj strašilnega na tej Lottie. Upam, da jo je kdo ugrabil in da se nikoli več ne bo vrnila.«

	»Morda se je le morala vrniti nazaj v domovino.«

	»Še vem ne, od kje je bila. Neka čudna mala deželica.«

	»Slovenija, ja.«

	Sarah si je to zanimivost dobro zapomnila. Najverjetneje zgolj zato, ker je v tej državici že bila, dvomila pa je v to, da Lottie prihaja od tam. No ja, zgodba je zdaj končana.

	»Karkoli. Ampak, hotela sem te vprašati nekaj drugega. Saj se ne boš vrnila, kajne?«

	»Ni govora. Ne.«

	Sarah se je zavedla, da je odgovorila preostro.

	»Vsaj ne še zdaj. Če pa se kaj spremeni, ti takoj sporočim.«

	»Prav. Če boš prišla, te bo šefinja zagotovo zaposlila.«

	Sarah je o tem močno dvomila. Micky niti o tem ni vedela vsega in Sarah ni imela moči, da bi ji karkoli razkrivala.

	»Prav, pustiva to. Si mogoče slišala za tisto letalsko nesrečo tri dni nazaj? Grozljivka. Neki moj daljni stric je umrl, veš.«

	Sarah se je medlo spominjala naslovov in novic, ki so jih kriče posredovali napovedovalci na televiziji. Vendar se v bolnišnici ni počutila tako dobro, da bi dojela, kakšna katastrofa se je zgodila. Dvomila je, da je koga poznala, zato se je niti ni dobro dotaknilo. Žal si je morala priznati, da tiči v drugem svetu, v katerem trenutno ni prostora za katastrofe in nesreče in grožnje.

	Toda, motila se je.





XX



	Glas iz preteklosti



	»Nehaj že mleti po telefonu. Ljubimci te bodo počakali. Kako si sploh lahko tako mirna? Mene bo razgnalo!«

	Amanda se je ustavila pri Sarah, ki je še vedno stala z mobitelom v roki, skozi katerega je prihajal navihan Mickyin glas, zaradi katerega se ji je za hip stožilo po Škotski. Toda, ko se je spomnila mraza in vetra, ki sta vladala tam preko oceana, v njeni rodni deželi, in ko je pomislila na osamljenost, ki bi jo tam čakala, je bila vesela, da je ob sebi čutila vznemirjenost, ki je na vso moč vela iz njene soigralke.

	»Micky, grem. Te pokličem jutri, prav?«

	»No ja, vidim, da imaš res zelo veliko dela. Upam, da je vmes tudi kaj prijetnega. Saj veš, vse tisto, kar sva se pogovarjali.«

	»Tudi. Ne boš verjela, ampak je res.«

	Sarah se je zarežala. Z Micky sta pred njenim odhodom razpravljali o ljubimcih, toda ne Micky ne ona nista vedeli, da se bo v daljni Ameriki to zelo hitro izkazalo za resnično. Bilo je težko začeti, toda zdaj so se novi obrazi in nove možnosti kar odpirale. Najprej Steve in noč, preživeta z njim. Sanjsko, božansko, fantastično. Balzam za njeno opustelo telo po tako dolgem času.

	Zdaj je na vidiku Paul.

	Ampak še prej je bila na vrsti premiera. Sarah se je zdrznila. Amandin res grdi pogled jo je prikoval nazaj v resničnost. Še vedno ni odložila slušalke in še vedno je bila v sanjah.

	»Poglej, res moram iti. Čakajo me. Obljubim ti, da izveš vse podrobnosti takoj, ko bom utegnila.«

	»Le glej, da mi boš povedala vse. In če te pred vrati čaka božansko moško telo v samih tangicah, ti še celo oprostim, da nimaš časa za ubogo, zmrznjeno, škotsko prijateljico.«

	»Nekaj podobnega. Ti povem.«

	»Prav. Že prav. Ti samo uživaj. Res ti privoščim. Lepo se imej in čim prej me pokliči. Ni važno kdaj. Tudi če me boš zbudila sredi noči, te bom vesela. Tu je tako ali tako sama pustinja.«

	»Ok, Micky, velja. Lepo se imej tudi ti. Bye.«

	Sarah je pritisnila rdečo tipko za izklop. Micky se drugače sploh ne bi mogla znebiti. Po pravici povedano, pogovor ji je prijal. Znan glas iz preteklosti. Novice, o katerih ni vedela, kaj bi si mislila, Mickyin humor … Ja, njo je pogrešala, nedvomno. Ostalo? Ne. Če si je priznala po pravici, ne. Verjetno zaradi tukajšnjega dogajanju, zaradi življenja, tako drugačnega od dosedanjega. Kot bi šele zdaj prav zaživela. Kot bi se zbudila v pravljici, v kateri je glavna oseba. Ha, pa še res je!

	»Ja, končno. Sem že mislila, da se boš šla še telefonski seks. Tale Micky mora biti pa res strasten možakar.«

	Amanda je zavila oči in hkrati zavzdihnila od olajšanja.

	Sarah se je zasmejala. Micky je seveda in načeloma moška različica imena. Amando je pustila v mislih, da se je pogovarjala z moškim. Saj je prav. Naj kar mislijo, kako jo doma, na Škotskem, pridno čaka njen fant, ona pa se bo tu lahko mirno razdajala strastnih nočem, ki bodo še zagotovo prišle. K vragu s spodobnostjo. Kaj le je imela od nje? Resno zvezo? Ne, nikakor. Čakanje na pravo ljubezen in zaljubljenost ji je prinesla le samoto, nič drugega. Brezup.

	Skozi misli ji je ponovno šinil obraz iz preteklosti.

	Takoj ga je odpodila. Ja. Iz TISTEGA bi lahko kaj nastalo. TISTO je bilo drugačno. A je končano. Za vekomaj. In zakaj bi zato čakala na nemogoče, ko pa je naokoli toliko voljnih in privlačnih moških, ki ji lahko dajo vsaj užitek, če že ne zveze? Te si tako ali tako ni želela. Ne zdaj.

	»Dajta no, kaj sta se zataknili v sobo? Vsi nas že čakajo. Frizer, maskerka, strokovnjak za stil … Vidve, kokoši, pa valita jajca.«

	»Kaj, morem, če se je tale kura od Klare usedla na telefon! Če ti povem po pravici, se je šla strasten telefonski seks z nekim Škotom.«

	»Ha, ha,« se je namrdnila Sarah, toda Amandinih besed vendarle ni zanikala. Naj si mislijo svoje.

	Počasi se je začenjalo zares. Sarah je nenadoma le dojela, da se dogaja nekaj veličastnega in predvsem nepredstavljivega. Kljub nedavno prestali slabosti se je počutila dovolj močno za karkoli. Toda misel na nocojšnjo premiero, ki se jo je nenadoma zavedla v vsem obsegu, ji je zašibila noge.

	Zares se dogaja!

	Končno bo videla ves film, ki so ga posneli! In slišala bo odzive v živo. Bodo izžvižgali film?

	Ne, to se v tem mondenem svetu filmu vendarle ne dogaja. Tiho se bodo pobrali iz dvorane in jih popljuvali šele v novicah in časopisih.

	Sarah je vedela, kakšni so bili prvi odzivi iz predpremiere, vendar je ostala skeptična. Ni se pridružila evforiji, ki se ji je zdela umetna. Vsi, prav vsi so vedeli, da so te ocene lahko zelo varljive, toda to so vsi zanikali. Kar je bilo po eni strani edino pravilno. Če bi vsi gledali tako črnogledo kot ona sama, bi veselje izginilo in nedvomno bi se to poznalo tudi na sami premieri.

	Sarah se je opomnila, da se mora tudi sama prisiliti in se podrediti vzdušju, ki je vladalo. Nemir, pričakovanje, strah in veselje. Upanje in potiskanje realnosti tja nekam daleč, kamor danes ne bo segla. Naj se zgodi, kar se mora. In naj to sprejmejo z dobro voljo in veseljem. Ona sama mora postati del tega, saj je vendar glavna igralka! A drži se kot napovedovalka katastrof.

	Nasmehnila se je.

	»No, pa dajmo poskusiti upanje,« je sklenila sama pri sebi in se obrnila k Larissi.

	»Pripravljena. Naredite iz mene lepotico, strastno prebivalko iz davnih časov, nepremagljivo in neprecenljivo.«

	»Ti kar blebetaj,« se je namrdnila Larissa.

	»Lepe bom vse,« je pristavila Amanda.

	Sarah ni odgovorila. Kljub temu da je glavna igralka, je vedela, da v praksi stranska igralka zlahka premaga glavno, če občinstvo tako hoče. Ni hotela drezati v srečo, ki jo je čutila. Hotela se je počutiti lepo. Več kot lepo. Vendarle je morala vsaj malce izkoristiti svoj status, dokler ga še lahko.

	»Ok, akcija. Danes je naš dan in izkoristile ga bomo do konca,« je konec nesoglasju storila Larissa.

	Nato se je resnično začelo. Če je bilo še maloprej dvomiti, ali je res prišel dan, ki bo odločal o njihovi prihodnosti, zdaj temu ni bilo več tako. Veliko odštevanje minut se je pričelo. Nihče več ni vedel, kje se ga drži glava. Urejanje, pomerjanje, oblačenje, oblikovanje, maskiranje, friziranje. Nato spet od začetka. Popravljanje, negodovanje, nezadovoljstvo z vsem, kar je bilo narejenega do zdaj.

	Ja, šlo je, ne samo za image. Šlo je za nekaj neprimerno večjega.

	Upanje.

	Da, prav v vsakem od udeležencev današnjega dne je tlelo upanje, da se bo vse izteklo prav in da bo njihova bodočnost pokazala oči slave in s tem vsega, kar je le-ta prinašala.





	XXI



	Premiera



	Grauman's Chinese Theatre stoji na Hollywood Boulevardu, ki ni samo navaden bulvar ali široka cesta. Ne, gre za prav posebno cesto, ki je znana po celem svetu. Walk of Fame ali pločnik slavnih, kjer ležijo odtisi zvezd najbolj znanih filmskih igralcev in igralk. Prvo zvezdo so davnega leta 1960 položili ženi Paula Newmana, Joanne Woodvard. Danes se pločnik slavnih razprostira na obeh straneh ulice med križiščema z La Brea Avenue in Gower Street, razširili pa so ga tudi že na obe strani ulice Vine.

	Več kot dva tisoč tristo petokrakih zvezd z imeni slavnih osebnosti je položenih na Walk of Fame in zato ni čudno, da je vedno polno turistov. Toda najbolj turistični epicenter bulvarja je tisti, kjer stojijo Kodak Theatre, Virgin Megastore, zabaviščno-nakupovalni center Hollywood in Highland, ter seveda, ta dan najbolj pomembna stavba, Grauman's Chinese Theatre.

	Gledališče so odprli 18. maja 1927, hkrati s premiero filma King of Kings. Na tisoče ljudi se je že takrat zgrnilo pred gledališče, da bi doživeli pogled nanj in na slavne osebnosti. Danes slika ni nič drugačna. Pogled na gledališče, ki je že na prvi pogled veličastno in nenavadno, je Sarah več kot očaral.

	Prispeli so z limuzinami kakšno uro pred samo premiero. Ogromno ljudi se je trlo na ulici. Igralci filma Zahajajoče rdeče sonce so se zavedali, da jih ni pritegnil pogled, ki bi letel točno nanje. Ljudje so bili tukaj tako ali drugače. Postavali so, ker so upali, da bodo ujeli pogled na zvezde. Velike zvezde in ne takšne, kot so bili oni trenutno.

	Vendarle pa to vzdušja ni pokvarilo. Sarah se je že počutila kot zvezda. Vpijala je veličastno vzdušje. Razkošje, ki ga je imela na volj že ves dan, ji je zdaj dokončno prešlo v kri in v njeno zavedanje slave. Nič več ni bila siva miška z Škotske z žalostno preteklostjo in nenavadnimi zapleti. Zdaj je bila zvezda. Nocoj je bil njen večer in noč bo njena. Tega si ne bo pustila vzeti in ko je pogledala malce naokoli, je na vseh obrazih prebrala isto. Trdo voljo in željo po uspehu. Nemir, ki je buril žile in samozavest, ki je žarela iz vseh. Navidezna ali ne, to sploh ni bilo važno. Dogajalo se je njim v prid in izkoriščali so to tako, da so se smehljali vsem in to z velikim veseljem.

	Šlo je za ne preveč znano filmsko zasedbo, toda premiera se je vršila v Kitajskem gledališču. To je bilo dovolj, da je premamilo kamere, da so posneli prav vsak njihov korak. Verjetno jih ni bilo toliko kot ob velikih premierah, a dovolj da se je pozornost vseh ljudi v trenutku, ko so se limuzine ustavile na ulici, obrnila na njih.

	Kamere so se prižgale. Igralci so počasi izstopali iz limuzin.

	Med ljudmi je završalo. Iskali so slavne in znane zvezdnike, a so se zadovoljili tudi z njimi, manj znanimi.

	Roger je žarel. Njegov obraz je bil popolnoma rdeč in z roko si je venomer brisal potno čelo. Pričakoval je čudež in to se mu je poznalo na samozavesti.

	Sarah je izstopila kot zvezda. V dolgi večerni obleki žareče rdeče barve je požela ogromno pogledov in na koncu tudi aplavz.

	»Glavna igralka.«

	Med občinstvom se je novica hitro razširila. Sarah je uživala. Resnično se je prepustila vzdušju in si želela, da bi trenutek trajal dlje kot tistih nekaj korakov do dvorane. Tam, v notranjosti gledališča, ne bo navadnih ljudi. Tam bodo prisotni samo povabljenci. Smetana od smetane, kolikor se jih je odzvalo povabilu na premiero. In novinarji, kritiki s prežečo pozo in agentje, ki bodo lovili svoj zaslužek.

	Toda do tja je bilo vendarle še nekaj korakov. Sladkih, dolgih.

	Sarah je trosila smehljaje nadvse velikodušno. Marsikomu se je zasidrala v srce. Lahko je slišala komentarje.

	»Lepa je.«

	»S tole v glavni vlogi mora biti dober film.«

	»Kdo sploh je?«

	Ja, Sarah se je tudi zavedala, da prvič stopa na pota slave. Ljudje je ne poznajo, toda morda bo prišel trenutek, ko bodo zelo dobro vedeli, kdo je in od kod prihaja. Morda. Če bo film dober in če bo uspel.

	Petke so se vdirale v mehko, rdečo preprogo, prav takšno, kakršno je Sarah prej samo občudovala v filmih, v katerih so nastopali drugi. Zdaj je tu ona.

	Preprosto še vedno ni mogla verjeti, da res stopa tam, po preprogi, po kateri stopajo največji igralci tega časa. Med najbolje plačanimi in cenjeni stoji tudi sama. Res da ni tolikšna množica kot ob najavljenih premierah zvezdnikov, a še vedno ljudje vzneseno vzklikajo in jih pozdravljajo. Vedo, da so morda ravno oni bodoča smetana filma in kdo ve, morda so to res? Morda trenutek ne bo trajal samo ta dan. Morda se njihova zvezda šele vzpenja in se bo že ta večer izkazalo, da bo zažarela z vso silo.

	Sarah se je še vedno smehljala. Ravno tako so bili široko nasmejani vsi njeni soigralci, soigralke in ostali ustvarjalci filma. V zraku je bila napetost, a ta trenutek je bila še blaga in upajoča, prežeta z optimizmom in trenutno slavo. Vzkliki množice so jih hrabrili bolj, kot so si bili pripravljeni priznati. Njihov vzpon po stopnicah gledališča je deloval veličastno. Ob hrumenju množice, bliskavicah fotoaparatov, vprašanjem novinarjev in kamermanov manjših televizijskih hiš, so naposled dosegli vrh. Prav nič drugače ni bilo, kot če bi šlo za najbolj zvezdniški film. Ravno tako je za njihovim filmom stala množica ljudi, ki so iz ozadja skrbeli, da je vse potekalo brezhibno. Od njihovega popolnega izgleda, za katerega je poskrbelo nešteto maskerjev, frizerjev in stilistov, do agencije, ki je skrbela za marketinško potezo, da je vsa nocojšnja predstavitev bila v slogu. Šlo je seveda za kavbojski stil, zato so jih takoj, ko so stopili v preddverje, pričakali kostumi v vestern stilu. Plačani statisti so čakali, da bodo na koncu predstavitve razdeljevali darila, zdaj pa se je mednje pognala množica natakarjev v kavbojskih klobukih, ki so stregli pristno ameriško pivo v vrčkih iz starodavnega časa.

	Sarah je bila fascinirana. Vse je teklo kot po maslu. Brezhibno. Nič takšnega se ni zgodilo, kar ne bi bilo v scenariju. Sama pri sebi se je zahvalila vsem svetnikom za srečo, ki so jo bili deležni vsi po vrsti. Upala je, da se bo tudi izteklo v takšnem slogu.

	»Prvovrstno.«

	»Hm, ja, nismo pričakovali, da bo tako lepo steklo.«

	»Zelo dobra organizacija.«

	Pohvale so bile komaj slišne, a so dosegle tako Sarah in Rogerja, kot ostale udeležence. Prvič v tem dnevu so se uspeli vsaj malce sprostiti. Upanje, da bo tokrat res nekaj več, da se bo izkazalo, da so uspeli, je naraščalo.

	Toda …

	Še nekaj časa je bilo do konca. Še preveč. Vse preveč. Sarah se je tega še kako zavedala, ko so jo noge, brez njene volje, vodile proti sedežem v dvorani. Bila je šibka. Tresla se je in vedela je, da je to tudi posledica bolezni. Prva vročica je sedaj nekoliko popustila, zato je Sarah občutila, da še ni čisto pri močeh.

	Na sedež v prvi vrsti se je skoraj sesedla. Njeni živci so bili kot struna, napeti do konca in so samo čakali, da bodo izbruhnili. V kaj, še sama ni vedela. Vse je bilo odvisno od prvih odzivov v dvorani.

	Še bolj jo je skrbelo to, kako hudiča se bo sploh lahko gledala. Že ko je ujela samo posamezne odlomke, se ji je zdelo, da sploh ne ve, kdo je ta oseba, ki jo gleda na filmskem prizoru. Ona to že ni mogla biti. Ženska, ki je nastopala, ji je delovala tuje. Toda Amanda ji je enkrat razložila, da je tudi ona imela prav takšen občutek, kot da to sploh ni ona.

	Sarah se je zdaj skušala sprostiti. Na njeni desni strani je sedel Roger in na njeni levi Larissa. Nato so se na obeh straneh zvrstili ostali igralci, producenti, montažerji, kamermani in ostali, ki so prispevali, da je film postal takšen, kakršnega bodo zdaj, zdaj tudi dejansko končno videli.

	»Dihaj. Globoko dihaj.« Roger se je nagnil k Sarah in ji zašepetal besede čisto tiho v ušesa. Začutil je njeno stisko in njeno slabost, ki ni prihajala le iz treme, ki jo je čutila.

	»Poskušam. Že ves čas.« Sarah je bila ravno tako čisto tiho zašepetala nazaj, čeprav to še ni bilo ravno potrebno. Hrup v dvorani se še ni polegel. Zdaj so posedali na svoje odrejene sedeže novinarji, agentje, predstavniki televizijskih in radijskih postaj, razne agencije. Ogromno jih je bilo, čeprav so pričakovali, da se vsi ne bodo odzvali vabilu.

	»Dobro. Tu sem, če me boš potrebovala. Samo stisni me za roko, pa ti bom nudil prvo pomoč.«

	Sarah je ujela Rogerjev navihani nasmeh. Seveda, on je bil takšnih prireditev še kako navajen. V svoji dolgoletni karieri je izkusil že kar nekaj. To, da se ji reži, se je Sarah zdel dober znak. V nasprotnem primeru bi bil živčen in popadljiv. Pravzaprav je Sarah presenetilo, da to tudi dejansko ni bil. Očitno se je že naučil, kako se sprostiti v kritičnih situacijah. Ona se še ni in se verjetno še zelo dolgo ne bo. Noge so se ji še vedno tresle, čeprav je trdno sedela na udobnem sedežu. V grlu je še vedno imela cmok in bila je vesela, da je šepetala in ne govorila, ker tega tako ali tako ne bi mogla.

	Pogledala je Larisso, ki je trdno stiskala ustnice in imela roke krepko ujete v naročju. Tudi ona se ni zdela tako mirna, kot je verjetno hotela biti. Sarah je ni hotela motiti z govorjenjem, zato je strmela naravnost na veliko platno, kjer se bo film zelo kmalu začel. Brez vnaprejšnjih govorov. To bo sledilo šele po filmu.

	Najraje bi se obrnila nazaj in pogledala po dvorani, a je vedela, da tega ne sme storiti. Morala je biti kot ledena kraljica in čakati, kaj bo. A čutila je vroče in žgoče poglede na svojem hrbtu. Zdelo se ji je, kot da vsi strmijo naravnost vanjo. Sprašujejo se, kaj ona, tujka, počne tukaj. So ji naklonjeni ali sovražni? To bo na koncu odločil film. Sama bo k temu pripomogla bore malo. Zvezdo bodo iz nje naredili drugi. Ali pa jo bodo potopili nazaj v temačno brezno, od koder ne bo nikoli več prišla.

	Nehaj! Nehaj se trapiti z neumnostmi! Takoj!

	Sarah je zaslišala svoj notranji glas, ki jo je pozival k miru. Poskušala je upoštevati Rogerjev nasvet. Globoko je vdihnila.

	Spomnila se je na Paula, ki zagotovo sedi nekje v dvorani kot povabljenec. Čeprav ga še ni uspela videti, je lahko na svojem hrbtu začutila tudi njegov pogled in to jo je nekoliko ogrelo. Morda bo še vse dobro. Če film ne bo dober, bo to zagotovo dogajanje nekje v bližnji prihodnosti. Bo že nekako.

	Luči v dvorani so začele ugašati, dokler niso svetile samo mlačne reflektorske lučke. Dvorana se je počasi umirjala. Sem ter tja je do Sarah prišel pritajen govor, a z vsako sekundo je tišina postajala bolj gosta, dokler se ni osvetlilo platno. V dvorano se je naselil grobni mir in Sarah je slišala samo še svoje vznemirjeno dihanje.

	Nato se je končno in čisto zares začelo. V grobni tišini, ki ga ni prekinilo niti najmanjši šum, niti kašljanje ali karkoli podobnega, se je odvrtela uvodna scena in glasba filma Zahajajoče rdeče sonce.

	Bilo je izredno. Lepo. Čustveno. Prežeto z enkratnimi prizori narave. Starodavna Škotska. Ladja, ki je plula po razburkanem morju. Sarahina filmska starša.

	In nato Amerika, kakršna je bila v tistih prvih dneh, ko so jo odkrili Evropejci. Nenaseljena, divja in neskončno privlačna.

	Kavbojsko mesto.

	Sarah na ogromnem platnu.

	Zgrbila se je na sedežu, a se takoj spet poravnala. Kljub zelo medli svetlobi, ki je bila v dvorani, so jo vsi opazovali. Morala je ohraniti zunanji videz, čeprav je globoko v njej vrelo. Čustva, nemir, nejevera.

	Bilo je noro, a bilo je mnogo lepše in bolje, kot je pričakovala. Pravzaprav je v sebi že zelo hitro začutila ponos. Bila je dobra in tega se je zdaj lahko zavedla z vso silo.

	Prizori so bili še naprej neverjetni. Sonce, ki je vzhajalo in zahajalo in s tem krojilo posamezne dogodke. Dobro izpeljani načrt, ki je prekinjal sladkobo ljubezenskih prizorov in prizorov obveznega streljanja.

	Na koncu se je zdelo, kot bi bila oznaka vestern filma zgolj za neko obrobno potezo, s katero je režiser poslikal platno. V resnici je šlo za izvrsten scenarij in dobro odigrane vloge. Vsaj tako je presodila Sarah.

	Iz minute v minute je bolj ponosno zrla v veliko platno in opazovala sebe in svoje soigralce. Le ko je na platnu zagledala Johana, človeka iz mafijskih vrst, ki ji je stregel po življenju, je njeno srce nekoliko vztrepetalo, a se je hitro pomirila. TEGA je za zdavnaj konec. Nikoli več se ne bo ponovilo. Nikoli.

	Film je bil dolg skoraj dve polni uri, toda ni se zdelo, da bi se kdorkoli dolgočasil v dvorani. Vladala je tišina in to se je Sarah zdel zelo dober znak. Zgodba, ki so jo ustvarili, je očitno prevzela občinstvo. Tudi njo je, zelo. Bilo je neverjetno, da je kot popoln začetnik tako zelo dobro in naravno igrala prizore, ki so segali od ljubezenskih do groženj, od joka in solz do smehljajev in huronskega smeha.

	Izvrstno. Če bi ocenjevala Sarah, bi podala oceno zelo dobro. Morda je kaj manjkalo, toda ona ni strokovnjak. Gledala iz laičnega stališča. Iz tega kota se ji je film zdel odličen.

	Filmska predstava se je počasi zaključevala. Glasna glasba je ob zaključnih prizorih stopnjevala končne razplete, dokler se ni zaključila in se platno ni popolnoma stemnilo. Šele čez nekaj deset sekund se je glasba ponovno pojavila in s tem se je pojavil tudi napis KONEC. Počasi so se pojavljali napisi z imeni igralcev in soustvarjalcev filma.

	Dvorana je bila še vedno v tišini. Kot bi vsi premlevali dogodke, ki so jih videli zadnji dve uri. Kot jih film ne bi pustil ravnodušne.

	In res jih ni. Po slabi minuti se je zaslišal prvi plosk. Temu je sledilo huronsko ploskanje. Nekaj, česar ni pričakoval niti Roger, ki je malce zmedeno pogledoval okoli sebe in se šele nato ovedel, kaj mora storiti.

	»Vstati moramo. Pričakujejo nas na odru.« Pomignil je svoji četici igralcev in ostalim udeležencem in skupaj so, med ploskanjem občinstva, ki so ga sestavljali kritiki, novinarji, agentje, počasi, a navdušeno odšli na oder.

	Občutki so bili več kot neverjetni. Ni bilo žvižganja, kot so se ga bali. Očitno je bil film občinstvu všeč. Če je všeč njim, je pred njimi ves svet. V tistem trenutku je v dvorani zagotovo sedelo najbolj občutljivo občinstvo. Ljudje, ki se na filme najbolj spoznajo. Tu ni šlo za ploskanje zaradi vljudnosti. Ti ljudje morajo občutiti, da je zadeva dobra, dajo tudi podprejo. V nasprotnem primeru bi bil odziv mlačen, ploskanje medlo, vstajanje hitro.

	Vsaj tako se je zdelo Sarah, a po obrazih drugih je sklepala, da se ne moti. Roger je dobesedno žarel. Napoved s predpremiere se je očitno uresničila. Film je dober in bo uspel. Roger bo tako znova našel svojo slavo in njegova režiserska pot bo rasla v višave. Toda pot bo odprta tudi drugim.

	Agentje so že prežali na nove pogodbe. Režiserji so že tuhtali, kdo bi jim prišel prav za njihove naslednje filme. Novinarji so kovali nove zvezde, kajti rumeni tisk je potreboval nove žrtve, katere bi lahko zasledoval.

	Sarah je stala na odru. Ponosno se je smehljala, vesela, da je opravila izvrstno delo. Še več, njeno igranje je bilo všeč mnogim in vrata njene prihodnosti so se na stežaj odpirala v čisto drugo stran, kot jo je bila navajena doslej. Nič več Škotske, nič več neprijetnih zapletov. Zdaj je pred njo drugačna prihodnost. Slava je prežala nanjo in Sarah je bila tokrat pripravljena, da jo sprejme z odprtimi rokami.

	Vedela ni le tega, da je naokoli nje spletena zapletena mreža, ki se je že globoko ovila okoli nje. Niti slutila ni tega. Drugi so vedeli.





XXII



	Izdaja



	Roger se je zbudil s strašanskim glavobolom. Nič čudnega, napil se ga je kot žival, navkljub temu, da je dobro vedel, da bi bilo mnogo bolje, če se ga ne bi in bi ohranil trezno glavo in razsodnost. Vendar je bilo vsega preveč. Dogajanja in čustev, ki jih ni zmogel več kontrolirati. Slava je bila kar naenkrat preveč težka, še celo zanj, ki je bil že vsega vajen. Slave in tudi poloma. Tokrat je bilo drugače. Bolj intenzivno, hkrati pa so se vanj prvič prihulili občutki, da je morda navdušenje ob premieri le začasno. Nikjer ni zatrdila, da bo film uspešnica, če ga potrdijo kritiki,novinarji in občinstvo. Pozabil je na predpremiero. Tudi občinstvu je bil film všeč,vsaj videti je bilo tako.

	Toda nekaj ga je žrlo. Globoko v njegovi notranjosti je tičal strah. Strah, da je uspeh le navidezen in da bo dovolj že rahel piš in film bo utonil v globoko pozabo, kot da ga nikoli niti ne bi bilo.

	Zavzdihnil je, ko je vstajal s postelje, kjer ležal kar povprek, kakor je padel ob prihodu.

	Pogledal je na uro. Bilo je še zgodaj za te razmere po premieri, vendar ni mogel več spati. Morilo ga je in točno je vedel, KAJ ga je najbolj.

	Scena pred bolnišnico. Tisti prizor, ki ga je zagledal, ko je stopil ven zaskrbljen, a hkrati vedoč, da bo najverjetneje s Klaro vse v redu in da bo stala na premieri kot dehteča rožica na travniku. Spominjal se je, da si je skoraj požvižgal, ko je stopil na zrak, tako zelo drugačen od zatohlega, bolnišničnega, ki ga nikoli ni prenesel. Vanj je pronical občutek vznesenosti, ko se je ozrl v svetlo nebo, ki mu je delovalo tako kot njegova bodočnost in njegov film. Svetlo kot jutranji dih.

	Korak strumno usmeril na cesto, da bi našel prvi taksi, ki bi ga popeljal nazaj v hotel, kjer je imel kup dela s predpremiere in nato premiere. Sestanke z vsemi mogočimi, ki so imeli na skrbi brezhibno in tekočo organizacijo prireditev. Vse mora biti popolno!

	Še je videl nasmeh na njegovem licu, ko je prišel do tistega taksija, ki se je ustavil prav pred njim, kot bi mu prišel nasproti. Tako je tudi bilo. Ko je čakal, da iz njega izstopijo potniki, je obnemel.

	Požiral je slino in globoko vdihoval. Mislil je, da bo omedlel.

	Nemogoče. To pa res ni bilo možno.

	Pred seboj je videl osebo, ki jo je zelo, zelo dobro poznal. Vsako njeno potezo, vsak njen gib.

	Toda ta oseba je ležala v bolnišnici, v petem nadstropju in se ni bila zmožna premakniti in ni mogla tukaj topati iz taksija.

	A vendarle je bila. Ista.

	Skoraj ista, ko je zelo dobro pogledal.

	Taksist, ki ji je odprl vrata, jo je trdno držal za komolec.

	Nosila velika sončna očala in trd izraz na licu, brez nasmeha.

	»Vi ste Roger?«

	Taksistovo vprašanje ga je za trenutek zmedlo in nehal je strmeti v osebo, ki je bila videti ravno tako kot Klara. Skoraj popolnoma isto. Le nekaj ni bilo isto. Bil je zmeden in nenadoma neskončno utrujen. Kot bi se v hipu postaral za dvajset let, ali kot da bi mu bilo v trenutku jasno. Nekaj se je zgodilo, za kar nima razloga, vendar bo vplivalo nanj mnogo bolj, kot si je bil zmožen zamisliti. Iz ženske, ki je stala prev pred njim, je vel hlad. Strahoten hlad.

	Stresel se je od nelagodja in samo prikimal.

	»Primite to žensko. Rada bi se pogovorila z vami. Tule poleg je kavarnica. Peljite jo noter, vendar jo dobro držite. Slepa je. Ko boste opravili, jo pripeljite nazaj. Odpeljal jo bom.«

	Roger je odkimaval. Ne, ni želel. Niti dotakniti se je ni hotel. Tole ni Klara, kajti njegova Klara leži v bolnišnici in nikakor ne bi mogla vstati. Ne more biti pred njim in se pretvarjati, da je slepa. To ni ista oseba in on z njo, ki je tako zelo podobna njegovi glavni igralki, ni hotel imeti ničesar.

	Prizor je bil grotesken. Ženska, ki je čakala, dajo prime, ljudje, ki so se prerivali na pločniku in ga očitajoče gledali.

	Ni več zdržal. Naredil je, kar mu je naročil taksist. Prijel je žensko in jo odpeljal v notranjost bližjega lokalčka. Posedel jo je na stol in sedel nasproti nje.

	Ni snela očal in ni se premaknila. Obsedela je. Za hip je pomislil, da je lutka, a nato je roke položila na mizico, ki ju je ločevala.

	»Želite, prosim?«

	Glas natakarice ga je prebudil iz strmenja vanjo. Kot bi bil v sanjah, so iz njega spolzele zamolke besede: »Dvojni kapučin in veliko vode.«

	Ozrl se je vanjo in se zavedel, da ga ne vidi. Toda slišal je, kako je rekla: » Isto.« Njen glas je bil ravno tako podoben glasu, ki ga je poznal.

	»Videl si me že. Veš, kdo sem.«

	Zmedeno je strmel vanjo. Pojma ni imel, kdo je. Še nikoli je ni videl. Vsaj mislil je tako. Bil je popolnoma zmeden. Sedel je z osebo, ki mu je bila poznana, hkrati pa je vedel, da tega bitja ni videl. Ali pač?

	»Sprejel si me za igralko. Na avdiciji. Mene in ne nje.«

	Gledal jo je. Ni razumel. Ničesar.

	»Tista, ki je igrala v filmu in tista, ki je zdaj v bolnišnici in tista, ki bo na premieri … To je moja sestra. Zamenjala me je, ker sem jaz tako hotela. Vendar bo zdaj tega konec, razumeš? Zdajle grem v bolnišnico. Odstranili mi bodo delček, kar mi preprečuje, da bi videla. Nato bom spet ista, stara jaz. In ti me boš zamenjal z njo. Razumeš? Sarah bo pospravila svoje stvari in odšla nazaj na Škotsko, kakor je dolga in široka. Zanjo bom poskrbela sama. Nato sem tu jaz. Upam, da je to jasno. Pravno je tako edino pravilno. Mene si najel in jaz bom veljala za zvezdnico, jasno?«

	»Toda .« je Roger hlastal za zrakom. Vedel se je kot idiot, vendar mu je bilo vseeno. Na njegovo srečo je prišla natakarica z želeno kavo in ga zamotila, da je zadihal, medtem ko je opazoval, kako skodelice in vrč vode potuje na mizo.

	»Hudiča, vendar! Tako preprosto pa spet ni, kakor hočete to predstaviti …« Ustavil se je, ne vedoč, kako naj jo kliče.

	Kot bi ga videla, ga je razumela: »Klara sem. Tista Klara, ki si jo najel, da posname film. Klara Reya, ki je bila tako zelo izvrstna na avdiciji, da si se med vsemi igralkami odločil prav zame. Se spominjaš?«

	Seveda se je spominjal avdicije. Resnično ga je prevzela. Igrala je suvereno in izvrstno in ni mogel verjeti, da je popoln naturščik, samo z igralsko šolo in brez večjih izkušenj pri filmu. In dal ji je priložnost, ki je ni obžaloval. Toda filma ni posnela oseba, ki jo je najel, temveč neka druga. Njena sestra? In da je tudi ona odigrala izvrstno in še bolje?

	Zmajal je z glavo. Ni ga mogla videti. Svoje občutke je lahko razkazoval na obrazu brez strahu.

	»Vseeno. Ne razumem. Ničesar.«

	»Več kot to ti niti ni treba. Vrnila sem se. Film bo uspešnica in jaz bom zvezda. Kaj več ni treba vedeti.«

	Vendar ni mogla vedeti, da bo film uspešnica. Lahko bi bil popoln polom.

	Roger se je pogledal v ogledalo v kopalnici. Videl je svoje zabuhle, prekrokane oči. Pred njim je bil dolg in krut dan. Film je uspel, toda on mora povedati Sarah (zdaj je vedel, kako ji je prav ime) najhujšo resnico v njenem življenju. Ničesar ni vedela. Ničesar ni sumila. Niti sanjalo se ji ni, da se bo njeno življenje čez slabe pol ure spremenilo v prah, da se bo morala vrniti na Škotsko in bo njeno mesto zasedla oseba, ki jo je sovražila tako zelo, da ji je bilo vseeno za njeno življenje, njeno prihodnost in njeno počutje. Sebična oseba, ki je zdaj zelo dobro vedela, da je na poti slave, in da je nič več ne more ustaviti. Niti on sam ne, kajti ko jo je takrat vprašal, zakaj naj to storim, ali se lahko se bori zanjo, lahko posvetuje z odvetniki,mu je odvrnila,

	 ne bo ničesar storil, zgolj to, kar mu je rekla. Povedal ji bo, da je ona igralka, ker to v resnici je. Ona je Klara Reya in ona je Sarah McReyan.

	»In če ne bom?«

	»Te bom uničila.«

	Verjel ji je. Njegova preteklost je bila temačna, kot mnoge in samo slutil je lahko, na katero od skrivnosti bi se spravila, da bi uničila njegov ugled in slavo, na katera pota je ponovno stopil s tem filmom.

	Zavzdihnil je. Takoj mora do Sarah in ji povedati, da tu nima kaj več početi. Žal, vendar bo ubogal Klaro, ker jo je moral. Zaradi lastne varnosti in zaradi lastne prihodnosti.

	Toda slava, ki se je kazala, je imela slab priokus. Vseskozi se mu je zdelo, da je izdal osebo, ki jo je vzljubil in v resnici jo je izdal. Toda počutil se je tako nemočnega in šibkega. Tako lažje je bilo storiti, kar je zahtevala Klara in pozabiti na vse skupaj. Film bo uspešnica. Kaj bo Klara počela z uspehom, ga ni zanimalo, kajti nikoli, nikoli več je ne bo najel za svoj film.

	Roger se je trudno odpravil proti Sarahini vili, ki jo je delila z Larisso in Amando. Počutil se je, kot bi se pogrezal v brezno blata, vendar je imel zvezane roke. Šlo je zanj. Poskrbeti je moral zase. Vsak mora to storiti.

	Tolažil se je. Vedel je, da je njegova morala na psu. Moral bi se boriti, a vendarle, zakaj? Ni njegova stvar, če se je znašel v prepiru med dvema sestrama, kajne?

	Ko je prišel do vile, mu je odprla Larissa, ki se mu je privoščljivo nasmihala. Zdelo se mu je, kot bi vsi videli v njegovo srce. Je bilo tako zelo črno? Bo storil tako velik greh s tem, ko bo povedal resnico Sarah in bo ta odšla?

	»Mike je pri njej. Saj si hotel iti k Klari, kajne?«

	Larissa je poudarila besedo Klara ali pa se mu je samo zdelo tako. Olajšano je zavzdihnil. Pridobil si je še nekaj časa.

	»Prav. Počakal jo bom, če nimaš nič proti.«

	»Proti? Seveda ne, ti samo sedi in počakaj. Takoj bosta končala.«

	Gromko se je zasmejala in Rogerja je streslo. Larissa je bila tako zelo čudna. In kaj neki Mike počne pri Sarah?

	Roger se je sesedel na fotelj. Nagnil se je naprej in si podprl glavo z dlanmi. Bog, kako slabo se je počutil. Tako in drugače. Želodec mu je hotelo raznesti od silnega mačka, ki se mu je dvigoval v telesu. Pijače je bilo odločno preveč, a kljub vsemu premalo, da bi prekrila duševno slabost, ki ga je morila. Vedel je, da bo senca tega, kar bo storil, vsak hip prežala nanj v prihodnosti. Ja, uspel bo pozabiti. Pozabiti na neko dekle, ki ji je uničil sanje. Zmajal je z glavo. Ne, on ji ničesar ni uničil. Življenje je tako naneslo, da se je poigralo z njo in on nima ničesar pri tem. On je zgolj sel slabe novice, nič drugega.

	Tolažil se je. Neuspešno, kajti vedel je, da bi lahko storil marsikaj. Življenje je do vsakogar trdo, tudi do njega je bilo, je in še bo. Vsak se mora boriti zase in on to počne. Ničesar drugega.

	Slabost je kljub temu ostala. Odšteval je sekunde, ko se bo nekomu zrušil svet. Ni vedel, da se ta svet že ruši, le korak stran od njega in da bo on zgolj še poteptal tisto, kar bo ostalo. Pogorišče upov in življenja.





XXIII



	Kruta resnica



	»Zgoden si. Čisto prezgoden. Poglej, koliko je ura, skoraj jutro je še. Veš, kakšna divja noč je za menoj?«

	Sarah je zehala na vsa usta in se zaman upirala, da bi zlezla nazaj pod toplo, svilnato odejo, se z njo pokrila in še enkrat podoživela noč uspeha, ki je bila za njo. Divja noč, polna obljub, občudovanja, slave, pijače in upa na bodoči uspeh. Samo seksa ni bilo. Paul se je vseskozi motal nekje blizu nje, toda to noč Sarah ni zanimala igra teles. Vedela je, da bo to še prišlo. To noč jo je zanimal zgolj uspeh in občutek slave, ki je že pronical v vsako njeno poro.

	Ni vedela, kdaj so končno prišli v hotel in popadali v postelje. Moralo je biti kakšno uro ali dve nazaj, nič več. In nato je po vratih že trkal Mike in na vsak način hotel videti Sarah.

	»Kaj ti niti malo ni mar, kako zelo mi primanjkuje čas? Ne more počakati, karkoli že imaš za povedati?«

	Sarah se je borila z zaspanostjo. Sedela je na stolu in v rokah držala skodelico vroče kave, ki jo je, vsaj to, prinesel Mike.

	»Čakal sem. Nekaj dni. Nisem te hotel užalostiti pred premiero. Vsi so hoteli, da blestiš in da se počutiš dobro. Pa še po tisti tvoji bolezni … Prinesel sem ti kavo. Se nisem s tem dovolj odkupil?«

	»Užalostiti?« Sarah se je vzravnala in odložila skodelico na mizico. Besedico je prepoznala, a zgolj njeno sestavo. »Kako neki bi me lahko užalostil? S čim?«

	Mike se je obotavljal, a le za hip.

	»Več stvari imam, ki ti zagotovo ne bodo všeč. Naj najprej začnem pri letošnji pomladi in prigodi, ki si jo imela.«

	»Prigodi? Če temu lahko tako rečeš?« Sarah je pomislila na vse grožnje, ki so ji pretile. Mafija, zasledovanje z avtomobilom, da bi skoraj zgrmela v prepad. Streljanje na snemanju filma. Johan. Gino. Kaj hudiča bo zdaj prišlo iz tega? Novo izsiljevanje?

	»Vidim, da si razbijaš možgane. Zaman. Nič takšnega ni, kot si verjetno slikaš prav zdajle v mislih. Pravzaprav je novica zgolj … žalostna.«

	»Žalostna?« Sarah se je nenadoma počutila kot papagaj. Vsako besedo, ki je izrekel Mike, je ona ponavljala kot bebec, ki se uči govoriti. Utihnila je in pogledala Mika. Njene oči so bile prestrašene. Kot bi se v njej nenadoma nekaj globoko in popolnoma pretrgalo. Kot bi njeno telo vedelo, kaj sledi.

	»Zgodila se je letalska nesreča. Verjetno si slišala zanjo. Dan zatem, ko si ti prispela v Ameriko. Letalo se je zrušilo v Atlantski ocean. Preživelih ni bilo.«

	»Slišala sem.« Sarah se je spomnila telefonskega pogovora z Micky. Že ona ji je to povedala. Slišala je na radiu in videla posnetke na televiziji, ko je bila v bolnišnici. A ni hotela gledati. Bilo je grozno.

	»Na tem letalu je bil nekdo, ki si ga zelo dobro poznala.«

	Sarah je privzdignila obrvi.

	»Mike, dovolj imaš. Povej, kar si mi prišel povedati.«

	Toda Mike se je kljub temu presedel na stolu. Sarah je delovala dovolj krepko za vse, kar ji je imel za povedati. Le on je vedel, da je to zgolj farsa. Sesula se bo kot hišica iz kart, ko bo izvedela vse.

	»Gino. On je bil na tem letalu.«

	Sarah je prebledela. Čeprav so skozi njene misli šinile podobe vseh, ki jih je poznala, nanj ni niti pomislila. On je bil varno spravljen v njej in zakopan tako globoko, da ga je vzela iz tega skritega kotička le tedaj, ko si je zahotela upanja na nekaj, kar je bilo nemogoče. Zdaj je to postalo RES nemogoče.

	Trdo je zatisnila oči. Ne bo pokazala bolečine, ne pred njim. Ne zdaj in ne še.

	»Dobro. Preživela bom. V bistvu ga nisem tako zelo dobro poznala, razen če šteješ nekaj ur za zelo dobro poznanstvo. In njegove mafijske zveze ter grožnje za nekaj, kar mu je ustrezalo.« Mike ni mogel vedeti, koliko ji je bilo do tega človeka, ki ga je poznala nekaj ur, a se ji je zdelo, kot bi ga poznala večnost. Kot bi ju vezalo vesolje in ji s tem kazalo njeno pot. Nič več, nič več.

	»No ja, zdelo se mi, da moraš vedeti. Imel sem občutek, da …«

	»Da?« Sarah mu nikoli ni povedala, kaj čuti. Tega ni zmogla. Mike je lahko zgolj ugibal, nič več.

	»No, kakor koli. Prinesel sem nekaj časopisnih člankov. Mislil sem, da te bo zanimalo bolj, kot je videti.«

	Sarah je prijela šope listov, ki jih ji je molel Mike.

	»Bom prebrala. Saj me zanima, samo ne tako, kot ti misliš. Tole je kvečjemu dobra novica zame, kajne? Zdaj ni nikogar več, ki bi mi še lahko grozil, kajne? In on …« Sarah je pokazala na Ginovo sliko v časopisu, ki je strmela naravnost vanjo in to ji je skoraj strlo srce. Pozabila je že, kako so se te oči zazrle vanjo in jo zajele, da je pozabila na ves svet. Občutek se je vrnil tako silovito, da je zajela sapo, a se nato hitro pobrala iz tega razpoloženja. Ne pred Mikom, ne pred njim. Pred nikomer si ne bo dovolila, da vidijo slabost, da ljubi človeka, ki ga komaj dobro poznala.

	Sarah si je končno priznala. Ljubila sem ga. Da, ljubila sem ga. Nekoga, ki sem ga doživela zgolj bežno, a hkrati mnogo močneje kot kogarkoli v tem življenju. In njega ni več. Zgodba je zdaj zaključena in njej ni ostalo niti upanje več.

	Zbrala se je.

	»In on je rešen, kajne? Nič več ni v mafijskih krempljih. Tako kot je želel, le da ni vedel, kako to storiti. Zdaj je rešen.«

	»Prav imaš. V časopisih lepo piše, da je družina di Fabrio poražena. Dva družinska člana sta mrtva in oba v tem letu.«

	»In FBI jim ni mogel do živega.«

	Sarah se je nenadoma zavedla, da je bila ona tista, ki je del dnevnika, ki ga je dobila po pošti od umrle sestra, dala prav Miku, da bi z njim lahko porazil družino di Fabrio.

	»Začeli smo, a jim nismo mogli dokazati ničesar. To, kar smo imeli, ni bilo dovolj. Zgolj malo smo jim ponagajali in to je vse. A ne skrbi, še vedno pletemo mreže. Nekega dne nam bodo padli v kremplje. Zatrli bomo to trgovino z mamili. Vsaj malo se je zrahljalo po tistem, ko so ubili Ginovega brata, ki je imel tukaj v Ameriki prekleto veliko masla na glavi. Bil je glavni za vso mamilarsko mafijo.«

	»Vseeno. Pričakovala sem več.«

	»Tudi to, da iztrgamo Gina iz krempljev mafije? Naj ti takoj povem, da tako ne gre. Neuradno smo izvedeli tudi to, da je bil Gino na poti v Ameriko, da tukaj prevzame mafijske posla od Pietra.«

	»Prosim? To je nemogoče! Pa ne on! Gino je bil vendar odvetnik in to na pravi strani!«

	»Dokler ni bil ubit Pietro, ja. Potem nič več. Verjemi, res je.«

	Sarah se je zagledala v roke. V tem primeru je bila skoraj potolažena. Gino se je rešil mafije, ki jo je tako zelo sovražil. Živel je le zato, ker je lahko bil pošten. Če je družina od njega zahtevala, da prevzame mafijske posle … No, v tem primeru, je bilo bolje, da je umrl. Gino nikoli ne bil mogel ubijati ali biti del mafije, ki ubija. To je vedela tisti hip, ko ga je videla. Videla mu je v srce in ni bilo morilsko. Vse, kar si je želel, je bilo mirno življenje, a tega nikoli ni imel.

	»Naj počiva v miru,« je rekla naposled.

	»Ja.«

	Tudi Mike je premolknil. Dobro minuto sta molčala. Nato se je Mike ponovno premaknil, kot bi mu bilo neudobno. Bilo mu je, kajti to še ni bilo vse. Zdaj jo je čakal glavni del. Del, ki jo bo uničil.





XXIV



	Vsega je konec



	»Žal pa to še ni vse.«

	Mike je premolknil in pogledal Sarah. Ni vedel, koliko bo še prenesla. Že zdaj je bila precej bleda. Po tisti zastrupitvi že tako ni bila najbolj pri sebi, nato slavnostna premiera in vzhičenje ob najverjetnejšem uspehu. Vse to se bo zdaj spremenilo v prah.

	Sarah je dvignila pogled. Nenadoma jo je hladno spreletelo. Nekaj ni bilo v redu. Ja, seveda, saj ni bilo. Povedal ji je grozljive novice, a vendarle … V Mikovih očeh je bil strupen preblisk, od katerega je ponovno vztrepetala. Je to tisti Mike, ki ga je poznala?

	»Ni vse? Le kaj še lahko sledi?« je Sarah vendarle spregovorila in prekinila mučno tišino, ki je vladala med njima. Mike jo je še vedno nepremično in mrzlo gledal. Nato je vstal in ji ponudil roko.

	»Pridi, boš izvedela iz prve roke.«

	Mike je sklenil, da je ne bo pripravljal na novico, ki bo sledila. Grozljiva, bolj kot kar koli doslej. Ni bila njegova dolžnost, da ji to pove, ali vsaj namigne. Končno mu je bilo vseeno, kako in koliko bo prizadeta Sarah. Ne bo je več videl, zato se s tem ni obremenjeval.

	Sarah mu je obotavljivo podala roko in vstala. Z vsakim trenutkom je bila bolj prestrašena. Nagonsko je začutila, da gre za nekaj prelomnega v njenem življenju, nekaj, kar ji bo uničilo vse, v kar je doslej verjela.

	»Kam greva? Kam me pelješ?«

	»Ne daleč. V sosednjo sobo. Tam te čaka obisk.«

	»V sosednji sobi?« je Sarah nerazumevajoče pogledala. Hotelski apartma je imel le tri sobe. V eni je bila sama, trenutno z Mikeom. V drugi sta bili Amanda in Larissa, na sredini pa je bila prostorna dnevna soba. Mar ne bi slišala, če bi kdo vstopil? Mar ne bi pozvonil, ali vsaj potrkal?

	Ostala je tiho. Zbirala je moči, čeprav se ji še sanjalo ni, za kaj.

	Ko sta stopila skozi vrata njene sobe, je v dnevni sobi zagledala Rogerja. Sedel je in nemo gledal v tla.

	Je to tisto presenečenje? In kaj naj bi tu bilo spornega?

	Sarah je ponovno pogledala Mike, a ta je samo kratko odkimal.

	»Roger? Kaj za vraga delaš tukaj?«

	Sarah je spustila Mikovo roko, čeprav jo je držal trdno.

	»Čakam tebe. Pogovoriti se morava.«

	»Ti tudi? Le kaj je z vami ljudje? Najprej Mike, zdaj še ti?«

	» Zdaj nimaš časa. Roger bo počakal. Ti bo že kasneje povedal, kar ti mora!«

	Mikov glas je bil visok in zadirčen. Sarah ga je kljubovalno pogledala.

	»A tako? Zdaj boš ti odločal, s kom bom govorila in kdaj? In kako hudiča sploh veš, kaj mi hoče povedati? Videti je, kot da natančno veš, zakaj je tu Roger. Je tako?«

	»Vem, toda verjemi, prej se boš pogovorila še z nekom.«

	Roger jo je žalostno pogledal.

	»Pojdi z njim. Verjemi, bolje bo.«

	Sarah je stala na sredi sobe. Pogledovala je zdaj enega zdaj drugega. V Rogerju je našla samo žalost in obupanost, medtem ko je bil Mike še vedno sovražno nastrojen, česar sploh ni razumela. Vedno ji je pomagal. Vedno ji je stal ob strani. Zdaj pa … Kot bi se prelevil na tisto drugo stran, katere je najbrž že navajen iz službe. Toda ona ni kriminalec, zaboga.

	»Pojdi. Počakam te.«

	Roger ji je nežno pomignil. Ubogala ga je. Noge so nenadoma postale čisto mehke. Zdaj je bila prepričana, da gre resnično za nekaj groznega in da ji bo žal takoj, ko se bodo odprla vrata. Za njimi sta bili nastanjeni Larissa in Amanda. Bosta tudi zdaj onidve tam? Ali jo čaka še eno presenečenje?

	Mike je kratko pokimal Rogerju, ki je takoj nato ponovno sklonil glavo. Roger je vedel, kdo jo čaka za vrati. Vedel je tudi, da ji ne bo mogel pomagati in da ji nikoli ne bo mogel vzeti razočaranja in žalosti z njenih pleč, ko se bo vrnila. Nasprotno, le še malo več ognja bo dodal na njeno goreče srce.

	Sarah je stopila za Mikom, ki je že stal pri vratih Larissine in Amandine sobe. Kratko je potrkal. Hip zatem je na vratih sobe stala Larissa.

	»Kar naprej. Pripravljena jo je sprejeti.«

	»Pripravljena jo je sprejeti? Kdo vendar?« je Sarah je nerazumevajoče pogledovala Larisso. Tudi njen izraz na licu ni bil več prijazen, kot je bil doslej. Tudi ona je bila sovražno nastrojena do nje. To je takoj začutila.. Hlad je vel od nje kot mraz v Sibiriji veje okoli drevja.

	Sarah je požrla slino. Zdaj je šlo zares. Zdaj bo končno odkrila, kaj ji pripravljajo.

	Mike je vstopil in Sarah je takoj za njim.

	Larissa je zaprla vrata in se naslonila nanje, kot bi hotela preprečiti, da bi Sarah lahko ušla pred tem, kar jo čaka.

	Sarah je naredila samo korak. Nič več ni potrebovala, da je zagledala postavo, ki je sedela na stolu in jo opazovala skozi črna sončna očala.

	Sarah je zadržala krik v sebi. Nemočno je zajela sapo, a iz njenih ust ni prišel niti stok. Zadrhtela je. Mislila je, da jo bo spodneslo in bo omedlela. Nekako se je oprijela za stranico stola, ki je stal priročno ob njej. Kot bi ji ga nastavili, da bi se nanj lahko naslonila in lažje prebavila tisto, kar vidi.

	»Kar glej. Kar glej, sestrica. Res je to, kar vidiš. Resnična sem. Živa in zdrava in zdaj že skoraj popolnoma ozdravljena ter prisebna. In pri močeh. Ti veš, kaj to pomeni, kajne?«

	Oseba, ki jo je še vedno nepremično motrila, je odpirala usta, iz katerih so prihajale strupene besede in se kot puščice zabijale v Sarahino srce.

	Če bi to res bila njena sestra, bi govorila ravno tako. Sovražno, kot vedno, ker je ni marala. Že dolgo ne, če sploh kdaj. Ja, morda, ko sta bili otroka in sta bila starša še živa.

	Sarah je strmela nazaj. Ni mogla spregovoriti. Sploh ni mogla dojeti, da strmi v resnično pojavo in to ni privid.

	Najprej jo je spreletela popolna nejevera. Nasproti nje naj bi sedela Klara, njena sestra. A to je bilo nemogoče. Klaro so ubili, ker je ukradla mafijski dnevnik. Našli so utopljeno sredi Milana. Mrliči ne oživijo in potem tale tu nikakor ni Klara.

	Toda glas je isti. Poteze so njene.

	Sarah je vedela, da je to resnična Klara. Tista Klara, za katero je jokala kot dež, medtem ko se je njeno mrtvo telo spuščalo v grob poleg že umrlih staršev. Sestra, ki je bila zadnja vez sorodstva na svetu, a je umrla na grozovit način. Sestra, namesto katere je bila tu, v Ameriki. A vendarle in povsem očitno NI bila mrtva. Še kako živa in še kako hudobna je sedela ter jo gledala. Privoščljivo in kruto.

	»Presenečenje, kajne? Si res mislila, da se tako hitro vdam? Da me lahko ubijejo kar tako, ko se nekomu zljubi?«

	»Toda …« Sarah se je zvrnila v stol. Ni mogla več stati.

	»Ničesar ne razumem. Poslala si mi izrezke iz dnevnika. Poslala si mi obupano pismo. Videla sem tvojo sliko v časopisu. Pokopala sem tvojo truplo v Edinburghu.«

	»Tisto pismo je bilo napaka. Ali pa, če dobro premislim, tudi ne. Zaradi njega so malce trpeli di Fabriovi. Zaradi njega je mrtev tudi prekleti Gino. To je edina pravica, ki se je zgodila. Če ne bi tako trapasto umrl v neki butasti letalski nesreči, bi ga bila primorana ubiti sama. Kakšen sluzast tip.«

	Klara je izpljunila te besede, kot strup. Sarah so se res zdele, kot da ji prebijajo srce,ki si je komaj dobro opomoglo. Srce, ki je jokalo za sestro, ki sploh ni bila mrtva.

	»Koga sem potem pokopala, koga? In kako ste lahko to speljali?«

	Sarah je v sebi našla moč, ki je prišla naravnost iz Klarinega srca. Njena sovražnost ji je dala moč, kakršne še ni poznala.

	»Golo naključje, draga moja. Golo naključje. Edini človek v tisti prekleti mafijski zvezi, ki je bil tam pod krinko, saj ga je tja podtaknil FBI, je bil ravno tisti, kateremu je Pietro naročil moj umor. Ko mi je to povedal in sem mu sama povedala za Mika, s katerim sva mimogrede zelo dobra prijatelja od časov mojega bivanja tu v Ameriki, smo šli takoj v akcijo. Lahko bi zašili mafijo. Prekleto, da bi jo lahko, a sem bila preveč neumna in sem priskrbela premalo dokazov, da bi jih res lahko zašili. Sama si videla, da so se spet uspeli rešiti. Prekleti naj bodo, prekleti.«

	Mike jo je nežno pobožal po glavi. Sarah je pretreseno ugotovila, da je v Mikovih očeh ljubezen. Ljubezen do njene sestre. Najbrž jo ljubi že od samega začetka, medtem pa je njena sestrica ljubila mafijca.

	»In moje srečanje z Mikom? Tisti dan, ko so mi grozili s smrtjo?«

	»Misliš, da je bilo naključje, kajne? Bilo je skrbno pretehtano in načrtovano, verjemi. Morali bi te uničiti takrat, ja. Pa te nismo, ker …«

	»Ker?« je vztrajala Sarah. Vse naokoli nje je bila ena sama mreža spletk, ki jih je napletla njena sestra iz sovraštva, ki ga je čutila do nje. Sarah tega nikoli ni mogla razumeti. Vedno ji je pomagala. Vedno jo je reševala iz neprijetnosti. Vedno ji je stala ob strani, a Klara jo je sovražila. Noro jo je sovražila.

	»Tisti trenutek, ko sem ugotovila, da Pietro, preklet naj bo, ni nikakršen bogataški sinček in nikakršen lastnik hotelov, in da mu brat ni hotel niti malo groziti, temveč je bilo ravno nasprotno … Tisti trenutek sem za seboj zaslišala korake. Vedela sem, da sem v veliki nevarnosti. Oddala sem pismo tebi, ker mi je bilo jasno, da bom umrla. Spoznala sem, da sem v krempljih mafije, ki me je izkoristila. Pričakovala sem smrt. Ko me je tisti tip prijel za ramena in me obrnil, sem bila prepričana, da bom umrla na grozljiv način. In … v tistem trenutku sem oslepela. To, samo to, moja draga sestrica je preobrnilo tvoje življenje. Spet si smela priti v Ameriko in se predstavljati, kot da sem jaz. Vendar nisi, kajne? Avdicijo sem dobila jaz in najin dogovor je bil, da me samo zamenjaš za čas snemanja in nato izgineš nazaj na smrdljivo Škotsko. In to še vedno velja, kajne? Končno so mi uspeli pomagati in zdaj vidim. Zdaj bom prevzela svojo vlogo nazaj, kajne?«

	Sarah je obsedela na stolu in premlevala njene besede.

	»Toda … Roger tega ne bo dovolil. On tega ne ve. Kako mu boš razložila, kdo si? Spregledal te bo, verjemi, da bo. Nisi jaz in nisva isti osebi.«

	»Ne, res nisva, toda Roger ve vse. In se s tem tudi strinja. Pakirala boš, draga moja, kolikor si dolga in široka. Odpeketala boš na Škotsko in se nikoli več vrnila. Nihče ne bo nikoli vedel in slava je moja. Ne pozabi, nihče ne bo verjel umsko bolni sestri, če bi govorila neumnosti, kajne? Saj hočeš vsaj ostati živa, kajne? Ne boš delala problemov, ne? Ena sestra je uradno mrva. Veš to, ne?«

	Klara ji je hladnokrvno grozila.

	Sarah je nejeverno strmela vanjo. Vseeno ji je bilo. Klara bi jo bila dejansko sposobna ubiti in nihče ne bi niti trznil, če bi to tudi storila. Prav zdajle, prav v tej sobi.

	Zastrmela se je v Mika, ki je trdo stiskal ustnice. Pogledala je v Larisso.

	»Ja, kar glej me. Klara je moja prijateljica. Ne ti. Tebe nisem niti poznala, ko si prišla kot tujka in prevzela njeno vlogo. Ona je dobila vlogo in njo cenim, ne tebe.«

	Sarah je dobila odgovor na še eno vprašanje.

	»Bi morala vedeti še kaj?«

	»Morda to, da si pojedla preveč pokvarjenih gob? Ali bolje rečeno, premalo? Smo mislili, da bo Klara operirana nekaj dni prej in da te bo lahko nadomestila že na predpremieri. Pa se žal ni izšlo. Morali smo gledati tebe še na premieri!«

	Sarah je zaprepadeno gledala Larisso. Torej so jo tudi namerno zastrupili?

	Nenadoma ni zmogla več. Trudno je vstala in nihče ji tega ni skušal preprečiti. Ko je odprla vrata, se je za njo zaslišal samo kratek smeh. Smeh vseh treh. V njem je bilo toliko strupa, da bi se Sarah sesedla, če je ne bi ujel Roger.

	Roger, seveda. Tudi on je del vsega tega.

	Le kaj ji lahko on lahko še pove razen tega, da je navadna šleva in prasec?!





XXV



	Pokopana duša



	»Kaj zdaj? Kaj mi pripravljaš? Vse si vedel, prekleto in ničesar nisi rekel!«

	Sarah je zrla v Rogerjeve oči, ki so jo gledale milo, ponižno gledale in otožno. Neskončno žalostno.

	Vendar Sarah to ni pomagalo. Vseeno ji je bilo. Roger je bil del spletke in zarote, ki so jo spletli okoli nje, kot črna vdova splete mrežo okoli samca in ga nato le še požre. Tudi sama se je počutila prav tako. Kot bi jo zapustila vsa življenjska sila in bi postala le še bleda senca nekoga, ki je nekoč živel.

	»Poslušaj, Sarah. Žal mi je. Neskončno mi je žal.«

	»Ja, a vendar veš, da sem Sarah in ne Klara, kajne? Vse veš in si sprejel to igro? Njihovo igro. Ne igraš več z menoj, zakaj bi ti bilo žal?«

	Še vedno sta stala sama v dnevni sobi. Do Sarah je iz ozadja pronical smeh. Prešeren, vesel smeh. Nezamenljiv krut smeh njene sestre, ki to ni bila več. Za Sarah je bila mrtva že pol leta in tako je tudi ostala. Tam, v hladnem Edinburghu je pokopala njeno telo. Zdaj je pokopala njeno dušo, kajti del nje je zdaj dokončno in nepreklicno umrl. Ženska, ki je bila v sosednji sobi in delila smeh z Larisso in Mikom, je bila neznanka, s katero ni hotela imeti opravka. Nikoli več. Ko bo prišla nazaj na Škotsko,sama pri sebi se je že odločila, da odide takoj,bo pozabila, da je kadar koli imela sestro. Še več, pozabila bo na nepreklicno dejstvo, da ta sestra ni zakopana v grobu, temveč da živi in da je slavna v nekem Hollywoodu, kamor sama ne bo stopila nikoli več.

	Zdajci in popolnoma nenadno se je nasmehnila v sebi. Film bo slaven. Igralka bo slavna. Ostala bo podobnost z glavno igralko, zgolj neverjetna podobnost. Sama bo zgolj skomigala z glavo in odkimavala: »Res je, podobni sva si, toda jaz sem Sarah McReyan. Ne vidite, nobene zveze nimam z neko Klaro Reya, kajne? Zgolj zanimiva podrobnost in podobnost. Zanimivo, ne?«

	Zavedala se je Rogerja, ki je strmel v njen navidezno smehljajoči se obraz. Verjetno se mu je zdelo, da je znorela od vsega, kar je doživela zgolj v eni sami uri. Vendar ni, ravno nasprotno. Z nje je padel del bremena, del krivde. Lepo je bilo vedeti, da Klara vendarle ni umrla. Lahko je bilo spoznanje, da ji ni potrebno imeti z njo prav nič. Njuna zgodba se je končala. Njuno skupno življenje – kot da ga nikoli ne bi bilo. Ponovno bo spreobrnila svoje življenje. Kako, je že druga zgodba, s katero se bo ukvarjala, ko bo stopila na rodno zemljo. Vseeno bo pogrešala ta utrip snemanja, slave, adrenalina. Toda … cena spoznanja je bila previsoka. Plačala je globo, ki bi jo prenesel malokdo. Zaenkrat si tega ni želela več. Hotela je le pozabiti, se vrniti in se utopiti v domačnost stanovanja, ki ga je zapustila, življenja, ki ga je živela. V pust vsakdanjik, ki ji je prinašal neznano, a tokrat je z veseljem zgrabila vse to. Ker je neskončno hotela na svoj način iti skozi te preizkušnje.

	»Z vso pravico se lahko jeziš name. Lahko me tolčeš, če želiš. Lahko pljuvaš po meni. Kar daj. Drugega si nisem zaslužil. Navaden prasec sem, vem, toda na kocki je bil moj uspeh, moja slava. Ne boš razumela, vendar se moram boriti zase.«

	Sarah se je utrujeno nasmehnila.

	»Vsak je navajen živeti zgolj zase. Vsak igra svojo igro. Verjemi, ne bom pljuvala po tebi. Še najmanjši kamenček si vrgel proti meni. Pravo skalo sem že prejela od svoje sestre. Nimam moči, da bi se še jezila na kogarkoli. Objokovala kogarkoli. Izmučena sem. Naveličana. Igric. Življenja. Preizkušenj. Hudobije. Spletk. Prevar.«

	»Sarah …«

	»Ne, ne želim več poslušati izgovorov. Ne tvojih, ne drugih. Odhajam s prvim letalom, ki ga bom ujela. Ne zanimajo me tvoji razlogi, zakaj ne braniš mojih pravic. Ne bom zahtevala tistega, kar mi po pravici pripada. Čeprav bi lahko, veš. Jaz sem posnela film in ne tista tam. Toda ne želim si še večjega sranja. Vem, da bi bila Klara sposobna marsičesa, če se takoj ne poberem. Ne bi ji bilo niti za trenutek žal, če bi me lastnoročno ubila. Kar bi najverjetneje tudi storila, če bi se upirala. A to ni edini razlog, da se ne bom. Ne, dovolj imam. Kako lahko nekdo pusti drugega v veri, da je mrtev, ga pokoplje in se nato prikaže z režečim obrazom, kot da to ne bi bilo nič čudnega? «

	»Ne vem. Tudi sam ne razumem vseh teh ljudi. Njihovega razmišljanja.«

	Sarah je pomislila, da je sam ravno tako podoben njim. Lahko bi ji pomagal, lahko bi razkrinkal prevaro, ki bo sledila, a ne bo. Dopustil bo, da se bo Klara kitila z njenim perjem. Pretvarjal se bo, kot da je ona posnela film. Vsi bodo verjeli. Le zakaj tudi ne bi. Človek vidi tisto, kar mu nastavijo, da vidi.

	Toda tega ni izrekla. Nobenega smisla ne bi imelo. Kar je rekla Rogerju, je še kako držalo. Če hoče rešiti sebe in živeti naprej, bo morala oditi. Morda pa bo pravica nekega dne le prišla na dan. Morda bo Klara doživela svoj obrat, kdo ve

	»Saj ni važno, Roger. Pusti vse skupaj tako, kot je. Odhajam in lahko boste igro igrali naprej. Ne bo težko. S Klaro bo pravzaprav lažje. Bolje se bo vživela v slavo. Ne bo ji nerodno, ne bo malomeščansko dekle, temveč bo nekdo, ki jo bo občinstvo ljubilo. Novinarji ravno tako. Ne skrbi, znašli se boste.«

	»O tem ne bom razmišljal. Ne zdaj. Tudi sam sem pretresen, če to verjameš ali pa ne. Toda, še nekaj drugega je … Zato sem tudi prišel. Še preden odideš, moraš vedeti, da niti sam nisem preveč nedolžen. Tudi sam sem se poslužil prevare, da bi …«

	»Prosim?«

	Sarah je pretreseno strmela v Rogerja. Kaj še ne bo konec?

	»… te spravil čez lužo. Vedel sem, da ne bi prišla, ker sem se pozanimal, kaj počneš. Tudi sam sem očitno nekako slutil, da ni vse tako kot bi moralo biti. Kaj tebi ne bi bilo čudno, da na avdicijo pride dekle, ki živi v Ameriki že nekaj časa, toda nato posname film in studiu dá naslov iz Škotske?«

	Sarah je globoko zajela sapo. To je bila edina napaka, ki jo je storila, ko je spomladi odhajala iz Amerike. Nagonsko je tajnici studia dala naslov iz Škotske, kamor naj bi ji pošiljali obvestila. Tega se je pravzaprav zavedla šele mnogo kasneje, ko je bilo že prepozno, da bi karkoli storila. Nobenega naslova ne bi smela dati, saj naj bi Klara prišla kmalu zatem in prevzela svoje mesto. Toda, ker je bila prepričana, da je Klara mrtva, je nekako izdavila svoj naslov. Napaka, a njena razsežnost se je pojavila šele zdaj.

	»Malo sem ti sledil. Čudil sem se, zakaj delaš v neki knjigarni, katere lastnico sem celo poznal. Z njo sem se dogovoril, da smo ti nastavili tisto dekle in tisto krajo. Samo zato, da bi te prisilil, da bi prišla nazaj, prevzela vlogo, bila na premieri … Žal mi je, ker sem te prizadel.«

	»Ti si to naredil? Ti si mi nastavil krajo, da sem ostala brez službe? Hudiča, Roger! Popolnoma zadovoljna sem bila tam!«

	»Saj zato pa. Nikoli ne bi prišla, če bi imela službo, vem. Če ti je v tolažbo, lastnica te bo vzela nazaj, če boš seveda želela. Zdaj, ko odhajaš nazaj domov …«

	Sarah se je obrnila. Ni prenesla več. Intrige, ki so jo spletali okoli nje vsi po vrsti in krojili njeno življenje, da sploh ni bilo več njeno … Komu naj še zaupa? Kdo je njen prijatelj, kdo sovražnik?

	Samo daleč stran od Hollywooda, samo stran. To je bilo trenutno vse, kar si je želela. Pozabiti na vse skupaj. Pozabiti na ta del njenega življenja, ki pravzaprav nikoli ni bil njen. Laž, v katero je verjela. Laž, v katero so jo prisilili, da je verjela. Ljudje, ki so bili dobri, a to v resnici sploh niso bili. Ljudje, ki so se ji nasmihali, a hkrati vedeli, da je žrtev in vedeli, kaj jo čaka.

	Sarah je stopila v sobo, v kateri je prebivala zadnje dni in za seboj zaprla vrata. Glavo je naslonila na podboj in vdihnila.

	Ena sama solza je spolzela po njenem licu. Ena sama, s katero je zapustila to življenje,to prevaro in ljudi, s katerimi je nepreklicno in za vedno pretrgala vse vezi.





XXVI



	Vrnitev



	V daljavi so se že videle veličastne zgradbe starega mesta Edinburgha, grad, ki je kraljeval na vrhu griča. Vrvež mestnih ulic, v katerih ta letni čas ni bilo veliko turistov. Sarah si je lahko predstavljala domačine, ki hitijo vsak po svojih opravkih. Vsak s svojo zgodbo so se sprehajali po Royal Mille, po Princess Street, čez most mimo železniške postaje, navzgor proti gradu, kjer se je skrivala starodavna pravljica, ujeta v preteklosti, tako kot Sarahino življenje. Še pred dobrim dnevom se je njena zgodba res zdela pravljična. Vse je kazalo, da bo postala zvezda, filmska zvezda. S tistim filmom bi se ji odprle mnoge možnosti. Lahko bi jih izkoristila in resnično postala velika zvezda. Kdo ve, kaj bi bilo zapisano v njeni usodi. Sarah je lahko samo ugibala, a vendar je vedela, da bi se življenje zanjo, v tistem daljnem svetu blišča in zvezd, kaj hitro lahko obrnilo v slavo. Vse je je kot po maslu. Film je na nek čudežen način postal všečen tako občinstvu kot večini kritike. Šlo je za film, o katerem se bo zagotovo še govorilo. Morda sicer ne bo prišel čez meje njene dežele, kajti Škotske vestern filmi niso zanimali. V Ameriki je film pomenil odskočno desko v mednarodno priznano slavo in prepoznavnost. Toda ne zanjo. Nič več.

	Strmela je skozi okno letala, ki se je čisto počasi spuščalo na Edinburško letališče, oddaljeno le slabih petnajst minut vožnje do mesta. Nihče je ne bo čakal, nihče je ne bo pozdravil. V nasprotju od odhoda v Ameriko, kjer jo je na letališče spremljala Micky, je zdaj ne bo čakal nihče.

	Sarah se je stresla. V tistem trenutku ji je misel preplavil spomin na zasledovalca, ki ji je sledil zadnje dni njenega bivanja v Edinburghu. Hudiča, popolnoma je pozabila nanj! Le kdo je bil? Nikoli več ga ni videla. Nihče več ji ni sledil, nihče grozil. Ga je poslal Roger, da bi videl, ali bo res prispela v Ameriko? Je bilo povezano z Ginom in mafijo in se končalo z Ginovo smrtjo v nesmiselni letalski nesreči?

	Ja, vse se je zgrnilo nanjo. Kot bi njena preteklost popolnoma izginila v brezobličnem primežu bolečine zaradi izdaj in izgub. Nehote se je zgrbila. Tokrat bo potrebovala veliko več moči, da bo preživela. Sanjalo se ji ni, kako bo obrnila svoj svet v pravo ravnovesje, toda nekako ga bo morala. Kljub zagotovilu, da bi lahko odšla delat nazaj tja, kjer je delala, je dvomila, da bo to dejansko tudi v resnici naredila. Zmogla ni niti toliko moči, da bi poklicala svojo prijateljico Micky in ji sporočila, da prihaja. Še vedela ni, kakšne laži ji bo napletla, da bo sprejela njen tako hiter in nepričakovan prihod nazaj

	Laži je imela dovolj. Morda je čas za resnico. Morda se bo odločila in povedala resnico o sebi. Če je seveda ne bi bilo tako zelo strah. Da, strah jo je bilo. Lastne sestre, ki je sploh ni poznala. Sestre, ki je bila sposobna vsega. Sestre, ki je zdaj pričakovala, da se ji bo Sarah miroljubno umaknila, ji ne delala nikakršnega sranja in je v resnici nikoli več ne iskala. Če bi se počutila ogroženo … Če bi Sarah storila karkoli, kar bi ogrozilo Klaro … Sarah ni hotela razmišljati. Umaknila se je, ker ni vedela, kaj naj stori. Kako dolgo bo še zdržala, da ne bo popuščala vsem in vsakomur? Po drugi strani pa, kaj bi sploh lahko naredila? Nikogar ni imela na svoji strani in nihče ji ne bi verjel. Ne glede na neverjetno podobnost med njima bi vsi verjeli Klari in ne njej, sploh ker Klara vse niti in ljudi drži v svojih rokah. Še največ sočutja je Klara pokazala prav s tem, da jo je pustila nazaj na Škotsko in da se je v resnici ni znebila, kakor je, glede na poskus zastrupitve, očitno želela. Morda se je v Klari zbudil zadnji drobec, ki je skupaj držal družinske vezi in ji je zaradi tega pustila pusto življenje na Škotskem.

	Kakorkoli že, letalo se je trdno spustila na tla. Sarah je rahlo streslo, ko so se kolesa oprijela zemlje. Prispela je domov. V življenje, ki ga ni znala določiti. Njena prihodnost je bila v megli, kakor je bilo zdajle v megli letališče.

	Potem, ko je v roke dobila svoj ogromen kovček z oblekami, ki jih verjetno nikoli več ne bo oblekla, se je napotila ven iz letališke stavbe. Ko je končno prišla na prosto, se je megla razblinila, kot je nikoli ne bi bilo in okolico je obžarilo sonce. Globoko zajela zrak in začudeno začutila globoko olajšanje v sebi. Kot bi ji domači vonj, ki ji je bil blizu in znan,vrnil svobodo. Kot bi bilo vse hudo tam nekje daleč, ona pa bi stala pred novo prihodnostjo, ki se je sicer še skrivala. Niso je več objemali temni in grozeči oblaki, temveč rahel pridih upanja.

	Nerazumevajoče pogledovala okoli sebe. Olajšanje ji je bilo nejasno. Od kje se je vzelo? Brez razloga je prišlo, a ne bi smelo priti. Njeno življenje je bilo grozeča skala, ki se je zvalila nanjo. Ona pa se skoraj smehlja,čeprav se ji niti sanja ne, kaj bo zdaj storila in kako.

	Ljudje so se rahlo očitajoče zaletavali vanjo, ker je zgolj stala in zrla v nebo, z ogromnim kovčkom ob sebi.

	Nasmehnila se je. Če kaj, ni čutila pomanjkanja denarja, vsaj zaenkrat. Roger jo je dobro izplačal, čeprav ji uradno ni pripadalo prav nič, saj bi vse morala dobiti Klara. Nekako je obšel pravila in ji nakazal znesek, ki ji je pripadal in dodal še precej več. Vsaj nekaj let ji sploh ne bo potrebno delati. Se je tu morda skrivalo tisto olajšanje?

	A bilo je še več. Odpravila proti taksijem, ki so stali v vrsti na letališču in sedla zadaj. Opazovala je znano okolico, ko je taksi napredoval proti njeni hiši in olajšanje je raslo z vsakim metrom vožnje. Od kje je prihajalo, ji ni bilo jasno, toda počutila se je dobro in to je edino štelo.

	Ko je taksi prispel do njenega domovanja, je bila že skoraj vesela. Njen ogromni kovček se je znašel na pločniku. Izplačala je taksista in se ozrla okoli sebe.

	»To je to,« je pomislila, »spet in dokončno sem doma!« Nič več filma, igranja in zvezd. Nič več blišča, a niti ne hinavščine, ponarejenih nasmehov in zakulisnih igric, v katerih nikoli nisi vedel, kdo je zmagovalec. Dvomila je, da so zmagovalci sploh bili. Vsaj je igral svojo igro, a v igri vsak izgubi delček sebe, svoje pristnosti in svoje miselnosti. V svetu filma se prilagajaš vlogi, in ko zavesa pade, igraš vlogo naprej. Igro boljšega, večjega, močnejšega, lepšega. V tej igri nisi več zvest samemu sebi.

	Bila je svobodna. Kakorkoli se že čudno sliši, se ji je svet in njeno rodno mesto predstavilo z drugimi očmi. Z očmi ponosa in vedenja, da na koncu koncev vseeno ni izgubila igre. Še vedno je vedela, kdo je in morda je tako bolje. Svet blišča se ji je sicer odmaknil. Sonce je svoje žarke še vedno pošiljalo na njeno postavo, ki je še postavala na pločniku, kot bi se ne mogla odločiti, ali naj vstopi v prazno stanovanje ali ne.

	Še zadnjič je pogledala star hrast v parku nasproti hiše, ki ga je oboževala že od njenih otroških dni. Zgrabila je kovček in vstopila.

	Bila je zadihana, ko je prišla do zadnjega nadstropja velike meščanske hiše, v kateri je že od nekdaj stanovala. Kovček je bil hudičevo težak.

	Kar koli je razmišljala v zadnjih dneh, karkoli je doživela, slišala in občutila, nič je ni moglo pripraviti na šok, ki je sledil, ko je prišla do vrat svojega stanovanja.

	Spustila je kovček na tla, da je z vso silo zgrmel navzdol po stopnicah. Trušč je bil gromozanski, toda v primerjavi z njenimi občutki presenetljivo mil. Srce v njej je ponorelo. Um se je dobesedno spremenil v eno samo misel, eno samo besedo, ki se je ponavljala venomer: » Nemogoče, nemogoče, nemogoče …«

	In res ni bilo mogoče. Njene oči so bile deležne prevare. Druge razlage ni bilo, ni je moglo biti.

	To, kar je videla, ni moglo biti resnično. Nikakor ne.

	Res je, da je doživela v zadnjih dneh nešteto šokov, ki so sledili eden drugemu, toda to ni mogel biti razlog, da vidi stvari, ki resnično nimajo smisla. Še več, bile so resnično nemogoče.

	Postava, ki je sedela na zgornji stopnici, se je premaknila. Ni bila lutka. Sarah je zavreščala in se prijela za usta.

	»Nemogoče, saj ni res. Ne more biti.«

	Zajecljala je in nemočno trepetala, ne vedoč, kaj naj stori.

	Ni vedela, ali naj se približa, dotakne tistega, za kar je še vedno bila prepričana, da je zgolj prikazen, privid njenih oči, blodnja njenega utrujenega uma.

	Nenadoma ni mogla več. Sesedla se je.





XXVII



	Mavrica na koncu poti



	»Prestrašil sem te, oprosti.«

	Sarah je strmela v skrušeni obraz, ki se je iz meglice njene spet prebujene zavesti pojavil pred njo.

	»Prestrašil? Čisto premil izraz za takšen šok.«

	»Vem. Moji koraki so nepremišljeni, toda želja po tem, da bi te videl, je bila premočna, da bi se pustil pregovoriti premišljenosti.«

	»Toda … kako? Ne razumem? Rekli so mi, da …«

	Sarah je momljala. Zdaj se je spravila toliko k sebi, da se je pobrala s stal in sedla na stopnice, a prešibka, da bi storila kaj več. Recimo vstala, odklenila vrata stanovanja ali pobrala kovček, ki je ležal nekje na dnu stopnišča, ali dojela, da je to, kar vidi pred seboj, resnično.

	»Vem, kaj so ti rekli. Moralo bi tudi biti tako. Moral bi biti mrtev, raztreščen nekje v trupu tistega prekletega letala. Toda … nisem.«

	»Kako? Nemogoče. Nihče se ni rešil.«

	Do Sarah je počasi, a zanesljivo resnica prispela do jedra njenih možganov. Moški zraven nje je bil moški njenih sanj. Moški, za katerega je bila prepričana, da je zanjo izgubljen in to še dolgo pred tem, ko ji je Roger povedal, da se je ponesrečil. Vse je kazalo, da gre zanj in za nikogar drugega.

	Gino.

	Njegova toplina jo je presunila. Njegova lepota spet znova presenetila. Občutek domačnosti presekal. Kot bi bila spojena od nekdaj, se je tudi zdaj počutila toplo, varno in domače. Ob vonju njegove kože, ki je pronicala do njenih nosnic, se ji je skoraj zmešalo. Bog, kolikokrat je pomislila nanj kot na nekaj, kar je bežno minilo in se ne bo nikoli več ponovilo. Bog, kako je pogrešala te črne lase in njegov nemirni nasmeh, nekoliko zbegan, a prisrčen in topel.

	»Kaj, ko bi me povabila, khm, recimo noter? Da ne bi sedela tule sredi hodnika, kjer se vsak hip lahko znajdejo ušesa, ki morda slišijo preveč?«

	Sarah je vedela, da v hiši najverjetneje nikogar ne bi zanimal nepričakovani obiskovalec, saj je bila hiša dobro utrjena proti hrupu. Toda Gino je imel prav. Če je res on – kakšen butast stavek, toda za Sarah v teh razmerah čisto normalen – nosi skrivnosti, drugače tukaj sploh ne bi bil. Bolje bo, da stene skrijejo vse, kar ima povedati.

	Pobrala se je s stopnic in iz žepa potegnila ključe. Gino je medtem odšel po kovček in ga privlekel v preddverje.

	»Izvoli. Vstopi. Nedvomno mi moraš marsikaj razložiti.«

	»Res je. Vem, da si globoko presunjena, ker sem se kar takole pojavil pred tvojimi vrati, toda … v bistvu nisem vedel, kam naj grem, na koga naj se obrnem. Edina si mi padla na pamet. Tvoj naslov sem znal na pamet in tukaj sem se znašel. V bistvu že ves teden bivakiram pred tvojimi vrati in ponoči izginem v hotel. Upal sem, da boš prišla.«

	Sarah je slekla plašč. Počasi, da bi pridobila čas, da bi sploh lahko spregovorila. Bog, Gino jo je čakal pred vrati njenega stanovanja, ona pa tega sploh ne bi vedela, če bi se drugače razpletlo in bi ostala v Ameriki! Usoda je neverjetna. Ne, več kot neverjetna. Včasih se zdi, kot da ona edina ve, zakaj gre v življenju. Vleče neke svoje čudežne poteze, katerih ne moremo videti, dokler se pajčevina ne pretrga in se ne pojavi jasnina.

	Če ne bi Klara preživela, če ne bi Klara načrtovala njenega uničenja …, bi Sarah ostala v Ameriki.. Kdo ve, ali bi sploh kdaj še prišla nazaj. Samo na obisk morda in nič več. Gino bi se izgubil v pesku časa in krajev, kjer nje ne bi bilo.

	Toda, kako se je rešil? Nihče ni preživel tiste tragedije. Od kod je torej prišel? Se je morda ona znašla v nebesih? Je on morda duh?

	»Dolga zgodba. Res dolga zgodba. In neverjetna. Čudežen slučaj pravzaprav.«

	»Imam čas,« je na Ginove besede odgovorila Sarah, »in tudi sama imam dolgo zgodbo.«

	Gino se je nasmehnil. Zagledal se je v Sarahine oči. Vedel je, da se je njegovo srce odločilo prav, ko je vleklo poteze po tisti letalski nesreči. Vleklo ga je v Edinburgh. Ne da bi karkoli razmišljal, je v trenutku, ko se je zavedal, da je svoboden, odšel tja, kjer je upal, da jo bo našel. Vpletel v svoje življenje, ki je bilo doslej prazno in ujeto v preklete pajčevine mafije. Zdaj je svoboden, srečen. Do popolnosti mu ni manjkalo ničesar drugega kot njen nasmeh in njena potrditev.

	Tudi Sarahin pogled se je ujel v njegovega. Bilo je neverjetno. Zaradi slave, kariere, blišča in filma bi kmalu zamudila to srečanje usode. In zdaj … Zdaj je bila tako zelo hvaležna tej usodi, da ji je pokazala kremplje in ji zadajala udarce. Zdaj jo je čakala drugačna pot. Presenetljiva in posuta z ljubeznijo.

	»Kaj praviš na zelo dober škotski čaj, vroč plamen v kaminu, toplo odejo čez kolena in dolgo zgodbo?« je vprašala Sarah.

	»Če bova k temu dodala še stisk najinih rok, lahko začneva.«

	Sarah se je toplo nasmehnila. Njeno telo je preplavil mir. Končno je našla pristan. Nekaj, kar je iskala že tako zelo dolgo.

	Skozi okno se je prebilo svetleče sonce in se ujelo v njune oči. Objela sta se in obstala v objemu večnosti. Njuna zgodba se je začela odvijati.





Valerie M. Grant: Dobro jutro Hollywood

	Blišč in prevare Hollywooda



	Avtor: Valerie M. Grant

	Uredil: Založba BoMa

	Oblikovanje naslovnice: Založba BoMa

	Naslovnica: canva.com

	Oblikovanje in priprava knjige: Založba BoMa

	Zbirka: Romani

	Tiskana izdaja: 2015

	Kraj: Murska Sobota

	 	elektronska izdaja, leto izida: 2021



	Dosegljivost: biblos.si





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani

	COBISS.SI – ID = 67652867

	ISBN 978-961-95413-3-3 (ePUB)