pot na močila 21 4294 križe matejavrhunc@siol.net 85-105 Mateja Vrhunc Tomazin FOKUSING KOT PRAKSA FILOZOFIJE IMPLICITNEGA V PSIHOTERAPIJI 86 izvirni znanstveni članek udk : 1gendlin e.:616.89:165 ::POVZETEK V prispevku prikazujemo fokusing kot prakso Gendlinove filozofije impli- citnega. Naravni proces usmerjanja pozornosti na notranjega referenta oz. obču- ten pomen (ang. felt sense) razkriva podatek o tem, kako posameznik je, in ne le o vsebini posamezne izkušnje. Proces omogoča simbolizacijo izkušnje tako, da po- mika življenje naprej. Fokusing predstavlja in hkrati spodbuja višje stopnje izku- šanja. Navajamo pregled znanstvenih raziskav, ki proces fokusinga raziščejo pred- vsem v kontekstu psihoterapije, in poskušamo poiskati mehanizme spremembe v psihoterapiji znotraj procesa fokusinga ter podati predloge za nadaljnje raziskova- nje v interakciji z razumevanjem aktualnih odkritij na področju nevroznanosti in naravoslovja. Ključne besede: Gendlin, fokusing, felt sense, implicitno, proces, psihoterapija ABSTRACT FOCUSING, THE PRACTICAL APPLICATION OF THE PHILOSOPHY OF THE IMPLICIT IN PSYCHOTHERAPY In this article we establish that Focusing is a practice of Gendlin‘s philosophy of the im- plicit. The act of Focusing, a natural process of directing attention to the inner-referent or felt sense, reveals data about how an individual is, versus merely providing content- based descriptions of an individual’s experiences. Further, the process enables symbolisa- tion of a person’s experience in a way that carries their life forward. Moreover, Focusing represents as well as facilitates higher levels of experiencing. We also reviewed scientific research studies on the process of Focusing, especially in the context of psychotherapy. This article is an attempt to both search for mechanisms of change in psychotherapy within the process of Focusing, and to make suggestions for further research wherein current out- comes from the fields of neurological and natural sciences would also be integrated. Key words: Gendlin, Focusing, felt sense, the implicit, process, psychotherapy anthropo s 3-4 (259-260) 2020, str. 85-105 mateja vrhunc tomazin 87 ::1. OPREDELITEV FOKUSINGA Osnovno in izvirno opredelitev fokusinga 1 je podal avtor fokusinga Eugene Gen- dlin. Fokusing je po njegovem zelo prefinjen proces, v katerem »posameznik usmer- ja pozornost navznoter, k nejasni zaznavi nečesa tam« (Gendlin, 1990: 222). T a pro- ces je notranji akt in je popolnoma naraven, vendar ga večina ljudi ne pozna. Ne gre za stik s čustvi ali občutki in tudi ne za miselno ugotavljanje ali ugibanje o sebi. Bi- stvena je telesna zaznava oziroma telesno zavedanje tega, kako posameznik je v do- ločenem življenjskem položaju, in to avtor poimenuje felt sense 2 (občutena zaznava 3 ) oziroma neposredni referent (Gendlin, 1981). Zanimanje za to, kako posameznik je, kjer glavno vlogo igra posameznikova simbolizirana (ubesedena) telesna izkušnja, se začne s samoraziskovanjem, kako se počuti, in se lahko nadaljuje do samo-transcen- dence (ang. self-transcendence) v smislu »preseganja sebe«, kar je pokazala tudi razi- skava M. Leijssen (2000). Posameznik se posveti neposrednemu referentu izkušanja, ki ga zazna pred bese- dami ali koncepti, ko čuti, da tam nekaj je; vendar tega, kar čuti, ne more natanč- no opisati. Celoten proces, vključno s tem, kar sledi tej zaznavi, je fokusing (Gen- dlin, 1964; Krycka in Ikemi, 2016). Fokusing je torej proces utelešenega zavedanja, ki ga je težko razložiti eksaktno, saj gre za izkustveni implicitni proces. Je način prisluškovanja telesnemu implici- tnemu, torej jezikovno neartikuliranemu védenju o življenjskih položajih. Ko im- plicitno védenje postane središče pozornosti, je to felt sense; ta omogoča, da se im- plicitno védenje prevede v eksplicitni jezik (Gendlin, 1991; 1981; Parker, 2015). Felt sense je eden od osrednjih pojmov fokusinga. Po Gendlinu, ki ga je skoval, »ostaja tisto, kar je odcepljeno 4 in ni občuteno, nespremenjeno. Ko je občuteno, se spremeni. Ljudje zvečine mislijo, da bodo dobro, če si ne bodo dovolili čutiti svojih negativnih vsebin, vendar te tako ostajajo statične, enake« (Gendlin, 1986: 178). To, kako se celota »težave« pokaže v obliki telesne zaznave v sedanjem trenutku, je felt sense. Felt sense je telo in um, preden sta ločena. Ko se pojavi, je nejasen, občuti- mo ga kot nekaj smiselnega, vendar nepoznanega. Je telesna zaznava, občutek po- mena (Gendlin, 1981) in »dostop do implicitnega pomena« (Afford, 2014: 252). Ob soočenju s težavo ali konkretnim položajem pozornosti ne prenesemo na misli ali čustva, ki se pojavijo iz tega položaja, temveč na občutenje/zaznavo »vsega tega« 1 Gendlinov napotek je, da v vseh jezikih ostane izvirno poimenovanje te metode. Zato v slovenščini uporabljamo prevzeto besedo, ki je oblikovno in glasovno poslovenjena. 2 T udi glede pojma »felt sense« upoštevamo napotek Gendlina, da v vseh jezikih ostane njegovo izvirno poimeno- vanje. 3 V slovenskem jeziku se pojavljajo še trije prevodi za felt sense: zaznavni čut, pomenski občutek in zaznani obču- tek, vendar po našem mnenju vsi zgrešijo to, kar felt sense dejansko pomeni. Gre bolj za vedno sveže iskanje oz. zaznavanje tega, kar se poraja, to pa je vedno tudi občuteno. Zato se v praksi in teoriji večkrat uporablja kar »felt sensing« – zaznavanje tega, kar lahko tudi občutimo. 4 Odcepljeno iz zavedanja. fokusing kot praksa filozofije implicitnega v psihoterapiji 88 oz. celote tega položaja; to občutenje je pogosto telesno (Purton, 2010). Kar posa- meznik čuti, niso »stvari znotraj njega«, temveč čutečnost tega, kar se dogaja v po- sameznikovem življenju v zunanjosti (Gendlin, 1997b). Fokusing je naravna veščina, ki ni bila izumljena, temveč odkrita z opazovanjem početja posameznikov, ki se učinkovito spreminjajo (Gendlin, 1981). Je proces iz- kušanja, na podlagi katerega lahko posameznik dobi nove vpoglede (Madison, 2012). Vpogled, ki nastane pri izkušanju, se ujema s pomenom vpogleda v nevro- znanosti, kjer je vpogled nekaj, kar »eksplodira v zavestno« (Claxton, 2005: 227), in tisto, kar se dogaja v desni hemisferi, ki poskuša naenkrat zajeti vse različne vidike nekega položaja in celota tega položaja »naenkrat oživi pred nami v trenutku nena- dnega prepoznanja« (McGilchrist, 2009: 228). Tovrstni telesni način védenja izkušamo kot občutek ali vtis (ang. feel) nekega položaja, ki je kompleksnejši od konceptualnega razumevanja. Zato se je pomemb- no ustaviti in »biti z« izkušnjo v sedanjem trenutku, da »postane konkretno izkuša- nje in ni le implicitno ozadje« (Parker, 2014: 238). T edaj se zgodita dve stvari: a) na- stane določena vrsta izkušnje, ki je prvi in zaenkrat edini primer izkušanja te vrste ter zato primer samega sebe, ki ga lahko primerjamo z drugim izkušanjem; b) izku- šanje se s tem, ko postane določeno, spremeni (pomakne naprej). In če izrecno opredelimo, kako se je spremenilo, ponavljamo proces in ustvarimo spet drugo vr- sto izkušanja, saj ni nič več tako, kot je bilo prej, temveč je tako, kot je zdaj. Vsako izkušanje je lahko primer samega sebe in zato vir novega pomena. Ta proces »iden- tificiranja toka telesnega izkušanja, ubesedenja, kakšno je, ugotavljanja, kako je po- imenovanje spremenilo izkušanje, ubesedenja, kakšno je to zdaj, se imenuje foku- sing« (Parker, 2014: 239). Fokusing se navezuje na to, kako en način izkušanja, neposredni referent, deluje v procesu tekoče osebnostne spremembe. T o Gendlin (1964) opredeli v 4 stopnjah, ki pa se ne pojavljajo kot jasno ločljive: 1. Neposredna referenca (namig) v psihoterapiji (prva stopnja fokusinga); posameznik se s svojo notranjo pozornostjo obrne k zagotovo ob- čutenemu, a pomensko nejasnemu referentu. 2. Razkrivanje (druga stopnja fokusin- ga); osredotočanje na neposredno občutenega referenta običajno korak za korakom razkriva eksplicitno védenje o tem, kaj to je. Lahko pa se »odpre« tudi na zelo opazen, dramatičen način. Za to stopnjo je značilno telesno olajšanje, nenadno védenje in glo- boko čustveno prepoznavanje prej neprijetnih čutenj, saj tisto, kar je bilo prej občute- no, zdaj dejansko dobi smisel, na podlagi česar se lahko na tej stopnji pojavijo rešitve težav. 3. Celovita, splošna uporaba (tretja stopnja fokusinga); način, na katerega je mo- goče proces neposredne reference in razkrivanja posplošiti na mnoge vidike posame- znika, se ne kaže le v njegovih kasnejših poročanjih o učinkih in razlikah, temveč v tre- nutkih, ki sledijo nemudoma po razkrivanju občutenega referenta. Posameznika zaja- mejo mnoge različne asociacije, spomini, položaji in razmere, ki so vsi povezani z občutenim referentom; kljub temu da si vsi delijo isti občuteni pomen, se lahko kon- ceptualno med seboj zelo razlikujejo. 4. Premik referenta (četrta stopnja fokusinga); ob- čuti se jasna sprememba ali premik neposrednega referenta, kar pogosto sledi prejšnjim anthropo s 3-4 (259-260) 2020, str. 85-105 mateja vrhunc tomazin 89 trem stopnjam. Implicitni pomeni, ki jih posameznik lahko simbolizira iz te neposre- dne reference, so zdaj precej drugačni oziroma drugi. So nova neposredna referenca, s katero se znova začne omenjeni štiristopenjski proces. Brez premika reference je tisto, kar posameznik pove, le govorjenje, intelektualiziranje in poročanje. ::2. RAZVOJ FOKUSINGA IN RAZISKAVE Zanimanje za to, kar se danes imenuje fokusing in felt sense, se je začelo z Willi- amom Jamesom. Izkušnjo felt sensa je opisal kot »občuteni pomen« ali »vrzel« (ang. gap), ko se npr. poskušamo spomniti pozabljenega imena (James, 1890/1950: 224; 251-252). Uradno raziskovanje tovrstnega občutenega pomena sta začela Kirtner in Cartwright (1958) s čikaške univerze. Raziskovala sta, kako so klienti opisovali svo- je težave. V okviru na klienta usmerjene terapije sta oblikovala ocenjevalno lestvico s petimi kategorijami (ang. Five Descriptions to First Therapy Interviews), ki se je za- čela z navzven usmerjenim klientom, ki opisuje svoje težave, kot da bi bile skoraj v celoti zunanje, in se izogiba razpravi o notranjih čutenjih, čeprav so ta očitno priso- tna (ton glasu, telesna drža in gibi ...). Najvišjo stopnjo je predstavljal navznoter osredotočeni klient, ki ima močno in zelo očitno motivacijo za ustvarjanje in preiz- kušanje vzgibov, misli, idej, četudi mu to povzroča strah, krivdo, žalost ... (Kirtner in Cartwright, 1958). Izidi ocenjevanja po tej preprosti lestvici so bili presenetljivi, saj so vsi klienti s četrte in pete stopnje imeli pozitivne terapevtske izide, vsi klienti s prve in druge stopnje pa neuspešne. Zato je lahko Kirtner že po prvem srečanju s klienti predvidel, kdo bo imel od terapije korist in kdo ne. Omenjena odkritja pa so bila pozabljena, dokler ni Gendlin s sodelavci tega znova odkril. Postavil si je med terapevti nepriljubljeno vprašanje, zakaj terapije ne uspevajo pogosteje (Gen- dlin, 1981). Rogers je takrat že razvil lestvico za merjenje klientovega vedênja v te- rapiji. Tako Rogersova kot Kirtner–Cartwrightova lestvica sta se osredotočali na vsebino tega, kar je klient povedal (Parker, 2014). V tem obdobju sta Gendlin in Rogers sodelovala na Univerzi v Chicagu, vendar se je Gendlin zanimal bolj za kli- entov proces, za razsežnost, do katere se klient lahko osredotoča na svoje še ne po- mensko jasno, vendar neposredno občuteno izkušanje (Gendlin idr., 1968). V istem obdobju je Rogers (1957) napisal tisto, za kar je čutil, da je jedro psiho- loških lastnosti terapevta (6 pogojev), potrebnih za pozitivni terapevtski izid (Kryc- ka in Ikemi, 2016). Rogers je prvi poimenoval proces klientovega vedênja, ki naka- zuje spremembe v klientovem notranjem delovanju, ta proces pa naj bi bil značilen za uspešnost terapevtskega odnosa (Klein idr., 2017). V procesu psihoterapevtske spremembe je predvideval konstanten in optimalen niz sedmih stopenj ter dognal, da se posamezniki ne pomikajo toliko od homeostaze skozi spremembo do nove stalnosti, temveč je pomembnejši kontinuum v pomikanju od stalnosti v spremi- njanje, od toge strukture k toku, od nedejavnosti k procesu. Glede na to, na kateri od teh sedmih stopenj procesa je klient v kakovosti svojega izrazja, je mogoče domne- vati, kje je v procesu spremembe (Rogers, 1958). fokusing kot praksa filozofije implicitnega v psihoterapiji 90 Gendlin razvija pojem procesa naprej; po njegovem se navezuje na določen vzo- rec logičnih odnosov, ki jih lahko teorija pripisuje dogodkom. Takole definira: »Ko nekaj poimenujemo proces, imamo s tem v mislih verigo dogodkov. Dogodki so ve- dno tu; njihove trenutne značilnosti in organiziranost so odvisni od prejšnjih do- godkov v verigi in nakazujejo prihodnje dogodke (ali dinamično težijo k njim)« (Gendlin, 1959: 8). »Izkušanje« (ang. experiencing) je v skladu s tem organizmični proces, telesni proces, v katerem je vsaka živa stvar, tudi rastlina, že v interakciji – kar živi, ni stvar, temveč interakcija z okoljem. Tu stopi v ospredje Gendlinov po- jem »najprej interakcija« (ang. interaction first), ki pomeni, da posamezni dogodek ne deluje sam zase, temveč je že pod vplivom procesov, na katere vpliva (Gendlin, 1997a). Kljub razhajanjem med Rogersom in Gendlinom se njun pogled združuje v tem, da poudarek ni na terapevtovih konceptih, temveč na procesu klientovega izkuša- nja. Koncepti in teorija so uporabljeni izkustveno in z vsako novo uporabo dodela- ni (Madison, 2015). Gendlin je izvedel vrsto raziskav (npr. Gendlin, 1962; Gendlin in Berlin, 1961), ki so ugotovile trajno pozitivno povezavo med uspešnim terapev- tskim izidom in stopnjo klientovega izkušanja. S sodelavci je razvil sedemstopenj- sko »Lestvico izkušanja« (ang. The Experiencing Scale) (Klein idr., 1970), ki je v na- daljnjih raziskavah do danes postala osrednja mera za stopnjo, do katere klienti de- lujejo vzajemno s svojim občutenim izkušanjem. Na najnižji, prvi stopnji se vsebina ne nanaša na pripovedovalca, ki pove zgodbo. Opiše druge ljudi in dogodke, pri ka- terih sam ni udeležen, ali predstavi splošen in oddaljen opis idej. Na najvišji, sedmi stopnji izkušanja vsebina razkriva govorčevo razvijajoče se zavedanje lastnih trenu- tnih čutenj in notranjih procesov. Jasno kaže, da se lahko pomika z ene notranje re- ference k drugi tako, da vsaka nova stopnja samozavedanja deluje kot odskočna de- ska za nadaljnje raziskovanje. Izkušanje na sedmi stopnji je razsežno in razkrivajo- če. Izkustvena perspektiva je zanesljiv vir samozavedanja in je uporabljena kot glavni in prvi referent za mišljenje in delovanje (Klein idr., 1970). Izvirna »Lestvica izkušanja« je bila oblikovana za merjenje ene od sedmih niti (nizov) Rogersove zamisli procesa. Poznejša sedemmestna vodena ocenjevalna le- stvica je bila standardizirana do te mere, da se ocenjevalci lahko zanesljivo usposo- bijo (individualno ali skupinsko) za uporabo lestvice (Greenberg in Safran, 1978). Fokusing pomeni višje stopnje na »Lestvici izkušanja«; začne se na 4. stopnji, ko se začnejo kognitivni in afektivni procesi med seboj prepletati (Klein idr., 1970). T edaj se pojavi klientovo neposredno črpanje iz izkušanja z namenom ubesediti ču- tenja in odzive, in to je najnižja stopnja, ki je bila v raziskavah povezana z uspešnim terapevtskim izidom (McGuire-Bouwman, 1996). Hendricks Gendlin (2002) zbere 27 nadaljnjih zgodnjih raziskav, ki so podobno kot Kirtner-Cartwrightova raziskava (1958) pokazale, da višje stopnje izkušanja kore- lirajo z bolj uspešnimi izidi terapije. Enako ugotavljajo tudi sodobnejše raziskave (npr. Pos, Greenberg in Warwar, 2009; T oukmanian, Jadaa in Armstrong, 2010; Harte, Str- melj in Theiler, 2019). Večina sodobnega raziskovanja makroprocesov (s pomočjo anthropo s 3-4 (259-260) 2020, str. 85-105 mateja vrhunc tomazin 91 »Lestvice izkušanja«) se odvija na Japonskem, kar ni dostopno tistim, ki ne znajo ja- ponsko. Na kratko sta jih povzela Krycka in Ikemi (2016); tudi te raziskave pridejo do pozitivnih korelacij med stopnjo izkušanja in izidi terapije. Miyake, Ikemi in Tamura (Ikemi, 2018) so v japonščini izdali priročnik za ocenjevanje izkušanja; oblikovali so petstopenjsko lestvico izkušanja, s katero so želeli poenostaviti izvirno lestvico, in na- stal je terapevtski ocenjevalni obrazec tipa papir–svinčnik. Ikemi (2018) je priročnik v angleškem jeziku predstavil bralstvu, ki ne zna japonsko. Fukumori in Morikawa (2003) sta izmed različnih drž fokusinga s faktorsko ana- lizo izbrala tri. S tem postopkom sta razvila izvirno »Lestvico načinov fokusinga« (ang. The Focusing Manner Scale), vprašalnik tipa papir–svinčnik, ki vključuje 23 postavk. Gre za merjenje načinov, kako posameznik dostopa do svojega utelešenega izkušanja (Krycka, 2014; Zwiercan in Joseph, 2018). Lestvica je uporabna za širši krog raziskovalcev, saj ne zahteva nobenega predhodnega znanja ali izkušnje o foku- singu, medtem ko je »Lestvica izkušanja« namenjena le tistim, ki so vešči terapije in fokusinga. Aoki in Ikemi (2014) navajata tri drže fokusinga: 1) ozaveščenje felt sen- sa; ko nekdo pojasnjuje iz felt sensa (torej ga ne opisuje oz. ne govori o njem), lah- ko ugotovi, da je felt sense bogat z implicitnimi pomeni; 2) sprejemanje in delova- nje iz felt sensa; felt sense in pomikanje naprej (ang. carrying forward) sta v fokusin- gu obravnavana kot sredstvo spremembe (Gendlin, 1964); 3) zavzetje udobne razdalje od felt sensa; to je drža, povezana z »ustvarjanjem prostora« (UP) (ang. Cle- aring a space), prvim korakom fokusinga po Gendlinu, pri njem opisanem takole: »Gre za notranje dejanje vzpostavljanja razdalje med sabo in tem, kar vas teži, ven- dar imate to še vedno pred sabo. Ne vstopate v težave, temveč stopite nekoliko na- zaj, tako da vas težave ne preplavljajo več, vendar so dovolj blizu, da jih še vedno lahko čutite« (Gendlin, 1981: 72). UP je bil prvi mikroproces, ki so ga sistematično raziskovali v »Na fokusing usmerjeni terapiji« (NFUT), predvsem v povezavi z zdravstvenimi temami, največ z rakom na dojkah (npr. Gendlin, Grindler in McGuire, 1984; Grindler Katonah, 1999). Z nadaljnjim pogostim raziskovanjem protokola UP se je v zadnjih letih po- javilo vprašanje, ali je UP , tako kot je bilo mišljeno na začetku, prvi korak v proce- su fokusinga, ki pomaga posamezniku najti primerno razdaljo do tega, kar vznika v njegovem polju zavedanja, s čimer klienti zmorejo ustvariti psihološko varen pro- stor, iz katerega se lahko nadalje odvija terapevtsko delo NFUT, ali pa je to nova oblika NFUT . Kot kažejo raziskave, UP deluje bolj terapevtsko, kot je bilo zamišlje- no na začetku; očitne so povezave s spremembami v samozaznavanju, soočanjem s težavami in zmanjšanjem stresa (Krycka in Ikemi, 2016), »saj ustvari izkušnjo ‚no- vega mene‘, ki se ga težave ne dotaknejo« (Leijssen, 2007: 30). Raziskave UP so se nadaljevale na področju psihičnega in telesnega zdravja (npr. Klagsbrun, Lennox in Summers, 2010; T akasawa, Kaneda in Tsuda, 2019). Vse raziskave so pokazale po- zitivne izide. Hendricks Gendlin (2002) zbere izide 23 zgodnejših študij, ki pokažejo, da je fo- kusing, tudi ko je merjen z drugimi instrumenti kot z »Lestvico izkušanja«, povezan fokusing kot praksa filozofije implicitnega v psihoterapiji 92 z uspešnim izidom. Novejše raziskave mikroprocesov raziskujejo pomen terapevto- ve pristnosti s klientovega vidika, saj je v NFUT pristnost razumljena kot pomem- ben terapevtski proces in se izkaže celo kot ključni terapevtski proces (Schnellba- cher in Leijssen, 2009). UP je nadalje uporaben npr. tudi za delo s sanjami (Ellis, 2016). Stinckens, Lietaer in Leijssen (2013) razvijejo obširno mikroteorijo dela z notranjim kritikom, pri čemer je bistven proces, kjer uporabijo fokusing. Vanhoo- ren (2019) uporabi veščino fokusinga, bolj natančno: posvečanja felt sensu, pri raz- iskovanju načinov dela z nesmislom kot eno izmed večjih groženj sodobnega sveta, ki je eden bistvenih simptomov depresije. Raziskuje, kako lahko k iskanju smisla prispevajo intervence na mikro, mezo (narativni) in makro (eksistencialni) ravni, pri čemer je bistveni poudarek na mikro dimenziji pomena (felt sense). Omenjene raziskave dokazujejo, da je stopnja izkušanja pomemben napovednik glede tega, kateri klient bo imel korist od terapije in kateri ne. Gendlin in sodelavci (1970) so pričakovali, da bo terapija stopnjo izkušanja tudi zviševala, vendar napove- dnik tega ni podpiral, kar bi lahko pomenilo, da nekaterim ljudem terapija ne poma- ga. Pojavilo se je vprašanje, ali je kliente, ki so na nizki stopnji izkušanja, mogoče na- učiti, kako fokusirati. Gendlin (1964) je že opisal proces fokusinga, iz tega pa je razvil postopek, s pomočjo katerega se vsak lahko nauči, kako fokusirati. Mary Hendricks Gendlin (2002) je zbrala 39 študij, ki kažejo, da je mogoče fokusing oz. stopnjo izku- šanja povečati s poučevanjem ali z določenimi terapevtovimi intervencijami. V omenjenih raziskavah, ki so pokazale pozitivne povezave globine izkušanja s terapevtskim izidom, so izide merili predvsem s samoocenjevalnimi vprašalniki oz. lestvicami za merjenje različne simptomatike: od depresije, anksioznosti, stresa, utrujenosti in zmedenosti (razpoloženjskih stanj) do čustvenega procesiranja, oseb- nostne trdnosti, čuta za jaz, telesne samopodobe, samoučinkovitosti itn. Uporablja- li so tudi osebnostne vprašalnike (npr. Minnesotski multifazični osebnostni vprašal- nik), ki pokrivajo širok razpon splošnih simptomov. Merili so tudi zadovoljstvo gle- de na stopnjo pričakovane spremembe na koncu terapije, čustveno izraznost glasu, kakovosti medosebnega vzajemnega delovanja v odnosu (partnerska terapija), soci- alne veščine, lokus kontrole, psihološko in somatsko blagostanje, merjeno z različ- nimi instrumenti, strah pred ocenjevanjem drugih ... Izide terapije so ocenjevali tudi terapevti z ocenjevalnimi lestvicami, s katerimi so merili klientove samozazna- ve, terapevtove ocene uspeha, klientove spremembe v vedênju, stopnjo avtističnosti in umaknjenosti vase (pri shizofrenih bolnikih), pacientovo stopnjo samorazkriva- nja ali samoraziskovanja ipd. ::3. FILOZOFIJA IMPLICITNEGA Filozofska podlaga fokusinga je filozofija implicitnega, ki jo je razvil Gendlin. Gre za nov način razmišljanja, ki znova združuje znanost in duhovnost ter obe pomika na- prej na nove načine. Gendlin je izdal preko 240 strokovnih in znanstvenih člankov ter knjig. Filozofijo implicitnega razvija v dveh temeljnih delih: Experiencing and the Cre- anthropo s 3-4 (259-260) 2020, str. 85-105 mateja vrhunc tomazin 93 ation of Meaning (1997b) in A Process Model (1997a). V prvem opisuje načine ekspli- citnega stika z implicitnim, ko imajo koncepti strukturo, ki izvira iz nakazovanja (ang. implying). Življenje je stalno nakazovanje. Pri tem obstaja urejen, vendar več kot logi- čen odnos med koncepti in implicitnim. V drugem delu pa predstavi model procesa, ki je nasprotje negibnemu in nespremenljivemu modelu organizmov in sveta; ta do- jema svet kot strukturiran in razdeljen na enote, čas pa kot linearen, potekajoč iz pre- teklosti v prihodnost. Gendlin to poimenuje »model enot«. V zadnjih stoletjih je bilo človekovo razumevanje sveta na Zahodu močno pod vplivom modela enot in domneve, da ima svet vnaprej določen red. Prevladuje pre- pričanje, da je resnično le tisto, kar se da izmeriti, vendar je zgodovina znanosti zgo- dovina sprememb (Parker 2014). Življenje je kompleksnejše od konceptov, zato Gendlin (1997a) predlaga nov način razmišljanja, ki je več kot le še en nov niz kon- ceptov. Njegov način razmišljanja vključuje tisto, kar koncepti izpustijo, in to je im- plicitno, namreč tisto, kar neposredno čutimo v svoji notranjosti, a tega ni mogoče zajeti v jasne opredelitve. Razvije nove, zelo natančne koncepte, s pomočjo katerih oblikuje drugačno razmišljanje o svetu; ti koncepti so uporabni pri vpogledih v vprašanja, kot so razvoj življenja, narava jezika, narava duhovne izkušnje in neuskla- jenost teorije relativnosti in kvantne fizike. Gendlin (2013) govori o dveh načinih razmišljanja o tem, kaj zares obstaja; o ozkem in širšem, oba pa vidi kot potrebna. Ozki način – ta predvideva, da vse obstaja v prostoru, ki vsebuje stvari, resničnost pa se zdi tisto, kar zaznavamo pred sabo in okoli sebe – je izpeljan iz širokega nači- na razmišljanja. Ta se začne iz dejavnosti, ki smo mi sami. Gre za proces, dogajanje, ne le za stvari, ki so pred nami in okoli nas. »Smo okoljska interakcija z vesoljem« (Gendlin, 2013: 95). Gendlin in kvantni fizik Lemke (Gendlin in Lemke, 1983) razpravljata o tem, da pravo razumevanje ni predvidevanje delcev, temveč interakcija. Opredelitev pro- storskega mesta, točke v času in identitete posameznega delca, bi morala veljati le za nazaj, iz procesa spremembe. V skladu s tem opišeta vse prežemajoče polje, ki nima stalnega mesta; je le potencial za to, da se nekaj zgodi, vendar ni dejansko dogaja- nje. Ko polje vzajemno deluje z nečim, dobimo dogodek, interakcijo. Po njunem ni stvari in delcev, so le polja in interakcije. Polja so v interakciji z drugimi polji, in tako nastane interakcija, ki jo imenujemo »delci« ali »dogodki«. T o velja tudi za naše telo, razumljeno kot interakcija z okoljem, ki poteka med drugim prek odzivnosti in križanja. ::3.1. Odzivni red in križanje Zahodna miselna tradicija temelji na predpostavki, da ima svet vnaprej določen red, npr. nespremenljive zakone narave, ki mu potem prilagodimo izkušnjo. Vendar je »življenje stalno potekajoča interakcija s svetom, zato kot utelešena bitja na pred- konceptualen telesni način vemo, kako vzajemno delovati s svetom« (Parker, 2014: 238). fokusing kot praksa filozofije implicitnega v psihoterapiji 94 Različni teoretični pristopi (tudi tisti v psihoterapiji) razvijajo vsaka svojo mrežo natančnih ugotovitev, ki pa niso skladne med seboj. Zato Gendlin (1997c) meni, da naravni red ne more biti le ena od teh mrež. »Narava se lahko odziva s presenetlji- vimi in natančnimi podrobnostmi, vendar pri različnih pristopih različno [...] Od- zivni red (ang. responsive order) zagotavlja ‚resničnost‘, ki je podlaga za preverjanje« (Gendlin, 1997c: 387-388). Ni pa višje instance, ki bi pomagala pri odločitvi, kate- ra od »realnosti« teh različnih pristopov je prava. Gendlin namesto tega predlaga osredotočenje na to, kako delovati z več kot enim sistemom. Na primer: logično sklepanje je pomembno, a obstajajo tudi drugi spoznavni modusi, ki jih je treba upoštevati, zlasti ko gre za kompleksne reči. Odzivni red je po svoje »pravilnejši« od logično strukturiranega sistema, saj temelji na dejanski iz- kušnji v sedanjem trenutku. Kako poteka izkušanje, dobro prikaže Gendlinov (1999) koncept križanja (ang. crossing), ki ga je mogoče povezati z Diltheyjevim pojmom Nacherleben (»podoživljanje« ali bolje: »po-izkušanje«; 5 v ang. Re-experien- cing) (Ikemi, 2017: 162). Po-izkušanje ne pomeni vnovič izkusiti preteklo izkušnjo, temveč gre za to, da preteklo situacijo »živimo naprej«, kar lahko nadgrajuje pomen preteklih dogodkov (Hirano, 2019). Posvečanje felt sensu je pravzaprav izkušanje, ki temu sledi (Ikemi, 2014). Pri tem se zgodi ubesedenje oziroma eksplicitno simboli- ziranje te nove izkušnje, ki se mora znova vračati na izvorno ozemlje, namreč telo, in sicer zaradi preverjanja, ali še vedno resonira (Madison, 2015). Ko za označeva- nje odzivnega reda uporabljamo besede, presegamo njihovo logično zgradbo. Raču- nalnik zato ne prepozna metafor, čeprav te niso brez reda. Metaforo lahko natanč- no razumemo, vendar je ne moremo posredovati z logičnimi izrazi. Eno reč izrazi- mo z drugo; tako ju »križamo« in s tem ustvarimo nov pomen, več pomena (pomen je globlji od kognitivnega koncepta oz. kognitivnega pomena besed v metafori) (Gendlin, 1997c). Ikemi (2017) tu razločuje dve vrsti križanja: po-izkušanje, ki je (v skladu z Dilthe- yjevim pojmom Nacherleben) obenem tudi izraz in razumevanje (troedinost izkuša- nja: izkušanje-izražanje-razumevanje), ter križanje dveh kontekstov kot v primeru metafore. Meni, da bo dodelava teh dveh oblik prispevala k prenovi psihoterapev- tskih teorij. T radicionalna psihoterapija predpostavlja, da to, kar se pojavlja v zave- stni izkušnji, predstavlja spomine, shranjene v nezavednem. Zato je bila glavna ko- gnitivna dejavnost v psihoanalizi spomin, ki so ga skušali obuditi s pomočjo hipno- ze in proste asociacije. Z Gendlinom pride namesto spomina kot glavna kognitivna dejavnost v ospredje križanje, namesto nezavednega pa se zanimanje usmeri v im- plicitno. Če posameznik z refleksijo ugotovi, da je na določeno izkušnjo vplival pre- tekli dogodek, je tudi to nov pomen, ki je bil ustvarjen v sedanjosti (Ikemi, 2017). 5 V pomenu, sorodnem »podoživljanju«; za neologizem »po-izkušanje« smo se odločili zato, ker »experiencing« zavestno prevajamo (in razumemo) kot izkušanje in ne kot doživljanje. anthropo s 3-4 (259-260) 2020, str. 85-105 mateja vrhunc tomazin 95 ::4. MEHANIZMI DOSEGANJA SPREMEMB S FOKUSINGOM Psihoterapija je optimistično prizadevanje, ki išče konstruktivno osebnostno spremembo, zato menimo, da je pomembno razmišljati o mehanizmih spremembe tudi v kontekstu fokusinga. Zdi se, da je bilo za Gendlina najpomembnejše zaveda- nje, da spremembe prihajajo v »majhnih korakih«, saj za spremembo v terapiji ni dovolj, da ve posameznik zdaj več o svoji preteklosti, temveč se ustvarjajo novi na- čini bivanja, ki niso logično nasledstvo tega, kako je bil ta posameznik doslej (Gen- dlin, 1990). Teh novih načinov posameznik ne more preprosto odrediti sam sebi (od zgoraj navzdol). Gre za ustvarjanje sebe na novo, vendar nas to običajno ne spremeni zelo; začne se z oblikovanjem felt sensa tega, kako smo. Potem pridejo novi in veliko bolj zapleteni majhni koraki spremembe, ki »nas vodijo ne ravno do naše zaželene oblike, temveč do nečesa veliko bolj dodelanega« (Gendlin, 1993: 27). Me- hanizmov, ki v procesu fokusinga pripeljejo do spremembe, tako ne moremo vide- ti kot ločenih enot, temveč prej kot pomikanje življenja naprej, in sicer na organiz- mični način, v kontekstu Gendlinovega »evevinga« (ang. everything by everything) (Gendlin, 1997a), vzajemnega učinkovanja, ko vse vzajemno učinkuje na vse. Gre za učinkovanje na tisto, kar je že vplivalo na proces. T udi nevroznanstvenik T ronick (2009) je kritičen do običajnih raziskav procesov sprememb v terapevtskem proce- su in pravi, da služijo same sebi, saj se proces sprememb vključuje, prepleta in sopo- javlja z drugimi ravnmi pomena, ki ne vstopajo eksplicitno v teorijo. Zato trdi, da so povezave med teorijami in dejansko prakso šibke, ohlapne, celo neobstoječe. Ta trditev se kaže kot pomembna, saj je za večino terapevtov in raziskovalcev NFUT bistveno vprašanje, ali in kako klienti dostopajo do svojega izkušanja in kako je to povezano s terapevtsko spremembo pri klientu (Krycka in Ikemi, 2016). V nadaljevanju predstavljamo pet možnih mehanizmov sprememb znotraj fokusin- ga, ki pa medsebojno vplivajo en na drugega. ::4.1. Sprejemanje namesto potlačevanja in izogibanja Gendlin (1986: 178) meni, da »le nekaj trenutkov občutenja lastnih negativno- sti v telesu omogoči, da se te spremenijo«. Sprejeti tisto, kar je prisotno v sedanjem trenutku, brez izogibanja izkušnji, ne glede na to, ali je prijetna ali neprijetna, je Rogers poimenoval odprtost do izkušenj, ki omogoča spremembe in nadaljnji razvoj. Paradoks spremembe je opisal takole: »Ko se sprejmem takega, kot sem, se spreme- nim« (Rogers, 1961: 17). Med glavnimi koraki fokusinga je sprejeti resničnost, kot se predstavlja, in sicer, kot se pojavi iz felt sensa (Gendlin, 1981), kar pomika izku- šnjo naprej. Pomikanje naprej v izkušanju velja v fokusingu za sredstvo spremembe (Gendlin, 1964). Sprejemanje namesto potlačevanja ali izogibanja izkušnji razisku- je tudi behaviorizem, ko ugotavlja, da naj bi bil zaznani notranji in zunanji nadzor temeljni vidik razvoja in ohranjanja anksioznih motenj (Barlow, 2002). Hofmann, Heering, Sawyer in Asnaani (2009) so ugotovili, da je sprejemanje v primerjavi s fokusing kot praksa filozofije implicitnega v psihoterapiji 96 potlačitvijo notranjih izkušenj med izpostavljanjem vznemirjajočim dražljajem zmanjšalo anksiozen fiziološki odziv. Sorodne empirično preverjene procese spremembe podaja tudi T eorija sprejema- nja in predanosti (ang. Acceptance and Commitment Therapy), praksa polnega čuječ- nega stika s sedanjim trenutkom v okviru vedenjske psihoterapije (Hayes, 2004), ki s pomočjo tehnik kognitivne defuzije klientu omogoči, da opazuje misli kot simbo- le. To klientu pomaga omiliti pretirano istovetenje z lastnimi miselnimi vsebinami, kar naj bi bilo povezano z njegovim nezadovoljstvom (Černič in Tomažič, 2019). ::4.2. Notranji odnos in neidentifikacija Edinstvenost fokusinga je utelešen notranji odnos, ko se »jaz«, ki se obrne k če- murkoli, kar se pojavi, »temu« lahko posveča. T o omogoča spremembo v procesira- nju notranje izkušnje; omogoča, da se posameznik ne identificira z izkušnjo – npr. strahu –, temveč se identificira z jazom, ki lahko »dela družbo« temu »nečemu« zno- traj, kar preprečuje preplavljanje tega »nečesa«, npr. strahu. Biti v odnosu z lastno notranjo izkušnjo (s felt sensom) torej pomeni, da je posameznik lahko s svojimi ču- tenji in ne v njih. Lahko pa se zgodi, da posameznik ne more biti prijazen do tega »nečesa« znotraj sebe, kar pomeni, da temu stoji na poti nekaj drugega. V tem pri- meru se posameznik posveti tej oviri, kar je tudi »nekaj«, s čimer ima lahko odnos (Gendlin, 1981). Pri tem je pomembna drža oz. modrost »ne vedeti«, saj se je no- tranji izkušnji pomembno približati brez prepričanja, da o tem že vse vemo, in tudi brez prepričanja, kako naj bi bilo. Tako držo omogoča naravno stanje jaza, in sicer »navzoči jaz« (ang. Self in Presence) (Weiser Cornell, 2015), kar je blizu Sternovemu »sedanjemu trenutku« (Stern, 2004) in morda tudi mistični tradiciji, ki gre onkraj dualizma snovnosti in uma, v kateri je »opazujoči jaz« (ang. Observing Self) tisti, ki odstira resnični pomen (Deikman, 1982). Stern (2004) pravi, da izkušnje, ki se od- vijajo v sedanjosti, služijo kot sprožilci, ki izberejo fragmente iz preteklosti. Tega se je potrebno zavedati, da posameznik prepozna, kaj se zares dogaja v sedanjosti in se s tem sooči. Ko se oblikuje vsak nov sedanji trenutek, ponovno »ožiči« dejanski ne- vrološki posnetek preteklosti in ponovno napiše možne spomine preteklosti. Origi- nali se s tem procesom spremenijo in ne obstajajo več v obliki, kot so bili zapisani. Gendlin (1981) je predvidel ta odkritja, saj je trdil, da imamo v sedanjosti le seda- nji trenutek kot točko srečanja med preteklostjo in sedanjostjo in da je felt sense ve - dno v sedanjosti, v sedanjem vzajemnem delovanju, v katerem je veliko preteklosti, vendar udejanjene v sedanjem položaju. ::4.3. Križanje kot dvojni mehanizem spremembe Znotraj koncepta »križanja« se sprememba dogaja na dva načina, in sicer na 1) medosebni ravni, v interakciji klient – terapevt, in 2) na intrapsihični ravni, v klien- tovem izkušanju in simboliziranju telesne izkušnje. Drugi način križanja pomeni je- anthropo s 3-4 (259-260) 2020, str. 85-105 mateja vrhunc tomazin 97 zikovno križanje, metaforo (Gendlin, 1999). Ko metafora izrazi nekaj o eni stvari z izrazi za drugo stvar, ju križa na način, ki ustvari več pomena, kot sta ga imeli ti dve stvari pred tem. Tako izkušenemu križanju je treba dopustiti nadaljnje delovanje (Gendlin 1997c), in to odpira pot spremembi. Posameznik preteklo situacijo »živi naprej« (Ikemi, 2014: 32), tako da se zave, kako čuti izkušeni položaj v svojem te- lesu, in to ubesedi na novo, pogosto metaforično, kar pomika pomen preteklih do- godkov »naprej« (Hirano, 2019), ga torej širi in tako spreminja. Prvi način spremembe znotraj koncepta križanja poteka v interakciji klient – te- rapevt. Za razumevanje korakov vsebinske spremembe ni dovolj raziskati le kliento- vega notranjega procesa, temveč tudi interakcijski kontekst procesa, saj se klient do- življa v interakciji (Gendlin, 1996). T udi v nevroznanosti se je raziskovanje možga- nov v izolaciji pomaknilo k raziskovanju možganov v interakciji (npr. Schore (2003), T revarthen (2009), McGilchrist (2009), Cozolino (2010). Vse to nudi moč- no podporo praksi fokusinga v psihoterapiji in potrjuje Gendlinovo (1997a) filo- zofsko delo, ki ponuja razumevanje kateregakoli vidika človeškega bitja in vseh ži- vih organizmov kot procesov, zato se jih ne da razumeti kot ločenih in statičnih enot (Krycka, 2018). Če na posameznika gledamo kot na proces in ne kot na entiteto, »to spremeni vse, o čemer razmišljamo in kar počnemo tudi v psihoterapevtskem delu« (Preston, 2014: 99); tedaj upoštevamo Gendlinovo pravilo (1997a) »najprej interakcija«, po katerem oseba ne deluje kot ločena enota, temveč interaktivno z okoljem. Novost fokusinga pri prepoznavanju pomembnosti terapevtskega odnosa je, da terapevt vstopa v telesno sfero, zato da bi prišel do občutka klientove utelešene celote, in si vzame čas za to, da se sinhronizira s klientovim telesom. T o pa se lahko dogaja le ob terapevtu, ki je sam ukoreninjen v področju implicitnega izkušanja. Nebesedno ko- munikacijo terapevt doživlja kot komplementarno pripovedi, saj telo klienta »pri- poveduje«, vendar klient teh sporočil ne »sliši«. Terapevt lahko z besedami reflekti- ra to, kar nebesedno spremlja pripoved, ali pa usmeri klientovo pozornost na »tisto nekaj«, kar je že prisotno, a klient temu ne posveča polne pozornosti ali se tega še ne zaveda (Leijssen, 2007; Madison, 2010). To se dobro poveže s predlogom, ki so ga podali Levitt, Pomerville in Surace (2016), po katerem lahko metaanaliza kvalitativnih raziskav, ki so analizirale klien- tove izkušnje v okviru individualne psihoterapije, izboljša terapevtovo razumevanje klientov in njihove vloge pri spremembi znotraj terapevtskega srečanja. T erapevt pri tem (ne glede na pristop) podpira klienta kot paradigmo samopomoči. Za to je po mnenju Schnellbacher in Leijssen (2009) pomembno, da se zdi klientu terapevt pri- sten, kar je še precej neraziskan mehanizem. To je povezano tudi z regulacijo afekta oziroma čustev, ki lahko poteka v uglaše- ni vzajemnosti terapevtskega odnosa (Kompan Erzar, 2003; Gostečnik, 2004; John- son, 2002). Podpirajo jo nekatere raziskave s področja afektivne nevroznanosti (npr. Panksepp, 2009; Schore, 2009; T revarthen, 2009; T ronick, 2009; Feldman Barrett, 2017). fokusing kot praksa filozofije implicitnega v psihoterapiji 98 ::4.4. Regulacija afekta Tudi humanistične in izkustvene terapije so oblikovale intervence, ki naslavljajo čustva neposredno. Najnovejši izsledki afektivne nevroznanosti pa še naprej spod- bujajo zanimanje za vlogo čustev v psihoterapiji in ponujajo sredstva za opazovanje in merjenje afekta v živo (Pascual-Leone, Paivio in Harrington, 2016). Že zgodnja dela Rogersa (1951) in Gendlina (1964) raziskujejo pomembnost čustvene izku- šnje. Vendar je potrebno razumeti odnose med čustvi in felt sensi. Felt sense ni ne čustvo ne čutenje, čeprav ju pogosto vsebuje. Čeprav so temeljna čustva globoko ukoreninjeni telesni odzivi s senzomotornimi in visceralnimi pove- zanostmi (Rothschild 2000), pogosto spregledamo njihovo telesno dimenzijo (lah- ko smo jezni, vendar tega ne čutimo kje v telesu), felt sense pa se oblikuje vedno sve- že, kadar posvetimo pozornost telesu. Čustva je možno hitro prepoznati, felt sense pa je nekaj, kar je sprva nejasno. Čustva so intenzivna, nase pritegnejo vso pozor- nost in težko jih je pomiriti; felt sense ni intenziven, saj se je potrebno zavestno osre- dotočiti nanj ali pa ga izgubimo (lahko pa iz njega vzniknejo zelo močna čustva). Felt sense tako pogosto vsebuje čustva; tem se zato ni treba izogniti ali jih zanikati, kadar želimo, da se oblikuje (Gendlin, 1996; 1981; 1991). Klienti na terapiji, kjer poteka besedna analiza njihovih občutkov, morda lahko stopijo v stik s čustvi in občutki v telesu, morda pridejo do boljšega razumevanja sebe, vendar to ne zadostuje za spremembo čustev in čutenj. Pravzaprav znova in znova ponavljajo svoja boleča čustva, ne da bi vedeli, kako uporabiti telesu lastno, na življenje usmerjeno in inherentno pozitivno silo (Gendlin, 1981; 1991). Obliko- vanje felt sensa pa se ponuja kot način, kako doseči spremembe. Na fokusing usmerjen pristop vodi klienta k felt sensu nekega položaja, kar je več kot zgolj čustvo. Omogoča namreč oblikovanje subtilnejše, celovite zaznave položa- ja, ki je občuten neposredno, brez besed in simbolov. Felt sense, proces in ne enota, ima razsežnosti izkušnje, ki se še ni uspela smiselno simbolizirati. Ko klienti ne po- doživljajo zgolj travmatičnega trenutka, temveč so zmožni »biti s« felt sensom, se lah- ko nato oblikujejo besede, podobe, gibi in zvoki, ki pomagajo izraziti pomen (Grin- dler Katonah, 2015) in pomikajo celoten proces naprej. T o je lahko znak spremem- be odnosa med možganskima hemisferama, in sicer tako, da sodelujeta tam, kjer sta bili prej v sporu, kar bi lahko govorilo v prid učinkovitosti terapije (Afford, 2020). V splošnem je najbolj učinkovito, ko klient lahko zavzame reflektivno držo gle- de svojih čustev, jim dopušča, da so dejavna, vendar hkrati zadostno regulirana, da so koristna za raziskovanje in ustvarjanje novega pomena (Pascual-Leone, Paivio in Harrington, 2016). To je odnos, ki ga predlaga že Gendlin (1996), in sicer razisko- vanje, na kakšni razdalji naj bo trenutno čutenje, da ostane klient z njim povezan in hkrati ne utone v njem. Tudi nevroznanost podpira telesni način regulacije afekta. Panksepp (2009: 19) je npr. prepričan, da pot do čustvenih afektov ne vodi samo preko kognicije, tem- več preko »čustvene telesne dinamike, ki je bolj tesno prepletena z osnovnimi afek- anthropo s 3-4 (259-260) 2020, str. 85-105 mateja vrhunc tomazin 99 ti možganov, lociranimi v subkortikalnih predelih«. Zato je s čustvenimi občutji mogoče delati bolj neposredno s pomočjo telesnih dinamik kot pa s kognicijo. Fe- ldman Barrett (2017) za boljšo regulacijo čustev predlaga predvsem boljšo koncep- tualno granulacijo pomenov, saj bodo »imeli možgani veliko več izbire za predvide- vanje, kategoriziranje in zaznavanje čustva in senzacij«, s pomočjo tega pa bodo »bolje oskrbeli z orodji za bolj prožne in funkcionalne odzive« (Feldman Barrett, 2017: 180). T o se popolnoma sklada s koraki fokusinga, ko posameznik išče natanč- no poimenovanje oz. simboliziranje felt sensa nekega položaja, kar tudi večkrat pre- verja s telesnim občutenjem tega položaja. ::4.5. Celostna - izkustvena obravnava Doseganje terapevtske spremembe je v veliki meri odvisno predvsem od posame- znikove zmožnosti učinkovite regulacije čustev. Teorije in raziskave čustev čustva najpogosteje obravnavajo ločeno (biološki ali psihološki vidik), pristop fokusinga pa ponuja vstop v afektivna stanja in njihovo procesiranje izkustveno, integrirano (Gendlin, 1981). ::5. VKLJUČEVANJE FOKUSINGA V PSIHOTERAPEVTSKI PROCES IN MOŽNE NOVE SMERI RAZISKOVANJA Specifičnost fokusinga je – v nasprotju z drugimi metodami – občuteno zaznava- nje, felt sensing. Ker fokusing povabi pozornost v telo, se zdi kompatibilen z vsemi oblikami psihoterapije (Hendricks Gendlin, 2014). Primer je Gendlinova integra- cija fokusinga v psihoterapevtski proces, »Na fokusing usmerjeno psihoterapijo« – NFUT (Focusing-Oriented Psychotherapy). Pri NFUT gre za interakcijo, pri kateri lahko klienti vzpostavljajo stik s svojo neposredno izkušnjo. Na drugi strani tera- pevtskega položaja je terapevtov felt sense tega položaja, ki določa terapevtov odziv (Hendricks Gendlin, 2002). Sam Gendlin fokusinga nikoli ni predlagal kot samo- stojne terapevtske metode, saj je menil, da mu manjkajo mnoge koristne poteze te- rapije, zato potrebuje sodelovanje z drugimi pristopi. Vendar pa deluje vsaka meto- da terapije veliko bolj učinkovito, ko se vanjo vključi fokusing (Gendlin,1991; Gendlin in Olsen, 1970). Zagovorniki fokusinga (Krycka in Ikemi, 2016; Gendlin Hendricks, 2002) podpirajo Gendlinovo (1986) mnenje, da je bila korelacija med višjo stopnjo izkušanja in pozitivnim terapevtskim izidom že zadostno ugotovljena; nekateri drugi raziskovalci (Orlinsky, Grawe in Parks, 1994; Greenberg, Elliott in Lietaer, 2004) pa opozarjajo, da povezava med klientovo stopnjo izkušanja in tera- pevtskim izidom ni jasna. Glede na to, da je terapevtski proces, pri katerem se klient in terapevt srečata v vzajemni človeški ranljivosti in omejitvah, ključen za izid terapije (Schnellbacher in Leijssen, 2009; Madison, 2010; Erzar Kompan, 2001; Whalen, 2013), bi bilo smi- selno konstruktu fokusinga z nadaljnjimi raziskavami poiskati ustreznejše mesto, ki fokusing kot praksa filozofije implicitnega v psihoterapiji 100 upošteva proces oz. Gendlinov pojem »evev« (»vse vzajemno učinkuje na vse«), ki pokaže, kako se »dozdevna določenost predhodne strukture odpre trenutnemu do- gajanju« (Schoeller in Dunaetz, 2018: 123). Običajni psihoterapevtski koncepti na- mreč ne ujamejo zapletenosti nakazovanja, ki »hoče« pomikati naprej. »Celota vseh pomenov o nekem pojavu ali osebi ali dogodku je implicitna« (Parker, 2007: 42). Gre za implicitni proces, kjer opazovanje posamezne enote ne daje vpogleda v proces, zato bi bilo smiselno dati večjo težo kvalitativnim metodam raziskovanja. Pravzaprav ni drugega dostopa do »notranjega« življenja oziroma subjektivnih izku- šenj znotraj opazovanega fenomena ali procesa, saj ne poznamo načinov, kako jih kvantitativno meriti (Kordeš in Smrdu, 2015). Po mnenju Parkerja vlada na polju psihoterapije trenutno »mehanistični način ocenjevanja učinkovitosti« (Parker 2014: 236). Na osebo usmerjene pristope pa zanima, kako klient raste in se razvija skozi proces terapije, zato pri raziskovanju raje uporabljajo kvalitativne raziskoval- ne oblike in ne kvantitativnih. V zadnjih letih se zanimanje vrača na humanistično področje, predvsem s podporo nevroznanosti, ki poudarja proces in terapevtski od- nos kot dejavnika psihoterapevtske spremembe. Da je proces bližje resnici o življenju kot posamičnost enot, ki jim je mogoče pri- pisati dokončno opredelitev, pričajo poleg nevroznanosti tudi izsledki sodobne na- ravoslovne znanosti. Primer je celica, o kateri smo bili naučeni, da je skupek delov z jedrom. Ta podoba je posledica načina proučevanja celice, saj so včasih z mikro- skopom dobili statične slike, ki so kazale različne dele celice. Sodobna tehnologija omogoča drugačno tehniko (»in vivo«) raziskovanja, ki uporablja gensko kodirane fluorescentne oznake posameznih molekul, kar je privedlo do presenetljivega odkri- tja, da so »subcelični predelki ustrezneje opisani kot dinamično samoorganizirana stalna stanja in ne kot statični samozbirni stroji«, in da jih »vzdržuje nenehen tok energije in snovi, ki prehaja skozi njih« (Nicholson, 2019: 110-111). Torej je celica bolj proces kot enota. Podobno je fizik Eshel (Eshel in Levine, 2006) med raziskovanjem vedênja bak- terij odkril, da znajo uporabljati zapletene sporazumevalne sposobnosti z namenom vzajemnega sooblikovanja kompleksnih kolonij, odvisno od pogojev v okolju; nau- čijo se celo novih veščin od drugih vrst bakterij. Ugotovil je, da bakterija deluje na ustvarjalen način, ki se ga ne da predvideti; torej bi lahko sklepali, da bakterija je in- terakcija z okoljem, kar je v skladu z Gendlinovo filozofijo. Mnogi avtorji navajajo, da vsak klient ni primeren za način samoraziskovanja, ki ga prinaša fokusing, ali pa še ne zmore tega procesa, saj se nekateri težko posvetijo svojemu izkustvenemu procesu z namenom oblikovanja felt sensa (Karali in Zarogi- annsi, 2014; Letich in Brenner, 2014). Zato bi bilo zanimivo raziskati, ali je s pou- čevanjem fokusinga pri takih klientih mogoče doseči terapevtsko spremembo. Na to vprašanje je delno odgovorilo že 39 študij, ki kažejo, da je fokusing oz. stopnjo izkušanja mogoče povečati s poučevanjem ali z določenimi terapevtovimi interven- cijami, vendar po končani obravnavi učinki ne vztrajajo vedno (Hendricks Gen- dlin, 2002). anthropo s 3-4 (259-260) 2020, str. 85-105 mateja vrhunc tomazin 101 Ker ponuja fokusing globlji stik s sabo, pri katerem začnejo udeleženci sebe bolj ceniti, obstaja po mnenju Leijssen (2000) nevarnost, da bi se v izkušanje znotraj sebe zatekali na račun medosebnega procesa. Po njenem je zaresen le tisti napredek, ko je klient ob notranjem odnosu zmožen tudi normalnih odnosov s soljudmi, kar lahko pridobiva v odnosu s terapevtom. Zato se kot pomembno polje raziskovanja ponujajo možnosti integracije fokusinga v različne psihoterapevtske pristope. Naslednji tok razmišljanja gre v smeri skupnih dejavnikov. Nekateri teoretiki meni- jo, da gre uspešne učinke terapije pripisati določenim dejavnikom ali sestavinam, ki jih zagotavlja posamezna terapija na osnovi empirično podprte obravnave ali protoko- lov, vključno z uporabljenimi tehnikami in metodami. Drugi nasprotno podpirajo idejo, da gre učinkovitost terapije pripisati skupnim dejavnikom kot pomembnim te- rapevtskim spremenljivkam. Lambert in Ogles (2014) podata principe, ki podpirajo hipotezo o skupnih dejavnikih: a) učinkovitost različnih terapevtskih pristopov je re- lativno enaka pri različnih populacijah in motnjah; b) ti pristopi temeljijo na precej različnih psihoterapevtskih teorijah; c) dejavniki, ki so vsem pristopom skupni, so morda najbolj »ekonomična« razlaga za opaženo enakovrednost glede učinkovitosti; d) terapevt z »učinkovito osebnostjo«, ki uporablja katerokoli teorijo spremembe in je pri obravnavi dosleden, lahko prispeva k pozitivnemu izidu. Ugotovljeno je bilo, da so mnogi dejavniki, na primer katarza, kognitivno obvla- dovanje, izpostavitev, povratna informacija, nasvet, vpogled, uteha, ublažitev ločeno- sti, izkušnje uspeha, terapevtska aliansa, strokovnost terapevta, zaupanje, afektivno doživljanje itn., skupni mnogim med seboj različnim pristopom. Sčasoma se je pojem »skupni dejavniki« pri mnogih avtorjih zreduciral le na spremenljivko »odnos med te- rapevtom in klientom«, vendar ne gre zanemariti, da je to širok pojem, saj npr. veči- na terapij vključuje izpostavitev strašljivim položajem in od klientov zahtevajo, da se soočijo s težkimi vsebinami, ki sprožajo anksioznost (ali se jim nehajo izogibati) (Lam- bert in Ogles, 2014). Glede na to, da je mogoče po Gendlinovem mnenju (1981) fo- kusing kot teorijo procesa integrirati v katerikoli psihoterapevtski pristop, saj gre za to, kako izkušamo, in ne kaj (vsebina izkušnje) (Karali in Zarogiannis, 2014), bi se lahko nadaljnje raziskave fokusinga odvijale v smeri skupnega dejavnika. ::LITERATURA Afford, P . (2014): »Neuroscience and Psychological Change in Focusing.« V: Madison, G. (ur.): Theory and Practice of Focusing-Oriented Psychotherapy: Beyond the T alking Cure. London: Jessica Kingsley Publishers, str. 245-258. Afford, P . (2020): Therapy in the Age of Neuroscience: A Guide for Counsellors and Therapists. Abingdon: Routledge. Aoki, T. in Ikemi, A. (2014): »The Focusing Manner Scale: its validity, research background and its potential as a measure of embodied experiencing.« V: Person-Centered & Experiential Psychotherapies, 13(1), str. 31-46. Barlow, D. H. (2002): Anxiety and Its Disorders – The Nature and Treatment of Anxiety and Panic. New York: The Guilford Press. fokusing kot praksa filozofije implicitnega v psihoterapiji 102 Eshel, B. J. in Levine, H. (2006): »Self-engineering capabilities of bacteria.« V: Journal of the Royal Society Interface, 3(6), str. 197-214. Claxton, G. (2005): The Wayward Mind: An Intimate History of the Unconscious. London: Little, Brown. Cozolino, L. J. (2010): The Neuroscience of Psychotherapy: Healing the Social Brain. New York: W. W. Norton and Company. Černič, K. in Tomažič, T. (2019): »Tehnike kognitivne defuzije.« V: Žvelc, G. (ur.): T erapija sprejemanja in predanosti: Čuječnost in psihološka fleksibilnost v psihoterapiji. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, str. 105-118. Deikman, A. J. (1982): The Observing Self: Mysticism and Psychotherapy. Boston: Beacon Press. Ellis, L. (2016): »Qualitative changes in recurrent PTSD nightmares after focusing-oriented dreamwork.« V: Dreaming, 26(3), str. 185-201. Feldman Barrett, L. (2017): How Emotions Are Made: The Secret Life of the Brain. London: Macmillan. Gendlin, E. T. (1959): »The concept of congruence reformulated in terms of experiencing.« V: Counseling Center Discussion Papers, 5(12), Chicago: University of Chicago Library, str. 1-30. Gendlin, E. T. (1962): »Client-centered developments and work with schizophrenics.« V: Journal of Counseling Psychology, 9(3), str. 205-212. Gendlin, E. T. (1964): »A theory of personality change.« V: Worchel, P . in Byrne, D. (ur.): Personality change. New York: John Wiley & Sons, str. 100-148. Gendlin, E. T. (1981): Focusing. New York: Bantam Books. Gendlin, E. T. (1986): Let Your Body Interpret Your Dreams. Illinois: Chiron Publications. Gendlin, E. T. (1990): »The small steps of the therapy process: How they come and how to help them come.« V: Lietaer, G., Rombauts, J. in Van Balen, R. (ur.): Client-Centered and Experiential Psychotherapy in the Nineties. Leuven: Leuven University Press, str. 205-224. Gendlin, E. T. (1991): »On Emotion in Therapy.« V: Safran, J. D. in Greenberg, L. S. (ur.): Emotion, Psychotherapy and Change. New York: The Guilford Press, str. 255-279. Gendlin, E. T. (1993): »Three assertions about the body.« V: The Folio, 12(1), str. 21-33. Gendlin, E. T. (1997a): A Process Model. New York: The Focusing Institute. Gendlin, E. T. (1997b): Experiencing and the Creation of Meaning. Evanston: Northwestern University Press. Gendlin, E. T. (1997c): »The Responsive Order: A New Empiricism.« V: Man and World, 30(3), str. 383-411. Gendlin, E. T. (1999): »Implicit Entry and Focusing.« V: The Humanistic Psychologist, 27(1), str. 80-88. Gendlin, E. T. (2013): »The Derivation of Space.« V: Cruz-Pierre, A. in Landes, D.A. (ur): Exploring the Work of Edward S. Casey: Giving Voice to Place, Memory, and Imagination. London: Bloomsbury Academic, str. 85-96. Gendlin, E. T., Beebe, J., Cassens, J., Klein, M. in Oberlander, M. (1968): »Focusing ability in psychotherapy, personality and creativity.« V: Shlien, J. M. (ur.): Research in psychotherapy III. Washington: American Psychological Association, str. 217-241. Gendlin, E. T. in Berlin, J. I. (1961): »Galvanic skin response correlates of different modes of experiencing.« V: Journal of Clinical Psychology, 17(1), str. 73-77. Gendlin, E. T., Grindler, D. in McGuire, M. (1984): »Imagery, body, and space in focusing.« V: Sheikh, A. A. (ur.): Imagination and healing. Farmingdale: Baywood, str. 259-268. Gendlin, E. T. in Lemke, J. (1983): »A Critique of Relativity and Localization.« V: Mathematical Modelling, 4, str. 61-72. Gendlin, E. T. in Olsen, L. (1970): »The use of imagery in experiential focusing.« V: Psychotherapy: Theory, Research and Practice, 7(4), str. 221-223. Gostečnik, C. (2004): Relacijska družinska terapija. Ljubljana: Založba Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut. anthropo s 3-4 (259-260) 2020, str. 85-105 mateja vrhunc tomazin 103 Greenberg, L. S. in Safran, J. D. (1978): Emotion in Psychotherapy: Affect, Cognition and the Process of Change. New York: The Guilford Press. Grindler Katonah, D. (1999): »Clearing a space with someone who has cancer.« V: The Folio: A Journal for Focusing and Experiential Therapy, 18(1), str. 19-26. Grindler Katonah, D. (2015): »Focusing-Oriented Psychotherapy: A Contemplative Approach to Healing T rauma.« V: Follette, V. M., Briere, J., Rozelle, D., Hopper, J. W. in Rome, D. I. (ur.): Mindfulness-oriented interventions for trauma – Integrating contemplative practices. New York: The Guilford Press, str. 157-170. Harte, M., Strmelj, B. in Theiler, S. (2019): »Expanding the emotion-focused therapy task of focusing to process emotional injury.« V: Person-Centered & Experiential Psychotherapies, str. 1-28. Povzeto 1.julija 2019 s strani https://doi.org/10.1080/14779757.2019.1618373 Hayes, S. C. (2004): »Acceptance and commitment therapy, relational frame theory, and the third wave of behavior therapy.« V: Behavior Therapy, 35, str. 639-665. Hendricks Gendlin, M. (2002): »Focusing-Oriented/Experiential Psychotherapy.« V: Cain, D. J. in Seeman, J. (ur): Humanistic Psychotherapies: Handbook of Research and Practice. Washington: American Psychological Association, str. 221-251. Hendricks Gendlin, M. (2014): »Foreword.« V: Madison, G. (ur.): Emerging Practice in Focusing- Oriented Psychotherapy: Innovative Theory and Applications. London: Jessica Kingsley Publishers, str. 12-15. Hofmann, S. G., Heering, S., Sawyer, A. T. in Asnaani, A. (2009): »How to handle anxiety: The effects of reappraisal, acceptance, and suppression strategies on anxious arousal.« V: Behaviour Research and Therapy, 47, str. 389-394. Ikemi, A. (2014): »A Theory of Focusing-Oriented Psychotherapy.« V: Madison, G. (ur.): Theory and Practice of Focusing-Oriented Psychotherapy: Beyond the T alking Cure. London: Jessica Kingsley Publishers, str. 22-35. Ikemi, A. (2017): »The Radical Impact of Experiencing on Psychotherapy Theory: An Examination of T wo Kinds of Crossings.« V: Person-Centered and Experiential Psychotherapies, 16(2), str. 159-172. Ikemi, A. (2018): »Commentary on ‘His master’s voice’: a focusing perspective.« V: Person-Centered and Experiential Psychotherapies, 17(1), str. 1-8. James, W . (1890/1950): The Principles of Psychology, Volume One. Mineola: Dover Publications. Kirtner, W. L. in Cartwright, D. S. (1958): »Success and failure in client-centered therapy as a function of initial in-therapy behavior.« V: Journal of Consulting Psychology, 22(5), str. 329-333. Klagsbrun, J., Lennox, S. L. in Summers, L. (2010): »Effect of “Clearing a Space” on Quality of Life in Women with Breast Cancer.« V: The USA Body Psychotherapy Journal, 9(2), str. 48-53. Klein, M., Mathieu, P ., Gendlin, E. T. in Kiesler, D. J. (1970): The Experiencing Scale: A Research and T raining Manual: Volumes 1–2. Madison: Wisconsin Psychiatric Institute, Bureau of Audio Visual Instruction. Klein, M. H., Mathieu, P . L., Gendlin, E. T. in Kiesler, D. J. (2017): »The Experiencing Scale.« V: Kiesler, D. J. (ur): The Process of Psychotherapy: Empirical Foundations and Systems of Analysis. London: Routledge, str. 267-279. Kompan Erzar, L. K. (2003): Skrita moč družine. Ljubljana: Brat Frančišek, Frančiškanski družinski inštitut in Celjska Mohorjeva družba. Krycka, K. C. (2014): »Introduction to the Special Issue on Embodiment.« V: Person-Centered & Experiential Psychotherapies, 13(1), str. 1-3. Krycka, K. C. in Ikemi, A. (2016): »Focusing – Oriented - Experiential Psychotherapy.« V: Cain, D. J., Keenan, K. in Rubin, S. (ur): Humanistic Psychotherapies: Handbook of Research and Practice, 2nd Edition. Washington: APA Publications, str. 251-282. Lambert, M. J. in Ogles, B. M.. (2014): »Common Factors: Post Hoc Explanation or Empirically Based Therapy Approach?.« V: Psychotherapy, 51(4), str. 500-504. fokusing kot praksa filozofije implicitnega v psihoterapiji 104 Leijssen, M. (2000): »The Power and Limitations of Focusing: A Few Research Findings.« V: Feuerstein, H. J., Müller, D. in Weiser Cornell, A. (ur.): Focusing im Prozess: Ein Lesebuch. Köln: GwG-Verlag. Povzeto 19. februarja 2019 s spletne strani https://www.google.com/url?sa=t &rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=2&ved=2ahUKEwis7uaHof_hAhVxunEKHYLrAmMQF jABegQIBBAC&url=https%3A%2F%2Fppw.kuleuven.be%2Fklip%2Fmedewerkers%2Fleijssen %2Fpublicaties%2F2000-the-power-andlimitations-of-focusing.docx&usg=AOvVaw1Z9UTjXF hL6tnTR27XuhEu. Leijssen, M. (2007): »Coping with fear in short term experiential psychotherapy.« V: The Folio: A Journal for Focusing and Experiential Therapy, 20(1), str. 25-35. Levitt, H. M., Pomerville, A. in Surace, F . I. (2016): »A Qualitative Meta-Analysis Examining Clients’ Experiences of Psychotherapy: A New Agenda.« V: Psychological Bulletin, 142(8), str. 801-830. Madison, G. (2010): »Focusing on Existence: Five Facets of an Experiential-Existential Model.« V: Person-Centered & Experiential Psychotherapies, 9(3), str. 189-204. Madison, G. (2012): »Empowering Your Own Knowing: How to Conceptualise From The Body Not About The Body....« V: Existential Analysis, 24(2), str. 229-237. Madison, G. (2015): »Daring to Listen to the T ruth of the Body: Existential-Phenomenology Needs The Body’s Response.« V: Existential Analysis, 26(2), str. 237-242. McGilchrist, I. (2009): The Master and His Emissary: The Divided Brain and the Making of the Western World. New Haven: Yale University Press. McGuire-Bouwman, K. (1996): »Focusing therapy: Theory, research, practice, and training.« V: The Folio: A Journal for Focusing and Experiential Therapy, 15(1), str. 1-10. Nicholson, D. J. (2019): »Is the cell really a machine?« V: Journal of Theoretical Biology, 477, str. 108-126. Panksepp, J. (2009): »Brain Emotional Systems and Qualities of Mental Life.« V: Fosha, D., Siegel, D. J. in Solomon, M. (ur.): The Healing Power of Emotion: Affective Neuroscience, Development & Clinical Practice. New York: W. W. Norton & Company, str. 1-26. Parker, R. (2007): »Making peace from the inside.« V: The Folio: A Journal for Focusing and Experiential Psychotherapy, 20(1), str. 36-47. Parker, R. (2014): »T wo Things Therapist Should Know about Philosophy.« V: Madison, G. (ur): Theory and Practice of Focusing-Oriented Psychotherapy: Beyond the T alking Cure. London: Jessica Kingsley Publishers, str. 234-244. Parker, R. (2015): »Focusing-Oriented Therapy with an Adolescent Sex Offender.« V: Follette, V. M., Briere, J., Rozelle, D., Hopper, J. W. in Rome, D. I. (ur.): Mindfulness-Oriented Interventions for Trauma: Integrating Contemplative Practices. New York: The Guilford Press, str. 314-328. Pascual-Leone, A., Paivio, S. in Harrington, S. (2016): »Emotion in Psychotherapy: An Experiential–Humanistic Perspective.« V: Cain, D. J., Keenan, K. in Rubin, S. (ur.): Humanistic psychotherapies: Handbook of research and practice, 2nd Edition. Washington: American Psychological Association, str. 147-181. Pos, A. E., Greenberg, L. S. in Warwar, S. H. (2009): »Testing a model of change in the experiential treatment of depression.« V: Journal of Consulting and Clinical Psychology, 77(6), str. 1055-1066. Purton, C. (2010): »Introduction to the Special Issue on Focusing-Oriented Therapy.« V: Person- Centered & Experiential Psychotherapies, 9(2), str. 89-94. Rogers, C. R. (1957): »The Necessary and Sufficient Conditions of Therapeutic Personality Change.« V: Journal of Consulting Psychology, 21(2), str. 95-103. Rogers, C. R. (1958): »A Process Conception of Psychotherapy.« V: American Psychologist, 13(4), str. 142-149. Rogers, C. R. (1961): On Becoming a Person: A Therapist‘s View of Psychotherapy. Boston: Houghton Mifflin. anthropo s 3-4 (259-260) 2020, str. 85-105 mateja vrhunc tomazin 105 Rothschild, B. (2000): The Body Remembers: The Psychophysiology of Trauma and Trauma Treatment. New York: W . W . Norton & Company. Schnellbacher, J. in Leijssen, M. (2009): »The Significance of the Therapist Genuiness from the Client’s Perspective.« V: Journal of Humanistic Psychology, 49(2), str. 207-228. Schoeller, D. in Dunaetz, N. (2018): »Thinking emergence as interaffecting: Approaching and contextualizing Eugene Gendlin’s Process Model.« V: Continental Philosophy Review, 51(1), str. 123-140. Schore, A. N. (2003): Affect dysregulation and disorders of the self. New York: W . W . Norton & Company. Schore, A. (2009): »Right-Brain Affect Regulation.« V: Fosha, D., Siegel, D. J. in Solomon, M. (ur.): The Healing Power of Emotion: Affective Neuroscience, Development & Clinical Practice. New York: W. W. Norton & Company, str. 112-144. Stinckens, N., Lietaer, G. in Leijssen, M. (2013): »Working with the inner critic: Process features and pathways to change.« V: Person-Centered & Experiential Psychotherapies, 12(1), str. 59-78. Takasawa, K., Kaneda, M. in Tsuda, H. (2019): »Psychological distance reduces structure-bound experiencing and emotional reactivity.« V: Person-Centered & Experiential Psychotherapies, 18(1), str. 66-84. Toukmanian, S. G., Jadaa, D. A. in Armstrong, M . S. (2010): »Change processes in clients‘ self- perceptions in experiential psychotherapy.« V: Person-Centered and Experiential Psychotherapies, 9(1), str. 37-51. T revarthen, C. (2009): »The Functions of Emotion in Infancy.« V: Fosha, D., Siegel, D. J. in Solomon, M. (ur.): The Healing Power of Emotion: Affective Neuroscience, Development & Clinical Practice. New York: W. W. Norton & Company, str. 55-85. T ronick, E. Z. (2009): »Multilevel Meaning Making and Dyadic Expansion of Consciousness Theory.« V: Fosha, D., Siegel, D. J. in Solomon, M. (ur.): The Healing Power of Emotion: Affective Neuroscience, Development & Clinical Practice. New York: W. W. Norton & Company, str. 86-111. Vanhooren, S. (2019): »Struggling with meaninglessness: a case study from an experiential– existential perspective.« V: Person-Centered & Experiential Psychotherapies, 18(1), str. 1-21. Weiser Cornell, A. (2015): Presence: A Guide to Transforming Your Most Challenging Emotions. Berkeley: Calluna Press. Zwiercan, A. in Joseph., S. (2018): »Focusing manner and posttraumatic growth.« V: Person- Centered & Experiential Psychotherapies, 17(3), str. 191-200. fokusing kot praksa filozofije implicitnega v psihoterapiji