Vsebina 4. zvezka:
Str.
1.	Goräzd: Judit. Balada............193
2.	L. Pesjakova: Tri sestre. Narodna pripovedka. . . .	194 8. Dr. I.Tavčar: Mrtva srca. Povest (Dalje)......195
4.	Dr. J. Vošnjak : Na Silvestrov večer 1883. leta IV. . .	207
5.	J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. 20 ....	2IG
6.	Jos. Starč: Pisma iz Zagreba. VIII.........223
7.	Sava: Sanje. Tesen..............228
8.	I. Trinko: Narodne stvari. IV. Divje žene ali Krivjopete	229
9.	Fr. Robtdovčeva: Beseda o žčnstvu .......232
10.	K. Štrekelj: Novejši pisatelji ruski. II. Turgenev. (Dalje)	237
11.	G. Jereb: Josip Godina-Vrdelski f (Konec).....241
12.	Književna poročila:
VII. K. Štrekelj: Lovčevi zapiski.....243
iti. Slovenski glasnik..............217

J^ETO IV.	y J_JUBLJANI, i. APRILA 1884.	£tEV. 4.
Leposloven. in znanstveri list;
Izdajatelji :
Janko Kersnik, Fr. Levec, Jos. Stritar, dr. Ivan Tavčar.
J u d i t.
Balada. 1.
^^MTorje ti, Betulija, jutri, gorj6! \(Ä&) Zdrobile te bodo asirske rok6.
In tvoje sinöve poklal bo naš meč, In tvojih hčera ne boš videla več.
Pa, kar jih naš meč ti pomoril ne bö, Glej, vsak nam kot suženj poköril se bö!B
Srdit Ilolofernes takö se roti, V šotdru s prijatlji za mizo sedi.
In Sötor žari se od tisoč svetil, In miza šibi se od dragih jedil.
In čaše se zlate od vina pene, In vojvodi lica od vina gore.
Še bolj od ljubezni sreč mu gori, — Užiga mu lčpa ga judovska hči!
Že kupo do vrha nalila mu je Pa sladkimi ustmi napila mu je:
TTGrešil je, grešil in razžalil Bogd, Moj narod, zat<3 pred teböj trepeti.
Od bratov iz mesta pritekla sem k vam, — Oj, misli skrivnostne tu v prsih im&m.
A tebi le, vöjvoda veliki moj, Skrivnöst razodčti vso hočem nocöj!tfa
„Na zdravje ti čašo to pijemo vsi —, Najlepša si, Judit, za moje oči!
Še predno razsv6ti nam zöra nebö, Premagan sovražnik bo s tvojo rok<5.
Ves tdbor zatdrej nocöj se raduj, Zav6znico svojo spodobno spoštuj!" — In čaše veselo okrog zazvenčč, In vöjvodi vedno bolj lica gorč.
In vöjvodi vedno bolj srce gori, Užgala ga njemu je judovska hči.
In p&met objela mu vinska je moč, Tovariše vzela mu pdzna je noč. In Judit se bliža, — izd&jica td! Vojvödi se bliža, da — ddm mu prodi?
Tik njega stoji že, da — vse mu pove? .. . Gorje ti, Betulija, jutri, gorje!
2.
„Na boj, oj, tovdriši, sije že ddn! In sulice östre in meče ob dlan!" „A kje nam je vöjvoda? Stopaj naprej! V objemu mar jüdinji? — Brate povej!" . . .
Tam gori na zidu pa žena stoji, Glavo Holofernovo v röci drži . . .
Hu, groza napade Asfrce in strah : Kakö jih od mesta spodita na mah!
A tisoč za njimi se öri glasöv: „Bog živi te, Judit, do pöznih rodöv!" ^	Gordzd.
Tri sestre.
Narodna pripovedka.
_rava mirna in živahna Soča ^"Sestri bistre Save sta obe, Vse tri hčere krasne imenitne Drage nam slovenske so zemljč.
Razgovarjale nekdaj se sestre
— Luna plavala je vrh nebd — Ktera njih dospela bi najprva Jutri v širi naročdj morjd.
Savo so objemale in Sočo
Skoro svetle sanje presladkö, A potuhnena začenja v daljo Drava teči tiho in skrivnö.
Probudivši se zagleda Sava
Sestro proti morju se valeč, Vsa srdita dere čez skalovje In se spušča v divji tek šumeč.
Kvišku plane še živahna Soča,
Ki prekanili sta jo zamdn, Ker z močj<5 zažene silovito
Ona se takoj v nasprotno strdn.
Skozi ozke struge tam bobneča
Ter prodirajoč goram sreč, Vzpenja v temnih se duplin soteske In napaja prva vseh morjž.
Lujiza Pesjakova.
Mrtva srca.
Povest.
Spisal dr. I v a n T a v č a r.
Sedmo poglavje.
(Dalje.)
•'fcAJogcmir stopi v sosedno sobo. Povsod tuji obrazi. Tu so se-S feSS deli očetje, ki so prišli ne radi, in samo svojim gospem in go-' spodičnam na ljubo. Že sedaj, ko se je veselica komaj pričela, grozno so se dolgočasili. Pušili so cigare, ali pa vzdihovali pri polu izprazneni kupi ter v duhu preračunovali, koliko bo stal nocojšnji večer. Tudi igralo se je. In črno krdelo prežalcev je oblegalo mizo, kjer se je tarokiralo ali pre vera nsiralo. Ti gledalci so kritikovali vsako karto.
V kotu se je bila zbrala okrog političnega svetovalca — voditelja — tolpa ponižnih poslušalcev. Bili so to fanatični obrazi, s slovenskimi črtami ali z duhom germanskim. Govorili so o politiki ter metali kamenje na rod, ki je bil njih rod! Bogomir hoče hitro mimo.
Pri tem je čul nehote naslednji razgovor.
„Na njegov značaj ne dam črvivega oreha!" pravi jeden z velikim nosom in dolzim obrazom.
„Ne sodi prehitro!" odgovori politični svetovalec. „Poslušajte mene! Poslušajte mene!" hiti oni z dolgo glavo. Pri prvi volitvi bode Ernest Malec volil panslavista in čez leto dnij bode sam panslavist!"
„Ni mogoče! Izkazal se jc že v trdih bojih!" Politični svetovalec ni prenašal opozicije med svojimi pristaši, za tega delj je govoril te besede skoraj srdito.
A dolga glava nasprotuje.
„To je špekulant in špekuliral bo tudi s svojim prepričanjem!"
„Tiste jame so mu morda pojedle nekoliko očetovih grošev!" vsili se tretji.
„Kaj jame! Sin, sin, ta ga obira!"
Te besede je Bogomir še čul, potem pa prekorači prag sosedne sobe. V tej sobi je stal biljard in igrali so štirje mladi gospodje. Zaspan toČaj je markiral igro, a gospodje so kričali, v resnici prav grozno
13*
so se pri svojih visokih letih še vedno radi ogrevali o tistem ognji, ki nam ga v krvi užigajo nagi komolci mladih deklet. V tej dražbi se je kazalo tudi nekoliko redov, a malo.
Ob straneh, na mehkih sedežih so čepele matere z zadovoljnimi obrazi ter se s pogledi ozirale po svojih hčerkah, kateri pogledi so jasno oznanjevali: Kaj ne? to je dekle, moja hči!
Po stranskih kotih so se šopirile gospč, ki niso več plesale, ki so pa pri tacih prilikah rade razkazovale svoje drage obleke, svoja naga tolsta pleča, in dolgi rep kipečih svojih čestilcev! A zakonski možje so sloneli kje pri strani, pozabljeni in prave ničle nocojšnji večer. Vmes so se pletle vojaške uniforme, rožljale sablje, in star general s sivo brado se je trudil okrog mladega, krasnega dekleta, ki je koketiralo — ne s sivo brado, a z zlatim robom pod to sivo brado!
Summa summarum: mnogo smijanja, mnogo plesanja, mnogo nepotrebnega govoričenja, in mnogo potu! V srci pa je vender čutil vsakdo, da je bilo lani in predlanskem ravno tako, in vsak si je želel, da bi bil že skoraj v gorki postelji. Oe si pa vprašal koga, kako se ima, kratkočasnosti in izvrstnosti tega plesa prehvaliti ni mogel!
Bogomir sloni pri stebru ter opazuje to burno življenje pred seboj. Skoraj se je pričel dolgočasiti, kar se mu položi tuja roka na ramo.
„Vraga, ali si ti Lesovej, ali nisi?"
Vprašani se začuden obrne. Pred seboj opazi malo osebo v fraku in lakiranem obuvalu, ki se je svetilo kakor srebro. Ta osebica si je česala globoko na čelo svoje lase, kakor je bilo nekdaj pri otrocih navada, da je bil obraz videti, kakor brez čela. Temu možu so so cedili lasje od dišav in na prsi si je bil nekje nataknil rudečo rožo. Pri vsakem koraku so se na nogah prikazovale krvavo-rudeče nogovice. Bil je to elegantno-modern človek! Na fraku je nosil še celo rumene, zlate gombe, da je bil z ničevno svojo fizijonomijo v resnici podob-nejši lakaju, nego spretnemu in priljubljenemu plesalcu. V rokah je tiščal ženski pahljač, ki si ga je bil izposodil pri svoji plesalki ter ga po plesu pridržal, da je vzbujal večjo pozornost.
„Ali si ti Lesovej ?u vpraša še jedenkrat ter se pri tem s pahljačem vseka po suhem stegnu, kar je menil, da je silno elegantno. „Vraga, od kod pa je tebe prineslo?'4
Bogomir ga nikakor ne more spoznati.
„Mene boš vender poznal! Ferdinand Sodar! Na univerzi sva bila prijatelja!"
„Resnično! Ti si, Sodar!" odgovori hladno. Že na univerzi mu ni bil po všeči medeno-hlinavski ta značaj.
„Bog te živi! Bog te živi!" govori oni. „Poglej, jaz sem sedaj notar v Lukovci in denar si delam, ha! ha! A danes sem grozno pre-siran, (notar Sodar je govoril rad v tujih izrazih), tu sem aranžer in skrbi imam, skrbi! Prijatelj, ti ne veš koliko tako aranžiranje opraviti daje!"
„Kaj?" začudi se Bogomir, „Kako si prišel ti med preroke? Na univerzi si hotel pokončati vso Nemčijo?"
„Ej, univerza! Slaba šala, prijatelj! Sedaj smo v življenji in pametnejši in denar si služimo. Slovenščina je za dijake. Sedaj smo Nemci in v srci smo bili vedno Nemci, kar je pametno. Slovenščina je za dijake! Hi! hi!"
In sam se je smijal temu hromemu dovtipu. Bogomir si je dejal sam pri sebi, da je to človeče ravno to postalo, kar je bilo o njem pričakovati. A mladi notar mu ne da časa, da bi dolgo premišljeval o taki značajnosti. Zopet se udari s pahljačem po stegnu ter pravi:
„Ne stoj tu, kakor kip! Pleši vraga! Čakaj, predstavim te nekaterim gospodičnam, lepim in bogatim. O vsaki ti vem povedati, koliko bo imela dote, in povedal ti bom, če boš hotel! Hajdi!"
Bogomir mora ž njim. In oni s pahljačem, s katerim se je še vedno bil po stegnu, vlači ga okrog med gospodičnami ter ga predstavlja: „Gospod Lesovej — gospica!" Bogomir napravlja svoje priklone. Mladi notar pa se radosti, da je zopet vzbujal pozornost s tem, da je kazal nepoznanega plesalca. Potem pa se postavi sredi dvorane, popravi si nekoliko obleko, da se zabliskajo krvavo-rudeče nogavice, trešči s pa-hljačeni ob stegno ter kriči:
„Kadrilja! Gospoda, ka—dri—lja! Prosim dve koloni!"
Osmo poglavje.
Kad prrS put do mene sjedjela, Te joj kradom modre oči pazili, S divnom glutujom njošto me prorazi, I razigra od srdca do čela. Kad joj danas pazim obraz mili, Oko mene vas se sviet zavrti, Zadrhče mi ko list srdco živo.
Stanko Vraz.
Kadrilja v dveh kolonah! Kdo je ne pozna dolgočasnosti take kadrilje? Okrog tebe sopara, po parketu odtrgani kosci ženskih oblek, nad teboj bobneča godba, tebi nasproti pa bled človek, ki premika z nenaravno grandeco okorne ude! Tik sebe imaš družico, polovično opravljeno, z umetnim cvetjem čez in čez prepreženo, in z obrazom, na katerem vsaka črtica oznanjnje, da hoče od tebe, svojega plesalca, kratko-
časena biti! In konečno še najhujše! V tvojem sosedstvu se je naselil zaljubljen parček, in ta se ti nosi, kakor golob in golobica na strehi. Ti sam imaš neprestano zavest, da moraš kaj govoriti. Ali kaj ? Tvoja plesalka te je pogledala že jedenkrat, dvakrat, in vselej menj prijazno, in konečno se jej prav jasno čita na obrazku, da je neprijetno razne-nadena, in da obžaluje, ker ima tacega dolgočasneža na svoji strani. Nekaj se mora izpregovoriti. Jezik se vender le razveže in besede, katerih se je človek z vsemi svetimi prisegami ogibati zavezal, izrujejo se ti iz grla: Gospodična, kako se zabavate nocojšnji večer? — V resnici, tvoja usta so jih izpregovorila, banalne te besede! Otrpneš o njih, kakor riba, zamrznena v ledu! A pomagati se ne da: Gospodična, kako se zabavate nocojšnji večer? — Pa vir je vender odprt. Potem si hipoma sredi govorice, živahne in navdušene. A ko je kadrilja končana, ne veš, kaj si govoril. In glava te boli! Da bi jo vrag vzel, tako kadriljo!
Bogomir si izvoli plesalko, aristokratične zunanjosti in z nekako ošabnim obr. zom. Bil je slovensk obraz, in če si ga ovil s pečo, bil bi mnogo krasnejši nego sedaj, ko ga je venčalo umetno cvetje. Precejšnja samozavest se je prodajala po tem obrazu, in Bogomir je kmalu zvedel, kje korenini omenjena samozavest.
Po splošnih prvih frazah mu je povedala, daje vzgojena v nemškem institutu, in da tudi pri plesu nima navade, govoriti s Hamletom besede, besede in samo besede. S tem je hotela izraziti, da tudi pri plesu ljubi resne razgovore.
„Gospod Lesovej," vpraša potem ponosno, „ali govorite angleški?"
Bogomir otrpne. Angleški? Kakor bi to bilo v Lukovci kaj navadnega !
„Ne, gospodična! Ali govorite Vi slovenski?
Zasmijala seje ter odgovorila porogljivo: „Ne! Čemu vprašujete?"
„No, ker je slovenščina v tej deželi mnogo potrebnejša od angleščine !"
„Za kuharice in krščenice gotovo!" Te besede izpregovori prav zelo občutno. A vender se ni hotela v resnici razsrditi, ker se je bala, da jej sicer odide prilika, pokazati svojo veljavo.
„No, ali angleška literatura Vam bode znana?"
„Nekoliko, gospodična."
„Kateri angleški pesnik Vam najbolj ugaja?"
Žeje hotel imenovati tebe, večni Shakespeare, a premisli se; Bog zna, kakov ukus ima ta ženska! Zategadelj odgovori hladnokrvno: „Težko je soditi, gospodična. A recimo: Tomaž Buckle."
In v resnici ni opazila jame, katero jej je skopal pred nožico s tem, da je slavnega zgodovinarja postavil na čelo angleškim pesnikom. Mirno in zavestno odgovori:
„A meni ugaja najbolj Coleridge!"
„Coleridge! Dober poet je!"
„Ste li Čitali njegovega „Starega mornarja?"
„Ne, gospodična."
„Škoda! To je prava poezija!" In sedaj prične pripovedovati, kako je star mornar od treh svatov jednega ustavil. Bogomir pa mora poslušati celo dolgo pripovest o tem nesrečnem mornarji: Kako je na jugu hudobno ustrelil ptico albatros, kako je potem razkačen duh preganjal ladjo, kako so tovariši pri luninem svitu pomrli, kako ga je sveta Devica z dežjem okrepčala, in kako pokoro je moral delati nesrečni mornar!
In Bogomir si je takoj raztolmačil položaj. Ta drobna ženska se je pred plesom iz kake knjige o angleški literaturi na pamet naučila poglavje o Coleridgeji, in sedaj je s tem poglavjem mučila svoje plesalce! Zrak na okrog se je izpremenil v tekoč svinec, in skoraj ni mogel več dihati. K sreči se je kadrilja končala. Bogomir se zahvali svoji plesalki za ukusen in poučen razgovor. Pogleda jej v obraz ter opazi, da si barva obrvi: pri desnem očesu jej je bila obledela polovica obrvi, da se je takoj vedelo, kje mejita priroda in umetnost.
„Nevarna ženska je to!" misli si Bogomir. „Barva si obrvi in z angleško literaturo pita svoje plesalce!" Z olehčanim srcem pobegne v stran. Kmalu potem pride njegova plesalka mimo. Vodil jo je gospod, ki je v življenji brez dvojbe prodajal rozine ali kaj tacega.
„Gospod, ali poznate starega mornarja!"
Vprašani razkorači obraz: „V Trstu sem jih poznal nekoliko!"
Sedaj je Bogomir za gotovo vedel, da se je gospodična na pamet naučila kapitel o Coleridgeji! Taka je ta ženska učenost!
Tedaj pa je prikipela veselica do svojega vrhunca. Že poprej se je pripovedovalo, da ima družba nečesa veselega pričakovati. Bolj posvečeni v tajnosti slavnostnega odbora so pripovedovali za trdno, da se bode o svojem trenutku tudi nekaj mask oglasilo ter s svojimi dovtipi pomnožilo izvrstnost nocojšnjega večera.
V resnici se hipoma odpro vrata iz ženske garderobe in v dvorano se vsuje vrsta kostumiranih patov. Maskirane pa so samo ženske. V tej družbi se je razkazoval nekakov vojvoda Alba z zajčje-plašnim obrazom ; potem se je videlo nekoliko turških paš z obleko, ki se je dobro poznala na odru lukovškega nemškega gledališča; nekoliko Kitajcev,
in sploh jednacih kostumov, ki se dado v ceno napraviti, ali pa pri gledališči izposoditi. Cvet vsem pa je bil marki Poza, lukovški marki Poza! Z obrazom, kakor ga imajo naši rovtarji, in s tankimi nožicami, ki pa že prav čisto nič meč kazale niso, persifliral je Schillerjevo dramo, da je bilo groza! Ta marki je pričel takoj z veliko strastjo plesati ter je bil v črnem svojem plaščeku in z brezmečnimi nožicami brez ugovora smešna prikazen. Priletna gospa, mimo katere je priplesal čudni ta Maltezovec pa je vender (tako, da je vsakdo lahko slišal) vskliknila: „Ah, wie herzig!"
In Vi bi morali tedaj videti malega markija, kako je zavihtel svojo glavo in plesal in plesal!
Ženske maske se razkrope med občinstvo in kmalu priča glasno smijanje tu in tam, da so se pričeli tisti znani napadi, ki hočejo biti dovtipni, a so skoraj vedno neslani. Tudi pred Bogomirom se ustavi maskiran parček: prva, črno-lasa Turkinja, s koketnim fezom; druga pa fantastično opravljena. Hotela je predstavljati vzpomladansko vijolico : tega dišečega cvetja je viselo vse polno okrog nje, in še celo glavico jej je pokrivala modra vijola. Pod modrim tem cvetom pa so se žarili rumeni lasje ter se čarobno družili z modrim cvetom. Krasna, ljubezniva je bila ta vijolica in nosek izpod črne maske zreč in pod njim radeča usta so se videla Bogomiru nekako znana. Tudi modre oči je imela, ki so ga nagajivo opazovale izmed temnega žameta.
„Kaj stojiš tu, kakor bi bil lesen?" vpraša Turkinja.
„Doma ti pa kostanj kradejo, ti gozdni čuvaj, ti!" dostavi vijolica.
Bogomiru šine kri v lice. Usta so ravno tista, nosek tudi, in ti rumeni lasje! A vender ni mogoče! Kako naj pride kmetsko dekle semkaj! Od samega začudenja niti besedice izpregovoriti ne more.
„Poglej ga, še vedno je lesčn !a oglasi se zopet Turkinja.
„Saj sem ti pravila, da bo kaka kisla stvar!" doda vijolica. Tudi te besede je čul tedaj v gozdu! Sedaj dvojba ni več mogoča! Oni dve smejč odhitita v gnečo. Bogomiru pa polje čudna sreča po duši. Kakor bi se bil vsilil nebeški žar v dvorano, vidi se mu hipoma vse v večjem blesku. Še celo smešni plesalci so mu sedaj uzori moške lepote! Ničesar ni več premišljeval; samo to je vedel, da bode danes zopet gledal obrazek, ki ga ni mogel pozabiti od tistega dnč. Danes je tu, in sedaj ni več smešno, če jo ljubi!
Tedaj pa se postavi naš Ferdinand Solar sredi dvorane, tleskne s pahljačem po stegnu ter pove, da je ura polunoči in da zahteva zakon, naj se milostive gospodične demaskirajo.
Splošni all! in a! oglaša se po dvorani. Gospodične snemajo maske, žanjejo pohvalo od svojih čestilcev ter hite k materam, katere jih s skrbno-zadovoljnimi pogledi vzprejemajo. Izvrstno se je posrečilo vse! Družba vstaja, da bi se odpravila k „supeju*. Gospodične in gospe se ogrinjajo z belimi mantiljami ter pobirajo cvetje, s katerim so jih obložili tlačani-plesalci. Tudi očetje prihajajo pravit, da so že zasedli prostore. Ves ta čas se je oziral Bogomir kakor jastreb po dvorani. Izmed belih oblek in črnih frakov ne more opaziti vijolice, po kateri je hrepenelo njpgovo srce. Konečno jo ugleda. Ondu pri vratih v garderobo je stala — brez maske — ter snemala bele rokavice z belih rok. Pogled je obračala po plesalcih. Morda je iskala njega? V resnici sreča se oko z očesom. Bila je ona, kakor je živela v njegovem srci! Dobro opazi, da se jej razširi lahna rudečica po cvetočem obrazu, kakor se razširi jutranja zora po mladem nebu. Čaroben smehljaj se jej zaziblje okrog ustec, — potem pa izgine v garderobi. Bila je ona in njega je hotela še jedenkrat videti!
„Lesovčj," oglasi se v tistem hipu notar Sodar, »dovoli, da ti tu predstavim svojega prijatelja, gospoda Viktorja Malca!"
Vsa poezija izgine pri tem imenu! Bliskoma se obrne — in pred njim zvija telo tisti dolgi človek z repi okrog ušes, ki ga je poprej videl pri biljardu. Nemileje mu usoda ni mogla ogreniti nocojšnjega večera! In ta človek naglasa še celo skupno sorodstvo! Bogomir nekaj odgovori, a sam ne vč kaj.
„Morda hočete z nami supirati?" vpraša mladi Malec.
„Obžalujem! Voz sem naročil, a tudi glava me močno boli. Predolgo sem že tu!tf
„Škoda, dobrega šampanjca imamo.'4
„Lahko noč, gospoda!"
V srdu zapusti dvorano ter se v pozni noči odpravi proti Višavi.
* *
*
Med zimo je odpotoval Bogomir Lesovej. Imel je opravke v mestu, kjer mu je umrl oče. Spravljal je v denar zapuščino. Tako je pretekla zima, in ko se je zopet povračal na Višavo, bila je že vzpomlad v deželi in kostanjevi gozdje v belem cvetji. Nekega jutra se oglasi pri njem notar Sodar. Pove mu. da ga samo mimohode obiskuje in da gre na Nižavo, kjer obhaja hišni gospodar danes svoje godovanje.
„Kakor tihotapec se plazim danes tja!"
„Kako to?"
„Ernest Malec postal je čez noč narodnjak! Vrag vedi, kaj mu je seglo v možgane! Pri zadnji volitvi je volil narodno in sedaj ga pisano gledajo moji prijatelji in neradi bi videli, da se pečam ž njim!"
„A ti se vender pečaš?'4
„Moj Bog, kaj hočem. Moj klijent je in pije se dobro vino pri njem. Tudi dekleta so lepa in bogata!"
Prijatelja se ločita. Ko dospe Ferdinand Sodar na Nižavo, bilo je skoraj poludne. Na dvorišči je stalo polno voz. Ernest Mulec se je radostil svojega rojstva, in povabil je bil gostov, da se je vse trlo po starem poslopji. V prostorni dvorani sta bili pripravljeni dve dolgi mizi in kmalu je sedela okrog njiju vesela in navdušena družba.
Deveto poglavje.
Eino grosse Epoche hat das Jahrhundert gehören ;
Aber der grosse Moment findot ein kleines Geschlecht.
Schiller.
Tu so sedeli! V srcih vseh je živel denašnji dan in s težko dušo so ga pričakovali vse leto. Danes pa so sedeli pri mizi in z žareči mi obrazi si podajali roke. Vsi so tu bili in z radostno dušo pričakovali skled, da bi jih praznili. Sedaj in sedaj je privzdignil ta ali oni kupo, obrnil jo proti oknu in zaljubljeno-melanholično zrl na barvo cekinastega vina. In potem jo je izlil v želodec in dobro mu je dejalo po vseh udih.
„To je veselje!" vzklikne gospod Škrjanček, ki je leto in dan bil zakopan med akti v Lukovci. Pisaril je v davkariji ter si bil počasi izpisaril svoje srce. Tega, kar imenujemo prepričanje, pa gospod Škrjanček nikdar poznal ni.
„To je barva, prava, poštena barva, ali!" In izpije in iz srca vzdihne. Za njim se oglasi gospod Kremen, ki je bil sodnik v Lukovci.
„To je pijača, Škrjanček! Ko bi človek tacega vsak dan imel le jeden poliček! Škrjanček, vsaj jeden poliček, kaj ne?" Izpije in žalostno povesi glavo.
„Poliček, Kremen, jeden poliček! Pa še nekaj, Kremen, še nekaj!" Škrjanček imenitno dene v gube svoj obraz.
„Poliček — pa suhega mesa, Kremen, takisto v skledo položenega med kislo zelje, Kremen!"
„Vem, vem!a odgovori Kremen, „potem bi si ne želel ničesar na svetu in rad bi delal in zobal prah v pisarni!"
Umolkneta in padeta po skledah, ki so se ravno servirale. Jed in pijača sta jima bili v življenji — ideal!
Tik njiju si je bil izbral danes svoj prostor gospod doktor Zima. Kaj je bil naš gospod doktor Zima? Sedaj samo kos mesa z glavo,
truplom in dvema nogama. Nekdaj je imel lep talent. A nesreča je hotela, da je spisal še precej dobro razpravo o repatih zvezdah. Spisal pa je jedino to delo, in (kakor je že pri nas v navadi) dobil ž njim patent do duševne lenobe. In v tej duševni lenobi si je zamastil in zamoril srce in dušo.
„Kako se Vi zovete ?a vpraša mladega človeka tik sebe. Bil je to gimnazijalček svetlega pogleda. S svojim sorodnikom, pogorskim župnikom je prišel ter sedaj tik „slavnega41 doktorja sedel z vzvišanimi občutki in z verno udanostjo sesal v se besede učenega doktorja. Bilo je to mlado srce, polno kakor kristal čiste ljubezni do slovenske domovine in polno najbogatejših upov za prihodnost. Bilo je to srce kakor mlado zelišče vzpomladi, potrebno podpore dobrega vrtnika. Bilo je to bitje, kakor jih ima mnogo naša uboga domovina, in na katera bi morali vedno nebeškega blagoslova klicati, da bi nam zvesta ostala do počitka v grobu!
„Kako se Vi zovete, mladi prijatelj?"
„Jakob Ozimek, gospod doktor."
„Aha! Jakob Ozimek! Ozimek! Lepo ime!" In doktor Zima zgrabi velik šop zelene salate ter si napolni usta ž njo, da mu zastajajo glasovi v učenem grlu.
„Poglejte, Jakob Ozimek, Vi ste še mladi, jako mladi! In to so lepi časi in upe si kujete v svojem srci, Bog vč, kake upe. A nekdaj pridete do spoznanja, da vsi ti upi niso bili niti prevrtanega oreha vredni; pridete do spoznanja, da smo mi Slovenci ničle, ljubi moj Jaka Ozimek, slabotne ničle! Vidite, takisto slabotni smo, kakor drobna prepelica. Hitela je iz Afrike proti severni domačiji. Ali viharji od morja so jo vrgli nazaj — v saharsko puščavo! Ondu pa je s žulji med pero-tami obležala, obležala v pesku in pustinji! In potem umira in umre! Ha! ha! Kadar dozorite, Jakob Ozimek, pridete gotovo do tega spoznanja, in povem vam, da Vas bode to vse — prav malo skrbelo potem !a
Z groznim cinizmom je govoril te besede, vlival smrt v mlado dušo in trgal z neusmiljeno roko upe iz nje. In ali jih morda ni tacih „pesimistov" v istini med nami, kateri nam s suhimi svojimi idejami ostrupavajo mladino? Da bi jih zadelo neba prokletstvo!
Gospodu doktorju je stopalo vino v možgane, ker pridno je pil.
Oni pa je tudi pil, in objele so ga vinske moči. Strašna praznota mu je nastala v srci. Kjer je klilo poprej mlado, živo cvetje, hipoma je pognalo resje in trnje! Žalostno povesi glavo.
„Torej, pravite, gospod doktor, da mi Slovenci nimamo nikake prihodnosti ?"
K
„Ne-e-e! Ne, ne-e! Kaj hočemo mi Slovenci? Mi smo ničle, gospod Ozimek, prave ničle!"
Med tem se je življenje pri mizi razvnelo in hrup je nastal. Tu pa tam so žvenketale kupe in pile se zdravice. Iz tega kaosa pa se je začul sedaj pa sedaj gospod Škrjanček ali Kremen.
Prav spodaj pri mizi, pri vhodu v sobo sta sedela še dva junaka. Mi ja takoj imenujemo po imenu ter povemo, kdo sta. Bila sta učitelj Oroslav Žlica in pa podučitelj Vekoslav Kožica. Tudi ta dva sta se veselila denašnjega dne ter obirala tolste krače. Sedela sta se vč, kolikor najbolj mogoče oddaljena od gospodov — duhovnikov ter z za-ničljivimi pogledi sedaj pa sedaj streljala na božje služabnike.
Bila sta to liberalna učitelja, tedaj v navadi pri nas Slovencih.
Ernest Malec je bil tisti dan židane volje. Tik svojega sorodnika, gospoda Lavrencija Sodarja je sedel. In mnogo rečij napravlja jima skrbi.
„Ej, ti Sodar," toži Ernest, „cene ni, cene!"
„Prav res, cene pa ni!" odgovori Lavrencij s klavernim glasom.
„Vina imam nakopičenega v kletih, da ne vem kam ž njim! Ali cene ni, cene!" In Ernest Malec se skloni k onemu rekoč:
„Veš, kaj ti rečem, Lavrencij ? Ce bi takisto malo toča poškropila vinograde ter jih malo raztolkla, povem ti, kupčiji bi ne bilo na kvar!"
Tudi Lavrencij na široko razblekne svoj tolsti široki obraz.
„Bog ve, kako še pride," reče potem, „Bog ve? Jaz pa sem letos tak, da se ne bojim črnih oblakov. Prav nič se jih ne bojim, bo vsaj vino kaj cene imelo! Ha! ha!
„Istina, ceni bi ne škodilo, hi! hi!" Tako sta govorila ta dva poštenjaka. Na mestu, kjer nosijo drugi srce, imela sta brez dvojbe mehove, vina polne.
V najburnejšem hripu se dvigne tedaj rakovški gospod župnik, Andrej Blagor, s svojega sedeža. Slabosti je bil udan, da je v verzih napravljal najčudnejše napitnice. Poprej, ko so se napravljale ofici-jalne napitnice, je molčal. Ali sedaj je prišla njegova ura. Pograbi kupo rumenega vina in vstane. Vsakdo je vedel, da pride napitnica. Vse umolkne. Gospod župnik pa takoj ukuje gospoda Ernesta Malca
—	v strašne rime. Na dolgo in široko ga primerja zlati posodi in v to posodo nameče vsakovrstnih biserov in dražili kamenov.
„On je zlata posöda, K'ma ljubezen do svoj'ga naroda, Naj mu zažvenketa čaša, Če je taka tud' volja vaša!^
Z navdušenjem se dvigne vse ter hiti k domačemu gospodu. Takoj zadoni žvenket vinskih kup! Ali tedaj se odpro vrata in v sobo stopi
—	Bogomir Lesovčj!
Ernest Malec obledf, potem pa mu prijazno hiti naproti ter vzklikne, kakor bi se Bog ve kako veselil prišedšega gosta. S silno sladkostjo ga seznani z družbo. Ali na čelu se mu prikaže znoj v svetlih kapljah. Posadi ga na svojo stran ter mu natoči vina. Druga družba kmalu pozabi njiju, in klepeče med seboj. Tudi ta dva se podasta v razgovor.
„Strijc Ernest, Vam bi se bilo gotovo čudno zdelo, če ne bi se bil oglasil danes tu pri Vas. Ali prišel sem in srečo Vam voščim, Ernest Malec, v spomin tistim, katere ste Vi — pomorili!"
Vzame kupo s penečo pijačo in nasloni se proti onemu.
Le-ta se pretrese, in roka na mizi se mu skrči v pest. Potem pa vender odpije na zdravijco. Od čela se mu udero debele kaplje na lice. S servijeto si hitro obriše obraz.
„Pa je v resnici vroče tu!0 pravi Bogomir hudobno.
„Vroče! vroče!"
„Ali ostaniva pri svojem razgovoru! Strijc Ernest, Vi podpisujete tudi — menice?"
Ernest Malec obledi kakor stena. Kavno je hotel piti. Ali tresoči se roki odpade kupa, da se mu draga pijača razlije po obleki in da se steklo žvenketaje razleti po tleh. Družba plane kvišku ter pribiti h gospodarju, ki je brez moči in bled kakor kip sedel na svojem mestu.
„Potolažite se, gospodje," reče Bogomir. „Govoril sem mu o starem prijatelji. Revež se je samega sebe umoril in to zavoljo svoje žene. Tožna taka usoda je pretresla gospoda Malca Drag prijatelj mu je bil!"
„Drag, prav drag!" pritrjuje Ernest in beseda mu prihaja tako težko iz grla, kakor bi ga nekaj dušilo. „Saj ni nič, le pijte, gospodje! V moje zdravje pijte, gospodje! Le pijte, gospod Kremen! gospod Smola!"
In hipoma se zopet pomirijo. Bogomir prične na novo:
„Vi torej tudi menice podpisujete?"
Oni ni mogel odgovoriti, samö debele svoje oči je s strahom, s smrtnim strahom uprl nanj.
Nekaj časa nastopi molčanje.
„Strijc Ernest, koliko je vredna ta-le Nižava, koliko bi Vi dejali?"
„Nižava? Vredna? Menim do štirideset tisoč goldinarjev."
„Štirideset tisoč! Lepa posest! Vi torej podpisujete menice! In glejte, jaz sem posestnik nekaterih tacih papirjev!"
„Vil" vzdihne.
„Jaz! In ako je Nižava toliko vredna, treba se mi pač ni bati, da bi kaj izgubil pri Vas, gospod Malec!"
Ko ne dobi odgovora, reče še: „In pa saj bi tudi spodobno ne bilo, ako bi ljubljeni Vam sorodnik pri Vas izgubil svoje imetje! Ali ne, gospod Malec?"
„Ne! ne!"
„Vi podpisujete torej menice! In danes sem Vas moral s tem raz-radostiti, da vsaj veste, v kacib rokah počivajo sedaj Vaši podpisi. Ernest Malec, še jedenkrat na spomin istih, katere ste Vi — že veste!"
In ko sta odpila, reče glasno: „Sedaj, strijc Ernest, pozdravil bi še rad domačo gospo in gospodične!"
„Na vrtu so!" zajeclja Ernest. Ali bil je tako prestrašen, da ni mogel vstati. Otrpel je obsedel na svojem mestu, ko se je gost priporočal.
Tedaj pa se je gospod doktor Zima storil domačega.
„Počakajte, gospod Lesovčj, ali kakor se že zovete, počakajte, jaz grem z Vami! Počakajte! Samo to-le še izpijem!"
Ko se oni vidoma začudi nenaravni tej priljudnosti, pravi: „No, jaz sem doktor Zima! In to-le še izpijem, toliko bodete vsaj počakali! Ni vraga, da bi ne!"
Potem si ulije natočeno vino v svoje grlo in obrnivši se proti Jakopu Ozimku, izpregovori patetično: „Tako, Jakob Ozimek!" In poda mu roko, „sedaj pa preudarite, kar sem Vam pravil! Tehtne besede!'
Polasti se Bogomira ter ga potisne skozi vrata. Za njima pa gre Ernest Malec in kakor v megli ja vidi zapuščati sobo.
(Dalje prihodnjič.)
Na Silvestrov večer 1883. leta.
Spisal dr. Jos. Vošnjak.
IV.
[jjJgSužnim srcem javljamo, da je naša nepozabljiva .... gospa
Bg §31 Albina.....dnč . . . 1883. 1. po dolgi in mučni bolezni mirno
v Gospodu zaspala."
Uboga Albina!
Tedaj še le po dolgi in mučni bolezni je zapustila svet, od katerega se je tako nerada ločila! Pred mnogimi, mnogimi leti, ko sem novopečen doktor medicine in kirurgije tam nekjč pod gorami svojo nadepolno prakso začel, bila je prvi bolnik moj. Vsak zdravnik se
gotovo še spomina, kako čudno mu je bilo pri srci, ko je bil poklican k prvemu svojemu bolniku. Če ga ne bo mogel ozdraviti, ali če ima celö nesrečo, da mu umrje, gorje nesrečniku, on je kriv smrti in naj si ima še tako dobra spričala in še tako temeljito znanje, izgubil je zaupanje in si je bode le počasi in težko spet pridobil. Želim vsem mladim kolegom, da jim je usoda mila pri nastopu trnjeve prakse in da jim ne pošilja hujšega prvega bolnika, kakor meni.
Prejšnji večer sem se bil pripeljal s svojo, ne ravno obilno ropotijo in drugi dopoludan spravljal medicinske in druge knjige iz zaboja, ko nekdo potrka na moja vrata. V sobo pribiti mlada ženska osoba. Po obleki sem sodil, da je hišina ali kuharica.
„Oh, le brž, brž, gospod doktor! Naši gospe je tako slabo; še nikdar jim ni bilo tako hudo; kar omedlujejo od samih bolečin. Prosim, da precej pridete. Jaz moram še v štacuno po goruščice in kamilic."
„Čakaj, da mi pokažeš, kam?"
„Res, gospod doktor, Vi še ne veste, Vam pa čem pokazati."
Ko po stopnicah hitim za njo, sreča me hišni moj gospodar: „Kam pa tako naglo?"
„Nevaren bolnik! Hiteti moram."
Gospodar v tem zagleda hišino in se namuzne: „Aha, h gospe Albini! Po tem potu boste še dostikrat hodili."
„Kaj menite?"
Pa gospodar gre smeji? se gori po stopnicah, hišina pa me spet priganja: „Brž! Le brž!"
In pospešil sem svoje korake preko trga, dokler nisva stopila v jedno najčednejših hiš, kjer mi je na mostovži v prvem nadstropji naproti prišel dobro rejen gospod srednjih let. Bil je g. Jakob, uradnik in hišni lastnik in kar je glavna stvar, mož gospe Albine.
Jaz se mu predstavim.
„Hvala Bogu, da ste prišli!" veseli se dobrodušni mož. „Bili smo zdaj nekaj časa brez zdravnika in v pravih skrbeh, da nobenega le-sem ne bode. Prosim, vstopite, uboga žena moja že silno težko čaka."
Odpre vrata in me pelje skozi dve sobi do spalnice. Med potom mi pravi, da je gospo napadel tako hud glavobol z omotico, da se je kar na zofo zgrudila, kjer leži še zdaj.
Stopiva v spalnico z gardinami zatemnelo.
Gospa Albina vpraša z bolestnim glasom: „Ali si ti, Jakob? Kaj pa gospod doktor, ali ga še ni? Meni je tako slabo, oh! oh!"
„Umiri se, ljuba Albina, gospod doktor je že tukaj."
Gospa Albina obrne glavo proti meni, ki sem bil v tem pristopil, odpre na pol svoje oči, pogleda me, pa trepalnice kakor utrujene kmalu spet zakrijejo oko.
Sedem na stol, katerega mi je primaknil gospod Jakob k zofi, in zdaj začnem po navodu slavnih svojih profesorjev delati diagnozo. Vprašam, kje so bolečine, kedaj so se začele in ob jednem potipljem žilo.
„Iz žile, gospod doktor," reče gospa. Albina z nekoliko krepkejšim glasom, „ne boste nič pozvedeli. Moja žila zmerom jednako bije, naj mi je tudi tako hudo, da bi umrla. Moja bolezen je le v glavi, tu, tukaj!" in gospa prime mojo roko in si jo pritisne na čelo. „Tukaj, pa v sencih in na temenu imam grozne bolečine. Ne čutite vročine, da mi kar puhti iz glave?"
„Zares, zdi se mi, da imate toplo glavo."
„Kaj toplo ? Gori! Gori! Jakob! hitro mi spet obeži glavo. O joj!"
Ni mi trebalo daljšega preiskovanja, z diagnozo sem bil precej gotov : hysteria — slovenski izraz: maternica je še bolj karakterističen — mučiteljica sedanjega ženstva in še hujša mučiteljica trpinčenih zdravnikov.
Izpovedati se moram, da tačas, ako smo govorili o histeriji, nismo si druzega mislili, kakor neko nervoziteto in pretirane, izmišljene bolečine. Zdaj se tudi o tej ženski nadlogi sodi drugače. Priznava se, da je svoje vrste bolezen in da se mora ravno tako resno ozdravljati, kakor druge bolezni.
„Upam, da Vam bo kmalu odleglo," tolažim bolnico. „Zapisal Vam bom zdravilo, katero gotovo pomaga."
„Da bi le, a jaz imam malo upanja. Jakob, odpri vender gardine, da bo videl gospod doktor pisati."
G. Jakob stori po povelji, in ko se solnčni žarki — bilo je meseca majnika — vlijo po čedno pospravljeni sobi, imel sem še le priliko, v lice videti svojo bolnico.
Bila je mlada gospa, imela je kakih šest in dvajset let. Lepotica se ni mogla imenovati, ker je bilo lice razmerno predolgo in nos preveč rimljansk, a gosti kostanjevi lasje, ki so se krožili okoli srednje-viso-cega čela, temne oči od gostih trepalnic obsenčane in prijetne poteze ob rudečih ustnih delale so obraz prijetno-simpatičen.
„Jakob! Pokaži gospodu doktorju recepte doktorja T., kateri me je zdravil dozdaj."
Ljubo mi je bilo doznati, kaj je ordiniral prednik moj, ki se je bil nedavno odtod preselil, da ne bi morda s tistim zdravilom začel, s katerim je on prejenjal.
Zapišem recept, ukažem, kar je trebalo, ter se poslovim. Gospod Jakob pa me prosi, naj pridem gotovo še pogledat proti večeru.
Mračilo se je, ko napravim drugo svojo vizito pri prvem svojem bolniku. Dasi bolezen ni bila nevarna, bal sem se vender, da se je morda pohujšala, ker sem se spominal tistih, se vč da nalašč izbranih slučajev na kliniki, ki so nam bili s svojimi božjastnimi napadi po cele tedne in mesece predmet za učenje. Sploh mlad zdravnik, izsto-pivši iz bolnice, ravna se iz početka v diagnozi in prognozi naravno po slikah bolezni, katere je videl na kliniki in se vsled tega le pre-čestokrat moti. Na kliniko ne jemljo in na njej ne ozdravljajo najnavad-nejših boleznij, kacega nahoda, katara, kake zagrljenosti itd., ki se zlasti pri otrocih začenjajo s hudo vročino; in ko zdravnik v privatni praksi vidi take simptome, precej misli na nevarne eksanteme, tifus, pneumonio itd., a drugi dan, ko pride, pri malem bolniku ne najde druzega, nego nahod ali pokvarjen želodec.
Resnično sem se tedaj razveselil, ko mi stopivšemu v sobo že sama gospa Albina pride naproti in me pozdravi s hvaležnim smehljajem.
„Kapljice so izvrstno pomagale, glavobol je izginil, le omotna sem še, pa do jutri upam, da bom spet dobra, Jlvala Vam! Jakob!" kliče gospa Albina in Jakob pride naglo iz druge sobe. „Ostani pri gospodu doktorju, kajti drevi ste naš gost," s temi besedami se spet k meni obrne — „ako še niste kam drugam obljubili. Moja mati mi je poslala rakov, za kapljico dobrega boš pa ti, Jakob, skrbel."
Udal sem se rad prijaznemu vabilu ter ostal pri večerji, katera je bila obilna in ukusna. Gospa Albina je slula, da dobro razumeje kuhinjske umetnosti; izredno velike rake pa sva z gospodom Jakobom zalivala z mnogimi kapljicami starega pohorskega vina, kakor zlato se bliščečega in kakor vinsko cvetje dišečega.
Še le pozno po noči sem zapustil gostoljubno družino.
In od tedaj sem res, kakor mi je prerokoval hišni moj gospodar, mnogi in mnogikrat prehodil pot do hiše gospoda Jakoba, bodi si kot zdravnik, in to po največkrat, kajti gospa Albina je časih hudo trpela vsled svoje nervoznosti, časih pa tudi vabljen h kaki domači zabavi. Gospod Jakob je bil pravi uzor pohlevnega zakonskega moža; storil je vse, kar je gospa velela, pa ne da bi kedaj kazal kako nejevoljo; še na tihem mrmrati mu ni prišlo na misel. Bil je kacih dvajset let starejši od žene in vedel je ceniti srečo, da se je ravno njemu Albina udala v zakon. Njen oče, imovit mož, sicer hčeri ni branil, ko mu je povedala, da si je izbrala Jakoba, dejal pa je Jakobu, ko je prišel slovesno snubit: „Gospod Jakob, Vi smete res govoriti o sreči, da ste se priženili v tako imenitno žlahto."
In gospod Jakob je vedel ceniti to srečo ter se skušal nje vrednega kazati s svojim pohlevnim in ubogljivim vedenjem. In pri tem se je prav dobro počutil. Drugim zakonskim možem v tistem kraji pa je bil gospod Jakob hud trn v peti in kaj bi ne bil? Slišati so morali in to večkrat od svojih zakonskih: „Oh, da bi vsi možje bili taki, kakor gospod Jakob! Od njega se učite! Ali ste kedaj slišali, da je on oporekal svoji ženi, kadar česa želi ? Vi letate po krčmah in kavarnah, kadar se vam zljubi. In on? Nikamor ga ni, ako mu gospa ne dovoli!"
In žene so ugibale, da bi se moralo po smrti gospoda Jakoba njegovo truplo sežgati in od prahu dati vsacemu možu le homeopatična doza, in zadostovalo bi, ko bi se vsak navzel le homeopatičnega dela Jakobovih lepih svojstev. Možje pa so se od same togote med seboj norca delali iz gospoda Jakoba in v svoji hudomušnosti še celo to in ono govoričili o gospe Albini. Gospod Jakob pak k sreči o vsem tem ničesar ni slišal ter se pošteno redil.
„Povejte mi vender, gospa, kako se je zgodilo, da ste si izbrali gospoda Jakoba svojim soprogom?" vprašam gospo Albino, ko sva necega poletnega popoludnč sedela na vrtu, ki se je za hišo raztezal do mestnega zida. Zdravnik sme kakor izpovednik vse vprašati; naše Ijubez-njive ženice pa itak težko čakajo, da izpovedo svoje tajnosti.
Gospa Albina se nasmehne. „Že marsikomu se je čudno zdelo, da sem se udala možu, ki je toliko let starejši od mene in nekako fleg-matičnega temperamenti!.u
„Da ste si izbrali mirnega flegmatika, zdi se mi naravno in je sreča za Vas, ker imate tako razdražene živce."
„Sreča?" odvrne pikro gospa Albina. „Kdor intenzivno čuti, želi jednako iskrenega sočutja. In da so moji živci razdraženi, mari sem kriva jaz ? Ko bi jaz imela mesto svojih rahločutnih živcev vrvi kakor menda Vi v životu, morda bi bila sreča, gotovo pa Vas ne bi nadlegovala tolikokrat s svojimi boleznimi. Pa vi zdravniki, dobro vas poznam, vi mislite, da so naše bolečine le izmišljene. Jaz nisem škodoželjna, pa ko bi Vas samo jedenkrat tak glavobol, taka omotica, tako pehanje skozi sence in oči, tako zvonjenje in trobentanje po ušesih, krč v želodci —"
„Prosim, prosim," prestrižem besedo, „nisem vedel, da ste tako neusmiljeni. In kdo Vam je pravil, da ne verjamem Vašim pritožbam?"
„Kdo? Vse Vaše vedenje! Kadar trpim najhuje, pravite hladnokrvno: Do jutri bo že bolje!"
„In Vam li ni odleglo do jutri?"
„Ni ne! Trpela sem časih, kaj vem, koliko dnij, pa sem morala dan za dnevom poslušati: Bo že bolje do jutri!"
„Ali Vam to ni bilo v tolažbo? — Pa začeli ste praviti o svoji možitvi."
„Res, o možitvi! A če pričakujete kaj romantičnega, prevarite se. Ko sem imela petnajst let, poslali so me roditelji v Gradec v neki dekliški zavod, kjer sem se več let urila v jezicih, na klavirji, v plesu in kaj malega tudi v ženskih opravilih. V sedemnajstem letu so me pustili na prvi javni bal. Tam sem se seznanila z mladim gospodom —"
„Kateremu je bilo ime Jakob, kaj ne? Vse drugo si lahko mislim."
„Kateremu ni bilo imč Jakob! Slaba diagnoza, gospod doktor!"
„Ne? Zdaj pa stvar postaje zanimiva."
„Prav malo zanimiva!"
In Albina, ki se je časih rada skazovala s kacim Heinetovim citatom, tačas modernim pesnikom, dostavi z tožnim glasom : „Rs ist eine alte Geschichte —"
„Pa Vam, gospa, ni počilo srce?"
„Le šalite se, le! Morda še pride dan, da boste vzdihovali: „Ich weiss nicht, was soll es bedeuten, Dass ich so traurig bin ..."
Tačas sem res hrepenela po smrti, kako čudno! In zdaj besede ,smrti* še slišati ne morem. Iz početka sem po nezvestem žalovala, potem pa, ko sem slišala, da se je z drugo poročil, vzkipela od jeze. Vrnila sem se domov in tačas pride v ta kraj —"
„Gospod Jakob — "
„Uganili ste! Stanoval je nasproti naši hiši, zagledal me pri oknu in, kakor mi je pozneje trdil, sam pri sebi dejal: „Ta ali nobena!"
„In Vi, gospa, ste tudi precej čutili v srci, da on je tisti —"
„Ki me bode spremljal v življenji zvesto in zanesljivo, gospod doktor! No, da resnico povem, tega tačas nisem čutila, a s časom uvidela in, ko me je snubil, rekla sem: da!"
„In potem je bila poroka, in po poroki?"
„Godba in ples, ker ste že tako radovedni," reče s smehom gospa Albina. Pa smeh jo kmalu mine in zamišljeno gleda na pletenje v rokah, s katerim se prsti mehanično bavijo. Po kratkem molku me vpraša:
„Kam, menite, da sva šla na ženitovanjsko potovanje ?"
„V Trst, Benetke ali še dalje na jug."
„Motite se!"
„Tedaj morda preko Dunaja, v Solnograd, Inomost?"
„Tudi ne; pa saj ne uganete! Peljala sva se v Marijino Celje! Vi se čudite?"
„Za mlade zaročence je tako romanje nenavadno."
„Moja mati je to želela. Odpeljala sva se pozno po noči na železnico, od Karpfenberga pa z vozom v Marijino Celje, kamor sva došla proti večeru. V neki krčmi sva dobila prav čedno stanovanje z razgledom na vrt. Dasi je že sedem let od tačas minilo, vender mi je še vse v živem spominu."
„Verjamem."
„Spet ste na krivem poti, gospod doktor, pa Vam ne zamerim. Po večerji si Jakob po svoji navadi zapali cigaro, se ve da z mojim dovoljenjem, jaz pa grem v drugo sobo, da pospravim obleko iz kov-čegov. Bilo je tačas po binkoštih. Skozi odprto okno —"
„Sijali so sentimentalno lunini žarki, ali ne?"
„Ako hočete, da nadaljujem, ne motite me!" reče gospa Albina malo nejevoljna. „Luna ni sijala, a ko sem stopila k oknu, migljalo je nad menoj neštevilno zvezd tako jasno, tako svetlo! Z vrta pa je rahla vzpomladanska sapa s sladko vonjavo cvetočih sadnih dreves polnila sobo. Nikdar ne prej, ne slej mi ni bilo tako čudno pri srci . . . Dolgo, dolgo sem slonela pri oknu in sanjala o krasnih bodočih dnevih ... Ko bi me bila v tem trenutku objela ljuba roka in mi na uho zašepetal prijazni glas: ,zjedinjena sva, ljubiva se do smrti!' marsikaj bi bilo zdaj drugače. — A ostala sem sama! . . . Najedenkrat slišim v prvi sobi neko čudno hromenje in rohnenje. Vzbujena iz sladkih sanj grem gledat in — kaj vidim ? Jakob sloni na zofi in — smrči!"
Jaz se na glas zasmejcm: „Grda proza pri sveti poeziji!"
„Smešno se Vam zdi in — komu bi se ne ? A meni je bilo v tem trenutku, kakor da bi mi kdo bodalo porinil v srce. Bežala sem v drugo sobo nazaj in zaklenila vrata. Čez nekaj časa sam slišala, da je nekdo skušal odpirati ter klical moje ime, pa jaz se nisem oglasila.-In tačas sem spet hrepenela po smrti! No, človek se počasi vsemu privadi in zdaj bi menda ne mogla spati, ko bi ne slišala po noči tega smrčanja."
„Tudi mlinarji se vzbude, ako poneha kolesni ropot," dostavim in začnem v medicinski svoji modrosti razkladati, zakaj ljudje smrče in da se časih da pomagati; pa umolknem, ko vidim gospoda Jakoba vstopiti skozi vrata na vrt.
„Šah ali piket!" kliče veselo, ko me zagleda — „če utegnete?"
„Kar Vam je ljubše."
„Tedaj naj bo nocoj šah." In ostal sem in hitro mi je minil čas v prijetni družbi.
Dnevi teko, pa si niso podobni, pravi sv. pismo. Dnevi so tekli in tedni in leta. Necega večera spet priteče hišina po mene in ko pridem, vidim na postelji ležati gospoda Jakoba. Težko je sopel. Ko ga nagovorim, pogleda me, a ne spozna. Usta so bila na desno potegnena leva roka pa je ležala, kakor mrtva na odeji. Mrtvoud ga je zadel. Drugi dan je vzdihnil svojo blago dušo. Pokopali so ga in vse žene so bridko stokale, da ne bode več živega vzgleda za njihove poredne može.
Gospa Albina je žalovala, kakor se spodobi vdovi. Potem se je preselila v neko večje mesto, kjer se je v drugič omožila.
Po nekih letih pa je v drugič obvdovela.
Lani v poletnem času sem imel opraviti blizu znanih in slovečih toplic na slovenskem Štajerskem. Tam slišim praviti, da gospa Albina že vse poletje biva v neki bližnji vili. Grem jo obiskat. Ko pridem v njeno stanovanje, pove mi hišina, da je gospa na vrtu. Grem tedaj na vrt, kjer sem jo videl sedeti v senci košatega oreha. Počasi se jej bližam po peščenem potu.
Gospa Albina začudena vzklikne: „Ali ste res Vi, gospod doktor?"
Vstane s sedeža in me srčno pozdravlja.
Predno sem odgovoril,' nadaljuje: „Kaj ne, vstrašili ste se, ko ste me zagledali? Senca sem, senca!"
In spet se skloni utrujena nazaj v naslanjač.
Prav je rekla. Bila je zares le še senca nekdanje podobe svoje.
„Vsi se staramo," tolažim jo z navadno frazo.
„Kaj starost? Bolezen, duševno trpljenje! Ali Vam nisem dostikrat rekla, da me bodo moje čutnice spravile v grob? Pa ste mi trdili, da bo vse dobro, kadar prestopim neko žensko dobo. Ni mi bilo bolje, ne, še slabeje."
„Izjema!"
„Pojdite s svojimi izjemami! No, jaz Vam ne zamerim, tudi Vaši kolegi — in vprašala sem jih mnogo — niso mi znali pomagati. Mrtva bi že bila in pokopana, ko bi si sama ne bila izumila zdravila."
„In kakšnega ?u vprašam radovedno.
„Ne povem, vsaj zdaj ne, morda po obedu, ako ostanete."
Ostal sem.
Menila sva se o preteklih časih in sodila oba, da je zdaj vse bolj pusto in prozaično, kakor je bilo pred dvajsetimi leti. Še vinogradi da več ne rode take žlahtne kapljice in ljudstvo, nesrečno ljudstvo, nekdaj tako naivno veselo, išče v strupeni žgani pijači omame nadlogam svojim.
Solnce pa je jasno sijalo na vrt; rnušice so letale po čistem zraku, rože so duhtele — a kaj mara solnce, kaj vsa priroda za človeško bedo? —
Po kosilu postane gospa Albina nemirna, na poprej bledem lici se prikažejo rudeče pege in spet izginavajo.
„Ali Vam je slabo?"
„Kmalu bo spet dobro," odgovori mi in odide v drugo sobo.
Nisem dolgo čakal, da se spet vrne. Sede in reče zadovoljno: „Sem si že pomagala; glava, nervi, vse je spet v redu. In po čem? Kaj mislite?"
Predno odgovorim, potegne gospa Albina rokav na levi roki nad lakti. Videl sem vso kožo pikasto, kakor od igle na neštevilnih krajih prebodeno.
„Nesrečnica!" rečem resno, „mari ne veste, da se ostrupite? Da se mörfina, kdor se ga navadi, teže odvadi, kakor pijanec alkohola?"
„Mene ne preplašite, gospod doktor! Kadar si ubrizgam morfin, čutim se zdravo in bolečine minejo. Kadar pa po polnem ozdravim, kar zdaj upam, opustim to zdravilo."
Svaril sem in kazal na hude nasledke, pa se ve da zastonj. Ko sem se poslovil, spremi me do hišnih vrat in deje veselo: „Ako ne poprej, upam, da se vidiva spet čez leto in dan. In tačas bom zdrava, ne taka senca, kakor danes !"
Minilo je leto in dan in prejel sem mrtvaški list, kateremu se nisem čudil.
Gospa Albina je bila žrtva najmodernejše bolezni, morfinizma!
In nocoj, ko sem zagledal ta list, prešinili so me stari spomini, in kar se je dogodilo v dolgi vrsti let, videl sem v duhu v malo trenutkih. In zdelo se mi je, da je bila vse to le senčna igra na steni. Senca za senco izgine in konča jih — večni molk!
Bgjke in povesti o Gorjancih,
x	Spisal Janez Trdina.
20. Zagovorniki.
PgMIudobec ali Škrat nam je že dobro znan. Usipal je na Podgorje 9 K9 □ brez števila nadlog in nesreč s svojo zvijačo in s svojimi zlob-nimi sveti in ukazi. Kaznil je gotovo vsakega, ki se mu je uprl in mu odrekel pokorščino, prevaril pa je vselej tudi tistega, kdor ga je poslušal. Mnoge je preganjal dotle, dokler jih je po polnem ugonobil ali jih vsaj tako oškodil, da se niso mogli izkopati po več let iz stiske in uboštva. Kdor je bil prepameten ali prepošten, da mu ni bilo priti do živega, maščeval mu se je s tem, da ga je pred ljudmi oblatil in osmešil ter mu vzel dobri glas in veljavo. Podgorci so dolgo premišljevali, kako bi se pošasti odkrižali. Domislili so se, da treba prositi pomoči duhovščino, kateri je dana oblast in vednost, peklenske duhove zagovarjati in odganjati. Šli so najprej po svojega šentjarnejskcga župnika*), ki jim prošnjo blagovoljno usliši. Ko ga zagleda Škrat, zagro-hota mu se zaničljivo in veli: Ti me že ne boš prepodil. Kdor me hoče ustrahovati, mora biti brez greha in čist, kakor od krsta prinesen otrok. Ti pa sam dobro veš, da si posvetnjak in da ti vest ni lahka. Pojdi precej domov, če ne bom odkril župljanom vse grde oskrumbe tvoje duše. Župnik se je te pretnje ustrašil in pobegnil. Mesto njega pride pod Hudo Peč kapelan, ki je bil tako svet mož, da mu niso mogli niti sovražniki najmanjše napake očitati. Ali Škrat se ni zbal nič, zasmejal se mu je: Tudi ti se grozno motiš, ako misliš, da imaš kako moč do mene. Ne boš mi nikoli utajil, da si grešil. Ko si hodil v šolo, ukradel si sosedu jajce; tdtu pa se jaz ne umaknem. Kapelan potrdi. Res je, kar govoriš, ali za greh sem se ostro pokoril; pokora pa človeku božjo milost zopet nakloni in ga očisti. Gospod je začel Hudobca zagovarjati. Peklenščak se je srdito rebril in branil ali se kmalu preveril, da bo omagal. Zagovor mu je kar sapo jemal in ga podrl, valjal in tresel, da je jel obupno javkati in kaplana prositi, naj bi ga izpustil. On mu je dovolil, da se je smel pobrati in pobegniti.
*) Župnik Rak je spadal gotovo med najbolj pobožne, blage in dobrotljive duhovnike na vsem Slovenskem. Božjo službo v romarski cerkvi sv. Miklavža je odpravil iz jako važnih razlogov in z najboljšim namenom. Praznoverno ljudstvo, ki ga ni razumelo, razglasilo ga je za božjega in svojega sovražnika, kar je nov dokaz, da vox populi ni vselej vox Dei. O Raku govoril bom bolj obširno v posebni bajki-
Trdina.
Ko se je dvignil v zrak, zabučal je strašen vihar in porušil mestoma cele gozde. V spomin imenujejo se ti kraji še zdaj polomi. Nahajajo se na kranjski in hrvatski strani Gorjancev na vsem potu. koder je Hudobec bežal, jeden je na priliko v Tisovci. Škrat je utekel na Hrvatsko, kjer mu se pa menda ni dobro godilo, kajti je večkrat poskusil, da bi se vrnil v svoj stari brlog nad dolino Pondirjevko, v Hudo Peč. Ali pot tja mu se je zagradil in po polnem zaprl, ko je sezidal pobožni narod na Kukovi gori z vsemi milostimi obdarjeno cerkev sv. Miklavža. Ta svetnik je varoval Dolenjce toče, suše in vsake druge ujme, ki dohaja od hudiča in njegove svojati; živeli so mirno in srečno v svojih prisojnih goricah in senčnatih dolinah. Škrat več sto let ni smel naši deželi nadlege delati, dokler mu ni prišla na pomoč človeška svojevoljnost in slepota. Šentjarnejski župnik Rak je dal s praznimi izgovori zakleniti cerkev sv. Miklavža in je romanje do nje prepovedal in odpravil. Zapuščena cerkev je izgubila svoje blagoslove in milosti, gora svojo varnost, vsa dolenjska stran pa svojo rodovitost in ugodnost. Pregnani Škrat je prilomastil slobodno v Hudo Peč nazaj in razsajal in divjal po Gorjancih in Podgorji še veliko, veliko huje nego pred ubegom. Iztresal je na deželo grozovite nevihte, ki so po vinogradih, njivah, vrtih in travnikih vse v čisto stolkle in pokončale in dolenjskega kmeta tako razdejale, da je moral privaditi se beraški palici ali pa si iskati bornega zaslužka v hrvatskih gozdih, v kvakarskih planinah in celo v brezsrčni, dalnji Ameriki. Hudobec slepari in zvaja ljudi najrajši po noči, po dnevu se prikazuje le v hostni samoti ali pa ob hudem vremenu. Menda najprej ga je zapazila preseška družina. Mrzla Draga se je zakadila, kakor bi se bil na obeh straneh hrib vnel. Kmalu so slišali zamolklo bobnenje in grmenje, potem pa je zatulil neznansk piš, ki je hotel vse preobrniti in raztrgati. Metal je s poslopij strehe, ruval in lomil najvišja in močnejša drevesa, podrl vsa žita, tudi taka, ki so rasla v zavetji. Veje, debele kakor roka, letale in frčale so po zraku sem ter tja kakor lahko perje. Grohotaje se, drevil se je z viharjem vred tudi Škrat. Noge so mu bile komaj pedanj nad zemljo, zato ga je vsa družina prav dobro videla: podoben je bil šibkemu, dvanajstletnemu dečku. Človek se ga drugače ni ustrašil, samo oči je imel sovje. Ali ta piš je bil prava šala in otročja igra proti strahotam, kav tere je doživela dolenjska stran leta 1873. Govorilo in pisalo se je o njih dovolj v zborih in novinah. Med zaglušnim grmenjem in oslepil-nim bliskanjem je padala suha, gosta toča, debela kakor kurja jajca, in vender jo je nosil vihar kakor pleve, da ni tolkla drevja in trtja le od zgoraj, ampak ga oklestila od vseh stranij in olupila veje in debla.
Iz trgajoČih se oblakov je lila poplava, ki je odplaknila s skalnih rebrij cele vinograde, da jim ni noben sled ostal in valila z gora po štirideset centov težke plošče tako zlahkoma, kakor bi bile šiške. Ljudje so sploh mislili, da je napočil sodni dan. V tem meteži, vrtinci in boji vseh nebeških groz je prhal Hudobec sem ter tja, pokal s prsti, žvižgal in se smijal. Padel je vsak kozolec, katerega se je le količkaj z nogo dotaknil, samo v novomeškem okraji podrl jih je več nego dve sto. Na isti način rušil je odre, na mnogih krajih tudi cela poslopja. Manjših nesreč, katere je naklonil Škrat po tej obči bedi posameznim ljudem, pa je toliko, da jih ni mogoče opisati. Vera v njegovo oblast se je tako globoko in čvrsto ukoreninila, da je noben pridigar in prerok ne izruje. Povedal bom bolj obširno samo jedno prigodbo te vrste in to zaradi tega, ker sem imel priliko, da sem izvir in povod vraže in strahu ogledal na svoje oči.
Med največje grehe šteje naš narod kl et vino. Na Dolenjskem poznam jako lepo deklico, katero je pustil zaželjeni snubač samo za to, ker je zapazil, da rada kolne. Pred tridesetimi leti shil je neki Fran-celj, krčmar tamo nekje med Ljubljano in Trstom, za najhujšega pre-klinjalca vse kranjske dežele. Ljudij ga je bilo tako groza, da nobeno družinče ni moglo ostati pri njem. Sploh so govorili in verjeli, da straši v njegovi hiši ne le po noči, ampak tudi po belem dnevu. Večkrat se je zmajala, kakor bi jo kdo od zdolaj vzdigoval ali pa je ropotalo pod streho, kakor bi se kaj podiralo; ko pa so šli gledat, niso našli ničesar, vsaka reč je stala in ležala mirno na svojem mestu. Tudi za veliko družili rotilcev sem slišal, da jih straši, kar je nekatere napotilo, da so se menda poboljšali. Pred šestnajstimi leti sem se seznanil v gorjanski krčmi „na Luži" z voznikom Koruznikom, o katerem bi se lahko reklo, da je spadal med najprve preklinjače na vsem slavjanskem svetu. Krčmar Francelj je bil proti njemu pohlevno jagnje. V svoji nagli jezi je izdeloval s štirimi kletvami, Koruznik pa jih je imel brez števila, preklinjal je neprenehoma, tudi če je bil prijazen in dobre volje. Pravili so, da mu je na izpovedi duhoven rekel, naj sam pove, če ni kletvina prav neumen greh. Koruznik je vzdihnil ves skrušen in skesan: O, je, prekleta neumnost je — ali kaj, ko sem se hudiča tako navadil! — Mene je zanimal ta človek že za to, ker se je zvedela od njega marsikatera dobra ali redka slovenska beseda in oblika; rabil mi je za jezikoslovni nauk. Govoril je n. pr. pravilno: na mojo vero, na mojo dušo, ne pa: pri moji veri, pri moji duši, tako tudi: veriti se, dušiti se, ne pa: pridušati se. Dostikrat se je čulo iz njegovih ust: hudič te vzel! jaz oslepel, če lažem i. t. d. Tak optativ sem našel prej le v Ravni Gori, Gerovu in drugih slovenskih vaseh na
Hrvatskem, ki so ga vzprejele brez dvoj be od svojih čakavskih sosedov. Kaj je „mila Jera", „prismodihov Miha", ne bom razlagal, ker je pomen dovolj znan. Na isti način je dal Koruznik mnogim drugim imenom nov pojem. Za figovec, figa-mož, iznašel je Figovčevega Franceta, za cagalec Cagalčevega Ceneta, Kranjec mu je bil Lusköv Janez, to je, Ajdov Janez, Beli Kranjec pa Cebularjev Feliks, ker se prideluje ob Kolpi dosti Inka in časti ljudstvo med vsemi svetniki najbolj sv. Feliksa. Mesto: „Pil sem veliko vina" dejal je rad: Metala sva se s Trtnikovim Martinom, in ko nam je hotel povedati, da se je od preobilne pijače pobljuval, naznanil nam je nečedno prigodbo z besedami: Sinoči mi je prišel v vas kozlarjev Kurent! Narodni pregovor: „Stebra kranjske dežele sta močnik in ričet" zasukal je po svoje: Kranjsko deželo držita dva junaka: Močnikov Andrej in Ričetov Jarnej. Za kletve je bil Koruznik živ slovar petih jezikov: slovenskega, hrvatskega, nemškega, talijanskega in celo francoskega razven malenkostij, katere je po drugod pobral. Od Čehov je dobil samo: zatracani kljukec (!), dveh naučili so ga cigani: Benk te tule (vrag te vzemi!) in: sap te tubal (gad te piči!), štirih Madžarji: išten-Boltežar, herdi-kato, masama-renteži in masama-lelketi. Že ti vzgledi kažejo, kako slabo si je zapomnil tuje besede; nekatere je tako popačil, da so bile pristnim prav malo podobne, še druge je nekako poslovenil. Nemški tajfel se je omehčal v njegovih ustih večkrat v tijbelj; mesto verflucht je dejal vselej frfluft in od tod se ga je prijel pridevek frfluftar. Ljudje so mu pravo ime malo poznali, rekli so mu sploh le Ferfluftar, kar ga je gotovo bolje označevalo nego Koruznik. Iz narodnega bajeslovja je rabil najrajši: škrt, škrat, šratelj, hudobec, net&k in netek, malik, maliček, klek. Kadar se je pomenkoval z otroki, blebetal je v jednomer: Ti klek ti. ti malik ti, ti netčk ti i. t. d. Mora se mu priznati, da se je v takem društvu težkih kletev skrbno ogibal. V jezi je zabrusil dostikrat kakemu tovarišu ali Vlahu: Ti dif ti. Od kraja sem mislil, da je ta dif slavjanski d i v. Ker je pa psoval s to besedo samo tiste, katerim je očital kako tatvino, uvidel sem lahko, da njegov dif ne more biti nič druzega nego pogorenjčeni, nemški Dieb! Po nemško je preklinjal navadno konje in pse; če se je hudo utogotil, pa se vč da tudi ljudi. Kadar je bil le nekoliko nejevoljen, privezoval je rad po hrvatsko. Najbolj so mu se priljubile tiste grde in podle kletve, ki so po moji misli največ zakrivile, da govori naš kmet o vrlem hrvatskem narodu po gostem tako zabavljivo in celo zaničljivo. Vpričo gospode je hotel Ferfluftar pokazati, da zna talijansko. S psovkami je bil tako bogato založen v tem jeziku, da so mu se rojeni Talijani čudili. Figura mu ni bila samo
porka, kakor drugim, ampak tudi bruta, fotuda, maladeta i t. d. Več nego dvajset imen, kar jaz vem, priprezal je h „korpo* (korpo di Dio, di Bako, del oštia i. t. d.), med njimi je bilo brez Madone pet svetnikov (korpo di san Marko, s. Antonio, s. Ambrozio, s. Zenajo in s. Elmo). Kadar je koga sladko hvalil ali pa se bahal, zabelil je govor vselej s francoskimi ocvirki: sakr-ble, sakr-di, sakr-dje, sakr-kri, sakri-šen, trom de di in t.rom de dje. Ali dohodi čast, komur gre čast! Ko-ruznik si je zaslužil spričevalo, da ni le drugih posnemal in zajemal zmerom iz tujih virov, ampak da je vzrastel marsikak krepak vzklik, vzdihljaj in priimek povsem samobitno v njegovi iznajdeni, na vse prekanjeni glavici, n. pr.: škramaburda, čurdapinka, šiš-brdavs, sakratencia-furbament i. t. d. Kdor se odlikuje s toliko jezikoslovno obilnostjo, moral je hoditi v dobro šolo in se v njej pridno učiti in vaditi. Fer-fluftar je imel res dovolj prilike v svoji stroki napredovati in se izuriti za pravega strokovnjaka in zvedenca. V vojaški službi je živel po več let na Talijanskem in Ogerskem. Dolgo je bil sluga ali kakor pravijo vojaki, prefatina (Privatdiener!) nekega častnika žlahtnega stanu, pri katerem se je nalezel mnogih nemških in vseh francoskih kletev. Do-bivši odpustnico, pomagal je delati koroško in karlovško-reško železnico, podirati hrvatske gozde in utrjevati Polj. Iz Istre se je preselil v Ljubljano in prekladal dve leti tovore, pozneje je prišel na Gorjance vozit oglje za graško tovarno. Na Luži sva se vsak teden najmenj po jedenkrat videla in se mnogo pomenila. Hudoben ni bil nič, tem bolj pa odkrit, povedal je na vsa usta vse, kar je mislil in vsakemu, kar mu je šlo. S svojimi surovimi ali rezkimi šalami in smešnicami je znal udobro-voljiti vsakega voznika in Vlaha. V takem društvu se je dostikrat zastonj napil. Učinek njegovega razgrajanja in preklinjanja v toliko različnih jezikih je bil velikansk. Človeku se je zdelo, kakor da čuje najstrašnejšo nevihto z vršečimi oblaki, gromom, bliskom, strelami, točo in ploho. Ker mu se je kletvina podala, poslušali so ga radi tudi mnogi zastavni in pametni ljudje ali to se ve, da so zmajavali z glavo in si mislili: Tebe bo vzel hudič, če še nikogar ni. Koruznik se je rodil in odgojil med trdimi Dolenjci, zato je verjel tudi on v copernice in vsako vražo. Prav čudno mi se je torej videlo, da ga ni še nikoli strašilo, ali bil sem čvrsto preverjen, da ne bo utekel usodi, ki take ljudi povsod zalezuje. Ko sem se po daljšem presledku zopet na Luži oglasil in vprašal krčmarja, kaj je novega v Gorjancih, namuznil mi se je nekako skrivnostno in rekel: Tukaj imamo zdaj novico, ki se more čudež imenovati. Ferfluftar se nam je tako korenito poboljšal, da mu ne pride nobena kletev več iz ust. V petek je peljal po novi cesti oglje. Dru-
gače je zdrav kakor riba, ta dan pa ga je obhajala slabost, večkrat mu se je zavrtilo v glavi in pred očmi so se mu delale megle. Pred njim je skakljal majhen deček v rudeči kapici, plašil konja, smijal se in kričal neprenehoma: Frfluftar, dobro jutro! danes boš moj, ho ho ho, moj, moj, moj! On se ga ni nič zbal; ker so ga vlaški pastirji zmerom radi dražili, mislil je, da je tudi ta fant kak ovčar, pa niti rudeča kapa ni na Vlahu nič tako čudnega, da bi mogel človeka zaradi nje obiti kak sum. Koruznik je po svoji navadi se ve da preklinjal, viht.il bič in gonil paglavca s ceste. Skrbelo pa ga je to, da sta konja tako nerada vlekla in se neprenehoma vzpenjala in postajala. Drugekrati izpodbudila ja je njegova kletvina vselej v dir, ta pot pa se nista zanjo nič zmenila. Počasno se je pomikal voz naprej, kar mu se rsk! zadnja prema nagne in začne pogrezovati. Koruznik pogleda: pod vozom je zijala jama, iz nje se je valil grd, črn dim. On požene konja z bičem in z najhujšimi kletvami, ki mu na misel pridejo ali zaman, ne ganeta se ne za korak. Zopet pogleda pod voz: jama se je razširila v silno brezno, iz njega pa se je vzdigovala črna glava peklenskega Škrata z velikanskimi, čudno zavitimi rogovi in pomaljala proti njemu svoj dolgi, grapasti jezik. Iz prepadine pa je puhtel strašen smrad, kakor po žveplu in smoli. Koruznika prevzame neznanska groza, on se zruši na koleni in zakliče: Križani Vzveličar in z mečem sedem žalosti pre-bodena Mati božja, usmilita se uboge moje duše! Te svete besede so Škrata zagovorile in Koruznika rešile. Strašilo je izginilo, kakor bi trenil, konja sta potegnila voz sama iz jame in ga vlekla dalje brez težave in neprilike. Koruznik je na vsem potu molil in Boga hvalil; še pred krčmo sem ga videl odkritega. Od takrat govori vse prav pametno in modro; kaka nedolžna šala mu še kdaj uide ali psovanje in kletvino je opustil. Sploh pa je postal jako molčeč, hrupne druščine se ogiblje. — Kar mi je pravil krčmar, potrdil mi je nekoliko dnij pozneje Koruznik sam. Pomenkovala sva se dobro uro in res ni ne jedenkrat zaklel. Priljubljenih besed ni po polnem zatrl ali jih je po vzgledu drugih pobožnih Slovencev tako ohromil in izpremenil, da so izgubile grešnost in razžaljivost. S tem si je svoje resnično poboljšanje omogočil in olajšal. Mesto hudič dejal je zdaj hudnik, hudiman, mesto sakrment — sakrmiš i. t. d. Celo strela in pošast sta se mu zdeli pregrdi, prekrojil ji je v streho, pošaldo in — po šestnajst! Pol leta po izpreobrnenji je pustil vožnjo in se oženil pri belokranjski vdovi, s katero je dobil precčj trdno kmetijo in lep vinograd pod Radovico. Sosedje ga hvalijo, da je v vseh rečeh prav moški in da se v pridnosti in varčnosti noben vaščan ne more kosati ž njim. Precej tisti dan,
ko mi je povedal luški krčmar zanimljivo novico, šel sem po novi cesti iskat kraja, kjer je Koruznika tako blagodatno strašilo. Pot gre precej daleč po suhem svetu, ki nima ne kaplje vode, dalje proti Sv. Jederti pa bruha iz zemlje studenec pri studenci, kar vso prirodo znatno izpre-meni. Ob cesti sem zapazil več tistih okroglih jamic, kakeršnih se vidi dovolj po vsej dolenjski krajini. Naredila jih je podzemeljska voda, izpodkopavši tla, ki so se polagoma posedla. Narod ima za nje mnogo imen na pr.: posesti, vdrtine, kotlje, kotanje, kotli, dolinke, rupe. Po njivah in travnikih delajo te jame sem ter tja precej kvara, ker posel zadržujejo in jemljo nekatere tudi veliko prostora, ki je za polje kdaj po polnem izgubljen. V večjih dolinkah, katerim je voda dno prejedla, prikazali so se mestoma stanovitni studenci, sreča za vse obližje, ki se zovö biči. Na tak način so postali brez dvoj be vsaj deloma tudi tisti okrogli, na več krajih jako obširni in sila globoki doli, prepadi, ponori in brezna, ki se nahajajo po dolenjskih hribih in planotah. Ce pride na mesto, katero je voda že precej podvrpala, kako težje breme, mora se, to se ve, zemlja pod njim utrgati in vdreti. Ta prikazen, ki ni sama po sebi nič čudna, pospešuje itak praznoverje, ker jej Dolenjci uzrok premalo poznajo. Pri Novem Mestu je grajski hlapec oral, kar mu začne konj v zemljo lesti; kmalu mu se je videla iz tal samo glava. Hlapcu so stopili vlasje po koncu, bil je preverjen, da mu misli konja škrat ugrabiti. Vpil in klical je na vse grlo ljudi, z njihovo pomočjo izlekel je sivca zopet iz jame. To je bilo v soboto. Precej drugo jutro je šel na izpoved, kajti je trdno veroval, da preži škrat za to nanj, ker se že več let ni izpovedal. Prej je bil velik pijanec, zdaj pa cele štiri tedne ni vina pokusil in tudi za druge reči je bil nekaj časa nekoliko bolj pameten. Pozneje je zabredel v stare grehe ali izpovedi ni nobeno leto več zanemaril. Jednak uzrok je imel tudi Koruznikov strah. Ko sem prikorakal tja, kjer mu se je voz pogrezoval, jama še ni bila nazaj zasuta. Bila je gotovo poldrug seženj globoka. Na sredi jej je štrlela, kakor steber, črna, zgoraj okrogla skala, ob njej in čez njo raztezale so se čudno rogovilaste in kljukaste korenine bližnjih dreves. Ne Hudobec, nego te korenine so kazale meglenim očem Ko-ruznikovim velike roge in „grapasti" jezik. Dim, ki ga je videl, bil je brez dvojbe gosti prah, ki se je vzdigoval iz rušeče se prhke in suhe zemlje, katere že skoraj dva meseca ni bil ovlažil noben dež. Smrad po žveplu in smoli pa mu je puhtel iz slabe vesti. Tudi ta pot je tedaj vraža veliko več koristila nego škodila; brez nje bi bil ostal Koruznik najbrž do denašnjega dne divjak in izgubljenec.
(Dalje prihodnjič.)
Pisma iz Zagreba.
Piše Jos. S tar 6.
VIII.
|glKg|ako različnega pomena je mala beseda „mesto!" Ložu in Ljub-K ft^J Ijani, Višnji Gori in Dunaju pravimo, da so mesta, in vender RiiT^cU vsak otrok ve, če tudi se še ni učil zemljepisa, da je vse kaj druzega Lož in Višnja Gora ali pa Dunaj. Utegnil bi kdo reči: mesto je mesto, samö da je jedno večje, a drugo manjše; ali niti to ne velja, kajti kdor se je le količkaj ogledal po svetu, ve, da ima vsako mesto nekaj posebnega, po čemer se loči od druzega, ki ima ravno toliko prebivalcev in je morebiti tudi sicer jako podobno prvemu. Stari Kranjec je vprašal sina, ki se je ravno s pota povrnil, kako ljudje drugod žive. Sin, ali ni vedel, ali se mu ni dalo govoriti, odreže se kratko: „Kakor pri nas." To je radovednega moža ujezilo in ostro mu zavrne: „Kaj boš to meni pravil, saj je že med Ljubljano in Kranjem razloček; v Ljubljani peko okrogle žemlje, v Kranji pa podolgaste." In tako je. Ta priprosta prilika o žemljah nam dobro kaže, da med bližnjimi kraji sicer ni velikega razločka, ali razloček je le. Gotovo se je med „Zvo-novimi" čitatelji tudi že našel, ki bi nas bil rad povprašal, kako se v Zagrebu živi. Na to je težko v kratko odgovoriti.
Potuje po našem cesarstvu je prišel omikan Talijan v Zagreb, in ko si je hitro vse ogledal, rekel je: „Vidi se, Zagreb hoče kaj več biti. Ze zdaj ni več navadno provincijalno mestece, a kakor vsa znamenja kažejo, sojeno mu je prvo mesto v kulturnem razvoji južnih Slovenov." Tako je pred polu letom sodil nepristransk tujec, in ni se motil. Zagreb šteje blizu trideset tisoč duš. ali po tem, kakor se v njem živi, rekel bi človek, da jih ima več. Še je za zdaj nekako prevelika mera, po kateri se v Zagrebu živi; vsakdo bi rad bil več, nego je. Marsikdo je že zaradi tega grajal Zagrebčane, ali sam ni bil zaradi tega nič boljši, nego drugi. Kadar se nadepolni mladenič razvija, vse mu je pretesno, njegov duh sili vedno dalje, nikjer nima pokoja; a da vidiš velikanske osnove, ki se vsak dan nove rajajo v mladi njegovi glavi, rekel bi: zdaj, zdaj bo človeštvu napočila nova zlata doba. Sam mladenič večkrat izgreši pot, po kateri mu je hoditi, in kakor bi bil res že oni imenitni in veljavni mož, ki mu je v plemeniti domišljiji smoter vsega njegovega hrepenenja, živi po gosposki in nepremišljeno trosi krvavo zasluženo imetje skrbnega svojega roditelja. Ali boš mari takšnega mla-
deniča obsodil? Ne boš! Razburjeni valovi se bodo polegli, nemirni mladenič postane trezen mož, osnove in izkustvo mladih let pa mu bodo ostale in dobre došle, kadar se bode trudil zase, za rod in za domovino svojo. Takšen mladenič ti je sedanji Zagreb, v katerem vse kipi, vse živi in hoče dalje. A zakaj bi ne, saj je Zagreb srce, ki budi in oživlja ves narod hrvatski, narod, ki je ravno nastopil lepa mlada leta nove kulturne dobe svoje. V Zagrebu je človeku, kakor v veseli mladi družbi, in to je tisti njegov čar, ki ga v novejšem času tolikanj povzdiguje.
Kadar stopiš z zagrebškega kolodvora, vidiš, kakor v velikih mestih, dolgo vrsto lepih kočij, vse po dva konja. Varčen si, a baš se ti niti ne mudi, pa bi rajši peš stopal proti mestu; ali vse hiti v pripravne vozove in celö priprost kmetič v beli opravi se potisne v steklen omnibus, pa se niti ti ne moreš odtegniti splošni šegi. Že stari Rimljani so rekali: „Romae romano vivito more," a ti si misliš „v Zagrebu po zagrebški" ter oddrdraš z dvema konjema, kakor največji gospod. Komaj si stopil na zagrebška tla in že je tudi tebe prevzel tisti duh, ki hrepeni po večjem, višjem. Spretni kočijaž je zaokrenil naravnost v Ilico, dolgo ulico, ki se kakor glavna žila vleče po sredi vsega mesta od kolodvora do Jelačičevega trga, in v kateri ves božji dan od zore do mraka kar mrgoli ljudij vseh vrst, kakeršnih koli Zagreb premore. Naj gre človek po opravilu od doma, ali naj grč na sprehod, hote ali ne hote skoraj da jo mora zaviti tudi v Ilico. Tu je res, kakor v kakem večjem mestu. V velikih, zvečer razsvetljenih oknih so razstavili prodajalci vse, kar si gosposko-olikano in pomehkuženo f srce more poželeti; tvoje oči obtiče zdaj tu, zdaj tam, in bude ti po-željenje za stvarmi, katerih prej nikdar nisi pogrešal, ali delj ko jih gledaš, bolj te mikajo, dokler ne uvidiš, da to in ono „krvavo" trebaš. Pa tudi drugi ljudje so obstali pred oknom, hvalijo to, občudujejo ono in nobena beseda ne uide razdraženemu tvojemu ušesu, ki išče potrdila storjenemu sklepu. Sel si za drugimi in bolj globoko si segel v listnico, nego ti je bilo treba.
Ko si zopet stopil na ulice, jel si bolj na tanko opazovati šeta-joči svet. Skoraj sama gospoda, moški in ženske, mladi in stari, a vsi so lepo in ukusno, rekel bi, praznično opravljeni. Veselega obraza stopajo počasi drug za drugim, kakor v kaki procesiji, in nobenemu se ne vidi, da bi ga trle skrbi, ali da bi ga žulilo delo.
Konec IIice se je razširila ulica v prostoren trg, a sredi trga na visokem stalu od kamena iz vseh hrvatskih krajev stoji velika bronasta podoba slavnega bana Jelačiča na konji. Nobeden napis ne razjasnuje
krasnega spomenika, samo letno številko „1848" vidiš na ploči, ali ta številka ti več pripoveduje, nego debela knjiga. Okoli nemega spomenika pa je zopet vse živo; nepregledna množica belih žen tiče se druga druge in ponuja meščanom raznega živeža na prodaj. Tu se vse do-poludnč in tudi še popoludnč prodaja in kupuje in še le proti večeru se trg do dobrega izprazni. Ali ko je že zadnji tobakar zaprl svojo štacuno, razsvetljeno je na južni strani Jelačičevega trga še vse, a za potnim steklom visokih oken premikajo se črne sence sem ter tja, kakor v starogrškem hadu. To so ti imenitne zagrebške kavarne, ki bi po sijajni opravi, dobri postrežbi in velikem številu časopisov bile na čast vsakemu velikemu mestu. Od ranega jutra do pozne noči nisi v teh prostorih nikdar brez druščine, a čez dan večkrat ne veš, kam bi sedel. Ne morem ti povedati, koliko se v teh kavarnah posrka kave, ali gotovo več, nego bi človek mislil, kajti sama „Velika kavana" plača po šest tisoč goldinarjev najemščine na leto. A če me vprašaš, kdo zahaja v kavarne, odgovoril ti bom: vsak, kdor utegne, ne izvzimši niti jednega stanu, akoprem so vojščaki, uradniki in dijaki najnavadnejši gostje. Ce imaš v Zagrebu znancev, pa ne veš, kje kdo stanuje, pojdi v kavarno, in če se nekoliko ur tam pomudiš, našel boš skoraj gotovo vse stare prijatelje, in pridobil si boš tudi novih. Ilica in Jelačičev trg sta torej tista živahna dela mesta, ki Zagrebu res podaja neko veliko-mestno lice. Le-sem se steka vsakdanje življenje, le-sem so se druga do druge stisnile pro-dajalnice trgovcev in obrtnikov, a vsak sleherni dan pelje se tod mimo do tri tisoč voz in kočij. Tem bolj mrtvo je po ostalih ulicah, kjer večkrat niti za belega dne ne srečaš človeka, a če greš v gornje mesto, zdi se ti celo, kakor bi bil čisto kje drugje.
Že prvi dan si se mogel prepričati, da Zagrebčanje visoko cenijo lepo zunanjo obliko, kar očem in srcu dobro d6, marsikoga pa zapeljuje na neizmerno potrato. Pa saj drugače niti ni mogoče. Narodni razvoj je obudil hrepenenje po splošnem kulturnem napredku, in plod tega vsestranskega prizadevanja je sedanji Zagreb, kjer vse dalje hrepeni in bi tako rekoč vsakdo rad bil velik gospod ter vsaka hiša hotela biti palača. Stanovanja v novem Zagrebu so tako pripravna in celo sijajna, da malokje takisto; in kdor v svoji hiši nima po sobah parketoV, a v kuhinjo napeljane vode, skoraj da že ne bo več dobil gostačev. Pa to še ni vse. Staro pohištvo ne velja in treba je zameniti z novim, ki se bode ujemalo z vsem, kar o tem govorč in pišejo veljavni naši umetniki in teoretiki. To bi bilo vse pravo in lepo, ko ne bi zadnji hotel biti raven prvemu. Tako n. pr. marsikdo samo zato ne hodi v gledališče, ker si ne more plačati „lože". Nekdaj, ko so se ljudje ločili
15
po stanovih, bilo je se v6 da drugače, kajti vsakemu stanu je bil prostor tako rekoč že določen. Ko je pred štiridesetimi leti domoljubni podjetnik zidal sedanje zagrebško gledališče, dovolila mu je tedanja vlada zidanje le pod tem pogojem, da bode „lože" v prvem nadstropji oddajal samo plemenitni gospodi. Ni čudo torej, če danes uradnik, ki še pomni, kako so nekdaj kmetje njegovemu očetu delali tlako, neče s svojo gospo sedeti v „parterru", med tem ko se v ložah med velikaši šopiri tudi kaka nališpana soproga bogatega obrtnika. Mlajši zarod pa se ob to nikakor ne spotika, marveč njemu je to veselo znamenje nove dobe, ki čem dalje tem brže briše razloček med stanovi. Človek je človek, in v tem ga med nami ni razločka. To spoznanje je obrodilo že mnogo lepega sadu, in nič ne de, ako je sem ter tja tudi malo ljuljike pognalo ; saj ga ni polja brez ljuljike. Ravno zavest, da smo si vsi jed-naki, pa je uzrok, da ljudje danes sploh radi potratno žive; a v tem hrepenenji Zagrebčanje prav nič ne zaostajajo za prebivalci velikih mest.
Rekel boš, Zagrebčanje se gotovo radi razveseljujejo. Se ve, da se; ali kdo se ne ?
Zagreb ni veliko mesto, in vender šteje nad petdeset raznih društev. Toda čudno! Med toliko društvi je ni ne jedne čitalnice ali kazine, kjer bi se ljudje redno shajali, da bi se ondu med seboj bliže spoznavali in se skupaj razveseljevali; in akoprem se takšno društvo v Zagrebu sploh pogreša, ni ga mogoče oživiti, odkar je zaspala stara „ilirska" Dvorana. Za glasbeno-deklamatorne besede in za plese skrbe v Zagrebu štiri pevske družbe, glasbeni zavod, strelišče, hrvatski Sokol, in v svojih krogih tudi druga društva, ki jih tu ne moremo vseh naštevati; ali nobeno teh društev ne more napravljati na leto po več nego 4—6 zabavnih shodov, in to je vse premalo, da bi se udje med seboj sprijaznili in bi se pozdignilo pravo društveno življenje. Pred pustom ne pogrešaš malih in velikih plesov za razne dobre namene, ali tu si ljudje še bolj tuji ostajejo, nego na društvenih zabavah, iz-vzimši mladino, ki je povsodi ista in jej društveni „obziri" nikjer ne morejo kaliti veselja, katero iz mladega srca prihaja že samo po sebi. Pa vkljub temu se mladi ljudje vsako leto za predpust zbero v ožji krog ali „koterijo" ter napravijo po nekoliko plesov za boljše znance; vender ta družbica je le začasna in se razide brž ko nastopi resni postni čas.
Malokateri narod je tako gostoljuben, kakor hrvatski, in tudi Zagrebčanje so v tem pravi Hrvatje; zato ni čudo, da se vsak tujec tako hitro udomači in se le nerad loči od prijaznega mesta in še bolj prijaznih ljudij. Ali na javnih mestih je občevanje že bolj napeto, pogovor se ravna bolj po glavi, nego po srci, in ni ga več onega zaupa-
nja, ki je nekdaj ilirske domoljube vezalo druzega z drugim. Razmere so se izpremenile, narod si je med tem pridobil le preveč bridkega izkustva, a Zagreb je postal večji ter kaže tudi v društvenem življenji neko prehodno stanje. Da bi se „društvenost" povzdignila, trdili so mnogi, treba raznim društvom preskrbeti pripravnih in večjih prostorov, in kmalu potem je glasbeni zavod v novi svoji hiši odprl prav lepo dvorano za koncerte, na strelišči so dozidali novo veliko dvorano za plese, in ravno dodelano je tudi prostorno sokolišče, ki je ob jednem prav pripravno mesto za zabave Sokolu, pevskemu Kolu in drugim društvom. Toda pravi namen se le ni dosegel s temi dvoranami, ki so prav ukusno opravljene, a zadnji dve električno razsvetljeni; Zagreb še zmerom pogreša društva, v katerem bi se shajala med seboj in bliže seznanjala hrvatska narodna inteligencija.
Mislil si boš, saj ga v Zagrebu menda ni več narodnega vprašanja, da bi se morala poudarjati potreba tacega društva. Nekoliko resnice je v tem, v javnosti gospoduje povsodi jezik hrvatski, kakor treba; ali v Zagrebu je mnogo tujcev, zlasti med obrtniki in trgovci, in mnogo vojaštva, in ker vsi iščejo zabave v hrvatskih društvih, kaže se na plesih in drugih javnih zabavah le prepogostoma neki kozmo-politizem, ki kali čisto hrvatstvo. Pa še nekaj. V napredujoči naši dobi se ljudje ne ločijo več po krvi, kakor nekdaj, zmerom pa se še ločijo po svojem opravilu ali bolje rečeno po tem, s čimer se kdo navadno peča. Cisto razumljivo je, da se uradnik najrajši druži z urad-dnikom, duhovnik z duhovnikom, književnik s književnikom, trgovec s trgovcem, obrtnik z obrtnikom in kmet s kmetom. Toda še je neko znamenje, ki pa veže ljudi raznih stanov, a to je omika. Kakor treba, da se ljudje raznih stanov in razne omike časih shajajo, ravno tako je tudi koristno, da bolj omikani in oglajeni ljudje vsacega naroda stopijo med seboj v kako ožjo zvezo, kajti splošna omika se bo po tej poti le še bolj povzdignila in plodovi take zaveze se bodo pokazali prej ali slej po vsem narodu. Dan danes se ljudje kaj radi ponašajo z omiko, dasi jo večkrat krivo razumevajo: nekaterim je nekaj čisto notranjega, kar se ne more videti, drugim pa nekaj zgolj zunanjega. Ne jedno, ne drugo ne velja, ampak zjediniti se mora oboje v lep sklad ali „harmonijo" in imeli bomo vzor omikanega človeka.
Na tujem, zlasti na Nemškem, imajo še zmerom čudne misli o Hrvatih in o hrvatski deželi, in čudno jim zveni po ušesih, ako jim jameš govoriti o hrvatski kulturi; Če jih pa usoda zanese v Zagreb, kar obstrme in gledajo, je li res ali ne, da so na Hrvatskem. Tu se najbolje vidi, koliko v svetu tudi zunanjost velja, akoprem se ne da tajiti,
15*
da je preveliko skrb za njo uzrok škodljivi lahkoumnosti in površnosti, bodi si pri posameznem človeku, bodi si pri celili družbah in narodih.
Lepa lastnost vsacega Zagrebčana je, da je ponosen na svoje mesto; ali še le novejši razvoj hrvatstva je ta ponos obudil in ga tudi opravičil. Zanimanje za kulturni napredek hrvatskega naroda je v Zagrebu precej splošno, in se po malem opazuje celo pri ljudeh, katerim pojem o kulturi ali omiki ni jasen. Mlade deklice se iz šole grede menijo o gledališči in sodijo o zmožnostih igralcev; na Preradovičevem grobu smo čuli, kako je mlad rokodelec svoji tovarišici navdušeno govoril o hrvatskem umetniku Rendiči; a priprost težak je pred vseučiliščem drugemu ponosno razlagal, da so v Zagrebu zdaj tako velike šole, da jih niti na Dunaji ni večjih. Take prikazni sicer niso, Bog vč kaj, pričajo pa nam le, da se širi narodni ponos, ki bi ga morali gojiti, ne pa podirati z obupnim premišljevanjem o svoji prihodnosti. Ni vse črno, kar se ne blišči, in marsikak preteč oblak se je že razkadil, predno je pokončal up in trud pridnega poljedelca. Radi priznavamo, da šovinistično bahanje mnogo škoduje; ali ravno tako ne velja, če male narode merimo z mero velikih. Kakor bi človek moral obupati, ako bi vedno le grenkosti življenja imel pred očmi, tako bi tudi narod izgubil vsako zaupanje v samega sebe, ko bi mu vedno le kazali njegovo slabo stran. Nadjamo se, da nas pazljivi čitatelj po vsem tem ne bode krivo razumel, in da bo naša poročila vsekdar sodil po razmerah malih narodov; tudi nam ne bode zameril, da mu rajši kažemo svetle strani, nego temne, saj dobro vč, da je le-teh itak povsodi preveč.
Pripoveduje o zagrebškemu življenji, izgrešili smo pravo pot ter malo zašli; pa nič ne dč, če smo se nekoliko ogledali tudi na drugo stran, našla se bode že zopet prilika, da se povrnemo, kamor smo se bili namenili.
4
Sanj e.
»inoči v sanjah sem 'Na prsih ti slončla, In ustna tvoja so Na mojih mi gorela.
Z laskavo-nežnim si Imenom me nazival, In rajsko-sladki čut Mi v dušo si ulival.
Pritiskal k srcu si Žareča moja lica, In božala ljubo Jih tvoja je desnica.
Zavn'snila glasnö In strastno te objela, Ljubezen v srci mi Do vrha je vzkipela! —
Ne v6š, da v sanjah sem Na prsih ti slončla, Ne veš, da ustna ti Na mojih so gorela;
Da pila čute sem, Sreberno-čiste, sladke, — Oj, da minule so Te slädkc — sanje kratke!
Sava.
Narodne stvari.
IV.
Divje žene ali Krivjopete.
V beneških Slovencih zapisal Ivan Trinko.
akor ostali Slovenci, tako so si tudi beneški obdržali marsiktero vražo in prazno vero. Odtod pa izvirajo brezštevilne razprave in bajke, in ko bi si človek na glavo vzel, zapisovati vse, kar zna naše ljudstvo v dolgih zimskih večerih po toplih izbah pripovedovati, napisal bi precej debelo knjigo ter zabeležil marsikaj zanimivega. Da si ljudstvo rado s pripovedovanjem krati čas, to je obče znano. Gradiva ima mnogo in mnogovrstnega, starega in novega, domačega in tujega. Pri nas na Beneškem, kjer smo bolj v dotiki z laškim elementom nego z bratskim, vrinilo se je že dokaj laških med slovenske pravljice. A vender je še mnogo čisto slovenskega blaga, in marsikaj imamo skupnega z ostalimi Slovenci, tako da se večkrat čitajo v slovenskih knjigah in listih pravljice zapisane na Kranjskem, Štajerskem itd., ki se pripovedujejo z malimi izpremembami tudi na Beneškem; n. pr. o divjem moži, o vedomcih, o škratcljnu, o pesjanih in dr. — Ali na Beneškem se je ohranila tudi vera na neka bitja, o katerih ne vem, ali se kaj pripoveduje drugod; namreč vera na „Divje babe", ali kakor jih drugače zovejo „iCri vjopete". Te žene, bivajoče po gorskih jamah in duplinah, imele so dolge po plečih razvozlane lase, roki nazaj obrneni in tudi nogi tako, da so imele prste od zadaj, spredaj pa pete, odtod ime jim „Krivjopete". Prikazovale *o se čez noč in plašile človeka. Vender jih je bilo videti tudi po dne, posebno kadar se je pripravljala kaka nevihta. Postavljale so se po skalinah na vzvišene prostore in
Izginila mi je Ob zori zlata sreča, In solza mtfči zdaj Mi lica še žareča.
rgg

odtod opazovale delujoče ljudi. Ker so poznale naravne moči in skrivnosti, prerokovale so kmetu slabo vreme, svarile ga pred nevarnostjo in ga marsikaj učile, a vselej so se za svoje dobre svete same lepo plačale. Tako n. pr. se pravi, da nekega lepega poletnega dne, ko se je bila bogata pšenica že dobro zazorila in nobeden ni pričakoval hude ure, izšle so Krivjopete iz svojih duplin in jele vpiti: Spravite svoje blago; nevihta se s točo bliža! — V tem pa, ko je vsak, kdor je mogel, šel na polje, pobrale so hudobnice in odnesle iz nevarovanih hiš vse otroke, ki so jim v roke prišli. Gostile so se namreč s človeškim mesom, ako so ga dobile, in posebno mala deca je bila pred njimi vselej v opasnosti. Kradle so jih, kjer se je dalo in jih nosile v svoje brloge. Redile so jih pridno z orehi, z lešniki in dr., ter že dobro re-jene in opitane so jih hlastno pojedale. A tudi odraslim so nastavljale pasti in jih lovile vanje. S kakim so se sprijaznile in ga niso usmrtile, a poučevale so ga v marsičem in razodele mu skrivnosti, vender ne brezplačno. Moral jim je opravljati hišna dela, za drva jim skrbeti in dr., ali pa se odkupiti s kakim detetom. Ako pa je med ljudi raz-nesel njih skrivnosti, strahovito so se maščevale nad njim in upepelile njega z družino in s pohištvom vred.
Tako so bile Krivjopete; a sedaj jih ni več, ker so jih baje duhovni pregnali. Jame, v katerih so bivale, kažejo se tu in tam še sedaj, in še dan danes se mladina boji in ogiblje takih jam. Jedno sem si hotel pregledati in se prepričati, ali bi se morda v njej kaj našlo, kar bi vero na Krivjopete podpiralo; ali ni bilo posebnosti. Vhod v jamo je podoben tesnim vratom, znotraj pa se prostor razširja, kakor kaka izba. Pravijo, da se v njej nahajajo kosti, katere imajo za ostanke krvavih pojedin, a zaslediti nisem mogel ničesa.
Na praznoverje o divjih babah osnovane pripovedujejo se mnoge pravljice. Žal, da se jih malo spominam! Evo jih nekoliko:
1. Krivjopete so ukradenega dečka v svoji jami redile. Ko se jim je zdel že precej tolst, so nekega dne odhajajoče mlajše naročile najstarejši, ki je bila za kuharico, naj jim dečka priredi za večerjo. V jami pa je bil velikansk zaboj, kateri je imel nenavadno težak pokrov s pribitim, spodaj podolgič ostrim nožem. V tem zaboji so Krivjopete hranile mimo druzih rečij tudi orehe in lešnike za pitanje otrok. Kadar je hotela kuharica otroka opraviti, odprla mu je zaboj in mu rekla vzeti si po navadi orehov; ko se je pa nesrečnež zaboju čez kraj sklonil, spustila je starka nanj silen pokrov in ga tako presekala. Ali kadar je mislila tudi s tem dečkom tako storiti in mu je velela orehov si vzeti, on ni hotel, proseč je, naj mu jih sama da; in ker ga ni mogla spraviti na to, da bi se sam po-
služil, misleča ga na drug način usmrtiti odpre skrinjo in seže vanjo po orehe. V tem pa prekanjeni deček hitro skoči k njej in spusti nanjo smrtonosni pokrov. Potem pa vesel in rešen zbeži na svoj dom.
2.	Dva mlada pastirja sta bila vsled svoje nemarnosti izgubila na paši krave. Iskala sta jih do mraka brez vspeha, slednjič sta vender zaslišala mukanje pri nekem gozdu. Ko sta jo vesela na ono stran pobrala, mukanje je donelo že v gozdu; a pastirja za njim. Sledeča svojo živino prišla sta daleč v gozd in pala v roke dvema Krivjopetama, kateri sta posnemali mukanje izgubljenih krav, da bi pastirja zmotili in vplenili
3.	Neka deklica, gredoča k studencu po vode, naletela je na Krivjopeto, in deklice ni bilo več nazaj.
4.	Precej debel starček je hodil svojo pot, ko se mu pridruži zvita Krivjopeta. Pripoveduje mu, v kako lepi palači prebiva, kako čudne reči hrani v njej in marsikaj druzega, a tako lepo in sladko, da bedak, omamljen od divnega pripovedovanja na njeno povabilo gre za njo ogledovat si čudne palače. Ko dospeta do neke dupline, Krivjopeta zgrabi starca in ga vanjo potisne, vesela, da si je pridobila tako tolst plen.
o. Neki krojač, ki je bil Krivjopetam v pest prišel, zadobil je prostost z obljubo, da jim mora brž dovesti petero, to je polovico svojih otrok. Vračajočemu se na dom zagrozile so se, da mu bodo vseh desetero otrok pokončale zraven pa še njega in pohištvo, ako ne dopolni takoj svoje obljube. Neverni krojač oproščen, ne zmenivši se niti za dano besedo, niti za preteče maščevanje, sinov ni dovel; a prej nego je minulo štiri in dvajset ur, uničil je strašen požar njega in sinove s pohištvom vred.
G. Mlada Krivjopeta se je zagledala v zalega mladeniča, in ker tudi ona se mu ni videla napačna, vzela sta se in skupaj živela več let. Ko je nastal nekega dne prepir med njima, zadri se je mož na ženo, pitajoč jo s Krivjopeto. Na to žena pobere svoje otroke in zbeži, da ni bilo več o njej ni duha ni sluha. Pravijo pa, da je od jeze otroke pojedla.
7. Neki mož, ki je moral že od mladih nog služiti divjim babam, poželel je pogledat, kaj in kako je doma. Dovolile so mu z obljubo, da se mora v kratkem povrniti. Ker jim je dobro opravljal vsa dela, dale so mu v plačilo, da nese domačim polno vročo dragocenostij, z opominom, da ne sme pogledati, kakove so, dokler ne pride na dom. Na poti je pa radovednost premagala nestrpljivega možička. Pogledal je v vrečo, a ker se ni držal opomina, izpremenil se mu je dragoceni zaklad v oglje.
8. Že več let je služil pri Krivjopetah neki mož. Ko ni mogel več premagovati želje po izgubljenem (lomu, da bi mogel uiti, izmislil si je zvijačo. Nekega dne, ko je drvaril, kakor po navadi pod varstvom Krivjo-pete, da bi ga ta za njim bežeča zopet ne ujela, reče jej, ko je ravno razbijal neko deblo, naj dene, ker ni imel s čem zakliniti, roki v napravljeno razpoklino, da bi mogel iz nje laže vzeti sekiro. Krivjopeta, ne sluteča hudega, storila mu je po volji. Ko je pa drvar sekiro izvedel, zaprla se je razpoklina in Krivjopeti roki ujela in jo tako priklenila k deblu. Mož pa rogajoč se vpijoči od bola je srečno odnesel pete.
Beseda o ženstvu.
Spisala Franja Robfdovčeva. [ETöFli je dovolj, da je lepa?"
Buj&ra „Dovolj," rekla je neka mati, ko se je v obiteljskem svetu sukala govorica ob vzgoji hčerini. „Dovolj, da je lepa,'1 pravi še tudi mnoga druga rodlca, ako premišlja svoje hčere bodočnost — kar jej je dolžnost — in katera mati ne misli, da je nje dete najlepše?
„Ali je lepa?" tako svet najprej vprašuje, kadar se vrti pogovor o kateri le nekoliko imenitnejši ženski. Lepota je često usoda ženska, mnogikrat nesrečna, ako ni združena ž njo vzgoja duha in srca!
Lepota slepi, očara, duh prevladuje, veže. Duh, spojen s srčno dobroto, pridobiva si zmago v vrstah svojcev, zato je njegova zmaga sta-novita in ima veliko ceno.
Jeden najblažjih rodoljubov slovenskih, iskren prijatelj naši mladini, ki ga je mnogo prenaglo vzela neizprosljiva smrt, zapel je hčeram našega naroda:
„Delaj, moli hčerka moja, Tudi pöj veselo vmes, Da rosi le sreča tvoja, Domovine čast z nebes !"
Čtijejo se dan danes po gostem tožbe, da moški mnogo in brez pravice zahtevajo od deklet, predno se jim vidi vredna kakšna ubožica, vesti jo pred oltar. Pripeti se potem časih res, da se takšni strogi izbirači nekako opeko, kakor veli prislovica: „Kdor malega ne česti, večjega vreden ni", in istina je, kdor ne spoštuje malih duševnih darov,
ta ni vreden lepega bogatega dekleta. Ako ti pozneje v zakonu ne godejo angeljci, molči, udari skesan na prsi in reci: kriv sem sam! —
Kako li je to, da možje, visoko izobraženi in plemenitega srca, tako redko nahajajo sebe vrednih soprog? Ali je res število izobraženih, dobrih in blagih Evinih hčera toli majhno?
Idealistom, ki nam rišejo ženske vzore, malokdaj se samim posreči, da bi našli takšen vzor! Za tega delj ga tudi tako visoko čislajo — kajti le to, kar je nam slabotnim smrtnikom nedosežno, ima za nas najvišjo in stalno ceno. Mnogikater duhovit mož si je že izbral soprogo, ki ga niti ne umeje, niti ne ceni, kakor mu pristoji. Da so resnično in korenito učenemu in izobraženemu moškemu v srce zoperne vse tiste gizdave, v se brezmerno zaljubljene tako nazivane „učene ženske", temu se ni čuditi; takšne usmiljenja potrebne stvarce nimajo srca, s katerim jedino se je moči pametnemu možu prikupiti za vselej. Vsaka ženska, ako hočeš biti odkritosrčna, reci, da čutiš in moraš čutiti: v obče je mož le mož in jaz sem — slaba! Tudi Preširen je dejal: „Ženska povzdigaj svoj pogled k višku do moža!" O žen-ščakih ne govorim, niti ne o slaboumnih ter laskavih širiteljih često smešnih in nepraktičnih nazorov in nasvetov John St. Millovih o ženski emancipaciji.
Da ženska moškega spoštuje, poznati jej je vrednost njegovo.
Ako se kosa ženska z moškim na duševnem polji, goditi se more to le v kvaro in na troške nje ženstvenosti. Moči je ženski sicer pobirati stopinje za možem na svetli solnčni poti duševni, a stopati njemu vštric jej ni dano, niti je to nje pravi poziv.
Mnogi mož si želi povzdigujoče, življenje naslajajoče ženske ljubezni za voljo samega sebe, ne vedoč uprav, kaj je ta „sam". Nehote mi prihajajo tu na um Heinejeve besede, ki je nekje pisal, da je bila Leda izvestno prava gos, ker se jej je bilo mogoče zaljubiti v — 1 a b ü d a!
Nemcem Heine sploh nič kaj ne godi, ker je kazal in jim očital vse pregrehe ter jih, dasi duhovito, vender neusmiljeno bičal. Toda on je poznal licemerstvo ljudij, katero ga je sovražilo in preganjalo, in čitatelj, poznajoč svet, umel bode njegove pesni — sad strupene satire in globoke srčne tožnosti! Kdor vroče ljubi, tudi ognjeno sovraži, kdor visoko spoštuje, globoko zaničuje, kadar se mu vzdignejo od očij temnice in se mu odkrije življenje v vsej svoji bedi, nagoti in praznoti. Gorje bedaku, verujočemu v resnico, blagost in ljubezen! —
Kakšna svojstva imej mož, ki hoče biti ljubljen zavoljo samega
sebe ?
Poleg tega, da je ukus različen, tudi sicer nobeden pameten mož ne bode zahteval, naj ga ljubi ženska zaradi lepote : takšna ljubezen ni stanovita. Takisto je z ljubeznijo, ako se oklepa samo slovečega imena: takšna ljubezen ima v podstavo golo ničemernost. Lepota in bogastvo sta begoča, ali plemenito srce in krepka duša se ne izpre-menita v vrteži in vihri življenja.
O Preširnu se pripoveduje, kako zelo je bil vesel in srečen iz prva, kadar še ni vedelo njegovo dekle, da je — pesnik, toda pozneje se je često pritoževal, da ga — ne umeje! Vedela je potem že, da je pesnik, toda znala ni, da je nenavaden človek. Naj jej je bilo moči le slutiti veliki duh Prešimov in do dobra spoznati plemenito srce njegovo, bila bi mu lehko ne samo ljubica, nego tudi zvesta in srčna prijateljica, njemu in sebi v srečo. Čislala ga je instinktivno, ali da ga je poznala, umela njegov pesniški poziv in vedela ga prav ceniti, včrovala bi bila vanj ter mu prihranila marsikatero nemirno uro že tako nepokojnega življenja njegovega. Morebiti bi potem tudi nikdar ne bil prišel tisti temni, obupa polni hip, katerega spomin plava tožni senci jednak nad poslednjimi dnevi blazega, nesrečnega moža! — In vender je bila ona ženska presrčno dobra, požrtvalna — žali časih brez potrebe — bila je nesebična, mlada in zala, preprosta, ljubeznivo preprosta, sploh bitje, kakeršno je moškim stvarjeno prav po srci, če tudi še nobeno takšnih bitij resnično in dolgo ni osrečevalo katerega izmed njih.
Žena ljubi moža zvesto in resnično, kolikor le more ljubiti ženska, ona si pridobodi njegovo zaupanje, bodi najboljša prijateljica njegova, spoštuj ga, kakor hči očeta, in skrbi zanj po materino: s tem načinom zvršuje po Bogu in prirodi jej odločeni nalog ter je možu blagoslov in tudi on nje najvišja sreča.
Ženska, da more izpolnovati dolžnosti pravega svojega poziva, zato jej treba resnične izobraženosti duha in srca.
Česa zahtevajo pesniki od žensk, katere nam rišejo v svojih vzorih ?
„Das Schönste, das ich kenn' und wähle, Ist in der schönen Form die schön're Seele", poje Schiller, in Preširen, izgubivši „vero" v izvoljenko svojo ter videč jo v vsej prejšnji lepoti brez „glörije", ki jo daje „vera", in brez katere mu ona ne bode nikdar več, kar mu je bila, naj živi „vekomaj",
pravi jej naposled:
„Pred bögst v o ti, zdaj — lepa stvar".
Bolje ni mogoče osvetliti razločka med lepo in blago žensko.
Lepota brez srčne plemenitosti je cvetica brez duha. Duševna plemenitost prestvarja tudi nelep obraz, da je prijazen in ljub, milota
in srčna dobrota očarata vsakega, pridnost in skromnost, ljubezen in vernost so najlepša dota, ako tudi nevesta ne prinese ženinu v hišo ni zlata ni srebra.
Kaj je ljubezen?
Lehko vprašanje, težak odgovor!
Ljubezen je človeškemu življenju solnce. Najpustejši, najsamot-nejši kot, ako ga doseže svetloba solnčna — prčcej je prijaznejši in prijetnejši, celo ječa ni več tako tožno-samotna, kadar posije solnce vanjo! Tako je ljubezen: kjer svet obsoja, skuša ljubezen opravičevati, pogrešek zmanjševati, in če jej tega storiti ni moči, odpušča. Kjer ni milote, ni ljubezni, a česa ne stori ona? Kjer vse omahuje, vse beži, ljubezen ostaja. Ljubezen je potrpežljivost, ljubezen zaupa, kajti veruje, nje vera je neomajljiva, ljubezen je vztrajna in nikdar se ne loči upanja. Kakor pred solncem gin č vaj o nočne temine, tako beže pred ljubeznijo vse dvojbe!
Toplo solnce vzbuja cvetje in cvetice in gorki dih ljubezni pro-budi vzpomlad človeškega srca, katere najlepše cvetje so vzvišena blaga čustva.
Solnce zori cvetje, da se izpreminja v sad, in ljubezen je izvršila že mnogo velikih dejanj: pravi se, da ljubezen dela Čudesa! Ljubezen spremlja človeka od zibeli do groba: gorje njemu, ki ne ljubi nikogar in komur tudi nasprotno ne bije nobeno srce! Gorje ti, zemlja, ako bi ugasnila solnčna luč!
Ljubezen je krepkejša od smrti, človeka ne ostavi niti pri grobu: ljubezen veruje in upa, da se zopet vidimo. Ljubezen je podarila človeku nesmrtnost, ljubezen je več od solnca.
Vender bodi si ljubezen še tako idealna sama ob sebi, navzlic temu ima nekako prozaično stran: kadar koga ljubimo, kako radi skrbimo za njegove potrebščine, za njegovo srečo! Urojeno je zlasti ženski, da sladi z veseljem življenje njim, ki so se prikupili nje srcu. Čim gorkeje ljubi, tem rajša sluša svojega srca glas, tem izumljivejša ti je ženska v postrežljivosti in negovanji ljubljencev svojih in najslajše plačilo jej je njenega ljubčeka nasmeh zadovoljnosti, bodi si ljubček oče, soprog ali dete. Razumna ženska se ne bode nikoli pritoževala, da mora delati, veselo vrši svoje opravke po svojih močeh in po svojem razmerji. Presrečna pa je ženska, kateri se ni treba boriti za „vsakdanji kruh" od jutra do večera in časih na troške zdravja svojega!
Ako hoče, da se ženska preživi v sili sama, učiti se jej je, prisvajati si znanosti in spretnosti, kolikor največ se da doseči. Koliko prebije izobražen človek, koliko premaga, kar neizobraženega potare in
uniči, kadar ob čolnič življenja njegovega buhajo razdraženi valovi nezgode ali strasti!
Resnično izobražena ženska lehko in rada pogreša marsikatero nepotrebno prijetnost, nova obleka jej ni vprašanje največje važnosti, dela se ne boji niti ne stidi. Izobraženost in delo storita jo resnejšo, samostojnejšo. Nikoli se ne bode takšna ženska v svoji poštenosti zavezala z možem, ki ga ne ljubi, samo zaradi tega, da bi bila „pre-skrbena", saj tako bi prevarila samo sebe in njega za srečo vsega življenja.
Resnicoljubje poznajo mnoge ženske jedva po imenu in vender je resnica mati nravnosti, laž nenravnost sama v sebi. Mati, ljubi resnico, predno porodiš dete! Videla sem že otroke, katerim je bilo legati se tako rekoč urojeno.
Laž v ustih lepe ženske bi se dala primerjati strupenemu modrasu, ki ti zasiče iz cvetočega rožinega grmiča — kdo bi se hitro ne umeknil takšnim rožam? —
Kako srečna in zavidanja vredna je ženska, ki ima svoje dete! Takšna ženska ve, čemu živi, saj njeno je bitje, katero ljubi: pozna li kdo čistejšo, večjo, svctejšo dolžnost od materinske ? Njej v oblast je izročena bodočnost jednega rodu in časih še več. Zakaj li umeje primerno malo žen vzvišeni, težki in vender tako idealni nalog svoj, ki sta jim ga odločila priroda in družba, zatorej Bog sam ? Kaj je najduhovitejša pisateljica, ako jo stavimo vzpored bodi si tudi preprosti kmetici, ki je porodila narodu imenitnega moža ? Kako velika, kako vzvišena je ženska, ki je voljna trpeti rajša siroščmo in bedo, nego bi videla storiti soproga svojega dejanje, kakeršno bi le kölikaj omadežalo njegov značaj, oskrunilo njegovo čast!
Žena bodi svečenica, varuhinja idealizmu!
Učila naj bi se takisto ženska, da žrtvuje nične želje, kakor tudi soproga in sina, domovini v prospeh, potem se povzdigne naš narod in si pridobode veljavo in čast med drugimi narodi.
Naj bi se namesto v obilih nepotrebnih stvareh poučevale vsaj časih ženske v tem: kako naj jim rabita um in srce na korist domovini, človeštvu!
Človek je res srečen le tačas, ako izpolnuje dolžnosti, ako po moči osrečuje brate svoje, kajti potem ne živi na svetu zaman. Vsak misleč mož hrepeni po takšnem smotru; zakaj li ne bi tudi ženstvo ?
Najboljša žena je najslavnejša žena!

Novejši pisatelji ruski.
Piše K. Štrekelj. II.
Ivan Sergejevič Turgenev.
(Dalje.)
glejmo si vsaj nekoliko teh Ijndfj! Tu stopajo pred nami, kakor pošasti, kakor izgubljenci, brez smotra, mehanično! Podobni so skriti cvetici v gozdu, katere nobeden ne zapazi in katere nobenemu ni mar. Neznane so jim celö želje in potrebe, in naposled izginejo tako tiho, lahko, mehanično, kakor so prej tiho prenašali breme življenja. „Vsak človek ima vsaj, bodi si kak položaj v društvu", pravi Turgenev o Stepuški v obrazu „Malinova voda", — „bodi si kake zveze; vsakemu dvorovemu daje se, če že ne plača, vsaj tako imenovano ,otvesno* (hrana). Stepuška pa ni dobival prav nikake podpore, z nikomur ni bil v rodu in nihče ni znal o njegovem bitji. Ta človek tudi minulosti ni imel, o njem niso govorili; še pri reviziji duš komaj da se je štel .... Celo o praznikih, v katere dni se sploh skazuje milost in se pogostuje s kruhom in soljo, z ajdovimi pogačami in zelenim vinom, po starinskem ruskem običaji — celo te dni Stepuška ni hodil k razstavljenim mizam in sodom, ni se klanjal, ne pristopal k gospodovi roki, ni izpijal duškom kozarca pred gospodnjimi očmi in na gosposko zdravje, kozarca napolnjenega s tolsto roko oskrbnikovo; — k večjemu če kaka dobra duša mimogrede da revežu ostali košček pogače . . .M In take postave, tako rekoč ubite, ki so prav za prav že nehale živeti, dasi se jim še pretaka po žilah kri, pri Turgenevu niso osamljene. Komu si bolj podoben, nego li Stepuški, ti bosonogi, strgani in zmršeni moj Suček, ti emeritirani kočijaž, kuhar, ,kofišenk4, ,ahterl lovskih psov, nadzornik na konji, čevljar in naposled ribič! In v čem se ti razločuješ od teh, Kasjan s Krasne Meče, kateremu so nadeli nelepi priimek Bolha? Lenobo paseš ravno tako, kakor ona dva, brez smotra pohajkuješ po gozdu, samo da si ti še nekak modrijan na deželi ter kuhaš v svojih možganih raznovrstne filozofične nezmisli! Tudi ti starček iz Ananjeva, ki stražiš grah, dasi slabo vidiš in skoraj nič ne slišiš, spadaš v to galerijo malostnih, ubogih, nepotrebnih ljudij!
In Jermolaj, ta prototip ruskega človeka? Tudi on spada k tem zanemarjenim, zavrženim, dasi je ohranil v sebi mnogo posebnostij. „Jermolaj je bil prečudnega značaja: brezskrben, kakor ptica, dovolj
zgovoren, raztresen in na videž neokreten; silno rad se je opijal, obstanka na jednem mestu ni mu bilo; hodč se je zapletal z nogama in premetaval se z boka na bok — toda opletavajoč in premetujoč se ubiral je po šestdeset vrst na dan . . . Prenočeval je na močvirji, na drevji, na strehah, pod mostovi, sedeval je ne sam<5 jedenkrat zaprt pod streho, v kleteh, v sušilnah; izgubljal je puško, psa, najpotrebnejšo obleko; bil je tepen silno in dolgo — a čez nekoliko časa se je vračal vender domöv, oblečen, s puško, s psom." — Dalje imamo tu tega Petra Petroviča Karataeva, po polnem propalega človeka, kateri stavi svojo nesrečo s citati iz „Hamleta" v nekak klasični svit. In kak je zopet ta lenuh Andrijuša v črtici „Tatjana Borisovna in njen netjäk!" Ker se je klatil nekaj časa po atelierjih peterburških, ima sam sebe za umetnika, dasi ni za nobeno rabo in se vsem le zadeva. — V študiji „Hamlet ščigrovskega okraja" slika nam Turgenev človeka, kateri se brani biti Rus, dasi tudi se ne more uživeti v zapadno kulturo; uklenen je med civilizacijo in barbarstvo; druge moči nima, nego dvojiti o vsem. Podoben je izpiti jajčji lupini! „Moj sosed prične me zanimati. — Hm . . . o čem? No, glejte, o čem: jaz sem prepričan, da me imate za šutca.
—	O prosim, zamrmram iznenadejan. — Za stepnjaka, za ničevedca . . . Ce pritrdite ... — Jaz nimam časti poznati vas, zavrnem jaz. Iz česa morete to sklepati? — Iz česa? Iz jednega samega zvoka vašega glasu: vi mi odgovarjate tako brezskrbno ... Ali jaz nisem nikakor to, kar vi mislite . . — Dovolite ... — Ne, ne, vi dovolite. Prvič govorim francoski ne slabeje od vas in nemški celö bolje od vas; drugič sem tri leta preživel za mejo (na tujem): samo v Berlinu sem bil osem mesecev. Preučil sem Hegela, milostivi gospod, Goetheja znam na pamet; raz ven tega sem bil dolgo časa zaljubljen v hčer nekega germanskega profesorja, oženil pa sem se doma, z nadušno gospico, plešasto ali jako zanimivo osebnostjo. Po tem takem sem jaz jagoda vaše vrste; jaz nisem stepnjak, kakor vi mislite . . . Jaz sem v refleksijo kar zagrizen in neposrednega ni na meni ničesar." Kako realno je zopet slikan potuhnem Sofron v „Burmistru"; ta človeška pijavka uničuje vse, kar se mu približa, slepari gospodarja in kmete in s tatvino množi svoje imetje.
—	Jeden največjih originalov pa je Lukerija v obrazu „Živi ostanki" (Zivija mošči).
Bila je to nekdaj prekrasna deklica, ali zavoljo jednega prestopka posušila se je do kostij. Zdaj je za vsako delo nesposobna; čudne misli jej roje po glavi tam v samotni hišici. Odkar je bila pred sedmimi leti pala, leži na hrbtu. Glava jej je izpita, jednolična, nos oster, kakor noževa rez, ustna zvita. Samo zobje in beli njeni lasje se blestijo.
Suhe roke leže jej na odeji, mali temnorjavi prsti premikajo se počasi sem ter tja. Nekdaj je bila brstna, sloka, lepa in vesela, vedno je pela in plesala. Kar pa je pala, začrnela je vsa, izgubila je vse moči in ne more ni hoditi, ni jesti, ni piti. Žgali so jej hrbet z žarečim železom, devali jo v razdrobljen led, ali zastonj. In kako veselo, udano pripoveduje svoje življenje! Zdi se, kakor bi v bralci niti ne skušala vzbuditi usmiljenja. Njen ljubček jo je zapustil in vzel drugo. „Hvala Bogu," pravi Lukerija, „on je v svojem zakonu jako srečen.u To obnašanje njegovo zdi se jej naravno in pravo. Hvaležna je ljudem, ki zanjo skrbe, posebno mladi deklici, ki jej donaša cvetic; ona se ne dolgočasi, ne toži. Pravi, da je mnogo bolj nesrečnih od nje, slepci in glušci; ona pa vidi izvrstno in sliši vse, celo krta pod zemljo; ona takoj zavonja daleč kje na polji cvetočo ajdo ali duh cvetočih lip v vrtu. V njenem življenji je to že velika dogodba, ako pride k njej skozi vrata kokoš, vrabec, metulj. S posebnim veseljem se spomina, da jo je bil nekdaj zajec obiskal. Lukerija pripoveduje svoje čudovite sanje o Jezusu, ki jej je prihajal naproti, in o neki ženski, — smrti. Ta je šla mimo nje in jej je jako potožila, da je še ne more vzeti s seboj. Pesnik občuduje njeno potrpežljivost, ali ona ga zavrne, da na njej ni ničesar občudovati. Ne, devica, katera je vzela velik meč ter šla proti Agarjanom ter jih vse prognala za morje in je potem rekla: „Sedaj me sežgite, kajti taka je bila moja obljuba, da umrem ognjene smrti za narod svoj !" — ta devica je občudovanja vredna. Odhajajočega pesnika prosi, naj bi založil pri svoji materi dobro besedo za ondašnje bedne kmete, „da bi jim vsaj nekoliko obroka odtrgala. Zemlje imajo po malem, ugodnosti ni . . . Oni bodo Boga za vas prosili .... Meni pa ni ničesar treba — z vsem sem zadovoljna." —
Turgenev rad primerja dve osebi jedne in iste vrste; s tem doseže, da njijin značaj bolj določno nariše. Takih obrazov imamo v „Čerto-phanovu in Nedopjuskinu" pa v „Dveh posestnikih". Prva črtica nam kaže, da tudi gospodarji niso nič boljši od robov in hlapcev. Čerto-phanov je nagel, samosvoj in besen, Nedopjuskin pa nesamostojen in slab; sprijaznila sta se zavoljo nekega velikodušnega dejanja do dobra in jako sta si hvaležna. Ali besnost in divjost Čertophanova poruši vse okrog njega in celo njega samega; Nedopjuskin pa izgubi svojega prijatelja, zapusti ga ljubica, ukradejo mu najljubšega konja; naposled se pijači uda in ves zanemarjen umrje. Iz črtice „Dva posestnika" da se najboljše razvideti, kake so bile razmere med gospodarji in robovi. Mardarij Apolonič Stegunov misli, da svoje služabnike ljubi ravno zavoljo tega, ker jih daje pridno pretepati, kaznjenec pa hvali pravičnost
svojega gospodarja. Ne moremo kaj, da ne bi podali v prelogi tega mesta!
„V tem se je zrak po polnem umiril. Samo izredka je valovito popihljaval veterček, ovijal se okoli hiše ter donašal našemu sluhu zvok jednakomernih in cesto ponavljajočih se udarov, razlegajočih se pri konjskih hlevih. Mardarij Apolonič je ravno hotel pristaviti polno čašo ustnom in že je razširil nozdri, — brez česar, kakor znano, noben Rus prave korenine ne pije svojega čaja, — kar vam postane, pomigne z glavo, napravi jeden požir, zopet postavi čašico na mizo in z najdobro-dušnejšim nasmehom posnema zvok udarov in ponavlja: čuki, čuki, čuk! čuki-čuk! čuki-čuk! — Kaj je to? vprašam strme. — A tam kaznujejo na moje povelje malopridnika . . . bufetnika Vasjo, ali ga poznate? — Kak Vasja? — Tisti, ki streže pri mizi, tisti z velikimi podlasci. — Najhujša nejevolja bi se ne mogla protiviti jasnemu, krotkemu pogledu Mardarija Apoloniča. — Kaj vam je, mladi gospod? Kaj vam je? vpraša kimaje z glavo. Ali sem zlodej, da me tako gledate? Kdor ljubi, ta kaznuje, to pač sami veste . . . Čez četrt ure se poslovim od Mardarija Apoloniča. Ko se peljem skozi vas, zagledam bufetnika Vasjo. Sel je po cesti in je grizel orehe. Vozniku ukažem ustaviti ter ga pokličem. — No, bratec, danes so te kaznovali? vprašam ga.
—	Od kodi to veste? odgovori Vasja. — Tvoj gospod mi je pravil.
—	Gospod sam? — Zakaj te je dal pretepsti? — Ker sem zaslužil, batjuška, ker sem zaslužil. Za malenkosti se pri nas nikdar ne kaznuje; tega ni pri nas nikoli. Naš gospod ni tak . . . takega gospoda ne najdete v vsej guberniji! — Naprej ! ukažem vozniku. To je torej naša stara ljuba Rusija! mislil sem, ko sem se vračal."
Žene Turgenev sploh ne kaže v „Lovčevih zapiskih" v veseli luči; ona ni jednakopravna druža z možem, ampak bolj robinja njegova, in to jo prisili k alternativi, ali podvreči se možu v strogi pokornosti, kar vidimo v obrazih „Moj sosed Radilov" in „Jermolaj in mlinarica", ali pa otegniti se samovoljno oblasti njegovi, kar storita Čertophanova ljubica Maša in Birjukova žena.
Žalostne so postave, katere so do sedaj stopale pred našimi očmi. Le redkokedaj posije kak žarek veselja v to temoto, katera nam krči srce in stiska oprsje; ali vender pesnik ni obupal o narodu svojem, o njegovi nadarjenosti. Dasi je v tem narodu toliko peg, prepričan je vender, da se te površne pege bodo dale pregnati, da je jedro narodovo zdravo in nepokvarjeno in da ne more začeti kaliti le vsled bednega zatiranja in zanemarjanja; molče terja Turgenev svobode, in vender to molčanje zaleže več, nego dolgotrajno besedovanje. Kako zanimiv, pri-
jeten je n. pr. jednodvorec Ovsenikov, ta čvrsti starec, ki se je z zaupanjem na svojo moč in z delom osvobodil. Mož ni ravno ,laudator temporis acti1, v katerem vidi surovost s silo, pa tudi bodočnost ga ne vara, v kateri je vse negotovo, v kateri se le poskušnja vrsti za po-skušnjo. „Trudim se postopati pravično in po zakonu — in dobro je, slava Bogu! Mladi gospodje pa ne ljubijo prejšnjih naprav: jaz jih hvalim. Čas je pa, da se že kaj napreduje. Samo to je gorje, da mlada gospoda jako modruje. S kmetom postopajo, kakor s cunjastopunico: vrte, vrte, polomijo in vržejo strani. In oskrbnik, robujoči človek, ali pa upravitelj iz nemških domačinov, zopet spravi kmeta na bera-ško palico. Da bi že vsaj jeden izmed teh mladih gospodov primer podal, pokazal, kako je gospodariti! . . . Kaj bode vender iz tega? Saj pač ne bodem umrl, da ne bi videl novih naprav? Kakšne razmere so to? — Staro je izmrlo, a mlado ne narasta." — Ali poglejmo Horja v prvem obrazu „Hor in Kalinič!" Ta mož, ki je z vztrajnim delom in s prebrisanostjo svojo prišel do imetja, ki je tako dobro poznal svoj položaj, komu ne ugaja? Kak razloček je med njim in prijateljem njegovim, dobrodušnim Kaliničem, kateri po polnem zanemarja svoje polje!
(Dalje prihodnjič.)
Josip Gödina-Yrdälski f.
(Konec.)
Sad njegovega neumornega delovanja so ti-le večji in manjši slovenski
spisi:
I.	Leta 1852. sestavi in pošlje v dežel na troške tedanjega „Slav-janskega društva" v Trstu nek „koledarček" za 1853. 1. Pomagala sta mu pri tem delu Wittmann in vojaški uradnik Kuk (Tolminec).
II.	Leta 1853. spiše knjižico: „Njegovo veličanstvo Franc Jožef v veliki smrtni nevarnosti".
III.	„Nekaj o stanji in potrebah našega slovstva". „Slov. Glasnik'1 1863. 1. str. 24.
IV.	Za primorske Slovence je on prvi ustanovil v Trstu 1866. 1. list: „Ilirskega Primorjana", pozneje pa „Tržaškega Ljudomila". Ker sta oba lista kmalu prenehala, začne izdajati:
V.	Mesečni časnik „Pod Lipo", I860. I. v sešitkih. Nekateri sestavki so se mu zdeli toli važni, da jih da 1882. 1. ponatisniti pod naslovom:
16
„Povzetek nekih bolj važnih členkov iz nekedanjega mesečnega časnika „Pod Lipo" z geslom: „znanstvo je bogastvo". Dal napraviti po želji razodeti od mnogih Slovencev — Josip G6dina-Verdelski leta 1882." — V Trstu, založnik je spisatelj, 1882. — Tiskarna Franc Huala (mala 8 ima 195 stranij).
VI.	Opis in zgodovina Trsta in njegove okolice z uverstitvijo kratkega geografičnega in zgodovinskega pregleda starih in sedanjih Slav-janov, kakor še tudi kratke omembe njihove osode in omike. Po domače spisal, na svetlo dal in založil Josip Gödina Verdelski, c. k. finančni komisar prvega razreda, rojen v tržaški okolici. S 7 lesorezi. V Trstu leta 1872, 8°, 481 stranij. — Ta knjiga, „pomnožena in popravljena", pride kmalu v drugem izdanji na svetlo ter se razdeli med njegove rojake brezplačno, kakor je pokojnik ukazal.
VII.	Kratek pregled vesoljnega sveta sploh, in posebno naše zemlje. Spisal in na svetlo dal Josip Godina-Včrdriski, prostemu ljudstvu v poduk. Z obrisom obe dveh polovic zemljiške kroglje. V Trstu 1872, 8, 48 stranij.
VIII.	Izvirek premožnosti ali pravi pomoček za nje napravo in ustanovitev med ljudstvom. Spisal in na svetlo dal Josip Gö-dina-Verdelski v Trstu leta 1873. Tisk Peternelli-jev in Morterra v Trstu — mala 8, 108 stranij. Založnik je spisatelj.
IX.	Kratek razgovor o bolj važnih dosadanjih iznajdbah in posebno o strojih ali mašinah, železnicah in telegrafiji kot obrodkih čudodelne moči — človeškega duha. Spisal in na svetlo dal za slovensko ljudstvo Josip Gödina-Verdelski leta 187G v tržaški okolici. Z dvema narisoma. V Trstu tisk avstrijskega Llovda 1876, 8, 83 stranij. —
Zadnji knjigi, ki je zagledala beli dan stoprav po njega smrti, a tiskani zadnje dni meseca decembra 1870. I., je naslov:
X.	Čitanka namenjena za poduk, znanje in kratek čas posebno bolj mladim Slovencem in Slovenkam. NapiHvil in na svetlo dal Josip Gödina-Vfcrdelski leta 1882. mala 8, 180 stranij. Tisk Sinovi K. Amati v Trstu. —
XI.	Živenje Josipa GödineVerdelskega. Opisal on sam leta 1879. — s pristavkom raznih stranskih rečij za razdelitev mej doma-čince po njegovi smrti. S podobo zgoraj imenovanega. V Trstu. Tisk sinov K. Amati. 1879. Josip Gödina izdatelj. —
V tej v mali 8, 184 stranij obsezajoči knjigi nahaja se sicer mar-sikako slovstveno zrno, a vender bi človek želel, da bi ne bila nikdar prišla med svet, ker „Et documenta damns, qua sinius origine nati." Mož ima v obče mnogo zaslug v probujenje tržaške okolice, a imel bi jih še
mnogo več, da ne bi bil pisal toli mršavega jezika, ki ljudstvo odvrača od čitanja in mu kvari dober ukus. Vsa njegova dela pričajo, da se on ni nikdar priučil do dobrega slovenski slovnici; in njega zlog jasno kaže, kako ga je bilo prevzelo svojstvo jezika nemškega.
Koliko truda in težave je prizadevala lepa domača pisava, to kaže dovolj vse naše slovstvo, a Godina se ni hotel pridružiti večini, nego si je izvolil samotno pot, po kateri ni šel nihče za njim.
In vender! mir bodi pošteni duši, ki je prominula v 29. dan meseca januvarija 1884. leta v isti hiši, kjer je zagledala beli dan! —
Gr. Jereb.
Književna poročila.
VII.
Lovčevi zapiski.
Spisal J. S. Turgenjev. Preložil Fr. Jos. Remec. Prvi del. Založila in na svetlo dala Matica Slovenska. V Ljubljani 1882 (1883). 8* VIII + 125=133 stranij.
Med vsemi ruskimi pisatelji se je prikupil do sedaj našim prelaga-teljem še najbolj Turgenev. . Dr. Maksimilijan Samec jc prvi podal na po-kušnjo jeden najboljših umotvorov njegovih v 1. 1870. „Dim" ima v slovenskem lici mnogo oskodnostij, katere moremo prelagatclju odpuščati, nekaj ker je on prvi poskusil poslovenjati Turgeneva, nekaj pa zatö, ker je na-pominana preloga bila mladostno delo njegovo. Menj že mu smemo prizanašati na prelogi „Pomladanskih valov", katere nikakor ne moremo imenovati srečne. Za Samcem hodi v novejšem času Malovrh. Preložil jc nekaj manjših novel („Fausta"), povest „Rudin" in roman „Nov". Prevodi njegovi, posebno „Novß, jako so neuglajeni in vihračasti in na premnogih mestih se zdi paznemu čitatelju, dase ta gospod prelagatelj ruskega originala nekako — boji, ali kako naj rečem. Bolje, dasi nikakor še ne dovršeno prelaga v listku „Slovenskega Naroda" neki J. P. Podal nam je dosedaj „Asjo", „Prvo ljubezen", in „Klaro Miličcvo". Nekaj malega so poslovenili še I. Naglič („Ura"), A. Hudovernik („Pesem zmagonosne ljubezni", nekoliko iz „Pesmi v prozi") in Gorenjec-Podgoričan (Iz „lovčevih zapiskov").
Tem se jc pridružil prerano umrši Fr. Remec. Primerjaje neke prejšnje njegove prevode s poslednjim njegovim delom, „lovčevimi zapiski", vidi se, kako je prelagatelj od dne do dne napredoval. „Lovčcvc zapiske" smemo imenovati že precej srečno prelogo, ali do dovršenosti jej še ne dostaje nekaj stopinj. Najprej pa jc dokaj pohvaliti Remca, da jc zajemal neposredno iz ruskega originala — to se razvidi iz premnogih mest in rusizmov — in
10*
da ni zahajal v gosti k nemškim in hrvatskim prevodom. Jezik njegov je do nekih malih nedostatnostij pravilen in lep; že s tem si čitatelja kolikor toliko pridobi in sprijazni. Tudi stava besed je precej ugodna, dasi bi si jo mi časih želeli nekoliko drugačno, tako n. pr. kar na 9. str.: „kdor je imel priliko, prepeljavati se iz Bolhovskega v Žizdrinski okraj"; boljše bi bilo: „kdor j. i. pr., prepeljevati se iz Bolhovskega okraja v Žizdrinski", ker bi v zemljepisu malo zveden čitatelj utegnil misliti, da je kje na Ruskem kako mesto „Bolhovsko". Sicer pa bo najbolje, da si knjigo ogledamo na nekaterih straneh; vso tukaj pretresti, potrebovalo bi preveč prostora in časa.
Začnimo n. pr. s „Horjem in Kaliničem". 93 (prva štev. pomeni stran, druga na desni zgoraj pa vrsto) : ,visokopleč': ruski „sutulovatyj" je „čok:\t" — 99: degtom: ako vzprejmemo tujko, bodi si tudi iz slovanščine, izpre-meniti jo je po svojstvu našega jezika, pisati je zatorej ,dektom' ali boljše ,dehtom' (po analogiji z „nohtom"). — 913: e pred r°m v ,izpreobernenega' je pisatelju ušel, kakor uhaja še mnogim pisateljem. — 919: ,v gostje', po polnem napačno, piše naj se po starodavnem ,v gosti', ali vsaj ,v goste'; gostje je imenovalnik. — 931: ,dobivši odkaz od roke in domu': ni treba vsake ruske partieipijalne konstrukcije v slovenščini ponavljati, posebno tam ne, kjer je nevarno, da čitatelj stvari ne bi razumel; lepše bi se bilo torej reklo: ,in ko so mu odrekli roko in dom'. — 10*: ,Mahimova:' tisk. napaka: ,Nahimova.' — 108: ,uvel je kuhinjo, skrivnost, katere pravila so po mislih njegovega kuharja se izpolnovala, ako se je...' To je netačno in po nepotrebnem razblinjcno; r. ,kuhnju, tajna kotoroj, po ponjatijam ego povara, sostajala v polnom izmenenii . . slov.: ,katere skrivnost je po mnenji kuharja njegovega bila ta, da se je . . .' — 1014: ,povabil me je'; ne le prelagatelji, ampak tudi pripovedniki naši so v novejšem času po polnem zabili starega pravila, da je v slovenščini ,tempus historicum' prezent in ne perfekt; posebno je paziti prelagateljem iz ruščine na to, ker ruščina pripoveduje v perfektu; torej ,povabi me'. Remec je v tem oziru brez števila grehov naredil, in to vso prelogo jako kazi in škodi živemu in čvrstemu pripovedovanju. — 1029: ,prijatelj'; ruščina ima ,brat' in ,bratec'; po Primorskem se vsakemu dragemu nam možu, časih celö ženski, pravi bratec (posebno po Krasu) ; mislim torej, da bi dobro bilo v prelogah iz ruščine za ,brat' in ,bratec' v prijaznem nagovoru rabiti „br&tec". — ll3: ,Šest fantov — mladih velikanov'; netačno, r. ,šesti molodyh velikanov'. — 117: ,Potop': ,Potap.' — 1130: ,na jeden oko (sic!) slep starček': ruščina ima, krivoj starik', kar je slovenski: kriv (= hrom) starček. — ll36: ,dovoljujte mi, da se naselim': prav: ,dovolite mi', kakor ima tudi ruščina : , poz volite mne'. —
Poglejmo zdaj na sredo knjige: „Bežin log" str. 721: ,logc: r. lug, lugd razlaga Dali, Tolkovyj slovar! živago velikorusskago jazyka, 2. izd. s. v. lug: „travnaja zemlja, pokos, pastbišče; požnja, pažiti, melkotravnaja (z drobno, malo travo) ravnina.a Preložiti je torej bilo: ,B e ž i n a 1 o k a' (Bežin travnik), ker ,log' pomeni v slovenščini ,nemus(. — 72*: »nahajamo': r. slučajutsja: ,kateri nastopajo'. — 723: ,zarija': ,zarja' se mora pisati in ne po nepotrebi vrivati povsod i, kar je nekaterim pravo veselje. — 72°: ,burjo'; ruska ,bürja' (cf. Dali s. v.) je: „silnyj veter s grozoj i dož-dem", torej naša „nevihta ali huda ura". — 7211: ,kakor vzletč', nepravilen particip: vzletevši. Durativni glagoli postanejo perfektivni, ako se prefiksu-jejo: perfektivni pa nimajo sedanjikovih partieipijev. — 7213: ,zlato-sivih': r. ,zolotistoserih'; zolotist' (cf. Dali s. v. zoloto) je: „pohožij na zoloto, zolo-tago vida, s zolotym otlivom", torej slovenski ,zlatast'. — 7218: ,prepojeni so na vse skozi s svetlobo': r. ,oni vse naskvoz proniknuty svetom' je: ,napojeni so vsi skozi in skozi s svetlobo'; ,vse' je dopolnjujoč predikat (ergänzendes Pr.) in je zatorej v soglasji s subjektom: oblači. — 7219: ,bledo-1 is a s ta': ruski ,lilovyj' ne pomeni lisast, ampak „svetlofioletnoj, sirenevoj; (sireni je lipovka ali španjski bezeg, Flieder, Syringa vulgaris) smesi cvetov ro-zovago i golubago", torej ,1 i las t', ako obdržimo tujko, nemški ,lila-farben'. Morda je pisatelj tako tudi pisal, in je le tiskar iz ,lilast' napravil ,lisast'.
—	7224: ,zahajočcmu': tiskovna n.: ,zahajajočemu'. — 7226: ,potemnevšo zemljo'. Glagoli, kateri pomenijo: začeti, biti, postati (inhoativni), imajo v slovenščini II. part, praet., torej ,potemneloc, dasi v ruščini ,potemnevšu'. — 7228: ,večerna zvezda* je ,večernica'. — 7231: ,vihri vrtinci': ,okrogli vrtinci'. — 7237: ,našel in nastreljal sem jih': r. ,nastreljal dovolTno mnogo diči': nastreljal sem divjačine precej obilo. — 739: .gosti trepetličnik': gost tr., ker ni določen. — 73°: ,mirna vlaga': ,nepodvižnaja syrostl' = teška mokrota. — 7329: ,kazalosI' prelaga pisatelj na več mestih se „zdelo se mi je, zdelo se vam je"; personalnega pronomina ni kar nič treba. — 7332: ,v spred': ,vpered' = naprej, pred sebe. — 7314: ,i?tretjič(: tretjič.
—	7346: ,štirinozih': štirinogih. (i = w). 743: ,bilo mi je vestno pred njo,' r. ,mne stalo sovestno pered nej': ,sram me je bilo pred njo'. — 746: ,kotlina': r. ,loščina = razdoll, dolinka': (cf. Dali s. v. losk); jaz bi rekel naravnost „dolina", kakor se po Krasu, kjer je takih dolin brez števila, imenujejo take kotlu podobne globeli; saj je naše ime za to formacijo v terenu celo od Nemcev vsprejeto: Dolinen. Vrhu tega je še pomisliti, da se v jednem stavku čudno glasi: „Kotlina je imela podobo pravilnega kotla". — 74:7: 'na udačo': aufs Gerathewol = kamor se je namerilo. — 7i35: ,kopičili': ,kopičili'; glagolu je podstava kopica iz kopa -f- ikja; kljubu kup (cumulus) pisati se mora: kopa: besedi si nista tako sorodni,
kakor bi se na prvi pogled videlo: prim, še ruski kopitbsja = kopičiti se. — 7448: ,oprijemal': ,prijel', ker se ni samo za jedno vejo držal.
—	753: ,imevši': napačen particip, ker je glagol trpežen. — 757: ,z večer4: r. ,pered večerom': na večer. Stavek je nekoliko preveč zvit. — 7523: za „urivaje se na hip" izpuščeno je „druga za drugo", r. „v svoju ččeredl".
—	7o28: ,dosegale so do samih ogenjčkov4: boljše gen. ali akusativ: ,do-sezale so samih ogenjčkov'. — 7526: ,sestavljala se je iz teme okolo nas konjska glava', r. ,iz nadvinuvšejsja tlmy vnezapno vystavljalasT lošadinaja golova': ,iz obdajajoče nas teme pojavljala se je (prikazovala se je) nenadoma konjska glava4. — 7526: ,rujava': rjava. — 7531: ,v dolzih motnih podobah4: ,motnih' je odveč, ker r. ,smutno4 je izraženo z ,nerazločno'. — 7536: ,k večjemu če izredka v bližni reki4: ,samo izredka ploskne4; ,lišT4 je ,samo4. — 7o38: ,ogenjčka sta potreskavala'. To je rusizem, ki ga slovenski bralec ne bo razumel. Dali sam s. v. potreskivati nima primerne razlage, ki bi veljala za to mesto v Turgencvu, samo v vzgledu: ,izba s mo-rozu potreskivaet4 je nekaj jednacega. Pod besedo trčska tišja ili tres-nutl pa se razlaga tako: davati ščeli, ščelitlsja, — kar odgovarja našemu ,p6kati, p 6 cat i4; prim, na Krasu: wöyn püca. — Preložiti gre torej: Je-dina ogenjčka sta tiho (,tihonIko4 stoji v ruščini) pokala. — 7539 ,ta dva psa4 boljše: tista dva psa, ker ,tot4 v ruščini pomeni po največ „ille". — 763: lica; rusko „lice, lico" je ves „obraz, obličje", sploh „perednjaja Časti golovy čeloveka44 (Dali s. v. lice)i — 7616: ,sam6 srajco4, r. ,iz prostoj zamašnoj rubahi4. ,Zamah = zamaška = poskoni = poskonlc4 imenuje se prav za prav moška neplodna konoplja, v kateri jc vlakno krepkejše in gostejše, nego v semenski konoplji; zato treba tudi več časa, da se pre-divo iž njega naredi; v drugem pomenu pa je ,zamaška' sploh slabejše pre-divo, nekako naš ,hodnik4, torej: ,samo hodnično srajco4. — 7GŽ1: ,muvo-strih4: tiskovna napaka: mu v ostrih. — 7623 : ,krog stanu4. Ne verujem, da bo to slovenski bralec kar tako razumel. Ruski ,stan4 pomenja: „vse telo bez golovy i členov44, torej to, kar se pri Slovencih sploh ,truplo4, na Krasu pa ,život4 (ža\vot) imenuje. — 7631: ,za kar4: čemur. — 7G3*: ,pod uglovatuju rogožu', tako ima naš original; Kemec prelaga ,pod ličnato štorjo4: pod oglato štorjo. — 7635: ,svetlor(u)javo': s tem je sicer ruski: ,rusuju4 dobro preloženo, ali mi bi želeli, da se adj. rus, a, o tudi pri nas ohrani, ker ga tako pozna narodna pesen. ,Rusa glava' je glava kostanjastih las (kaffeebraun). —
Oglejmo si prevod na konci knjige v „Birjuku44. 1271: ,na begovih drožkah4; to bo Slovencu neumljivo; ako ni prelagatelj vedel stvari prevesti, bil bi naj vsaj pod vrsto povedal, kaj je to. „Begovija drožki44 so male in lahke drožke brez vzmetij ali poskokov (Springfeder). — 1273 :
jkobila moja':. prelagatelj je izpustil ,dobraja rysistaja', torej: moja deb.ela in nagla kobila. — 127°: ,lepetale' je rusizem; slovenski je ,šepetale'. 1283: ,za dno drožek': ,za podušku drožek' ima ruščina. ,Poduška' je po Dalji (s. v. poduška): ..podgolovje, mešok, nabityj puhom, perljami, šerstiju solomoj podgolovu ili dlja sidemja, dlja podložki nabitoe čem libo i pokrytoe sidenie styla, kresel, divana"; torej ,blazinica na sedeži' (Sitzpolster). — 12811: ,sredi dvora': ,sredi obširnega dvora' je tačno po originalu. — 12819: ,deklica je gledala', original ima ,gljanula', torej prav: deklica me pogleda in gre. — 12827: ,srce mi je zamrlo', netačno, bolje: „milo se mi je storilo pri srci." — 12 8 33: .mokre srajce', izvirnik: ,mokroj za-mašnoj rubaški'; glej opomnjo k str. 70IC. — 12923: ,z nečim meščanom4, ruski: ,s prohožim meščaninom'; torej: „z mimo prišedšim meščanom" ....
Ali — claudite iam rivos! Dovolj stranij smo pregledali. Ne hotel bi, da bi zaradi najdenih napak imel kdo prelogo za slabšo, nego je v resnici; tega, kar se je pisatelju posrečilo in je lepo podal, nisem hotel omenjati. Posebno v dijalogih je veliko menj napak, nego v opisih. Ako bo kedaj treba knjigo Še jedenkrat, natisniti, mora se, se ve da, ves prevod še dobro in natanko pregledati in popraviti, da se vseh napak otrese in približa dovršenosti. Vender menimo, da bodo slovenski bralci tudi v tej nedovršeni obliki te veličastne študije in povesti Turgenevlje z veseljem in slastjo prebirali.
Na Dunaji, januvarija meseca 1884.	K. Štrekelj.
Slovenski glasnik.
Slovenska književnost. Na svetlo je prišla knjiga: Josipa Jurčiča „Zbrani spisi." Založil in na svetlo dal „odbor za Jurčičev spomenik", uredil Fr. Levee, II. zvezek: Pripovedni spisi. Natisnila „Narodna Tiskarna" v Ljubljani 1884, mala 8ka, 296 str. Cena 70 kr. Ta zvezek obseza Jurčičeve spise iz 1863. in 1864. leta, in sicer: 1. „Jurij Kozja k", slovenski janičar. Povest iz petnajstega stoletja domače zgodovine. (Na svetlo dala „družba sv. Mohorja", 1864). — 2. „S p o m i n i na ded a". Pravljice in povesti iz slovenskega naroda. („Novice", 1863). — 3. „J e s e n s k o noč mej slovenskimi p o 1 h a r j i." Črtice iz življenja našega naroda. („Slovenski Glasnik", 1864). — 4. S p o m i n i starega Slovene a" ali črtice iz mojega življenja. Spisal Andrej P a j k, bivši avstrijski in francoski vojščak, bojni ujetnik na Francoskem in Ruskem ob Napoleonovem času. („Slovenske večernice", 1865). — V teh spisih se nam mladi Jurčič, takrat še gim-nazijalni dijak, kaže še le začetnika, a vender že izvrstnega pripovedovalca. Po presledku blizu poldrugega leta prihaja II. zvezek Jurčičevih zbranih spisov za I. zvezkom na dan. Da se je tako zakasnil, iskati je uzroka v tem, da odbor za Jurčičev spomenik za I. zvezek ni stržil toliko, da bi bil mogel s skupilom založiti II. zvezek;
kajti „Desetega brata" se je do zdaj prodalo samö okoli 400 izvodov. Preverjeni smo, da je temu slabemu razpečevanju uzrok nekoliko visoka cena I. zvezka, nekoliko zanemarjeno knjigotrštvo slovensko. Vender se ne d& tajiti, da tudi slovensko razum-ništvo ni izpolnilo svoje dolžnosti in zalivalnosti proti prvemu svojemu pripovednemu pisatelju Josipu Jurčiču. Nadejamo se, da zavedni slovenski ns'irod vsaj~pri TI. in pri naslednih zvezkih popravi, kar je zamudil pri prvem, in da omogoči z obilnim naročevanjem. izdavati še na dalje Jurčičeve zbrane spise. V ta namen se je cena nadaljnim posamičnim zvezkom znižala na 70 kr. ter uvedlo se je tudi n a r o č e-vanje po poštnih nakaznicah, na katero se vabijo s tem pozivom vsi Slovenci. Ukrenili smo tudi to leto izdati še III., IV. in V. zvezek, nadejoči se potrebne podpore od slovenskega čitateljstva. Odslej stoji: I. zvezek, nevezan po 1 gld., v platno elegantno vezan 1 gld. 50 kr., II. zvezek nevezan po 70 kr., v platno elegantno vezan 1 gld. 20 kr. Ako se pa tudi oddaje vsak posamičen zvezek, vender se priporoča pošiljati naročnino za več zvezkov skupaj. Naročnina znaša za I., II. in III. nevezani zvezek 2 gld. 40 kr. Za vse tri elegantno vezane zvezke 4 gld. Naročnina za zvezek 1., II., III., IV. in V. stoji 3 gld. 50 kr., za elegantno vezanih prvih pet zvezkov 6 gld. Naročnina se pošilja pod naslovom: dr. Jos. Stare v Ljubljani, Marije Terezije cesta 5. Naročniki prejemajo knjige franco. — Opozarjamo tudi na Bonačev in Giontinijev inserat v denašnjem listu.
Nemški š u Ive rein. Ljubljenim Slovencem spisal v poiik in svarilo Doste mišk i. Ponatis iz „Slov. Gospodarja". Cena 5 kr. Založilo Slovensko društvo, natisnil J. Leon v Mariboru 1884, 8, 23 str. Tako se imenuje zbirka izvrstno pisanih uvodnih člankov, katere smo brez zadržka čitali v „Slovenskem Gospodarji", a kakor čujemo. knjižico sdmo je zaseglo c. kr. pravdništvo v Celji.
Fizika v nižjih šolah. Metodična razprava. Spisal F r. H a u p t-man. Ponatis iz „Popotnika". Založil M. Nerat, tisk J. Leona. Maribor 1884, velika 8, 26 str. Cena 15 kr. Vsebina: Uvod. I. Zgodovinski razvoj. II. Metoda. 1. Opazovanje; 2 Zakon; 3. Delujoča sila; 4. Uporabljevanje. III. O izbiranji gradiva. IV. O obliki pouka z ozirom na učenca. V. O obliki pouka z ozirom na učitelja. 1. O prašalno-razvijalni obliki; 2. O poskuševanji; 3. O gojitvi učnega jezika. VI. O fizikalnih aparatih. To je prekrasno darilce, katero je obče priznani strokovnjak in pisatelj naš g. Fr. Hauptman, profesor na c. kr. učiteljišči v Gradci, poklonil učiteljem slovenskim. V vsakem oziru izvrstno metodično razpravo živo priporočamo učiteljem našim in sploh vsem. ki imajo z našim šolstvom kaj opraviti.
Ribičev sin. Pravljica. Za slovenski narod prosto predelal F. St. Poleg narodne pripovedke, zapisane v „Sloveniji" leta 1848. po Lovru Pintarji. Natisnil M. Šeber v Postojini, založil in prodaje Janez Giontini v Ljubljani 1884, 8, 36 str. Cena? — .Ribičev sin® je 1. zvezek „Domače čitalnice*, katero je začel izdavati za povzdigo naših šolskih in priprostemu narodu namenjenih knjig preza-služni knjigar Janez Giontini. Preverjeni smo, da bode tudi „Ribičev sin" mod mladino in priprostim narodom našel mnogo bralcev.
Zgodovina fara ljubljanske škofije. Izdaje A. K ob 1 ar. Prvi zvezek: Zgodovina sorške in preško fare (Ponatis iz .Laib. Diöcesanblatta"). Natisnila „Narodna Tiskarna" v Ljubljani 1884, 8, 131 str. Cena 30 kr., po pošti 35 kr. Knjiga se dobiva pri g. pisatelji in založniku Antonu Koblarji. škofijskem arhivarji v Ljubljani. Danes sam<5 opozarjamo naročnike svoje na to imenitno, jako
prijetno pisano ter vestno in pregledno sestavljeno knjigo, s katero se sme po vsej pravici dičiti književnost naša; o priliki izpregovorimo kaj več o njej.
Časnikarstvo in naši časniki. Spisal * * * Stat nominis umbra. Ponatisnem listki iz „Slovenskega Naroda". Založil Ivan Železnikar. Natisnila „Narodna Tiskarna" v Ljubljani 1884, 16, 294 str. Cena 70 kr. Knjiga je porodila v Slovencih že toliko zasluženega in nezasluženega hrupa in pretiranega besedovanja, da nam ni treba še posebej govoriti o njej, zlasti ne, ker je večinoma politično-polemične vsebine.
Nova šolska knjiga. V založbi O. Bamberga v Ljubljani je prišla te dni na svetlo nova slovenska knjiga za naše srednje šole, namreč: „Aritmetika za nižje gimnazije. Spisal Fr. dr. vitez Močnik. Po dvajsetem natisku poslovenil J Celestina, v 8ki, 146 str., II. del. Cena broš. 90 kr., v platno vezana 1 gold. 20 kr." Knjiga se odlikuje po svojem lepem zlogu in pravilnem jeziku, po svojem razločnem tisku in prijetni vnanji obliki. Posebno v zadnjem oziru slovenski prevod daleč preseza nemški original. Ker ima knjiga vsa svojstva, katera zakoni zahtevajo od šolske knjige, nikakor ne dvojimo, da se bode takoj odobrila ter uvedla v naše srednje šole, kjer se aritmetika poučuje v slovenskem jeziku. V isti založbi je te dni izšla istega pisatelja „Geometrija za nižje gimnazije, II. del." — In tako sta nam v kratkem neumorni gospod prof. Jos. Celestina in podjetni gospod založnik Bamberg oskrbela vse matematične knjige, kojih potrebujemo za nižje razrede slovenskih srednjih šol.
Kdo je mojster in kdo — skaza. Odgovor „Slovcnčevemu* podlistkarju. Založil Fr. Wiesthaler. Tisk „Narodne Tiskarne'' v Ljubljani 1884, 8, 8 str.
V „Ljublj. Zvona" 2. zvezku t. 1. je g. prof. Fr. Wiesthaler ocenil Mar-novega „Jezičnika" XXI. letnik ter se o tej priliki uprl — in vsak prijatelj resnice in pravice mu bode hvaležen za to! — krepko uprl tistim gospodom, ki, govoreči o protestantovskih_pjsateIJj h naših, v svojih književno-zgodovinskih spisih njih pisateljevanja ne sodijo objektivno z zgodovinskega in jezikoslovnega, ampak s subjektivnega verskega stališča ter tako le preradi očitne in splošno priznane literarne zasluge Trubarjeve, Kreljeve, Bohoričeve in Dalmatinove prikrajšujejo zaradi njjhkrivovei-skm grehov. Ker g. prof. Wiesthaler svoje ocene ni podpisal, ampak samo s šifro Fr. V. zaznamenoval, mislil je najbrž „Jezični kov zvest č i tate lj", da ima nekega drugega prepohlcvnega moži» pred seboj; zato se je oblastno razkoračil ter v 35. št. „Slovenčevi" začel udrihati po njem. Veliko je bilo tedaj strmenje in čudenje v oblasti ljubljanskega „Slovenca", ko je napadeni ocenjevatelj v posebni prilogi k „Slov. Narodu" (št. 57.) odgovoril „JeziČnikovemu zvestemu či-tatelju", in ko so gospodje videli, da nimajo možica od slame pred seboj, ampak • istinitega —prof. Wiesthalerja! Nekdo izmed „Slovenčevih" vojščakov se mu jo prišel celč opravičevat: „Ne_zamerite, odgovor se je tiskal zoper mojo voljo. Tudi bi bil drugačen, ako bi bili vedeli, da ste Vi oceno pisali; toda mislili smo, dajo je pisal X. ali celč Y." — Ali^ni to karakteristično? In res je „Jezičnikovega zvestega čitatelja" odgovor v „Slovenci" 63. št. ves drugačen, t. j. vsaj dostojen; nekoliko ugovorov Wiesthalerjevih naravnost priznava in potrjuje. Uredništvo „SlovenČevo" mu je sicer dodalo neslano opazko, a pomisli naj, da, kdor pride na nasprotnika s cepcem; naj nikar ne pričakuje, da ga bode napadeni božal z gladkimi rokavicami.— Ker „Slovenec" obeta, da bode prečestiti g. prof. Mara v letošnjem „Jezičniku" še sam izpregovoril o tej stvari ter pojasnil vse, v čemer so ga napačno umeli drugi, imela bodeta g. prof. Wiesthaler, kakor tudi „samo po vnanji obliki najlepši leposlovni in znanstveni list" A-slovenski Še dovolj prilike, da ali branita svoje stališče, ali pa da dobro poučena
spoznata svoje napake. Za danes z ozirom na g. X» v 13, in g. „Jezičnikovcga zvestega čitatelja" v 35. št. „Slovenčevi" in z ozirom na nekatera druga „znamenja" na nebesu slovenskem samo še dve tri besede. Napadali in grdili ste Preširna, češ, da je moralični — propalica; uničevali ste Levstika ter dosegli, da so bile njegove že tiskane_„Pesmi" celih jednajst let „prostovoljno" pod ključem; zabraniti ste hoteli tisek Jenkovih poezij, s panteistom ste pitali Stritarja, zagdnjali se v Gregorčiča. In ko ni izdala ničesa niti govorjena, niti tiskana, niti slovenska, niti latinska beseda, poklicali ste na pomoč ogenj ter sežgali ste literarno ostalino Preširnovo in Rodoljuba Ledinskega! A kaj ste dosegli? To, da Slo-venec ravno te pesnike česti za največje narodne svetinje svoje! Naravno! Kaj pa mu hočete dati v roke, ako uničitie te velikane našega pesništva? Kdo naj ga po-1 vzdiguje, kdo navdušuje, ako mu iztrgate iz rok cvet poezije slovenske? Vso čast . in hvalo našim Umekom in Koseskim, našim Svitoslavom in Radoslavom, a oprostite, našega Preširna in Stritarja, našega Levstika in Gregorčiča mu taki pesniki vender ne <- morejo, ne smejo nadomestovati! In, hvala Bogu, razumni in razsödni närod naš vas ne sluša in v tem oziru hodi pravi svoj pot! —In zdaj ste se iz istega namena, toda mi-£slim, da z isto srečo lotili protestantovskih pisateljev naših! Politične zgodovine nimamo, in kolikor je imamo, jo ne znamo. Kaj naj pa povzdiguje in za narodnost našo in jezik slovenski navduŠnj?FMl3degj^ zavednega Slovenca, ako ne zanimiva kulturna in literarna zgodovina naša? Gosta tema in nevednost je pred tri sto leti ležala na tlačenem narodu našem; nihče ni spoštoval jezika njegovega, nihče pisal t besede njegove. In v tej splošni bedi in samoti začn6 pisati zaničevano in spsovano ; besedo domačo čestiti možje ter s svojimi knjigami polož6 osnovni kamen knji-;*žcvnosti naši. Kdo bi jih hvaležen ne čestil, kdo bi se jih s spoštovanjem ne spo-*• minal? Koga naj bi njihov veličastni vzgled ne bodril v sedanjih časih? Celö slovenski Janjzenisti, kakor imenuje Preširen svoje literarne nasprotnike, cel(S ti, tako gorki Preširnu, ohranili so v svojem srci hvaležnost in spoštovanje do pričetnikov slovenskega slovstva, kajti če tudi slovenskemu narodu oni niso bili blagovestniki, bili so mu vender veliki dobrotniki. „Primus Trüber, unser literarischer Columbus!" , vzkliku je celö Metelko (Lehrgebäude, Vorrede XIX.) In celö temu zdaj že ugovarjate? Kako naj se zove tako početje, patriotično ali — herostratično ?
Slovensko-nemški slovar. G. prof. M. Pleteršnik je na podstavi do zdaj nabranega gradiva uredil črke A, B, C, Č, in D.
„Slovenska biblioteka". Ljubljanski tiskar in knjigar Otomar Bamberg v kratkem začne izdavati „Slovensko biblioteko*, katera bode v prozi in poeziji objavljala izvirne spise obče priznanih in priljubljenih pisateljev slovenskih. Začeti misli g. Bamberg „Slovensko biblioteko* s Preširnom, katerega mu v ta namen uredi g. Fr. Levstik, mož, ki mi je temu poslu kos, kakor nihče drug v Slovencih. Potem pridejo na vrsto pesni Simona Gregorčiča, od katerega je g. Bamberg že kupil pravico, da sme ponatisniti I., zdaj razprodani zvezek njegovih „Poezij?; a g. Gregorčič je obljubil v kratkem za tisek prirediti tudi II. zvezek. Želeli bi, da bi se g. Bambergu posrečilo tudi druge priljubljene pesnike in pisatelje pridobiti za svojo „Slovensko biblioteko" in da bi mu n. pr. Levstik, Stritar, Va-Ijavec, Erjavec, dr. Mencinger, Cegnar i. dr. izročili svoje po raznovrstnih knjigah in časopisih raztresene leposlovne spise. „Slovenska biblioteka" bi bila slovenskemu narodu potem res to, kar mu je nameravalo biti „Klasje z domačega polja" in dobili bi svoje klasike v roke v dostojni in kritični obliki, kajti g. Bamberg hoče to zbirko v tipografičnem oziru kar najlepše odičiti.
JO VAN VESEL KOSESKI,
o. k. flnandnl vISJI svetovalec v pokoji i. ». d., I. t; d.
je danes ob 41/*- uri popoludnč v 85. letu po kratki, a težki bolezni, previden s sv. zakramenti za umirajoče, v Gospodu zaspal.
Podpisani žalujoči naznanjajo to tožno vest v svojem in v imeni tudi drugih sorodnikov vsem prijateljem in znancem.
Pogreb drazega pokojnega bode v petek, 28. t. m. ob 6. uri zvečer izpred hiše št. 6, Via Ghega.
Trst, 26. marcija 1884. Julija Kugy, Marija Tschurtschenthaler, Justina Neuhofer, Ivana Panfilli, Matilda Escher, hčere; Viktor Vesel, Viljem Vesel, sinova; Jos. Tschurtschenthaler, Anton Panfilli, korvetni poveljnik, Dr. Theodor Escher, zetje.
Porojen je bil Koseski dne 12. septembra 1798. v Kosezah, v fari moravški in političnem okraji kamniškem na Gorenjskem. Srednje šole je obiskoval v Celji in v Ljubljani, pravoslovje je študiral na Dunaji in v Gradci; potem je stopil v službo pri kamcralnem uradu v Ljubljani, od koder je pozneje prišel v Gorico, Tolmin in Trst, kjer je zadnja leta c. kr. višji finančni svetovalec živel v pokoji. Učakal je redko starost 85ih let.
V mladosti svoji je občeval z Vodnikom, nekoliko tudi s Prcširnom, a vender se je uda} pozneje nemškemu pesništvu, katero mu je prevzelo vso dušo, in ko so se združili vsi pesniki slovenski pred dobrimi petdesetimi leti okoli „Kranjske Če- < belice", Koscskega ne nahajamo med njimi.
Še le 1844. leta se oglasi s svojo „Slovenijo", za katero objavi hitro nekoliko izvirnih poezij in dolgo vrsto lepih, največ iz Schillerja preloženih balad; a po šestletnem prepevanji zaradi nevarne obolelosti zdajci utihne.
Nenavadna, bobneča retorika, do tedaj neznana spretnost v stihotvorstvu, posebno v šestomeru, in vzvišeno domoljubne ideje v izvirnih njegovih poezijah so po bliskovo razvnele srca Slovencem ter navdušile jih za novega pesnika. Nihče takrat ni vprašal za to, da Koseski v svojih pesnih poveličuje zgodovinske neresnice, da svojevoljno kvari jezik slovenski ter zavija po hrvatski, kadar mu ne ugaja do- . mač izraz. Baš poslednja lastnost ga je močno priljubila nekaterim Slovencem, da so ga slavili za „slovanskega" pesnika, ko jim je bil Preširen, naš dični Preširen, zaradi svoje pristne in priproste slovenščine samo „gorenjsko-kranjski" slavček! ' „Novice", proti Preširnu nikdar pravične, so neprestano hvalo pele Koseskemu, ka-terega so se oklenili vsi, Ihčfcrfm ni prijal erotični in „moralično pokvarjeni'4 Preširen. Koseski je v teh časih močno vplival na razvoj slovenskega pesništva, a še močneje ,11a razvoj slovenske politične in domorodne zavednosti in njegove zasluge \, v tem oziru vse čase ostanejo nesmrtne. A da so'ga nekateri postavili celö na vr-hunec slovenskega Parnasa, temu se ne bomo čudili. „Wahre Kenner der Dicht-
kunst", pravi nemški kritik, „sind zu allen Zeiten und bei allen Völkern so selten, wie wahre Dichter selbst gewesen."
In nebesa so nam poslala pravih pesnikov in pravih poznavateljev poezije! Vrhu tega so se Slovenci zadnja leta učili, mnogo učili svoji zgodovini in svojemu jeziku. Ustanovitila se je v tem slovenska književna slovenščina, ustanoviti la tudi slovenska prozo di j a, katera na tanko določa skrajne meje jezikovne vsakemu pesniku in pisatelju našemu.
Ko se je tedaj 1. 1868. Koseski spet oglasil s svojim „Mazepo" ter pozneje izdal svoja „Razne dela pesniške in igrokazne (1870)", jako jako se je skrčilo poprej toliko število njegovih navdušenih čestilcev. Njegove zbrane pesni in pretirana njih hvala so vzbudile glasen upor in ostro kritiko. „Noviška", Cigaletova in Wics-thalerjeva hvala, kakor Stritarjeva, Levstikova, Rutarjeva in Žvabova graja, posebno pa živi vzgledi večnolepih poezij drugih pesnikov slovenskih, dali so Slovencem priliko pravično soditi Koseskega: hvaliti na njem, kar je hvale, a grajati, kar je * graje vrednega. In ako tudi dan danes Koseski ne stoji več na vrhunci slovenskega Parnasa, vender slovenski narod na_veke v svojem srci ohrani hvaležen spomin vsem mnogovrstnim in pravim zaslugam njegovim!
Dva nova časopisa slovenska sta začela izhajati te dni. Prvi je „Kmetovalec". Glasilo c kr. kmetijske družbe vojvodstva kranjskega. Urcduje Gustav Pire, tajnik družbe. Izhaja 1. in 15. dan vsakega meseca. Udje c. kr. kmetijske družbe dobivajo list brezplačno, a neudje plačujejo s poštnino vred po 2 gld. na leto. „Kmetovalec", ki ima biti gospodarsko-poučen list vsem slovenskim kmetovalcem, prinašal bode vsakovrstne gospodarske članke, izrekoma o vsem, kar more pospeševati umno kmetovanje sploh, živinorejo, rastlinorejo, sadje- in vinorejo. pa tudi o obrtnijstvu, izrekoma še o onih obrtnijah, katere so v ozki zvezi s kmetijstvom, nadalje vsa drnžbena naznanila, gospodarske skušnje in novice, tržne ceno i. t. d. Uredništvo -Kmetovalca" bode radovoljno odgovarjalo in razmotravalo vprašanja zadevajoča vse kmetijske stroke, katera bodo stavile čast. podružnice, družbeniki in naročniki lista do uredništva. — Jako spretno uredovani list je pravo za pravo ponatis gospodarskih člankov iz „Novic", ki tudi odslej ostanejo glasilo družbe, in osnoval se je za tega delj, da se ustreže tistim članom kmetijske družbe, katerim sedanja osnova -Novic" ni ugajala. Zatorej svetujemo tistim gospodarjem našim, ki si poleg „Kmetovalca" ne morejo naročati kakega večjega političnega lista slovenskega, da si tudi odslej namestu „Kmetovalca" naročajo rajši „Novice", ki za ude kmetijske družbe stoje samö po 3 gld. 60 kr. na leto; kajti v njih najdejo vse, kar prinaša „Kmetovalec" in vrhu tega še mnogo drugih domačih in političnih novic. — Drug nov časopisje „Slovenski Vinorejec", list za sadje- in vinorejstvo in kletarstvo. Izhajati je začel 1. aprila v Mariboru. Pisal bode o omenjenih gospodarskih strokah, bojeval se proti ponarejalcem vina (ki so le fabrikantje, a ne vinorejci) in proti žganju, oziral se pa tudi na hmeljarstvo, vinorejce pa bode seznanjeval z vinsko kupčijo, vinsko ceno, kupci itd. Cena listu je 3 gld. na leto. Kdor pošlje denarjev za deset naročnikov, dobo list zastonj. Naročnina se pošilja npravništvu „Slovenskega Vinorejca" v Mariboru v Tegethofovi ulici št. 17.
Zanimive nemške knjige. Ravno kar je prišla na svetlo razprava: „Die slovenischen protestantischen Gesangsbücher des XYI. Jahrhunderts. Von Dr. Th. Elze, evangelischem Pfarrer in Venedig, 188-4, 8, 59 str." — G. Elze v tej knjižici razpravlja početke no vos lo venskega umetnega pesništva in kakor vsi spisi Elzejevi, odlikuje se tudi ta s posebno temeljitostjo in bogatim zgodovinskim
znanjem. — „Čakavisch-kroatische Studien von D. Nem an i d. Erste Studie. Accent-lehre (I. Fortsetzung). Wien 1884, 8, 70 str." — Ta razprava je natisnena v poročilih filološko-zgodovinskega razreda dunajske cesarske akademije znanostij in učeni rojak naš razpravlja v njej naglas v čakavsko-hrvatskih subst. gen. neutr. et. fem. — „Ljubljanski Zvon" je v 11. št. lanskega leta opozoril svoje čitatelje na preza-nimivo knjigo .die Anfange des Handels u. der Industrie in Oesterreichkatero je spisal prof. dr. Fr. Martin Mayer v Gradci in katera poseza tudi v kulturno zgodovino naših slovenskih pokrajin. Zadnje mesece je pa ta kaj učeni in ravno tako prijetno kakor vestno in temeljito pišoči zgodovinar spet na svetlo dal dve knjigi, ki sta v ozki dotiki z zgodovino Kranjske in drugih slovenskih dežel. Prva knjiga je: „Der innerösterreichische Bauernkrieg des Jahres 1515. Nach altern und neuen Quellen dargestellt von Fr. Martin Mayer, Wien 1883, 8, 82 str." Predmet tej razpravi je grozoviti kmetski upor 1. 1515., ki se je razširil čez Štajersko, Koroško in Kranjsko in o katerem je prof. Mayer našel mnogo novih, do zdaj še nikjer porabljenih virov po deželnih arhivih v Gradci, Celovci in Ljubljani. — Druga še imenitnejša knjiga istega pisatelja je: „Die östlichen Alpenländer im Investiturstreitc. Innsbruck, Wagner 1883, 8, 251 str." Cena 2 gld. 40 kr. Tudi v tej prelepi knjigi vsak strokovnjak in vsak prijatelj naše domovine najde na izobilje deloma čisto novih zanimivih podatkov o politični, cerkveni in kulturni zgodovini naši v srednjem veku. Za tega delj obe knjigi svojim rojakom živo priporočamo in o priliki hočemo o njiju spregovoriti še kako besedo.
Celii o Slovencih. G. Lego jc v „Zlati Prahi" priobčil prav zanimivo razpravo o slovenski književnosti v zadnjih letih; v „Slovanskem Sbor-nikua, 1884, zvezku 4. pa g. dr. Edmund Kaizl opisuje svoje potovanje po soški dolini, ter seznänja svoje rojake z lepimi goriškimi kraji in njih vrlimi prebivalci.
„Podpiralna zaloga slovanskih vseučilišnikov v Gradci" razpošilja o svojem delovanji in stanji tretje poročilo, iz katerega zvedamo, da ima glavnica 4600 gld. imetja v pismih denarne vrednosti in 67 gld. 65 kr. v gotovini. Dohodkov je imela 1883. leta 446 gld. 89 kr. in stroškov 270 gld. 30 kr. Prošenj za podporo se je vložilo 59 in podpiranih je bilo 12 slovanskih vseučilišnikov in to 5 modroslovcev in 7 pravnikov. Največjega dobrotnika zalogi se je do zdaj skazal g. Josip Gorup, veletržec na Reki; podaril jej je velikodušno papirno rento v nom. vrednosti 1000 gld. A da more zaloga svojo nalogo vspešno zvrševati, za to gre največja hvala blagemu vseučiliškemu profesorju gospodu dru. Gregorju Kreku, kajti ta izvrstni narodnjak in prijatelj mladine že vodi, odkar se je zaloga ustanovila, kot predsednik odbor po najboljši poti in marsikrat doseže pri svojih znancih in drugih veljavnih osebah to, kar bi se drugemu težko kedaj posrečilo. Med dobrotniki zaloge čitaiuo malo številce Slovencev; naj bi naši imoviti rodoljubi pomislili, kako plemenit namen ima ta zaloga in naj bi se je dejansko spo-minali vsaj tisti izmed njih, ki so nekdaj sami skušali gorje ubogega vseučiliškega dijaka, a se jim zdaj dobro godi.
Hrvatska književnost. Zadnjemu našemu poročilu o novih hrvatskih časopisih nam je dodati, da od novega leta izhajata dva nova leposlovna lista in sicer .Dan" po trikrat na mesec v Oseku in „Iskra" v Zadru, med tem ko je „Nada" v Spletu jenjala. Hrvatskih leposlovnih listov je torej zdaj ravno sedem, a to je gotovo preveč, kajti drobč in slab6 se materijalne in duševne moči ob jednem, a to gotovo ni dobro. Lože se da opravičiti večje število lokalnih listov, ki bolj zanimajo, nego splošni. Zadnjič omenjeni „Hrvatski narod" ni mogel oži-
viti, zato ker lastnik g. Francelj ni dobil spretnega urednika, sam pa zaradi bo-lehnosti ni mogel prevzeti uredništva. Zato pa imamo omeniti dva druga krajna lista, „Narod" po dvakrat na teden v Spletu, a „Kvarner" po dvakrat na mesec v Bakru. Znamenje časa je, da so si hrvatski tiskarji v Zagrebu utemelili svoje glasilo „Tipografija", ki jo izdaja zagrebško tipografiško društvo po jedenkrat na mesec in so jo tudi slovenski tiskarji razglasili za svoj organ. Tu naj povemo še to, da se je „Slavon ska pčela" v Oseku izpremenila v „Hrvatsko pčelo" in tako jo prav. — Razven omenjenih koledarjev za letošnje leto sta prišla še dva na svetlo: „Žepni koledar za katolički kler" v Zagrebu in „Bunjevačko-šokačka Danica" v Subotici. — „Hrvatska biblioteka" pomnožila se je za dva nova zvezka, v 15. zvezku so „Črtice iz hrvatskega života" od J. Draženoviča, a v 16. zvezku Feuilletov „Roman siromašna mladiča" (nadaljevanje) v prevodu od G. Grubera. — V Oseku je izdal mladi pisatelj Pajo Žetič svoj prvi roman „Žarko i Jelka", a Kauk Robert v Vukovaru „Milico", pripovedko iz ljudskega življenja. — V Zagrebu je L. J. pohrvatil in izdal francoski roman „Gospo d in Lecoq- od Gaboriana Emila; Milan Grlovič je spisal zanimivo črtico, „Zimski dan u toplicah"; a V. Marik je izdal I. zvezek (od šestih nameravanih) „Iza-branih narodnih pripo viedaka", t. j. naj bolj i h od raznih slovanskih narodov V I. zvezku sta dve slovenski. — Od neznanega pisatelja je prišla na svetlo komedij a-alegorij a „Zaruke hrvatske". Hrvatska in Dalmacija sta dve deklici, kateri snubita Nemec in Madjar, a dobi ji Hrvat — Marija Jambrišakova je spisala razpravo „Viša n a o b r a z b a koristna ženi", a pedagogijsko-književno društvo je izdalo obširno studijo, „o reviziji š k o 1 s k o g a zakona". — Na Sušaku je tiskana nova knjiga o „P o 1 j o d c 1 s t v u" od P. pl. Tartaglic. — Dr. Lobmayer je spisal zopet novo higijeniško brošuro ,.N a š i z u b i", v kateri prav zanimivo in razumljivo uči, kako si moramo varovati in ohraniti zobe. — Pravo-slovnih del imamo danes oglasiti kar četvero: „Pomočnika z a j a v nu u p r avu" od M. Veziča, „P u č k o g a pravnika" ili pravni katekizam za trgovce, obrtnike i. t. d. od Rušnova, „Pravo rodbine glede odsvoja nekretninapo starom grmanskom i staroslovenskom pravu" od dr. F. J. Spevca, in „M j e n b e n i zakon" od dr. F. Vrbaniča. — Strokovnjake opozarjamo na publikacije hrvatskega statističnega ureda, od katerih so najnovejše: „M i ena žiteljstva god. 1878, 1879 i 1880", „Popis žiteljstva u Hrvatskoj i Slavoniji god. 1880" in „Rudarska produkcija u Hrvatskoj i Slavoniji od godine 1874. do god. 1881." Znanstvena literatura se je zadnjo četvrt leta pomnožila za nekoliko prav lepih del. Dr. J. Kršnjavi je izdal „Oblike g r a d i t e 1 j s t v a u starom vieku"; a dr. G. Pilar veliko delo „Fosilna flora S use d ska", ki je plod mnogoletnega truda učenega g. profesorja. Akademija znanosti je dala na svetlo 5. zvezek t. j. 1. zvezek II. dela svojega „Rječnika", v katerem se razlagajo besede od „četa" do „dali". Začetek tega zvezka je uredil še ranjki Daničič, nadaljeval ga jc prof. M. Valjavec, a dovršil sedanji urednik prof. Budmani. Od starih hrvatskih pisateljev je izdala akademija XIV. zvezek, v katerem je 3. del P a 1 m o t i č e v i h s p i s o v, ki jih je uredil akademik prof. Pavič. LXV1II. knjiga akad. časopisa „Rad-a" ima to-le vsebino: „Prinos k n a g 1 a s u u (novo) slovenskomjeziku"od prof. V a 1 j a v c a; „J u n i j c P al-motič" od prof. Paviča; „V. A. Maciejovski" od dra. RaČkega; Govor predsednika dra. Račkega v svečani seji akademikov dn6 24. novembra 1883; letno poročilo tajnika dra. Matkoviča; „O rudarstvu u Hrvatskoj" od dra. G. Pilara. U XV. knjigi
„Starin" pa čitamo to-le: „Poslanice dubrovačke na mletačku republiku" od Ljubica, „Izvještaji Splječanina M. Karamana o Rusiji" od Pierling», „Njekoliko priloga za poviest urote Petra Zrinskoga i Franje Frankopana" od Lopašiča, „Priloži za poviest starih plemiških porodica senjskih" od Magdiča, „Njekoliko južnih Slo-viena zapisanih od 1478—1520 u bratovštinu sv. Duha v Rimu" od Črnčiča, „Izvodi za jugoslavensku poviest iz dnevnika Marina ml. Sanuda za 1526 — 1533" od Račkega. — Novih šolskih knjig je prišlo na svetlo troje: „Zemljopis" za više dekliške šole od. J. Hoiča, „Slike iz obče poviesti" za više dekliške šole od J. Hoiča, in Pokornyjev „Prirodopis" za meščanske šole v prevodu od J. Jande. — Napčsled naj prijateljem glasbe omenimo lepo transkripcijo slovenske pesni ,.Po jezeru" in hrvatske „Sunce žarko" za klavir od Stöhra v Varaždinu. —
Češka književnost. Turnovsky, o katerem sem poročal v zadnjem zvezku „Ljubljanskega Zvona", podal nam je pri Reimvartu v Pragi nekoliko potopisnih črtic v knjigi: Putovani po v las t i (potovanje po domovini), katero moremo z mirno vestjč uvrstiti med boljše potopise češke, kakor so jih napisali K. Nerada („Obrazi iz tujih dežel"), Jos. Wünsch („Po suhem in po morji44), Štolba („Za oceanom"), Adamek, Brabek. Tretji del Turnovskcga knjige je najbolj obširen in podroben; tu opisuje svoje izlete v Šumavo (Češki les) in piše naj o čemer koli: o kraji, prebivalcih, Šegah in navadah..., v vsem se nam kaže praktičnega, pozornega in resničnega opazovalca, prijetnega pripovednika, dobrega prijatelja in občudovatelja pri-rodnih lepot. — XI. zvezek Nerudinih „Poetickih besed" je prinesel pesen Svato-pluka Čecha, pevca „Adamitov", „Evrope", „Väclava z Michalovic", „Petrkličev", kateri se smatra za jednega prvih pisateljev čeških, ako sploh ne za prvega. V omenjeni pesni, nazvani „L eš et in sky kovaf" (Lešetinski kovač), kaže nam pisatelj z dramatično živostjo srečno idilo dveh ljubečih src; iz lepih, dovršenih verzov zveni prijetni odmev čvrste narodne pojezijc češke, s čimer pesen premnogo pridobi. — Antonin Koukl je izdal v Jičinu pri Sehnalu zbirko humorističnih pesnij: „Pisnč o mozolech" (o kurjih očesih), ki hranijo v sebi mnogo zdravo zrno in čvrst dov-tip pa humor, samč preveč jednolične se zdč, ako jih človek na jedenkrat prebere; treba je čitati jih le posamez. — „Ztracenč voUnc' (izgubljen poklic), naziva se zbirka pesnij Bohdana Kaminskega, mladega pesnika, ki je zdaj prvič stopil v javnost. Talenta ne more se mu odrekati, ali manjka mu, kar je pravemu pesniku najbolj potreba — življenja. — V narodnem gledališči v Pragi se z velikim vspehom predstavlja tragedija „Salomena", katero je spisal mladi pisatelj Boh. Adiimek v Mlinskem ter je bila obdarovana s prvim darilom, razpisanim od „Narodnega di-vadla" za najboljšo dramo. Tekmovalo je pet in trideset pisateljev. Darila za dobre drame so bili sicer tudi Slovenci že razpisali, ali žal, da ga nimamo, ki bi jih le količkaj zaslužil! — „Poč &t k o ve duševniho života lidskčho" (začetki duševnega življenja človeškega), naziva se zanimiva knjiga Kaprasova. Pisatelj si je izbral jako težaven predmet za svoje obravnavanje: psihologijo otroško, ali reči se mora, da kaže mnogo vaje v psihogenetičnem opazovanji. — V Čehih se je krog omikanega občinstva v zadnjih letih takö razširil, da jim je mogoče že za vse vede izdajati strokovnjaške liste. Prirodoslovci imajo svoj „Vesmir", matematiki svoj BČasopisčeskych mathematikfi", filologi svoje „Listy filologickd a paedagogickč" i. t d. Prošlega leta so dobili tudi historiki svoj poseben list „Sbornik historicky", katerega ureja vseučiliški profesor dr. Ant. Rezek. List prinaša samč izvirne in samo-stalne razprave najboljših čeških zgodovinarjev in sicer iz vseh strok zgodovinskih, tako iz politične, pravne in cerkovne, kakor iz kulturne zgodovine in historične
geografije. Med sodelavci nahajamo te le pisatelje: Dr. J. Kalousek, Rezek, Masaryk, Martin Kolär in drugi. Ferd. Menčik in Ferd. Fadra pišeta o „najnovejši historični literaturi, s posebnim ozirom na zemlje češke." List stane za vse leto 4 gold, in in pride na svetlo na 24—30 polah. — Čechy. — Pisatelji in umetniki češki namenili so se podati češkemu občinstvu podroben in lep opis dežele Češke. To delo, katero izhaja pri J. Ottu v Pragi, dospelo je sedaj že do 15. sešitka. Prvih 13 se-šitkov in nekaj listov v 14. slika nam prelepo Šumavo (ali Češki les) z njenimi vrhovi, gozdi, vodami, mesti, gradovi, drugimi zanimivosti m i in domače življenje v njej. V 14. sešitku se pričenja 2. oddelek, kateri podaja opis življenja in prirode nad Vltavo od njenih izvirov pa do Lahe. Kakor Šumava, spada tudi Vltava med najlepše dele zemlje češke. — Popisi v tem delu so izvrstni in so iz peres najboljših čeških pisateljev; pa tudi podobe ne zaostajajo prav nič za tekstom. —t—
Poljska književnost. „Historya reformaeyi v Polsce" (zgodovina reformacije na Poljskem) zove se krasno delo, v katerem preiskuje Lubowicz, profesor varšavskega vseučilišča, zgodovino poljsko proti koncu 16. stoletja, večinoma po virih, dosedaj netiskanih.
„Z žycia Polaköw wo Francyi." (Iz življenja Poljakov na Francoskem.) — Lubomir Gadon, mnogoletni tajnik „towarzystwa historyczno-literackiego" in ob jednem knjižničar znamenite biblijoteke poljske v Parizu, podaje nam v tej 160 stranij obsezajoči knjigi zgodovino in vesti o življenji tistih Poljakov, ki so po vstanku 1. 1831. na gostoljubnih francoskih tleh ustanovili si že omenjeno društvo (1. 1832.). Gaslo temu društvu je bilo „Dla Poljski!4< in delavnost njegova tako na političnem, kakor na literarnem polji je obrodila mnogo sadu. Zdaj šteje to ognjišče poljskih emigrantov sicer menj členov, nekaj zato, ker so starejši udje pomrli, nekaj pa zato, ker so so že povrnili v domovino. Ali v prejšnjih časih so zahajali v društvene prostore možje, kakor Mickiewicz, Slowacki, Krasiriski, Kniazicwicz, Le-lewel, Niemcewicz, Adam C/artoryski, Chopin, Bohdan Zaleski in mnogi drugi, katerih imena so Poljakom še vedno mila in nekako sveta. Velike važnosti je torej Gadonova knjižnica ker hrani v sebi mnogo gradiva za kulturno, posebno pa za literarno zgodovino poljsko. Knjiga je izšla v zalogi biblijoteke poljske, ki ima okoli 42.000 zvezkov in vrhu tega še okoli 20.000 pol rokopisov, obsezajočih posebno posnetke iz londonskega State paper office in iz različnih arhivov in biblijotek francoskih. — Kaszubi. Kilkaslöw o ich zyciu i poezyi, napisal Wiktor Czajewski. Varš. 1883. — Mladi pisatelj razklada v tej mali brošuri živo in zanimivo tega odlomka poljskega zaroda tisočletno zgodovino, ob jednem pa se posebno ozira na življenje, običaje in pojezijo Kašubov, kateri žive ob baltiškem morji in so Poljakom najbližnji sorodniki. Oslanja se na dela Lorka, pastorja kašubskega, dra. Brylows-kega, Prejsa in Cenove, kateri je tako rekoč vzbudil kašubsko literaturo. Na konci podaje nam tudi vsebino pesni, katero je v kašubskem jeziku napisal Jarasz Der-dowski „O gospodu Czarlinskem, ki se je do Pucka peljal po mreži". —r—
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji: celo leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30. četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamični zvezki se oddajejo po 40 kr.
Založniki: dr. I.Tavčar in drugovi. — Za uredništvo odgovoren: Fr. Leveč.
Uredništvo in upravniŠtvo v Novih ulicah 6.
Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.
popisen glas iz svojega grla; gospodična Amalija pa skoraj omedli. Dvoje je ljubila na svetu: tega mačka in pa dolgo zjutranje spanje.
Tudi doktorju se hipoma raztopi srce, v rahlem usmiljenji vzklikne: „Uboga živalica!" Skloni se in z roko pogladi Amorja, ki se je ječe stiskal k svoji gospodinji. Od tedaj je živel Bogomir Lesovej v grozni nemilosti pri gospodični Amaliji.
„Trudna sem," pravi postarana devica na to, „nečem dalje igrati!" Vstane ter se obrne proti doktorju Zimi:
„Ali bi ne hoteli z mano na vrt! Lep sprehod bi bili" „Sluga pokorni! Sluga pokorni!"
Združena v harmoniji src odrineta. Ali obnašanje priletne gospodične je kazalo po vsem, da je žaljena. —
V lopi se prične živ razgovor, ki ga je vodil v prvi vrsti notar Sodar. Tudi hišna gospa pove sedaj to, sedaj ono. Hvali dobro letino, da je bilo lani žito prav bogato in da je letos strašno obilo solate. Vpraša tudi, če Bogomir obdeluje vrt na Višavi, če pazi družini na prste, da mu preveč ne pokrade. Čudi se, da ne pride nikdar na Ni-žavo, in da more prebivati tako sam in zapuščen!
Bogomir je sedel črnolasi Meti na strani. Le-ta si skoraj ni upala povzdigniti obraza proti njemu. Malo je govorila. Ali v lice jej je bila prišla lahna rožna rudečica. Bogomiru pa se je dozdevalo, da se je časih takisto na skrivnem izpod svilnatih trepalnic obračalo njeno oko proti njemu. Kje je že videl nekdaj ta črnolasi obraz, in kje že čul njen zveneči glas? A notar je govoril toliko, da Bogomir ni utegnil premišljevati. Mladi človek je govoril mnogo in dovtipno. Pri tem pa je imel navado, da je patetično vil in povzdigoval svoje roke, in da se je v prvi vrsti sam smijal slabim svojim dovtipom. Govoril je najbolj z gospodično Meto ter jej pravil slabo prikrite ljubeznivosti. Dekletu je gorelo lice. Pri oknu pa sloni Filip Tekstor. Besedice ne izpregovori, tako da nihče ne pazi nanj. Bil je kakor kip, mrtev in pozabljen. Ali ko mladi notar zopet napravi saltomortaličen poklon dekletovi lepoti, pristopi Filip hipoma k družbi.
„Gospod notar!" reče osorno, „ne trudite se brez vspeha in ne sleparite dekleta!"
Molk in osupnenje nastaneta.
„Meta," nadaljuje Filip z mrtvim glasom, „ne bode imela toliko dote, kolikor si je Vi želite pri prihodnji soprogi svoji! Saj Vi gospod notar" — in Filip se suhotno zasmeje — „žensko lepoto, kakor svoje klijente, cenite le po — imetji. In prav delate!" To reče in odide. Za njim pa vstane čuden položaj. Notar je bil planil kvišku in sedaj
17*
Poziv slovenskim pisateljem.
Odbor „Matice Slovenske" se do vseh rodoljubnih pisateljev slovenskih obrača z iskreno prošnjo, da bi čim prej. tem bolje tudi letos poslali primernih doneskov za Letopis.
Kakor lani, vzprejemali se bodo tudi letos v Letopis samo izvirni znanstveni in znanstveno-po učni spisi iz raznovrstnih strok človeškega znanja; vender je želeti, da bi čestiti gospodje pisatelji svojim razpravam izbrali take predmete, ki ugajajo obče znanim književnim potrebam naroda slovenskega, ter zaradi svoje splošne zanimivosti pri-jajo večini Matičinih družabnikov.
Rokopisi naj se pošiljajo do konca junija t. 1. ali naravnost uredniku Letopisa, g- prof. Fr. Levcu, ali pa prvosedstvu Matice Slovenske v Ljubljani.
Po pravilih določena nagrada v Letopis vzprejetim spisom se bode izplačala, kadar bode knjiga dotiskana.
V L j u bij a u i I i), marcija 1884.
Za odbor ..Matice Slovenske:' (»rasselli,	Prof. A. Scnekovič,
prvosednik.	odbornik.
Za Jurčičeve „Zbrane	Ljubljanske in vnanje go-
spise" se dobivajo pri meni Z' X spode naročnike opozarjam, posebno krasne izvirne temno- / £ % \ da se pri meni dobivata tudi rudeče platnice od najttnej- j PH* J \ I. in II. zvezek Jurčičevih šega platna z vtisueno zlato i	Zbranih spisov", vezana v
podobo Jurčičevo, izvod po \	te izvirne platnice.
30 kr., z vezanjem vred po	I. zvezek po 1 gl(l. 50 kr.,
50 kr.	II. zvezek po 1 gld. 20 kr.
Po pošti pošiljan vsak izvod 5 kr. več.
Naročila najprikladneje po }>oštnih na kazni culi prejema
Ivan Bonač,
knjigovez, Ljubljana, Poljanska cesta 10.
Jumreve ..Zbraue spise" prodaja tndi Janez Giontinl v Ljubljani, I. zvezek elegantno v črno platin» vezan po 1 £ld. 40 kr.. II. zvezek po 1 gld. 10 kr. — Po pošti vsak zvezek 5 kr. več.

„LJUBLJANSKI ZVON"
izhaja vsakega meseca 1. dan v zvezkih, po 4 pole velike osmerke obsežnih, ter stoji v Ljubljani na dom pošiljan ali po pošti prejeman:
Za celo leto ... 4 gld. 60 kr. Za pol leta . . . 2 „ 30 „ Za četrt leta . . . 1 „ 15 „
Po vseh deželah zunaj Avstrije velja „Ljubljanski Zvon14 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamični zvezki se dobivajo po 40 kr.
Pri podpisanem upravništvu se dobivajo tudi te knjige:
1.	„Ljubljanski Zvon", II. tečaj (1882) nevezan po . 4 gld.	— kr.
v Bonačeve platnice vezan po.....5 „	— „
2.	„Ljubljanski Zvon", III. tečaj (1883) nevezan po . 4 „	— „
v Bonačeve platnice vezan po.....5 „	— „
3.	Rokovnjači. Historičen roman. Spisala Jos. Jurčič
in Janko Kersnik po........50 k r.
4.	Valentin Stanič. Spisal Paulus po......25 kr.
Upravništvo „Ljubljanskega Zvona",
Ljubljana, Nove ulice, 5.