fZora Mlekuž V torek, 20. septembra, je v Ptuju umrla tov. Zora Mlekuž, učiteljica v Sv. Vidu pri Ptuju. Pokojnica je med vojno in tudi po .vojni službovala na Goriškem in v Istri. Ce- povan, Lokve, Dornberg in Vele Mune v Istri so bila njena službena mesta v naši neodrešeni domovini. Pod silo razmer se je preselila v Jugoslavijo in službovala v Krogu pri Murski Soboti in v Sv. Vidu pri Ptuju. V novi domovini se je z velikim idealizmom oprijela šolskega dela, a tudi v stanovski organizaciji se je izkazala kot zavedna članica in vestna sodelavka. Že v murskosoboškem sreskem društvu je vodila več let blagajniške posle in je isto funkcijo prevzela tudi pri učiteljskem društvu v Ptuju. K njenemu preranemu grobu je prihitelo učiteljstvo od vseh strani, da se poslovi od blage tovarišice, ki nas je zapustila v najplodnejših letih svojega dela in prizadevanja na šolskem in stanovskem polju. Prihiteli so tudi šolski otroci, njeni učenci, in se poslovili od svoje Ijubljene učiteljice s posebnim nagrobnim govorom in zapeli izredno lepo narodno haloško nagrobnico. Upravitelj šole tov. Maks Beloglavec se je poslovil pred odprtim grobom s sledečim govorom: Tovarišici Zori Mlekuževi v slovo. Pred dvema letoma je bilo. Jesen je dahnila v naravo in razlila po njej svoj blagoslov. V Halozah so peli klopotci, ko je Sv. Vid sprejel novo tovarišico Zoro Mlekuževo. Pred dvema letoma si se, draga Zora, poslavljala od Slovenske Krajine, ki si ji dala 9 let svojega življenja in dela za slovensko mladino in narod. Želja, da bi prišla bliže k svojim dragim domačim, Te je vodila preko Mure na Ptujsko polje. Stopila si med nas in mi smo Te sprejeli kot svojo tovarišico. Hitro se nam je odkril Tvoj čist in iskren značaj; spoznali smo Tvojo blago dušo in dobro srce. Vzljubili smo Te in Ti nas. Tvoja odkrita prijateljska in odločna beseda je mnogokrat pregnala črne misli in nam pokazala novo pot. Ljubezen, zaupanje in spoštovanje Te je spremljalo povsod. Tovarišem dobra tovarišica, a mladini vzorna učiteljica in vzgojiteljica si bila Ti, Zora. Polna življenja in volje za delo si tudi v novem kraju začela in nadaljevala svoje delo v šoli vestno in natančno in z ljubeznijo. Kako živahno je bilo v Tvojem razredu! Vsak pogled in beseda, vsaka kretnja je bila izklesana. Zato je vnemala mlade duše. Z ljubeznijo so se Te oklepali vsi učenci. Vzorna in zavedna Jugoslovanka si bila, z&to Te je bolela zavest, da Tvoj rodni kraj, sončna Goriška ne uživa svobode jugoslovanske države. Želja, videti jo po mnogih letih izgnanstva in pozdraviti krov domače hiše, Te je vodila, da si pred enim letom obiskala svojo ožjo domovino. Kraji, kjer si preživela svoja najlepša mladostna leta, so Ti dali novih sil in ljubezni do dcla. V prijetnem pripovedovanju si nas v duhu vodila po sončni Goriški in lepi zasužnjeni Primorski. — Kdo od nas je slutil tedaj, da je to Tvoje zadnje potovanje. Nihče. Tudi Ti sama se nisi zavedala, da je bilo to potovanjc slovo od naših lepih, s trpljenjcm ožarjenih krajev. Kdo bi mogel tedaj slutiti, da nosi Tvoje zdravo, krepko telo v sebi kal smrti. Drugič jc zadonel klic jesenj po naših poljih in goricah. Z novimi silami si pričela delo med svojimi učenci. Komaj pa je spoznanje rodilo medsebojno ljubezen in zaupanje, Te je bolezen iztrgala mladim srcem. Čakali so željno, da se vrncš. Zgodilo se je tako! Božič Te nam je vrnil. Delala si zopet neutrudno, a bolezen je razjedala v Tvoji notranjosti. Odšla si v maju v upanju, da se v jeseni vrneš med nas in svoje učence. Tudi nas je navdajalo isto upanje in želja. A žal, zgodilo se je nasprotno. V tretji jeseni Tvojega bivanja med nami je zazijala med tovariši velika praznina. Bolestno je odjeknil med nami glas, da je prenehalo biti Tvoje blago srce, da je onemela Tvoja beseda in da so ugasnile Tvoje oči. Neverjetna in nesprejemljiva nam je bila vest, da Te ni več med nami. Nemogoča, ker si bila vse dni vedra in polna življenja in zanimanja za šolo in svojo okolico. Bolezen je mučila Tvoje telo, a življenjske sile ni strla v Tebi vse do zadnjega diha. Kruta smrt Te je iztrgala iz naših vrst v najlepši dobi Tvojega življenja. Delala si in ne brez uspeha. Glej, koliko žalostnih src in solznih oči Te spremlja na poslednji poti, se poslavlja od Tebe ob Tvojem tihem zadnjem domu. Odšla si tja, od koder ni vrnitve; odšla si po plačilo za svoj trud. V težki žalosti, ki je legla v srca Tvojih dragih svojcev, znancev in prijateljev, nas tolaži zavest, da si rešena trpljenja. Nam pa bo za vedno ostal lep in svetal spomin na Te in Tvoje delo, draga Zora. Bodi Ti lahka zemlja jugoslovanska! V imenu sreskega učiteljskega društva Ptuj je govoril tov. Drago Zupančič sledeče: Zopet je odpadel list z našega učiteljskega drevesa. V težki življenjski borbi po bolezni polno muk je omagala in nas v najlepši dobi svojega življenja zapustila naša draga članica in blagajničarka, tovarišica Zora. — Ni je več med nami! — Pretrgala se je veriga in nastala je vrzel, ki jo bomo le težko zopet spopolnili. Draga tovarišica! Bila si nam vzorna sodelavka v borbi za naše pravice in stanovska prizadevanja — pa to ne le v našem društvu. Dober glas vztrajnega, požrtvovalnega in z ljubeznijo prežetega dela za svoj stan in poklic si prinesla že s seboj k nam. — Drugje započeto delo si v našem društvu z nezmanjšano energijo in vnemo nadaljevala. Nisi mislila in čakala na plačilo, marveč si delala zgolj iz ljubezni do lastnega stanu, iz ljubezni do dela samega. Polna idealne požrtvovalnosti, kakor je že lastna onim, ki so si izbrali poklic učitelja in vzgojitelja, si svojo misijo vršila in izvršila dosledno in do vse potankosti. — Lahek Ti bo obračun pred Vsemogočnim. Tovarišica! Tukaj ob Tvojem preranem grobu, ko se vsi potrtih in solzečih src poslavljamo od Tebe, se Ti v imenu učiteljskega društva Ptuj, njegovega članstva in vsega učiteljstva prav iskreno zahvaljujem za Tvoje delo in Tvojo pomoč v naših skupnih prizadevanjih. Ohranili Te bomo trajno v najboljšem spominu. Zbogom, draga tovarišica Zora! Bodi Ti zemljica lahka!