287
Politlčne  stvari.
Hrvaška  v razporu z Magjari.
Oba hrvaška uradna lista „Agramer Zeitung^^ in „Narodne Novine" priobčujeta dne BO. avgusta enake, jako zanimive članke o položaji, katere se smatra za zadnje^ čine vlade bana grofa Pejačevića.
Članka z naslovom „k situaciji" pravita, da so se razmere med Hrvaško in Ogersko prav neprijazno poostrile. Žalostno je, da se je nesrečni vozel, kateri je nastal iz neodvisnosti ali pa zaničevanja postave, bolj in bolj zamotal tako, da se z lepo ne da razvozljati. Jeli ogersko-hrvaška poravnava, mednarodna pogodba, temeljna postava Hrvaško-Slavonske ali capa papirnata, Hrvaški iz milosti podeljena in od ogerske strani samo tako dolgo pripoznana in spoštovana, dokler se to dozdeva. Hrvaški narod smatral je do danes v poravnavi za eno največih pridobitev določbe o jeziku, kateri je pri vseh okoliščinah poroštvo za narodnost. Tej določbi se je poglavitno zahvaliti, da se je poravnava sklenila. Modri in zreli državniki, kakor umrli Deak, sprejeli so to tirjatev Hrvaške brez ugovora. Na Hrvaškem ga ni nobenega počenši od bana dol do zadnjega kmeta, ki bi se ne držal tega, da je hrvaški finančni vodja s tem, ko je skupne grbe z magjarskim opisom dal obesiti na poslopji finančnem, postavo prelomil. — Od bana se ni moglo druzega pričakovati, kakor da bode on, ki je pri sklepanji poravnave sodeloval, zastopal na odločilnem mestu tudi prepričanje vsega hrvaškega ljudstva, in tako je tudi bilo. — Pri ministerskem posvetovanji na Dunaji obžaloval je ban čine sile zagrebške druhali, katera je na svojo roko snela table z grbi; on je pa ob enem odločno izrekel svoje prepričanje, da je dejanje gospoda Davida prelom ustave. Na strani oger-ski niso bili tistega mnenja, priznalo se je samo, da §. 62. ni natančno sestavljen in bila je „nada dana", da bode ogerski državni zbor koj, kedar se snide, §. 62. pravoveljavno tolmačil oziroma amendiral. Tudi temu mnenju ustavljal se je grof Pejačević odločno in za to kot konstitucijonelniban ni imel samo pravice, temveč tudi dolžnost, ker vsak, kdor pozna konstituci-jonelni ABC, mora pripoznati, da postavoveljavno smejo tolmačiti samo oni faktorji, kateri so jo sklenili, in to sta storila ogerski in hrvaški deželni zbor, potem enakopravnih obravnav. V tem nasprotji je brž ko ne vzrok odstopa banovega.
Kraljevo ročno pismo, s katerim se je ta odpoved sprejela, izreka pa vendar-le pričakovanje, da bode ban za potrebne spoznane naredbe ministerskega sveta izvršil. G-rof Pejačević imel bi tedaj skupne grbe z magjarskim opisom, katere je zagrebška druhal šiloma odstranila, zopet obesit dati.
Zdaj se vpraša. kako je mogel grof Pejačević, ki je v opisu grbov našel prelom ustave , sprejeti nalog, one zopet obesiti? — Na to odgiivarja izjava v ^^Pester Llojdu", da je grof Pejačević pri svojem povratu v Zagreb na določilnem mestu izrekel, da mora izvršiti sprejeti nalog po ustavni poti.
iMa
288
To izjavo ;;Pester Lloyda" za resnično sprejeto, bil bi to dokaz za verjetnost, da je pri sprejetji naloga mislil, da se bode dal gladko izpeljati, ko pa je prišel v Zagreb, pa se je prepričal, da Najvišemu pričakovanju po ustavni poti ne more zadostiti.
Ban Pejačević je brž ko ne v ministerskem posvetovanji spoznal zoper Hrvaško obrnjene naredbe, slutil je, kaj Hrvaško pričakuje, ako se ne vda v to , kar Ogerska zahteva; mislil je, da se mora tudi skrajno sredstvo poskusiti, da se od Hrvaške odvrne čin sile in očigled temu položaju merodajne osobe Hrvaške spravil v to, da izberejo manjše zlo. Med tem so pogovori z odločilnimi udi narodne stranke, izrečeno javno mnenje prepričali grofa Pejačeviča, da ga na H;'vaškem ni nobenega, ki bi v tem, da se vnovič obesijo grbi z ma-gjarskim opisom, ne spoznal novega prelomljenja ustave in tedaj ni v deželi nobenega, ki bi ne trpel rajši vsake sile, kakor pa privolil v žaljenje državne temeljne postave.
V Pešti se misli, da je po izgredih zagrebške dru-hali žaljena čast Ogerske in zahteva se zadostenja. — Ne samo narodna stranka, ampak tudi večina opozicije obsojuje odločno silovito postopanje tukajšnje druhali, toda ni res, da bi bila celo zagrebška druhal pri svojih izgredih imela namen, žaliti skupni grb kot znamenje ogerske državne suverenitete; ravno nasprotno , dokazano je, da na druzih poslopjih z državnimi grbi brez ogerskega opisa niso ti ostali samo nedotaknjeni, temveč se jim je celo skazovalo spoštovanje. Ne gre se tedaj za radovoljno žaljenje ogerskega grba, ampak samo za silovit protest razburjene druhali zoper magjarske opise. Kako se more tedaj od Hrvaške zahtevati zadostenja za stvar, katera se ni zgodila in ni bila nameravana?
Ako se v Pešti misli, da državna korist zahteva, Hrvaško ponižati in tam učiniti kak čin obstanka, se mi temu ne moremo ustavljati. Hrvaška ima za-se samo postavo, in ta bode njen ščit zoper vse mogoče napade, in zato hočemo mirno čakati, ali pod krono sv. Štefana živimo ;;V državi pravice". Blizo tako si sledijo misli v članku, katerega priobčuje Miškatovič v imenu narodne stranke v „A. Z.".
Pritožuje se, da se narodna stranka ni za nič pra-šala, temveč prezirala ali celo prištevala mrtvim in da se zarad napake druzega mora od mesta bana odmakniti odličen in najbolj sposoben mož; ona ne more pri-poznati nikakoršnega razločka med častjo Ogerske in Hrvaške. Na Ogerskem postalo je uže navada, Hrvaško zaničevati, in v tem je naj veča nevarnost!