219
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J ar o sla v.
33. Človek pa morje.
(Dalje.)
Parobrod se je zibal, škripal na vseh koncih, dejal
bi, da stoka, ker čuti bol,  ali pa se jezi,  ker ne more
mirovati.   Sedaj se  mi  ni  več  zdel  ogromna zgradba,
kateri sem  se čudil v mirni luki krfski.    Človeška sila
se  ne  more  meriti   s prirodo.   Ljudski genij je velik,
kedar jo napotuje, da ga varuje, srečen, kedar jo vodi,
-t
220
da mu pomaga,   ali  on je  slab,   drzovit in neoprezea, kedar hoče, da proti njej na odprto vojuje.
Kaj je na morju ta veliki brod?
Pri kraju je tudi ladjica nekaj, kedar morje miruje, ali kedar ono pobesni, vse se zgubi, vse zgine. Lepote razdražene prirode vsipajo javk in plač na ži-voče stvari. Obzorje je široko, prostrano na levo, na desno, kakor daleč oko nese. Konca mu ne vidiš, ne kraja. Ta velika ladija, kateri se ti tako čudiš in katera te po svetu nosi, zvija se vrhu valov, kakor da je pero. In če bi ta velika zgradba zginila v globine morske, tebe ne bi bilo več, uiti te ogromne zgradbe. Potnik, ki bi se todi memo pripeljal, videl bi morje, kako miruje, in ne bi mu na um prišlo, da tebe ni več, da te je morje na tem mestu požrlo s to veliko zgradbo. Na morski peni se ni nikjer videlo nadgrobje utopljenca. Ono uduši, požre, razlije se in poravna. Kjer je včeraj bil jok, danes je smeh, kjer je včeraj bila smrt, danes je razkošno življenje. Mili Bog, koliko žrtev dan na dan, koliko bolečin, koliko solz vsak čas! En narod, izbran iz narodov, nahaja se neprestano na oceanu, on je njegov dom. Ta narod vojuje za vsakega, vojuje za Evropo, za Ameriko in za Azijo, a sebe žrtvuje brez milosti, brez zahvale. Ta izbrani narod rije po vsem svetu, nosilec je novih in starih idej, on gine neopazen, umira brez utjehe. Smrt visi nad njim kot Damoklejev meč. Moker, premražen, truden, gladen in oslabljen mora čestokrat zbrati poslednje svoje sile, da se vpira elementom, da vojuje za obstanek. Ni ga primirja v boju z oceanom. On napada brez odduška, neizmerne so njegove legije. Ni ga dne, da ne išče žrtev. In kedar se umiri, umiri se kot lev, ki renčeč zaspi na vročem plenu. In kedo je ta žrtva nenasitljivega oceana?
Mornar!
On je sam, sam v tej neenaki borbi, sam brez srčnega pogleda, da ga ojači, brez posmeha, da ga v mukah tješi. Sam je, zatopljen v neizmernost. Pa vendar ne kaže nikoli solze, ki bi njegove boli izdala. Ono lice, zagorelo od solnca, utrjeno v viharjih, ne izdaje tajnih občutljejev. Bol, ako ga ima, zbira se na srcu in tu ostane. Ali ono tamno lice, kedaj pa kedaj smelo, cesto ozbiljno, izraz je neizmerne dobrote.
Mornar! Težko, da bi on mogel mrziti koga, težko, da bi težil za osveto, težko, da bi bil plašljivec. Nevihte jačijo njegove mišice, krepe njegovo smelost in ob enem meče njegovo srce. Na morju postajajo ljudje plemeniti, velikodušni. One trajne nevarnosti, one ne-izbežive in nenadne premene, ona zmes boli in nad so brus, ki obrusi vse, kar je v človeku neumestnega, kar je v njem okrutnega. Gladi mu srce, krepi mu telo, oplemenjuje mu dušo. Ni ga mornarja, čegar obraz bi bil oduren, neznosen, antipatičen. Njegov obraz more biti grd, ali s te grdosti sevajo iskre dobrote, razuma in velikodušnosti. Nahajaš v njem vedno nekaj značaj-nega, ostrega, odvažnega. To je izraz ozbiljnosti oceana. Kdor ni videl valov na oceanu, kedar divja vihar, komur se duša ni nikdar tresla žalosti, komur srce ni nikdar igralo radosti na širokem, globokem, pustem in neizmernem morju, on ne more soditi, kaj je ta velika borba, kaj je ta borba mornarja z oceanom.
Naenkrat je veter utihnil, kakor da ga ni bilo. Ali morje še vedno šumi, kakor voda, kedar vre v kotlu. Oškropi nas dež prav močno, in Roj ga zopet ni. ^Čuvajte se, za Boga svetega!" zakriči nekdo nad menoj. Nekaj je završalo, konopci na jamborih so zažvižgali, veter je zabučal, skoro da me ni zadušil. Hotel sem skočiti v varno zatišje, ali je bilo prepozno. Z vso silo sem se držal za železno ograjo, da me veter ne odnese. Ne vidim nikogar,   ne  vidim  nikamor,  vse je v megli,
in drobni dež mi je tako neslo v oči, da sem moral mižati. Menil sem, da se mi bodete roki odtrgali, tako me je veter metal. . Sedaj začne liti kakor iz škafa. Besneči valovi pluskajo silovito ob parobrod, ki se zvija pod njihovi m udarci. Veter žvižga, spodaj v parobrodu vse stoka, vse škriplje, vse poka, vse ropoče, in vse to skup se zliva v gadno celoto s šumom razburjenih valov. Morje, oblaki, zrak, nebes, vse je nemirno, vse se stiče v neki tajnoviti izraz nemira, vse, kakor da teži za enim in istim ciljem. Peneči valovi se mi zde, kakor da pojo nadgrobne pesmi ubogim stvarem, ljudem na morju, in škripanje oroda se mi zdi, kakor da odjekuje in nadaljuje to turobno pevanje smrti.
Koliko časa je to trajalo, ne vem. Kedar je bes-nilo prestalo, pogledam po brodu, a nikjer žive duše. Po kasaru in po palubi vse raztreseno, razneseno, pre-vrnjeno. Kar se pokaže kapitan na dan. Hudo me pogleda in povpraša, zakaj sem ostal zunaj. Kapitan namreč je na brodu vse, absolutni gospodar, vsak ga mora slušati.
Šel sem, da se preoblečeni. Kedar se je zvedrilo, začeli so potniki lezti ven^ iz zaduhlih prostorov. „Bož-man!" zakliče kapitan. »Česa zahtevate, gospod?" „Ko-liko je vas naprovi?" „§tirnajst." „In potnikov?" „Sto petdeset sedem." „Ali ni zmanjkalo nobenega?" „No-benega."   „Ali ste jih prešteli?" „Preštel vse/4 »Dobro!"
Malo je bilo potnikov na ladiji, katere so zanimale in mamile lepote razdražene prirode tako, kot mene. Ljudje gledamo prirodo z raznih gledišč. Geolog gleua v razdraženem morju ono močno silo, katera melje in podkopava obale, in v cajnostuih svojih globinah pripravlja sloje kamenja nastajajočim goram. Meteorolog vidi v njem ono veliko shrambo, iz katere crpi zrak mehanično svojo silo. Zoolog gleda v njem stan neizmernega števila živih in grob pomrlih stvari. Povest-ničar premišljuje narode, katere je morje videlo in preživelo. Zdravnik vidi čisti zrak za sušične. Pesnik vidi I najstrašnejo lepoto prirodno. Bogoslovec vidi veliko ogledalo Vsemogočnega. Mornar vidi bič božji, a ribič blagoslov njegov. Oni, ki se vtaplja, vidi v njem grob, a prosti človek naposled, kaj vidi on, — veliko slano lužo, vodo, po kateri brodovi plavajo.
V treh dneh in do zore četrtega smo preleteli pet sto šestdeset in dve morski milji. Parobrod je prebrodil navadno deset milj v eni uri, ali nepovoljno vreme ga je oviralo tako, da je včasih samo šest milj do Aleksan-drije. Vreme je bilo sedaj prav lepo. Jutro je! Solnce sijajno vzhaja; njegovi žarki, kakor da dražijo zibajoče se morsko površje, a ono, kaiior da je začarano, odseva z dražestnim nemirom. Vse na okolo je mirno, kakor da priroda hoče, da bode sama, kakor da ni nikjer no-benga, ki bi se predrznil motiti to mirnost, kakor da tli nima mesta živim stvarem, kakor da ste se tu udomila mir in pozabljivost.                                                         i
Ali kaj je spodaj?
Spodaj pod površjem, doli v globinah, doli v po- I norih, doli vlada nemirnost, brezkrajnost, neomejenost. Kdo je zmeril jezera, kdo je videl one globine, kdo je vzdignil zaveso, s katero priroda zakriva grozne jame? To je človeku nepristopno, ker tu vlada smrt; to je umu zaprto, ker je nevidijivo in nepopisljivo vse odo, kar površje morja pokriva. Površje morja je zavesa, katere človek ne sme vzdigati, da ne zadene ob smrt in vrata večnosti. Pod tem hladnim in nemirnim krovom dela brezštevila delaicev, neprestano delajo, delajo po nalogu Stvarnikovem. Nobeden še ni videl teh delaicev pri delu, ker med njimi in nami stoji smrt.
Mi gledamo izdelke teh umetnikov, gledamo goro-stasne njihove umetnine, znamo, da so položili temelj našim goram,  ali nam so nepristopni.   Nje branijo va-
lovi, nje branijo ponori, nje brani smrt. Tu se neizmerno malo srečuje z neizmerno velikim, Tu razmere postajajo neznosljive našemu umu. Tu je nevidljivost, ki dela, tu je brezkrajnost, ki vlada. — Toda, stoj pero, ne popisuj prirode, preslabo si!
Naposled se je zaznalo obrežje afriško, tudi Ale-ksandrija. Solnce je zahajalo, ko smo začeli broditi v umetno luko. Aleksandrija raste, stolp Pompejev se ponosno vzdiguje nad ostalimi zgradbami, hiše se belijo, kakor da jih je sneg opadel. Koliko spominov se vriva v glavo človeku! Aleksander, ki je to mesto ustanovil, Grigen, astronom Ptolomej, Faraoni, Kleopatra, Rimci, Turki itd.
Došel je pilot na brod, kakor je navada. Ali kapitan naš ni mu hotel dopustiti, da on prevzame vodstvo. Na provi se začuje tolčenje in zbijanje okolo sidra. Božman ga prireja, mornarji mu pomagajo. Vijak uže miruje, ali parobrod še gre naprej, tiho, polagoma. Sidro ^aštropota in utone.
221