Za poduk iii kratek oas. Madjari in njih navali na slov. Štajar. (Zgodovinski spominki; piše M. Slekovec.) (I)alje.) Prestolonaslednik Štefan je na to dobil Štajarsko v oskrbovanje, Ptuj pa za-ae in svojo zalo soprogo Elizabeto, hčer kumanskega kana Kutjana, ki je kmalu potem prišla s sijajnim spremstvom tje in je v gradu stanovala. Pa zaradi nezanesljivih razmer na Štajarskem jej bivanje v Ptuju ni ugajalo. Zato je že v naslednjem letu 1259. s aoprogom ŠLefanom odpotovala nazaj na Ogersko in namestnik čez Štajarsko je postal že večkrat navedeni grof Šubic. Ker pa je tudi zdaj zelo brezozirno vladal, razkačilo je to Štajarce tako, da so za orožje zgrabili in decembra 1259 v 11 dneh Ogre iz dežele izgnali. — le Ptuj še je ostal v njihovi oblasti. Štajarski plemenitaši, ki so le predobro vedeli, da Ogri ne bodo mirovali, so se na to že v novem letu 1260. obrnili zopet do Otokarja. Ko so torej hoteli Ogri spomladi t. 1. pod vodstvon Štefana vdreli na Štajarsko, našli so mejo močno zavarovano; Otokar je bil namreč še o pravem času Ije poslal Otona Hardečkega. Vsled tega so se obrnili na drugo stran ali pred Kroissenbrunnom na Moravskem polju našli so zasluženo plačilo; — bili so popolnoma potolčeni in Štajaioka je prišla v last Otokarju.1) Maja 1270 je umrl ogeraki kralj Hela IV., zapustivši že preccj pomadjarjeno Ogersko najstarejsemu sinu Štefanu, bivšemu štajarskemu vojvodi. Ta je imel hude, a brezuspešne boje z Otokarjem ler je že čez dve leti (1. avg. 1272) sledil očetu v večnost. Ker je njegov prvorojenec Vladislav, zaradi svoje naklonjenosli do Kumanov, Kuraanec imenovan, bil še le 10 let star, polastila se je vlade njegova mati, nam že znana Kumanka Klizabeta ter je z raznimi jerobi iz duhovskega in svetnega stanu vladala tako brezozirno, da je več ogerakih plemenilnikov pobegnilo k Otokarjo. To pa je unelo nov boj z Ogri. Že februvarija 1273. 1. so na Avstrijsko in Moravsko, pa tudi na slov. Štajar prihrule velike trume ropaželjnib Kumanov, ki so po Dravski dolini drle celo na Koroško ter povsod ropale, plenile in požigale, da je bila groza. Tisoče Slovencev je divji sovražnik vlekel na Ogersko, da bi ž njimi obljudil od Mongolov opustošeno deželo. Med Kumani so postali Madjari. Otokar je sicer že junija t. 1. zbral veliko armado, s katero je udaril na Ogersko ter si priboril celo vrsto raznih trdnjav in mest, toda zaradi bližnje volitve rimskega kralja, moral ae je kmalu vrniti in hiteti v Prago.2) Dne 29. septembra 1273. 1. je dobila nemška država novega vladarja, preslavnega Rudolfa, iz rodbine habsburških grofov, kateremu so pet let pozneje (26. avg. 1278) pomagali zlasti Madjari, uničiti ošabnega Otokarja. Na Ogerskem so se kmalu na to začele velike homatije, ki so se s tem končale, da \e 1. 1301. Anžuvinecj Karol Robert, sin Karola Martela, postal ogerski kralj. To ie bilo naši domovini le v korist, kajti odslej je imela Štajerska blizu 150 let mir pred divjimi Madjari. Še le 1. 1446. so ogerski konji zopet teptali naše zelene livade. Ogerski gubernator ali namestnik mladega Vladislava »posmrtnega«, Ivan Hunvadv, Korvin imenovan, je želeč zmaščevati se nad svojim nasprolnikom, grofom Celjskim, požgal temu mesto Varaždin, potem pa z veliko armado prihrul mimo Rorla na Dravsko polje. Ker mu deželni glavar mirnega prehoda proti Celju ni dovolil, temveč je zoper njega celo deželno brambo sklical, začel je Hunvadv marca 1446 s avojimi trumami v okolici Ptuja hudo pustošiti. Razdjal je Dornavo in požgal mnogo vasij. Celjski stotnik .Tanez Vitovec ga je sicer napadal zdaj od jedne, zdaj zopet od druge strani, a vsekako je glavna truma ogerske armade drla naprej proti Slov. Bistrici, katero je z vso silo oblegati začela. Pa Janez Vitovec je še o pravem času tje dospel in oba napada srečno odbil. Med tem je deželna bramba jedno ogersko trumo, ki je med Ptujem in Mariborom ropala, napadla, a Hunyady je prihitel v pomoč, premagal sovražnika in ga prek Drave in Mure zapodil. Potem je poslal sina svoje sestre — »sein schvvester suhn Zackel«, — pravi atara celjska kronika, namreč .Taneza Sekelja, s trumo konjikov in pešcev čez Konjice proli Celju, a ker sta tega Friderik in Ulrik Celjski zastavila, užgal je v bližini Celja več vaaij ter se vrnil k Hunyady-u. Videč, da Slov. Bistrice ne dobi tako lahko v svojo oblast in da utegne v sredi med deželnimi brambovoi in celjsko armado imeti sitnobe, sklenil je Hunyady z Vitovcem dvodnevno premirje ter je v tem -času s svojimi trumami naglo proti Dravi potegnil. Višje Vurberga so Ogri prebrodili Dravo; kjer jih je ') Muebar, (jesch. Stcierm., V., 24t>--2S3. 2) Mucbar, 1. c, 353 iii Mejnert, Gesch. Oesterr., IV., 217. mnogo utonilo. Potem so napadli Vurberg, a ker se ga niso mogli polastiti, drli so proti Ptuju. Toda tam so našli že pogLimnega Vitovca, ki je bil med tem meslu na pomoč prihitel. Zato so, pleneč in požigajoč, hruli v Medjimurje, od tam pa čez Legrad in Koprivnico dalje naprej, njim za petami pa hrabri Vitovec.1) (Dalje prih.) Siuešnica Ljutomerski šulvereinski učitelj je večer pred volitvijo v gostilnici pri Schramlu učil »Nemce«, kako se izgovarja kandidat dr. Kokošinek. To je bilo sila potrebno; kajti nemški kljun lo slovensko ime težko »ven spravi<'. — Pa smola! Ko je nemški ueitelj imel volili, imenoval je g. Kočevarja. »Kaj, koga volite vi?« vpraša predsednik. In zdaj začne učitelj kokodakati.: »Ne, ne! Jaz volim Ka-ko-ko, ka-ko-ko, Košineka!«- ') Krones, Die Freien von Saneck II., 103—1OIJ; Muchar, Gesch. Steienn., V., 332—336 in A. J. ('aesar, Annales Duc. Stvriae, III., 426.