Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70% i UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNISTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija Lir 26.000 Letna inozemstvo idr 40.000 L,etna inozemstvo, USA dol. 30 Poštno čekovni račun: štev. 11234499 Leto XXXVII. - Štev. 46 (1877) Gorica - četrtek, 28. novembra 1985 - Trst Posamezna številka Lir 600 Pričela se ie izredna sinoda škofov Jugoslovanski tisk se zaganja v Slovence Ob 20-letnici zaključka II. vatikanskega cerkvenega zbora je smatral sedanji papež za primerno in koristno, da skliče nekak koncil v malem, ki naj bi razpravljal o dosežkih zadnjega koncila ter o neuspehih in težavah ter stranpotih, ki jih ije povzročilo pojmovanje koncilskih odlokov. Sinodalnih »očetov«, tj. takih z glasovalno pravico, je 165; od teh 102 zastopata škofovske konference, 14 je cerkvenih dostojanstvenikov vzhodnega obreda, 14 vodij kurij sikih oddelkov, 21 škofov in kardinalov, ki jih je izbral papež sam, nadalje trije, ki predstavljajo cerkvene redove ter glavni tajnik sinode. Od sinodalnih očetov se je le 63 udeležilo zadnjega koncila, vsi drugi so kasnejšega datuma. Sv. oče je sinodo odprl s koncelebrirano mašo v baziliki sv. Petra dopoldne v nedeljo 24. novembra. Poleg sv. očeta je so-darovalo 86 kardinalov, 133 škofov in 36 duhovnikov, teologov in bogoslovnih izvedencev. V govoru je Janez Pavel II. omenil dve koncilski konstituciji »Luč narodov« (Lumen gentium) in »Radost in upanje« (Gaudium et spes), ki sta v cerkvenem življenju najbolj odjeknili, nato pa razvil nekaj misli v zvezi s praznikom Kristusa Kralja. Naslednji dan, v ponedeljek, je sinoda pričela s svojim rednim delom. Najprej je francoski kardinal Gabriel M. Garrone razložil duh in glavne značilnosti zadnjega koncila, nato pa je belgijski kardinal Godfried Danneels podal povzetek 136 vprašalnih pol, ki so bile razposlane letos v aprilu na vse škofovske konference. Izredna škofovska sinoda se bo zaključila na drugo adventno nedeljo 8. dec. * * * Vsem je gotovo znano, s kakšnim veseljem in pričakovanjem smo spremljali delo koncila. Po koncilu smo bolj svobodno zadihali. Cerkev se nam je prikazala v lepši luči, a postavljeni smo bili pred nove naloge, ker večja svoboda pri- naša in zahteva večjo odgovornost. Povedali so nam, da moramo pogumno in odločno sodelovati pri misijonskem poslanstvu Cerkve. Bogoslužje v domačem jeziku nam je odprlo nova pota za razumevanje božje besede in za sprejemanje zakramentalnega življenja. Jasno so nam povedali, da so tudi pripadniki drugih verstev naši bratlje in da smo dolžni tudi njim izkazovati pravo krščansko ljubezen, ki naj vodi vse k pravi edinosti v Kristusu. Rast Cerkve je otežkočena, če ni sodelovanja in zavesti odgovornosti pri vseh udih Cerkve, pa naj si bodo duhovniki in redovniki ali laiki. Vsi niso sprejeli koncilskih določil z veseljem. Vedno znova so se pojavljale tožbe, češ da je koncil pustil preveč svobode, da je dal »določila« za razpad in uničevanje in ne za napredek. "Ce danes ni vse v redu, je kriv koncil. Treba je zato vrniti se k staremu! Drugim se je pa zdelo, da je koncil le premalo odprl vrata svobodi, ki naj bi omogočila, da bi Cerkev z drugačnimi merili in smotri posegala v življenje človeštva, zlasti v življenje družbe. Od tod po časopisih in celo v knjigah nervozno oporekanje. Ko prebiramo dnevno časopisje, se nam zdi, da je v svetu splošno pričakovanje, da se kaj spremeni. A ne govorimo o spremembah, temveč o napredovanju, o poglabljanju, ‘o uresničevanju vsega, kar je koncil določil in za kar je nakazal določene smernice. To delo je naporno in dolgo. Isto velja tudi za samo škofovsko sinodo, ki naj da tudi našemu delu in naporom v Cerkvi, predvsem v domači Cerkvi, novega zagona in novega navdušenja za božjo stvar. V tem trenutku je potrebna naša molitev, naj Bog blagoslovi delo sinode in nas same, da bomo radovoljno sprejeli, kar bodo papež in škofje od- ločili. Lojze Škerl Do sedaj najbolj krvava preusmeritev Kot že večkrat poprej je bilo tudi to pot atensko letališče izhodišče za preusmeritev potniškega letala. V soboto 23. novembra se je pet arabskih teroristov vkrcalo na egiptovski avion in ga med poletom usmerilo na Malto. Tako egiptovske kot malteške oblasti so se odločile za trdo roko, ker so ugrabitelji začeli pobijati potnilke. Egiptovska vlada je nemudoma poslala na Malto skupino posebno izurjenih vojakov, ki so se nato skušali polastiti ugrabljenega letala. Toda teroristi so jih opazili in vrgli med potnike več bomb. Eksplozijam se je nato pridružil »Katoliški glas« v novem letu Pretekli teden so se sestali ožji sodelavci lista z namenom, da vsestransko pregledajo njegovo dejavnost in določijo smernice za prihodnje leto. Govora je bilo o Mesecu za katoliški tisk, ki bo prihodnji januar ter o Nedelji za katoliški tisk, ki bo 2. februarja. Nadalje se je razpravljalo o člankih in dopisih, ki jih list objavlja, o potrebi novih sodelavcev, o tehnični opremi in o finančnem stanju. Glede tega je bilo ugotovljeno, da bi list že zdavnaj prenehal izhajati, če bi ga bralci in naročniki ne podpirali z velikodušnimi prostovoljnimi prispevki, ki so dosegli letos več milijonov lir. Naročnina namreč zdaleč ne zadostuje, precej številni pa jo žal tudi neredno plačujejo. Kot vsi drugi Usti, smo bili tudi mi prisiljeni, čeprav neradi, povišati naročnino in sicer od 26.000 na 28.000 lir; trezni proračun bi sicer zahteval vsoto vsaj 30.000 lir, pa smo se v zaupanju na velikodušnost podpornikov lista odločili za najmanjši možni povišek. Cena ene številke ostane zaenkrat 600 lir, trgovski oglasi in osmrtnice pa se povišajo od 350 na 400 lir za vsak milimeter višine v širini enega stolpca. Za inozemstvo ostane naročnina nespremenjena. še požar in splošna zmeda med potniki. Končni obračun je bil 59 mrtvih, od njih je osem otrok, eden od 18 mesecev, in 27 bolj ali manj ranjenih. Od petih ugrabiteljev so enega ujeli, ostali pa so izgubili življenje. Zanimivo je, da je ugrabljeno letalo isto, ki so ga prestregli severnoameriški lovci in prisilili, da je z ugrabitelji ladje »A. Lauro« pristalo na Siciliji. ★ ■ Splošno pozornost javnih občil je ob ženevskem vrhunskem srečanju vzbudila 40-letna sovjetska disidentka Irina Griv-nina, ki so ji sovjetske oblasti pred kratkim dovolile z možem in otroki oditi v inozemstvo. V SZ je bila leta 1981 obsojena zaradi svoje oporečniške dejavnosti na pet let konfinacije, pa se je že dve leti nato vrnila v Moslkvo. V Ženevo je prišla 'kot zastopnica nekega nizozemskega lista, s katerim že dalj časa sodeluje. Takoj je vzbunkala tamkajšnje vzdušje. Že v nedeljo pred prihodom Gorbačova je na sovjetski tiskovni konferenci postavila izzivalna vprašanja. Ko je dospel sovjetski voditelj na 'letališče, je začela vpiti zoper rtjega, tako da jo je švicarska policija s silo odstranila. Nato pa je preprečila časnikarsko konferenco, na kateri naj bi sovjetslki tiskovni glasnik Vladimir Lomej-ko odgovarjal na zastavljena vprašanja. Ko je zaklicala: »Pomagajte mi zoper KGB!« (sovjetsko tajno policijo), je Lo-mejko zgrnil svoje papirje in brez besed zapustil dvorano. ■ Svetovalec predsednika Reagana v zadevah državne varnosti Robert McFar-laine je v soboto 23. novembra obiskal Vatikan in poročal papežu o nedavnem vrhunskem srečanju v Ženevi. Pogovor je trajal pol ure. Sv. oče je bil seznanjen tudi z zadevami, ki niso prišle v javnost. Kot znano, je Janez Pavel II. z veliko prizadetostjo sledil temu srečanju in molil za njegov uspeh. Po 40 letih previdnega molka se Slovenci začenjajo narodno osveščati. Ne prenesejo več, da ijih Beograd gospodarsko izkorišča, da se prišleki z juga oblastno vedejo, da se poskuša z uvajanjem nekega jugoslovanstva, v katerem naj bi počasi Slovenci kot narod izginili. Kot v preteklosti so plat zvona začeli biti razumniki. Postajajo vedno bolj pogumni, ne bojijo se več povedati, kar mislijo, branijo, kar hoče Beograd Slovencem vzeti. In v jugoslovanski prestolnici so to hitro opazili. Srbsko časopisje je začelo napihovati nekatere dogodke in v »Borbi«, glasilu ijugopartije, se je nedavno pojavil članek z opozorilnim napisom: »Slovenski nacionalizem dviga glavo«. SLOVENCI SE NE DAJO VEČ IZZIVATI Kaj se je pravzaprav v Sloveniji zadnje čase zgodilo? Najprej je v športni dvorani Tivoli v Ljubljani na hokejski tekmi Olimpije zoper beograjsko Crveno zvezdo prišlo do izgredov. Navijači so si dali duška zoper balkanski Jug in zapeli med drugim tudi nekakšno priredbo neke narodne pesmi z besedilom, ki opeva lepše čase, ko je bila »Slovenija še brez juž-njakov«. Ljubljanski dopisnik revije »Da-nas« je na tej tekmi tudi slišal vzklike »Srbe na vrbe« in nato objavil članek »Vrbe na (ljubljanskem) stadionu«. Ni se razburjenje še dobro poleglo, že je prišla na vrsto košarka. Spet so navijači v Tivoliju začeli protestirati proti neslovenskemu sodniku zaradi neke zelo nerazumne odločitve, s tribune je v njegovo glavo priletel plastični vžigalnik in mož je v svoji jezi prekinil tekmo. Olimpiji so odvzeli za kazen eno točko in namesto doma je morala trikrat igrati na tujem. Ne povedo pa ti »jugoslovanski časopisi«, kako v Beogradu »sprejemajo« slovenska moštva. Kličejo jih »Švabe, Švabe« in »Janezi, gluipani« (bedaki). Tam je tako zmerjanje del svobode, v Ljubljani pa je izbruh nacionalizma. Potem je prišlo v Idriji do pretepa. Bosanski delavci so nadlegovali slovensko dekle, kranjski »Janezi« so jih pa krepko premikastili. Odmev v sredstvih javnega Vrhunsko srečanje v Ženevi Dva dni so trajali razgovori med Reaganom in Gorbačovom. Pet ur sta se pogovarjala sama (seveda ob navzočnosti prevajalcev). Ves čas se ni zvedelo ničesar, na veliko razočaranje časnikarjev. Potem ije iprišla v četrtek 21. novembra nestrpno pričakovana tiskovna konferenca. Začel jo je Gorbačov. Povedal je, da s severnoameriškim predsednikom srečanja nista vzela na lahko. »Poglobila sva se v podrobnosti, v dvostranske in v mednarodne odnose, in pokazalo se je, da želimo oboji zagotoviti trajen mir. So še velike razlike, toda predsednik in jaz sva sklenila, da bomo razpravo nadaljevali.« Res sta se dogovorila, da prihodnje leto sovjetski voditelj obišče ZDA, leta 1987 pa Reagan Moskvo. Sledilo je opozorilo s strani Gorbačova, da bo preteklo še mnogo časa in da bo treba še veliko prizadevanj, preden bo mogoče govoriti o uspehu ženevskega srečanja. In na kraju njegova obljuba: Sovjetska zveza bo s svoje strani storila vse, da bi v sodelovanju s Sev. Ameriko dosegla konkretne uspehe. Nato je pripadla beseda Reaganu. O vseh zadevah so se pogovarjali, je dejal, in talko namignil, da so prišle na vrsto tudi zadeve, o katerih doslej ni bilo mogoče govoriti (Afganistan, Bližnji vzhod, Angola, Srednja Amerika...) Tudi on je potrdil, da so razlike v presoji ostale, vendar, »pravi trenutek je tu in treba ga je izkoristiti«. Ta vrh še ni bil posvečen pogajanjem, ampak da jim utre pot. »Težko delo bo,« je Reagan še dodal, »toda mi smo pripravljeni lotiti se ga. Prosim vas, pridružite se nam!« Isti realistični optimizem je prišel do izraza tudi na sestanku v Bruslju, kjer je pred povratkom v ZDA Reagan poročal o pogovorih severnoatlantskim zaveznikom, Gorbačov pa v Pragi pripadnikom Varšavskega vojaškega pakta. Takoj po vrnitvi iz Evrope je severnoameriški predsednik še isti večer seznanil kongres (poslansko zbornico in senat) ter javnost o ženevskem vrhu. V 20-minutnem govoru je poudaril, da je bilo srečanje koristno, »da se sedaj bolje razumemo«. Gor-bačovu je ražložil svoje predloge, ki naj ustavijo krajevne vojne v Afganistanu, Kampučiji, Etiopiji, Angoli in Nikaragvi. Priznal je, da sta se s sovjetskim voditeljem »ostro sporekla« zaradi vesoljskih orožij, tj. vesoljske obrambe pred jedrskim napadom. Taka obramba nima ničesar skupnega z napadalnim orožjem in je namenjena samo uničevanju prihajajočih izstrelkov, ne pa ljudi. Predlagal je tudi sporazum o zmanjšanju števila raket srednjega dometa, ki naj vodi lk po- stopni odpravi vseh raket te vrste. Izvajanje teh sporazumov naj bi strogo nadzorovali. Kljub temu, da se v Ženevi niso sporazumeli o ključni točki, tj. o nadzorstvu nad oboroževalno tekmo, pa odpira po mnenju mnogih ženevsko srečanje nove možnosti za postopno normalizacijo odnosov za ustvaritev vzdušja zaupanja, ki je predpogoj za razrešitev vseh nakopičenih vprašanj. Značilen glede tega je članek, ki ga je glasilo sovjetske partije »Pravda« objavilo o ženevskem sestanku: »Opravljeno delo v Ženevi ima pečat resnosti in življenjske sile ter upošteva dejansko resnič-, nost. Zainteresirani strani sta ugotovili skupno osnovo kot izhodiščno točko za zboljšanje medsebojnih odnosov in s tem tudi za svetovni položaj. Vse to v zavesti, da se jedrski spopad lahko prepreči in da pri njem ne ibi bilo zmagovalcev.« Pet bivših državnih tajnikov ZDA (zunanjih ministrov) pa je dalo izjavo, da je varnost sveta po ženevskem vrhu postala večja, čeprav bo treba še mnogo truda, da pride do pogodbe o omejitvi jedrskega orožja. mnenja je bil pretiran, vsi so se zgražali nad divjostjo Slovencev, ki so dobili sodne pozive, vsi pa skrbno molčijo o tem, kako se ti delavci z juga vedejo po javnih lokalih, ko se ga nadelajo: izzivajo, iščejo prepir, razbijajo kozarce in steklenice, pogosto se v njih rokah pojavi nož. Zanimivo je brati »Nočno kroniko«, ki jo vsak dan prinese ljubljanski dnevnik »Delo«: skoro vedno gre za Bosance ali Albance muslimanske vere, ki delajo nasilje po ljubljanskih pivnicah. »Delo« objavlja le njih imena, priimke pa le s prvo črko. Izgleda, da mu je to narpčeno, da ne bi slovenska javnost še bolj zamrzila te nestrpne prišleke. NAPADALNO PISMO Višek gonje zoper Slovence pa je dosegel odgovorni urednik zagrebške izdaje »Borbe« Krste Bijelič, ki je »Ljubljanskemu dnevniku« poslal 24 tipkanih strani. V spremnem pismu je zapisal, da je bil namen njegovega pisma obračunati z glavnimi nevarnostmi in nosilci nacionalizma v Sloveniji. Milan Meden, glavni urednik »Nedeljskega dnevnika« je ves dolgi članek objavil (zasedel je kar tri polne časopisne strani) ter dal s tem Slovencem spoznati, kakšna je raven razmišljanja nekaterih »skrbnikov jugoslovanstva«. Poslužujejo se iztrganih citatov, polresnic, ni jim mar poglobiti se v nacionalne posebnosti slovenskega naroda. Od take vrste ljudi si Slovenci ne morejo kaj dobrega obetati. In kaj, med drugim ugotavlja Bijelič? Da Josip Vidmar, nekdanji predsednik OF, joka nad usodo slovenskega naroda; da predsednik skupščine SR Slovenije razmišlja o ločitvi Slovenije od Jugosla-bije, to sicer nekoč v prihodnosti, da trojica »dežurnih nacionalistov« Hafner, Vidmar in Štih razmišlja o Sloveniji kot nekakšni posebni, izločeni in tudi malce ogroženi oazi. Zaradi vsega naštetega je bil tudi centralni komite slovenske partije prisiljen izreči svojo besedo. V uvodu izjave je dr. Ciril Ribič dejal, da je treba povsem jasno povedati, da mora Zveza komunistov Slovenije, če hoče ostati zvesta in načelna svojemu programu pred zadnjo vojno in med njo, ostati borec za uveljavljenje interesov slovenskega naroda in nosilec boja zoper nacionalistične težnje, ki jih ogrožajo. Slovenskega naroda ne ogroža Jugoslavija kot taka, ampak obe temeljni zvrsti nacionalizma, separatizma in unitarizma (vse jugoslovanske narode zliti v novega, jugoslovanskega). Švedska ščiti jugoslovanske izseljence Švedske oblasti so se že ponovno pokazale odločne, ko je šlo za obrambo človekovih pravic, ki jih vedno znova tepta jugoslovanska komunistična vlada. Tako je imela velik odmev v javnosti televizijska oddaja, ki je razkrila resnični obraz sedanjega režima v Jugoslaviji. Nato je prišlo do zadeve Ivana Dragi-čeviča, ki že deset let živi z družino na Švedskem, kjer je zaposlen. Ko je letos obiskal Jugoslavijo, so mu domače oblasti odvzele potni list, tako da se ni mogel vrniti k družini. Švedska vlada je odgovorila tako, da mu je v teku treh dni podelila svoje državljanstvo in švedski potni list. Kljub temu pa Beograd do sedaj ni klonil, prav tako pa ne Dragiče-vič, ki dan za dnem čaka pred švedskim veleposlaništvom. Veliko diplomatsko blamažo je doživel tudi jugoslovanski veleposlanik v Stockholmu Marjan Osolnik. Telefoniral je namreč šefu konservativne stranke, naj posreduje pri poslanki Gunneli Liljegren in jo odvrne od udeležbe na hrvaškem izseljenskem zborovanju, ki so ga priredili politični emigranti. Dobil je oster odgovor, naj se ne vmešava v švedske notranje zadeve. Beograd tudi zelo draži sklep švedskih sodnih oblasti, da bodo .pomilostile Mira Barešiča, ki je svoj čas v Stockholmu ubil jugoslovanskega veleposlanika Roloviča. Tudi Slovenci, na švedskem zaposleni, vedno bolj zapuščajo svoja društva, ker so pod neprijetno kontrolo jugoslovanskega konzulata. Prišlo je celo do ustanovitve neodvisnega glasila »Svobodna misel«, ki beleži že sedem številk. Kleti je kaznivo dejanje Veliko začudenje je povzročila nedavna razsodba pretorja iz San Dona di Piave, ki je nekega preklinjevalca oprostil z utemeljitvijo, da preklinjanje Boga, odkar katoliška vera ni več edina državna vera, ni kaznivo dejanje. Na drugačno, povsem nasprotno stališče pa se je postavil sodnik iz Monseli-ceja Giacomo Invidiato, ki je 61-letnega voznika tovornjakov Pietra Rossinija obsodil na 40.000 lir kazni, ker božja oseba ni povezana s to ali drugo vero, ampak ji gre kot najvišjemu bitju čast in spoštovanje. Pri tem se nihče ne more sklicevati na svobodo izražanja, kajti preklinjanje je prestopek proti lepemu vedenju, ki ga nobena zakonodaja ne ščiti. Res je preklinjanje lahko krajevna navada ali navada nekaterih družbenih slojev, a zato ne preneha biti kaznivo dejanje. Uspela Cecilijanka '85 Čemu verouk v šoli? V soboto 23. in nedeljo 24. novembra je potekala v dvorani Katoliškega doma v Gorici zborovska revija Cecilijanka, ki jo letos že v 26. izvedbi prireja Zveza slovenske katoliške prosvete. Skupno je na obeh večerih nastopilo 23 zborov iz naše dežele, posebej z Goriške, Tržaške in iz Kanalske doline ter iz Slovenije in s Koroške. S tem so pevski zbori dejansko predstavljali vseslovensko pevsko tradicijo in podali veren prerez delovanja na zborovskem področju tako med zamejskimi kot med matičnimi ansambli. Vseh nastopajočih je bilo 680. ZUNANJI POTEK Najprej nekaij o zunanjem poteku revije. Letos je bila posvečena dvem večjim obletnicam. V splošnem okviru je hotela počastiti Evropsko leto glasbe, v ožjem domačem merilu pa se je predvsem želela spomniti 80-letnice rojstva primorskega skladatelja Ubalda Vrabca. Vse to je prišlo posebej do izraza že v samem koncertnem listu kot tudi seveda v nagovorih in pozdravih na sami prireditvi. Ob vsem tem pa še podelitev diplom oz. odličij nekaterim našim vidnim dolgoletnim pevovodjem in zborom, ki so s svojim požrtvovalnim delom globoko zaorali v naše širše kultumo-prosvetno področje. Prvi večer je uvedla podpredsednica ZSKP prof. Franka Žgavec, ki je poudarila nekaj temeljnih misli o pomenu revije same. Drugi dan, v nedeljo popoldne pa je predsednik ZSKP dr. Damjan Paulin posebej podčrtal delo Ubalda Vrabca, ki se je Cecilijanke tudi osebno udeležil in mu v imenu Zveze podaril spominski dar skupno s slovenskim šopkom. Sam prof. Vrabec je nato v klenih besedah poudaril vlogo naše pesmi, medtem ko mu je od strani pevcev iz dvorane zadonela pesem Mnogaja ljeta. Naj pri tem še dodamo, da je bilo na programu obeh večerov res lepo število skladb tega tržaškega skladatelja. Program je oba večera prijetno povezoval prof. Franko Žerjal. V soboto in nedeljo je prišlo tudi do nagraditve nekaterih skupin oz. dirigentov. Tako sta prejela diplomo oz. listino zbora Lojze Bratuž iz Gorice ter zbor Rupa-Peč, prvi od strani ZSKP za 25. nastop na Cecilijanki, drugi pa od strani Zveze kulturnih organizacij Slovenije ob 50-letnici delovanja. Za to osrednjo slovensko kulturno organizacijo iz Ljubljane sta bila prisotna dr. Mirko Cuderman in g. M. Studen, ki sta nagradi podelila. Nagradi oz. diplomi ZSKP pa je dal predsednik Damjan Paulin. Enako je ZKO Slovenije podelila zlato Gallusovo značko dirigentu Maiksu Debenjaku za njego.vo življenjsko delo, saj je kot organist, pevovodja in notopisec ter harmonizator veliko prispeval h glasbenemu in pevskemu delu na Goriškem. ZSKP pa je nagradila s priznanjem za 25. nastop na Cecilijanki dirigenta Hermana Srebrniča iz Števenjana, kii je tudi vsa povojna leta vodil štever-janski zbor in je obenem organist v tamkajšnji cerkvi. Zunanji zapis ne bi bil popoln, če ne bi zabeležili še obiska na nedeljski slavnostni prireditvi. Poleg drugih predstavnikov oblasti so bili prisotni za goriško občino župan dr. Antonio Scarano, za pokrajinsko upravo odbornik dr. Mirko Špacapan ter devinsko-nabrežinski župan Bojan Brezigar. Bil je navzoč tudi goraški prefekt dr. Alesandro Pierangeli. Svoj pozdrav je prinesel župan Scarano, ki je podčrtal veliki pomen Cecilijanke in svoje zadovoljstvo nad njenim velikim uspehom ter njeno vlogo. Posebej je še voščil prof. Vrabcu ob lepem jubileju, saj je njegov glasbeni doprinos važen za celo našo deželo. Na Cecilijanki so nastopili sledeči zbori: J. Srebrnič iz Deskel (dir. A. Jerončič), Vrtojba (Z. Leban), Sovodnje (R. češčut), Lojze Bratuž (S. Jericijo), Soški oktet -Ottetto isontino (F. Ouali), O. Zupančič (E. Nanut), Citt& di Gradišča (E. D’Osval-do), Devin (H. Antonič), A. Paglavec (M. Ciglič), J. P. Gallus iz Celovca (J. Ropitz), Bojan iz Dornberka (J. Harej). Ti so peli v soboto. V nedeljo pa so bili na programu naslednji: Fantje izpod Grmade (I. Kralj), Sovodenjska dekleta (S. Pelicon), Mirko Filej (Z. Klanjšček), Ojsternik iz Ukev (O. Enrath), Fantje treh vasi: Bilje-Orehovlje-Miren (A. Budin), Rupa-Peč (D. Rejc), Novi sv. Anton iz Trsta (E. Race), Dekliški zbor Števerjan (A. Černič), Štan-drež (M. Špacapan), moški zbor Štmaver