689 KRONIKA Sarajevski festival — med artizmom in teatraliko Trditev, da ni še minil noben sarajevski festival jugoslovanskih gledališč brez kritičnih obravnav njegove programske zasnove, bo kar držala. Tudi letošnja, že sedemindvajseta sarajevska manifestacija jugoslovanskega gledališča, se takšnim razpravam za okroglo mizo in v tisku ni mogla izogniti, saj jih je program predstav v konkurenci za nagrade in priznanja izzival in spodbujal kar sam po sebi. Festival, kakršen je zdaj, se je izvil iz razmeroma dovolj trdno motivirane prireditve, na kratko poimenovane MES, kar pomeni »male in eksperimentalne scene«, ali Festival malih in eksperimentalnih odrov, kakor smo ga označevali pri nas. Ker to že nekaj let ni več, saj zajema predstave vseh gledališč in vseh odrov, si sestavljale! programa prizadevajo kako drugače utemeljiti svoj izbor. Tudi letošnji glavni selektor, bosanski teatrolog in gledališki kritik Miro Lasič, ki je iz predlogov republiških selektorjev oblikoval program v konkurenci, je skušal svoj izbor podkrepiti in zamejiti s tremi sintagmami: najprej, da je MES — »festival jugoslovanskega teatra«, da je njegova značilnost »artizem in iskateljstvo« in da izbor zajema »gledališče danes — svobodne oblike«. Iz več kot sto trideset predlogov je izbral šestnajst predstav štirinajstih jugoslovanskih gledališč, upoštevaje vse republike in obe pokrajini. Iz Srbije je izbral pet predstav, izmed katerih je kar tri uprizorilo beograjsko gledališče Atelje 212, iz Slovenije je izbral tri predstave, iz Makedonije in Hrvaške po dve, vendar nobene iz zagrebških gledališč, ker ni hrvaška selektorica Jelena Lužina Sladonja nobene predlagala, ter po eno predstavo iz Bosne in Hercegovine, Črne gore, Kosova in Vojvodine. To pomeni, da se je vendarle ravnal po kompromisnih kriterijih, združeval pa kakovost in republiški ključ. Ker gre za festival jugoslovanskega gledališča, pač ni mogel ravnati drugače. Posledica pa je bila artistično in kakovostno močno nihajoč program, spričo katerega so bile izrečene misli — pa naj festival traja samo tri dni, če v celotnem jugoslovanskem prostoru ni zanj mogoče izbrati dovolj kvalitetnih predstav v izrazno artističnem pogledu. Toda naj gre pri tem za očitke glede kritične popustljivosti ali zgolj ugotovitve, praviloma takšen festival združuje dve komponenti: tekmovanje na estetsko izraznem Gledališče France Vurnik 690 France Vurnik področju in predstavljanje izraznih zmogljivosti in iskanj v posamičnih nacionalnih okoljih. Vsekakor je 27. sarajevski festival jugoslovanskega gledališča ponudil v premislek določen izbor gledaliških predstav, ki v svoji zgoščeni obliki kažejo podobo tematskih preokupacij, oblikovno izraznih hotenj in prizadevanj jugoslovanskih gledališč ter njihovo označenost z nacionalnimi kulturnimi posebnostmi. Tudi po izvoru besedil, po katerih so nastale izbrane predstave, je sarajevski festival pokazal zanimivo strukturo. Štiri izmed šestnajstih predstav so nastale po novih tekstih sodobnih jugoslovanskih avtorjev, štiri po dramatizacijah starejših in novejših proznih besedil, štiri po klasičnih dramskih delih, štiri pa po tekstih sodobnih evropskih avtorjev. Izbor na tej ravni je nemara bolj naključen in pogojen z artistično teatraličnimi pristopi, tako da s tega vidika ne bi kazalo iskati v njem kakšne posebnosti ali zakonitosti. Izmed štirih predstav, ki so nastale po tekstovnih novostih sodobnih jugoslovanskih avtorjev, si velja nekoliko podrobneje ogledati in premisliti le dve: Jugoslovansko antitezo mladega makedonskega dramatika Jordana Plevneša in predstavo po dramskem prvencu srbskega avtorja Nenada Prokiča z naslovom Metastabilni Graal. Kajti Ločitev ali Slovo v izvirniku Bucs madžarskega pisatelja dz Vojvodine Zoltana Varge v izvedbi igralcev novosadskega gledališča {Jjvideki szinhaz, je demonstriral primer literarnega gledališča, prehajanje dz resničnih razmerij med dvema ljubimcema v namišljena, se pravi gledališče v gledališču, kar pa je učinkovalo povsem nezavezujoče in poljubno kljub zavzeti igri mladih protagonistov, lepe Gabrielle Banka in simpatično zajetnega Lajosa So/tisa. Tudi Dež v Wertomontu albanskega pisatelja iz Makedonije Resula Shabanija v literarnem pogledu ne pomeni nič novega, izstopala pa je uprizoritev v režiji makedonskega režiserja Vladimira Milčina z igralci Albanske drame Gledališča narodnosti iz Skopja. To je prispodoba razkroja revolucionarne morale in obračuna med revolucionarnimi protagonisti, postavljena v Čile po padcu Allendeja. Na pohodu do Wertomonta se skupina revolucionarjev osuje in razkroji, gledališko zanimivo pa so bili zasnovani posamezni prizori s pohoda, potekajoči proti občinstvu ob dolgem, umazanem zidu. Režiser Vladimir Milčin je za to predstavo dobil plaketo »Jurislava Koreniča«, nagrado, ki jo podeljuje Komorni teater '55 iz Sarajeva. Z večjimi ambicijami, zajeta iz neposredne sedanjosti, pa je nastala programsko vnesena igra Jugoslovanska antiteza Jordana Plevneša; za sarajevski sestival je bila izbrana uprizoritev Branislava Mičunoviča z igralci Narodnega gledališča iz Niša. Pleveš združuje dve temi: družinsko tragedijo, povezano z mednacionalnimi razmerji, in obravnavano s posebnega Plevneševega zornega kota, z vidika razseljenih egejskih Makedoncev, kar pomeni nadaljevanje teme, ki jo je Plevneš nakazal z Erigonom. Njegovo zavzemanje za nekakšno ukinitev jezikov, ki prinašajo nesporazume, je kazalo razumeti predvsem kot polemičen domislek, kajti v nasprotnem primeru bi ga lahko uvrstili med stalinistične reflekse. Predstava v solidni izvedbi igralcev iz Niša in z Ljiljano Krstič v vlogi matere je s svojo patetično zasnovo in impresivno glas- Sarajevski festival med artizmom in teatraliko beno spremljavo učinkovala predvsem na gledalčevo čustvenost, medtem ko logičnega pretresa razen označitve teme ne vzdrži. Metastabilni Graal dvaintridesetletnega srbskega avtorja Nenada Prokiča v izvedbi igralcev Ateljeja 212 je vsekakor pomenil sodobno, aktualno, tematsko in izrazno celovito predstavo v utemeljeno oblikovani režiji Paola Magellija. To je predstava, ki kompleksno razpravlja o družbi in gledališču z gledališkimi sredstvi, seveda. Od zgodovinske prispodobe in gledališko privzdignjene izraznosti prehaja na intimno raven in se končno ustavi pri vrednostni analizi smisla umetniškega snovanja. Prvo dejanje pomeni nekakšno generalko predstave o razmerju italijanskih literatov do politike, konkretno fašizma v letu 1925, predstave, kakor si jo je zamislil pisatelj, režiser in igralec Ivan Maroje-vič. Toda gledalec to spozna šele v drugem dejanju, ko potek dogajanja preide na običajno gledališko raven in ko je predstava prepovedana. V primerjavi s Plevneševo Jugoslovansko antitezo je Prokičev Metastabilni Graal kompleksnejša in doživljajsko resničnejša predstava, ki zajema iz neposredne sedanjosti in jo analizira na etično politični ravni. Nemara avtor ni uporabil vseh možnosti, kakor si jih je nakazal, zlasti v trenutku, ko direktor sporoči novico, da je predstava umaknjena s programa, vendar njena tematska analitičnost kot gledališkost potegneta gledalca v svoj problemski krog. Igralec Petar Kralj je za vlogo nadvojvode Viscontija in Ivana Marojeviča dobil zlati lovorov venec kot eden izmed treh nagrajenih igralcev. S tem je področje novitet jugoslovanskih avtorjev na sarajevskem festivalu jugoslovanskega gledališča izčrpano. To je pravzaprav področje, ki bo na sarajevskem festivalu vedno v manjšini, kajti prav na tem področju in pa na področju dramatizacij si sarajevski festival in Sterijevo pozorje najbolj hodita v zelje. V zadnjem času namreč Pozorje zaostruje svoje kriterije za udeležbo predstav v svojem tekmovalnem programu. Tisti, ki se odloči za Sarajevo, ne bo dobil vize za Pozorje. To naj bo omenjeno le kot še ena ilustracija problemov, ki jih ima MES. Štiri dramatizacije, ki so se zvrstile prek sarajevskega festivalskega odra, pa so znova in znova nakazale zagate okoli prenosov proznih besedil v gledališko govorico. Rezultat je kar praviloma odvisen od strukture predloga. Dramatizacija znamenitega romana Miroslava Krleže Vrnitev Filipa Latinovicza, delo Anteja Armaninija, se je pokazala za zelo zapleteno; gledališko jo je dovolj razgibano in znakovno označeno izoblikoval režiser Miro Medžimorec z igralci Narodnega gledališča Avgust Cesarec iz Varaždina, predvsem z množico premakljivih scenskih sestavin, med katerimi je imela osrednje mesto velika premakljiva omara, ki je lahko pomenila tudi vhod v hišo in zatočišče v mladosti. Iskanje Filipove identitete in življenjskega smisla v slikanju in prek erotike je režiser razvil v množico prizorov s prostorsko in časovno sin-hronostjo, kar je v prvem delu učinkovalo razdrobljeno in nepovezano, svoj smisel pa je potrdilo v končnih tragičnih posledicah in razrešitvah. Slikarja Filipa Latinovicza so odigrali trije igralci v različnih starostnih obdobjih, vendar je poglavitno težo Krleževega miselno nakopičenega rezoniranja nosil igralec Ziatko Vitez ob izrazno precej neizenačenih igralcih Varaždinskega gledališča. 691 692 France Vurnik Kot rečeno, je Atelje 212 iz Beograda sodeloval kar s tremi predstavami; med njimi je bila zabavno humorna ekshibicija z naslovom Bel tempo srbskega pisatelja Bore Čosiča, priredba obsežnejšega proznega dela, iz katerega so po svobodnih asociacijah iztrgane sentence, nanašajoče se na zasebnost, družbo in mednarodne relacije. Predstava v režiji mladega srbskega režiserja Vladimira Aleksiča (rojen leta 1959) je pokazala predvsem bleščečo komično igro kvarteta igralcev Mire Banjac, Gorice Popovič, Suzane Petričevič in Taška Načiča, sicer pa je potekala na linearni ravni nizanja aiorizmov in izraznega poigravanja z gledališčem v gledališču. Iz povsem drugačnega, že kar dokumentarno podkrepljenega gradiva je nastala predstava Ljubiše Rističa Resničnost po romanu Lojzeta Kovačiča z igralci Slovenskega mladinskega gledališča. Izvedba v Sarajevu je manifestirala hkrati tudi utemeljenost ambientalnega gledališča, kakršnega Ristič pogosto oblikuje z značilno izrazno radikalnostjo. Tragikomična doživetja Čatota v kazenski desetini je Ristič zoesto prenesel v gledališko ponazarjanje; tako je izzvenela tudi izvedba v hangarju Aero kluba Sarajevo v Butmiru, kamor so gledalce prepeljali z avtobusi izpred Narodnega gledališča, tako da se je predstava pravzaprav začela že s te vrste »resničnostjo«, in se nadaljevala v mrzlem ambientu velikega hangarja, v katerem so rezko odigrane sekvence ob kovinski glasbeni spremljavi Marka Breclja odmevale avtentično. Ne le Kovačičeoa tema, marveč tudi izvedba potekata vseskozi na ravni resničnosti z bosimi igralci na mokrem betonu. Spričo tega je eden izmed razpravljalcev za okroglo mizo kritikov zastavil vprašanje, »doklej utegne Ristič uporabljati metodo nasilja nad igralci in gledalci,« medtem ko je njegovo zasnovo označil kot »beg iz gledališča v življenje« (Miljko Šindič). Kakorkoli že, brez pristanka igralcev oziroma njihove volje, ki jih dviga na raven cehovske zavesti, takšna predstava ne bi mogla nastati. V intenzivnem stopnjevanju razkriva do absurda prignano manipulacijo z mišljenjem in vedenjem ljudi do določene stopnje, ob samomoru enega izmed vojakov pa se sklene z občutkom pomiritve, skoraj že s katarzič-no sekvenco. V celoti presunljiva predstava, ki je hkrati tudi z odra opozorila na slovenskega pisatelja Lojzeta Kovačiča, saj sta drugi dve slovenski predstavi nastali po tujdh besedilih. Režiser Ljubiša Ristič je za »avtorski projekt« te predstave dobil nagrado »zlati lovorov venec«. Uprizoritev Procesa Franza Katke po dramatizaciji Petra We/ssa v režiji (tudi) mladega srbskega režiserja Milivoja Milojeviča (rojen leta 1952) in v izvedbi igralcev Srbske drame Pokrajinskega narodnega gledališča iz Prištine pa je nazorno demonstrirala primer popolne transformacije značilnega teksta v povsem drugem duhovnem, nacionalnem in socialnem okolju. Nekaj napotil za takšno transformacijo je dala sicer že sama dramatizacija, ki se je omejila na manj temne plasti Kafkove moreče vizije ujetosti brez razloga, obdolženosti od nevidnih sil; ostala je le psihična razrvanost Josefa K., pogojena z njegovo neprilagojenostjo na okolje in neverjetna lahkotnost podajanja, označena z bazarskimi sestavinami čaršijskega okolja, vendar z razvidnim konceptom v mizansceni, ki pa na utesnjenem odru Gledališča mladih ni prišel do prave veljave. Sarajevski festival med artizmom in teatraliko Dramatizacije prej ko slej ostajajo na odru nekakšen torzo, izjema je Resničnost, ki je učinkovala kompaktno; režiserji pa jih očitno z veseljem izbirajo, ker jim omogočajo najrazličnejše teatralične ekshi-bicije. Saj tako ravnajo tudi z gledališko klasiko, kakor sta na sarajevskem festivalu pokazali zlasti uprizoritvi Molierovega Tartuffa in Gogoljeve Zenitve, Brechtove Malomeščanske svatbe in Weissove Noči gostov z zelo različnimi rezultati. Tartutie v režiji makedonskega režiserja Ljubiše Georgievskega z igralci Makedonskega narodnega teatra iz Skopja in v sodelovanju s kostumografom in scenografom Miodragom Tabačkim je pomenila še enega izmed mnogih poskusov, kako v uprizoritvi do neke mere ostati zvest besedilu (makedonski prevod Laze Karovskega je potekal ritmično uglajeno), hkrati pa ga posodobiti in aktualizirati za vsako ceno. Georgievski, za katerega so značilne slogovno eklektične uprizoritve, je to hotenje izpolnil tako, da uprizoritev vse do razkrinkavanja svetohlimca Tartuffa poteka historično označeno, v stiliziranih kostumih in z ironično obarvanim podajanjem, od trenutka, ko je tudi zaslepljenemu Organu jasno, s kom ima opravka, pa v »civilnih oblekah« v obliki gledališke vaje, podobno kot v Metastabil-nem Graalu. Seveda spremljajo predstavo mogočni scenski premiki ob bučni glasbeni spremljavi, s čimer so poante predimenzionirano poudarjene; izkazalo se je, da izrazna pretiravanja niso po meri molierov-skega izročila, da pa tipično označujejo duhovni prostor, iz katerega izvirajo. V veliko veselje občinstva so igralci Beograjskega dramskega gledališča uprizorili Gogoljevo komedijo Zenitev v režiji Dejana Mijača in s popularnim igralcem Vlastimirjem Džuzo Stojiljkovičem v vlogi zagrizenega samca Podkoljosdna. To je bila dobra repertoarna predstava, pri kateri pa niso bile zanemarjene estetsko izrazne sestavine in domisleki. Mijač je iz Gogoljeve Zenitve napravil že kar nekoliko nušičevsko komično uglašeno predstavo z mnogimi domisleki, med katerimi je poglavitni ta, da je dogajanje povezal s pustnim karnevalom. Mijač in Stojiljkovič sta dobila zlati lovorov venec hkrati za režijo in vlogo v Čaplji Vasilija Aksjonova. Uprizoritev komedije Šest oseb išče avtorja Luigija Pirandella v režiji italijanskega režiserja Nina Mangana z igralci Italijanske drame Narodnega gledališča Ivan Zaje z Reke je zbudila pozornost predvsem z dosledno ponazoritvijo besedila, pri čemer ni bil zanemarjen scenski okvir tako v funkcionalnem kot likovno izraznem pogledu. To je bil redek primer zvestobe avtorju v zasnovi predstave, vendar ne brez osebnega pristopa; tako je pisateljeva misel o razmerju med resničnostjo in gledališko iluzijo dobila pregledno ponazoritev. Režiser Mangano je za svojo uprizoritev dobil zlati lovorov venec. Slovenski predstavi — Brechtova Malomeščanska svatba v režiji Edvarda Milerja z igralci Drame Slovenskega narodnega gledališča in Weissova Noč gostov v režiji Vita Tauferja v izvedbi Eksperimentalnega gledališča Glej sta na sarajevskem festivalu dobili največjo priznanja in pohvalne interpretacije, z njimi pa tudi skoraj polovico nagrad: Malomeščanska svatba pet. Noč gostov dve priznanji, se pravi režiser Edvard Miler, Meta Hočevar za celovito likovno podobo predstave. 693 694 France Vurnik predstava v celoti, potem pa še nagradi Oslobodenja in Odjeka,- Za Noč gostov pa Vito Taufer Nagrado za najboljši eksperiment, igralec Boris Kerč za vlogo žene v tej predstavi pa nagrado Zveze socialistične mladine Jugoslavije za najboljšega mladega igralca. To le mimogrede,-poglavitno pri tem je, da so slovenski igralci ob natančno dognanih konceptih nastopili z izjemno disciplinirano igro, uglašeno, izbrušeno v detajlih, hkrati motivirano in gledališko slikovito. Likovnost predstav in igralske izrazne bravure očitno intenzivneje učinkujejo na recepcijo gledalcev kot pa problemsko tkivo besedila, vendar brez vzročne povezave med besedilom in izvedbo predstava nima tiste energije, s katero seže v gledalčevo zavest. Dva primera izvedbe Brehmenske svobode Reinerja Wernerja Fassbinderja, ironične »meščanske žalostinke«, sta sicer nakazala različne režijske pristope, vendar so tudi v teh dveh primerih socialne komponente okolja vplivale na pomensko transpozicijo ideje, da je učinkovala v nasprotju z avtorjevo izkušnjo in ironijo. Medtem ko je uprizoritev Črnogorskega narodnega gledališča iz Titograda z dvema igralcema in lutkami izzvenela nemotivirano v ekspresivnem podajanju snovi, je sarajevska izvedba v režiji Harisa Pašoviča z igralci Komornega teatra '55 in z Vesno Mašič v osrednji vlogi osvobajajoče se za-strupljevalke učinkovala kompaktneje, gledališko asketsko, vendar ne brez patetike. V liričnem ozračju ob rahlih satiričnih sekvencah je potekala Mijačeva uprizoritev Čaplje sodobnega ruskega pisatelja Vasilija Askjonooa, ki zadnja leta živi v Ameriki. Z igralci Ateljeja 212 iz Beograda in ob sodelovanju scenografa Petra Pašiča in kostumografke Branke Petrovič je nastala krhko spevna predstava o ujetosti ljudi v velikem prostoru, o hrepenenju po svetu in o želji po vračanju v mladost brez oprijemljivejših motivacij. Aksjonovo besedilo si je nekatere motive izposodilo pri dramah Čehova — Utvi, Treh sestrah in Češ-njevem vrtu, ne da bi bilo doseglo njihovo globino in pretresljivost. Nenavadno močan je bil učinek glasbene spremljave skladatelja Vo/i-slava Kostiča z izdatno podporo razpoloženjskemu ozračju v predstavi. Režiser Dejan Mijač in igralec Džuza Stojiljkovič ter igralka Jelisaveta Sabljič so bili nagrajeni z zlatim lovorovim vencem, kar je nekoliko presenečalo. Kakšna je podoba jugoslovanskega gledališča po teh fragmentarnih skicah izbora predstav na sarajevskem festivalu? Marsikaj se da ugotoviti in sklepati: da gledališče gradi na izročilu in kontinuiteti, da je v vseh pogledih odsev ustvarjalne zavesti in izraznih zmogljivosti posamičnih nacionalnih in kulturnih okolij, da v tistih z daljšo tradicijo sega više, hkrati ko odkriva, da se v okoljih s krajšim gledališkim izročilom skušajo dvigniti nad folklorno zaznamovanost, ki seveda ni nič negativnega, v izraznost, v kateri odsevajo silnice sodobnih eksistenčnih in duhovnih stisk in protislovij, napetosti in ujetosti. V tem pogledu je sarajevski festival vsekakor izpolnil svojo nalogo.