Šola preobremenjuje otroke
V ponedeljek, 17. oktobra je bila na pobudo predsedstva mestne konference SZDL Ljubljana v Cankarjevem domu sekcijska raz-prava z delovnim naslovom »Otrok in mladostnik v stiski«. Očitno je, da je bila tematlka za marsikoga silno zanimiva, saj so obisko-valci okroglo dvorano napolnili do zadnjega kotička. Prišli so, da bi kaj novega izvedeli, da bi kaj povedali o avojih izkušnjah, o svojem delu ali pa - in to naj bl bil pravzaprav cllj sekclje - da bi kaj spremenili: starši, učitelji, ravnatelji, strokovnjaki, ki $e ukvarjajo s problematiko razvoja naših otrok. Razpravo je vodll dr. Ludvik Horvat, predsednik republiškega komtteja za vzgojo in izobraževanje.
Zanimive podatke je natresla Dora Gobec s Pedagoškega inšti-tuta pri Univerzi Edvarda Karde-lja. Iz raznih raziskav, anket in tudi strokovnih knjig je navedla, kaj vse se v naši družbi dogaja z otrokom: od tega, da narašča število socialno ogroženih družin (kar seveda v mnogočem prizada-ne otroke), do dvomljive brez-plačnosti našega osnovnega šol-stva, zdravstvenih in psihičnih te-žav otrok, ki jih šola nenormalno obremenjuje in ki dela po načelih enotnosti ter vztrajno zavrača vse novosti, predvsem individualno delo z otrokom. Povedala je, da skoraj tretjina osnovnošolcev pri nas obiskuje dopolnilni pouk, kar torej pomeni, da so ob enakih sposobnostih in poprečno nor-malnem razvoju otrok pri nas ver-jetno šole tiste, ki so neuspešne. Dokler individualnost otroka ne bo postala cilj socialistične druž-be, ta ne bo humana, bo torej ostajala brez ustvarjalnih Jjudi in se zaradi tega ne bo mogla razvi-jati.
Brane Slivar je predstavil razi-skavo o izostajanju učencev v srednji šoli, ki so jo naredili na Zavodu SR Slovenije za šolstvo in v Svetovalnem centru za otro-ke, mladostnike in starše. Izosta-janje so definirali kot manifesta-cijo učenčeve stiske. Nato pa so se lotili vzrokov zanjo. Eden je motivacija za pouk, drugi je zdravstveno stanje, na katero spet vplivajo najrazličnejše stvari. Ugotavljajo, da je šola sama dosti-krat neposreden vzrok za izostaja-nje, ker s svojo formalno organi-zacijo, storilno usmerjenostjo, s sistemom ukrepanja, pravili in prepovedmi ter neustreznimi pro-storskimi možnostmi sili učenca v izostajan^e.
Nastja Skopec, predstavnica mladine je na vse to povedala, da bi morali avtorji omenjene razi-skave najbrž upoštevati tudi po-skus, ki ga je napravila psihilogi-nja Nada Paj na Srednji šoli tiska
in papirja. Tam so namreč za čas poskusa uvedli nekakšno »neob-vezno obiskovanje« pouka. Učen-ci, ki so manjkali, se niso opravi-čevali in za to niso dobivali neo-pravičenih ur. Izkazalo se je, da je v tem času število izostankov močno padlo. Nastja Škopec je menila, da ni dovolj, da šola učite-Iju zagotovi toliko in toliko ur na teden, kijih mora opraviti. Učitelj naj bi se tudi potrudil, da s kako-vostnim delom pritegne učenca, da ga bo poslušal in da mu ne bo ušel iz razreda. Predlagala je, da bi podoben poskus naredili na treh šolah in potem »sešteli« uči-nek (ter ukrepali).
Maija Strojin iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše je povedala, da je največ njihovih »stalnih strank« starih med 7 in 10 let (okrog 43 odstot-kov) in tudi od 11 do 14 let (okrog 25 odstotkov). Pripeljejo jih starši ali pa jih pošlje šola. Ze pri vzro-kih, ki jih za obisk navedejo starši in šola, se kažejo bistvene razlike med dojemanjem dogajanja v otrokovi notranjosti. V šolah opazijo le padanje učnega uspeha ali težave pri učenju, moteče ve-denje ali pa govorne težave, skrat-ka le na prvi pogled opazne pro-bleme, ki so zgolj posledica dru-gih. Te pa opazijo starši: čustvene motnje, strah, dostikrat že kar ek-sistenčni strah, tesnoba, motnje pri spanju, huda zaskrbljenost, agresivnost in podobno. Še pose-bej prisoten je ravno strah. Tega otroci večinoma na ven sploh ne pokažejo, zakopan je globoko v njih in pomeni nezaupanje vase, v svoje sposobnosti.
Šola otroke občutno preobre-menjuje. Marja Strojin je menila, da so tudi nekatere metode po-učevanja dobesedno slaboumne. Na primer, je opozorila, pisni pre-izkusi znanja v prvem in v dru-gem razredu osnovne šole. Najbrž smo edina dežela, ki dovoljuje pisno preverjanje nepismene po-pulacije. Povedala je tudi, da se
v nekaterih razvitih državah otro-ci učijo pisati in brati postopoma skoraj tri leta. Pri nas se pogosto-ma na šolah dogaja pravi »peda-goški kriminal«, pa še razne vrste primitivnosti, ko učitelji šolarje silijo v prezgodnje abstrakcije, ki jih zgolj zmedejo, vzbudijo v njih zaskrbljenost, ker jih pač ne mo-rejo dojeti in podobno.
Razpravljalci na sekciji so spre-govorili tudi o trpinčenem otro-ku, oglasili pa so se tudi »trpinče-ni učitelji«, o težavah ravnateljev in z ravnatelji, o pravicah otrok, zapisanih v deklaraciji organiza-cije združenih narodov, ki pa ni-kogar ne zavezujejo (pa menda v kratkem bodo zavezovale vse podpisnice te deklaracije) - vse povedano bodo na predsedstvu mestne konference uporabili kot podlago za nekatere kratkoročne in dolgoročne ukrepe, za spre-membe torej, ki naj bi se jih lotili takoj pri tistih stvareh, pri katerih ni potreben denar, le dobra volja. Vsebinska sekcija je bila nekakš-no naravno nadaljevanje bolj ba-nalnih pogovorov pred leti, ko so srednješolci najprej zahtevali pro-stor. Zdaj hočejo v tem prostoru tudi kvalitetno delo.