MATE DOLENC, POTOPLJENI OTOK
V Dolenčevi dosedanji prozi se je bralec soočal s kar se da sodobno tematiko in problematiko mladega človeka v svetu, zato niti ni presenetljivo, da Potopljeni otok* to tematiko nadaljuje, jo radikalizira, in v končni konsekvenci morda celo problematizira. Dolenčev Potopljeni otok izhaja iz temeljnih avtorjevih poetičnih izhodišč, po katerih je za prozni zapis značilna velika mera »dogajanja«, kronike, časa, razvoja, fabule z epilogom, zaključenostjo. Nobenega dvoma ni, da je ta poetika podaljšek tradicionalne romaneskne skušnje z ne preveč skrito spogledljivostjo s širokimi bralskimi vrstami, komunikativnostjo, odzivnostjo in razvidnostjo. Taka proza jemlje literaturo »scela«; dopušča ji zmožnosti globalnega opisovanja in beleženja življenja in njegovih odtenkov, tako da bralec ni nikoli v skrbeh za pozitivistično-faktografske elemente njenih sestavin, pa naj gre za sedanjost ali preteklost ubesedenih likov, njihova medsebojna razmerja, zgodbe, usode. Dolenčeva proza v Potopljenem otoku ni imuna niti za posebnosti niti za približke skrajnosti (morda ponekod celo tipičnosti), kar ji daje karakter času ustreznosti.
Potopljeni otok obsega četvero novel: Znamenje ribi,' Dekle z ribo, Lunina mena in Potopljeni otok s povezujočo
(*Mate Dolenc, Potopljeni otok, Založba Obzorja Maribor 1976, opremil Matjaž Vipotnik, str. 291)
Blaž Lukan, Pesem in pesmi
jih tematiko morja in sorodnimi (da ne rečemo avtobiografskimi) osrednjimi ubesedenimi liki. Motiv morja in njegove spremljajoče ga eksotike v slovenski prozi ni neznan (na primer Druščina Smiljana Rozmana), vendar dobiva pri Matetu Dolencu nove-športno-ribo-lovske značilnosti, kar je za bralca privlačna tema. Druga in v celoti prevladujoča tematika v Potopljenem otoku obsega sklop problemov sodobnega mladega (pol) intelektualca: od družbene odtujenosti, nestalnosti na vseh področjih, čustvene labilnosti, egoizma, socialne neprizadetosti, hedonizma in podobnega. Dolenčev osrednji ubesede-ni lik (naj bo zapisan v prvi ali tretji osebi) je vsemu v »napoto« in »odvečen« človek. Povsod povzroča nesrečo in nevšečnost, kljub temu da je v bistvu dober in dobro živi. Poleg tega niti ni neuspešen — tako v službi (ob veliki tolerantnosti), pa tudi ne v ljubezni, pri ženskah, vendar pa prave ljubezni ne zmore, kljub poizkusom, celo s pomočjo ženitne posredovalnice. Dolenčev osrednji ubesedeni lik je tipičen primer sodobnega mladeniča, ki ob nihanju iz ene lege v drugo ne ve, kaj pravzaprav hoče. V svojem liberalizmu se ne usidra v nobeni instituciji, v nobeni normi, zahtevi, hkrati pa je od vsega odvisen. To ni tip estetskega hedonista, kakršnega je izoblikoval Izidor Cankar v romanu S poti, marveč prej njegov drugi pol.
Mate Dolenc je s svojimi ubesedenimi liki dovolj prepričljiv in tipičen, da mu bralec z zanimanjem Sledi skozi vse štiri novele. Eksotičnost in celo nagnjenost k pustolovščinam sta v literaturi vedno magnet za »lažji« tip branja in učinkovito nadomestilo za druge elemente proznega ustvarjanja in tu še najbolj pokaže, kakšen pisatelj je Mate Dolenc. V novelah daje prednost količini in zanimivosti dogajanja pred oblikovalnimi in jezikovnimi prizadevanji, medtem ko filozofskih problemov ta tip proze skoraj ne pozna, niti jih izraziteje
337
338                                                                                                         Marijan Zlobec
ne aktualizira.  Zato bo Dolenčev tip     skega  iskanja   lastne   avtentičnosti   in
proze v Potopljenem otoku privlačnejši    osebnostnega ravnovesja.  Zahtevnejše-
s  stališča sodobne  tematike in tipike    mu bralcu Dolenčeva proza ne nastavlja
osrednjega ubesedenega lika kot pa s     oblikovalno-idejnih pasti kljub sodob-
stališča načina njune estetske obdelave,     nosti in celo aktualnosti problematike.
Vprašanje pa je, če tak tip proze bralca    Morda je slednja še največja privlač-
angažira v intenzivnejše razmišljanje o    nost Potopljenega otoka, problemih sodobnega mladeniča, ali pa
jemlje tako prozo bolj kot tip pustolov-                                    Marijan Zlobec