Pomlad.
Vaclav Kosmak, Jožef Gruden.
Roiica se gnjeva: Listov nlrnam, reva. .Čaki, čaki, cvctka tl, da posveti solnčni sij! Gromi zabučč, jablane zbrstL, list bo zelenel cvet lepo dehtel."
fila je dolga, dolga zima, da nikdar tega! Videti je bilo, da je zemlja do srca odrevenela in zmrznila, da se več ne zbudi, več ne za-smeje v radostnem zelenju, nikdar več ne pogleda z milimi očmi tnodrih vijolic, da jo je pregosta bela odeja zadušila za vselej. Podobna je bila jajcu, zaprtemu v trdo, belo, mrzlo lupino. Tako jajce je videti popolnoma mrtvo; toda koklja zbudi s svojo toploto v njem dremajoče življenje, kadar razprostre nanje svoje perje.
Taka koklja je tudi solnce. Pokrilo je s svojimi toplimi žarki ledeno skorjo zemlji in glej — dremajoče življenje se vzbuja, zetnlja se vnovič nasmiha v radostnem zelenju, vijolice duhtč, tisočero cvetjfe odpira zaspana očesca, škrjanci prepevajo pomladne pesmi, ljudje odpirajo okna v svojih zatohlih stanicah, otroci vriskajo veselja in rajajo na toplem solnčecu, kmetič hiti vesel na polje, a konji se penijo in rezgetajo radosti, da so naposled vendar prišli iz hleva. Vse proslavlja veselo vstajenje.
In ko vse tako hiti vun, kako bi jaz mogel ostati doma? Ne vem, kako je pri srcu drugim Ijudem, kadar hodijo skozi vzbujeno prirodo; ali meni je bilo, kakor da bi se bil ž njo tudi sam pomladil, kakor da je padla z mene vsa bolehavost in vsa skrb. Šel sem zadovoljen pa motril okrog sebe rastočo krasoto.
»Bože mili, kako dober in mogočen si ti!" sem zavriskal že tolikokrat s škrjancem; a duša mi je zletela še više kakor ta mili pevec, ki se pod sinjim nebom malodane izgublja. ,Moj Bogt koliko lepote nam razsipaš vsako pomlad po zemlji!" Spel sem naprej, in sicer naravnost v gozd. Oozd mi je na zemlji raj, in to še posebno spomladi! Potoki skačejo in se vzi-gravajo kakor otroci, pa kličejo drugdrugemu: nAlo, le brž, le brž! Led in mraz sta odšla, podvizajmo se na zeleno loko! Tam pase deca gosi, pa se bo oboje rado igralo z nami." Cvetke, dremajoče okoli, zbudi ta klic. Po-točnice, zlatice, vijolice naglo razgrinjajo zastor pri svojih posteljicah, zve-davo dvigajo glavice, pogledujejo veselo k velikanskemu jasnemu solncu, pa se povprašujejo, kakor bi ne hotele verjeti te srečne novice: ,,Je res že pomlad? Je res solnce že tako toplo?"
Juhu! Juhu!" vriska kukavica z drevesa nad njimi. Bože mili, kakšna radost, kakšno podvizanje v tem gozdu!
Nobena cvetka noče biti zadnja. Vstajajo, in se tako hite oblačiti, da jih je, preden se nadejaš, po gozdu vse polno: rumenih, belih, modrih, vijoličastih,  rdečih in Bog ve kakšnih še,  da jih niti   najstarejši  in najbolj
3S=;    77    ^
iznajdeni starec vseh   ne  pozna — toliko jih je! Samo eden jih pozna — Oče nebeški, ki jih je ogrnil v tako krasna krila nedolžnih duš.
I no, cvetke so oblečene v halje nedolžnih duš. Kaj ne verjamete ? Potrpite malo, prepričam vas kmalu.
Ko sem ondan zašel v krasen gozd, mi je bilo nekako tako kakor onemu samostanskemu bratu, ki je poslušal rajsko ptico fristo let, pa se mu je zdelo to le tnalo časa. Zagledal sem se v vso to čarobno lepoto, duša se mi je potopila v to morje spevov in lepih zvokov, da niti zapazil nisem, kako je solnce zahajalo in je prihajal mrak, dokler me ni zdramil večerni hlad iz tega srečnega pozablienja. Pogledal sem kvišku v nebo. Tam je plaval prijatelj vseh otožnih duš — mesec. Bil je sicer le kakor zlat srp, a zrl je name tako vljudno in mi je šepetal v srce:
»Dober večer, stari prijatelj! Kako ti je kaj všeč letošnja pomlad?"
»Prav po volji mi je. Ti pa pomlad sta zmeraj krasnejša!" sem se dvorljivo priklonil gospodu mesecu ,,Pozdravljen mi bodi! — Ako privoliš, se dalje pomudim v tvoji družbi."
Zapel sem si suknjo, ogrnil se v pled, pa sedel na parobek.
Čaroben somrak se je zlival nad celim gozdom kakor pozoren paj-čolan gozdne vile, ki odkriva človeku vse v novem, čarobnem svitu. In ta pajčolan mi je polagoma legal na oči in na dušo.
O, te slasti ne popiše nobeno pero! Vse okrog mene je oživelo in mi govorilo v znani, mili, nezaslišani govorici. V jelšah nad razcvelim glogom so slavili slavci prvo pomladno slavnost. Ali vam je bilo vse veselo! Pili so iz glogovih čaš in prepevali, da se je razlegalo po gozdu. Kadar pa so dopeli, je rekel mlad siavec slavcu starčku: ,,Dedek, kaj nismo mi najsreč-nejši vseh ptičev ?"
,,Seveda smo!" mu je pritegnil dedek.
nSamo nečesa nam nedostaje," mu je segla v besedo sničava sestra rnla-dega slavca, ,,namreč tako krasnega krila nam nedostaje, kakršno diči cvetice."
nNe bodi no taka!" jo je posvaril stric. nVsega vendar ne moremo imeti. Mi imamo glas angelov, cvetice pa krilo nedolžnih duš."
BKako to?" so radovedno povpraševale slavulje. »Dedek, povejte nam vendar kaj o tem. Tega še nismo slišale nikdar."
,Kaj menite, da že vse veste?" je ošabno pripomnil stari slavec, po-skočil na višjo vejo ter začel unisono novo pesem, ki se v naši govorici glasi takole: BV nebesih pri Bogu, našem Očetu, prebivajo angeli in pa nedolžne duše. — Obleka jim leskeče v barvah kakor v gozdu to krasno cvetje. — Pred davnimi davnimi veki pa se je uprlo mnogo nebeških duhov zoper Boga. Razsrdil se je pa Bog, jim vzel nebeško krilo, pa jih je pahnil v slepo temo. Ali čemu zdaj ta krasna krila ? Brez koristi so ležala tam v bogatih nebesih. Poslal jih je Gospod Bog na revno zemljo, pa jih dal ponosnirn velikim cveticam. Zdaj pa so plakale male, skromne cvetke, da morajo še nadalje ostati zelene. Oče nebeški je pa dober; bilo mu je žal borih cvetk. Pa jitn je dejal takole: nNe plakajte, cvetkel Naredim ljudi in njih telesom vdihnem   nedolžne   duše iz nebes,  krilo  duš pa  bodi vam v
ces   78   ss
odev." In odsihmal puščajo duše, ko se selijo v mlado človeško telo, svoje rajsko krilo v nebesih, a kjer ga puščajo, tam vzklije mila ponižna cvetka. In tem cvetkam je Človek vedno tako naklonjen, ker je bila njegova duša oblečena v tako barvo v bogatih nebesih. Kadar pa zapušča duša telo, uvene cvetka, duša pa sprejme zopet svoje krilo v nebesih, — ako je čista. Katera se je pa omadeževala z grehom, je pahnjena naga v večno zimo." Slavec je dopel. Ostali ptiči pa so molčali in premišljali, pa tudi jaz sem premišljal to pravljico.