KULTURNO
POLITIČNO
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt p. b„ t>.
LETNIK XXIII. / ŠTEVILKA 37	CELOVEC, DNE 9. SEPTEMBRA 1971	CENA 2.50 ŠILINGA
OTVORITEV GASILSKEGA DOMA V GLOBASNICI:
»Toleranca" in resničnost
Dogodki okoli gasilskega doma v Globasnici so vznemirili koroško javnost. Po mnenju koroških časopisov je imel deželni glavar najpomembnejši govor o vprašanju slovenske manjšine. Slovenski mandatarji se tega slavja iz protesta do občinske politike župana Sadjaka in socialistov niso udeležili. Zvečer so pa neznani storilci podrli stebre z avstrijskimi in koroškimi zastavami.
Ameriški dolar
Dva dogodka sta tekom dveh tednov zbudila veliko pozornosti.
Govor predsednika Nixona je ustvaril preplah v Zapadni Evropi in na Japonskem. To so oni deli sveta, katerim je Severna Amerika po drugi svetovni vojni nudila največjo gospodarsko pomoč.
Ameriški dolar je bil nad 30 let osnova vsem gospodarskim zvezam zapadnega sveta. Dolar je bil podlaga vsem gospodarskim pogodbam in tudi jedro vseh gospodarskih posojil. Celo vzhodne države so z Zahodom obračunavale v dolarjih. Kdor je imel dolarje, je lahko povsod kupoval, kjer je hotel. Ko se je pred leti majal angleški funt in pred letom francoski frank in sta oba utrpela na vrednosti, je stal ameriški dolar še trdno. Kaj je dajalo ameriškemu dolarju tisto stabilnost? Zlato! Za eno unčo si plačal 35 dolarjev ali za 35 dolarjev si dobil eno unčo zlata. (Ena unča je težna mera za zlato in dragulje 31,10 g.) V tem razmerju so uravnavale tudi druge zapadne države svoje valute.
Ameriški državni proračun pa je dolga leta zelo obremenjen s pomočjo zaostalim državam, z izdatki za ameriško vojno v Vietnamu in ne nazadnje s stroški za ameriško armado v Zapadni Nemčiji. Vse to je prisililo ameriškega predsednika, da je odrezal dolar od zlata in s tem ustvaril v zahodni Evropi in na Japonskem negotovost v plačilnih odnosih. Poleg tega je Nixon uvedel na ves uvoz iz drugih držav še deset odstotni davek. Tako se je na mah za ameriške državljane vse uvoženo blago podražilo in s tem otežkočilo za vse države, ki izvažajo blago v Ameriko, n. pr. je Avstrija izvozila blaga v Ameriko v zadnjem letu za tri milijarde šilingov. Zmanjšana vrednost dolarja in dodatni davek na uvoz, bo silil Amerikance, da bodo kupovali predvsem domače blago, kar naj bi zmanjšalo število brezposelnih.
| OB ZAČETKU ŠOLSKEGA LETA:
V zadnji številki NT smo objavili pismo obeh slovenskih občinskih strank, naslovljeno na župana Sadjaka in deželnega glavarja Simo, v katerem so občinski odborniki tolmačili vzroke, iz katerih se tega slavja niso udeležili. Na to pismo je deželni glavar odgovoril in zastopal mnenje, da so v narodnostnih vprašanjih diference in da te ni mogoče reševati z odsotnostjo pri takih svečanostih.
K temu moramo ugotoviti, da so slovenski mandatarji s tem zadržanjem protestirali tudi in tokrat predvsem, proti zadržanju socialistične frakcije v gospodarskih vpraša-
Iz Berlina je v zadnjih dneh prispela pomirljiva vest. Osemnajst mesecev so se zastopniki štirih velesil — Sovjetske zveze, Amerike, Velike Britanije in Francije — posvetovali o položaju deljenega mesta Berlina. Vzhodni Berlin je del Nemške ljudske republike in ostane to, kar je bil, glavno mesto te države. Zahodni Berlin pa leži na ozemlju Nemške vzhodne republike, je u-pravno in gospodarsko del Zvezne nemške republike in ima zveze s to državo samo preko ozemlja Nemško-ljudske republike. Veliki štirje so se domenili, da prevzamejo sami odgovornost za vse zveze med Berlinom in Zvezno nemško republiko, da te skrbi za življenjsko sposobnost Zahodnega dela Berlina, da upostavi Sovjetska zveza v Zahodnem Berlinu svoj konzulat in Zvezna nemška republika nima pravic, da v Zahod-
njih globaške občine. Socialisti so namreč odklonili prenakazilo občinskega denarja v globaško »Hranilnico in posojilnico". Četudi bi bilo brez dvoma v gospodarsko korist občini in poleg tega bi »Hranilnica in posojilnica" plačala tudi višje obresti, bo ostal denar po volji socialistov in OVP v velikov-ški »Karntner Sparkasse".
Zadržanje slovenskih mandatarjev je bilo brez dvoma upravičeno. Pri volitvah župana globaške občine po zadnjih občinskih volitvah so bili ravno slovenski mandatarji tisti, ki so omogočili socialistu Sadjaku, da je postal župan. Odpovedali so se sami te-
nem Berlinu skliče svoj parlament, tudi ne za volitev državnega prezidenta. Po teh načelnih ugotovitvah štirih velesil je položaj deljenega Berlina razjasnjen in sedaj bo naloga obeh nemških držav, da se o podrobnostih medsebojnega sožitja domenita. Tozadevni razgovori so se pričeli 6. septembra in bodo verjetno trajali do konca leta 1971.
Ureditev vprašanja Berlina pomeni brez dvoma začasno rešitev te že nad dvajset let sporne točke v Evropi. Ostalo pa je dejstvo, da je nemški prostor razdeljen v dve nemški državi, ena je del zahodnega sveta, druga je tesno povezana z vzhodom.
Zvezna nemška republika pa bo parlamentu predložila pogodbo s Sovjetsko zvezo in pogodbo s Poljsko, ki daje Poljski končno zahodno mejo.
mu mestu, ki bi ga v slučaju pakta z OVP lahko zasedli za tri leta. Začetkoma je bilo delovanje s socialisti v občinskem odboru uspešno, kajti Slovenci so pretežno podprli socialistično frakcijo. Politična praksa pa zahteva, da tudi partner, ki ga podpiraš, ob priliki upošteva tudi tvoje predloge, sploh če so taki, da služijo vsej občini. Tak pa je bil predlog slovenskih frakcij za prenakazilo denarja v globaško Hranilnico in posojilnico. Socialisti, ki se ob vsaki priliki hvalijo, koliko storijo za gospodarski napredek južne Koroške, pa so ta predlog odklonili.
Potek slavnostne otvoritve govori zase. V večinoma slovenski občini smo slišali le zelo malo slovenskega. Ena slovenska pesem, in hvalevredno zadržanje g. župnika Poscha, ki je govoril najprej slovensko in nato nemško, ne zmoreta pokazati pravega narodnega položaja globaške občine. Župan Sadjak ni spregovoril nobene slovenske besede, četudi dobro obvlada slovenščino, saj je bil dolgoletni nastavljenec Našega Tednika in je sam koroški Slovenec. Slavnostni govor-(Nadaljevanje na 5. strani)
Gradiščanski Hrvati zahtevajo uporabo hrvaščine
Na področju, kjer živijo gradiščanski Hrvati, so bile v nedeljo, 22. septembra, ponoči, table z oznakami krajev prekrite z lepaki, v katerih se zahteva, da avstrijska vlada izvaja svoje obveznosti v odnosu do nacionalnih manjšin ter zlasti glede pravice uporabe hrvaščine in slovenščine.
V letakih je bilo rečeno, da uporablja Avstrija dvojno mero. Sama ignorira lastne probleme v odnosu do manjšin, istočasno pa se hvali s svojo posredovalno vlogo med Vzhodom in Zahodom, se predstavlja kot braniteljica južnih Tirolcev ter istočasno kot primer srečne in pravične rešitve vprašanj manjšine. Ta naša akcija je poziv Avstriji, da končno izvede svoje obveznosti, ki izhajajo iz dveh državnih pogodb.
Stranke so se predstavile
Za 10. oktober je parlament določil državnozborske volitve. S sklepom SPO in FPO je bil proti volji OVP parlament po poldrugem letu svojega obstoja razpuščen. Stari parlament je štel 165 članov, novi volilni zakon pa določa 183 sedežev.
Socialisti so sami nosili vlado, čeprav so imeli v starem parlamentu le 81 zastopnikov. Pri nekaterih zakonih jim je pomagala FPO in pri drugih OVP. Dosti načrtovanega pa je ostalo nerešenega, ker dotični predlogi niso dobili večine.
SPO v svojem volilnem proglasu poudarja vprašanja, ki so našla rešitev in žele v novem parlamentu večino.
OVP operira z naraščanjem splošne draginje in našteva obljube socialistov, ki so jih dajali pred zadnjimi volitvami 1. marca 1970 in jih niso mogli izpolniti.
FPO na plakatih razstavlja svojega predsednika Petra In čaka na priložnost, da bi bila udeležena pri vladnem koritu.
yilllllllllllllimillUlllMlllimillllllMIIIIIIUMMIIIIIilllllllllMIIIIIIIMIIMIIIIIIIMIIinillMIIII!IIIIMIINIMIIIIIIIIIHIlllMIIIIIIMIIIIIllNIIIIIIMIilMlllllMlllllNlinillMIIMIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHMinilllllllllilllllllllllllUllllllllllllllMlllllllllllllllllnilllimillllllllllNIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIIINNIIIMmilllllMIMIIIIIimilllMIIIMIIIIIIIIIIIIIIII!lllllllllllllMIIIIU!
Ob začetku novega šolskega leta Vas hočemo ponovno opozoriti |	na možnost prijave Vašega otroka k dvojezičnemu pouku, kakor to
|	predvideva manjšinski šolski zakon. Prosimo Vas, da trezno preudarite
|	vse prednosti znanja dveh jezikov že v najmlajših letih ter se nato
| poslužite svoje pravice.
Mislimo, da nam ni treba posebej razlagati koristi znanja dveh |	jezikov, ki se jih otrok lahko in hitro priuči. Kajti to je znanstveno
|	dokazano in povsod po svetu se trudijo v to smer. Tako šolanje pripo-
| ročajo tudi najuglednejši pedagogi po vsem svetu.
Koroški Slovenci imamo to možnost že doma, ko otroka učimo |	svojega materinega jezika. Okolica in šola pa ga naučita drugega de-
|	želnega jezika. Zato ima naš otrok pri vstopu v prvi razred najboljše
|	pogoje, da se v obeh deželnih jezikih izpopolni in se priuči njune
|	knjižne oblike. Če torej hočete svojemu otroku dobro, potem mu ne
|	jemljite te lepe možnosti, za katero ga bodo njegovi sošolci kasneje
| v življenju zavidali.
Dognano je, da otroka učenje dveh jezikov v osnovni šoli nikakor |	ne obremenjuje, nasprotno, njegovo mišljenje s tem postane bolj raz-
|	gibano in mu pozneje olajša učenje tretjega in četrtega jezika. To še
|	posebej velja za učenje ostalih slovanskih jezikov, ki postajajo iz leta
| v leto bolj važni za mednarodne odnose.
Čeprav drži, da je slovenščina jezik razmeroma majhnega naroda, | je vendar za naše kraje v času odprtih meja in dobrega sosedstva 1 poleg nemščine najpotrebnejši jezik.
Kakor razvidite iz pisma na drugi strani, se je našemu priporočilu | priključila tudi Avstrijska liga za človekove pravice.
Svojega otroka lahko prijavite s priključeno prijavnico pri upravi | šole v prvih desetih dneh po začetku šolskega leta.
|	Za	Za
Krščansko kulturno zvezo	Slovensko prosvetno zvezo
1	Lovro Kašelj	Hanzi Weiss
|	predsednik	predsednik
Gemeinsam ins Europa der Zukunft!
In der Allgemeinen Erklarung der Menschenrechte heiBt es im | Artikel 26, daB die schulische Ausbildung die volle Entfaltung der | menschlichen Personlichkeit und die Starkung der Achtung der Men- | schenrechte und Grundfreiheiten zum Ziele haben solle; ferner soli | sie Verstandnis, Duldsamkeit und Freundschaft zvvischen allen Natio- | nen und allen rassischen und religičsen Gruppen fordern und die Auf- § rechterhaltung des Friedens begiinstigen.
Es vviirde uns mit Genugtuung erfullen, wenn wir diese hehren § Ziele in Karnten, das gern als Modeli eines Vereinten Europa hin- § gestellt wird, vervvirklichen konnten. Zvveifellos kann die Schule sehr | viel dazu beitragen, in dem sie die Jugend von klein auf in dieser | Richtung erzieht und ihr die Moglichkeit gibt, das Zusammenleben | zweier gleichberechtigter und gleich geachteter Volker bereits in der | Klassengemeinschaft zu praktizieren.	|
Um in die Kultur des eigenen Volkes einen tieferen Einblick ge- | vvinnen zu konnen, ist es erforderlich, seine Kenntnis der Mutter- | sprache moglichst zu vervollkommnen. Ebenso ist es fur das fried- | liche Miteinander zweier Volker und fur die Achtung der Kultur des § Nachbarn von unschatzbarem Wert, sich mit den Grundlagen seiner | Kultur und seiner Sprache vertraut zu machen.
In Sudkarnten bietet das Schulsprachengesetz jedem Kind die | Moglichkeit, beide Landessprachen zu erlernen und sich damit die | Grundlagen fur die Achtung der Menschenvvurde des Nachbarn zu | schaffen, ein Ziel, das seit jeher zu den vornehmsten Aufgaben der | Osterreichischen Liga fur Menschenrechte gehorte. Helfen Sie mit, § diesem Ideal naherzukommen, indem Sie von Ihrem Recht und Ihrer | Moglichkeit Gebrauch machen und Ihr Kind zum zvveisprachigen | Unterricht anmelden.
LH a. D. Ferdinand W e d e n i g Karntner Landesleiter und Geschaftsfuhrender Vizeprasident der Osterr. Liga fur Menschenrechte
^IIIIMIMII«l"MIIIIIIUIIIIIIIimUllllllllllllllllMinillMIIIIIIIIIMIIIIllllllllllMllllllllll!IMI!lllllllllllllllllllllllllMIIIIIMIIMIIIIIIIIIIIIIIlMIIIMIIIIIIlMIIIIIIHIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIllllillllllillllMIMIIIlMIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIlllMIII!IIIIMniMlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllMIIIIIIMIIIIllllllllllllllllll1IIIIIIIIHllllllUllllllllllin
Vprašanje Berlina se bliža rešitvi
Rušenje temeljev slovenske vernosti in narodnosti na Koroškem
RESNA BESEDA K NOVI KNJIGI W. MUCHERJA
Goriški nadškofijski kancler dr. Rudolf Klinec je za Katoliški glas napisal oceno knjige gosposvetskega župnika W. Mucherja. Le-ta je, kot je znano, izdal II. del svoje knjige „Die Sprache des Religionsunterrichtes in Siidkarnten, Cyrill und Method“ z dodatkom „Der Herzogbauer und sein Herzogschlag".
Dr. Klinčevo oceno je naš list objavil tudi v štev. 12 in 19. Danes pa priobčujemo njegovo nadaljnjo oceno Mucherjeve knjige iz Katoliškega glasa, pod naslovom „Rušenje temeljev slovenske vernosti in narodnosti na Koroškem". Ocena goriškega nadškofijskega kanclerja v temeljitih besedah razgalja lažna in zlobna hotenja gosposvetskega župnika W. Mucherja nasproti Slovencem vobče.
(Op. ured.)
O spoštovanju nasprotnih mnenj in stališč
W. Mucher pravi, da se hoče boriti za zmago načela o spoštovanju vseh nasprotnih mnenj in stališč. Toda njegovo delovanje, in še posebej knjiga, nikakor nista priči takega spoštovanja. Le preveč nestrpno vsiljuje svoje trditve, le prepikro in preveč zaničljivo govori in piše o drugače mislečih, pa naj bodo papeži, kardinali, knezi ali kosezi, znanstveniki ali umetniki, dr. Franc Grivec ali dr. Maks Miklavčič.
Značilen je zlasti njegov jedki prezir, če že ne pravo sovraštvo, do dr. Miklavčiča, priznanega slovenskega zgodovinarja. Očita mu, da je potvori! zgodovinsko listino (str. 151) in da se je posluževal sleparskih manevrov (str. 142); žali njegovo duhovniško čast, če je sploh kdaj odprl brevir, prečital življenjepise sv. bratov in zlasti Grivčevo delo ter da najbrž zahrbtno sodeluje pri sestavi novih beril v brevirju (str. 151—152). Zato ga zafrkljivo opozarja — to pa ni več samo osebna žalitev zgodovinarja dr. Miklavčiča, temveč pekoča žalitev vsega slovenskega naroda — naj nikakor ne blebeče o Gospe Sveti kot o slovenskem narodnem svetišču, kajti če hoče poiskati resničnih širiteljev krščanstva med Slovenci, naj se nikakor ne ozira na sever, h Gospe Sveti, ampak na zapad, v Oglej. Zatorej naj gre g. dr. Maks Miklavčič raje proti zapadu, v Oglej, in naj tam uresniči svoje naklepe: to je naj tamkaj poskuša vreči skozi okno italijanske duhovnike in jih nadomestiti z njemu dragimi slovenskimi duhovniki. Tam bo potrkal na pravi naslov: želim mu, da bi tamkaj docela uspel in uresničil svoje želje!" (str. (155).
O cerkvenem zgodovinarju dr. Miklavčiču in o njegovih znanstvenih zaslugah za
KONČNO LE SPORAZUM O BERLINU
Pogajanja, da bi predstavniki štirih velikih držav (Amerike, Sovjetske zveze, Anglije in Franciie) dosegli sporazum o Berlinu, so » glavnem že pred 14 dnevi dovedla do načelnega sporazuma. Treba je bilo ta sporazum se dopolniti s podrobnejšimi dopolnili. Sporazum sicer uradno še ni bil objavljen, ven' dar so bili o njegovi vsebini obveščeni za-hodnonemški parlamentarci. Pogajanja so trajala že 17 mesecev s krajšimi ali daljšimi ^redsledki. Berlin je razdeljen na dva dela. Manjši del pripada Vzhodni Nemčiji, ostali pa je več ali manj neodvisen, vendar ga upravljajo pristaši zahodne politike. Z novim sporazumom sta menda zadovoljni obe vladi, to je vzhodnonemška in zahodnonemška. Zlasti zahodnonemški kancler dr. Brandt si je prizadeval, da bi do tega sporazuma res prišlo. Tudi opozicija priznava zdaj, da so pri sklepanju sporazuma deloma upoštevali tudi njene predloge. Dogodek je toliko večjega pomena, ker se je Zahodna Nemčija pod vodstvom socialistično-liberalne vlade postavila na gledišče, da ne bo poprej njen parlament ratificiral (potrdil) sporazuma s Sovjetsko zvezo in Poljsko, dokler se zmagovalne države ne bodo sporazumele o Berlinu.
BREŽNJEV IN PODGORNI OBIŠČETA
FRANCIJO
V	pariških uradnih krogih se je zvedelo, da bosta vodja partije Brežnjev in predsednik Sovjetske zveze Podgorni oktobra prišla na uradni obisk v Francijo. Sovjetska voditelja naj bi vrnila obisk, ki ga je svoj čas opravil v Sovjetski zvezi francoski predsednik Pompidou.
V	pariških političnih krogih ugotavljajo, da
Cerkev na Slovenskem je ob njegovi smrti (19. 7. 1971) ljubljanski nadškof in metropolit dr. Jože Pogačnik, v poslovilnem pismu, napisal besede, ki jih je ob odprtem Miklavčičevem grobu prebral pomožni škof dr. Stanko Lenič, ki je namesto obolelega nadškofa vodil pogrebne obrede:
„Ne morem iti mimo tvojih znanstvenih zaslug za Cerkev na Slovenskem. Veliko si pisal o naši cerkveni zgodovini... Omenim naj tvojo veliko zaslugo, da si kot objektvi-ni cerkveni zgodovinar branil čast in svetost slovanskih apostolov Cirila in Metoda in zavračal zmotne trditve nemško čutečega župnika Mucherja pri Gospe Sveti. Želim, da bi kdo od naših zgodovinarjev nadaljeval tvojo obrambo slovanskih blagovestnikov in se tako zavzemal tudi za pravice naših koroških rojakov."
Spoštovanje do nasprotnih stališč? Le kako more trditi, da spoštuje spoznanja in znanstvena dognanja drugače mislečih oseb tisti, ki si lasti pravico, da z viška vse sodi in razsoja? Tisti, ki z globokim zaničevanjem smeši zgodovinska dejstva, o katerih poročajo trdni zgodovinski viri in o katerih so bili prepričani že davni rodovi? Tisti, ki se je vnaprej zaklel, da bo dokazal, da je bila slovenska prisotnost na Koroškem vedno malenkostna in docela nepomembna ter da je vse to, s čimer se Slovenci na Koroškem ponašajo, le bajka, izmišljotina, pravljica?
Ne! Župnik Mucher ne kaže nobenega spoštovanja do tistih izrednih osebnosti in velikih zgodovinskih dogodkov, ki že stoletja prenapolnjujejo slovenska srca s hvaležnostjo in resničnim ponosom! S pravim užitkom zanika svetost blagovestnikov Cirila in Metoda, smeši prepričanje koroških Slo-
bo Brežnjev s prihodom v Francijo prvič, odkar je leta 1964 postal voditelj partije, uradno obiskal državo, ki ne pripada komunističnemu taboru.
V	Parizu so neuradno tudi sporočili, da bo prispela v Francijo pred prihodom sovjetskih voditeljev, vladna delegacija Kitajske. Ni bilo pa sporočeno, kdo bo načeloval kitajski delegaciji.
POLITIČNI PROCES V KAIRU
V	Kairu se je začel proces proti 91 bivšim funkcionarjem Egipta, ki jih dolžijo protidr-žavnega delovanja in poskusa zarote. Med obtoženci je tudi bivši podpredsednik Ali Sabri; obtožence brani 60 branilcev, navzočih je tudi 80 žurnalistov in tujih dopisnikov.
Javni tožilec Abu Zeid je obtožence razdelil v dve skupini: v prvi so krivci zarote( ki naj bi bili organizirali demonstracije proti predsedniku Sadatu in sploh spletkarili v okviru vladnih krogov), v drugi pa tisti, ki so zarotnike podpirali. Poudaril pa je, da so oboji enako krivi in da bo zahteval najstrožje kazni. Vsem obtožencem grozijo tako smrtna kazen, dosmrtna ječa ali dosmrtno prisilno delo.
JAPONCI UVEDLI NIHAJOČI TEČAJ JENA
Japonski minister za finance je v Tokiu sporočil, da je vlada sklenila uvesti nihajoči tečaj jena. Nova menjava japonske valute, ki se bo ravnala po povpraševanju in ponudbi. Uvedba nihajočega tečaja jena pomeni dejansko njegovo ovrednotenje, saj je morala doslej japonska narodna banka kupiti na japonskem trgu ogromne vsote dolarjev, da je lahko zavarovala uradni tečaj, ki je znašal 360 jenov za dolar.
Pritisk dolarjev na japonskem menjalnem
vencev, da je bil sv. Modest tudi njihov misijonar in škof, in še zlasti ubija njihovo zavest, da je Gospa Sveta prav na poseben način tudi njihova zavetnica. Zaganja se pa ne samo v verska izročila naših koroških rojakov, pač pa tudi v narodna: velika samoprevara je, tako trdi, vsako poročilo o slovenskih vojvodih in o njihovem umeščanju na Gosposvetskem polju.
Kar Slovence žali, niso toliko njegove smele trditve, ki se bodo v svoji zlaganosti klavrno porušile, pač pa pikra zafrkljivost, ki meji že na sovraštvo, s katero hoče zadeti slovenski ponos. Kar nič ne zakriva, da je njegov namen, izpodrezati korenike, ki vežejo današnje Slovence na sam izvor, na početke slovenske vernosti in narodnosti. Gre torej za načrtno osirotenje slovenskega ljudstva, za razbitje verske in kulturne dediščine koroških Slovencev, ki naj se nato kot berači, brez lastne zemlje in zgodovine, umaknejo v pozabo in potonejo v nemštvu.
Lahko trdimo, da ima knjiga namen, sejati dvom in malodušnost v srca naših koroških rojakov, da bi jim zamrla poslednja iskra narodne zavesti in ponosa, tako da bi se brez odpora predali neizbežni usodi dokončnega ponemčenja. Zato se pa tudi knjiga konča s slavospevom in grožnjo: s slavospevom koroškemu plebiscitu, koroškim brambovcem in koroškim ljudskim štetjem, z grožnjo, ki jo vsebuje poziv, naj vsakdo, ki meni, da je na Koroškem preveč nemštva, pobere šila in kopita in zapusti deželo (str. 160—161).
Le kako je mogla taka knjiga iziti?
Le kako je mogoče, da je taka knjiga izšla izpod peresa celovškega duhovnika v času, ko se vrši v Celovcu škofijska sinoda, ki si je zastavila za cilj „obnovo v duhu Kristusovem" in ohranitev „najvišjih vrednot človeštva: duha ljubezni do bližnjega in huma-nitete", in zato pač tudi ..bratsko sožitje" med Slovenci in Nemci na Koroškem?
Mucherjeva knjiga, ki hoče zrušiti vrednote, kot so verske, domovinske in narodne tradicije koroških Slovencev, iz katerih so ti črpali velik del svoje duhovne moči in vztrajnosti, ni po svojem bistvu nič drugega, kot pravcata sabotaža sinode, ker hoče o-nemogočiti ..slovenskega partnerja" pri sinodalnem delu za obnovo verskega in nravnega življenja v škofiji. Le kako naj slovenski sinodalci, ranjeni v svojem dostojanstvu, nastopajo na zasedanjih kot »izvoljen rod, kraljevo duhovništvo"? Kako naj čutijo, da veljajo tudi zanje besede vatikanskega koncila: „V Kristusu in Cerkvi ni nikake neena-
trgu je bil tako velik, da je bila vlada prisiljena uvesti nihajoči tečaj jena. Po zadnjih nakupih narodne banke ima sedaj Japonska v svoji blagajni 12.400 milijonov dolarjev, kar predstavlja enako vrednost vseh rezerv ZDA v zlatu in konvertibilni valuti.
VVashingtonska vlada je z izrednim zadovoljstvom sprejela sklep japonske vlade. Politični opazovalci v VVashingtonu soglasno ugotavljajo, da predstavlja japonska odločitev zmago Nixonove uprave.
DIZZV GILLESPIE BO
AMERIŠKI PREDSEDNIK?
Trobentač Dizzy Gillespie, ki je že igral v Beli hiši je naznanil, da se bo predstavil kot kandidat na ameriških predsedniških volitvah leta 1972.
Gillespie je dejal, da se je odločil za kandidaturo, ker meni da je Bela hiša najprimernejši kraj za izboljšanje mednarodnega političnega položaja.
JEZUITSKI GENERAL NA OBISKU
V	SOVJETSKI ZVEZI
V	Moskvo je prispel general jezuitskega reda pater Pedro Arrupe, katerega so na letališču Šeremetjevo pozdravili predstavniki ruske pravoslavne Cerkve in funkcionar sovjetske države. Takoj za tem je general nadaljeval pot v Leningrad, kjer je bil dva dni in od koder se je vrnil v Moskvo ter nato nadaljeval svojo pot v Tokio in Džakarto.
Pater Arrupe je bil v Sovjetski zvezi štiri dni ter je do njegovega potovanja prišlo v dogovoru z rusko pravoslavno Cerkvijo, s katero vzdržujejo jezuiti že nekaj let stalne stike. Pater Arrupe si je ogledal teološko akademijo v Leningradu in Zagorsku ter je obiskal katoliško župnijo v Moskvi in Leningradu.
kosti, kar zadeva rod ali narodnost!" (Kons. o Cerkvi, čl. 32).
Škof Kostner je na slovesni otvoritvi sinode, decembra 1970, izjavil, da mora sinoda »poglobiti in poživiti vero, utrditi krščansko upanje in nesebično ljubezen do Boga in do bližnjega". Mucherjeva knjiga pa je v ostrem nasprotju s tem škofovim programom: saj ruši vernost in krščansko upanje med Slovenci in še zlasti zapoved bratske ljubezni in sloge med slovenskimi in nemškimi so-deželani.
Le kako je mogel iziti ta Mucherjev spis v dobi. ko se v duhu ekumenizma gradijo med narodi in veroizpovedmi mostovi spoštovanja, strpnosti in zaupanja? Ko se po naročilu papeža Janeza XXIII. poudarja to, kar narode druži, in ne ono, kar jih razdvaja? Eden glavnih nosilnih stebrov povezanosti s pravoslavnimi Slovani je skupno češčenje sv. Cirila in Metoda. Udarec proti sv. bratoma je udarec na ekumensko gibanje in na versko edinost, saj je pekoča žalitev za vse slovanske narode. Ta žalitev je še zlasti kruta za koroške Slovence, ki jih je škof Slomšek vzgojil v silnem spoštovanju do »teh najimenitnejših krščanskih učiteljev slovenskega naroda", jih povezal v »Bratovščino sv. Cirila in Metoda", katero je s toliko toplino širila prav celovška Družba sv. Mohorja.
Le kako je mogla iziti ta knjiga brez cerkvenega dovoljenja, ko cerkveni zakonik prepoveduje duhovnikom, da bi brez dovoljenja lastnega škofa izdajali knjige tudi zgolj svetne vsebine (kan. 1386, 1), kaj šele spise o verskih zadevah! Pretveza, da ne gre za knjigo, ampak za rokopis, ne drži, kajti kan. 1346, § 2, pravi, da predpisi ne veljajo samo za knjige, temveč »za kakršne koli izdane spise". Sicer tu ne gre za kak krajši dopis, temveč za debelo knjigo 315 strani (I. del str. 154, II. del str. 161)!
Da kanonski predpisi o cerkveni cenzuri še vedno veljajo, nam priča pravkaršnja u-kinitev italijanske revije »II Regno", ki je kršila te predpise.
Pred sodnim stolom lastne vesti
W. Mucher ne more odpustiti dr. Miklavčiču, da je v »Novi poti" izrazil upanje, da bo celovški škof obsodil njegovo pisanje, ker nasprotuje soglasnemu mnenju vseh avstrijskih škofov, in mu odvzel »vodstvo božje poti pri Gospe Svetu", ker to pomeni »versko in narodno žalitev" slovenskega Ijud-
Cerkev Gospe Svete je sedež važne župnije, ki zahteva zelo sposobnega in delavnega župnika, je pa tudi zelo obiskovano božjepotno svetišče, kamor so romali ne samo s Koroške in Štajerske, s Kranjskega in Primorskega, temveč tudi s Tirolskega in Salzburškega. Cerkev Gospe Svete, posvečena Marijinemu vnebovzetju, je še posebno draga .Slovencem: sv. Modest je zgradil to cerkev, da bi mu služila za slovesna škofovska bogoslužna opravila in za žarišče njegove misijonske dejavnosti in utrjevanja Marijinega češčenja med Slovenci. V tem veličastnem gotskem Marijinem svetišču Slovenci častijo dve dragoceni svetinji: milostni kip Gospe Svete in grob škofa Modesta. Ker pa tudi Nemci častijo isti svetinji, je cerkev Gospe Svete kraj, kjer se srečujejo Slovenci in Nemci v isti veri in v istem češče-nju, skupna hiša božja, vez medsebojne ljubezni in spoštovanja. Ob skupni Materi se vsi čutijo brate, ki jim je tuja vsaka mržnja ali nacionalistična nestrpnost.
Če je kdo, ki bi moral utrjevati vez ljubezni med Slovenci in Nemci, pospeševati strpnost in medsebojno razumevanje, graditi enotnost božjega ljudstva, bi bil pač to predstojnik božje poti pri Gospe Sveti. Toda prav ta predstojnik zanika slovenskim vernikom sleherno domovinsko pravico pri Gospe Sveti in vsako zgodovinsko povezavo s škofom sv. Modestom.
Nesrečni položaj, v katerega je zabredel W. Mucher zaradi svojega protislovenskega delovanja, zahteva, da v vesti in pred Bogom presodi, če ni njegova nadaljnja prisotnost pri Gospe Sveti hudo škodljiva, bodi ker je ovira, če že ne onemogočitev slovenskih romanj h Gospe Sveti, bodi ker stavi krajevnega škofa v izredno tvegan položaj. Njegova nadaljnja prisotnost pri Gospe Sveti bi pomenila neko uradno in oblastveno pri' znanje njegovih trditev. To pa bi bilo za pristojno cerkveno oblast skrajno neljubo: iz-gubila bi zelo veliko ne samo pri slovenskih vernikih celovške škofije, temveč tudi pri vsem slovenskem ljudstvu, če že ne tudi v širši mednarodni javnosti.
OD TEDNA DO TEDNA
Pevci s Tržaškega v Tinjah
V soboto, 21. avgusta, se je v Tinjah zaključil letošnji pevski tečaj, ki ga je priredila tržaška Zveza cerkvenih pevskih zborov. Letos se je prijavilo v tečaj kar 90 pevcev in pevk. Predavanja oziroma vaje so bile od ponedeljka dalje vsak dan. O vlogi petja pri cerkvenih obredih, posebno pri krstu in pogrebu, sta vsak dan predavala g. župnik Marjan Živic ali g. Stanko Zorko. V pevsko tehniko in solfeggio je tečajnike uvajal Ubald Vrabec; renesančno pesem, a tudi narodno je študiral prof. Janez Bole, nekdanji umetniški vodja Slovenskega okteta; razne umetne in narodne pesmi sta pa vadila oz. utrjevala prof. Zorko Harej in g. Janko Ban.
Organizacijsko in strokovno je tečaj vodil predsednik Zveze cerkvenih zborov prof. Zorko Harej. Urnik je bil urejen tako, da so tečajniki opravili študijski del v predpoldan-skih urah. Popoldnevi so bili tako na razpolago za izlete v bližnje kraje, pri katerih so se pevci seznanjali s preteklostjo Koroške in s sedanjimi razmerami, v katerih žive koroški Slovenci. Dragocen mentor je bil pri teh izletih dr. Metod Turnšek, župnik na Rebrci. Tečajnike je v njihovi pevski sobi obiskal tudi dr. Zerzer, prof. zgodovine na slovenski gimnaziji v Celovcu in podpredsednik Krščanske kulturne zveze. Imel je pred zbranimi pevci poljudno predavanje o političnih in gospodarskih razmerah na Koroškem s posebnim ozirom na narodne pravice naše manjšine. Po predavanju se je razvila živahna diskuzija, pri kateri so pevci pokazali veliko zanimanje za težke razmere, v katerih žive Koroški Slovenci. Seveda so vsi prisotni zlahka ugotovili dvojno mero, ki
jo uporabljajo avstrijske oblasti v zaščito lastne manjšine na Gornjem Poadižju ali pa v ignoriranju prav tako utemeljenih pravic slovenske manjšine na Koroškem.
Pevce je obiskal tudi dr. Reginald Vospernik, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev.
Na svojih popoldanskih izletih so pevci obiskali Korte, Djekše in Sele, kjer jim je domači župnik pokazal tudi novo, moderno zgrajeno cerkev. Tečajniki so obiskali tudi Št. Andraž, kjer je deloval veliki narodni buditelj in prosvetljitelj škof Anton Martin Slomšek. Bili so tudi na zgodovinskem Krnskem gradu, v Št. Pavlu, pri Gospe Sveti in na Ostrci.
Za udobno počutje tečajnikov je skrbel rektor doma Katoliške prosvete g. Jože Ko-peinig in čč. sestre. Vsi tečajniki so bili s splošno organizacijo zelo zadovoljni, pridobili so dragocene napotke za svoje nadaljnje delo v cerkvenih zborih, obenem pa so se seznanili s težkimi razmerami, v katerih žive koroški Slovenci, razmerami, ki se niso prav nič spremenile na boljše, čeprav vladajo v deželi stranke, ki se proglašajo za demokratične, napredne, socialistične ali krščanske.
Prav v dnevih, ko se je vršil tečaj, so nemški šovinistični elementi oskrunili nek partizanski spomenik iz zadnje vojne. Kot odgovor so naslednji dan neki slovenski mladinci premazali cestne napise, ki so itak povsod izključno nemški. Akcija dokazuje, da so se, posebno mlajši Slovenci, že naveličali izbegavajočih obljub, s katerimi operirajo oblasti v vsej povojni dobi. U. V.
EDI GOBEC:
Nekaj vprašanj in odgovorov o knjigah o znamenitih in posebno uspelih Slovencih
Slovenski tisk doma in na tujem je v zadnjih letih objavil že vrsto člankov o podvigih Slovencev v svetu. Eden prvih namenov teh člankov je bil razširiti zbiranje takega gradiva na ves svet in pri tem ustrezno povečati število sodelavcev in sotrudnikov pri tem težavnem, a nadvse potrebnem narodnem delu. Z veseljem lahko napišemo, da je »Slovenian Research Center of America« ali Slovensko-ameriški raziskovalni center pri dosegi tega namena zelo lepo uspel, istočasno pa širši javnosti posredoval vsaj »predokus« slovenskih podvigov v svetu, predvsem še takih, ki so bili pred tem povsem neznani ali pa vse premalo poznani. Slovenski duh je snoval in ustvarjal domala. v vseh deželah sveta in ta velika dela je treba prepričljivo prikazati kot pomemben slovenski doprinos k napredku civiliziranega sveta.
V zvezi s tem delom se je sprožilo tudi nič koliko vprašanj, ki jih dobivamo po pošti in telefonu domala vsak dan mi sa-mh poizvedbe pa prihajajo tudi na uredništva, knjižnice, knjigarne in razne dru-ge ustanove v domovini, na mejah in v iz-seljeništvu. Razume se, da poleg vprašanj prihajajo tudi številne prošnje za gradivo, dodatke ali popravke in to iz tako različnih virov kot so sodelavci Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, razni muzeji, uredništva in tuji strokovnjaki, ali uredniški odbor spominske knjige, hi jo bodo izdali naši rojaki ob posvetitvi Slovenske kapele v Washingtonu. Danes bi želeli odgovoriti le na nekaj vprašanj, ki fjih najbolj pogosto dobivamo.
V KATERIH JEZIKIH BODO IZŠLE TE KNJIGE?
Prvo zajetno in skrbno dokumentirano knjigo te vrste nameravamo izdati v angleščini kot svetovnemu jeziku. Že doslej pa je Več založb in ustanov prosilo za dovoljenje, da izda to delo še v slovenskem jeziku. Ta dva jezika se zdita doslej gotovost, vendar nekateri ugledni rojaki iz Argentine že danes opozarjajo, da bo treba te publikacije tzdati tudi v španščini. Vsaj v skrajšani °bliki morda pridejo počasi na vrsto še ponatisi v drugih jezikih.
kdaj bo iz-no prvo večje delo
TE VRSTE V ANGLEŠČINI?
Ker je odgor.or na to vprašanje odvisen °d številnih čmiteljev, je Zelo težko natančno odgovoriti. Trenutno še ne vem, kakšne hodo moje poklicne obveznosti v nasled-
njem letu, čeprav sem zaprosil za nekoliko lažji urnik na univerzi; niti še ne vem, ali bom moral opraviti večino prevodov dokumentacije sam, ali se bo pridružilo še kaj več prevajalcev za dokumente v kakih dvanajst jezikih; tudi je nemogoče prerokovati, kako hitro bo tiskarna izpolnila svoje obveznosti, itd. Sodeč po izkušnjah s prejšnjimi knjigami upam, da bo izšla prva angleška knjiga o znamenitih Slovencih proti koncu leta 1972, morda kak mesec preje ali tudi kak mesec pozneje. Pribiti pa moram, da skoraj vsi naši sodelavci garajo z izrednim zagonom in požrtvovalnostjo. Če hočete samo en primer, naj vam navedem brazilskega sotrudnika Mirta, ki se je peljal več sto kilometrov daleč, da je oskrbel sliko, ki je ni mogel dobiti po pošti. In sedemdesetletnemu sotrudniku ing. Ladu Khamu v Ljubljani ni nobena pot predolga, da priskrbi, kar rabimo.
KDO SO VAŠI SOTRUDNIKI ALI SODELAVCI?
So to ljudje različnih prepričanj, ki pa je vsem skupna želja storiti nekaj koristnega za narod in povečati slovenski ugled v svetu. Vrstijo se od nekaj rednih sodelavcev Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, preko univerzitetnih profesorjev v Evropi in obeh Amerikah tja do sodelavcev Slovenske kulturne akcije, Ar. O., in rodoljubnih »zasebnikov«, kot so n. pr. neumorni Jakob Strekal, S. Tarman, Janko Rogelj, Mrs. Marie Prisland, pesnica Ana Krasna, dr. Frank Kern, znani g. Jože Zelle, univ. profesorji Hočevar, Felicijan, Slak, Čuješ in drugi, pa tudi drugi rojaki, kot Frank Česen, Louis Kaferle, pesnik Jack Tomsic, vsi Grdinovi, Jednotar Ed. Kraso-vich in dolga vrsta drugih. Najplodnejši sodelavci bodo navedeni že na naslovni strani, vsako drugo pomoč pa bomo omenili v pripombah ali predgovoru v publikacijah samih.
SE BO KNJIGA SPUŠČALA TUDI V POLITIKO?
Ne! Zdi se nam, da je neprimerno bolje, da se politična vprašanja obravnavajo v drugih publikacijah, medtem ko se bomo tu posvetili izključno opisu in dokumentaciji slovenskih uspehov, kjer imamo le dve merili: višina uspeha na tujem in slovenska narodnost ali dokazano slovensko potomstvo. Edino na ta način je mogoče zbrati rradivo in ga istočasno posredovati kot skupen slovenski dar Slovencem na mejah,
v izseljenstvu in domovini, pri tujcih pa ustvariti vtis res visoko kulturnega in u-stvarjalnega naroda.
ZAKAJ ¥ SVOJIH DOPISIH NAVADNO NE OMENJATE IMEN NAŠIH ZNAMENITIH MOŽ IN ŽENA?
Za to je več razlogov: prvič, najvažnejše stvari je treba prihraniti za knjige same, če hočemo, da bodo šle v promet in po večletnem zastonjskem delu ne obtičimo še v velikih dolgovih. Drugič, sotrudniki se če-sto mučijo po več mesecev ali celo več let, predno odkrijejo in dokažejo slovensko narodnost kakega znamenitnika. Ne bi bilo pošteno meči taka imena v javnost, pa omogočiti komur koli, da jih tiska pred izidom knjige in pri tem enostavno pozabi na garanje naših sodelavcev. V knjigi bo točno zabeleženo, kdo je kaj odkril, kot del celotne dokumentacije. Tretjič, skušnja nas je izučila, da je med nami tudi nekaj manj obzirnih rojakov, ki radi obsipljejo ugledne ali premožnejše osebnosti s prošnjami, politično propagando vseh vrst ali celo z anonimnimi grožnjami, da ne smejo sodelovati. Objave imen pred izidom knjige bi naše že itak nadvse težko delo samo ovirale. Vsa imena, skupaj s slikami in dokumentacijo, pa bodo seveda objavljena v knjigah samih.
BI NAM HOTELI ZOPET USTREČI Z VSAJ NEKAJ »SLOVENSKIMI OCVIRKI«, KI VEDNO TAKO ZANIMA JO VSE ZAVEDNE SLOVENCE?
To vedno z veseljem storimo! Ko smo začeli zbirati tudi te vrste gradivo (poleg splošne izseljenske zgodovine), je bil v javnosti znan le en slovenski kongresnik. Danes imamo gradivo za tri in smo že na sledi četrtemu. Takrat je bil znan le en naš general v Ameriki, danes imamo kompletno gradivo za štiri slovenske generale. Takrat smo sanjali, da bi kdaj odkrili vsaj še enega admirala, danes imamo čudovito gradivo za tri naše admirale v Ameriki, pa še za enega na Švedskem in v predvojni Avstriji, skušamo pa še dognati slovensko poreklo tudi za admirala v Angliji. Sanjali smo o slovenskih izumiteljih, danes pa imamo dokumentacijo m ducate slovenskih izumov, od dolge vrste strojev pa tja do zdravstvenih instrumentov in naprave, ki lahko tehta letalo med poletom v zraku. Naj dodam, da nam je že od kapi zadet komi škof Joza-fat Ambrožič sporočil, kako iz zvonikov egipčanskih katedral zvonijo slovenski zvonovi (kjer se še trudimo dobiti sliko grobnice slovenske dobrotnice), in da so nam Finci poslali gradivo o »zadnjem velikem mojstru finske glasbe«, ki je bil naše gore list in Švedi o enem največjih svojih pesnikov, ki je bil potomec slovenskih prednikov. Seveda je tudi zanimivo vedeti, da so pred kratkim v Ameriki imenovali veliko palačo po našem slovenskem rojaku, da je Slovenec pred kratkim dobil odlikovanje za svoje zasluge za razvoj Pariza, ali da slovenski arhitekt-urbanist vodi načrte za ureditev prestolnice ene najobsežnejših držav na svetu. Bo to dosti za danes?
ALI ŠE SPREJEMATE GRADIVO?
Da. Po zadnjem vabilu je prišel še tako velik val novega gradiva, da smo rok z veseljem podaljšali. Želel bi si seveda dobiti vse gradivo takoj, toda vse dokler ne bo rokopis zaključen, bomo še vedno sproti vstav-
SLOVENCI
doma in po laetu
OB 70-LETNICI PROF. ALBERTA STRUNE
Med najvidnejše slovenske tehnike strojniške stroke spada profesor Albert Struna, dekan strojne fakultete in bivši rektor ljubljanske univerze, ki se je rodil 17. avgusta 1901 v Mirni peči na Dolenjskem. Študiral je na tehniški fakulteti v Ljubljani in na češki visoki šoli v Brnu (1919— 1923), Specializacijo in izpopolnitve pa je opravil v rafinerijah v Bratislavi in v Franciji, za vodne turbine pa v Nemčiji. Pred vojno je služboval kot konstruktor v turbinski tovarni v Blan-skem (ČSSR) in v Strojnih tovarnah in livarni dd. v Ljubljani, ter kot tehnični obratovodja Beograjske tekstilne tovarne (1923—1933), nato pa je delal v predstavništvu Svenska Kullager fabrik Goteborg in Standard Vacum Oil Company s sedežem v Ljubljani. Po osvoboditvi je delal najprej v ministrstvu za rudarstvo in industrijo NV za Slovenijo, kjer je vodil referat za tekoča goriva in mineralna olja, toda že leta 1945 je bil imenovan za prvega direktorja Jugopetrola, naslednjega leta pa je bil izvoljen za rednega profesorja za predmete vodni stroji in avtomobilizem; prav tam je tudi bil od leta 1940 dalje honorarni predavatelj za enciklopedijo strojeslovja in motornih vozil. V tem času je bil trikrat dekan strojne fakultete.
V povojni graditvi industrije je prof. Struna sam ali s svojimi sodelavci in diplomanti odločilno posegal v mnoge odločitve, ponekod v avtomobilski, turbinski in naftni industriji kot načrtovalec, izvajalec ali svetovalec in član raznih družbenih ter samoupravnih organov. Bil je več let predsednik Zveze inženirjev in tehnikov Slovenije ter predsednik Društva strojnih inženirjev in tehnikov Slovenije. Zelo pomembno je delo profesorja Strune na tehničnokulturnem področju. Preučuje zgodovino tehnike in tehniških znanosti na Slovenskem, zlasti pa razvoj vodnih pogonov, fužin in turbin. Zato sodeluje s tehniškim muzejem Slovenije, kjer je tudi član sveta predstavnikov javnosti, s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti Slovenije in z mnogimi podobnimi institucijami doma in na tujem. Uredil je knjigo Naši znameniti tehniki in zanjo napisal več življenjepisov z dosežki naših najzaslužnejših inženirjev in tehnikov iz prve dobe razvoja industrije. Njegova bibliografija obsega več sto gesel, znanstvenih in strokovnih razprav, več knjig (Avtomobil 1949 in 1951, Avto 1940 in 1945, Mazanje strojev 1949 itd.), načrtov in programov izvedenih del ter drugih prispevkov. Že nekaj let ureja revijo Nova proizvodnja ter predseduje založniškemu svetu Zveze inženirjev in tehnikov Slovenije, ki je pod njegovim vodenjem doseglo zavidljive uspehe. Ves čas predseduje tehnični sekciji terminološke komisije pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
Ijali dodatke ali novo gradivo. Kar pa bo prišlo prepozno za prvo izdajo, bo seveda moralo počakati na naslednje izdaje, ki bodo, upa?no, v doglednem času sledile. Prosimo, da gradivo in naslove pošiljate na naslov:
Dr. Edi Gobec Department of Sociology Kent State University Kent, Ohio 44240, U. S. A.
Uspeh mladinskega pevskega zbora v Arezzu
Mladinski pevski zbor iz Maribora pod vodstvom izvrstnega pevovodje Branka Rajšterja je na mednarodnem pevskem tekmovanju v Arezzu v Italiji dosegel svoj največji uspeh, odkar je pred osmimi leti bil ustanovljen: v svoji skupini je zasedel tretje mesto. Zbor, v katerem pojejo mariborski šolarji osnovnih šol, je znan v Jugoslaviji kot eden izmed najboljših v državi, saj je letos na celjskem mladinskem tekmovanju zasedel prvo mesto, poleg tega pa je prejel tudi zlato plaketo.
Prvo nagrado so prisodili bolgarskemu mladinskemu zboru iz Tolbuhina, drugo pa zboru iz Lyona (Francija).
V tekmovanju gregorijanskega petja, ki je bilo v katedrali sv. Frančiška, je zasedel prvo mesto mladinski reprezentativni zbor Bolgarije, in si s tem priboril dve prvi nagradi. Drugo mesto je zasedel komorni zbor glasbene gimnazije z Dunaja, tretje pa polifinski zbor Sv. Cecilije iz Cavidata.
ZMAGA BEOGRAJČANK
Na finalnem tekmovanju si je v izredno ostri konkurenci ženskih zborov pridobil prvo nagrado ženski zbor „Collegium Musicum" iz Beograda pod vodstvom nadarjene mlade dirigentke Darinke Matič. Ta zmaga je pomembna z dveh vidikov, ker se je zbor povzpel nad kvaliteto že močno renomiranega ženskega komornega zbora iz Sofije. Na 2. mesto se je plasiral že imenovani ženski zbor iz Sofije. 3. je bil madžarski ženski zbor iz Pecsa (Pečuh).
Jurij Trunk - slo in eno leto star
G. Vinko Zaletel iz Koroške poroča o koroškemu rojaku-jubilantu
<3
Vsi ameriški veliki časopisi od „New York Timesa" dalje, zlasti pa katoliški, so se te dni razpisali o izrednem dogodku, ko obhaja naš koroški rojak g. Jurij Trunk 1. septembra prvo obletnico v drugem stoletju svojega življenja in prinašajo njegovo sliko. Svoj potni načrt sem napravil tako, da bom prav ob tem jubileju pri g. Trunku in mu prinesel posebej tudi koroške čestitke.
Ko sem včeraj iz Južne Kalifornije prispel v San Frančiško z še dvema slovenskima sobratoma in se oglasil pri g. župniku Vitalu Vodušku, ki že 25 let skrbi za upokojenega g. Trunka, so brneli telefoni reporterjev in čestitke g. Trunku, prav tedaj je bil tam reporter velikega katoliškega magazina „News Week“ in sem ob njem tudi jaz slikal jubilanta. Časopisi poročajo, da je g. Trunk najstarejši duhovnik v vsej Ameriki. Zvečer je prišel čestitat neki Trunkov znanec v San Frančišku in je pripovedoval, kako je na poti iz Evrope na Irskem kupil časopis in notri zagledal sliko znanca g. Jurija Trunka.
Pri g. Trunku sem našel g. Štefana Er-lacha, ki je prav tako doma blizu Baškega jezera kot g. Trunk in ki zdravstveno skrbi vsa leta, odkar je v San Frančišku, zanj in se je šele pred nekaj dnevi vrnil iz obiska na Koroškem. Pohvalil je, da je g. Trunk še v dobri koži in da zaenkrat ni kake nevarnosti zanj. Še vedno mašuje, tipka na pisalni stroj, gre na kratek sprehod in redno kadi svoje cigare. Vsi ga poznajo, kako mu prijajo cigare in so mu jih za jubilej toliko darovali, da bo moral že še kako leto živeti, da jih bo „izpuhtel“.
V gostoljubnem župnišču g. Vitala Voduška se nas je zbralo ob jubilantu še osem slovenskih duhovnikov, kar je tudi nekaj izrednega za nam tako oddaljeno Kalifornijo ob obali Tihega Oceana ali Pacifika. Ko sem ga ob slovesu vprašal, kaj bi rad povedal Koroški, sem njegov odgovor posnel na magnetofon: ..Koroška je bila moja domovina in je še vedno moja domovina. Razmere so me prisilile, da sem odšel v Ameriko. Zato pravim: trikrat dro Koroška!"
Pismo ..divjaka" iz Amerike
G. Vinko Zaletel poroča s svojega potovanja
0& co&u povedano
NOČNA AKCIJA V ROŽU
Z nočno akcijo, ki jo je izvedla žandarme-rija v noči od petka, 3. sept., na soboto, 4. sept., je dosegla gonja proti koroškim Slovencem zopet nepričakovan višek. Po vsem Rožu so se namreč v tej noči dogajale stvari, ki jih še nihče ni doživel.
Na vseh cestah, od Šmarjete do Št. Jakoba, od Kotmare vasi do Bistrice je žandar-merija ustavila in prekontrolirala vozila. Ko se je šofer izkazal, je lahko nadaljeval svojo pot, dokler ni bil ustavljen pri drugi kontroli. Tako se je lahko zgodilo, da si bil ustavljen na poti iz Bilčovsa v Kožentavro (okoli 12 km) kar štirikrat. Precej čudno se je zdelo, da so samo od vozača zahtevali legitimacijo, spremstva pa nihče ni vprašal po imenu. Na vprašanje, čemu vse to služi, si dobil odgovore kot: „ls noch immer Hochsaison" ali „wissn’ S eh wos los is“. Tako zaenkrat ni bilo mogoče dognati, ali iščejo uniformirane oblasti kakega nevarnega zločinca ali pa hočejo zastražiti oz. opazovati „neznane storilce", tako imenovane slovenske ekstremiste, ki so morda zopet na poti, da opozorijo državo na člen 7 avstrijske državne pogodbe ... Posebno vznemirila pa je ta žandar-merijska akcija slovenske prebivalce, ker jih je spominjala na neprijetne doživljaje, ki jih še niso pozabili.
Prav posebno občutili pa so to »nočno akcijo v temi in megli" nekateri ljudje, ki so« se zdeli žandarmeriji »posebno sumljivi". V središču akcijskega ozemlja, v bližini Bilčovsa, je od devetih zvečer do treh zjutraj stražila in opazovala žandarmerijska patrulja z vozilom BG 2. 519 stanovanje nekoga, ki ga imajo oblasti baje za »politično" nezanesljivega", ker le-ta tudi javno zahteva pravico do dvojezičnih napisov.
Ko se je noč nagnila proti jutru je žan-darmerija — že precej nervozna — začela zahtevati legitimacije tudi od vseh pasažir-jev vozil, saj se ji je zdelo čudno, da težko iskanega ni mogla najti, čeprav je moral biti na poti. Ko se je končno okoli tretje ure zjutraj vrnil domov, ga je že čakala žandar-merija z vozilom BG 2.511. Takoj je moral povedati svoje ime, se izkazati — čeravno so ga vsi dobro poznali — povedati, kje je bil in kaj je delal vso noč. Nato so hoteli preiskati avtomobil kolega. Ker so pač bili odgovori baje neverjetni in je preiskava vozila potekla neuspešno, so izpustili sumljivega človeka. Kolega pa je dobil že zgodaj zjutraj obisk žandarmerije z dolgotrajno preiskavo vozila. Čemu je res služila ta akcija, se je pokazalo s tem, da so jo končali šele, ko je sumljivi človek mirno spal.
Da ta primer ni bil edini v tej noči, kaže poročilo slovenskega študenta iz bližine Kotmare vasi, kjer je žandarmerija s privatnimi osebnimi avtomobili opazovala njegovo stanovanje pozno v noč!
Tako zadržanje oblasti do manjšine ni in ne more biti v smislu mirnega sožitja in tolerance, katero je pred kratkim z veliko vnemo spet pridigal deželni glavar Sima.
Se-ve
SELE
Na senčni strani Obirske se še komaj poznajo sledovi nekdanje pd. Ražovnikove hiše. Zadnji gospodar Matija Ogris je lepo gorsko posestvo brez resnične potrebe prodal grofu Thurnu.
Lesena stanovanjska hiša se je čez več let okoli leta 1910 preselila v Sele. Podjetni Vorančev Tiča jo je razdrl, tramovje zvozil v Sele in tu ob začetku vasi zopet sestavil. Njen lastnik je zdaj Valentin Čertov, bivši lesni trgovec.
Ražovnikova družina se je raztrgala in razkropila po Selah. Sinovi Nejča, Joža in Tevža so služili kot hlapci in potem kot gozdni delavci svoj kruh, se poženili in bili znani in cenjeni kot pridni delavci. Kot zadnji tega Ražovnikovega rodu, Tevža, je umrl v soboto, 21. avgusta. Zadnja leta je bil popolen invalid: trpel je na posledicah muk in prehladov v prvi svetovni vojni in od naporov pri težkem delu obrezovanja. Težko je hodil, bil močno naglušen in slaboviden. Telesno spanje se mu je spremenilo v večno spanje. Naj mirno počije od svojega truda.
Prebivalci na Srednjem Kotu so prej imeli težavno pot do svojih posestev. Pred nekaj leti pa so se organizirali in s podporo iz javnih sredstev speljali zložno cesto iz Grabna prav do Malejev. Vzdrževanje pa je zahtevalo mnogo dela. Sedaj pa je bila cesta asfaltirana. Stroške krijejo nekaj interesenti, največ pa občina iz javnih sredstev.
Poletni meseci so suhi tudi za »Naš Tednik", ko je vse na počitnicah in ni dopisov. Naj zato zamašim vsaj delno s svojimi dopisi to luknjo, četudi pišem iz še večje suše: iz Kalifornije. Že 5 mesecev žge sonce to zemljo, da je vsa izsušena, da se puščava blešči v belem prahu in vse izpuhteva vročino in bi tudi jaz sedajle ne mogel pisati, če mi ne bi aparat „air condicioned" dovajal hladnega zraka v sobo.
Daleč od svoje drage Koroške sem že prišel v teh dveh tednih. Toda svet postaja vedno manjši. Saj se sliši kar neverjetno, da sem v petek, 13. avgusta, še maševal doma v Vogrčah, popoldne (po tukajšnjem času) pa sem bil že v VVashingtonu v velikem »Sheraton" hotelu skupaj z mnogimi znanci iz vse Amerike.
Po končanih slovesnostih v VVashingtonu, o katerih ste gotovo že brali, sem v 10 dneh prepotoval že vso Ameriko od vzhoda do zapada sem v Kalifornijo. Ta razdalja znaša v ravni črti 5000 km. Ker pa sem se vozil po raznih krajih sem ter tja, sem brez letala prevozil kakih 6000 km, torej tako razdaljo, kot je iz Evrope v Ameriko. Za takega, ki tako divja po svetu, je pravo ime »divjak". Prosim, moje ime je torej g. Divjak.
Z železnico sem se vozil le enkrat razdaljo 1200 km (iz Celovca na Dunaj je 300 km) in z avtobusom tudi le enkrat iz Colorado v Kalifornijo 1500 km, sicer pa le s privatnimi avti svojih prijateljev, ki so me gostili ne le z vožnjo, ampak tudi z drugimi dobrotami.
Da je mogoče tako hitro in udobno potovati, se moramo zahvaliti prekrasnim cestam. Vso Ameriko sem že prepotoval leta 1954, toda kar sedaj gledam, se le čudim, saj je večina cest od tedaj že novih. Lahko rečem, da sem se od 5000 km, kolikor sem se prevozil na cestah, 90 odst. prevozil na avto-cestah (Autobahn) kot jo imamo mi sedaj ob Vrbskem jezeru ali iz Salzburga na Dunaj. To so ceste brez križišč in enosmerne, kjer ure in ure voziš s 100 km hitrostjo. Cestno omrežje pa je tako na gosto spleteno in ob mestih in velikih križiščih tako zavozlano, da se tujec ne more sam voziti,
Dom v Tinjah in Dušnopastirski urad v Celovcu priredita
romanje v Rim
od ponedeljka, 11. okt. 1971, zjutraj do nedelje, 17. oktobra 1971, zvečer Cena: približno 1440.— šil. za vožnjo, za polpenzion na poti in za vso oskrbo in vstopnice v Rimu Prijave: do 25. septembra 1971 pri Dušnopastirskem uradu v Celovcu, Viktringer Ring 26
Prijava šele velja, ko ste vplačali 500.— šilingov. Prosimo, da se prijavite s točnim naslovom, da vam pošljemo vse nadaljne informacije in položnico. Potreben je veljaven potni list!
ampak mora imeti spremljevalca, ki gleda na avto karto in na cestne številke in napise. Ob malenkostni napaki pride v drugo »linijo" in potem gorje vozniku, preden se znajde in dobi zopet pravo pot. Jaz si sploh ne morem predstavljati, da bi tam vozil avto in ob stotih križiščih bi se mi gotovo zmešalo.
Ceste pa še neprestano gradijo. Seveda imajo to prednost, da imajo dovolj prostora, saj Amerika je tako velika, da si tega predstavljati ne moremo, treba je tukaj potovati. Tudi imajo tako različne stroje in toliko, da hitro zgradijo cesto.
Hitrost je povsod omejena in povsod sem opazoval, kako se šoferji bojijo policije glede hitrosti ali parkiranja, zlasti pa glede alkohola. Kazni so velike in po nekaj kaznih vzamejo »licence" ali vozno dovolilnico (Fiihrerschein). Ne le, da šofer ne sme biti pijan, ampak tudi nobene alkoholne pijače ne sme imeti v avtu. Vendar je kljub temu dovolj nesreč in ob »zahvalnem dnevu" ko je tri dni prosto, mora biti v USA vsaj 600 mrtvih, sicer so »razočarani".
Tudi že več slovenskih duhovnikov-so-bratov je izgubilo življenje ob cestnih nesrečah: gg. Dolinar, Pajk, Luskar, Farkaš, Kapus. Nesrečno križišče, kjer se je ponesrečil g. Jože Luskar, brat g. Alojzija na Kamnu, sem gledal prav blizu tukaj. G. Kladnik pa se je ponesrečil s svojim letalom, ko je padlo v morje blizu San Frančiška tu v Kaliforniji.
Avtomobilski promet se ne more veliko bolj razširiti, ker je itak vse, kar je mogoče, v avtih. Vedno močnejši pa je letalski promet, ne le z letali letalskih družb, ampak tudi s privatnimi letali. Tu, kjer pišem, sem pri prijatelju župniku, s katerim sva skupaj kaplanovala v Tržiču v letih 1938— 1941, 50 km od Los Angelesa, sedemmili-jonskega mesta. V tem mestu je npr. na en dan pristalo in odšlo 1700 potniških letal in 3000 privatnih letal. Saj bodo kmalu že otroci vozili z letalom. Pred kratkim je tukaj neki 15-letni fant ukradel letalo, se z njim nekaj časa vozil in pristal potem kar na avtocesti.
V Canon City v državi Colorado smo med potjo gledali »Buckskin Joe", originalno za-padnoameriško naselje iz leta 1860. Vse zgradbe, oprava, orodje, rudnik, stroji so iz tistega časa. Tam so tudi vozovi, poštni, osebni in tovorni, s kakršnimi so se s konjsko vprego vozili naseljenci in iskali sreče v zlatih rudnikih. Ob tedanjih razmerah s tedanjimi cestami in vsemi težavami so s takim vozom potovali le kakih 20 kilometrov na dan. Če bi jaz potoval to pot pred 100 leti, bi porabil zanjo 300 dni. Če bi sploh prišel, če bi me ne pobili Indijanci ali roparj in zločinci, če bi se ne pokvaril voz in poginili konji, če bi sploh mogel preko visokih gora in divjih globokih dolin ali »canonov" in če bi ne umrl od bolezni, lakote in žeje. Da, pot iz vzhoda na za-pad je bila včasih zaznamovana s krvjo in okostnjaki. Koliko trpljenja, razočaranj in obupa je doživela ameriška zemlja. Na ne-
= Nase prireditve
Slovensko prosvetno društvo „Jepa — Baško jezero" vabi na
PEVSKI KONCERT
v soboto, 18. septembra 1971, ob 19.30 uri v Kulturnem domu v Ločah.
Poje Partizanski invalidski pevski zbor pod vodstvom dirigenta prof. Radovana Gobca.
Ljubitelji slovenske pesmi prisrčno vabljeni!	Društveni odbor
Slovensko prosvetno društvo »Edinost" v Pliberku vabi na
PEVSKI KONCERT
ki bo v nedeljo, 19. septembra 1971, ob 19.30 v dvorani gostilne Schvvarzl v Pliberku.
Pod vodstvom dirigenta Radovana Gobca bo nastopil Partizanski invalidski pevski zbor iz Ljubljane.	Vsi prisrčno vabljeni!
Zveza koroških partizanov vabi na
TOVARIŠKO SREČANJE v nedeljo, 19. septembra 1971, ob 13. uri pri Terklu v Selah.
Spored: Koncert Partizanskega invalidskega pevskega zbora pod vodstvom dirigenta prof. Radovana Gobca; Recitacije; Govor; Družabnost.
Bivši koroški partizani in svojci ter prijatelji borbene pesmi prisrčno vabljeni!
Glavni odbor
V	nedeljo, 12. septembra 1971, je na Žih-poljah dan celodnevnega češčenja. Vse dopoldne, od pol osme ure dalje, bodo svete maše, popoldne pa molitvene ure.
V	nedeljo, 19. septembra, pa je romarski dan (nemška nedelja). Svete maše bodo ob pol 8. uri, ob 9. uri in ob 10. uri.
Prav prisrčno vabljeni!
ŠT. ILJ
Na graški univerzi je končal študij glasbe g. Jožko Kovačič, bivši maturant letnika 1965 slovenske gimnazije.
V nedeljo, 29. avgusta 1971, sta si v Mariji na Zilji podala roke za življenjsko zvezo Anelise Pontasch in Jožko Kovačič. Zakon je blagoslovil ziljski župnik g. R. Kogler.
Mlademu paru na življenjsko pot iskreno čestitamo.
RADIŠE
Namesto vesele, imamo zopet žalostno vest. V torek, 31. avgusta, smo v velikem številu pogrebcev spremili k zadnjemu počitku, na farno pokopališče k sv. Lambertu na Radišah, mater Matildo Poljan, p. d. smo jo imenovali Pukvova Tila. Umrla je v 70. letu starosti.
Čeprav je že dolgo časa bolehala, ni nihče niti slutil, da bo šlo z njo tako naglo navzdol. Saj je bila še dobre volje, in je prilivala rožam, s katerimi je imela posebno veselje. Toda kar nenadoma ji je postalo slabo, zadela jo je možganska kap, in ji je vzela glas govora. Zdravnik, ki so ga domači poklicali k bolnici, je takoj odredil, da so jo odpeljali v bolnišnico. Tretji dan so jo pripeljali komaj še živo domov in je takoj izdihnila.
Pogrebne obrede sta opravila domači g. župnik Jank in medgorski g. Cvetko. Domači pevski zbor se je od rajne poslovil z ža-lostinkami, na domu in na grobu. Vsem ostalim izrekamo naše iskreno sožalje.
kem gorskem kraju, kjer smo se vozili čez „Rocky“ gore po prelepi cesti, je spomenik tistim pionirskim družinam, ki so od lakote lastne otroke pojedle.
Kako hitro in temeljito se je življenje v Ameriki v zadnjih sto letih spremenilo! Tisoč evropskih let je sto ameriških. Nisem pa prišel v Ameriko le divjat, ampak se ustavljam ob zanimivostih, lepotah in predvsem ob prijateljih in upam, da bom vsaj nekaj vtisov lahko še opisal.
(Nadaljevanje sledi)
INTART IV.
V soboto, 11. septembra, « >b 15. uri, bodo odprli v Umetniškem domu v Celovcu mednarodno likovno razstavo treh dežel: Koroške, Furlanije-Julijske krajine in Slovenije.
Studijski dnevi slovenskih izobražencev
v Dragi
V	nedeljo so se zaključili v Dragi tradicionalni študijski dnevi Društva slovenskih izobražencev. (Trajali so, kot je znano, dva dni, in sicer 4. in 5. septembra.) Letos so bili dnevi bolj svečani, saj so po pozdravu prof. Peterlina zapeli „Fantje izpod Grmade", ki so z Vrabčevo »Zdravljico" skušali po namenih prirediteljev prikazati vso širino, ki naj jo imajo ta srečanja. Prisotne je pozdravil tudi deželni odbornik Stopper, ki je izrazil željo, da bi te zanimive dneve razširili tudi na italijansko javnost, da bi se bolje spoznala s slovenskimi problemi.
O „Zdomski Sloveniji,, je govoril prof. na univerzi v Seattlu dr. Jože Velikonja, ki je ugotovil bistveno različne pogoje za razvoj Slovencev v matični domovini, kjer njih slovenstvo ni ogroženo, Slovencev v zamejstvu, ki se uspešno bore za svoje pravice, in zdomcev po svetu, ki so teritorialno odrezani od matičnega naroda in za katere ne obstaja trajnejša perspektiva obstoja. Predavatelj je v tej zvezi realistično ter objektivno ugotovil, da je »zdomska Slovenija začasen in umirajoč pojem". Gre skratka za neustavljiv proces, ki se ne more preprečiti, temveč se lahko samo zavre. Pri tem ne igrajo pomembnejše vloge razne organizacije niti posebno umetno ustvarjeno okolje (slovenske vasi in podobno), temveč je zelo pomembna živa človeška vez ter stalen stik z matičnim narodom.
Dr. Drago Štoka pa je obravnaval perspektive slovenske narodne skupnosti v zamejstvu, pri čemer je izhajal iz predpostavke, da so vsa osnovna vprašanja poslušalcem že znana.
Po referatih se je razvila živahna diskusija.
Dopoldne je priredil krožek za družbena vprašanja Slovenskega kulturnega kluba mladinsko srečanje, katerega se je udeležilo okrog petdeset mladih ljudi iz zamejstva in iz Slovenije.
Končno je Filip Warasch obravnaval koroške razmere. Prisotni so soglašali, da je treba že obstoječe stike med mladino Koroške, Julijske krajine in osrednje Slovenije še bolj poglobiti.
V	nedeljo, 5. septembra, sta bili na programu dve odlični predavanji, in sicer predavanje dr. Jurija Zalokarja, primarija psihiatrične bolnišnice v Begunjah in predavanje univ. prof. dr. Gorazda Kušeja.
Primarij Zalokar je obsežno analiziral obstoj konfliktne situacije, ko večji narod zatira manjšega in so s tem povezane številne negativne psihološke posledice tako za zatiranega kot za zatiralca. Gre za posebno Psihozo, ki spremlja etnične konflikte in ki
je v bistvu podzavestna in pred katero tudi Slovenci niso varni.
Značilna je razdrobljenost manjšin, številni notranji spori in razprtije, ko prihaja namesto do agresivnosti navzven pod vplivom strahu do povečane agresivnosti navznoter. Tu je izredno pomembna osebnost in odgovornost voditelja.
Predavatelj je obsodil ustvarjanje tako imenovanega ..navideznega miru", ko se konflikti skrivajo in je v tej zvezi toplo pozdravil akcijo koroških mladincev pripadnikov Kladiva.
Zanimivo je bilo tudi poglavje o simbolih, ki so po švicarskem psihologu Jungu krista-lizacijska točka, ki uravnoveša duševnost. To niso samo himna in zastava, temveč tudi
Na Dunaju so 13. 8. objavili poročilo 23. in 24. konference OPEP, katerih so se pretekli mesec udeležile vse članice petrolejske organizacije (Alžirija, Nigerija, Venezuela, Iran, Irak, Katar, Saudova Arabija, Libija, Indonezija, Abu Dabi in Kuvait). Med omenjenima sestankoma so se države članice OPEP zmenile, da bodo odločno zahtevale soudeležbo pri vseh petrolejskih družbah, ki delujejo na njihovem področju. V tej zvezi je bil danes napovedan tudi ponovni sestanek članic OPEP, ki naj bi potekal 22. septembra v Bejrutu.
Odločitev članic OPEP, da bodo prav v tem trenutku zahtevale večjo udeležbo pri tujih družbah, pridobi poseben pomen, če pomislimo, da se je samo pred nekaj meseci rešila kriza, ki jo je povzročilo višanje o-snovnih cen za surovino. Članice OPEP so tedaj zagrozile s prekinitvijo izvoza, kar je tuje petrolejske družbe ..prepričalo", da so sprejele pogoje organizacije OPEP. Tega orožja se lahko države poslužijo v vsakem trenutku, čeprav so pred nekaj meseci podpisale petletno pogodbo. Ta predvideva sicer cene za bodočih pet let, izvozniki so se tudi obvezali, da ne bodo zahtevali drugih poviškov, ničesar pa ni bilo določeno glede soudeležbe ali podobno.
V zainteresiranih petrolejskih krogih vlada sedaj precejšnje pričakovanje v zvezi z obliko sodelovanja, ki jo bodo članice OPEP zahtevale. Govori se o 20 odstotni soudeležbi pri vseh tujih petrolejskih družbah, ki bodo delovale v posameznih državah, seveda tudi s pravico do 20 odst. dobička. Iz krogov, ki so precej blizu organizacij OPEP in so že večkrat posredovali zanesljive ve-
jezik, narodne pesmi, slovenski priimek in napis. Zelo kritično je predavatelj ocenil negativno vlogo višje cerkvene hierarhije, ki jo je ostro ločil od številnih slovenskih duhovnikov, ki so ostali zvesti svojemu narodu. Kot primer je navedel, da se je število slovenskih župnij na Koroškem znižalo od 1922. do 1964. leta od 80 na 21, kar ni samo »narodni genocid, temveč veri sovražno dejanje". Ta del izvajanj je zaključil z ugotovitvijo, da »Cerkev ni žrtev napadalcev, temveč onih, ki so jo zlorabili in ostali v njej".
Prof. dr. Gorazd Kušej pa je z izredno preprostostjo, hkrati pa na visoki ravni, govoril o ustavnih spremembah v Jugoslaviji na področju njene družbeno-politične ureditve.
Popoldne istega dne je univ. prof. dr. Vladimir Murko govoril o politično-ekonom-skem položaju Slovenije po novi ustavi, dr. Ludvik Vrtačič pa se je bavil s »Kritičnimi pripombami k ustavnim spremembam v Jugoslaviji".
sti, se je tudi izvedelo, da pomeni soudeležba pravico do sodelovanja v vseh družbah, ki delujejo na določenem teritoriju, in zahtevo, naj se te družbe poslužujejo večjega števila krajevnih tehnikov, izvedencev in višjih uradnikov. Petrolejske družbe so si do sedaj običajno poskrbele osebje iz države, kateri pripadajo, med prebivalstvom države, v kateri so delovale, pa so izbirale samo delavce in nižje uradnike, kar vsekakor premalo koristi izvoznikom.
ABSOLVENTKE GOSPODINJSKIH ŠOL!
Prisrčno ste vabljene
na srečanje v nedeljo, 3. oktobra 1971, v NAZARJE v Savinjski dolini.
Če katera absolventka nima svojega lastnega vozila, se lahko pelje s skupnim avtobusom ob 7. uri zjutraj, izpred gospodinjske šole v št. Rupertu preko Pliberka in Holmeca.
Ob 9.30 se ustavimo v Šoštanju, na grobu g. ž. Trajbarja, graditelja in velikega dobrotnika te šole. — Ob 10.30 je skupna sveta maša v Nazarjah. — Nato okrepčilo ob veselem razgovoru. — Popoldne ob 14. uri pa je na programu: veselo petje, rajanje in še kaj.
Vsaka naj obvesti in povabi vse ostale absolventke v svoji bližini. Kdor si želi peljati z skupnim avtobusom, naj se čim-prej prijavi v Št. Rupertu, tel. 0 42 32 — 796 ali 9100 Volkermarkt, Klosterstr. 2.
Na veselo svidenje v Nazarjah!
Izvozniki petroleja zahtevajo soudeležbo
Spet petrolejska kriza?
SADJE UNIČUJEJO
Kakor poročajo italijanski listi iz Ferrare, ni iahko uradno ugotoviti koliko sadja je prevzela ustanova AlMA, da bi ga uničila. Računajo, da gre za 1 milijon 300.000 stotov sadja, ki je bilo ustanovi že izročeno v pokrajini Ferrara. Doslej so pobrali 60 do 70 odsto breskev in hrušk. Nekaj kilometrov od mesta so zgradili obširno zem-■jišče, na katerega vozijo sadjarji sadje, ki ga ustanova AlMA uničuje. Oglašajo se seveda ostre kritike proti takšnemu početju. Branilci priporni' niajo, da si sadjarji ne dajo dopovedati, da pridelajo preveč sadja, piše neki turinski list, ki sicer tudi pripominja, da je uničevanje sadja v Protislovju z napori sadjarstva in sadjarske teh-n'ke, ki se skušata čim bolj izpolniti.
NARAVNA ZAŠČITA RASTLIN
Od nekaterih mravelj bi se lahko ljudje nabili marsikaj o zaščiti rastlin, je ugotovil kemik Schlldknecht, profesor na heidelberški univerzi. Njegove ugotovitve se nanašajo na posebne južnoameriške mravlje, imenovane listorezcl.
Te mravlje gojijo glivice, ki se nikoli ne pomedlo oz. ne okužijo z drugimi. Glivice se hranijo z Ustjem, ki ga mravlje poprej zgrizejo v drobno kašo. Pri tem dodajajo kaši Izloček Iz žlez. Kadar Pridejo na svoj glivični vrt, prelijejo vse gojišče pHv s tem izločkom, ki odstranjuje druge glivice 'P bakterije. Takšno »gnojenje" hkrati spodbuja rast glivic, s katerimi se mravlje hranijo.
Učinkovitost naravnega sredstva za zaščito rastlin Je prof. Schildknecht ponazoril z nasledim poskusom na desetih dekagramih slivove Marmelade, ki ji je primešal 20 miligramov žlezna Izločka mravelj, ni bilo tri tedne niti sledu 0 Plesni in bakterijah. Primerjani vzorec marme-*ade se je tačas pokvaril.
KONGRES JUGOSLOVANSKIH FOLKLORISTOV
V dneh od 14. do 18. septembra 1971 bo v Bovcu 18. kongres Zveze jugoslovanskih folkloristov, ki ga organizira Slovensko etnografsko društvo. Tema kongresa je »Etnografski pojavi ob stikališču raznorodnih jezikovnih skupin".
Ves program se bo odvijal v prostorih hotela Alp v Bovcu.
ZA SOLO VSE POTREBŠČINE
učbenike, papir, peresa, potrebščine za risanje, zvezke, zemljevide, barvice in svinčnike
Mohorjeva trgovina v Celovcu
Kupujte v slovenski trgovini!
10.-0KT0BER-STRASSE 27. - 9020 CELOVEC
HOČETE ZIDATI?
Vedno in vsak čas na razpolago odjemalcem
FERLACHER BETONWERK J. Pagitz, Ferlach — Borovlje Tel. 0 42 27 /375 (Dostavljamo tudi ob sobotah!)
Slovensko planinsko društvo vabi na izlet
NA TRIGLAV 11. in 12. septembra 1971.
Gremo s privatnimi vozili in prosimo, da istočasno s prijavo do 8. septembra na Slovensko planinsko društvo, 9020 Celovec, Ga-sometergasse 10, sporočite, ali že imate prevozno sredstvo. Odhod bo 11. septembra, ob 7. uri, Gasometergasse 10.
Ne pozabite na izkaznice SPD.
IZLET AVSTRIJSKO-JUGOSLOVANSKEGA DRUŠTVA V BUDIMPEŠTO
Avstrijsko-jugoslovansko društvo v Celovcu bo od petka, 15. do sobote, priredilo družabno popotovanje v Budimpešto; pot bo šla iz Celovca čez Labot — Maribor — Varaždin — Blatno jezero (Plattensee) v Budimpešto. V potovanju ni vključena samo vožnja po ozemlju vzhodne Jugoslavije, temveč tudi skozi jezersko pokrajino in pusto okoli Balatona, in končno krožna vožnja po lepem glavnem mestu Madžarske.
Stroški za vožnjo, prenočišče in dva polna penziona ter vizum (potrebni sta dve sliki) znašajo 720.— šilingov.
Prijave pošljite na naslov: Osterr.-Jugo-slavvische Gesellschaft, 9021 Klagenfurt, Bahnpostfach 134.
Gostje dobrodošli!
..Toleranca" in resničnost
(Nadaljevanje s 1. strani)
nik deželni glavar Sima je govoril veliko o manjšinski problematiki, vendar ni povedal nič novega. Težišče njegovega govora je bila »toleranca", katero on — tako pravi sam — pridiga že leta.
Vemo pa, da deželni glavar še nikoli te besede ni interpretiral, da nikoli ni povedal, kaj si on predstavlja pod »toleranco". Tolerirati pomeni: trpeti nekoga (nemško: dul-den). Dobesedno moramo to tako razumeti, da nas naj Nemci trpijo poleg sebe, več pa ne. Kakor se zdi, gospod deželni glavar še nikoli ni slišal kaj o mednarodnem principu manjšinske zaščite (Minderheitenschutz), katero vsebujejo statuti, resolucije in deklaracije Združenih narodov in drugih mednarodnih organziacij. V določenem smislu pozna tudi člen 7 avstrijske državne pogodbe zaščito manjšine in sicer v tem, da zahteva prepoved manjšinam nasprotnih organizacij. V bistvu pa člen 7 garantira tudi le »toleranco", to se pravi, da bi morale manjšine v mednarodnem merilu biti zaščitene bolje, kot to predpisuje člen 7. Koroški Slovenci pa nimajo niti teh pravic, ki jih vsebuje državna pogodba. Tako govorjenje tako dolgo nima smisla, da oblasti resno in z dejanji dokažejo, da je njih interes ohranitev manjšine in ne njen pogin. Danes pa pogosto zgleda, da jim je zadnje bolje pri srcu.
Znani so nam tudi napadi deželnega glavarja na tiste — imenuje jih ekstremiste —, ki kažejo nezadovoljstvo s tem, da pripisujejo nemškim topografskim napisom tudi slovenske ali prečrtajo nemške. Naše mnenje o takih izjavah smo ob priliki akcij v okolici Klopinjskega jezera v NT že objavili. Po vsem neodgovorno pa se je izrazil deželni glavar v besedah: »Die Extremisten sollen fern bleiben!" Če je s tem mislil tudi — kar se zdi verjetno — globaške slovenske občinske mandatarje, ki se tega slavja niso udeležili, si je dovolil povsem demokratičen način izražanja protesta označiti kot ekstremizem, kar je nevredno demokratičnega politika.
Isti večer pa so neznani storilci podrli stebre z avstrijskimi in koroškimi zastavami in pri tem eno zastavo poškodovali. Koroški časopisi, predvsem Kleine Zeitung in Karntner Tageszeitung, so takoj obsodili koroške Slovence, če tudi ni bilo nobenih indi-cij. Nasprotno bi moral vsakdo saj sumiti, za ta incident koroški Slovenci niso odgovorni. Dejansko danes prevladuje mnenje — in zato so tudi vzroki — da to dejanje ne gre na račun koroških Slovencev. Ti dogodki in pomanjkanje dvojezičnega napisa na gasilskem domu jasno kažejo diskrepanco med toleranco in resničnostjo.
Deške obleke in čedne šolske obleke, ki so odporne in se lahko čistijo, se dobijo za začetek šole po ugodni ceni pri SATTLER, am Heuplatz, Celovec — Klagenfurt.
CIRKUS:
Mož z levjim karakterjem
V Ameriškem cirkusu nastopa med drugimi tudi Mehikanec Pablo Noel, najboljši dreser levov na svetu. Imel sem priložnost, da sem se pogovarjal s tem nenavadnim človekom.
Najprej me je navdušila njegova točka. V visoko kletko so spustili deset levov in njega. Videl sem že številne krotilce levov, takega kot je Noel pa še ne. Z levi Pablo namreč ravna kot z ovčkami. In da ne pozabimo na višek njegove točke: kar dvema levoma — dobesedno — vtakne glavo v žrelo.
Po končanem nastopu sem sedel v njegovi kamping prikolici, v kateri stanuje.
„Vidim, da kljub temu, da nastopate z levi, še vedno nosite glavo na svojem vratu ...“
..Petindvajset let že nastopam z levi In mislim, da bom še veliko let nastopal. Torej glavo potrebujem."
„Kako to, da ste odločili za tako nenavaden poklic?"
„lz cirkuške družine sem. Že moj oče je bil krotilec levov in brat tudi. Rodil sem se tako-rekoč med levi in prve korake sem storil med njimi. Že kot otrok sem pomagal očetu pri dresuri in tako je odločitev, da bom krotilec levov tudi jaz, prišla sama po sebi. Kaj drugega sploh ne bi mogel biti."
„Izvedel sem, da je vaš brat umrl za posledicami ran, ki mu jih je zadal lev. Vas to ni vznemirilo ali uplašilo?"
„Ne. To je bila nesreča. Levi so velike in močne živali, že če ugriznejo za šalo, je to včasih dovolj. Tudi mene so že ogrizli ali ranili s šapami. Po telesu sem ves brazgotinast, mislim, da najdete na meni kakih 260 zaraslih ran. Vendar so levi kljub temu moje najljubše živali."
„Se jih torej sploh ne bojite?"
„Sploh ne. Če bi se jih vsaj malo, potem nimam v tem poklicu kaj početi. Levi bojazljivca koj zavohajo; to so zvite živali. Nasprotno: levi se boje mene. Vsak dan sproti jim dokazujem, da jih imam rad, da pa sem nad njimi, da sem njihov gospodar, ki lahko dela z njimi kar hoče."
POP GLASBA:
George Harrison
Danes smo vam, draga mladina, pripravili nekaj o izvajalcu, ki ga vsi dobro poznate. To je George Harrison, ki je bliskovito zašel v našo lestvico s skladbo „My sweet lord".
George Harrison je seveda eden tiste četverice, ki se je imenovala The Beatles. Z njimi je dolga leta preživljal lepe in dežke trenutke. Zanimivo je, da George med štirimi Beatli ni bil nikdar zvezda. Vedno je bil nekako v ozadju, saj so vsi venomer omenjali le Johna, Paula in Ringa.
George tudi ni veliko komponiral. Le tu in tam se je na njihovih long play ploščah pojavila kakšna skladba, ki je bila delo Georgea, in to je navadno sam tudi interpretiral.
Ni še tako dolgo, ko smo se navduševali nad skladbo Something. To je bila res Georgovo delo in od takrat mu ni mogel nihče oporekati njegovih kvalitet.
„Pa vas razumejo?"
»Vsekakor. Ali niste videli v areni?"
„Pravijo, da so levi zahrbtni..."
„Kje pa! Zahrbtni so ljudje! Levi sploh niso zlobni, to so čudovite živali, ne pravijo zaman, da je lev kralj živali."
„Ste kdaj dresirali tudi druge živali?"
„Sem. Panterje in hijene. Pa sem se vrnil k levom. Zakaj? Levi imajo tak karakter kot Jaz. Nekoliko bolj počasen, a trden. Na leva se je mogoče zanesti."
„Slišal sem, da krotilci nastopajo z drogiranimi levi. Je to res?"
»Sploh ne, to je laž, natolčevanje. Še na misel ml ne pride kaj takega. Jezen sem, ko slišim to! Zakaj hočejo ljudje vsak uspeh vedno zmanj-
Dunja Rajter —
Dunja je pred šestimi leti z velikimi načrti in upi zapustila domovino. V zahodni Evropi jo imajo za Ciganko — ker je doma blizu madžarske meje. Dunjo to zabava pa se na slikah svojih long play plošč rada pojavlja oblečena kot pripadnica »potujočega ljudstva". Njen kapital ni le njen glas, temveč predvsem njena lepota.
V Jugoslaviji je Dunja štiri leta študirala dramsko umetnost v Zagrebu in diplomirala 1963. leta. V televizijiski igri je pela pesem Maria Nardelija »Sanjala sem". Uspeh je bil tak, da je morala peti po eno pesem v vseh trinajstih nadaljevanjih. Ko je leta 1965 producent gramofonskih plošč Horst Lippmann slišal Dunjo Rajter, je takoj sklenil z njo enoletno pogodbo. Že naslednje leto je v Nemčiji snemala svoj prvi film »Der Beginn" (Začetek). To je bil tudi začetek velike Iju-
- eden od Beallov
No, in potem je prišel tako dolgo pričakovani in napovedani razpad skupine, ki je živa legenda in ki bo ostala v zgodovini pop glasbe še dolgo zapisana. Res je, Beatli so se razšli. S tem pa ni bilo zaključeno njihovo delovanje. Znova so pričeli delati, vsak zase, vendar skrbno in natančno. Izšli so albumi Paula, Johna in Ringa, nazadnje je izšel še Georgeov album, pravzaprav cela zbirka, saj je bil to kar trojni album.
Res je, videti je bilo, da se je v Georgeu dolgo nekaj skrivalo, nekaj, kar je moral dati iz sebe. In vse to je na njegovem albumu Ali things must pass. Album je bil sicer precej drag, vendar to kupcev ni motilo. V Ameriki je bil dolgo na prvem mestu.
Z long play plošče Ali things must pass je tudi skladba My svveet lord, ki je všeč tudi vam. Bila je prva v Ameriki in v Angliji. Povsod so se navduševali nad lepo, sentimentalno in zelo melodično skladbo.
šati in vse umazati? Rekel sem vam: slab karakter imajo ljudje ne levi. Sicer pa: kako bi mogel drogiran lev nastopiti? Pa še nevarnejši bi bil, bržkone, saj dreser njegovih reakcij ne bi mogel predvideti."
»Kako dolgo pripravljate leva, da lahko začne nastopati?"
»Približno pol leta. Vse pa je seveda odvisno od levovega značaja."
»Koliko levov ste v svojem življenju že zdre-sirali?"
»Kakih dvesto. Zdaj nastopam z desetimi, imam jih pa dvanajst. Dva še nista zrela za areno."
»Vaš najljubši lev?"
„Bayar in levinja Mausi. Rad imam pa vse. Z vsakim nastopam pet do deset let in od vsakega se težko poslovim."
»In koliko je lev vreden?"
»Mladič približno pet tisoč mark, dresiran pet tisoč dolarjev in več. Tisti, ki ga ljubiš, pa nima cene...“
lepa „Ciganka"
bežni — pri snemanju je spoznala svojega sedanjega moža Gerharda Vandenberga. Poroka Jugoslovanke s Holandcem v Nemčiji ... formalnosti so zahtevale precej potrpljenja ...
Dunja Rajter je uspela v evropskem show businessu. Bila je gostja na popularni prireditvi Vica Torianija »Zlati strel" na nemški televiziji. Njeni koncerti so vedno razprodani, temu primerno visoki so njeni honorarji. Tako poročata reviji Štern in Freizeit Revue in omenjata dogodek iz Hannovra, kjer je v hotelu International skupina francoskih tovarnarjev odložila jedilni pribor, da je v miru občudovala Dunjin glas, njene vranje črne lase, smaragdno zelene oči, vroče hlačke in tesno oprijeto vezeno bluzo ...
Največji uspeh je Dunja dosegla s ploščama „Was is schon dabei" (No, in kaj potem) in „Wenn die Rosen bliihn" (Ko vrtnice cve-to). Zdaj že nekaj časa nastopa v Nemčiji z Ivanom Rebrovrom. Ne le poslovno, tudi zasebno sta velikan z žametnim glasom in o-čarljiva »ciganka" velika prijatelja. Gostovala sta že po vsej Evropi. V kratkem ju bo Dunjin mož Vandenberg snemal za celovečerni televizijski program.
Dunja Rajter pripravlja še turnejo po Jugoslaviji z jugoslovanskim ansamblom Mon-te Negro Five, ki je v Nemčiji tudi zelo popularen.
TEŽKA VLOGA
Sofia Loren v New Yorku snema film »Mortadela". Za to vlogo je morala shujšati celih deset kilogramov:
»To je najtežja vloga v vsej moji karieri. Igram ženo mesarja; po cele dneve snemamo v mesariji, kjer sem obkrožena z grmadami mesa. Toda vseh teh dobrot ne smem niti poskusiti, ker moram držati strogo dieto."
Filmski okus ruskega gledalca
Malokdo ve, da izhaja v Moskvi filmski štirinajstdnevnik SOVJETSKIJ EKRAN, ki ima zavidanja vredno naklado — dva milijona in petsto tisoč izvodov. Kot vsako leto je tudi tokrat uredništvo objavilo naslove vseh filmov, ki so v minulem letu obšli sovjetske kinematografe, ter izdelalo anketo o najboljših oziroma najslabših domačih in tujih filmih.
Ruski gledalci so se izrekli za tele najboljše sovjetske filme: za Brate Karamazo-ve, Neobsojen, Mrtva sezona.
Izmed filmov iz komunističnih dežel so bili sovjetskim gledalcem najbolj všeč naslednji filmi: Dečki s ploščati (madžarski film), Marisa in Napoleon (poljski film) ter VVinnetou, vodja Apačev (jugoslovanski film).
Izmed filmov zahodnih dežel so jim bili najbolj všeč filmi: Angelika (Francija), Materinska ljubezen (Indija) in ameriški film Najlepša leta našega življenja.
Za najbolj priljubljeno igralko so izbrali Ludmilo Čursino, ki so jo videli v filmih Virineja, Lastovica, Nenavadna reka. Najboljši igralec pa je postal Oleg Striženov za vlogo v filmih Neobsojen. Poleg njega so se gledalci navdušili še nad naslednjimi igralci: nad Donatasom Banionisom, Mihailom Ulja-novim, Kirilom Lavrovim in Jurijem Nikuii-nom.
LEPA TARČA
Med svojim dopustom na družinskem ranču v Puerto Vallarta v Mehiki sta Elizabeth Taylor in Richard Burton obiskala tudi cirkus. Medtem ko sta se brezskrbno smejala umetnijam mehiških artistov, se jima je približal metalec nožev in povabil slavno igralko, da bi mu bila za tarčo. In preden se je presenečena Liz zavedla, je bila že na odru pred belim platnom, obdana z ostrimi noži. Burton je hitro stekel na pomoč svoji soprogi, domiselni artist pa je izrabil priliko in povabil še njega. Vse to ni preveč ugajalo slavnima zakoncema, saj sta že naslednji dan napolnila kovčke in s privatnim letalom odletela v London:
»Tam je postalo prevroče," je ob prihodu na londonsko letališče izjavil Burton. Nihče pa ne ve, ali je s tem mislil vroče mehiško podnebje ali neprijetne dogodke v cirkusu.
CLAUDIA CARDINALE in BRIGITTE BARDOT bosta letos prvič v njuni karieri nastopili v istem filmu. — JOLANDA KING, petnajstletna hčerka Martina Lutra Kinga, bo postala igralka. Debitirala bo v drami »Sova in mačka". — THE ROLLING STONES bodo za svoje ljubitelje v Franciji imeli brezplačni koncert v Pontoazu blizu Pariza. — WAR-REN BEATTV se je med snemanjem filma „S“, ki ga snemajo v Nemčiji, ponesrečil. Na srečo pa poškodbe niso bile hude in je lahko že po nekaj dneh nadaljeval snemanje.
£
JOSIP JURČIČ:	14
JURIJ KOZJAK
inMiuiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiuiiiHuuiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiifiHiiiiuumimiiiitiiiiimi
»Sicer nisi vreden, da sem te odrezal z zasluženih vislic; tudi nisi zaslužil, da bi se veliko pečal s teboj in zate, pa naj ti bo," godrnja cigan ter postavi Petra pokonci in ga na smreko prisloni. Kmalu se zbrihta, tudi mu ni bilo drugega storiti, kajti cigan ga je tresel ko snop. »Halo, grbavi prijatelj, hodi, greva izpod tvojih vislic," vpil je cigan in peljal plemenitaša k potoku. Voda ga popolnoma okrepča.
»Kaj se klatiš tod?" šali se po svoji navadi cigan. »Zakaj nisi ostal pri cerkvi pri menihih, zakaj ne braniš svojih podložnikov, kakor bi imel. Kajne, še sebe nisi mogel, pa boš druge! Ali da se ti daš na brezo pripeti, to ni prav po viteški šegi; gotovo imaš ti prvi tako čast, kar je bilo mož tvojega imena, da so te tako visoko in na tak povsem nov način povzdignili s te uboge zemlje proti nebu. Pa to mi ni nič kaj všeč, da se tako nerad ločiš od zelene trave in z glavo naprej siliš in riješ proti tlom. Ha, ha, kaj ti je, moje grčavo hrbtišče!"
»Pelji me do mojega gradu," pravi Peter, »in dal ti bom, kolikor boš hotel."
»Le tiho bodi, poznam te," odgovori cigan. »Še veš, kaj si mi hotel dati, zato da sem ti nečaka za janičarja prodal. Res, zdaj se domislim, videl sem ga, sina tvojega brata; lep močan janičar je, da ti ga ni enakega med vsemi Turki, kar jih je zdaj na Kranjskem."
»Kaj praviš, je li res, da je mojega brata sin med Turki tu v deželi?" vpraša strahoma Peter.
»Ravno tsiti, ki si ga prodal, dobro ga poznam, videl sem ga v taboru. Kaj meniš, jaz sem danes že marsikaj storil. Ko bi bil mesec na nebu, hotel bi ti pokazati svoj nož, krvav in skrhan. Ali praviš ti, da bi te peljal domov! No, prijatelj grbavi, tvoj do mje daleč, tebi pa tudi ne zaupam veliko. Ti si me pustil v ječi, in ko se ne bi bil sam izkopal na beli dan, kdo ve, kje bi bil že zdaj. In ti, zvita buča, si štel: brat bode umrl, cigana bodo za njim poslali in zame vse dobro! Kakor pa slišim, ti je brat okreval in cigan ti je ušel. To noč pa morava biti pod streho, zmenila se bova, kaj nama v križ hodi, potem ko Turki odidejo, ako te že pred bratov sin ne obišče. Ko bi vedel, da ima tako dobrega strica blizu, prišel bi te gotovo pozdravljat."
Petru je bila zopet prišla enkrat dobra misel, da bi poravnal svojo krivico. Lahko bi bilo, da bi cigan poturče-nega slovenskega mladeniča, ki se je zoper svojo domovino in rodovino bojeval, kakor je Peter ravno slišal, zopet na očetov dom pripeljal, kajti gotovo je moral imeti še kaj spominov na mlada leta, katere bi bil lahko oživil. »In kdo bi kdaj kaj vedel, da sem bil prste potaknil v to mešanico?" je mislil Peter. »Cigan ne bode imel nobenega vzroka, da bi to razkladal. Ali kaj bi pa bilo, ko bi se vendar izvedelo vse? Kaka sramota bi mene zadela pri vseh ljudeh? Kam naj se skrijem potlej? Celo ko bi šel v klošter za bratom, sovražilo bi me vse, še bolj ko zdaj! Ne, nikdar! Kar sem storil, storjeno je; kar sem začel, to bom končal, le šleva se na pol pota vrne. Vojna je po deželi, moj brat je v kloštru, klošter je zapuščen in Turki ga imajo zajetega; gotovo ga zažgo in brata se mi ne bo več bati." Pri
tej misli se Petru oči živeje zasvetijo. »Menihe imajo tudi Turki v pesteh, gotovo bodo uklonili sive glave pod turško sabljo; tudi teh se mi ne bo bati. In cigan ki me najbolj nadleguje, ki je predrzen postal ko sončna muha, ki me še toliko ne časti ko kakega svoje prilike in primere, ta bo menda konec našel v tem boju, če ni iz železa. Ako ni drugače, morda bi še jaz kaj pomagal. In potem — potem nihče na božjem svetu ne ve za to, da je moj nečak janičar. Potem naj hodi ropat mojega brata sin, če hoče, po vsem svetu, jaz bom že zase skrbel, da mi ne pride do živega."
Tako je premišljal in premislil Peter Kozjak, ko je stopal po stranski temotni stezi za ciganskim dolginom.
»Kam pa me vedeš?" vpraša dolgega pajdaša. »Domov?"
„Kaj ti mar nisem pravil, da ti je tvoj dom daleč? Dam ti na izbiranje: ali hočeš, da greva k menihom v cerkvico na Muljavo, ali hočeš, da greva v skalnato podzemeljsko jamo nad Krko?" odgovori cigan.
»Pelji me v jamo nad Krko, ako so ljudje tam," pravi Peter.
»In zakaj ne greš v cerkev?" vpraša dolgin. »Ti si slab žlahtnik, res, pa še slabejši sorodnik, ker se bojiš, da se ne bi sešla z janičarjem, ki bi gotovo rad videl strica."
»Le stoj!" mrmral je Peter sam s seboj, »ne boš dolgo uganjal norčije, zlasti z menoj ne; jaz se te hočem iznebiti, če tako ne, pa tako."
Med takim pogovorom se zgubita le-ta dva človeka med drevjem, drug malopridnejši od drugega, vsak po svoje-In zopet se ni slišalo drugega po brezju in smrečju ko ljubo
DALJNOGLED
Napisal Pitt Claro
Bogati posestnik in državni uradnik Ambrozij je odšel na izprehod proti gozdu. Kmalu se je znašel na bregu reke. Njegove kratkovidne oči so poromale čez vodno gladino. Tedaj je njegov pogled ošinil nasproti ležeči breg. Tam je bilo kopališče. Na obzorju je videl neko postavo, stoječo v vodi. Njena glava je bila prevezana z modro ruto. Z rokami si je zlivala vodo čez glavo.
„Neka ženska!" je pomislil Ambrozij in malce pripri oči, tako da so bile videti kakor dve črti.
„Vraga, neka ženska! Zdi se, da je mlada... Hm..
Na vse pretege se je trudil, da bi bolje razločil nasproti ležeči breg. „Ah!“ je zastokal. „Ta prekleta kratkovidnost! Kakšna neumna navada, da nikoli ne vzamem daljnogled s seboj!"
Pomel si je oči in vzdihnil. Potlej je krenil proti griču. Ko je z razburjeno roko poti ržal vejevje, je zagledal nekega mladeniča, ležečega za grmom.
„Ah ... ta si je našel primerno mesto!" je nevoščljivo pomislil Ambrozij. Tedaj je opazil, da ima mladenič v roki daljnogled in da gleda na drugi breg reke.
Mladenič se je obrnil, prijetno pokimal Ambroziju in dejal:
„Vi tudi!"
„Predrznež!“ si je mislil Ambrozij. „Kako domač si upa biti!" Hotel ga je osorno zavrniti, tedaj se je pa spomnil na daljnogled, sedel poleg mladeniča in smehljaje se dejal: „Hm ... zabavno, ali ne?"
„Haha... postavna osebica!" je rekel mladenič; »neoporečna postava... pravcata Venera ... čudovite noge ...“
„ln kakšna je postava?" je vprašal Ambro-
zij.
»Klasična!"
»Klasična!" Ambrozij je tlesknil z jezikom, potlej pa je dejal:
»Posodite mi za trenutek daljnogled!" Mladenič je odkimal z glavo:
»Izključeno! Ali mislite, da sem zato izmaknil daljnogled iz omare svoje tete, da ga bom posojal drugim ljudem? Če bi vi imeli svoj daljnogled — bi mi ga tudi ne posodili."
»Samo za nekaj sekund ...“
»Ne motite me! Ah ...“
Mladenič je vstal in nadaljeval:
»Zdaj kaže hrbet... Kakšen božanski hrbet! Nisem si mislil, da ima tako žlahten hrbet!"
Ambrozij se je obrnil vstran. Bil je nadvse ogorčen.
»Pravzaprav," je rekel s hripavim glasom, -je nesramno, da opazujete damo, ki se koplje. To je nemoralno!"
»Saj ste me sami prosili za daljnogled! Vi hi smeli in jaz ne? Ta je pa lepa!"
Ambrozij je molčal.
čez nekaj trenutkov je rekel:
»Iztrgal vam bom daljnogled iz rok... Močnejši sem od vas in vas bom pošteno premlatil!"
»Kar poskusite! Začel bom tako kričati, da bodo kar ljudje skup drli. Kaj se mi more zgoditi? Vi ste pa starejši gospod, državni uradnik. Kompromitirali se boste. - Ah ... zdaj se je obrnila ... ne ... te noge ... Veste — povedal vam bom vse, kar bom videl."
»Pojdite k vragu!"
»Vi pojdite k vragu!" je hladnokrvno odvrnil mladenič.
Ambrozij je škrtal z zobmi, hotel je že mladeniču primazati zaušnico in iti po svojih potih, potlej se je pa premislil, spet sedel in rekel:
»Vi ste vljuden mladenič! Veste kaj, dragi moj, prodajte mi svoj daljnogled!"
»Da bi ga prodal! In kaj bo rekla moja teta? Tuj daljnogled naj prodam?"
»Prepričan sem, mladi mož," je dodal Ambrozij, »da vaši teti ne bo šinilo v glavo, da ste vzeli daljnogled. Pri priči vam bom izplačal celotno vrednost daljnogleda!"
V mladeničevem obrazu sta se zazrcalila dva nasprotujoča si občutka:
»Hm ... Koliko mi plačate?"
»Sto lir!"
»Sto lir — smešno! Pri optiku stane takle daljnogled pet sto lir." Mladenič je zaničljivo skomignil z rameni in spet pogledal na nasprotni breg.
»Ali hočete dve sto lir?" je vprašal Ambrozij.
»Dajte mi pet sto lir in kupčija je sklenjena!"
»To je nesramnost... !“
»Če vam je premalo," ga je suho zavrnil mladenič, »lahko plačate tudi šest sto lir! Ah ... zdaj se sklanja ... Božanska je ... Njeni gležnji... rečem vam, edinstveni...“
Prej se je mladenič iskreno čudil, zdaj pa iz kupčijskih razlogov.
»Mladi mož," je rekel Ambrozij hripavo, »ali hočete — dam vam pet sto lir."
»Nimam več pri sebi... Tu je moja listnica... pet sto lir... vzemite jih z listnico vred ... Čisto nova je... osemdeset lir me je stala ...“
»Več tudi vredna ni!"
»Ambrozij je hotel nekaj odgovoriti; ker se je pa bal, da bo mladenič poskočil s ceno, je molčal.
»Oho ... zdaj se sklanja ... Kaj je to? Kopalna obleka ji je na eni strani počila!"
»Slišite," je rekel Ambrozij s trepetajočim glasom. »Poleg listnice s pet sto lirami vam dam še nalivno pero."
»Ali je novo?"
»Včeraj sem ga kupil."
»Ali imate cigarete?"
»Da... ali vam smem eno ponuditi?"
»Ah ... zlata tobačnica... osem cigaret... Torej — cigarete s tobačnico, nalivno pero, listnico, denar in — imeli boste daljnogled ...“
»Drži... Slišite — ali je odšla?"
»Ne — v vsej svoji krasoti stoji tam! Zdaj je vstran obrnjena. Poglejte!"
Mladenič je vzel svoje zaklade, zažvižgal najnovejšo popevko in jadrno izginil v goščavi ...
Ambrozij se je zadovoljno nasmehnil, pogledal skozi daljnogled in videl: na peščini pred kopališčem je stala v progasti kopalni obleki njegova žena Marija. Z rokama si je privezovala svojo modro ruto ...
Ambroziju je vsa kri šinila v obraz, zaklel je, zalučal daljnogled v vodo in oddirjal proč.
Do mostu, držečega na drugo stran reke, do tja, kjer je stala njegova hiša, je bilo celo miljo hoda. Opotekal se je, vroče si je zaželel cigarete, a mladenič, ki ga je imel za norca, je bil odnesel tudi vse njegove cigarete ...
Jesen
Šumi jesen in govor njen glasi otožno se tako, kot bridko, težko je slovo.
Jesen šumi, da sreče ni,
ki v majskih je cvetela dneh, ki pela v toplih je nočeh.
Šume čez vrt, da bo zatrt
od mraza kmalu zadnji čar cvetov, ki jih goji vrtnar.
Iz grede vzdih, se dvigne tih, odnese veter ga s seboj — izlije vanj še vzdih se moj.
F. N.
Neusmiljeni sultan
Poljski slikar Jožef Kelmonski je dolgo živel v Carigradu. Bil je tudi portretist sultana Abdul Azisa. Ta vladar je prav po svoje pojmoval umetnost. Slikar je sam pripovedoval:
»Neki dan sem imel kolero. Bolan sem ležal v postelji. Sultan je tedaj zaželel, da bi ga spet slikal. Opravičil sem se, da pač ne morem priti, ker ležim bolan. Kmalu se je vrnil njegov paša ter mi odgovoril:
»Njegovo Veličanstvo vas hoče videti in vi morate ubogati!«
»Saj vidite, da nič ne morem, ker sem bolan!«
■i,Ukazal mi je, naj vas privedem živega ali mrtvega,« je odvrnil paša.
Naložili so me potem na nekak stol. Nesli so me pred sultana, kjer sem res srečno dovršil nov portret.«
Priplesano premoženje
Pred leti je šlo mlado dekle Eliotan, hči zdravnika v ameriški državi Ohio, v mesto Ida na ples. Obiskovala je tam univerzo.
Pri plesu se je seznanila s starejšim gospodom. Dobrosrčni gospodični se je zdelo, da starčka druge dame premalo uvažujejo. Zato se je mnogo z njim zabavala, se pogovarjala in ves čas pridno z njim plesala.
Kasneje je na vse to že pozabila.
Kako se je pa začudila, ko je dobila sporočilo, da je podedovala 35 tisoč dolarjev. Starček, s katerim je plesala, ni mogel pozabiti njene požrtvovalne ljubeznivosti. Ko je čez tri leta umrl, ji je zapustil del svojega premoženja.
Pri zdravniku. — »Gospod doktor, vaš račun za zdravljenje moje žene je odločno previsok." — »Pomislite vendar, koliko denarja sem vam prihranil s tem, da sem prepovedal vaši ženi iti letos na letovišče."
Toaletna umetnost Tunezijk
Orientalke prekašajo v lišpanju najmodernejše Parižanke. Tunezijke se zamude z oblačenjem perila in obleke ter s šminkanjem po več ur.
Služkinja v rokavicah iz kozjega usnja otare najprej svoji gospe telo s tefalom. Tefal je neke vrste stolčena glina, ki so ji primešane vijolice, vrtnice in šmarnice. Kuha se vse poletje na vročem soncu. Ko vsesa glina vonj cvetic, jo denejo v topič z jasminovo vodo, kjer jo mešajo in tolčejo vse dotlej, da nastane mazilo, ki prodre v znoj-nice. Z njim se omehča koža. Mehka postane kakor svila, sije kakor marmor in deliti kakor vrt v cvetju.
To še ni vse. Dalje uporabljajo sok, narejen iz sladkorja in limon, ki odstrani dlake z obraza in rok, kar je težavna operacija.
Nato zdrgnejo obraz z moko od čičerke, parfumirane z nageljnovimi žbicami.
Potem se šele prične mazanje s šenudo,
pomado iz dišeče ambre, ki omili bolečine. Zdaj kožo obraza nadrgnejo s cvetičnim izvlečkom, ki sestoji iz vrtnic, jasmina, cimeta, ambre in pižma.
Šele na vse to okrase oči. Zdrobljen antimon, femn s rožno kislino, posušijo na soncu. Pridenejo nastrgana pižmova zrna, koralne kroglice in bisere. Vse to zmešajo z ostanki na olju sežganega netopirja. Ta dragoceni okras za oči namažejo s parfumi-rano paličico od aloje med trepalnice. Po tem mazilu se oči skrivnostno svetlikajo. Obrvi izboljšajo s tekočino, ki jo nar e de iz zoglenelih smrekovih storžev, nageljnovih žbic in grafitnega svinčnika.
Nato so še tri manipulacije: barvanje rok s pomado, osveženje ustnic z rdečilom in pudranje vratu.
Biti lep, je lahko! Pokazati se lep, je dokaj težko!
šepetanje tekočega potoka, v katerem je kapljica kapljico rinila pred seboj, kakor bi se jim mudilo daleč v neizmerno morje.
TRINAJSTO POGLAVJE
Zbrali so se ljudje kmečki pod veliko skalo v les; vsak v orožje ima cep proti sovražnikom.
Kraljedv. rokopis
Kako poldrugo uro od Stične izvira pod skalnatim hribom na dolenjskem Kranjskem reka Krka. Prihaja na dan v dveh izvirkih, ki sta pa sila blizu drug drugega. Prvi rokav st°pi na svetlo v kotu ravno pod gradom, katerega je bil ravno nekega leta popred Vitovec iz Celja razdel; drugi rokav pa izvira bolj proti vzhodu. Oba vira sta komaj za ^ake streljaje na dvoje in se zlivata tudi ravno tako kmalu v eno isto strugo.
V tem kraju se posebno zopet pokaže značaj kraških tal. ^es hrib je sestavljen iz kamna in ves veliki hrib, ki se Potlej raztega ob Krki in proti severu, je votel.
Ako se gre od vzhodnega rokava kakih dvajset stopinj 'Z dola navzgor, se pride do velike viseče skale, ki ima Majhno, komaj vatel široko in visoko žrelo, votel vhod v Zemljo.
človek, ki hodi v le-to jamo, mora se ukloniti pri vhodu. p°tem se nekaj časa, komaj sedem stopinj, gre navzdol v Zemljo. Precej potlej pa se pride v veličastno poslopje, katero je zidala in skladala sama roka vsegamogočnega Stvarnika. Vse je tukaj zidano iz celega kamna, visoko,
široko, da ni še do današnjega dne nihče do konca prišel! Le tu pa tam leži v tej visoki naravni dvorani kaka debela in podolgata skala, ki se je v kaki veliki naravni prekuciji, pri kakem hudem potresu utrgala od kamnitega stropa; take skale zapirajo daljnjo pot v strani. Naprej pak je v neizmerni temni daljavi predrznežu pot odprta še daleč, tem bolj, ako bi hotel hoditi še po vodi naprej, po Krki, ki teče tu pod zemljo bogvedi od kod. Vendar mi ne bomo natanko popisovali jame, kakova je v daljavi, le pri kraju ostanemo.
Bila je ta jama v nekdanjih časih okoli bivajočim stanovalcem pribežališče in zavetje pred Turki. Tako je bila tudi leta 1475, ko se je godila naša povest, privrela velika množica v jamo zavetja iskat. Pred jamo sta stala dva mlada kmeta z orožjem v roki, eden zgoraj, eden zdolaj na straži. V jami pa, v obokani sredini pod zemljo po raztreseni slami, je ležalo in sedelo za tri vasi ljudi. Veliko ognjev je gorelo in obsevalo čudovito črno temo, ki se je razpenjala po široki duplini ter čarobno slikala kamniti strop, ki je grozš visel ljudem nad glavami.
Med mnogimi ognji, pri katerih so kuhali ali samo greli se posamezni ljudje, bil je posebno velik ogenj najbližji pri vhodni luknji, koder se je debel dim ven kaj valil in koder so ven prihajali in odhajali, nosili drva ali hrano, ali hodili milo pogledovat svoje domačije, katerih zadnji ostanki so po dolu, zažgani po turški roki, žalostno tle sijali po temi.
Okoli tega velikega ognja se je bilo zbralo možakov veliko krdelo razne starosti: ta mladenič, ta mož srednje starosti, ta starec kraj groba; imeli so skoraj vsi cepove, kovane z železom, ali pa dolge betičaste, črno opaljene
grčavke ali kakovo drugo stvar pri rokah. Med glasnim ravsom in govorjenjem, ki se je razlegalo po jami in katero so čudno odbijale in oponašale kamnite stene nakopičenih skal, bilo je še najbolj slišati, kar so ti možje, prostaki iz naroda, ugibali.
»Kaj pravite, možje," pravi čokat možek, »ali bo še kdaj dobro na tej naši zemlji? Bog nas varuj! Že od nekdaj, kar je menda naša narodovina na svetu, ni je bilo sreče še toliko časa, kar človek potrebuje, da iz zibeli v grob zleze, še toliko ni bilo veselega. Moj rajnki oče so pravili, da tačas, ko so bili Turki v prvo prišli in ko smo bili ravno tule, da je bilo njega dni le še hujše, ko so bili še tisti psoglavci. Za tistimi so bili pa gospoda prišli, ki tudi niso veliko boljši; kar je, to je, samo da na kol ec ne nabadajo nas kakor Turki, ki so zdaj v deželi, Bog jih pogubi."
»Res je to!" odgovori drug zaraščen, hud mož. »Trlep govori resnico. Gospoda se zdaj zapre v gradove, nas pa pusti, naj nam psi požro otroke, naj nam mlade ljudi v Turško odpeljejo, da se Bog usmili; nam pa ne pomaga nihče; ako se čreva vlečejo za nami, ne zmeni se nihče za nas. Kadar je cesarju potreba vojakov za na Nemško, tačas ti brž prilete in hajdi, moramo iti gor. A za sedem naglavnih grehov, ne pomaga ti živa duša, kadar nas davi sam hudir s Turškega ali pes vedi od kod. Meni le to ne gre v glavo."
»Potolaži se, prijatelj," nastavi drugi, »jaz pa menim, pustimo na miru gospodo in cesarja, le-oni imajo tudi že svoje križe; jaz pa pravim: pomagajmo si sami, možje, sami si pomagajmo!"
(Dalje prihodnjič)
jTV| tedenski program (tv|
RADIO CELOVEC
NEDELJA, 12. 9.: 7.00 Duhovni nagovor — S pesmijo In glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 13. 9.: 13. 45 Informacije — Za našo vas. — TOREK, 14. 9.: 13.45 Informacije — Za krmilom. — SREDA, 15. 9.: 13.45 Informacije
—	Žena, družina, dom. — ČETRTEK, 16. 9.: 13.45 Informacije — Iz ljudstva za ljudstvo — Domači napevi. — PETEK, 17. 9.: 13.45 Informacije — Za prijeten konec tedna. — SOBOTA, 18. 9.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — 14.00 S pesmijo od vasi do vasi.
TELEVIZIJA LJUBLJANA
PETEK, 10. 9.: 9.30 TV v šoli — 16.10 Osnove splošne izobrazbe — 17.50 Potujmo v naš svet
—	18.15 Obzornik — 18.30 Glasbena oddaja — 19.00 Mestece Peyton — 20.00 TV dnevnik —
20.35	Dekleta — ameriški film — 22.15 Sami na svetu — ...Poročila.
SOBOTA, 11. 9.: 9.35 TV v šoli — 16.35 Kava-dar: Moto dirke za prvenstvo Jugoslavije — 18.20 Andaluzijski plesi — 18.45 Obzornik — 19.00 Bratovščina sinjega galeba — 19.25 Mozaik — 19.30 TV kažipot — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Zabavno glasbena oddaja „Zlati delfin" — 21.35 Cirkus
—	film — 22.05 Nikoli grde besede — serijski film — 22.40 Poročila.
NEDELJA, 12. 9.: 9.30 Pet minut po domače —
9.35	Kmetijski razgledi — 10.00 Kmetijska oddaja
—	10.50 Otroška matineja — 11.35 Mestece Pey-ton — 14.00 Avtomobilske dirke za prvenstvo Jugoslavije — 15.40 Motokros v Karlovcu — prenos — 16.30 Mednarodni boksarski turnir — posnetek — 17.15 Hatari — ameriški film — 20.00 TV dnevnik 20.35 Folklorni ansambel Berjozka
—	21.35 Videofon: Stlpica Kalodjera — 21.50 Športni pregled — 22.20 Poročila.
PONEDELJEK, 13. 9.: 9.05 Odprta univerza —
9.35	TV v šoli — 11.00 Osnove splošne izobrazbe
—	17.40 Drejček In trije marsovčki — 18.00 Ri-
sanka — 18.15 Obzornik — 18.30 Ljudje v soseski: štore — 19.05 Mladi za mlade — 20.00 TV dnevnik — 20.35 A. Hieng: Osvajalec — 23.00 Poročila.
TOREK, 14. 9.: 9.35 TV v šoli — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 18.00 Prijatelj Ben —serijski film — 18.25 Obzornik — 18.40 Poje Gianni Nazzaro — 19.05 Boljše preprečiti, kakor zdraviti — 19.30 Nega telesa — 20.00 TV dnevnik —
20.35	Film meseca: Rashomon — ...Malo za šalo, malo za res — ... Poročila.
SREDA, 14. 9.: 8.15 TV v šoli — 15.25 Komlo: Nogomet Komlo : CZ — 17.45 Erazem in potepuh — nadaljevanje — 18.15 Obzornik — 18.30 Zabavno glasbena oddaja — 19.05 Od filma do filma — 19.20 Po sledeh napredka — 20.00 TV dnevnik — 20.35 P. Kozak: Direktor — drama TV Beograd — 21.45 Naš vsakdan: Kdo ima belo krizantemo? — ... Jazz na Ekranu — ... Poročila.
ČETRTEK, 16. 9.: 9.35 TV v šoli — 14.45 TV v šoli — ponovitev — 16.10 Osnove splošne izobrazbe — 18.00 Crnošolec — oddaja za otroke — 18.15 Obzornik — 18.30 Svet, v katerem živimo film — 19.05 Enkrat v tednu — 19.20 Vse življenje v letu dni — 20.00 TV dnevnik — 20.35 XXI. stoletje — 21.25 Maupassantove novele — 21.50 Schubert: Simfonija št. 4 — 22.30 Poročila.
Petek, 17. 9.: 9.30 TV v šoli — 16.10 Osnove splošne izobrazbe — 17.50 Bili smo v vesolju — oddaja za otroke — 18.15 Obzornik — 18.30 Jazz — 19.00 Mestece Peyton — serijski film — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Fanny — ameriški film — 22.45 Ladja upanja — oddaja Odiseja miru — ... Poročila.
SOBOTA, 18. 9.: 9.35 TV v šoli — 16.30 Balkansko prvenstvo v rokoborbi — 17.50 Po domače z Beneškimi fanti — 18.20 Obzornik —
18.35	Nickolas Nickleby — serijski film — 19.30 TV kažipot — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Krapina 71 — prenos — 22.05 Nikoli grde besede — serijski film — 22.45 Poročila.
IN ALLEM EINRICHTUNGSFRAGEN FOHREND
STAPJLE.Ri^PfetBL EXKLUSIV
KLAGENFURT • THEATERGASSE 4 . TEL. 71 4 31
KLAGENFURT . ST.VEITER STRASSE 4 . TEL. 71 4 31
STAPI-ER	VILLACH '
VILLACH • TRATTENGASSE 1 . TEL 24 4 69. KOSTENLOSE PLANUNG DURCH EIGENE ARCHITEKTEN
■	BETONSKO PODJETJE
■	VELETRGOVINA ZA GRADBENI MATERIAL
WOLFSBERG, tel. 0 43 52—29 91
Lahko si pa ogledate tudi najlepšo razstavo ploščic Avstrije.
Dostavljamo tudi v sobotah.
Informacije dobite v vseh zadevah v Kot-mari vesi ali pa v VVolfsbergu.
TUJI DELAVCI — SLOVANSKI GNOJ
ZA POMLADITEV NEMŠKE KRVI
V času velike predvojne hohenzollerske Nemčije in cesarske Avstrije, ko so se podjarmljeni Slovani množično germanizirali, se je v politično terminologijo vrinil plastični izraz, da so namreč Slovani pravcati gnoj, na katerem uspeva in se širi germanstvo. Danes smo v Zahodni Nemčiji priča zelo podobnega procesa, ki sicer ne zadeva samo Nemcev in Slovanov. V Zahodni Nemčiji je naravni prirastek padel na najnižjo stopnjo po vojni. Lani se je rodilo komaj 13,2 otrok na 1000 prebivalcev (leta 1920 — 25,9, leta 1939 20,4, leta 1942 14,9 in leta 1969 18,5).
Zdaj se v Zahodni Nemčiji oglašajo pu-
Deške obleke In čedne šolske obleke, ki so odporne in se lahko čistijo, se dobijo za začetek šole po ugodni ceni pri SATTLER, am Heupiatz, Celovec — Klagenfurt.
Pohištvo v veliki izbiri in ob ugodnih pogojih dobavlja in dostavlja
RUTAR — Dobrla ves
POHIŠTVO vsakdo potrebuje! RUTAR ustreže vsaki želji! A-9141 Eberndorf — Dobrla ves, telefon 0 42 36 — 281.
SAK Radiše zmaguje
Čeprav Slov. atletski klub Radiše igra letos šele drugo leto v tako imenovanem drugem D-razredu, se mlado moštvo že uspešno bori tudi z najboljšimi tega razreda. Lansko leto je moštvo zasedlo v končni razvrstitvi 5. mesto. Če pomislimo, da se je na novo ustanovljeni klub moral dolgo boriti z začetnimi težavami novinca, je ta uspeh celo presenetljiv. Saj niso samo primanjkovale izkušnje, temveč tudi denar. Celo igrišča niso imeli na razpolago. Letos se je posrečilo najeti lepo igrišče v Celovcu (Postplatz — KoschatstraBe) in s tem so se zboljšali pogoji za uspešno tekmovanje tako, da klub upravičeno upa na zasedbo enega izmed prvih mest.
Rezultati, ki jih je moštvo do sedaj doseglo, potrjujejo upe kluba in njegovih pristašev. Po slabem začetnem štartu (0:2 proti
Pischeldorfu) se je klub v zadnjih dveh igrah zelo uspešno boril proti Galiciji (4:3) in proti DSG Borovlje (5:2). Posebno visoka zmaga proti Borovljam je presenetila, in to predvsem zato, ker je to moštvo izpadlo lansko leto iz prvega razreda in velja za eno izmed najmočnejših enajsteric v drugem D-razredu. Mlado moštvo, ki sestoji večinoma iz študentov je tehnično zelo dobro podkovano, vendar je telesno nekoliko šibkejše od ostalih moštev. Potrebna bi bila moštvu moralna podpora s strani gledalcev, katerih je doslej zelo primanjkovalo. Zato vas moštvo prisrčno vabi, da številno prisostvujete njegovim igram in mu na tak način daste potrebno oporo.
Mlademu moštvu želimo vnaprej mnogo sreče in uspeha.
STIHL 050AV
eine Universalsage filr dieWaldarbeit.5,5DIN RS stark und 9,8 kg leicht,auBerdem hatsie den vihrati- j-onsdampfen-den STIHL- I AV-Griff.

Gospodarski in poljedelski stroji — traktorji — motorne žage in vsi nadomestni deli — kuhinje — kuhinjski stroji in vse za gospodinjstvo — otroški vozički — televizijski in radioaparati — šivalni stroji — motorna kolesa — mopedi — mladinska kolesa za birmo
najugodnejše pri domačem podjetju
Johan Lomschek
ŠT. LIPŠ — TIHOJA 2 9141 Eberndorf — Dobrla vas Telefon 0 42 37 — 246
Oglejte sl zaloge in kupite ugodno!
Deške obleke in čedne šolske obleke, ki so odporne in se lahko čistijo, se dobijo za začetek šole po ugodni ceni pri SATTLER, am Heupiatz, Celovec — Klagenfurt.
blicisti, ki so našli v množicah tujih delavcev nadomestilo za nekdanji slovanski gnoj. Treba je samo olajšati tem delavcem, da dobijo nemško državljanstvo in njihove otroke izobraziti v nemškem duhu.
Zahodnonemški dnevnik „Die Welt“ je nedavno objavil članek, ki se začenja takole: ..Upadanje rojstev, ki so ga zaznamovali v Nemški zvezni republiki, je treba v daljši bodočnosti izravnati z demografskimi presežki drugih dežel. Samo s tem bo mogoče zajamčiti blaginjo tudi za bodoče. Do te ugotovitve je prišla konferenca „Društva za demografsko znanost", na kateri so razpravljali o vzrokih in posledicah upada demografskega napredka. Po mnenju znanstvenikov bo tudi nakazovanje pokojnin mogoče najbolje zajamčiti s povečanjem števila davčnih obveza n cev. “
ELLSBERG VERJETNO V ZAPOR
Dr. Daniel Ellsberg je izjavil, da se bo prihodnje leto verjetno znašel v zaporu po obravnavi, na kateri se bo moral zagovarjati zaradi obtožbe, da je posredoval newyor-škemu časopisu „New York Times" tajne dosjeje ameriške vlade, oziroma Pentagona v zvezi z vojno v Vietnamu.
Ellsberg je sedaj na svobodi proti kavciji 50.000 dolarjev.
KUPUJTE pri tvrdkah, ki oglašujejo v našem listu!
Ellsberga so obtožili, da si je prisvojil 47 zvezkov zaupnih dokumentov, ko je delal pri ustanovi „Rand Corporation", ki jo Pentagon večkrat uporablja pri svojih raziskavah.
Prav ta okoliščina bo verjetno pomagala mlademu ameriškemu znanstveniku, da se bo utegnil uspešno braniti pred obtožbami. Ustanova pri kateri je bil uslužben, je popolnoma zasebna. Ellsberg torej, ki ni delal v okviru neke javne ustanove, sploh ni mogel vedeti, kaj se lahko objavi in kaj ne. V svojem zagovoru je celo dejal, da so listine, ki so bile objavljene, zelo skope glede dejanskih dogajanj in stanja na Indokitajskem, ker so pristojni organi razpolagali z desetkratno dokumentacijo. Po Ellsbergovem mnenju je prišlo do zapletov, ki so njega osebno pripeljali v ospredje javne pozornosti, samo zaradi nejasnosti državnih določb, ki zadevajo državne tajnosti. On sam je precej časa okleval, da bi ponudil newyorške-mu listu tajne dosjeje. Ko pa je opazil splošno brezbrižnost javnih činiteljev do dogodkov v Vietnamu, je sklenil, da seznani ameriško javnost s svojimi dognanji.
Ellsberg utegne biti obsojen na 10 let zapora. (Glej tudi članek v NT, št. 29, pod naslovom ..Ellsberg formalno obtožen predaje tajnih dokumentov".)
ELEKTRIČNE ŠTEDILNIKE
dobite že za S 1>950i*
v trgovini
Adolf in Katarina
KRIVOGRAD
9143 Šmihel pri Pliberku Tel. 0 42 35 — 341 97
Haš tednik
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave 82-6-69. — Telefon uredništva in oglasnega oddelka 84-3-58. Naročnina znaša: mesečno 10.— šil., letno 100.— šil. Za Italijo 3400.— lir, za Nemčijo 24.— DM, za Francijo 30.— ffr., za Belgijo 300.— bfr„ za Švico 25.— šfr., Anglijo 3.— f. sterl., za Jugoslavijo 60.— N. din, za USA in ostale države 7.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik-Janko Tolmaier, Radiše. d. Zrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.