Yugoslavica
Selim Arnaut
Streha
Laboratorij
odhod v laboratorij prihod iz laboratorija
nato -
odhod v laboratorij prihod iz laboratorija
z drugačnimi epruvetami sem nazdravljal svetu
ena za drugo - cela vrsta napačno tempiranih zdravic
nič za aplavz...
rdeč, frenetičen, detelast
dekolteji se dolgočasijo vonj rož prav tako
žvečilni gumiji visijo z usnic - goltam jih v mravljišče
in se odrekam poezije in -po vsem tem samoodrekanju
se ti danes spet posvečam zrabljena moja:
ali veš da te išče
vse kar je do sedaj najdeno
Čudovita deziluzija
Ugotavljam
z minevanjem let
da jaz sploh ne znam šteti.
Seštevati, množiti
odštevati, deliti. Za mene so to skrivnosti. Predzgodovinske skrivnosti.
Nekaj z one strani šahovnice.
Zabubil sem se v ničlo
kot v jajce.
Se nežno zvil k vzhodu. Preveč nežen sem do vzhoda.
In tako zvit odhajam nekam
noseč v zadnjem hrbtnem vretencu noč.
Pred tvojim počitkom
Vseeno se poljubiva Preden pričnem Pisati pesem. In ti ležeš k spanju. Ker pisanje pesmi V nobenem primeru ni Do konca zanesljivo Sedenje.
Tu nekaj škriplje!
Ljubezenska
Ti si sanjala vojno armada mrtvih je imela vse večje izgube nenadomestljive pod dojko so škripale vzmeti preživel sem sanjarjenje oči - otoki
vrane na železniških tračnicah
niso bile nikakršen znak
in pokrajine ob
koščkih poti
dečki so podajali
vodo, tarnali
in pomagali
vojna je ječala
na obeh straneh izvira
nisem te mogel zbuditi
to pomeni, nisem se mogel
prebiti do tebe
oklofutal sem te
enkrat, nato še enkrat
z obema rokama
šepetal sem:
ne boj se
jaz sem
jaz sem
samo lokalna vojna
Oprosti - ali... za E.
Oprosti nam vse naše živalsko.
Naše mimohode.
Naša upiranja mimohodom.
Naše odhode v rumeno.
Greh. Pesem. Tam -kjer mrtvi skrivajo toplino.
In te besede -
ki jih s kremplji pišem in skozi kljun izgovarjam.
Umaknivši roke.
Komaj vidno premikajoč ustnice. Čakajoč boljšega.
Rojstnodnevna zdravljica
trpeti, in trpeti
vse svoje nesrečne ljubezni
do sebe
trpeti, in trpeti
Noč
par ekselans
nikakršen polnočni trenutek
nikakršen dan
ki za seboj
ni zaprl
vrat
Jutri
Potreboval bom
neurje stokrilo
za nekaj tega prahu na srcu.
In za tole srce.
Večerno
razpihovanje plamena klečeč.
Globoki skoki z okenske police na dvorišče.
Vera v čudež. Vera v čudenje.
V očeta,
ko prihaja iz stranišča za eno luknjico na pasu
bližji Kristusu.
Pismo očetu
Se gre tako v svet: s peresom v žepu?
Ne znam drugače. In nimam drugače. Oče,
ti, ki preklinjaš moje podhranjeno telo, družinski vojskovodja.
Tako se začenja. In tako se končuje.
S peresom v žepku.
Ki je tako zelo podobno srednjeveškemu ovnu.
Nočitev
Abdulahu Sidranu
Končno je prisedla k naši nizki mizi -starka z očmi sove: pesmoklepetava.
In zveva tako, kje je najin prostor,
Mojster.
Tuksy, kjer se ni lahko peljati s časom, in s človeško meno v prah, telesu sladek in
duši ljub.
Prižigaš ogenj, kot da prižigaš svečo zadušnico.
V prenočišču, vzdignjenem na nekoga stopinji.
Mojster moj!
Poglej! Gospod jemlje pipo in strelo usmerja
na tobak.
Izbral in prevedel Esad Babačič, spremno opombo napisal Matej Bogataj
Selim Arnaut (1962) je pesnik, publicist in filozof. Živi nezaposlen v Sarajevu, kjer je urednik Književne revije, kritike in poezijo pa objavlja tudi v ostalih revijah. Za svojo pesniško zbirko Krov (Streha, Svjetlost, Sarajevo 1988) je prejel Brankovo nagrado, nagrado Mlada Struga in nagrado Književne omladine BiH.
V tej zbirki se ukvarja s samim pesnjenjem (pero, ki se spremeni v srednjeveškega ovna), s tistim pod streho (torej z domom, Očetom, družino), predvsem pa s čudežnostjo sveta; zelo pogosto pesnik položi v realnost napako ali nesporazum, zaradi katerega postane realnost zmaknjena, fantastična. Oče, »družinski vojskovodja«, je zelo pogosta tema in motiv. Jezik je prečiščen, že kar skop, a vendar ves čas pesniško učinkovit.
Selim Arnaut spada ob neprevedljivem Zilhadu Ključaninu, Džemalalu-dinu Latiču in Miljenku Jergoviču med najvidnejše mlade bh pesnike.