Grenčica v kupi veselja.           fl
(Spisal Ivan Dragomir.)                              ^M
(Konec.)                                          ^M
fcerkvi je minilo sveto opravilo, ljudstvo je trumom? privrelo iz nje in hitelo proti klanici. Ta je bila že na pol v ognju. Pod njo sta še ležala dva vznak med možnarji. Urno so planili nekateri v dim in privlekli iz njega — Toneta in Janeza, črna, osmojena in obstre-ljena. Rdeči plamen pa je lizal dalje, vzdigal se kviško po suhem senu, vžigal, vršel, šumel. Hud piš je pri-tegnil in plamen se je združil v jedno samo luč, strašno, velikansko, besnečo ....
133                     ^^^H
S strahom in trepetom so se ozirali vašcSani po gorečih otrinkih, ki so letali po zraku. Vihar jih je drvil naravnost \ vas.
»Pomagajte! Vas je v nevarnosti! — Kje so po-sode za vodo ? Urno na strehe! Hitimo, če ne, smo iz-gubljeni! — Sv. Lovrenc, ne zapusti nas!«
Pretresljiv vik je spreletel množico. Ženske so pograbile posode, stekle urno po bregu navzdol in do-našale vodo iz studenca. Moški so hiteli po strehah, kamor je kdo prej mogel. Gasili so, polivali, kričali vse vprek, vpili, begali sem in tja. Izpod neba pa je lilo, kakor iz odprtih zatvornic.
Med tem so odvedli Janeza domov, Toneta pa v bližnjo hišo. Obleko je imel vso ožgano in osmojeno, obraz in roke Srne od smodnika, ki je puhnil v njega. Hotel se je umiti, toda groza — ostal je črn kakor prej. Le še bolj ga je skelela opeklina; neznansko ga je peklo in žgalo, vedno večji mehurji so se mu delali po obrazu in po rokah. Ogrnil si je suknjo in jo potegnil čez obraz; sestra ga je prijela za roko in ga odvedla domov.
Po poti je bilo mehkočutni sestri tako hudo, ker je videla brata v tolikih bolečinah, da se ni mogla zdržati solz.
»Nikar se ne jokaj, Metka, saj bo kmalu bolje«, jo je tolažil brat. »Saj se še jaz ne solzim, čeprav me peče in žge, kakor bi vse gorelo na meni.«
Ali dekle se ni dalo zlepa utolažiti.
Se več strahii je bilo doma. Mati se je prestrašila, da ji je zastala sapa, ko je ugledala sina tako spače-nega. »Uh, — Tone, kakšen pa si!« je še spravila iz ust uboga žena, opotekla se na stol in debele solze so se ji udrle po licih. Otroci so popustili igrače in zagnali jok, ker so videli jokati mater. Strah in žalost sta pre-šinila vse domače.
Prišla sta domov tudi oče in župnik, ko so že pogasili ogenj, in za njima še stric in teta, ki so pa že zvedeli o nesreči. Župnik je tudi letos kakor vselej ostal pri Dolinarju do popoldanskega opravila. V družbi še nekaterih povabljenih so vselej prebili pri kosilu nekaj prav veselih uric. Toda danes?
134                 ^^^^^H
Tone je ležal na postelji v groznih bolečinah. Na glavi se mu je naredil jeden sam črn mehur, in roke so ga pekle in žgale, kakor bi jih držal v živem ognju. Ob zglavju so žalostno sloneli bratci in sestrice ter milo pogledovali ljubega brata, ki je ležal tu v silnih bole-činah. Ni jim bilo več mar lepih igrač, ki sta jih bila prinesla stric in teta. Zbegana mati je stregla bolniku, kakor more le dobra mati ljubljenemu sinu.
V  drugi sobi pa so sedeli pri kosilu oče, župnik in stric. Toda danes jim ni dišalo, vse je grenila dopol-danska nesreča.   Spustili  so  se v  nadležno  molčanje. Na tihem  pa je  imel  vsak v mislih bolnega Toneta: zjutraj se tako vesel in zal mladenič, sedaj pa ? Vendar Dolinar ni mogel dolgo tolike bolesti uklepati v svojem srcu;  prehudo je bilo dobremu očetu za svojega sina.
»Dopoldne sva se vesela stala pred hišo in se menila o tem«, je dejal. »Pa sem mu še pravil tedaj, naj ne ostaja pred cerkvijo, ker še ni bil pri maši. Na, sedaj se mu pa to pripeti! Res, hudo ga je Bog udaril! — Oh, da bi mi ga le ne vzel! Raje vse drugo kakor njega, — mojega Toneta . ..!«
Inako se je storilo ob tej misli Ijubečemu očetu. Solze so mu silile v oči, vstal je od mize in šel ven . .
V  pričo tolike žalosti tudi stric in teta nista ostala dolgo. Takoj po kosilu sta dala napreči in se odpeljala nazaj v mesto,  žalostna kakor  še nobeno leto poprej.
Kmalu potem sta tudi župnik in Dolinar odšla skozi vas na grič k popoldanski službi božji. Spotoma sta se oglasila še pri Kavčniku. kjer so imeli tudi bol-nika. Otožni in pobiti so stali domači ob postelji ljub-ljenega brata in sina. Tisti, ki so ga že tako težko pričakovali domov, ki so ga dopoldne vsprejeli s tolikim veseljem in s katerim so mislili prebiti danes nekaj prav veselih ur, ta je sedaj ležal tu bolan.
Sami žalostni in otožni obrazi so ju srečavali povsod po vasi. Nikjer ni bilo več tiste radosti, tiste dobrovoljnosti, ki se je kazala zjutraj. Vse veselje je ogrenila nesreča.
Še bolj žalosten prizor se jima je pokazal gori na griču. Okrog pogorišča je ležalo vse vkrižem kadeče se tramovje in osmojena slama. Na mestu mlajev sta štrleli
135             V^^^H
pred cerkvijo dve zlomljeni smreki. Po pokopališdu so ležali zdrobljeni križi, in na njih so viseli kosi raztrganih zastav. Iz zvonika so štrleli goli drogovi, zastave pa so raztrgane visele doli v gozdu na smrekah.
Po griču so se kakor dopoldne razpostavili vaščani. Tudi sedaj so zrli doli na svoje polje. Toda kolika raz-lika? Sedaj so stale kalne mlake in zastale luže tu doli po bujnih senožetih in travnikih; na mnogih njivah je bilo žito od naliva vse ubito v tla in od viharja \ae ¦vkrižem posvalkano. Srce se je krčilo možem, ko so zrli na strte nade in uničene upe. Zjutraj jim je igral pri tem pogledu zadovoljen nasmeh okrog usten, a sedaj ao se pridružile temu nasmehu žalne poteze gren-kosti. V občno dopoldansko veselje je kanila kapljica trpke grenčice. Zato je ljudstvo tem želneje hitelo v cerkev, kjer se je ravnokar pričelo sveto opravilo.
Proti koncu je župnik še pristavil: »Bodi žast in hvala sy. Lovrencu, ki nas je danes obvaroval večje nesreče! Sprosi naj ljubega zdravja ponesrečencema! Bodi mu hvala za današnje veselje, hvala pa tudi za užite bridkosti in grenkosti današnjega dne!«
Tedaj je ljudstvu po cerkvi prav živo stopilo pred oči vse brezmejno dopoldansko veselje, katero je tako naglo skalila občutna nezgoda. Z bridkostjo se je uverilo, da je vsakemu veselju primešana trpka grenkost, da ni kupe sladčice brez kaplje grenčice.