NEKAJ ZANIMIVOSTI IZ JEZIKA RUDARJEV 
V jezikoslovju često govorimo o pojmih: knjižni jezik, pogovorni jesdk, dialekt.; Vsaka izmed oonenjenih zvrsti nosi v sebi karakteristično obeležje, pogojeno v okolju , in delu. Za slovenski knjižni jezik velja kot za vsak drug jezik, da se je izoblikoval [ postopoma do današnje oblike zaradi razmer, v katerih je nastajal. Čeprav korenini j v dveh glavnih slovenskih centralnih narečjih —¦ dolenjščini, ki mu je prvotna: osnova, in gorenjščini — je v glasoslovnem, morfološkem in sintaktičnem oziru kot ] knjižna tvorba splošno slovenski in prav tak kot živo vsakdanje občilo ne obstoji, i Življenje v kultumo-gospodarskih središčih ustvarja ob knjižnem jeziku poseben ' tip jezika — pogovorni jezik. Ta je po eni strani vedno vezan na knjižni jezik, bolj ] ali manj obarvan z dialektom, po drugi strani pa nanj vplivajo različne družbene i plasti, zato ne moremo govoriti o enotnem pogovornem jeziku, ampak o lokalnih j variantah pogovornega jezika. Na pogovorni jezik vpliva situacija že sama, na svoj i način ga oblikuje delo; tako po svoji funkciji ne more biti nekaj stalnega, ampak: je odvisen od izobrazbe, namena in originalnosti posameznika pripovedovalca. V od- : nosu do knjižnega jezika, ki ima zaradi svoje kulturne in družbene vloge najbolj i izdelan slog in v najvišji meri izoblikovan logičen način izražanja, je radikalnejši ] in svobodnejši. Dialekt je vezan na določen teritorij, pri nas v glavnem tipičen za j kmečko okolje. Vsak dialekt zase kaže samostojne glasoslovne, morfološke itd. pojave ¦ v razmerju do splošno slovenskega jezikovnega razvoja in ustvarja posebne značil- I nosti v vsebini izraza in načinu izražanja. i
Kakor nastaja v kultumo-gospodarskih središčih kompromisna oblika vsak- ' danjega jezika, tako srečavamo tak pojav tudi v rudarsko-industrijskih krajih. ; Zaradi neprestanega mešanja prebivalstva osnovni dialekt utone, njegove značilnosti ; se zabrišejo, v naglo razvitem središču se formira novo jedro, od koder se širijo j inovacije do skrajnih robov osnovnega dialekta. Ob takem mešanju nastali govor : je vendar tipičen — vsebina besed je šele nosilec duha — po svojih predstavnikih ¦ celo zelo originalen, svojevrsten in ekonomičen, torej stilno izrazit. Fizično delo i prav tako kot duševno daje s svojim okoljem nešteto asociacij za nova izrazna i sredstva, za nastanek novih besed, besednih zvez, ki so v posamezni situaciji eks- ; presivnejše in ustreznejše kot v jeziku ustaljene izrazne kategorije, seveda so te novosti podvržene naglim spremembam.
Ob teh splošnih mislih bi rada opozorila na dve stvari, ki se mi po vsebini.] in tipičnosti zdita izredno zanimivi, namreč na stabilno strokovno izrazoslovje j rudarjev in na njihov način pogovora, pripovedovanja, na svojevrstno frazeologijo, J kar vse je zelo spremenljivo.' \
Vse Zasavje nekako od Litije do Zidanega mosta spada po svojem historičnem i glasoslovnem in morfološkem razvoju v sklop dolenjske dialektične baze, kasneje j pa je bilo prekrižano z gorenjsko-štajerskimi značilnostmi. Po ozkih prehodih ; goratega ozemlja je govor na severu trčil ob gorenjščino, na severovzhodu na savinj- ; ščino in laški govor. Vse to je že v zgodnji preteklosti Ustvarilo neenotnosti • in nekatere glasoslovne, morfološke in akcentološke pojave pospeševalo ali zavla- i čevalo in ustvarilo prehoden, mešan dialekt. V jezikovnem razvoju gospodarsko i pasivnega Zasavja je odigral odločilno vlogo razvoj rudarstva in industrije, ki je v novo nastala industrijska središča (Zagorje, Trbovlje, Hrastnik) zanesel' ljudi i iz okolice in iz različnih krajev Slovenije. V razmeroma kratkem času (150 let) j se je v teh središčih sformiralo novo govorno jedro, nastal je poseben žargon, ki je i odsev dela in mišljenja zasavskega rudarja. Zanimivo, da je prof. Ramovš v Dialektih ; (1935) ta skrajni podaljšek dolenjščine of) Savi in severno od Save označil samo ' kot medijski govor in orisal njegove značilnosti. Gotovo ga je k tej oznaki navedla | ugotovitev, da se vse, kar je za dialekt značilno, na tem ozemlju preveč razblinja, ; in se je v svoji raziskavi omejil na porečje Medije (Medija, Izlake, Zagorje), kjer ; je ugotovil pojave, ki so bili po njegovih nazorih za govor tipični. Ob današnjem ' razvoju industrije (7 do 8 tisoč rudarjev) se s stalnim dotokom prebivalstva tudi " iz južnih pokrajin Jugoslavije, razumljivo, ta proces mešanja nadaljuje in stopnjuje, i kar močno vpliva na kmečko okolico in prvotni dialekt izpodriva. Nagla komuni- i kacija in poživljena kolektivnost povzročata, da se moška kmečka delovna sila, I pretežno usmerjena v rudnike, navzema duha doline. Starih kmečkih idiličnih pri- i povedovalcev ni več, govor je vedno bolj razgiban, stavki so samo nakazani, javlja j
' Gradivo za članek je zbrano iz rudarske okolice Hrastnik—Dol—Brezno. Iz tehničnih razlogov ^ ga ni bilo mogoče opremiti s potrebnimi diakritičnimi znamenji. j
219 !
se težnja po jedrnatem, zgoščenem izrazu, ki ustreza današnjim življenjskim razmeram. Zopet srečavamo posameznike, ki z bistrostjo in iznajdljivostjo lahko potegnejo za seboj vso okolico in jo vključijo v ustvarjalni jezikovni proces. Tako obstaja in nastaja v rudarskih krajih jezik, ki ima kljub zgodovinski dialektološki neenotnosti toliko tipičnega, da ga vsak poslušalec lahko opredeli. V čem se kaže ta tipičnost? Kaže se v neprestani težnji po originalnosti, duhovitosti, drznosti in v izrednem smislu za humor. Delovno vzdušje kot posledica posebnega okolja v jami rudarje neverjetno jezikovno sprošča. Vsak se počuti na svojem delovnem mestu neprekosljivega in nenadomestljivega, neustrašen je pri delu in v besedi. Ce se jezi in preklinja, je na- dnu misli želja, da zadene v črno, da »jo pogrunta«. Kolektivnost spodbuja svojevrstno zgovornost. Beseda mora biti ekonomična, izrazita, govorjena ob določeni situaciji na pravem mestu, hkrati mora biti pomensko gibljiva. V tej težnji po originalnosti se jasno kaže miselni razvoj delovnega človeka in njegov način izražanja, ki teži v sicer preprosto, a po svoji kombinaciji presenetljivo, drugim nerazumljivo metaforiko. V metaforičnem načinu izražanja se kaže neprestano prepletanje in mešanje delavsko-kmečkih izraznih elementov.
Strokovno izrazoslovje, ki so ga prinesli rudarji sami iz tujih rudnikov, je povečini nemškega izvora. (Vendar gre tu za dvoje vrst izposojenk; za take, ki so na slovenskem jezikovnem teritoriju splošno znane, bodisi da gre za starejšo ali mlajšo dobo izposojanja, in pa za izraze, ki se tičejo samo rudarstva in so izposojeni v raznih dialektičnih otjlikah iz tujih rudnikov ali vpeljani s tujo, nemško upravo. Izposojenke iz različnih časovnih obdobij so zapuščale svoje sledi v fonetična podobi besed, kar odseva v različnih glasosiovnih substitucijah in bi podrobna fonetična raziskava pojasnila, od kod in kdaj so prišle v omenjena rudarska središča.) Glasovi nemških izrazov so delno substituirani z ustrezajočimi glasoslovnimi težnjami dolenjske dialektološke baze, s primesjo nekaterih gorenjskih pojavov — analogično po domačih besedah. Tako sta n. pr. nemški e in ö substituirana z e (ki ni v domačem vokalnem sistemu) in z diftongom ie, ki je dolenjski refleks za e, q in e, n. pr.: šlemunga Schlemen, švelar Schweller, kvel Gewölbe, gezenk Gesenk ali: ubliegat ablegen, štriekna Strecke, liegant itd. Nemški o je substituiran z o ali z -diftongom uo, ki je dolenjski refleks za o in 9: fortna Pforte, puorloh Bohrloch. Ali: kuoln Kohle, zuolm Sohle itd. Nemški a je substituiran z o ali a: šoht Schacht, ferzoc Versatz, lampa Lampe, laufar Laufer. Nepoudarjeni nemški a običajno preide preko ovu: kumarat Kamerad, upava .Abbau, ubliez Ablösen itd. Izrazi so sprejeti v slovensko morfološko strukturo z dodanimi domačimi sufiksi in prefiksi. Gre za samostalnike, kjer zasledimo mešanje spolov, in za glagole: kupla Kuppel, holcaptajlunga Holzabteilung, štriekna Strecke, kopfarca Kopflampe itd. Samostalniki moškega spola so sprejeti v slovensko deklinacijo, sufiksov običajno niso menjali, n. pr.: hajar Hauer, laufar Lau/er, gezenk Gesenk, dritl Drittel. Glagoli: prehat brechen, pusenkiat sen/cen, nahraisat nachreissen, prefalat falzen, zaplecat pfletzen, zalaufat laufen itd. Izrazi, preneseni v slovenski jezikovni sistem, so tako dobili domačo barvo, a so pogosto premaknili pomen in so n. pr. gverk rudnik, štajgar paznik, hajar kopač, Stempel stojka, rigl prečnifc itd. tako živi, da pwmenijo rudarjem slovenski izrazi, po zasJugi rudniške uprave, ki se zelo trudi za uvedbo slovenske terminologije^ danes že vsem znani, lahno afektacijo ali pa človeka, ki se na stvar ne razume. Resnično niso to več nemški, ampak knapovski izrazi (pu knapusk), kot sami pravijo. Iz pogovora lahko razberemo le stare privajene rudarske termine: Maš nohšiht (nočno delo)? Ja, so me na ta dritl peliegal (so me na to izmeno ali tretjino določili), k' je ublies kronkcieglc uzieu (ublies tisti, ki zamenja delo, kronkcieglc bolniški list). Za laufarja bo že (vozač), prec ne moure bit hajar (kopač). Pejt h gverk (v rudnik)'. Duons je cuolnga fploča). S'ti tut plaumohar ratu (neopravičeno izostajal)? Zej sm' pa na četrtem dritlni sem v bolniški. Vse na omenjen način ponašene besede zbujajo nekoliko trd vtis, a so govorjene z nekim posebnim prizvokom in zlasti v jami, kjer rudarje podzavest skupne nevarnosti še posebno zbližuje, se ta občutek neverjetno ublaži in napravlja njihov govor simpatičen in domač, vendar po vsebini zaradi izrednega okolja skrivnosten in svojevrsten, razumljiv samo rudarjem.
Zanimivo je pogosto prenašanje teh izrazov v situacije, ki nimajo zveze s poklicnim delom. Tu gre za nove asociacije navadno mlajših posameznikov, ki ustvarjajo nove besede s smislom za bistvo, zanimive besedne zveze itd. in jih vsa dolina zaradi originalnosti in aktualnosti v kratkem času osvoji. Raziskava teh novosti lahko najde izvor v konkretni situaciji. Zaradi točnosti in ustreznosti postanejo zelo sintetične ter splošne in so često znak razpoloženja govorečih. Tako
220
se sliši n. pr. za nekdanje — vrgli so ga ven — so ga sfedral čez urate (je fedru vozil jamsko dvigalo); te bomo sfedral uon; boš še nejki štemu urejal; ta je rieveš, ma klobn na urati poročen je; klobn posebna spojka v jami; je blu fajn nasajen je kazalo; je že taku nacilan za kumarata dogovorjeno, zmenjeno; zvečier pa sprejt metulčka, zat pa kravatno zakalam zagozditi, privezati kravato; jes te bom ubdihu oštel te bom (poudarjena fizična stran zmerjanja); ali: pejt sem, boš mmal gajstige pukazu boš kaj povedal; ta je pa jazbečarske sourte majhen je in v jami dela; baba ga je naarala, k nej duost gnarja pmiesu pretepla ga je; le u jega (najprej v jami vzklik za delo, nato se kot splošen imperativ prenaša v različne situacije); ali spet: s tabi se samu s puharjem puguvarjam s teboj ne govorim; pundeljk je plau; s že spet plauga nariedu? (neopravičen izostanek označijo z modrim svinčnikom); ta fraza je splošno slovensko znana.
Nekoliko nepričakovanih pomenskih premikov in za naš govor nenavadnih iterativov zasledimo pri glagolih. Običajno se'sliši: tam je kuoln že pubran; böte hmal pubral izkopali premog med sloji. Za »iztiriti« uporabljajo samo glagol »poklati, n. pr. puklal se je voziček je iztiril (kar je poklano, leži na tleh); ahti, de t' na pukuole! zuolm je trejba pusniet tla izravnati; je že pretesarjen? je že precim-pran? kaj pustaplaš? že spet mangupiraš? ta je pa uguojen okrogel! je že žvižgal? (sirena ne tuli, ampak žvižga); na Brej znam dve j žvižga; ta use pr Dalmatinci psti zapije; a si vouka nariedu? (na videz zasut prostor v jami). Glagol goreti se malo uporablja; večinoma se sliši: tam je biu uogij; spet je uogij tam. Ali: smo na urečin; na uot (deli, kjer je vroče in mokro). Pritožujejo se upravi brezosebno: muoja številka je premal zaslužla! muoja številka je mela teškoče (vsak rudar ima svojo številko). Z ozirom na emocijo vidimo, da je uporaba samostalnika učinkovitejša, predvsem pa ekonomičnejša kot raba glagola in zopet dokazuje rudarjev miselni postopek, ki si išče najkrajši način izražanja.
Za težko delo v jami se nihče ne izraža, da je bil to trd oreh — to že zdavnaj ne predstavlja nobene trdote — ampak poznajo samo izraze: zagaman je blu; tam je pa začikan (nekateri cikajo pri delu); je blu bol zamutan. Značilno je uporabljanje tujk na nenavadnem mestu, kar pride do izraza pri nekaterih adverbih. Prislov »nobl« je zelo pogost: fajn, nobl je u jam! tist je tut nobl, namuorš s kram-pam zram; tist je tud nobl! dohro odlično (lahko tudi v ironičnem smislu). Ali: kaku je blu? Original! Rieč original besejdo! Težnja po presenetljivosti je zelo močna, tako se sliši pogosto kaj kontrastnega: ta je lejpe farbe — čist krvav zelien; sm gliedu krvau zelien pisano, debelo itd. Dostikrat sta za pomen besede ali fraze odločilna besedni red in stavčna intonaaija, n. pr.: zdej so ijrejšl pa hajeri (najvišji naziv v jami je kopač); lej joh, cepinarji kopljejo s cepini; grieš s kna-pucam? (knapovec — rudarski avtobus); celevar je že šou, pa glažar tut (avtobus celjskih rudarjev in avtobus steklarjev).
Jamsko orodje poimenujejo po lastnosti, podobnosti ali po izvoru, a to skoraj vsaka jama po svoje. Tako n. pr. v Hrastniku imenujejo posebno pripravo, ki ruši tesarbo in železne stojke — mutec. Zakaj — tih je, pa dela za tri! Zdi se mi, da ta odgovor najboljše pojasnjuje nastanek njihove privatne slovenske terminologije. Vozički imajo posebna imena: bulici (po poslancu Buliču, ki jih je uvedel v Senovem), rašuci (iz Raše), čuši — za prevažanje lesa, verižni transport imenujejo pancar itd. Vsa jamska delovna področja imajo svoja imena ali po zunanji geografski orientaciji, po osebah ali po številkah. N. pr. Jedert rov (Brezno), Zviezna (zvezni rov Hrastnik—Trbovlje), Marinko rov, na erštm horiconti, zitfelt, liegantfelt itd.
Posebno zadnje čase se širijo fraze, po pomenskem obsegu zelo široke. Odvisno od situacije lahko izražajo veliko pohvalo ali ironijo. Nadomeščajo lahko dolgo vrsto pridevnikov na eni strani zaradi svoje ustreznosti, na drugi strani zaradi svoje splošnosti. Na vprašanje, kaka je, posebno mlajši rudar navadno odgovori — fajn pa pucejn! Ker sta to dva pojma, ki sta v vsakdanjem življenju zelo aktualna, je jasno, da je ta zveza postala zelo gibljiva in je danes že navadna fraza z zabrisanim prvotnim pomenom. Med rudarji je lahko že neke vrste pozdrav (jamski pozdrav je samo Srečno!), v daljšem pogovoru se neštetokrat zvrsti. Kaku je blu? (kjerkoli in kadarkoli) — fajn pa pucejn; smo pil vin — fajn pa pucejn; tam so pa dekliete — fajn pa pucejn; kakšna je bila igra — fajn pa pucejn. Podoben obseg in enako vrednost ima fraza »tak ku ma za bit«, n. pr. kakšn s pa duons? Jes, tak ku ma za bit! Tu t' je haj ar — ku ma za bit! Sm ga ubdihu ku ma za bit; tu t' je luoj — ku ma za bit lenuh, počasnež. Hitro osvojijo kakšno karakteristično besedico posameznika, ki dobi sčasoma vlogo različnih pomenov. Tako se je n. pr. pojavila po-
221
dvojitev besedice še v funkciji brezmejnega elativa, ki izpodriva vse konkretnejše stare primere. Mam jes gnarja še in še (za staro: ku smeti, ku pečka). Bo vina še in še! Ali kot novoletno voščilo: samo stisk roke in — še in še! Pojavljajo se seveda tudi nove primere in stalna vprašanja, ki imajo določen namen —¦ ali norčevanje ali izmikanje. Na primer: sm žejn ku muora; suh ku cuota; nadzorniku je ku salate; ali: a tuoj pes na lojtrih spi? (suh je, poznajo se mu rebra). vSte celo Ameriko nalažil, de na spelate? (težko vozijo); maš bule pod pasho ali si len? a ta rjauga pacaš imaš na piki; boma dabila kej kuonjskega (če bosta v jami kaj dremala). Pridevnika pijan se posebno ob prizadetosti izogib-Ijejo. Iz neke zadrege nastaja že kar nov tabu, ki se izraža v številnih nadomestluh. Navadno se opravičijo: duons je pa vejter zanaša; duons sm pud vejtram; ali: litar je blis, bo spet vejtar! As' že spet takist? ga muorm mmal mejt; glaža pa na muorm videt! rad pije; sm biu mmal trunčen, kumarata smo zapU (že ob neprizadetosti). Pri petju v družbi vedno kdo pripomni: ni blu Ipu, pač pa naglas; smo zapejl, kaj; — lepu ni, naglas je pa. Za prepir ali pretep pozna hrastniška dolina frazo »bo trejba zbejlt«. Učasih zbejlmo, če ne grie drgač; naporu so pejl, puol so pa bejll; pr sosejt že spet bejljo. Fraza je nastala iz slučajne zadrege. Rudar se je prepiral z ženo, ki mu je zmetala v navalu jeze stvari skoz okno. Medtem ga je ravno obiskal »kumarat«. Kaj pa Juože ti? Hitro se je znašel in odgovoril: »A, bejlmo, bejlmo.«
Martina Orožen