Tabor »Izvir 85«
Taborniki odreda Louis Adamič imamo taborjenje za seboj. Tudi tok-rat smo šotore razpeli v gozdičku nad izvirom pri vasi Geršiči v Beli krajini. Tam smo preživeli dva tedna čudovi-tih počitnic.
Življenje v tabor^ je bilo ves čas raz-gibano. vendar se je nekaj doga)alo. Ni nas zmotil niti kratkotrajni dež, (tega letos res ni bilo veliko) niti »tropska« vročina. Že takoj po vstajanju nas je čakalo prijetno (aii pa ne) opravilo-telovadba. Potem smo vsi hiteli na osvežitev z mrzlo vodo iz izvira. Da ne bo pomote — nismo se umivali v izvi-ru, ampak smo vodo po ceveh speljali do umivalnice. Mlajši taborniki so si močno prizadevali, da bi lahko do-hiteli stare mačke pri pospravljenosti šotorov. Z leti bodo tudi rezultati vid-ni! Med dviganjem zastave je večina že škilila proti kuhinji, saj želodec pač te-rja svoje. Ko je bil zajtrk končan, so se taboreči mrzlično pripravljali na gozdno šolo. kjer so izpopolnjevali med letom pridobljeno taborniško znanje. V taboru so ostali le dežurni vod in »glave« tabora, ki so se ves čas taborjenja delale, da imajo ogromno opravkov. Sicer pa, vsak ima svoje na-loge! Po kosilu je sledil obvezen počitek, ki smo ga kdaj pa kdaj zame-njali tudi s hojo na kopanje. Do kopa-lišča v Podzemlju smo namreč morali pešačiti pol ure. Si lahko mislite, da se nam je topla Kolpa prilegla. Večina se je poleg kopanja najbolj veselila večerov, še posebej, če so bile na prog-ramu nočne igre. Krasti zastavice st-ražarju pred nosom je res zanimivo, če ti uspe še dvigniti glavno zastavo, pa si sploh junak večera! Vodstvo tabora si je res prizadevalo, da smo bili cel dan zaposleni, zato ni čudno, da smo ob pol enajstih zvečer kar popadali v spalne vreče. Še nočni straži ni zameri-
ti, če je zaspala ob ognju. Žal se naj-dejo taki, ki izkoristijo vsako prilož-nost in ukradejo ubogi straži zastavo. Posledice so pa tako znane!
Delo je bilo res pestro, taborniki in tabornice so med drugim odšli na dvodnevni orientacijski pohod, med-vedki in čebelice so iskali (lovili) »li-sico«. Privoščili smo si celodnevno ko panje, postavljali smo bivake, šotore brez dna in z dnom, iz šotorskih kril, kurili ognje, streljali z lokom (in pri tem pogubili tudi nekaj puščic), posta-vljali signalni stolp in hodili z A-ji. Proti koncu taborjenja, ko je vsak vod imel že nekaj kuharjev, smo si vodi v kotličkih skuhali večerjo, »ta glavni« pa so se najedli z golaži. Kuharica jih je primerjala s partizanskimi in ugoto-vila. da so jim zelo podobni. Hodili smo na izlete, gotaarskih je bilo letos manj, ker tudi gob ni bilo, zato smo si med drugim ogledali spominsko le-talo, ki stoji na bivšem letališču (par-tizanskem) pri vasi Oiok. 2a dan vs-taje slovenskega naroda smo pripravi-li partizanski večer s kvizotn in pripovedovanjem naše kuharice. ki je bila rned vojno borka. Za spremem-bo smo se šli letos tudi tiskarje in na-pravili našitke TABOR IZVIR 85, ki smo si jih tudi našili na rokave krojev. Nekateri člani vodstva se očitno za-vzemajo za kolektivno šivanje. pra-vijo, da je bolj zanimivo.
Kot    vsako    taborjenje,   je   tudi letošnje prehitro minilo in takojepri-šla sobota, dan, ko smo podrli naš »počitniški   dom«   ter   se   odpeljali domov. Še enkrat smo zapeli: Taborjenje je lepo, sonce sije in nas žge, drugo leto pa morda vrnemo se, Kolpica.
taborniki odreda Louis Adamič