—   294   —
Tobak.
Spisal J. Stefan.
Njiva 8 tobakom nasajena je kaj lepa. V ravnih verstah germ pri germu, tako je prav lep gojzdek vi-diti. Lahko bi se v njem skril, zakaj večidel so germi se več kakor pet čevljev visoki. Krepko je in ravno steblo, iz kterega na dolgih recljih (štilcih) široko, sočnato in lepnato (klebrig) listje in visoke cvetne lati poganjajo. Ako rastline le malo bolj ogledaš, kmalo razpoznaš dve sorti. Perva je krepke postave, ima terdo, osnjasto in bolj okroglasto listje, gosto vendar majhno zeleno-rumeno cvetje. Vidi se, da je bolj prostega rodii in imenuje se tobak kmečki (Nicotiana matica). Sosed njegov ima tanko steblo, zalo tankokožno, lepo dišeče, ozko in osatno (špičaito) perje, ki brez recljev na samem stebla sedi. Cvetje njegovo se v dolgih latih kviško vzdiguje in je prijetne rožorujne barve. Ta je tobak virginski (_S. Tobacu.n). Ta že sam bolj žlahen je za gospodo, kteri močni in ostri kmečki tobak noče prav dišati. — Te dve sorti ste v naših deželah navadne. Vendar nikoli ne zrastete tako lepo, kakor v svoji amerikanski domovini.
V našem cesarstva ga posebno sejejo na Ogerskem, kamor so ga iz vzhodnih dežel preselili. Za cesarja Jožefa drugega so tudi začeli amerikansko seme sejati, vender ni hotlo kaj dobro obroditi. Na velikih pustah južno-ogerskih raste posebno dober. — Se boljši kakor na Ogerskem raste na Gerškem. Večidel se tukaj radečocvetni sadi. Naj bolj cenijo tistega, ki se v argiški dolini prideluje in kteri se skoraj ves v Carigrad zvozi. Zakaj Turek ne pozna veče sladkosti, kakor leno čepeti in skoz tobačji dim v beli svet gledati. Na Turškem je tobak v haremu in v ribarski koči poglavitna reč. Serkajo ga skoz drage cevi višnjeve, jasminove itd., na kterih še z diamanti in drugimi dragimi kamni okinčane ustnike imajo, tako da ena cev sto do tri sto cekinov velja. Sicer so Turki v vsem za europejskimi narodi zaostali, samo na tobakarijo se bolj zastopijo, kakor mi. In ko se scer vse po pariški šegi ravna, tobakar vendar turške dimke, turške cevi, turški tobak naj bolj čisla. V mali Asii se celo tobak samo zbog cvetja sadi, iz kterega žlahen missiri napravljajo. Hitro se mora sušiti, mnogo dela potrebuje, ako ima močnega pa vendar milega duha biti. Težavno pripravljanje ga pa tudi neverjetno draži, zato ga le turški paši pijejo.
Kinezi se tudi za tobak nimajo Kolumbu zahvalo-vati, ker so ga že davno prej puhali, prej da se je še Kolumbu od Amerike sanjalo. Naj bolj sade germastega CN. fruticosa) in kineškega (N. chinensis). Drobno ga narezujejo, skerbno ga suše in pripravljajo, nekterikrat »S tudi še malo z opiom pomešajo.    Taka  žlahna  etva-
rica se pa tudi le iz dimek, ki niso veče od šivarskega naperstnjaka, sita. Tako so Kinezi tudi v tobakopitja Kinezi. Tudi na otokoma Java in Manila se pogosto sadi. Na Javi raste posebno aziatiški tobak (N. asiatica), lep germ z rumenkastim listjem, ki pa malo po parsti diši. Iz mahilskega delajo se žlahne, okrogle maniike, kterih je le malo pravih pri nas dobiti. V Indii tobakoreja ni kaj imenitna, akoravno se vzhodno-indiška kompanija za njo trudi.
Pravi tobaški raj je v Ameriki, domovini njegovi. Tukaj raste naj več sort in med njimi tudi naj boljši. V severni Ameriki je tobakoreja imeniten del kmetijstva. Naj boljšega pridelujejo v Marvlandu, kteri ima rumeno, sladko, tanko in leskeče listje. Na reki Ohio raste v posebno velikih germih. Virginija, kjer se je tobak najprej obdeloval, tudi zdaj še dober tobak rodi. Naj imenitnejše naselbine so na St. Jakobški reki. Dajejo veliko, tanko in sladkosto listje, ki je za šnofoveč jako dobro. Posebno dober duh ima tudi listje kenta-škega tobaka, ki radi smodke v nje zavijajo. Južna Amerika tudi ni zaostala. Tam raste mični Varinas, kteri je v deželah Varinas in Venezusla doma. Ta ima posebno lastnost, da s starostjo tudi nja dobrota raste. V njem se dobi tudi bel červiček, kterega v drugih sortih ni najti, gotovo, ker so premočne. Naj nižje cenjen jo brasilski tobak. Veliki peresa po cimetu diše in bi se kmali vsim prikupile, če bi ga z večjo skerbjo obdelovali. — Domovina naj žiahnejših sort je pa v srednji Ameriki in na otokih. Tudi tukaj, kakor po celi Ameriki , je virginski tobak naj bolj razširjen. Med dragimi rastejo tukaj posebno tobak kmečki, kratkolistni (N. breviformis) in dolgo listni (N. makropbyila). Na Peru vianskem rastete še dve sorti s serčnatim listjem, tobak deviški (N. paniculata) in soldaški (N. glutinosa). Na otokih je prežlahni havanski germ doma, posebno na otoku Kuba. Naj boljše sadišča so v dolinah , ktere reke pretakajo in ktere o poletnem času vsakdanji dež poliva. Septembra začne se suhi čas. Seme se seje v gredice. Mlade sadike se potem oktobra presajajo na niže ležeče polje. Med januarjem in marcom je tobak dozoril in potem se poreže. Od tukaj pridejo žlahtne Regalia, Cabargas, Cabannas in druge. Na Dominga ima tobak naj veče listje za obvijalo kaj pripravno. Porto-Ricco rodi tudi žlahno listje, ki je scer malo težje, pa ne slabše ko Varinas.    (Dalje sledi.)
—   298   —
Tobak.
(Dalje in konec.)
Iz tega, da tobak v vroči Ameriki in sicer na otocih naj lepše raste, se vidi, da mu toplo in otočno obnebje naj bolj tekne. Zato ga morajo tudi pri nas, ako hočejo dobrega prirediti,' v zavetje in veadar tako saditi, da še dosti solnca dobiva. Vetrovi mu ne denejo dobro, zato so svetovali polje z germovjem obdajati« Lahko bi se v ta namen murve saditi mogle. Ilovnata, apnena in laporjeva zemlja mu je naj ljubša, toda v vsaki zemlji druge vlastnosti dobi. Korenje rastlino redi. Kakor se korenje razvijati zamore, tako tudi večidel rastlina zraste. V lahki, čisti in viažoi zemlji korenje lahko na vse kraje poganja. Tako se bode tudi listje lahko razvijalo, bo tanko in lepe barve. V mastni in gosti zemlji ostane korenje kratko in tudi listje je majhno mastno in debelo. Sicer je tudi še gledati na druge rudninske dele, kteri se v zemlji nahajajo. Kjer je mnogo galuna in kalia, raste težek tobak, tako tudi, če se njiva z govedjekom gnoji. Lahek raste v peščeni zemlji, v kteri je manj kalia, zato tudi v s konjekom gnojeni* Tobakorejec ima tedaj najprej svoje polje poznati in le pripravne sorte va-nj saditi ali pa za potreben gnoj ekerbeti.
Tobakorejec ima mnogo opravil. Najprej je za dobro seme skerbeti. Staro seme ne kali, ker ga je zrak ali prav za prav kislec v zraku spridil. Boljše je, če je pod vodo shranjeno bilo, ker tako zrak do njega ne more. Prej ko ga seje, dene naj ga v mlačno vodo, da se malo zmehča. Potem ga spet posuši in vseje. Dobro je seme s pepelom ali peskom zmešati, da se ne vseje pregosto in da sadike svobodnejše rasti zamorejo Ker je tobak toplih krajev plod, se morajo sadike posebno mraza in hudih vetrov zavarovati. Treba jim je pridno prilivati in jih o pravem času pokrivati. Že so sadike lepo zrasle in o začetku junija jamejo jih na polje presajati. Tudi tu je gledati, da ne stoje pretesno, naj manj dva čevlja mora sadika od sadike stati, če hočeš lepega perja dobiti. Ako je suho vreme, je tudi še zdaj jim prilivati treba. Sadike rastejo veselo, pa tudi mnogo plevela med njimi, kterega je izčupati treba. Potem mora še matika na polje in na slednje tudi roka lepo okoli stebla parst nakupljati. V kratkem izganja cvetje. Ali tobakorejec hoče le listje dobiti, zato cvetje odlomi, da listje več živeža dobi. Tudi vejice, ktere med ste- ¦ blom in listjem poganjajo, je treba odtergovati. Konca julija začenjajo listje pobirati, najprej spodnje, o sredi augusta pa tudi že zverhnje. Listje se na niti naniza in v pokritih, vetra zavarovanih krajih,  obesi,  da se počaii
suši.   Posušenega z vežejo v velike zvezke in ga peljejo na prodaj.
Ker so „Novice" že v listih 81. in 83. lanskega leta zgodovino tobaka popisale in so povedale, kaj je svoje dni že doživel, omenimo, končaje ta sostavek, le še to, kako čudna je vendar človeška narava! Koristnega tobakovega sorodnika — krompir — so mogle vlade svojim narodom posiliti, tobak pa se je vsim zaprekam vkljub tako deleč in hitro razširil, čeravno vee škoduje kakor koristi.