SLOVENSKI PRIJATEL Izhajale nkrat & ^^ SOlO j II dOlll. TT^. St 10. 15. oktobra 1856. V. tečaj. Pridiga za pet iii dvajseto nedeljo po binkoštib. (Mi vsi se vozimo po nevarnem morju.) rVelik vihar je ustal na morju, tako da so valovi čolnie pokrivali," Mat. 8, 24. Uvod. Naj rajši je Jezus hodil po krajih Galilejskega morja. Tam okoli je učil, čudeže delal in spričal vsem ljudem, da je pravi Sin božji in izveličar človeški. Tudi danes vidimo Jezusa pri Galilejskem morju. Hotel se je prepeljati unkraj morja, da bi tudi ondi učil. Stopil je toraj v čolnič, in njegovi učenci ž njim. Nekaj časa se peljejo srečno po morju. Pa naenkrat se vzdigne hud vihar, černe megle zakrivajo milo nebo in morje goni strašne valove. Kakor brezdni globoki se odpirajo temne globočine, kakor hribi visoki se vzdigujejo šumeči valovi: — rahel čolnič pa plava po morju, se ve da je v velikej nevarnosti, v temnej globočini najti svoj černi grob. — Jezus pa v ladji mirno počiva in spi; njegovi učenci se pa bojijo in trepetajo. Sirote so pozabili, da On vsegamogočni zmiram nad njimi bedi. Sli so toraj njega dramit in pomoči prosit. Trepetaje so rekli: „Gospod! otmi nas, pomagaj nam, da se ne potopimo !" Jezus ustane, in očita jim, da se tako bojijo: „Zakaj se toliko bojite, jim ostro zaverne, vi maloverni! Ali mar nisem dosedaj vedno še skerbel za vas; ali mar mislite, da vam pomagati ne morem ali nočem?" Sedaj vzdigne Jezus svojo mogočno roko, stegne svoj božji perst in zapove vetrovom in morju, in bila je velika tihola. Vihar ne dahne več, valovi ravno ležijo, morje je mirno, nebo se lepo zvedri, Jezus pa in njegovi učenci se veselo peljejo unkraj morja in doidejo srečno, kamor so bili namenjeni. To je prigodba, ktero nam pripoveduje danešnje sv. evangelje; in veste, komu je podobna leta prigodba? „Sedajno življenje, pravi sv. Avguštin, je podobno morju, po kterem se vozimo." Ja ljubi moji! Mi vsi se vozimo po nevarnem morju sedajnega življenja. To resnico hočemo danes premišljevati in pogledati: 1. Morje, po kterem se vozimo; 2. Ladjo, v kterej se vozimo, in 3. Deželo, kamor se vozimo. Poslušajte! Razlaganje. Sv. evangelje pravi: »Ustal je velik vihar na morju, tako da so valovi čolnič pokrivali." Po morju voziti se je vselej nevarno; zatoraj pravimo: »Kdor moliti ne zna, naj se na morje poda." Viharji se vzdigajo in hočejo ladjo prekucniti, — valovi kipijo in hočejo ladjo zaliti, — pečine naproti molijo in hočejo ladjo zdrobiti, tudi hudobni in bezbožni ljudje prežijo, in hočejo ladjo oropati in ljudi pokončati. Glejte! koliko nevarnost! 1. Nevarno je tudi morje sedajnega življenja, po kterem se mi vsi vozimo. Sedajno življenje je podobno morju, po kterem se vozimo, pravi sv. Avguštin in pristavlja: »Ne manjka vetrov in viharjev, ki nas napadajo; tudi skušnjav ne manjka, ktere hočejo našo ladjo zaliti." Keršanski poslušavci! ali mar temu ni taka? Ali se mar vselej mirno in veselo peljemo po morju sedajnega življenja? Pride ubožtvo in nesreča, ktera nas tare, — pride huda bolezen, ktera nas potlači na bolno postelj, — pride nemila smert, ktera nam pobere nar ljubšega človeka, pride oster jezik, ki nam krade nar boljše blago, pride jeza in sovražtvo, ki loči zakonske in sosede, — pa ljubi moji! kdo bi naštel vse nevihte in viharje, ki strašno bijejo na našo ladjico in jo pokrivajo. Pri našej vožnji se milo nebo nad nami le rado stemni, pogostoma bliska in gromi, oh veselja je le malo, žalosti pa veliko! Kje je hiša brez težav in križev? — Pa dosedaj sem še le v misel vzel tiste nevihte in viharje, ki nam nanašajo časnih nesreč; so pa tudi še nevihte in viharji, ki protijo našej duši, in jo hočejo pogubiti večne čase. Naše serce je popačeno in k hudemu nagnjeno; in kakor valovi na globokem morju se vzdiguje v človeškem sercu pregrešno nagnjenje. Oh kako človeka veseli, prav visoko svojo glavo nositi in povzdigovati se! Kako kmalo se človek spozabi, da nima mere pri jedi in pijači, in svoj kervavi denar po nemarnem zapravlja! Kako zvesto in terdo je treba gledati, da meseno poželenje in nečiste misli človeka ne zalezejo in zmotijo! Kako lahko se zgodi, da človek dolgo časa jezo derži in in v sovražtvu živi. Glejte, ljubi moji! to so strašni valovi, ki se vzdigujejo v našem sercu, kakor Jezus sam uči: »Iz serca izhajajo hude misli, ubijanje, prešestva, loternije, tatvine, krive pričevanja, preklinovanje", Mat. 15, 19. Po verhu je pa še veliko hudobnih ljudi, ki viharje in valove v našem sercu zbujajo in podpihujejo. Ali poznaš človeka, ki se ne posti zapovedane postne dni, ki božjo službo in ssv. zakramente zanemarja, in se v cerkvi nespodobno obnaša? Ali vidiš tamle ljudi pri mizi sedeti, kako nesramno se pogovarjajo in kake umazane pesmi pojo? Glej ga tamle zapeljivca, kako lovi nedolžno dušo, kako sladko jej govori, kake zlate obljube jej dela? Vidiš ga tamle pijanca, kako gerdo razsaja in strašno preklinja, kako draži in šunta? Ljubi moji! ti in vsi jim podobni so tisti, ki viharje in nevihte v našem sercu zbujajo in podpihujejo, ti so, ki hočejo našo ladjico potopiti v grešno morje; ti so, ki pomagajo samemu peklenskemu; zakaj tudi ta okoli hodi kakor rujoveč lev, in išče, koga bi zmotil, zapeljal in požerl. Oh koliko jih je, ki jih peklenski v svoje mreže vjeme, zgrabi in pokonča! Ljubi poslušavci! Naše serce je slabo in k hudemu nagnjeno, lehko se toraj napravi huda burja v našem sercu; — hudobni svet in sam hudič nas vabi in vleče grešiti in žaliti Boga. Nevarno je toraj morje, po kterem se vozimo. — Rahla je ladjica našega življenja, v sredi nevarnega morja nad strašnimi globočinami se verti; kaj je storiti, da se ne zdrobi in potopi. Sv. Avguštin pravi dalej: »Burje in skušnjave bijejo na tvojo ladjico, za to ker je Jezus v tebi zaspal. Zbudi ga! Ako se Jezus zbudi, tvoja vera oživi, boš vidil, da nobena burja ne bo več tresla tvojega serca; zakaj tvoja vera bo zmagala in pomirila vetrove in valove." Ja ljubi poslušavci! 2. Sveta katoljška cerkev je tista ladja, v kterej se srečno vozimo; zakaj ona hrani Jezusa v presvetem rešnjem telesu in uči pravo vero njegovo. Sv. evangelje pripoveduje, da so učenci k Jezusu pristopili in so ga zbudili rekoč: Gospod! otmi nas, poginjamo. Učenci so toraj pričakovali, da jim bo Jezus pomagal; pa preslaba je še bila do Jezusa njih vera, premalo njihovo zaupanje. Preveč so se bali in trepetali, ako ravno je bil vsegamogočni Gospod življenja in smerti pri njih na ladji. Zatoraj jih Jezus terdo pogleda, in jih pokrega rekoč: »Zakaj se bojite, vi maloverni?" Pa vendar pomaga; on zapove vetrovom in in morju, in bila je velika tihota. Glejte , priserčni moji! pri Jezusu so učenci na ladji pomoči iskali,1 in pomoči tudi našli. Delajmo tudi mi tako, mi, ki se vozimo po nevarnem morju sedajnega življenja; kličimo k Jezusu: Gospod! pomagaj in otmi nas, da ne poginemo! Tudi nas bode uslišal, tudi nam bode pomagal; zakaj On sam ja pravi: »Prosite, in se vam bo dalo, iščite, in bote našli, terkajte, in vam se bo odperlo", Mat. 7, 7. in: »Karkoli bote mojega Očeta prosili v mojem imenu, vam bode dal", Jan. 16, 23. Jezus ni le samo po danešnjem sv. evangelju pokazal, da pomagati more in hoče, temuč poglejte v sveto pismo, kaj ono od Jezusa pričuje. Beremo v sv. pismu , da je bolnike ozdravljal, lačne nasitoval, nevedne podučeval, žalostne tolažil, grešnike spreobračal, zgubljene ovčice iskal, razbojniku odpustil in za svoje morivce prosil. To so bili za borne ljudi strašni viharji, kterih tudi mi še sedaj doživljamo, — in usmiljeni Jezus je pomagal; kaj bi nam ne pomagal, nam, za ktere 25* je svojo presveto kerv prelil? Zategavoljo zaupajmo in kličimo: Gospod, pomagaj in jaz ne poginem, — kličimo kakor je nekdaj klical sv. Bernard: „Naj da svet razsaja, hudič tuli, meso se punta, vendar hočem na te zaupati; zakaj kdo je na Te zaupal, ,o Gospod! in je prišel v sramoto?" Sedaj vemo, kje imamo pomoči prositi in pričakovati, ako serditi valovi rahlo ladjico našega življenja hočejo zaliti: K Jezusu pritecimo, Gospod bo pomagal in zapovedal vetrovom in morju, da bo velika tihota! Kje pa najdemo Jezusa, ki nam vselej pomagati more in hoče? Kje drugod, kakor v svetej katoljškej cerkvi, ker je On sam rekel: „Jaz sem pri vas do konca sveta", Mat. 28, 20. Ja v sv. kat. cerkvi je Jezus Kristus; zakaj ona uči njegove sv. nauke, ona hrani njegove ssv. zakramente, ona kaže nam Jezusa v svetem tabernakeljnu pod podobo belega kruha, ona deli vsem pravovernim vse tiste skrivne gnade, ktere nam je Jezus pridobil in zaslužil na sv. križu. Zatoraj so že stari cerkovni učeniki sv. katoljško cerkev imenovali Noetovo barko. Noe in njegova družina ni konec vzela v vesolnem potopu, srečno so bili vsi oteti; srečno oteti bojo vsi, ki po nevarnem morju tega življenja plavajo v sv. kat. cerkvi. Sv. kat. cerkev deli vsem Jezusov nauk, ki nas tako lepo podučuje in čudovitno tolaži, nas od greha odvračuje in k dobremu spodbada; — ona nam ponuja ssv. zakramente, ki nam delijo božje pomoči, nas grehov čistijo in nas redijo za večno življenje. Večna hvala milemu Bogu, da smo katoljški kristjani, da nas je Bog posadil na tisto sveto ladjo, v kterej se srečno vozimo po nevarnem morju sedajnega življenja! Kam pa gre naš pot, — kje je dežela, kamor se vozimo? — Vihar se je vlegel, bilo je po morju vse tiho, in sv. evangelist Matevž 8, 28 dalej pripoveduje, da so vsi — Jezus in njegovi učenci — srečno prišli na uno stran morja v deželo Gerazenarjev. Kam pa mi pridemo, ako svojo vožnjo po nevarnem morju tega življenja srečno dokončamo? Kje je dežela, kamor se vozimo? 3. Svete nebesa so tista dežela, kamor se vozimo! Slišali ste že praviti od mož, ki so si napravili ladjo, zapustili svoje ljube znance in domače kraje in se podali v dalne, neznane dežele. Na morju so prestali strašne burje in hude nevihte, so terpeli žeje in lakote, gorkote in mraza in stavili svoje življenje; zakaj da pa? da bi kak nov kos naše zemlje našli, da bi si nekaj zlata in srebra, nekaj žlahnih kamenov in biserov nabasali. To je vse, kar si pridobijo za toliko nevarnost, — in še tega malo kedaj srečno dosežejo! — Kaj pa nas čaka? kaj si pa mi pridobimo? „Bratje! ali ne veste, pravi sv. apostel Pavi, da tisti, kteri v ograji teko, vsi sicer teko, pa le eden stavo dobi? Tako tecite, dajo dose-žete! Ajdi si prizadevajo, da strohljivo krono prejemejo, mi pa nestrohljivo", I. Kor. 9, 24. Da! nestrohljiva krona nas čaka tam goraj v presrečnej deželi, kjer novo je vse. Tam ni več burje in vihrov — tam je večni mir in pokoj; — tam ni več skušnjav in nevarnost — srečno je vse hudo premagano; — tam ni več hudobnih ljudi in peklenskega zalezovavca — tam so le angeli in vsi prijatli božji: »Glej, piše sv. Janez skriv. raz. 21, 3.; glej prebivališče božje z ljudmi, in prebival bo ž njimi! In oni bojo njegovo ljudstvo, in Bog sam, njih Bog, bo ž njimi. In Bog bo obrisal vse solze od njih oči, in smerti ne bo več; tudi ne bo več žalovanja, ne vpitja, ne bolečine, ker je poprejšno minulo. In kteri je sedel na sedežu, je rekel: Glej, novo storim vse." Sv. Peter je bil priča, ko se je Jezus na gori Tabor po nebeško spremenil; vgledal je le malo trohico veličastva Jezusovega. Vendar je ves vnet zaklical: Tukaj je dobro biti! in je hotel vselej na gori ostati. Kaj še le tamkej v deželi Očelovej bo, kjer bodemo Jezusa gledali od obličja do obličja? — Pa kaj gledam tam v neskončnej večnosti — gledam v deželo temno, smertna senca jo pokriva, gledam dežele polno revšine in temote, tam je smertna senca in vse križema, tam prebiva večna groza! (Job 10, 21.) Kaj slišim iz neskončne večnosti? Slišim strašno kričati in milo na pomoč klicati, slišim globoko zdihovati in grozno preklinjati, slišim jok in škripanje z zobmi (Mat. 22, 13.). To so človeške podobe in človeški glasi, ali so mar ti ljudje v tistej presrečnej deželi, kamor se tudi mi vozimo? Oh ljubi moji ljudje so, naši bratje in sestre so, ki so se tudi vozili po nevarnem morju tega življenja; pa — oh neskončna škoda in nesreča! potopili so se in pogubili večne čase. Tudi jim so bile vrata nebeške odperte, tudi jim je Jezus kazal pravi pot v svete nebesa, in jim pripravil mesto v hiši Očetovej; pa niso se vozili po pravem potu, niso se serčno ustavljali viharjem in nevihtam sedajnega življenja, in njih ladjica jo zdrobila in potopila se! »Veliko je poklicanih, pa le malo izvoljenih; — vozke so vrata, in tesna je pot, ktera pelje k življenju: in malo jih je, ki jo najdejo", Mat. 7, 14. Sklep. Nemirno in nevarno morje je naše življenje: pogostoma se vzdi-gujejo viharji, ki nam naganjajo veliko težav in nevarnost. Revni in ubožci, bolniki in žalostni, grešniki in grešnice, povedajte nam, ali to ni res. Ali ni res, da naše serce v sredi šumečega morja plava, in marsiklero serce že komaj pojema! Kdo nam bo pomagal, kdo nas otel, da ne poginemo? Kje je tista ladjica, ktera nas srečno prepelje v boljšo deželo? Jezus Kristus je pomagal v liudej burji svojim učencem, — Jezus pomaga tudi nam; on je stesal čudovitno ladjo, ktera vozi srečno in mirno vse v sv. nebesa, in ktere tudi vse peklenske moči premagati in potopiti ne morejo. Deržite se le zvesto te Jezusove ladjice, poslušajte in spolnujte lepe nauke sv. katoljške cerkve in sprejemajte vredno in pogosto njene ssv. zakramente , potem srečno veslajte proti svetim nebesom. Nemirno in nevarno je morje našega življenja, — pa viharji se vležejo, nebo se zvedri, morje utihne in skoraj je naša ladjica srečno unkraj morja, in mi smo v svetih nebesih, kjer bodemo počivali in veselili se večne čase. Ti pa, o usmiljeni Jezus! kedar v težavah in skušnjavah Tebe na pomoč kličemo in svoje roke k Tebi povzdigujemo, pomagaj nam in otmi nas, da ne poginemo, da se ne pogubimo! Amen. Pridiga za spomin vseh vernih duš. (Govoril L. F.) (Rešite sebe — rešite nas !) »Usmilile se meue, usmilite se, saj vi prijatli moji; kajti roka Gospodova me ie zadela." Job 19, 21. llvod. Spomin vseh vernih duš pelje nas toven na pokopališče, na njivo božjo, v kterej že veliko tisuč razsjanih trupel trohni, in prej ali šlej bomo trohneli tudi mi. Lahko in hitro drugemale črez grobe zderčimo, kakor da bi se bali, jih spominjati se; danes pa vidimo, da še skoraj vsak gleda in išče po znanih grobih, in marsikteremu se iz dnu žalostnega serca izrinejo besede: Bog daj tim, ki pod to gomilo počivajo, in vsem vernim dušam večni mir in pokoj! Ja mirno počivajo tukaj kosti in prah, — kaka se pa godi neumerjočej duši, ktera je te kosti in prah nekdaj oživljala? Ali tudi ona uživlja večnega miru in pokoja? Nobena verna duša ni se vernila nazaj, pravit nam , kako se vernim dušam v vicah godi; pa ljubi moji! ko bi bilo nam dano, le gledati v strašne vice, gotovo žalosti in strahu bi trepetale naše serca. Vidil sem že večkrat neko podobo, vidili ste jo morebiti tudi vi. Grozno strahoviten plamen svitlo rudeč šviga na viš, — v tem žarečem plamenu — oh groza! se vidijo človeške podobe. Lasi razmetani se jim ovijajo po plečih, goreče solze debele kot jagode cerljajo iz objokanih oči, vse obličje kaže britkost, ki jo čutijo. Nage gole roke, kosti sklepajo, in stegujejo in kličejo: »Usmilite se, usmilite se mene, saj vi prijatli moji; zakaj roka Gospodova me je zadela!" Oh strahovitna podoba,kaj nam kažeš? Tebe le pogledati spreleti nas smertna groza; kdo so te nesrečne podobe? To so tisti bratje in tiste sestre naše, ki so obsojeni v vice, da se tam čistijo vseh madežev, in plačujejo ves dolg do poslednjega vinarja. Podoba nam pa tudi še kaže tisti strašni kraj, ki je morebiti tudi nam pripravljen, kjer bodemo morebiti terpeli in zdihovali; to so strašne vice, od kterih pravi sv. Magdalena de Pacis: »Izprosim si rajši vse težave in nadloge, kar jih je na svetu, vse dni terpeti, kakor le eno saino uro v vicah ostati." Zatoraj verne duše v vicah roke sklepajo in prosijo; kaj prosijo tako milo, da bi se kamen jokal? Kar nas verne duše prosijo, hočemo danes premišljevati; poslušajte mile glasove iz strašne globočine, prosijo nas: 1. Rešite sebe; 2. Rešite nas! Verne duše vas prosijo, vas prosijo lepo in milo; ali jih ne bote uslišali? Poslušajte, kako? Razlaganje. Mislimo si človeka, ki je omočen in zmešan dirjal kakor slep po nevarnih sterminah. Ves truden obleži verh pečin in zraven strašnega prepada. Sedaj se iz spanja zbudi, v glavi se mu zjasni, mrena mu izpred oči pade, ves zavzet gleda okoli sebe visoke pečine, pred seboj strašne globočine. Le zgeniti seinglobočina ga požre; kar stopinje pred, kar stopinje nazaj ne more storiti, v tavžent podobah ga strahovitna smert obdaja in mu nasproti zija; kamor pogleda, ni upanja ni rešenja! Sedaj povzdigne oči in zagleda svoje brate in sestre po ravno teh nevarnih pečinah skakati in dirjati proti ravno tem neizmernim globočinam. Kaj mislite preljubi moji: bode sedaj človek počel, ako le količkaj keršanske ljubezni v persih nosi? Vpil in klical bode na vse gerlo, in še lepo prosil: Brati in sestre! stojte, vernite se; rešite sebe pa tudi mene, ne pozabite, rešite tudi mene! Ravno tako kličejo naši bratje in sestre, verne duše v vicah. Zadirjali so v one strašne kraje, v kterih grozno terpijo, iz kterih pota ne vejo, in v kterih vendar nas ne pozabijo. Ljubijo nas, pa vidijo nas hoditi tudi po nevarnem potu, ki pelje v strašne vice, zatoraj kličejo: 1. Ljubi bratje in sestre rešite sebe! Beremo v sv. evangelju, da je bogati mož, ki je bil v pekel pokopan, Lacarja v nebesih prosil: »Oče, prosim te, da koga v hišo mojega očeta pošleš: zakaj jaz imam pel bratov, da jim spriča, da tudi oni ne pridejo na to mesto večnega pogubljenja, Luk. 17, 27. Kako bi nas pozabile verne duše in nas ne opominjevale , greha varovati in rešiti se? Poglejmo enmalo v temne vice. Vidimo tam revno dušo viti se v strašnih bolečinah. Kaj je nek zadolžila? Blaga in dnarja si je po krivičnem nagrabila, — sčasoma se je spovela, pa krivičnega blaga ni popolnoma povernila. Ona vidi, kako bratje in sestre na zemlji krivico za krivico delajo, uboge stiskujejo, še tudi koj goljfujejo, — vidijo, da k spovedi hodijo, poverniti pa ne mislijo. Poslušajte, pravijo jim, rešite se; neumneži še danes bode duša od vas vzeta, in kaj bo potem ? Rešite se, varite se tega kraja, ne pridete vun, dokler ne bo poslednji belič poplačan. — Vidimo spet drugo dušo; huda vest jo peče, hujše kot naj silnejši ogenj; svoje starše je gerdo imela dolge leta , sčasoma se poboljšala, pa vendar vsega ni popravila. Pogleda na svet, in oh žalost! vidi kako gerdo brati in sestre svoje starše imajo. Hči materi gleda na košček kruha, in ga jej reže z grenkimi besedami; 10 otrok je oče izredil in kruha jim služil, vse svoje zamoženje jim je daroval, — na stare dni mora stradovati, še to trohico, kar si je prideržal, le težko ali še clo ne dobivlja. Poslušajte otroci, kaj vam ta duša kliče: »Rešite se; zakaj strašno je priti v roke pravičnega Boga. Starišev solze na božjej sodbi težko vlečejo." — Vidimo spet drugo dušo; zakaj jej tako debele solze v očeh stojijo! Oh mlade leta je nesramno in pregrešno preživela, pokoro pa na stare dni odlašala; smert jo pa prehiti, spovela se je, to da popolnoma grevenge imela ni. Duša gleda na svet, ah koliko jih vidi tukaj bratov in sester, ki tako živijo, mlade leta pregrešno, stare dni nemarno; pokoro na stare dni odlašajo in grehe kupičijo in si mislijo, da vse ob enej spovedi pojde. Duša kliče in opominja in prosi: Rešite se; ne zanašajte se na mlade leta in terdne kosti; smert vse hipoma kosi. Varite se vse nečistosti, zakaj nič nečistega ne pride v božje kraljestvo. Grešiti je lehko, ali prav spokoriti se, je težko, in vendar iz tega strašnega kraja ne pojdete, dokler ne bote popolnoma očiščeni! — Zagledamo spet dušo, na njenem obličju lehko bereš grozno ter-plenje, ktero terpi. Ah kaj je reva zadolžila? Gerdo in nesramno je govorila, obrekovala je tudi — zavoljo jezika mora sedaj terpeti. Poboljšala se je, pa vsega pohujšanja ni mogla popraviti. Vi, iz kterih ust tečejo umazane, lažnjive in obrekljive besede, vi poslušajte, kaj vam govori ta duša. Prosi in kliče: »Bratje in sestre! rešite se! Glejte na vsako besedo; kajti težek je odgovor za vsako besedico." — Najdemo spet drugo dušo, ktera se je na svetu prelepo nosila in povzdigovala, — dušo, ktera pijančevati ni imela za toliko velik greh, — dušo, ktera je rada v jezi in sovražtvu živela! Ah! strašni pogledi! ni grešnikov na svetu, da bi v tem groznem kraju tovaršev ne imeli; spokorili so se, pa vendar do čistega se niso še omili; zatoraj tam terpijo in se čistijo. Oh nesrečni grešniki! nategnite danes ušesa svoje, poslušajte, kaj vam kličejo vaši nesrečni brati in sestre iz teh žalostnih krajev, poslušajte, kako milo vas prosijo: „Rešile se — vernite se hitro nazaj, ne dirjajte v te strašne globočine;spokorite se, popravljajte, kolikor morete, delajte, dokler je še dan, zakaj pride noč, kjer nihče ne more več delati. Pa čujte! slišimo še dalej drugih glasov: »Usmilite se nas in rešite nas! 2. Ja! rešite nas, kličejo verne duše v vicah. Preljubi moji! Poznate poterpežljivega Joba, veste, kako hudo ga je Bog obiskal. Vso čast in vse bogastvo mu je vzel, in poslal mu ostudno bolezen. Job ves bled in zabuhel, ves objokan in razcotan, ves živ červov in turov sedi na smerdljivem gnojišču. Vse — clo vse ga je zapustilo. Zatoraj steguje svoje roke in vpije: »Usmilite se mene, saj vi prijatli moji! ker Gospodova roka me je zadela." Pa Job ves v bolečinah od glave do pet je le slaba podoba vernih duš v vicah. Tam je kraj, kjer strah in groza prebiva, tam je strašna dežela revšine in temote; sv. učeniki terpljenje vernih duš v vicah primerjajo ognju, ki bolj žge in muči, kakor vse terpljenje na svetu; pravijo, da so njih martre hujše, kakor vse bolečine marternikov, ja ter-dijo, da so njih martre ravno take, kakor v peklu, le ta razloček je, da niso večne. Sirota je jetnik, ki v težko železje ukovan v smrad-ljivej, temnej ječi zdihuje, ne gleda rumenega solnca, ne belega dnu; sirota je ubožec, kteremu od lakote kosti pokajo, od žeje in bolečin jezik se suši. Pa večje sirote so verne duše v vicah. In te sirote nas na pomoč kličejo in prosijo! Sv. Duh govori: »Ubogemu podaj svojo roko, in mertvemu ne odreci daru" Eccl. Ali bodemo mar jim pomoči odrekli? Borne sirote so brez vsega zamoženja, sami od sebe ne morejo nič več dobrega in zasluživega storiti. Zatoraj se obračajo k nam, nas milo prosijo in na pomoč kličejo: »Rešite nas, vi nam še zamorete pomagati; le eno sveto mašo, le en Očenaš, le eno dobro delo, in nam je pomagano, terpljenje nam olajšano in okrajšano!" Preljubi moji! Darujmo za naše rajne sveto mašo, ktera se Bogu za žive in mertve opravlja; žebrajmo za nje, zakaj; »Sveta in dobra je misel za mertve moliti, da bi bili grehov rešeni", II. Mak. 12, 46; doprinašajmo za nje dobre dela in zadostujmo v njih imenu božjej pravici! Za to nas prosijo verne duše v vicah. Keršanski sin, keršanska hči! danes klečiš na grobu svojega skerb-nega očeta; debele solze ti kapljejo na černo perst, v kterej počivajo strohnele kosti. Poslušaj mili glas svojega očeta; pokaži sedaj, da so solze, ki jih točiš, solze ljubezni in hvaležnosti. Morebiti da je očeta smert prenaglila, da niso vsega popravili! Popravi ti sedaj, kolikor veš in zamoreš, reši očeta in pomagaj jim iz kraja groznega terpljenja. Svojim ustom so si pritergovali, zavoljo tebe morebiti se pregrešili, pokaj bi si vidva kaj ne pritergala jim pomagati? »Iz celega serca spoštuj svojega očeta, in ne zabi porodnih bolečin svoje matere; pomisli, da si od njih rojen, kako jim boš po-vernil, kar so ti dobrega storili", Sir. 7, 27. — Prijatel stojiš morebiti na grobu zvestega prijatla, in si brišeš britko solzico v rajnega spomin; pokaži, da si mu tudi zvest prijatel; pokaži sedaj, ko tvoje po- moči naj bolj potrebuje. S teboj vred je morebiti hodil po grešnih potih, službo božjo s teboj vred zanemarjal, v cerkvi nespodobno se obnašal, Boga žalil in bližnjega pohujševal: hodi ti sedaj pridnejše v cerkev, in spominjaj svojega rajnega prijatla pobožno pri daritvi sv. maše! — Brat, sestra! stojita in žalostno gledata kraj, kamor so položili vajnega brata ali vajno sestro, peljali nju počivat poslednji počitek do sodnega dnu. f Spominjajte se, zlasti danes pomerlih bratov in sester pri sv. maši in pri svojih molitvah! — Kaj pa vi tako milo jokate, ljubi otročiči? Draga mamica tu pod gričem počivajo. Obuditi rajne ne morete, tudi dobrot jej ne poverniti, oh sirote ste, vendar zamorete svojej ljubej materi še kaj dobrega storiti: Moliti morete doma, moliti v cerkvi za njih dušo, da bi jim Bog skoraj dal gledati svoje obličje! — Revna udova! tudi ti si prišla do groba svojega rajnega moža, svitlo svečico žgat v njegov spomin, — oh pomagaj, da mu bode skoraj svetila večna luč. Morebiti je zanemarjal otroke, toliko skerbnejše glej ti na nje, morebiti je bil terdega serca, toliko milostljivejše bodi ti in dajaj ubogaime , morebiti je bil nezmeren pri jedi in pijači, toliko rajši in ostrejše se posti ti! — Kaj tudi ti ljubi moj sosed klečiš na grobu, in na tem grobu? Ali ne veš, da tukaj spodaj počiva tisti sosed, s kterim se nista mogla, sta se pravdala in v jezi živela. To je lepo in keršan-sko ljubi moj sosed! da tako delaš, na smertnej postelji sta se res spravila in vse poravnala, pa to je lepo , da tvoja ljubezen še sega črez grob, in da moliš za tistega, kterega si ti morebiti v greh in v vice pripravil! — Kdo pa tamle v tistem kotu počiva, ni žive duše na grobu: zapeljana deklica tamkej trohni. Slovela je dalječ okoli, nesramni za-peljivci so rojili okoli nje — sirota je verjela sladkim obljubam, in zapeljivec jo je pripravil v sramoto, v bolezen, v grob! Kje si sedaj zapeljivec, ali ne poznaš več svoje nekdajne ljubice? Obljubil si jej, nikoli pozabiti je, ljubiti jo do smerti. Bodi mož beseda; ne zabi je, ljubi jo, pa ne po grešno, temuč po keršansko! Morebiti tam v vicah terpi in potrebuje pomoči: „Moli za njo, daruj sv. maše, posti se za njo, dajaj ubogaime za njo; posebno pa bodi skerben oče detetu, ki ga je v grehu rodila; lepo keršansko ga redi in uči, da bi rajnej materi ne bilo na poteži! — Tako delajmo danes, in spolnujmo svoje danešnje dolžnosti; kajti naši rajni nas milo prosijo: »Rešite nas!" — Sklep. Cerkveni učenikBeda od nekegaTritelma tole pripoveduje: Tritelm je bil umeri, pa se je spet oživel. Bog mu je dal vice gledati. Ta strah ga je presunil, da je začel potem neizrečeno ostro živeti. Vse, kar je imel, je med uboge razdelil in v samostan se podal. V kloštru se je ostro postil, vedno molil, hudo se krotil, nikoli ni se nasmejal, ampak solze točil noč in dan. Vlegel se je včasih na živo oglje. Drugi mu rečejo, da nikdar tega ne sme delati. Pa kaj jim odgovori: Tam v vicah sem še hujši ogenj vidil! Valjal se je drugikrat po živem ternju in ostrem kamenju, da je bil njegov život ves ena rana. Drugi so ga spet opominjali, da bi tega ne počenjal. Pa spet zavpije: Tam v vicah sem vidil še bolj ostre reči! Zakopal se je po zimi večkrat do glave v terd led. Prašajo ga, zakaj si toliko terpljenje napravlja; on pa je djal: V vicah sem še veliko hujši mraz vidil! Tako se je Tritelm pokoril do druge smerti, samo zato, ker je vice vidil. — Tudi mi, keršanski poslušavci! smo stali danes na vratih strašnih vic; smo slišali, kako verne duše milo jokajo in prosijo: Rešite sebe, rešite nas! Oh ljubi moji! tukaj pri grobih naših ljubih rajnih, tukaj na vratih groznih vic obljubimo: greha se varovati zvesto in stanovitno, da se rešimo strašnih vic; pa obljubimo tudi: za naše rajne ssv. maše darovati, pobožno moliti in dobrih del doprinašati, da jih rešimo strašnega terpljenja! U ta namen izdihnemo iz celega serca: Bog daj vsem vernim dušam večni mir in pokoj, in večna luč naj jim sveti; enkrat pa daj vse to tudi nam vsem! Amen. Pridiga za sest in dvajseto nedeljo po binkoštih. (Hudo v božjem kraljestvu.) „Gospod! ali nisi dobrega semena usejal na svojo njivo? Od kod ima tedaj ljuljko." Mat. 13, 28. Uvod. Jezus Kristus je prišel na svet napravit božje kraljestvo, — kraljestvo resnice in pravice. Mi vsi poznamo tisto božje kraljestvo, imamo tudi neskončno srečo, da živimo v tistem božjem kraljestvu: mi vsi smo katoljški kristjani, sveta katoljška cerkev je tisto božje kraljestvo. Jezus sam je vstavil sv. kat. cerkev, nas učiti nauk božje resnice in nam kazati pot pravice. Pa poglejmo, kaka se godi okoli sv. kat. cerkve in tudi v svetej kat. cerkvi; ni vse resnica, kar nekteri katoljški kristjani učijo, ni vse pravica, kar se godi. Zdi se nam, da je božje kraljestvo velika njiva, na kterej raste pšenica pa tudi ljuljka; iz celega serca moramo izdihniti: „Gospod! ali nisi dobrega semena usejal na svojo njivo? Odkod ima tedaj ljuljko?" Saj ima Gospod tega nebeškega kraljestva vso oblast v nebesih in na zemlji, saj je po svetu neizmerno veliko čudežev delal in to svojo oblast spričal. Ali mar ni Jezus na svet prišel, hudičevo kraljestvo goljufije in krivice pokončat, goljufiji in krivici konec storit, greh in vse hudo zatret? Od kod tedaj toliko hudega v božjem kraljestvu? Od kod toraj toliko krivih naukov in strašnih grehov? Tri leta se je Jezus sam trudil in je učil božjo resnico, potem je grenko smert storil na križu, — za njim so učili resnico in pravico njegovi učenci in aposteljni, in so tudi svojo glavo dali, — za njimi je učilo veliko tisuč svetih mož, ki so za Jezusov nauk svojo kerv prelili, — za njimi uči sedaj sv. kat. cerkev, uči že več kot 18 sto let, in vendar koliko krivih naukov, koliko krivice, koliko grehov po svetu v božjem kraljestvu! „ Gospod! ali nisi dobrega semena usejal na svojo njivo; od kod ima tedaj ljuljko?" Od kod je hudo v božjem kraljestvu? Bodi Bog zahvaljen, Jezus Kristus nas je tudi zastran tega podučil; in ravno danešnje sv. evangelje nam to kaže. Zatoraj hočemo danešnje sv. evangelje premišljevati; Jezus sam nas podučuje: 1. Od kod je hudo v božjem kraljestvu; 2. Zakaj je hudo v božjem kraljestvu; in 3. Kako dolgo bode hudo v božjem kraljestvu? Prosim, da me zvesto in poterpežljivo poslušate! Razlaganje. Bog je stvaril nebo in zemljo, in vse, kar je, — On je stvaril človeka po svojej podobi. Bog je pogledal vse svoje stvari in je vidil, da je vse popolnoma in dobro. Jezus Kristus je prišel na svet, je sejal naj boljše, naj žlahtnejše seme svojega nebeškega nauka na njivo božjega kraljestva na zemlji. Zatoraj pravi Jezus v danešnjem svetem evangelju: „Nebeško kraljestvo je podobno človeku, kteri je dobro seme usejal na svojo njivo." Ko bi bili ljudje ostali, kakor jih je Bog stvaril, — ko bi ljudje živeli, kakor jih je Jezus učil, oh kako lepo bi bilo na svetu! Brumni in pošteni bi bili vsi ljudje, in Bog sam in njegovi angeli bi gledali vsi veseli na božje kraljestvo po zemlji. Zakaj je pa vsa druga? 1. Od kod hudo v božjem kraljestvu? Sv. evangelje nam to razjasnuje: „Kadar so ljudje spali, je prišel gospodarjev sovražnik, injeprisejal ljuljke med pšenico, in je preč šel. Ko pa je zelenje zrastlo in sad storilo, tedaj se je tudi ljuljka prikazovala." Sedaj vemo, od kod je hudo v božjem kraljestvu: Sovražnik je to storil. To je tisti sovražnik, ki je nekdaj prebival v svetem raju med angeljci božjimi, pa se je spuntal zoper Boga, in je bil pahnjen v peklenski brezden. Najpred je toraj sam grešil, potem pa v kacjej podobi perve starše v paradižu nalegal in skušal, in res v greh zapeljal: Adam in Eva sla mu verjela in grešila; po enem človeku je greh na svet prišel, to je sovražnik storil! In kar mu je to pervo delo šlo srečno izpod rok, nikoli nima pokoja, temuč hodi okoli kakor rujoveč lev, in išče, kogar bi požerl. Grešnik! ne- srečni grešnik! poglej in premisli, komu služiš, čigav si; peklenski sovražnik je hudo — greh zasejal v božje kraljestvo! Ti njegovo hudobno seme v svoje serce pobiraš, ga v svojem sercu nosiš in varješ; oh grešnik! to hudobno seme bo terde korenine pognalo, bo izrastlo in žalostnega sadja rodilo: „Greha konec je smert in pogubljenje!" Oh varimo se vsi grešnega semena, kterega peklenski sovražnik zaseva! Zaseva ga pa, kader ljudje spijo, pravi sv. evangelje. Ja, ljubi moji! človek spi— on ne spregleda strašnega brezdna, kamor ga greh tresne, — on ne posluša božjega nauka , ne duhovnikov, ne staršev, ne prijatlov, ki ga opominjajo in prosijo, on ne premisli žalosti in nesreče, ktere mu nakoplje greh že v sedajnem življenju, pa tudi ne premisli večnega pogubljenja na unem svetu, — človek ne vidi, ne sliši, ne misli — človek spi, in zaviti sovražnik pride in seje hudo seme v njegovo serce. Ah pa še tudi listi spijo , ktere je Bog sam postavil, da bi bdeli, da bi varovali in obdelovali njegovo njivo, spijo očetje in matere, gospodarji in gospodinje učeniki in red-niki, duhovni in deželski predpostavljeni, — prebrisani sovražnik pa pride, in seje ljuljko med pšenico. Ne čudimo se, priserčni poslušavci! da je toliko sinov razujzdanih, toliko hčer zapeljanih, toliko hlapcov nezvestih, toliko dekel malopridnih; ne čudimo se, da je sedajni mladi svet tako hudoben in popačen, da keršanska vera in ljubezen med nami umira, da ljuba nedolžnost in ponižnost med nami pojema, da je božja hiša in božja miza prazna, kerčma in plesišče pa nagačena; ne čudimo se, da je toliko ljuljke, toliko hudega v božjem kraljestvu: ljudje, varhi, ki bi imeli bdeti, brezskerbno spijo, sovražnik pa pride in seje svoje hudobno grešno seme! — Marsikteremu bode pa sedaj na misel prišlo prašati: ali mar Bog ni vsevedoč in ve, da je toliko hudega, — ali mar ni najsvetejši in sovraži vse hudo, — ali mar ni vsemogočen in more pokončati vse hudo? 2. Zakaj je hudo v božjem kraljestvu? Ljubi poslušavci! tudi hlapci v danešnjem sv. evangelju so bili teh misel; kajti so gospodarju rekli: „Hoče|š, da gremo, in ljuljko poberemo? Gospod je rekel: Nikar, da kje ljuljko poberaje ž njo vred tudi pšenice ne porujete." Kdo bi ne mislil, da bi bilo prav modro in dobro, vse hudo v božjem kraljestvu koj pri priči pokončati. Bog pa Gospodar božjega kraljestva — pravi: „Nikar; jaz tega nočem!" — Moja volja ni vaša volja, moji poti niso vaši poti: vse pa, kar Bog stori, prav naredi. Bog s tim kaže, kako neskončno da nas ljubi, kako neskončno da je poterpežljiv, kakor sam pravi: Jaz nočem smerti grešnika, — temuč da se spokori in živi", Eceh. 33, 11. in „Sin človekov je prišel iskat in iz-veličat, kar je bilo zgubljenega", Luk. 10, 10. In resnica! veliko ljuljke se spremeni v pšenico, veliko grešnikov se spokori in in poboljša. Savi je bil ves serdit in razkačen na kristjane, jih je izdajal, preganjal in moril. Res vreden, da ga strela boja na mestu ubije! Pa kje bi bil potem Pavi, ki je Kristusa tako iskreno oznanoval, zanj toliko preterpel, zanj svojo glavo dal? Bi bil Bog pokončal gro-zovitnega Savla, bi ne imeli svetega Pavla! Magdalena je bila nesramna grešnica, po celem mestu dobro znana. Pa kje bi bila tista žena, ktera je prišla k Jezusu v hišo farizejevo, je prinesla alabastrovo pušico žlahnih mazil, in je mu začela solzami noge močiti, jih lasmi svoje glave brisati, mu noge kuševati in mazilom mazati? Bi bil Bog pokončal Magdaleno grešnico, bi ne imeli Magdalene spokornice! Dobro in sreča za te in za miljone drugih, da Bog grešniku dolgo dolgo prizanaša in njegovega poboljšanja čaka! In keršanski poslušavci, kaka bi bila pa z nami, ako bi Bog z grešniki poterpljenja ne imel? Kaka bi se nam godila? Tako pa še živimo, uživljamo zdravi in veseli milosti in dobrote božje, in imamo zlatega časa, spokoriti, poboljšati in izveličati se! Hvalimo toraj milega Boga, da pravi: »Nikar, jaz nočem, da ljuljko izrujete!" Pa ali ne bode ljuljka pšenici škodovala, jo zadušila? Ali ne bodo grešniki brumnim in pravičnim škode napravili, ali ne bodo jih zaterli? Ljubi moji! zanašajmo se na božjo besedo: »Jaz nočem, da ljuljko izrujete"; On vsemogočni, ki je te besede spregovoril, je tudi mož beseda , je zvest v svojih obljubah, — svojih brumnih ne bode zapustil. Res je, da morajo pravični od hudobnih terpeti veliko; taka je bila od začetka sveta in bode do konca. Pa vendar bi se velikrat brumnim godila škoda, ako bi Bog hudobnih ne terpel. Tam v tistejle hiši živita mož in žena prav po ajdovsko, res nista vredna, da nju solnce obseva. Zakaj nju Bog koj pri priči ne kaznuje? Imata nedolžne, majhene otročiče, kterim je očeta in matere treba, Bog jih noče sirote storiti. — Tamle tisti mladenč, tisto dekle prav gerdo in nesramno živi, celej fari pohujšanje delata, res zaslužita, da bi ju Bog iz tega sveta pobral. Bog pa tega ne stori; z;>kaj ? Imata še starega očeta, ali bolno mater, njima pomagata, vsakdanji kruh služiti. Pa ne samo škoda bi se brumnim po tem godila, temuč tudi lepih priložnost bi jim zmanjkovalo, svojo živo vero kazati, dobrih del do-prinašati in si služiti večno plačilo v nebesih. Glejte! ljubi moji, zlato se v ognji skuša in čisti, tako se pravi kristjan med hudobnimi kaže; — glejte! temnejša je noč, lepši na nebu zvezde migljajo; tako več je skušnjav, lepši se prava pobožnost sveti. Lehko je reči! »Jaz verujem vse terdno", dokler nič tvoje vere ne moti; — lehko je reči: »Jaz ljubim Boga črez vse", dokler nič tvojega serca kam drugod ne vleče; — lehko je čisto in sramožljivo živeti, dokler nič k nečistosti ne vabi; — lehko je krotek biti, dokler te nič ne jezi in draži; — lehko je reči: »Jaz ljubim sovražnike, dokler te nihčer ne razžali. Pa stanovitno se deržati božjih zapoved, božjo voljo zvesto spolnovati tudi v skušnjavah, vsred hudobnih ostati brumen: to še le kaže tistega moža, od kterega sv. Jakop 1, 12. pravi: »Blagor možu, ki je skušnjavo premagal; zakaj poterjen je in bo prejel krono večnega življenja." — Dobro toraj za hudobne in pravične, da je tudi hudega v božjem kraljestvu! Sedaj pa še to: 3. Kako dolgo pa bo hudo v božjem kraljestvu? Jasno in očitno nam Jezus odgovarja; »Pustite oboje rasti do žetve, in ob času porečem ženjicam: Poberite pervič ljuljko, in jo povežite v snopke,da se sožge, pšenico pa spravite v mojo žitnico." Vse, kar je na svetu, se vseje, raste, zori vene: je čas, da sejemo, pa je tudi čas, da ženjemo. Bavno taka je tudi v božjem kraljestvu na zemlji: človek se rodi, raste, dela in potem ženje; »Kar smo sejali, bodemo tudi želi." Pa ne samo vse stvari po celem svetu bodo minule, ne samo vsi ljudje bodo pomeril, temuč tudi nebo in zemlja bota prešla! In potem bode Bog ločil ljuljko od pšenice. Ljuljka se bode verglavpeč, da se sožge: »Sin človekov, pravi Jezus sam, bo poslal svoje angele in bojo pobe-rali iz njegovega kraljestva vse pohujšanja, in vse, kteri krivico delajo; in jih bojo vergli v ognjeno peč, tam bo jok in škripanje z zobmi." Pšenica pa se bode spravila v žitnice in potem pravi Jezus: »Pravični se bodo svetili kakor solnce v kraljestvu njih Očeta"; in Jezus pristavlja: »Kdor ima ušesa, da posluša, naj posluša." Mat. 13, 41. Ja poslušajmo vsi te besede Jezusove: Hudobni ne bojo vselej v božjem kraljestvu; pride čas, ko bodo verženi v večni ogenj! Grešnik! glej kako kratko je tvoje veselje, kako prazna je tvoja sreča! Da bi si bil pokusil vse veselje celega sveta, — da bi si bil nabral zlata in srebra na cente , — da bi se bilo priklanjalo pred teboj miljonov in miljonov ljudi, in da bi bil vse to uživljal sto in sto let; grešnik! ljuljka si bil v božjem kraljestvu, izderi te bode sodnik iz božjega kraljestva, in pahnil v ognjeno peč, kjer bo jok in škripanje večne čase! Vi pa brumni, pravični kristjani! morebiti da vas prevzetni svet ne pozna, vas nič ne obrajta, vas morebiti zasmehuje in preganja; veselite se! Pšenica ste v božjem kraljestvu, angeli božji bodo vas nesli v nebeško veselje, in vašega veselja vam nihče ne bode več vzel. Minuli so križi in težave, zmagane so vse skušnjave, posušile so se solze, oh presrečne duše: veselite in radujte se sedaj; sejale ste tukej žalostne in solzne, vesele pa sedaj ženjete, — vaše plačilo je obilno, je večno v nebesih! — Sklep. Keršanski poslušavci! Velikokrat hodite po njivah; poglejte, kaj raste po njih? Vidite težko žito, pa tudi ljuljko. Spominjajte se, kedar to gledate, na tisto sveto njivo, na ktero je Jezns sam sveto seme božjega nauka usejal in ga s svojo rešnjo kervjo polil; na ktero je On sam vsadil žlahno drevo sedem svetih zakramentov, da bi nas redil in živil k večnemu življenju. Mi vsi stojimo in rastemo na tej njivi; mi vsi smo katoljški kristjani. Kaj pa smo na tej njivi — ali smo pšenica ali pa ljuljka? Ako grešimo, smo ljuljka, ktero je usejal sovražnik, sovražnik peklenski, in mi le njemu služimo, smo le njegovi! Usmiljeni Bog pa čaka in čaka, nas kliče in kliče, da bi se spokorili in poboljšali in postali zopet pšenica. Gorje nam, ako ostanemo ljuljka do smerti; tam ni več časa delati, tam je noč, v kterej nihče ne more več delati: ostali bi ljuljka do sodnega dneva, in angeli božji bi nas vergli v večni ogenj! Usmiljeni Jezus! oh obvari nas te strašne nesreče! Razsvetluj nas, podpiraj nas in vodi nas, da stanovitno hodimo po pravem potu, da bodo nas angeli božji našli žlahno pšenico in nesli v božjo žitnico! Amen. Pridiga za sedem in dvajseto nedeljo po binkoštih. (Šole so potrebne in dobre.) (Govoril A. P. v T.) „Ženofovo zerno je sicer nar manjše zmed vseh semen; kader pa izraste, je veže, kakor vse zelišča, in je drevo." Hat. 13, 32. llvod. Vsegamogočni Bog je naš svet tako stvaril, da iz malega raste veliko. Glej drobne kaplice, ktere izpod skale cerlajo; sčasoma so pa studenci in veliki potoki. Glej malo pest terdega snega, ki verh gore iz drevesa pade; pa jame se po koncu valjutati in sčasoma narase visok plaz, ki cele hiše zakoplje. Glej malo iskrico, mala je, da jo komaj vidiš; pa pade v slamo ali seno in napravi strašen požar. Taka je na svetu. Ravno to nas uči tudi Jezus v obedveh prilikah danešnjega sv. evangelja. Majhno je ženofovo zerno, pa izraste veliko drevo, tako da ptice izpod neba pridejo, in prebivajo na njegovih vejah. Le malo pest kvasa skvasi in skisa veliko moke. Iz malega toraj raste veliko! Zategavoljo tudi pravimo: Pri malem se začenja, pri velikem se konča, — česar se Janezek ni učil, tega tudi Janez ne zna. Ta resnica mi danes lepo priložnost ponuja, posebno vam keršanski starši prav priserčno besedo spregovoriti, — kratko besedo zastran šole, ktera se je ravno začela. „Eno je potrebno", je Jezus Kristus skerbni Marti rekel, ki si je za njegovo postrežbo veliko prizadjala, za poslušanje njegovih naukov pa ni tolikanj pridna bila, kakor njena sestra Marija. „Le eno je potrebno", zlasti vsem staršem rečem, za kar vam je čez vse drugo skerbeti pri svojih olrokih, to namreč, da bodo prav pod-učeni in po keršansko izrejeni. Kje pa se vam k temu boljša pri— pomoč in lepša priložnost ponuja, kakor v dobri šoli? Ako hočete toraj starši pred Bogom storili svojo dolžnost, milost najti pred svojim sodnikom Jezusom Kristusom, ter si dobre in kdej v resnici hvaležne otroke izrediti: jim skažite to dobroto, da jih bote radi in skerbno v šolo pošiljali. Dobrih, keršanskih staršev k temu sicer ni treba priganjati; — ker se pa tudi veliko staršev nahaja, kteri pri svojih otrokih na edino potrebno pozabijo in svojih keršanskih dolžnost do njih ne spolnujejo: zato vam hočem dans pokazati: „Kako da so šole potrebne in dobre. Jezus Kristus! ti prijatel keršanskih staršev in otročič, skaži mojim ljubim poslušavcem in zlasti staršem svojo božjo pomoč; daj jim spoznati in skerbeti, kar je njim in njih otročičem edino čez vse potrebno — meni pa daj gnado, serčno govoriti in staršem in otročičem živo pokazati edino potrebno! Razlaganje. Kristjan! vsak zmed vas mi gotovo ve odgovoriti: Zakaj je Bog človeka stvaril? Stvaril ga je zato, da bi njega spoznal, častil, molil, ljubil, njemu služil, po njegovih zapovedih živel in potem v nebesa prišel. Človek tedaj ni zato stvarjen, da bi ves na ta svet natvezan posvetnega veselja in časne dobrote užival; temuč njegova in perva poglavitna skerb mora le ta biti, da bi zvesto spolno-val vse svoje dolžnosti in tako nebeško kraljestvo dosegel. Spre-mislite dobro, keršanski starši! da ste le zato na svetu, in da so le zato na svetu tudi vaši otroci, da bi tukej po volji božji živeli, in s tem svoje duše izveličali. »Iščite nar poprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse drugo vam bo naver-ženo", pravi Kristus, Mat. 6, 33. Zato vas tudi sv. Duh po modrem Sirahu (30, 13.) opominja rekoč: »Uči svojega otroka, prizadevaj si vsega dobrega ga privaditi, da ne bo njegova nesramnost tudi tebi v nečast." Treba je otroke dela učiti in vaditi, da bodo svoje umerljivo telo pošteno preživili in ohranili; še bolj pa je treba, učiti jih Boga spoznati in njemu slu- Pr, za cerkev. 26 žiti, vaditi jih keršanskega življenja, da bodo svojo neumerljivo dušo vekomaj zveličali. Treba je otrokom za obleko skerbeti; še bolj pa je treba jim skerbeti, da ohranijo nedolžnost, čisto serce, pravo bogaboječnost, ponižnost, pokorščino, hvaležnost, keršansko zaderžanje. K temu pa se mora začetek storiti že v pervi mladosti, kakor hitro se otroci nekoliko spreumejo in pameti zavejo. Kolikor-krat ljube matere svojim čeravno še clo majhnim otrokom jesti ali piti dajete, jim povejte, da je eden nad vami, kteri stori, da žito raste in da se vam živinica redi, kteri vam daje, da jim kruha in mleka podeliti in oblačila oskerbeti zamorete. In kadar mali, nedolžni otročiči za vami na polje tekajo, vas zdaj to zdaj uno pra-šajo — povejte jim o vsaki priložnosti, da je nekdo, kteri je vse to naredil — povejte jim, kako mogočen, kako dober je ta gospod, da še veliko bolj kakor vi, bolj kakor najboljši oče, najboljša mati zanje in za vse skerbi, da pa tudi vse ve in vse vidi povsod — povejte jim, da ga morajo zato čez vse radi, še raji imeti kakor vas — da ga pa le potem v resnici radi imajo, če radi ubogajo, radi molijo in se pridno uče. Tako bodo otroci povsod dobroto in ljubezen nebeškega Očeta vidili, tako se bodo učili Boga spoznati, ljubiti in mu služiti. To je perva, najpotrebniša, zlata šola za otroke. Taki pervi, serčni nauki skerbne matere otroku narbolj v spominu ostanejo. Blagor otrokom, kteri se v zgodnji, pervi mladosti tako navadijo, vedno in povsod Boga pred očmi in v mislih imeti! Pa otročiči bodo odrastli, in kolikor bodo starejši, toliko več skerbi bo treba jih prav podučiti in keršansko izrediti. Vsi starši nimate in ne bote imeli časa, pa tudi ne morete in ne znate otrokom vsega dopovedati in razložiti, ter jih v vsem podučevati, kar je za pričujoče in prihodno življenje potrebno. O starši! kako pač zatoraj morate želeli, da bi kdo otroke namesto vas v vsem potrebnem podučil! in kako morate še Bogu hvaležni biti, da se vam k temu v šoli priložnost ponuja, ker ravno v šoli dobivajo otroci potrebno podučenje, kterega jim dajati ne morete; kajti imate preveč opraviti, in ste tudi sami premalo podučeni. Sami lahko previdite, ljubi moji! koliko že to človeku življenje lajša in sladi, koliko prida in pomoči mu donaša, da se je v šoli učil brati, pisati, rajtati, peti, sadje rediti in takih reči; vse to je pa v sedanjih časih še toliko potrebniši, ker človek brez takega znanja in podučenja dan današnji povsod težko izhaja, in si v mnogih okolj-šinah sam nikakor pomagali ne more. Memo tega pa šola, kar je še imenitniši, človeku sploh um in pamet zbrihta in zbrusi, mu nekako sirovost in divjoto odvzame, ga med ljudmi in z ljudmi prav živeti uči, njegovo serce in zaderžanje zboljša, in ga do vseh, kterim je spoštovanje in pokoršino dolžen, bolj zvestega in podložnega, za vse, kar je lepega in spodobnega, kar je svetega in božjega, za vse, kar deželska oblast in kar sveta cerkev in kar Bog zapove, vse bolj udanega in pripravnega dela. čeravno zavolj slabosti in spride človeške ni nemogoče, se pa vendar le redko zgodi, da bi se človek, kteri je od staršev in učenikov v pervi mladosti skerbno podučen in dobro izrejen, tolikanj spačil in tako daleč zgubil, kakor pa drugi, kteri so v tem mladi zanemarjeni. To pamet in skušnja spricuje. Kakor jabelko, ki cepljeno ni, le puste lesnike rodi, tako človek brez potrebnega podučenja le terdoba in sirovina ostane. Vendar pa znati vse take reči, ktere le k pobolšanju pričujočega življenja služijo, tudi bistriti in brihtati um in druge zmožnosti človekove, pa tudi napeljevati ga k lepemu, spodobnemu in priljudnemu zaderžanju samo na sebi še ni pervi in poglavitni namen ljudske šole: temuč pervi in poglavitni namen dobre ljudske šole je in mora biti le to, da bi se otroci v dobre kristjane izredili; zakaj brez tega vse drugo znanje in izurjenje človeku nič ne pomaga. Otrokom, mladenčem in deklicam nauke sv. vere po njih potrebah razkladati, jih učiti Boga prav spoznati, čez vse ljubiti in mu služiti, jih napeljevati, iz ljubezni do Boga tudi ljubiti bližnjega, ponižno, pokorno, hvaležno, čisto živeti, lepo, spodobno zaderžati se pred Bogom in pred ljudmi, ter po nauku sv. katoljške cerkve njih serca za vse dobro buditi in vnemati: to je poglavitni namen dobre šole, ta se pa ravno v šoli po skerbnih učenikih nargotovejši doseči zamore. Prid in blagor dobre šole se kaže že v pričujočem življenju, pa sega tudi v večnost. Nasproti pa tudi skušnja uči, da se otroci, kolikor dalj jih v šolo ali k drugemu podučenju ni, toliko bolj v svojem zaderžanju zapozabijo, toliko manj za besedo marajo, toliko terši in nevkretniši in nepored-niši postajajo, posebno pa še pri takih starših, kteri sami nič prave keršanske skerbi zanje nimajo. Kaj pa bo iz otroka, če se pusti, da brez pravega podučenja, brez keršanske izreje odraste? Če ti oče svojemu otroku še toliko blaga, premoženja ali zemljišča zapustiš, kaj mu bo vse to pomagalo, če mu pa za pravo, potrebno podučenje v mladosti, za keršansko izrejo ne poskerbiš? Ne bo ti vedel enkrat za vse to nobene hvale, še le rotiti in kleti te enkrat utegne, če bo po tvoji neskerbnosti kakor neumna živinica ves neveden odrastel, da si sam v nobeni reči ne bo nič pomagati mogel, na svoji duši pa ves zapuščen in zanemarjen, da bo po 26* tvoji zanikernosti morebiti v velike pregrehe in hudobije zašel in se večno pogubil! Ljube matere! dobro veste, da, če bi otrokom dolgo časa nič jesti ne dale, bi na telesu opešali ali clo konec vzeli. Ravno tako — če le predolgo brez duhovne pomoči ostanejo, bodo na duši opešali. Ali vam ne pride tukej spet šola v pomoč, kjer se mladenči in deklice k večkratni spovedi in svetemu obhajilu napeljujejo? Koliko večkratna spoved k resničnemu poboljšanju in k edino-pravi sreči človeku pripomore, to vsak, kteri je skusil, serčno hvaležen spoznavlja. Pogostna dobra spoved je za mlade ljudi roka božja; pogostno vredno obhajilo je nebeški studenec. „Jaz sem vinska terta, pravi Jezus, vi ste mladike", Jan. 15, 1.; nar lepše mladike so mladi nedolžni ljudje. Mlado serce se hoče veseliti; ako se ne veseli v Bogu, se veseli s svetom — v grehu. Mlado serce hoče ljubiti; ako ne ljubi Jezusa, ljubi pregrešni svet. Mlado serce mora ljubiti; ljubezen je njega življenje. „Jaz sem pot, resnica in življenje", pravi Jezus, Jan. 14, 6. Mlado serce išče, kogar bi ljubilo; usmiljeni Jezus pa išče serca, da bi ga ljubilo, in kliče: „Sin! hči! daj meni svoje serce." Vse to pa se po vrednem sv. obhajilu godi. In kakor jagneta od zelenja lepo omlade, rožice od jutrenje rose lepši razcveto, enako ožive mladenči in deklice po pogostnem vrednem sv. obhajilu. Kdo bi jim ga torej ne priporočeval? Poredkem k božji mizi hoditi, je pa lenoba v službi božji, je naglaven greh. (Drobtince.) Ljubi očetje in matere, kteri časno in večno srečni biti želite! ne poželujte bogastva; le potrebno podučiti in keršansko iz-rediti otroke prav skerbite; to bo zanje in za vas narboljša boga-tija, za vašo hišo prava sreča. Za to ste jim bolj kot za vse drugo skerbeti dolžni; če vam je pa za to skerbeti resnica, jih bote radi in veseli, skerbno in stanovitno v šolo pošiljali. Pa tudi kak majhen denar, ki ga bote za šolske potrebe otrokom dajali, nikar ne mislite, da bi bil zaveržen, ampak bo tudi pri Bogu dobro naložen in vam stoterno povernjen. Jezus otrokom najboljši prijatel, bo potem tudi vaš prijatel in pomočnik, zakaj: „Kdor kterega teh malih sprejme v mojem imenu, mene sprejme", pravi Jezus Mat. 18, 5. Dobri otroci bodo vaša časna sreča na svetu in vaša večna krona v nebesih. Kdor pa svoje otroke keršanski šoli odteguje, jih od Boga, od Jezusa odvračuje, in mu ni mar za njih pravo srečo in izveličanje. Zato vam zopet rečem z besedami Jezusovimi: »Dajte otročičem k meni priti, — ker takih je nebeško kraljestvo!" Mark. 10, 14. Ker je pa učenje otrok, skerb za njih bogoljubno življenje in pravo keršansko izrejo, kar sami lehko spoznate, v resnici težavna reč; ker mi le sejemo, Bog pa rast in rodovitnost daje, in torej brez božje gnade in pomoči tudi mi nič ne zamoremo; zato vam ljubi starši! zdaj tudi to še priporočam, da molite za nas učenike, in ravno tudi otrokom priročite, naj nam Bog svojega svetega Duha, pravo gorečnost in neutrudljivo stanovitnost da v našem poklicu, ker z njegovo gnado zamoremo vse. Pri tem pa tudi terdno zaupanje imam, da zlasti molitev nedolžnih ne bo brez prida ostala. Sklep. Priserčni poslušavci! slišali ste, ja morebiti da ste sami že milo zdihovali: Oh škoda, da me starši niso v šolo dali; koliko ložej bi se mi sedaj godilo! Ali hočete mar, da bi tudi vaši otroci za vami tako zdihovali in žalovali? Ali bi ne bilo lepše in slajše, ko bi nekdaj vaši otroci takole govorili: Hvala mojemu ljubemu očetu, hvala moji zlati materi, da sta me v šolo pošiljala; to je moja časna in večna sreča! Že davno, ljubi farmani! so moje ljube starše v černi grob zagernili; pa kolikorkrat mi na misel prihajajo, jih vselej tudi hvalim, da so me v šolo dali. Res, da bodo vaši otroci le hodili v domačo šolo, — vendar se bodo naučili veliko lepega in potrebnega; vi pa bote svojo dolžnost spolnovali. Zatoraj radi in zvesto jih pošiljajte. Ti pa o ljubeznivi Jezus! nedolžnih otrok priserčni prijatel, ki si jih sam k sebi klical, jih objemal in žegno-val, in še zmiram posebno ljubezen do njih imaš, poglej in požeg-naj tudi to majhno čedico, ktero ti danes v tvoje posebno varstvo izročim, pa tudi tvoji in naši ljubi Materi Mariji in svetemu Alojzju, posebnemu pomočniku šolske mladine, priporočim. Le tudi nam učenikom svojo gnado in pomoč, ter srečo in žegen našemu trudu in prizadevanju dodeli, ker brez tebe nič opraviti ne moremo. Zdaj pa z besedami znane šolarske pesmice sklenem: Jezus! Tvoji hočmo biti, Le nam Ti svoj žegen daj! Daj nam srečno k tebi priti Iz te zemlje v sveti raj! Amen. Pridiga za poslednjo nedeljo po binkoštih. (Poslednja sodba in njeni predhodniki.) (Govoril L. F.) „Takrat bo velika stiska, kakoršne ni bilo od začetka sveta." Mat. 24, 21. Uvod. Sodoma in Gomora, komu niso znane žalostne imena teh nesrečnih mest? Njih hudobija je vpila v nebesa za maščevanje, božja pravičnost se je nad njima strašno razodela. Popotnik in živad se zoginja tistega kraja, in kristjan, kedar te mesta imenovati sliši, v duhu vidi grozni požar, v kterem so zginuli kraji in prebivavci. Bukve iz starodavnih časov nam pravijo od mnogoterih mest, od kterih se že davno več ne ve, kje so stale, in kako so se posule. Takih mest je bilo v naši deželi in po drugih deželah. Dve imenitne mesti ste nekdaj bile: Pompeji in Herkulanum na spodnjem Laškem, ktere je ogenj in pepel bližnje gore Vesuva pokončal. Berem nesrečni konec teh mest, in se spominjam Davidovih besed 96. psalma, v kterem božjo pravičnost prepevlja: „Ogenj pred njim pohaja in požiga njegove sovražnike krog in krog; njegovi bliski svetijo po svetu; zemlja stermi in se trese; gore se raztapljajo kakor vosek pred obličjem gospodovim, vsa zemlja pred obličjem gospodovim." čuj poslušavec! nesreča teh mest ni samo, da jo poslušaš, tudi učiti se moraš. Večkrat in silno je bližnja gora jima nadlegovala, večkrat je ogenj, in pepel in neko perhalko bljuvala in mnogo poslopij pokončala, ali hitro so ble pohištva popravljene, in podertij ni bilo sledu. Nar hujšo nesrečo prinese leto 78 po Kristusovem rojstvu. Gost dim se je jel iz gore valiti, predhodnik še večjega strahu, skoz gosti dim se vidijo temno rudeči plamni, težke skale iz votline v dolino derčijo; ogenj vedno bližej in bližej mestu prihaja, požiga terte, posipa vinograde. Eni bežijo, drugi pa niso vidili nevarnosti, ktera jih je krog in krog objemala. Grejo po svojih opravilih in ljubih veselicah v kopale, gledišče, dasiravno jim ognjena gora strašno nevarnost preti. Zdaj se debela megla žarečega pepela po mestu razsuje in mesto in prebivavce v večno temoto pokoplje. Strašna sodba! bote rekli, in spet, zakaj niso bežali, ko so nevarnost vidili? Res je, pa s tim se sami obsodimo. Sodni den in ves njegovi strah, kakor strašen opominjevavec pred nami stoji, spominjamo se njega, naj smo pri veselicah ali na samem, pri delu ali v molitvi, gotovo pa enkrat v letu, kedar se bere danešnje evangelje. Ali pa ni z nami taka, kakor s unimi Pompejčani? Vidimo nevarnost, in da nas sleherni den more zajeti, ali kdo se je zmeni ? Mislimo si ta den še daleč, dokler je že pred nami. Kajti sodni den svoje predhodnike ali oznanovavce ima in ti so: naša vest in prigodbe po svetu. Te predhodnike sodnega dnu in sodni den hočemo premišljevati. Pripravite se 1 Razlaganje. Kako razločujemo in merimo čas? Po urah in dneh; 24 lir je en den; 30 dni en mesec; in 12 mesecev je eno leto po sv. pismu: „Velil je Bog: Naj bodo luči na nebesu, da ločijo noč in den, in zaznamovajo čase, dni in leta." I. Mos. 1, 14. Še drugači vem čas razločevati; v čas, ki je že minul, ki še teče, in te, ki bo še le prišel; v pretečeni ali minuli čas, sedajni in prihodnji čas. Kar je minulo, se ne more več pre-narediti, je tudi večidel že pozabljeno, le malo kaj je zapisanega. Od sedanjega časa leto vemo, kar se okoli nas godi; kar se dans v drugih krajih godi, bomo še le v nekterih dneh, mesecih ali po letih zvedeli. V prihodnje dni pa nihče ne more gledati, ker je še to nam skrito, kar prihodnji den nosi. Ali eden je, kteri vse ve, kar je bilo, kar je in še bo, ker je tudi vselej bil, je in bo, in njegovo ime je: Začetek in konec. 1000 let je pred njim kakor en den. On je naš gospod in gospod vsega časa. Pred njega bomo tirjani vsi, da bomo odgovor dajali zavolj časa, kterega smo od njega prijeli: »Vsi bomo pred sodnim stolom Kristusovim stali." Rim. 14, 10. »Strašno je pasti v roke živega Boga." Hebr. 10, 31. Tisti den pa svoje predhodnike ali oznanovavce ima, kteri nas zmirej njega opominjajo, ti predhodniki so naša vest in prigodbe po svetu. I. Naša vest nas opominja sodnega dnu. »Kjer je mertvo truplo, ondi se zbirajo postojne." Mat. 24, 28. Kedar vidimo černe orle krohotaje se po zraku sukati, naglo v goščavo se spuščati in spet odletati, za njimi trop vran prihrumi in blizo tega mesta v goščavi obsedi, tedaj vemo, da so zasledile kakšno mertvo truplo: »Kjer je mertvo truplo, ondi se zbirajo postojne, orli." Kaj nek te besede pomenjajo v ustih gospodovih? Bila je prilika, kaj je Jezus z njo učiti hotel? Se kaj hudega stori ali pripeti, se ne da dolgo tajiti ali zakrivati. Mertvega trupla ne boš mogel tako skerbno zakopati, da bi ga tanke počutnice orlovične ne zasledile. Greh je, dušna smert. Marsikteri nosi mnogo troh-nobe v svojem sercu, je podoben pobelenemu grobu; dela se pa vendar le veselega in srečnega", kakor da bi mu vse po volji šlo. Ali bojo mar njegove hudobije čakale sodnega dnu, da bojo obsojene ? O sodni den svoje predhodnike popred pošilja; predhodnik je naša vest. Ona je sodnik, kterega človek povsod seboj nosi, naj je, kjerkoli hoče, pri veselicah ali v samoti. Povsod svoj sodni stol postavi, in toži, priča, sodi, kaznuje, vse, kar si storil, in kar ravno sedaj storiti hočeš ali namerjaš. Oster sodnik, kteremu ničesar ne moremo skrivati, ki vse zapazi. „Kjer je mertvo truplo, ondi se zbirajo postojne.« Vest je ta postojna za dušo. Kedar grešiš in serce omadeževaš, se vest oglasi, in očita, grize, zdihuje in žaluje in tako naznanuje mertvo truplo naše duše. Tako sodnika vsak seboj nosi, kteri se ne da slepiti in podkupiti, kteri si ne da usta zatisniti, kteremu noben ne uide, noben ne uteče, ker ž njim beži. Kajn svojega brata umori; vest njega strašno muči in grize. Beži iz dežele, od enega kraja v drugi, pa strašnemu sodniku ne more uiti, povsod teče za njim, in na čelu mu sodbo zavoljo do-prinešene hudobije zapiše. Veste pa, zakaj je ta sodnik tako mogočen, da mu nihče ne uide, zakaj je tako pravičen in neprestrašen, da se ne da ujeti, ne motiti ne goljfati? ker v vesti sam Bog, večni sodnik, govori. Sam Bog je postavo v serce zapisal, sam Bog je sodnika v serce postavil, sam Bog je vesti sodbo izročil, da bi bila predhodnika in oznanovavca strašnejše sodbe in sodnega dnu. Tega sodnika se pa vendar ne bojite, ker sicer očita, grize, peče, ali vendar sodbe očitno ne govori in svetu ne zdaja. Ako se pa njega ne bojite, saj eno reč pomislite in si k sercu vzemite. Ravno ta, ki je našo vest za sodnika postavil, bo ob sodnem dnevu na sodnem stolu sedel, on bo nas sodil, toda še veliko ostrejše in resnejše. Kakor nas vest na skrivnem sodi, bo sodnik nas očitno pred celim svetom sodil, in sodbo očitno oznanil. Kar nas zdaj le malo grize, bo postalo strašen červ, ki bo nas vekomaj grizel; kar nas le malo peče, bo postalo grozen plamen, in kar še včasih pred svetom zatajiti in zakrili moremo, se ne bo dalo več zakrivati in tajiti. Debelo je zapisano v bukvah pravice božje. O strašno je pasti v roke pravičnega Boga. Zdaj razumite besede danešnjega evangelja: »Tedaj se bodo jokali vsi rodovi sveta in bodo vidili sinu človekovega priti v oblakih neba z veliko močjo in veličastvom." Mat. 24, 30. Ljubi kristjani! poslušajte torej sodnika, kterega nosite zmiram seboj. On vas še ob pravem času opominja, on je le predhodnik tistega sodnika, pred kterim se bodo zbrali ob sodnem dnevu vsi rodovi sveta. Sedaj nas opominja, svari, ondi pred sodnim stolom bo pa strašna priča, ktera bo nas nar ostrejše toževala in izdajevala. Drugi predhodnik so prigodbe po svetu: II. Predhodniki sodnega dneva so tiste strašne sodbe, s kte-rimi Bog včasih obiskuje ljudstva, kraljestva in posamne ljudi. Kjer človek hodi, sled zapusti, toda se včasih še poznati ne more. Tudi to, kar človek ali celo ljudstvo stori ali pregreši, brez sledi ne ostane. Te sledi so že morebiti davno zbrisane iz spomina ljudi, pred božjim očesom pa še niso zbrisane, so še žive kakor od danes. Kedar se mera hudobij napolni, udari silna roka pravice božje; ljudem se pa zde, da bi bila vdarila strela iz jasnega neba, ker so že zaiili doprinešenih hudobij in grehov. V osodi ljudstev in v pri-gcdbah po svetu verni kristjan vidi predhodnike pravične sodbe božje in sodnega dne. Marija prečista devica je v prelepem psalmu Boga poveličevala reloč: »Svojo moč je pokazal v svoji roci, in je razkropil te. ki so prevzetnega serca. Mogočne je iz prestola (trona) poisnil, slabe je povišal", Luk. 1, 5l. V tem psalmu vidimo soibe božje, ktera prevzetne ponižuje, pobožne povišuje. Prigodbe posvetu ravno to pričajo. Strah nas preleti, kedar slišimo prerokovanje od pokončanja Jeruzalema in judovskega ljudstva; na tanko se e dopolnilo vse do zadnje besede in se še dopolnuje. Ali ni to odba božja? Jeruzalem, judovsko ljudstvo je Mesija zaverglo in tem samo obsodilo se. Blagoslov, srečo je zaverglo, zatorej je priša nesreča in kletev čez Jeruzalem in Jude. Od Jezusa, ki bi bil im življenje, se je odvernilo, zatorej je smerti zapadlo. Kjer je meivo truplo, ondi se zbirajo postojne. Takrat so ble rimske po-stoje ali zastave rimskih armad, ktere so pod povelstvom Tita in Vesaziana Jeruzalem obdale in pokončale, da kamena na kamenu ni ctalo. Prevzetni Jeruzalem in terdovratni Judi niso edini, nad kterni se je razodela sodba božja. Hočeš izgledov, prigodbe po svet ti jih na 1000 povejo. Še se spominjamo, kako lepo je cvetla keršanska cerkev v jutrovih deželah, bila je lep vert poln nar lahtnejšega sadu. Njihove bogate cerkve so daleč slovele, in znanje svetega križa se je nad vsako vesjo in mestom'lesketalo. Še ovijo pobožni in modri ljudi in učeniki, kteri so svetili tistim krajo, dokler je po naših bila večidel terda tmina. Keršansko ime je slaj ondi sovraženo, cerkve poderte, in polomesec na stolpih (turn) naznanuje prebivališče nevernikov. Keršanski narodi so se bli pgrešili, božja sodba jih je dala nevernikom zatreti. In tudi po Bih deželah, ko so se narodi prevzeli, in mehkužnosti udali, kedaso se med seboj tergali, sovražili in bojevali, divji narodi prihmijo, kristjane kolejo, cerkve ropajo, vasi požigajo, polje po- končujejo. Keršanski narodi se pregrešijo, Bog pošlje drugo šibo, krivoverec ustane, zapeljuje narode, in mnogo miljonov jih od stebla edinoprave cerkve odterga. Kaj nam prigodbe nar novejših časov drugega kažejo? Hočete sodbo božjo nad posamnimi ljudmi? Glej nesramnico, kako ostudno se je lepšala, in celo svoje bogastvo na svoj život obešala! Kako hitro je bilo njenega lepotičenja konec! Glej prevzetneža, ki je nedavno povsod bil viditi in slišati, povsod priljuden in ljub gost; sedaj duri pred siromakom zaklepajo, in pravijo od njegovega razujzdanega življenja. Glej bogatina, ki je mislil vse prekaniti in zaklade le na kupe spravljati, sreča ga je sedaj prekanila. Obrekovavko in jezično glej, kako jo sedaj lastni jezik in jeza tepe! Recite, da se je vse to le tako primerilo; ali pa tudi toni že čudno? Jaz pa pravim, to je sodba božja na svetu, ali to so predhodniki sodbe božje sodni den. III. Strašne so sodbe božje, ktere se nad ljudmi in narodi razodevajo, ali še veliko strašnejša bo tista sodba, v kteri bojo obsojeni vsi ljudi in narodi. Zakaj tista sodba bo vesoljna, noben ne bo ji ušel; sodba bo pravična in očitna, obsojeni bojo pričo ndies in vseh ljudstev, tista sodba bo zadnja in večna, sodbe, ktero b