54 Planika – 120 let prve zavarovane rastline na Slovenskem Besedilo: Špela Novak Kdo ne pozna malih dlakavih zvez- dic, ki razveselijo planince vsakič, ko jih zagledajo? Zvezdica, ki spominja na cvet, je pravzaprav socvetje, sesta- vljeno iz več (2–12) majhnih koškov, ki jih obdajajo razprostrti, gosto belo dlakavi podporni listi. Vse skupaj daje videz velikega cveta, s čimer rastlina privablja opraševalce. Koški vsebujejo rumene cevaste cvetove (na eni rastli- ni naj bi bilo od 100 do 1.000 cvetov), zunanji cvetovi v košku so ženski, no- tranji cvetovi pa dvospolni. če rastli- no dobro pogledamo, bomo videli, da se najprej odprejo cvetovi osrednjega koška, ki jim sledijo cvetovi v koških vse bolj proti zunanjemu delu socvetja. Iz ženskih cvetov se razvijejo drobce- ni (okoli pol milimetra dolgi) dlakavi oreški (rožke), ki imajo kratko kode- ljico iz laskov (kot padalce pri regra- tovi lučki). Poleg ovršnega socvetja so pri planiki dlakavi tudi listi in steblo. Dlakavost planiko varuje pred močnim UV-sevanjem, izhlapevanjem vode in nizkimi temperaturami. V skladu z današnjo taksonomijo je vrsto prvi veljavno opisal Linné (leta 1753), a je planiko uvrstil v rod griževcev (Gnaphalium leontopodium). Leta 1822 jo je v samostojen rod prestavil francoski botanik Cassini (Leontopodium alpinum) – takšno je danes njeno strokovno ime v Mali flori Slovenije. A pri tem zgodba še ni končana. Že leta 1811 je italijanski botanik Tenore iz Apeninov opisal vrsto Gnaphalium nivale, ki jo je dobrih sto let kasneje avstrijski botanik Handel-Maz- zetti preimenoval v Leontopodium nivale. Kasneje so ugotovili, da gre verjetno v obeh primerih za isto vrsto. Leta 2003 je švicarski botanik Greuter Leontopodium alpinum prestavil na podvrstni nivo (Leontopodium nivale subsp. alpinum). Ločevanja teh dveh taksonov na podvr- stnem nivoju številni botaniki ne odo- bravajo, saj zagovarjajo njuno ločevanje na vrstnem nivoju. K vrsti Leontopodium nivale spadajo populacije iz Abrucov (Abruzzi v Italiji), Dinaridov in Pirinske- ga gorovja (Bolgarija), alpska vrsta pa je razširjena v Alpah, Jurskem pogorju, Kar- patih, Pirenejih in severnem delu Apeni- nov. Kakorkoli že, pradomovina planik so gorovja v osrednji Aziji, kjer rod doseže največjo vrstno pestrost. V Aziji uspeva več kot 50 vrst, od tega je kar 17 ende- mičnih na Kitajskem. Planika uspeva na karbonatnih tleh. Naj- bolj ji ustrezajo kamnite visokogorske trate, raste pa tudi v skalnih razpokah in na grušču. Razširjena je v subalpinskem, alpinskem in nivalnem pasu, na nadmor- skih višinah med 1.500 in 3.400 m. Pri nas uspeva tudi nižje, v Trnovskem gozdu Verjetno so ravno dlakavi podporni listi socvetij planike prve raziskovalce spominjali na levje tačke, zara- di česar so jih poimenovali leontopodium (grško leon ‚lev‘, podion ‚tačka‘). (foto: Špela Novak) Planika naj bi bila prvič upodobljena v delu Codex Bellunensis iz 15. stoletja (slika levo, vir: British Library in London). V 16. stoletju jo je kot Leontopodium verum v enem od svojih del o zdravilnih rastlinah opisal italijanski zdravnik in botanik Mattioli (slika na sredini, delo digitalizirano na Google Books). Kasneje, leta 1601, jo je narisal in opisal tudi flamski zdravnik in dvorni vrtnar na Dunaju Clusius v delu Rariorum plantarum historia (slika desno, delo digitalizirano na http://www.botanicus.org). Planiki (Leontopodium alpinum) najbolj ustrezajo skalnata alpska travišča, a ker so jo v preteklosti veliko trgali, se je na bolj obiskanih vrhovih ohra- nila le še v ljudem nedostopnih skalnih razpokah. (foto: Špela Novak) 55 in na Snežniški planoti ter na najnižjem znanem nahajališču v Sloveniji: v soteski Zarica, ki jo oblikuje Sava južno od Kranja. Tam raste v skalnih razpokah na le 300 m nadmorske višine. Planinci, ki zahajajo v manj obljudene dele naših Alp, vedo po- vedati, da je planika na nekaterih nedo- taknjenih vrhovih kar pogosta. Uspeva v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah, nekoliko manj pogosta je v Karavankah. Poleg planike se v ljudski rabi za rastlino uporablja še nekaj imen; omenimo samo planinko, pečnico, očnico in zvezdico. Iz- razi se nanašajo na rastišča, kjer planika raste, ali na njeno podobo. Nemška po- pačenka, ki jo pri nas občasno slišimo, je edelbajs, kar izhaja iz nemškega poime- novanja planike Edelweiss. Izraz bi lahko prevedli kot plemenita belina (nemško edel ‚plemenit‘, weiss ‚bel‘); nanaša se na lepo podobo rastline. Tega poimenovanja za rastlino pa ne uporabljajo samo v nem- ško govorečih državah, pač pa se je uvelja- vil tudi v angleščini, francoščini in neka- terih drugih jezikih. Italijani jo pogosteje imenujejo stella alpina (‚alpska zvezda‘), ker naj bi bila kot zvezda, ki je z neba pa- dla na Zemljo. V preteklosti so planiko v ljudskem zdra- vilstvu uporabljali za zdravljenje želodč- nih težav in iz nje v ta namen pripravlja- li čaje. Zelo popularna je postala v 19. stoletju, ko je v Alpah prišlo do razcveta planinstva. Planika je postala simbol Alp. Vsak, ki je šel v gore, je nazaj prinesel pla- niko kot spominek, s tem pa je izkazal tu- di svoj pogum. Predvsem moški so jo radi prinašali svojim izvoljenkam kot dokaz ljubezni. Poleg tega so ljudje planike nabi- rali in jih prodajali turistom. Za društveni znak so rastlino že leta 1862 uporabili v avstrijskem in nemškem alpinističnem združenju (Österreichicher Alpenverein, Deutscher Alpenverein), kjer je postala prava kultna rastlina. Na srečanju članov nemškega alpinističnega združenja leta 1872 so poročali o tem, da je predsednik združenja v zahvalo za delo prejel venec iz planik in drugih alpskih rastlin. Tudi leta 1893 ustanovljeno Slovensko pla- ninsko društvo in leta 1921 ustanovljeni Turistovski klub Skala sta si za svoj znak izbrala to rastlino. Za narodni simbol ve- lja planika v Švici, Avstriji, Bolgariji in Ro- muniji. Avstrijski botanik in publicist Kronfeld je v začetku 20. stoletja izdal knjižico o planiki, v kateri govori celo o industriji, povezani s planiko. Opisuje tudi primer iz Julijskih Alp, kjer naj bi v poletnih mese- cih ves ženski del okoliškega prebivalstva nabiral planike za večje trgovce, tako da so morali delovno silo voziti še iz oddalje- nih krajev. Kronfeld po pričevanju doma- činov iz Loga pod Mangartom opisuje tudi čevljarja, ki naj bi na 600 m nadmorske višine gojil cel nasad planik. Kasneje je gospod gojenje opustil, v zameno za no- vo obutev pa so mu planike nosili lovci in pastirji. Kmalu so planinci, predvsem alpinisti, spoznali, da planika postaja vse bolj red- Simbol Slovenskega planinskega društva, ki je de- lovalo do konca druge svetovne vojne (slika levo, vir: Gornjesavski muzej Jesenice, http://muse- ums.si), in značka Turistovskega kluba Skala (vir: Bolha). Planika na znamki iz Kirgizije, romunski bankovec, logotip Mednarodnega združenja gorskih vodnikov, grb pokrajine Chamonix-Mont-Blanc in švicarski kovanec iz leta 1925. (vir: http://en.wikipedia.org) Razglednica s planiko. (vir: Botanični vrt Genf in njihov projekt Expo Edelweiß) Planika v logotipih avstrijskega in nemškega alpi- nističnega združenja. Tudi v Sloveniji so številna društva, podjetja in nekatere občine za svoj simbol uporabili planiko: znak Gorske reševalne zveze Slovenije, logotip Mlekarne Planika in tovarne čevljev Planika, grb občine Kobarid. 56 ka. Na srečanju avstrijskega in nemške- ga alpinističnega združenja leta 1874 so sprejeli sklep, da se člani obeh društev za- vežejo, da ne bodo več trgali planik in da bodo k temu spodbujali tudi svoje znance. Najprej je bila planika zavarovana v Švici. Na predlog krajevne skupnosti Engelberg je deželni svet v švicarskem kantonu Ob- waldner že 20. marca leta 1878 z zako- nom prepovedal izkopavanje planik. To je bil eden prvih naravovarstvenih zakonov v Evropi, planika pa je tako postala prva zavarovana rastlina v Evropi. Zgledu so sledili tudi drugi kantoni v Švici in neka- tere dežele v Nemčiji. H. Correvon je bil član švicarskega alpinističnega združenja in skupaj s H. Goudetom sta leta 1883 ustanovila »Združenje za varstvo rastlin«. Društvo se ni zavzemalo samo za varstvo planike, pač pa tudi drugih alpskih ra- stlin, ki so jih v velikih količinah prodajali na tržnicah. Tiskali so propagandne pla- kate in jih obešali v hotelih in turističnih središčih. Zelo so se zavzemali za vzgojo in razmnoževanje alpskih rastlin v bota- ničnih vrtovih, da bi tako preprečili „ro- panje“ na naravnih rastiščih. Correvon je bil po poklicu vrtnar in je v Švici ustano- vil kar 4 alpske botanične vrtove ter po- magal pri ureditvi številnih drugih (med drugim tudi Albertu Boisu de Chesneju, ki je ustanovil Juliano v Trenti). Leta 1886 so planiko zavarovali na območju Avstrije (v deželi Salzburg); to je bil prvi zakon v avstro-ogrski monarhiji, s katerim so za- varovali rastlino. Tudi Slovenci nismo veliko zaostajali. Pred 120 leti, 24. maja leta 1896, je bila planika najprej zavarovana na Goriškem (z Zakonom za pokneženo grofino Goriško in Gradiško o varstvu planike, objavlje- nem v Zakoniku in ukazniku za Avstrijsko- ilirsko primorje, 1896). Odlok je bil napi- san v kar 3 jezikih. Čez dve leti so planiko skupaj z blagajevim volčinom (Daphne blagayana) zavarovali tudi na Kranjskem: na predlog Slovenskega planinskega dru- štva z 29. januarja 1898 je deželni odbor Kranjske 11. februarja leta 1898 izdal Zakon o varstvu planik in kraljeve rože. Istega leta so planiko zavarovali tudi na Štajerskem (Zakon za Vojvodino Štajersko o varstvu planike), zakon pa je bil napisan samo v nemščini. Leto po zavarovanju planike na Kranjskem je Planinski vestnik že poročal o prvi kazni zaradi kršenja za- kona – domačina iz Mojstrane so obsodili na 6 ur zapora. Zelo verjetno je v zgodovi- ni slovenskega naravovarstva to edina za- porna kazen, ki jo je nekdo odsedel zaradi nabiranja zavarovanih rastlin. Danes je planika z različnimi predpisi in uredbami zavarovana v večini držav, kjer uspeva: v Švici, Nemčiji, Avstriji, Italiji, Franciji, na Hrvaškem, v Srbiji, Črni gori, Bolgariji, Romuniji, Španiji, Ukrajini in na Slovaškem. Pri nas je zavarovana in uvr- ščena na Rdeči seznam kot zavarovana vrsta, ki ni več ogrožena, obstaja pa po- tencialna možnost njene ponovne ogrože- nosti. Kot zanimivost naj omenim, da so na jugu Nemčije v pogorju Allgäuer Alpen v letih 1935–2007 v času cvetenja planike organizirali gorsko stražo, podobno kot pri nas ob cvetenju velikonočnice. Danes si je populacija tako opomogla, da to ni več potrebno. Ker poleg planike letos praznuje tudi Alp- ski botanični vrt Juliana, smo v Prirodo- slovnem muzeju Slovenije izdali žig z mo- tivom planike. Obiščite Juliano v Trenti in si poleti rastlino oglejte v živo, nato pa za spomin odtisnite še žig. Obletnico obele- žujejo tudi v Slovenskem planinskem mu- zeju, kjer lahko ob 110-letnici Semenarne Ljubljana in 120-letnici prvega zakona o zavarovanju planike na naših tleh kupite vrečico s semeni gojene planike. V naslednji številki Trdoživa preberite še nadaljevanje prispevka z naslovom Planika: jo poznamo? V njem bo Nejc Jogan razložil, katere med ljudmi razširje- ne trditve o planiki niso resnične. Planinski vestnik je marca leta 1898 poročal o predlogu Slovenskega planinskega društva za za- varovanje planike in blagajevega volčina ter o za- konu, ki ga je kmalu za tem sprejel deželni odbor Kranjske. (vir: Planinski vestnik) čeprav so bile planike zavarovane, so jih ljudje še vedno trgali. Pri tem so bili včasih kaznovani kar sami – Planinski vestnik je poročal tudi o smrtnih nesrečah pri nabiranju planik. (vir: Planinski vestnik) Letak z imeni najbolj ogroženih rastlin, ki ga je leta 1922 izdal odsek za varstvo narave pri Mu- zejskem društvu Slovenije. Na njem je kot prva navedena planika. (vir: Piskernik A., 1963–1964: Iz zgodovine slovenskega varstva narave. Varstvo narave 2–3: 59-70)