ŽUPANIJSKO PRIZNANJE PREDSEDNIKU ZVEZE STR. 3 PRI CVETLIČARKI V BODONCIH STR. 8 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 27. januarja 2005 Leto XV, št. 2 O kulturni dejavnosti v Porabju ob slovenskem kulturnem prazniku Zveza Slovencev na Madžarskem si je že ob svoji ustanovitvi l. 1990 zapisala med najvažnejše naloge spodbujanje kulturne dejavnosti med Porabskimi Slovenci. Amaterska kulturna dejavnost je bila sicer dokaj razširjena med Slovenci ob Rabi tudi pred ustanovitvijo Zveze, toda bila je precej • enolična, kajti zajemala je le folklorno in pevsko področje. Dejavnosti, kjer bi se jezik - bodisi porabščina bodisi knjižna slovenščina -uporabljal kot sredstvo, skorajda ni bilo. Torej bilo je potrebno kulturno dejavnost razširiti na lutkarsko in gledališko področje. Trenutno deluje v Porabju 8 odraslih in 5 otroških kulturnih skupin, vanje je vključenih preko 130 članov. Če bi se nekdo podal in narisal zemljevid Porabja, na katerem bi označil slovenske ljubiteljske kulturne skupine, bi bil ta zemljevid precej pisan. L Začnimo naše domišljijsko kulturno popotovanje na Gornjem Seniku, kjer deluje | najstarejša ljubiteljska skupina v deželi ob Rabi. Mešani pevski zbor Avgust Pavel je bil ustanovljen l. 1938 kot cerkveni zbor. Imel je več zborovodij, med njimi je bil najbolj znan vaški učitelj Andraž Čabai. Pod njegovim vodstvom se je zbor l. 1971 prvič udeležil znane slovenske prireditve, Pevskega tabora v Šentvidu pri Stični. L. 1985 je dobil zbor novo zborovodkinjo, Marijo Trifus. Njihov program je sestavljen iz priredb porabskih ljudskih pesmi ter II zborovskih skladb slovenskih avtorjev. Zbor neguje tudi cerkvene pesmi. Izdal je dve kaseti in zgoščenko. Na Gornjem Seniku deluje tudi folklorna skupina, ki je bila ustanovljena na pobudo mladih 1. 1985. S pomočjo slovenskih etnologov - predvsem Mirka Ramovša - in mentorjev (Marija Rituper in Valerija Žalig) so postavili na oder porabsko folklorno dedišči- no. Od leta 2000 deluje v največji vasi Porabja skupina ljudskih pevcev, ki jih vodi domačinka Vera Gašpar. Jamstvo za ohranitev bogate pevske tradicije na Seniku je, da so vsi člani mladi. Na gornješeniški osnovni šoli so 1. 1983 ustanovili otroško lutkovno skupino s pomočjo mentoric Jožice Roš in Dragice Zonik iz Murske Sobote. Skupino je od začetka do p 1995 vodila učiteljica Klara Fodor. Pod strokovnim vodstvom trojice je dosegla skupina lepe uspehe tako na lutkovnih revijah v Sloveni- ji kot tudi doma. Leta 1990 mentorstvo prevzel Milivoj Miki Roš. V njegovi režiji je klasične lutkovne predstave v knjižnem jeziku zamenjala na odru porabska govorica. Skupino sedaj vodj učiteljica lldiko Dončec-Treiber. Otroška folklorna skupina seniške šole, ki jo vodi Ibolya Neubauer, največ nastopa na domačih prireditvah, je pa dobra predšola za včlanitev v odraslo folklorno skupino. Nadaljujmo naše kulturno popotovanje preko Dolnjega Senika do Sakalovcev, kjer je od 1. 1970 do sredine osemdesetih let delovala folklorna skupina. Po več kot desetletnem premoru je skupina na pobudo mladih začela ponovno delovati 1. 1997. Skupino vodi Elizabeta Kovač, strokovno pomaga Marija Rituper iz Murske Sobote, ki je poskrbela tudi za glasbeno spremljavo iz Slovenije. Razveseljivo je da bo letos v Sakakalovcih začela delovati tudi otroška folklorna skupina. Skupina; ljudskih pevk iz Monoštra je začela delovati l. 1993 pod mentorstvom Marije Rituper in vodstvom Aranke Schwarcz. Pevke negujejo domače pesmi, rade zapojejo tudi kakšno prekmursko, goričko. So stalne gostje na domačih prireditvah, vsevečkrat jih pa vabijo tudi v Slovenijo. Ostanimo še malo v Monoštru,; kjer deluje Gledališka družina Nindrik-indrik, ki je bila ustanovljena 1. 1995. Njeni člani prihajajo iz skoraj vseh krajev Porabja, da bi pod vodstvom Klare Fodor in mentorstvom Milivoja M. Roša pričarali na oder blagozvočno porabsko govorico, kajti skupina ima svoje predstave v porabskem slovenskem dialektu. S svojimi predstavami razveseljuje gledalce v domači pokrajini, zelo so je pa veseli tudi na Goričkem. Vsako leto se udeležuje gledaliških revij v Sloveniji. (nadaljevanje na 2. strani) Slovenski kulturni svetek se sveti 8. februara, tau je den, gda je mrau najvekši slovenski pesnik France Prešeren. Naš keip je z lanjskoga programa šaularov. (nadaljevanje s 1. strani) O kulturni dejavnosti v Porabju... Podajmo se zdaj po južni porabski dolini proti Števanovcem, kjer deluje skupina ljudskih pevk od 1. 1991, nekaj njenih članic pa prihaja z Verice in Ritkarovcev. Pojejo predvsem pesmi domačega okolja, nastopajo na prireditvah v Porabju, vse bolj jih pa poznajo tudi v Prekmurju. Za strokovno raven skrbi Marija Rituper, vodja skupine je Magdalena Bartakovič. Zadnja leta pa je postal bolj pester tudi kulturni zemljevid južne porabske doline. V Števanovcih pripravlja že peto premiero tamkajšnja gledališka skupim, ki so jo ustanovili navdušeni domačini pod vodstvom učitelja Lacija Kovača, in ki se vse bolj uveljavlja ne le v Porabju, temveč tudi v Prekmurju. Na oder postavljajo veseloigre domače avtorice Irene Barber. Paleto skupin popestruje otroška folklorna skupina, ki je bila pred tremi leti ustanovljena na pobudo šole, vodi jo pa učiteljica Anica Szalay. Strokovno ji pomaga Marija Rituper iz Murske Sobote. Za kulturno dejavnost Porabskih Slovencev splošno velja, da je to ljubiteljska kulturna dejavnost, ki pa naj bi ob ohranjanju ljudske kulture oziroma ustvarjanju novih vrednot na odru imela tudi dodatne naloge. Kulturna društva bi morala nuditi dober teren za ohranjanje, celo razvijanje jezika. V praksi pa na žalost ni povsem tako. Opažamo namreč dva pojava, dve smeri razvoja pri društvih. Prva - in vsekakor pozitivna - smer je, da je pri določenih društvih slovenščina prisotna kot splošno sredstvo sporazumevanja, komunikacije, in ne le kot sredstvo t. i. odrske dejavnosti. To so predvsem društva, ki imajo mentorje iz Slovenije, iz Prekmurja. Na drugi strani se pa pri določenih društvih dogaja prav obratno. V medsebojnem sporazumevanju vse bolj zapuščajo slovenščino. Pri teh društvih je trend, da je slovenščina prisotna le kot sredstvo odrskih nastopov. To se dogaja predvsem društvom, ki imajo zamentorje - zaradi pomanjkanjalastnih strokovnjakov - Madžare. Za ta pojav oz. trend pa daleč ne smemo kriviti le njih. Pri reševanju teh problemov dolgoročno pride v poštev šolanje lastnih strokovnjakov, kratkoročno pa pomoč mentorjev iz Slovenije, kajti če bodo društva zgubila svojo dodatno vlogo - kot ohranjevalci jezika, ostane le amaterstvo, niti ne na najvišjem nivoju. Marijana Sukič 2 Manjšinski zakon do sredine junija? Državni sekretar Ministrstva za mladino, družino in socialo ter enake možnosti Attila Mesterhazy je 18. januarja povabil na tiskovno konferenco predstavnike manjšinskega tiska. Srečanja z novinarji se je udeležil tudi predsednik Urada za narodne in etnične manjšine Antal Heizer. Državni sekretar je uvodoma povedal, da želi uvesti kot prakso redno (mesečno ali dvomesečno) srečanje z manjšinskimi novinarji, kajti po novem pripada manjšinsko vprašanje njihovemu ministrstvu, znotraj ministrstva je pa on odgovoren za to področje. Poudaril je, da ne načrtuje sprememb v manjšinskem uradu. Prizadeval si bo za čimprejšnjo spremembo manjšinskega zakona. Želi sklicati usklajevalno sejo vseh parlamentarnih strank, na kateri bi sodelovali tudi predstavniki manjšin. Pri spremembi zakona je še zmeraj največja ovira manjšinski register posameznih manjšin, ki bi se uporabljal predvsem pri manjšinskih volitvah. Večina manjšin se namreč ne strinja z registracijo. Po načrtih državnega sekretarja naj bi madžarski parlament začel obravnavati spremembo zakona 21. februarja, sprejel naj bi jo najkasneje do 15. junija. Antal Heizer, predsednik manjšinskega urada, je novinarje seznanil, da bo letos Javni sklad za narodne in etnične manjšine razpolagal s 543 milijoni forintov. Nesklepčnost kuratorija bodo odpravili do konca februarja, do začetka marca. (Računsko sodišče je lani kontroliralo delovanje Sklada in ugotovilo, da deluje kuratorij sklada nezakonito, kajti novih članov ustavno sodišče ni registriralo, zato kuratorij ni sklepčen. Morajo spremeniti tudi ustanovno listino sklada. Do odprave nezakonitega stanja kuratorij ne bo zasedal, zato je negotov tudi rok objave razpisa za finansiranje manjšinskih časopisov - op. pisca). Manjšinska uredništva je zaprosil, naj nastali problem pri finansiranju rešijo s pomočjo državnih samouprav, v skrajnem primeru naj se obrnejo na intervencijski sklad manjšinskega urada. F. Kranjec Hvala lejpo vsem! Porabske pevske skupine so nam v lajnskom adventnom pa božičnom časi pa napunile döjšo z nepozablenimi spomini. Svete cerkvene pesmi vsej skupin nam furt pomorejo pomiriti pa očistiti döjšo. Med spejvanjom leko čütimo, poznamo, kak gda bi nam mrvle lejtale po tejli. Veseli smo, depa tau veseldje je nikšno posebno. Kak gda se spovejmo, ranč tak se oslobodimo od vse lagvoga, svejt nam grata nagnauk lepši, pozabimo na vse nevole. Gorenjiseničtji Mejšani pevski zbor pod vodstvom Marije Trifus je lani v decembri emo tri božične koncerte. Za Slovensko dröjštvo v Budimpešti je že 11. decembra začaro božične svetke. 19. decembra je pa na pozvanje Slovenske samouprave Dolenji Senik s pomočtjauv Slovenske zveze dolenjeseničtje večnarodnostne vernike pozdravo s svojimi pesmimi po trojezičnoj svetoj meši, stero so slöjžili gospaud Feri Merkli. Na koncerti so ške domanje nemške pevke tü lejpe pesmi dale vcuj. Gorenjeseničtji pevci so bili fejs srečni, gda so na Števanovo pá leko spejvali božične pesmi v gorenjojseničkoj cerkvi na pozvanje Državne slovenske pa Slovenske manjšinske samouprave. Pri svetoj meši je pa domanji cerkveni zbor spejvo. No, varaštje ljudske pevke so svojimi svetimi pesmimi letos tü leko olepšale svetek starcov v Trauščaj 12. decembra, na pozvanje Margite Korpič, članke cerkvene kotrige. Števanovske pa varaštje ljudske pevke so pod vodstvom Marije Rituper pozvane bile v Slovensko ves 11. decembra, gde je Rdeči križ svetek držo za slovenčarske starce, steri so s tejm zadobili lejpi zadvečerek. Gorenjisenički ljudski pevci pod vodstvom Vere Ga- špar so pa bili pozvani na štrto adventsko nedelo, 19. decembra v Kőszeg na den manjšin Skupščine Železne županije (Vas Megyei Közgyűlés). Vsakšo leta na tau Svetki razdelijo priznanje „Za manjšine” manjšinski aktivistom, Hrvatom, Romom, Nemcom pa Slovencom, steri živejo v našoj županiji. Dobitnik priznanja od Slovencov je bijo predsednik Slovenske zveze Jože Hirnök, steroga so gorenjiseništji pevci pozravili s svojimi lejpimi seničkimi pesmimi. Gorenjisenička mala lutkovna skupina se je pripravila v Slovenskoj rejči z Betlehemeško igricov, stero je notapokazala 17. decembra na šaulskom božičnom Svetki na Gorenjom Seniki, 18. decembra na Mednarodnom festivali kolednikov v Gencsapátiju pa 19. decembra na božičnom Svetki v Slovenskoj vesi. Mlajše sta pripravila mentorica skupine Ildiko Treiber pa režiser Miki Roš. Kak se vidi iz gornašteti programov, Porabski Slovenci smo meli poštano organizira pa pripravlene programe. Našo delo je bilau samo svetiti, se dati pozvati na programe pa uživati lepoto pesmi. Vse skupine so sé pa v taum časi tröjdi na tejm, naj nam svetke eške bola svetešje napravijo. Mi smo svetiti, oni so delati za nas. Zatau se iz srca zahvati Slovenska zveza vsej, skupinam, mentorjem pa vsejm lidam, steri so dati poštenje Pevcom s tejm, ka so je prišli poslüšat. www. porabje. com Porabje, 27. januarja 2005 3 Župsnijsko priznanje predsedniku Zveze Vsako leto 18. decembra se na Madžarskem praznuje dan manjšin, ki je tudi priložnost za podelitev priznanj in nagrad, ustanovljenih za manjšince. Pred nekaj leti je skupščina Železne županije ustanovila Priznanje za manjšine, ki ga vsako leto podeljujo najbolj zaslužnim Slovencem, Hrvatom, Nemcem in Romom. Lanska podelitev je potekala v mestu Koszeg, med dobitniki je bil tudi predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnok. »Kot vem, sta bila predlagatelja predsedstvo Zveze in mestni svet Monošter. Seveda sem bil zelo vesel, ko sem zvedel, da sem med dobitniki priznanja. Bil sem vesel tudi zaradi tega, ker sem bil najmlajši med dobitniki. Nekateri so dobili priznanje za življenjsko delo. Pri meni so v obrazložitvi poudarili, da sem ga dobil zaradi orga- niziranja in ustanovitve slovenskih organizacij in inštitucij, « je povedal predsednik Hirnök. • Skoraj 15 let ste na čelu prve samostojne slovenske organizacije na Madžarskem. Kaj si štejete za najpomembnejše dosežke? »Ne bi govoril o tem, kaj sem jaz naredil, temveč o tem, kaj smo dosegli skupaj. Najbolj pomemben dogodek je bil leta 1990, ko smo ustanovili Zvezo, kmalu po tem smo začeli izdajati časopis Porabje, pred šestimi leti smo zgradili Slovenski kulturni in informativni center in v okviru tega se je oglasil tudi slovenski radio. Med tem časom smo seveda pomagali šolam, inštitucijam, društvom in vasem, da so vzpostavile stike s slovenskimi podobnimi inštitucijami. Pomemben dosežek zadnjega obdobja je, da smo spomladi 2004 ustanovili Slovensko manjšinsko koordinacijo, to je organ, ki združuje krovne organizacije po vsem zamejstvu. « • Ste tudi svetnik mestne občine Monošter. Ali ste v mestnem svetu le eden od trinajstih svetnikov ali tudi tu pride do izraza, da ste predsednik slovenske organizacije? »Formalno sem eden izmed svetnikov mestne občine, kajti na volitvah nisem kandidiral kot manjšinski kandidat, temveč kot neodvisni. S tem sem omogočil, da je v mestnem svetu še en slovenski svetnik, ki je kandidiral kot Slovenec. Kljub temu pa delava v interesu Slovencev tako jaz kot kolegica, ki je kandidirala kot Slovenka. Kajti v Monoštru - predvsem v Slovenski vesi, ki je od leta 1983 del Monoštra - živi precej Slovencev. Monošter ima dobre stike s Slovenijo, predvsem s Prekmurjem, iščemo pa tudi bolj oddaljena mesta v Sloveniji in tudi v Italiji, s katerimi bi lahko sodelovali. « • Naše mesto seje žepovezalo s Trbižem v Italiji, naj- novejše pa je, da bo sodelovalo tudi z Izolo. »Idejo za sodelovanje z Izolo sva podala skupaj s takratnim predsednikom Društva upokojencev Murska Sobota Jožetom Vildom. Povezali smo se tudi s Trbižem v Italiji in se želimo skupaj prijaviti na razpise Evropske unije. « Hvala za pogovor. M. Sukič Jože Hirnök po podelitvi priznanj Murska Sobota in Lendava MINISTER ZA KULTURO NA OBISKU Novi slovenski minister za kulturo dr. Vaško Simoniti si je za prvi delovni obisk izven Ljubljane izbral Mursko Soboto in Lendavo. Soboto zaradi znanih zapletov pri financiranju Pokrajinske in študijske knjižnice; Lendavo pa pred Dnevom madžarske kulture, 22. januarjem. Novo, sodobno poslopje Pokrajinske in študijske knjižnice so v Soboti odprli pred enim letom. Denar za gradnjo še niso prispevale vse občine. Podobne težave ima vodstvo knjižnice s sprotnim financiranjem. Denar bi moralo prispevati dvanajst občin, ki svojih obvezosti ne izpolnjujejo ali pa prispevajo denar z zamikom, kar povzroča resne težave pri delu knjižnice. Minister dr. Vaško Simoniti po pogovoru s pomurskimi župani novinarjem ni dal zagotovila, da bodo finančni problemi Pokrajinske in študijske knjižnice rešeni kmalu, poudaril je, da se s podobnimi zadregami ubadajo tudi drugod, zato bodo problematiko proučili in potem ukrepali. Napovedal je spremembe v kulturni politiki, tudi do Pomurja. V Lendavi se je dr. Simoniti podrobno seznanil s položajem kulture v občini, v ločenih pogovorih pa tudi z razmerami v narodnostni kulturi. Ob drugih nalogah je ena večjih, kako zagotoviti denar za delovanje lani odprte Gledališke in koncertne dvorane. Lendavčani si prizadevajo za tako sistemsko rešitev, ki bi pomenila stalen vir državnega denarja za kulturni dom, v katerem se je od otvoritve zvrstilo večje število kakovostnih in dobro obiskanih prireditev. Dr. Simoniti je povedal, da je v pripravi podaljšanje kulturnega sporazuma med Slovenijo in Madžarsko. Minister za kulturo se je udeležil tudi osrednje prireditve ob Dnevu madžarske kulture, ki je bila v Gledališki in koncertni dvorani. eR Narodni park - blagoslov ali prekletstva? Na slovenskem konzulatu v Monoštru se je pred kratkim srečal slovenski veleposlanik na Madžarskem Andrej Gerenčer z župani lokalnih samouprav v Porabju. Pogovarjali so se predvsem o sodelovanju z Narodnim parkom Orseg. Porabski župani so izrekli veliko kritičnih besed na vodstvo parka. »Na žalost nimamo kaj dosti ocenjevati, saj se veliko pozitivnega ni zgodilo. Prvi dve leti sta mimo, v Porabju pa imamo občutek, da nam je to, da smo zdaj del parka, prineslo več slabega kot dobrega, « je menil gomjeseniški Župan Martin Ropoš Na sestanku je bilo slišati, da je dosti predpisov, ki omejujejo občane in lokalne skupnosti, tako pri gradnji hiš kot pri drugih investicijah, kot so vodovod, kanalizacija ali elektrika. Časovno se stvari zavlečejo, potem pa vse skupaj tudi več stane. Vodstvo parka je obljubilo, da bo v Porabju odprlo tudi svojo pisarno, a se to še vedno ni zgodilo. Andrej Gerenčer je povedal, da je bil namen sestanka, da izve in vidi, kje so tisti problemi, ki odvračajo porabske prebivalce, da bi vzeli narodni park za svojega. »Čutil sem, da je nekaj narobe, da vodstvo parka ni našlo skupnega jezika s prebivalci in se pojavlja kot neka tvorba, organizacija, ki je nad njimi, kar je narobe. To je en vidik. Ne bi bilo prav, da bi bili Porabski Slovenci proti parku, katerega funkcijo vidimo v povezovanju s Krajinskim parkom Goričko v Sloveniji in Parkom Raab v Avstriji. Ideja je, da bi te parke poskušali povezati, jim dali razvojno strategijo, s katero bi - seveda s projekti - skupno nastopili do Evropske unije in na ta način pridobili sredstva za razvoj obmejnih krajev. Škoda bi Pogovor s porabskimi župani na generalnem konzulatu v Monoštru Porabje, 27. januarja 2005 bilo, če ne bi uspeli teh območij povezovati, ker denar v Evropi je, in mnoge obmejne regije to že izkoriščajo. Mi pa smo doslej iz Bruslja dobili le malo denarja. « Na koncu so se dogovorili, da se bodo v najkrajšem možnem času sestali z vodstvom parka Orseg in poskušali razrešiti odprta vprašanja. se 4 Termalno zdravilišče v Monoštru Po večletnem zavlačevanju se spomladi začne gradnja monoštrskega termalnega zdravilišča, v roku nekaj dni pa bo objavljen tudi javni razpis. Investicija s kompleksno ponudbo bo znašala 1, 8-1, 9 milijarde forintov. S tem bo mesto naredilo prvi korak za pridobitev naziva termalnega mesta. Po naših informacijah bo v obmejnem mestu poleg termalnega kopališča zgrajeno še počitniško naselje s 50 hišami ter 100-sobni hotel s štirimi zvezdicami v skupni vrednosti 1, 8 milijarde forintov. Medtem ko za gradnjo hotela še iščejo investitorja, za počitniško naseljfeže-potekajo dogovoriš švedska skupino vlagateljev. Partnerji iz Skandinavije so pripravljeni ne samo zgraditi objekte, ampak po odprtju le-teh tudi organizirano pošiljati svoje turiste v turistično naselje. Mestu Monoštru je pred leti uspelo pridobiti iz državnega proračuna - preko razpisa Szechenyi - milijardo forintov, vendar je zaradi zavlačevanja pričetka gradnje madžarsko gospodarsko ministrstvo preklicalo podporo. Kmalu zatem so si preko drugega razpisa ponovno pridobili podporo v višini 300 milijonov forintov. Čeprav je bilo govora tudi o izgradnji hotela, je sedaj GotthardTherm d. o. o. - ki je stoodstotno v lasti samouprave - objavil razpis le za izgradnjo kopališča. Celotna investicija znaša 1, 8-1, 9 milijarde forintov na skoraj šest tisoč kvadratnih metrih gradbenih površin. Zgradili bodo bazene, katerih vodna površina bo 357 m2. Termalno kopališče z raznimi storitvami (zdravilišče, wellness-center, učni in športni bazen, rekreacijski center) bo imelo kapacitete za 800 ljudi. Finančna konstrukcija je bila v celoti spremenjena zaradi manjše državne podpore. Šandor Gombos, poslovodja Gotthard Therm d. o. o., je povedal, da so pod ugodnimi pogoji dobili kredit v višini 1, 5 milijarde forintov, ki ga morajo odplačati v 20 letih, to so dopolnili s 300-milijonsko državno podporo, in če bo potrebno, je na razpolago tudi 140 milijonov forintov, ki jih je zagotovilo mesto. Monoštrska samouprava si želi izgraditi tudi mediteransko termalno riviero poleg zdraviliškega kopališča. A. Kovač Tako naj bi zgledalo termalno zdravilišče, ki ga želijo zgraditi v Monoštru. Strup, ki mori neopazno Pred novim letomje obhodila svet osupljiva novica, da so znanega ukrajinskega politika zastrupili z dioksinom. O tej snovi sem se pogovarjala z Istvanom Hajosem, zupanijskim izvedencem za kemijo, naj bralcem Porabja objasni, kakšna snovje dioksin, ali je res tako močno strupena, kot mnogi mislijo. Dioksin je pravzaprav zbirni pojem za celo vrsto zelo nevarnih, protinaravnih ksenobiotikov, je vsestransko vplivajoč strup, ki napade vse organizme, od bakterij pa vse do človeka. To snov so uporabljali najprej v 30. letih prejšnjega stoletja pri neki ameriški firmi za proizvodnjo zaščitnega premaza za les. Delavci, ki so delali s to snovjo, so množično oboleli. Kmalu so začeli proizvajati prve herbicide, ki so vsebovali dioksin. V šestdesetih letih so snov uporabljali razen poljedelstva tudi v tekstilni, papirni in farmacevtski industriji. V tem obdobju so širom po svetu proizvajali že-večtisocton -herbicidov, insekticidov in biocidov, ki so vsebovali dioksin. Med drugo svetovno vojno so načrtovali s pomočjo dioksina uničiti vegetacijo na Japonskem, toda potem so ta namen opustili in vrgli namensto njega atomsko bombo. Kot orožje so dioksin uporabljali najprej v Vietnamu. To je bila prva država na svetu, proti kateri so vodili kemično vojno. Tukaj so uničili s kemičnimi sredstvi, ki so vsebovala dioksin, 25. 000 km2 gozdne površine in 13. 000 km2 polja. To kemično sredstvo, s katerim so ogolili drevesa tako, da so ostala čisto brez listja, so deklarirali za popolnoma nenevarno snov za človeka. V resnici pa je zaradi nje hudo zbolelo 1, 5 milijona ljudi. Na prizadetem območju se je potrojilo število rakastih obolenj na jetrih. Nastale so podobne anomalije kromosomov kakor pri preživelih atomski napad na Hirošimo. Rodili so se telesno in duševno hu- podedujejo. Kako ta strup deluje? Dioksin je v tesnem medsebojnem odnosu z encimom, ki igra v človeškem organizmu pomembno vlogo. Ta encim je cytochrom P-450, ki se nahaja v organizmu v različnih oblikah. V jetrih igra zaščitno vlogo na tak način, da spremeni tuje snovi v snov, ki jo organizem zlahka izloči. V drugih organih, kot so koža, pljuča, nadledvična žleza in prebavni sistem, ta encim sodeluje pri ostvaritvi hormonov, pri reguliranju celične dejavnosti ter pri ostvaritvi življenjsko pomembnih aminokislin. Toda dioksin stokratno poveča aktivnost cytochroma in tako njegov pozitivni vpliv spremeni v negativnega. Na ta način povzroča v tkivih motnje pri obnavljanju celic, slabi fizično zmogljivost, slabi odpornost organizma in s 'tem' povzroča splošne motnje v delovanju organizma. Z različnimi izdelki iz klora pa tudi pri sežiganju odpadkov lahko pride dioksin tudi danes v zemljo in ozračje, zato si moramo prizadevati, da te škodljive snovi uničimo na nek drugi način. Hvala za informacije. Suzana Guoth Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi četrtek ob 13-55 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v četrtek, 10. februarja 2005. Ponovitev v soboto, 12. februarja, ob 14. 00, na 2. programu. _________________________ Porabje, 27. januarja 2005 do prizadeti otroci, s spačeno, nerazvito lobanjo, s poškodovanimi možgani, brez nosu, očes, ušes, brez zgornje čeljusti, pogosto celo brez kakšnega celega dela telesa. Takšnih telesnih prizadetosti ne najdemo nikjer drugje na svetu. Razpolovna doba dioksina je v naravi več kot deset let. Ohrani se v zemlji, v rastlinah in v živalih. V organizmu toplokrvnih živali se strup useda najprej v maščobnih tkivih, kjer se uskladišči za več kot sedem let. Pozneje se razpolovi in uskladišči v jetrih, v thymusovi žlezi (csecsemomirigy) in drugih organih. Že tudi manjša doza povzroči hude kožne bolezni, obolelost krvotvomih organov, škoduje imunskemu in živčnem sistemu, ovira razvoj embrija. S svojim škodljivim vplivom nadaljuje tudi po rojstvu otroka, kajti materino mleko njegov vpliv celo okrepi. Dioksin povzroča mutacijo genov in ima rakotvoren vpliv, in kar je še huje, njegovi škodljivi vplivi se 5 Laszlo Goncz: Madžari - kratka zgodovina Madžarov DA BI SE BOLJE SPOZNALI! ZaložbaFranc-Franc iz Murske Sobote je v zbirki Podobe Panonije izdala knjigo dr. Laszla Goncza Madžari - kratka zgodovina Madžarov. Knjigo sta v Pokrajinski in študijski knjižnici predstavila avtor in njen urednik Franci Just. Lendavski zgodovinar in narodnostni delavec, direktor Zavoda za kulturo madžarske narodnosti dr. Laszlo Goncz je napisal knjigo, v kateri je na strokovnih temeljih in spoznanjih poljudno opisal celotno madžarsko zgodovino. Celovitega pregleda madžarske zgodovine doslej v Sloveniji ni bilo, posamezni avtorji so se ukvarjali z določenimi obdobji v zgodovini slovenskih sosedov. Avtor je prepričan, da se srednjeevropski narodi slabo poznajo, čeprav so si sosedje; podobno je s Slovenci, ki ne poznamo madžarske zgodovine, Madžari pa ne slovenske. V Sloveniji je zdaj na voljo ustrezna knjiga, dobro bi bilo, če bi se pisanja podobne knjige o slovenski preteklosti lotil kateri od madžarskih zgodovinarjev, pri čemer bi bilo pomembno, da bi mu za vir služila dela v slovenskem jeziku, kot je Gonczova knjiga nastala na osnovi približno dvajsetih zgodovinskih del v madžarskem jeziku. Pisec je v knjigo vključil tudi poglavji Pomembnejši dogodki na območju današnjega Prekmurjavobdobju 1918-1920 in Horthyjev prihod na oblast in Trianonska pogodba. Tu se ni spuščal v podrobnosti, saj je namen knjige predstavitev splošne zgodo- vine Madžarov, ne pa analitična obravnava dogodkov v pokrajini, ki je do leta 1919 pripadala Madžarski, po tistem pa je bila - razen obdobja 1941-1945 - sestavni del južnoslovanske države, po letu 1991 pa Republike Slovenije. Laszlo Goncz v Uvodu poudarja, da s tem svojim delom želim prispevati k izboljšanju omenjenega stanja (slabega poznavanja sosedov) in v Sloveniji vzbuditi pozornost zainteresiranih, da vzhodne sosede spoznajo nekoliko bolje. Da bi knjiga lahko nagovorila čim širšo slovensko javnost, semjo zasnoval tako, da bo razumljiva slehernemu bralcu, tudi tistemu, ki se ni posebej poglabljal v spoznavanje in raziskovanje zgodovinske znanosti. Hkrati je knjiga dobra podlaga tudi za tistega bralca, ki morda želi o madžarski zgodovini iz- vedeti nekoliko več ” Avtor se je pri pisanju posameznih poglavij osredotočal na tiste posebnosti, dosežke in padce madžarskega naroda, ki so močno vplivali na razvoj skupnosti, sočasno pa tudi na dogodke v širšem srednjeevropskem prostoru.,, Treba je še poudariti, da zgodovina Madžarov oziroma madžarske države do konca prve svetovne vojne zajema dosti večje geografsko območje, kot je ozemlje sedanje Republike Madžarske, saj je tako imenovana Zgdovir nska Madžarska obsegala približno 250 tisoč kvadratnih kilometrov, površina današnje Madžarske pa je 93 tisoč kvadratnih kilometrov. ” V prvem poglavju Narod s tipičnimi značilnostmi, z K| jemnimi dosežki in s tisočletno 'državnostjo', beremo: „ Burna zgodovina madžarskega naroda in večkrat prirejene okoliščine svetovnih političnih in vojaških velesil so zelo vplivale na morebitno negativno razmišljanje predvsem sosednjih narodov. Res je tudi, da marsikatera, velikokrat stereotipna negativna, hipoteza o neki skupnosti nastane zato, ker se narodi med seboj zelo slabo poznajo. Ugotovitev seveda velja tako za ožji kot širši geografski prostor. ” Madžarska kultura v najširšem pomenu besede in tisočletna državnost naroda slonita na bogati evropski krščanski tradiciji, kar je dosledno izraženo v duhovnem, umetnostnem, političnem in gospodarskem ustvarjanju Madžarov. Goncz poudarja, da je bil madžarski narod zmeraj pripravljen sprejemati napredne ideje in miselnost, kar je> mogoče zaslediti v različnih zgodovinskih in družbenih procesih. Madžari so vedno čutili odgovornost do Evrope in so bili ponosni na svojo evropsko identiteto. Kljub burni in raznoliki zgodovini je madžarski narod prispeval veliko izjemnih, svetovno znanih in priznanih znanstvenikov, raziskovalcev in kulturnih ustvarjalcev, od skladatelja žarska kraljevina na vrhuncu moči; Razpad močne srednjeevropske države; Gospodarske in družbene značilnosti srednjeveške madžarske države; Na tri dele razkosana država; Razsvetljensko obdobje; Velika madžarska revolucija ih narodna vstaj a (z velikokrat omenjenima letoma 1848 in 1849); Obdobje absolutizma, ' pomen avstro-ogrske monarhije; Razpad tisočletne madžarske države (ko je Madžarska zgubila veliko ozemlja lih še več prebivalcev); Obdobje med dvema svetovnima vojnama; Madžarska... med drugo svetovno vojno; Druga polovica 20. stoletja; Revolucija 1956 in Iz socializma v večstrankarsko družbo: Kadarjeva doba in Padec socialističnega sistema. Po tekstu je več odličnih reprodukcij slik velikih madžarskih likovnih ustvarjalcev z zgodovinskimi motivi in nekaterimi zgodovinskimi portreti: Arpad Feszty - Prihod Madžarov; Gyula Benczur - Krst Vajka, poznejšega kralja Štefana 1 in Zmagoslavni kralj Matjaž, Osvoboditev Budima 1686; Istvan Dorf- meiszter - Kralj Bela III. ustanovi cistercijanski samostan v Monoštru; Than Mor - Bitka pri Mohaču; Pal Vastagh - Portret Lajosa Kossutha; Ferenc Deak in Revizionistični plakat po Trianonski pogodbi. eR S predstavitve v Pokrajinski in študijski knjižnici: direktorica Suzana Szabo Pahič, etnoglasbenik Karolv Horvath, urednik knjige Franc Just, prof. in avtor Laszlo Goncz (Foto: E. Ružič) Ferenca Liszta do slikarja Mihalya Munkacsyja ter izjemno uspešnega pisatelja 20. stoletja Sandorja Maraija do nobelovega nagrajenca Imreja Kertesza. S to oceno, kjer tudi zapiše, da imajo Madžari zdaj štirinajst nobelovih nagrajencev, se avtor iz prvih zgodovinskih časov in virov pomakne v sodobnost, v danes in zdaj. Knjiga je razdeljena v dvajset poglavij, ob prvem, že omenjenem so to: Prazgodovina Madžarov in iskanje domovine; Naselitev v Karpatsko kotlino; Nastanek srednjeveške madžarske države; Oblikovanje srednjeveške fevdalne države; Mad- Za naslovnico so izbrali reprodukcijo Gyule Benczura: Krst Vajka, poznejšega krplja Stefana l. Porabje, 27. januarja 2005 6 OD SLOVENIJE... SLOVENIJA ŽELI REFORMIRATI OVSE Naj večji izziv in s tem prednostna naloga Slovenije med predsedovanjem OVSE bo oživiti, reformirati in uravnotežiti organizacijo. To je v prvem nastopu pred stalnim svetom OVSE na Dunaju poudaril predsedujoči organizaciji, slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel. Izrazil je upanje, da bo Slovenija med vodenjem organizacije premostila razlike in odgovorila na nezadovoljstvo nekaterih sodelujočih držav. Zunanji minister Dimitrij Rupel je bil kot predsedujoči OVSE tudi na Kosovu, kjer se je ločeno srečal z vodjo misije ZN na Kosovu (UNMIK) Soerenom Jessen-Petersenom, s predstavniki kosovskih oblasti in kosovskih Srbov ter z vodjo tamkajšnje misije OVSE Pascalom Fieschijem. Glavna tema pogovorov je bila vloga OVSE v pokrajini, pri čemer je Rupel zatrdil, da OVSE ostaja zavezana pokrajini. Vse prebivalce Kosova, tudi kosovske Srbe, je pozval k sodelovanju v političnem procesu. O razmerah v pokrajini se je Rupel pogovarjal tudi z zunanjim ministrom SČG Vukom Draškovičem, ki je bil na dvodnevnem neformalnem delovnem srečanju v Sloveniji. POMOČ ŽRTVAM TSUNAMIJEV V Sloveniji zbrana pomoč za žrtve potresa in tsunamijev, ki so 26. decembra lani prizadeli Azijo, še naprej narašča. Vlada je odobrila dodatnih 44 milijonov tolarjev pomoči in tako so sredstva, ki so jih doslej zbrali vlada, slovenske humanitarne organizacije in civilne pobude, presegli 260 milijonov tolarjev oziroma 0, 6 evra na prebivalca Slovenije. Predsednik republike Janez Drnovšek je sprejel predstavnike Rdečega križa Slovenije, slovenskega odbora Unicefa, Slovenske Karitas, ustanove Skupaj in Civilne pobude za pomoč Šrilanki ter predstavnike zdravstvenega, obrambnega in zunanjega ministrstva, ki so ga seznanili z dejavnostmi zbiranja sredstev za pomoč žrtvam tsunamijev. Drnovšek je ob tem pohvalil izjemen odziv državljank in državljanov Slovenije. Izrael: Božični in novoletni svetki so za nami. Za nami je praznično vzdušje, gda smo kinčali božične jelke, pekli bejgline, čakali na tou, ka nam prinese Božiček pa se spominali dogodkov, šteri so povezani z rojstvom Jezusa Kristusa, šteri naj bi se naroudo 25. decembra. Z njegovim rojstvom pa z njegovim delom je najbole povezana krščanska cerkev, za vse pa so najbole pomembni tudi sveti kraji, kak so Betlehem, Nazareth pa Jeruzalem. Gnesden se vsi nahajajo v rosagi, šteromi se pravi Izrael. In prav o toj deželi leko preštete v naslednjij vrsticaj, ka te znali, kak sploj vogledajo kraji, šteri so za ene oblublena dežela, za druge kraj s puno sunca pa lejpimi plažami ob Sredozemskom pa Rdečom morji, za tretje ime, štero jih spominja na pomaranče Jaffa, za strte pa kraji, o šterih se ne čuje drugoga, kak se tam kolejo Židje pa Arabci. Tak majo vsi svojo predstavo od Izraela, samo ta predstava je nej zadosta puna, dokeč ne prideš ta pa na svoje oči ne pogledneš, kak je z vsemi tejmi omenjenimi stvarmi. Galilejsko morje je nej morje Če idemo zdaj lepou po vrsti, ka te si ležej predstavlali, je prav, ka najprvin napišemo nekaj geografskih pa demografskih podatkov (adat). Tej pravijo, ka je Izrael velki 21. 056 kvadratnih kilometrov, ka ma več kak 6 milijonov lidi. Med njimi je največ Židov, šteri so es prišli iz cejloga sveta, pa Muslimanov, šteri so večinoma Palestinci pa so tam že od inda. Glavni varaš je Tel Aviv, včasih, dokeč je nej bilou velkih spopadov (osszecsapasok) med Židi pa Palestinici pa se je največ turistov rado stavilo v Jeruzalemi, v Betlehemi pa v Tiberiusi ali ob Galilejskom morji, štero sploj nej morje, pač pa jezero (to), zatou, ka je v tej krajaj Jezus najprlej razširjo svojo vero. Ob tom jezeri, poleg verskih, krožijo tudi druge zgodbe. Idnouk je tam špilala fuzbalska ekipa iz Izraelske doline pa so zgibili tekmo z ekipo Galilejskoga morja. Tisti, ka so zgibili, so bili Zavolo toga tak čemerni, ka so pravli, ka do šli cükat (lulat) v Galilejsko morje, oni pa naj tam te pigejo tou vodo, štero pige pa se z njo namaka pou Izrela. Če so tou grožnjo uresničili, še gnesden ne vejmo. Moramo pa napisati, ka je Galilejsko morje nej daleč vkraj od Izraelske doline, štera je bila prvo območje, kama naj bi se s cejloga svejta preselili Židovge. Dolina je ena med najlepšimi v Izraeli, gda nega suče. Te je vse zeleno pa vse raste pa cvete. Gda je süča, morajo Izraelci svoje mezeve polejvati. Največ vode pride z Galilejskoga morja, kak ste zvedli že prlej, štero je na soveri Izraela. Od tam je potegnjeni kanal, tak ka voda teče skoron po cejloj državi. V Izraelskoj dolini se najbole ukvarjajo s kmetijstvom. Tam je najvekša mlekarna v Izraeli, tam majo tudi največ živine pa tüdi največ njiv. Festival meda pa mleka Tam v majuši, pred začetkom suče, gda je konec žetve, Izraleci radi svetijo čas, gda so vsi pridelki (pauv) pospravleni. Tak vsako leto v Izraleski dolini pripravijo svetek žetve, šteroga eške prav posaba svetijo s festivalom meda pa mleka. Te festival se dogaja v kibucih, na festivali pa poka- žejo, ka so pridelali, pripauvali čez leto, od krumpičov do jabolk. In zdaj, prlej, kak napišemo kaj dale, de vas zanimalo, ka so tou kibuci. Čeglij je za Žide Izrael oblublena dežela, pa naj bi tam živeli svobodno pa po svoje, se enim, ka pridemo iz drugih krajov, včasin vidi čudno, kak majo organi-zerano življenje. Kibuci so namreč naselja (telepules), okoli šterih je velki plot ali pa zozidana stejna, znotraj zidovja pa so stanovanjske kuče, gde živijo v skupnih prostorih, skupne jedilnice, skupna gospodarska poslopja, sinagoge. Nihče v kibuci nema svojih pejnez, vse, ka zaslužijo, ide v skupno blagajno, vse je tudi skupna lastnina (tulajdon), ali oni so tak navčeni na tou, ka nihče ne čuti potrebe, ka bi kama odišo iz kibuca. Nihče ne odi v službo, pač pa delajo na gazdijaj ali pa majo službe organizerane znotraj kibuca. Razen kibucov so eške druga židovska naselja. Enim se pravi mošavi, šteri so skurok takšni kak kibuci, dapa tam vsakši dela za sebe pa ma svojo lastnino, druga pa so naselja, štera so eške najbole podobna našim, gde lidge odijo vsakši den v službo. Zidajo zid Poleg Židov živejo v Izraeli še Arabci. Tej so živeli v Izraeli eške prlej, kak so ta prišli nazaj Židje. Slednji so namreč nadvlado nad Arabcami dobili komaj po 1300-letni Alahovi nadvladi. Zato, ka se Židje pa Arabci skouz bojnajo za oze- Tudi tržnice s perilom obstajajo v Izraelu. Na festivali pripravlajo hrano iz domačih pridelkov. Tam, gde je nekoč stala hiša svetega Petra, so gnesden ruševine in na njij postavlena cerkev. Porabje, 27. januarja 2005 7 V deželi Kristusovoga rojstva mlja, je nej čüdno, če turisti na ulicaj vidijo skouz kakšne sodake. Pükše pa pištole nosijo cilou deca, služenje vojske pa je tam obvezno tak za moške kak za ženske. Glede na tou, ka se vsi bojijo terorizma pa vojaških napadov, je pred vsakšo šolo ali pa pred vsakšo trgovino en sodak, šteri ti pregledne taške, če maš s sebov kakšne bombe ali drugoga orožja (fegyver). Židje pa Arabci so šli celou tak daleč, ka začajo med arabskimi pa židovskimi vasicami pa Varaši postavlati stejne, ka bi nej vidli eni druge. Židje pa Arabci se edino ne štükajo medsebovvtom, štero je najbole znano izraelsko gesti. Najbole znana je čičerika, štero ponüjajo na vse mogouče načine. Za vse tiste, šteri ne vejte, ka je čičerika, naj napišemo, ka tak vövidi, kak kakšen križanec med grajom pa grajščičom (borsó). Največkrat jo napravijo v obliki ocvr- tih kroglic. Poleg ponüdijo eške na kocke narezane bubrike ali feferone, vse tou pa naklačijo v krü, šteromi pravijo pita. Gor obvezno nalijejo eške jogurt, vsemi tomi pa pravijo te falafel. Pomaranče sé dobijopri nas Če si leko privoščite falafel tüdi pri vas, ne vejmo. Leko pa tou napravite, če te gda svejta šli v Izrael. Gda te tam, si ne poza- bite poglednoti vsej svetih ladjov. Tam, gde je Jezuš nahrano lüdstvo s parom rib pa krüja, gnesden stoji cerkev, leko te si pogledali kučo, gde je živo sveti Peter, pa vidli, gde so krstili Jezuša. Ali velke sile ne mejte ta, gda je sušno obdobje, dosta lepše je, gda je vse zeleno. Do tačas pa naj vam povemo, ka se izrelske pomaranče leko dobijo tüdi v Evropi. Dejan Fujs Tü so krstili Jezuša Kristuša. Tüdi na mesti, gde je bila hišo Jožeta in Marije, je gnes cerkev. Tri(je) krali(ce) V Slovenski vesi pri Bautini se je nika tašo zgaudilo, ka ešče vejn v Porabji nikdar nej bilau. Tri teličke je edna krava skotila na sveto nauč. Od tistoga mau nega tašoga dneva, ka bi je lüstvo nej prišlo gledat. »Eden odide, drügi pride, « pravijo Bautini Feri pa na velke odprejo štaline dvere. • Rejsan so sé na sveto nauč skotile? »Rejsan. Na sveto nauč večer je začnila kotiti pa na pau dvej je skotila. « • Te so tak prišli kak tri' krali, nej? »Dja, tak kak tri' krali so, samo ka so one 'dekle’. « • Vedli ste, ka trojčki baudejo? »Nej smo vedli. Ešče tau smo nej vedli, ka dva baudeta, nej pa ka trge. Gda smo dva vöpotegnili, ešče te smo nej vedli, ka tretji bau. « • Gda ste te vpamet vzeli, ka tretji baude? »Te, gda je tijarc (živinozdravnik) notra v kravo segno pa ešče enga maloga vöpotegno. « • Te ste sé čüdivati? »Pa vejš, tü v krajini ešče tašo nej bilau. Pa če je bilau, te tau že davnik moglo biti, zatok ka dja tau ne vardjam. « • Velko čarvau je mejla krava? »Nej, sploj nej tak vögledala, ka de tri mejla. Ešče dva sam nej mislo. Te smo sé pa od čüde kam nej djali, gda je tijarc ednoga za drügim vöbrau. Pa vse tri so teličke. « • Vse tri so zdrave? »Zdrave so vse tri, hvala baugi. Ena je malo menkša, dapa zato je tö zdrava. Lopau cecajo pa krava mlejko tö zavolé ma. Nika drügo jim ne davam, samo tau, ka same cecajo. « • Vse tri teličke nagnauk pistite vcuj k kravi? »Nej, vsikšo posaba. Zato, ka te vejm, steri ka odi. Vekše dobite dva-dva cecka, ka ostane v vsej štirij ceckaj, tisto pa mala dobi. « • Tauje zato velka briga, nej? »Völka briga, völko delo je tau dje. Dosta sé trbej z njimi spravlati. Z ednim je dosta dela, nej pa te s trejmi. Hvala baugi, ka so zdravi pa s kravov tö niše nevolé nej bilau. « • Ka baude z njimi? »Jaj, tau ešče nej vejm. Rad bi je njau tö, dapa dosta nama je, zato ka sva z ženov Sama dje. Rad bi je zato goraskrmo, ka polagate mamo zavolé, dapa ešče mamo dvej krave, stere do še za tejm kotile. Te pa že zato dosta baude, telko ne moremo držati. « • Iz vesi kaj odijo gledat »tri krale«? »Dja, na red odijo gledat, dapa nej samo iz vesi, liki iz Varaša tö. Gnes ešče iz Sombotela pridejo je gledat. « Pa rejsan je tak bilau. Gda smo mi vö iz štale staupili, prejk dvaura je že edna ženska stapala pa pitala gazdana: »Leko poglednam teličke? « »Pojte, pa je samo poglednite, « pravijo Bautini Feri pa štaline dvere znauva goraodprejo. K. Holec ... DO MADŽARSKE Kuratorij Javnega sklada nesklepčen Na začetku januarja je direkror Javnega sklada za narodne in etnične manjšine v Budimpešti obvestil uredništva manjšinskih časopisov o težavah pri letošnjem finansiranju le-teh. Računsko sodišče je lani kontroliralo delovanje sklada in ugotovilo, da deluje kuratorij sklada nezakonito, kajti novih članov niso registrirali pri Ustavnem sodišču, zato kuratorij ni sklepčen. Morajo spremeniti tudi ustanovno listino sklada. Do odprave nezakonitega stanja kuratojij ne bo zasedal, zato je negotov tudi rok objave razpisa za finansiranje manjšinskih časopisov. Zaradi navedenih vzrokov manjšinska uredništva tudi dvanajstine ne bodo dobivala v prvem četrtletju leta 2005, kar pomeni, da bodo v tem obdobju z madžarske strani brez finansiranja. Programi, prireditve • 22. januarja je folklornaskupina iz Sakalovec nastopila v Vučji Gomili. • 22. januarja sta Slovensko kulturno društvo Avgust Pavel in Slovenska samouprava v Szombathelyu priredila slovenski ples z ansamblom Atlanta. • 29-januarja bo v 18. okrožju Budimpešte slovenski ples, ki ga prirejata budimpeštansko slovensko društvo in tamkajšnja sloveska samouprava. • 4. februarja bo v Slovenskem kulturnem in informativnem centru v Monoštru proslava ob slovenskem kulturnem prazniku za vse porabske osnovno- ter srednješolce. Proslavo organizira Državna slovenska samouprava. Program bo pripravila OŠ Števanovci. • 7. februarja bodo na Veleposlaništvu R Madžarske v Ljubljani odprli razstavo akademskega slikarjajožefa Gyečeka z naslovom Zaključne podobe. • Zveza Slovencev na Madžarskem organizira proslavo ob Prešernovem dnevu 13. februarja ob 16. uri. Osrednja točka programa v konferenčni dvorani Slovenskega doma bo predstavitev Porabsko-knjižnoslovensko-madžarskega slovarja Franceka Mukiča. Porabje, 27. januarja 2005 8 Pri cvetličarki v Bodoncih Če se pelamo skaus Goričkoga po stranski pauti, pridemo do lejpe male vesi Bodonce gde nam že od daleč da znanje reklame ka je v tau vesi cvetličarna, stero ma cvetličarka Mojca Pele. Njene püšle, okinčene rauže že dobro poznamo v Porabji, vej go pa slovenske organizacije iz Porabja Večkrat gora ziščemo s kakšnimi željami. Mojca Pele je pred lejtami razstavo tü mejla v Slovenskom daumi, gde nam je nota pokazala lejpe adventne vejnce, božične okraske. Lani v decembri smo go pa zaprosili na Slovenskoj zvezi, naj navči člane Drüštva mladih Slovencov rediti božične okraske v Slovenskom daumi. Okraske bi leko vöpostavili, tak lejpi so sé posrečili. Kak se ji leko narodijo lejpi izdelki, vnoči med spanjom zbrodi vö ali ovak, povej ona Sama. »Ja, se mi tüdi senje pa ka na revijaj vidim, najbola pa ka se mi porodi med delom« • Kak ste si odebrau tau lejpo delo? Kak ste nam prajli, ste se najprvim vönavčili za vzgojiteljice in ste delali z malimi mlajšimi v vrtci. Istino, ka so rauže ranč tak lüblene kak mali mlajši, de je pa tau döjn ovakšno delo. »Tau je mene že od nikda veselilo. Gda sam končala osnauvno šaulo, mi smo že do- ma pauvali rauže, gladiole. Meli smo po šestdeset gezero rauž, ka smo jih doma posadili. In te mi je moja teta pravla: „Mojca idi v vrtnarsko šaulo”. Pa sam si mislila, ti boš meni gučala, kama mo ges šla, nej. In kak mladi po svoji glavi, trmasti, sam po svojom pameti zbrala šaulo, jo opravili sprobala sam svoj poklic, sedem lejt sam delala v vrtci. Te pa se je porodila ena takšna želja doma, ka bi ges tadale delala v cvetličarstvi pa z raužami. Malo sam mejla toga v prstaj, ka tüdi kak vzgojiteljica moraš delati Vsefale izdelke pa lutke, ročne spretnosti. Te sam se vönavčila za cvetličarko in 1992. leta sam začela doma na verstvi. « • Na začetki vam nej moglo biti vseeno, gda ste sami mogli naprajtipovejmo prvi vejnec. »Nej, nej je bilau fajn. Meli smo^ otvoritev cvetličarne. Na drügi den - smrt ne počiva - je ena žena zvala, Mojca, mate cvetličamo, ges bi naraučila pri vas vejnec. Ali pri tom prvom vejnci je bilau žmetno. Pač malo trplenje pa če je dobro ali nej, se bola še bogiš. Zdaj pa se več tau nika ne bogimo, ka znamo, ka mamo dosta strank, obiščejo nas vsej strani pa smo srečni, ka pridejo. Mislimo, ka té dobro delamo, če pridejo lidge. « • Mislim, ka v vašo/ düši še tü nika Žalostnoga, lagvoga mora vrteti, gda vejnce redite za mrtvece, splojpa če poznate, za koga se redi. »Zdaj smo se že navadili. Gda so lejta pa beteg, tisto te nikak ležej napraviš, gda je pa kakši mladi ali sošolec ali naš vrstnik, te je pa tau težko delati. « • Tak vidim, ka pri vas že na mesto vejncov več lidi svejče nese lepau spakivano na pokapanje. Tak se mi vidi, kaje tau bola pamet-no, Vejpa svejče skaus leto leko vožgejo na graubi, rauže v vejnci pa malo časa ostanejo, sploj pa v leti. »Ja, tau je zdaj pred lejti prišlo vö, ka se pakejrajo svejče, aranžmaji pa kakšne raužice se zraven dejejo. Vejnce pa majo bole ožje, celau Zdaj, gda je takši zimski čas, ka rauže propadajo. Ali vseeno, Sto čüti, ka mora nesti vejnec, ka s tejm poštenje da, ka je dužen pá nekakoga štima, tisti nesejo vejnce. Mamo pa tüdi tak, ka na mesto vejncov davlajo pejneze na pokopališči za mrliške vežice (ravatalozó) ali pa kakše meše. Tak, ka Zdaj v Zadnja lejta je vejncov dosta menje, kak pravite, svejče majo doma, idejo na grob, vužgejo, gda škejo. « • Kakšno drügo delo leko mate skaus leta zvöjn adveníni, bočični časov, vekši svetkov. »Delamo za gostüvanje, roj-stne dneve, za god, krstitke, za cerkev šopke pa ikebane, kaje rejsan veselo. « • Vas gvüšno dosta lüstva gorazišče, Vejpa od Martinja do Sobote vejndar ranč nejga drüge cvetličarne? »Ja, tü pri nas sam ges Sama, najbližnja cvetličarna je v Soboti. Ges sam za našo občine, osnauvno šaulo, pod-ružnice šaule tüdi cvetličarka. Rauže sadimo, okrasimo. Tau je tü pomauč zame. « • Na Goričkom ste med tis- timi lidami, steri z veseljom pridete na programe, prireditve k Porabskim Slovencom. Si leko privauščite za tau čas? »Kak pravijo, če gli maš delo, ali če te što kama zove, tisto delo moraš vkraj djati, vej počaka za vütro, če je nej tak nujno. Ti tüdi pripada, ka se malo razveseliš pa ideš med svoje dobre padaše, se malo kaj pogučiš. Tau vsakšomi paša. Si nej samo nutri zaprejt. Tüdi ges vujdem doma malo k sausedi pa kauli. « • Depa vašo delo prednost tü ma. Če sami delate, vam nišlje ne more zapovejdati, vas ne more svaditi, razčemeriti. Delo vi sami sebi vtalate nota. »Ja, ges si delo nut vtalam, kak mi drügi naraučijo. Samo vseeno, gda pride po tisti izdelek, po ikebano, šopek, venec, si vseeno v straji, če de pravo, zdaj sam pa tau nej tak Sto meti, ka bi načik meo napravlano. Do- bro, včasik se tau zgodi, ka ne moreš tak naprajti, večinoma so pa lidge zadovolni. « • Z najinega pogučavanja tak poznam, čütim, ka vam domanji, mauž pa mlajši tü pomagajo. »Ja, rejsan je tak. Mauž mi tüdi pomaga, Zdaj sam ga že notri speksejrala pa tüdi mamo dostavo na dom, ka vozimo domau. Po navadi vse njega zaposlim. Sina tüdi radiva pomagata, celau menši. Moram tak po noriji povedati, ka vsikdar pravi, ka de on cvetličar, ali delo nede, samo de kasejro, ka rad ma pejnaze. Vekši sin odi v srejdnjo šaulo pa smo mislili, ka de v toj stroki dale, bi mi leko pomago, on pa pravi: »Nej, mamica, nega nej petka nej svetka, delati moraš tüdi v noči, kakoli nika se ne pita, tau ge delo nemo. ”« Klara Fodor Mojca Pele dostakrat pride na porabske prireditve, Podobe V Slovenskem kulturnem in informativnem centru je do začetka februarja na ogled razstava grafika Imreja U. Nagya z naslovom Podobe. To so portreti znanih in manj znanih Slovencev, večinoma Porabcev. Med znanimi so Avgust Pavel, nekdanji župniki (Vince Kous, Janoš Kuhar, Štefan Tot), ravnatelji porabskih šol (Andraš Čabai, Karel Gašpar), nekdanji vodja Makoš bande iz Sakalovec Pišta Makoš. Na ostalih podobah pa Porabci, najbolj Gornjeseničani, lahko odkrijejo svoje znance, sosede, sorodnike. Imre U. Nagy je končal študij na oddelku za grafiko na Visoki šoli za umetnost. Imel je več samostojnih in skupinskih razstav po Madžarski in nekaterih mestih Evrope. Leta 1990 je dobil priznanje Kondor Bela. V Porabju (Gornji ŠeniM, Monošter) živi kakih petnajst let. Porabje, 27. januarja 2005 9 Gda smo v lagvom stanji Tak šegau majo povedati, ka eden človek dosta vse skauz spravi. Če nas kaj lejpoga za-odi, sé veselimo pa tak mislimo, ka je živlenje lejpo, pa čakamo eške na kaj lepšega. Samo ka je našo živlenje nej cejlak od nas odvisno. Gestejo situacije, gda ranč ne mislimo, ka vse se leko z nami zgodi. Kak šegau majo povedati: gnes si tüj, zranje pa Baug vej, gde se najdeš. Pa je rejsan dosta odvisno od samoga človeka tü, kak dožive lagve situacije. Lüdje smo nej gnake nature. Eden človek ležej trpi vse slaboga, kakše bolezni ali tragedije, drugi pa v paniko spadne pa te eške bole Črno vidi svojo stanje, kak je tau popravom Istina. Pa tau eške ne dojda. Človek je etakšoga ipa najgeri na vse, ka sé z njim godi. Pa spitave druge, kak je bilau, ka je bilau, gda so oni v podobni situaciji bili. Med tejm si nigdar ne misli na tau, ka nejga dvaujo cejlak gnako stanje. Moramo si zamerkati, ka je naša nevola, našo slabo stanje samo našo. Pa je od nas tü odvisno, kak leko s te nevole vöpridemo, če je tau mogoče. Zatok sam vzela v roke »pero«,, da bi vam napisala situacije, gda človek v špitalske »škrap- ce« pride. Te je zatok tü nej Vsakša minuta pogibelnost, strašna bolezen. Z drugoga vidika bi rada pokazala, kakše prilike gestejo, s kem se človek íeko potraušta, sam sebi mauč da, ka bi premogo bolezen pa slabe dogodke. (Mislite pa vi tü z menov vred, ka je vse tau nej istina za tiste strašne betežnike, ki samo vöre, dneve majo znak na etom svejti. S tejm se tü moramo zmiriu. ) V špitalaj tü gestejo smejšni dogodke leko nas malo v dobro volau spravijo, če rejsan samo za par minut. Nej vseedno, Sto so tisti, štere vküp zaprejo v edno sobo. Eden za etakše, drugi pa za takše küge volo djajcka, se tauži. Če sta med njimi samo dva, eden, ki kakšo norijo, hejc tü zna povedati pa drugi, šteri tau rad poslüša pa eške kaj vcuj deje - je že malo lepše. Kak lejpo doživetje je bilau pred božičom, gda so krmedin-ski katoličanski gospod pa kotrige karitasa z decov nas, betežnike gledat prišli pa so nam sploj bogati dar ponüdili. Ta gesta nas je dugo dni poživela pa nej za dara volo, ka smo ga dobili. Nisterni »nesrečni« smo božič pa nauvo leto v špitalaj preživeli. Kakoli ka so za našo zdravje volo vse tak delali doktor- ge, liki bi nej bili Svetki, dapa njini obrazi, nistarne lejpe reči so nas sploj veselile. Ranč tak so bile medicinske sestre tü, če so rejsan nej bile najbaukše volé, vej so pa nej mogle doma biti na svetke. Krispan smo meli pred špitalami doj postavlenoga pa smo ga gledat ojdli od daleča. Naš dar pa samo po tejn leko prejk vzemamo, če kauličkaj ozdravimo pa mo znauvič leko med svojimi. Meni je moja držina prinesla »krispan«. V edno malo vazo so nut položili domanje borove vejke pa so tiste lepo gor Okinčali. Gda sam ga gledala, sam doma bila med svojimi. Etakšoga ipa sé človek znauvič pa znauvič navči, ka je vse zaman velko bogastvo, blisk, dragi dar. Če si nej zdrav, edno je važno, ozdraviti. Prišla je »paunauč« tö. Tista paunauč, gda človek prejk staupi v edno nauvo leto. Lüdje so si na gnes nauve šege gor vzeli. Nega več telko ospičani klabükov, papirnati trombet. Lüdje velke pejnaze völüčejo na petarde, na rakete, štere vožigajo, gor strejlajo. Gda je sé prišla paunauč, Krmedin je v ednom »ognji« goro. Iz špitalskoga okna se cejla panorama vidi. Etak sam nej do rejči prišla, ka bi kaj prajla tistim, steri smo gledali tau sveklino, samo so mi skonze tekle. Dobro, ka so je drugi nej vidli. Baugi hvala, sam vse preživela, malo so me raznok »razkalali« pa z mene »vözrezali« hüde stvari. Po velkoj bolezni je vsakši den lepše bilau. Gda sam vse premislila, sam cejlo mojo trplenje začnila pozabiti pa v edno drugo smer obračati. Tau sam študejrala, ka je kaj bilau takšega, s koga bi malo leko v dobro volau prišli. Pa te sam si zmislili ka vküp postavim »Desetero zapauvedi« od toga, kak se leko v špitalaj držimo, če smo nej na smrt betežni. Nej ka bi mislili, ka se norca delam, liki pravica je tau, ka etak leko ležejše preživemo tiste dni, na štere so nas tam »nut zaprli«. No te pa začnimo: 1. Če v špitale prideš, ne daj gor vse vüpanje, vej je pa tau mesto, gde leko ozdraviš. 2. Gda v sobo staupiš, kama so te zrandelüvali, pokloni se pa sé nut pokaži, naj vidijo, ka si kulturen. 3. Gda te gor gemlejo, ne guči vse vküper, poznaj vrastvo, štero si doma nüco po imeni, nej tak, ka redeča kaštüla pa sivo vrastvo. 4. V sobi ti začni malo pripovejdati, dapa ne loboči vse ta pa nazaj. 5. Gda doktorge vizitejrajo pa te pitajo, kak si, ne guči vsakši den drugo. 6. Če v sobi eden betežnik ed-noga na glas »düne«, ne smejš tau napamet vzeti. 7. Gda tvoji za teov pridejo, ne delaj tak kak eden velki mantrnik. Bola se ne redi betežen, kak si. Majo oni tak svojo nevolo. 8. Gda prideš do toga, ka nate dajo tisti gvant, gde ti zadnjica samo tak vösvejti pa nut potisnejo tiste kaulice, sam od sebe goroblisni na nje, oživaj, ka te fajn doj pokrijejo, no pa te hajde. 9. Gda te nut potisnejo v tisto sploj svejklo sobo, gde samo tak rogačajo s škaricami pa z naužici kak na mesariji pa te kauleg vzemajo tisti v zelenom gvanti, ne misli, ka so tau kakši ufonge. 10. Gda sé prebidiš pa više tebe pa s tebe vse fele cevi vövisijo, bolezen te pa tak mantra, ka ti švic samo tak doj teče, te se malo pošlataj pa če ugotoviš, ka si tau sam ti, te je vse vreda. Nikak tak sam vidla z drugoga vidika usodo tisti lidi, ki smo dosta slaboga doživeli. Vüpam se pa, ka sam med tejn nikoga nej zbantüvata. Irena Barber Pismo iz Sobote GOSTÜVANJE Lepou je, gda sé mata dva mladiva radiva. Eške lepše je, gda sé takša lübezen zveze pred plebanošom v skupni sveti Žitek. Tou je rejsan trno lepou. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, kuman čaka, ka jo stoj pozove na kakšno gostüvanje. Tam pri zdavanji djouče, kak če bi bila na pokapanji, nej pa na veselom zdavanji. Po tistom nastrgavle, kakše dare dobita mladiva in kelkopejnezje stoj prineso. Od toga vej po tistom gučati do drugoga gostüvanja. Nej dugo nazaj je prišla k nam naša sousedica in od Regine najboukša padaškinja Rozina, trno moudra ženska. Regino in nas vse domanje je pozvala na gostüvanje svoje čerke. Samo smo jo fejst gledali, vej pa nikšoga glasa nej bilou, ka bi njena čerka mejla kakšoga moškoga. - Vejgajepa rejsan nej mejla, -je lagvo sikala Rozina, trno moudra ženska. - Dapa šla je na nikšo veselico, tam joje eden zapelavo, brž po tistom pa je kusta ostanila. Mojo taščo Regino, trno čedno žensko, je skur zaodo božji bič. Gda je za Silo prišla k sebi, je nej enjala spitavati. Tak smo zvedli, ka sé od nje držina z njegov držino sploj ne pozna, ka ranč ne vej, kak si tisti moški krü slüži, kelko je star pa eške dosta drugoga je nej vedla povedati. Dapa gostüvanje mora biti in tam sé obé držini spoznala. Na, tak smo se odpelali na gostüvanje, moja tašča Regina, trno čedna ženska, moja žena in ge. Mlajši so ostanili pri moji mami. Tou gostüvanje bi vi mogli videti! Pred cerkvije so se spoznali njeni in njegovi. Že včasin sé je vidlo, ka se edni drugim ne vidijo najbole. Njegovi, bole bogati, so Rozinino držino doj gledali. Najbole je nous gor zdigavala njegva mama. Svojo bodoučo snejo je tak grdo gledala. Ja, Zdaj je zdavanje rejsan vövidlo kak kakšo pokapanje. V krčmej sé je vse vküper malo bole gor segrelo. Tak je vövidlo, ka de vse čistak normalno. Dapa samo vövidlo. Tou bi vi mogli videti! Goslarge so špilali drugo rundo, gda je mladoženec že tretjič piu na zdravdje. Sejdo je pri svojoj mladoj ženi in prejk Stola svojim padašom zdigavo posanco. Gda je tou napravo štrtič, ga je žena prijala za rokou, pa njemi prajla, naj skrb ma, ka se ne napidje. Un jo je samo čemerasto pogledno. Po desetoj rundi na zdravdje njemi je znouva prajla, naj pasko ma s pijačo. Zdaj je nej samo čemerasto pogledno, liki njoj je zab-rüso, naj ga nja na meri, če neške, ka dobi kouli vüj. Ranč so eške nej doj odnesli župo, je že s pajdaši piu petnajsto rundo. Žena njemi je znouva djala rokou na njegvo roukou ranč v tistom ipi, gda jo je s posanco vred zdigavo prouti lampam. Tou bi vi mogli videti! Mladoženec je nej nika pravo, samo je posanco dau na stou in že ženo počo za vüje, ka je scin- kalo bole na glas od muzike. - Ti naše ne boš za vüje mlato, -je gori skoučila sousedica Rozina, trno moudra ženska, in od čerke moža že vdarila direktno nutvnaus. - Una je nej več tvoja, liki je moja, - se je postavo na noge mladoženec in Rozino pošikno pod stolec. Zdaj je gore skoučo od mlado-ženke brat in mladoženec je eške gnouk doubo po nousi. Njegva mama je skričala, kak njenoga sina nede niške biu in sé z glažom v roki zagnala nad cejlo Rozinino držino. Nej prišla daleč, mladoženka jo je boksnila v črvou, ka se je samo vküper vsela in nagnouk je več nej vedo, Sto se bije s kom, Sto je od koga žlata in Sto je prouti komi. Vsi tisti, ka smo nej bili z nikim v žlati, smo se pomalek spucali tavö iz krčme pa goslarge tö. V krčmej pa so spejvale pesnice, se trli glaži, po zraki lejtale posance in kakši zoub kcuj tomi. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, je nej prišla k sebi tri dni. Po tistom je bilou eške üše. K nam je prišla Rozina, trno moudra ženska. Kouli lejve ouke je vövidla, kak če bi njoj stoj slivo gor namalo, spotrejta desna rouka je bila v gipsi gor do rame, pa eške plantala je. Že sam si brodo, ka mi Regina od nevoule na nikoj pride. Dapa brž je vse na mesto stoupilo, gda je Rozina prajla, ka se je čerka že raspitala in ka de držina od indašnjoga mladoženca na biroviji že vidla svojga vraga. Eške moja tašča Regina, trno čedna ženska, de ji dala gor zglasili, ka je zavolo gostüvanja tri dni nej mogla spati. - Tou dun dobroprislüžim, ka sam telko psihični nevol mejla. Vej do že vidli! - je začala pisati, kakše vse nevoule je mejla. Zdaj kuman čaka na nouvo gostüvanje pa vüpanje ma, ka do sé eške bole bili. Miki Porabje, 27. januarja 2005 10 Mesau s špejkom Gnauk svejta so lidgé zazrankoma rano v vred stanili pa ešče tak nej gvüšno bilau, ka so si leko küpili krü, zato ka ga nej bilau. Gnesden si tau več ranč ne moremo zmisliti. V sterokoli bauto notrademo, police so puno krüja. Leko si küpimo tašoga, kakšoga škemo, maloga, velkoga, črnoga, bejloga, dugoga ali okraugloga. Te kraje že vsi dobra poznamo, dapa tiste, steri je pečejo, že nej trno. Leko kazato, kaoni vnoči delajo, vodné pa spijo? Meni se je posrečilo enga najti, steri je ranč te, gda sam pri njij odo, nej spau. Tau je Miki Super ali kak ga v Števanovci zovejo, Dja-udaMiki. • Miki, kak si tipek grato? »Tak sam pek grato, ka sam ranč nej Sto pek biti. « • Kak leko tau? »Tak, ka gda sam dja srejdnjo šaulo začno, dja sam sé za mehanika včijo: Tiste stroje, mašine smo popravlati, štere v pekarni nücajo. Kak smo mi tau šaulo začnili, nej na dugi so nam prajli, naj si nikši drugi poklic vöodeberemo zato, ka tauga več tadala nedo včili. Te sam si tak zmislo, če smo že gnauk v pekarni delali, te ostanem v pekarni, dapa nej kak mehanik, liki kak pek. « • Tejm dva poklica sta tak skrak eden drugoma, kak kovač pa sabau (krojač), nej? »Tau gvüšno, ka je tak, dapa v tistoj šauli drügoga poklica nej bilau, ka bi si ga leko vöodebro. « • Gda si začno krü pečti? »Na konci prvoga leta smo prakso meli v Siófoki, tam v ednoj velkoj pekarni sam začno delati kak pek. Telko kraja pa žemlé smo tam eden den naprajli, kak tü v Varaši eden keden. « • Kakšo delo ma eden pek Zvün tauga, ka testau omejsi pa krü speče? »Dostavse. Material notraznositi, vözmeriti, vküpzmejšati pa gda se vöspeče, te tau vse dola trbej spisati, kelko tauga kelko tistoga je. Prvin so v pekarni samo krü pa žemlé pekli, gnesden pa že dosta vse. Sreča, ka zdaj že dosta fele mašinov mamo, tau je zato velka pomauč. « • Gda začnete delo? »Večer v sedmoj začnemo pa dočas delamo, ka ne zgotauvimo. Gda mi zazranka v tretjoj, štrtoj zgotauvimo, drügi te pridejo pa do desete vöre te oni delajo. « • Te tak vögleda, ka ti vsigdar vnoči delaš. Nej lagvo tau, ka ti te deš spat, gda drügi stanjüvajo? »Sprvuga je špajsno bilau, dapa Zdaj sam sé že vcujvzejo. Zazranka si dolaležem pa malo spim, potistim pa ešče doma leko delam. Zdaj je bola lagvo, zato ka brž kmica grata, dapa v leta je dobra. Etak ešče itak baukše, kak če bi v tri turnuše odo delat. Dočas ka se človek vcujvzema, ka zazranka dela, že mora titi popodne delat. « • Kak Odiš delat? »Z autonom, zato ka meni autobus nikak ne paše. Gda autobus vö iz Varaša pela, dja te moram v Varaš titi pa ranč tak naaupak. Če je süja paut, te je dobra, samo te je baja, če velki snejg spadne ali če je ledeno. V pekarni je nej tak kak v drügi slüžbi. Ce velki snejg spadne, te nemo delat üšo, zato ka krü mora biti ešče te tü, če včasin žrdjavi vragauvdja dola z neba letijo. « • Ti kak pek si doma že peko krü? »Aj, doma nej. Mamo peč, dapa meni zavolé dojde tisti krü, ka ga v slüžbi spečem, neškem sé ešče doma tü 4 tejm spravlati. « • Kakšno melo nücete, gda krü pečete? »Tau je odvisno od kraja. Dapa največkrat tisto, stera številko osemdeset ma. « • Kakšna številka je tau? »Ta številka tau znamanüva, kak na drauvni je vküpsemlete V bauti sé tö dvej fele mela da küpti, ostra pa meka. Če stoj kaj doma peče, nej vseedno, ka stero nüca. Tak pravijo, ka je za reteš najbaukše, če ostro pa meko melo vküpzmejšamo. « • Kak dugo še mora pečti dvejkilski krü? »Petdeset minutov sé mora pečti na 240 °C temperaturi. Dapa dočas z mele krü baude, zato več časa trbej. Pet minut dočas vse kreda de-jam, vcujvalaun vküpzno-sim. Deset minut trbej mejsili, pettresti minut dočas ka testau zdigne, pa deset minut ešče, ka se v peč sklade. Tak ka vsevküp vöro pa deset minut trbej, dočas se krü speče. « • Kelko krüja leko na gnauk vöspeče v peči? »S tauga Vekšoga, steri dvej kil vaga, 128 leko nagnauk notra deja, z menšoga ešče več. Vsakši den sedemkrat klademo notra krü v peč. Leko se vözračuna, ka če bi tau vse velki krü bijo, te bi tau sedemkrat stauosemdvajsti krüjov bilau. Dapa nej je telko, liki več, zato ka zvekšoga te menše kraje pečemo, steri kilo vagaja« • Zdaj Vzimi je zatodobro v pekarni, nej? »Zdaj je dobra, zato ka je vanej mrzlo, dapa vleta nej dobra. Te si ne moremo pomagati. Vanej je vrauče, znautra pri peči pa ešče bola. Zaman mamo ventilator, tau dosta ne vola. Zato ka od zvüna tü topel luft notravlače. « • Ti si tak grato pek, ka si še Sprvuga ranč nej za tau glaso. Kak vidiš zdaj, baukše, ka si pek ali bi bola mehanik bijo? »Ne vejm nika nej prajti, zato ka sam drügi poklic nej vösprobo. Telko zato tau Zdaj baukše, ka v Varaš Odim delat, če bi mehanik bijo, te leko, ka bi v Sombotel mogo odti. « • Žmetna meštnja je za peka biti? »Nej leko, tau je gvüšno. Dapa najbola lagvo je tau kaj vsigdar vnoči trbej delati. « • Maš štiri mlajše, djesta | taši, šteri de še za pek včijo?. »Do tejga mau ešče eden nej| daubo volo zatau. Leko ka si menši ešče zbrodijo, dapa ne mislim. « • Ti, šteri v pekarni delaš; gvüšno rad maš krü prt žemlé pa vsefele, ka se tam) peče? »Vraga. Dja bola mesau mam rad. Ce bi leko, dja bi mesau s špejkom djo, nej si krajom. « K. Holec Baloni Med pomurske značilnosti zadnjih let sodijo tudi balonarski festivali, ki so jih doslej organizirali v Moravskih Toplicah, letos pa prvič v Murski Soboti. Udeležba sicer ni bila tako mednarodna, kot so napovedovali organizatorji: Športno društvo Triglav Predanovci - balonarska sekcija Berta in Zvezda - Diana. Na festival, ki je bil pod imenom Excelsior, kar je nova vrsta slovenskega vina, je prišlo 24 slovenskih balonarjev. Prvi večer so v soboškem parku balone osvetljevali s plameni (slika zgoraj), dragi dan pa vzleteli s travnika v neposredni bližini Sobote in poleteli proti Goričkemu, pa tudi v drage smeri. (Posnetka I. Ružič) Porabje, 27. januarja 2005 11 Mlašeči guči pri Malom potoki Mala ves se zača tam, gde nut v njoupriteče Malipotok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi. Na, tam so se lejtapa lejta špilali mlajši iz Male vesi. Eške gnesdenje tak. Té Malipotok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo. Pečeni krumpič Mlajši iz Male vesi so trno radi poslüšali svoje stariše pa stare stariše, ka vse so delali, gda so uni bili takši mladi. Tou so najraj vlekli na vüje v dugi zimski večeraj, že brž v prvi bole topli dneva] pa so tou sami tö škeu naredti ali pa doživeli. Tak je ednoga dneva na red prišo pečeni krumpič. Tou pa zatoga volo, ka je mali Tom poslüšo svojga dejdeka, kak žmano je vedo pripovejdati od vrouči pečeni krumpičaj. - Tou Vi mladi več nika ne vejte, - si je süko gouste sürkaste bajüsi pa odišo v svoja mlada lejta, gda njemi je pod nouvom eške nika nej poganjalo. - Vsi podje pa kakša dekla še je tö najšla med nami, smo pasli krave tam pri potoki. Skur vsikši večer smo zakürili ogen. Tak žmani pečeni krumpičov sam nej po tistom več nigdarzo, - se je kcuj žmajo, kak če bi ranč v tisti minuti vgrizno v pečeni vrouči krumpič. - Dapa ta šega je že davnik ta minoula. Tak se je edno soboto večer mali Tom spoumno na dejdekovo pripovejdanje. Ranč je takša Sobota bila, v steroj so več nej vedli, ka naj delajo. Vküper so znosli vejke, Feri je odišo domou po farcajg, mala Rožika pa po krumpiče. Nej njim trbelo dugo, že je pri Malom potoki gora velki ogen. - Dejdek mije pravo, kaje krumpič doubo trno žmano skourdjo, - je mali Tom _ nej vedo, kak si Zdaj spečejo večerdjo. -Vejn, je trbej zdaj ličiti na ogen, ka se le- pou spečejo? - Gvüšno, kaje zdaj trbej na ogen ličiti. Vejnje ne boš v pepeli peko, - se je kak redna küjarca postavila Vera. - Ge si brodim, ka bi bilou boukše pitati kakšoga starejšoga, - je Feri nej biu najbole gvüšen. - Tou pa dun nemo delali, ka do še norca redli z nas, ka nika ne vejmo, - je biu že trno lačen Boris iz Lublane. Rejsan, so povedali eden drugomi, nika nemo spitavali, liki krumpiče ličimo na ogen. Tak so naredli. Ka pa bi bili za najbole gvüšno pečeni; so na ogen zmetali eške celji küp kusti zosejkani vejk. Ogen je gora, goro pa li samo goro, mlajši iz Male vesi pa so gledali vanga, kcuj pa si brodili, kak zejo friško pečene krumpiče. Tam nin za edno vöro pa eške malo kcuj je ogen doj zgoro. Z botami so med voudjeldjom iskah krumpiče. Bili so tam nut, dapa nikšni mali so gratali pa vcejlak črni. Čakali so, naj se rasladijo. Po tistom so je v roke vzeli. - Nikaje nej vrejdi, - je prvi škeu vgrizniti v krumpič mali Tom. -Rejsan, tak so trdi, kak če bi eške sploj nej bilipečeni, - ga je škeu na pou spotrejti Feri. - Kak če bi škeu gesti Črno kamenje, - je plüvo Djouži. -Nikaje nej vredi, - je tisto Črno, ka bi mogo biti krumpič, ličila v vodou mala Rožika. Tak je nika nej bilou iz njive večerdje. Tak nagnouk so Silo meli domou oditi, ka so že trno lačni bili. Prva pa, kak so domou odišli, so se zgučali, ka tou nigdar niške od starišov pa stari starišov ne zvej. Vej do sé pa smedjali iz nji, nej! Dapa stariške so zatok nej nouri. Vej pa so eške poumnili, ka so njim mlajši gučali, kak njim nikše večerdje nej trbej. Eške so poumnili, ka so gučali, kak si uni samo večerdjo naredijo. Tak so je zato dun pitali, kak tou, ka so tak lačni Prišli domou, če pa so pri Malom potoki obredli večerdjo. Mlajši so si vsefele vözmišlavaíi, Zakoj so tak nebesko lačni, dapa eden nej povedo po istini. Vsikšoga je sram bilou priznati, ka si ne vejo krumpiče spe-čti. -Nejmi trbej lažatipa tajiti tö nej, - je brž gor prišo dejdek od maloga Tonija. -Vej šege tö nej vedo, kak se krumpiči pečejo, dokeč sam tou nej vido, Vej vam zran pokažem, ka se navčite, kak sam se ge pa eške vsi drugi navčili od naši starcov. In tak je bilou. Drugi den večer je dejdek Vendi napravo velki ogen, počako ka je voudjeldje gratalo vcejlak žrdjavo in, nut zakopo krumpiče. Gda so pečeni bili, si je ednoga zbriso v tra-vi, pa ga na pou potro. Tak žmano ji je zaščigetalo po nousi, ka so eške trno vrauče krumpiče brž pogeli. -Dobri so bili, rejsan dobri. Dapa tak dobri, ka v moji mladi lejtaj, tak dobri več nega, - si je dejdek zbriso roke v lače pa tak pomalek odišo domou. Mlajši so ostanili pri Malom potoki. Zgučavali so si, kak do na drugi den pekli krumpiče, na nji pa mazali domanjo mast. Miki Roš Družinski izlet Moja družina je bila na izletu v Budimpešti. Obiskali smo očetovo mater. Stanovali smo pri babici. V parlamentu je razstavljena madžarska krona. Jaz sem jo zdaj videla prvič; Obiskali smo tudi Narodni muzej. Tam smo videli zanimivo razstavo o zgodovini Madžarske. Narodni muzej je ena od najbolj znanih zgradb v Budimpešti. Na stopnicah muzeja je najbolj znani madžarski pesnik Šandor Petofi recitiral svojo pesem Nemzeti dal (Narodna pesem). Na Donavi je devet mostov. Mi smo se sprehajali na mostu Lanchid. Budimpešta je zanimiva in lepa. Sofija Hajnal Goda Gimnazija Monošter Jeseni smo še odločili, dabomo spoznali Goričko v Sloveniji. Bil je lep nedeljski popoldan, ko smo šli na pot. Mejo smo prestopili na Gornjem Seniku in smo zavili proti Trdkovi, ker smo si hoteli ogledati tromejo. Parkirali smo pod hribom in smo šli peš do tromejnega kamna. Bilo je zanimivo, ko smo stali na meji treh dežel. Kmalu smo zapustili tromejo in smo obiskali kmečki turizem Smodiš. Tam smo jedli originalne goričke jedi in smo se pogovarjali z domačini. Nato smo se peljali domov. Sofija Hirnök Gimnazija Monošter Gorenjisenički betlehemeške 20. decembra 2004 smo se zbrali, ka mo po betlehemi odli (božični koledniki). Zrankma rano smo šli k Jožefi Vogrinčiči, gde smo se zravnali. Pomagala nam je Ema Vogrinčič. Bili smo štirge: Bernadett Virovec, Gabriela Labric, Jožef Vogrinčič in Tomaž Balogh. Jožefa oča je napravo tmo lejpi betlehem, steroga streja je bila iz slame, znautra so bili sveti kejpi, Marija, Jožef, malo dejte in pastirci. Mi smo meli lejpe kučme, bekeče in zvonec. Gda smo prišli k hiši, smo spejvali lejpe svete božične pesmi. V več hišaj so prosili, naj eške nika spejvamo. Zelo veseli smo bili, ka so nas tak lepo sprejeli. Kje so pa bili betežniki, tisti so pa zvimreda radi bili, ka smo prišli. Gornjesenički betlehemeške vsikšoma lepau zahvalimo dare, ka smo dobili. Želimo vsikšoma veselo in zdravo leto 2005. Gabriela Labric 7. razred, OŠ G. Senik Porabje, 27. januarja 2005 Mesarija Gda se gdekoli pripravlajo na zabadanje (koline), meni vsigdar na pamet pride en kejp s filma Petra Bacsója z naslovom Priča (A tanú). Gvüšno se vi tö spaumnite, če ste ga vidli, ka moški sedijo kaulek staula, vsi trno zamišleni pa lagve vole, gnauk samo eden tak pravi »Dezső mora mrejti«. Gda sam najprvin vidla film, sam si mislila: Baug moj, koga do pa Zdaj bujli! Te pa sé je vidlo, ka moški v zemenici poskrivoma svinjau kolejo. Tau je bilau v petdeseti lejtaj, gda so pavri mogli vse doladati rosagi, zatok so pa na črno zabadali. Zabadanje pri Slovenskom kulturnom in informativnem centri 8. januara je nej bilau na Črno, svinja je dunk nej cvilila, gda so go zaklali. Zdaj pa zavolo Europe nej smejla cviliti. V glavau so go strlili, ka je au-mena gratala, pa samo te je leko mesarski naužic naprej prišo. Ovak so pa mesar (Feri Šteimetz z Gorenjoga Senika) pa njegva dva pomočnika (Laci Nemeš iz Sakalauvec, Laci Gyeček iz Varaša) vse tak delali, kak so tau šegau meli po naši vasnicaj. Tau leko vidite na kejpaj tö. Nika za smej Spovedavanje Že nej mlada Marinka se je pred božičom spovedavat šla. Gospaud ranč ne gledajo, Sto je v drügom deli v spovedarnici, samo čüjejo po glasi, ka je ženska pa go etak pitajo: »No, ženska, kelkokrat si znaurila svojga moža? « Marinka pa: »Po mojem gvüšno ka gezerokrat. « Gospaud pa: »No pa te najoslednjim gda se je tau zgodilo? « Marinka pa: »Jaj, tome že geste 40 lejt. « Gospaud pa: »Jaj, ženska, vej pa tau sé že nej trbej vöspovedavati, vej je pa tau že trnok davnik bilau. « Marinka pa Zdaj etak: »Davnik, davnik, depa tak strašno fajn je nazaj misliti na tau. « 25 lejt Škrklavoga Ivana sin Peter je nika strašno lagvoga napravo, etak je pa tak mislo, ka najbaukše, če de ta po svejti üšo. 25 lejt je nej dau od sebe glas, depa po 25 lejt je telegram poslo, ka pride domau. No, na drugi den so ga na pajnaufi domanji čakali. Čakali so ga oča, dva starejši brata. Vsi trdje so do kolen meli sakalo, tak ka ji je kumar spozno. Peter je z veseljem pozdravla pa njim etak pravi: »Dragi moji, ka pa tau znamenüje? Kak pa tau vögledate? « Stari Škrklavi Ivan pa: »Ka tau znamenüje? Zakoj etak vövidimo? Zatok, ka si pred 25 lejtami britvo tü odneso. « Porabje ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p. p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail. dotanet. hu ISSN 1218-7062. Tisk: SOBOŠKA TISKARNA SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.