Uvod . 

Južno od Himalajskega pogorja se razprostira lep a 
indijska dežela, ki jo obdaja na vzhodu, jugu in zapadu veliki ocean . Večkrat se naziva dežela pravlji c 
in čudežev, to pa vsled nebroja različnih bajk, ki živ e 
še sedaj med ljudstvom, in radi krasnih, čudežnih poslopij, ki krase fantastično sanjavo deželo Indijcev . V 
vsakem mirnem zatišju, v vsakem senčnatem gozdu ,
v podnožju visokih gorá', na obrežju zrcalnoč'istih jezer, 
povsod vidiš krasna svetišča, kjer se časte indijsk i 
bogovi : Brahma, Višnu in Siva, poleg teh pa še st o 
in sto druzih malikov. 

Takoj v prvem stoletju po Mohamedovi smrt i 
je prodrl polmesec preko divjih gorskih grebenov i n 
s'édel v Afganistanu noter do Indije in kmalu so se 
ponosno dvigale proti nebu lepe mošeje, priborene v 

krvavem boju, poleg starejših indijskih svetišč. Raz 
njihove minarete se je pa slišala petkrat na dan Alahova 
in Mohamedova slava . 

Tudi Kristus, Odrešenik vseh narodov, ni po 
zabil te dežele. Ze apostol Tomaž je hodil po tejdeželi in oznanjal Kristusov nauk. A le na obrežju 

se je držala dolgo časa verna krščanska občina, ki j e 
pa odpadla pozneje od edinosti sv. cerkve . 

V 16 . stoletju sta prišla tja sv . Dominik in sv . Fran

čišek in. kmalu za njima oo. sv. Ignacija Lojolanskega. 
V sredo, v srce dežele pa dolgo niso mogli prodreti.
Še-le leta 1580 se je posrečilo priti nekaterim jezuitom 
v kraljestvo velikega vladarja in se bojevati tam za lu č 
sv. vere in sv . čistosti proti grehu in koranu . 

In v tej dobi se je dogodila dogodbica, ki j o 

hočemo povedati svojim mladim prijateljem . 
Začne se v Fatepurju, malem gorskem mestecu, 
ki leži krog 30 km severozapadno od Agre . 


l . Dva mlada prijatelja. 
Nad gorovjem krog Fatepurja se je zbral a 
nevihta. Crni, temni oblaki se pode pod nebom in skrivajo vrhove gor'a v svojo meglo. 

Kot kače švigajo bliski od oblaka do oblaka ,
razsvetljujejo za trenutek vso naravo in izginjajo potem v nedrih črnega soseda . Okoli 
in okoli vlada gosta tema. Votlo bobnenje 
spremlja vsak blisk in odmeva tisočerokrat 
po visokih stenah in globokih gorskih prepadih . Dež lije kot bi se utrgal oblak, vme s 
pa se sliši divje tuljenje mrzlega viharja. 

Nekako v sredi gorskega pobočja stoj i 
v prostornem lepem gaju trdno sezidan nize k 
stolpič. Vihar divja in se zaletava v stara 
vrata, blisk pa razsvetljuje za trenotek notranjo temo. 

Tri osebe vidiš notri, , ki zro plaho vun 
v divjo romantiko strašne nevihte . Pri steni 
stoji póstaren mož razoranega obraza, glo

bokih bliskajočih se oči in zre srpo pred se . 
Snežnobela brada mu pada lahno na močna 


prsa in daje vsemu obrazu in celi postavi 

nekak častitljiv izraz. Da bi le pogled ne bil 
tako ognjen ! 

Na tleh sedita dva dečka v tesnem objemu. Plaho zreta starčkov obraz in divj o 
nevihto, ki polagoma pojenjuje. Grmenje 
se poizgublja v nedogledni daljavi in vete r 
postaja vedno krotkejši . In tedaj vstanet a 
oba dečka in starejši vpraša starčka z milim 
glasom : 

„Povej torej šejk, kak odgovor naj 
ponesem padiši? Ali zmaga v Hindostan u 
Brahma, Alah ali Kristus? ” 

„Moj oče,” dostavi drugi deček, „bi 
rajši videl, da bi zmagal križ. ” 

Tedaj se zaiskre starčkove oči in obra z 
mu zalije izraz smrtnega sovraštva . 

„Alah je Bog,” začne z resnim glasom , 
„in ni Boga poleg njega. Pahnil je Brahm o 
z nebeškega prestola in mu vzel kraljestvo . 
Naj se bojuje križ kolikor hoče, Alah se 
mu smeje . Neumna, neprevidna je misel vladarja Akbarja, da bi mogel združiti Alahov o 
vero s krščansko sleparijo . Ali more ležat i 
jagnje s tigrom na istem ležišču? Ne! Sovraštvo, smrtno sovraštvo mora tleti v prsi h 
vsacega Turka, sovraštvo do vsega, kar je 
krščanskega. To recita paši : Poguba zanj , 
če se uklone križu! ” 

Trde so starčkove besede in nekaj grozilnega je v njih. Dečka se pa čutita nekam prostejša in srečnejša, ako sta zunaj . 


Prav kratko se tedaj poslovita in jo urežeta 
proti zelenemu gozdu . 

Prvi deček, star kakih 17 let, je izredn o 
lepe vitke postave. Nosi dolgo belo obleko ,
ki mu sega do tal, krog glave ima pa p o 
tamošnji navadi ovito dragoceno platno, ki 
mu pada po širokih plečih . Drzni pogled 
mu zre neustrašeno v prerojeno naravo. Na 
prvi pogled se mu bere na obrazu, da j e 
Indijec. 

Popolnoma drugačen je njegov mlajš i 
tovariš. Oblečen je v pisano turško obleko , 
krog čela ima ovit lep turban. Pogleda j e 
odločnega, postave krasne, ponosne, koraka 
kratkega in odločnega. 

To je Selim, sin mogočnega indijskega 
vladarja Akbarja . Njegov tovariš je pa Sidija , 
iz boljše indijske rodovine in na cesarjeve m 
dvoru paž. 

Molče stopata nekaj časa po zelenem 
gozdu, dokler ne prideta do lepe preseke , 
ki jo obseva jasno popoldanje solnce . 

Nehote zastavi Selim korak in vzklikne 
pri pogledu na krasno dolino, kjer se vid i 

mesto z lepimi palačami. 

» Velik si, o Alah! ki si dal dovršiti mo

jemu očetu vse to. Pred 50 leti ni bilo t u 
druzega kot redko zasajeni gozdi . A danes ? 
Ali ni videti kot bi bili sezidali tu doli sam i 
kralji in vladarji svoje palače ? Svetišče pole gsvetišča, palača poleg palače, ki kar tekmujejo v blesku in krasoti . In kako krasno se 


-- 8 -

odlikuje izmed vseh kraljevi dvor! Je ~i , 

Sidija, moj oče je tako velik in mogoče n 
v miru kot zmagoslaven v vojski? Ali ni 
razdja~ ravno tu moj stari oče moč in 
kraljestvo indijskega vladarja? Prave čudeže hrabrosti so delali takratni prorokovi 

/\ njegovemu tovarišu to ni nič kajvšeč. Vedno postaja resnejši in ker Selim 
to zapazi, neha govoriti. Cuti, da žali srce 
dobrega Sidije, ker govori o nesreči njegove 
rodne domovine, in brž hoče popraviti napako ; zato nadaljuje : 

» Odpusti mi, Sidija, oprosti mi! nise m 
te hotel žaliti . Tudi tvoji pradedi so se bojevali kot levi. Toda bilo je pisano, da b o 
zmagal polumesec. " 

» Vem, blagi princ," odvrne počasi Sidija, „vem, da se ljudje zastonj bojujej o 
proti Božji volji . Večkrat pa se moram Bog u 
zahvaliti, da vse tako lepo vodi in urejuje . ” 

» Sidija, sedaj govoriš zopet v ugankah. 
Vem, da vroče ljubiš svojo domovino ; a 
sedaj hočeš hvaliti nebo, da jo je tako kaznovalo in je poslalo tako zlo? " 

» Gotovo, ker vem, da ne bi prišli sice r 
nikdar Božji poslanci z zahoda semkaj i n 

nam prinesli luči prave vere. " 

Sidija? Ti si kristjan? " 

„Ne še, a srčno želim postati kristjan 
in vselej, ko na to mislim, vselej me na 
vdaja neko čudno veselje .” 


_9 

„Stopi semkaj, Sidija, in vseliva se 

tu le na to skalo, da se natančnejše po 
govoriva . ” 

In mladeniča se vsedeta na skalo, ki 
štrli izpod visokega podmola. Nekaj časa 
sta tiho in zreta brezpomembno pred se, 
nato pa začne Sidija : 

»Znano ti je, vrli princ, da je izgubil 

kot vsi drugi tudi moj oče v boju s tvoji m 
očetom svoj prestol, ko sem bil jaz še zelo 
mlad. Ponujali so mu sicer častna mesta v 
kraljestvu kot neko odškodnino, a mladi , 
ošabni vladar je vse odklonil, preveč je bil 
ponosen in neupogljiv. Mene je silno ljubil 
in mi preskrbel dobro vzgojo . 

Komaj sem bil star kakih 8 let, zahteva l 

je tvoj oče, da moram priti k njemu na dvor 
za paža. Moj oče se seve ni hotel dolg o 
sprijazniti s to mislijo, toda slednjič se j e 
moral udati. 

Predno pa sem šel v Fatepur, me prim e 
za roko, pelje pred altar Brahme, Višna i n 

Sive in priseči sem mu moral, da ne bo m 
nikdar priznal in častil Alaha . Prisegel se m 
in še nikdar mi ni bilo žal prisege. 

Na kraljevem dvoru sem se kmalu se

znanil z Alahovo vero, ker sem moral čitati 
večkrat sure'») iz korana. Toda name so napravili vselej najslabši vtis. Tembolj sem iskal 
olažbe pri Brahmi . Dolgo sem mislil, da j e 

Poglavja, v katera se deli koran 


— 10 -
ta edino prava vera. Odkar je pa prišel 
na dvor svet mož po imenu Akvaviva, k i 
je prinesel tudi nekaj knjig sabo, od tedaj 

pa moram vladarju še te čitati . In veruj 
mi, dragi Selim, nauk in življenje Kristusov o 
sta me navdajala vedno z nekim svetim navdušenjem. Se bolj pa je vplivalo name sveto 
življenje o. Akvavive . 

Ko sem čital besede : ,Ljubite svoje 
sovražnike', sem mislil sprva, da se zahtev a 
nekaj nemogočega; toda o. Akvaviva mi je 
dokazal s svojim zgledom, da je to mogoče , 
ker je vedno tako ravnal. Kako ga zmerjajo 
Turki in obkladajo s priimki, pa vendar j e 
skrajno ljubeznjiv do vseh . Nekoč sem bil 
nehote priča, kako se je krvavo bičal in govoril : ,O Bog, vzemi ta mal dar in dodeli 
mojim sovražnikom svoj mir!' Glej, dobr i 
princ, to me je privedlo do tega, da zel o 
spoštujem Kristusov nauk in njegovo sv. vero. 
Ko sem poslušal govore o . Akvavive, se m 
se naučil globokih resnic in spoznal, kak o 
vzvišen je njegov nauk v primeri z našim! " 

»Kako se znaš navdušiti, Sidija!" m u 
odvrne tovariš. » Veseli se, — da sem slišal 
te besede samo jaz ; ako bi te slišal tvoj 

oče, gorje ti potem! " 
» Da, prav imaš! Moj oče, to je tista 
ovira, ki mi brani, da nisem že naprosi l 

o. Akvavive, naj me krsti. In vendar molim 
večkrat in prosim Boga, da bi me krepča l 
in potrjeval v mojem navdušenju in pre

— 11 — 

pričanju. Ko bi bil jaz na tvojem mestu ,
takoj bi se dal krstiti. Tvoj oče . " 

„Ti si neumen !” ga prekine princ, „kak o 
morem jaz na to misliti? S tem bi vendar 
zapravil svoj prestol! Toda pojdiva, da se 
preveč ne zamudiva! ” 

In oba skočita po konci in odkorakata 
urno proti mestu . 

2. V vladarjevi palači . 
Že z vrha, kjer sta počivala naša dva 
znanca, smo videli kraljevi dvor ; toda stopimo v poslopje samo. Ko prehodimo krasne 
hodnike, okrašene z visokimi, mramornatim i 
stebri, stopimo skozi velike veže in dvorane 
in dospemo do samotne verande . 

Tu se nam odpre razgled na dehteče , 
skrbno obdelane vrtove. Nebroj najrazličnejših cvetlic se sveti med umetnimi vodnjaki in se šopiri v svojih južnih barvah . 
Prav tedaj, ko je ponehala nevihta, se vzpn e 
nebesni obok tako lepo modro nad krasnim i 
nasadi. Le tupatam vidiš pljuti lahno meglic o 
visoko pod nebom, ki se pa kmalu izgubi 
proti vzhodu. Vsaka rosna kapljica se svet i 
kot kristal, kot dragocen biser v čistih solnčnih žarkih . 

Mameči vonj cvetja se spaja s krasni m 
ptičjim petjem v lepo harmonijo in daj e 
vsej okolici neko slavnostno obliko . Na 


- 12 

verandi počiva na mehkem divanu zmago 
slavni vladar Akbar. Nekam zamaknjeno, 
sanjavo zre v nedogledno daljavo. 

Cuden mož je to. Ko se je njegov oče 

l. 1556 ponesrečil, je dopolnil ravno 13 . leto. 
Zasedel je prestol, a zanj je vladal Bajra m 
Kan, eden najbolj zaslužnih vojskovodij njegovega očeta. L. 1560., star komaj 18 let, se 
pa oprosti varuha in prevzame sam vladarstvo. Kmalu je še poveča in razširi svojo moč. 
Akbar je izvrsten vojskovodja in pole g 
tega moder in dober vladar. Vsaka stvar se 

mu posreči in nastal je pregovor : „Srečen 
kot Akbar.” Zlasti se trudi, da bi ublažil 
nasprotje med zmagoslavnimi mohamedanc i 
in zatiranimi Indijci, zato se posebno zanima za verska vprašanja. Ljudstvo večkra t 
ugiba, ali je Akbar Brahmanec ali Turek, 
tako se je znal vsem prikupiti . In izvedel 
je tudi o krščanstvu . 

Portugalski jezuiti so se namreč naselili 
v mestu Goa, v majhni portugalski naselbini . In Akbar jih naprosi, naj mu pošljej o 
vsaj enega duhovnika na dvor . Njegovi želji 
takoj ustrežejo in pošljejo tri jezuite n a 
njegov dvor, med njimi tudi našega o . Akvavivo . Slednji je bil o času naše povestic e 
že tri leta na dvoru. Vedno je upal, da 
se odloči Akbar ter se da krstiti, ta pa j e 
vedno odlašal . 

O. Akvaviva je bil iz plemenite vojvodsk e 
rodovine, pravi apostol Kristusov, ki je prišel 

- l 3

sem, da bi prelil svojo kri za Kristusa. Zastonj 
je molil za to milost, do sedaj še ni bil uslišan. In ker ni videl posebnih uspehov svojega truda pri vladarju, stopi nekega dne ' 

predenj in začne z resnim glasom : 

„Visoki knez! Odpusti mi, da ti govorim danes jasno in odkrito . Silno rad se m 

prišel semkaj na tvoj dvor, da te poučim v 
veri Jezusa Kristusa. Kar sem kot člove k 
mogel, vse sem storil . Raztrgal sem dvome ,
ki so ti vstajali v duši, tvojega srca ti p a 
ne morem s silo premagati, marveč iti mora m 
z Božjo pomočjo . Kristusov nauk je strogin resen ; ta strogost samozatajevanja te plaš i 
pred Kristusovo vero. Ali se bojiš izgube 
kraljestva in prestola? Vedi, da je kraljestv o 
zelo neznatno sredstvo, da si dobiš ž njim 
resnico in nebesa. Toda čemu naj ti vse 
to še enkrat ponavljam, kar sem ti že 

krat govoril? Cuj moj sklep : Ne morem 

biti več tu, kjer ne dosežem ničesar, hiteti 

moram in se žrtvovati tam, kjer me željno 

pričakujejo. Dovoli mi torej, da zapustim 

Fatepur. ” 

Tiho in nekako osramočen posluša Akbar 

te odločne besede. 

e," de po kratkem molku, ,,sedaj n e 
smeš od mene, ker te rabim uprav sedaj bol j 
kot kdaj poprej . Oprosti mi, da sem se to

liko časa obotavljal, toda tak korak, ta k 
sklep se mora mirno in trezno prevdariti . 
Ne hodi sedaj proč, sicer mi navališ na vest 


- 14 

težko odgovornost. Izjavim ti takoj, da ti 
sploh ne dovolim odhoda . Ce greš pa zoper 
mojo voljo, greš z mojo nemilostjo in ne-
voljo . " 

O. Akvaviva se vda. Sam ne ve zakaj , 
toda naenkrat mu stopi v duhu pred oči 
slika plemenitega mladeniča Sidije in sa m 
pri sebi reče : 

„Ne, ne smeš še iti in pustiti jagnjeta 
med volkovi. ” 

In obljubi vladarju, da ga še ne zapusti, ta pa obljubi njemu, da se kmal u 

odloči. 

Kmalu nato, ko je zapustil o . Akvaviv a 
Akbarja, stopi pred vladarja Sidija, se m u 

pokloni globoko do tal in poroča natanko 
srdapolne besede svojega očeta . 

„To se sliši pa kot kaka grožnja,” de 

vladar, ko konča Sidija. „Poguba za me , 
če se uklonem križu? Prav ima, moje ljudstvo še ni zrelo za to ; dvignilo bi se zope r 
tebe in te pahnilo s prestola . ,Sovraštvo,
smrtno sovraštvo mora tleti v prsih vsaceg a 
Turka do vsega, kar je krščanskega?' Zakajneki? Zato ker uženejo krščanski duhovnik i 
mohamedanske proroke z lahkoto v kozj i 
rog. Zakaj pa bolje ne branijo resnice, če 
je koran gola resnica? ,Ali more ležati jagnj e 
mirno poleg volka?' Prav imaš, šejk, tod a 
reci, povej, kdo je volk in kdo je jagnje? ” 

To je govoril Akbar 1e bolj zase, nato 
pa vpraša glasneje : 


— 15 — 

» Sidija, kako se glase one besede o jag

njetu, ki si jih čital iz evangelija sv. Janeza?" 

„Drugi dan je bil Janez sam z dvem a 

učencema in ko zapazi Jezusa, reče : ,Glejte,
jagnje božje!' Tako se glase one lepe besede, svetli padiša. A tudi sicer se imenuj e 
Jezus večkrat jagnje, ki izbrisuje s svojo 
smrtjo grehe sveta . ” 

„No, Sidija, ti poslušaš pa menda še 

preveč pazno nauke tujega duhovnika . Skorajbi si človek mislil, da postaneš kar čez no č 
kristjan. No, tudi jaz bi postal rad kristjan. 
Zakaj moram biti pač vladar! ” 

V istem hipu se pokaže pri vratih slug a 

in pravi, da čaka sel, ki bi rad nekaj nuj 
nega govoril z vladarjem. Z žalostjo je misli l 
Sidija pozneje na Akbarja, ko ga je pustil 
samega, in mislil na Jezusove besede : „Prejpojde kamela skozi šivankino uho nego bogatin v nebesa. ” 

Sidija ni bil dolgo sam . Čez nekaj trenutkov ga zopet pokliče Akbar v svojo sobo . 
Izvedeti je moral nekaj zelo neprijetnega ,
ker ima seneno čelo in nekako nervozn o 
hodi po sobi dol in gor. Ko vstopi Sidija, 
ga vpraša naglo in ne posebno vljudno : 

» Sidija, povej mi natanko, prav odkrito 

srčno, ali ti je kaj znanega o izdajavskih zavratnih nakanah tvojega očeta proti meni? " 
Sidija prebledi in odvrne s tresoči m 
glasom : 

„Nič ne vem, mogočni vladar.” 


- 16 

» Dobro! Tvoja izjava mi zadostuje . Čujme tedaj . Večkrat že sem slišal, da se zbirajo pri tvojem očetu indijski veljaki te r 
kujejo zahrbtne naklepe proti meni . Vem, 
zakaj jim gre. Večkrat sem hotel pridobiti 
tvojega očeta z dobroto za se, a vedno j e 
ostal napram meni mrzel, trd in neuljuden . 
Vedno mi je dal čutiti, da sem tuj vsiljenec . 
Zato sem te poklical k sebi na dvoj in te 
povzdignil s tem nad vse prince . Se Več. 
Celo vzljubil sem te in radi tebe hoče m 
očetu le dobro. A on noče mojega prijateljstva, marveč' vstraja pri svojem sovraštv u 
in slepi jezi in se druži z mojimi najhujšim i 
sovražniki, da bi me pahnil s prestola. Ne 
srnem in ne morem več tega trpeti. Toda 
čuj me! Se enkrat poskusim z dobroto l e 
radi tebe, Sidija. Mogoče je tvoj oče jezen , 
da sem mu vzel tebe? Vrni se nazaj n a 
dom in povej mu, da vem za vse njegove 
nakane in mu odpuščam radi tebe, ter g a 
skušaj pridobiti za me . " 

Akbar je mislil, da bo Sidija te novic e 
prav vesel ; vedel je namreč, kako vroče 
ljubi Sidija svojega očeta; toda Sidija se ne 
gane z mesta in ne pokaže nič posebnega 
na licu. Pač so se mu vzbudili razni čuti v 
mladih prsih. Saj se je že dolgo veselil snidenja s svojirn očetom. Velikrat že mu je 
želel olajšati in posladiti stare dni, a neka 
čudna, nevidna moč' ga je vlekla nazaj na 
dvor. To je bila zanj velika sreča, da lahko 


- l 7 

posluša nauke svetega apostola dan na da n 
in spoznava sv. krščansko vero. 
Ker Sidija nič ne reče, ga vpraša kraljzačudeno : 
„Ali ne greš rad domov k očetu?” 

„Grem že rad, toda misel na hud boj , 

ki me čaka doma, me malo bega. Boj, ki 
ga bom moral zbojevati med ljubeznijo d o 
svojega očeta in med hvaležnostjo, ki se m 
jo dolžan tebi, me straši . K temu bodo prišl i 
pa še drugi boji. Toda, kaj še premišljam ? 
Saj mi je dejal o. Akvaviva neštetokrat, d a 
je Bog povsod pričujoč in da podpira s svojo 
vsemogočnostjo vsakogar, ki ga kliče n a 
pomoč. ” 

Se 'nekaj besedi izpregovori vladar vrlemu mladeniču v bodrilo, zagotovi ga, da 
so mu njegova vrata vedno na stežaj odprta in se lahko vrne, kadar mu ljubo ,
nato pa se ginljivo poslovita, ker vladar ljubi 
dečka res nad vse . 

3. Slovo. 
Zunaj se je tačas že dobro zmračilo. 
Mirna noč je legla na zemljo in zavila v svoj e 
okrilje mestece Fatepur . Izza oblakov je priplavala srebrnočista luna in njen jasni svit se 
je razlil po gorovji, nje čarna svetloba se je 
kopala po mirnih jezerih in vodnjakih in se 
odbijala ob krasno stebrovje velike palače . 

2 


— l g 
— 

O. Akvaviva si je hotel malo odpočiti 
in je hodil mirno med dehtečimi nasadi cvetočega vrta. Strme je zrl v zvezdnato nebo 
in molil z Davidom : 
„Nebesa slave tvojo slavo in vsemir 
oznanja tvoje delo . ” 

In sedaj se mu približa boječe Sidija. 
„Oče,” ga pokliče, „oprosti, da te moti m 
rned molitvijo . ” 

Akvaviva spozna takoj svojega mladeg a 
prijatelja in odvrne : 

„Ne boj se, ne motiš me, vedno si m i 
dobro došel. Torej kaj pa je, da prihajaš 
tako pozno? ” 

» Prišel sem po slovo : S prvim svito m 
zapustim Fatepur in se vrnem domov k 

očetu . " 

Neljuba je o. Akvavivi ta novica in v 
prvem hipu sam ne ve, kaj naj odgovori . 

Čez nekaj časa pa reče : 

„Zgodi se volja Božja! ” 

„Ljubi oče ! Ali te moje slovo tako boli?” 

„gotovo, Sidija! Toliko lepega sem upal 
od tebe. Ohranil si se sredi nevarnosti čistega in Bog ti je dal plemenito srce, ki je 
dovolj sprejemljivo za Kristusov nauk . In se 
daj moraš domov, kjer te ne bo učil nihč e 
resnic, kjer nihče ne pozna in ne ljubi Jezusa. ” 

S solzami v očeh mu odvrne Sidija : 
»Mora že tako biti. Dolžnost in ljubezen me kličeta." 


- 19 -

Nato pove misijonarju z otročjo odkrito 
srčnostjo vse, kar je izvedel pri Akbarju. Misijonar pa pristavi : 

„Prav imaš! Tako mora biti, domov moraš”! Pojdi v Gospodu, njegovi angelji naj 
te varujejo v vseh nevarnostih! " 

»Usliši sedaj mojo prošnjo," prosi Sidija in poklekne pred o., sklene svoje roke 

in povzdigne oči k nebu . 

Misijonar je ves ginjen in prosi razsvetljenja od zgoraj. Hud boj bojuje v srcu , 

boj ljubezni do dečka, a hkrati misli, da m u 
ne sme še izpolniti srčne želje. Velike nevarnosti ga še čakajo in duhovnik dvom i 
nad njegovo stanovitnostjo. Milo ga zato 
nagovori : 

„Kako srečen bi bil, ko bi ti smel iz 
polniti srčno željo že sedaj, toda ni še mogoče. Večje so nevarnosti, ki te čakajo doma, 
kot slutiš in nikogar ne bo, ki bi ti svetova l 
in ti pomagal. Potrpi malo! Saj se gotovo 
kmalu vrneš, ker te vladar težko pogreša . 
Potem ti bo toliko večja sreča v plačilo za 
stanovitnost. Poslušaj me Sidija : Prepriča n 
sem, da ne zapustim tega kraja, dokler t e 
ne prekrstim z vodo in sv. Duhom . ” 

Sidija vstane, se ukloni volji misijonar

jevi in reče : 

» Oče, vem, da mi hočeš le dobro . Najbo! Grem torej brez sv. krsta in obljuba, da 
ne greš prej od tod, dokler me ne krstiš , 
me bo navduševala in bodrila ." 


- 20 

„Prav tako, dragi Sidija ! Bog ti to žrtev 
obilo poplača. Hudi časi te še čakajó, a ne 
obupaj nad Božjo pomočjo . Bog obrača vs e 
v našo korist. Potrpi vse, kar ti pošlje in 
daruj to za izpreobrnjenje svojega nesreč 
nega naroda. ” 

„Lepa hvala, ljubi oče! Sidija te nikdar 
ne zabi. Je li, v nesreči me bo spremljala 
in podpirala tvoja molitev ? ” 

,, Gotovo ! Toda še nekaj . Tole podobico 
vzemi sabo, to je podoba Kraljice Marije , 
ki je bila izbrana izmed vseh ljudi, da j e 
postala Mati Božja. Nosi jo vedno na prsih 

in kliči jo v nevarnostih na pomoč, saj j e 
tudi tvoja mati, ki te nikdar ne zapusti . " 

Sidija vzame podobico, jo vroče poljubi 
in skrije v nedrije. Nato zopet poklekne in 
prosi misijonarja : 

» Oče, blagoslovi me še, predno grem ! " 

In blagi misijonar povzdigne oči k nebu , 
sklene roke k molitvi in blagoslovi odhajajočega mladeniča rekoč : 

„Blagoslov Vsemogočnega očeta, Sin a 
in sv. Duha naj pride nad te in naj ostan e 
vedno pri tebi! ” 

In nato se ločita učitelj in učenec . 

4. Zopet doma. 
Največja in najmogočnejša reka, ki napaja Indijo, je poleg Inda široki Ganges. 


-21 
Visoko gori v gorovju mu leži izvor in o d 

tu vali po divjem skalovju peneče valovj e 
proti jugu, da dospe v široko planjavo, koder 
teče mirno kot bi se mu nikamor ne mudilo in se izliva v večih panogah v Bengalsko morje. 

Indijci ga imenujejo kratkomalo „svet o 
reko” in na njegovem obrežju so sezidal i 

nebroj svetišč in „sveto mesto” Benares . Kot 
prostorni rimski amfiteater tako se dvig a 
Benares ob mogočni reki, ki naredi upra v 
tam nekoliko koleno . Lepo se lesketajo visoke palače v njegovi globini, še lepše odseva na površju sto in sto krasnih svetišč, ki 
se vrste na njegovem bregu. Krasno mesto. 
Vsak Indijec hoče, da preživi tu večer svojega življenja, da tu umre in se združi z 
Brahmo . 

Na prvi pogled zapaziš med drugim i 

palačami in letovišči majhen gradič, ki lež i 
na večjem prostoru med dišečimi vrtovi, sa j 
je to, če ne najlepši, vsaj eden najlepši h 
gradov. Tu v tem gradu je bilo zbranih 
lepega poletnega dne več indijskih veljako v 
k skupnemu posvetovanju . Previdno in l e 
poedini so prihajali skoz velika vrata, šepetali nekaj zaupnih besed z vratarjem in ta 
jih je peljal v veliko stransko dvorano . 

Tu je bil prostor, kjer so se vršila njihova važna zborovanja. Tu v tej dvorani 

je navduševal vse navzoče lep, visok starček, 
ognjenih oči, s srebrnobelo brado, naj se 


- 22 

vendar zbude in pokončajo v korenu vsiljujočo se turško vlado. 

Kar se odpre) vrata, zagrinjalo se razgrne in v dvorano stopi med navzoče za l 
mladenič, vitke postave in živih oči . Vsi se 
prestrašijo, boječ se, da so izdani, in govornik 
zgrabi nehote za meč, ki mu visi ob boku . 

» Oče !" vzklikne naenkrat prišlec. 

» Sidija, moj sin, ali si ti?" odvrne ginjeni knez. 

In očeta in sina združi tesen objem . Vsi 
pristopijo in kličejo Sidiji : Dobrodošel ! Vs i 
so opazili njegov krasen stas in so občudovali njegov moško mladeniški izraz . 

Čez nekaj časa pa zapuste dvorano i n 
puste očeta in sina sama, da ju ne bi motili pri veselem snidenju . 

Hudo zaboli Sidijo, ko vidi, kako globoko korenini sovraštvo do Akbarja v prsi h 

njegovega očeta in kake brazde mu je že za 
orala na licu in čelu, in takoj poskusi s prijazno besedo približati ga Akbarju . 

» Oče, zakaj ti gine srce v sovraštvu ? 
Zakaj ne izgine ta oblak s tvojega obraza? " 

» Sidija," odvrne mrzlo oče, ,,kako b i 
mogel biti vesel, dokler gospodari in uka 
zuje moji domovini tujeG? In vendar vidiš 
to zlo? V gorovju nad Fatepurjem je bila 
razdejana pred slabim polletom božja pot , 
ki nam je bila zelo draga in sveta. Tujec 
sedi na prestolu lepe rodovitne dežele, tuj i 
bogovi hočejo izpodriniti naše domače. Toda 


— 23 -
pri Brahmi, Višni in Sivi, pri sv . Trimurti,

dan plačila mora priti! Cuj, ponosni Akbar ! 
Veliko si dosegel, sreča ti je bila mila, toda 
srce mi ne neha prej te sovražiti, ne more m 
mirovati prej, dokler te ne zadene zaslužen a 
kazen!" 

Z narašč"ujočo razburjenostjo govori kne z 
te besede in pogled rnu postaja vedno boljdivji; iz oči mu pa švigajo pogledi kot 
bliski. 

„Zakaj tako smrtno sovražiš Akbarja? ” 
vpraša milo Sidija. 
»Kako ga ne bi sovražil? Ali ni zati

ralec in tlačitelj mojega naroda? Ali ni tud i 
on moj smrtni sovražnik? " 

„Ne, oče, ni tvoj sovražnik . Puslušajme, oče! Dobro vemo zakaj se zbirate v te h 
prostorih, in Akbar ve tudi vse natanko. ” 

„Pri Brahmi! Kje je ta izdajica?” zavpije knez ves iz sebe, Sidija pa mirno nadaljuje : 

„Da, da, oče ; Akbar ve natanko za vs e 
tvoje nakane in treba mu je le s prstom 
rnigniti in ti bi visel na vislicah . Toda Akbar noče tega. Ponuja ti milosti in odpuščanja. Prosil me je tudi, naj rnu pri 
dobim tvoje prijateljstvo in ljubezen . Sedajpa reci še, da je tvoj smrtni sovražnik? ” 

Knez si podpre z roko glavo in ne od 

govori ničesar. Ta velikodušnost ga je ven 
dar malo ganila. Ze se hoče vdati mladeniču, kar mu splava pogled skozi okno 


-24 ---
na mesto, na lepe mošeje in druga sve

tišča. Obraz se mu iznova stemni., čelo se 
mu nagubi in mrzlo odvrne : 

»Kako mi more ponujati kak Turek prijateljstvo? Nikakor ne? Nikdar ne odneha m 
sovražiti polumesca, sovražiti vse, kar ni na 
šega, nikdar ne odneham od svojih nakan , 
dokler ga ne spravim iz dežele . " 

Ni še dobro končal, že se spomni ne 
česa. Bliskoma plane kvišku in vpraša z 
ognjenim pogledom : 

„Sidija, spomniš se še prisege, ki si jo 
prisegel, predno si šel na Akbarjev dvor? ” 

„Spomnim se je, oče, in nikdar je ni 
sem prelomil . ” 

Knez se vsede pomirjen na stol, Sidij a 
pa nadaljuje : 

„Ce je samo' Islam predmet tvojega sovraštva, potem ti povem lahko veselo novico. 
Prepričan sem, da Akbar v srcu ni Turek in 
se čez nekaj časa odpove javno svoji veri . 
Poznam ga in vem, da ne zaničuje nič manjnaukov svoje vere kot jih zaničujemo mi. ” 

',Kaj ? Ošabni Akbar hoče postati brahmanec?" vpraša začudeno knez . 

„Ne ravno brahmanec, ampak . . . ” 

„Ne, torej ostane moj in mojega naroda smrten sovražnik, pa naj moli ogen j

ali kar hoče. Pri Brahrni! Rajši umrem, kot 
zapustim kdaj svoje bogove! ” 

In Sidija ve takoj, da sedaj ni na mest u 

siliti preveč v očeta. Kako rad bi povedal 


- 25 

o lepoti in čistosti sv. krščanske vere. Upa 
pa, da izpreobrne o. Akvaviva kmalu Akbarja, on pa hoče pregovoriti svojega očeta 
in ga prepričati,, da more le krščanstvo osrečiti njegov narod . A boji se, da ni še praveg a 
časa, zato se odstrani in gre v spalnico . 
Knez je pa še dolgo hodil po sob i 
in ponavljal vse besede, ki mu jih je govoril Sidija. Srčno ga je veselilo, da dečko 
ni prelomil dane prisege in pristopil k Islamu. 
A še vedno je prijatelj Akbarjev, prijatelj 
njegovega najhujšega sovražnika . Katero 
vero je pa neki mislil Sidija? H kateri se 
prišteva pravzaprav? Uprav sedaj se je 
šele spomnil, da je govoril Sidija o nebesih , 
a ne o Brahmi, Višni 'in Sivi. Tudi ni še 
nobene molitve njim na čast opravil. In takoj se odloči, da se hoče o vsem na tank o 
prepričati . 

Drugo jutro pokliče k sebi najzvestejšega 
in najvernejšega slugo in mu zapove, naj 
Sidijo vedno in povsod natanko opazuje . 
In kmalu se vrne sluga in pove vladarju . 

,,Visoki knez! Ubogal sem te in opazoval sem tvojega sina . Cudne stvari se m 
videl. Mimo vseh bogov je hodil pokrit in 
nobenega še pogledal ni. N'a prsih ima 
malo svetinjico, nekako podobo, bržkon e 
kakega malika . Kadar misli, da ga nihče ne 
vidi, potegne jo vun, jo ogleduje in vroč e 
poljubuje. Včasih kleči dolgo na golih tleh, 
lice mu rdi in usta govore posebne molit


-26 -
vice, ki jih pa nisem mogel razumeti . To 
sem videl, visoki knez! " 

» Dobro!" mu odvrne ta, » še danes se 
moram v tem natančneje poučiti. Pokliči 
Sidijo! " 

Sidija pride. Obličje mu prebledi i n 
koraki so nekam neodločeni . Boji se namreč, da bo zahteval oče takoj odločilneg a 
odgovora. Toda ta mu stopi naproti, mu 
poda belo z modrim trakom obrobljeno 
obleko in reče : 

» Sidija, obleci in nakiti se! Spremiti 
me moraš na obiske nekaterih prijateljev. 

Dolgo časa že željno čakajo, da bi te po 
zdravili v svoji sredi . " 

Sidija se mu iskreno zahvali za dragoceno obleko in se brž napravi, kako r 

mu ukaže oče. 

In odpravita se. Pot ju vodi sprva 
ob obrežju velike reke . Strme občuduje Sidija mamečo krasoto, pod njima pa šum i 
mogočni Ganges. Tu se raztezajo na obrežj u 
krasna šetališča, tam vidiš visoke skale, k i 
nosijo kipe najrazličnejših bogov ter človeških in živalskih podob. Svetišče se vrsti 
za svetiščem, palača stoji poleg palače, vs e 
je dragoceno in razkošno okrašeno . 

Kmalu dospeta do večjega prostora, k i 
se mu pravi Mamenka Gat ; sličen je nekakemu manjšemu trgu. Po vsem obrežju 
gore kresovi podobni že bolj grmadam in 
pošiljajo gost dim proti nebu. Cela truma 


- 27 

polnagih sužnjev se gnjete okrog in vliv a 

nanje olje, vleče drva skupaj in zažiga nov e 
grmade, ker še vedno nosijo nova trupla 
semkaj, da jih sežgo . 

» Srečen, trikrat srečen, čegar truplo 
sežgo," de oče . „Njegova duša pojde naravnost v nebesa ali pa vsaj v telo kakega brahmanca in tako ji je pot in trpljenje prikrajšano in olajšano . ” 

Sidija ne odgovori nato ničesar. Žalosten in potrt zre ta čuden obred in solz e 
mu pritekó iz oči pri tem pogledu . V srcu 
pa moli in prosi Boga, da bi razsvetlil njegove drage mu rojake in brate . 

Odtod zavijeta bolj proti sredi mest a 
po precej ozki a snažni cesti in srečata ne 
navadno veliko množico, ki jima prihaja na 
sproti . Tu so Indijci iz vseh krajev Indije , 
vseh plemen in vseh slojev. Carovniki, glumači, rotilci kač, ženske, oblečene v naj 
dragocenejše obleke in našopirjene z naj 
dragocenejšimi dragulji, celo možje in vs i 
nosijo velike šopke maliku v svetišče . 

Stopita dalje . Nakrat se ustavi oče pre d 
enim svetiščem in reče Sidiji : 

„Tule stanuje moj prijatelj, ki te ž e 
dolgo čaka . Pojdiva, stopiva, da opraviv a 
Višni vse potrebne molitve! ” 

„Ne, oče, tega ne morem storiti . Pojdiva domov, doma ti vse povem. ” 

Oče ga pomeri preteče od nog d o 
glave ; ker pa čita v mladem očesu moško 


- 28 

odločnost, ga noče siliti tu na javnem prostoru. 

In obrneta se, da se vrneta domov . 

Nista pa še daleč od svetišča, kar se ustav i 
vsa množica in naredi prostora procesiji, pre d 
katero nosijo zelo neokusno izdelano podob o 
nekega malika. Tudi knez se ustavi, Sidija 
pa Upre pogled v tla, da ne bi omadeževa l 
svojih oči s takim pogledom . V srcu pa mol i 
in prosi goreče Boga, naj kmalu obišče njegov zaslepljeni narod s svojo milostjo . A še 
huje ga čaka. Komaj stojita kakih sto' ko 
rakov od svetišča, kar nastane nova gnječa 
in po cesti pripeljejo božji služabniki cebn , 
bogovom posvečeno kravo . Vsi : možje i n 
žene obstoje in se klanjajo nemi živali, ki 
jo časte po božje. 

Sidija čuti očetove ognjene poglede i n 
pritiska podobico tesneje na prsi in moli z a 
pomoč. Vsi se uklonejo proti tlom, le on 
edini stoji mirno po konci . Takoj nastan e 
glasno mrmranje in divje pretenje pride n a 
uho mladeniču. In tedaj začuti, da ga za 
grabi šest krepkih pesti, ga vrže ob tla, i n 
on prileti s čelom tako nesrečno na kamen , 
da obleži nezavesten na tleh . 

Gotovo bi ga množica ubila in pohodila , 

ko ne bi spoznali očeta, ki je stopil pole g 
in v prvem hipu sam ni vedel, kaj naj stori. 
Na njegov ukaz odnesó Sidijo domov. 


- 29 

5. Zavržen. 
Ko se Sidija zavé, se ozre okoli in zapazi , 
da je v svoji sobici doma na mehkem divanu . 

Rana na čelu pač ni ravno tako nevarna , 
vendar ga precej skeli. Sprva se ne more 
ničesar spomniti, kaj je bilo prejšnji dan ž 
njim, počasi in polagoma pa mu pride vse n a 
utrl. Kako se tedaj zboji boja, ki ga še čaka . 

In zopet poseže v nedrije, da bi po

ljubil podobo Matere Božje, a glej! nič ve č 
je ni na vratu. Ali jo je izgubil? To pač n i 
bilo mogoče, nekdo mu jo je moral vzeti . 
Ah, kako ga boli ta izguba ! 

Počasi se splazi z divana, poklekne n a 
tla in začne moliti : 

» Večni Bog! Glej, spoznal sem tebe i n 
tvoj nauk in posvetil sem se le tvoji službi . 
Krepčaj, podpiraj me v boju, ki me čaka . 
Uči rne prav govoriti, da ne podležem zvijači svojih sovražnikov. Jezus, ki si za nas 
umrl, dodeli mi moč, da bom mogel za te 
trpeti, če treba tudi umreti . O Marija, stojmi na strani! " 

Komaj konča, že se odpre) vrata in v 
sobo stopi oče. Trd je njegov korak, obličje 
prebledelo, iz oči pa mu sije neizprosna od 
ločnost. Sidija mu hoče iti naprotj, a on m u 
migne z roko, naj se vsede, in dé : 

„Sidija, pred nekaj dnevi si mi rekel , 
da si držal dano mi prisego ter nisi postal Turek .” 


-30 -
„Govoril sem resnico, ljubi oče! " 

» Dobro, povej tedaj, v katere bogov e 

veruješ sedaj, katere malike častiš sedaj? " 

„Ne verujem v več bogov, marveč samo 
v enega, večnega in neskončnega Boga , 
ki vlada od vekov na veke, ki je vstvaril 
vse sam radi sebe . ” 

Grobna tišina zavlada po sobi, knez se 
ne gane, le zamišljeno zre pred se. Cez 

nekaj časa pa vpraša : 

„Torej ne moliš več Brahme, ne Sive 
in ne Višne? Zaničuješ torej bogove svoji h 
očetov?” 

„Oče, samo en Bog je in samo ede n 
more biti. Povej, ali morejo biti to bogovi, 
ki grešijo tako kot i mi? ” 

',Kako se zove tvoj Bog? "
„Ime mu je Bog in druzega imena nima .


Imenuj ga kakor hočeš, nobeno ime ne 
more izraziti njegove vsemogočnosti, dobrote, lepote, modrosti i. t. d. Moj Bog je 
neskončno čist duh . ” 

» Dovolj! Kako je pa boginji ime ka

tere sliko nosiš na prsih in ki jo tako vroč e 
častiš? " 

„To ni bdginja, to je mati Sinu Božjega , 

ki se je učlovečil . Vem, da ne razumeš t e 
skrivnosti, pa je gola resnica . ” 

»Se nekaj mi povej . Kje si se pa vseg a 

tega naučil?" 

,,K Akbarju je prišel na dvor svet mo ž 
iz zapadnih dežel. Morda si že kaj slišal o 


-31 
modrijanu, ki je odkril nebrojne zmote mohamedancev in osramotil Turke . " 

„Sidija , Sidija ! Je-li mogoče? Mo jsin je kristjan? Moj sin moli križaneg a 
hudodelca ? ” 

„Oče, oče ! ne govori tako . On, ki praviš, 
da je hudodelec, zločinec, je bil najčistejši 
Sin večnega Boga . Nisem še kristjan, a srčn o 
hrepenim z vso dušo po tej veliki sreči. In 
če bi ti enkrat spoznal Kristusov nauk, č e 
bi ti. . .” 

»Tiho! Moj otrok, moj Sidija ne b o 
nikdar kristjan! Molil boš naše bogove ,

ali pa nisi več moj sin! Deset ur ima š 
premisleka, potem boš ubogal , sicer — 
gorjé ti! " 

Težke, samotne ure mora prebiti seda j 
Sidija. Pobožno moli in išče pomoči in tolažbe pri Bogu. Potrebuje tolažbe, a potrebuje tudi moči, kajti hud boj ga še čaka . 

Proti večeru ga povabi sluga s sabo , 
da gresta k očetu. Nekam boječe, a vendar 
srčno gre ž njim. Po več hodnikih korakata in slednjič dospeta v veliko, polmračn o 
dvorano. Grobna tišina vlada v njej, dasi se 
je zbranih v njej več odličnih mož . 

Na južnem koncu sedi na krasnem, vzvi

šenem sedežu oče, na desni in levi pa starčki ,
možje in mladeniči. Vsi so njegovi sorodniki 
boljših rodovin : knezi, princi i. t. d. 

Nekako v sredi pred vladarjem stoji dragocen prestol. Stopnjice so pregrnjene s svi


- 32 

lenimi in rdečimi preprogami, ki so vse z 
zlatom vvezane. Prestol sam pa je odet z 
najdragocenejšim blagom, na katerem so 
vtkane razne živali in podobe indijskih bogov : Brahme, Višne in Side. 

Sidiju je tesno pri duši, ko vstopi, srce 
mu utripa skoraj glasno, lice mu je nalahn o 
prebledelo in z negotovim korakom stop a 
po dvorani. 

Vseh oči se upro vanj in Sidija dobr o 
opazi, kako divje sovraštvo, kako surova 
želja maščevanja odseva iz teh oči, toda t o 
ga veliko ne ovira . Počasi stopa proti očet u 
in obstoji pred njim . 

Zopet grobna tišina. In knez izpregovori trdo, z nekakim malomarnim povdarkom : 

„Sidija! Glej, tamle so slike naših bogov. Pojdi, poklekni in moli! ” 

Sidija se pa ves strese in srce rnoli 
vročo molitev za pomoč, po dvorani p a 
zopet vse tiho . Nihče se ne gane . Novo moč 
začuti Sidija v mladih prsih in odločno odvrne : 

» Ljubi oče, dragi sorodniki! Oprostite ,
da se ne pokorim temu ukazu, ker ne ve 
rujem v te bogove, marveč v enega samega 
Boga, Stvarnika nebes in zemlje in njego 
vega edinorojenega Sina, Jezusa Kristusa . " 

Dalje ne pride, kajti sorodniki planej o 
po konci in gledajo sedaj njega, sedaj kneza , 
vprašujé z ognjenimi pogledi, če smejo 


- 33 

udariti. Nad Sidijo pa vihtel grozeč mu 
težke pesti . 

Tedaj se dvigne knez s prestola in na 
migne, naj se umirijo. Obrne se k Sidiji 

in začne : 

„Kdor ne časti mojih bogov, ne mor e 
biti moj sin. Imel sem sina, do danes sem 
ga imel, lepega, pridnega, a sedaj ga nima m 
več. Véliki bogovi! Cujte mojo molitev ! 
Kaznujte izdajalca domovine in vere . Žalostn e 
dneve naj mu prinese življenje in težka smr t 
ga končaj ! Sidija, tu pred oltarjem, v obličj u 
bogov in tvojih sorodnikov, te proklinjam . 
Izgini izpred oči! ” 

Napol nezavesten pade Sidija na kolena 
in prosi s pretresljivim glasom : 

» Oče, oče, ne zavrzi svojega edinca ,
ne zavrzi me, ki te tako vroče ljubim! " 

» Pojdi in daruj!" se glasi kratek od 
govor. 

„Ne morem, ne smem! ” 

» Izpred oči :torej! " 

Kot bi iskal pomoči, premotri Sidij a 
dolgo vrsto okolustoječih, a nikjer ni videt i 
sočutja, vsi obrazi so polni smrtnega sovraštva. Vsake ustnice na tihem ponavljajo 
očetovo kletev. 

In težko vstane ter stopa popolnom a 
onemogel proti vratom in dva hlapca g a 
zgrabita in odpeljeta vun . . 

3 


34 — 

6. V zaporu. 
Več tednov je minilo po teh dogodkih . 
Sidija je bil zaprt v ozkem, dobro zaklenjenem zaporu rojstne hiše. 

Lepa sveža rdečica se je umaknila z 
lica bledici in krasna postava mu ni bila ve č 
tako vitka in ravna, videti je bilo, da boleha . 
A ni mu omajalo zdravja trdo ležišče, ki 
ga je imel na golih tleh, ne slaba hrana, k i 
jo je redko dobival, tudi ne izguba zlate 
prostosti, vse to ga ni potrlo, marveč zavest , 
da ga je proklel in zavrgel lastni oče, ta 
zavest mu je glodala mlado življenje . Sedaj 
šele je videl, kako vroče ljubi svojega očeta . 
In vendar ni mogel ravnati drugače, venda r 
ni mogel obžalovati svojega ravnanja . Prepričan je, da se mora Boga bolj ljubiti ko t 
lastne starše in da se mora Bogu pokoriti 
ne glede na kako prokletstvo od ljudi . 
Neprestano je molil in prosil pomoči in stanovitnosti in daroval vse svoje muke za izpreobrnenje svojih rojakov, zlasti svojeg a 
očeta. 

In dobri Bog ni prezrl tega daru . Poslal je Sidiji sladke tolažbe. Večkrat je za 
čutil, da se je razlila vsa nebeška sreča v 
njegovo celico, in lahko mu je bilo pri srcu . 
Ure, ko je molil, so mu minile bliskoma . 

Nobena zla misel se ni porodila v nje 
govi nepokvarjeni duši, nobena besedica ne 
volje ali jeze ni prišla iz njegovih ust . Celo 


35 

do jetničarja se je vedel tako prijazno i n 

uljudno, da je bil surovi in neprijazni mo ž 
kar iznenaden . 

In ta njegova ljubeznjivost je zmagala . 

Sprva je bil jetničar zelo neprijaznega vedenja , 
siten, surov, a dečkova prijaznost ga jc na 
ravnost osramotila in vplivala nanj zelo blažilno. Vedno bolj in bolj je bil prijazen in postrežljiv Sidiji, vedno lepše ga je nagovarjal , 
nosil mu vedno boljšo hrano in trdo ležišč e 
mu je zamenjal z mehkim podzglavjem . 

Sidija mu je bil zato zelo hvaležen. Rad 

bi ga vprašal kaj po očetu, pa si ni upal . Ta 
pa tudi ni po njem izpraševal . Kaj ga je 
brigala usoda Sidije, saj ni bil več njego v 
sin? Saj ni imel več sina . Le radi tega ga 
je imel zaprtega, da ne bi izdal Akbarj u 
njegovih natančnejših načrtov in mu jih prekrižal. Ko bi pa padel Akbar, prost bi bi l 
tudi Sidija . 

In Bog in o . Akvaviva nista pozabil a 
Sidije. Vedno sta se ga spominjala. z iskreno 
ljubeznijo . Bilo je zvečer vročega dne . Sidij a 
je ležal in spal. Zadnji solnčni žarki so ga 
pozdravljali in mu spletali krog glave v slov o 
zlat venec. Mirno kot angelj je ležal na tleh . 

In sladko je sanjal. Zdi se mu, da ga 

nekdo kliče po imenu in da vidi o. Akvavivo ob svoji postelji . Z lahnim nasmeho m 
mu reče : 

„Sidija vrni se, vrni, da te krstim z vod o 
in sv. Duhom !” 


-36 --
Ves srečen razprostre roke, da bi obje l 
zvestega misijonarja, a ta se mu umakne z 
lahnim nasmehom in izgine z besedami : 

„Vrni se, vrni . . .! ” 

Od sladkega veselja se Sidija prebudi 
in ne more zaspati. Sanj ne more pozabiti 
in komaj verjame, da so bile to sanje . Takoj 
sklene, da sledi opominu . 

Ni še mislil nikdar na beg, ker se j e 
udal popolnoma v Božjo voljo in prepustil 
vse Božji previdnosti . Sedaj p'a začne ugibati, kako bi se moglo uiti iz te ozke celice 
in se vrniti v Fatepur. 

Poskusi pri oknih . Preveč so zaprta i n 
zabita, nikakor ne bi mogel iztrgati močn e 
mreže. Pri vratih si tudi ne upa, zato se 
vleže in govori sam za-se : 

„Bog mi je ukazal, da se vrnem, on m i 

bo tudi odprl vrata ječe . ” 

Naslednje jutro pa mu prinese še nekaj 
prav prijetnega. Ko pride zjutraj jetničar z 
zajtrkom, ne izgine takoj, marveč malo po 
stoji kot bi se obotavljal in slednjič reče tiho : 

„Mladi gospod! Udani sluga bi ti na 
pravil rad malo veselja, a se boji svojega 
gospodarja . Obljubi mi, da me ne izdaš, in 
dam ti nekaj, kar te bo gotovo zelo raz 
veselilo. ” 

„No, kaj pa?” vpraša Sidija . „Seveda 
te ne izdam. ” 

In sluga poseže v žep ter privleče neko 
malo stvar in jo da Sidiji . Kdo popiše nje


- 37 

govo veselje, ko zagleda drag spominček 
od o. Akvavive, podobo Matere Božje. Pobožno jo pritiska na usta in srce in govori : 

» O Mati Božja in moja, zopet te imam ! " 

Začudeno gleda sluga dečka in slednji č 
ga vpraša : 

»Koga pa predstavlja ta podoba, blagi 
princ, da si je tako vesel? " 
In Sidija., mu začne pripovedovati vse, 
kar pač ve o Materi Božji . 
„In ta je moja dobra Mati,” konča s 
solznimi očmi . 

„O, da bi bila tudi moja!” vzdihne ne

hote hlapec, ki je princa ves čas pazno po

služal in opazoval. 

„Saj bo,” odvrne Sidija. „Beživa od 
tod v Fatepur. Tam živi svet mož, ki te po 

uči v pravi krščanski veri. Potem bova brata 
in Marijina otroka . ” 

Ječar pa zmaje z glavo in reče : 

„Ne, umreti hočem v veri svojih očetov . 
To hočem pa prevdariti, ako te morem rešiti . ” 

Sidija bi najraje na glas zankal ; sedaj 
dobro ve, da mu je Bog poslal rešitelja. Le 

čakati mora tri dni. Tretji dan pa pride zvečer hlapec pred ječo, odpre hitro vrata i n 
stopi urno k Sidiji v celico. S sabo pa im a 
zavoj obleke : 

» Brž" se preobleci in pojdi za mano . Vse 
je pripravljeno za beg. Toda obljubiti m i 
moraš, da me varuješ na dvoru Akbarjevem 

pred maščevanjem tvojega očeta ." 


- 38 

„Gotovo, prav gotovo. A tudi ti moraš 
meni nekaj obljubiti. -Glej, znani so ti na 
črti mojega očeta . Ne maram, da bi bil mojbeg njegova poguba, zlasti ko vem, da je 
Akbar v vsem natanko poučen in se bo ve 
del že sam varovati. Zato mi obljubi, da ne 
poveš na Akbar jevem dvoru ničesar o nakanah mojega očeta . ” 

Hlapec vse obljubi in Sidija poišče š e 
majhen košček pergamenta in napiše nanjočetu zadnji pozdrav. Prosi ga odpuščanja, 
da je ušel, in obljubi, da ga nikdar ne izda. 

Nato se preobleče in brez nevarnosti 
prideta na prosto. Zunaj ju pa čakata dva 
osedlana konja, ki ju poneseta v temno no č 
kot nevihta — tja proti Fatepurju . 

7 . Izvor sreče. 
Brez zaprek in nevarnosti prijezdita Si 
dija in njegov spremljevalec v Fatepur, kjer 

ju na dvoru najprisrčnejše sprejmó . Cesar 
sam in Selim storita vse, da preženeta Sidiji duhomorne spomine na prošle dni in 
mu razjasnita obraz, toda vsi poskusi so 
zastonj. Sidija ostane tih in miren . Vsak dan 
misli na očeta, kateri ga je proklel in pahnil o d 
sebe, ker je spoznal Resnico in se je oprijel . 

Akbar malo sluti, kaj se je prigodilo 
doma Sidiji, prašati ga pa noče natančnejše ,
ker se boji, da mu ne žali srca, ki očeta 


- 39 

tako goreče ljubi . Prošnjo, naj sprejme spremljevalca med svoje hlapce, pa Akbar Sidij i 

seveda rad usliši . 

Se bolj prisrčno pa je snidenje Sidij e 
z o. Akvavivo. 

„Vedel sem , da se ne ločim odtod, 
dokler te ne krstim z vodo in sv. Duhom . 
Hvala Bogu ! Nebo je uslišalo mojo molitev . 
Toda Sidija, ti si bled in potrt; pojdi z mano , 
takoj mi moraš vse povedati, kar se ti je 
dogodilo, da se ne moreš potolažiti! ” 

In Sidija se vsede misijonarju k noga m 

in mu začne pripovedovati z otročjo odkritosrčnostjo vse, vse, kar je doživel doma . Vedno 
jasnejše postaja misijonarjevo obličje, ko posluša žrtve mladega dečka . Ko mu pa pove 
one sanje, se rahlo nasmeje in reče : 

»Gotovo te je sam Bog poklical. Kmalu 

se moram namreč vrniti v Goo. Prej ti moram pa izpolniti še srčno željo . V soboto,
to je Mariji posvečen dan, takrat te krsti m 
z vodo in sv. Duhom . " 

To je vesela novica za Sidijo, novica , 
ki vse prestane težave posladi. Pobožno 
poklekne in moli na tihem, da se zahval i 
Bogu za vse te dobrote . 

Za veliki pomenljivi dan sv. krstu se 

hoče Sidija dobro pripraviti v tihi samoti . A 
še ga čakajo hude težave, ki jih mora premagati, predno doseže to srečo . 

Ze v začetku naše povesti smo videli , 
da sta bila Selim in Sidija dobra prijatelja . 


- 40 

A Selim je bil drugačnih misli kot Sidija . 
Tudi on je veliko slišal o Kristusovi veri, 
tudi njemu so se zdeli njeni nauki resnejši , 
lepši, modrejši kot koran in prorokovi nauki , 
a ni imel poguma, da bi se prijel Resnice , 
ker se je bal za prestol, ki bi ga bil s te m 
izgubil. 

In ravno to je Sidijo zelo bolelo . Izkušal je zbuditi v njem vzvišenejše misli , 

a ni se mu posrečilo. Včasih je poslušal 
mirno njegove besede in prigovarjanja, da 
večkrat mu je celo obljubil, da se izpreobrne ; 
a sedaj mu odgovarja z nekim ponosom i n 
preziranjem . Sidija dobro ve, kaj je temu 
vzrok : princ je začel priti zadnje čase opojn e 
pijače in se je udal še marsikateri drugi 
strasti. Zato je pa sovražil stroge krščanske 
nauke in čednosti. 

Tri dni pred krstom je bilo . Sidija se 

hoče umakniti zvečer malo v samoten kotiček 
na vrtu in mora iti raditega mimo velike 
dvorane, kjer sedi princ z nekaterimi drugimi tovariši ravno pri vinu . Selim ga zapazi, mu namigne k sebi in ga povabi, 
naj prisede. Sidija ga pa prosi, naj m u 
oprosti, ker nima časa . 

Selim, ki je že precej pil, se začne iz 
njega norčevati, tovariši — sami Turki — 
mu pa pomagajo, saj črtijo Sidijo že dalj 
časa. Sprva prenese Sidija vse mirno, ko 
pa uide Selirnu mala žalitev Jezusa Kristusa , 
tedaj zardi v lice, oko mu zažari in z naj


-41 
večjo resnostjo in odločnostjo posvari princa 
in ga opozori na grdo napako. 

Vse utihne in se čudi tej drznosti, Seli m 
pa od jeze kar prebledi in že hoče planiti 
nanj, kar zapazi za njim Akbarja. Njegov 
pogled zadostuje in Selim se rnora vsesti . 

„Slišal sem, kar je Sidija govoril,” prav i 
knez, » in strinjam se popolnoma ž njim . " 

Nato se obrne in povabi Sidijo s sabo. 

„Sidija l” začne knez, ko korakata p o 
dehtečem vrtu. „Sidija, rad te imam in rad 
bi te osrečil. Izvedel sem, da te ne prizna 
oče več za svojega sina. Dobro! Pa bodi 
pri meni! Najvišja mesta v mojem kraljestv u 
so ti odprta in prepričan sem, da jih bo š 
vreden. Nekaj pa zahtevam od tebe. Poslušaj rne! Več let že iščem resnice. Večkrat že sem premišljeval nauke korana, ki 
nam jih je zapustil Moharned, in sem se prepričal, da je med njimi veliko napak . Nato 
sem spoznal tvojo domačo vero Brahrne , 
Višne in Sive in oprosti mi, tudi tu se m 
našel veliko nepopolnosti in nasprotij, laž i 
in goljufije. ” 

„Prav imaš, presvetli knez,” odvrne Sidija, „le Kristusov nauk je gola resnica! ” 

,,Res je to! V krščanstvu je največ in 
najlepših resnic. Srečen bi bil, ko bi se ho 
telo moje ljudstvo tej veri podvreči. A ta 
želja se mi ne more izpolniti . Turki in Indijci 
rajši umffi nego se dajo krstiti . Pa tudi 
takih naukov ima veliko krščanstvo, ki jih 


- 42 

ne more človeški razum pojmiti. Čuj torejmoj načrt! Izbrati hočem iz vsake vere to , 
kar je najlepšega in najpopolnejšega. Vse, kar 
je brahmanu drazega, mora najti v novi veri, 
vse kar ljubi Turek, mora obsegati nova vera , 
celo kristjan mora najti v njej svoje najlepš e 
nauke. Tako bo, upam, združila skupna vera 
vse moje podložnike in s tem bo končan bo jin notranji razpor rned ljudstvom . Sidija, naj 
plemenitejše mladeniče celega kraljestva, vse 
Indije, odberem in pokličem na dvor, da sprejmejo prvi novo vero in jo razširijo . Ali stopiš 
tudi ti v njihove vrste? Ali hočeš prispevat i 
tudi ti na ta način k sreči svoje domovine! " 

Sidijin obraz se nabere v resne potez e 

in z vso odločnostjo odgovori : 

„Ne, nikdar, blagi knez! ” 
» Zakaj uničuješ moje upanje? " 
»Ker smatram, oprosti mi preveliko od

kritosrčnost, ker smatram ta načrt za neume n 
in pregrešen. Prava vera je samo ena in le 
nebo jo lahko razodene, človeški razum j e 
pa ne more sestaviti. " 

Se enkrat poskusi knez orisati Sidiji svo j

načrt v kar najlepši luči, toda vse nič ne pomaga, Sidija ostane trden . 

In vendar ga ne more knez sovražiti , 

nasprotno občudovati mora velikega Sidijenega duha . Se enkrat ga zagotovi svoj e 
naklonjenosti in odide . 

Vsi ti dogodki, zlasti pogovor s knezo m 

zelo zagrene Sidiji bližnjo srečo. 


43 -

Vedno je upal, da poklekne tudi kne z 
in zaprosi sv. krsta, a zadnji pogovor mu je 
podrl vse upe. 

Težko, zelo težko, pusti te lepe upe i n 
nade . Kolikokrat je že gledal v duhu, kako 
se trudijo in oznanjujejo Kristusovi oznanjevalci njegovo vero po vsem Akbarjevern 
kraljestvu. Videl je že v duhu, kako padajo krivi maliki in kako izginja krivi nauk . 

Kako srečen je bil, če je mislil na božji blagoslov in božjo milost, ki jo bo prejela njegova domovina. Sedaj pa vi i, da so potisnjene te lepe sanje daleč daleč v nedogledno bodočnost . 

» Mogoče sem pa nap'ravil na Akbarja s 
svojim odločnim nastopom vendar kak vtis ? " 
misli mladenič sam pri sebi in nova nada se 
mu poraja v Tnladem srcu . Toda takoj drugi 
dan zamori še to nado. 

Solnce še ni izšlo, že hiti Sidija na vrt. 

Prav blizu palače pod belim balkonom se j e 
zala cela množica čvrstih mladeničev. Bili 
so sami Turki in Indijci, a vsi so bili slovesno napravljeni, vsi so bili slavnostno okinčani. Tiho stoje in zrejo proti vzhodu. Prvi 
solnčni žarki se prikradejo iznad gore in s e 
razlijó po vzbujajoči se naravi. Krasen prizor ! 
Tedaj se odpró vrata na balkonu in Akba r 
se prikaže v krasni obleki, pade na tla, s e 
dotakne jih s čelom in moli vzhajajoče solnce . 
In mladeniči pod balkonom store za njim 
isto. Čez nekaj časa pa vstanejo, se obrnejo 


- 44 

proti balkonu in popadejo iznova na tl a 

pred Akbarjem govoreč „Alahu Akbar” . 

In tedaj spreleti Sidijo čudno čuvstvo , 
neka tajna žalost. Takoj ugane, da je t o 
nova vera. Mladeniči molijo solnce, molij o 
celo Akbarja kot boga, ker tudi pred nji m 
padajo na kolena in „Alahu Akbar” pomen i 
lahko „Bog je velik” ali pa „Akbar je Bog” . 

Solze bridke žalosti zalijejo Sidiji oči . 
Boli ga tako velika zaslepljenost njegoveg a 
naroda in brž stopi k o. Akvavivi, da si 
poišče tolažbe. 

Slednjič napoči sobota . Lep, jasen da n 
vam je bil to. V gradu je bila mala misijonarjeva kapelica kar najlepše okrašena . Dehteče cvetke krase oltar, po stenah pa vis e 
krasni zastori. Podoba Matere Božje na 
oltarju je danes lepa kot še nikdar poprej . 
In o. Akvaviva pristopi k altarju in mol i 
krasne molitve sv. cerkve. Nato pristopi h 
krstnemu kamnu, kjer ga čaka Sidija . Oblečen 
je v dolgo belo oblačilo in obraz mu razodeva nebeško srečo in veselje. Z vso odločnostjo, brez vsacega obotavljanja odgovarja na vprašanja, odpove se hudiču in svet u 
in se posveti službi Jezusa Kristusa. I n 

o. Akvaviva ga oblije z vodo govoreč : 
» Krstim te v imenu Očeta, Sina in 
sv. Duha. " 

„Amen,” odgovori pobožno Sidija . 

In prerojenje je končano. Sidijevo srce 
je presrečno in oči mu zalije) solze hvalež


- 45 

nosti in veselja. Poklekne na tla in moli 
iz dna srca za vse svoje drage, zlasti za svo

jega zaslepljenega očeta, Med tem časo m 
pa opravi o. Akvaviva daritev sv. maše. 

Ko sam zavžije sv. R. T. obhaja še Sidijo. Ni peresa in ne besedi, ki bi mogle 

popisati in izraziti srečo, ki jo vživa sedaj 
Sidija . V Kristusovi bližini bivati, to je z a 
nedolžno srce sreča, ki se ji ne more nič 
zemskega primerjati. 

Akbar je vse to od daleč izza cvetli c 
opazoval, kamor se je skril. Zelo je ginjen 
in iznova potrka milost Božja na njegovo 
srce, a noče je odpreti, nima moči in po 
guma, da bi prestal žrtve, ki bi ga čakale. 

Popoldne obišče Sidija o. Akvavivo 
in reče : 
» Oče moj, danes mi pa ne smeš od 
reči nobene prošnje . " 

„No, kaj pa želiš od mene?” 

» Oče, ali pojdeš kmalu iz Fatepurja? " 

» Kmalu, ker me kliče dolžnost in mol 
pr,dstojnik ; knez mi je končno tudi dovolil . " 

„Potem dovoli, da grem, s tabo,” prosi 
Sidija. „Rad bi delal s tabo za Kristusa.” 
Prav rad mu dovoli misijonar, da iz

polni s tem mladeničevo in svojo srčno 
željo, in čez nekaj dni zapustita oba dvor in 
odpotujeta v Goo, kjer ju prav prisrčn o 
sprejmo. 


- 46 

8. Dan zmagoslavja. 
Le malo ur je bilo določenih o . Akvaviv i 
preživeti med svojimi duhovnimi brati. No pa 
saj ni tega ravno posebno želel. Njegova 
želja je bila le za Kristusa delati, trpeti in 
umreti. Ta želja ga je tudi navdušila, da j e 
pustil dom in vse, kar mu je bilo drazega , 
in šel v daljnjo Indijo oznanjat Kristusov 
nauk. 

Kmalu izvé, da postane voditelj rnisijonske postaje v Zalzete . O . Akvaviva je br l 
vajen pokorščine in brez vseh govorov se 
uda novi odredbi ter se odpravi na pot, n a 
novo delo . In Sidija se noče ločiti od njega . 

„Oče”, ga prosi, „tam na otoku je š e 
toliko ljudi, ki ne poznajo prave vere. Dovoli, da grem še jaz s tabo in ti pomagam 
jih poučevati in izpreobračati . ” 

O. Akvaviva ustreže njegovi želji in g a 
vzame s sabo, da bi mu služil za kateheta . 
Zalzete je mal, prijazen polotok, ki seg a 
56 milj v obsegu pred Goo v morje . Tu so 
vsejali vkljub velikim oviram in težava m 
španski jezuitje Kristusov nauk. In njihov 
trud je bil blagoslovljen, dobro seme j e 
vzklilo . 

Maliki, podobe, svetišča, vse je padlo 
in lepo število kristjanov je vžigalo v njih 
nove upe in nade, novo moč" . Toda pekel 
je sovražil to dobro delo. Večkrat so požgali in razdrli surovi Indijanci misijonarjem 


- 47 

cerkve, šole, hiše, misijonarje same pa so 

pobili, če so le mogli. A kri padlih bratov , 
jirn je vžigala nov pogum, prelita kri je bil a 
novo seme njih požrtvovalnosti in iznova s o 
začeli popravljati Gospodov vinograd . 

V takih nemirnih časih je bil ravn o 

o. Akvaviva voditelj te postaje . Z vso dušo 
se je oprijel novega dela in nič se ni ba l 
divjih sovražnikov . Vedno si je srčno želel , 
da bi padel v Ijutem boju za Kristusa in 
sveto vero kot vrl junak. 
Bilo je jutro 25. jul. 1583. V Kunkulimu, 
malem mestecu na otoku, je vladala splošn a 
vznemirjenost. V sredi mesta so bili zbrani 
skoro vsi prebivalci in mnogo ljudi iz okolice in so imeli važna posvetovanja . Pogled 

jim je bil divji, izraz krvoločnosti jim je sija l 
na obrazu in roka je grabila nehoté za meč e 
in sulice, ki so ležali po tleh. 

Pred hudo nevihto vlada navadno skrivnostna tišina. Tako je bilo tudi tu. Ne besedice nisi slišal med zbranimi, samo pogledi so švigali naokoli kol bliski. Nakrat 
zagrmi kot iz enega grla divje urnebesno 
rjovenje in vpitje . Velik, napol nag človek — 
to je bil čarovnik Pondu — plane kot bi 
znorel med zbrano množico, za njim pa se 
pridrvi cela tropa žena in otrok, ki tudi 
vpijejo in rjove kar le morejo . 

Cu.den , strašen mož je ta čarovnik. 
Oči se mu tako divje svetijo kot kakem u 
norcu, iz ust pa mu vre pena. Kot bi zdivjal 


- 48 

leta okoli navzočih in maha ter otepa n a 
vse strani z rokami. Videti je prav kot sarn 
peklepšček. 

Cez dolgo časa se malo pomiri iin izpregovori le nekaj besed, ki se glasé : ,Kri ! 
Kri, kri petelinov, pripravljenih za dar!' In 
iznova začne divjati in vpiti. Slednjič obstoj i 
skoraj onemogel v sredi kroga zbrane množice in začne govoriti : 

» Možje in bratje moji iz Kunkulima ! 
poslušajte, kaj vam govoré bogovi iz moji h 
ust! Tujci, ki molijo križ, so prišli semkaj, 
da sezidajo svojo cerkev. Povejte, ali bote 
to trpeli? Nikakor ne! na noben način ne ! 
Dvignite `se, vstanite in kaznujte te hudobneže! Koliko gorja so nam prinesli ž e 
deželo! Včasih so se dvigala tu okrognaša ponosna svetišča . Kje so sedaj? Ti 
Portugalci so jih onečastili in podrli . — 
Včasih so nas pozdravljali povsod ob vsa 
kem potu in križ/potu. kipi naših bogov, 
ki smo jim zažigali kadilo in darovali da 
rove. Kje so sedaj? Gorjé nam! Celo teh 
najsvetejših stvari so se lotili ti tuji brezbožneži. Možje, ali se ne bojite kazni božje ? 
Vstanite, dvignite se tedaj! Maščujte se nad 
njimi mesto naših bogov za take hudobije ! 
Saj poznate vse! Ali niso to duhovniki v 
dolgih, črnih haljah, s križem na prsih ? 
Vedno povdarjajo : Le našega Boga se mora 
moliti, zato uničite vsa svetišča malikov ! 
Učé tudi, da je samo en Bog in to je Bog 


49 

kristjanov, zato poderite vse malike in nji h 
podobe! Tako lažejo in podirajo naše bo

gove in njih svetišča. Na noge torej možje ! 
Kri! kri! kri! Bogovi hočejo kri teh duhovnikov. Danes še morajo umreti! " 

„Kri, kri! Dol s sovražniki naših bogov! ” 

grmi vsa množica enoglasno, čarovnik p a 
začne zopet divje plesati kot prej . 

Nato nastopi drug govornik. Ni tako 
strasten, tako silovit kot prvi, toda pogle d 
mu razodeva smrtno sovraštvo . Ko se mno

žica pomiri, začne počasi z nizkim glasom : 

„Cujte me, možje! Nočem vas navduševati s tem, da bi vam našteval vsa hudodelstva, ki so nam jih storili že ti duhovniki, sanji veste vse . Samo eno stvar hoče m 
povdarjati, kar sem sam videl . 

Blizu moje rojstne hiše je bilo svoj čas 
veliko mravljišče . Vsi veste, da so te žival i 
svete in da so jih naši pradedje po božj e 
častili. Tako tudi mi. Od blizu in od daleč 
so vreli ljudje skupaj, praznovali pri mravljišču najbolj svečane slovesnosti in jim prinašali dragocenih darov. Možje, ali ni bilo 
lepo in dobro, kar smo delali? ” 

In iz sto in sto grl si slišal samo e n 
pritrjevalni glas, ki je donel do nebes . 

,,In pridem nekega dne tja, da bi opravi l 
svoje molitve. Gorjé! Kaj moram videti ? 
Krasni dom jim je ves razdrt in razbrskan . 
Na njem je ubita krava in ž njeno krvjo j e 
oskrunjen sveti kraj . Posamezni kosci drobj a 

4 


— 50 — 

in kože pa leže raztreseni po mravljišču. 
To je storil eden izmed onih belih. " 

» Hu! Maščevanje, maščevanje! Kri ! 
Kri!" zagrmi množica, da se kar zemlj a 
strese. 

Govornik pa nadaljuje : 

„Ne daleč vstran od mravljišča je izviral svet studenec . Kdor se je v njem kopal , 
je bil očiščen vseh svojih grehov. Tudi njegovo vodo so nam omadeževali s krvjo ubite 
krave ti brezbožneži . Zato pa : Možje ! Bratje ! 
Maščujmo se! Maščujmo se mesto naši h 
bogov! ” 

Divja besnost se poloti vse rnnózice . 
Visoko v zrak vihté dolge sulice, zraven p a 
rjovejo in plešejo kot bi bili vsi nori . 

Kaj ne, indijska vera je surova, divja , 
je kruta! Možje, ki so pustili vse, da bi 
jim ponesli blagoslov sv. evangelija, ti možj e 
naj umre), ker so razdrli in razdejali malike , 

njih podobe in svetišča, kraj najgrjih vnebovpijočih pregreh ? Celo eno razdrto mravljišče 
je bilo smrti vredno . Toda to naših mož ne 
ustraši. Vedo dobro, da bodo morali žrtvovati svoje življenje, ko so se odločili, da se 
posveté temu stanu . .A ravno misel, da bod o 
prelili kri za Kristusa, ravno ta misel jih navdušuje in podžiga k novemu delu, k novi 
ljubezni . 

Obrnimo se tedaj od zbranih divjakov 
drugam, na lepši kraj, kjer se nam nud i 
lepša slika! 


— 51 
Kake četrt ure od Kunkulirna so stanovali naši misijonarji, žrtve, ki so jih sklenili divjaki usmrtiti. Prišli so semkaj, da bi se 
zidali cerkev in ustanovili krščansko župnijo . 

Pet mož je bilo tu, štirje duhovniki : 
Rudolf Akvaviva, Alfons Pačeki, Anton Fran 
čišči in Peter Berni, in en pobožen brat, Frančišek Aranea . 

Zbrali so krog sebe malo gručo indijski h 
kristjanov in nekaj Portugalcev, ki so bil i 
skoro vedno okrog njih, ker jih je skrbelo 
za misijonarje . 

Ze na vse zgodaj zjutraj so opravili 
duhovniki daritev sv . maše in tisto jutro j e 
pri sv. maši daroval o. Akvaviva svoje življenje za divje Indijance. Zdelo se mu je , 
da vidi kipeti v kelihu sv . kri, in prepričan 
je bil, da je Bog vsprejel njegov dar. Po 
sv. maši pokliče Sidijo k sebi in mu reče : 

„Ljubi moj ! ura ločitve se bliža. Danes 
me pokliče Bog k sebi v sv . nebesa. ” 
» Oče, oče," zaihti mladenič, „jaz hoče m 
tudi s tabo umreti. ” 

Akvaviva malo pomoli, potem pa reée : 

„Ne Sidija, tvoj oče te še potrebuje . 
Ostani zdrav in zvest sv. veri, jaz te bo m 
varoval iz nebes, kjer se zopet snideva . ” 

Se enkrat ga blagoslovi in odide med 
svoje tovariše, da jih navduši za težavni boj , 

ki jih čaka. 

Bilo je proti poldnevu . Iz vasi sem se 

je zaslišal večkrat divji krik . Dobro vecffi , 

4-> 


- 52 

kaj to pomeni, in že hočejo počakati z zidanjem za nekaj časa in zapustiti za to do 
ločeni prostor ; nebo je pa drugače hotelo. 
Nakrat se ulije huda ploha in jih prisili, d a 
ostanejo tu na mestu. Pripravijo si prav priprosto vsakdanje kosilce in posedejo kro g 
njega. 

Tedaj zagrmi v bližini divji krik in, vik , 

od vasi semkaj pa teče nekdo kar more 
proti njim. Dober človek mora biti, ker ji h 
hoče opomniti, naj bežé, sicer jih čaka gotova smrt. A njim ni na misli beg, te novic e 
se vsi zveselé . Pa tudi ni več časa bežati , 
ker od vasi sem se že vali en del divj e 
množice, in za hrbtom je slišati tudi že 
divje tulenje. Na čelu vsem je čarovnik, k i 
dela take čudne obraze kot bi bil obseden. Nekaj kristjanov zbeži, da si reši življenje, drug i 
pa zre) neustrašeno v obraz bližajoči se smrti . 

„Povzdignimo srce in oči k nebu, d a 
si izprosimo nove pomoči sedaj v veliki nevarnosti!” vsklikne o . Akvaviva svojim tovarišem in navzočim Indijcem, ki so nameril i 
puške, da bi streljali ; potem pa reče : 

„Nismo prišli sem, da usmrtimo, marveč , 
da rešimo . ” 
Sidija zre nekam boječe v resni obra z 

o. Akvavive in občuduje njegovo junaško 
neustrašenost. O ko bi ga mogel rešiti! V 
hipu se spomni, da je zunaj čil osedlan 
konj, morda se reši. Zgrabi ga za uzdo in 
pelje k o. Akvavivi rekoč : 

— 53 — 

» Oče, na, brž zajezdi konja, da se 
rešiš!" 

Ta ga pa pogleda skoraj očitajoče in 
odvrne : 

„Ni časa, da bežimo, marveč, da se bojujemo in zmagamo! ” 

Medtem pridrve Indijanci že prav bliz u 
in eden izmed njih stopi naprej in vpraša , 
kdo je njihov voditelj. In pokažejo na 

o. Akvavivo . Tedaj zavihti divji nečlovek svoj 
težki meč in preseka duhovniku s prvi m 
udarcem obe nogi pod kolenom . Onemogel 
se zgrudi o. Akvaviva na tla in še med 
padcem odpne ovratnik in nagne glavo, kot 
bi prosil še zadnjega udarca . 
Dva udarca mu presekata nato vrat , 
tretji odseka roko in ena sulica mu prileti 
s tako silo v srce, da ga predere in se pri,
kaže na hrbtu. Nato duhovnik kmalu izdihne . 

Umirajoč še le pokaže, da je pravi Kristusov učenec, kajti zadnje besede njegov e 
se glase : 

» Oče, odpusti jim! Sv . Frančišek Ksaverski prosi za me ! Oče sprejmi mojo dušo ! " 

Ko vidi Sidija, da leži o . Akvaviva, plan e 

k njemu in ga kliče po imenu . Toda ta ga 
ne sliši več in mu več ne odgovori ; njegova duša je že v svetih nebesih pri svoje m 
Stvarniku. 

In ko se mladenič ozre, vidi, da teče 
nadenj velik divjak z debelim kijem, da g a 
pobije z enim udarcem na tla . Veselo vsklikne : 


- 54 

» Le usmrti me, saj sem tudi jaz kristjan ! " 

In divjak zavihti kij, da ga udari ; toda 
nekdo ga pridrži, da zadene Sidijo le na 

levo ramo, a vendar tako močno, da se zgrudi 
ta nezavesten na tla . To Sidija še čuti, da 
ga nekdo pograbi in vrže na konja, napre jpa ne ve ničesar. 

Vsi štirje misijonarji so padli mučenišk e 
smrti, med njimi o . Akvaviva kot voditelj . 
Z divjim krohotom in zaničevanjem so ji h 
usmrtili divjaki. Le ubogi brat je ostal š e 
živ ; padel je zadet od težke sulice na tla 
in obležal v nezavesti. Ko se je zopet zavedel, je ležal pred nekim malikom na tle h 
tako ves preboden od sulic kot sito . 

Sv. oče Leon XIII. so razglasili vseh pet 
mučenikov za .blažene . 

Se 15 drugih kristjanov je zadela ist a 
usoda. Vsi so padli za sv. vero in darovali 
za njo svoje življenje, zato pa so dobili v 

nebesih mučeniško palmo, zasluženo plačil o 
za svoje življenje in za svojo smrt. 

9. Žalostna vest. 
Na jezuitskem vrtu v Goi so cvetele i n 

dehtele najrazličnejše cvetlice v solnčnem 
svitu mladega jutra. Star brat s srebrno, belo 
brado se je trudil, da ozaljša Marijin oltar 
kar najlepše ve in zna . Jutri je nameči 

25 . velikega srpana, t. j . praznik Marijinega 

— 55 —


Vnebovzetja. Pazno motri vse cvetlice, k i 
stoje po vrsti v velikih in malih loncih, in 
izbira najlepše, da jih vzame seboj ; tak 
praznik morajo biti le najlepše in najbol j

dišeče na oltarju . 

„Ali ti smem malo pomagati?” vpraš a 
nekdo prav prijazno . „Zelo bi me veselilo, 
ko bi smel krasiti podobo ljubljene Matere 
za dan njenega zmagoslavja . ” 

Brat se ozre in vzklikne pol glasn o 
malo v skrbeh, malo vesel : 

„Sidija, ti, ti si tu? Tako zgodaj že s i 
upaš vun? Pazi, da te ne vidi zdravnik . Ali 
te roka še hudo boli?” 

„Ničveč, dragi brat,” odvrne Sidij a 
smejé . » Cu.tim se zopet popolnoma dobrega ,
le malo sem še trd in neokreten . Toda upam , 
da tudi to kmalu izgine, samo da bom moge l 
zopet z roko kaj malega delati . Zato mi p a 
dovoli, da ti malo pomagam urejevati cvetke 
okrog kipa . " 

„No bolj majhne in lahke že lahk o 
urejaš, velikih pa nikakor ne dovolim . Saj 
si še bled ko smrt. Ah ta divjak, da te j e 
moral tako udariti! Skoraj sem malo jeze n 
nanj .” 

„0 ne, tega pa ne govoriš resno . Moliva rajši zanj! Kmalu bi me bil osrečil, d a 
bi umrl kot mučenik za svojega Odrešenika. ” 

,,Tako, Sidija? ali bi res rad umrl ? 
Verujem ti. Glej, potem bi praznoval jutrišnj i 
praznik z o. Akvavivo v nebesih pri Mariji 


— 56 —


sami. Toda, kakor je Božja volja. On ima 
vedno najmodrejše namene pri vsem, kar 
stori. Mogoče te potrebuje še tu na zemlji . " 

„Tako nekako mi je rekel tudi o . Akvaviva. Predno je umrl, mi je dejal-, da ne 
bom prej umrl in postal deležen te velik e 
sreče, dokler me oče še potrebuje . Od tedajupam, da mi da dočakati ljubi Bog še očetovo izpreobrnjenje. ” 

„Sidija, če ti je dejal to o . Akvaviva , 
potem se ti to gotovo izpolni. Poglej! on 
je vedel veliko več kot mi vsi . Svet mož je 
bil že tu na zemlji in ko smo izvedeli no-: 
vico, da je ubit, nismo molili za njegov o 
dušo, marveč vsi smo se mu priporočali, naj 
prosi za nas. Veruj mi, če ti je on to govoril, potem se ti izpolni gotovo vse, tvoj 
oče se ti gotovo izpreobrne. Tudi jaz nočem 
zamuditi ničesar, da ne bi molil zanj kot 
sem do zdaj.” 

„To vse trdno upam. Glej, pojutrišnjem 
odidem v Fatepur. Mogoče izvem tam kaj 

o njem. ” 
',Kaj? Nazaj pojdeš k tem Indom i n 
Turkom ? " 

,,Za nekaj časa vsaj . Guverner Gol hoče 
namreč nekaj sporočiti cesarju. Akbarju in 
je prosil o. rektorja, naj mi dovoli, da spre 
mitri njegove poslance tja . Prepustil je sice r 
vse moji odločitvi, a spoznal sem, da ga b o 
veselilo, če grem ž njim, zlasti še zato, da 
povem sam kot priča Akbarju, kako je umrl 


— 57 -
o. Akvaviva. Obljubil sem mu torej in če z 
dva dni moram že na ladjo . " 
Med takim pogovorom sta bila oba gotova s svojim delom. In tedaj pokleknet a 
pred kipom in pomolita nekoliko za zaslepljenega očeta . 

Kako je Sidija tu sem zašel, mord a 

naši čitatelji 'že kaj slutijo . Njegov blagi rešitelj ga je nesel skozi vrste sovražnikov, 
ga posadil na konja in izginil ž njim izpred 
oči, ne da bi ga kdo opazil. Večkrat se je 
pozneje sam čudil, kako se mu je mogl o 
vse tako posrečiti, da ga ni nihče oviral i n 
mu zastavil pota. Zato je vse to pripisoval 
svojemu ter Sidijevemu angelju varihu. Naravnost proti Goi jo je mahnil in ponese l 
mladeniča v hišo k očetom jezuitom, ki s o 
ga zelo prijazno sprejeli in skrbeli zanj p o 
očetovsko . 

Sidija se je kmalu okrepčal, četudi m u 
je bila leva roka malo mrtva . 

Na dan velikega slavlja je prejel Sidij a 
sv. R. T. in klečal dolgo časa globoko za 
topljen v pobožno molitev za svojega zaslepljenega očeta. Nato pa je preživel še 
nekaj lepih uric v zaupnem občevanju z 
brati in oo. jezuiti. 

Prišlo je zadnje jutro in Sidija se j e 
moral posloviti. Dolgo je še gledal s krova 
ladje nazaj na Goo in pošiljal z rokami i n 

srcem zadnje pozdrave dragim očetom, k i 
so ga spremili do morja . Morje s svojo le


- 58 

poto ga je zelo malo zanimalo in le težko 
se je toliko raztresel, da je pozabil saj ne 
koliko svoje gorje . Le na vzhodu mu je zapiralo pogled obrežje rodne zemlje, sicer j e 

pa videl daleč, daleč na okoli krasne valove , 
ki so se dvigali visoko proti nebu, padali , 
se razpršili in nudili tako v solrjčnih žarki h 
novo krasoto, novo zabavo . Cisto, jasno 
nebo se je vspenjalo nad morsko gladino 
in se odsvitalo na njegovem dnu . 

Ve to opazuje Sidija še dokaj z zanimanjem, a zelo rade mu uidejo misli domo v 

k očetu, katerega ljubi nad vse . Jn tedajpostane resnejši in žalostnejši in se globoko 
zamisli . Lepo pot imajo, popolnoma brez 
ovire in mirno vozijo zjutraj druzega dne 
so že v Surutu. Razen Sidije vidiš še štiri 
Portugalce, ki gredo ž njim na Akbarjev 
dvor, da se pogode tam v imenu guvernerja 

o neki važni stvari . 
V Suratu si poiščejo čile konje in od 
jezdijo proti Fatepurju. Jezdijo veš, čas po 
čisto ,novi komaj dodelani cesti . 

Se so oddaljeni kake tri dni od doma , 
kar jim pridirja nasproti neznan jezdec v 
divjem skoku. In ko prijezdi bliže, opazuje 

malo četico, spozna Sidijo in vzklikne : 

» Hvala bogovom, Sidija, da si tu! Ravn o 

sem bil namenjen proti Goi, da te poiščem . " 

In Sidija spozna tukaj hlapca, ki mu j e 

pomagal iz ječe in je ostal pri Akbarju na 
dvoru. 


- 59 

»Za Božjo voljo, kaj se je pa zgodilo ? 

Ali je doletela mojega očeta kaka posebn a 
nesreča?" 

„Obsojen je na smrt kot izdajalec domovine . ” 

„Takoj pojezdim za tabo, mogoče moj a 
prošnja kaj izda. ” 

Nič več ne sliši Sidija, to rnu je dovolj . Kar more, izpodbode konja in se spust i 
v divji dir proti domu. Nihče mu ne more 
slediti, še hlapec ostaja daleč zadaj . Ker bi 
pa rad vendar malo natančneje stvar izvedel ,
zato začne čez nekaj časa počasneje jezditi , 
da ga more hlapec dohiteti . 

Ko je ušel Sidija iz zapora, ni vedel 

v prvem hipu oče, kaj naj stori : ali najbeži, ali ostane in izpelje zahrbtne nakane . 
Kér je vedel, da ga Sidija nikdar ne izda 
in ker knez tudi ni ničesar ukrenil, sklene 
ostati in izvršiti svoj načrt . Vedno kliče k 
sebi prvake k skupnim posvetovanjem ko t 
i prej in še bolj kot prej sili, da se stva r 
kakor hitro mogoče odloči. Nekega dne j e 
celo mnenja, `naj se naredi stvari s te m 
konec, da se Akbar usmrti . 

Akbar je vse to natanko izvedel in j e 
izrekel nekega dne nad knezom smrtn o 
obsodbo . 

Potrt posluša Sidija dolgo povest, ki m u 
jo pravi hlapec, in podi konja kar more . 

Pride noč in Sidija sklene, da nič ne počij e 
marveč dirja naprej do bližnjega gradu. Tu 


- 60 

si izposodi novega čilega konja za se in z a 
hlapca in dirja dalje v temno noč. 

Po dnevi krog poldne v najhujši vro

čini se malo odpočijeta, zvečer pa gre zope t 
kot veter naprej in drugo jutro dospeta ž e 
v Fatepur. 

10. Za očetom . 
Ko zagleda Sidija Fatepur, izpodbod e 
zopet konja, ki se spusti v divji beg in pust i 

slugo daleč zadaj . V nekaj trenotkih je že 
pred kraljevo palačo, kjer skoči raz konja. 
ki kar sope in hrope od trudapolne napornosti. 

Prvi, ki ga sreča Sidija, je Selim . 

„Za Boga, prosim te princ, povej mi ,

kaj je z mojim očetom? Ali ga morem š e 
rešiti . ” 

„Ne vem, bržkone bo prepozno . ” 
„Kje je pa knez? Takoj moram k 
njemu . ” 
„Ne sedaj, Sidija. Minister je pri njemu 
in pogovarjata se o zelo važnih stvareh . Saj 

veš, kako je hud, če se ga kaj moti ob takih priložnostih . ” 

Toda Sidija ne sliši njegovih besed. Brž 

steče po znanih stopnicah in obstoji pred 
vrati knezove sobe . 

Straža pred vrati z golim mečem m u 
hoče vstop siloma zabraniti, a Sidija jo potisne siloma na stran in razgrne težke za


-61 
vese, stopi v sobo in pade pred knezom n a 
kolena. 

Knezu ni baš prijetno, da ga moti ravno 
sedaj, kar kaže njegov obraz in pogled, in s 
kratkimi besedami hoče Sidijo odsloviti . Ko 
pa vidi njegov proseči pogled, se mu zjasn i 
čelo in omili pogled . Ministra takoj odslovi 
in reče mladeniču : 

„Sidija, vstani in povej, česa želiš! ” 
„Milost, moj knez! Milosti te prosi m 
za svojega očeta. ” 
Vladar postane resnejši, žile na čelu s e 
mu napno, toda prijazno nadaljuje . 
„Sidija, ni mogoče, ne veš, česa me 
prosiš.” 

In zopet pade Sidija na kolena in prosi : 

„Milost, milost za nesrečnega očeta! ” 

„Milost? Milost za izdajalca, ki se m 
mu že toliko prizanesel? Milost za onega , 
ki mi streže po življenju, ki je podkupil ž e 

hudodelce, da končajo z ostrim jeklom življenje svojemu vladarju? Sidija, rotim te pr i 
svoji jezi, ne prosi me za tega vstaša! N e 
morem, ne smem mu pustiti delj živeti , 
njemu, ki ima pripravljen za me vedno strup , 
da mi ga vcepi v meso in kri. Sidija, prosi 
česar hočeš, samo tega ne! ” 

„Ne poznam druge prošnje. Milost, 
milost! Sidija se ne vzdigne prej, dokler n e 
izpregovore tvoje ustnice teh besedi . Se enkrat te prosim : Milost za nesrečnega, zaslepljenega očeta!” 


— 62 —


» Za tvojega očeta? Ali je oni tiger tvojoče? Ali te ni proklel in pahnil od seb e 
ter prepustil slepi usodi? " 

» Nehaj, prosim te, nehaj! Ne trgaj m i 
srca! Ce je grešil, storil je to zaslepljen o d 
prevelike ljubezni do domovine . Ljubezen 
je bila vsega vzrok ; videl je namreč v tebi 
velikega sovražnika Indije . Odpusti mu knez ! 
Odpuščanje je za vladarja najlepša čednost . 
Imej usmiljenje, odpusti mu! Milost! milost! " 

»Da bo šel jutri in najel novih morilcev, Nehaj, nehaj! Vse je zastonj! " 

Ze hoče blagi mladenič obupati ; tedajpa vzdihne k Mariji in pomoli za pomo č 
kratko molitvico in v hipu se nečesa spomni : 

„Padiša !” začne iznova slovesno . „Rotim te pri spominu onega moža, ki ti je bi l 
zelo ljub in drag, ki ti je izkazal toliko dobrot, pri spominu onega moža, ki je tak o 
rad in s takim veseljem umrl za sv . vero , 
čegar oko nas zre sedaj iz nebes : Padiša,
pri spominu o . Akvavive te rotim in prosim 
za svojega očeta . ” 

„Ali je res umorjen o . Akvaviva? ”
In tedaj mu naslika Sidija kar more živ o


junaško vedenje in sveto smrt mučenčevo . 
Na zadnje pa ponovi iznova svojo prošnjo. 

Nič več se ne more braniti Akbar . Srce 
se uda Sidijevi prošnji . Zdi se mu, da vidi 
lep, dobrovoljen a resen misijonarjev obraz . 
Zdi se mu, da sliši tudi iz njegovih ust ponavljati isto prošnjo, in tedaj se omeči in reče : 


-63 -
„Sidija, če torej vstrajaš pri svoji prošnji ,
ti je seveda ne morem odreči . Ustani, podarim ti očetovo življenje! " 

Hvaležno mu poljubi Sidija roko, plan e 
kvišku in vsklikne veselo : 

»Prosim te torej, povej mi, kje je moj 

oče, da zdirjam k njemu in mu naznanim 
to veselo novico! " 

» Kar moreš hitro se odpravi na pot in 
jezdi v Benares. Upam, da ne bodo moj i 
ljudje prej tam kot ti. Tu moj prstan, ki 
naj ti bo pri stotniku v dokaz resnice . Ne 
mudi se! Usedlaj si najboljšega konja i z 
mojega hleva in glej, da ne zamudiš! " 

Sidija najde komaj toliko besedi, da s e 
mu prav iskreno zahvali, nato vstane in gr e 
vun, da se odpravi na pot. Medtem ko 
mu sedlajo konja pa on malo poje in po 
pije, da se okrepča. Truden pa ni nič posebno. 

„Bog me je poslal semkaj, da reši m 

očeta, on mi stoji na strani in mi bo vedn o 
pomagal. ” 

Tako govori Sidija sam pri sebi pol n 

zaupanja v Božjo pomoč. 

Ni minila še ura, odkar je prijezdil n a 
na dvor, že sedi na novoosedlanem konju . 

Pogled mu je divji, nosnice rdeče in lepslok vrat. Med dirjanjem se komaj opazi ,
da se dotika s kopitom tal, videti je, da 
teče kar po zraku kot bi čutil, da ima seb i 
vrednega jezdeca na hrbtu . 


- 64 -

Sidija zna res izvrstno jezditi . Marsikd o 
postoji ob poti in zre za drznim jezdecem , 
katerega cilj je mesto Benares. Le najpotrebnejši počitek si dovoli, sicer pa jezd i 
neprestano. Sele peto jutro dospe do mogočnega Gangesa in zazre visoke piramid e 
svetišč in drugih stavb, ki se odsevajo v 
mirni vodi. Brž se prepelje in gre proti 
rojstni palači skozi množico, ki hiti po na 
vadi v jutranjo kopelj. 

Ustavljajo ga in mu prigovarjajo, naj n e 

zamudi kopališča, ki očiščuje grehov, tod a 
Sidija se ne zmeni za nikogar, marveč dirj a 
naprej dokler ne dospe do doma . 

Grobna tišina vlada tu. Lepe dvorane 
so prazne, dragocenih preprog ni nikjer, turšk i 
vojaki so pobrali vse dragocenosti . Tupatam 
se vidi še ostanke ubitih malikov. Sidijo 
je kar strah, vedno se boji, da naleti kj e 

na mrtvo truplo svojega očeta . 

Slednjič dobi v kleti pet razcapanih 
turških vojakov, ki so bili vkljub strogi prepovedi korana vsi pijani sladkega vinca . Le 
z veliko težavo izve od poveljnika, da j e 
njegov oče zbežal v severno gorovje in da 
ga zasledujejo vojaki . 

In nič ne pomišlja Sidija kam je šel oče , 
takoj se spomni, da ima gori v gorovju leplovski grad. Lasi ni bil sam nikdar tam, vendar upa, da ga najde, ker rnu je oče več 
krat o njem pripovedoval . O tem je pa trdn o 
prepričan, da je šel tja in nikamor drugam . 


— 65 -
Le malo časa se mudi Sidija v Benaresu ,
le toliko, da preskrbi konju najboljše hrane . 
Iznova ga zasede in v hipu je mesto dale č 
za hrbtom. Izbere si najkrajšo severno po t 
in jezdi malo počasneje, da ne bi konj a 
prezgodaj opešal. 

Pri sebi nima ne jedi ne denarja . Toda 
vladarjev prstan mu služi pri vseh uradnikih 

čudovito . Povsod se mu odpirajo vrata in 
prijazni ljudje dajó žrebcu najboljše piče i n 
najlepše hrane. 

Sele v jutru šestega dne izve Sidija ne 
kaj podrobnejšega. 
„Pred dvema dnevoma,” mu pripoveduj e 

star mož, pri katerem je prenočeval, „pre d 
dvema dnevoma je bil pri meni jezdec v 
gostilni. Nič ni stopil s konja, marveč kar 
na njem se je malo pokrepčal. letel je zelo 
lepo rjavkastó zagorelo kobilico. Tudi sam 
je bil visoke lepe postave . Dolga brada, k i 
mu je padala po širokih dolgih prsih, rnu 
je dajala še nejasnejši . obraz kot ga je imel . 

» On je, on, moj oče,” vsklikne Sidija , 
',samo povej, kam se je obrnil'" 

„Proti severu, tjakaj proti onemu gorovju, ,, ki se dviga na obzorju, je jezdil . ” 
Cez kakih deset ur pride za njim dvanajst vojakov, ki izprašujejo po njem. Po

skačejo s konjev, se pokrepčajo s pošteni m 
kosilom, potem pa jezdijo zopet isto pot 
dalje. A daleko niso imeli tako dobrih konj ko tje bil njegov, in ga skoraj gotovo ne dobe ! 

5 


— 66 — 

» Torej dva dni so pred mano! Sedaj 
se moram pa zelo požuriti . Daj konju naj 
boljšega ovsa, danes mora napeti vse svoje 

moči. Plačal bo že vse vladar. " 

„Izvrstnega žrebca imaš, brez skrbi ji h 
dohitiš. Dobro bo moral pa le stopiti, t o 
je res. A še nekaj, varuj se v gorovju roparjev, ki razsajajo in plenijo sedaj bolj ko t 
kdaj prej . Škoda bi bilo tako mlade krvi . ” 

Med takim pogovorom je potekel urn o 

čas. Zrebec se je najedel in odpočil in v hipu 
je bil Sidija na njem. Poboža ga po visokem 
vratu in izgine kot blisk v daljavo. Nikdar 
še ni tako dirjal kot danes . Zjutraj so bile 
gore še daleč daleč tam na obzorju, o poldn e 
jih je pa Sidija že dobro razločeval in k o 
je solnce zahajalo, je bil že skoraj pri podnožju, kjer je prenočil . 

Ker si ni upal po noči v gore, je mislil , 
da je boljše, ako tu prenoči in poskrbi malo 
za konja, ki je danes že izredno veliko dirjal . 
Tudi tu mu povedo ljudje, da so videli pred 
enim dnevom jezdeca. Vojakov pa ni bilo 
po tej poti. 

Drugo jutro pa prehiti Sidija vzhajajoče 
solnce. Na vse zgodaj plane pokonci, pomoli 
malo, se zahvali za izkazano mu pomoč inse priporoči na novo Bogu . Potem pa stopi 
h konju, ki je zopet čil in spočit in prijazno rezgetaje pozdravi bližajočega se Sidijo. Nato pokliče še gostilničarja, da mu 
pokaže po kateri poti je odjezdil jezdec, in 


odjezdi. Takoj pod goro pa se konča cesta
v ozko stezo, ki se,vije še dokaj prijetno
po pobočju.


Sidija obrne po tej stezi. Ker je pa samo
kamenje, ne rnore zaslediti nobenega sledu


o kakem jezdecu. Kaki dve uri jezdi po
stezi, kar zapazi malo vstran od steze košček
bele cunje na grmovju. Brž skoči s konja in
steče po njo; bil je pa le košček ploščnega
roba. Skrbno pregleda ves prostor in kmalu
se prepriča, da se je tu nekdo mudil in da
se je nek konj plazil tu skozi grmovje . Med
potjo je moralo zagrabiti trnje za rob plašča 
in ga odtrgati . 

Takoj se odloči, da krene isto pot, k i 
ga popelje skoraj gotovo na pravi kraj . Toda 
rnora hoditi peš in peljati konfa za uzdo , 
ker bi sicer lahko izgubil sled . Le počasi 
se sedaj pomika naprej, a tolaži se s tern, 
da mora tudi jezdec pred njitn le počas i 
jezditi. 

Predno pa nastopi to nevarno pot, poklekne na tla in moli z otročjo pobožnostjo : 
»Marija, Mati Božja in moja, pomagaj mi! " 

Nato prime zvestega konja za uzdo i n 
gre za sledom . Nekaj časa je šlo ob pobočju, potern skozi ozke, težko pristopne 
soseske ali po ravnem, a vedno po go-

stem grmovju. . 
In hodi neutrudljivo kake tri ure . Kar 

obstoji pred neprodirno goščavo . Zdi se mu, 


— 68 — 

da se je tu sled izgubil . Pazno išče in ogleduje drevje, grmovje in tla . In k sreči zapazi, da je vejevje na enem grmu odlomljeno, rekel bi pristriženo, listje pa objedeno . 
Tu se je skoraj gotovo pasel konj . In Sidija 
prodre v goščavo. Tu pa zapazi, da je na 
tleh nekaj v naglici malo zmešanega listja ,
ki je zaužilo potniku za zglavje. Toda kajje to? Blizu postelje leži na tleh zopet en a 
cunja. Sidija jo pobere in zapazi, da je 
krvava . 

S tihim strahom preiskuje še naprej, li 
dobi še kako znamenje. Tla so poteptana , 
vejevje in grmovje pa polomljeno . Tu se 
je moral vršiti boj ! 

V hipu mu je vse jasno . Tu se je vlegel 

oče k počitku in v spanju je bil napaden. 
A kdo ga je napadel? Vojaki niso mogl i 
biti, ker so bili na konjih. Ce bi bili pa 
peš hodili, ga pa ne bi došli . Bili so torejgotovo roparji, pred katerimi ga je krčma r 
pod goro svaril. Velik strah se ga polot i 
in zopet začne srčno moliti in klicati Marij o 
na pomoč. 

In premišlja in premišlja, kaj naj stori . 
Ali naj gre za sledom ? Kako lahko ga za 
pazijo in ujamejo ; potem imajo pa še njega 

mesto da bi rešil svojega očeta. Slednjič se 
odloči, da počaka temne noči, kajti če s o 
bili res roparji tu, ne bodo daleč in bod o 
imeli po noči gotovo ogenj že zato, da prepode moskite. 


- 69 

11. Drzen poskus. 
Ure so bile zelo dolge, kar ni se ho 
telo zmračiti. Slednjič objame silni mrak 
zemljo, solnce ugasne in mirna noč zaziblj e 
vso naravo v sladko spanje . 

Srebrnočisto je razlil mesec svojo tajn o 
svetlobo po azurnem nebu in divjem go 
rovju. Crne sence visokega drevja so segale 
daleč po pobočju in staro drevje je bil o 
podobno nočnim pošastim, oblečenim v široke halje. V vrhovju pa je šuštelo listje i n 
šepetalo kot bi si pripovedovalo mladostn e 
spomine . 

Sidija se za vse to malo zmeni. Njegovo oko se ne pase na lepi gozdni kra

soti, marveč išče z veliko paznostjo in napetostjo, kje se zasveti kak ogenj. In Sidija 
se ni varal, kmalu zasine odsvit velikega 
plamena iz gozdne temine na malem gričku . 
Takoj sklene, da se splazi tja in izve ka jnatančnejšega o svojem očetu. Ali pa bo 
mogel dospeti na oni griček? Noč je sice r 
svetla, a vendar se ne sme pokazati i z 
grmovja, iz goste sence, marveč mora s e 
plaziti po grmovju in skušati priti na t a 
način do cilja. Kako lahko pade v kak pre-
pad, se spodtakne in zlomi nogo! Kolik o 
globokih prepadov ga lahko loči od oneg a 
griča ? 

Toda spomin na Božjo pomoč mu prepodi vse temne misli . Kakor hitro so prišle, 


- 70 

tako hitro so tudi izginile. Prime žrebca za 
uzdo in ga pelje za sabo. Ker se pa malo 
upira, ga mora pomiriti z božanjem in prijazno besedo . 

Počasi, počasi se pomikata naprej . S 
prva gresta navzdol v dolino, potem pa polagoma po griču navzgor tako dolgo, d a 
misli Sidija, da je oddaljen od ognja koma jkakih 150 korakov. Prav dobro vidi in razloči skozi vejevje, kako plapola plamen i n 
obkroža z rdečim svitom vrhove bližnji h 
dreves . 

A celotnega pogleda po vsej okolic i 
nima. Zato priveže konja za deblo, sam p a 
spleza na drevo, da si z njegovega gostega 
vrha ogleda vso okolico . In to se mu dobro 

posreči . Vsa pokrajina leži pred njim v srebrno čisti mesečni luči . Le ozek gozdič ga 
loči od ognja . In išče si stezo, po kateri b i 
mogel ubežati, če bi bilo treba. In glej ! v 
veliko veselje zapazi prav v bližini dol gloki podoben pašnik, ki se vleče med visokim drevjem doli v dolino . 

Urno spleza z drevesa, odveže konja, 
in ga pelje na rob onega pašnika in ga pri 
veže v gosto senco košatega drevesa . Nato 
nastopi najnevarnejši del težavnega in ne 
varnega pota . 

Dobro pazi, da je vedno v gosti senci , 
dokler ne dospe do zadnjega grmovja, ki 

ga še loči od roparjev . Dasi je noč dokajhladna, čuti na čelu potne srage, od raz


-71 
burjenja se pa trese po vsem životu. In 

-<iendar mora biti ravno sedaj v odločilne m 
trenutku najbolj miren in zbran. In zopet 
moli tako goreče, tako srčno in se pomiri. 

Spretno in tiho kot kača se splazi v 
goščavo. Niti najmanjše pero ni zašumelo , 
niti najmanjša suha vejica ni počila ; sedajje le še kakih deset korakov od ognja od 
daljen in misli že, da čuje lahno šepetanje . 
Se bolj na tiho se plazi bližje. Tedaj pa 
prhne nekaj poleg njega in v luninem svitu 
zapazi blizu sebe privezanega lepega konja . 
Veselje in strah ga obideta ; kajti sedaj je 
popolnoma gotovo, da je jezdec, njego v 
oče — konja je na prvi pogled spoznal — 
tu v bližini. 

Previdno se pomakne še nekaj korako v 
naprej in se vleže v gosto senco . Komaj je 
tu nekaj trenotkov, kar zasliši od ognja se m 
surov, zadušen glas . Sprva ne more ničesar 
razločiti, pozneje pa razume natanko vs e 
besede. 

„He, kako bo vesel glavar tega plena ! 

To ne more biti navaden človek in moral 
bo izplačati lepo svoto, če si bo hotel ku 
piti prostost. Kaj je imel neki tu v gorovj u 
opraviti? Toda ponosen je, preponosen, da 
bi nam odgovarjal . Glavar mu že odpre usta . ” 

„Pri Brahrni ! Prav imaš! Tudi če bi bi l 
sam indijski vladar. Sicer se bo pa moral 
seznaniti ž njegovim bodalom, ki je pre 
gnalo že marsikomu trmo,” odgovori bandit . 


- 72 

„Rad bi videl, da bi bilo že jutro 
in da bi bili naši tovariši že tu,” pristavi 
zopet prvi . 

Fazno, z največjo napetostjo posluš a 
Sidija pogovor in si ne upa niti dihati . Polagoma se vzdigne rnalo od tal in odlomi 
nekaj malih vejic, da more videti oba bandita, ki govorita . Bili sta to dve razmršeni 
postavi, njuna obleka vsa raztrgana in obra z 
divji. Za pasom imata dolga bodala, pred 
njima na tleh pa ležé na pol zarjavele puške , 
Kake tri korake vstran tik poleg ognja š e 
štiri take postave . Pod sabo imajo pogrnjen3e 
kože, glavo pa oprto na roko in spé . 

A onstran ognja? Skoraj bi bil Sidij a 
na glas zavpil, ko zapazi krepkega moža, 

ki ga obseva rdeč plamen in ki je priveza n 
trdo k drevesu . Obličje mu je mrtvaško-
bledo, iz rane na čelu mu teče curkom a 
kri po zmršeni bradi. Sidija ga na prvi pogled spozna, da je njegov oče, njegov ljubljeni oče, ki je njega proklel in zavrgel . 

Vroče solze mu zalijejo oči in kri mu 
hoče zastati po žilah. 

„Rešiti ga moram,” pravi pri sebi, „na j 

velja, kar hoče. Ali bo pa hotel sprejeti 
rešitev od svojega prokletega otroka, ki ga 
je pahnil tako mrzlo od sebe? O Marija, 
pomagaj mi, da se mi vse posreči, ti m e 
vodi, ti mi svetuj! ” 

In Marija pomaga. Čez kake četrt ure 
reče prvi ropar drugemu : 


- 73 

„Dajva še midva malo zadremati, saj 
ni razun nas žive duše tu v gorovju v tem-l e 
golu, ki bi mogla rešiti ujetnika . ” 

„Prav imaš. Tudi jaz sem že zelo zaspan,” odvrne drugi . »Naloži še malo n a 
ogenj, da bomo imeli vsaj mir pred moskiti . " 

To rekši se stegne po tleh in predn o 
naloži tovariš drva na ogenj, že glasno 

smrči. Tudi ta se vreže in trdo zaspi. Oba 
izgubita zavest in se preselita v deželo sanj . 

Sedaj je bil čas za Sidijo . Tiho se splazi 
po grmovju očetu za hrbet, zakrije si obraz , 
da ga ta ne bi spoznal, splazi se prav d o 
njega in mu šepne na uho : 

„Ne govori ničesar! Molči kot zid, jaz 
te hočem rešiti. Takoj ko ti prerežem vezi, 
se vlezi` na tla in se plazi mirno in tih o 
za mano. ” 

Kar na glas hoče vsk_likniti jetnik veselja, ko sliši te rešilne besede, a premag a 
se in le z glavo prikima v znamenje, da 
ga je razumel. 

Dvakrat, trikrat vreže Sidija in oče j e 
prost vezi. V prvem hipu mora kar ostati 
po konci pri drevesu, ker so mu že vsi udj e 
skoraj mrtvi, komaj si jih zbudi in razmaj e 
toliko, da se more spustiti na tla. Le težko 
sledi svojemu rešitelju, ker so mu roke in 
noge hudo zatekle ; zato šepne čez nekajčasa svojemu rešitelju : 

„Tam na oni strani ognja je priveza n 
moj konj . Stopiva tja!” 


- 74 

„Ne, ne! ne smeva!” odvrne Sidija , 

„predno ga odreževa in izvlečeva iz grmovja , 
bi se kdo zbudil. Le pojdi za mano, ~aka 
te moj konj! ” 

In knez zbere vse moči, da se splaz i 
za svojim rešiteljem. Ko pustita gosto grmovj e 
za sabo, se dvigne knez, da bi hodil, tod a 
noge mu popolnoma odpovedó . In zopet se 
vleže in plazi za Sidijo . Slednjič prideta 
kakih deset korakov do konja, ki vesel o 
zarezgeta, ko spozna svojega gospodarja . 

» Brž! brž! Sicer sva izgubljena," reče 
Sidija preplašen in skoči h konju, da ga 
odveže. Od ognja sem pa se zasliši v iste m 
hipu odgovor knezovega konja . 

Hitro izvleče Sidija konja iz grmovj a 
in posadi z veliko težavo očeta nanj . 
„In ti, blagi moj rešitelj! kam hočeš ti ? 
Kje je tvoj konj?” vpraša začudeni oče . 

„Ne skrbi za me, jaz se že rešim. Ce 
je Božja volja tako, vidiva se še živa . ” 

V tem hipu pa zagrmi', glasni krik od 
ognja, ki se razlega v mirno noč tako strašno, 
da Sidiji kar mozeg pretrese. To je dokaz , 
da je rezgetanje konj zbudilo roparje in d a 

so zapazili, da ni ujetnika več pri deblu. 

»Brž izgini, kar bliskoma! Ce se zope t 

vidiva, poprosim te za malo povračilo," dé 
Sidija. 

',Reven sem in pregnan, toda česarkoli 
me poprosiš, vse ti dam, kar bo v mojih 
močeh. Prisegam ti pri . ." 


-75 --
„Ne prisegaj sedaj . Beži! Reši se!" dé 
Sidija in požene konja, ki se spusti v divji 
dir proti dolini . 

Sidija zre nekaj časa za jezdecem, a 
divji krik roparjev ga spomni, da mor a 
misliti na lastno rešitev. Toda kako naj s e 
reši? kam naj beži? Najboljše bo, da s e 
skrije takoj v gosto grmovje ; mogoče ga 
roparji v divjem teku ne zapazijo in zlet é 
mimo njega. In uganil je ; videl je, kako so 
švignili štirje jezdeci rnimo njega ; a ko so 
videli, da ne dohité več jezdeca, se zber ó 
komaj 20 korakov proč od Sidije in se po 
svetujejo. 

» Gotovo je, da ga je nekdo odrezal, " 
omeni prvi jezdec, » čeprav srno videli sam o 
enega. " 

» Mogoče je pa kdo tu v grmovju skrit, " 
pripomni drugi . 

„ .Klora biti, ker sem dobro videl, da st a 
stala pri konju dva, odjezdil je pa le eden . 
Pazimo torej napeto!” oglasi se zopet prvi . 

„Glavar bo slabe volje, če nobenega ne 
dobimo. ” 

In takoj se razdelé razbojniki in se po 
stavijo na štiri strani . Vsak pazi na eni 
strani, da tudi najmanjšega šuma ne preslišijo. 

Sidija čepi mirno v grmovju in si n e 
upa niti s prstom ganiti, da ga ne izda kako 
šumenje. Goreče moli in s strahom čaka 
jutra. Nekaj časa upa, da se naveličajo ča


- 76 

kanja in odidejo. Toda vse zastonj. Enega 

vidi celo, da posluša nepremično sloneč n a 
deblu komaj 20 korakov oddaljen. 

Slednjič potegne skozi drevje jutranj a 
sapa in cvetke začnó odpirati počasi svoj e 
čašice . Ker uvidi, da ga morajo vsak hipnajti in ujeti, jih hoče prehiteti. Naenkrat 
plane po konci in steče na pašnik, od tu 
pa, kar more, v dolino. Z glasnim krikom 
in halo vpitjem se vržejo roparji za njim . 

Sedaj gre na življenje in smrt. Mladeniču moči vidno pojemajo, ker jih je prejšnj e 
dni preveč porabil. 

Presledek med njim in roparji se vedn o 

bolj krči. Ze misli blagi mladenič, da bi s e 
vdal svojej usodi na milost in nemilost, ke r 
preganjalci so že zelo blizu. Tedaj se pa 
ozre v dolino in nova moč mu pride v src e 
in v ude. 

Ze ga hoče prijeti eden za ramo, tedajpa skoči Sidija malo na stran, se malo za 
suče in jo ubere dalje. 

Nekaj s tem sicer pridobi, toda pride 

v goščavo in grmovje, ki mu razpraska in 
raztrga ves obraz in obleko. Kmalu se mu 
zasveti skozi goščo jasni dan brž se obrn e 
proti njemu. Besni divjaki zaž'enó glasen 
krik in Sidija jih kmalu razume . Ko dosp e 
namreč na rob gozda, zapazi, da stoji na 
visoki, strmi skali, ki je najmanj pet metrov 
visoka. Ze sliši roparje za sabo, misli, bi l i 
tvegal drzni skok, ali ne, kar se mu utrga 


-77 
kos zemlje, na katerem je stal in nehote 
zdrsne v globino na debel kamen. 

V istem trenutku se prikažejo tudi roparji na vrhu in ko vidijo, da je Sidija reše n 
njihovih krempljev, se vrnejo z divjimi kletvami nazaj v gozd. V dolini so namreč za 
slišali glasno vpitje in zagledali četo oboroženih vojakov. Kdo so bili ti jezdeci? D a 
bomo mogli to razumeti in izvedeti, moram o 
slediti sedaj prvemu jezdecu-knezu . 

12. Rešen. 
Pustili smo Sidijevega očeta pri oni slovesni obljubi, da se izkaže svojemu rešitelju 
hvaležnega. Nato nam je izginil bliskav o 
izpred oči. Krik pri ognju mu je bil dokaz , 
da so ga zapazili. Toda ko je bil on en:
krat na konju, se mu ni bilo treba nikoga r 
bati, naenkrat je bil v dolini. A kam sedaj ? 
Ni poznal ne pota, ne steze . 

Pustil je torej konju prosto voljo in j e 

le toliko pazil, da se je od onega griča oddaljeval . 

Tako je jezdil nekaj časa . Kmalu p a 
začuti veliko utrujenost ; izgubil je bil velik o 
krvi in roke in noge, ki so bile prej tako 
trdo zvezane in so mu bile vsled tega zel o 
zatekle, ga hudo bolé. Vrhtega ga še ran a 
na čelu hudo skeli. 


- 78 

In začne počasneje jezditi, ker mu vsak 
konjski korak zada nove bolečine . Utrujenost raste, a moči pešajo ubogemu knezu . 

» Hvala bogovorn!" reče sam pri sebi , 
„tam le je pa studenček .” Takoj obrne 
konja tja in zleze počasi na tla . Najprejsi ohladi in okrepča skeleče ustnice, pote m 
odtrga kos sukna od suknje, ga zmoči v 
vodi in priveže na ranjeno čelo. Ko hoče 
pa zopet zlesti na konja, mu odpoved()
moči popolnoma . 

Po ušesih mu zazveni, pred očmi se m u 
stemni in nezavesten obleži na mestu . 

Jutranje solnce se je igralo s kristalno 
roso in njegovi žarki so odsevali in se lomili v njenih biserih, ko se zbudi knez . Ne 
more se vsega takoj spomniti. Vsi udje so mu 
mrtvi in ga bole. Plašno se ozre okrog. 
Lica so mu prebledela in oko potemnelo . Ne 

daleč na robu grmovja zapazi nekaj oboroženih jezdecev, ki niso nihče drugi kot vladarjevi vojaki, poslani za njim, da ga ujamejo . 

Rad bi se splazil na konja, a vse je zastonj. In tedaj ga zagledajo vojaki in takoj 
so pri njem . 

Se enkrat napne vse sile, da bi zasede l 
konja, a zastonj . Vojaki so ga že obkolili i n 

častnik, mlad Turek, stopi predenj in zapove : 
„V cesarjevem imenu te pozivljem, uda jse! Bije ti zadnja ura, pripravi se na smrt! ” 
»Torej sem oproščen le zato iz rok 
divjih banditov, da padem Turkom v roke. 


-79 --
Tu pač ne bo več rešitelja !" Tedaj se spomn i 
na svojega blagega rešitelja in poprosi : 

» Sejk, pripravljen sem na smrt, le ne 

česa te še prosim. Nek blag mladenič me 
je rešil nocoj iz rok roparjev. A zapazili so 
me. Meni se je sicer posrečilo uiti, a oni 
vrli dečko bo blodil in taval po gozdu, preganjan od roparjev. Sejk, pri vsem, kar ti 
je drgzega, te rotim, reši mi dečka! " 

Sejk meni, da je to le kaka zvijača, zat o 
zakriči nad vojaki, ki stoje neodločno za njim : 

„Kaj se obotavljate, izvršite povelje svetlega vladarja, ki naj ga Bog blagoslovi! ” 
In v hipu so vsi pripravljeni in ga peljajo k drevesu. Polože mu vrv okrog vratu 

in že pleza rabelj na drevo, da vrže vrv čez 
močno vejo, kar jih vznemiri divji krik, k i 
zadoni od gore semkaj . Vsi se ozró tja in 
zapazijo dečka, ki ga pod€ tri ali štiri divj e 
postave. Tudi knez se ozre in spozna svojega rešitelja. 

»Sejk," poprosi iz nova, „glej oni blagi 

mladenič je tvegal zame svoje življenje, d a 
me je rešil, mene tujca. Rotim te, povrni mu 
to dobroto in reši ga! Jaz sam, prisegam 
ti, se niti ne ganem, da ti ubežim . ” 

Tedaj ugodi častnik kneževi prošnji i n 
zapove vojakom, naj polove roparje . Radostnim srcem zlete ti za njimi po strmini . 
Se le ko vidijo, da je padel Sidija po strmini , 
zaž'enó glasen krik in preženó divje bandit e 
v beg. 


Pogled na žalosten položaj svojega očetaje bil oni vzrok, ki je dal mladeniču nov o 
moč, da je poskusil zadnji obupni slučaj . Vi-
deli smo že, kako žalostno se je končal. 

Vsi vojaki so sledili roparjem, le ede n 

skoči k Sidiji, ki obleži na pol mrtev n a 
mestu, iz nosa in ust pa mu lije gorka kri . 
Razun nekaj majhnih zunanjih ran, nosi s 
sabo še veliko notranjo rano. A vkljub temu 
ne izgubi vse zavesti . Sname cesarjev prsta n 
s prsta, ga pokaže vojaku in šepne z veliki m 
naporom : 

„Pokaži ga šejku in reci v imenu Akbarju, da je knez prost, da mu ne sme niti 
lasu skriviti. Teci, sicer si odgovoren za vse , 
kar se mu zlabega zgodi! ” 

„A tebe vendar ne morem pustiti sa-
mega?” odvrne vojak. 
„Teci, teci v imenu cesarjevem! ” 
In tedaj jo ubere vojak kar more naza j 

k častniku, ki čaka še vedno na mestu pr i 
ujetniku. In čez nekaj časa reče knezu : 
„Prost si! Oni le mladenič ti je reši l 
življenje . 

Niti besede ne more ziniti knez na t o 
novico . Sele čez nekaj hipov steče k mla 
deniču, ki leži pod skalnato steno in reče : 

„Kdo pa si pravzaprav, blagi mladenič? ” 

Sidija- je bil že nezavesten in ves v 
krvi , krog njega pa cvetó dišeče cvetlice. Knez poklekne poleg njega, sklone se 


-81 
nadenj, pogleda mu v bledo lice in teda j 
spozna svojega zavrženega sina . 

Hud boj se vname v njegovi duši, boj , 
ki omaja njegovo neupogljivo postavo in izvabi gorke solze hvaležnosti in kesanja v 
oči. To je njegov sin, oni sin, ki je postal 
izdajica svoje domovine in vere, izdajica svojega očeta. Očeta? Ne! ne! O kako vroče 
ga mora ljubiti, da je zanj toliko tvegal ! 
zanj, ki ga je zavrgel, ki ga je preklel ! 

Tako se vrste misli v kneževi duši . Dolgo 

kleči tiho in nepremično pri sinu, častnik p a 
prinese med tem bistre studenčnice in moči 
mladeniču lice in čelo . Slednjič odpre ta 
oči, se zave in prva beseda, ki se izvije i z 
njegovih ustnic, je : 

» Oče, moj oče! " 

Nič več se ne rnore vzdržati ošabni knez. 
Jokajoč se sklone nad Sidijo, mu poljubi 
bledo čelo in vzdihne : 

»Sidija! moj sin! : 

In oba molčita . Castnik pa se umakne, 
da skrije svojo ginjenost, ki se ga polast i 
dasi je trd vojak. 

„Oče,” šepne Sidija, „blagoslovi me 
predno umrjem! Glej! popolnoma sem spoznal, da je Kristus pravi Bog. Ah, kako me 
je vedno bolelo, da ne morem biti njegov , 
da me ne bi ti preklel . Oče, umreti moram, 
zato govori besede : Ce je Jezus Kristus re s 
pravi Bog, tedaj ga prosim, naj blagoslov i 
mojega otroka!” 

6 


-'- 82 — 

Oče še malo omahuje in se obotavlja,
a prosečem pogledu umirajočega sina se ne 
more delj ustavljati. In glej, ko izgovori 
besede Jezus Kristus, tedaj se mu zazdi ko t 

prišla nova tolažba v njegovo srce . 

S solzami veselja v trepetajočih očeh s e 
mu zahvali Sidija, potem pa nadaljuje : 

» Oče, vem, da kmalu umrjem. Enkrat 
sem bil že blizu smrti, o tako lepi smrti . 
Toda o . Akvaviva mi je dejal, da ne umrem 
prej dokler te ne rešim . Cuj tedaj prošnj o 
umirajočega sina, prošnjo ljubečega otroka : 
Pojdi in spoznavaj Kristusov nauk! Po tem 
pa mu sledi, če ga spoznaš za pravega, č e 
pa ni pravi, ga pa pahni od sebe! Obljubi 
mi to! " 

Vedno slabejši mu je glas, vedno ble

dejše njegovo obličje. Mrtvaški pot mu 
stopi na čelo . 
Oče pa šepne : 

„Sidija, izpolnim ti prošnjo . ” 

In obličje umirajočega Sidija se razjasni, široko odprto oko se upre v nebo, 
lahen nasmeh mu zaigra na ustih in z zadnjimi silami vzdihne : 

„Marija, moja Mati, sv. o. Akvaviva ! Da, 

da saj grem tako rad! Saj sem rešil očeta. 
O saj vem, da postane kristjan. Da, da že 
pridem, že pridem k vam v sv . nebesa . ” 

Se enkrat globoko zasope in omahne , 
njegova duša pa zleti v deželo, kjer n i 

gorja, kjer biva večno veselje . 


— 83 — 

Glokoko ginjen stoji oče na strani edinega sina. Vsi začudeni gledajo vojaki, ki 
so se vrnili, ta prizor in se čudijo prijaznem u 
smehljajočemu obličju mrtvega mladeniča . 
Pod visoko palmo mu izkopljejo grob i n 
ga pokopljejo, da ga zbudi glas božje trobente k novemu življenju . 

13. Konec. 
Malo tednov poteče po Sidijevi smrti . 
Necega lepega večera sedi cesar na verand i 
in se hladi ter pase svoje oči na krasoti lepe 
večerne zarje zahajajočega solnca. Naenkrat se 
razgrne zagrinjalo pri vhodu, ki vodi v notranjo dvorano in visok, krepak mož stop i 
predenj. Ustrašen skoči vladar kvišku in 
zgrabi nehote za meč, ki mu visi ob boku . 
Toda njegov strah je nepotreben, prišle c 
pade na kolena, pritisne vladarjevo roko na 
ustnice in jo poljubi proseč : 

» Odpuščanje, milost, visoki knez! " 

Tedaj spozna Akbar svojega smrtnega 
sovražnika. Žila na čelu se mu napne in i z 
oči mu zabliska ogenj. A spomni se svoje 
obljube. 

» Vstani!" mu reče, » rad' sina ti odpuščam. A kje je Sidija?" 
„Nič več ga ni med živimi . ” 

In knez pove Akbarju, ki ga ginjen posluša, vse kar je zanj prestal in kako lep e 

6* 


— 84 — 

smrti je umrl. In ta novica prepodi vso jezo iz 
Akbarjevega srca in še enkrat ponudi knez u 
prvo mesto v svojem cesarstvu . Knez pa 
odvrne : 

„Najprej moram izpolniti prošnjo umi

rajočega sina in spoznati Kristusov nauk . ” 

* 

* 
Dve leti sta kmalu minili . V kapeli oo. jezuitov v Goi obhajajo danes lep praznik. V 

belem oblačilu, prijaznega obraza, stopa ne 
koč ošaben, neupogljiv knez h krstnem u 
kamnu in plaka kot otrok od srčnega veselja, odločno pripozna, da se odpove hudiču in svetu in hoče služiti le Bogu. In to 
prisego drži trdno . Blizu Goe si sezida ma l 
samostan in živi ondi sam za se še nekajlet v sveti samoti in tudi njegova duša po 
hiti po smrti v nebeško veselje . 

Akbarja je pa Bog s svojo milostjo še 

večkrat obiskal, a on jo je vedno zavrnil . 
In Bog ga je kaznoval že po sinu Selimu, 
ki je postal zapravljivec in razuzdanec in j e 
vsled pijančevanja umrl zgodnje smrti . Ah,
da bi bil imel vendar tudi on toliko po 
guma in velikodušne odločnosti kot mladi 
Sidija! 


KAZALO . 

Stra n 
Uvod 3 

l . Dva mlada prijatelja . 5 
2 . V vladarjevi palači . 11 
3. Slovo . . . 17 
4. Zopet doma . 20 
5. Zavržen . . 29 
6. V zaporu . . 34 
7 . Izvor sreče . . . 38 
8. Dan zmagoslavja . 46 
9. Žalostna vest . . 54 
10 . Za očetom . . 60 
11. Drzen poskus . 69 
12, Rešen . . . 77 

13. Konec . . 83