ZLASTI KRŠČANSKI
NJIH RAZVOJ IN KRATKA ZGODOVINA
Z DODATKOM
O ZIDANJI IN POPRAVLJANJI CERKVÄ
V TEKSTU 145 SLIK IN 40 TABEL S 305 SLIKAMI
SPISAL
J. FLIS
SPIRITUAL V KNEZO-ŠKOFOVEM DUHOVENSKEM SEMENIŠČI
V LJUBLJANI
ZALOŽBA PISATELJEVA. — TISK »KATOLIŠKE TISKARNE
4558
Slovencem knjigo, ktera se bo videla mnogim dvomljive vrednosti. Čemu taka saj je nihče ne bo bral ? Da bi bila knjiga, govoreča o ti stroki, res potrebna, bi se bil izvestno lotil kakšen strokovnjak tega dela.
1 Vendar pa menim, da ustrežem s to knjigo izobraženim Slovencem. Da je vsakemu izobražencu potrebno imeti vsaj glavne pojme o stavbinskih slogih, ni mi treba omenjati, saj to spada k splošni izobraženosti. Prišedši v mesto, znamenito v zgodovinskem in umetnostnem oziru, ogledamo si najprej stare ali nove monumentalne stavbine, zlasti cerkve; kaj bi koristilo ogledovalcu samo gledanje, če pa o stavbarstvu, o raznih slogih, o razvoji in zgodovini nima ni pojma ne? Zgolj ogledovanje mu ne bo dajalo nikakeršnega duševnega užitka.
Imamo sicer dovolj nemških knjig v ti stroki, toda kdo izmed Slovencev jih bere ? Današnje dni je že narodni duh tolikanj prošinil narod, da najrajši iz domačih virov zajema višjo izobraženost, da le najde take vire; ne zametava drugih, a vendar so mu ljubši domači. Vrhu tega pisatelji takih knjig stojé na izključljivo nemško-narodnem stališči in povzdigujejo le to, kar je vzrastlo na njihovih tleh.
Prvi namen ti knjigi je, da podäjem pomoček k višji omiki. Iz tega se uvidi, da knjiga ni namenjena strokovnjakom, temveč širjim krogom, recimo rokodelcem, kteri imajo opraviti z arhitektonskimi oblikami; oni morajo dobro^ poznati razne sloge in vsakemu slogu lastne potanke oblike, da vse zvedo po jednem slogu; dalje obrtnim šolam, učiteljem, sploh olikanim zlasti pa duhovnikom, kterim je skoraj neobhodno potrebno poznati stavbinske sloge in njih razvoj, kajti pridejo mnogokrat v take okoliščine, da morajo zidati novo cerkev, napravljati lepšave, popravljati staro; ako o slogih nimajo pojma, pači se staro, in novo ni v soglasji s starim. Mnogo zgodovinsko važnih proizvodov se je v slovenskih krajih že pogubilo; marsikaj ohranjenega se je že opisalo; vendar pa se nahaja pri raznih cerkvah še mnogo znamenitega, kar je vredno, da se ohrani, zbere in opiše, a to se ne more zvršiti brez znanja slogov; ker pa domačinom manjka znanja, kličejo se in prihajajo tujci, da opisujejo naše zgodovinsko znamenite stavbine.
Da bi se zaprččile take nedostatnosti, pričel sem pred nekimi leti pri bogoslovcih pouk o raznih slogih v domačem jeziku, in iz teh predavanj je nastala ta knjiga.
Umeje se, da delo ni originalno strogo po črki; kdo bi zlasti v ti stroki mogel terjati strogo originalnost, kdor pa pozna te vrste knjige, zapazil bo, da se v marsičem bistveno loči od nemških. Rabil sem mnogo najnovejših virov. Omenjam le: Lübke, »Grundriss der Kunstgeschichte«, Stuttgart, Ebner und Seubert 1884; Lübke, »Geschichte der Architektur«, Seeman, Leipzig; Sacken, »Baustyle«, Leipzig, Weber 1879; »Kirchenschmuck, Blätter des christlichen Knnstvereines der Dicecese Seckau«, Graz (zlasti o renesanci); Redtenbacher, »Leitfaden zum Studium der mittelalterlichen Baukunst«, Leipzig, Weigel 1881 ; Durm, »Handbuch der Architektur«, Darmstadt, Diehl 1881; »Styllehre der architektonischen Lormen«, von Al. Hauser Wien, Holder 1882 ; »der Tempelbau«, von Diepolder, Leipzig, Spamer 1881; Jakob, »die Kunst im Dienste der Kirche«;
zrocam
knjiga,
davno
»Mittheilungen der k. k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale«; Neumaier, »Geschichte der christlichen Kunst«; Giefers, »Erfahrungen«; »Archiv für christliche Kunst«, von Dr. Schwarz; Jungmann, »die schöne Kunst«; »Mittheilungen des historischen Vereines für Krain«, in še mnogo drugih, kar se tiče posamičnostij. — Hvalo izrekam slavni c. kr. centralni komisiji za ohranitev stavbenih spomenikov, ki mi je po predsedniku svojem ekscel. baronu H elfer tu blagovolila dovoliti, da sem smel po njenih lesorezih ponarediti galvanoplastične snimke mnogih slik. Nektere slike domačih stavbin so izvirne, pa niso prav natančne, ker sem jih risal sam; zlasti kar se tiče mere, ni stara mera strogo izpremenjena v novo.
Kadar ratar ureže prvo brazdo na celini, ozre se na konci nazaj ; zdaj vidi, da brazda ni tako ravna, kakor si je želel; a druga se že lože potegne pravilnej. Ako je pa težko celino orati, mnogo teže je še izdati knjigo s slikami; pri takih prilikah se pokaže, koliko nam še primanjkuje na domačem polji.
Navzlic velikim zaprekam, ktere vé ceniti le óni, kdor je izkusil kaj jednakega, ugledala je vendar knjiga beli dan in sicer letos o tisočletnici sv. Cirila in Metoda. — Zgradila sta ta dva sv. apostola duhoven tempelj sv. vére v domačem jeziku — in v domačem jeziku govori ta knjiga o materijalni zgradbi tempeljna božjega in vnemaj vse Slovence za lepoto hiše Gospodove !
V Ljubljani o tisočletnici smrti sv. Metoda 1885.
Pisatelj.

UVOD
Začetek stavbarstva.
*4hJ(L led vsemi obrezovalnimi umetnoslimi ie stavbarstvo, arhitektura, naj starei Sa. Narodi, kteri niso poznali ne podob ne lepšav, delali so si že stanovali šča. Mnogo je vplivalo na zunanje oblike teh bivališč k opravilo narodovo, podnebje, pod kterim so stanovali in kraj, kjer so prebivali, a tudi gradivo, klero jim je služilo. Delali so si koče svoje iz drogov, opletenih z vejami, ali so stanovali pod zemljo v špiljah. Pastirski rodovi so imeli prenosne šotore. Od narodov našega sveta, od Keltov, Slovanov, Pelazgov so se nam ohranili le redki ostanki, mnogo preredki, da bi z gotovostjo mogli vedeti, kakšna so jim bila prebivališča, vendar pa se jih je ohranilo toliko, da po njih moremo soditi, da so bile te zgradbe podobne onim sedanjih neolikanih narodov, bile so pletene iz vej, ometane z ilom ali postavljene na koleli, ali so se nahajale v podzemeljskih špiljah. Slovenci so prebivali v revnih, sem ter tja raztresenih kočah.1
Pri teh samó za silo narejenih zgradbah pa ne nahajamo niti sledu umetnosti. Grajenje koč se nikakor ne more imenovati umetnost, ako so te koče narejene samó za silo in se ničesa druzega ne namerava. Da se zgradba more imenovati umetna, mora se v nji združevati rabljivo, praktično z idejalnim, izražati se mora v nji nadčutna misel. Prve take zgradbe so groblje, spomeniki in zlasti temp el ini.
ograje (Sl. a). Nakopičena ie-ziunlia.
Naj preprostejša dela, pri kterih se razodeva nagon za umetnost, so groblj e. Tu se komaj loči delo človeških rok od tvora narave, samó to jim daje poseben pomen, da je človek pri postavljanji takih spomenikov imel nek višji namen. Takih gomil se povsod nahaja mnogo. Po zunanji obliki se morejo razrejati v več vrst. Najpreprostejše so groblje brez
Slika a.
ali kamenje in tako zvane d ruji dske gomile so jako podobne iz-hodno-indijskim topam (Slika 23.) V nekterih so našli človeške kosti v kamenenih rakvah ali tudi v hramih, zgrajenih iz skal, in te se med Nemci zovejo »Hünnengräber«. Pri mnogih gomilah pa teh hramov ni bilo, ali pa so bili prazni; marsi-ktere so bile le mejilne groblje.
Alarich in Childerich sta n. pr. mir sklepajoč naredila dve groblji, kteri ste zaznamenjevali mejo posestnikov deželnih. Grobelj in gomil se nahaja pri nas na Avstrijskem mnogo, 2 pripisujejo jih starim Keltom. — 'budi na Kranjskem so najstarejši spomeniki iz paganskih časov gomile (»ajdovski grobi« na Dolenjskem in na Gorenjskem), pri kterih se dà spoznati keltski značaj. 3 Druga vrsta teh jednostavnih zgradeb so po konci postavljene neobdelane skale brez napisov, » menhir«, »bautasteine« imenovane (men == kamen, Ihr = dolg). Namestil jedne same skale so jih postavljali po več v krogu in po dve in dve pokrili z drugimi skalami. Tu se že kaže nekak nagon po pravilnosti, jednakomernosti in soglasji. .»Rucksteine« so sestavljeni iz dveh skal, jedna stoji po konci, druga na prvi leži počez. »Tafelsteine«, »Dolmen« (tolm = otlina, men = kamen), »Hühnenbetten« so v čveterokotu postavljene skale, na kterih leži kamenena plošča. Več skal postavljenih v dveh vzporednih vrstah se nahaja na Francoskem. Pri Quiberonu v Bretanji je stalo v 11 vrstah blizu 4000 skal, okoli 1200 se jih je ohranilo še zdaj ; nektere so dolge po 10 metrov. Taki s kamen iem ograjeni prostori so bili navadno posvečeni in odločeni bogočastju; Irci jih imenujejo Cromlechs, Angleži Stonehenges (stohnhendseh).
1	In tuguriis habitant vilibus et rare sparsis. Procop de bello goth. L. III. c. 14.
2	Mittheilungen der k. k. Central-Commission, Bd. XIII. XIV.
3	Mittheil, des histor. Vereines für Krain 1851, 1858. Valvasor III.
Pri Salisburyju so se nahajali taki prostori s kamenjem ograjeni (Choir-Gaur, ples duhov), toda zdaj je vse podrto (81. b). Takih in jednakih spomenikov se nahaja mnogo po Evropi pa tudi po drugih delih sveta, n. pr. v Ameriki, v Indiji in na Balearskih otokih.
Slika b.
Pri vseh teh spomenikih se ne more govoriti o umetnosti, ker se ni oziralo na pravilnost in skladnost posamičnih delov, akoravno se mora pripoznati, da so bistvu umetnosti že za korak bliže kakor stavbe, narejene zgolj za silo.
V vseh narodih se nahaja vera v boga, če je še tako popačena. Kjer je vera v boga, tam je tudi češčenje božje. Odločili so torej posebne kraje, kjer so temu najmogočnejšemu bitju skazovali češčenje. Verski nagibi so bili torej prvi uzrok, da so se postavljala poslopja, ki niso bila samo potrebna, temveč so razven tega izražala neko višjo, nadčutno misel in pri kterih se je gledalo na zakone lepote, na pravilnost in skladnost posamičnih delov.
Prve stavbe lepe umetnosti so bili temp eli ni: ideja pa, ktera se je v tempeljnu simbolično prikazala, bila je ideja vere, v njih se izrazuje versko čustvo kakega ljudstva. Iz tega se sklepa, da morajo stavbe tempeljnov hiti tako različne, kakor so različne vere tega ali onega naroda, kjer se stavijo tempelj ni. Se vé, mogoče je, da ideja jedne in iste vere se lahko prikazuje v različnih oblikah tempeljnov; kakor se vera lahko shvati iz tega ali druzega stališča, potem se prikazuje tudi v ti ali drugi obliki zgradbe. Tako so nastali razni slogi grajenja, kakor jih nahajamo v zgodovini stavbarstva.
Slogi.
1.	Večno, neomejeno, absolutno lepo in popolnoma bitje je le jedno:. »Bog«, nasprotno pa so stvari mnogotere, časne, omejene, relativno lepe, kolikor se v njih odsevajo žarki večne lepote. Rìyznoterp.st.--je . bistven značaj stvarstva v obče že pri brezumnih nezavestnih stvareh, pa tudi pri človeku. Iz jednega debla razrastlo se je človeštvo v mnogo vej; nastali so razni narodi, razločuje se po duševnih zmožnostih, po jeziku in bivališčih. Vsak narod se je razvijal zase po svojih zmožnostih in po okoliščinah, ktere so vplivale nanj ; tako so nastali značaji narodov s svojimi potezami, s svojimi lastnijami, a te lastnije so se izražale v življenji, v veri, jeziku, šegi pa tudi v umetnem delovanji, kajti umetno delovanje je naravno prirojeno človeškemu rodu. Kakor se na lici bere, kaj se godi v mislih, kakor se z besedo naznanja, kaj dela duh, tako je tudi umetno delovanje kazalo že od nekdaj, kakšno si človek misli najvišje bitje, kakšno si misli svoje razmerje do Boga, kaj čuti v srci, kaj upa, po čem hrepeni v življenji in smrti.
Kakgr^pa človeštvo ni ostalo pri je.dne.na samem jeziku, temveč jih je nastalo mnogo, tako je nastalo tudi mnogo oblik za jedno in isto idejo, ktere oblike nam govorijo o idejah raznih narodov; teh obličjih jezikov (Formensprache) ni izumil nikdo sam, ampak izcimili so se iz posebnostij, iz lastnij in značaja narodovega, in te obličje jezike umetnosti raznih narodov zovemojsloge. Pojmi, ktere razodevamo drug drugemu, so pri vseh narodih ravno tisti, pa besede so v raznih jezikili^eSto različne; črke so v pisavi ravno tiste, kako pa so
narejene, v lem se kaže velika razlika in vsak narod ima svoje posebnosti. Zgradbe, kjerkoli si bodi postavljene,, morajo imeti povsod ravno tiste dele: stene, strope, okna, vrata itd. pa ti deli so bili pod vplivom podnebja, značaja narodovega in olike njegove kaj različno zdelani in ravno razni slogi delajo to razliko.
2.	Slogov splošnem pomenu torej imenujemo izpeljavo in vpodabljenje tiste misli, ktera se stavlja pred oči. Stavbeni jslog je toliko, kakor oblika, način zidanja. Kakor pa se slog kakega jezika ravna po duhu jezika, ravna se tudi stavbeni slog po značaju stavbe. Stavbeni slog torej imenujemo strogo izpeljavo vsakega člena stavbe po jedni vodilni misli, da tako stavba postane izraz umetne ideje. Ti slogi imajo tako odločne svoje posebnosti, da se iz jednega samega člena z gotovostjo more sklepati na slog, kakor se pri živalih iz majhne kosti more sklepati, kakšna je bila žival.
Iz tega se vidi, da na stavbeni slog vpliva mnogo okoliščin notranjih in zunanjih, zlasti vplivajo nanj :
a)	verski nazori; b) značaj narodov; c) mišljenje in čutenje dobe in naroda; d) zunanje okoliščine, n. pr. šege, podnebje, gradivo (les, kamen, opeka).
8. Iz omenjenega je razvidno, kako važni so stavbeni slogi za preiskovanje zgodovine in umetnosti, kajti podajejo nam natančni obraz tistodòbne omike in stanja kakega naroda, tem bolj, ker ne moremo reči, da ta ali oni umetnik je izumil ta ali oni stavbeni slog, ampak slogi so se izcimili iz splošnega kulturnega življenja narodovega.
Določene sloge nahajamo pri omikanejših narodih, imajoč gotov določen značaj, stalna bivališča in take verske nazore, ki so zmožni stvariti si gotovo, določno umetno obliko. Označevalni znak izobraženosti kakega naroda nasproti barbarskim narodom ali divjakom je to, da ima, s voi o arhitekturo, svoj stavbeni slog.
Sloge po teh vodilih moremo deliti v tri vrste : I. v predkrščanske, paganske sloge ; II. v krščanske ; III. v muhamedanske.
Predkrščanski slogi so : a) egipetski; b) indijski; c) zahodno-azijatski (asirski, fenišld, izraelski, perzijski); d) kineški ; e) klasični, to je: grški, etruški in rimski slogi.
Krščanski slogi so: a) rimski ali staro-krščanski ; b) bizantinski (v grški cerkvi); c) romanski; d) gotski, in e) preporodni (renesanski) slog.
Členi stavbeni.
Predno prestopimo k opisovanji posamičnih slogov, poznati nam je prveke telemente), osnovne početke ali profile stavbarstva. Kdor teh ne pozna, gledal bo zgradbo le v njeni celoti; zapazil bo sicer, da so nektere črte daljše, druge krajše, da so nekteri členi manjši, drugi večji, vendar bi ne znal ločiti druge od drugih. Neveščaku v naravoznanstvu se gore zdijo le jedna sama velika gruča jednakih snovij, geognost pa spozna v ti gruči različne tvorbe. Tako se tudi arhitektonsko delo razloži in razdrobi v posamične male delke in členke. Ako ogledovalec te členke pozna, zdaj še le zapazi v velikanski gromadi posamične organe, zdaj še le razume, kako je to, da stavba dela nanj nekak prijeten vtis. Posamičnih členov je pri tem ali drugem slogu več ali menj ; osnovni početki, arhitektonski prveki, kteri sestavljajo ves arhitektonski sklad,’ pa so povsod ravno tisti, torej se pri vsaki umetni stavbi nahajajo, pri vsaki ponavljajo.
Prveki, iz kterih so sestavljeni arhitektonski členi, so: črta, krog in deli njegovi.
1.	Iz ravne črte se more narediti le jeden člen, namreč plošča (fascia, taenia, Platte) (Sl. 4). Naloga tej plošči je, da pokriva člene ali jih veže med seboj, ali pa da stoje na nji drugi členi. Plošča se torej rabi kot završek ; nahajamo jo na vrhu kapitelja, med arhitravom in frizom, pri podnožji, da veže posamične členke, in pod podnožjem, kakor podložek stebru.
Ravna črta, pa ne navpik, ampak napošev postavljena, dela člen, kterega so zlasti pri stavbarstvu srednjega veka rabili pogostoma; imenujemo ga povprečka (Schmiege, Schräge) (Sl. 3). Ta na lahko veže dva nejednako dolga člena in	dela neprisiljen prehod od člena do člena.
2.	Mnogo več pa je	prvekov imajoč za	podlago krožno črto. Izbokla črta,	četrtinka kroga,	imenuje
se blazina (Viertelstab, Wulst, echinus) (Sl. 7). Členi, kažoč, da se kaj nanje opira, da kaj nosijo, nazna-njujoč kako veliko težo, naredé se po prorisu (profilu) blazine. Ta profil pa je podoben steklenici za tekočine, pristoji torej dobro členom, ki imajo jednako nalogo ; rabi se za žleb pri strehi.
Blazini nasprotna, torej vbokla četrtinka kroga, imenuje se žl e b (Hohlkehle) (Sl. 6). To ni prav za prav samostalen člen, ampak rabi se, kjer ni veliko teže, ali sklepa nejednako dolge člene, da se vidijo lepši, tudi se rabi namestu ostrih kotov in oglov. Rabi se pri podnožji, pri podpornjah gotskega sloga, pri zidcih, pri platiščih ob oknih in vratih.
Ako je izbokla črta polukrug in precej	velik, kakor se rabi pri	stebrovem	podnožji, imenujemo ga
syitek	(spira, Pfühl) (Sl. 5);	ako je pa majhen,	kakeršen se rabi na'valji	stebrovem	pod kapiteljem	ali nad
1*
Uvod.
(Thu
podnožjem, zovemo ga oJlcjOlč (astragal, Reif, Ring) (Sl. 2). Obroč, okrašen z jagodami ali biseri, imenujemo b i s e r n i k (Perlstab).
Drugi členi so sestavljeni iz blazine in žleba. Ce je žleb zgoraj in blazina zdolaj, zove se karnis (Karnies) (Sl. 10); če je blazina zgoraj in žleb zdolaj, se zove polica ali letva (Kehlleisten) (Sl. 11). Ta dva člena sklepata nejednako dolge člene.
Razven teh večjih samostalnih členov so še drugi manjši sklepajoči ali ločilni členi, ktere moremo primerjati interpunkciji v pisavi. Ti mali členki so sicer malo vidni, pa ko bi jih ne bilo, jako bi jih pogrešali, kajti kaj prijetni so očesu ter delajo druge člene vidnejše. Taki členki so ploščic a (Blättchen, Riemchen) (Slika 1), bi s e rn i k (Perlstab), (Tab. IV. Sl. 10), na tek (Anlauf) (Sl. 12) in o d Le k (Ablauf) (Sl. 13).
Iz teh elementov je sestavljeno podnožje
WEMI2
(■V-eoM r < ,
3 G
3 v:
stebrov (Sl. 15), podstav, podzid (Sockel) in razni zidci (Gesims).
Pri zgradbi za potrebo zadostuje sicer jednolično obzidje brez kakih lepšav; toda očesu lako prazno, golo zidovje ne zadovoljuje; takoj čuti, da to ne zadostuje estetičnemu čustvu, pa tudi umu ne, in to tem menj, kolikor višji ali širji je zidovje. Zid mora biti spodaj močnejši.
debelejši, imeti mora širo-kejše stojalo in loje po d-stav ('Sockel): zgoraj na vrl m—pa— tud i mora hjti močnejši,, da se lože vpira strehe, in to je odstrešni zidec (Dacli-gesims) (Sl. 14). Ako je obzidje visoko in znotraj razdeljeno v nadstropja, ktera nadstropja na zidu kažeti dve vrsti oken, estetično čustvo zahteva, da so nadstropja ločena s horizontalnim členom, kteri člen se zove zidec (Gesims) in da se ta loči od drugih jednakih členov, zove se o p a sni zidec
kakor pas obseza obzidje.

Stebri.
Velike važnosti zlasti pri klasičnih stavbah so stebri; po njih se loči slog od sloga. Pri stebrih razločujemo več delov; ti so: podnožje, valj (deblo) in glava (kapitelj).
/.	Cl	1. Podnožje (Basis) je sestavljeno iz močne podložne plošče (plinthus), na kteri stoji ves steber
in iz več drugih izboklih in vboklih členov in manjših sklepajočih členkov (Sl. 15). Podnožje je pri raznih slogih različno, torej jako važno, ker se pojypm more določiti slog.
2,	/fl&i*..	2. Valj (scapus, Schaft) je srednji, valju podobni del stebrov. Ta je od zgoraj do dna jednako
debel, ali pa je spodaj debelejši, zgoraj tanjši in v sredi napet : glcLtt&k je ali tpbja z d e n (canneliert), to je, po dolgem od vrha do dna ima plitve žlebiče ali brazde (Tab. III. Sl. 3). y /afi O-	3. Na vrhu debla je glava stebrova (kapitelj), imajoč tri dele : %rat (Hals), 'jedro (Kern) in krovno, :
naglavno ploščo (Deckplatte, abacus). Stari Grki so deblo stebra vzporejali s truplom, kapitelj z glavo. Na stebrih je pod kapiteljem zarez in del stebra nad zarezom se more nazivati vrat (hypotrahelion) stebrov, a zarez sam je podvratek. (Tab. III. Sl. 3, 4.)
Ogrédje in streha.
Streha pri grških zgradbah ne leži neposredno na kapiteljih stebrov, temveč med kapiteljem in med streho je ogrédje. Na tem razločujemo tri glavne dele: a) Siič4H-kr glavni tram (epistylion, archi trav) (Tab. III. Sl. 3, f) ; ta leži neposredno na kapiteljih, idoč od stebra do stebra. Pri krščanskih stavbah ga redkokdaj
nahajamo, ker je tak tram prešibak, da bi mogel nositi vso težo zidovja nad njim. Kjer so ga rabili, morali so staviti stebre prav blizu skupaj, da so ga dobro podprli, b) Nad sodnikom je friz (Tab. III. Sl. 3, li); prilikovati bi ga smeli širokemu vezilu ali remenu, na kterem je bil pripraven prostor za kake lepšave, reliefe, slike itd. c) Tretji, zgornji del ogrodja je venčni zidec (Kranzgesims, Geison) (Tab. III. Sl. 3, i), na kterem sloni streha.
Dvostrana streha dela na konci zgradbe z venčnim zidcem triogelnati kot, čelo (timpanum) zvano, kterega so okrasili z raznoterimi reliefnimi podobami ali slikami (Tab. III. Sl. 4).
Najzgoranji del je podstrešni zidec (Dachgesims), na kterem je žleb (sima), da se vanj zbira deževnica. Na konci ima. ta žleb olle živali ali živalske glave, skozi ktere se odteka deževnica.
Na vršku čela leži plošča (plinthus), na nji je kameneni, kviško štrleči list ali kip, zove se akroterion (Stiernziegel) (Tab. IV. SI. 4, 5, 6). Take akroterije so tudi na okrajcih strehe; te izražajo, da višje ni nobenega pritiska.
Primerjeno milemu grškemu podnebju, kjer se ni bati, da bi dolgo ležal sneg, streha ni nikjer strma. Na slemenu je vrsta malih akroterij po celi zgradbi, ravno ‘tako po žlebu, v kterih se odteka deževnica.
Lepšave.
Med vsemi obrazovalnimi umetnostimi ie stavbarstvo „naistareiša; vendar ne samo najstarejša, temveč ona je tudi p.odlaga drugim umetnostim. n. pr. skulpturi, slikarijam; ona je oder, na kterega se naslanjajo druge, na kterem se razvijajo in dorastajo do velike popolnosti. Skale, ktere so po konci postavljali v spomin kakega važnega dogodka, bile so pričetkom take, kakeršne so se nahajale v naravi; pa te skale so kmalu začeli obdelovati, ogladili so jim ploskve; golo zidovje, stene so zunaj in znotraj olepšavah z raznoterimi okraski. Prve lepšave so bile črte mnogokrat se ponavljajoč; tako so nastale valovne črte, siksak. zobci, križi, kljuke (Sl. 17). Napredek v lepšavah pa je zopet vplival na stavbe. Lepšave so bolj in bolj se prikupavale in to je storilo,
<AAAAAž	^liililWlillill^llllMlil>^r
/A/VWy
----------.. TT—.-7
... ....
Slika 17.
da so vedoma zlasti za lepšave odločevali in prirejali prostore, pa so se tudi trudili vsi stavbi dati ličnejšo, elegantnejšo obliko; lepšave so pripomogle, da se je stavbarstvo razvijalo hitreje in v sorazmerji.
Lepšave pa so s stavbenim slogom v najtesnejši zvezi, kajti pri slogu jedna vodilna misel ureja vse člene stavbe in tudi lepšave, torej ima vsak slog svoj poseben način lepševanja. Nektere preproste lepšave, recimo: siksak, kroge, križe, spiralne črte nahajamo pri raznih narodih; a čim bolj se kako ljudstvo omikuje, čim ličneje se obrazijo njemu lastne lepšave, tem bolj se prikladajo stavbarstvu. Ker so lepšave s stavbarstvom v tako tesni zvezi, spoznamo lahko slog že po njih.
Zakoni stavbarstva.
Stavbarstvo je samo na sebi mehanična umetnost, kajti navadne stavbe imajo namen, da človeku dajejo varno bivališče, kjer more zvrševati opravila svoja. Človek pa ni bil vselej zadovoljen, da je imel le potrebno streho, kmalu je začel graditi bivališča tako, da so imela prijaznejšo zunanjo obliko in ravnalo se je pri zgradbi bivališč po zakonih lepega. Tako se je s primernim in koristnim kmalu združilo tudi lepo. Bistveni zakoni stavbarstva, da se sme imenovati umetno delo, so :
a) S o r a z m e r j e (Proportion). To se nanaša zlasti na merilo (Masstab), po kterem je osnovana zgradba. Ta osnova mora biti taka, da so dolgost, širgkgst in visokost v pravem razmerji. Ravno tako morajo biti v razmerji posamični členi med saboj in s celoto. Dalje mora biti prava mera med težko to in lahkoto, med podpornjami in težo; ni lepo, ako majhno težo nosijo močne podpornje ali nasprotno. Ali ne samo veličina, ne samo težkota, ne samo množina oblik morajo biti na zgradbi v lepem sorazmerji, ampak tudi praznine morajo biti v stalnem sorazmerji s polnotami.
b)	S o me r j e (Symmetrie) zahteva, da sta si dva dela po širokosti jednaka v kolikosti in kakšnosti. Oblika stavbe mora biti taka, da dobimo dve jednaki polovici, ako jo presekamo v dva dela. Kakor se v človeškem organizmu nahajati dve somerni plati, ravno tako se mora stavbarstvo držati zakona somerja. — Pri razsojevanji somerja je treba mnogo paziti na smer. Črta, ktera označuje glavni smér zgradb^r, zove se osovina.
c)	Ubranojst (Rhytmus). Kakor morajo pri glasbi istovrstni glasovi drug drugemu nasledovati po točno odmerjenem času, tako morajo pri zgradbi istovrstni členi biti razpostavljeni po natančni meri. Ne zahteva se, da bi posamični členi morali biti vsi popolnoma jednaki, taka stroga jednakost ali predolga jednakolikost postane dolgočasna; toda med posamičnimi členi mora biti prijeten izpremen in tedaj nastane blagomerje (Eurhytmie).
d)	V vseh drugih umetnostih priznavamo načelo, da mora biti jedinstvo v mnogo!ikosti in mnogolikost v jedinstvu; to velja tudi o zgradbah. Vsi členi morajo biti tako jedinstveni, tako spojeni in sklopljeni, da se ne more zgradbi vzeti jeden člen, da bi se ne pregrešilo proti lepoti.
e)	Pri umetnini kakor tudi pri zgradbi morajo biti oblike primerne ne samo praktičnemu, temveč
tudi ideialnemu namenu. Vsaka zgradba, vsaka umetnina, ktera taji in prikriva namen svoj, je pogrešna. Ako se zgradba povse sklada z idejalnim namenom, zovemo jo monumentalno. , m ^ j .	.
Kar je lepo, to je resnično; kar je resnično, to mora biti lepo. Od tega, se li izpolnuje ta zakon, odvisna je karakterističnost, zgradbina. V starem času se ni dogajalo, da bi se prikrilo v vnanjščini, čemu je zgradba posvečena.
Zakon stavbene karakterističnosti zahteva tudi to, da vsaka oblika bodi logična. Zgradbe starih Grkov so nam v tem uzori, kajti vsaka oblika je opravičena, nobena ni brez pomena.
f)	Vsaka umetnina mora biti zdelana do nara vi divarine, iz ktere je narejena. Tvarina se izbira po namenu zgradbe. Iz zgradeb starega veka spoznavamo, da se nobeno gradivo ne sme siliti v nemogoče ali težko mogoče oblike, temveč, da se morajo vse oblike zdelati z naravnim in povse lahkim postopkom.
g)	Velik pogrešek je oblike jedne tvari posnemati na drugi, kteri pristojajo vse ‘drugačne oblike. Ako se na opeki ali ometu posnema oblika kamena, greši se proti temu zakonu.
h)	Tudi tehnika in umetnina morate biti skladni. Tehnika stavbe z opeko išče druge oblike, kakor stavbe 'iz kamena.
i) Pri zgradbi mora vladati plemenita j ednostavnost (Einfachheit). Preveč členov, če ravno niso protivni namenu, vendar kaže, daje zgradba preobložena. Ravno to velja o nakitih. Preveč okraskov oko zbega, omami duha in dela, da ni lahko spoznati, ktero idejo hoče izraziti stavba. Preveč lepšav odvaja tudi pozornost opazovalčevo od glavnega dela ter jo preveč obrača na menj vredne dele, a to je napečno. Ne rečemo, da bi stavbarstvo ne smelo rabiti lepšav, one so mnogikrat celò potrebne in zelò povzdigujejo lepoto zgradbi, le preobložene ne smejo biti ž njimi. Kjer se rabijo lepšave, morajo vedno biti primerne značaju in slogu zgradbinemu. Kakor je cela zgradba karakteristična, tako mora biti tudi nakit. Na dobri zgradbi mora okras s konstrukcijo biti spojen tako, da se ne more ničesa odvzeti ne pridejati, da bi se nekaj ne pogrešalo. Ako se to ne zgodi, okraski motijo soglasje in kalijo lepoto.
Te)	Lepa zgradba mora	biti ne samo čvrsta,	ampak	ta čvrstota se mora v stavbenih oblikah skazati
vidno.	Stari Grki so to misel	izrazili s tem, da so	svojim	stebrom dali namestu ogromne veličine v sredi
lepo entazo.
V tlorisu zgradbe se kaže idejalni namen zgradbin, čvrstota se kaže v prorisu (profilu) po dolžini in širini, in v narisu lepota vsili zgradbenih oblik skupaj. Lepota pojedinih členov se spoznava iz potankega črteža (Detailzeichnung). Po onih načrtih je moči popolnoma presojati vsako zgradbo, akoravno je nismo videli. Ali ker se kaže zgradba zavoljo perspektive, okolice itd. nekoliko drugačna, kakor se vidi v načrtu, običajno je, da se pri velikih in znamenitih zgradbah naredi majhen snimek, model. Umetniki starega veka so vsa ona tehnična pomagala izumili in spopolnili. Risanje tlorisa so zvali Grki: »ichnografiia«, risanje prorisa: »orthografija«, risanje perspektive: »skenggrafija«.
I)	Poslednje pravilo je:	daje najlepša zgradba ona,	ktera vidno izraža veliko čvrstost z najprimernejšimi	in	najmanjšimi pomočki.	— Kakor govornik s	kratkimi	jedrovitimi izreki bolj postreza, kakor z mnogimi
nakičenimi frazami, tako tudi graditelj. 1
Po teh načelih se more ocenjevati lepota stavbin.
1 Dr. J. Kršnjavi: Oblici graditeljstva.
PRVI ODDELEK.
PREDKRŠČANSKI SLOGI.

Egipetski slog.
umetnijske delavnosti. Kakor se je v obče olika višje razvijala Zgradbe, nahajajoče se na pobrežji Nilovem, kažejo nam, daje T bilo ljudstvo tvi bivajoče zavestno, neodvisno in jako vneto za višje ideje. In res je bilo to ljudstvo resnobno, neodvisno od tujega vpliva, držalo se je strogo domačega, od pradedov podedovanega. — Egipet je bil pripravnica za višjo umetnost; prekrasni sad, prirastli iz te pripravnice, občudujemo v umetnosti grških narodov. Niso imeli lesa pripravnega za stavbe, pa čudovito spretno so znali obdelovati kamen, recimo : granit, portir, serpentin, apnenik in peščenik. Postavljali so obeliske, ogromno visoke stebre, iztesane iz jednega kamena, nagromadili so piramide in zdelovali tako velikanske velotvore, kakor da so jih narejali za večnost.
Egipet ima starodavno zgodovino ; imel je že ob Abrahamovem času, 2500 pred Kr., jako razvito omiko. Ta čas imenujemo staro kraljestvo. Glavno mesto je bilo Memphis v srednjem Egiptu. Okoli 1. 2100 so si deželo podjarmili tuji pastirski narodi, skoraj gotovo Arabi; kralji njihovi so se imenovali hvksos. Čez kakih 500 let so jih pregnali Faraoni; zdaj se prične novo kraljestvo Faraonov, ktero je za Ramsesa 11. (Sesostris) okoli 1400 pr. Kr. doseglo vrhunec mogočnosti. Leta 670 pr. Kr. si je podjarmil deželo Kambyses, perzijski kralj. Za Ferzi so prišli 1. 332 Grki, in za Grki 1. 30 pr. Kr. Rimci.
Egipčani so natornim stvarem, zlasti živalim, skazovali božje češčenje. Glavna bogova sta bila Iz is in Oziris, simbol Nilovega navodnjenja. Svete so jim bile raznotere živali, n. pr. junec, kozel, volk, pes, lev, mačka, orel, jastreb, vrana, Skarabej, krokodil itd., tudi nektere rastline so jim bile svete, n. pr. lotos (lotus corniculatus, device Marije kožušek), perzeja in akacija. Vérovali so, da se duše po smrti prehajajo, zato so tolikanj skrbeli za mrtve in jih balzamovali. — Toliko je potrebno omeniti, da bomo lože umeli in cenili podobe, rezane na krasne člene velikanskih zgradeb.
Iz prve dobe egipetske umetnosti ni se nam ohranil noben spomenik; a to kar se je iz poznejših döb ohranilo je tako velikansko, da je vredno občudevanja. Taki spomeniki so: a) Skalnati grobovi v srednjem Egiptu; h) piramide v Memphisu; c) razvaline tempeljnov in drugih poslopij v Tliebah.
Stavbeni slog egipetski spoznamo zlasti po grobovih in tempeljnih.
Grobovi. Grobove, prebivališča mrtvih, zdelovali so Egipčani z veliko večjo skrbjo in veliko večjimi troski, kakor bivališča živih; saj so jim bila ta le prenočišča, v kterih so stanovali le malo časa in jih kmalu zapustili, torej niso vredna toliko dragocene oprave. Akoravno si reveži niso mogli napravljati tako bogatih pokopališč, kakor bogatini in kralji, so bila vendar njihova pokopališča mnogo veličastnejša, kakor drugih narodov. Ker so vérovali, da se duše mrtvih prehajajo, skrbeli so zelò za mrtvece, mazilili jih, da bi se dalje ohranili, in jim napravljali trdne grobove. Ti grobovi so bolj ali manj globoko izsekani v skale. Skozi dolga zelò zamotana hodišča (labirinte) prišlo se je v pridvorje, in iz tega v grobnice (grobne hrame), kjer so bile krste mrličev. Stene so bile vse opisane z vérskimi ali zgodovinskimi podobami. V večjih grobnicah strop podpirajo čveterokotni slopovi ; pa tudi z opeko svođeni stropi se že nahajajo v teh hramih (Tab. II. Sl. 8).
Piramide. Kakor so se odlikovali Faraoni izmed podjarmljenega ljudstva, tako se odlikujejo tudi grobovi njihovi od drugih. Ta ogromna pokopališča kraljev so piramide. Le ondi, kjer so kralji samosilsko vladali, mogli so ljudstvo prisiliti k tako ogromnemu in težavnemu delu. V sredi teh velikanskih gromad so bile grobnice, v kterih so stale krste kraljev. Skozi ozke, na pošev speljane hode se je prihajalo v te grobnice (Tab. L Sl. 2). Prav umetno so bili narejeni stropi hramov, da so mogli nositi težo nad seboj. Hrami so bili ozki, pokriti z jedno kameneno ploščo; kjer pa ni zadostovala jedna plošča, so sestavljali kamenene plošče nalik škarnicam, ali pa pokladali ploščo na ploščo tako, da je bila praznina vedno ožja, da so jo na vrhu pokriti mogli z jedno samó ploščo.
^ ci
■(^llpa pobrežji Nilovem nahajamo prve sledove po dolinah ob rekah, tako tudi ob Nilu.
Piramide niso organsko členasta in živa zgradba, ampak nastale so kristalinsko, da se je gradivo od zunaj priklađalo. Manjka jim torej bistvenega znaka lepe umetnosti, manjka jim členovitosti in oživljajočega blagomerja, torej se lej)e imenovati ne morejo.
Tii najvišje piramide stojé blizu Kahire pri vasi Gizeh; zidali so jih, kakor pravijo napisi, kralji Chufu, Schafra in Mencheres. Najvišja med njimi je Gheopsova (Chufu) (Tab. (. Sl. 1. Sl. 2. prorez), postavljena okoli I. 1200 pr. Ki-., visoka je 120 metrov in vsaka stran čveteroogelnika v znožji je dolga po 241 metrov. Gradilo jo je. pravijo, 100.000 delavcev 30 let. Nekteri kameni so dolg do 30 čevljev.
Tempeljni. V 16. stoletji pr. Kr. do 13. stoletja je bilo kraljestvo najmogočnejše, pa tudi arhitektura egipetska je to dobo dosegla vrhunec sijajnosti, posebno pri zidanji tempelj nov.
Naj preprostejši tempeljni so bile lope z ravno streho pokrite, na jedni stràni odprte, in lii so stali stebri. Na steni nasproti stebrom, stal je kip malika, pred njim oltar, na kterem se mu je darovalo. Oken egipetski tempelj ni imel.
l’ri nekteri h tempeljni h so prizidali stanovališča za služabnike, da so stregli malikom, in shrambe za sveto orodje, ktero so tù rabili.
Silno velikanski pa so bili tempeljni druge vrste. Uili so obkoljeni z ogromnim zidovjem, ktero se ni vzdigovalo kvišku'navpik, temveč piramidalno, pod vrhom pa je bilo obrobljeno z žlebastim zidcem. (Tab. I. Sl. 3). Na jednolikih stenah ni bik» videti ne okna ne stebra, le pisane so bile povsod s skrivnostnimi raznobarvenimi hieroglifi, kakor bi bile popete z velikanskimi preprogami. Pred uhodom so stale cele vrste sfing, obeliskov ali drugih kipov. 1’hod je bil na krajši stràni dolgega paralelograma. Med dvema visokima stolpama, pylon imenovanima, so bila ozka vrata. Na teh pilonih so bile napravljene luknje, vdnje so se pri večjih svečanostih vtikali drogovi, na kt eri h so vihrale raznobarvene zastave (Tab. I. Sl. 3). Skozi vrata se je prihajalo na nepokrit dvor; okrog lega dvora so bili pokriti hodi. Iz dvora se je prihajalo v veliko dvorano, hypostil, v kteri je mnogo stebrov podpiralo strop, filo se je dalje skozi več sobic, jedno nižjo kol drugo in še le na konci je bila ozka, nizka, skrivnostno temna celica malika (Tab. II. Sl. ti). Vse stene, vsi stropi, vse stebrovje je bilo opisano s podobami. Žive barve podob, prečudna njihova simbolika je morala globok, skrivnosten vtis naredili na vsakega, komur je bilo dovoljeno notri stopiti. Tlak hodov in soban je bil pokrit s kamenenimi ploščami. V dvorani bili so srednji stebri višji memo stranskih, tako, da so nad stransko streho nastale line, skozi klere je'padalo nekoliko svetlobe in zraka v dvorano; le line so bile preprežene s kamenenimi prepleti.
Stebri. Ker so bili vsi stropi kameneni je to mnogo vplivalo na obliko stebrov. Egipetski steber ima za podložek navadno okroglo ploščo, da ga veže z zemljo. Nad onim podložkom, na podnožji stebra je naslikana ali vrezana čaša cvetova, iz klere raste steber. Deblo je valjasto, précej na znožji nekoliko napeto, ali pa na znožji stisnjeno in potem napeto, je gladko ali vbrazdeno, kakor bi bilo sestavljeno iz štirih ali osmih trstik (Rohrstab) (Tab. II. Sl. 4). Deblo je v gotovih presledkih počez večkrat prevezano s trakovi; v kasneji dobi so stebri gladki, pa so vsi opisani s hieroglifi (Tab. I. Sl. 6, 7). Na vrhu debla je kapitelj. Ta je samo čveterooglata plošča, ali je podoben zgnij enemu popku lotosovega cveta (Tab. IT. Sl. 1), ali odprti čaši tega cveta, ali je čašast in čaša je olepšana s palmovimi vejicami (Tab. II. Sl. 3). Nameslu kapitelja so pri nekterih stebrih štiri glave boginje fzis, noseč tempelj v mali podobi (Tab. 1. Sl. 7). V kakšnem razmerji pa bi morali biti posamični deli stebra med saboj za to Egipčani niso imeli pravila.
Kako velikanske so bile egipetske zgradbe nam pojasnuje nekdanji glasoviti Aminonov tempelj v Karnaku (nekdanjih Thebali) (Tab. II. Sl. 5, 6). V dveh vrstah stojé velikanske sfinge pred piloni 96 metrov širokimi in 51'/2 metrov visokimi. Vrata so visoka 20 metrov. Dvorišče je bilo globoko 74 metrov in W‘2 metrov široko; strop nosi 134 stebrov. Stebri so po 12 metrov visoki in imajo po 8 metrov v obsegu; srednji stebri pa so po 20 metrov visoki in v premeru debeli po 4 metre; kapitelj je v premeru širok 6’ó metrov, na njem je prostora 33 Qmetrov. tako veliko, da bi 100 ljudi lahko stalo na njem. Tli se nahaja silno mnogo dvorov in malih hramov; vse stene so opisane z reliefnimi slikami iz povesti kraljev. S tem tempeljnom je združen drugi v Luksorji z ogromnim redom 600 orjaških sfing. Drugi znameniti tempeljni se nahajajo na otoku Elefantine in v Nubiji. — Iz poznejše dobe so na otoku Phile prekrasni tempelj v Edfu (Tab. I. Sl. 3. 4. 5.) in razvaline v Esneh, prebogato bliščeči tempelj v Denderah, kterega je zidala Kleopatra. V bolj kamenitih krajih, kjer ni bilo prostora za tako velikanske tempeljne, so jih delali v podzemeljskih jamah, kjer so jih po nekoliko vsekali v skalo. V 7. stoletji pr. Kr. narejeni labirint, občudovan kot čudo sveta, je imel 12 dvorov in 3000 hramov.
Egipetske lepšave. Pri egipetskem slogu razločujemo troje vrste lepšav: J. zgradbene lepšave;
2.	hieroglife; 3. reliefe.
Pri zgradbah so lepšani venčni zidec, portali in stebri. Venčni zidec bil je zelò napuščena plošča, pod njo globok žleb in za njim okrožica (Tab. T. Sl. 9). Širok žleb je bil barvan in lepšan z listi bičja ; nad vrati se nahaja tudi krilato soline z Urejevemi kačami (Tab. I. Sl. 10.) ; okrožica pa je bila ovita s pisanim trakom.
1.	Označilne, akoravno ne v strogi zvezi z lepšavami tempeljna, so za egipetski slog sfinge, obeliski in sedeči ali stoječi kolosi. Prve so v dveh vrstah postavljene pred tempeljnom ali po potih, po kterih so imeli sprevode (procesije), drugi stojé na straneh vrat ali slopov tempeljna.
Sfinge imajo mnogovrstne podobe; največkrat se nahaja truplo leva z moško glavo; te poočitujejo moč združeno z modrostjo. Nahajajo se tudi živali raznih vrst spojene v jedno, recimo lev z ovnovo ali kraguljevo glavo.
Velikanska je	sfinga z levovim	životom in človeško	glavo blizu starega mesta Memphis;	dolga je
49Y2 metrov, obraz je	do brade visok 7*/2 metrov, od temena	do lai meri 21 metrov. —	Kako dobro	so morali
poznati anatomijske razmere delov in kako spretnost so morali imeti, da so mogli zdelati tako gromadno podobo, pri kteri še posamičnih delov nosa, ušes ni bilo možno ob jednem ogledati, še menj pa celote. In ta sfinga, imajoč ušesa ll/2 metra visoka in nos tudi čez meter, ni spaka, ampak ima določno fizijognomijo.
2.	Obeliski so visoki, proti vrhu vedno tanjši, prosto stoječi, suličasti, čveterokotni monoliti; čvetere ploskve so vse pokrite z napisi, nanašajočimi se na zidanje tempeljna.
Kolosalni kipi (Tab. II. Sl. 7.) so ravno tako resnobni, kakor vse stavbine; stoje pred slopovi (Tab. 1. Sl. 8.), vsi imajo jednako lice,	so jednako veliki	in jednakega kretanja.	Imajo navadni egipetski	predpasnik,	na glavi
visoko krono in v roki	bič, krivo palico	ali mistično znamenje	Nilovega ključa.
3.	Rastlinske lepšave imajo vse skozi cele, nenazobčene obrise. Več takih lepšav po vrsti druga za drugo postavljenih jim daje nekako strogost, okorelost in trdost. Posebno pogostoma so rabili »lotos« in »papyrus« z zagrnjenimi ali razgrnjenimi čašami, pa tudi palme. — Lepšave na preprogah so obrobljene z lepšalnimi trakovi; sestavljene so iz najpreprostejših geometrijskih oblik, iz raznoterih spletek ali v vrsto postavljenih zagrnjenih ali razgrnjenih cvetek, iz zavojev in meandrov.
4.	Hieroglifi so pisava s podobami, obstoječ iz naravnih stvari (živalij, rastlin, orodja itd.), ali pa iz krogov, čveterokotov in jednakih oblik, ktere poočitujejo ves pojem ali začetne črke besede, s ktero se stvar imenuje. Novejšim preiskavam se je posrečilo, da so našle, kako se berejo hieroglifi; ključ k temu je dala v Rosetti najdena grška prestava hieroglifskega napisa. S takimi hieroglifi so bile opisane stene, stebri in obeliski, krste mrličev itd.
5.	Pri reliefih so obrisi rezani v kamen in podobe med obrisi na pol izboklo zdelane, tako, da niso bili nič višji kol druge ploskve (koilanaglyphen) ; mnogokrat so rezani samo obrisi. Taki reliefi se nahajajo v dolgih vrstah po stenah in poočitujejo daritve, procesije, vojske, dela kraljev, pa tudi druga domača opravila, torej kažejo nam versko, državljansko in domače življenje.
Bogovi egipetski imajo navadno človeški stan, glavo pa živalsko, zlasti svetih živalij, n. pr. ovna, krave, ibisa itd. Vse človeške podobe so zdelane v profilu, oči kakor gledajo od spredaj, prsi pa na širjavo, glava in noge so vselej obrnjene po stràni. Roke kažejo dlan, prsti so jednako dolgi. Perspektive egipetski podobanji niso poznali ; stvari, ktere bi morale biti druga za drugo, risali so drugo nad drugo, vse jednake. Akoravno so podobe okorne, vendar so spodobne in kažejo veliko življenja (Tab. I. Sl. 3).
Reliefi in stebri so barvani s prav živimi barvami. Egipčani niso slikali na belo dno, ampak pobarvali so prostor, na kterega so hotli napravljati slike, z neko rumenkasto, sivkasto ali višnjevo barvo. Pri slikariji rabili so samo sedmere glavne barve; sence niso znali delati. Stebri, stene, stropi so bili opisani s takimi slikami.
Egipetskim zgradbam manjka pravega oživljajočega duha, pogreša se soglasje in blagomerje, ornamentacija ni izraz konstrukcije, torej se ne morejo imenovati lepe. Vendar pa te velikanske gromade, močne in čvrste zgradbe, vse opisane z živimi barvami, na ogledovalca napravljajo močen, resnoben vtis, občudovati moramo njihova dela, akoravno se pogreša prava lepota.
Ker so se Egipčani strogo držali podedovanih naprav, ohranil se je tudi njihov stavbinski slog več kot tisoč let neizpremenjen. Med spomeniki, |postavljenimi več sto let pozneje in med prejšnjimi, nahaja se prav malo razločka. Ko so Saraceni v 7. stoletji pr. Kr. si podjarmili Egipet, izginil je egipetski slog.
Asirski slog.
Sloveče je bilo mesto Babilon; stari pisatelji z občudovanjem slavijo prekrasne nekdanje zgradbe. Komu ni znan tempelj Belov? Kdo ni slišal o visečih vrtih, ktere je zgradil Nebukadnezar ženi svoji Amuhiji, da bi ji potolažil hrepenenje po medijskih gorah? A vse te prekrasne občudovane zgradbe so zdaj velikanske razvaline pri Hillah blizu Eufrata. Največja razvalina je Birs Nimrod (nekdanji babilonski stolp) ; pa iz teh razvalin si samo domišljija more sestaviti nekdanjo obliko.
Sveto pismo kakor tudi svetna zgodovina omenja le jednega babilonskega tempeljna. Stal je ta tempelj v stolici babilonskega kralja, v mestu Babilonu ter je bil posvečen maliku Belu. Vidi se, da drugi bogovi niso imeli tempeljnov, ampak častili so jih na prostem ali v svetih logih.
Vse prekrasne, veličastne, umetne zgradbe babilonske so z mestom vred izginile brez sledil. Od nekdanjega tempeljna se je ohranil le čisto majhen del podzidja njegovega. Že za časa Aleksandra Velikega je bil tempelj
2*
po nekoliko razdjan. Pri opisovanji tega tempeljna se moramo torej držati le malih zgodovinskih črtic, ktere govoré o njem. Kar se reči zamore o babilonskih zgradbah, to velja večinoma tudi o tempeljnu. Babilonski slog je imel nalik egipetskemu ravnočrtne člene in horizontalen strop.
Tempelj Belov, kterega je Nebukadnezar razširil, imel je po poročilu Strahovem in Herodotovem lako-le lice: Razdeljen je bil v štiri nejednako velike oddelke. Pni oddelek je bilo veliko obzidje zidano v kvadratu.
V tem obzidji je bilo več kovinskih v je bilo mnogo različnih zgradeb. Iz tega dvorišča seje prihajalo na drugo, to je bil pridvor lempeljnov; v sredi tega dvorišča je stal tempelj. Babilonski stolj), kterega nam popisuje sv. pismo, je bil pozneje podnožje Belovemu tempeljnu. Na čveterokotu s 196 metrov dolgimi stranimi se je vzdigovala piramida v sedmero odstavkih (Sl. 18), Ta piramida pa se je od egipetskih bistveno ločila v tem, da je bila od zadaj veliko strmeja kakor od spredaj. Podnožje tej piramidi je bilo obloženo z raznobarvenimi posteklenimi opekami; spodnji odstavek je bil črn, drugi pomarančno rumen, tretji rudeč. Zgornji odstavki so bili pozlačeni, beli, višnjevi in zelenkasti. Na vrhu je stala zlata oltarna miza, zraven tempelj in v njem za malika pripravljena postelja.
at, skozi ktera se je prihajalo v drugi
Slika IH.
oddelek, v veliko dvorišče, na kterem Tempelj je imel tri nadstropja; bilje ves pozlačen in okrašen s posteklenimi opekami Na spodnjem odstavku je stal 4 metre visok kip Belov in pred njim zlat oltar.
Najnovejše čase so prekopavali tudi velikanske razvaline pri mestih Mosul, Nimrud in Kujundschik, o kterih menijo, da so ostanki slavnega mesta Ninive. Tii so našli razvaline silno velikih palač z mnogo-brojnimi sobanami, hrami in hodniki.
Zidovje je zgrajeno iz žganih ali pa na zraku posušenih opek, na-mestu malte so rabili zemeljsko smolo. Kako so bile stene zunaj lepšane, se ne more vedeli.
Kakšni so bili tempeljni asirski ali sploh kraji za bogočastje, ne moremo vedeti. Palače so stale na
Slika H).
visokih terasah, da jih voda ni mogla dosezati, in da so nadvladovale ves okraj. Ti obronki (Terasse) so bili po 12*5 metrov visoki in ograjeni z zidovjem. Zid palač je bil debel, ker je bilo gradivo preslabo; notranji prostori so ozki v primeri z dolgostjo. Opeka je glavno gradivo za vse te palače. Oken ti prostori niso imeli, verjetno je, da so dobivali svetlobe skozi majhne line pod stropom; nekteri prostori pa so bili nepokriti.
Kamenenih stebrov niso imeli; kjer je bilo podporenj za strope potreba, bile so skoraj gotovo lesene, kakor so bili tudi stropi leseni. Našli so se tudi ostanki svodov in lokov, celò šilastih lokov; da, tudi s kupolami so bili nekteri prostori pokriti. — Tloris asirskih zgradeb ni toliko dosleden, kakor tloris egipetskih, prostori niso urejeni po kaki ideji, ampak le po slučaji in potrebi. Asirski slog je torej zaostal za egipetskim. Ker so Asirci večje prostore presvodjevali, ni bilo mnogo stebrov pri njih zgradbah. Kakšni so bili stebri, spoznavamo iz slik. Ta oblika stebrov je jako zanimiva, ker je stebrovje vrlo sorodno srednjeveškemu romanskega sloga. Levi in krilate pošasti nosijo stebre na ledijih, podnožje je zloženo iz dveh zavojev, kapitelj nas spominja jonskega stebrovja.
Alabastrove plošče, s kterimi so bile notranje stene obložene, opisane so vse z reliefnimi podobami. Te plošče so do 2 metra visoke, reliefi so v več vrstah druga nad drugo, kakor so plošče druga nad drugo postavljene. Reliefi kaj živo predočujejo asirsko življenje; poočilujejo vojske kraljev, bogočastna opravila, procesije, slavnostne sprevode; dalje se tù nahajajo krilati geniji, mitične in alegorične podobe itd., povsod pa se kaže bogata lepšava, pravo orijentalsko krasoljubje in potrata. Takih plošč so našli zelò mnogo. Veliko število so jih prenesli v London in Pariz, kjer napolnujejo velike dvorane.
Asirske lepšave. V Feneciji, Indiji, Babilonu, Asiriji in Perziji so se lepšave razvile zgodaj do velike popolnosti. Oblike sicer niso popolnoma, vendar se kaže veliko krasoljubje v dragi tvarini in živih barvah. V vseh imenovanih deželah so si lepšave nekoliko podobne, ker so bile te sosedne dežele v dotiki med sabo pri kupčiji in drugem občevanji. V Asiriji in Perziji pa so se lepšave razcvetele najkrasneje. Na razvalinah stare Ninive izkopane stvari kažejo, da so Asirci izvrstno znali obdelovati steklo, slonovo kost, zlato in sploh kovino; da so napravljali krasne lepšave musivične in emajlirane, da so izvrstno znali tkati itd.
Lepšave asirskih stavb so nekoliko podobne egipetskim in so nektere rastlinske, največ pa se poslužujejo človeških in živalskih podob. Redki ostanki rastlinskih lepšav kažejo rožo, zgrnjeno in razgrnjeno čašo lotosove cvetlice, cvete trsta, liste in debla palme — vse to je nekako osorno stilizovano, spleteno s trakovi in zvezano z zavoji. Lepšave z arhitektonskimi členi, na kterih se nahajajo, niso v organski zvezi in ne naznanjajo opravila in namena členov.
Pred uhodom v tempelj so stale navadno krilate zverine, imajoč človeške glave (Sl. 19). Na njihovi strani so duhovniki, služabniki Belovi, ali alegorične podobe. Zidci so prav preprosti, na vrhu so okrašeni s palmetami, ali pa je vrh venčan z malimi piramidami.
Tudi barve so rabili, pa jih nimajo toliko, kakor Egipčani in niso tako naravne, največkrat so rabili rumeno, višnjevo in rudečkasto-rujavo.
Najstarejši spomeniki asirske arhitekture so iz 10. do 7. stoletja pr. Kr. Leta 625 pr. Kr. bile so Ninive razdejane.
Perzijski slog.
Perzi so verovali v dva boga, jeden je bil Ormuzd, dobri bog, bog svetlobe, vir vsega dobrega in svetega. Temu dobremu bogu je bil nasprotnik Ahriman, vir teme in vsega hudega. Dobrega boga so častili s svetim ognjem, darovali so mu na prostem, zato Perzijani niso imeli ne tempeljnov ne podob boga.
Grobovi. Perzijska arhitektura se torej le spoznava po ostankih grobov in kraljevih palač. Grobovi so bili vsekani v skalo ali pa narejeni na prostem. Skalnati grobovi so se ohranili v 800 metrov visoki 'pečini pri Persepolu, Naksch-i-Rustan imenovani. Najstarejši spomeniki perzijskega stavbarstva so ostanki mesta Pasargade. Najbolj zanimiv pa je grob Darijev (Tab. II. Sl. 10) in grob Cvrov — ljudstvo ga imenuje grob Salomonove matere. Grob stoji na precej visokem podzidji iz samega belega marmelja; podzidje ima sedem odstavkov ali pragov, na vrhu stoji mala hišica z dvostrano streho. Vsa ta naprava, kakor tudi ostanki stebrov pred grobom, kažejo vpliv grške umetnosti. Prekrasne zlate lepšave, dragocene preproge, ktere so lepšale notranjščino, so izginile, kakor tudi ostanki vélikega kralja, ki je tù našel počivališče po trudapolnem življenji, le podoba njegova se je ohranila na nekem stebru z napisom : Jaz sem Cvr, kralj, Achemidejec.
Palače. Najznamenitejši ostanki perzijskih palač so razvaline palač v Perzepolu, ktero mesto je razdejal Aleksander Véliki. Tù je več odstavkov z mnogimi stopnicami, na kterih stoje lope z mnogimi stebri, sobane in pokriti hodi. Stene so zidane iz opeke, obložene s ploščami, na kterih se nahajajo reliefne podobe, predstavljajoč dolge sprevode, in okrašene s klinastim pismom.
Stebri. Stebri v svojih razmerjih vitki, so vrlo raznovrstni kar se tiče pojedinosti in zelò sanjarski. Podnožje je sestavljeno iz plošče, debelega svitka in obroča nad njim; ali pa ima ploščo, odtek in svitek (Tab. II. Sl. 9).
Okroglo deblo je ali gladko ali vžlebleno (ima 40 do 52 žlebičev). Žlebovi na egipetskih stebrih so jeden do druzega tako, da med njimi ne ostaja đruzega kakor ojstra brid. Pri perzijskem stebru ostaja med žlebovoma greben, a to zato, ker so žlebovi vkovani v okroglo cev, pa niso, kakor na egipetskem, izdolbljeni v kamenen steber. Kapitelji so dvojni. Največkrat se nahajajo sestavljeni iz prednjih delov dveh klečečih konj, samorogov ali juncev, ktera se z zatilnikom dotikata; med vratovoma pa je vloženo tramovje (Tab. II. Sl. 9). Druge vrste kapitelji imajo vitko čašo nad izboklim spodnjim delom, na vrhu nastavek, imajoč zgoraj in spodaj zavoje in na tem nastavku ste živalski glavi.
Perzijski slog je soroden asirskemu; to kažejo stavbe na terasah, osnovi nekterih prostorov in bogate reliefne lepšave. Stebri pa imajo svoje posebnosti, ktere so vplivale na grško stavbarstvo (jonski slog). Tudi lepšave so bile podobne asirskim. — Razredba in oblike so prave, čudovite, slikovne in graditeljske lepote. Nikjer v stari dobi se ni toliko pazilo na lepoto in razvoj podzidja in stebrov, kakor UT.
Indijski slog.
V Indiji se nahaja dvoje vérsko spoznavanje, véra Bralnne (brahmanstvo) in Buddhe (buddhanstvo).
Drahma je duhovno bitje, pa izvirki njegovi Siva, rodilna naravna sila (simbol njeni je ogenj), Wischnu, ohranujoča sila (simbol je voda), se kažeta v najbolj sanjarskih oblikah. Buddhanstvo je bolj očiščeno brahmanstvo; pričela se je ta véra okoli 550 I. pr. Kr. Zahteva strogo zatajevanje in ljubezen do bližnjega.
To vérsko spoznavanje in značaj naroda je pri Indili bolj kakor pri kakem drugem narodu poglavitni podlaga umetnosti. Silno bogastvo dežele, čudovita rodovitnost narave ste jako vplivali na umetnost; dali ste narodnemu duhu nebrzdano domišljijo in nagon ,po preobloženosti, brezmerni samopašnosti ; in ravno to dvoje je glavni značaj indijske umetnosti.
Zgradbe, na ktere je vplivalo buddhanstvo, so veliko jednostavnejše v primeri z brahmanskimi in imajo mnogo menj olepšav. Pri brahmanskih se posebno kaže razbrzdana domišljija, pri njih se prav jasno vidijo oblike
sanjarske vére. Veliko so na razvoj indijskega sloga vplivali Grki, Egipčani, Perzijani, s kterimi so prišli v doliko; pa ta vpliv jim je pomnožil le oblike, nikakor pa se od teh narodov niso priučili večje -pravilnosti pri svojih zgradbah.
Indijski slog spoznavamo na grobéh, tempeljnih in samostanih. Nagrobne zgradbe stojé vrhu zemlje, tempeljni in samostani pa so največ vsekani v skale.
Nagrobnim zgradbam (Sl. 20) se prištevajo stupa ali tope (stupa v sanskritu,
Slika 20.
Slika 21.
Slika 22.
lope v sedanjem dialektu, pomeni gomilo) in dagop (hram za svetinje). Te imajo valjast podzid, na kterega se pride po stopnicah. Na tem je polukrožen, kupoli podoben nastavek, pri nekterih silno velik.
Po vsi Indiji so zgrajeni za relikvije Buddhove grobni spomeniki, podobni gomilam. Razlikujejo se pa od gomil v tem, da niso kopičasti umetni grički od skupaj nanošenega kamena, ampak so kakor okrogel kupolast pokrov, zgrajen iz kamena (Sl. 21).
Največ top se nahaja v centralni Indiji; med njimi je največja v Sanchi, premer ima 37 metrov, visoka je 17 metrov, zgrajena v tretjem stoletji pr. Kr.
Tempelj ni so največ pod zemljo, sekani v živo skalo, nekteri imajo po več nadstropij drugo nad drugim. So podolgasti čveterokoti, ktere dve vrsti stebrov ločiti v tri ladije; srednja ladija je višja od stranskih; strop je raven ali banjasto svođen. Srednja ladija ima na konci polukrožno dolbino (nišo), okrog ktere je nizek obhod ; v tej niši stoji malik ali pa posoda s svetinjami. Brahmanski tempeljni so največ preobloženi s slikami.
živalskimi podobami (levi in sloni) in drugimi lepšavami. Pri tempeljnu so celi skupki ravno pokritih hramov, pokritih hodov, galerij, stopnic itd., kjer prebivajo duhovniki in spokorniki. Ti podzemeljski samostani se imenujejo vi haras, pravi tempeljni pa C hai t v a. Buddhovi tempeljni so preprostejši, nimajo toliko lepšav.
Stebri v teh jamskih tempelj-nih so jako različni in sanjarsko zdelani, tako, da se ne more najti iz-vestno pravilo, po kterem so jih zde-lavali. Nimajo pravega značaja pod-porenj, kajti kratko, debelo deblo ne naznanja nošenja; povsod je vse bujno, pa nevkretno. Posamični členi so silno različni, samovoljni, brez organske zveze in gotovih opravil. Sem ter tja se nahajajo čveterokotne ali osmero-
Slika S3.
kotne podpornje, steber ima navadno štiri glavne dele : visoko, čveterokot-no, žlebičasto podnožje (Sl. 22, 23) na preprostem podstavu. Na podstavu je kratko, trebušno, z listi in trakovi olepšano deblo, ktero je zgoraj okroženo; na njem je žleb z mnogimi obroči, in na lem kapitelj, podoben potlačeni krogli. Kapitelj ima nastavek, ob straneh so konsole, na kterih sloni ogrodje; pa tudi iz raznoterih živali j je sestavljenih mnogo kapiteljev. —-Najvažnejši in najbolj velikanski jamski tempeljni se nahajajo na otokih Elefanta in Salsette v prednji Indiji; dalje v Karli, Mhar, Ajunla; posebno važni so silno dragoceno olepšani in zelò občudovani tempeljni v Ellori.
Poznejši in še dan danes navadni tempeljni v zadnji Indiji so
Slika 34.
manjše zgradbe, stoječe na prostem. Večje stavbine se imenujejo pagode. Te so sveti logi, obdani z zidom, v kterih stoje mnogotere zgradbe-, glavni tempeljni, vimànas imenovani; dalje posebne dvorane za romarje: Tschultris, pokriti hodi, vodnjaki, v kterih so se umivali, in več manjših tempeljnov. Pri uhodili v te svete loge so visoka
piramidalna vrata v mnogih odstavkih: (iopura, in tudi tempeljni imajo več nadstropij, zgornji manjši od spodnjega, na vrhu so pokriti s čebulasto streho. »Gopuras« imajo dvostrano streho. Stene so lepšane z mnogobrojnimi nišami, pilastri, stebri, na kterili slone male kupole. Največje pagode so na otoku Madura (50 metrov visoka) in v Dschaggernatu, v prednji Indiji (Sl. 24) (zidane okoli 1150 po Kr.) — Najstarejša poročila o indijski kulturi sezajo do druzega tisočletja pr. Kr. ; zdi se, da je okoli leta 1000 najbolj cvetela. Skalnati tempeljni, stoječi še zdaj, pa so veliko mlajši, največ iz druzega do desetega stoletja po Kr.
Indijski slog nima prave umetnijske vrednosti. Samopašna domišljija Indov si je stvarila čisto samovoljne oblike, vse je neokusno preobloženo z živalimi, nikjer se ne nahaja pravilnost. Individuvalna samovolja je jedini zakon, čim večja bujnost fantazije, tem bolje. Ima sicer tudi pravilnih organsko razrejenih stavbin, ali ima tudi toliko nepravilnih, da ni moči reči, da jedne ali druge izražujejo zakon stavbeni.
Indijski tempeljni so nekoliko podobni krščanskim cerkvam, pa nikakor se ne more reči, da so buddhovski tempeljni bili uzor krščanskim bazilikam. Lože se more mislili, da so indijske oblike prišle v mohamedansko umetnost.
Kitajski slog.
Kitajci nirnaja svojega sloga. Buddhovo vérospovedanje se je razširilo po deželah in otokih vzhodne Azije, posebno po Kitaji in Japanu; z véro so prejeli Kitajci tudi indijsko umetnost, ktero pa so bistveno prestrojili po svojem značaji.
Značilno za kitajski slog je to, da so zgradili visoke stolpe; stolpi se v odstavkih kvišku dvigujejo (Sl. 25); na vrhu imajo zavihneno streho; ogli so kvišku zavihneni in na njih visé zvončki. Stene so obložene
s porcelanastimi raznotero barvanimi ploščami.
Tempeljni so največ majhni; okrog stojé stebri ; strehe imajo vse zavi Imene, pokrite so s postekle-nimi žlebastimi opekami, olepšane s sanjarskimi zmaji in drugimi zrezljinami. Večinoma leseni stebri imajo redkokrat podnožje ali kapitelj, namestu njega imajo le nekak nastavek ali konsolo, na kteri sloni ogrédje. Tempeljnom podobna so zasobna stanovališča.
V umetni obrtnosti so se Kitajci od nekdaj jako odlikovali ; moj-stersko znajo zdelovati porcelan, emajl, slonovo kost, svilo, kovino itd. Pa kakor pri arhitekturi tudi tù vlada samopašna domišljija. Z ne-
Slika 25.
omejeno samovoljnostjo vse skupaj mešajo: pokrajine, školjke, cvetlice, zmaje in druge sanjarske živali, vse pisane z živimi barvami. V oblikah se nahaja silno velik izpremen, obrisi so natančni, barve žive in v lepem soglasji. Akoravno je vse drugo med drugim zmetano, vidijo se nam ta dela nekako mikavna zavoljo omenjenih prednostij. Strogo sti-lizovanih lepšav nimajo Kitajci, kajti rajši posnemajo naravo, kar se tiče oblik in barv. Da bi pa lepšave po naravi posnete duševno oživili in umetnijsko oplemenili, to se temu zelò praktičnemu narodu ni posrečilo, in tudi moderni njegovi umotvori ne kažejo mnogo napredka.
Feniški slog.
Na obrežji Sredozemskega morja in na otokih so Feničani ustanovili mnogo naselbin ter so kulturo jako razširili čez velik del nekdanjega sveta. 2e za časa Homerjevega so sluli po izdelkih od zlata in srebra. Glavna mesta Fenicije so bila Sydon, Tyr in Gades.
Akoravno so Feničani sloveli po svojih umetninah in so njihova mesta imela velikanske in prekrasne zgradbe, vendar je vseh teh spomenikov malo ostalo. Dvorišča Astartenega tempeljna v Paphosu na otoku
Cipru se je ohranilo prav malo razvalin. Bilo je zgrajeno v čveterokotu slo korakov široko in 150 korakov dolgo, obkoljeno z obzidjem, povprečni zid ga je delil v dva oddelka. V zadnjem oddelku je ohranjen sveti vodnjak, imajoč na sredi velik steber. V svetišči je stal kamenen stožek, pomenijoč boginjo; ob straneh so bili prizidani hrami. Ves osnutek kaže, da so bile zgradbe podobne indijskim, egipetskim in asirskim zgradbam.
V	novejši dobi (1. L859, Beulé) so izkopali pri Kartagi tempelj Apolonov, kateremu stene.so v notranjščini vse obložene z zlatimi ploščami, po zunajšfiini so lepšane s stebri. V Kartagi so našli (Davis) teniška muzivična tla, okrašena z raznimi ornamenti in podobami, pa tudi reliefe, kažoč čela z dorskimi triglifami, jajčniki, rosetami in palmetami. Tudi na teniškem stolpu v Thuggi se nahajajo jonski polustebri in drugi ornamenti, kteri spričujejo, da je teniška umetnost posredovala prehod od asirsko-perzijske do grške umetnosti. Stropi poslopij so bili leseni, strehe ravne, stebri iz cedrovega lesa pa z zlatimi ploščami obiti; tudi kipi so bili jednako delani.
V	najnovejši dobije odkrila francoska ekspedicija na bregovih nekdanjega teniškega morja ostanke teniških grobov in tempeljnov. Najznamenitejši je grobni spomenik pri Amrithu, zlasti okrogla kamenena zgradba na tri nastropja, z okroglim vrškom, kupoli podobnem. Nakit je zobčast kakor siksak. Ves spomenik je visok 10 metrov. Ostali spomeniki so zdelani po egipetskem slogu. Ostanki tempeljnov so vsekani v živo skalo, a niso zgrajeni. V obče pa se mora reči, da je vseh 'teh ostankov premalo, da bi po njih mogli bolje spoznati teniško stavbarstvo.
Izraelski slog.
Sveti šotor. Pri Hebrejcih ne nahajamo velikanskih palač, kakor pri drugih narodih srednje Azije; nimamo opraviti s svetno, temveč z versko umetnostjo.
Za časa patrijarhov niso imeli posebnih tempeljnov za bogočastje; na preprostih oltarjih, postavljenih na griči, pod košatim drevesom ali na planem, darovali so pobožni očaki daritve in opravljali molitve (I. Mojz. 12. 7—8). Prva podoba hiše božje je bil sveti šotor, kterega je Mojzes na Božje povelje napravil Izraelcem na potu skozi puščavo. V drugih bukvah Mojzesovih (25. 26. 27. cap.) beremo natančni popis vsakega dela. Bil je prenesljiv, z desàk zložen, podolgast čveterokot, 30 vatlov dolg, 10 širok in 10 visok, zgoraj je bil pokrit s plahtami, spredaj pregni en s pregrinjalom. Pri svetem šotoru je bil pridvor za ljudstvo 100 vatlov dolg, 50 širok. Ta dvor zgoraj ni bil pokrit, stranske stene so bile preproge. Sveti šotor je bil razdeljen v dva dela: v svetišče in v presvetišče. Pregrinjala so svetišče ločila od dvora in presvetišča. Presvetišče je bilo čisto temno, da bi naznanilo božjo skrivnostno veličastvo. Tukaj notri je bila skrinja zaveze, v kteri sta bili kameneni tabli. Bila je iz šitimovega lesa, dva in pol vatla dolga, poldrugi vatel visoka in široka, znotraj in zunaj z zlatom prevlečena. Na obeh koncéh pokrova sta bila dva kerubina iz celega vlita; z razprostrtima perutima sta obsenčevala pokrov, gledala sta si nasproti z obličjem obrnena v pokrov. Ko so si Izraelci privojskovali Kanaan, bil je sveti šotor postavljen v Siloe, dve milji od Jeruzalema; tù je ostal 450 let. Skrinjo zaveze pa so ob velikih nevarnostih jemali iz šotora in jo s saboj nosili v boj zoper sovražnike; pozneje so jo prenesli v Salomonov tempelj.
Salomonov tempelj. Do Salomona je bil sveti šotor jedini kraj, kjer so Izraelci opravljali očitno božjo službo. Po vzgledu skrinje zaveze je zidal Salomon po božjem povelji tako sloveči prekrasni tempelj. Crtež je osnoval že David in prostor odločil na gori Morija, dovršil pa je delo Salomon. V četrtem letu vladarstva je pričel graditi velikansko poslopje, dovršil ga je v jednajstem. Imel je pri delu 70.000 težakov, 80.000 kamenosekov in 3600 nadzornikov (II. Kron. 2. 3). Vse poslopje je bilo razdeljeno v dva dela — v tempelj in v dva pridvora.
Tempelj je bil, kakor sveti šotor, razdeljen v svetišče in presvetišče. Stene so bile obložene s cedrovim lesom, prevlečene z zlatimi ploščami, in olepšane s kerubini, palmami, cvetlicami in drugimi lepšavami; vse so bile izboklo delane.
Kako bogato je bil tempelj opravljen se vidi iz tega, da se je za olepšavo porabilo šest sto talentov zlata. Tlak je bil iz dražega marmeljna; vsa hiša, vse tramovje, podboji, stene in duri so bile pozlačene z najčistejšim zlatom. Pred tempeljnom sta bila dva dvora, notranji za duhovnike, zunanji za ljudstvo. V notranjem, obdanem s pregrajo, bilo je bronasto morje, sloneče na 12 voleh, litih iz medi, in bronast oltar za žgalne daritve. Zunanji dvor bil je obdan z mnogimi lopami in hrami (I. kraljev. 6 cap. ; II. kron. 3. 4. 5).
Ta Salomonov tempelj, prvi in jedini Tempelj Izraelcev, ohranil se je 420 let, tako dolgo, da ga je Nebukadnezar (588) razdejal. Po vrnitvi iz babilonske sužnosti je bil tempelj zopet zidan in se je po graditelji imenoval Zorobabelov tempelj. Tudi ta tempelj, zidan po črtežu prvega, bil je za Antijoha Epifanija (176 pr. Kr.) in pozneje za Pompeja (73) zelò poškodovan. Naposled ga je Herod na novo zidal (21 pr. Kr.). V ta Herodov tempelj je hodil Jezus in aposteljni njegovi.
Herodov tempelj. Jeruzalemski tempelj, ki je stal za časa Kristusovega, bil je v obče ravno tako osnovan, kakor Salomonov. Judovski zgodovinar Josephus Flavius ga je popisal natančno. Imel je tri dvore; pokrite lope
3
imele so prekrasne slebre. Stebri so bili po 50 vatlov visoki, iz belega marmeljna in tako debeli, da so jih trije možje komaj obsegli. Prekrasno pregrinjalo je svetišče ločilo od presvetišča, ktero je bilo bujno krasno olepšano — pa prazno — ker niso imeli več skrinje zaveze.
Pogled na ta tempelj je bil veličasten in impozanten. Tujcu, bližajočemu se Jeruzalemu, zdel se je tempelj kol s snegom pokrila gora, lako se je lesketal beli marmelj, iz kterega je bil zgrajen. Ko se je prišlo bliže,
zdelo se je, da je ves v ognji, tako so se v solnčnem svitu lesketale zlate plošče. Prav blizu pa je moral vsakdo občudovali prekrasne oblike, velikost in lepoto posamičnih delov. Nekteri kameni so bili dolgi po 45 vatlov, po 6 vatlov široki in po 5 visoki. Umljivo je, da so aposteljni, kazaje na tempelj, začudeni rekli: »Učenik! glej kaki kameni in kako zidanje«.
Pri razdejanji mesta Jeruzalema (70 1. po Kr.) bil je t.udi tempelj do tal podrl ; neki rimski vojak je vrgel vanj plamenico, ogenj se je hitro širil in prekrasna stavbina se je izpremenila v razvaline.
Iz omenjenega je razvidno, da imamo v svetem pismu umetnost Izraelcev opisano, pa vendar ne zadosti jasno, da bi bilo možno spoznati slog slavbinski, akoravno imamo natančno mero skrinje zaveze, svetega šotora, Salomonovega tempeljna in hiše njegove. Iz opisovanj moremo posnemati, da je njihova umetnost nekoliko podobna bila egipetski in babilonski, kajti v egipet-ski in babilonski sužnosti so si Izraelci prisvojili slog teli narodov. Arhitektura Salomonovega tempeljna je nekoliko podobna asirskemu in perzijskemu slogu ; nekteri členi so teniški, in to je umevno, kajti znano je, da je Salomon delavce
Slika 26.
Slika 27
imel iz Tyra. Tempelj Salomonov je bil torej zmes teniškega, egipet-skega, babilonskega in perzijskega sloga. Zlasti dekorativne oblike jeruzalemskega tempeljna so bile sorodne asirskim in perzijskim, vsaj opis kerubinov se zlaga z jednakimi liki na perzijskih grobovih; v lem pa se gotovo zlaga s perzijskimi zgradbami, da so bili stropovi jeruzalemskega tempeljna leseni in obiti z zlatimi ploščami.
Kakšna sta bila kovinska stebra ».Tahin« in »Boas« v pri-dvorji tempeljnovem, ni moči iz opisa na tanko spoznati, gotovo pa je, da so tudi Feničani v pridvorji tempeljnov svojih imeli take stebre, kar nam spričujejo slike na teniških novcih.
Tudi grobovi, kakeršnih se je v Jeruzalemu dosti ohranilo, tako imenovani kraljevi grobovi, grobovi sodnikov in prerokov so v načrtu in obliki zelò podobni skalnatim grobom v Perzepolu ali v Kartagi; da, grob Absolonov je skoraj snimek groba v Thuggi (Sl. 2fi). Lope vélikega zbora in lope kraljeve so podobne perzijskim kraljevim palačam in indijskim samostanskim lopam; videli je. da so se -Judje učili od Perzov in Izraelcev. Ni še dolgo, kar so našli kapitelj iz jeruzalemskega tempeljna; ta je jedini avtentični ostanek prekrasne zgradbe Salomonove (Sl. 27); spričuje nam pa tudi resnico tega, kar smo govorili o slogu izraelskem. —
Stroga postava Mojzesova je zabranjevala Izraelcem slike in kipe; zato so radi rabili rastlinske motive za ornamentacijo na zgradbah in grobovih.
Slog helensko-pelazgijskih spomenikov.
Že iz najstarejših časov, iz časov junakov, ohranili so se na Grškem spomeniki, torej iz časov pred prvim tisočletjem pr. Kr. Med temi in med naj starejšimi spomeniki grškega sloga je, kar se tiče sestava in lepšav, tako velika razlika, da ne moremo helensko-pelazgijskih ostankov imeti za početek grškega sloga, ali ne moremo misliti, da je grški slog od njih prejel prve oblike. Ohranili so se iz te dobe nekteri grobovi, palače, obzidje in vrata.
Ohranilo se je velikansko mestno zidovje. To zidovje je bilo zgrajeno iz neznansko velikih neobdelanih skal brez malte, praznota med njimi je bila zapažena z manjšimi kameni, ali pa je bilo zgrajeno iz rezanega kamena, tako, da so se plošče prav dobro prilegale ploščam; tako zidovje je bilo tudi brez malte silno trdno. Tz tega načina se je pozneje razvilo zidanje s kvadri. Te zgradbe iz neznansko velikih skal se pripisujejo velikanskemu rodu ciklopov, zavoljo tega se imenujejo eildopsko zidovje (Sl. 28).
Vrata imajo podboje, napošev proti podbojem nagnene, da so zgoraj ožji, kakor spodaj, na vrhu so pokrite s kameneno preklado; ali pa stojé podboji navpik in nad preklado je prazen trikot, da preklada ne nosi toliko teže.
Sl. 28.	Sl. 29.
Ciklopsko zidovje se nahaja v Tirynsu, Mykenah, Saniothräkah itd. — Vrata se nahajajo v Samothrakah, Samosu. Delosu itd. Levova vrata v Mikenah (Sl. 29) so tri metre široka, podboji močni, zgoranja preklada je skoraj 5 metrov dolga. Nad preklado je prazen trikot, pokrit s ploščo, na kteri sta dva leva ob straneh stebra; zdelano je vse v ravnem reliefu.
Razven ciklopskih zidov so se ohranile razvaline palač in zakladnic vladarjev. 2e Homer v svojih spevih popisuje kraljeve palače; omenja velikih dvorov, hodov in pokritih shodnic. Pri palačah so imeli vladarji tudi zakladnice. Najbolje je ohranjena tako zvana zakladnica Atrejeva v Mikenah. Bile so te zakladnice okrogle in pokrite s kupolo; kupola je narejena iz več vrst horizontalno ležečih kamenov, pri vsaki zgoranji vrsti kameni nekoliko mole čez spodnjo vrsto, tako, da je zgoranja vrsta zelò ozka, da jo lahko pokriva jeden sam kamen.
Sclilieman je pri velikanskem izkopavanji 1. 1876 in 1877 našel znamenite starine, odkril je grobe iz časov junakov. Te najdbe kažejo, da se je grška umetnost pričela pod vplivom azijatske umetnosti.
Klasični slogi.
Grški in njemu sorodni rimski in etruski slog imenujemo klasične sloge. Imenujemo jih tako, ker so po lični svoji lepoti in plemeniti obliki ne le samo prvi med vsemi slogi starega sveta, temveč ker so vsim časom vzgled in v marsikterem oziru uzor popolnosti in dovršenosti.
I.	Grški slog.
doit.
-let d*4-n>' ■ 0
Majhna je grška dežela, pa je tako členovita, kakor maloktera druga. Rodovitna je; ima veliko gora / in voda, ob morskem bregu mnogo pristanišč; leži med tremi deli sveta, torej je jako pripravna za kupčijo in 7' brodarstvo — vse to je bilo silno ugodno razvoju in oliki naroda tù bivajočega. — Pri grškem narodu so se;) vse dušne in telesne lastnosti nailenše razvile. Imel je narod živ čut za soglasje in blagomerje, najtanjši ukus3, za lepoto. Njegova visoka, vsestransko dovršena olika je storila, da je nedosegljiv uzor po naravi povzetega, resničnega in lepega vsem časom.	' fe.z
Tudi politične razmere so veliko pripomogle temu duševnemu razvoju. Imeli so dobro vrejeno Ijudpvljado. uživali so veliko prostost; pri vsi prostosti pa se je strogo gledalo na red in postavnost. Narod se je mogel vdeleževati političnega življenja; aristokrati, to je, najboljši in najblažji možje, vplivali so blagodejno na narod: v obče so se visoko cenile izborne duševne moči. — Vse to je pripomoglo, da se je olika razcvetela tako prekrasno.
Vera Grkov je bila bolj poetičnega značaja; mislili so si bogove v človeški podobi; pripovedke o bogovih in junakih so popevali pesniki in pevci; posebno veliko veljavo za versko izobraženje so imeli spevi največjega narodnega pesnika, Homerja, ki je narodne pesni zbral in jim dal jednojno celotno obliko.
Vse te zunanje okolnosti so mnogo vplivale na omiko ljudstva in so storile, da se je ta narod, kar se tiče olike, ločil od vseh druzih azijatskih narodov in od Egipčanov. Ti narodi so duševne moči izobraževali le jednostransko. Pri Egipčanih se je razvil le um, pri Indili pa samopašna fantazija. Pri Indili je neomejena
mogočnost vladarjev in despotsko tlačenje narod storilo robom; ker pa je pogrešal prave prostosti, razvijati se ni mogel prosto tudi duh. Pri Egipčanih je bil narod strogo razdeljen v kaste; tudi to je močno zaviralo prostejši duševni razvoj. Pri Grkih pa se je razvil duh vsestransko iednakomerno. vse je bilo v najlepšem razmerji, postavnost in svoboda, duševno in čutno, notranje in zunanje, drugo je drugo prešinjevalo, umetnost se je izcimila iz živega čuta narodnega duha.
Pravi grški, pozneje lako sloveči dovršeni slog se je pričel za časa prihoda Dorcev v Peloponez do Solona, lorej med I. 1000 in GOO pr. Kr. in je trajal do rimskega gospodstva.
Grški slog spoznavamo zlasti po tempeljnih, gledališčih in vratih; zasobnih hiš se ni ohranila nobena, kajti za časa ljudovlade ni bilo palač in domače hiše so bile zelò preproste.
Grški tempeljni se bistveno ločijo od tempeljnov poganskih narodov ali krščanskih cerkva. Tempeljni niso	bili	zgrajeni, da	bi	se ljudstvo	v njih shajalo k bogočastju, — bili so postavljeni samo	za bogove	— le
sami	bogovi so bivali	v	njih; zbog	tega so primeroma majhni, znotraj prav jednostavni, brez	posebnega nakita,
a vsa lenota arhitekture .se Le razvijala na zimimjosii.	1
Poglavitni deli grškega lempeljna so:
1.	Celica (cella, naos), podolgasti čveterokotni prostor, brez oken; v nji je stala podoba boga, ktereinu na čast je bil zidan. Ta stanica bila je posebno sveta, v njo ni smel nikdo stopiti.
2.	I * r i d v o r j	e	(pronaos) pred celico, in ž njo z vrati zvezano (Tab. III. Sl. 2).
3.	V somerji	s	pridvorjem	je bil za celico dvoru podoben prostor (postikum), pred kterim je	stalo
stebrovje, kakor pred pridvorjem.
4.	Večji tempeljni so imeli še opis I h d d o m, to je, hramček med celico in med postikom; ta hram je bil skoraj gotovo zakladnica (Tab. III. Sl. 2).
ö. Perist il, to je pokril hod okoli teinpeljna, čegar strop je na zunanji stràni nosilo stebrovje (Tab. III. Sl. 2).
Duri celice so bile vselej spredaj v sredi ožje strani; da jih stebri niso zakrivali, moralo je stebrov povsod biti na pare.
Tempeljni so stali največ na kaki višini ali na zidanem podstavu, na kterega se je hodilo po stopnicah. Prostor okoli tempeljna je bil svet kraj. peribolos, od druzega sveta ločen s pregrajo. Prihajalo se je na ta prostor skozi monumentalna vrata, propylaion imenovana. Na tem svetem prostoru, peribolu, rastla so sveta drevesa, imele so stanovališča svete živali, stali so kipi, oltarji, tempeljčki, gledališča itd., vse to je spadalo k bogočastju dotičnega malika. Take svete prostore so imeli tempeljni: Akropolis v Atenah, Altis v Olimpiji. Herin tempelj v Argosu itd.
Po namenu, za kterega .so zidani, razločujejo se tempeljni v tri vrste: a) tempeljni za bogočastje, h) za svečanosti in c) za misterije.
'Tempeljni za bogočastje so največ majhni, imajo le celico, v kteri biva božanstvo. Podoba boga je navadno lesena in oblečena. V tempeljnih za svečanosti pa ni boga; tù se hranijo le dragocenosti, maliku darovane, zakladnica so dotičnega boga. V teli tempeljnih pa so tudi slovesno venčali zmagovalce pri igrah.
Naos je bil pri teh tempeljnih velik, po stebrih v tri ladije razdeljen in odzgor razsvetljen. Tù notri je bil velik kip božji. Pred kipom je zgrajena estrada, na kteri sedè sodniki deleči nagrade zmagovalcem pri igrah. — Najbolj sloveča agonalna tempeljna sta bila Dijov v Olimpiji in Partlienin v Atenah. V celici je stal zlato-slonokosteni kip dotičnega boga in boginje.
V tempeljnih za misterije so se opravljale skrivnosti le nekterim izvoljencem znane.
Po številu stebrov in po razmeri, kako je stalo stebrovje okrog tempeljna, in po tlorisu se tempeljni razno vrst no imenuj ej o.
1. Pri nekterih tempeljnih so stranske stene celice samo spredaj, ali spredaj in zadaj sezale dalje kot celica, da je na pročelji in na začelji nastal nekak dvor, v kterem sta stala navadno po dva stebra (Sl. 30, 31);
take tempeljne imenujemo na ante »in antis« (antentempel) (Tab. III. Sl. 4). Ta zid pilaster ter ima drugačen kapitelj, kakor stebri (Tab. VI. Sl. 8, 9, 10, 11).
Sl. 33.
je spredaj okrašen kakor
2. Tempelj, pri kterem so na pročelji bila tudi zadnja stran taka, imenuje se ampli
3.	Kadar je celica naokoli obdana z jedno vrsto stebrov, zove se tempelj te vrste p e ri p t er o s (Sl. 34) ; na čelu in zadaj stebri stoje v dveh vrstah. Ako so pa stebri na-sloneni na zid, torej samo polustebri, se tak tempelj imenuje pse u d o p e r i p t e r o s.
4.	Ako so naokoli celice stebri v dveh verstah, na čelu in zadaj pa v štirih, zove se di]» ter o s.
5.	Mono]) te ros se zove v okrogu stoječe pokrito stebrovje brez celice.
Pri večjih tempeljnih je bila celica večja in v nji sta bili dve vrsti stebrov, nosčči strop; srednji prostor med stebri pa ni imel stropa, da je bilo v celici več
po ysi širokosti yprostylos (Sl.
v !
I
I» «I I i fe • • I
Sl. 34.
stali stebri, zove se prostylos (SI. 32); ako je 33) (Tab. 111. Sl. 2).
svetlobe; imenovali so take tempeljne hy-päthros (pod prostim nebom).
Tudi so tempeljne imenovali po številu stebrov na pročelji: tetrastylos, hexastylos, octastylos, dekastylos, to je: tempelj, kteri ima na pročelji 4, ti. 8, 1Ü stebrov. Tako je n. pr.: peripteros octastylos hypäthros — tempelj, ki ima okrog in okrog stebrovje, na pročelji stoji 8 stebrov in celica nima stropa.
Glavni znak grškega stavbarstva je : horizontalen stroj) z vertikalnim stebrovjem. Temu je posledica, da pri grških tempeljnih vladuje poglavitno horizontalna črta in pravi kot.
Svodov ne nahajamo v dobi cveta grškega stavbarstva.
a)	Dorski slog.
Pri Grkih nahajamo trojni način grajenja; vsak teh treh se loči od druzega, vsak ima svoje posebnosti. Zaradi tega razločujemo trojni grški slog: dorski, jonski in korintski slog. Ker se pa ti slogi zlasti po stebrčh ločijo, imenujemo jih tudi grški steberski red.
Vsak teh treh slogov ima svoj značaj, svoje posebnosti. Dorski slog je med vsemi naistareiši. preprost je in resen; izražuje mir, vztrajnost in moč; pri jonskem se razodeva večja mehkost, nežnost in ličnost; korintski pa je med vsemi najlepši, označuje ga bogata lepšava.
Dorski tempeljni so ali »na ante« ali so »peripterosi«. Glavni deli zgradbe pri dorskem tempeljni so: podzid (krepidoma),'"stene inTstebrovje, na ktereni leži ogrédje in strop in naposled streha. Podzid (Tab. III. Sl. 1, 4, 9) ima nalog, da vzravna tla in vzdigne tempelj nekoliko čez drugi svet okoli njega. Podstav krepidome v zemlji (fundament) se zove stereobat, a goranja lepo ravna površina: Stylobat. Na tem kamenenem podzidji stoje stebri in stene. Uhod v tempelj je z izhoda, da vzhajajoče solnce gleda v lice božjemu kipu.
Stebri pri dorskem slogu nimajo posebnega podložka _ne noge,, ampak vsi stebri stoje neposredno brez prehoda na zgoranji plošči stylobata. Da steber krepko nosi ogrédje se vidi, ker je deblo v sredi nekoliko napeto, zgoraj pa stisneno skoraj 1je spodnega premernika. Deblo je po dolgem vbrazdeno. po 16 do 20 plitvih žlebičev je okoli njega, in žlebiči sezajo do žlebičev tako, da je med njimi le ostra brid (Tab. TIL Sl. 3 c). Blizu vrha je deblo zarezano e, til se prične vrat; prav na vrhu pod kapiteljem so trije ozki obročki d. Stebri niso iz celega, iz jednega kamena zdelani, ampak zloženi iz več kosov (Tab. IV. Sl. 1).
K&Bjtgi.i je nizek in se loči od vseh poznejših po svoji jednostavnosti. Sestavljen je iz precej napuščene blazine (echinus, Viertelstab) (Tab. ITT. Sl. 3 b), ktera je zgoraj nekoliko na znotraj zavihnena, in iz čveterokotne plošče (abacus) a. ležeče na blazini. Blazina je olepšana z listi in plošča z meandri (Tab. ITI. Sl. 7). Dorski kapitelj je prav pripraven nositi težo, vrhu tega pa prijetno posreduje prehod med podpornjo in težo, med stebrom in ogrédjem (Tab. IV. SI. 12).
Na stebréh in stenah leži ogrédje. Prvi člen ogrédia je naglavnih, pravoogelni kamenem tramfarchitrav, epistylion) (Tab. TIT. Sl. 3 /'); ta leži neposredno na kapitel jih in združuje po več stebrov. Na tem leži ozka plošča, malo napuščena ter veže arehitrav s frizom h. Na architravi! leže tramovi stropa. Pete teh tramov so na zunaj pokrite z nizkimi čveterokotnimi stebriči, ki stoje ravno nad vsakim stebrom in v sredi med dvema stebroma. Ti stebriči imajo po dva cela in ob stranéh po dva polužlebiča, in to tako, da med njimi ostajajo trije grebeni, imenujejo se trorezki (triglyph, Dreischlitz) (Tab. ITI. Sl. 5). Prostori med onimi gredami se zovejo kalvmatije. Med temi triglifi so bila okna pri starodorskih zgradbah, se vé da, le pri anten-tempeljnih, pri peripteru niso imela nobenega pomena; kasneje so ta prazni prostor zaprli s ploščami, lepšanimi z raznoterimi reliefi; imenovale so se te plošče tonto p e (Tab. Til. Sl. 3 g). Pod triglifi in sicer pod ploščico nad arhitravom je ozek trak, dolg kakor so široki triglifi, in pod njim je po 6 količkov, imenujemo jih k a n 1 i i c e (Tropfen) (Tab. Til. Sl. *5). Vzame se, da so te kapljice slika nekdanjih lesenih klinov, s kterimi je bila letva na glavo trama pribita. Triglifi in metope se nahajajo le na zunanjščini tempeljna in delajo friz dorskega sloga.
Tretji del ogrédja je venčni zidec (Geison, Kranzgesims) (Tab. III. Sl. 3 i), kteri ima več delov. Močna na frizu ležeča in zelò napuščena plošča varuje friz in steno dežja in lepo zvrSéva steno. Spodaj je plošča zelò
^ (UA-'f'et-	séetrte
c*-
napošev spodrezana, da ni tako težka; na poševni ploskvi so ravno nad triglifi in metopami plošče (mulnie), prav tako široke, kakor triglifi in metope, imajoč v treh vrstah po 18 kapljic, podobnih klinom, s kterimi so pri lesenih tempeljnih strešne deske bile pribite na lemeze (mululus, Sparrenkopf, lemezova péta) (Tab. III. Sl. (J, kjer se natančno vidijo kapljice, metope, triglifi in mutuli). K podstrešnemu ziden spada žleb (sima. Rinnleisten), zgoraj malo vpognen, spodaj izbokel. Podstrešni zidec je prav tako zložen, kakor venčni zidec, samo mutulov nima. Mutuli so vlastni samo dorskemu slogu. V žlebu se zbira deževnica in na oglih izteka skozi otle živalske glave (Tab. IV. Sl. 9 se vidi a naglavnik, h kapljice, c friz, d venec, a žleb z živalsko glavo).
Na zidci sloni streha, kamenena ali z opekami krita (Tab. IV. Sl. 8). Dvostrana. streha dela na konci zgradbe triogelni kot, čelo tl vmnainnn). ktero so olepšavah z raznoterimi reliefnimi podobami ali s kipi (Tab. III. SLI). Na treh oglih trikotnika so postavljeni kipi ah druge izrezarije, imenujemo jih načel n j alci (akrolerien) (Tab. III. Sl. 1. Tab. IV. Sl. 4, ó, 6).
Notranji strop celice so tramovi, ležeči na zidu za triglifi, med tramovi so pribile plošče; da pa niso pretežke, razdeljene so v več vglobljenih polj (cassete). Lepšane so kasete z raznimi ornamenti, posebno z zvezdami (Tab. IV. Sl. 18).
Visokost in Sirokost stebrov, ogrédja, zidca, timpana, ravnä se po določnih pravilih; vse je med seboj v lepem primerji. Prve čase, ko se je slog še le razvijal, bili so stebri težki in debeli, visoki do 4 nremernike. Tisti čas pa, ko je bil slog najlepše razvit, bili so visoki po 51/,, po 5*/, ali po (i prernernikov. Napel je bil steber v sredi 1/40 do 1/80, a zgoraj stisnen */„ premernika.
Tudi visokost ogrédja je bila v primerji s stebri. Začetkom je Itilo ogrédje silno visoko, skoraj polovico stebrov, ravno tako visoko je bilo tudi čelo. pozneje pa se je znižalo na */„ stebrove visokosti.
Venčni zidec je bil brez žleba visok */„ do '/6 spodnjega premernika stebrovega. Stebri so prvi čas stali blizu drug poleg druzega. Tempeljni so bili zgrajeni iz belega marmeljna, vendar pa so nektere člene barvali, da so jih bolj odlikovali. Barvali so kapitelje, triglife. mutule. steno na čelu in vse blazine z gladkimi, živimi barvarni brez sence, med barvami pa so rabili tudi zlato, ki jih je še bolj poživilo in povzdignilo. Triglifi in mutuli so bili navadno višnjevi, metope in čelo rudeče ali višnjevo, blazine rudeče, višnjeve, zelene ali zlate, kapljice	rudeče,	zlate	ali bele.	V tempeljnu	so Itile kasete na stropéh višnjeve z	zlatimi zvezdami.
Dorski slog se ni mogel prav prosto	razvijati;	členi njegovi	so bolj resni; odlikujejo pa se po	svoji preprostosti in	moči,
nič nepotrebnega se pri njem ne	nahaja,	vsak	člen ima	syoj poseben	namen in ta se vidi že na zunanji	obliki njegovi. Pa	ravno
zavoljo tega, ker je vsak člen od	druzega	odvisen in se	nič ni smelo	samovoljno izpreminjati, kaže se pri	tem slogu neka omejenost,
ktera ne dopušča daljnega razvoja. 2e stari so zarad tega tožili o nepriličnosti tega sloga. Neka okorelost se kaže pri dorskem stavbarstvu, kakor v njih državi. — Le samo primerje med posamičnimi deli se je izpreminjalo in višje razvijalo; sicer pa je moralo strogo ravnati po razdelitvi in skladbi, kakor smo jo opisali.
b)	Jonski slog.
u
.<43
s) Jfr&t
Značaj jonskega	sloga	je bistveno razločen	od	dorskega. Jonski	slog je bolj členovit, bogatejši,	ličnejši,
ložji	in	očesu prijetnejši.	Vidi	se na njem azijatski	vpliv. Ze pri stebru	se kaže bistven razloček.
Jonski steber ima ilo^o, (spira, Basis), deblo in kapitelj. Noga je sestavljena iz več členov (Tab. V. Sl. 4. Tab. VI. Sl. 2, 4). Spodaj za podložek ima čveterokotno ploščo (plintus), nad njo navadno po dva' žlebiča (trochili) in zgoraj svitek (torus); te dele veže z drugimi deli več ozkih obročkov. Iz zgoranje blazine se z malim natekom vzdiguje deblo. Visoka je noga pol premernika stebrovega.
Deblo je pri jonskem	stebru .tanjši, kakor	pri	dorskem, visoko	je po 81/2 do 91/2 premerov in v	sredi	ni
tako	jiapeto (Tab. VI. Sl.	1). Stebri narazen stoje po 2	ali 21j2 premera.	Žlebičev je okoli debla 24, globokejši	so
kot pri dorskem, a ne seza žlebič do žlebiča, ampak med njimi je nekoliko presledka, steza (Steg); tudi ne sezajo popolnoma do kapitelja, ne spodaj do podnožja, ampak se lepo v polukrogu končavajo, da spodaj nad nogo in zgoraj pod kapiteljem deblo ni žlebasto (Tab. V. Sl. 4. Tab. VI. Sl. 2). Deblo ima zgoraj odtek in spodaj natek.
.
Originalna je oblika kapitelja (Tab. V. Sl. 4. Tab. VI. Sl. 2). Ima blazino, kakor dorski, pa ta je bolj okrogla, svitku podobna in manj napuščena, olej^ana^Je^z^jajci (jonski kymation) ali_z bgti (lesbiški k v m at ion) (Tab. IV. Sl. 10. Tab. IV. Sl. I1I. ASnodnii obroček, kapitelj vežo z deblom, je lepšan.z jagodam; ali kockami. Največa posebnost pri tem kapitelji pa je, da je namesto zgoranje čveterokotne plošče položena na kapitel i^blazinasta plošča, ktera na obeh stranéh precej seza čez jedro kapitelja in se zavija vjtplžjce^ (volute). Prostori med zavoji se zovejo kanali, središče volute se zove oko. Ker se ta plošča le na konceh zavija, ima kagitelL^aiaó sgrsdaj in zadaj zavoje, na desnici in levici pa le svitek, povezan z biserniki. Ta oblika se zoye^pu.lyJnus (Tab. VI. Sl. 6).
Na ti blazini leži še druga ožja z jajci in listi olepšana, čveteroogelnata plošča. — Stebri, na oglih stoječi, imajo drugačen kapitelj kakor oni v sredi, zavoji so v dijagonalni črti venkaj obrneni, da se bolj prilega oglu ogrédja (Tab. V. Sl. 5).
_Stroj^ jonskih tempeljnov je bogatejši, kakor pri dorskih, a to zato, ker graditelj ni bil vezan na triglife in metope. Bil je razdeljen na kasete (kalimatije), paJu,Q.&jra.r i j e, to je, izdolbljine med gredami stropovimi so bile, kakor pri dorskem, okrašene z zvezdami (Tab. IV. Sl. 13, 14).
Namesto stebrov pri nekterih grških stavbah ogrédje nosijo moški ali ženski kipi, atlanti (Tab. IV. Sl. 8)

ali kari jatide (Tab. VII. Sl. 5). Na glavi imajo nekov nastavek, kapitelju podoben, posredujoč prehod od glave do ogrodja. — Jonski kapitelj je visok pol stebrovega premernika ali malo višji.
Pri jonskih stavbah se razven prosto stoječega stebra nahaja še na steno nasloneni sloj), pilaster. - '
Pilastro va noga je taka kakor stebrova (Tab. VI. Sl. 5), deblo je gladko brez žlebov, kapitelj je posnet po stebrovemu, toda nekako čudno je sprevržen, ima na koncéh zavoje, srednje polje je nakičeno z lepšavami ali podobami (Tab. VI. Sl. 8—11).
Kakor dorsko je tudi jonskoJig£éj(lj£ .sestavljeno iz treh delov, ki so: arhitrav, friz in venčni zidec; pa ti členi so mnogovrstnejši injgqgféjèi (Tab. \r. Sl. 1, 4). Arhitrav ni videti tako težek in močen; akoravno je	J\ , ..
iz jednega samega kamena, vendar je v dva ali tri kose razdeljen, tako, da je zgoranji kos malo napuščen nad spodnjim (Tab. V. 4). Na njim jedhsernik in nad temi/^jajci ali listi olepšana kima (Tab. VI. 12); ta dva člena arhitrav ločita od friza. — Tudi friz je jako različen od dorskega, ni razdeljen v polje, nima triglifov ne , metop, ampak je gladek, v vrsti postavljene plošče zakrivajo pete tramov stropovih, ležečih na arhitravu. Friz je torej gladek (Tab. V. Sl. 4) ali pa je nakičen s podobami (Tab. V. Sl. 8, 1) poočitujoč zgodovinske ali bogočastne,	<*:	)
dogodke; pozneje pa je olepšan s spleti in arabeskami, kakor bi se širok pas ovijal na okoli stavbe. Ker je friz ves okrašen z nepretrgano vrsto reliefov, zato se zove : % o p h o ros, to je: slikonoša. Jonski arhitrav je debel 3/4 stebrovega premera; ravno iste debelosti je tudi friz.
Tudi med frizom in med venčnim zidcem se nahaja bisernik in jajčnik, vežoč ta dva člena. Venčni zidec je zelò členovit, sestavljen je iz več plošč pa tako, da je zgoranja malo napuščena nad spodnjo. Nad zidcem je zopet jagodasti, obroček in jajčnik. — Se neko posebnost ima venčni zidec. Nad frizom je plošča, v ktero so vrezani zobci (Zahnschnitte, Geisipodes) ; na nji je napuščena plošča in nad to žleb z mnogoterimi lepšavami ozaljšan (Tab. VI. Sl. 12).
Venčni zidec je visok po 3/4 , plošča je napuščena po % stebrovega premerja. — Celo in streha sta pri jonskem slogu v bistvu jednaka donskemu slogu, le žleb je valovito vpognen, za ktero obliko imamo umetnijski izraz »karnis«.
V Atiki sta se dorski in jonski slog križala in spojila, torej se je jonski slog nekoliko izpremenil in ta sprevržek imenujemo a ti iški slog.
AÌÌjsko_£odntój£}ma svitka, ktera loči žleb; goranji svitek je manjši in bolj vtegnen, mnogokrat lepo ozaljšan (Tab. V. Sl. 2).
Te člene vežejo ozke male ploščice. Kapitelj je podoben jonskemu, samo polžki imajo po več zavojev. Lepšave so pri jonskem kapitelji -največ plastične, pri atijskem pa barvane. Visok je kapitelj polovico stebrovega premernika. Deblo je jednako jonskemu, le nekoliko nižje in debelejše je. visoko je 7 do b1/^ premernika. Tudi ogrédje je jonskemu jednako, le friz je širokejši in venčni zidec nima zobcev, namesto njih pa je zgoranja plošča zelò spodrezana (Tab. V. Sl. 8).
Kakšna je bila, notranjščina pri teh tempeljnih, ne more se z gotovostjo dokazati.
Ker so bili deli pri jonskem in atijskem slogu zelò členoviti. ni bilo toliko potrebno rabiti barve. Volute so bile časih pozlačene, a friz in timpanum barvana. Pri tempeljnih v mali Aziji pa se ne zapazi, da bi bili barvani.
c)	Korintski slog.
V korintskem slogu zgrajenih tempeljnov se ni nobeden ohranil do sedanjosti, kar se jih v tem slogu nahaja, zidani so poznejše čase. Cela vrsta spomenikov zgrajenih v boljši döbi, kteri bi nam lahko pojasnili početek marsikterih rimskih členov, bila je razdejana z velikimi mesti vred. Po tem soditi, kar se je ohranilo, bil je tloris pri korintskih tempeljnih veliko mnogoličnejši, kakor pri drugih slogih. Rabili so se čveterokotniki, krogi, mnogokotniki in kombinacije.
Korintski slog ni sam zase obstoječ poleg dorskega in jonskega sloga, ampak je le sprevržek teh dveh slovov- ki se je poznejše čase razvil iz njih. Ta slog ima bistvene člene ionskega sloga: podnožje in deblo sta ponarejena po atijsko-jonskem slogu ^kapiteli na ie dobil novo originalno obliko, tudiV'en^Lgide^jg^g^gžfn, v obče se odlikuje od prejšnjih po večji lahkoti, ličnosti in prijetnejši primeri med posamičnimi členi. Steber je visok po 10 premernikov, ima jonsko deblo in arijsko podnožje.
Korintski kapitelj ima oljjjkp^JttžT) ta je opeta okrog in okrog z listi po konci stoječimi na vrl vpognenimi. Listi, s kterimi je čaša naokoli opeta, so lični, zelò narezljani, na drobno nazobčani listi (Bärenklau, medvedja taca); poleg akantovega lista pa se nahajajo še drugi preproste.jšivtrstnati (schilfarlige) listi (Tab. Vlil. Sl. 1). Prvotni najpreprostejši kapitelj ima samò po jedno vrsto akantovih listov okoli čaše in na vrhu L^čveterokotno ploščo. Bogatejši je kapitelj, pri kterem iz spodnje vrste akantovih listov raste druga vrsta trstnatih listov, da je čaša po visokosti razdeljena v dva dela. Najbogatejši je tako imenovani k a 11 i m ah s k i k a p i tel j (Tab. Vlil. Sl. 4). Čašo objema dvojna vrsta po 8 listov, vrsta je nad vrsto tako, da listi zgoranje vrste rastejo izmed listov spodnje vrste. Izmed listov zgoranje vrste pa rastejo po 4 rastlinska stebla, imajoč vsak svojo čašo; nad čašo se stebla dele v dva nejednako dolga peclja. Ta dva peclja sta zavita v polžke, torej na sredi
kapitelja na vsaki strani nastaneta dva majhna zavoja, dva polžka, ktera se dotikujeta; na oglih pa sta po dva večja, malo napuštena zavoja.
Tudi plošča na kapitelji se razlikuje od jonske; ob straneh ni ravna, ampak v sredi nekoliko vtegnena, ogli pa sloneči nad zavoji, odrezani so napošev, tako, da je osemogelnik omejen s čveterimi krožnimi krajci in posnetimi ogli. Korintski katitelj je lep, ker mu listi dajo neko živo, lično obliko, vrhu tega pa še posebno zato, ker dvojna vrsta listov s svojimi volutami na oglih prav primerno in na lahko posreduje prehod med okroglim stebrom in oglatim ogrodjem. Ker se takšen kapitelj z rastlinskimi ornamenti da prekrasno ozaljšati in se povsodi lahko rabi, se je ta kapitelj tudi poznejšim časom jako priljubil.
Ogrodje je razdeljeno v tri dele in uravnano po jonskem. Vej^čnmzidec pa se loči od jonskega v tem, da ima namesto zobcev, ali pa tudi poleg teh Se drug člen, namreč lege ^consgle^ Tragsteine) (Tab. X. Sl. 4, 2). Pri korintskem slogu je konzola spodaj valovito zavihnena; na koncéh ima zavoje, spodaj je pripet akantov ,/list, da ji daje večjo živahnost.
Ker se pri korintskem slogu nahaja veliko plastičnih lepSav, ni bilo treba rabiti barv, da bi bolj odlikovali posamične dele. Ravno plastične lepšave dajo korintskem slogu bistveno drugačen značaj kakor dorskemu in jonskemu.
Lepšave grškega sloga.
Prvih uzorov, po kterih so zdelane grške lepšave, moramo iskati v	ih živalstvu ali v ročnih
zdelkih starih časov. Največkrat so rabili akantov, palmov, osatov, Javorjev in zimzelenov list; dalje rožni, lotosov, slakov cvet. Iz živalstva se kot lepšave nahajajo lev, pardelj, sova, labud, orel itd. ; naposled so tudi človeške podobe rabili prav velikokrat. Iz ročnih izdelkov so jemali trake, vrvice, motvoze posamične ali pa spletene v preproge. Zlasti tekstilna umetnost je grškemu stavbarstvu dajala obilo dekorativnih oblik.
Grške lepšave niso bile strogo posnete po naravi, ampak grška umetnost jih je prestrojila po svoje. Vseh nepopolnostij, ktere se v naravi sem ter tja nahajajo pri rastlinskih ali živalskih oblikah, ogibala seje skrbno in posnemala je najlepše, naj plemenitejše oblike. Ker se grška umetnost ni strogo ravnala po naravi, torej v nji nahajamo pri lepšavah oblike sestavljene iz rastlin raznih vrst in združene v jedno novo rastlinsko obliko; ravno tako so živali raznih plemen združene v nove sanjarske podobe; n. p. grifi, harpije, kentavri, gigantje itd.
Grške lepšave so v strogi zvezi s konstruktivnimi deli zgradbe in poočitujejo njihovo opravilo. Nektere lepšave kažejo, da so členi prosti, da ne nosijo nobene teže; druge poočitujejo, da členi nosijo veliko težo, da podpirajo druge člene, da več delov vežejo, da zvršujejo člene itd. Lepšava je torej prav primerna dotičnim členom, torej ima žleb, blazina, svitek, obroček, vsak svoje ornamente. Drobni obročki so n. pr. olepšani z drobnimi jagodami, večji svitki z jajci, valoviti členi z listi, ravni členi s trakovi, meandri itd. Lepšava je bila vselej prčprostejša in arhitektonskemu delu podrejena.
Lepšave so bile v najstareji dobi slikane, vrezane in to samo v reliefu. Prav redkokrat so se Grki posluževali na zgradbo prilepljenih ali prikovanih lepšav iz kovi, temveč vsi okraski so bili po obliki in po gradivu v najtesnejši zvezi z zgradbo.
Dobe grškega sloga.
Grško stavbarstvo je imelo v glavnih potezah stalne zakone in neizpremenljiva pravila; kar pa se tiče izpeljave posamičnih členov, primer, sorazmerja, lepšav itd. je bil umetnik popolnoma prost, smel se je ravnati po okoliščinah in po svojem osebnem okusu; tako je velikanske in prelepe stavbi ne zgradila grška umetnost. Ker je pri teh stavbinah naloga umetnosti rešena tako jasno in določno, ker so vsi členi izpeljani tako po lahkem, jednostavno, pa vendar tako prekrasno, bode uzor ostala vsem časom. Da se je umetnost na ta način razvijala prav, na to so vplivale razne zunanje okolnosti, recimo: narodnost, vera, podnebje; zatorej so se take stavbine prilegale tistemu kraju, kjer so vzrastle. Pri nas so zunanje okolnosti vse drugačne; ako bi se ta starodobna umetnost pri nas posnemala natančno, zdele bi se nam take zgradbe vendar nekako tuje.
'Kako seje pri Grkih iz neznatnega početka arhitektonski sklad razvijal do popolnosti, kakeršno nahajamo o času najlepšega cveta, ostalo nam bo izveslno vedno temno. Pojedine člene natančneje opazujoč vendar zapazimo v dolgi vrsti ohranjenih spomenikov in ostankov mnogotere razlike; te razlike nam kažejo stopinje, po kterih se je razvijala umetnost; torej zgodovino grške umetnosti delimo v tri dobe.
Prva doba je doba razvitka in seza od Solona do Perikleja (600—450 pr. Kr.). V ti dobi so se razvijale republikanske države v vsi čvrstosti, postajale so samostalne. Temu primerno se je razvijal tudi slog resno in strogo. Zunanje oblike so še okorne, težke, toda močne, d^lìh =<-. n-ijvač donski slog : ta se je po svoji prćpj-nstppti, moči in veličastnosti najbolj prilegal tistemu času in se najbolj ujemal z zunanjimi okolnostimi naroda in z njegovimi šegami.
Iz te dobe se je ohranilo mnogo spomenikov. Najznamenitejši se nahajajo v grških naselbinah v spodnji Italiji. V Siciliji so ostanki več kot 20 tempeljnov, posebno v Selinuntu in Agrigentu. Tem soroden je tempelj Poseidonov (hypetros peripteros hexastylos) v Paestumu v spodnji Italiji (Tab. IV. Sl. 1). Na Grškem se iz te dobe nahaja le malo razvalin. Najlepši so bili: tempelj
olimpskega Dija v Atenah in Apolonov v Delfih (v dorskem slogu) in Diianin v Efezu (zidan 600—400, požgal ga je Herostrat 380) v jonskem slogu. Nekega tempeljna v Korintu so se ohranile le razvaline, namreč 7 velikih, težkih, močnih dorskih stebrov.
V Siciliji in spodnji Italiji se je gradilo bolj v dorskem slogu, v mali Aziji pa so gojili zlasti jonski slog, a od teh stavbin se ni ohranilo skoraj nič.
Najvažnejši ostanki starogrške skulpture so kipi, ki so stali na čelu tempeljna, poočitujoč stare dogodke iz trojanske in perzijske vojske. Zdaj so hranjeni v Glyptotheki v Monakovem pod imenom »Aegineten«.
Druga doba je doba cveta; seza od perzijskih vojsk do macedonskega vladarstva (338). Navdušenost, s ktero so Grki odbili preteče napade azijatskih barbarov, braneč svojo prostost, vtrdila je bolj narodno zavest in vsestransko razvila narodno življenje. Atene so se povzdignile do vrhunca slave, tu so se nahajali najbogatejši in čudovitejši zdelki umetnosti. Nevošljivost med Sparto in Atenami je sicer vzbudila peloponeško vojsko ter Grško vrgla z občudovane visočine, vendar je še dolgo trajala lepota grškega življenja, in zlasti arhitektura je to dobo otresla vse zastarelo, iznebila se je osornosti, stvarila si je najlepša dela.
Središče umetnosti so bile Atene, posebno za Perikleja. Bogastvo jim je dajalo pomočke, da so Atenci mogli postavljati najveličastnejše spomenike umetnosti. Stavbarstvo se je povzdignilo do najvišje stopinje popolnosti. Združili ste se dorska moč in jonska miloba ter tako stvarili občudovanja vredne izvore.
Najbolj sloveča dela te dobe so nastala, ko je Periklej imel v rokah državno krmilo. Med vsemi deli se odlikuje in se šteje med prva mojsterska dela grške arhitekture tempelj Minervin na Akropoli, Parthenon imenovan (Tab. III. Sl. 1, 2, 9), zgrajen v najčistejšem dorskem slogu (430 pr. Kr., peripteros, octastylos, hipaethros, opisthodon). Ta prekrasni tempelj mestne boginje sta postavila umetnika Iktinos in Kallikrates, Phidija in njegovi učenci pa so ga olepšali s skulpturami bogato in preumetno (na čelu je rojstvo Paladino in njen dvoboj s Poseidonom; v metopah so dvoboji ciklopov z giganti; na frizu so slavni obhodi). Te skulpture so najlepše, kar jih imamo grškega kiparstva; velik del kipov je hranjen v britiškem muzeji v Londonu.
Znamenita je tudi zgodovina tega tempeljna. Devet sto let je bila ta zgradba tempelj boginje Athene. Začetkom srednega veka je bil izpremenjen v krščansko cerkev in namestu Athene se je častila v njem preblažena Devica Marija. Pozneje je postal turška mošeja. Okoli dva tisoč let je ohranil tempelj prvotno svojo obliko in je ostal nepoškodovan. Leta 1687 pa, ko so Benečani oblegali Turke v mestu zaprte, padla je bomba na marmeljnasto streho tempeljnovo in razrušila vso zgradbo na dvoje. Od 1. 1835 sem so te nekoliko popravljene razvaline muzej, v kterem se hranijo druge starine.
Na Akropolis se je prihajalo skozi velikanska prekrasna vrata, propylaee. Vsa zgradba od tal do strehe je iz belega rnarmeljna. Ta pokrita lopa je 17 metrov široka in 14 metrov dolga, ima petero prehodov, sredni je najširokejši; zunanji stebri so dorski. notranji jonski. Dorski in jonski slog sta tù v lepi soglasni zvezi. — Parthenonu nasproti je stala tretja prekrasna zgradba v atijsko-jonskem slogu, tako zvani Pandrosion ali Erechtlieion; tù so prav za prav častili Atheno (Tab. VIL Sl. 1—5). Ta zgradba je obsezala več svetišč, ne samo celice za boginjo, temveč bili so tukaj tudi grobovi kraljev Kekropsa in Erechtheiona. Pred celico boginje Minerve je bila lopa s 6 jonskimi stebri, zadnja stran ima polustebre; na vzhodni strani ima lopa namestu stebrov 6 lepih ženskih kipov, karyatide (Tab. VII. Sl. 5). Jonski slog se tu kaže v najlepšem cvetu. Tudi ta tempelj so Perzi razdejali, a po smrti Periklejevi so ga vnovič začeli zidati. Lična zgradba, akoravno zelo poškodovana, ohranjena je vendar na zunanjščini še dosti dobro.
Tezejev tempelj v Atenah iz belega rnarmeljna, v dorskem slogu, zidan okoli 450, ohranjen je še dosti dobro (peripteros, hexastylos).
Tudi po drugih mestih se nahajajo jednake zgradbe, n. pr. tempelj Demetre v Elevziji, Dijev tempelj v Olimpiji, Apolonov itd. (Tab. V. Sl. 9). Nekdaj tako sloveči tempelj Dijev v Olimpiji, v kterem je stal kolosalni kip boga iz zlata in slonove kosti, ktero je zdelal slavni Phidija, izkopavajo že nekaj let. Našli so doslé veliko skulptur s čela in metop.
Tretja döba seza do časa, ko je grška izgubila svojo prostost. To dobo kaže stavbarstvo sicer še marsikaj lepega, a po izgubljeni prostosti je bila moč duha vpognena; narod je postal mehkužen in pod tujim vplivom je izgubil samostalnost. Tako je tudi stavbarstvo. Orijentalska sladnost in počutnost se je priplazila med grško oliko, namestu veličastnih fempel inov so zidali gizdava za sobna bivališča, palače in	resnobni
dorski slog se je moral umakniti krasnejšemu, bliščečemu, prebogatemu korintskemu slogu. Tempeljnov so to dobo zidali le malo; v Aleksandriji in Egiptu, Antijohiji in Siriji pa so se vzdigovale prekrasne palače, gledališča in drugi manjši spomeniki.
Prehod v to dobo nareja tempelj Athenin (Tab. V. Sl. 1) v Tegeji, kteri je pri starih slovel kot največji in najkrasnejši tempelj v Peloponesu, pri kterem so bili vsi trije slogi v lepem soglasji jednakomerno združeni.
Še nekteri drugi ostanki manjših zgradeb so se ohranili, odlikujoč se po ličnosti svoji. Posebno znameniti med njimi so tako zvani choragični spomeniki. Te spomenike so postavljali zmagovalci v glasbenem boji za skus, da so bili podstav trinožnemu stolu, kterega so v imenovanem boji za plačilo dobili vodji glasbenega kora. Mnogokrat je trinog stal na šibkem stebru, sem ter tja. pa so mu naredili precèj širok podstav. Posebno lično delo te vrste je spomenik Lysikratev v Atenah, postavljen 1. 334 za dobljeno zmago (Tab. VII. Sl. 7, 8). Podstav je okrogel, šest polustebrov s kaj ličnimi korintskimi kapitelji nosi jonsko ogrédje, na frizu so reliefi poočitujoči zmago Bakchovo čez tireniške morske roparje. Streha je iz rnarmeljna izsekana küpola, na vrhu olepšana z listi, kakor bi bila pokrita z opeko.
Iz najpoznejše dobe grške umetnosti je zanimiva majhna zgradba v Atenah, pri kteri se pri posamičnih členih vidijo že grške oblike spojene z inozemskimi. Ta zgradba je tako zvani stolp vetrov (Thurm der Winde) ali ura Andronika Kyrrhestesa, ali tudi Dijogenova svetilnica. Osmerokotna zgradba, ktero nosijo stebri, ima dve lopi. Zgoraj na zidcu so podobe vetrov v reliefu, bronasti Triton na strehi je kazal s palico na podobo vetra spodaj na zidcu, kamor je pihal veter. Pod njim so vrezane črte solnčne ure. Označilni so čašasti kapitelji, spodaj imajoč venec akantovih listov, nad njimi pa težke trstinaste liste (Tab. VIII. Sl. 1);
GLečLališče grško je bilo zidano v polukrogu; prostor pri tleh, kjer se je plesalo, imenovali so orkestra ; sedeži za poslušalce so bili naokoli tako postavljeni, da je zadnji bil malo više od prednjega. Poslušalcem nasproti je bil oder za igralce. Bila so gledališča navadno nepokrita in postavljena na rébri kakega griča.
Odeon so imenovali zgradbo, podobno gledališču, le manjša je bila; tu so prirej evali glasbene predstave.
Privatne hiše starili Grkov niso dovolj poznane ; bile so gotovo vrlo jednostavne. V dobi največjega razkošnja pa so bile v notranjščini jako bogate in lepe, toda pročelje je ostalo vrlo jednostavno.
Grobovi in spomeniki so raznoliki. Najjednostavnejše oblike so okrašeni stebri in slopovi, na kterih so kipi pokojnikovi, ali plošče, na kterih so vrezane podobe pokojnikove ali cele družine njegove.
Tekališča za ljudi (stadia) so uredili v kaki podolgasti dolini brez posebnih gradbenih pridodatkov; sem ter tja pa so jih obkolili s stebrovjem. Dirjal nice za konje in vozove (hippodrom) so bile večje in bolj razvile. Pred uhodom je bilo stebrovje. Meta (taraxippos) je bila čvrsto grajena, pred njo je bil okrogel oltar in na njem kip Hippodamije.
Zadnje čase so našli neke razvaline in ostanke Mavzoleja v Halikarnasu, kterega je kraljica Artamizija postavila svojemu umrlemu možu Mavzoleju 1. 854. Ta mogočni, na pol stolpu, na pol grobu podobni spomenik je bil okrašen z jonskimi stebri in je bil jedna najbolj občudovanih zgradeb tiste dobe (Tab. VII. Sl. 6).
Primerjajoč grško umetnost z drugimi umetnostimi, spoznamo, da ima grška zgradba pred vsemi do tistodöbnih to prednost, da se pri nji vse drugo iz druzega živo in naravno razvija; vsak pojedini člen ima svoj namen in je temu namenu tudi primerno zdelan; vso stavbo prešinja umetnijski čut, primernost in lepota ste združeni, vse je v lepem soglasji, vse harmonično, lično, preprosto. Stebrom na primer, v večjem ali manjšem številu stoječim okoli ternpeljna, je naloga,» da nosijo streho in strope. Noga stebrova nam kaže neko samostalnost vsacega pojedinega stebra; ubrazdeno deblo, naravnost kvišku se vzdigujoč, na sredi napeto, na vrhu nekoliko stisneno, nam živo poočituje močno, krepko podpornjo; kapitelj s svojim napuščem nam kaže težo, ktero morajo nositi stebri; posreduje pa tudi kapitelj prehod od podpornje do teže, kakor tudi od okroglega debla do oglatega ogrédja. Vsi pojedini členi stebra so torej pomenljivi, vsi v lepem soglasji. — Gleni ogrédja sloné drug na drugem, pa vsak goranji je malo napuščen, da se polagoma prehaja do strehe moleče čez zidovje; večji napušči se pripravljajo z malimi, da ni v hipu prevelike razlike, preostrega prehoda od člena do člena, kar bi bilo očesu neprijetno. — Vse pri grških zgradbah je preprosto, pravilno, jasno; nič ni samovoljnega, členi kakor naravno iz členov priraščajo, opirajoč se drug na druzega in zato na ogledovalce vse nareja prijeten vtis. Grki so se učili od Egipčanov, od Perzov itd., pa so kmalo prekosili svoje učitelje. Noben narod se ni povzdignil do tako popolno organskih oblik v stavbarstvu, zato te oblike ostanejo vse čase uzor estetske lepote.	<■
II.	Etruski slog.
Italija je bila v marsičem podobna Grški. Milo podnebje je tudi til veliko pripomoglo k hitrejšemu razvoju umetnosti. Dežela, obdana z morjem, vzbudila je kmalu kupčijo in brodarstvo; tudi semkaj v Italijo je prišla grška omika. Grške naselbine so se kmalu vkoreninile in razcvetele. Največ italijanskih narodov kaže, da je z Grki jednega debla; le stari Etruščani so se popolnoma ločili od drugih narodov. Jezik njih, še zdaj nepoznan, njih telesna postava in lice kaže, da niso bili z drugimi narodi jednakega debla. Ni znano izvestno, od kod so prišli; potem pa, ko so jih Rimci podjarmili, izginili so zopet brez sledü, le njih grobovi nam kažejo značaj grajenja in nekteri drugi ostanki nam pričujejo o njih spretnosti v umetnosti. Živeli so v sredni Italiji; spajajo se pri njih severni in vzhodni elementi. Etruski slog spada v prvo tisočletje pred Kristusom do konca gospodstva rimskih kraljev; ta slog je predhodnik rimskemu slogu.
Vse mišljenje in delovanje Etruščanov je merilo le na praktično in koristno; pri vsih njihovih delih se kaže trezen um; vera je bila moralno-praktična, brez idealov, brez poezije, torej je tudi njihovi umetnosti manjkalo globokejše vsebine.
Ohranjeni etruski spomeniki so ostanki stavbin za potrebo ali grobovi. Da so Etruščanje tudi tempeljne imeli, bi ne vedeli, ko bi ne imeli pismenih poročil, v kterih so popisani tempeljni.
Za stavbarstvo silno važno je etrusko ozidje, ne samo na sebi, ampak ker tu pri vratih nahajamo prvič nekov sestav, kteri je na daljni razvoj arhitekture vplival silno veliko. Etruščanje so prvi napravljali s v o d ejz rezanega kamena, to je, kamene so obtesavali na zagozdo in iz njih sestavljali loke. S tem silno važnim tehničnim napredkom so si Etruščanje pridobili stalno zaslugo za stavbarstvo.
Mnogo svođenih etruskih stavbin se je ohranilo do danes. Znamenita so zlasti mestna vrata; med vsemi najstarejša so vrata v Volterri (Tab. IX. Sl. 3). Najvažnejši odločki, to je, zaglavek (Schlusstein) na vrhu loka in spodnja neposredno na zidcu ležeča kamena, nožišče loka, odlikovani so s tem, da so vanje vrezane Velike človeške glave. Tudi v Perugiji se je ohranilo dvoje vrat. — Veliko večje važnosti, da, velikanski so svodi v podzemljskih kanalih v Rimu, ktere so zidali Etruščanje začetkom šestega stoletja za časa Tarkvinovcev. Najznamenitejši je véliki kanal (Cloaca maxima), v kterega so se drugi iztekali, zlivajoč se v reko Tibero. Banjasti svod (bečoviti svod) pri kanalu je razmaknen za 4 metre. Občudovanja vredna je drznost, da so se upali sestavljati tako široke loke, pa tudi trdnost, da že čez 2000 let drže tako težo, ležečo na njem.
Grobimi so ali v skale vsekani ali zidani na planem. V skale vsekani grobovi so velike podzemeljske prostorine z mnogimi hrami; stropi pri hramih so ravni, nosijo jih čveterokotni slopi. Nekteri grobovi te vrste imajo spredaj pročelje vsekano na skalovje, podobno pročelji tempelj novemu; taki se nahajajo v mestih Norchia in Gastellacio pri Viterbu. Brez pročelja so hrami podobni veži (atrium) navadnih zasobnih etruskih hiš. (Caera, Vulci, Toscanella i. d.)
Grobovi na planem stoječi so same gomile, ali gomile na čveterokotnem sem ter tja na okroglem podstavu, ali pa je na visokem podstavu prizmatični ali Impasti nastavek.
Gomila pri Monterone meri na okrog 203 metre. Cucumella (gomila na podstavu) pri Vulci ima podstav 63 metrov širok, na tem podstavu stoji čveterokotni stolp, 91/* metrov visok, okrog njega so postavljeni štirje küpasti stolpiči (grob Horacijev in Gurijacijev).
Stene v grobéh so bogato opisane s podobami, poočitujočimi dogodbe iz življenja ali mrtvaške obrede ali usodo duše po smrti.
T d m nel ini. Črtež etruskega tempeljna je bil vsled drugačnih obredov bistveno različen od grških. Tempeljni so bili zgrajeni skoraj v kvadratu ; počez so bili predeljeni v dva oddelka; zadnji oddelek je bil zopet razdeljen v tri celice, sredna je bila širja od pokrajinih; pred prednjim oddelkom je bila lopa (anticum, prostylos) na štirih stebréh (Tab. IX. Sl. 5). V tem, da so imeli stebrišče, so sorodni grškim tempeljnom.
Stebri so pri etruskih stavbinah osorni in težki (Tab. IX. Sl.	6);	noga ima	debel svitek, na njem je
plošča;	kapitelj je podoben dorskemu; blazina (echinus) je nizka, obroči	so debeli,	nadglavna plošča (abacus)
težka in debela; visok je steber 7 premerov. Grški tempeljni so bili kameneni, etruski pa leseni. Široko narazen stoječi stebri pričajo, daje arhitrav bil -ATm, iy Sl. 4) tudi zelò napuščeni zidci in napuščena streha kažejo, da je bila stavbina lesena.
Smemo soditi, da so bili najstarejši rimski tempeljni, med temi tudi kapitolinski, zidani v etruskem slogu.
Kar se tiče pomena etruskega sloga za zgodovinski razvoj stavbarstva spoznamo précej, da je v estetskem oziru zaostal za grškim; v konstruktivnem oziru pa je znajdba svoda tako važen dogodek, da bo etruski slog v zgodovini stavbarstva vedno ostal vrlo pomenljiv. To novo znajdbo pa so Etruščanje porabljevali samo pri stavbinah za praktične potrebe, niso je razvili do umetnijske popolnosti — to so poskušali še le Rimci, krščanski srednji vek pa jo je dognal do prekrasne, veličastne popolnosti.
III.	Rimski slog.
Rimci in Grki so si bili sorodni, izvirali so iz jednega debla;	pa	komaj si moremo misliti brate manj
si podobne. Kratko naznanujoč razliko med temi brati, rečemo : Grki	so	bili narod	umetnosti, Rimci pa narod
politike; Grki so s svojo umetnostjo premagali svet, Rimci pa s politiko svojo. Kakor grške kipe in speve svet občuduje še dan danes, trudeč se jih posnemati, kajti oni so mu uzor prave naravne lepote, ravno tako Rimci s pravom gospodujejo nad velik del modernih narodov. — Grki., so bili idealisti, Rimci realisti. Grki so si stvarili sami umotvore, Rimci pa sodili zadovoljni, da so umetnosti podjarmljenih narodov spravili v svoje stolno mesto. Stvarilne fantazije Rimci 'niso imeli, rimska umetnost in arhitektura ni njih svojstvo, niso si je stvarili sami, ampak prejeli so jo od drugod. Najstarejše rimske stavbine so bile zgrajene po etruski šegi, pozneje pa so se ravnali po grški. — Akoravno Rimci niso imeli svoje umetnosti, vendar so veliko važnost zadobili v zgodovini umetnosti in sicer s svojim svetovnim gospodstvom. Ker so vsem narodom nakladali skupen jarem, dajali so jim svoje postave, pa tudi svojo umetnost, to je, tisto umetnost, ktero so si prilastili od Grkov in jo raznašali po svetu. Zdaj še le je prenehal razloček med narodi, umetnost je bila oproščena tesnih mej narodnih ter je zadobila vladarstvo brez razločka v Italiji in med Grki, pri neolikanih germanskih in galijskih, kakor pri olikanejših orijentalskih narodih.
Rimci torej niso imeli toliko umetnijskega dulia, da bi bili mogli izumeti nove umetnijske oblike, ampak
izposodili so si iih od Ejjnskpy-in.(jrkov, pa ne robotno, temveč prenaredili in sprevrgli so jih po svojem
značaju, po svojih šegah in primerno svojemu kraju.
1.	Etruščanje so imeli svode in stebre, pa umetnijsko teh dveh delov niso znali spajati. Bislvo rimskega
.stavbarstva je to, da so od Etruščanov prejeli svod ter ga združili z grškim stebrovjem. Dokler so v orijentu in pri Grkih trame pokladali na stebre, niso mogli imeti pravega in primernega prostora za stavbine, kajti steber je mogel stati blizo stebra. Ko so pa Etruščanje po novem načinu začeli zidati strope, da so namreč zagozdate kamene sestavljali in tako zidali loke, tedaj je bilo stavbarstvo rešeno poprejšnih tesnih mej, pokrivali so lahko velike, široke prostore brez tako gostih podporenj, in ta znajdba je vplivala na tloris, da je odslé bil lahko veliko raznovrstnejši. Na ta način so Rimci zidali tako mnogotere in veličastne, tako prekrasne in znamenite stavbine, kakeršnih ne nahajamo poprej nikjer.	^
2.	Svodi. Rimci so spopolnili svode; že pri rimskih stavbinah nahajamo tri vrste svodov: banj aste svode (Tonnengewölbe)^križne svode ('Kreuzgewölbe) in^kupolo.
Najpreprostejši je^banjasti svod (Tab. IX. Sl. 1), to je svod, podoben poluvalju ali koritu, kteri združuje dve nasproti stoječi steni, pokrivajoč prostor med njima. Polukrožna stena, ktero banjasti svod na konci meji, imenuje se ščitni lok (Schildbogen). Pri banjastem svodu je to neprilično, da inorai o... stene.. Ima, kterih leži, biti jako močne in trdne, kajti zagozdasto kamenje na svodu težko pritiska stene na stran, hoteč jih potisniti narazen. Ako so pa stranske stene zadosti močne, postane na ta način zgradba jako trdna, kajti težki pritisk od zgoraj in upor od strani stori, da se zid kaj močno sprime. — Z jonskega stropa so Rimci prenesli čveterooglate vdolbljine (kasete) na banjasti svod ter ga s tem bogato nakitili.
V vsakem oziru pa jeikrižni svod (Tab. IX. Sl. 2) velik napredek za stavbarstvo. Ta svod nastane, ako se dva banjasta svoda križata v pravem kotu. Diagonalni prerezni črti naredite oster rob^_gr e bč.n (Grate). Na svodu na ta način nastanejo štirje trikoti, kape (Kappen). Križni svod leži na štirih podpornjah; zarad tega morajo te podpornje biti močne, druge stene smejo biti tanjše ali celò zidü med podpornjami treba ni. Taki svodi so lažji, živejši, očesu prijetnejši, kakor banjasti svodi, kajti niso tako jednakolični, več je izpremena,
4*
več členov, k;ir bolje ugaja lepotnemu čustvu. — Vse dekorativne iznajdbe rimskega stavbarstva niso tolika, kolika je ona tehnična zasluga, da so izumili križni svod. S tem je stavbarstvo storilo velik korak k napredku.
Tretja vrsta svodov je^kupola, to je: polovica olle krogle na polukrožnem podstavu, pokrivajoč okrogel prostor. Polukrožne dolbine (niše, apside) pokrivala je poluktipola. S temi svodi so pokrivali Rimci razne prostore in tako jih napravili živejše in lahkejše. Da so pa svodi se videli še lahkejši in ličnejši, lepšali so jih z vglobljenimi polji ali kasetami, ali pa s slikarijami. — S kupolo so lahko pokrivali okrogle prostore, za kar ne banjast ne križni svod ni sposoben. Tudi ta napredek grč na račun Rimcev.
3.	Pri vsem tem pa bi bila rimska zgradba ostala trezna, mrtva, ko bi si ne bili osvojili še druzih členov grškega sloga, namreč s t e h r o v. Grško stebrovje je moralo Rimcem služili pri prekrasno bogatih ponosnih zgradbah. Pa ne samo za podpornje so rabili stebre, služilo jim je tudi zgolj za olepšavo, daje stavbina naredila prijetnejši vtis. Rabili so nolustebre. nilasire (Halbsäulen) mnogokrat samo za olepšavo, da so zunanje stene z njimi očlenili in poživili. Najbolj se je prilegal krasoljubju Rimcev steber korintskega._sloga. kajti ta je bil najlepši, najočitnejši med stebri klasičnih slogov; vendar pa ga niso rabili izključljivo; posluževali so se tudi stebrov dorskega, jonskega, etruskega (toskanskega) sloga.
Nameslu da je nodvratnik vrezan, označen je pri rimskem stebru z obročem.
Kako so Rimci jemali oblike grškega stebrovja, najbolje dokazuje kapitelj Titovega slavoloka (Tab. Vlil. Sl. 5), kjer so skušali napraviti novo obliko spojivši dve obliki, namreč korintsko in jonsko v jedno. Na dvovrstni akantovi venec korintskega kapitelja so položili z jajcem okrašeni jonski kapitelj, pa namestu malih korintskih zavojev so na čveterih voglih naredili močne, daleč ven sezajoče jonske volute. Ta krasen sprevržek korintskega kapitelja je tako zvani rimski zloženi (composito) kapiteli.
Steber stoji na visokem čveterooglatem podstavu (sokel, postament). Deblo je gladko, ali pa ste samo goranji dve tretjini žlebasti, spodnji del je gladek. — Tudi pri jedni in isti zgradbi Rimci niso rabili izključljivo in doslednjo jednega samega sloga; pri nekterih nahajamo vse sloge pri raznih nadstropjih, in sicer spodaj je stebrovje dorskega, v sredi jonskega in zgoraj korintskega sloga (Colosseum) (Tab. XI. Sl. 2).
Steber pri Rimcih ni več struktivni del zgradbe, on postaja bolj dekorativna oblika. Stebri se porabljujejo za uporišča križnega svoda, stebri zarobljujejo vrata in okna ali stojé brez kakega posla pred pročeljem. Samostalnost stebra je tolika, da steber kot spomenik sam stoji sredi trga.
Kjer je bil steber pred zid postavljen, veljalo je misliti na to, kako bi se v jedinost spravil z zidom. Geli arhitrav se ni mogel pomakniti na stebre, zato se je arhitrav pred stebrom prelomil in prevodil na steber, za stebrom pa zopet nazaj na zid; tako ogrédje se je zvalo prelomljeno, obvito ogrédje (VerkrOpftes-Gebitlkl (Tab. IX. SI. 9).
Na Konstantinovem slavoloku (Tab. X. Sl. 8) vidimo, kako je lok spojen z ravnim ogrédjem ležečim na stebréh. Dobro so spoznali težkoto, ktera leži v tem, da ima lok na svojem uporiSču zidec svoj, kteri seče steber. — Toda spoznali so, da ta zidec ne sme stebra obsezati, temveč steber mora prevladati in iti mimo njega. Organsko to sicer ni, pa sedaj te naloge ni bilo moči drugače rešiti; sredovečna umetnost pa je to vprašanje najlepše rešila.
4. Tudi ogrodje so Rimci izpremenili po svoje. Členi so postali bogatejši in raznovrstnejši (Tab. X. Sl. 2, 3, 4). Mešali so skupaj zoboc^ionskega in konsole korintskega sloga; členi so z lepšavami bogato okrašeni, dobili so neizrekljivo lepe oblike; ovršni zidci so bili tako krasni, tako bogati, da se jednaki doslé ne nahajajo nikjer.
Tudi toskanske stebre so si vsvojili in primerno izpremenili; blazino so olepšavah z jajci; na frizu so rabili triglife; profili zidcev so bolj tumpašti in manj napuščeni.
■5.	Na poseben način	so Rimci loke sklepali s	stebri. Vsak steber	je	imel svoj zidec	(gesims) zgoraj
precèj	napuščen, jako členovit; na tem zidcu.-je slonel	lok (Tab. XI. Sl. 1);	še	le poznejše	čase,	ko je umetnost
pri	Rimcih	že jela propadati,	slonel je lok neposredno	na kapitelji stebrovem.
ti.	Rimski arhitekturi	vlastna naprava je bila	atjka, to je nizek	nastavek nad	venčnim zidcem ali
nad stebrovjem, da je na pročelji prikrival streho. Ril je ta nastavek raznotero olepšan s stebriči, pilastri in napisi.
Iz navedenega se razvidi, da Rimci pri stavbarstvu niso kazali stvarilnega duha, niso izumili čisto novih oblik; ne more pa se tajiti, da so umetnost na višjo stopinjo povzdignili in jako razširili. Ne samo tempeljne so zidali idealno, tudi drugim stavbinam so vdihnili nekako idealno lepoto. Povsod, po vseli deželah, kamor je sezala njih moč, je nastalo mnogo najkrasnejših, najbogatejših zgradeb, kterih ostanke občudujemo še dan danes. Zlasti so se odlikovali pri zgradbi praktičnih, za vsakdanje življenje koristnih stavbin. Rimske ceste, trdnjave, vodovodi so tako močni, tako trdni, gradivo za zgradbe je tako čvrsto, tako jedrnato, delo tako dovršeno, da so se le največji sili dali razrušiti; še razvaline pričujejo o njih trdnosti in izvrstnosti.
Razne rimske zgradbe.
Rimci so imeli več vrst zgradeb; posebno se odlikujejo: 1. Tem p eli ni; 2. jako razvito pravo je zahtevalo več bazilik, ktere so služile tudi kupčiji ; 3. državnim stvarem služil je trg, forum, okrog kterega so bili razvrščeni tempeljni, bazilike in druge javne zgradbe v lepih skupinah; 4. odličnim osebam na čast so stavili prekrasno lepšane slavoloke in častne stebre, pa tudi raznovrstne grobne spomenike; 5. strastno hlepenje Rimcev po igrah je zidalo mnoga velikanska gledališča^ amfiteatre, dirjalnice, ktere so poznejše čase
napravljali vedno krasnejše in bogatejše, kajti omahljivo ljudstvo dalo si je rado naložiti težek jarem, da je imelo le »kruha in iger«; 6. v palačah cesarskih je bila združena potratna gizdavost pa tudi neka ponosna dostojnost, in iz vseh delov sveta skupaj naplenjeni zakladi so bogatinom dajali prilike, da so se pri zgradbi zasobnih hiš in le tavi šč drug druzega iskali prekositi.
1.	Tempelj ni. Rimskih tempeljnov so se ohranile le razvaline zunanjih lop. Bili so tempeljni začetkom v načrtu zelò podobni grškim tempeljnom. Stebrovje okrog celice so vendar Binici kmalu jeli popuščati ali pa so namestu stebrov le polustebre na zid prislonili in ga na ta način oživili; nasprotno pa so dvore delali večje ter so bolj skrbeli za olepšavo notranjščine. Celice so bile čveterooglate ali pa okrogle in večinoma svođene; pred tempeljnom je stal oltar.
Po načrtu grških tempeljnov so bili zgrajeni: tempelj kapitolskega Jova na Kapitolu; zidal gaje Avgust, zdaj ni več sledu o njem. Tempelj »Mars ultor«, čigar peristila so ohranjeni trije lepi, 50 čevljev visoki korintski stebri z ogrédjem; tempelj Minervin ali »Jupiter stator«, je zidal Domicijan; tudi tega so ohranjeni le trije krasni stebri. — Drugi tempeljni imajo etruski tloris; imeli so le globokejši pridvor pred celico; n. pr. v Rimu tempelj Antoninov in Faustinin, zidan okoli 1. 150 po Kr. v bogatem korintskem slogu; jednak tempelj se je nahajal v Assisi, a zdaj je cerkev sv. Marije della Minerva; v Pulji v Istriji je bil tempelj Avgustov in Rome, tudi v korintskem slogu. — Zopet drugi tempeljni kažejo neko spajanje grškega in etruskega sloga, olepšani so s polustebri; taki so n. pr. tempelj »Fortune virilis« v Rimu, Sibilin tempelj v Tivoli; v Nismes na Francoskem tempelj Gajev in L. Cesarjev znan pod imenom: maison quarré itd. (Tab. X. Sl. 1).
Označilni za rimsko arhitekturo so okrogli tempeljni, največ posvečeni rimski boginji Vesti. (Jovov tempelj v Spletu, Tab. IX. Sl. 10). Med vsemi okroglimi tempeljni je najveličastnejši, in med vsemi najbolje ohranjen »Pantheon« v Rimu (Tab. IX. Sl. 13). Za časa Avgusta dodelal je to najveličastnejšo in pomenljivšo zgradbo rimske arhitekture rimski arhitekt Valerius izOstijel. 26 pr. Kr. Prvotno je bila ta stavbina namenjena za sobano (caldarium) Agrippovih toplic, pozneje pa je bila izpremenjena v tempelj.
Na valjastem 23-08 metrov visokem podzidu se pri Pantheonu dviguje polukrožna 19'62 metrov visoka kupola. Znotranji premer je skoraj jednak vsi visočini in znaša 43-49 metrov. Osem velikih dolbin je okrog velikanskega valja, okrog kterega je znotraj v dveh nastropjih okrog in okrog speljano ogrédje. Kjer gré ogrédje nad dolbinami ga podpirata dva korintska stebra. Kupola je oživljena s čveterooglatimi kasetami v peterih vrstah, vrsta nad vrsto tako, da so proti vrhu kasete vedno manjše. Oken ob stranéh nima, samo na zenitu je okrogla 8-95 metrov široka lina. Noga stebrova je visoka x/2 premera; deblo je gladko, ni žlebasto, kapitelj odločno rimsko-korintski, visok 1 premer; ves steber je visok 9x/2 premerov; stisneno je deblo na vrhu '/, premera. — Marsikaj se je poznejša leta popravljalo, pa se je veliko pokvarilo; — toda predragi stebri iz rumenega marmeljna, kapitelji pa iz belega, stene, vse z marmeljnom obložene nam pričujejo, kako veličastno je moralo biti to delo.
2.	Bazilike. Bazilike so bile pokrite lope za prodajanje in sodišča. Kar so danes borse, javna pokrita šetalilča v Milanu, kar so prodavališča (Markthallen) v večjih mestih, to so bile bazilike v starem Rimu. Potrebni so bili za to opravilo široki pokriti prostori, torej so ves prostor morali razdeliti v tri ladij e; strop ste podpirali dve vrsti stebrov; ladija bila je čveterokotna, na konci pa dozidana v polukrogu. V ti dolbini na konci je bilo sodišče, kjer so imeli sodniki svoje obravnave. Nektere bazilike so imele po štiri vrste stebrov, tudi po dve apsidi. Srednja ladija je bila navadno veliko širja mimo pokrajinih, na teh pa so bili napravljeni kori (empören). Stranske stene so imele okroglo svođena okna, skozi ktera je veliki prostor dobival svetlobo. Strop je bil raven, pozneje svođen; pri nekterih je bila srednja ladija nepokrita. Nobena bazilika se ni popolnoma ohranila, a ostanki se nahajajo na mnogih krajih, n. pr. v Aquinu, Palestrini, Palmyri, Pergamu itd. Ohranjena je mala bazilika v Pompejih (Tab. X. Sl. 5). Iz zadnje rimske dobe, iz časa Konstantinovega (v začetku 4. stoletja) se je ohranila bazilika v Trieru, zdaj je izpremenjena v cerkev. Ima ladijo dolgo 58 metrov, široko 25 metrov; zidana je z opekami in silno visoka.
Kaj lepa je Konstantinova bazilika v Rimu. Ta bazilika je imela dva pročelja. Srednja ladija je bila s križnimi svodovi presvodena, pobočni pa z banjastimi (Tab. XI. Sl. 1).
8. Trg (Forum romanum) je bil središče državljanskega življenja; tù se je zbiralo ljudstvo k važnemu posvetovanju. Bili so trgi največ dragoceno okrašeni, tla so bila pokrita z marmeljnastimi ploščami, ves prostor olepšan s podobami, častnimi stebri in slavoloki, na okoli so bili mostovži, za kterimi so stali v lepih skupinah tempeljni, bazilike in druge javne zgradbe. Cesar je hotel cesarja prekositi pri napravi takih veličastnih prostorov. Vse pa je prekosil trg Trajanov (Forum Tra ja n umi, kterega so prištevali sedmerim čudom sveta. Pa še temu ponosnemu tvoru pridejal je Hadrijan novo vrsto mostovžev, tempeljnov, bazilik in častnih spomenikov. A vsa ta ponosna, občudovana poslopja, vsa ta krasota je razpadla, le tu in tam se nahaja še kaka razvalina!
4.	K častnim spomenikom spadajo v prvi vrsti slavoloki (Triumpfbogen) postavljeni v čast iz vojske se vrnivšim zmagovalcem v spomin dobljene zmage. V stari dobi so taki loki bili leseni pa s cvetjem in trofejami olepšani; poslé pa, ko so Rirnci obogateli, so jih zidali in nakitili z umetninami. Bili so povprek čez cesto postavljeni zidovi, z jednim ali več prehodi. Skozi te visoke loke so slovesno peljali zmagovalca v mesto, in tirali v vojski vjete sovražnike z vsem plenom, kterega je dobila vojna v premaganih deželah. Stene so bile bogato s podobami okrašene, stebri in pilastri so podpirali zidce, na vrhu je bila postavljena atika. Razni pomenljivi napisi so slavili zmagovalca.
Najbolj sloveč je slavolok Tibov. postavljen mu v spomin zmage dobljene nad Judi 1. 70 po Kr. Ima jeden sam lok, pa pomenljive so skulpture na njem in druge lepšave. Tù se nahaja prvikrat rimski komposito-kapitelj. Kapitelj-je visok l*/4 premera, ves steber čez 10, steber s podstavom 15 premerov; ogrédje je visoko 21/2 premera. Drugi znameniti slavoloki so: Trajanov v Beneventu, Hadrijanov v Atenah, Sergijev v Pulji. Slavolok Konstantinov v Rimu je bil zgrajen v 4. stoletji iz ostankov Trajanovega slavoloka; ta ima troja vrata, srednja višja, stranska nižja (Tab. X. Sl. 8).
Razven teh slavolokov so se ohranili v Italiji slavoloki v mestih Susa, Aosta, Rimini, Ancona, Verona in Konstantinovemu podobni slavolok Septimija Severa. Na Francoskem v Sajnt-Remy, Orange, Autun itd.; na Španjskem v Meridi, Bura Capara itd., dalje v Solunu, Niceji, Trieru itd.
5. Razven s slavoloki so Rimci zaslužne može slavili s tem, da so jim postavili visoke stebre, vrhu kterili je stala vsa ali doprsna podoba njihova. Ti stebri so bili časih prav visoki, kip je arhitektonski tvor samo lepo dovršil, ni pa bil glavna stvar.
Sredi Trajanovega trga je stal kip cesarjev na visokem stebru. Deblo stebra je spiralno zavito; med temi obvóji so reliefne podobe, predstavljajoče slavna dela njegova v vojski. Nad kapiteljem je nizek podložek za kip. Steber s podstavom vred je visok 40 metrov, v premeru ima 4 metre. Jednak Trajanovemu stebru je steber postavljen na čast Marku Avreliju za zmago nad Markomani; sredi otlega stebra so stopnice, po kterih se pride na vrh kapitelja, kjer zdaj namestu Avrelija stoji kip sv. Petra.
6.	V vrsto privatnih spomenikov spadajo grobovi in grobni spomeniki. V stari dòbi so bili rimski grobovi podobni etruskim na planem stoječim grobovom, pa so bili bogatejše okrašeni. Nekteri grobovi so bile jednostavne gomile, drugi so bili narejeni po raznih načrtih. Nekteri so imeli obliko oltarja ali tempeljna. Večkrat je nad čveterooglatim podzidjem peripteralna ali pseudo-peripteralna slanica, časih monopteros. Drugi so bili narejeni nalik egipetskim piramidam; večina pa je imela obliko okroglega stolpa, stoječega na čvetero-oglatem podzidju (Tab. XI. Sl. 4). Na ta način so zgrajeni spomeniki Plavtijev v Tivoli, Cecilije Metelle v Rimu itd. Tudi obliko sarkofaga so imeli ali kapelice ali semiciklija. Zlasti poslednja oblika je znamenita zarad lega, ker so jo stari kristjani naredili podlogom za apsido nad mučeniškim grobom in v svojih bazilikah. Ta semiciklija so polukrožne kapelice z okroženim svodom.
Bolj revni so se pokopavali v proste rakve; sirote in sužnji so pokopani v skupna cemeterija (spavališča). Bogate družine so imele za mnogobrojne svoje domače ljudi, sluge in klijente posebna sknnna pokopališča, tako zvane kolum.ka.rij e. To so velike podzemeljne dvorane, v kterih je v zidu mnogo malih vdolbljin, tako, da se ti prostori vidijo kakor gplobjinjak; od tod ime. V dolbljini je lonec, v njem pa pepel pokojnikov. Ime je zapisano na ploščici nad tako vdolbljino. Dekoracija teh kolumbarij je vrlo jednostavna, časih ni nobene, samo svod je olepšan s slikami.
Prekrasne grobne spomenike, zlasti cesarjev, zovemo mavzolej. Mavzolej Avgustov v Rimu stoji na 69 metrov širokem podstavu, po štirih odstavkih se gré na vrh okrogle zgradbe; preko odstavkov so bila nasajena drevesa in na vrhu je stal velikanski kip cesarjev. Ohranjeno je le obzidje. Še bolj velikansk kakor Avgustov je bil mnvznlej Hnfp-jjannv- ohranjeni ostanki so izpremenjeni v angeljski grad (Engelsburg).
Grob Konstancije, hčere Konstantinove, je zdaj cerkev »Santa Constanza«. Postavljali so grobe radi poleg vélike ceste »via Appia«. Najrazličnejši grobni spomeniki se nahajajo v Pompejih.
7.	Ne samo za potrebo in resnobne namene, tudi za razveseljevanje so Rimci prirejali prekrasne, potratljivo bogate prostore. Kako velikanska so bila rimska gledališča! Bila so, kakor pri Grkih, zidana v polukrogu, tako, da so bili zadnji sedeži malo viši od prednjih. Pod temi sedeži so bili hodi in stopnice, zunanji zid pa je imel veliko lokov in stebrov (Tab. XT. Sl. 5, 6, 3).
Gledališče Aemilija Scavra, obsezajoč 80.000 gledalcev, je bilo sicer leseno, pa prekrasno olepšano z marmeljnastimi ploščami; imelo je 300 stebrov, 3000 bronastih kipov itd. Gledališča so bila navadno brez strehe, le s pregrinjali so bila na vrhu pokrita, da solnce ni pèklo gledalcev. Gledališč so imeli Rimci mnogo v Rimu, Pgmpejih, Orange, Aspendos in drugod.
8.	Amfiteatri so bili v tlorisu ovalni, s sedeži naokrog postavljenimi. Na sredi je bil prostor za borbe, za boje z zverinami itd.
Največji amfiteater je Colosseum (Tab. XI. Sl. 2) (Flavijev Amfiteater), dovršil ga je Tit; obseza 85.000 gledalcev; dolg je 190 metrov, 160 metrov širok, zunanje zidovje je visoko 50 metrov. Na zunanjem zidovji se vidijo štiri nadstropja; prva tri imajo po 80 lokov, na spodnjem nadstropji so dorski, na drugem jonski, na tretjem korintski polustebri, zgoranje nadstropje nima lokov. Veliko amfiteatrov se nahaja v mestih : Pompeji, Herculanum, Tusculum, Sutri, Verona, Aquileja, Pulj, Salona, Nimes, Trier itd.
9.	Velikanska so bila tudi jah.aiišča ali dirjalnice (circus); bila so podobna amfiteatru, le še daljša so bila. Na sredi so imela podolgast zid (spina), okrog kterega so dirjali. Circus maximus je imel tri nadstropja in je obsezal 250.000 gledalcev.
10.	2e prvi cesarji so dajali zidati k o p e H z vsem možnim lišpom, s čarovno gizdavostjo okrašene in tako zložne, kar si le človek domisliti more. Tù so bile kopeli z gorko ali mrzlo vodo za kopanje, mostovži za metalce, sobane za igralce; tam je bila knjižnica, zabavna dvorana itd., ob kratkem, nahajalo se je tù vse, kar je bilo potrebno za telesno in dušno zabavo, kar je le mehkužnost in poželjivost si mogla izumiti. Pri toplicah se je zidanje na svode razvilo najkrasnejše. V teh toplicah se je razveseljevalo, pohajkovalo in poželjivosti streglo. Bojne igre so pri Grkih vzgajale junake, toplice rimske pa so mehkužile junake.
Najbolj sloveče še zdaj ohranjene toplice so Titove, Caracalove (Tab. X. Sl. 6, 7) in Dijoklecijanove v Rimu in dvoje toplic v Pompejih.
Tl. Palače, vile ali hiše zunaj na deželi, rimskih bogatašev in tudi zasobne hiše v mestih so bile tako velike in tako bogato okrašeno, da bi se pri nas čudili taki potrati, ker je nismo navajeni. Te palače niso bile posamezne hiše, temveč tù je bilo mnogo zgradeb v lepih skupinah in odstavkih; taka palača je bila z vsem poslopjem skupaj bolj mestu podobna, kakor hiši; tù so bile hiše za stanovanje, trgi, tempeljni, gledališča, slavoloki, toplice ild.
Zasobne hiše so bile jako zložne. Iz veže (vestibulum) prišlo se je v pridvor (atrium), iz tega na dvorišče (cavum, aedium). Okoli dvorišča so bili mostovži na stebrih, v sredi je bil prostor na jasnem (impluvium). Okrog teh prostorov so bile razne sobe za stanovanje, obednice (cubiculum, triclinium), prekrasne sobane, knjižnice, toplice itd.
Neizrekljivo potratna gizdavost se je kazala na palačah cesarjev. Neronova »zlata hiša« na Palatimi v Rimu, je bila zidana čudovito krasno in potratno. Palača Dioklecijanova v Spljetu je podobna močno obzidanemu taboru. Gveterokot je 216 metrov dolg pa 179 metrov širok; na vse strani so sredi zida vrata, od vrat do vrat na nasprotni strani drži cesta. Naokrog je 16 stolpov pri zidu, na oglih so večji in čveterokotni. Proti luki na jug obrnena stran nima stolpov, ampak prekrasno kolonado s 50 stebri; tù je bilo stanovanje cesarjevo. Velika vrata, »zlata vrata«, so na severni strani. V tem velikem čveterokotu nahaja se mnogo zanimivih zgradeb in prelepih rnostovžev, n. pr. mali tempelj (Aesculapov), zdaj majhna kapelica; jako zanimivi tempelj Jovov, okrog kterega je stalo 24 stebrov. Prejšnje čase je cela tega tempeljna dobivala svetlobo le skozi vrata; ko pa so ga izpremenili v krščansko cerkev, naredili so ji več oken ob stranéh, prizidali so tudi zvonik, ki se pa ti zgradbi nič ne prilega. — Palača Dijoklecijanova je najboljše ohranjena stavbina rimskih palač; akoravno so posamezne oblike zelò spačene in kažejo propad arhitekture, vendar je razredba pojedinih poslopij veličastna in dela mogočen vtis.
Prekrasne in prebogate so bile tudi hiše rimskih bogatašev in cesarjev zunaj mesta na deželi (vile). — Hiše v Pompejih, ktero mesto je bil Vezuv zasul 1. 79 po Kr., in jih zdaj izkopavajo, so manjši, pa vendar složno in ukusno uravnane.
Rimske lepšave.
Ko so Rimci vzprejeli grški in etruski slog, izpremenili so ga po svojem okusu, po svojih potrebah; tako so si vsvojili tudi olepšave omenjenih slogov ter jim dali nove oblike, da so se novemu slogu bolj prilegale. Posluževali so se, kakor Grki, akantovih listov, deloma posameznih, kterim so pa dali neko drugačno obliko, deloma v dolgih ovijačah s cvetlicami med listi; dalje so rabili cvetlice v šopkih, viseče sadje, kostnjake, volovske
glave, vaze, krilate leve, podobe živalske in človeške same za-se, ali pa rastoče iz cvetlic itd. ; take olepšave
so bile priljubljene za frize. Lepšave bile so ali reliefne ali gladke, kakor so bile primernejše členom, na ktere so jih napravljali. Pri Rimcih nahajamo torej veliko razliko v ornamentiki; vse to je storilo, da je mehanična ročnost in spretnost dospela do velike popolnosti, po drugi strani pa.je morilo čut za pravo ljubeznjivost in milobo ; lepšave niso prirastle iz organizma zgradbe, ampak bile so le prilepljene na ta ali óni člen, kamor so se bolj prilegale. Vso pozornost so jeli obračati na zunanjščino, na efekt, in da je bil efekt večji, preobložili so vse člene z nakiti. Nasledek temu ravnanju pa je bil, da je umetnost jela propadati, kajti preveliko draženje neobhódno za saboj vodi oslabljenje.
Potem ko je Rim pogorel, za časa Nerona (65 po Kr.), bil je zidan tako gizdavo, da je potrata presezala vse navadne meje. Pri monumentalnih stavbinah so rabili marmelj ali drugo trdno kamenje. Raznobarvene drage stebre so skupaj zvozili od vseh krajev, vse kar so podjarmljene dežele imele lepega, morale so dati zmagovalcem. Kasete na stropu so bile lepo barvane, pozlačene, ali pa vložene z bronom, slonovo kostjo, 'alabastrom, jaspidom in drugimi dragimi kameni. Na ta način so bile okrašene tudi stene; tlak je imel najkrasnejše podobe iz mozajika.
Kakor kažejo izkopane zgradbe v Pompejih, bile so tudi zasobne hiše zelò okrašene, pa tù se nahaja več slikarij, kakor skulpturnih lepšav. Tudi pri zasobnih hišah so bile stene lepo slikane, tlak vložen z barvenimi kamenčki, strop kasetiran ali slikan.
Rimske stavbine na Kranjskem.
Ne samo v Rimu, temveč povsod, kjer koli so imeli Rimci svoje naselbine, nastale so po vzgledu stolnega mesta velikanske stavbine, recimo : tempeljni, gledališča, kopeli in vodovodi.
Keltske zgradbe so bile. lesene, zlasti tabori, kteri so bili ograjeni z nasipom, narejenim iz lesa in steptane prsti (Pisébau). Zabili so v zemljo debela bruna, med ktera so na debelo nasuli ilovice; da je bila zgradba trdnejša, nametali so v ilovico skal in pròda. Pri drugem nadstropji so brune zabili v spodnji zid med dva in dva bruna spodnjega nadstropja. Na ta način so lahko zidali po več nastropij drugo nad drugo. Taka trdnjava je bila močna, ni je bilo lahko podreti, kajti ilovice namešane s kamenjem ni bilo lahko razrušiti. (Sledovi take trdnjave so na Trati pri Št. Vidu). Rimci-.prišedši na Kranjsko so začeli postavljati zidane stavbine. Da so zidali Rimci tudi na Kranjskem tempeljne, je gotovo, kajti častili so mnogo bogov, kar pričajo napisi na spomenskih kamenih, in že prvi poboženi premagovalec Panonije je imel v Emoni družbo duhovnikov (Augustales). Najprej so Rimci v naselbinah svojih zidali tempeljne glavnim bogovom : Jovu, Junoni in Minervi (na Igu, Sonegg), da so dali svoji naselbini verski značaj. Grke na spomenikih; J. 0. M. pričajo, da so vrlo častili vélikega boga. Kje so stali ti tempeljni, ni znano in tudi natančnih popisov o njih nimamo. Toliko pa je znano, da je bil v
3) tUÜ
y )/Lr»-0C<nH eCC

Bistri (FreudenUmi) bogu Neptunu posvečen tempelj, kteremu v čast ga je dal zidati L. Servilius, Sabinec. Na Viri miki je bil boginji Aequorna posvečen tempelj in sicer sta ta dva tempeljna na licu imela stebre. Pa imeli so Rimci na Kranjskem tudi tempelj ne »na ante*, n. pr. v Leskovcu Sedato Augusto posvečeni tempelj. Na spomenikih najdenih v Emoni se nahajajo korintski stebri in slopi; na mnogih kamenih se vidi pročelje tem-peljnovo. Martu, Vulcanu in Neptunu niso smeli v mestu zidati tempelj nov, kajti ti bogovi so bili pogubonosni. V Bistri je imel Neptun svoj tempelj na bregu Borovnice tako postavljen, da je bil uhod odvode. Tudi Cereri so bili nekteri tempeljni posvečeni, pa ludi ti so stali zunaj mesta (pri sv. Petru).
Ker je bila Emona ključ do Italije, morali so Rimci skrbeti, da so se dobro vtaborili, zlasti ko so severni narodi bolj in bolj silili čez Donavo; proti jugu so morali prehode čez planine dobro vtrditi. Tudi sledovi tega zidovja so se Se ohranili. Na mnogih krajih so imeli močna gradišča, ktera pa so Slovenci prišedši v te kraje našli že v razvalinah, zarad tega toliko imen, naznanujoč ostanke vtrjenih krajev, n. pr. Gradišče, Groblje, Razdrto, Ruše, Trnovo, Podzid v Zidih itd. Gradišča se nahajajo: predmestje v Ljubljani, pri St. Vidu poleg Ljubljane, pri Podpeči, Višnji Gori, Polici, Smreki, St. Vidu pri Zatični, Sv. Ani pri Trebnjem itd. — (troblje: pri Mengšu, Trnovem, pri Krškem, St. Jerneji, Novem mestu. — Podzid pri Trojanah1. Rimsko zidovje je bilo jako močno in čvrsto. Od zunaj in znotraj je bilo zloženo iz obdelanega kamena, v sredi pa je bilo ogljato, raztolčeno kamenje nametano v malto.
Spomenike svojega bivanja na Kranjskem so zapustili Rimci tudi pri cestah, kterih ostanki so se še ohranili. Bile so ceste grajene kaj čvrsto in praktično, kolikor mogoče so bile ravne,' vse napotke so odstranili z velikim trudom in ogromnimi troški. Delali so jih vojaki, sužnji in jetniki. Za podložek je bilo za palec debelo inaile narejene iz peska in betona. Na ta podložek so devali po osem palcev debele plošče (statumen); na te plošče so nasuli osem palcev debelo z malto namešauega kamena (rudus), kterega so zopet pokrili z malto za tri palce debelo (nucleus). Na ta podzid so naredili zgoranji hrbet tlaka (summum dorsum) posuj s peskom. Nasip je bil ob straneh sklonovit, ali pa je imel stolbaste podpore.
V Emoni so se križale tri vélike ceste, jedna iz Akvileje čez Julijske planine, druga Siska preko Save, tretja iz Celia čez Trojane (Andrans), Krašnjo, Vir ali Mengeš, Medvode 'čežHSavo. — Druga cesta je šla čez Gorenjsko, Kranj, Lesce na Koroško (Virinum) 2 3, kajti na teh krajih so našli rimska kamena. Po ti cesti je šel Alarich čez Noricum v Italijo, ker se je premočne Akvileje hotel ogniti 8. Še v razvalinah se nam kažejo te ceste kakor ogromna dela človeškega truda.
Znamenite rimske zgradbe na Kranjskem so bili vodovodi, kteri so Emono preskrbeli z dobro in zdravo vodo. Iz glinške doline so zidali kanal preko Kamnegorice čez pašnik v Dravljah, skozi zgoranjo in spodnjo Šiško, skozi sedanji Latermanov drevored v Gradišče, kjer so ostanki še ohranjeni. Druge rimske vodovode, izpeljane iz grada so našli pri popravljanji kanalov pred škofijo 4. Po zidanih kanalih so vodo nepeljali do vélikega kotla (dividiculum), iz kterega je bila po lončenih ali svinčenih cevéli napeljana na vse kraje: v kopališča, vodomete in zasobne hiše.
Ker so Rimci povsod, kamor so prišli, radi živeli zložno in prijetno, zidali so si v vseh večjih naselbinah zabavališča in kopeli. Že začetkom 18. stoletja so v Ljubljani na klasičnih tleh, kjer je zdaj Gradišče, pred križarskimi vrati izkopali ostanke amfiteatra. Razvaline rimskih kopelij so našli pri kopanji temelja za novo realko (1. 1872). V kapelji je bil tlak okrašen z mozajiki, sestavljenimi iz črnega kamena in belega istrijan-skega marmeljna; v prostorinah pa, kjer se je kurilo, je bil tlak iz belega štajerskega in kararskega marmeljna. Razven tega so se nahajale kopeli v Neviodunumu, pri Št, Jerneju na Dolenjskem in pri Trebnjem.
Na levem bregu Ljubljanice pri stari Gradaščici (zdaj »mali graben*) proti severu so imeli bogati Rimci svoje vile, kar je razvidno iz napisov na najdenih kamenih.
Da so zaslužnim možem postavljali tudi na Kranjskem spomenike, to kažejo izkopani kipi in napisi na častnih spomenikih.
Grobnih spomenikov se je na Kranjskem izkopalo mnogo — toda le malo jih je umetnijske vrednosti.
Ostanki velikanskih zgradeb, ktere so zapustili Rimci po raznih krajih svoje ogromne države, kakor spomenike nekdanje velikosti in mogočnosti, so vrlo različni. Od razvalin amfiteatra Flavijev do jednostavne opeke v kakem neznatnem kotu, zastopane so vse vrste, pa vsem je vtisnen nekov poseben značaj, po kterem se kmalu lahko spozna, da je to ali ono delo rimsko.
Na Kranjskem se je ohranilo primeroma veliko manjših rimskih spomenikov, važnih za zgodovino, akoravno ne toliko važnih za umetnost. Ni dvoma, da so tudi tù imele zgradbe res umetnijsko vrednost, toda kako bi se bilo moglo kaj ohraniti? Le poglejmo, kaj se je vse godilo na teh tléh. Kranjska je bila tako rekoč most, po kterem so se narodi sem ter tja preseljevali. Cez ta most so hodili prva stoletja severni narodi v blaženo Italijo. Na Kranjskem se je bojevalo Slovanstvo z Germanstvom za časa Frgnkov, indijsko-slovansko paganstvo s krščanstvom, pozneje pa je bilo krščanstvo v vednem boji z zakletim sovražnikom krščanstvrnlcferega divje napade so morali Kranjci vedno odbijati, kar so tudi junaško zvrševali. — Da se v takih okoliščinah ni mogla umetnost prosto in mirno razvijati, je jasno, in še to, kar se je storilo, se je mnogokrat razdejalo z ognjem in mečem. — To je uzrok, da Kranjska nima tako veličastnih spomenikov, kakor ktere druge dežele.
1	Müller, Emona.
2	Dimitz, Geschichte Krains. Vitruvius de publicis viis.
3	Petruzzi, Mittheil, des histor. Vereines für Krain 1864.
4	Mittheil, der k. k. Central-Commission. 1864.
— Razvoj rimske umetnosti.
Začetkom Rimci niso utegnili baviti se z umetnostjo. Priložnejši jim je bilo, da so jim morali streči podjarmljeni Etruščanje; ž njih pomočjo so zgradili velikanske vodovode in ceste (Via Appia); ž njih pomočjo so vtrdili mesta; celò prve tempeljne so zidali še v etruskem slogu, torej zelò preprosto, kakor so bila préprosla druga poslopja, toda bili so zgrajeni močno, trdno. Ko pa so Rimci zmagali Grško in malo Azijo, so tem zmagovalcem sveta bolje ugajale lične oblike grškega sloga, kakor osorne etruske. Skušali so združiti prednosti obéh slogov, široke prostore so pokrivali s svodi, podpornje pa so jim dajali grški stebri. Rimska arhitektura ni tako strogo gledala na pravilnost, kakor grška; prav za prav so se rimske zgradbe odlikovale le bolj po gizdavosti, kakor po pravi lepoti, njih tvori so bili bolj sad praktičnega mišljenja, kakor stvarilne fantazije.
Zgodovino rimske umetnosti moremo razdeliti v tri dobe. Za časa republike do podjarmljenja Grkov 146 pr. Kr. so rabili etruski slog. Začetkom so bile zgradbe preproste, proti koncu te dobe pa so zidali velikanske stavbine možje, ki so se trudili podjarmiti svet, toda ogromnih jjaprav iz te dobe se nam niti sled ni ohranila. Izginilo je velikansko gledališče M. Scaura, postavljeno 1. 58, izginilo prvo zidano gledališče Pompejevo, izginil je veliki trg Cezarjev z drugimi poslopji in tempeljni vred.
Najlepše je cvetela rimska umetnost za časa Avgusta (31 pr. Kr. do 14 po Kr.). Prekrasni tempeljni in druge zgradbe so nastale to dobo : tempelj Quirinov, Pantheon, toplice Agrippove, gledališče Marcellovo, mavzolej Avgustov in druge. Tudi Vitruv, rimski arhitekt, iz čegar spisov poznamo rimsko arhitekturo, živel je v dobi Avgustovi. Na večer življenja svojega je cesar Avgust po [travici mogel reči, da je našel mesto zidano iz opek, zapustil pa je mesto iz marmeljna. On je zidal mnogo novih in popravil 88 starih tempeljnov; postavil je prvi obelisk, kterega je videl Rim; pripeljal ga je iz izhoda, prav tako je bilo prepeljano iz Grške nebrojno število drugih umetnin.
Rogati Rimci so posnemali cesarja, kajti rad je on videl, kakor pripoveduje Tacit, da so porabljevali sovražnikov vzeti plen za lepšavo mesta. Agrippa, prijatelj in sorodnik cesarjev, zidal je Pantheon in prve javne kopeli. Za Nerona je pogorel velik del mesta (1. 64); ne dà se preračunati, koliko dragocenih grških umetnin je bilo uničeno pri ti priliki. Prav kmalu se je pričelo novo delovanje, iz razvalin je vstal novi, krasnejši Rim. Zidali so zdaj po gotovem črtežu, naredili široke ulice, do gotove visočine so morale hiše biti zidane iz kamena. Zàse je cesar zidal celo mesto, tako zvano zlato hišo; pa tudi on, kakor njegovi predniki, prepeljal je mnogo izbornih umetnin iz Grške v Rim.
V mnogobrojnih zgradbah Titovih (75 po Kr.), Trajanovih (110) in Hadrijanovih se je lepota umetnosti ohranila na jednako visoki popolnosti; na teh stavbinah se je prav odločno pokazal značaj rimske arhitekture. Tit je zidal bujnokrasne toplice. Trajan je mesto olepšal s predragocenimi stavbinami. Trg, po njem zvan Trajanov trg, presezal je s svojimi častnimi stebri, hodišči in tempeljni vsako drugo lepoto. To dobo je doseglo mesto vrhunec svojega sijaja. Trajanov naslednik Hadrijan je zidal prav po svojem načrtu najlepši in najsijajnejši tempelj Veneri in Romi v čast; njegov most čez Tibero je še zdaj naj znamenitejši most v Rimu. Vila njegova v Tivoliju blizu Rima naj bi bila po njegovem mnenji obris vsega, kar sta imela Grška in Rim lepega in znamenitega. Umetnost je zašla zdaj prav za prav v sijaj n ost, krasno st in gizdavost. Na Marka Avrela spominjajo še dan danes marmeljnasti stebri in prelepi njegov kip na kapitolu; na Septimija Severa slavolok na znožji kapitolinovem; na Aleksandra Severa spominja le malo razvalin, ohranjeni pa so vodovodi njegovi. Po Aleksandru Severu se imenuje nekov način zdelavati tlak (opus Alexandrinum, aleksandrinsko delo); sestavljen je tlak iz večjih in manjših koscev raznobarvenih kamencev, vidi se tako delo kakor tkane preproge. V srednjem veku so olepšavah bazilike s tlakom na ta način sestavljenim.
Od začetka 3. stoletja pa je umetnost jela počasi propadati zarad prevelike samovoljnosti; nihče se ni oziral na pravila arhitektonska, vse je kopernelo le po zunanjem efektu. Za dobe Konstantinove je umetnost že globoko propadla. Ko je Konstantin sijajno zmagal Maksencija, postavili so mu še zdaj ohranjeni slavolok. Ali tako globoko je že propadla umetnost, da so odtrgali najlepše podobe od Trajanovega slavoloka in okrasili ž njimi novi slavolok, ne zmeneč se, da ti okraski niso bili prikladni novemu spomeniku. Rim je torej pričel sam se razdevati in razreševati dragocene spomenike svoje. Preveliki nateznosti sta nasledovala treznost in propad; vse to se je združilo ter vrglo v propad spačeni slog — in hitro se je to zgodilo, ko se je prikazal nov, duševno zdrav in budiven živelj med narodi. Ko je krščanstvo zmagalo paganske malike ponosnega Rima, ko je cesar Kgnstantin prestopil k novi veri Kristusovi (312), dobila je umetnost novo vsebino, nove ideje, nov predmet — tedaj se je pričela nova döba v zgodovini umetnosti.
"Ogled predkrščanskih slogov.
Rekli smo pričetkom, da na razvoj sloga mnogo vpliva podnedbje, značaj narodov in gradivo, ktero je za grajenje v porabo. Kako si ločenost od sveta lahko stvari originale, spričuje nam življenje ljudij v hribih, uči nas umetnost Egipčanov. Skalnato gorovje na jedni stràni in na drugi puščava mejita bivališča človeška le preko Nila. Egipčani niso imeli sosedov, izobražvali so se sami. Nikjer drugod ni osamljeno bivališče tolikanj vplivalo na značaj naroda, ustave, vere in umetnosti, kakor tukaj. Strogo, kakor dežela od drugih kraljestev, ločeno je ljudstvo po kastah; strogo ločen od drugih bivališč je tempelj z ozidjem podobnim trdnjavi; skrivnostne, kot izvirek Nila, so hieroglife, skrivnostno je svetišče tempeljnovo, skrito za mnogimi dvorišči in sobanami v nepristopni temi. /e pročelje s piloni človeka nekako osupne, da se boji stopiti noter. Kakor je jednakolično življenje ljudstva, tako jednakolično je stavbarstvo brez členovitosti, tako jednakolične so tudi lepšave. Z lepšavami so opisane ploskve ali stebri, pa ne z namenom, da bi ž njimi poživili zidovje in je storili očesu prijetnejše, ampak porabili so prazne prostore, da so pisali nanje, kakor se piše v bukve. — Pri Egipčanih se slog in stavbarstvo nista razvila do estetske ali konstruktivne popolnosti. S trdostjo granitovo, kterega so rabili pri zgradbah, držali so se starih izročil, odrvenele so podobe in skulpture, kakor so otrple mumije; živega napredka bi tù iskali zastonj.
Kako zelò značaj dežele vpliva na razvoj slogov, kaže nam še jasnejše kakor egipetska umetnost indijska. Tudi tù je dolina obljudena ob reki Gangu; pa ljudstvu je ves drugačen značaj kakor v Egiptu. Bogata vegetacija, cvetoča lepola in vesela jasnost poljan, izvanredno bogati pridelki, ktere si človek vsvaja brez truda, prijazna izprememba med hribi in dòli notri do brega morja — vse to stavi Indijo z Egiptom naravnost v nasprotje. Duh narodov je bil vesel, poetično povznosen, fantazija nebrzdana, značaj mehkužen in dovzemen za vtise narave, klera je lii jako prijazna in čute dražljiva. Temu značaju prilično je stavbarstvo. Pri velikanskih stavbinah nahajamo silno bogate oblike in okraske. Vsa stavbina je razdeljena v neštevilno veliko malih členkov in okraskov, zarad tega se vkljub ogromnosti svoji ne vidi tako velikanska. V Egipetu tožna na zemlji leži resnobna, gola piramida; —- v Indiji lahko iz zemlje raste pagoda, v mnogih vedno manjših nadstropjih lahko kvišku se dvigujoč, vsa prenapolnjena z malimi členki in lepšavami.
Oba sloga, egipetski in indijski, akoravno tako zelò različna, vendar dokazujeta, kako neizmerno je vplivala okoliščna narava na človeka; ona je stvarila značaje narodov, ona je odkazala umetnostim pota, pod njenim mogočnim vplivom so nastali prvi slogi. Ni se čuditi; vsaj je še na vérske ideje prirodni vpliv bil tako močen, da je zamračil celò najvišje ideje o bogu; naravna verstva so morala namestovati prvo razodenje, in naravne sile, bogovi z živalskimi glavami so delovali po mislih ljudstva ondi, kjer je izginil pri vidnem stvarstvu iz zavednosti ljudstva nedoumljivi stvarnik. Bistveni značaj vére določuje tudi bistveni značaj umetnosti; vérske ideje se naravno odsevajo v umetninah; umljivo je torej, da se kaže pri stavbinskem slogu odvisnost duha človeškega od naravnih okoliščin njegovih bivališč. — Pozneje je bilo drugače; naravni vpliv na umetnost ni bil več tako močen, ampak pri proizvodih umetnosti in postanku slogov se kaže večja zavestnost človeškega duha.
Vrhunec popolnosti je dosegla predkrščanska umetnost pri Grkih. Grki so bili svetvladni narod, oni so bili gospodarji na polji lepega. Njih vladarstvo obseza ves svet in traja vse čase. Dokler bo znanost ponos človeškemu duhu, dokler bo lepo vir najčistejšega veselja, tako dolgo se bosta imenovala Hellas in Athene z ljubeznijo in sloves njiju del in zmag bo odmeval od roda do roda. 1
Vse je bilo grškemu narodu ugodno za razvoj umetnosti. Lepa je bila dežela, prijetno so se menjali hribi in doli, planjave, gorovje in reke; objemalo je deželo morje in velike skupine otokov v morji so storile, da Grki niso bili osamljeni in ločeni od sveta, temveč bili so v živi dotiki z malo Azijo in Afriko. Na vse strani jim je bil svet odprt, in kar so imeli drugi narodi lepega, vse so si lahko prisvojili. Grki so bili narod, sposoben dobro spoznavati, doumevati, spopolnovati in povzdigniti se do najvišje stopinje. Bili so dobro seme na dobri zemlji, to kaže že zunanja telesna lepota, s ktero so se odlikovali — in v teh lepih telesih je bivala bogato nadarjena duša. Nadarjenost pa je bila soglasna. Znanost in volja, domišljija in um, prisrčnost in dar notranja čustva izraževati v lepi obliki — vse je bilo v najlepšem soglasji. Previdnost božja je podarila temu narodu prelepe zmožnosti, da je znal lepi vsebini dati lepo zunanjo obliko; na ta način je položil temelj umetnosti za vse čase. Grki v obče niso izumili oblik stavbarstva, po kterih so tako zasloveli po svetu, ampak prejeli so jih od drugod; iz stavbarstva srednje Azije so prejeli jonsko, iz Egipeta dorsko stebrovje, pa te so tako sprevrgli in spopolnili, da ostanejo za vse čase uzor umetnijske popolnosti. Vse, kar so našli, presojevali so dobro, porabljivo izbirali, raztreseno urejali in z najnežnejšim čutom vsemu dajali take lepe oblike, kakeršne more dati le najnadarjenejši umetnik. Na ta način sta nastala dva osnovna značaja stavbarstva, in sicer dorski in
1 Weiss, Weltgeschichte I. 593.
jonski slog, ktera tako jasno izražujeta dvojni pot na polji lepote, namreč: strogo resnobno veličastnost in milobno, nežno, veselo prisrčnost. Grška umetnost je slovesen izraz naravne plemenitosti, ktera po volji stvarnikovi človeka povzdiguje in odlikuje čez vse, kar je najlepšega okrog njega v naravi. Zato so ji bogovi ljudje, in kadar se jim zida kraj za bogočastje, zida se hiša zložna, široka po vzgledu človeških bivališč; vendar pa tudi to bivališče bogov idealizuje venec stebrov, objemajoč hram, ktero stebrovje ni postavljeno zarad potrebe, temveč zahtevalo ga je čustvo lepote, da se lepó izpreminja senca s svetlobo. Jako preprost je osnutek tempelj na s temnim hramom, v kterem stanuje božanstvo ; po zunanjščini pa je zgradba arhitektonsko dovršena, od vseh stranij prosta, stoječ na visokem podstavu, vzdiguje se čez drugo okolico, povsod se kaže najlepše sorazmerje in ravnotežje, narejena je le zato, da se gleda in občuduje njena uzorna lepota.
A ta lepota ni trajala dolgo; vse na svetu se izpreminja in tudi cvet grške mogočnosti in slave je ovenel in drugi so nastopili dedščino grške umetnosti. Vela cvetlica je bila vlomljena, toda seme njeno se je raztrosilo po svetu. Visoko olikanemu, rahločutnemu, pa v véri propadlemu Grku, ki je dvomiti začel nad bogovi svojimi, bi jim li upal ali ne, stopil je nasproti osorni, ali na politično svojo moč ponosni in strogo verni Rimec. On je prevzel dedščino vseli narodov starega sveta; vse kar so oni po dolgotrajnem trudu stvarili lepega in veličastnega, vse je znosil skupaj v Rim. Po dolgotrajnih vojskah, v kterih so tekli potoki bratovske krvi, razcvetela se je tudi njegova umetnost — toda umetnost drugačnega značaja, kakor ona podjarmljenih Grkov.
Pri rimskem slogu moramo v poštev jemati okoliščine, ktere so bistveno vplivale na razvoj njegov. Rimec je porabil, kar je našel doma, kar mu je dala etruska umetnost, namreč lok in svod, brez tega hi rimska umetnost nikdar ne bila postala tako veličastna, ali v obče smemo reči : ne imeli bi rimske umetnosti. Pa z domačim bi si Rimci ne bili opomogli veliko, prisvojili so si torej še grško umetnost. Množina umetnin, ktere so se iz grških mest morale preseliti v Rim, niso bile samó trofeje zmagovalcev, temveč notranja vrednost in zunanja lepota teh umetnin je prisilila zmagovalce k priznanju: »premaganci so vkovali premagalce v spone svojega duha«. Grško stebrovje stoji pri rimskih zgradbah, grško ogrédje leži na domačem loku, grške drago okrašene kasete ravnih stropov poživljajo zdaj široke ploskve na rimskih svodih. Tudi tempeljni rimski so postajali podobnejši grškim. Vendar pa se Rimec ni sprevrgel v Grka. Rimec je zidal s ponosno samozavestjo, z zavestjo zmagovalca, z zavestjo bogatina, kteremu je mogoče vse, in to je tretje, kar vpliva na njegov slog. Ni mu toliko mari za največjo nežnost pri oblikah, koperni pa po največji bujnokrasoti v lepšavah in rabi naj d rago cenej še gradivo. Nedosegljivi potroški ogromnih in potratljivo okrašenih zgradeb so morali zaničevanemu nerimskemu svetu kazati: »Glej, kaj takšnega more le Rimec«. Rimci so pri svojih zgradbah tako potratljivo rabili malokdanje in posebne vrste marmeljna, da je bila prva doba krščanstva in še srednji vek preskrbljen z gradivom, in da se v Rimu še zdaj nahajajo redke in posebno lepe vrste kamena. Grki n. pr. svojih stebrov niso zdelavali iz posebno bogatega gradiva, tudi ne iz jednega samega kamena, ampak sestavljeni so bili iz več kosov, a dali so jim najplemenitejšo obliko in poživili so jih z žlebiči. Rimci pa so si dali privažati od daleč ogromno velike skale najlepšega marmeljna in najtršega portira; iz jednega kosa so zdelavali stebre, na nežnost oblik niso gledali toliko in tudi za žlebiče jim ni bilo mari. Ravno pri stebru se jasno kaže razlika med grško in rimsko umetnostjo. Pri Grkih so stebri služili uzornejšim zgradbam, pri Rimedi so morali služiti praktičnim namenom. 1
Zlasti praktične so bile zgradbe rimskega sloga, in to je četrto, kar je vplivalo na značaj njegov. Morali so imeti velikanske prostore za zborovanje, in vse te prostorine so bile svođene z mojstersko tehniko; potrebna tržišča so postala monumentalne zgradbe ; gledališča, ktera so Grki prislonili k ztiožju kake gore, zidali so Rimci na prostoru in sicer velikansko visoka. — Iz tega je razvidno, da ima rimski slog vse drugačen značaj, kakor grški; ta značaj je značaj mogočnjaka, gospodovalca, prijatelja krasoljubnosti. Tudi ta slog, kakor drugi, se je izcimil iz značaja naroda. V umetnosti rimski je bilo združeno vse, kar je stari svet izumil lepega; in prav ta umetnost je bila najsposobnejša vladati svet. Previdnost božja se je svetovnega vladarstva rimskega poslužila, da je vanj položila temelj duhovnemu vladarstvu katoliške cerkve; katoliška cerkev je postala rimska. Zdaj je prišel trenutek, da se je razbila zunanja oblika, a notranja vsebina kulture in umetnosti ni se izgubila potomcem. Rimska umetnost, ktera je šla po svetu z rimskimi legijoni, ni se izgubila, tudi cerkev je ni uničila, temveč bila je temelj zopet novi krščanski umetnosti.
Velikanske stavbe je zgradilo stavbarsto starega veka — pa vse je minulo. Dovoljujmo patriotičnemu čustvu ponosnega Rimca, da vpraša zavestno, kako se z rimskimi vodovodi more primerjati prazno veličastvo piramid ali nepotrebne zgradbe Grkov. A pripoznati moramo, kar se tiče trdnosti in ogromnosti zgradeb, morejo se rimske komaj primerjati egipetskim. Herodot, akoravno ponosen na to, da je Grk, vendar pripoznà, da
1 »Bei den Griechen waren die Säulen die Töchter des Hauses, die im innigsten Einklänge mit den Gesetzen desselben ihr angestammtes Amt in schöner Freiheit verwalteten. — Bei den Römern scheinen sie erbeutete Sclavinen, edelgeborne zwar, die aber durch den gezwungenen Dienst im fremden Hause, dessen Gesetze nicht die ihrigen waren, eine Trübung ihrer ursprünglichen Anmuth erfahren haben.« Liibke, Geschichte der Architektur.
sam egipetski labirint daleč preseza vse, kar so zidali	(Irki,	še celò	tempelj	v Efezu in Samosu. 1	In ni pretirano.
Kdo bi mogel opisali ves trud, vso umetnost, s ktero	so se	gradile	stavbe	v vodi ali vodovodi	z zatvórnicami.
Se dan danes, akoravno je že glodalo več. tisočletij na njih, stoje piramide kakor največji tvori človeških sil. Kakšne pomočke je morala imeti mehanika, kako velike potrpežljivosti, koliko zakladov je bilo treba, da so se izsekali v skalo tolikšni tempeljni, take sobane in lope, ali one velikanske sfinge, oni piloni in kolosi; koliko truda je zahtevalo, da so se iz najtršega in najdražjega kamena izsekali stebri, ogladili kakor zrkalo in opisali z milijoni hieroglif; koliko napora je stalo, da so se obeliski, visoki kakor stolp, izsekali iz jednega kamena, ogladili, preložili in na stotine milj prepeljavali. Lahko torej verjamemo, kar nam pripoveduje sv. pismo, da ti starodavni časi so imeli toliko veselja jrf toliko moči za zidanje, da so sklenili zidati stolp, kteri bi se z vrhom dotikal neba.2 — Kaj so zgradbe Kimcev, kaj še le naše znanosti in umetnosti v primeri z onimi! lies, malo bolj bi bili skromni in ne ponašali bi se tolikanj z napredkom, ko bi mislili na one barbare, bodi si Egipčane ali Inde, kteri se gotovo poskusijo z nami. Oni so s svojimi stroji iz silne dalje tako velikansko kamenje skupaj zvozili in v toliki množini, da bi človek ne verjel,	ko bi	nam še	dan danes razvaline	lega jasno ne
pričale. Velikanski dvori egipetskega labirinta so imeli	tlak pokril z	jedno samo kamenito ploščo in kako veliki
so bili ti dvori! V Baalbeku ležć kameni dolgi čez 21 metrov. Pri zgradbi Jeruzalemskega tempeljna so bili kameni dolgi do 45 vatlov, po 5 vatlov visoki in po 6 vatlov široki.3 In vse to kamenje je bilo natančno obdelano na kraji, kjer je bilo lomljeno, tako, da se pri zgradbi ni slišal nijeden udarec. 4
Ko bi bil tedaj v sredi tega veličastva kakšen prerok povzdignil svoj glas in bi bil prerokoval: »Prišel bo dan, ko bo izginila vsa la krasota, bo razdejana vsa la ogromnost, izgubljena vsa ta umetnost«—vse bi se mu bilo posmehovalo, češ, saj je blazen. A vendar se je vse to zgodilo, in še kmalu. Padle so Thebe, najstarejše mesto sveta,5 padle so Ninive, ktere so dvanajst sto let gospodovale svetu. Zidovje je bilo štiri slo in osemdeset Stadij dolgo, visoko štirideset čevljev in tako široko, da so mogli trije vozovi voziti vštric. Pet sto stolpov po dve slo čevljev visokih je zidovju dajalo še večje varstvo. In to ogromno mesto je bilo že za dobe Ksenofonlove razvalina. Padel je Babilon, padla je Ekbatana z zlatimi in srebernimi vrhovi svojimi, padle so Persepole, Pasargade, Susa; padli ste Tir, kraljica morja, in Sidon njena soljubnica; izginila je raz površja zemlje Kartaga, ' pred ktere močjo se je dolgo tresel mogočni Rim. — Ako je padlo vse to, ktera velikost se sme nadjati obstanka? Klera mogočnost ji more dati poroštvo, da ne bo videla propada? »Vse mine, Ti pa ostaneš!«
1 Herodot. 2. 148. 2.
2	Genes. 11. 4. Smith, chatd. Genesis.
3	Jos. Flav. bell, judaic. 5. 5. 6.
4	III. kralj. 6. 7.
5	Diodor.
DRUGI ODDELEK
KRŠČANSKI SLOGI.
»Domus enim quam sedificare cupio magna est, magnus est enim Deus noster super omnes deos. Quis ergo poterit prsevalere ut sedificet ei dignam domimi ! «
»Hiša namreč, ki jo želim zidati, je velika; kajti velik je naš Bog nad vse bogove. Kdo je torej v stanu premoči, da bi sezidal njemu vredno hišo?«
II. Kron. 2. J. 6.
:; -	■■■■■	.	: .V' V\v
' , - ■■ I - V. ,	- ' ' ■	-•
Mi
Staro-krščansko stavbarstvo.
Ji
L)laro paganstvo je dokazalo, da človeka osrečiti ne more. Prikazala se je nova moč, ktera je človeštvu
„j
dala novo življenje, prišlo je krščanstvo. Vse mišljenje in čutenje krščanstva je bilo paganstvu naravnost \ nasproti. Tudi tempeljni niti paganski niti judovski niso bili primerni bogočastju krščanskemu. Krščanstvo dulia dviguje kviško nad zemljo in uči v pravi domovini pri Bogu iskati srčni mir. Sveto bogočastje krščansko misli in želje človeške vodi k večnemu, nadzemeljskemu. Krščanska umetnost je morala torej izumeti arhitektonske oblike in primere, v kterih se izražuje to teženje po nebeškem, razodeva to hrepenenje po večni domovini. Vrhu tega krščanski tempelj ni samo zbirališče vérnikov za službo božjo, temveč je tudi bivališče pravega Boga, kteri skrivnostno prebiva na svetih oltarjih. Torej mora biti krščanska cerkev podoba nebeškega Jeruzalema, kjer Bog v svojem veličastvu prebiva sredi med izvoljenci svojimi; v stavb ini krščanske cerkve se more torej izraževali skrivnostno, slovesno in veličastno.
Kako mora biti cerkev razdeljena, to so kazale potrebščine cerkvenega bogočastja. Najprej je- bilo treba odločiti prostor, kjer se godè sv. skrivnosti in kjer mašnik opravlja službo božjo. Ta prostor je moral biti posebno odličen, kajti tù se je vsredotičila vsa pomenljivost hiše božje. Potreboval se je prostor za pevce, za oznanovanje besede božje, za delitev sv. zakramentov, za vernike itd., in ti poslednji prostori so morali biti dosti veliki, da so obsezali vso krščansko družbo.
Svesta si je bila Cerkev te svoje važne naloge, pa jo je tudi slavno rešila. Kakor se je Cerkev odlikovala v drugih strokah, je tudi v umetnosti izumila vzvišenemu idealu primerne oblike ter cerkvenim stavbinam vtisnila krščanski značaj. Duhovnim arhitektom je bilo v prvi vrsti možno zidati stavbine, ktere niso samo zadostovale cerkvenim potrebščinam in so bile primerne samo za sveta opravila, n. pr. za petje, pridige, delitev sv. zakramentov, temveč tudi take, da se je v njih odsevala veličastna moč, drznost in vzvišenost krščanskih idej ; le duhovni arhitekti so krščanske ideje globokejše umeli, oni so bili za božjo čast največ navdušeni. — Predirò pa se je krščanski stavbinski slog .tako razvil, da se je v njem prikazal dostojen izraz in vtelešen ideal krščanske hiše božje, moral je prehoditi več dob, in blizu 800 let je potreboval ta razvoj, predirò je dospel do
najlepšega cveta.
Krščansko umetnost razdeljujemo v tri dobe. Prva doba (staro-krščanska) seza do konca prvega tisočletja; druga (sredoveška doba romanskega in gotskega sloga) od 1. 1000 do konca 15. stoletja, in tretja od 16. stoletja do sedaj.
V prvi staro-krščahski dobi pri krščanski umetnosti nadvladuje notranjost. Krščanska véra je izpre-nrenila ves svet. Mnogo se je sv. Cerkev trudila, predno je pagansko-rimski svet pridobila resnici ter vražne in mesenosti udane narode olikala po naukih sv. evangelija. Le polagoma je krščanski duh prešinjal divje narode, kal svete resnice, položena v srca paganskih narodov, razvijala se je le počasi, le polagoma se je kazalo, kako veliko moč ima v sebi. — Temu značaju časa je bila primerna krščanska umetnost. Tudi ta se je bojevala zoper paganstvo — vendar bila je še mlada, ni še imela pravih svojih oblik; rabila je torej oblike, ktere je nahajala v paganski umetnosti, a dala jim je svojega duha, in zdaj so te stare oblike izražale čisto nove ideje. Jemala je stebre iz paganskih tempeljnov ali grobnih spomenikov in jih prestavljala v svoje cerkve; jezik, podobe, prilike krščanskih pesnikov so podobne klasičnim. Toda ako je bila zunanja oblika krščanstvu bistveno nasprotna, da je služila le paganstvu, morala si je umetnost stvariti čisto nove oblike, in te so bile največ simbolične. — Vsebina krščanskih idej pa je bila prevzvišena, preveličastna, da bi ji bile zadostovale oblike sprejete iz paganstva ali na novo vstvarjene, a tudi tehnika je bila prepočasna, da bi bila mogla dohajati stvarilnega duha; vidimo torej, da je tehnika zaostajala, da zunanje oblike niso bile prikladne vsebini. Vrhu tega smo videli, da je paganstvo propadlo prav zarad prevelike mehkužnosti, vse paganske umetnosti so naposled služile le čutnosti in dražile mesenost, ker so nalašč zdelovali oblike tako, da so poviševale spačeno poželjenje.
Krščanstvo pa se je najbolj balo poželjivosti, čutnosti; ogibalo se je skrbno vsega, kar bi jo utegnilo dražiti, torej tudi pri oblikah ni gledalo tolikanj na zunanjo dovršenost, na golo naravnost, a temveč na notranjo vsebino, na duha, kteri poživlja umetnino. Krščanska umetnost se je strogo držala inèj sramežljivosti nasproti paganski čutnosti.
Prva doba krščanske umetnosti je postavila samo temelj velikanski preosnovi, kteraseje potem nadaljevala stoletja in stoletja; v (irvi dòbi je šemo kalilo v zemlji, a pozneje se je tako krasno razrastlo po vseh krščanskih deželah.
V drugi dobi je pravi krščanski duh popolnoma prešinil zunanje okolnosti, notranjščina in zunanjščina ste bili zdaj v lepem soglasji. Zelò je bil razširjen strah, da bo koncem prvega tisočletja poginil svet; — strah je bil prazen, pričelo se je drugo tisočletje. Vendar je v nekem pomenu res poginil stari svet; mogočni narodi so izginili iz zgodovine, novi, na njih mesto stopivši so se odpovedali staremu paganskemu duhu, vse življenje je bilo zdaj drugačno.	Krepko so se razvijali narodi pod vplivom	krščanstva vsak po svojem značaji,	vsi narodi
so bili pod vodstvom	sv. Cerkve	jedna velika družina. Cerkev je	to dòbo stala na vrhunci slave in	moči, pod
njenim vplivom je bilo življenje povsod živahno in delovanje kaj blagodejno.
Krepko so cvetele to dòbo družbe rokodelcev, meščanstvo je dobilo veliko prostost, krščansko življenje se je čvrsto vkoreninilo, navdušenost za vzvišene ideje se je kazala tudi očitno v dejanji, n. pr. v križarskih vojskah; nastali so novi redovi, neizrekljivo dobrodejno vplivajoč na krščansko življenje, na znanost in umetnost; ustanovila so se vseučilišča na cerkveni podlagi, v klere se je učenost in umetnost preselila iz samostanskih in škofijskih šol prejšnje dobe. Vrse to si ogledujoč v obče moramo priznavati, da je krščanstvo res prešinilo človeštvo, in da je bilo res lepo soglasje med notranjščino in zunanjščino.
Takšen značaj dobe na umetnost ni mogel ostati brez vpliva. Umetnost je kaj živo razvijala svoje oblike v gotskem slogu, zidala je cerkve tako duhovito, tako umetno in prekrasno, da se jim še dan danes ne moremo načuditi. Skulptura jih	je znotraj	in zunaj nakitila s prekrasnimi,	častitljivimi kipi; za idealno lepoto	navdušeni
slikarji so stvarjali kaj	ljubke in	milotne podobe, ktere so lepšale	stene cerkvene in oltarje. Poezija	je to dòbo
s prekrasnimi veličastnimi spevi očarevala svet in pesniki so skladali čudovito lepe pesmi za sv. liturgijo, recimo: Tomaž Celano, .Takopone de Todi, sv. Tomaž Akvinski, sv. Bonaventura i. dr.
•Se vé da, tudi to dòbo ni bilo vse tako, kakor bi si kdo želel; veliko je bilo napačnega, v oziru na nravstvenost nahajalo se je sem ter tja mnogo razuzdanosti. Vendar temu vkljub nihče ne more tajiti, da je to dòbo sv. Cerkev silno blagodejno in koristno vplivala na človeštvo, na nravnost, znanost in umetnost.
Toda soglasje med notranjščino in zunanjščino ni ostalo nekaljeno. Zunanji lišp, zunanja moč je v državi in Cerkvi jela nadvladovati notranjščini; izginjal je oživljajoči duh, ostala je le gola zunanjščina, lodata sama ne more zadovoljevati duhu. Naravno je, da so začeli iskati novega, kajti staro jim ni več moglo ugajati. Iskali so novih oblik — in našli so jih. V Italiji so se z vso iskrenostjo ozirali nazaj na oblike starih Grkov in Rimcev, ktere so v velikanskih zgradbah imeli še vedno pred očmi. Država si je lastila ideje že davno zamrlih narodov, ž njimi si je mislila vdihniti novo življenje. Vse vede: filozofija, filologija, medicina, naravo-slovstvo, vse je moralo biti prerojeno, vse je moralo postati klasično. Tudi umetnost je morala biti prerojena po umetnosti starih Grkov in Rimcev. Te nove oblike je poživljal cerkveni duh in stare oblike, oživljene s krščanskim duhom so bile v resnici krasne in veličastne. Pa kakor poprej v gotiki, tako je tudi pri renesansi se izgubljeval in izginjal krščanski duh, zlasti nektere umetnosti so popolnoma zavrgle krščanskega duha ter so klasične oblike oživljali tudi s paganskim duhom; a kjer se je ohranil cerkveni duh, tamkaj je tudi to novo dòbo krasno cvetela umetnost in Cerkev se je na vso moč trudila, da ohrani tega duha. Veliko je v ti mèri storil sv. cerkveni zbor tridentinski, kakor tudi provincijalni in diecezanski zbori in drugi sv. Cerkvi udani možje in ravno temu trudu se imamo zahvaljevati, da je umetnost tudi to dòbo stvarjala veličastna dela, namenjena cerkvenemu bogočastju.
Starokrščanske cerkve.
Sveti kraji za dobe Jezusove in aposteljnov.
Dokler je božji Odrešenik živel na zemlji in učil, aposteljni niso imeli posebnega kraja odločenega za službo božjo, niso imeli posebnega središča, kjer bi se zbirali k bogočastju. On sam, ki je »pot, resnica in življenje«, On je bil središče, On je bil srce mali družbi učencev svojih, On, Najsvetejši, vir vseh dobrot, bil je Svetišče, kjer so ga molili, h kteremu so se shajali od blizu in od daleč. Ni pa bil On vedno na jednem in istem kraji, ampak hodil je okrog od kraja do kraja in svet je bil tisti kraj, kjer je bival On, bodi si tempelj, puščava, mesto, ulice, čolnič ali vodnjak.
In naše središče, naše svetišče je hotel ostati tudi potem, ko je zapustil svet in šel k Očetu. V najsvetejšem Zakramentu je hotel ostati pred nami in vedno ponavljati daritev za spravo sveta. Kjer pa je daritev, mora
bili tudi oltar, na kterega se poklada daritev, in vedna pričujočnost med nami térja odločen prostor za njegovo stanovališče, kjer prebiva oče sredi svojih otrok, prijatelj med prijatelji svojimi, dober pastir sredi svojih ovčic, /ato nebeški Zveličar svetega Zakramenta ni postavil v kakem kraji na planem, tudi ne v tempeljni ali shodnici, kjer je sicer mnogokrat učil, ampak izvolil si je za to skrivnost poseben, odločen kraj, kterega mu je prepustil v ljubezni udani častilec njegov; obednica v Jeruzalemu, kjer je postavil Jezus Zakrament sv. Rešnjega r Telesa, bila je prva cerkev krščanska, ktern jo posvetil On sam
Po Jezusovem vnebohodu so kristjani — vsaj tisti, ki so od judovske vére prestopili h krščanstvu — hodili molit v tempelj Jeruzalemski, tukaj so opravljali določene urne molitve. Aposteljni so pridigovali v lopah Salomonovih; na svojem popotovanji zbirali so vernike v judovskih shodnicah. Sv. Pavel in Barnaba sta učila v shodnicah v Salamini1, v Ikoniji2, v Atenah 3, v Korintu 4, ravno tako tudi v Filipih, Tesaloniku in Efezu 5. Povsod torei. v tempeljni, shodnicah in na jasnem, u,čili-so aposteljni, po vzgledu svojega Učenika, svete skrivnosti ir na. skrivnost vlomljeni a kruha«, opravljali so na posebno odločenem kraji, kamor so se zbirali prvi verniki. Toda ta kraj ni bil stalen, ampak zdaj tu, zdaj tam, kjer so ravno našli primeren prostor. »Kadar pridete v mesto, vprašajte, kdo je vreden; tja pojdite, tam ostanite«: rekel jim je nebeški Učenik. Jinovitejši kristjani po mestih so sprejemali aposteljne pod streho in jim prepuščali primerne, najlepše prostore v hiši, da so se tii zbirali drugi verniki; tii so aposteljni opravljali sv. skrivnosti. Ta prostor je hib kakor beremo na mnogih krajih v dejanjih aposteljnov, sobana v zgoranjem nastropji bogatih hiš, obednica družinska. Tako seje godilo v Jeruzalemu 6; prav tako zunaj Jeruzalema, kamor so prihajali oznanovalci sv. evangelija 7. V^JIfezujso se zbirali v hiši Akvile in Prische 8. VJtimu so bile hiše senatorja Pudenta, sv. Cecilije, žene Evtropije, Lucine, Anastazije i. dr. prve cerkve, kraji, kamor so se k službi božji zbirali vérniki. Omenjamo le, da znamenita cerkev Lateranska v Rimu, »farna cerkev krščanstva«, bila je začetkom zasobna hiša družine Lateranove, kamor sta zahajala sv. aposteljna Peter in Pavel, cesar Konstantin pa jo je podaril cerkvi. Tako splošna je bila navada v zasobnih cerkvah opravljati svete skrivnosti, da sv. Krizostom naravnost pravi: »poprejšnje čase so bile hiše cerkve«.
Kakšne .so .bile jte sobane v zasobnih hišah, o tem nimamo natančnih poročil; ali misliti si smemo, da je bil prostor bistveno tako razdeljen. kakor.„y denašnjih cerkvah, kajti potrebe bogočastja so ravno iste. Bil je prostor posebe za oltar, za škofa in duhovščino, in za vérnike. Družba vérnikov ta čas že ni bila več tako majhna; gospodarji takih zasobnih hiš so bili največ bogatini (n. pr. Gaj), bile so te sobane gotovo lepe, velike, imele so po dve vrsti stebrov; imele so ob času preganjanja tudi skrivne uhóde, in laiki an porogljivo poroča, j da je po kurjih grédah prišel v hišo, z zlatom okrašeno, kjer so bili zbrani kristjani.9
Cerkev v katakombah.
Preganjanje kristjanov je nastalo kmalu tako silovito, da tudi najopreznejše naredbe niso več dajale varnosti kristjanom v domačih hišah zbranim k službi božji; morali so torej hišne cerkve zapustiti in skrivne kraje si poiskati za opravljanje službe božje in svetih skrivnostij; v Rimu in tudi drugod so bežali v katakombe.
Zidarji tii niso imeli opraviti; kopači (fossores) pa so s krampom in lopato imeli težavno delo — oni so pod zemljo v podzemeljskem pokopališči fcoemeteriumi napravljali zbirališča za kristjane. Tù pod zemljo je bilo vse križem izkopanih hodov, tudi po dva ali celò po tri nadstropja, drugo nad drugim. Ti podzemeljski rovi so bili — kakor ulice v velikem mrtvaškem mestu — prebivališča v Kristusu umrlih. V stene so bile ob obeh straneh vdolbene luknje, dosti velike, da so mrliča lahko potisnili noter, in tù notri počiva na tisoče umrlih kristjanov, drug poleg druzega ali v več nadstropjih drug nad drugim. Površno vpraskani napisi na plošči, ktera pokriva dolbino, ali kaka druga znamenja, kažejo predragim sorodnikom in prijateljem, kje njih rajnci počivajo. Pa ne samo ozki rovi so bili pod zemljo; nahajajo se tu glavni, širokejši in stranski ožji hodi; dalje so tu izkopani precèj široki in dolgi prostori, večje sobe, olepšane s slikami, napisi, pomenljivimi znamenji itd., ki so še zdaj zelò zanimivi, kajti pojasnujejo nam véro, šege, pa tudi stan umetnosti tiste dòbe. V te podzemeljske
1	»Ko sta prišla v Salammo, sta oznanovala božjo besedo po judovskih shodnicah.« Ap. dej. 13. 5.
2	»Prigodilo se je pa v Ikoniji, da sta šla skupaj v judovsko shodnico in sta govorila tako, da jih je verovalo Judov in Grekov obilno mnoštvo.« Ap. dej. 14. 1.
3	Ap. dej. 17. 17.
4	Ap. dej. 18. 4.
5	Ap. dej. 9. 20; 17. 1; 18. 26.
6	Dj. apost. 1. 13; 2. 1. 42. »Bili so vsak dan v tempeljni stanovitno v jednem duhu, in so lomili po hišah kruh, in so uživali jed z veselim in préprostim srcem.« 2. 46.
7	»Bilo je mnogo svetil v obednici, kjer smo bili zbrani.« Ap. dej. 20. 8.
8	»Pozdravljata vas lepo v Gospodu Akvila in Priscila z domačo cerkvijo svojo.« I. Kor. 16. 19. »Pozdravite Prisko in Akvilo — in cerkev, ktera je v njih hiši.« Rimlj. 16. 3. 5.
9	Kirchenschmuck. Graz. 1. Jahrg.
prostore se prvi kristjani niso samo skrivali in pokopavali svoje ranjce, temveč tù so se zbirali tudi k službi božji. Male svetilnice so razsvetljevale grozne, temne prostore, grob mučenca, z marmeljnasto ploščo pokrit, bil je oltar, in na sedeži iz kamena izsekanem sedeč, oznanovali so škofje ali duhovniki zbrani množici svete Jezusove resnice. Semkaj v katakombe so prihiteli kristjani, da so zadostovali srčnemu hrepenenju po sveti daritvi in besedi božji; tukaj na grobéh in svetinjah zmagalno umrlih sobratov svojih so zajemali srčnost in vztrajnost v svetem boji za véro Jezusovo; tù v podzemeljskih rovih so se okrepčevali z nebeško jedjo v hudih stiskah; tu pri obhajanji svetih skrivnostij so se razlegale prve, veličastne himne.
Kakšni so bili prostori v katakombah, namenjeni za božjo službo?
(trobi svetnikov so bili v katakombah, in ti so bili najpriličnejši kraj za oliar. Tam, kjer je človeško srce najljubše na svetu, življenje svoje darovalo Bogu; tam kjer počiva mrtvo truplo, usmrteno iz ljubezni do Jezusa, ondi je najprimernejši prostor, da se na njem ponavlja daritev Njega, ki je iz ljubezni za nas dal v smrt življenje svoje. Taki grobi mučencev iz prve krščanske dobe se nahajajo v katakombah v tako zvanih hramih (cubicula). Ti hrami so čveterokotne večje prostorine, imajoč na jedni steni »arcosolium«, to je široko, precej globoko v steno vsekano in na vrhu polukrožno svođeno dolbino, pod nje svodom je krsti podoben, s kameneno ploščo pokril grob mučenčev; — ta grob je bil oltar, na kterem se je opravljala sveta daritev. Pa taki grobi se ne nahajajo v vseh hramih, kjer ni bilo grobov, postavljali so mize vanje, te mize so bile oltar.
Hrami v katakombah, izkopani za službo božjo kristjanov, bili so predhodniki prvini krščanskim cerkvam, lako -zvanim h a z i 1 i k am. 0 posebni arhitekturi se pri teh hramih ne more govoriti; pomina vredna in zanimiva pa je jasna razredba in členosl vse prostorine, klera se popolnoma ujema s sedanjimi določili in tradicijami o krščanski cerkvi.
Slika 35 nam kaže tloris cerkve v katakombah iz cemeterija sv. Neže. Vidi se, da jedni strani; c je prag v cerkev; prostorina d d je bila po mnenji nekterih starinoslovcev 1 ženske, kajti vedno je v stari cerkvi veljalo pravilo, naj so vérniki ločeni po spolu. Prezbiterij ali kor e je za prag višji od drugih prostorov ; oltarja v ti cerkvi ni; ustno izročilo pripoveduje, da so leseni oltar sv. Petra, kterega še dan danes hranijo v Lateranski cerkvi, tja postavljali in sicer med škofov sedež in med vér-nike. Zadaj pri zidu je škofov sedež h (sedes pontiflcalis) ; ta sedež ima ob stranéh naslonila za roke in je vsékan v
stebra kakor pri II; p so ostanki marmeljna, s kterim so bila pokrita tla; q in r ste dve prostorini z arkosoliji, kakor neke veže pred cerkvijo.
Slika 35.
ima dva uhoda a in b, za vsak spol na odločena za moške in prostorina gg za skalo. Ob stranéh oltarja na desnici in levici škofovega sedeža so klopi za drugo duhovščino n. V nekterih hramih se nahajajo še sledovi pre-graje, ktera je ločila svetišče od drugih prostorov za vérnike. Il so stebri sekani v kamen; stebri sicer niso imeli tù nobenega konstruktivnega pomena, bili so le Iepšave notranjščine cerkvene ; m je polukrožna, n pravokotna dolbina, v ktero so se postavljali kipi. f je bil uhod v prostorine za ženske, oo dva
Osupniti nas more, ko vidimo, da so sedanje cerkve razdeljene v notranjščini prav tako, kakor prve cerkve v katakombah; kajti tu že nahajamo glavno razdelitev v kor in ladii o: v koru je sedež škofov, pred njim oltar, okrog oltarja prostor za duhovščino in pevce še za pregrajo ; pred pregrajo večji prostor za vérnike, ločene po spolu, in zunaj v pridvoru prostor za spokornike. To so glavne poteze cerkve v katakombah pa tudi poznejših cerkva do denašnjega dne.
V katakombe se je morala skriti prva cerkev, tudi umetnost cerkvena je morala ž njo iti v temne podzemeljske kraje. Pa kakor je cerkev slavno zmagajoč vstala iz groba, vzdignila se je tudi umetnost veselo iz groba do nepričakovane visokosti ter se na široko prečudovito razcvetela. 2
Cerkev na pokopališčih.
Nekteri trdijo, da so že za dobe preganjanja imeli več cerkva, češ, milejši cesarji kristjanom niso bili tako sovražni, da so torej kristjani ta čas zidali mnogo cerkva. Sklicujejo se na zgodovinarja Evzebija (hist. c. 8. 1) in na ukaz cesarja Dijoklecijana, ki zapoveduje podreti vse cerkve kristjanov (303).
Toda ni verjetno in ne da se dokazati, da bi kristjani bili imeli pred Konstantinom ATsaj v Rimu razven navadnih hišnih bazilik še druge cerkve; kajti neki ere cerkve v Afriki, Egiptu, Celesiriji, kterim se pripisuje velika
1	Marchi.
2	Kirchenschmuck. Graz. 1. Jahrg.
starost, skoraj gotovo niso bile zidane pred Konstantinom; drugi izreki1 pričujejo sicer, da so imeli zbirališča za službo božjo, a ne da se dokazati, da so bile to cerkve na planem; skoraj gotovo omenjene cerkve niso bile druzega, kakor navadne hišne cerkve; po drugi strani se namreč očita kristjanom2, da nimajo tempeljnov, da le v skrivališčih odpirajo svoja usta.
Imeli pa so cerkve na pokopališčih (coemeterien), kajti tù so bile pod varstvom postave. Na pokopališčih so smeli pod zemljo ali na planem zidati brez zadržkov. Razyen v hišnili bazdikah so prvi kristjani torej službo božjo opravljali Judi v cerkvah na pokopališčih, navadno na jasnem (sub dio) zidanih; imenovale so se te cerkve: memoria, confessio, martirion, cella. V prvem in drugem stoletji so v katakombah le izvanredno
opravljali službo božjo; bolj pogosto v tretjem za dobe preganjanja; v četrtem- stoletji so na grobéh v katakombah le bolj privatno opravljali sveto daritev. V katakombah so se torej le izvanredno zbirali, njuyadùQ . se...ja,-služba božja opravljala v celali ali memorijah, zidanih na vrhu zemlje na pokopališčih.
V teh memorijah se je sveta maša darovala za mrtve (sacrificium pro defuncto). Tù se je opravljala služba božja za mrtve (oblatio pro dormitione) vsak dan 3. Pri vsaki pokopališčni cerkvi je bil nastavljen duhovnik za to službo, kakor so bili nastavljeni po mestu za hišne bazilike (presbyter tituli).
Slika 36.
Kakšne so bile te pokopališčne cerkve? Iz pisnih virov zvemo, da so imele t^psklo (concha). Morebiti so bile zgrajene nalik spomenikom, torej okrogle ali mnogokotne, kakor n. pr. pokopališčna cerkev, ki ero je zidal Gregorij iz Dijocesareje (f 874).
S* Od družili cerkva so se do dan danes ohranili vsaj temelji ; take so n. pr. bazilike sv. Siksta in sv. Cecilije. Neki ere so čvetero-kotni prostori, imajoč na Ireh straneh polu-krožne apside; pri drugih je samo zadnji del polukrožen, na sprednjem podolgastem delu pa je bila cerkev odprta, n. pr. cela sv. Siksta (Sl. 36). In to je silno važno; služba božja
se je namreč opravljala v pokriti celi, ljudstvo pa je stalo pred celo (se vé, da ne za dobe preganjanja) in lesene pregraje so katehume ločile od vérnih. — Take so bile cerkve kristjanov do Konstantina : tedaj pa so kristjani dobili večjo prostost in hiše božje so se lepšale in večale.
Starorimska bazilika.
Po skoraj tristoletnem boji se je končalo trpljenje kristjanov, sveta véra je zmagala, sveti križ je postal častno zmagovalno znamenje, vojska sovražnikov je bila razpršena pri milviškem mostu. Sveta cerkev je praznovala veselo vstajenje; zidali so nove cerkve, sam cesar je podpiral to delo, nastale so zdaj lepe zgradbe v Rimu, Konstantinopolu, v Jeruzalemu, Retlehemu in drugih mestih rimske države. Od četrtega stoletja, sem so krščanske cerkve imenovali bazilike, dojtega. ča.sa. so se imenovale hiše molitve, Kyriakon, dominicum, ecclesia, conventiculum. Najprej ime bazilika nahajamo v Afriki; tù pomeni bazilika hišo božjo v mestu v nasprotji s pokopališčnimi cerkvami, ktere se vedno imenujejo cellae, memoriae, martyrium.
Po kterem vzgledu so se ravnali pri zidanji novih bazilik? Paganski tempelj tù gotovo ni mogel biti uzor. Lep ie bil tempelj le znnai. kjer je stalo mnogo stebrov z lepim ogrédjem in čelom krasno nakičenim, vse na zunajščini je v najlepši primeri v najlepšem blagomerji; bazilika pa je bila po zunanjščini prav preprosta, krasna pa je bila njena znotranjščina »omnis gloria filiae regis ab intus«. Majhen je bil notranji prostor v tempeljni; v temni celi je stala le podoba malika, ljudstvo je stalo zunaj celice; bazilika pa je bila zadosti prostorna, da se je zbirala v nji krščanska družina k molitvi in sveti daritvi. Vrhu tega so se studili kristjanom paganski tempeljni, in le izjemno so pozneje nektere izpremenili v cerkve, največ so le stebre in lepšave jemali ter jih prenašali v cerkve, tempelj pa so razrušili.
Dolgo časa.s.e je mislilo in nekteri so tega nmeaja še zdaj, da sp Konstantin in nasledniki njegovi tržne bazilike (basilicae forenses) izpremenili v krščanske.cerkve ; vendar dokazali tega niso. Tudi si ne moremo misliti, da bi bile te tržne bazilike po zmagi Konstantinovi postale nepotrebne, saj je kupčija še pozneje tudi bila živahna in sodnijske obravnave so bile pozneje prav tako potrebne kakor poprej. — Pa tudi posnemali niso kristjani pri zidanji svojih cerkva tržnih bazilik4, kajti tržna bazilika ni bila druzega kakor podaljšano in pokrito tržišče — vse drugo, da je bila n. pr. na konci polukrožna apsida (toda ne pri vseh), da je bila srednja
1	Na primer: ut ecclesiae curn suis altaribus aequarentur solo; — sacerdotes derelinquentes vestibulum ecclesiarum; — presbyter egrediens ab ecclesia etc.
2	Minucius c. 10. 32; c. 8.
3	Per coemiteria diversa constituti presbyteri sacramento rum conficiendorum jus habent atque licentiam Innoc. I. Ep. 25. — nec praeterit dies, qua vel a sacriftciis divinis vel a baptismatis officio (presbyteri) vacent. Ep. 2. 12.
4	To so nekteri trdili in še trdijo, a dobro jih je zavrnil Zestermann: Die antiken und die christlichen Basiliken. Leipzig, Brockhaus, 1847; Kreuser, Christ. Kirchenbau.
liidiju višja itd. je bilo le slučajno — in ravno v tem se loči krščanska bazilika od tržne, kajti bistvo svete vére, potrebščine očitne skupne službe božje, imele so izključljivo odločilen in merodajen vpliv pri sestavi pomenljivega načrta krščanske bazilike.
Se vć da, krščanska bazilika je bila tržni nekoliko podobna. Ko je cerkev [dobila prostost so morali krščanski arhitekti nameslu malih podrtih pokopališčnih cerkvic zidati večje in lepše. Naravno je bilo in v tradiciji krščanske cerkve vtrjeno, da ni bilo neohhodno potrebno izumili čisto novih obli k ampak smeli so se naslanjati na to, kar je bilo že doslé navadnega. Nov£_£grkve so zidali namestil malih podrtih grobnih cerkvic. Imeli so že lorej primeren vzgled, porabljivo obliko pred saboj; nekoliko zidovja je bilo že postavìjeh'è'gfi, lé še /a ljudstvo je .bilo potrebno pokritega prostora, da mu pri službi božji ni bilo treba stati pod milim nebom. Razdeljena je bila ta pokrita lopa, ker je moralo ljudstvo ločeno bili po spolu, v tri dele, tri ladije — pa ne vselej. Kako se to najlože more zvršiti, videli so pri tržnih ali pri hišnih bazilikah; po tem vzgledu so se ravnali in kar je bilo pripravnega namenu so sprejeli, drugo so opustili ali izpremenili. Pri zgradbi bazilik so se torej ozirali na dvojne že znane stavbine, tia pokopališčne cerkve (cella coemeterialis), imajoč po jedno ali tri apside, iiiHia veliko triladijeno lopo bodi si tržne, bodi si hišne hazilike. Naj je že tržna ali hišna bazilika prvim kristjanom bila vzgled pri zgradbi novih bazilik, gotovo je, da so po potrebah bogočastja vse preosnóvali in zase primerno priredili. Reči smemo, da je bila ta zgradba prav nova, krščanska, in misliti smemo, da tudi imé je krščansko, kajti bazilika pomen j a hišo kraljevo, hišo Gospodovo, to je, Jezusa Kristusa. 1
Opis bazilike.

vinska trla,


1. Kakor se krščanska družina loči v učečo in poslušajočo cerkev, v duhovenstvo in ljudstvo, tako se tudi prostor v baziliki loči v vzvišeni'’ kor, v prostor za duhovnike, in v I a d ij o, prostor za ljudstvo (Sl. 37).
a)	Kor je sveti kraj, kjer Zveličar prebiva sredi svojcev, kakor oče med otroci svojimi; kraj, kjer raste ktere smo mi mladike. Kor je za nekaj pragov višji od ladije, zarad tega se imenuje bèma (anabaino), kajti gora je, na ki eri Kristus uči, gora, na kteri On zveličavno daritev opravlja vekomaj do konca sveta. Ker je lorej ta kraj tako svet, imenuje se svetišče (hagiasma, hagion, sanctum, sanctuarium, sacrarium) ali abaton, advton, ker niso smeli vstopiti neduhovniki, ne ženske; imenoval se je tudi presbyterium, ker tii je bil prostor za duhovnike; poslednjič, posebno v zahodni cerkvi, imenoval se je tudi chorus, kor, ker je bil tukaj kor zbranih pevcev.
Kor je bil na vzhodni strani završen s polukroglo poluküpolo, s svođeno dolbino ; ta polukrog imenujemo ansida—iapsisj. kteri se po njeni obliki pravi tudi školjka (Muschel, concha); še drugo ime ima svetišče, namrečVl ribuna, ker je bil v dolbini pri steni kamenen škofovski sedež-tkathedrn). imajoč naslonila za hrbtom in ob straneh za roke; stal je ta sedež nekoliko vzvišen in je bil navadno pokrit s pregrinjali. Na desnici in levici škofovega prestola so bili s’edeži zn drugo duhovščino. Sj^djfjjnli^vščine, kakor nekdaj Kristus sredi aposteljnov, malo pred apsido ie stalIt.ar. do kterega se je hodilo po stopnicah. Na štirih tankih stebričih slonèf;'baldahin (kiborion) je pokrival oltar, izpod kiborija je visel golobček, hraneč presveto Rešn.je Telo. Kakor je nekdaj v tempeljnu pregrinjalo ločilo sveto od presvetega, tako so tudi tù pri oltarji okrog in okrog baldahina na štirih drogéh med stebri visela pregrinjala, s kterimi se je mogel oltar popolnoma zakriti. Staro cerkveno izročilo je bilo, naj se sv. daritev opravlja na grobéh mučencev; zato so tudi v bazilikah nod oltarjem nanra.vlia.li malo kr i ii to, v ktero se je od oltarja hodilo po stopnicah; tù notri je bil grob mučenčev. Spominjalo je to vérnike na tisto dòbo, ko so morali v podzemeljskih rovih na grobih mučencev opravljati sveto daritev; ta spomin se je tako vkoreninil, da so skoraj do 13. stoletja pod korom napravljali kripte. — Apsida je bila največkrat ukusno olepšana; tlak in stene so bile obložene z marmeljnastimi ploščami, na svodu in v dolbini pa so bile podobe sestavljene z barvenih kamencev.2
h) Ves kor-ju-od. ladije ločila d re graia (cancelli). Opominjala je vérnike na svetost daritve, ki se opravlja na oltarju, na častitljivost duhovnikov, kteri jedini so smeli vstopati. K ti pregraji, mnogokrat kaj bogato in umetno zdelani, pristopali so neduhovniki, da so se spovedovali spovedniku, sedečemu onkraj pregraje; tudi obhajali so pri ti pregraji.
c)	Precej poleg presbiterija je bil še drug prostor, spodnji kor, daleč v srednjo ladij o sezajoč in tudi s pregrajo ločen od ladije; odmenjen je bil nižji duhovščini in pevskemu zboru. Pregraja je imela ■ Vrata, »porta speciosa« imenovana, skozi ktera se je prihajalo v ladijo. Ze prve čase je sv. cerkev skrbela za to, da se je pri božji službi prepevalo dostojno in spodbudljivo, kakor je tudi sv. apostelj Pavel že opominjal Efežane, naj s psalmi in svetimi pesmimi hvalijo Boga. 3
1 Basilieae nominantur, quia ibi Regi omnium cultus et sacrificia offeruntur. Isid. Origin. XV. 4. orationis domus regia (basiliké) dicitur, quia in ea Regi regum servitur. Durand. Ration. I. 1.
2	Apsidam, solo et parietibus marmoratam, camera musivo illusa clarifleat. Pavlin. Ep. ad Sev. Migne (XXXII.)
3	Efež. V. 19.
Nostra autem domus
d)	Na desni in levi strani pregraje, ktera je obkolila kor pevcev, bila sta dva mala odra, na klera se je prihajalo po stopnicah; imenovali so te odre ambone.' Na desnem ambonu je bral subdijakon list, na levem pa dijakon evangelij; tisti čas pa, ko je dijakon od oltarja šel po stopnicah na ambon, peli so pevci graduale. — Iz te starodavne uredbe je očitno, zakaj se še dan danes prižnica, na kteri se bere sv. evangelij, imenuje kancelj, bil je namreč ambon na pregraji, can celi, od tod ime kancelj, vidi se, zakaj še dan danes mašnik list bere na desni, evangelij na levi strani, zakaj dijakon pri slovesni maši gré doli po stopnicah in pred stopnicami bere evangelij.
Namestu tega kora za pevce so	poznejše čase, v romanski in	gotski	dobi, postavljali med korom in
ladijo	tako zvani »1 etn er« (lectorium),	ki je kor popolnoma mejil od	ladije;	imel je dvoje vrat, skozi ktera
se je hodilo v presbiterij. Na tem .letnerji se je bral (kakor poprej na ambonih) list in evangelij, kar tudi naznanja beseda »lektorium«.1
e)	Prečne ladije med apsido in	podolgaslo ladijo nimajo vse bazilike;	vendar pa je pri malih nagrobnih
kapelicah vsaj naznanjena s stranskima	apsidama. Prečna ladija, med	apsido	in podolgasto ladijo, je različne
dolgosti; časih je tako dolga, kakor je podolgasta ladija široka, drugod malo ali precèj daleč seza čez širokosl dolge ladije, tako postaja vsa zgradba podobna, križu.
V ramah te povprečne ladije so bili odmenjeni prostori za odličnejše osebe, za cesarja, mestno gospodo, tudi za klerike in lektorje, vdeležujoče se službe božje. Navadno so bili ti prostori za jedne prage višji kakor ladija, zato so se imenovali »solea« ali »liminare«. Od tod so vodili sub-dijakone v presbiterij, da so jih posvečevali mašnike; na tem pragu so obhajali vémike in nižjo duhovščino.
f)	Kjer se stikata kor in ladija, ima stena na vrhu visok, navadno na stebréh sloneč lok. Ker je bil ta lok podoben onim, kakeršne so postavljali zmagovalcem domov se vrnivšim, imenovali so ga »slavolok«, (Triumphbogen, arcus triumphalis). Gotovo pa so mu dali tudi globokejši krščanski pomen; mislili so namreč na slavni sprevod Kristusov, s kterim je bil zmagovalec smrti sprejet v presve-tišče, v nebesa. Zid nad tem slavolokom so olepšavah s podobo sv. križa,
" V >-
t
Matron.
O J tar

ali podobo Kristusa, kterega molijo starejšine itd.
g) Na doslé opisani način je bil kor razdeljen le pri večiili bazilikah, kjer je bil škof in več druge duhovščine. Kjer je bilo malo duhov-
è	"Ši 'likov, ni bil kor razdeljen v dva dela;
ako ni bilo škofovskega sedeža za oltarjem, stal je oltar v dolbini tik stene, kakor smo ga nahajali že v katakombah.
2. Iz kora se je po stopnicah prihajalo pred pregrajo v podolgast čveterokot; ta prostor je bil odločen za vérno ljudstvo; ta del bazilike se je imenoval ladij a, (mras^, ali sploh cerkev, (ecclesia, oratorima populi, quadratura populi).2
a) Po vzgledu judovskega tem-poljna, kteri je imel ločene dvore za moške in ženske nosebe. in po duhu sv. aposteljna, ki je zapovedal, naj imajo ženske pri službi božji obraze zagrnene, skrbela je cerkev od najstarejših časov sem za to, da so bili vérniki v cerkvi ločeni po spolu. »Na jedni strani naj tiho v vrsti sedè moški, na drugi naj molče sedè ženske«, tako velevajo že apostoljske konsti-Se vé, da se je ravnalo po šegah,
Lopa	ttiYùjc,
Slika 37.
tucije; po tem pravilu se je ravnalo v katakombah in v prvih bazilikah, krajnih razmerah in nazorih; skrbnejše se je n. pr. na strogo ločitev gledalo na izhodu, kjer so časih celò pregrinjala ločila moško ladijo od ženske. Med moškimi, sedečimi na južni, in ženskami na severni strani ladije, bilo je torej v manjših cerkvah nekoliko praznega prostora, po kterem se je moglo po cerkvi lahko hoditi v kor k oltarju. Pri širokejših cerkvah je bilo še ob straneh nekoliko prostora praznega. Na ta način je bila cerkev razdeljena v tri ali v pet ladij. — Pri večjihcerkvah. na so prostor za ljudstvo stebri ali slonovi delili v več ladii, v tri ali pet, namreč v srednjo večjo in v dve ali štiri manjše stranske ladije.3
b)	Stene srednje ladije leže na stebrih ali slopovih. Stebre na vrhu združujejo sočniki (arhitravi) ali loki (arhivolte), kakeršne nahajamo v Dijoklecijanovi palači v Soloni (okoli 370). Ti novi, krščanski zgradbi vlastni loki med stebri, vplivali so bistveno na razvoj srednjeveške arhitekture. Slopove so pri krščanskih zgradbah
1	V cerkvi sv. Marka v Benetkah in po nekterih drugih cerkvah v Italiji, na Nemškem in Francoskem so se še ohranili letnerji.
2	»Quadratura populi« v nasprotji s polukrožno apsido.
3	Sv. Janez v Lateranu, bazilike sv. Pavla v Rimu imate po pet ladij; po tri ladije imajo: Sv. Pudencijana, sv. Sabina sv. Klemen, sv. Marija v Kosmediu, sv. Prakseda, sv. Neža itd.
IMCj
*4,
rabili tedaj, kadar jim je manjkalo gradiva za stebre. Zdelovali so jih v dorskern, jonskem, korintskem ali rimskem slogu.
Gradivo za stebre je l>ilo pri bogatejših cerkvah prelepo in tudi zunanje oblike so bile prekrasne. Delali so jih iz rudečega portira, tesališkega marmeljna, imajo« zelene, sivkaste, črne in bele proge, iz rumenega, rudeče-žilastega numidskega rnarmeljna itd. V 4. in 6. stoletji pa, ko ni bilo več tolikega bogastva, porabljali so stebre iz družili starih zgradeb, iz paganskih tempeljnov, toplic in družili prebogatih palač, zavoljo tega se nahaja v nekterih cerkvah velika razlika med stebri po velikosti, barvi in slogu. Pri sv. Mariji Transtivere si nista skoraj dva stebra jednaka. — Imeli so pa stebri v cerkvi lep simboličen jiomen. Spominjali so na dvanajst temeljnih kamenov nebeškega Jeruzalema (Apok. 21. 14) ali na svetnike, ki so njeni pravi podporni stebri. »Kdor bo zmagal, postavil ga bom steber v tempeljnu svojega Boga« (Apok. 3. 12).
c)	I'ri nekterih staro-rimskih bazilikah na spodnjem stebrovji stoji Se drugo zgoranjo, daje na pokrajnih ladijah drugo, -umiranje. Na lem nastropji (Emporen, Gallerieen) je bil zlasti v zahodni cerkvi prostor za žene (matronikion, matronaeum) ali za device (partenikion), kajti tii se ženske niso prikaževale nepokrite. Ta šega se je ohranila tudi v srednjem veku, posebno pri ženski|i sa.mosla.nih.
d)	Arbitravi ali arhivolte na stebrćh so nosili zgfltaiijfi-etene srednje ladije. Te stene so imele okrpa, v. apsidi ni bilo nobenega okna. Okna so bila začetkom precej velika, pozneje manjša in ožja, na vrhu so bila polukrožna; slene zida ob okitili so bile na straneh in spodaj pravokotneffPregmena so bila okna z barvanimi nregrinjali ali preprogami, aliTpa so imela lukničaste-jiiarmelinaste plošče. Sicer se nahajajo že v 4. stoletji steklena_alaim_. vendar bila so redka in. draga, nahajalo se je še celò barvano steklo.1 2 Kjer niso imeli stekla ali marmeljnastih plošč, pomagali so si z živcem (Feldspath, fenestrae gypseae).
J») Srednja ladiia je bila glavni prostor v cerkvi; bila je skoraj	dvakrat tako široka in visoka kakor
-	v ' stranske ladije, loda.ua natančne primere	ta čas še niso tako pazili; bila	i c j traina in odmenjena za cerkvene
sprevode, procesije.^jeseni prepleti so stranske ladiie delili v več oddelkov. Najspredaj, najbližje kora, bile ;	'j.	so na ženski strani Ilogu posvečene žene	(sanetimoniales), na mßSkf	menihi : za njimi verniki; v tretjem
oddelku katehumeni, in pri uhodu so stali	spokorniki! Ta ločitev je bila	uvedena nekoliko zarad skrivnostnih
resnic (arkandisciplin) nekoliko pa zarad dostojnosti. Na vseh oddelkih pri uhodu in izhodu so imeli nadzorništvo ostijariji, dijakom in dijakonise.
Na stenah je srednja ladija nosila strešno ogrédie in raven sl rop Strop je bil obit z deskami, lepo razdeljen v vglohljenu.^finija (kasete), ktera so bila raznotero olepšana in pozlačena"5; .ali .pa je bil strop'odkrit, da se je videlo vse strešno tramovje. Tako odkrilo ogrédje je bilo navadno pri staro-italijanskih zgradbah; še le po razdejanji Kurtage so začeli napravljati v kasete razdeljene, pozlačene strope. Odkrito tramovje ni bilo nelepo, posebno če je bilo lepo ukusno barvano in okrašeno. Svoditi staro-krščanskih bazilik niso mogli, kajti šibki stebri so sicer držali navpično težo, stranskega pritiska svodnega pa bi ne bili mogli prenašati. Svoditi pa so kmalu začeli pokrajne ladije, središčne zgradbe in proste grobne kapelice. 3
f) Izvrstno lep je bil tlak v bogatejših cerkvah. 1 >il je pokrit z večjimi in manjšimi raznobarvenimi ploščami, ktere so bile 'sestavljene v lepe geometrične oblike (opus alexandrinum), ali je bil zložen v prekrasne podobe iz.raznobarvenih majhnih kamencev (opus musivum). Nahajali so se na tlaku mozaiične,podobe rastlin, grozdov, rib, golobov, jelenov i. dr. nikdar pa niso narejali na tlaku križa ali kake svete podobe.
3.	Spredai se je v cerkev prihajalo skozi vrata; navadno so imele bazilike troie vrat. Srednja, ravno oltarji nasproti, bila so velika vrata (basiliké), skozi nje se je hodilo po srednji ladij i v kor, zavoljo tega so jih imenovali duhovenska vrata; skozi stranska manjša so na jedni stràni hodili v cerkev moški, na drugi strani ženske. Trojna vrata so spominjevala na Kristusa, prava vrata, kteri nam je odprl skrivnost svete Trojice.4 llila so navadno dvokrilna (jannae bifores), na vrhu zaokrožena in ozaljšana z reliefnimi podobami v lesu ali kovini. Na čelu, timpanum, (prostoru med ravno preklado in polukrožnim lokom nad vrati) so bile izrezljane

's*
JM

j)	ali naslikane svete dogodbe, križ, simbolie^ie^pdobf^ali primerni napisi.
4. Pred cerkvijo je bila 1 o p T^Vo riatti e, pronaos, vestili utam, p
i p a ~( v orlatile, pronaos, vestiDulum, porti casp; In la je ta lopa nekak mostovž, čegar visočina je bila jednaka visočini stranskih ladij ; strop je bil obit z deskami, kterega so nosili stebri, spojeni z arhitravi ali arhivoltami. Ta mostovž pred glavnim uhodom, nasproti vélikemu oltarju, imenoval se je nar tek s (ferula).^ V narteksu so imeli prostor spokorniki druge vrste, poslušajoči, audientes, kjer so smeli poslušati pridige; časih so dovolili tudi nejevérnikom in krivovércem tukaj poslušati božjo besedo. —- Na mostovži so bili od stebra do stebra speljani drogovi, na kterih so visele o večjih praznikih lepe preproge.
1	Et alias fenestras de vitro diversis coloribus decoravit. Anast. vita Leon. ILI. (795—816).
2	Bracteolas trabibus sublevit, ut omnis aurulenta — Lux esset intus, ceu jubar sub ortu. (Prudentius, popis cerkve sv. Pavla).
3	Ordo columnarurn geminus laquearia tecti — Sustinet, auratis subpositis trabibus. (Cerkev sv. Lavrenca).
4	Alma domus triplici patet ingredientibus arcu, — Testaturque piam janua trina fidem. (Sv. Pavlin je napisal te verze na uhod nove bazilike.)
5	Ferula pomenja podolgast pa ozek prostor; tudi pornenja lopo, vestibulum; dalje pomenja bodičevje, lakotnik (Genster), od kterega so rezali šibe za kaznovanje otrok. Misliti je, da se je ta prostor zato tako imenoval, ker so tukaj stali spokorniki in se bičali s šibami. Kar se tiče narteksa, niso jedne misli: Nekteri menijo, da je prostor v cerkvi pri vélikih vratih bil narteks (Sl. 37).
l’à-JwRviili bazilikah je bilo spredaj pred cerkvijo čveterokotno dvorišče (avlé, atrium). Na vseh štirih straneh so bili znotraj na dvorišču pokriti onostovži na stebre h (tetrastyìon) ; četrta stran, pred uhodom v cerkev, bilje zgoraj imenovani narteks. Med-Stebri so bili leseni prepleti, da so gradili mostovž od srednjega nepokritega prostora. Tudi teffiope so bile mnogokrat lepšane z bogatimi, pomenljivimi slikami, ktere so predočevale til čakajočim njih namen; tù so se nahajale slikane dogodbe iz starega zakona, n. pr. greh prvih staršev, Job, Tobija, Estera, Judita — ali pa iz novega zakona in iz življenja mučencev. Dvor so pozneje najbrž prav zarad tega imenovali raj (paradisus). V lopah na desni so bili moški, na levi ženske; naj večji hudodelniki pa so morali stati na nepokritem srednjem prostoru (heimazomenoi, liiemnnt.es).
Na sredi dvora je bil vgdgjak (phiale, cantharus), časih, pokrit, z baldahinom, kjer so si morali verniki umivati roke, noge in obraz, predno so šli v cerkev, spominjajoč se, da morajo čisti iti v hišo Gospodovo. Ko je umivanje pred vstopom v cerkev prišlo iz navade, tudi vodnjaka na dvori ni bilo treba, namestu njega pa so napravljali v cerkvi pri uhodu kropil ni kamen z blagoslovljeno vodo.
Dvor pred cerkvijo je imel važen._p.omen; zabranila .je ta naprava pred cerkvijo, da se ni sližal v cerkev poulični hrup in vriSč. Bil pa je cerkvi še drug namen pri napravi tega pridvorja. Sveta cerkev se je od prvih časov sem držala pravila, ktero je dal Kristus aposteljnom svojim: »ne metajte svetega psom (nevrednim)«; zarad tega ne le katehumenom, v sveto cerkev še ne sprejetim, temveč tudi velikim grešnikom ni dopuščala vdeleževati se svetih skrivnosti]. Izobčila jih je za več ali manj časa iz svoje družbe, niso se smeli vdeleževati službe božje, ne prejemati svetih zakramentov; prav za te spokornike je odmenjen prostor na pridvorji pred cerkvijo. — Tudi bratovske mize, večerje ljubezni (agape) so napravljali na pridvorji. — Skozi jedna ali več vrat pridvorja se je prihajalo na plano; a pred dvorom se je sem ter tja nahajala zopet pokrita lopa na stebi'éh, tudi ta se je imenovala narteks; torej razločujemo dvojni narteks, znotranjega in zi^uifliega, notranji je bil pred uhodom v baziliko, zunanji pa pred dvorom.
5.	Na dvoru pred baziliko so postavljali kopeli, jarme (bapJLiaLfiEia, piscinae), v kterili so krščevali. Že pred 4. stoletjem nahajamo pred cerkvijo take krstne kapele in vzdržala se je ta navada tudi potem, ko je bilo krščevanje z oblivanjem že uvedeno.
6.	Streha srednje in prečne ladije je bila dvostrana (Giebeldach), pokrita z opeko, ali pri bogatejših cerkvah s kovinskimi ploščami, svincem, bakrom ali pozlačenim bronom.
Stranske ladije so imele jednostrano streho (Pultdach), slonečo pod okni na stenah srednje ladije; apsida je imela polukrožen šop.
Streha stare cerkve sv. Petra je bila pokrita s pozlačenim bronom, kterega so vzeli raz tempeljna kapitolskega Jova; cerkev, ktero je Konstantin zidal poleg sv. groba v Jeruzalemu, bila je pokrita s svincem; cerkev sv. Aposteljnov v Carigradu s pozlačeno rudnino, na daleč se lesketajočo.
7.	Pri bazilikah je bilo prizidanih še po mnogo drugih poslopij. Omenjali smo že krstnih kapelic na dvoru. Razven teh so bili prizidani prostori, kjer se je spravljalo vse, kar se je rabilo pri božji službi: mašna obleka, svete posode, dragocene mašne knjige itd. Imeli so ti prostori razna imena: secretaria, vestiaria, receptoria; dalje so bili tù cerkveni arhivi, knjižnice, šole, bolnice, sirotišča, toplice; dekanika so bile cerkvene ječe. Bili so posebni prostori za premišljevanje in molitev posameznih duhovnikov pred sv. mašo in po sv. maši. Dalje se nahajajo stranske kapele s posebnim oltarjem. Kadar je bilo več takih kapelic potrebnih, naredili so tudi stranskim ladijam v koncizna vsaki strani velike apside, manjše apside široke kakor stranske ladije, še celò prečni ladij i so dali na konceh apside. Tudi v stranskih ladijah so za posebne pobožnosti vérnikov ali za rakve odličnih oseb napravljali kapelam podobne prizide.
8. Stolpov prvo šeststoletje ne nahajamo ; v.obče se stolpi v prye^üsocletji jnahajajo redkejši in stojé ločeni od cerkve, niso ž njo v nobeni organski zvezi.
Prostor, na kterem je bila zidana bazilika z vsimi pristavki in prizidi se je imenoval peribolos, ambitus, in misliti smemo, da je bil ograjen z zidom.
Razume se, da se na bazilikah, pred kterimi je bilo veliko dvorišče, ni moglo razvijati pročelje, pozneje pa, v romanski dobi, ko so popustili pridvorje pred cerkvijo, postajala so pročelja kaj veličastna.
Lepšave bazilike.	7"
'Zunanjščina bazilike ie bila trezna, preprosta ; imela je malo lepšav. Razven manj ali več oken, ali seni ler tja na .pročelji- mozaiičnih slik, bilo ji je le malo arhitektonskih lepšav. Ima pa vsaj nektere člene, oživljajoče trezno zunanjščino. Taki členi so preprosti ni odstrešni zidci: začetkom so bili le robata plošča, pozneje pa so imeli spodaj zobce, konsole, mutule in frizzo p as ni zidec (Gurtgesims), ločeč posamezna nadstropja bazilike, hripodstav (Sockel), iz kterega se je vzdigovalo zidovje. Navpični členi so bili 1 j. sen e, to je, nekoliko iz zida moleče navpične proge, na oglih in v večjih ali manjših presledkih sezajoč od podstava do podstrešnega zidca; ti členi so nekoliko oživljali zid, da ni bil tako jednakoličen. Vendar pa je zunanjščina kazala vsaj nekoliko mnogoterosti, ker je srednja ladija sezala čez nižje stranske ladije, povprečna ladija je dajala stavbini podobo križa, apsida pa je nekoliko sezala iz druge zgradbe; vse to je storilo, da .zgradba ni bila preveč mrtva. Po zunanji svoji treznosti se je ločila krščanska bazilika bistveno od staroveških tempeljnov,
kterih zunanjščina je bila jako okrašena in členovita. Ako je zvedeno oko zunanjščino bazilike ogledovalo natančnejše, zapazilo je lahko mnogo nepravilnostij ; členi se niso ujemali prav; — a na paganskih tempeljnih je bilo premerjeno vse najnatančnejši — vse v najlepšem soglasji.
Vkljub temu pa je bazilika delala prijeten, miren vtis ravno zarad velike préprostosti. Videlo se je, da ta zgradba ni nastala po dolgem premišljevanji, ampak zidalo se je, kakor je bilo, ja službo božjo ravno potrebno in primerno. Skupna služba božja je zahtevala večjih prostorov; stroga ločitev po spolu je térjala več ladij ali razdelkov v cerkvi ; svetost oltarja in daritve je térjala, da je moralo svetišče ločeno biti od ljudstva. Bogočastje si je samo stvarilo arhitektonske oblike. Bila je tù položena kal, iz ktere so se pozneje razcvetevale prekrasne stavbine, storjen je bil začetek, iz kterega so prirastli velikanski dòmi. Ne more se reči, da je ta ali oni arhitekt izumil te oblike, temveč izcimile so se iz krščanske občine, iz njenega duha in njenih potrebščin.
Zunanjščina bazilik je skoraj brez vse olepšave ; vso pozornost na so obračali na olepšavo notranjščine. Tlak inalane so bile obložene s prekrasnim unirmeli noni, strop je bil iz eedrovega lesa ali pa so tramovje lepo pozlatili in barvali igiene in okna so bila časih pregrnena z dragimi preprogami in dragocen baldahin se je razprostiral nutljitfiuzo oltarievolvete posode so bile zlate ali sreberne, veliki svečniki iz kovine, okrog oltarja nastavljeni, povekševali so lepoto. Prav poseben vtis pa so delaletslike zložene in mnogpbarvenili kamencev; lake slike so se nahajale na konhi, na .slavoloku, na stropu srednje ladije, na stenah, na pročelji, na pridvorji in narteksu. Pile so te podobe posamezne, velike, naravnost gledajoč v človeka, plavale so v zraku ali so se le Ialino dotikale tal; žive barve kamencev so se odlikovale lepo od višnjevega ali zlatega dna; obraz imajo resen, obleko préprosto, pa lepo. Človek je vgledal précej v cerkev stopivši te prekrasne resnobne podobe; la pogled ga je pretresel in silil, naj se spoštljivo in tiho bliža najsvetejšemu kraju. — Notranjščina je napravljala prav prijeten vtis, nič posvetnega ni bilo tù; vse je zbiralo duha ter ga dvigalo kvišku; prešinilo ga je s svetim strahom in spoštovanjem do svetih skrivnost; spoznal je, da ta kraj ni takov, kakor so drugi posvetni prostori, kamor se shajajo ljudje po svojih vsakdanjih opravilih — tù je vèl čisto drugačen duh; vse je bilo tiho, krotko, skromno, ali vendar bogato in lepo.
Dekorativne oblike staro-krščanskih bazilik v početku niso bile samostalne, umetniki so jih sprejerpnli iz zapuščenih paganalnii tempeljnov; v Siriji pa so bile zgradbe tako jednostavne, da za dekoracije ni bilo mesta. V bazilikah nahajamo stebre dorskega sloga (St. Pietro in Vincoli v Rimu), stebre jonskega sloga (St. Maria Maggiore v Rimu), največ pa korintskega sloga. Ta odvisnost v podrobnosti kaže pomanjkanje umetnijske dovršenosti, ktera se kaže zlasti v zdelovanji pojedinosti na zgradbi. Krščanski umetniki so kmalu pričeli iskati primernih novih oblik.
Kakor se je širilo krščanstvo, širila se je ž njimi tudi šega, da so cerkve zidali nalik rimskim bazilikam. Omenjati moramo pa précej tukaj, da je te oblike na izhodu, v Carigradu in v vzhodno-rimskem cesarstvu, izpodrinil drug način zidanja, namreč središčno zidanje (Centralbaul bizantinskega sloga. Na zahodu pa so se ohranile oblike bazilike (središčne stavbine so prav redke), tudi navali ljudskega preseljevanja jih niso mogli poplaviti; z rimsko cerkvijo vred so preživele bazilike takisto propad rimskega cesarstva.
V opustošenih krajih in med divjimi narodi so morale, se vé da, prvim potrebam zadostovati male lesene cerkvice. Kjer pa se je vkoreninilo krščanstvo in ž njim olika, kjer so nastali samostani in škofijski sedeži, ondi so se kmalu izmed drugih stanovališč vzdigovale lepe zidane cerkve, ondi se je zidalo po rimski šegi, zidali so bazilike.
Da, tako je načrt bazilike zadostoval potrebščinam krščanskega bogočastja, da se je v glavnih potezah ohranil tudi v romanskem in najpoznejšem renesanskem slogu. Prvo tisočletje se ta osnovni načrt krščanske cerkve ni mogel povse popolnoma dovršeno razviti; zgodilo pa se je kmalu v početku dražega tisočletja.
ri Razredba bazilik.
Po vseh deželah, kjerkoli se je razširjala krščanska katoliška véra: med Nemci, Francozi, Španjoli, v Afriki in Aziji, povsod so se cerkve zidale po načrtu rimske bazilike, le posamični deli in členi so imeli svoje posebnosti. Krščanska bazilika je bila précej pri svojem postanku za döbe Konstantina po svoje dovršen tvor; a vendar smemo govoriti o njenem razvoji. Krajne in drage okoliščine so vplivale, da se je pri tlorisu in liku marsikaj izpreminjalo. Razločujemo zlasti tri vrste bazilik: 1. rimske-zapadne bazilike; 2. sirske in 3. ravenske bazilike.
Rimske bazilike se zopet morajo ločiti v več vrst. Prve vrste so :
a)	Jednostavni podolgasti čveterokot z apsido brez stebrov v notranjščini ; — te so redke.
b)	Podolgasti čveterokot razdeljen s stebri v tri ladije —- brez povprečne ladije (Cerkev Konstantinova na Božjem grobu v Jeruzalemu, svete Neže in sv. Klemena v Rimu). (Glej : Zgodovinski ogled).
c) Troladijene bazilike s povprečno ladijo, to je, dva čveterokota, ktera se spajata nalik črki T tako, da jeden naredi povprečno ladijo. (Veličasten primer ti vrsti so bazilike sv. Pavla v Rimu [Tab. XII. Sl. lj in nekdanja bazilika sv. Petra). (Glej : Zgodovinski ogled).
d)	Bazilike brez dvorišča, a imajo lopo pred uhodom. (Sv. Marija Maggiore in sv. Marija Transtevere). (Glej : Zgodovinski ogled).
e)	Tako zvane bizantinske bazilike. V njih ni povprečne ladije, a vsaka ladij a ima svojo apsido. V teh bazilikah je précej pri uhodu z zidom oddeljen prostor, narteks, v kterem so stali spokorniki. Tako so zidane skoraj vse bazilike na izhodu, pa tudi nektere na zahodu, toda brez narteksa (n. pr. cerkev sv. Bogorodice v Betlehemu).
Sirske bazilike. Te bazilike so kamenene brez a.nside: kapitelji so le malo podobni staroveškim, temveč so čašasti nalik srednjeveškim; na oglih in na pročelji se nahajajo pilastri; loki so obrobljeni s trakovi; glavna lepšava je akantov list in vinska trta, monogram Kristusov, križ, vaze s pavi itd. (Tab. XII. Sl. 5). Lep primer te vrste bazilik je bazilika v Turmaninu, z lepim pridvorjem in nizkima stolpama (Tab. XII. Sl. B). Sirske bazilike se razlikujejo od rimskih osobito v tem, da je v njih sistem svodovja vrlo razvit. Sirske bazilike so z ozirom na to nad bazilikami v Italiji; one so neposrednje predhodnice romanskega srednjeveškega sloga.
Ravenske bazilike. Najbolj sloveče mesto za Rimom je bila Ravena. Honorij jo je 1. 404 povzdignil v stolico zahodno-riinskega cesarstva; tedaj jo je sestra njegova Gala Placidija ozaljšala s prekrasnimi spomeniki.
Ko je pozneje Teodorih premagalši Odoakarja kraljestvo podvrgel izhodnim Gotom, olepšal je tudi on mesto z dragimi zgradbami. Po njegovi smrti pa je to nadaljevala hči njegova Amalesunta. Akoravno so te bazilike bistveno podobne rimskim, imajo vendar že svoje posebnosti. Izpremenilo gg^se je zgrajeni e 1. 540, ko je izhodno-rimski vojskovodja Narzes izhodne Gote premagal in je mesto postalo stolica bizantinskega eksarha.
Od lega časa se je pri vseh stavbinah kazal vpliv bizantinske, to dobo že zelo razvite umetnosti.
Ravenske bazilike niso tako veličastne, nimata prečne ladije, a posamezni deli so členovitejši in živejši, niso tako jednakolični ; stebre ne združujejo arbitravi, temveč ar hi volte : zunanjščina je členovitejša, lepša: imajo večja okna; med kapitelj in lok je postavljen naklad (Kämpfer) (Tab. XII. Sl. 6). Najzanimiveje in najvažneje V f**' 3	' '
pa je, da se tu že nahaja stolp in sicer samostalen, ločen od cerkve, ne združen ž njo. V Rimu še le v 31 8. stoletji nahajamo stolpe. Stolpi te dobe so okrogli, imajo podobo valja, na vrhu niso nič tanjši, ampak skozi in skozi do strehe jednako široki.
UtyjjL-te* » V n)

Med ohranjenimi stavbinami so najvažnejše: sv. Apollinare in Glasse, zgrajena 1. 534—549 (Tab. XII. Sl. 7); ima 24 grških stebrov, bogate mozaike. Stebri stoje na podstavu (postament), kapitelji imajo naklade; slavolok in apsida imata krasne mozaične slike.
Zelò originalna je kapela na grobu Teodoriha (sedaj sv. Marija della rotonda); küpola je velikanska, iz jednega kamena sekana, ima v premeru 10-5 metrov. — Nagrobna kapela Gale Placidije (gl. nižej).
Važnejša kakor druge stavbine pa je brezdvomno cerkev sv. Vitala, zidana 1. 528—547. Že ko so jo pričeli zidati, bila je Ravena v dotiki z Bizantom, predno pa je bila dovršena, prišla je v oblast grških cesarjev. Ni torej čudo, da pri ti cerkvi najprej nahajamo vpliv bizantinskega sloga. Zidana je po načinu središčnih stavbin, pa ima tako lepe, lične oblike, tako bogate in umetno sestavljene člene, da se poprej težko kje nahajajo jednake. Glavni prostor je osmokot. v premeru ima 15 metrov; močni slopovi nosijo küpolo, okrog so lepo razrejeni drugi prostori, čudovita je lepšava; spodnje zidovje je obloženo z barvenim marmeljnom; svodi imajo žive prelepe mozaike. Précej na prvi pogled se spozna, da je tukaj vse umetnično, vse zapleteno in preobloženo v primeri s préprosto, jasno razredbo rimske bazilike — z jedno besedo, kaže se bizantinski vpliv.
Središčne stavbine.
Krstilniki (baptisterije).
Pri Rimcili in Grkih, kakor tudi poprej pri Egipčanih je bil čveterokot osnovni načrt tempeljnov; vendar pa se nahajajo že tudi pri njih večkotne, okrogle, stolpičaste stavbine; te pa so največ majhne, izimši panteon v Rimu. Imele so te male zgradbe trojin namen; nektere so bile odločene za bogočastje (tempelj Veste v Rimu), druge nahajamo v toplicah, obdajajoč kopališča, -in tretje so bile grobni spomeniki.
Ko si je sv. cerkev po tristoletnem hudem bojevanji zmagalno obvarovala svoje svetinje, pravice svoje, nastale so mnoge cerkve, zidane po načrtu bazilike v čveterokotu, ali v obliki križevi; in ta načrt se je ohranil vse poznejše čase. Vendar pa so že prve čase začeli zidati še na drug način, pri kterem je bil glavni osnutek s,yod, in. sicer knnola ('Kuppelgewölbe). Ofcalk gi&vne kupole v sredi so bili razstavljeni drugi prostori, in ta način zidanja imenujemo središčno zidanje (Centralbau). Središčne stavbine so zidali za opravila, za ktera prostor v cerkvi ni bil pripraven. Potreben je bil n. pr. prostor za kr šč e vanj e. Sveti krst so delili prve čase v obče s potapljanjem, bila je zato potrebna jarina, zaloka (Bassin) za vodo. — Sveti krst so delili samo o veliki noči in o binkoštih; število krščencev je bilo časih veliko, zaloka je morala biti torej precèj velika, da jih je imelo več prostora dovolj ; tudi po spolu so morali biti ločeni krščenci. — Za vse to opravilo so bili potrebni posebni prostori — in ti prostori so bili krstne kapele (krstilnik, baptisteria). — Telesno kopanje pa sveti krst sta v neki medsebojni zvezi; telesno kopanje omije telo, sv. krst omije dušo. Tudi v zgradbi so si bila podobna kopališča in krstne kapele; da, izjemno so krščevali celò v kopališčih.
Glavna stvar pri krščanskih krstilnikih je bila okrogla ali osmokotna zaloka, nrecèi globok kotel, napolnjen z blagoslovljeno vodo, imenoval se je krstilnica (piscina). Na osmih stranéh osmokota se je po stopnicah
prihajalo v krstilnico, duhovniki ali škofje so vodili krščence v vodo; na robu pa so stali botri. Pri bogatejših kapelah so bili pkrog kotla postavljeni stebri, spojeni s krožnimi loki, noseč kupolo nad kotlom. Med temi stebri in med obzidjem so bili svođeni ali z ravnim stropom pokriti hodi, okrog in okrog pregrneni s preprogami, da so imeli tii krščenei primeren prostor pred sv. krstom in po sv. krstu; ali pa so bile v obzidje narejene polukrožne dolbine v ravno ta namen. Tudi oltar je bil v kapelici, skoraj brez izjeme vselej posvečen sv. Janezu Krstniku. Ita je bila notranjščina teh kapelic okrašena s slikami, mozaiki in primernimi napisi, nam pričujejo ostanki nekterih baptisteryev.
Takih baptisterijev se je še nekaj ohranilo, posebno na Laškem; znameniti so: s. Giovanni in fonte v Lateranu in v Raveni, oba iz 5. stoletja. Anastazij popisuje baptistery Konstantinov, kterega je papež Silvester dal zgraditi v Lateranu. Ima obliko osmokota; okrogel kotel, okoli kterega stoji osem porfirastih stebrov, okrašenih z zlatom in srebrom; ima tudi pridvorje in papež Hilarij (462—468) je dal prizidati kapelo v rast sv. Janezu Krstniku. Zanimiv je krstilnik v Poreči.
Grobne cerkve.
1 )ryg& vjsja_ središčni h stavb in raz ven baptisterijev so grobnu cerkve ali grobnice. Tudi neverniki so verovali na neumrljivost človeške duše in na življenje po smrti; zarad tega so spodobno pokopavali mrtve in spoštovali njihove grobe. Vendar pa je vse drugačna krščanska véra v vstajenje mesa in večno življenje; ta véra nam ne veleva samo, naj se pokoplje truplo mrtvega dostojnosti njegovi primerno, temveč uči nas tudi, da z rajnkim vedno združeni ostanemo z molitvijo in sveto daritvijo. In tako je prostor, kjer mrtvi počivajo, pomenljivo združen s prostorom, kamor se verni zbirajo k službi božji in k molitvozdružen ie grob s cerkvijo. Kakor so poznejše časeannogi želeli, da bi bili pokopani v cerkvi ali pa v blagoslovljeni zemlji pri cerkvi, tako so že tudi prve čase iur grobéb, «|pvnib »dliv-nih umrlih kristjano-v; postavljali male cerkvice. V teh cerkvicah ni bilo treba vsega, kar je moralo biti v navadnih farnih cerkvah, ni .bilo treba večjih prostorov za duhovnike, ne za pevce, ne za pridige; ni bilo treba vernikov ločiti po spolu ali od spokornikov, ni bil torej potreben osnovni načrt bazilike; zidali so jih zarad lega po preprostejši, pa vendar lični podobi središ č n i h s t a v h i n. ali pajialik grškemu_krijai, kakor se je delalo že pri prvih pokopališčnih kapelah in katakombah. Grobnice so največkrat ukrogle ali mnogo kotne, imajo le po jedna sama vrata,1^majhna okna so pokrita s kunolo/ Sarkofag stoii vratom nasproti pri steni v dolbini.rollar ie na sredi stavbine. Taka je naj preprostejša oblika grobnih cerkva; nahajajo se pa tudi zelò bogate in veličastne.
Zanimivi vzgledi krščanskih nagrobnih kapel so:
Grobnica sv. Konstance v Rimu, zidana 860 za hčeri Konstantinovi Konstanco in Heleno; okrogla zgradba iz opeke, na sredi oltar; sarkofag iz porflra; znotranjščina okrašena z mozaiki.
Cerkev, ktero si je dala zidati cesarica Gala Placidija za počivališče po smrti med 1. 420 in 450; tloris je jednakoramen križ; v treh ramah stoje trije sarkofagi, v četrti so vrata, znotranjščina bogato okrašena, zunanjščina préprosta, samo oživljena z lisenami.
Grobnica cesarja Teodoriha v Raveni iz začetka 6. stoletja, zidana je iz kvadrov, posebno zanimiva zarad tega, ker ima dva nadstropja je torej dvostropna kapela (I)oppelkapelle); v spodnjem prostoru, v podobi križa osnovanem, je bila krsta, v goranjem veliko manjšem in ožjem je bila kapela z oltarjem v dolbini; kupola, iz jedne same skale rezana, pokriva kapelo.
Pa ne samó male kapelice — tudi velike._cerkve „so izjemoma zidali središčne, n. pr. s. Stefano rotondo v Kimu, zidal papež Simplicij (1. 468—483) na hribu Coeliju; dalje S. Lorenzo v Milanu; nepravilen osmokot, oltar v sredi; ima svođene obhode in osmokotno kupolo; cerkev M. Božjie v Antijohiji, tudi osmokot. Prekrasna cerkev, ktero je dal zgraditi iz kvadrov oče sv. Gregorija Nazijanskega v Neocesareji; osmokot z obhodi, kupola na osmih stebréh, portali in lope so prekrasne. — Te in jednake zgradbe niso bile postavljene tolikanj, da bi zadostovale liturgičnim potrebam, temveč imponirale so le bolj po krasoti svoji. Okrog jednega središča razpostavljeni lepi prostori, drznost kiipole, ktera se kvišku dviguje na sredi zgradbe, svetloba od zgoraj iz kiipole razlivajoča se jednakomerno po vseh prostorih, vse to je delalo te prostore veličastne in jim je dajalo nekako prednost pred treznejšo baziliko. Vendar pa so bile te cerkve v drugem oziru za bogočastje neprimerne, že ollar ni imel pravega prostora; izkušali so torej jih storiti pozneje z mnogimi prizidi tudi za službo božjo pripravnejše.
Te središčne stavbine so se ločile od staroveškili v tem, da je pri staroveških kupola slonela neposredno na obzidji, tù pa je imela kupola svoje podpornje, in sicer slo po ve, ne stebrov, kajti stebri bi bili prešibki. Ta način zidanja se je višje razvijal posebno na izhodu v novem — bizantinskem slogu.
- Bizantinski slog.
Ko je Konstantin za stolico svojo si naredil Bizanz, in je to mesto po njem dobilo ime Konstantinopel, pričelo se je tudi tti delovanje krščanske umetnosti. Prve cerkve v Bizanlu so se brezdvomno komaj ločile od rimskih, kajti na izhodu in na zahodu se ie/zidalo no načrtu bazilik: ie v tem so jih precèj predrugačili, da so na pokrajnih ladijah naredili kore za ženske, kajti po orijentalski šegi so morale ženske strogo ločene biti od moških, in li k o ruso, .bili odmenjeni ženskam (gynseceum).
azven bazilik pa vidimo uvedene tudi središčne stavb ine. Daljna razsnova tega zidanja je stvarila nov slog, kterega v skrajnem razvitku imenujemo bizantinski slog.
Značaj bizantinske države je stroga centralizacija, sezajoč tako daleč, da niti cerkvi niti umetnosti ni priznala naravne prostosti.
Bizantinska država se je posebno po razpadu zapadno-rimskega cesarstva krepko branila vsem napadom barbarov, in zdelo se je, da se bo staro veličastvo rimsko tù na Bosporu oživilo na novo. Toda to veličastvo ni imelo prave vrednosti, manjkalo mu je zdravega jedra. Vsa mogočnost bila je le robotni rimski mehanizem našopirjen s košatimi orientalskimi šegami; po zunanjem se je zdelo vse krasno, pa znotraj je bilo vse puhlo. Tudi krščansko življenje je pri splošni razuzdanosti ohranilo si le zunanje oblike, manjkalo pa mu je pravega oživljajočega duha — zarad tega je bilo bizantinsko življenje vkljub zunanji šopirnosti, vkljub vsemu blišču, vendar le mrzlo in prazno; stroge dvorske šege so učinile, da je življenje počasi otrpnevalo.
Take okoliščine so gotovo morale vplivati na umetnost. Razvijala se je začetkom z nekakim sijajem, snovala se je z izborno krasoto, pa kmalu je odrvenela, postajala je mrzla, suha, mrtva; ker se ni smela višje izobraževati, morala je ohraniti vedno ravno tiste oblike.
Značaj bizantinskega sloga je torej takov, kakor značaj bizantinskega cesarstva v obče: stroga centralizacija. Bistvena posebnost bizantinskemu slogu ie. zidanje na kupole: kjer so rabili križ pri tlorisu, ni bil rimski križ z daljšim podolgastim tramom, ampak vse štiri rame križa so popolnoma jednako dolge, kar se prav dobro da strinjati s središčnim zidanjem.
Kupole so znali zidati že Binici; rabili so jih pri krstnih kapelicah, pri nagrobnih cerkvah in drugih manjših stavbinah, panteon v Rimu je najveličastnejši med vsemi še zdaj ohranjenimi stavbinami te vrste. Kupolo imenujemo polovico otle krogle, ktera pokriva okrogli prostor. Taka J e bila kupola pri Rimedi. Drugače na se je razvila v Bizantu. Kupola ne leži, kakor pri panteonu in drugih rimskih stavbinah, na trdnem, okroglo zidanem podstavu, ampak vsa težina küpole je združena na samo štiri nnorišča. v čveterokotu razrejena; kupola leži na štirih slopovih. Slopovi so spojeni z močnimi loki. Med dvema lokoma so nastali prazni trikoti; lù notri so ustavljali svođene kozice (Zwickel, pedentifs, zaklinek). Tako so delali prehod od čveterokota do kroga, in potem so lahko na tem podstavu zidali kupolo.
Ker se je v Bizantu služba božja opravljala z jako velikim zunanjim bliščem, potrebovalo se je mnogo prostorov; kupola sama pa je prendalo člrenovita in zahteva bolj središčno zidanje, torej je moral biti osnovni načrt bolj zamotan. Na véliko srednjo luipolo, ležečo na štirih ali osmih slopovih, naslanjali so se s poluküpolo presvodeni prostori, dolbine, po dve ali po štiri, ktere so nosili slopovi; za temi polukiipolami so bili na vseh stranéh drugi z banjastim svodom presvodeni pokrajni prostori, na njih so bili kori za ženske, ktere so v bizantinskih cerkvah strože odločene kakor v rimskih. Na izhodni strani je bila polukrožna apsida; pri uhodu je po vsi širokosti cerkve pridejan narteks ali pa kakov pridvor. Pri prvih stavbinah kupole niso bile popolnoma polukrogle, ampak nekoliko nižje; pozneje pa so bile višje in ožje. Oblika bizantinskih cerkva ni najdena najedenkrat, kakor bazilikalna šema, temveč je rezultat raznih, vrlo znamenitih poskusov.
Zunanjščina teh stavbin rd bila posebno lepa : bilo je vse preprosto, brez važnih olepšav; kupole in svodi niso bili nič pokriti; na stranskih prostorih pa, kjer so stene imele okna največ v dveh vrstah, jedno nad drugo zarad korov, bila je streha narejena v ravnih odstavkih. Videlo se je vse skupaj po zunanjosti podobno velikemu čveterooglatemu zaboju, iz kterega so na vrhu kvišku molele nepokrite kupole.
Vsa drugačna pa je bila notranjščina, vse ie bilo, bogato okrašeno, stene in slopi so bili pokriti z izborno pisanim marmeljnom ; na svodih, v dolbinah, v kupoli prekrasni mozaiki v živih barvah. Sploh bizantinska umetnost ljubi po orijentalski šegi gizdav lišp, vse člene je torej zdelovala v tem zmislu. Slopi, noseč galerije, bili so lepo zdelani; podstavi in kapitelji, zidci, frizi, kori, oklade in obroki oken, vse je bilo iz marmeljna in posuto z ornamenti.
Akantovi list in vsi rastlinski okraski pri Rimedi niso bili nikdar tako lepi, kakor pri Grkih, pod Konstantinom pa so bili postali vrlo surovi, zarad tega se ne more dovoljno izreči, da bizantinska umetnost v najbolji svoji dobi zaznamenuje velik umetnijski napredek. Akantovo listje in ves okras je ukusno zdelan, kakor se na primer vidi na sliki (Tab. XII. Sl. 4).
Pa tudi sicer ukusni ornamenti, naslanjajoč se na staro izročilo, odrveneli so kmalu.
Obrisi in barve	so pri podobah	imeli stalna pravila,	od kterih se ni smelo	odstopati; medle, suhe
postave, vse po jednem	kopitu narejene,	vidijo se okorne, otrple, mrtve. Namestu	lepih prosto zavihnenih
lepšav, držali so se večinoma le jednega tipa. Največ se kaže to pri kapiteljih. Zloženi so kapitelji po grškem vzgledu, olepšani z akantovim listom in z jonskimi volutami. Pa kmalu so mu dali prav bizantinsko obliko; stisnili so spodaj kocko in jo naredili okroglo, zgoraj pa je ostala čveterooglata. Stiri pokrajne plasti so zategneni čveterokoti, obrobljeni z olepšanim trakom, srednji del te plasti pa ima navadno kakov drugačen ornament. Dobili so kapitelji zarad tega vse novo lice, na kterein se komaj vidi sled starovečne živahnosti.
Na kapitelji nahajamo trapezu podoben naklad (Kämpfer) (Tab. XIII. Sl. 4), posredujoč prehod od stebra do loka. Na pokraj inih plasteh tega naklada so vrezani razni ornamenti ali simbolična znamenja, ali kakov monogram (začetne črke kakega imena). To so označilna znamenja bizantinskega kapitelja.
Drugi členi tega sloga so kaj slabo posneti po rimskih oblikah; posebno se to kaže pri zidcih znotraj in zunaj cerkve.
Razven tega glavnega obrisa se je razvil še drug načrt, namreč v podobi grškega križa s štirimi jednakimi ramami. Kjer	se podolgasta in	prečna ladija križate,	bila je nad križališčem	postavljena kupola. Na
štirih križnih knncéh so	hilft Indi kiinolp,	toda mnnjšP srednja	je vselej največja. Na	konci podolgaste ladije
na izhodu je bila apsida, v kotu med povprečno in podolgasto ladijo bili so še drugi prostori, tako je bila vsa zgradba zopet podobna čveterokotu. Namestu ktipol so prečne rame imele banjaste svode; po vrhu niso bile nič pokrite, tako, da so končne stene na čelu bile polukrožne (runde Giebel), kar je označilno za bizantinski slog. Lopa pred cerkvijo je imela časih celo vrsto malih kupol.
Prvi poskus bizantinskega samostalnega sloga je cerkev sv. Vitata v Raveni. (Glej str. 49). Vrhunec svoj pa je dosegla bizantinska umetnost pri Sofiiini cerkvi v.Carigradu (Tab. XIII. Sl. 1—6), ktero je zidal cesar Justinijan 1. 532—537. 2e Konstantin je v svoji novi stolici zidal cerkev Božji Modrosti v Cast, pa ta je pogorela. Na njenem mestu je Justinijan z vsem mogočnim Iišporn postavil novo. Najdražje stebre in druge ostanke tempeljnov v mali Aziji so znesli skupaj, vsestransko so si prizadevali to velikansko podjetje dovršiti z največjo skrbjo in marljivostjo. Le z naporom vseh sil je bilo mogoče Justinijanu to velikansko zgradbo dovršiti v tako kratkem času. Dvajset let pozneje (558) je potres ktipolo izdatno poškodoval; podrto küpolo so odpravili in zidali novo, nekoliko višjo in na močnejših slopovili. Kupola je velikanska; 90 metrov visoka, slom' na močnih slopovih, ki so saksebi po 13 metrov. (Ti slopovi so skoraj trikrat tanjši kakor slopovi v cerkvi sv. Petra v Rimu, a nosijo skoraj isto težo.) Na nji so štiri poluküpole, imajoč vsaka svojo dolbino. Na pobočnih prostorih so kori. Prekrasno so bile olepšane stene z mozaiki na zlatem dnù (Tab. XIII. Sl. 6). Taka je ostala do tistega časa, da so Turki premagali Konstantinopel, ter ta prekrasni tvor krščanske umetnosti izpremenili v turško mošejo. Na vseh štirih oglih so prizidali vitke stolpiče (Minarets). Znotraj pa so mozaike na stenah pobelili, da je vsaj v bistvu ta stavbina svoj prvotni značaj ohranila do dan danes. — Poznejšim bizantinskim cerkvam je bila ta zgradba vzgled.
Sam cesar Justinijan je razširjal v mnogih pokrajinah tip one prekrasne cerkve. V samem Carigradu je zidal cesar 25 cerkva po sistemu Hagije Sofije.
Posle Justinijana ne nahajamo ne jednega spomenika, ki bi tako jasno, kakor Hagija Sofija, izrazil slog svojega časa, pa se vendar v cerkvah te dobe zamore zapaziti dalje napredovanje.
Ta napredek pa ni umetnijski, temveč čisto tehničen, kajti v cerkvi sv. Sofiji bil je najden najpopolnejši način združenja kupole z mnogokotnim tlorisom. Ta napredek je v tem, da so kupole pomnoževali nad ravnimi deli cerkve. Isto tako je bilo treba malo domišljije, da so med zidcem, izpeljanim okrog nožišča kupole in med samo ktipolo, izmnili o tel valj, boben (Tambour), na kterein leži kupola. Akoravno pa ta napredek po sebi ni znaten, ne smemo mu premalo oceniti vrednosti s pogledom na vpliv, kterega so te oblike imele na kesnejšo umetnost.
Kakor cerkev sv. Sofije, tako tudi na drugih bizantinskih cerkvah ni lesenega strešnega stolpa, ampak kupole so gole ali s kovino sem ter tja pokrite z žlebastimi opekami. Cela skupina teh kupol je lepa. Za ogledovalca od znotraj pa se izgublja oni jedinstveni vtis, kteri odlikuje Hagijo Sofijo ; jedinstvo je ondi razpadlo v pojedinosti.
Bizantinska umetnost je v dobi največjega svojega svita za časa Justinijana imela velik vpliv na iztočni svet. Zdaj pa se je nasprotno začel kazati vpliv iztoka nanjo. Za cesarja Teofila se izvestno vé, da je v svojih svetnih zgradbah hotel posnemati fantastični sijaj dvora Abasida v Bagdadu. — Cerkveno stavbarstvo pa je bilo tipe svoje že tako včvrstilo, da novi ukus ni mogel imeti znatnega vpliva nanjo ; ta vpliv se čuti v dekorativnih členih.
Cerkev Hagija Teotokos (sv. Božje rodice) je karakterističen primer stavbarstva one dobe. Zidana je v podobi križa, spredaj ima narteks. Dekorativnih lepšav nima skoraj nobenih, raznobarvene opeke namestujejo lepšave.
Izraz: bizantinski slog, se mnogokrat rabi napačno. Zamenjavata se mnogokrat romanski ali renesanski slog z bizantinskim, ali se v obče stavbine, ki niso čisto romanske ne renesanske, zovejo: bizantinske. Pri nas na Kranjskem sem ter tja imenujejo cerkev v Trnovem v Ljubljani, cerkev na Vrhniki i. dr. bizantinske; pa ne na Kranjskem, ne na Koroškem, ne na Stajarskem, sploh med Slovenci nimamo nobene bizantinske cerkve. Res je, da so nektere stavbine bolj centralne, imajo v tlorisu grški križ in nad križališčem küpolo, ali zarad tega še niso bizantinske, kajti bizantinski značaj je ves drugačen. Vse omenjene cerkve so iz renesanske dobe.
— Izcimki bizantinskega sloga.
Samostalno se je bizantinski slog razvil že v 6. stoletji, a ohranil se je v iztočni cerkvi ne le do razpada iztočno-rimskega cesarstva 1. 1458, temveč še do dandanes. Razširjal se je ta slog po vsem bizantinskem cesarstvu, po mali Aziji in drugod. V Italiji so se spomeniki tega sloga ohranili zlasti v Raveni, ktera je bila pod grško oblastjo. Po kupčijskih zvezah in križarskih vojskah vplival je vendar tudi nekoliko na zapadne dežele, zlasti tiste, ktere so bile v bližnji dotiki z grško, vendar pa se tù ni nikdar prav vdomačil.
V tem, ko se je na krepkem in čvrstem zapadu na podlagi staro-rimske bazilike cerkveno stavbarstvo prekrasno razvijalo v romanskem slogu, ostali so na trhlem iztoku nepremakljivo pri centralnih zgradbah. Po razpadu bizantinskega cesarstva se je našlo drugo, sprejemši z bizantinskim razkolništvom tudi bizantinsko stavbarstvo, in to je cesarstvo rusko. Ruska cerkev je strogo ostala pri bizantinskem slogu.
Oglejmo si nektere sloge, kteri so se izcimili iz bizantinskega sloga.
Armenske stavbine.
Uvedenje krščanstva je bil za narode na jugu Kavkaza že zato srečen dogodek, ker se imajo véri zahvaljevati za obstanek svoje narodnosti pod gospodstvom raznih silnikov. Ko so se Armenci oklenili v cerkvenem zboru v Kalcedonu 1. 451 zavrženega monofizitskega nauka, odločili so se od katoliške cerkve, toda ono oddaljenje je provzročilo neke posebnosti v cerkveni arhitekturi.
Najstarejši spomeniki armenske arhitekture so čisto bizantinski, pozneje se pa začenjajo izpreminjati tako, da se cerkev sv. Rhipsime v Wagarschabadu v tlorisu in narisu razlikuje od istodobnih bizantinskih cerkva, a ona cerkev je bila primer vsem drugim.
Vsi prostori so v ti cerkvi s küpolo in banjastimi svodi presvodeni, a ti svodovi ležč na slopovih. Tù nahajamo neko spojenje centralne zgradbe z rimsko baziliko. Osnovni načrt je čveterokot z oglasto apsido; stranski prostori so nižji, nimajo zgoranjih korov; okna so ozka. Kupola od zunaj ni gola in okrogla kakor bizantinska, temveč je krita na šotor (Zeltdach). Tambur kupole ni obla, temveč je mnogokoten. Apside se zunaj ne vidijo, ker so skrite v zidu. Zunanjščina je olepšana s polustebri in loki. L. 1000 zgrajena je cerkev v Aniju, pa je povsem podobna oni sv. Rhipsime.
Dekorativni okraski armenskih cerkva kažejo mnogo perzijskih členov ali delani so vrlo, čisto in lepo. Ornamenti niso v organskem spoji z zgradbo, temveč so samo kakor slučajni nakit na nji.
Ruske stavbine.
Govoreči o ruskem stavbarstvu nam je strogo razločevati med svetovnim in cerkvenim stavbarstvom. Svetovno stavbarstvo je čisto narodno, pa osobito kar se tiče lesenih stavb vrlo originalno, slog in tehnika sta čvrsta; cerkveni slog pa je povsem bizantinski.
V	10. stoletji se je bizantinski slog uvedel tudi na Rusko. Vladimir je zgradil z grškimi delavci in graditelji cerkev Bogorodice v Kijevu ter je v obče toliko storil za cerkveno umetnost, da je po smrti njegovi v samem Kijevu bilo 400 cerkva. Vladomirovi sinovi so ravnali na isti način. Mstislav je zidal v Crnigovu (1. 1026) cerkev sv. Sofije; brat njegov je zidal tistega imena cerkev v Kijevu, Novgorodu in monastirsko cerkev v Lavri. Vse te cerkve so zidali bizantinski delavci, a vsa razredba in zidanje je skozi jednako bizantinskim tvorom te dobe. Leta 1152 je zidal Vladimirovič stolno cerkev v Vladimiru.
Leta 1176 je zidal Vsevolod Jurijevič izključljivo z ruskimi delavci samostansko cerkev v Surdalu, in odslé se v kronikah imenujejo mnogokrat domači stavitelji. Ni dvojbe, da so se ono dobo narodni elementi počeli vpletati v bizantinske stavbene oblike. Uvedenje khpole na višji tambur, kakor so bile navadno v bizantinskih cerkvah, moremo računati med te nove pridatke. Da so Rusi streho kupole naredili šilasto, to ni njihova lastnina, kajti tako obliko strehe nahajamo mnogokrat v mohamedanskih zgradbah pa tudi na cerkvi sv. Marka v Benetkah.
Dokler so se Rusi morali boriti s Tatari, ni se mogla med njimi mnogo razvijati umetnost, vendar so se tudi iz te dobe ohranili vrlo znameniti spomeniki, kakor n. pr. oratorij kneza Andrije v samostanu Bugljubovu, ne daleč od Vladimira, iz 1. 1200. Oblike na ti umetnini kažejo, da so Rusi bili z zapadom v dotiki, ker tù nahajamo oblike zapadno-evropske umetnosti one dobe. Na vsak način pa zapadni vpliv ni bil tako silen, kakor primeroma vpliv francoski in italijanski v nemški umetnosti.
L. 1328 so prenesli ruski veliki knezi prestolje svoje iz Kijeva v Moskvo, ravno tako ruski metropolit. Evfemij, škof novgorodski, bil je prvi, kteri si je od nemških staviteljev dal iz kamena zidati palačo, doslé so vse ruske koče bile lesene, lepo in bogato izrezane.
Kavno to je storil metropolit Jonas 1. 1494, a Ivan III. je dal od teh nemških staviteljev popraviti stolno cerkev na Kremlji. Kupola na stolni cerkvi se zruši poprej kakor je bila zgradba gotova. Zdaj se car s posebnim poslanstvom obrne rta doza benečanskega, kteri mu dobi vrlega stavitelja Fioravantia. V Moskvi so umetnika slovesno sprejeli, in oni po uzoru stolne cerkve v Vladimiru zida cerkev »Uspenski sabor« na Kremlji. Oblika le cerkve je zopet čisto bizantinska. — Nji slična je bila cerkev arhangelja Mihaela, ktero je Fioravantia pričel pa ne dovršil. Fo njegovi smrti so nadaljevali drugi italijanski umetniki njegovo delo. To dobo pričenja se razvijati posebni ruski slog.
Bizantinski umetniki se niso ozirali na lepoto domačega ruskega tektonskega sloga. Italijanski umetniki, kteri so se učili bizantinskega sloga za nove ruske cerkve na starejših zgradbah ruskih, niso mogli ostati slepi za lepote narodne slovanske umetnosti. Proučivši si bizantinsko in rusko umetnost, poskušali so družiti jedno z drugo. Prenašanje lesenih tektonskih oblik na kamen sicer ne ugaja strogim zahtevam estetičnim, ker vsako gradivo ima biti po svojem svojstvu stilizovano, ali italijanski arhitekti so se znali 1i nevarnosti izogniti; oni so jemali od ruskih lese-
logi je bil prisiljen obračati oko na palače, v ki eri h j e več kakor osemnajst dvoran bilo združenih v jedno celino. Kako je arhitekt rešil to nalogo? Okoli jedne velike srednje kapele so v dva nastropja po-redene vse druge kapele, a medsebojno'spojene s hodniki, kakor so bili v ruskih palačah običajni. Tarazredbaje izražena po vnanjščini z veliko skupino kupol na visokih, stolpom podobnih valjih. Srednji stolp) je višji od drugih po velikosti in po razredbi nejednakih stolpov, tako da cel obris skupine vrlo skladno in dobro od vseh stranij prikazuje jeden vrh. — Nikjer ni mnogoličnost, večja, nikjer jedinstvo ni tako originalno in drzno uvedeno v skupino arhitektonskih členov, kakor
Srednji stolp je osmokoten, visok, a na vršku mala kupola nalile lipovemu listu; tudi manjši stolpovi imajo jednake kupole. Okraski teh kupol so zelò bogati. — Ne jeden stolp, ne jedna kupola ne naliči strogo druge; vse so samo v glavnih črtah slične med saboj, toda v pojedinosti so raznolike. — Vsa cerkev je okrašena s slikarijami. — Vse kupole so pozlačene ter okrašene s pozlačenimi lanci.
Mnogi Moskvo primerjajo Benetkam, kar se tiče osebnosti, originalnosti in romantičnosti -stavbni v mestih. Ruska mesta, v kterih je mnogo takih cerkva, prikazujejo se od daleč kakor gozd zlatih stolpov, blesteč se od dražega kamena in zlata.
Kraj ruskih cerkva nahajamo mnogokrat posebe zgrajene stolpe, tako na primer v Moskvi za zvonove Kremlja gorostasni stolp »Ivan Veliki« (Sl. 88).
Poleg Kijeva in Moskve, dveh mest za rusko cerkveno umetnost preznamenitih, nahajamo razven zgoraj imenovanih še druge važne cerkve v Djakovu, kraj Moskve, in v voskresenskem samostanu blizu Moskve, ktera je natančni snimek cerkve sv. groba v Jeruzalemu. Ta cerkev je vrlo bogato okrašena z bojami na način, kakeršen je v ruski domači umetnosti običajen.
Ne da se tajiti, da je vtisek teh cerkva mogočen, toda poleg vsega tega ne ugaja estetičnim zahtevam. Kupole so prenakopičene, posamični členi samovoljni in spačeni, a ne, da bi se razvijali po kakem pravilu, tudi
nih palač samó glavno načelo oblikovanja posamičnih členov, a izvajanje je bilo strogo po zakonu slereometrije.
Cerkev »Blagove-štenski sabor« na Kcem-lji ne kaže še novega ruskega sloga v polnem razvitku; ta cerkev je še zidana na bizantinski način. Se le v cerkvi Vasili Blagenoj so izražene vse osebnost i ruskega sloga (zidana 1. 1545) (Sl. 88). Že sama naloga to cerkev zidati, dala je stavitelju večjo svobodo. Ivan grozni, siloviti, zapovedal je italijanskemu stavitelju, da osemnajst cerkva osemnajst im različnim svetnikom združi v jedno celino. Zdaj je bilo stavitelju mogoče zapustiti doslé običajne šeme, ker take cerkve še nikjer ni bilo, a po sami na-V oni genijalni stavbini.
Sitka 3S.
lepi niso — pri vsem se pogreša prava pregledna določnost, in jasnost. Kupole so prenapolnjene z bliščečimi podobami in dragimi kameni. Poleg vsega tega pa je notranjščina vkljub potratni krasoti žalostna in tožna. — dudi zunanjščina je fantastična, preobložena; stolpi, kupole, stolpiči na kupolah potlačijo vso zgradbo; — vse se blišči v živili barvah in zlatu, da človek kar strmi pri toliki bliščobi.
Ruskemu slogu manjka pravega oživljajočega duha, povsod se kaže le neizmeren pohlep po zunanjem efektu.
Srbske, bolgarske in valaške stavbine.
Srbska cerkvena umetnost je v bistvenih oblikah bizantinskega rodu. Srbi so v najstarejši dobi cerkvene umetnosti sprejeli obliko kupole in tloris na grški križ, a verjetno je, da so že v 12. stoletji gradili cerkve na dolgo ladijo, in to s kupolo ali brez nje. Narteks v početku ni bil vselej fired cerkvijo, pa kjer je, vidi se, da je kasneje pridozidan.
Najslarejša srbska cerkev je v Studenici, Srbi jo zovejo »Carska Lavra« (»das kaiserliche Kloster«), ker je bila največji, najkrasnejši in bogatejši samostan vse dežele. Zidal je to cerkev prvi srbski kralj Stjepan I. Nemanja v početku 13. stoletja. Znamenita je ta cerkev, ker se pri nji kaže vpliv zapadne umetnosti na bizantinski slog. Stara cerkev je zidana iz marmeljnastih kvadrov in po zunanjščini prav po romanski šegi olepšana z lisenami in ločnimi frizi. Pročelje spominja na romanske tistodòbne stavbine na južnem Francoskem. Stare slikarije na presno so večinoma pokončane. Tako zvana »Ikonostas«, stena, ktera loči svetišče od ladije, okrašena je jako, ima troja vrata; srednja, kraljeva vrata so za duhovnika, pokrajne za dijakone. V staro-bizantinskih bazilikah so ta vrata silno bogata in monumentalna. Za kraljevimi vrati je v Studenici škrlatno, bogato okrašeno pregrinjalo, ktero med kanonom duhovnika prikriva očesu množice.
Znamenita je cerkev v Žičah. Samostan je zidal Stjepan II. Nemanjič, prvi kronani kralj, in njegov sin Radoslav na čast sv. Petru in Pavlu, a sv. Sava, prvi ondotni nadškof, jo je dogotovil. Cerkev je centralna, na kupolo se naslanja podolgasta ladija z apsido, na severju in na jugu imajoč ravnokotni povprečni ladiji. Pred nekterimi leti je bila cerkev že razvalina, pa tedaj se je še lahko spoznala nekdanja lepota, lep organski osnutek in zidovje sezidano iz opek in lomljenega kamenja.
Jeden sam razrušen stolp in nekaj zidovja nasipovega, to so jedini ostanki stolice pri Kosovem padlega srbskega cara Lazarja. Razrušena je tudi mošeja, sezidana iz kamenja Lazarjevega gradii, razrušeni so ponosni minareti džamij, a čez vse te razvaline se dviguje nad grobljami še ohranjena sveta stavbina zadnjega srbskega cara, cerkev v Kruševacu.
Ako to »belo cerkev« zadnjega srbskega cara primerjamo z velikanskimi stavbinami vladarjev na zatoku, ne vidi se nam zadosti imposantna, gotovo pa je bil učinek močen, kterega je napravljala lična, jako bogato z bojami okrašena cerkev. Vratnice, platišča pri oknih, kapitelji, pilastri imajo zelò bogate in lične bizantinske okraske. Toda poznejše popravljanje cerkve je pokvarilo čisto prvotni značaj. Tudi notranjščina je imela lepe slike, a Turki so v nji imeli zalogo za smodnik ter so jo zelò pokvarili. Leta 1843 je Aleksander dal zopet napraviti slike, o kterih pa je najbolje molčati.1
Znamenita je samostanska cerkev sv. Trojice na desnem bregu Morave. Apsida ima pet stranij. Znotraj je cerkev jasno in dosledno sestavljena. Kupola je na tamboru, a okrog ima dvanajst stranij. Okna te kupole so zaprta s prozornimi in v goranji poli prebitimi marmeljnastimi ploščami.
Od 14. stoletja dalje so vse srbske cerkve jednega lica; tloris je grški križ s tremi apsidami, ktere so znotraj okrogle, od zunaj pa na pet stranij. Narteksa ni pri kasnejših cerkvah. Samostanska cerkev v Rudenici je prototip za vse cerkve tega sloga.
Pri nobeni staro-srbski cerkvi ni stolp spojen s cerkvijo, temveč je vselej kraj cerkve, a od nje oddaljen. Dokler so Nemaniči krepko vladali Srbijo, dotlé je bilo bogatih zgradeb v Srbiji, ko pa sta razdor in korupcija privedla srbsko državo na propast, tedaj je vse odmrlo in obstalo. 2
Nobena doba ohranitvi staro-srbskih cerkvenih zgradeb ni bila ugodnejša, kakor ona, ko so Turki gospodovali nad Srbi. Izgubivši narodno samostojnost so se tesnejše oklenili vére; spoštovanje do cerkvenih stavbin je storilo, da so se te ohranile nepokvarjene do najnovejših časov. Da bi ne vzbujali hlepenja po denarji pri turških paših in agih, cerkve niso bogato okraševali; pa komaj so pregnali Turke, hoteli so poprej zamujeno popraviti z nepremišljeno gorečnostjo. Poklicali so bulgarske in zinzarske zidarje in še le ti so pobelili surovo pa umetno sestavljeno zidovje, pokvarili zunanjščino z nepriličnim prizidavanjem, prilepljali so neprimerne okraske, stare mične pa so uničevali prav po barbarsko. Priča temu so cerkve v Ziči, Carska Lavra, »bela cerkev« v Kruševacu i. dr. — Tudi poznejše cerkve nimajo prave lepote. Vojaška cerkev v Belemgradu, ktero je zidal knez Mihael, nima nobene umetnijske vrednosti. 3 Med vsemi srbskimi novimi cerkvami je najlepša nova cerkev v Semendriji, vkljub mnogim pomanjkljivostim.
Bulgarsko stavbarstvo ni daleč toliko znamenito bilo, kolikor srbsko, akoravno je njih slikarstvo bilo na visoki stopinji. Staro-bulgarske cerkve so zelò majhne, temne in arhitektonsko neznatne. Samostanske
1	Mittheil, der k. k. Central-Commission, 10. Bd.
2	Dr. Kršnjavi, Oblici graditeljstva.
3	»Eher ein Zerrbild als eine Type des bizantin. Styles«. J. Kanitz, Reisestudien, S. 441.
Slika 39.
Najnovejšo dobo je dobila Bolgarska krasen spomenik (Sl. 39). V spomin na veliko zgodovinsko delo osvobodenja Bolgarov (1. 1878), v spomin vsem onim vojakom, ki so padli v boji za svobodo Bolgarske, v la spomin je postavil hvaležni bolgarski narod s prostovoljnimi doneski na vznožji Balkana pod zgodovinskim
1 Kanitz; Tirnova’s altbulgarische Baudenkmale. Sitzungsbericht der k. k. Academie der Wissenschaften. Dr. Kränjavi.
cerkve: sv. Vrače, sv. Trojice i. dr. z daleč ne morejo tekmovati s srbskimi, tudi ne mnogo hvaljena cerkev v I rnavi, ker tudi ta cerkev ni ono, kar bi se po opisu moglo misliti. Po ostankih soditi je bulgarski umetnosti temelj bizantinska umetnost; v Bolgarih je individualno shvaćanje in domača stara tradicija manj menjala bizantinske oblike, kakor pri Srbih. 1
Šipkinim klancem cerkev, klera bode še poznim rodovom oznanjala veselo rešitev izpod tujega jarma. — Cerkev ima čisto bizantinski značaj. Tloris je čveterokot, na sredi ji je večja bizantinska kupola, na čveterih oglih so manjše kupole. Pred uhodom je podolgasta lopa s stolpom, v kterem visé zvonovi; na okoli cerkve so pokriti hodi, na zunaj z arkadami odprti, irnajoč na oglih stolpiče. Vnanjščina dela prijeten vtis.
Bizantinski slog v Valahiji. Bizantinski slog za časa sijajnega vladanja grškega cesarja Justinijana dospevši do vrhunca razcveta, ne izpremeni se posle v dekorativnih ne v konstruktivnih oblikah veliko. Vse oblike so nekako odrvenele, vse so bile narejene po jednem kopitu, namestu krepkega, živeg?t napredka nahajamo tù mrzli mehanizem, kteri je organski razvoj starih oblik zamoril v kalu. Vendar pa se ni manjkalo vsaj poskusov, da bi se oprostili tesnih tradicijonalnih vezij in bi nastopili novo pot v konstrukciji in dekoraciji, akoravno so otrple oblike grškega bogočastja dajale malo upanja, da bi se ta nova pot vspešno nadaljevala.
To pot so nastopili zlasti v Valahiji in sicer pri zidanji škofijske samostanske cerkve pri Kurtea d’Argyisch. Ta cerkev je jako zanimiva. Vsa stavbina se vidi od zunaj kvadratična. Iz srede stavbine se dviguje valjasti tambur glavne kupole, kterega nosijo slopovi; na treh straneh kvadrata so polukrožne dolbine pokrite s polu-kdpolami, ktere delajo tri rame križa, na četrti strani kvadrata pa je podolgasta ladija z narteksom. Zidovje cerkve je tako zvano: »opus reticulatum«, to je, na jedni plasti surovo obdelanih kamenov so tri plasti žgane opeke, in tako se vrsti dalje; ta način zidanja se pri grških cerkvah v Valahiji nahaja pogostoma. V ti cerkvi ni posebnega kora za ženske (Gynäkeion), kakor pri drugih grških cerkvah. Pred cerkvijo pa je vodnjak, majhna zgradba s kupolo (cantharus), vendar pa se tù ne umivajo, temveč ta zgradbica naj bi opominjevala v cerkev idoče, naj se zberejo v duhu, očistijo v duši, predirò gredó k službi božji. Notranjščina cerkve je zelò preprosta, ima kaj malo okraskov. .Tako zanimive in krasne so lepšave na oknih. Okna so zakrita z marmeljnastimi ploščami, na kterih so kaj različne in ukusne prodrtine; takih oken je štirideset, pa vkljub temu je cerkev temna. Občudovanja vredna je domišljija umetnikova, da je vsakemu oknu naredil drugačne prodrtine. Kaj krasne in umetne so tudi druge lepšave na zunanjščini, zlasti venčni zidci ; vse te lepšave so podobne romanskim pri zapadnih cerkvah.
Kdaj je bila cerkev zidana, vedeti se ne more natančno, kajti manjka zanesljivih zgodovinskih podatkov; skoraj gotovo je bila dodelana začetkom 16. stoletja. Za časa turških in ruskih vojsk je bila cerkev jako poškodovana, in še danes je zelo potrebna popravljanja, toda vlada se malo briga za to monumentalno zgradbo.
Ogledujoč si bizantinski slog vidimo, da se je bizantinska umetnost pospela kmalu do vrhunca sijaja — pozneje pa nobena nova misel, nobena nova ideja ni ogrevala splošne otrplosti. Zlasti od one dobe, odkar se je ločila grška cerkev od rimske, držala se je strogo starega in ni trpela nikakeršnega napredka.
Reči smemo: Bizantinska umetnost je umetnost umirajočega starega veka, v nji so se ohranili ostabki in tradicije stare tehnike; — romanska umetnost pa je umetnost romansko-germanskih narodov; — bizantinska umetnost je uzor bizantinski, a romanska rimski cerkvi ; — bizantinski slog kaže na iztok, romanski na zapad.
Bizantinska umetnost v zunanjih oblikah kaže veliko šopčrnost, z zunanjim bliščem hoče namestovati, kar ji manjka v notranjščini, a zunanja bujnokrasnost ne namestuje notranjega duha in življenja, ne da prisrčnosti in nežnosti. Prisrčnost je vlastna mladosti, le mladi narodi imajo prisrčno umetnost — to so imeli mladi narodi germanski in slovanski zapadne Evrope, v Bizanzu pa je manjkalo obojega.
.... Zgodovinski ogled staro-krščanskih slogov. w
Staro-krščanski slog seza do konca prvega tisočletja. Razločevati nam je ta čas na tri dobe.
Prva doba staro-krščanskega sloga, začenši se pri prvih poskusih umetnosti, seza do začetka (k stoletja. To dobo je krščanska umetnost v dotiki s staroveško, sprejema oblike iz nje, toda sprejeto izpreminja po svojih potrebah. Bizantinska umetnost se že pričenja koncem te dobe, pa le bolj po malem.
Mnogo cerkva je bilo zidanih to dobo. Že v tretjem stoletji se nahajajo pokopališčne cerkve, sem ter tja tudi velike bazilike, ali vsaj nekteri zvedenci trdijo, da so bile zidane že pred Konstantinom. V Jeruzalemu, v Antijohiji se ne nahaja nobenega sledu, kajti ta mesta so se pozneje vsa predrugačila. Našli pa so se ostanki važnih stavbin v Afriki, nekdanji provinciji rimski, kjer je krščanstvo kmalu cvetelo, posebno v Algeriji.
Še predno je v Rimu krščanstvo zmagalno svojo moč pokazalo nad paganstvom, nastalo je v daljnem izhodu, na mejah libijske in sirijske puščave mnogo cerkva, ktere se vidijo kakor prijazne, mirne oaze nove kulture sredi puščave. Vse so podobne rimskim bazilikam, in vendar imajo posebnosti svoje.
Afrikanske cerkve, kterih se je ohranilo v Egiptu, Nubiji in na zelenicah libijske puščave, so sicer majhne, vendar pa se nahajajo tudi take s petimi ladijami; ladije ločijo stebri ali slopovi; na pokrajinih ladijah so kori, apside so tudi na zahodni strani, pa še zunaj ne vidijo, ker so ravnokotno obzidane. K najstarejšim zgradbam te vrste spada bazilika sv. Reparata pri Orléansvillu
8
(stara trdnjava Tingantinum), zidana 1. 32(> (drugi trdijo I. 252). Ne manj stara je bazilika v Tafecedu s petimi ladijami; v zgoranjem Egiptu pri Deis-Abu-Fenah se nahajajo ostanki bazilik s tremi ladijami.
Prav posebno zanimiva vrsta bazilik se je ohranila v centralni Siriji pri Libanu, našel jih je Vogue; imenovati se smejo krščanski Pompeji, kterega so zapustili v 7. stoletji pred bližajočimi se Saraceni. Ohranila so se tù cela mesta in vasi z vsemi meščanskimi in cerkvenimi stavbinami, ohranile so se cerkve, samostani, pokopališča, vile, toplice. Najzanimivejše stavbine cerkvene se nahajajo v Hauniu (Auranitis, Trahonitis, Iturea), kjer je pomanjkanje lesa sililo, da so morali zidati s kamenjem. V črteži so bistveno podobne rimskim bazilikam, akoravno imajo zopet posebnosti svoje že zarad gradiva (Tab. XII. Sl. 8, 5).
V Rimu pred Konstantinovo dobo nekteri stavijo cerkev sv. Aleksandra in sv. Štefana (izkopali so jo pred nekterimi leti); takisto jako zanimive ostanke bazilike s tremi ladijami v Spljetu, s povprečno ladijo in kupolo nad križališčem, prištevajo v to dobo, kakor tudi najstarejše dele škofijske cerkve v Trieru.
Prekrasne zgradbe pa so nastale, ko je krščanstvo smelo se pokazati očitno. Že Konstantin sam je zidal prelepe cerkve, mati njegova ga je podpirala pri tem delu.
\ Tyru je škof Pavlin zidal prvi čas 4. stoletja krasno baziliko z velikim dvorom. V Jeruzalemu je Konstantin na grobu Zveličarjevein dal zidati veličastno baziliko s petimi ladijami in z galerijami na pokrajnih ladijah, ki ere nosijo nekaj stebri, nekaj slopovi.
Konstantinovo delo so v Carigradu: Cerkev Sofije in Irene, cerkev Aposteljnov, sv. Janeza evang., sv. Agatonika in Akacija, vrhu tega (središčna zgradba) cerkev Vnebohoda v Jeruzalemu; osmokotna cerkev v čast sv. Device v Antijohiji.
Najbolj sloveče Konstantinove stavbjne_.y Rimu so: Cerkev sv. Zveličarja, zidana v Lateranu, ktera družina je bila od sv. Petra sem papežem zelò prijazna, in stare cerkve sv. Petra in sv. Pavla.
Cerkev sv. Petra je Konstantin 1. 330 dal zidati na grobu sv. aposteljna, in taka se je ohranila do 15. stoletja (Tab. XII. Sl. 2). Prostor, kjer so počivale kosti sv. aposteljna je bil že prve čase kristjanom svet kraj; papež Anaklet je zidal na njem oratorij. Po Konstantinovem spreobrnenji je papež Silvester I. izprožil misel, naj bi se na tem kraji zidala dostojna hiša božja. Konstantin je k zidanju mnogo pripomogel; razven druzih dragocenostij ji je daroval lep križ, 150 funtov težek, 3 zlate kelhe, vsak po 3 funte, 20 srebernih svečnikov itd., fi zakladi pa so se v teku stoletij pri tolikih napadih roparskih sovražnikov vsi pogubili. — Cerkev je v tlorisu imela podobo križa in pet ladij; med apsido in ladijo je bila povprečna ladija. Srednja ladija je imela 78 krasnih marmeljnastih stebrov; pobočne ladije so bile veliko nižje in je imela vsaka po 44 manjših stebrov. Streha je bila iz pozlačenega brona, vzetega iz tempeljna kapitolskega Jova. Imela je cerkev jeden sam oltar, nad grobom sv. aposteljna stojšč tako, da je mašnik pri sv. maši bil obrnen proti ljudstvu. Na mestu stare cerkve, dolge 115 metrov, bila je v 111. stoletji zidana sedanja.
Bazilika sv. Pavla je imela tudi 5 ladij (Tab. XII. Sl. 1); zidal jo je Konstantin na grobu sv. aposteljna in papež Silvester I. jo je 1. 324 posvetil. Konstantin k zidanju ni le pripomogel z veliko vsoto, temveč daroval je tudi mnogo gradiva: marmeljnovih, granitnih in porfirnih stebrov, vzetih iz razdejanih javnih in zasobnih stavbin. V dolbini v koru so bili prekrasni mozaiki, po stenah prelepe slikarije. A prvotna stavbina je bila pozneje zelò izpremenjena; že Teodozij in sin njegov Honorij sta začela prezidavah; pozneje so papeži Leon III., Benedikt HI., Stefan IV. in Evgen IV. mnogo storili za olepšanje te krasne bazilike. Dolga je bila bazilika 119 mertov, široka 91 metrov, v štirih vrstah je imela 140 stebrov iz dražega gradiva, slavolok je bil okrašen s slovečimi mozaiki, veliki oltar je bil kiborij, kterega so nosili štirje portimi stebri. Na pobočni steni so bile slike vseh papežev do Pija IV. v velikih medaljonih drug poleg druzega.
Ta častitljiva bazilika, ktera je bila po starosti, pa tudi po bogastvu silno znamenitih, iz starega veka sprejetih in tù hranjenih zakladov, izmed najslavnejših in najzanimivejših stavbin na svetu, pogorela je 1. 1823; nesreča se je pripetila po neopreznosti kleparja, ki je, streho	popravljajoč,	živo oglje pustil na nji.	Kmalu po ti nesreči so mislili na novo	zidanje in posebno Gregor	XVI. se je za to
veliko trudil.	Po mnogem	naporu je bilo delo srečno dovršeno in papež Pij IX. je o priliki, ko je bilo mnogo škofov	v Rimu zbranih
povodom dogme neomadežnega spočetja Device Marije, to cerkev slovesno posvetil. Zidana je po starem črteži, pa v novem slogu.
Sem spada cerkev znana pod imenom »Maria maggiore, Maria ad nivem, Maria praesepe, Marije Snežnice«. Zidal jo je papež Liberij povodom znanega čudeža, ko je sneg zapadel kraj, kjer naj se postavi. 1. 352 na Eskvilinskem griči. Te stare stavbine pa je zdaj le	malo ohranjenega, vse je prezidano.	Mnogo papežev je cerkev predelavalo	in olepšavalo, zlasti Sikst	IV., Nikolaj IV.
Evgen III. in	Gregor XIII.	Cerkev Marije Snežnice	je nedvomno prva Marijina cerkev na	svetu, ne le zarad čudovite prikazni, ktera
je dala povod zidanju, in jaslic nebeškega Zveličarja, tù notri hranjenih, temveč tudi zarad čudovito krasnih in bogatih lepšav. Srednja ladija ima 42 antičnih marmeljnovih stebrov, tlak prekrasne/mozaike, na stropu je prvo zlato, došlo iz Amerike. Na pobočnih stenah so slike in kipi, ki se prištevajo najbolj slovečim, kar jih imamo. Slavolok krasi sloveč mozaik Siksta III., kažoč sodbo cerkve zoper Nestorija. Med mnogimi kapelami, ktere so znotraj prizidane, znamenita je »Borghesova« zarad prekrasnih slik in kipov — brez dvoma je ta kapela najlepša v Rimu. V ti kapeli je sloveča slika Marije Device, o kteri ustno izročilo trdi, da jo je slikal sv. evangelist Luka. Na prostoru pred cerkvijo stoji obelisk, kterega je cesar Klavdij za mavzolej Avgustov dal pripeljati iz Egipta.
Najpopolnejši pa se je oblika stare bazilike ohranila v cerkvi sv. Klemena, iz 4. stoletja. Ta cerkev se pri cerkvenih pisateljih omenja že prvo dobo cerkvene zgodovine. Sv. Jeronim (392) prayi, da je ta cerkev nepretrgani spomenik na sv. Klemena. Papež Zosim (417) je v nji sodil krivovérce Pelagijane. Za ohranitev te cerkve so zlasti zaslužni papež Hadrijan v osmem, Paskal II. v jednajstem stoletji in novejši čas Klemen XI. — Cerkev ima pred uhodom lopo; iz lope se prihaja v pridvorje, kakeršno nahajamo pri starih bazilikah. Iz pridvorja se prihaja v cerkev, ktera ima tri ladije; ima tudi dve vrsti lepih stebrov. Kor za pevce in duhovščino seza daleč v srednjo ladijo ter je od nje ločen z lepo pregrajo; na pregraji sta dva pulta, na desni za evangelij, na levi za epistelj. Véliki oltar je pokrit s kiborijem; v apsidi in na slavoloku so lepe mozaične podobe. — Dolgo časa so mislili, da je ta cerkev tista, o kteri govorita Avguštin in Leon, v kteri je pridigoval sv. Gregorij, pa 1. 1858 so na pridvorji globoko v zemlji odkrili zidovje, ktero je dalo povod daljnemu preiskovanju. Deset let se je kopalo z velikimi troški, pa ni bilo predrago, odkrili so staro podzemeljsko baziliko, zidano v 4. stoletji. Leta 1084, v bojih Henrika IV. zoper Gregorija VIL, bil je ves del mesta, kjer je stala cerkev sv. Klemena, malo ne popolnoma razrušen, izvestno tudi cerkev. Namestu da bi izkopavali cerkev iz razvalin, zdelo se je Paskalu II. umestneje, zasuti razvaline, kjer je stala cerkev, samo najdragocenejše stvari, n. pr. véliki oltar in marmeljnasto pregrajo so rešili in ohranili za novo cerkev, ktero so zidali na razvalinah stare, samo nekoliko manjšo.
Stara bazilika, 5 metrov pod tlakom nove, je jako zanimiva za zgodovino cerkveno, kakor tudi za zgodovino umetnosti, zlasti znamenite so slike po stenah, kažoče čudežna dela sv. Klemena, dogodbe iz življenje sv. Cirila, vnebovzetje Marije Device (iz devetega stoletja).
dV & - £	.
Druga doba starokrščanske umetnosti se pričenja z začetkom vladanja .Tustinijana (5Ž7—565), z njegovimi velikanskimi podjetji, s kterimi je hotel poveličati moč cerkve z novim bliščem, pa tudi mogočnost svojo. Ta umetnost.z a n t in ska, ktera se je pričenjala že prvo dobo, zdaj pa se je razsnovala popolnoma.
To dobo je nadvladoval bizantinski slog; tvori zahodne umetnosti so v primeri s temi deli potisneni v kot; pri nekterih pa se vsaj nekoliko kaže bizantinski vpliv. Vendar se pri zdelkih germanskih narodov, pri Frankih, Longobardih in Angelsasih že kaže neko teženje po samostalnosti.
Druga doba seza v pozna leta osmega stoletja; ta čas so se okoliščine, vplivajoče na umetnost, zopet mnogo izpremenile.
To dòbo so bile zidane: bazilika v Antijohiji, cerkev sv. Sergija in Baha v Carigradu, sv. Sofije v Carigradu. V mali Aziji: sv. Klemena v Ancyri, dve baziliki v Lyciji; tudi v Tesaloniki je bilo zidanih mnogo cerkva, ktere so bile pozneje izpremenjene v mošeje.
Italijanska arhitektura to dobo nima posebnih stavbin. Pri najznamenitejših se kaže bizantinski vpliv, n. pr. sv. Vitala v Raveni, bazilika v Poreći. — Rim ima iz konca šestega in začetka sedmega stoletja dve baziliki, imajoči po orijentalski šegi kore nad pobočnimi ladijami: S. Lorenzo fuori le mure in S. Agnese. — Druge bazilike iz sedmega in osmega stoletja so preprostejše, n. pr. S. Giovanni a porta latina; S. Maria Cosmedin itd.
Jako mnogo cerkva je bilo zidanih to dòbo na zahodnih deželah zunaj Italije. Vse cerkve, tudi zunaj Italije, bile so zidane po načrtu staro-rimske bazilike, izvestno na Nemškem se je ta tip ohranil neizpremenjen vse prvo tisočletje. Ko so se velikanski preobrati nekoliko polegli, vplivala sta na razvoj umetnosti zlasti sv. Benedikt (480—543) s svojim redom in sv. Gregor Véliki (540—604). Vsa olika, vsa nravnost in umetnost te dobe je v tesni zvezi z zgodovino reda sv. Benedikta. Sv. Gregor pa je vplival na Teodolindo, kraljico Longobardov, na Rekareda, spreobrnenega kralja zahodnih Gotov v Španiji, na mogočno kneginjo Frankov Brunhildo, na spreobrnenje Anglije; očividen je tudi ta vpliv na cerkveno umetnost v vseh teh deželah. Med Franki je Klodvig 1. 504 postavil lesen »Strassburger Münster«, kralj Klotar je sv. Petru na čast zidal lepo cerkev iz kvadrov v Rouenu; prenovil je cerkev sv. Martina v Turonu. Dalje so nastale cerkve v mestih Clermont, Chalons, Riez in Aix itd.
Sredi 6. stoletja se je Trier odlikoval s posebno zgradbo. Nadškof Nicetij je zidal krasen grad in je prenovil škofijsko cerkev v Trieru. Zdi se, da je iz ravno te dobe tako zvana »porta nigra« v Trieru, močna, trdnjavi podobna vrata, zgrajena po rimski šegi.
Na Parskem, Švabskem, v deželah preko Donave, ktere so trpele za časa preseljevanja narodov največ, zidale so se zopet kmalu krščanske cerkve. Sv. Emeran, sv. Rupert, sv. Bonifacij, sv. Virgili] i. dr. niso oznanjevali samo sv. vére, temveč so tudi povsod zidali cerkve, kamor koli so prišli, kakor nam pripovedujejo životopisi. Prve cerkve so bile mnogokrat samo lesene in majhne — posebno ondi, kjer se je krščanstvo še le ustanovilo na novo, ali pa ondi, kjer se je bilo bati, da je napadi divjih sosednih narodov ne bi précej podrli. Pa tudi v mestih so delali večje cerkve lesene. Imenovali so ta način zgrajenja »more scotico« po skotski šegi (»opus scoticiun satis pulchrum«), kajti na Škotskem ali sploh v deželah, kjer je bilo malo kamena, so si morali pomagati z lesenimi stavbinami. Temu načinu zgrajenja je nasproten »more romano«, po rimski šegi, kar naznanja največ kamenene stavbine ali iz opeke.
V	angelsaških deželah je bilo sedmo stoletje znamenito za cerkveno stavbarstvo. Poročila naznanjajo, da so tudi tù bile cerkve zidane nalik baziliki, z dvema apsidama, na izhodni in na zahodni strani. Nahajale so se cerkve v mestih: Abbedon, York, Rippon, Heksham i. dr. Cerkev sv. Andreja v Hekshamu (zidana 1. 674) je slovela kakor čudovito lepo delo; popis kaže, da je bila zgrajena po uzorci Ravenske bazilike sv. Vitala. Ohranilo pa se teh stavbin ni čisto nič.
V	Irlandiji, jako znameniti zarad zgodnjega spreobrnenja h krščanstvu in misijonske delavnosti, zidali so kmalu mnogo cerkva, izpremenili pa so oblike po svojem, ker so največ stavili lesene cerkve. Ostanki nekterih cerkva in kapelic kažejo veliko starost.
■ IVA- / o-čr-o '
Tretja doba. To dobo se je mogočnost frankovskega kraljestva po Karolu Velikem (768—814) povzdignila visoko; rimska.država je postala samostojna; vse to je mnogo vplivalo na razvoj umetnosti. Umetnost je ohranila temeljni načrt prejšnjih dòb : pa že se kažejo narodne posebnosti v raznih deželah tudi pri umetnosti. Vzpodbujala je krščansko umetnost do bogatejšega razvoja tudi muhamedanska umetnost, ta čas sijajno se razvijajoč na zahodu. Tekmovanje s tujim muhamedanstvom je napravljalo ondi, kjer ste se umetnosti dotikali, neko posebno zmes. Tretja doba seza do konca prvega tisočletja.
Silno važne in pomenljive za razvoj arhitekture so zgradbe Karola Vélikega. Po opreznosti in kreposti njegovi je postalo frankovsko kraljestvo središče kulturnega življenja; pa tudi v arhitekturi njegovi se odseva pomenljivost umetnosti one dobe. Pomenljivo je trujenje njegovo, arhitektonske člene, v staro-rimski dobi še nekako osorne, spopolniti, napraviti jih ličnejše in arhitekturo povzdigniti na višjo stopinjo, da bi bila tolikanj vrednejša služiti ideji krščanski. Oziral se je zarad tega nazaj v staro klasično dòbo in jeden njegovih arhitektov (Einhard) se je kaj skrbno in marljivo učil in si nabiral starih slogov v spisih Vitruvija, da bi si prisvojil pravila one klasične arhitekture. Imenovati bi torej smeli to dòbo res dòbo prve r en es ance, kajti z oblikami
klasičnimi je hotel Karol poživiti in prerodili staro-krščansko arhitekturo. Se vé, da zdaj še ni bil čas za to, toda misel se je ohranila in je prodrla poznejše čase.
Ni lii mogoče naštevati vsega, kar je Karol storil za povzdigo krščanske umetnosti; zadosti je, če omenjamo, da je ustanovil 10 škofij in zidal več kakor 23 cerkva. Skrbel je, da so se cerkve zidale in popravljale po cerkvenih določilih in visitatorji njegovi so mu morali vedno poročati o stanji cerkva. Večina novih cerkva so bile bazilike, zidane po rimski šegi ; tudi v tem je kazal jedinost z rimsko cerkvijo. Kapelo pa v svoji palači v Ahnu, ktera naj bi bila njegova grobna kapela, dal si je zidati nalik središčnim stavbinam (1. 796—804). Kaj se je reklo v deželi brez olike postaviti tako prekrasno stavbino, kazale so priprave za to delo potrebne. Iz vseh krajev, od blizu in daleč, sklical je umetnike, stavbarstvu vešče, da so naredili črtež in vodili delo. Nadzorstvo pri delu je imel opat Ansigis iz S. Vandrilla pri Kouenu. Dragocene marmeljnaste plošče, mozaiki in stebri so bili pripeljani iz Triera, Rima in iz Ravene, malo prej razdejane; še celò na štiri ogle rezano kamenje je preskrbel iz zidovja Verdunskega.
Tloris je zelò podoben bizantinskim središčnim stavbinam in posebno cerkvi sv. Vitala v Raveni. Za cesarsko dvorno kapelo je bila gotovo ta oblika priličnejša kakor bazilika. Temeljni črtež je osnovan v osmokotu, od zunaj ima šestnajstkot, kupola sloni na osmih slopovih; premer njen je 15 metrov; okrog in okrog je obhod z galerijami; stebri so večinoma iz rimskih zgradeb; na izhodu je majhna dolbina za oltar, na zahodu lopa, po ki eri je kapela v zvezi s palačo.
Med odličnimi možmi, Karolovimi prijatelji, pridobili so si nekteri, posebno kot arhitekti veliko slavo. Alkuin je že prej na Angleškem sodeloval pri zidanji cerkve sv. Petra v Yorku; bila je to krasna bazilika, posvečena 1. 780. — Ansegis, pozneje opat v St. Vandrillu, vodil je zidanje cerkve v Ahnu; Einhard je bil nadzornik mnogih drugih sl avb.
Pri samostanskih cerkvah so se držali zlasti črteža rimske bazilike. Ohranil se je iz tiste dobe tloris, kterega je arhitekt na dvoru Ludovika pobožnega 1. 820 načrtni za opatijsko cerkev v St. Gallenu, hranjen v tamošnji knjižnici. Kaže nam baziliko z ravnim stropom, tremi ladijami z arkadami na stebréh. A že se nahajajo izpremembe, kterih najvažnejša je ta, da ima tudi na zahodni stràni apsido, glavni apsidi naravnost nasproti; ob straneh zahodne apside stojita dva okrogla stolpa, pa ne organsko spojena s stavbino.
V Rimu so to dobo zidali lepe cerkve, pa ne mnogo izpremenjene, kar se tiče sloga. Med cerkvami, vsaj nekoliko ohranjenimi, ali po narisu znanimi, so najvažnejše: S. Marta della Navicella iz začetka devetega stoletja; S. Giovanni in Laterano, I. 910 zopet zidana, ker je 1. 897 poprejšnjo cerkev zelò razrušil potres; akoravno se je pozneje novič popravljalo, vendar se nahaja še stari načrt bazilike vsaj v osnovi. — V 9. stoletji se je zopet zidala cerkev na nekdanji zasuti, pa 1. 1857 zopet izkopani cerkvi, pri kteri se je vkljub mnogim popravam vendar notranjščina stare bazilike med vsemi drugimi ohranila najbolje. — Pozneje je v Rimu zidanje cerkva ponehalo nekoliko in še le v 12. stoletji so nastale zopet znamenite stavbine, po načrtu stare bazilike, le ožje in višje so bile.
Na Dalmatinskem bregu se nahaja znamenita stavbina, skoraj gotovo iz 9. stoletja: sv. Donato v Zadru. Stavbina je okrogla, 9'5 metrov v premeru; ima 6 širokih slopov, nosečih küpolo; okrog nje nizek, ozek obhod, banjasto svođen, imajoč tri apside. Kupola je podrta, zdi pa se, da je bila kakih 29 metrov visoka.
V	vsi srednji Evropi so naj zanimivejše cerkve : sv. Justa v Trstu, patrijarška cerkev v Akvilej i in prestara katedrala v P ar en zi.
Kjer sedaj stoji cerkev sv. Justa v Trstu, bil je skoraj gotovo nekdanje čase tempelj malikovalski. Sezidana je bila cerkev v 4. stoletji; v 6. stoletji je bila blizu nje postavljena še druga cerkev; začetkom 14. stoletja so obe spojili v iedno stavbino. Ta nova cerkev je ohranila ime mlajše cerkve sv. Justa (San Giusto), ime starejše cerkve (Marijana) se je ohranilo le v spominu. Notranjščino dele štiri vrste stebrov v pet ladij. V apsidi so zanimivi mozaiki na zlatem dnu, kažoč aposteljne in nad njimi Marijo, obdano z angelji. Marija in aposteljni niso zdelani jedno in isto dobo, to se spozna précej na prvi pogled (Marija je iz Tl. stoletja, aposteljni iz sedmega). Pročelje cerkveno je res prava arheološka dragocenost. Nad vélikimi vrati je velikansko okroglo okno. Jako zanimiv je stolp, stoječ na strani pročelja; sezidan je v 11. stoletji na temelji rimskih razvalin.
Škofijska cerkev v Poreči je sezidana že prvo polovico 6. stoletja. Izmed vseh cerkvenih spomenikov na pobrežji istrijanskega poluotoka ni ne jeden tako znamenit in tako dobro ohranjen, kakor škofijska cerkev v Poreči. Cerkev sv. Justa v Trstu se je poznejše čase mnogokrat prezidavala, a v Poreči je ohranjen čisti tip staro-krščanske bazilike, kakor pri sv. Klemenu, sv. Lorencu i. dr. v Rimu.
Tù je ohranjen kr s tilnik z jarino v sredi za potapljanje pri krščevanji; ohranjen je dvor (atrium) z mostovži na stebréh in slopéh. Iz dvora so v cerkev troja vrata, srednja večja, pokrajna manjša. Bazilika ima tri ladije, apsida je znotraj okrogla, zunaj mnogokotna. Jako zanimivo je pročelje, znamenit je oltar, mozaiki, kameneni škofovi prestol i. dr.
Gotovo je, da so tudi na slovenski zemlji s krščanstvom, prišlem v te kraje, nastale mnoge cerkve, toda o ti reči se nahaja premalo zanesljivih naznanil. — Zgodovina krščanstva v slovenskih krajih nam imenuje mnogo cerkva, ki so se po raznih krajih na severni strani deroče Drave nahajale že v 9. stoletji.
Že v drugi polovici 8. stoletja je sv. Modest posvetil tri cerkve, namreč: Sv. Marije (današnja Gospa Sveta nad Celovcem), v mestu Liburniji (sedaj sv. Peter v Gozdu), v Udrimah (sedanja sv. Margareta pod Knittelfeldom). Pa še mnogo drugih cerkva je po imenu znanih iz 9. stoletja, v kneževini Pribino-Koceljevi, kjer sta prav ta slovenska vladarja postavila jih lepo število. Take so po Anonymu Salisburg 1 :	Bogorodici
Mariji v čast posvečena cerkev v mestu Pribinovem (1. 850); cerkev mašnika Sandrata in cerkev mašnika Er imp erta; cerkev sv. Ruperta v Salapiugi; veličastna opatijska cerkev sv. Hadrijana sredi Blatograda; dalje se imenujejo cerkve v Dudlejpi, v Ušetinu, v Businici (Vuzenici?), v Betobiji (Ptuji), v Stipilibergu, >ad Lindolveschirichun« (Lendavi?), v Keisi (Kiseku), »ad Wiedhereschir ichun« (Lendavi?), »ad Isangrimeschirichun«, »ad Beatuseschirichun«, »ad Otachareschirichun«, »ad Paldmunte-schirichun«, pri Petih Cerkvah (Pečuhu) in drugih krajih. Vse te cerkve so bile sezidane za Pribininih časov in posvečene od solnogradskega škofa Limprama. r— Za Kocelja pa je posvetil nadškof Alduin 1. 860 ali 861 te-le cerkve: sv. Stefana (26. decembra 1. 864); cerkev sv. Mihaela v Ortahu (nekdaj pri Blatnem Jezeru)
1.	januvarja; sv. Pavla pri Veridi (nekdaj v Medjimurji) IB. novembra; nadalje 14. januvarja pri Spizimu cerkev sv. Magarete; pri Ternbergu sv. Lorenca; v Fiskeri in pozneje v kraji Cela cerkev sv. Petra; nadalje v Stradah, v Kartinah (pri Blatnem Jezeru). —- V Karantaniji je bilo tudi že v ti dobi gotovo mnogo cerkva, kajti ljudstvo je bilo za bogočastje jako vneto; toda iz virov do sedaj znanih ni mogoče dokazati, kje so bile te cerkve. Gotovo pa je, da je v 9. stoletji stala neka cerkev v Labodski dolini.
Iz južne strani slovenske zemlje, ki je večinoma spadala pod Akvilejsko patrijarhijo, pogrešajo se obširnejša naznanila iz tistih časov o posamičnih cerkvah. Vendar pa se po drugih znamenjih more soditi, da se je tudi tù mnogo cerkva nahajalo že v 9. stoletji. O cerkvi sv. Petra v Ljubljani se trdi, da je bila sezidana v prvih časih. Verjetno je, kajti gotovo je bilo mesto tedaj, ko se je cerkev zidala, še pagansko, a zunaj mesta so prebivali kristjani, kajti sicer bi bilo težko razumeti, kako je to, da je najstarejša cerkev zidana zunaj mesta. — Tudi o cerkvi sv. Nikolaja se trdi, da je bila sezidana v 7. stoletji.2
Gotovo je, da se je nahajalo tù mnogo cerkva, kajti krščanstvo je bilo tostran in onstran Drave o polovici 9. stoletja že obilno zasajeno na vse strani, nevérstvo in malikovanje pa odpravljeno. — Vseh teh cerkva pa se, kolikor je do sedaj znano, ni ohranilo ne jednega sledu.
*
* *
Ako staro-krščansko stavbarstvo ob kratkem splošno ogledamo, moramo priznati, da si je stvarilo z veliko navdušenostjo in mladeniško vnemo nove velike prostore za bogočastje svoje, in velik krog idealnih podob, s kterimi je olepšavalo kraje za službo božjo odmenjene. Vendar pa poznejša leta ni kazalo tolike stvarilne moči, temveč držalo se je rado le starih oblik, vsaj v glavnih potezah. Ko pa je preminulo šumenje preseljevanja narodov, ktero je podrlo trhlo rimsko državo, vzdignilo se je iz tega kipenja novo kraljestvo Frankov, ktero je za časa Karola Vélikega dobilo velevlast nad vse druge narode. V tem kraljestvu so se zbrali in ohranili zadnji ostanki stare kulture in ž njimi so bili rešeni kali za nov razvitek. Barbarski severni narodi so se učili polagoma podvreči se državnim postavam, toda do novega, krepkega, samostalnega, kulturnega, življenja se še to dobo niso mogli dvigniti, kakor se tudi moč severnih narodov ni mogla spojiti z oslabljenimi, omehkuženimi starimi izročili južnih narodov. Se le, ko ie. razpadlo kraljestvo Karlovičev, pričela se je nova doba. Ustanovile so se nove države, nekaj po samosvojem germanskem, nekaj po rimskem pravu. Zdaj, ko so krepki narodi prišli do zavesti in si stvarili nove države, stvarili so si tudi samostojno umetnost, zadostujoč njihovim duševnim potrebam, in to novo dobo se je začela umetnost prekrasno razcvetati. Staro-krščanski umetnosti pa je zasluga, da je umetnosti, v prihodnosti tako mnogotero in bogato se razvijajoči, podala osnovne obrise. Staro-krščanska bazilika je samo početek novo-krščanske stavbarske umetnosti. Umetniki one stare dobe so vrlo zaslužni, kajti stvarili so tip, iz kterega so se kasneje razvile povse dovršene oblike. Ta tip, ako ni dovršen, je vsekako dober in ploden; romanska in gotska doba ste ga spopolnili in dovršili.
1	A. Fekonja, Razširjava kristjanstva med Slovenci: Letopis »Mat. Slov.« 1. 1884, str, 139.
2	Hicinger v Zlatem Veku str. 21, 22, našteva mnogo cerkva in meni, da so stale že v 9. stoletji; te cerkve so: v Ljubljani
pri sv. Petru,	v Loki, v	Kranji, v Radovljici, v Cerkljah, v Mengšu, v Kamniku, v Cérknici,	pri sv.	Vidu poleg	Zatičine, pri Beli	Cerkvi,
v Krškem, v	Trebnjem,	v Ribnici in v Metliki. — Dalje: v Belaku, v Rožeku, v Ukvah,	pri sv.	Mohorji, v	Kapli pri Dravi	in pri
sv. Mihelu poleg Pliberka, v Slov. Gradci, v Celji. v Žičah, v Pilštanji in na Laškem, naposled pri sv. Petru poleg Soče, v Devinu, v Solkanu, v	Kanalu, v	Volčah, v Bolci, v Tolminu, pri sv. Vidu na Gori in v Vipavi, v	Mujah,	v Buzetu,	v Jelšanah, v Slavini in
v Piranu. —	Toda to vse ni prav zanesljivo, kajti iz listin do sedaj znanih se jasno dokazati ne	more, da so vse te cerkve	gotovo
stale že to dobo.
- Izlamski slog.1
1.	Podlaga arabski kulturi je bila véra Muhamedova, klera je združevala nomadske arabske rodove v jeden narod. Fanatični duh, kteri prešinjuje véros poznavanj e in po jedni stràni zahteva strogo sužnost, po drugi pa dovoljuje veliko prostost, kakor tudi obeta in dovoljuje počutno uživanje, vse to je storilo, da se je nova véra jako prikupila orijentalskemu značaju. / orožjem v roki si je delala ta véra kmalu na široko in dolgo svoja pota ter si pridobivala privržencev v Egiptu, v severni Afriki, v Siciliji, na Španskem, na Sirskem, v Perziji in v Indiji.
Pričetkom je manjkalo Arabom zadostne kulture, da bi si bili mogli stvariti sami nove arhitektonske oblike. Ker pa je véra zahtevala posebne, za češčenje božje določene kraje, posluževali so se Arabi arhitektonskih oblik dotičnega kraja, kjer so že vtrdili izlamsko véro; te oblike so si prisvajali pa jih izpreminjali po duhu in ukusu svojem. Ko so že prvo stoletje svojega obstanka viharnim valovom jednako se razlivali po neizmernih prostorih na izhodu do Ganga, na zahodu do Španske, bili so še préprost, na pol nomadsk na pol bojen narod, kleremu je manjkalo oglajene olike. Ni čudo, da niso imeli narodne svoje umetnosti, kajti bili so nomadski narodi brez stalnih bivališč. Posluževali pa so se, prihrumevši v krščanske kraje, tudi krščanskih božjih hiš za svoje bogočastje ali pa so si izprosili stavbarskih mojstrov za svoje mošeje iz bizantinskega dvora. Za umetnost sploh Arabi niso imeli posebnih zmožnostij. Ker jim je bilo strogo prepovedano zdelavati podobe, bila je vsa njihova umetnijska delavnost omejena na stavbarstvo, in na to muhamedansko stavbarstvo so vplivali slogi, klere so nahajali v podjarmljenih deželah. Zarad tega je bil izlamski slog neka zmes iz staro-krščanskega, zlasti bizantinskega, nekaj pa iz paganskega, indijskega in perzijskega sloga, kakor je bila véra zmes raznih vèr. Kakor je bila fantazija Arabov nemirna in neomejena, tako je tudi stavbarstvo njihovo nemirno, samovoljno in na videz brez kakih pravil. Tudi pri stavbarstvu Arabov so združena ostra nasprotja, kakor v duševnem njihovem bistvu sploh. Til se nahaja gola, mrzla zunanjščina, znotranjščina pa je preobložena fantastično, okrašena prebogato; zgradba je ogromna, jednakolična, okraski pa so čarobno zavihneni in živi; združena je mrtva osornost z nevsahljivo bogatim življenjem.
Arabska arhitektura se je razvijala zlasti v 9. stoletji po velikanskih zmagah tega naroda.
2.	Razvoj mohamedanske arhitekture je odvisen kakor v obče pri drugih narodih, od potrebščin bogočastja. Glavni deli mošeja (hiše božje) so: a) Prostorna lopa (mihrab) za molilce; ta lopa mora biti obrnena tako, da molilec, opravljajoč svoje molitve, gleda proti Meki; b) v ti lopi je nekov kraj še posebno svet, namreč oni, kjer se hrani koran; zove se kiblah. Tik lope je velik dvor z vodnjakom v sredi, kjer se umivajo romarji, c) Vitki stolpi, (minaret) z galerijami, raz kterih vabi muezin vernike k molitvi, potrebni so pri mošeji neobhodno. d) Časih je zraven prizidan kupolasti grob ustanovnika svetišča.
Imajo pa mohamedanske mošeje dvojni temeljni tip. Prva oblika je prostoren čveterokot z dvorom ; na sredi je kupolast vodnjak, na konci je lopa za molilce, s stebri razdeljena v več jednako visokih, z ravnim stropom pokritih ladij (n. pr. mošeja v Amru). Druga vrsta je središčna zgradba po bizantinskih uzorkih; tudi hodišča okrog dvora so pokrita s kupolami (Tab. XIV. Sl. 4). Prvi tip se nahaja bolj na izhodnih, drugi na zapadnih krajih.
3.	Stropi so: a) leseni in ravni, kakor pri staro-krščanskih bazilikah; b) kupolasti; kupola je polukrogla, ali podolgasta, trebušasto zbokla, zgoraj šilasta, podobna čebuli (Tab. XIV. Sl. 8); c) kapničasti. Pri Arabili je zgodaj nastal poseben način svođenja, kteri kaže bolj, kakor marsikaj druzega, njihov značaj. Sestavljeni so ti stropi iz samih majhnih delov kupol, slonečih na nizdol visečih konsolali, tako, da so nekako podobni čebelnim piskrcem ali visečim kapnikom v podzemeljskih jamah (Tab. XIV. Sl. 1). To pa niso v resnici pravi svodi, ampak so narejeni iz lesa ali mavca ter pribiti na trame ali na kupolo, torej so samo dekoracija brez konstruktivne važnosti.
4. Stebri so v arabski arhitekturi tanki in vitki (Tab. XIV. Sl. 1); noga je sestavljena iz samih obročev; kapitelj je zdelan čisto samovoljno, na vrhu je napuščen čveteroogelnik, ozaljšan z listi (Tab. XIV. Sl. 7); tudi vrat stebrov je okrašen z listi; krilna plošča je čveteroogelna.
5.	Nahajajo se v arabski arhitekturi oblike lokov, ktere so vlastne samo temu slogu. Razločujemo čvetero lokov: a) roglati lok; boki so mnogokrat podaljšani in lok je nalomljen v več manjših krajcev; b) šilasti lok, sestavljen iz dveh krožnih krajcev; c) podj^vjist lok (Hufeisenbogen) (Tab. XIV. Sl. 5) je večji kakor polukrog, torej sta boka spodaj skupaj zavihnena; d) hrbtičast lok (Kielbogen) (Tab. XIV. Sl. 6), spodaj je okrožen, zgoraj venkaj zavihnen, podoben na vrh obrnenemu podladiji. Pri vseh teh oblikah se kaže posebna priljubljenost Arabov za bogato za vi h n en e črte.
1 Izlamski slog ne spada sicer med krščanske sloge, toda ker je težko uvrstiti ga kam drugam in ker je ta slog zlasti v nekterih deželah vplival na razvoj krščanskih slogov, opustiti ga ne smemo; podajemo torej na tem mestu glavne poteze njegove.
Zunanjščina je pri arabskih zgradbah večinoma prav jednostavna, notranjščina pa je okrašena kaj bogato, ima zračne lope in senčnate hode. Arhitektonskih členov, zidcev i. dr. nimajo arabske zgradbe; vsi okraski so na stene le naslikani in to tako bogato in živo, da so podobne prekrasnim orijentalskim preprogam ali lahkim šotorom nomadskih popotnikov (Tab. XIV. Sl. 3). Preživa in premenljiva je fantazija Arabov, da bi upirali pozornost svojo tolikanj na naravne stvari, da bi jih mogli natančno vpodabljati. Vrhu tega jim véra prepoveduje napravljati podobe živih stvarij, zarad tega izlamska umetnost nima plastike in tudi slikarstvo je omejeno le na ornamente. Ako se nahajajo sem ter tja živali, te niso potvorjene po naravi, ampak stilizovane so in se rabijo le za ornament. Človeške podobe se ne nahajajo skoraj nikjer drugod, samo v Indiji in Perziji.
Lepšave. Jako zanimive so arabske lepšave; niso točno prikladne arhitektonskim členom tako, kakor v staroveški umetnosti, ampak največ so naslikane na stene. Ti okraski so večinoma raznobarveni, prečudno, sanjarsko zamotani in zapleteni, imenujemo jih arabesk e. Sestavljene so: 1. iz črt ali trakov vse križem zamotanih, ktere pa so vkljub zamotanosti spletene v lične, geometrične ali sanjarke oblike. Sestavljeno so arabeske 2. iz raznih listov, ki pa niso potvorjeni natančno po naravi, ampak so izpremenjeni tako fantastično, da se komaj poznajo, da so vzeti in narave (Tab. XIV. Sl. 2). Tudi črke se rabijo za lepšavo, kterim se pa zopet izpreminja oblika po potrebi, in sicer kufična pisava je ravnejša, poznejša pa prostejše zavihnena. Polja, okrašena z arabeskami, obrobljena so navadno s popisanimi progami in imajo zarad tega lice, podobno preprogam, ktere spominjajo na okraske šotorov nomadskih Arabov.
Razširjava muhamedanskega sloga.
Muhamedanski slog se je razširjal na dolgo in široko; stavbine tega sloga se nahajajo v Siriji, Egiptu, Siciliji; dalje na Španskem, v Perziji, Arabiji in Indiji, naposled po vsem turškem cesarstvu.
V	Egiptu in Siciliji. Najstarejše zgradbe arabskega sloga v Arabiji, Palestini in Siriji kažejo, da takrat še značaj tega sloga ni bil dovolj ustanovljen. V Egiptu se je razvijala arabska umetnost najprej do stalnih oblik. Ta slog ima resen, tožen značaj ; sestav je stroži in trajnejši, oblika jednostavnejša pa vendar veli-častnejša kakor v drugih deželah.
Egipet je prišel pod arabsko oblast 1. 640, za dobe kalifa Omarja. Prve zgradbe so prav jednostavne. V 11. veku so nastali prekrasni mavzoleji kalifov. V 14. veku je dosegel slog vrhunec lepote; sezidale so se prekrasne mošeje (Hassau, El Moyed iz 15. stoletja).
V	Sicilijo so prihrumeli Arabi že 1. 827 in so utemeljili ondi novo kulturo, ktera se je razcvetala skoraj skozi tri stoletja vedno krasnejše; pa le malo spomenikov je preživelo viharje in še ti so pozneje bili jako predelani, da se komaj pozna na njih arabski značaj. V Tl. stoletji so Normani pregnali Saracene. Normanski vladarji so podpirali arabsko umetnost in celò krščanske cerkve so dajali zidati arabskim umetnikom in prav zavoljo tega so dobile te stavbine nekak poseben krščansko-orijentalski značaj.
Na Španskem. V nobeni deželi ni muhamedanska umetnost rodila tako blagega, plemenitega cveta, nikjer se ni razvila tako dosledno, kakor na Španskem. Že v 8. stoletji se je osnovalo samostalno muhame-dansko kraljestvo, ktero se je povzdignilo kmalu do lepega cveta. Umetnosti in vede, visoka duševna izobraženost in romantično viteštvo je poveličevalo blesk dvora kraljevega. Kar se tiče razvoja muhamedanske umetnosti, razločujemo dve dòbi. V prvi dobi se naslanja arhitektura na rimske in bizantinske oblike, še celò na staro-krščansko baziliko; v drugi pa se je prosto razvijal muhamedanski slog po svoji posebnosti do velike popolnosti.
Kmalu potem, ko si je Abderaman podvrgel deželo, pričel je (1. 786) v stolici mavriške Španije, v Kordovi, zidati prekrasno mošejo, ktera naj bi dosezala sloveča svetišča v Jeruzalemu in v Damasku. Osemnajst vrst stebrov loči stavbino v 19 ladij, tloris je dolg 175 metrov in širok 124 metrov; ladije so široke po 6 metrov in visoke po 9 metrov. Stebri so združeni s podkovastimi loki, skozi ktere so prepletem roglati loki. Stropa nima, ampak pokrita je s samo streho. Notranjščina je bila prekrasno olepšana; 10.000 srebernih svetilnic je razsvetljevalo notranje prostore.
Vrhunec pa je dosegel mavriški slog še le proti koncu izlamskega gospodstva v Granadi. Najbolj sloveča zgradba te döbe, a ne le samo te dobe, temveč vseh zgradeb sveta, kar se je kdaj zidalo, je Alhambra v Granadi; pričeto je bilo delo 1. 1270, dovršeno večinoma v 14. stoletji (Tab. XIV. Sl. 1).
Po šegi južnih, zlasti pa orijentalskih dežel, je Alhambra sestavljena iz lepih skupin, postavljenih okrog dveh nepokritih dvorov, na kterih so kotli za vodo, vodometi in hodišča; jako napuščene strehe delajo prijetno hladno senco. Prvo dvorišče se zove alb er ca; dolgo je 38 metrov, široko 22 metrov. Okrog tega dvora so krasne sobane, sobe za stanovanje in prelepi mostovži na stebréh. Drugi dvor je nekoliko manjši pa še lepši in bogatejši kakor prvi. Tudi na tem dvoru so bili umetni vodometi, sredi pa je stal velikansk kotel iz alabastra, kterega nosi dvanajst levov iz črnega marmeljna, zato se ta dvor imenuje levo v dvor (Löwenhof). — Stebri so vitki in postavljeni v lepem blagomerji: tù stojijo nekteri posamič, tam po dva skupaj, zopet drugod so skopčani po trije v lepo skupino. Kapitelji na stebrih so okrašeni z listnatimi ornamenti; na kapiteljih je kockast naklad, časih imata po dva stebra jeden skupen naklad. Okroženi ali šilasti loki so okrašeni s štukaturami ali roglatimi loki, da se vidijo kakor bi bili obkrajeni s čipkami. — Svodi so kapničasti, kupole iz lesa ali mavca. Vsa notranja dekoracija je bliščeča, čarovna, opanljiva. Stene so vse opisane s svetlimi arabeskami, obrobljene s progami, popisanimi s prekrasnimi živimi barvami; pri vseh okraskih se kaže najtanši in najplemenitejši ukus.
V	Turčiji. Orijentalska kraljestva so bila kmalu podjarmljena Izlamu. Ko pa so Turki 1. 1453 Carigrad dobili v svojo oblast, se je v orijentalskem stavbarstu vršil velik preobrat. Prekrasno Sofijino cerkev so izpremenili v turško mošejo in odslé jim je bila ta cerkev s svojo velikansko kupolo uzor, po kterem so zidali mošeje svoje. 'Fe mošeje imajo veliko srednjo kiipolo, na ktero so naslonene polukiipole ali pa so okrog nastavljene male kupole; zavoljo tega se turške mošeje od bizantinskih cerkva časih ločijo samo po vitkih stolpih, minaretih, in po olepšani notranjščini; kajti stene so po orijentalski šegi vse opisane. Najkrasnejše zgradbe te vrste so mošeje Sultan Ahmedova v Carigradu (1. 1160), Selimova (1566—1574) v Adrijanopelji in Solimanova II. v Carigradu.
V	Perziji so jako lepo cvetele vede in umetnosti na dvorih kalifov, pa še le iz poznejših dòb, odkar
je	Timur proti koncu 14.	stoletja si	podvrgel	deželo, ohranjeni so spomeniki, kteri	pričujejo, kako	krasno	se je
tu	spopolnila arhitektura.	Pri teh	zgradbah	imajo pisane kiipole obliko hruške	ali čebule; lok	je	navadno
hrbtičast (Kielbogen), svodi kapničasti. Pred uhodom so največ kupolaste lope, imajoč ob straneh vitke minarete.
Jeden najkrasnejših proizvodov te vrste je bila zdaj razrušena mošeja v Tabrizu iz 15. stoletja. Jako krasne so stavbine iz 16. stoletja, postavljene v Ispahanu. Okrog velikanskega nepokritega prostora, medijan imenovanega, so prekrasni hodi, lope, minareti v najplemenitejših skupinah s čarovnimi okraski.
V	Indiji se je ohranilo mnogo nič manj krasnih spomenikov. Proti koncu 12. stoletja se je tu ustanovilo
muhamedansko vladarstvo. Glavno mesto Delhi se je kmalu začelo razcvetati; v 13. in 14. stoletji je bil lii najsijajnejši dvor vsega sveta. Ko pa se je od 1. 1526 pričelo vladarstvo mogu lo v (Gross-Mogul) seje povzdignilo stavbarstvo še na višjo stopinjo. Novi vladarji so posnemali šege perzijskih šahov in tudi umetnost se je jela ravnati po perzijskem značaji. Kupole pri mošejah so polukrogle ali čebulaste; največ rabljen je bil hrbtičasti lok. Po zunanjščini je zidovje olepšano s pristenskimi slopi, kteri so spojeni s hrbtičastimi loki. Zunanjščina je veličastna, oblike krepke in plemenite. Skoraj vse zgradbe so zidane iz kvadrov. V notranjščini se potratljivo rabijo za olepšave najdragocenejši robe, zlato in dragi kameni, vse to napravi tako opanljiv vtis, da človek v te	prostore stopivši, misli,	da je tù	vresničen	sanjarski mik orijentalskih pravljic.
Med vsemi drugimi	zgradbami	se odlikujejo zlasti mavzoleji. Šah Akbar je očetu svojemu v Delhi, sam	sebi	pa v
Secundri pri Agri postavil prekrasen, veličasten mavzolej.
Muhamedanski slog ni bil brez vpliva na krščansko stavbarstvo, zlasti na Španskem, kajti v romanskem in v gotskem slogu se nahajajo v ti deželi sledovi njegovi. Pa tudi na Armenskem in Ruskem so se ohranili nekteri muhamedanski členi. Pri osnovi llorisa in narisa so sicer posnemali bizantinske uzorke, pojedinosti pri posamičnih členih, pri stebrih, pri ogrédji in pri strehi pa se spozna na prvi pogled muhamedanski značaj.
f- Romanski slog. ^(rro-/iro
Značaj dobe in umetnosti.
Do desetega stoletja je vladal v zahodno-evropskih deželah staro-krščanski slog; posluževal se je staro-veških oblik, a poživljal-je te oblike nova, duh. Ko so pa severni narodi sprejeli krščansko véro, izpreminjali so si tudi oni oblike po svojem, ktere so sprejeli od južnih narodov, pretvorili so jih po svojem značaji, umetnost je zdaj dobivala čisto novo obliko.
Značaj nove dobe je vsem prejšnjim diametralno nasproten. V stari dobi so se razvijali in olikovali posamezni narodi vsak zase, vsak posebe, narod poleg naroda, vsak je imel svojo, njemu lastno kulturo; nekteri so dosegli višjo stopinjo olike, drugi so zaostajali, kakeršne so bile njihove duševne zmožnosti, ali pa so bile zunanje okoliščine ugodnejše ali neugodnejše razvoju olike. — To novo dobo pa se je pričelo skupno medsebojno kulturno delovanje. Krščanska véra je bila skupna vez, družčč vse narode. Krščanstvo, prešinjajoč skoraj vse narode, nagnilo je vse k jednemu in istemu smotru, dalo je vsem jedno in isto skupno podlago. Pri vsem tem pa, da je krščanstvo dalo narodom jedno in isto podlago, jeden in isti smoter, jednega in istega duha, vendar nobenemu narodu ni hotlo zatreti njegovih posebnostij, ne jih uničiti, niti narodov vkovati v verige, da bi se ne mogli čisto nič gibati prostovoljno, ampak pustilo je vsakemu značaj njegov; vsak narod je delal, kakor je vedel in znal, po svoji posebnosti in se olikoval značaju svojemu primerno. Tako so se za te dobe razvijale moderne narodnosti vsaka po svojem jeziku, po svoji šegi in po umetnijskih svojih oblikah.
Vidimo torej, da so se prvo dobo srednjega veka, od Karola Vélikega do 1. 1300 narodi trudili pod vplivom krščanstva prisvojiti si staroveško oliko ; trudili so se združiti in spojiti narodne svoje posebnosti,
svoje podedovane šege s tirjatvami krščanstva; hoteli so vse tako vravnati, da bi bilo obema prav, da bi ugajalo zahtevam narodnih vlastnij in šeg, pa tudi zahtevam krščanstva in novi oliki.
Naravno je, da so nastali zarad tega viharni boji med nasprotnimi silami. Tù so si stale nasproli divja hrabrost in nežnost, krvoločnost in miloba, trmasta samoglavnost in ponižnost, surova togotljivost in zatajevanje. V tesni zvezi s tem značajem dobe je tudi umetnost in posebno arhitektura; ni čuda, da so se razvile iz lega boja čisto nove, prej nepoznane oblike; kajti umetnost se izcimi vselej iz duha časovega, iz narodnih šeg in splošnih okoliščin njegovih.
Nastavili so germanski narodi umetnost svojo na staro izročilo. Staro-krščanske umetnostne oblike so bile podlaga novemu delovanju, novi stvaritvi. Ker pa so bile stare oblike že spačene, severni narodi pa niso imeli nikakeršne umetnostne tradicije, naravno je, da so bili zavoljo tega prvi začetki njihove umetnosti kaj osorni, bolj ali manj barbarski. Pa kmalu se kaže že v teh prvih tvorih, v robatih in osornih oblikah, novi, prosti duh; kmalu se odločno odseva na njih narodni značaj. V krajih, kjer so bile rimske naselbine, pri kterih se je ohranila umetnost spominjajoča na staro-klasično umetnost, postavila se je kmalu li umetnosti nasproti drzna, stroga, domišljena fantazija germanskih narodov; in kakor so posamezni rodovi nadarjeni, bolj ali manj, kaže se tudi v njihovih umotvorih osornost ali gibčnost, treznost in drznost, mrtvost ali živost duha in značaja in spojenje teh narodov z rimsko narodnostjo je dalo zopet druge elemente za razvoj umetnosti. — Tudi do slovanskih narodov so prišle nove oblike; tudi ti so jih sprejeli, toda so jih pretvorili po svojem značaji, po posebnosti svoji. — Vrhu tega je bila umetnost arabska na izhodu, zahodu in jugu tako mikalna, da je morala vplivati na narode, prišle z Arabi v dotiko. — Iz toliko odnošajev, iz toliko učinov in protičinov, stvarila se je umetnost zahodnega srednjega veka; izcimil in razvil se je poseben slog, kteri je pozneje dospel do prelepega cveta, do velike popolnosti. Ta novi slog zovemo romanski slog.
Romanski slog torej imenujemo tisti slog, kteri se je razvil prvo dobo srednjega veka v zahodnih deželah iz rimsko-staro-krščanskega sloga, pa se je pretvoril po značaju in duhu narodov, ker povsod so se mu pridevale posebnosti vlastne duhu in značaju tega ali druzega naroda.
Ta slog je torej dalini razvitek rimsko-staro-krščanskega sloga, in prav zarad tega se zove romanski slog, kakor tudi jezike, nastale iz rimskega, imenujemo romanske jezike, n. pr. laški, francoski, španski jezik. Imenovali so napačno ta slog bizantinski. Imamo bizantinski slog, ali ta je, kakor smo videli, čisto drugačen. Romanski slog je z bizantinskim v taki primeri, kakor rimska cerkev z grško. Tudi so ga imenovali saksonski slog, ker se je na Saksonskem nahajalo mnogo stavbin tega sloga — ali okrožno-ločni slog (Rundbogenstil), ker je bistveni znak tega sloga okroženi lok, ki se je izključljivo rabil to dobo.
Romanski slog nastopa précej za rimsko-staro-krščanskim slogom; zidalo se je v tem slogu od konca 10. stoletja do 1. 1250. — Nahajamo ga pri vseh narodih rimsko-katoliške cerkve, akoravno se je različno razvijal pri raznih narodih in je dobival mnogovrstne oblike. Kakor so se jeziki, nastali iz staro-riinskega, prestrojili po posebnosti narodovi, prav tako so zadele slog, razvijajoč se iz staro-krščanskega pri raznih narodih, razne izpremembe. Najpopolneje se je ta slog razvijal po Nemški, Francoski in Angleški, v Italiji pa je prevladoval tip staro-krščanske bazilike.
Vpliv samostanov na razvoj umetnosti.
Preseljevanje narodov, doba divjih viharjev je preminula, razdrobivši mogočnosti starega sveta in zapustivši za saboj pogorišča ondi, kjer so prej stala mesta. Nobeden jez ni mogel ustaviti teh silovitih valov, vse so prodirali in zapuščali povsod, kjer koli so se razlivali, prazno puščavo in razvaline. Kraji, kjer so mimo hrumeli narodi, podobni so bili bojišču po končanem silnem boji; zemlja je bila pusta in prazna. — To je bilo polje, na kterem je zdaj cerkev pričela delovanje svoje. Barbari, kteri so zaničevaje prezirali mogočne vladarje in njihove dobro urejene državljanske naprave, barbari, ki so razruševali z nekovini divjim veseljem in s srčno zadovoljnostjo stvaritve olikanih narodov, ti barbari so se strmčč ozirali na sv. cerkev, stoječo sicer na zemeljskih tleh, pa dvigujočo se z vrhom svojim proti nebu; spoštljivo so se klanjali cerkvi, braneči zadnje ostanke staro-veške kulture in umetnosti; slušali so cerkev, učečo jih po poslancih svojih, dali so se ji voditi — in puščava se je izpremenila v plodovito zemljo. Zdaj tù zdaj tam se je vzdignila iz močvirja, iz pustote, rodovitna obljudena zemlja, združeča se kmalu v organsko telo državljanskega življenja.
In v ti na novo stvarjenj zemlji je rastla nežna cvetlica umetnosti, zdaj krščanske umetnosti, ktere prve kali nahajamo že za dobe preganjanja in ki se je pozneje razcvetala vedno močneje in krasneje.
Krščanska ideja se je razvila v arhitekturi še le tedaj popolnama in dospela do zmage, ko se je poprijela duhovščina ludi te stroke umetnosti. Doslé je bilo stavbarstvo v rokah lajikov; pri zidanji cerkva na izhodu in v Italiji so sodelovali največ svetni zidarji. Ker namreč v teh krajih stare tradicije še niso bile pozabljene in so se tù in tam nahajali spretni zidarski mojstri — umeva se, da se je cerkev pri njih posvetovala pri zidanji novih hiš božjih.
Drugače pa je bilo v Galiji in na severji. Krščanski misijonarji med divje narode niso prinesli samó luči sv. vére, temveč zidali so jim tudi sami hiše božje. Prvi poslanci verski so našli na severji temne gozde, močvirja in pustote; prebivali so tù divji lovci, hraneč si življenje svoje s plenom. Prebivali so v bornih kočah; mest je bilo malo in ta so bila nekdanje naselbine Rimcev, mestom v sedanjem zmislu prav malo podobna. Zdaj so prišli semkaj sinovi sv, Benedikta, naselili se v samotnih, zapuščenih krajih ter pričeli delovati blagodejno. Z neizrekljivim trudom so sekali gozde, sušili močvirja in jih izpreminjali v rodovitno zemljo. Na krajih, kjer so imele malo prej divje zveri skrivališča svoja, vzdigovalo se je kmalu zidovje hiše božje in celice menihov. Pri zidanji samostanov pa je bilo potrebno vsakovrstnih rokodelcev, kajli samostani niso bili zidani le za kratek čas, temveč bili so močni, trdni, namenjeni za prihodnost, da bi se širila še poznejše čase iz teh prostorov omika in olika daleč na okrog. A kdo naj bi pomagal delati pri zidanji? Stali so samostani v divjih krajih med divjimi barbari. Menihi misijonarji od neolikanih svojih sosedov niso mogli pričakovati čisto nič pomoči, ne se zanašati na njihovo spretnost, ne na znanost, ne na delo; saj so bili prav oni sami učitelji in up vse okolice. Kakor jih je gnala sila, da so morali biti menihi učitelji, zdravniki, pisatelji knjig, mehaniki, rokodelci itd., tako jih je tudi sila primorala, da so bili slavitelji, slikarji, umetniki. Po vzgledu sv. Benedikta, ki je I. 529 na Monte Casino poleg samostana sam zidal tudi cerkev, bili so njegovi sinovi, dediči njegovega duha, tudi zidarji svojih cerkva; postavljali so prostorine za službo božjo namenjene po pravilih cerkvenih in po zakonih lepotnih in olepšavah jih s podobami in slikami. Menihi so torej delali črteže, pa tudi pomagali so sami pri delu ; za to so skrbela tudi pravila samostanska. Zapovedovala so namreč ročno delo, ktero so opravljali že stari puščavniki, a ludi učenost. Toda ročno delo ni bilo samo to, da so obdelavah zemljo ter skrbeh za vsakdanje življenje, temveč njihova dela so imela višji namen, kakor se je v resnici spodobilo ascetičnim možem: njihova dela so nameravala povikševati čast božjo, dostojno olepšavah hišo božjo; samo po sebi se torej umeva, da so taka dela, zvršena s tako lepim namenom, morala biti umetna.
Pa ne le pri cerkvenih stavbinah so delali menihi, temveč tudi pri drugih. Še le ko so v 10. stoletji jeli zidati mesta, pokazalo se je, da je treba še drugih delavcev, kajti samostanske moči niso več zadostovale pri tolikem delu, vrhu tega je bilo samostanom prepovedano sodelovati pri zidanji svetnih stavbin. Zidanje cerkva pa je ostalo še nektera stoletja v rokah duhovščine, kakor so bili tudi menihi najboljši učitelji za druga rokodelstva. Ker so bili benediktini prvi misijonarji, je tudi razvoj cerkvenega stavbarstva med Nemci v tesni zvezi z redom sv. Benedikta. Ze prvi ustanovitelji reda, n. pr. sv. Benedikt in sv. Kolumban, opat Enginhart, opat Eto na Bavarskem, Ansegis in Roman i. dr. so bili spretni v stavbarstvu; poslednjima dvema je izročil Ludovik pobožni vodstvo pri vseh stavbah, ktere je pričel on. Prav tako vneti za cerkveno stavbarstvo so bili poznejši ustanovljeni redi premonstralencev in cistercijencev. Vse cerkve in samostane imenovanih redov od 8. do 13. stoletja, so sezidali menihi sami; ne samo črtež, tudi tehnična izpeljava je delo njihovo.
Opat Eigil je s svojimi menihi sezidal cerkev v Fuhli^ in tudi slike v nji so zvršili menihi. Da je bil ta opat korenito izobražen in izurjen v tehniki, pričuje pismo znanega Einharda, nadzornika na dvoru Karola Velikega, v kterem opozoruje svojega sina na modele stebrov, ktere je naredil opat Eigil. Cerkev v St. Galnu je bila zidana po črteži meniha Gerunga, in sicer pod vodstvom duhovnih kamnosekov Isenriha, Winiharda in Ratzerja '. Sveti Odo, opat v Clugnyji (f 942), poklican je bil celo v Rim, da je vodil zidanje tamošnega samostana pri sv. Pavlu. Tudi mnogo škofov je med stavbarji doseglo slavno ime; škofa Walter in Siegfried sta vodila zidanje škofijske cerkve v Spiri; in ko so se bali, da bi valovi reke Rene ne izpodkopali temelja, poklicali so škofa Benona iz mesta Osnabrück v posvetovanje, ki je précej zapovedal reki napraviti jez in položiti brano, na ktero so postavili veličastno stavbino. Škofa Bernwarda iz Hildesheima in Meimverka iz Paderborna, pohvali kronist prištevaje jih slovečim stavbarjem. Od 8. do 12. stoletja se omenja jeden sam neduhoven stavbarski mojster, namreč zgoraj imenovani Einhard; povsod med Nemci in Francozi nahajamo to dobo le duhovne stavitelje in karnenoseke. Živo nam delovanje menihov opisuje kronist: tù je menih Isenrih: »in cujus manu versatur semper dolabrum, excepto quando stat ad altaris sacri ministerium«. Drugi so bili kamenoseki, o kterih pravi: »omnis congregatio per totam diem laboravit in una columnarum illarum, qu» in basilica ipsa circumstant«.
Tako pogumno delovanje je bilo mogoče le v samostanskih družbah. Pa ne samo prebivalci jednega samostana so si pomagali drug drugemu — vsi samostani pod jednim predstojnikom (Regelvater), bili so jeden organizem, vsi so drug drugemu o potrebi prihajali na pomoč. Tù so se gojile vse znanosti: slikarstvo, glasba, prepisovale so se knjige, slikale občudovane minijature itd.
Cesar Karol Veliki, hoteč dežele kraljestva svojega olepšati z umotvori cerkvene in svetne umetnosti, jemal je iz samo stanov arhitekte in druge umetnike. Največ mu je bila pri srci kapela v Ahnu; tudi to so delali menihi: »super quos unum Abbatem cunctorum peritissimum, ad executionem operiš constituit«. Tancho, menih iz St. Galna, vlil je zvonove za to cerkev. Takrat je bilo v samostanih dosti bratov lajikov, da so opravljali vse lahko sami in da do 11. stoletja niso potrebovali druzih delavcev.
Od 8. do 13. stoletja so bili samostani semenišča cerkvenega stavbarstva, ves napredek v tehniki in vsak razvoj sloga se je porodil le v samostanih. In to nam pojasnuje vprašanje, kako je bilo mogoče, da se je med vsemi narodi, po vseh deželah, kjerkoli jih je krščanstvo pridobilo zase, krščanska umetnost razvijala tako jednakomérno, da povsod nahajamo prav tisti slog, prav tiste osnovne načrte, prav jednake lepšave. Povsod so bili samostani v zvezi med saboj, in opati jednega samostana so poklicali kakega spretnega umetnika iz druzega samostana, da je dovršil to ali ono delo, zarad tega nahajamo prav tiste lepšave na romanskih stavbinah ogerskih ali čeških, pa tudi med Francozi, Angleži in Nemci ob Reni. Načrti cerkva, samostanov,
1 O Winihardu pravi kronist: Quid est Winihard nisi ipse Dfedahus?
križnih hodov, svodov in stolpov, kripet in kapel so po vsem zahodu jednaki; vsi kažejo jednakega duha, jednako stopinjo izobraženosti in jednake namere.
Popotovanje menihov od kraja do kraja je za romansko dobo prav tako pomenljivo, kakor poznejše popotovanje mojstrov in pomočnikov za gotsko dobo. Kakor so grški menihi po ruskem širili bizantinske oblike, zanesli so skotski menihi s svojimi samostani tudi svojo umetnost na zahod, cistercijenci pa svojo iz francoskega med Nemce. Samostani Sf, Rallen, Fulda. Gorvev. Hirschau, Cluny, Monte Casino so bili akademije umetnosti tiste dòbe, kakor je bil za grško cerkev taka akademija dolgo časa samostan na gori Atoški. To dobo je veljalo pravilo: »Non ab infidelibus aut a laicis, sed ab Ecclesia fundatur ecclesia«.
Istina, da so bili samostani najvažnešji faktor za razvoj umetnosti v srednjem veku, pojasnuje nam dalje zgodovinski dogodek, da je napredovala umetnost od stopinje do stopinje, od stoletja do stoletja in da ima vsako stoletje umetnost svoj značaj, tako, da po značaji stavbine moramo določiti z gotovostjo, kdaj je bila postavljena. Tak pravilen razvoj je mogoč le po samostanih, ustanovljenih med olikanimi in barbarskimi narodi. Kjer ljudje žive in delujejo raztreseni in osamljeni, tam organski razvoj, napredujoč od stoletja do stoletja, ni mogoč. Mogoč pa je bil v samostanih; kajti če prav so v njem odmrli posamezni umetniki, ostal je vendar duh njihov in kar jih je učila preteklost, ni bilo pozabljeno za prihodnost, le potem je bil mogoč tako pravilen napredek od stoletja do stoletja.
Jasno je tudi, zakaj so le menihi mogli baviti se z umetnostjo. Jedini samostani so imeli potrebno zalogo znanstvenih in artističnih pomočkov. Domovina benediktinov je bila Italija, lepa Italija, ktera je takrat gospodovala svetu s svojo kulturo, akoravno ne s svojo močjo. Tam, kjer sta bila dospela nekdaj moč in bogastvo do vrhunca, tam so še stali velikanski spomeniki krasoljubnega naroda, tam so bili še ponosni na te spomenike slavne preteklosti, tam jim je bila še znana sestava teh zgradeb in posnemali so radi, akoravno ne natančno in tlačanski, umotvore klasične dobe. Kakor dedščino svojo iz domovine so vzeli sinovi sv. Benedikta s saboj te tradicije umetnosti v daljna, nova bivališča med Brite, Franke, Germane. S temi pravili staro-veške umetnosti pa so menihi tudi oblike iz katakomb, oblike krščanske umetnosti s saboj vzeli na pot po Evropi. Iz Rima so vzeli uzorek krščanske cerkve, krščanske bazilike. »Romano more« so postavljali namestu lesenih cerkva zidane hiše božje; vso razdelitev prostora, simboliko in lepšavo so delali po vzgledu italijanskem.
Pa te staro-krščanske tradicije, ktere so rešili menihi iz splošnega potopa preseljevanja narodov, niso ostale v njihovih rokah samo kopito, po kterem bi napravljali brez premiselka nova svoja dela, temveč bile so jim živ kapital, s kterim so delovali, množili ga ter v umetnosti napredovali od stopinje do stopinje. Ti menihi se niso zaprli od sveta, kakor orijentalski, ampak so vedno občevali s svetom, bili so v vedni zvezi z naselbinami, postavljenimi okoli njihovih samostanov, vedno so občevali z narodi, med kterimi so živeli. Oni so vedno vplivali na narode s svojimi pridigami, nauki, vzgledi, blažili jih bolj in bolj in likali, toda puščali so tudi, da so narodi vplivali nanje. Sprejeli so v svojo umetnost, kar so našli med narodom domačega starega, njihovemu značaju in podnebju prikladnega, dali so le temu ličnejšo obliko ter so jo oblažili in lepši razvili. Tako gibčno duševno življenje v samostanih in skupno življenje z raznimi narodi je stvarilo tisto tako mično mnogoterost pri umetnosti romanske dobe, ktere posamezne člene še zdaj občudujemo.
Stavbarji so bili to döbo menihi; to nam poslednjič pojasnuje, kako je to, da je krščanska ideja prošinila vso cerkveno arhitekturo. Duhovskim stavbarskim mojstrom, ki so temeljiteje shvatili krščanske resnice in so imeli za božjo čast vnelo srce, posrečiti se je moglo, da so sezidali hiše božje, ne samo za bogočastje v vsakem oziru zelò prikladne, temveč tudi lepo izrazujočo krščansko idejo. Se vé, da so prve cerkve na severji zidali po uzorku italijanskem in prvih krščanskih bazilik. Ker so prvi misijonarji prišli iz Rima in so bili v vedni zvezi s središčem katoliške cerkve, z Rimom, bilo je čisto naravno, da so se bili kakor v bogočastji in obredih, tudi v umetnosti naslanjali na Rim. Kmalu pa so izpremenili tip bazilike še bolj primerno krščanski ideji, kajti duhovenski stavbarji, globokejše spoznavši bistvo krščanstva, zapazili so kmalu pri krščanski baziliki mnogo pomanjldjivostij. Te pomanjkljivosti in nepopolnosti so polagoma odpravljali in tako je dozorel v tihi samostanski celici črtež za velikanske in veličastne cerkvene stavbine, v kterih je dovršeno izveden krščanski princip, v celoti kakor tudi v posameznih členih.
Duhovščina je iskreno podpirala pri njenem podjetji navdušeno ljudstvo z delom pa tudi z denarnimi doneski. Darežljivost, s ktero se je vdeleževalo ljudstvo visokega in nizkega stanu zidanja cerkva, slika nam sovremenik opat Haino v St. Pierre, vidčč, kako se je vzdigoval namestu male kapelice prekrasen tempelj božji. Delovanje pri zidanji cerkve opisuje tako-le:	»Kdo je že kdaj videl, da so si devali knezi, visoki gospodje in
vitezi v svoji bojni opravi, da celo nežne žene jarem na vrat, kakor živina, da so skupaj vozili teško gradivo ? Časih jih vleče po tisoč jeden sam stroj, tako teški so! — Ali kako iz velike dalje skupaj vozijo žito, vino, olje, apno, kamenje in druge stvari za delavce. Nič jih ne zadržuje, niti hribi, niti doline, niti reke; vse prekoračijo, kakor nekdaj izvoljeno ljudstvo božje. Najčudoviteje pa je, da ta nebrojna množica hodi in dela brez vsakega nereda in vpitja. Čuje se njih glas le takrat, ko se z zvonom da znamenje; tedaj pojo psalme
9*
ali hvalne pesmi, ali pa molijo za odpuščen j e grehov. Dospevši do svojega smotra, vstopijo se kakor bratje okoli cerkve. — Ko pride večer, prižgo sveče, odmolijo svoje molitve in donašajo svoje darove svetinjam. Potem se vračajo vsi, duhovniki in ljudstvo, zelò spodbudljivo vsak na svoj dom; hodijo v lepem redu in gredoč prepevajo psalme in opravljajo druge molitve za bolnike in obtežene.« 1
Konec desetega stoletja se je pričelo novo življenje, novo delovanje na polji umetnosti. Jednaisto stoletje pa je v zgodovini umetnosti jedno najvažnejših in najdejavnejših vsega srednjega veka. Nastale so stavbine, ktere bodo občudevali, dokler bodo stale. Delalo je vse s posebno navdušenostjo za čast božjo. Ta navdušenost se razumeva, če pomislimo, da je krščanstvo zdaj narode že prošinilo s svojim duhom, in ta duh je čudovito preobrazil germanske narode. Zastava svetega križa je zdaj zmagonosno vihrala na razvalinah pro padlega paganstva, nova oživljajoča moč ji' ogrevala spreobrnena ljudstva. Čvrsti, nepokvarjeni Hermani so sprejeli krščanstvo z navdušenostjo, kakeršna se nahajati more le pri mladeniških narodih. Z vso gorečnostjo so se udali krščanstvu. Časno vse se jim je zdelo malo vredno, vse so radi darovali Večnemu; majhna, preprosta so bila njihova bivališča; preprosta in malo vredna je bila njihova hišna oprava, pa radi so pripomogli, kolikor je bilo moči, za olepšanje hiše božje.
Se bolj pa so vnemale navdušenost križarske_voiske. Le navdušenost za včrske reči nam pojasnuje pominn vredna okoliščinost, da so tisto dobo, ko so vrele nebrojne množice iz Francoskega in Nemškega na izhod, doma ostali ljudje z veliko iskrenostjo na tisoče skupaj hiteli pomagat pri zidanji cerkva. Na vse te delavce je vplival duh samostanski, vse je vodil duh pobožnosti. »Toda le tisti«, pravi Schnaase, »bil je sprejet v službo, kdor se je skesano spovedal svojih grehov, resnično pokoril, obljubil krščansko ljubezen do bratov sodelavcev in ponižno pokorščino duhovnikom, kterim je bilo izročeno vodstvo pri delu.« Svetni delavci pa so bili največ le strežniki in so se zopet razkropili, ko je minul čas pokore ali obljube; kajti v duhu pokore so prevzeli nekleri teška dela pri zidanji.
Poleg le včrske gorečnosti za čast božjo, pripomogle so pa še druge okoliščine k ti navdušenosti' Da je prejšnjo dobo pešala umetnost, da je sploh ponehavalo živahno delovanje, bila je gotovo tudi kriva zelo razširjena misel, da bo koncem prv_ega-l isqč)oiju ^vptp konec. Povod ti misli je dalo XX. 5. skrivnega razodenja2; z velikim strahom je pričakovalo ljudstvo živeč proti koncu 10. stoletja, kaj bo potem. Ni čudo, da so to dobo na vse drugo lože mislili, kakor na zidanje monumentalnih stavbin. Modri in uvidni možje so se sicer trudili zatreti to prazno véro, pa tako splošno razširjen in vkoreninjen strah se ne da pregnati tako hitro. Minulo je strašno tisočletje — svet je še stal, ni preminul — prišlo je 1. 1001 — svet je še stal; upanje je zopel oživelo. Zdajci se je pričelo npvo živahno duševno gibanje ; vzbudila je navdušenost, kakeršilo le konec tega stoletja zopet nahajamo pri križarskih vojskah. Vse je bilo hvaležno Bogu, ohranitelju, vladarju sveta. Kakšno gibanje in delovanje se je pričelo to novo dobo opisuje Hervens, ki pravi: »Po letu tisoč po včlovečenji Gospodovem, ali tem bolj, ko je imelo nastopiti leto 1008, zgodilo se je, da so bile prenovljene skoraj vse cerkve po vsem svetu, posebno v Italiji in na Francoskem, akoravno so bile v dobrem stanu in niso potrebovale prenovljenja. Zdelo se je, da hoče svet. sleči staro obleko, odložiti vse staro, in obleči novo, cerkveno belo obleko.« In res, za velikim strahom je prišla velika navdušenost; ljudje niso védeli, kako bi iz hvaležnosti do Boga mogli storiti zadosti dobrih del. Povsod so podirali stare cerkve in že leta 1001 je vse mrgolelo delavcev pri zidanji novih. Med tem časom so se nekoliko pomirile tudi zunanje okoliščine, notranji viharji so se polegli, paganski narodi so bili pridobljeni krščanstvu, državne razmere so se vtrdile, pričelo se je novo, bolje urejeno življenje. Razvil se je tudi pri zidanji nov slog, romanski slog. Doslé so bili Bizanz, Rim in Ravena središča, iz kterih se je krščansko stavbarstvo razširjevalo na vse strani, odslé pa se razvoj novega sloga pričenja ob Reni in se od tod razširja po vseh krščanskih evropskih deželah.
Romanske bazilike.
Bazilika z ravnim stropom.
V ti dobi, obsezajoč več kakor 200 let, razcveta se vedno arhitektura, bori se z novimi elementi in stvarja nove oblike. Ako si ogledamo originalne umotvore, vzrastle na rodovitnih tleh romanskega sloga, vidimo, da so pri njih bistvene poteze načrta povsod jednake, vendar pa zapazimo veliko razliko med njimi kar se tiče sestava (kompozicije) ali posameznih členov, bodi si konstrukcije ali lepšave.
/J Romanska arhitektura je zastavila svoje delovanje na staro^krščansko baziliko; ohranili so pri zidanji cerkva glavni črtež staro-krščanske bazilike. Tudi ime »bazilika« so si prisvojili in naznanjali s tem imenom,
1	Haimo, abb. sv. Petri super Divam. (Mabillon, Armai, orci. s. Benedicti. pag. 322.)
2	»Drugi mrtvi pa niso živeli, dokler ni dokončanih tisoč let. To je prvo vstajenje.« Skr. Razod.
da je cerkev hiša Gospoda vseli gospodov, hiša kralja nebes in zemlje. Toda romanska bazilika se loči od staro-krščanske v posameznih členih, kteri so se zelò izpremenili to dòbo; paludi lloris ni ostal neizpre-menjen. Izprememba se tiče zlasti	in	— Ge prav je staro-krščanska bazilika v splošnem črteži
zadostovala krščanskemu bogočastju, vendar so se nekteri deli dali še zboljšati in spopolniti, kajti posamezni deli niso bili še v soglasji niti med saboj, niti s celoto. Tako n. pr. ravni strop se ni strinjal s polukrožno apsido in z loki, s kterimi so bili spojeni stebri. Stebri in kapitelji so imeli še staro-veško lice, kakor se sploh niso prav prilegali ti kapitelji novemu, krepkemu značaju romanske stavbine. Vendar so prvi čas te dobe zidali bazilike z ravnim stropom, a pozneje, ko se je arhitektura povspela na višjo stopinjo, so jih svodili; razločujemo torej bazilike z ravnim in bazilike s svođenim stropom. V obče se sme reči, da so bazilike z ravnim stropom starejše mimo svođenih, akoravno so posebno v Italiji tudi poznejše čase notranjščino cerkve krili z ravnim stropom.
Glavni deli romanske bazilike so: ''ladij a. prostor za vernike. 2/t r ć č n a I a d i i a in^knr (svetišče, presbiterij), pod kterim se je tù ali tam nahajala kripta in po jeden ali po dva^tolna. prizidana cerkvi.
Večje bazilike so imele navadno po Iri ladije, po pet ladij se nahaja redkokdaj prvi čas le dobe. Dve vrsti stebrov ali slopov, spojenih z loki, delite ladijo po dolgem v tri dele. Srednji prostor, srednja ladija je navadno še jedenkrat lako visoka in široka, kakor stranski (Sl. 40). S v e 11 o b n o, jja.d s ! r qj> j e (1 Jehtgaden). to je,
visoko zidovje srednje ladije, ima po več oken (Tab. XV. Sl. 2), tako, da razsvetljujejo svetlobni žarki od zgoraj cerkvene prostore ; pa tudi zidovje stranskih ladij ima okna. Srednja ladija je pokrita z dvo-strano streho, stranski pa z jednostrano, naslanjajočo se na zidovje srednje ladije (Sl. 40). tjmpJLlok, ločeč srednjo ladijo od prečne, kterega nosita dva nasproti si stoječa slopa, imenuje se slavolok (Triumphbogen, Scheidbogen); stranski ladiji imate na konci manjše loke. Prečni ladiji je viso-čina in širina srednje ladije. Kjer se križati podolgasta in prečna ladija, nastane čveterokot, križa 1 i š č e (Vierung, Kreuzesmittel). Široki loki ločijo ta čveterokot od stranskih ladij. Podolgasta ladija je sezala še čez križališče, primeroma tako daleč, kakor je bil velik čveterokot; kor je torej postal večji, kakor je bil pri staro-krščan-
H+i
fH-
Slika, 40.
ski baziliki; konča se kor s polukrožno apsido. Ta prostor je bil v i s o k i kor: odmenjen je bil za duhovščino, ktera je imela sedeže ob stenah. Pod tem visokim korom se nahaja v večjih cerkvah kripta; zalo so tla korova za nekaj stopnic višja, kakor ladija. V apsidi, na izhodnem konci, stal ie oltar. Pre-graja je ločila kor od ladije. Na ti pregraji so bili amboni, kjer se je bral evangelij, zarad tega seje imenovala »lectorium« (letner). Tako je bil odlikovan presbiterij tudi po zunanjščini ; bil je vzvišen, imel je visoko, lepo pregrajo, kajti tu notri so se opravljale svete skrivnosti. Ker ste se križali dve ladiji, podolgasta in prečna, imel je tloris podobo križa.
Velikost prostorov to dobo ^ ni bila več tako samovoljna, kakor prejšnjo, temveč vse je bilo vravnano po določni meri. To merilo je bil čveterokot, križališče (Vierung),
i
v kterem ste se križali ladiji (Tab. XVI. Sl. 13). Tri take čveterokote je bila ladija dolga, rami prečne ladije sle bili dolgi po jeden čveterokot, prav tako velik je bil kor. Glavni črtež je	bil	torej sestavljen	iz	sedmih
čvelerokotov v podobi križevi, pri kterem je imel nodolgasti tram net, prečni pa	dva .čveterokota.
Stranski ladiji ste bili polovico manjši in ste imeli po šest polovico manjših kvadratov, kakor srednja ladija (Tab. XVI. Sl. 13). Tudi rami prečne ladije in stranski ladiji ste imeli pri nekterih večjih cerkvah na koncéh svoje apside. Stranski ladiji sezati čez prečno ladijo in imati poleg visokega kora svoji apsidi (Tab. XV. Sl. 3, 5), ali pa ste izpeljani okrog in okrog kora; v tem polukrogu so napravljene dolbine za oltarje. Pri večjih, posebno samostanskih cerkvah, kjer je bilo po več duhovnikov, stali so oltarji v vseh teh dolbinah. — To je glavni črtež romanske bazilike, od kterega se je mnogokrat moralo odstopiti po potrebah, po okoliščinah kraja in gradiva; nektere so imele po jedno sämo ladijo, druge večje po pet ladij itd.
Zarad izprememb pri krščanski disciplini in bogočastji, so se opuščali	pri	romanskih bazilikah	pred
cerkvijo dvor in narteks, .Verniki niso bili več tako strogo ločeni od spokornikov ; vsem 'je bil dovoljen vstop v cerkev; a pred cerkvijo so pustlii še neko lopo, tako zvani raj (Paradies); namestu vodnjaka v sredi dvora so napravili pri uhodu v cerkev kropilnik. Vélika vrata so največkrat sredi pročelja na zahodni strani, tako, da je delal na človeka, v cerkev vstopivšega, visoki kor s polukrožno svojo apsido močen, slovesen vtis. Pri nekterih škofijskih ali opatijskih cerkvah je bil visokemu koru naravnost nasproti na zahodni strani še drug
ij 40ri
■u.
‘IJ	v-«
J*
(r j


4) CotM-Vi/Co -nm
daje cerkev hiša Gospoda vseh gospodov, hiša kralja nebes in zemlje. Toda romanska bazilika se loči od staro-krščanske v posameznih členih, kteri so se zelò izpremenili to dobo; pa tudi tloris ni ostal neizpre-menjen. Izprememba se tiče zlasti	in	— Če prav je staro-krščanska bazilika v splošnem črteži
zadostovala krščanskemu bogočastju, vendar so se nekteri deli dali še zboljšati in spopolniti, kajti posamezni deli niso bili še v soglasji niti med saboj, niti s celoto. Tako n. pr. ravni strop se ni strinjal s polukrožno apsido in z loki, s kterimi so bili spojeni stebri. Stebri in kapitelji so imeli še staro-veško lice, kakor se sploh niso prav prilegali ti kapi 1 el j i novemu, krepkemu značaju romanske stavbine. Vendar so prvi čas te dobe zidali bazilike z ravnim stropom, a pozneje, ko se je arhitektura povspela na višjo stopinjo, sojih svodih; razločujemo torej bazilike z ravnim in bazilike s svođenim stropom. V obče se sme reči, da so bazilike z ravnim stropom starejše mimo svođenih, akoravno so posebno"™Italiji tudi poznejše čase notranjščino cerkve krili z ravnim stropom.
Glavni deli romanske bazilike so : Radija, prostor za vorn ike. 2/> r ó č n a I m d i i a in^'kor (svetišče, presbiterij), pod kterim se je tù ali tam nahajala kripta in po jeden ali po dva% t o I n a. prizidana cerkvi.
Večje bazilike so imele navadno po tri ladije, po pet ladij se nahaja redkokdaj prvi čas le dobe. Dve vrsti stebrov ali slopov, spojenih z loki, delite ladijo po dolgem v tri dele. Srednji prostor, srednja ladija je navadno še jedenkrat luko visoka in široka, kakor stranski (Sl. 40). Svetlobno.ji.adslropje (bichtgaden), to je,
ski baziliki; konča se kor s polukrožno apsido. Ta prostor je bil visoki kor ;. od men jen je bil za duhovščino, klera je imela sedeže ob stenah. Pod tem visokim korom se nahaja v večjih cerkvah kripta; zato so tla korova za nekaj stopnic višja, kakor ladija. V apsidi, na izhodnem konci, stal ie oliar. Pre-graja je ločila kor od ladije. Na ti pregraji so bili amboni, kjer se je bral evangelij, zarad tega seje imenovala »lectorium« (letner). Tako je bil odlikovan presbiterij tudi po zunanjščini; bil je vzvišen, imel je visoko, lepo pregrajo, kajti tù notri so se opravljale svete skrivnosti. Ker ste se križali dve ladiji, podolgasla in prečna, imel je tloris podobo križa.
Velikost prostorov to dòbo ni bila več tako samovoljna, kakor prejšnjo, temveč vse j e bilo vravnano po določni meri. To merilo je bil čveterokotjkrižališče (Vierung), v kterem ste se križali ladiji (Tab. XVI. Sl. 13). Tri take čveterokole je bila ladija dolga, rami prečne ladije ste bili dolgi po jeden čveterokot, prav tako velik je bil kor. Glavni črlež	je	bil	torej sestavljen	iz	sedmih
čveterokotov v podobi križevi, pri kterem je imel nodolgasti tram net, prečni	pa	dva „čveterokota.
Stranski ladiji ste bili polovico manjši in ste imeli po šest polovico manjših kvadratov, kakor srednja ladija (Tab. XVI. Sl. 13). Tudi rami prečne ladije in stranski ladiji ste imeli pri nekterih večjih cerkvah na koncéh svoje apside. Stranski ladiji sezati čez prečno ladijo in imati poleg visokega kora svoji apsidi (Tab. XV. Sl. 3, 5), ali pa ste izpeljani okrog in okrog kora; v tem polukrogu so napravljene dolbine za oltarje. Pri večjih, posebno samostanskih cerkvah, kjer je bilo po več duhovnikov, stali so oltarji v vseh teh dolbinah. — To je glavni črtež romanske bazilike, od kterega se je mnogokrat moralo odstopiti po potrebah, po okoliščinah kraja in gradiva; nektere so imele po jedno samo ladijo, druge večje po pet ladij itd.
Zarad izprememb pri krščanski disciplini in bogočastji, so se opuščali	pri	romanskih bazilikah	pred
cerkvijo dvor in narteks. .Verniki niso bili več tako strogo ločeni od spokornikov; vsem .je bil dovoljen vstop v cerkev; a pred cerkvijo so pustlii še neko lopo, tako zvani raj (Paradies); namestil vodnjaka v sredi dvora so napravili pri uhodu v cerkev kropilnik. Vélika vrata so največkrat sredi pročelja na zahodni strani, tako, da je delal na človeka, v cerkev vstopivšega, visoki kor s polukrožno svojo apsido močen, slovesen vtis. Pri nekterih škofijskih ali opatijskih cerkvah je bil visokemu koru naravnost nasproti na zahodni stràni še drug
visoko zidovje srednje ladije, ima po več oken (Tab. XV. Sl. 2), tako, da razsvetljujejo svetlobni žarki od zgoraj cerkvene prostore; pa tudi zidovje stranskih ladij ima okna. Srednja ladija je pokrita z dvo-strano streho, stranski pa z jednostrano, naslanjajočo se na zidovje srednje ladije (Sl. 40). Širok lok, ločeč srednjo ladijo od prečne, kterega nosita dva nasproti si stoječa slopa, imenuje se slavolok (Triumphbogen, Scheidbogen); stranski ladiji imate na konci manjše loke. Prečni ladiji je viso-čina in širina srednje ladije. Kjer se križati podolgasta in prečna ladija, nastane čveterokot, kri-žališče (Vierung, Kreuzesmittel). Široki loki ločijo ta čveterokot od stranskih ladij. Podolgasta ladija je sezala še čez križališče, primeroma tako daleč, kakor je bil velik čveterokot; kor je torej postal večji, kakor je bil pri staro-krščan-
V
1
f)J 'iOri
‘h

ù fc<UJfc*r

T“
Slika 40.
v	i-* ß
'V.
/ /ir-eA.'Qüisisi-ts-
yUr
S) 'h	^
T*v XidJU-jé
stropov...so začeli zidati svode — ta novost pa je mnogo vplivala na izpremembo drugih členov in je v tesni zvezi z idejo krščanske hiše božje, ali prav za prav izprememba se je iz te ideje dosledno morala izcimiti.
kor (n. pr. Sv. Godehard v Hildesheimu) ; dà, še celò drugo povprečno zahodu; a lo le redkokdaj. Kjer se je ravnalo bolj po splošnem tipu, velikih vrat dva mogočna stolpa, ktera so spravili v organsko zvezo z drugo stavbino, in tako pridejali nov, važen člen, kteri je veliko pripomogel k višjemu razvoju cerkvenih stavbin. V samostanskih cerkvah, posebno ženskih, je na zahodni stràni srednje ladije kor, sezidan na stebréh, kjer so imele nune svoje sedeže.
Razven zdaj omenjenih izprememb pri tlorisu, nahajajo se še druge pri posameznih členih. Ilaviti strop se je sicer v obče še rabil. in-jui jrpsidj ne;,toda bistveni členi so dobili nov značaj. Rekli smo, da ste ločili podolgasti prostor dve vrsti stebrov v tri ladije. Toda ne nahajamo povsod samó stebrov, ampak pij ne-kterih so rabili slone: ločuje-
mo torej bazilike na stebre, in bazilike na slone. (Siiulen-basiliken und Pfeilerbasiliken), ali pa lake, pri kterih se stebri
ladijo nahajamo pred tem korom na postavili so na pročelji na vsaki stràni prevrslujejo s slopi, to je, menja se jeden steber z .jednim slopom. V tem slučaji se vspenja dolg slepi lok od slopa do slopa in nosi vso težo na sebi ležeče stene srednje ladije; pod tem lokom stoji steber, z manjšimi loki spojen s slopoma (Tab. XVI. Sl. 2). Časih se prevrstujeta dva stebra z jednim slopom. — V obče se sme reči, da so bazilike na stebre starejše in tudi ličnejše mirno onih na slope. Kjer so se izključljivo rabili le samó slopi je bilo vse preprostejše, teško, brez posebnih lepšav, a ujemalo in prilegalo se je bolje drugemu zidanju, klero je bilo večinoma močno, trdno, čvrsto. Prijeten vtis pa je je učinilo, ako so se s stebri prevrstevali slopi (Tab. XVI. Sl. 1); menjala se je tù ličnost s krepkostjo in čvrstostjo, in ta izpremen dobro dene očesu. — Toda romanski slog ni ostal samó pri omenjenih izprememba h; namestu ravnih
2e po tlorisu se lahko spoznava, ktere vrste je bazilika, na stebre ali na slope, svođena ali na ravni strop. Stebri se v tlorisu Črtajo okrogli, slopi ćveterokotni. Svođene bazilike imajo v čveterokotu narisane diagonalne črte; n. pr. pri baziliki Sl. 41 (Sedmograško, Harina, 13. stoletje) se vrsté stebri s slopovi; bazilika Sl. 42 (Ogerska, Nagy Karoli, 13. stoletje) je na slope; svođeni niste s križnim svodom, bazilika Sl. 43 ima svođeni stranski ladiji s križnim svodom, srednja ladija ima še raven strop.
Svođene bazilike.
Že v staro-krščanski dobi so poznali in rabili svode, kajti že pri rimskih stavbinah so se lahko prepričali o čvrstosti takega zidovja. Tudi pri bazilikah z ravnim stropom je bila apsida pokrita s poluküpolo. Mnogoteri uzroki pa. so ..storili, da sfi je. svod... obče začel rabiti. Pomogli so k temu^Aehnični. Estetski in udeialni nagibi. Ko se je krščanstvo daleč razširilo na okrog, potrebovali so večjih cerkva; pri bazilikah z ravnim stropom se temu ni moglo lahko vstrezati, kajti temelini črtež ie bil omejen, moralo seje povsod gledati na dolgost tramov; svodi pa so dajali sestavi črteža večjo prostost. Tudi protQ ognju so bile varnejše svođene bazilike, posebno če se pomisli, da je ogenj popolnoma uničil mnogo škofijskih cerkva prejšnje dòbe. Pa tudi estetski nagibi so gotovo mnogo pripomogli k ti izpremembi. Bazilike z ravnim stropom so napravile le majhen perspektiven učinek. Največ pa	je vplival na ta	razvoj	krščanski duh. V stari arhitekturi so bolj	ljubili ravne	črte; v srednjem	veku
pa so se	trudili	očividno	izpreminjati ravne črte v okrogle. Vrata, okna,	slavoloki so	imeli že poprej	loke,
in še le,	ko so	odpravili	ravne	strope, nastala je doslednost in jedinost	v arhitektonski izpeljavi. Pa	tudi
illegali! se	najbolj	prilega okrogla	crta. V krščanski cerkvi, kjer se opravlja	skrivnostna	daritev, kjer vse	duha
dvigiij£_kYižku, ravni strop ni mogel ostati dolgo časa; moral se je vzdigniti kvišku, da se tudi v tem izražuje hrepenenje po vzvišenem. Svoditi so pričeli bazilike proti koncu 11. stoletja. Pri prvih je svođen le kor, ali stranske ladije, srednja ladija pa so še imele raven strop, ker svoditi široke prostore jim je začetkom delalo mnogo težav.
Banjasti svodi in ^tipple so bili že znani; toda banjastih svodov so se posluževali le redkokrat; sprejeli 'na. sn križni svod, in to iz mnogih razlogov. Banjasti svodLgo zahtevali skozi in skozi po dolgem močne podpornje; stene so morale biti močne, masivne. Svod sam na sebi je bil težek, bil je precèj debel, da je bil trajnejši in varnejši. Tak svod je pritiskal stene zelò na stran, kajti ni tiščal naravnost navzdol, ampak napošev; da so torej stene mogle nositi tako težo in se upirati pritisku na stran, morale so biti jako močne in masivne.
Svodih pa so srednjo ladijo tako-le. Slope so preko stene potegnili do vrha; dva nasproti si stoječa so združili s širokim pasom (prečni pasovi, oproge, Quergurten) in po dolžini so od slopa do slopa speli jednake pase (Längengurten); tako so naredili kvadratično polje, v ktero je bil postavljen križni svod (Tab. XV. Sl. 1. 2. Tab. XVI. Sl. 12). Da so nastala v srednji ladiji taka kvadratična polja na svodu, moral je le vsak drugi slop zvezati s pasom nasprotnika svojega. Takov del svoda, omejen z dvema pasovoma, s podolgastim in prečnim pasom in štirimi slopi, zove se svodna pola (Gewölbejoch, travée). Stranske ladije so imele po dvakrat toliko pòi, kakor srednja.
Svodi so prvo. dobo bili debeli in;.beški: tudi križni svodi, razpeti med prečne oproge, morali so biti debeli vsaj 3—5 dem., torej je bila teža še velika in pritisk na strani še težak. Kmalu pa sn se zlaišali ti svodi. Razpeli so namreč po protiKotni črti pase iz rezanega kamena, tako zvana reJi £a..,(Rippen, Kreuzrippen), ktera je držal trdno napeta na vrhu zagozdni kamen, zaglavek ali skl en n ik (Schlusstein). Med ta križna rebra so zidali zdaj trikotne kape, pa mnogo lažje	in	tanjše, debele	po 1-5	do	2 dem. Prve vrste	svodi,
pri kterih so se stikale kape v ostrih robovih, zovejo	se	grebénasti	svodi	(Gratgewölbe), druge vrste pa,
kjer so namestu ostrih grebénov prébna rebra, zovejo se rébrasti svodi (Rippengewölbe). Rebra so se upirala 'na slopove, le-ti so nosili ves svud, in ako so bili zadosti močni, ni treba drugih močnih podporenj. Ta način svođenja je dajal stavbarstvu veliko večjo prostost pri pokrivanji prostorov; vsa teža se je združevala na štiri uporišča; taki svodi so rešili arhitekturo tesnih mej, ktere ji je stavilo gradivo, na ta način so se mogle stavbine bolj idejalizovati ; taki svodi so napravljali lepši perspektivični učinek, niso bili tako težki, potlačeni, kakor bizantinske kupole.
Slopi in oproge. Svodi so vplivali na zunanjo obliko_cilQ-pr>v Slop je pravokotna, čveteroogelna podpornja, ktero so rabili v srednjem veku namestu stebrov, v gotski dobi pa so slopi popolnoma izpodrinili stebre. Slop ima svoj lastni podstav, na vrhu pa členovit naklad (Tab. XVI. Sl. 11), na kterem leži lok. Ta naklad je nekoliko napuščen, časih tudi okrašen nalik kapitelju ter mnogokrat nadomestuje kapitelj. Po tlorisu razločujemo okrogle, čveteroogelne in m n o g o o g e 1 n e slone, po obliki pa j edjgosjtawne in zložene. V srednjem veku imajo slopi vselej kapitelj ali naklad, pozneje pri gotskem slogu pa ga nimajo. Romanskemu slogu so se prilegali dobro krepki slopovi, rabili so jih torej pri svođenih bazilikah namestu stebrov. Niso pa ostali vedno čveterokotni ; kmalu so dobili ličnejšo obliko. Da slop ni bil videti tako težak in osoren, posneli so mu ogle (Tab. XV. Sl. 10) ali so jih vdolbli na oglih,	in	v te žlebe so postavili tanke	polustebre (Tab. XV.	Sl. 9).
Na ta način je postal slop lažji in je dobil ličnejšo zunanjo obliko.

Jsfsi
Z'
(h-*- /-v-B-eCz V
1J	Vi
k
0
l) trj,
H) fU4^> f
O f o
/"C
t)	a 'ž'	c
z)	(C«4
ij	_
Ko |>:i so napravljati začeli namestil grebenastih svodov rebraste, izpremenila se je celò tudi zunanja
oblika slopov. Svodne oproge in rebra so morali imeti kako podpornjo; zato so postavljali prizidne slope in polustebre. Arkadnemu slopu so dali na plasti nekakšen predložek (Vorlage) (Tab. XVI. Sl. 6, 12), močen polusteber, ki je prodrl naklad slopa ter je bil izpeljan po zgoranji sleni visoko do goranjih oken. Ta prizidni polusteber je podpiral in nosil prečne pasove, oproge svodne, a rebra svodna sla podpirala dva tanjša polustebra. Prav lake podpornjo so dali svodu stranskih ladij. Vse Le podpornje za oproge in rebra so bile na plasteh okoli arkadnega slopa, in zarad tega je poslal zelò členovit. Nahajamo torej v romanskih bazilikah prav preproste in osorne, pa tudi kaj krasne in zelò členovite slope (Tab. XVI. Sl. 9).
Iddi roge (Gurten). Svodne oproge so široki pasovi, vezoč dva, slopa nasprotniku.. Te oproge so bile prav jednostavne; imele so ostre robove, ali pa so bile razoglene ali okrožene; a poznejše čase so bile tudi bogato profilovane. Pri svodnih rebri h je bil glavni člen precej močen, okrožen svitek, poleg kterega so bili manjši žlebiči in obročki. Pri bogatejših stavb inali poznejše dobe romanskega sloga so oproge in rebra kaj bogato profilovane s svilki, okrožicami, žlebiči in obročki. Olenovitost svodnih oprog in stebrov je zelò važna za zgodovino arhitekture, kajti iz njih se uvidi, kteri čas je bila zidana stavbina, ker so jim dajali razne čase različno obliko. Tudi zagozdili kamen, sklepnik, bil je okrašen raznolično.
Stebri. Pri romanskem stebru	nahajamo ravno tiste	dele, kakor pri staro-klasičnih;	podstav, zidci in
napušči so prav tako profilovani, kakor	stari;	svitek, žlebič, plošča in drugi sklepajoči členi	so elementi tudi
romanske arhitekture. Vendar na so se	členi	kmalu nekoliko	sprevrgli in starim so pridejali še čisto nove. Ta
sprevržek se nahaja že pri nogi. Kjer	se je	podnožje rabilo	pri stebrih ali slopih, nahaja se	večinoma atijska
noga z dvema svitkoma in žlebičem sredi med njima in dvema sklepajočemu ploščicama. Vendar pa se razlikuje oblika romanske noge že v tem od staro-veške, da je romanska topejša in višja, v dobi cveta tega sloga pa je polnejša, prožno zavil mena, a pozno dòbo ima globokejše žlebov (Tab. XV. Sl. 6, 7). Vrhu tega je dobilo
Slika 44.
na spodnji svitek, kako kepo ali kakšen svalek; na ta način je bil po-sredjen prehod od čve-terokotne do okrogle oblike. Zove se ta novi člen o g e 1 n i list (Eckblatt) (Tab. XV. Sl. 7). Taogelni list, ki je bistveni in raz-ločilni znamek romanskega sloga, imel je raz-
romansko stebrovo podnožje nekov poseben prirastek (okoli I. 1100).
( Ikrogli spodnji nožn i svitek ie ležaj__ua_-itiri-ogtdni plošči ; v čveterih kotih so zarad tega na plošči nastali prazni Iri-oglasli prostori; na ta prazni triogelnik so položili kakšen list, naslonen
lične oblike. Bil je podoben kepi (Sl. 44 Solnograški frančiškanski samostan sredi 13. stoletja), ali močnemu ptičjemu kremplju, bil je rastlinski list, ali kaka žival, ptič, lev ali tudi človeška glava, ali cela majhna človeška podoba; ta list obseza spodnji svitek ali le sloni na njem. Ogelni list nahajamo v 12. stoletji, pozneje pa je postal spodnji svitek tako širok in ploščnat, da seza čez plinto in tako spodrine ogelni list.
Deblo romanskega stebra je okroglo, šest- ali osemogelno, na sredi ni nič debelejše, ni napeto, zgoraj pa je stisneno; podolgastih žlebičev navadno nima, nahajajo pa se sem ter tja spiralno zaviti žlebiči okoli debla. Ker v romanskem slogu sploh niso radi puščali praznih ploskev, okraševali so tudi deblo z mnogoterimi reliefnimi podobami, spletenimi, trakastimi, kupastimi ali luskinastimi lepšavami. Zgoraj pod kapiteljem je imelo deblo obroček.
Kapitelj, (listo nov in originalen je bil kapitelj v romanskem slogu. Korintski kapitelj z zobčastimi, lepo izrezljanimi listi je bil preeleganten, ni se prilegal drugim členom, pa tudi še premalo olikanemu čustvu ne; krepkemu značaju tistodòbnih stavbin je bil pretuj. Sicer so v nekterih deželah, kjer so mnogi še ohranjeni spomeniki staro-veški vplivali na razvoj novega romanskega sloga, n. pr. na spodnjem Francoskem, vedno še radi posnemali stare oblike korintske, pa več ne tako lepo, vse je bilo nekako teško in osorno. Izumili pa so to dobo čisto novo obliko kapiteljevo, ktera je bila v romanskem slogu kmalu splošna in zanj tako označilna, kakor trapezni kapitelj za bizantinski slog. Oblike kapiteljev so nastale kmalu tako mnogotere in raznolične, da jih je teško spraviti v red. Pri vsi raznoterosti in različnosti razločujemo tri glavne vrste oblik.
1.	Staroveški korintski kapitelj z akantovimi listi. Ta kapitelj posnema romanski slog prosto, površno; oblika ni več tako lahka, nežna, ampak teška, osorna, časih pa je zelò originalna in sprevržena, da se komaj v nji spozna staro-veški motiv.
2. K o c k asti kapitelj (Würfelkapitel), to je kocka, kteri so posneti spodnji ogli, da je spodaj zokroglena (Tab. XV. Sl. 8). Te vrste kapitelji so svoistvo romanskega sloga, nastali so to dòbo in so zanjo bistvung^ozBačilnL„ Ti kapitelji so prav preprosti, ali pa so prelepo okrašeni. Pri nekterih ni čisto nobenih lepšav, samò ogli so odbiti spodaj pri kocki; drugi pa so na plasteh bogato okrašeni z listi, spleti, traki,
živalskimi ali človeškimi podobami ali z drugimi prostimi kompozicijami (Tab. XV. Sl. 6. Tab. XVI. Sl. 3, ö, 5). Te lepšave pa so bile le lično in ljubko pokrivalo čvrstega, krepkega jedra, tako, da je ostala glavna oblika neizpremenjena, toTej imajo ves drugačen pomen, kakor pri korintskem, pri kterem so listi opleteni okrog jedra, kakor bi rasili iz notranjščine jedrove. Tudi zgoranja plošča, abakus, bila je močna, krepka, zelò profilovana, da je bila podobna nakladu; abak in povprččka sta bila jako okrašena. Da so bili olepšani tudi okrogli členi, n. pr. obročki, svitki, žlebiči, umeje se lahko, kajti skoraj najmanjšega prostora niso pustili praznega. Kockasti kapitelj se je začel rabiti že v 11. stoletji in se je ohranil bolj ali manj okrašen ves čas romanskega sloga.
3.	Kašasti kapitelj je podoben čaši; zgoraj je nekoliko napuščen, da pripravlja prehod od okroglega debla do oglate plošče. Tudi ta kapitelj je ves okrašen. Drugi kapitelj! hočejo spojiti težjo kockasto obliko z ličnejšo čašasto, zarad tega se nahaja velika mnogoličnost pri kapiteljih (Tab. XVI. Sl. 5). Uzrok te mnogoterosti je nekaj živa domišljija krepkih narodov, nekaj pa so bili izpranem' potrebni zarad stebrov. Ko je bil namreč steber oproščen močnega arhitrava, stal je bolj osamljen na planem, zarad tega je bil vidnejši, torej se je moral bolj okrasiti. Raznoličnost lepšave je sezala tako daleč, da so časih kapitelji na vsaki strani dobili drugačne ornamente. Imeli so kapitelji na vrhu naklad, zložen iz plošč in povprčček, ali pa iz svitkov in žlebičev, mnogokrat bil je podoben atijski nogi. Ta pokrivalni naklad smemo smatrati kot ostanek ogrodja, kterega so postavljali pri starih zgradbah med kapitelj in streho (Tab. XV. Sl. 7. Tab. XVI. Sl. 11).
Okna. Prvo dobo romanskega sloga so okna majhna, na vrhu vselej pokrita s nolukrožnim lokom, polagoma pa so bila večja in bogatejše okrašena. Na zunanji steni je okoli okna izpeljan ozaljšan pas, ali pa obroblja samo
lok okna. /id je pri oknu znotraj in zunaj napošev posnet, to je, okna so na zno-tranji in zunanji plasti zidu večja. Tako je moglo pasti skozi okno več švetlobe v notranjščino ; tudi je po teh poševnih zunanjih plasteh deževnica lože odtekala. Pri bogatejših oknih je bil zid okrog njih stolbasto vrezan; v te pravokotne vreze so bili postavljeni stebriči (Tab. XVI. Sl. 4), pojedini ali po dva. Na teh stebričih so slonele ok roži c e, ktere so bile izpeljane po svodu vrhu okna od strani do strani. Poslednjo dobo romanskega sloga je bila zunanja napoševna plast olepšana z mnogimi členi :
Slika 45.
stebriči, žlebi, svitki, obroči itd. Mala okna so bila popolnoma okrogla.
Tudi skopčana okna nahajamo to dobo. Dve okni, jednako veliki drugo poleg druzega, med kterima je le samo mejilni steber, na čigar kapitelji slonita loka obeh oken, nahajamo kmalu v romanskem slogu. Taka skopčana okna obseza zunaj večji lok; na prostoru med tem zunanjim večjim lokom in med loki oken, je še drugo malo okroglo ali križno okno. Tudi po tri okna so bila skopčana na ta način; bila so ali vsa jednako velika, ali pa je bilo srednje višje mimo pokrajnih; temu pri-

J	> / 'v -
3 )	~*
vj	k
fa A- f'1*
CxS--j 'u s 'črV'4-t*
kladen je bil tudi zunanji vsa tri okna obsezajoč lok. — Okna, pri kterih je zid samo posnet, nahajamo v ladij i; skopčana pa pri apsidi in pri st.olpéh (Sl. 53). ()&& X}/, $J
Na pročelji cerkvenem so namestu podolgastega okna ravno nad vélikimi vrati napravili veliko okroglo okno (Tab. XVI. SL 10), tako zvano roseto, kolesno okno, ali kolo sv. Katarine (Radfenster, Katharinenrad, Rose). Tn so okoli središča postavljeni stebriči, kakor žarki ali kakor napére pri kolesi, zato jih imenujemo kolesna okna; namestu stebričev stojé tù mnogokrat kipi človeških podob.
Velika vrata (portal). Z veliko skrbljivostjo so okraševali v romanski dobi vélika vrata, kar se je pri starih bazilikah in pri bizantinskih cerkvah popolnoma zanemarjalo. Stavbarstvo in kiparstvo sta se združila, da sta odlikovala pročelje cerkveno kar je bilo moči krasno, Jhrcr-tK
Uhodi v cerkev so navadno nasproti koru, na zapadni strani ; po načrtu in po osnovi so čisto samostojno delo in imajo posebno dekoracijo. Pri cerkvah, ktere imajo po več ladij, ravna se število vrat po številu ladij. Časih so manjša vrata na strani ali na pročelji prečne ladije. Tudi pri vratih, kakor pri oknih, nahajamo velike razlike; nektere cerkve imajo prav preproste portale, druge pa jako členovite, izborno lepo okrašene. Središče pročelja so velika vrata. Navadno so pravokotna, z ravno preklado na vrhu; nad preklado je izpeljan lok, ki dela polukrožno čelo (tympanum, Rogenfeld). Debele stene zidu so ob stranéh vrat zelò napošev posnete, tako, da so vrata od zunaj veliko širja. Napošev posnete stene so stolbasto vrezane, imajo po več pravokotnih vsekov; v te kote so postavljeni vitki stebriči (Sl. 45). Nasprotni stebriči so združeni z okrožicami po loku nad vrati izpeljanimi; na ta način so vrata lepo okvirjena (Tab. XVI. Sl. 8). Ti stebriči imajo vsak svojo nogo, svoje
10
rfflA
fj •Jt-ì-eyKJ’.-iy. M Z,/	a -	^
4 Mf /u<* (i/Vmnsi-itHA*.
■m
1)
2j	cjaAU^.
Ij (L^HA*A- . -7^-t « ÌHmJ- rubasti; c
3J 4t «AHAj**b* &44a~-■1iSQ%AKjlfaJ/yi
l,J di* «l
^fa^^jTv- A^v, tđ
^.OwvtCaVyMlt^v'f A
kapitelje itd. ter so raznotero okrašeni. Namestu stebričev so devali v kote na podstave kipe. Zadnjo dobo romanskega sloga so se stebriči izpreminjali v svitke, okrožice, omejene z žlebiči.
Splošno pravilo za romanske p^jJ^je torej to, da sortene ob straneh posnete,'da je nad preklado polukrožno čelo, da%o ob stranéh stebriči na vrhu spojeni z arhivoltami. Posebno v 12. stoletji se je množilo število stebričev in arhivolt in vse lepšave so bile krasnejše (Sl. 46. Sedmograško. Karlsburg. 12. stoletje). Debla stebričev imajo razne ornamente; njim primerno tudi arhivolte; prav tako tudi koti med stebriči in med arlii-
voltami (Tab. XVI. Sl. 7, 8), čglgjaigJiilp
okrašeno s kako podobo. Pri preprostejših cerkvah so rabili simbolične podobe, ali rožo, liste vinske trte, križ. Mnogokrat se Ifi nahaja jagnje z banderom, ali podoba Kristusova; Kristus sodnik, ali bogoslov-ljajoč med cerkvenimi patroni, med angelji ali med evangelisti; nahajasetudi podoba Matere božje.
Vratnice so imeli časih bogato plastično lepšavo ; so pa lesene ali bronaste in tablaste; table so okrašene z reliefnimi podobami. Vsaki najmanjši člen so olepšavah ; lepo so bili zdelani tečaji in kljuke, na kterih vise vrata ; olepšana so bila nasadila, okovi, sploh vse železje pri vratih .je imelo posebne okraske ; vse ključarska dela so bila zdelana umetno.
Zunanjščina. Na zunanjščini romanske cerkve se kaže plemenita lična pr£s-Pjogiost. Srednja la-dija moli kvišku izmed stranskih ladij ; konec ladij e, proti koru, je prečna la-
dija s svojimi pro-
A	čelji; na konci na
izhodu pa je kor s polukrožno apsido. Okoli cerkve ie spodaj podstav fSockeD. imajoč na vrhu svojem navadno člene atijskega podnožja. Ta podstav je prvo dobo nizek, pa od stoletja do stoletja višji. Da zunanje stene niso lako jednolične in prazne, so postavljene po zidu v gotovih presledkih Ijsene, to je, iz zidu nekoliko moleči navpični pasi. Med njimi je na vrhu pod venčnim zidcem izpeljana cela vrsta majhnih polukrožnih lokov, nekak zgoranji obrobek, cerkev pod venčnim zidcem obseza-joč okrog in okrog; zove se I o č n Lfjijž (Rundbogenfries). Ta ločni friz je ozna-čilen za romanski slog. Nad njim je venčni podstrčšni zidec, sestavljen iz vboklih in izboklih členov j svitkov in žlebičev, in lično okrašen s kockami, zvezdami, zavoji itd.
Tudi ogli cerkve so obrobljeni z li-senami (Tab. XV.
Slika 46.	Sl. 5). Pri svođenih
bazilikah so lišene
zunaj zidu, ravno tam, kjer pritiskajo znotraj svodne novnrečne onroge na steno in imajo uporišča svoja na stenskih stebrih. Že po zunanjščini se torej more spoznati, koliko pòi ali predalkov ima svod in kako so dolge. Nague&fuMisen nahajamo pri nekterih cerkvah tudi polustebre. Tudi venkaj moleče polukrožne apside so časih jako lepo okrašene in pokrite s polukopičasto streho (Sl. 47, 48. Sv. Jakob na Češkem. 12. stoletje). Prijetno in ukusno oživljajo zunanjščino apsidno galerije, izpeljane nad okni pod venčnim zidcem (Tab. XV. Sl. 5). Take slepe arkadne galerije se nahajajo tudi ob stranéh in na pročelji.
Oblika ločnega lriza je jako mnogotera (Tab. XVI. SL 14). Ta friz je ali prav preprost in jednoličen (Sl. 49), ali pa je sestavljen in bogato členovit (Sl. 50, St. Jakob, Ogersko. 13. stoletje). Časih posamezni loki
Slika 47.
sloné na konsoiah, in tudi te male konsolice so ozali-šane jako ukusno in primerno z glavami, cvetlicami, listi itd. Nad ločnim frizom je mnogo-krat izpeljan okrog in okrog ojias, imajoč romanske ornamente: je ali šahovničast (Sl. 52) ali luskinast (Sl. 51, Lilienfeld), ali imajo romanske zobce in druge okraske (Sl. 52). Na pročelji in na ličili prečnih ladij je friz stolbasto izpeljan pod podstrešnim zidcem. Krasen portal, bogato o-kroglo okno nad njim in pod streho lepi stolbasti frizi dajejo romanskemu pročelju zanimivo, jako ukusno lice (Sl. 53, Zsam-bek, Ogersko. 13. stoletje).
Stolpi. Stolpe

lIlilMl
■tj	fc' 'jcuu smo že nahajali
„	. pri staro-krščan-
(p 1	-k*, o

Slika 50.
škili bazilikah; v
pred šestim stoletjem stolpe svojim cerkvam. Akoravno je trajalo še dolgo, kje naj stoji in predno je bil izveden strogo arhitektonsko ter organsko
XIJ /' ifCxn JUt 4LJfr b) (Lit'tv-«,	»s,
fr dieu£ fyl-r «ta*t t J
Slika 48.
romanski dobi pa so urejeni drugače. Stolpi so bili od nekdaj podoba velike moči, torej jih nahajamo pri zidovji najstarejših mest, o kterih nam pripoveduje zgodovina. Tako ponosni so bili prebivalci mest na stolpe, da prva monumentalna zgradba, o kteri nam je ohranila zgodovina spomenik, bil je stolp, kterega so zidali z namenom, da bi pričal o slavi mesta Babel in bi veliko storil njegovo ime pri vseh prebivalcih zemlje. Prikladno ti ideji o stolpu so psalmistu stolpi mesta Jeruzalemskega dokaz veličastva svetega mesta, in Božje varstvo imenuj e močen stolp izvoljenega ljudstva.
Krščansko cerkveno stavbarstvo je prizidavalo že predno je bil stolpu določen kraj, združen z drugo stavbino, vendar 10*
liiaiiiiiaiiiiiMiMiiiii:
nahajamo že pri sv. Vitalu v Raveni (547) stolp na zahodni stràni. Stolp pri sv. Vitalu je dal povod, da so jih zidali v monastiru v Almu, in po tem vzgledu se je Sirila ta šega dalje pri drugih "cerkvah, zidanih v devetem in desetem stoletji. V romanskem slogu so stolpi dobivali vedno večjo veljavo, v gotski pa so bili
sploh praviloma spojeni s cerkvijo. I’ri večjih romanskih cerkvah stojita navadno po dva stolpa na zahodni stràni, ali v kotih, ktere dela prččna ladija s podolgasto. Pravilo, nai na.pm_-čelji stojita no dva stolna, bilo ie tako stalno, da so postavljali celò cerkvam. zidanim v podobi križa, tudi na pročeljih prečne ladije po dva stolpa, na ta način je cerkev dobila po 6 stolnov (Tab. XV.
Sl. 5). Treba pa je bilo takim stolpom še novega sklepajočega člena, da niso stali predaleč narazen, torej so postavili še nad križališčem srednji stolp. Cerkev v Rheimsu ima 7 stolpov; v Chartresu je dobila še apsida dva stolpa, da ni zaostala za drugimi Iremi fasadami, torej ima cerkev v osnovnem črleži 9 stolpov. Pri manjših cerkvah je pojeden sam stolp na pročelji ah' nad kornim kvadratom.
Že veliko število stolpov kaže, da jih niso zidali samo zarad zvonov. Kakor so stolpi krasili gradove in mestne hiše svobodnih mest, lepšali so tudi hišo božjo ter jo povzdigovali nad vsa druga poslopja. Ker je eerkev božja voj-skovalna, bilo je umestno k vratom postavljati po dva stolpa, kakor sta stala tudi ob stranéh mestnih vrat. Stolpi pred mestnimi vrati so varovali mesto; stolpi pri cerkvenih vratih pa so glasno klicali, da se bodo peklenske moči zastonj zaganjale v hišo božjo. Ta misel je morebiti, bila uzrok, da so delali nektere stolpe podobne trdnjavam.
Med stolpoma na zahodni stràni se nahaja časih lopa, nad ktero je kor za orgije.
Tudi zunanje lice stolpa je drugačno, kakor prejšnje čase. Večina stolpov imakva-dratičen temelj ; spodaj so
Slika 51.
Slika 52.
čveterokotni, zgoraj pa se izpremené v osmokotnik; okrogli stolpi so redki. Ročezni zidci, pod kterimi se nahaja ločni friz, dele iih v več nadstropji: ob oglih so navpične lišene. Spodnji oddelki imajo mnogokrat slepe loke, sloneče na polustebréh, da so ličnejši in bolj poživljeni. — Line med posameznimi nadstropji so podolgaste, v višjih nadstropjih so lepše in bogatejše; najlepše so pri zgoranjem nadstropji pri zvonovih. Navadno so tu skopčana okna (Sl. 53); okna imajo na vrhu polu-krožne loke, po dva in dva loka v sredi slonila na mejilnem stebru. Ker pä je zid navadno zelò debel, postavljen je na steber zagozda!, na vrhu na-puščen naklad, posredujoč med širokim lokom in ozkim kapiteljem. Večje line imajo po dva ali tri mejilne stebre.
Streha je pri romanskih stolpih nizka in jednostavna (Sl. 53); navadno je piramidalno - kapasta (Helmdach), čvetero- ali šestero- plastna. Nad stranimi stolpa so časih topa čela, izmed kterili se vzdiguje kapasta streha.
Druge posebnosti.
1.	Kripta. Bila je že starokrščanska šega, da so opravljali daritev sv. maše na grobéli mučencev ; na grobéli so zidali radi cerkve. Tudi v srednjem veku, v dobi romanskega sloga, pri nobeni sta-rejši ce.rkvi ni smelo biti brez take rakve (kripte) pod cer-
«wlww« ifelULIlIll—..
k vi jo. Kripte so nizki, večji ali manjši prostori pod korom (presbiterijem), ali pod prečno ladijo, ali tudi pod podolgasto Slika 53.	ladijo, v ktere se je hodilo
po stopnicah iz prečne ladije. To dobo so napravljali radi take kripte, kajti v spominu so jim bile katakombe, v kterih so imeli prvi kristjani službo božjo ; vanje so tudi pokopavali škofe, opate, ustanovnike in dobrotnike cerkva; tù so hranili svetinje samostanskih svetnikov, ali tudi druge svetinje, ktere so jim prinesli škofje iz svete dežele ali iz Rima. Večje kripte imajo po dve vrsti stebrov, kteri delé prostor v tri jednako visoke ladije;


j
Ja
4# f
•/o*-/

srednja ladija ima na izhodu svojo apsido, torej je bila kripta popolnoma podobna jcerkvi, bila je cerkev pod zemljoj nahajal se je notri tudi oltar, na kterem se je opravljala sveta daritev. Naprava kripte pod korom je bila važna tudi zato, ker je vplivala na zunanjo obliko presbiterija. Zarad nje so ga morali zidati za nekaj pragov više, kakor ladije; a zdaj pa je bila pretrgana organska zveza z drugo stavbino, presbiterij pa je postal tolikanj častiti j ivejši del cerkve.
Ra so presbiterij še bolj ločili od ladije, odmenjene za ljudstvo, da so prav vidno odlikovali sveti prostor, kjer smejo biti le duhovniki, napravili se med njim in med ladijo pregrajo -deiner«. Ta letner je imel ozke prehode, skozi ktere se je prihajalo v presbiterij ; na njem so bili nasloni (pult) za bukve, ali amboni, kjer se je bral list in evangelij. To pregrajo so lepo okraševali s kipi; toda nahaja se le pri večjih cerkvah; ohranilo se jih je do sedaj le malo.	//«T?	-p
Največjo kripto ima škofijska cerkev v Spiri (Speyer), prostora ima za 1500 ljudij. Zelo zanimiva je kripta v Frizingu; ima	/
štiri ladije, je jako bogato okrašena. Kripta v Krki na Koroškem ima 100 stebrov (Sl. 54).	' ’ '
Ne vse romanske cerkve, ampak le večje imajo kripto; bila je vsaka svođena, prav pri kriptah se je razvijalo svođenje najprvo; ima večinoma križne svode, sloneče na nizkih stebrih ali slopéh. Po 12. stoletji so se opuščale kripte, vendar pa se še nahajajo sem ter tja tudi v gotskem slogu.
2.	Stene v cerkvi so bile poživljene in okrašene na razne načine. Najprčprostejši se je to godilo, da so bili nad arkadami izpeljani zidci. Nad svodenimi stranskimi ladijami se nahajajo kori (Emporen), imajoč okna v cerkev. Namestu takih korov so bili nad stranskimi ladijami ozki hódi, kteri so bili v cerkev odprti z majhnimi
arkadami ; zovejo se taki hódi, napravljeni zato, da se bolj poživlja jednoličnost stene, tr if o rij (tri-forium, to je : arkada s tremi linami).
3.	Tlak v cerkvi je okrašen z mozaiki, kakor v staro-krščanskih bazilikah; tir se nahajaje najrazno-terejše figuralne predstave. Na- • mestu te nekoliko predrage lepšave, prišle so v navado od 11. stoletja d alj e poste k 1 ene ne plošče., s kterimi so bila pokrita tla (Boden-fliessen, carreaux, vegasti čvetero-ogelnik, žgana opeka). V revnejših cerkvah so tla pokrivali z marmeli-nastimi ali pa sploh s kamenenimi ploščami, ali s trdo opeko.
Posteklenene plošče (Fliesse) so največ napravljali na ta način, da so v
5.	Lope pred cerkvijo $e nahajajo tudi v romanski dobi, akoravno ne tako velike. Kjer pa ni bilo lope, nadomestoval jo je prostor pod stolpom, zidanim na pročelji, ali kjer sta bila po dva stolpa, bil je pritličen prostor med njima lopa, zgoranji pa kor za orgije in pevce.
6.	Str e Jt e so ostale kakor v prejšnji dobi; pri bogatejših cerkvah so rabili namestu pozlačenega bakra tudi svinec: ta tvarina se je mnogokrat rabila v arhitekturi srednjega veka. Apsido pa so radi pokrivali s trdnimi, proti ognju varnimi kameneniriii ploščami.
7.	Zakristija je prizidana pri večjih cerkvah navadno na severni strani, ali pa je v cerkvi kakšen kraj odločen zanjo.
8.	Razven cerkva nahajamo v romanskem slogu zidane tudi samostane, meščanske hiše in
navadno opeko, po 4 do 5 palcev dolgo in široko, vtisnili kalupe, v ktero so bili vrezani razni ornamenti, živalski ali listni; v te globine, ki so nastale v opeki, vlili so temnejšega rudečega, višnjevkastega ali sivkastega lepa (kita), po vršini pa so ga posteklenili, da je bil vztrajnejši.
4. Kor se to dobo nahaja večkrat kakor prejšnjo na zahodni sirani cerkve, posebno pri samostanskih cerkvah. Tudi se nahajajo visoki kori (Emporen) v romanskih cerkvah na zahodni strani. Sloné na stebréh ali slopovih in so v zvezi s stranskimi kori nad ladijami, ali so samostojni. Na te kore so hodili opravljat svoje molitve menihi ali nune, ali pa so bili odme-njeni odličnim osebam. Pozneje so bili ti kori prilični za orgije in pevce.
gradove.
Samostanske cerkve niso stale osamljene. Ravno v nasprotji s staro-veškim tempeljnom, kteri je stal na samem, ločen od družili zgradeb, stoji samostanska cerkev sredi družili različnih stavbin v lepih skupinah. Važni za arhitektonsko vravnavo so križni hodniki (Kreuzgänge) (Sl. 55, Hohenfurt). To so pokriti mostovži okoli dvorišča ali pokopališča, imajoč na dvorišče odprte velike loke. Ti mostovži imajo večinoma križne svode. Menihi so se tù sprehajali, premišljevali ali so imeli slovesne sprevode, tudi pokopavali so semkaj odlične osebe, dobrotnike samostana ali cerkve. Časih so ti hodniki razdeljeni v dve ladiji ; po sredi stoji namreč vrsta stebrov. Stebri, nosčč odprte loke, okrašeni so v nekterih hodnikih najlepše z romanskimi ornamenti, sploh pa imajo vsi deli stebrov prav tisti značaj, kakor pri cerkvah. Razven hodnikov so samostani potrebovali še drugih važnih prostorov, n. pr. obednic, kapiteljskih soban, soban, kjer so imeli zborovanja, spalnic itd. Vse te stavbine, vsa gospodarska poslopja in vsi dvori so bili ograjeni z ozidjem, ktero je zlasti pri angleških opatijah bilo podobno trdnjavam.
Druge zgradbe so bile to dobo jako jednostavne. Vitezi so pri stavbi svojih gradov bolj gledali na varnost, kakor na umetno izpeljavo in olepšavo. Vendar pa so se ohranila iz te dobe gradišča, ktera so jako znamenita in pomenljiva v arhitektonskem oziru. V obče se sme reči, da tudi svetovne zgradbe, mestne, zasobne hiše, gradovi so bile zidane kakor cerkve. Imele so vrata na okroglo svođena in okna, pri kterih se nahajajo navadni romanski členi, polukružni križni svodi z grebéni in rebri; zunaj na stenah so lišene, ločni frizi, sploh jednake olepšave na kapiteljih in zidcih, kakor v cerkvi. Okna so mnogokrat skopčana po dva skupaj; loči jih med nje postavljen mejilni steber. Hiše stojé tako, da je konec obrnen na cesto.
!i. Gradivo za zidanje je l)ilo v romanskem slogu in tudi poznejše čase po raznih krajih različno.	^
Zidali so kakeršen kamen so ravno imeli pri rokah, bodi si lahki kiuuen (Tuf), peščenec, apnenec, basalt,	- H~%'
granit, marmelj. V južnih deželah so največ rabili lomljeni kamen, kakor pri bazilikah. V severnih krajih se ^ ^ pred 12. stoletjem navadno ni zidalo iz opek; pozneje pa se opeke rabijo mnogokrat, le krajše so, kakor7 '	' "
prejšnji čas in komaj pol palca debele. P^večjcrgJ^^j^ zi^ovje^ zgrajeno iz lomljenega kamena, konstruktivni	-***$?*
öleni pa so iz rezanega kamena. Stavbine zidane iz kvadrov se nabpjajoSS^le" po 12. stoletji. Posebno izvrstno ^
-I H’ KI fr-.
Slika 55.
vztrajna je bila .malja; prav nji se nam je zahvaljevati, da so se zgradbe, akoravno tehnično zelò pomanjkljive,	^
ohranile vendar do dan danes. » j* '*&*-*£	v	f
Malta je mešana iz apna, mavca, peska in vode; sem ter tja so prilivali vina in mleka, pa to ima bolj simboličen kakor '	^
praktičen pomen. Odločilna za trdnost malte je bila mera, koliko naj se vzame tega ali onega gradiva, pa da se je rabila malta še topla.
Lepšave. Lepšave so bile neizrekljivo mnogovrstne v romanskem slogu, kaže se pri njih, kako nevsahljivo izumljiv je ta slog kar se tiče novih oblik. Vse lepšave pa imajo odločen značaj in so vrlo ukusne, pomenljive in vredne, da se posnemajo. Razločujemo tri glavne vrste lepšav, te so :
a)	Črtaste lepšave, to je, sestavljene iz geometričnih črt, n. pr. siksak, valovite črte, mreže, krogi, drug v druzega zapleteni in zamotani, spleteni trakovi, polukrogi, čveterokoti, vegasti čveterokoti itd. Trakovi so okrašeni z biseri ali malimi piramidami (diamantirt). Nemški jezik ima za malo teh ornamentov izraze svoje, kar kaže, da med Nemci niso bili tolikanj v navadi ; bogatejši pa so angleški in francoski izrazi.
b)	Rasilinske lepšave so ravno tako mnogotere, n. pr. posebno pogosto se nahajajo mladike vinske trte in hrastovi listi. Toda ta ornament se bistveno loči od staro-klasičnih. Ondi so se rastlinski ornamenti posnemali po naravi; pri romanskem slogu pa so bili pretvorjeni temu slogu prikladno, dala se jim je oblika, da se je strinjala s slogom, pravimo: stilino v ani so (stilisirt). Podobni so sicer naravnim listom ali cvetlicam, pa niso posnete natančno, obrisi so splošnejši, posamezni deli so narisani krepkejši, obrisi so bolj prikladni romansko okrogli črti; tako so sprevrženi, da se pri nekterih celò spoznati ne more, kteri list je posneman. In res bi se prav natančno posnemanje narave ne podalo dobro osornim in krepkim oblikam romanske arhitekture. Taki ornamenti se nahajajo ali posamezni, ali pa so mnogovrstno in čudno zamotani in zapleteni drug v druzega.
c) Poslednjič nahajamo pri tem slogu tudi živalske, lepšave; take so: zmaji, levi, .snake, grifi, pošasti, šeme, krinke, tudi človeške podobe, zdelane mnogokrat čudno sanjarsko ; imajo ribji rep, ali je po več podob zamotanih med saboj ali so zapletene med druge živali itd. Živalske podobe imajo kakov skrivnosten pomen. — Sploh pa ti živalski ornamenti niso dosegli take popolnosti, kakor drugi, veliko slabejši so in nepopolnejši, nekaj že zarad tega, ker je pomanjkovalo umetnikom zadostnih študij narave, da bi stvari mogli posnemati natančno, nekaj pa tudi prostori za take lepšave niso bili pripravni, da, celò čisto neprimerni so bili, n. pr. okrogli kapitelji ali ozki zidci itd. (Sl. 56, 57 ; Leutschan, Ogersko. 13. stoletje).
Omenjene lepšave so rabili pri kapiteljih, frizih, lokih, pa tudi na cerkvenih posodah, kelliih, svečnikih, pušicah, platnicah pri knjigah itd., sploh vse ploskve so radi olepšavah v romanski dobi. Obče je neusahljivo bogata romanska ornamentika, bodi si črtasta, rastlinska ali živalska. Kaže se pri nji hrepenenje človeškega duha, dobivšega v krščanstvu novo življenje, nove nagibe, približevati se stvarstvu in ga prestvariti, povzdigniti kvišku, idealizovati ga in ga tako rekoč pokristjaniti, da bi tako pokristjanjeno bilo prikladnejše za lepšavo krščanske cerkve. Lepšave so posnete po naravi, pa ne strogo, temveč novi proizvodi so. Tudi živalski ornamenti, akoravno zelo nepopolni, imajo po svojem simboličnem pomenu takov krščanski značaj.
Tudi harm...in
v romanskem slogu. Barvana so bila svodna rebra in sjebri, reliefi na čelu portala ali kipi ondi stoječi; ludi ravni stropi ali kape na svodu, stene v koru , posebno pa apsida so bili okrašeni s podobami,
Slika 56.
Slika 57.
(h-C
presno. Prikazovale so te slikarije svetopisemske dogodbe ali pa so imele simboličen pomen.
Po vsem tem, kar smo do zdaj omenili o romanskih cerkvah, moramo priznati, da je stavbarstvo v primeri s starokrščanskimi bazilikami storilo velikansk napredek. Romanske bazilike so imele pred baziliko izvestno te prednosti: 1. podaljšan je bil kor, zarad tega je bila v tlorisu podoba križa pri cerkvah imajočih prečno ladijo ; 2. stolpe so prizidavali cerkvam in so jih organsko združevali z drugo stavbino; 3. obče so začeli rabiti svode : 4. nahajajo se tù bogatejši arhitektonski členi in krasnejše lepšave; 5. kaže se. večji napor po iednovitosti in soglasji posameznih členov s celoto ; vendar pa se to ni doseglo popolnoma; 6. bogatejša in prosteiša je olepšava zunanjščine, zlasti pročelja in vrat; 7. vidi se prehod od ravnoležne črte do vedno višje navpične, to se je zlasti doseglo s svodi in stolpi; 8. odlikuje se v notranjščini in po olepšavi in posebno po slikarijah. Posebno svođena bazilika ima veliko prednosti pred staro-krščanškimi in sploh pred bazilikami z ravnim stropom. Vso stavbino oživljajo svodi in loki, arkadni slopi so bolj členoviti; stenski slopi in polustebri so poživljali stene, vsi slopi pa so bili zvezani z oprogami in rebri, kakor bi bili spreženi z mrežo. Vsak slop je spojen ne le s svojim nasprotnikom, temveč tudi s svojim sosedom in njegovim nasprotnikom, in tako je vse živo, lično in lahko, ker se razdeli vsa teža svoda na vse kraje. Zavoljo tega je vtis, kterega delajo svođene bazilike, veliko veličastnejši, vse je živejši, prostejši in zračnejši, vsi posamezni členi so v lepi zvezi med seboj	in s	celoto.
Samo po sebi se umeva, da niso bile vse cerkve zidane po	tako	bogatem	načrtu,	kakor	smo	ga zdaj
opisali, ampak samo večje. Manjši vaške cerkve so prav jednostavne, imajo jedno samo ladijo brez stranskih, tudi nimajo prečne ladije in imajo samo po j eden stolp (Sl. 47). Imajo	torej	samo lopo, ladijo,	slavolok, svođen kor
s polukrožno apsido; pa ta apsida ne seza čez zidovje, ampak je le	tako	globoka,	kakor je debel	zid.	Stolp se
nahaja mnogokrat na zahodni strani, pod njim je lopa; časih je stolp zidan nad masivnim zidovjem presbiterija; največkrat pa je zidan na severni ali južni strani presbiterija, v tem slučaji je pod stolpom zakristija.
Cerkve z dvema ladiiama so to dobo še redke. Nastale so le slučajno, da se je k ladiji že obstoječi prizidala še druga in se je cerkev na ta način razširila; ali pa je bilo treba dveh ladij, kadar so svodili cerkev, - , ktera je imela poprej ravni strop. Pozneje, ko so leta 1333 v Jeruzalemu na kraji obednice zidah baziliko z ft.., dvema ladij ama, posnemali so to tudi drugod in zidali cerkve z dvema ladijama, zlasti v gotski dobi.
'h/. 6
7
■V .	'S
«J
Hrt

(!
J
Romanske središčne stavbine.
Središčne stavbine (Centralbau) na zahodu niso dosegle nikoli posebne važnosti; le kupola, označilni člen te vrste stavbin, nahaja se pri bogatejših zgradbah v dobi romanskega sloga, a gotski slog jo je popustil principijelno. Ta način zidanja se je torej pri nas ohranil le v manjših, ne tolikanj važnih stavbinah; take so »karnerj i«, kostnice, in dvostropne kapele pri starih gradovih.
Kostnic se nahaja mnogo po Štajerskem, Koroškem, Avstrijskem, torej so zanimive že zarad tega. Marsikoga so že pripravile v zadrego. Mislili so nekteri. da so bile te male stavbine stari paganski tempeljni,
vendar to hipotezo so že večinoma opustili današnje dni. Sem ter tja se sliši ljudi govoriti : »to je bila naša stara farna cerkev«. Pa lo ne more veljati, če pomislimo, kako nepriličen za službo božjo je bil tako majhen, okrožen prostor; če je bilo ljudij še tako malo, niso se mogli tukaj zbirati k božji službi. — Drugi so tern malim okroglim zgradbam dali ime : kr s ti Ini ki. Toda krstilnikišobili največkrat samò pri

Slika 58.
škofijskih cerkvah. In takih kapelic sploh niso potrebovali potem, ko se je opustilo potapljanje in se je sv. krst delil z obli-vanjem. Krstni kamen so potem prestavili v cerkev, in farne cerkve so bile krstne cerkve. S staro-kr-ščanskimi krstilniki ti karnerj i niso v nobeni zvezi ; v zvezi pa so z že omenjenimi nagrobnimi kapelami staro-krščan-ske dobe, kajti zidane so središčno,
Slika 59.
Slika 60.
majhne so in prav tisti namen jim je, kakor onim. Bili so kameni spomeniki, toda postavljeni ne jednemu samemu rajnkemu, temseč-vsem počivajočim na .pokopališči; to naznanja ze njihovo ime »ossaria«, ker so hranili v njih nestrohnene kosti. Manj razumljiva je beseda »carnarium« (»karner«), ktera se je ohranila iz srednjega veka. Napis na nekem karnerji v mestu Znojmu se glasi: »Hic est carnarium, orate pro animabus«. Vsi karnerji imajo spodnji prostor, kakor klet izkopan v zemljo, da se vanj spravljajo kosti, nabrane na pokopališči, »ad mortuorum ossa reponenda«, časih pa je zato odmenjen pritličen prostor. Spodnji prostori so zdaj skoraj povsod zasuti. Pri mnogih takih kostnicah je še skupaj nakopičenih mnogo kostij.
Ker s skrbjo za dostojen pokop mrtvih trupel, družimo skrb za duše in molimo zanje, zato je bilo tudi pri teh kapelicah nad kostnico goranje nadstropje, kapelica »ad officium, pro defunctis«, da se je v nji opravljala služba božja za umrle. Te kapele v goranjem nadstropji so navadno posvečene sv. Mihelu, patronu vzdihujočih v zadnjem boji. To so glavne poteze, nahajajoče se pri vsakem karnerji. Nobeden pa ni zidan pred 11. stoletjem ali pozneje kakor v prvi četrtinki 16. stoletja, torej iz dobe romanskega ali gotskega
sloga. Med karnerji romanskega sloga so najjednostavnejši vredni večje pozornosti. Te vrste karnerji so okrogli, imajo vrata, vodeče v rakvo in stopnice, po kterih se prihaja v goranjo kapelo;
Slika 61.	Slika 62.
druzih posebnih členov nimajo ; zunanja oblika je valjasta ali stolpičasta. Taki se nahajajo na Štajerskem in po zgo-ranji lavantinski dolini. — Za to naj j e d nostavn ej šo vrsto je druga vrsta onih, kterim je na kònci vsaj polukrožni prizid (apsida). — Gotska doba ni samo večjih zgradebiz-preminjalapo svoje, temveč tudi
v Marija Celji, Aflencu, Frohn-leitnu itd. Karnerje so zidani navadno na južnem kraji farne cerkve, na pokopališči ali blizo njega.
Na Kranjskem je | takšen kamer znana kapelica na Treb e 1-;
Poleg ceste, ktera drži iz Mokronoga na Trebelno, dobre pol ure od Mokronoga blizu podružnice sv. Petra kaže jako razrušena, brez strehe, vsa zarašena z bršlji-
najmanjše kapele	TA llll|lllllllllllll|lMWffi]ll^^	‘	... V. T'	nom. (Sl- 59, 6°)-
in tudi kanierje.	-	ie, ‘° t'
*r.j	sv. Petra, ktera je bila
Gotski karnerji se	konec minulega 8t0_
nahajajo zlasti na	Slika 63.	letja farna cerkev
Štajerskem, n. pr.	Trebelska. Tloris je
popoln krog s premernikom dolgim okoli 4‘5 metrov. Na konci je prizidana polukrožna, dva metra dolga dolbina za oltar. Svod ima križna rebra, ktera se opirajo na stolbaste konsole. Rebra imajo samó povprécko brez drugih profilov. Visoka je kapela s kupolo okoli 6 metrov, dolbina je nižja blizu dva metra. Pod kapelico je prostor za mrtvaške kosti; semkaj so spravljali kosti, nabrane po pokopališči. Ako primerjamo to kapelico z drugimi, vidimo, da je po tlorisu podobna oni v Deutsch-Altenburgu iz 13. stoletja (Sl. 61, 62, 63), samó da je poslednja bogatejša in ima lepo členovit romansk portal; po zunanjščini pa je podobnejša karnerju v Znojmu na Moravskem, le svod je pri poslednji kopičast. — Dokler še ni bilo znano, da se nahajajo tudi po drugih avstrijskih
1 Mittheilungen der k. k. Central-Commission, 1869.
deželah jednake kapelice, se je mislilo, da je ostanek iz tiste dobe, ko so bili slovanski obredi uvedeni v nektere kraje na Kranjskem; ljudstvo celo govori, da sta v ti kapeli maševala slovanska blagovestnika sv. Ciril in Metod. — Morebiti so še obranjene takisto drugod takšne stavbine; a bilo jih je mnogo, saj so Ijudém sem ter tja po imenu dobro znane, toda ni jih več — ker se navadno takove stvari, ktere se prav zdaj ne rabijo, tako rade odpravljajo in podirajo. Res je morebiti, da take zgradbice zdaj niso potrebne, ker so pokopališča razširjena, vendar pa so vredne, da se ohranijo, ker so zgodovinsko zanimive.
Kakor je praznik vérnih duš spominski dan vseh vérnih v Gospodu zaspalih, tako so bile te kapele skupni spomenik vsem vernikom jedne fare počivajočim na pokopališči. Kjer pa zarad raznih okoliščin niso mogli zidati takih kapelic, napravljali so pod
cerkvijo svođen prostor, imajoč uho d iz pokopališča, semkaj so spravljali kosti nabrane po pokopališči, taki prostori so n. pr. v Muravi, sv. Mariji pri Knittelfeldu, v Nemški Bistrici itd.
Dvastropne kapele. Pri
gruSóiiiab so napravljali, da so si prostor prihranili, dvastropne ali tristropne kapele, to je, dve ali tri kapele druga nad drugo. R orani i prostor je bil za gospodo,
spodnji.../a družino. Na tleh
goranje kapele je bila odprtina, skozi klero se je hodilo v spodnjo. Takih kapel se na Nemškem nahaja obilo, n. pr. v Eggern, Nürnbergu, Frei-burgu, Eandsbergu.
Na Kranjskem je najzanimivejša te vrste stavbin dvastrop-na kapela na Starem Gradu v Kameniku (Sl. 64, 65), Ohranjena je še dosti dobro.1 Kdaj je bila zidana^ ni znano, noben spomenik, noben zapisnik ne poroča tega.
Valvazor pripoveduje, da je nekdaj tù stal tempelj malikov ; v njem je bil mogočen malik, kteri je prerokoval mnogo; od daleč so ljudje semkaj hodili darovat mu. — Soditi smemo, da je bila zidana ta kapela v dobi, ko je doseglo cerkveno stavbarstvo že visoko stopinjo; na vsak način je bila zidana v jjf, 13. stoLetji. Ima blizo <ri metrov široko, 3'5 metrov dolgo lopo.
Okrog in okrog kapele je hód (galerija); pozneje je bila pri-
V'K.
Slilta 64.
Slika 65.
zidana zakristija, sezajoča tudi na hód, da se zdaj ne more hoditi okrog kapele. Vrata so čisto romaa-ska; dva okrogla prosto stoječa stebriča držita polukrožen dovršek (Abschluss). Preklada na vratih je ravna, na čelu je v liaut-reliefu, visoko izbokla podoba križa, na vsaki strani kleči angelj v doprsni podobi; pa te podobe so že zelo poškodovane. Kapitelja na spredaj stoječih stebričih sta čašasta, ozaljšana z listi (Knospenkapitab ; na zadaj stoječih stebričih sta kapitelja kockasta in imata precéj visoko ploščo s svitki in žlebiči profilovano.
Iz presbiterija spodnje kapele se prihaja po ozkih stopnicah v zgoranjo kapelo (Sl. 64 a). Na slavoloku, ločečemu ladijo od presbiterija, so v zgoranji kapeli na stebréh čašasti kapitelji, v spodnji kapeli pa kockasti. Svod je v zgoranji zvezda t s prav topim šilastim lokom. Rebra svodna se opirajo na polustebriče, stoječe v kotih in ti stebriči stojé na pro-filovanih konsolah. Iz ladije s.rednje kapele se prihaja v spodnjo kripto, ktera je pod presbiterijem srednje ladije. Kripta ima potlačen banjast svod, je dolga okoli 3 metre. Zid kriptin je debel skoraj 4 metre. Ta jako zanimiva kapelica ima lesen, osmokoten stolpič z visoko piramidalno streho; kakor kažejo ostanki zidu, bil je stolpič prejšnje čase zidan.
Majhne so te stavbine, pa so nam častitljive, akoravno jih zdaj ne potrebujemo neobhodno; spomeniki so, ki nas
vežejo z nekdajnimi starimi časi in kakor ljubi spomeniki iz preteklosti morajo nam biti dragi in mili; že zarad tega moramo jih čislati in ohranjevati,"in prav zato se moramo učiti jih spoznavati in razumevati kaj pomenjajo, kajti, česar človek ne pozna, tega tudi ne zna prav ceniti.
Dobe romanskega sloga.
Romanski slog se je razvijal počasi od nepopolnega, do vedno popolnejšega. Deliti moremo ta razvoj v tri glavne dobe.
Prva doba je zgodnji romanski slog (okoli 1000—1100). Večina bazilik iz te dòbe imafravne strope; na''svodili še rii reber, ampak grebeni, oproge so široke. Vse oblike so še osornejše težke, površne; stebri imajo visoko,3)strmo atijsko nogo,‘f kapitelj je starovešk, osorno, neokretno posnet po korintskem.# Podobe živalske so čudne, sanjarsko zdelane v ravnem reliefu; tehnika je še nepopolna, nima še prave ličnosti; umetnikom je manjkalo prave ročnosti in spretnosti, da bi mogli dobro izvrševati vse, kar jim je kazala živa domišljija.
<j
Druga doba je lični, elegantni slog (okoli 1100—1180). To dobo je večina bazilik že ^svođena: ■^lopi so zelò členoviti, ob stranéh imajo polustebre. Stebri niso tako masivni, tanjši so, imajo na^nogi ogelni lisi ^kapiteli je čašast, okrašen s spletenimi traki in listovjem, ali pa se nahaja okrašen kockast kapitelj. Zunaj imajo bazilike pod venčnim zidcenč'ločne frize: portali so bogato členoviti in izborno okrašeni. Vse je poživljeno z ornamenti, vse bogato členovito, posebno oproge in rebra; vse oblike so lične, ukusne; tehnika je natančna, čista, zala.
Tretja doba je pozno-romanski slog (1180—1250). K romanskim oblikam se pridevajo še druge, važne, čisto nove, pripravljajoče prehod do druzega, do gotskega sloga — zato ta slog imenujemo preho d nji slog (Uebergans-Transito-Styl). Ta slog je zelò važen, ker imamo mnogo stavbin zidanih v tem slogu, posebno na Avstrijskem jih je še mnogo ohranjenih iz te dòbe.
Poznoromanski (prehodni) slog. nso-fi™
Umetnost srednjega veka ni mirovala, vedno jo je gnalo dalje, brez prestanka, brez počitka do ličnej-šega razvoja, do vedno večje popolnosti. Vedno si je trudila za živejšo, pravilnejšo razredbo, za večjo lahkost, vitkost in gibkost. Gnali so se umetniki na vso moč in trudili se iskaje novih oblik, ali da bi izpremenili stare v lepše, ličnejše, milejše. Čutili so to dòbo v sebi napor in nagon po lepših, bogatejših stavbinah. In da so mogli zadostovati temu notranjemu hrepenenju, pomogle so tudi zunanje ugodne okoliščine. Vse življenje se je to dobo razvijalo na bolje. Cvetelo je viteštvo, obogatela so mesta in zavedala se svoje moči in bogastva svojega. Kupčija je privabila veliko bogastva iz inostranskih dežel; križarske vojske so seznanile tudi olikane lajike s čarobno kulturo in stavbarstvom na izhodu. Videli so tamkaj vitke, lahke, krasno barvane stavbine in drzne kombinacije; vse to je moralo delati na navzetljivi čut človeški globok vtis. Duh človeški, kterega so prevzele krščanske ideje popolnoma, hrepenel je po vedno popolnejšim, po vzvišenem, in to se je kazalo tudi v delih njegovih.'	'	s'3,ée
Ristveni preobrat je vzročil to dobo v arhitekturi šiJmjRHoL Čisto nepotrebno je vprašanje, kdaj in kje se je pričel rabiti ta lok; kajti šilasti lok kot lepšava je bil znan vse čase na izhodu in na zahodu; ne šilasti lok sam na sebi, ampak jedno vita poraba njegova in stroga izpeljava vse stavbine po njegovem principu, to je označilno za novi način zidanja.
Šilasti lok je sestavljen iz dveh krožnih krajcev (Kreissegment), ktera se zgoraj dotikata. Črta, v kteri ležita središča krožnih krajcev, in ktera veže nožišča njuna (ktera veže podporišča šilastega loka), zove se črta odpornica (Widerstandslinie).
Šilasti lok se dà zlagati na trojni način. 1. Središči krožnih krajcev, iz kterih je sestavljen lok, ležiti v nožiščih njunih (Fusspunkt); v tem slučaji je črta odpornica jednako dolga tetivoma (Bogensehne) in ž njima dela jednakostrhni trikot. Takšen šilasti lok se zove j e.dnakost.rani, jednakobočen ali ravni lok (gleichseitiger, gerader Spitzbogen) (Tab. XVII. Sl. 1 b). — 2. Središči krožnih krajcev ležiti med nožiščema, torej v uporni črti; tak lok je top (stumpf), potlačen (gedrückt) (lab. XVII. Sl. 1 c).	3. Središči ležiti
zunaj podporišč in zunaj črte odpornice; tedaj je šilasti lok strmenit (steil), suličast (lanzettförmig) (Tab. XVII. Sl. 1 a).
Ta lok je uzročil velik . preobrat ,y. ahitekturi, pa ga niso splošno rabili précej pričetkom, ampak le poiagama so se ga posluževali to dòbo, zdaj tù, zdaj tam; še le v gotski dobi je bil rabljen doslednjo povsod. Rabili so šilasti lok pričetkom pri slepih arkadah, potem pri pravih arkadah v ladiji, naposled pa so se ga začeli posluževati tudi pri sestavi svodov. V prehodni dobi se torej nahaja oboji lok, okrogli in šilasti; zlasti pri portalih in oknih se prevrstujeta mnogokrat tako, da so znotranji loki še okrogli, zunanji pa šilasti, kar je označilno za to dòbo. Prav pri oknih in portalih so se še ohranili okrogli loki poleg šilastih, akoravno so
11*
'i
arkade v cerkvi imele že filaste loke. Največkrat so to dòbo rabili l o p.1.1 o k. — Ker je ves drug način zidanja ostal še roinansk, in je šilasti lok bil privzet med druge le kakor nova bistvene oblika, so zarad tega prehodni slog imenovali, romanski šilasl o-ločni slog (Romanischer Spitzbogenstiel).
Ko pa se je začel rabiti šilasti lok tudi pri svodih, moralo seje marsikaj izpremeniti pri tlorisu pa tudi pri posameznih delih /gradbenih.
I.	Najprej se je izpremenil sestav sv od o v. Romanski križni svodi so bili vendar še pretežki, nosili so sami sebe premalo. Sitasti svodi pa nosijo zelò sami sebe, stranski pritisek je vsled tega veliko manjši, ni treba povsod močnih slon, zadostujejo le močne podpornje pri svodnih nožiščih;
izumili so torej, da so samo tamkaj zidali močen in dosti debel zid, da je nosil stranski svodni pritisk. Zato so zunaj stene, ravno tamkaj, kjer so znotraj stali slopi, držeči svod, napravili močne p o d p o rnj e s 1 o i ) e, pod pomik e (Strebepfeiler). Ti podporniki so bili pričetkom jednostavni, majhni, imeli so odstavke in pokriti so bili z jednostrano ali pa čelasto streho (Tab. XVII. Sl. 5).
2. Pa tudi
Slika GG.
tloris se je moral izpremeniti, ko so pričeli zidati šilaste svode. Ponrei ie inorai prostor biti razdeljen v kvadrate, le nad le so mogli ustaviti križne svode; že pri napravi tlorisa se torej ni moglo gibati prav povoljno. Zdaj pa filasti. loki niso zahtevali kvadra-tjčnih pol, ampak slopi so smeli stati bliže drug dru-zemu, tako, da svodne pole niso bili kvadrati, ampak podolgasti pravokoti, tako dolgi, kakor je široka srednja ladija. Tudi v srednji ladiji, ne le pri stranskih, je bil izpeljan Jok od vsakega slopa, ne le od vsakega d r u z e g a, kakor poprej ; zategadel je imela srednja ladija prav toliko
67.
stranske, ali kolikor je bilo raz-; stopanj (Distanz) med stebri (Sl. 66. Zsambek. 13. stoletje).
3.	Romanski svodi so bili pretežki, vsa zgradba se je zdela še nekoliko potlačena, nizka; ko so pa začeli delati šilaste svode, postala je visočiha večja v primeri z širjino, masivnost in težkost je preminula, tvarina bila je nekako uduhovljena, vse se je začelo dvigati bolj na kvišku, kar se je umno in duhovito dovršilo pozneje v gotskem slogu tako popolnoma in sistematično pri vseh posameznih delih.
4.	Povsod se že ludi to dòbo kaže napor po vitkejših primerah in bogatejših razredbah. Posebno na svodu se to pozna. Oproge, ktere so bile prejšnjo dòbo močne, težke, so zdaj lepo profilovane, prav tako tudi svodna rebra, da so pole na svodu oznamnjevane in omejene krepkejši, Še živejši in
bogatejši so profilovani arkadni loki v ladiji; imajo žlebiče, ostre robe in okrogle svitke.
5. Tem oprogam in rebram prikladno so izdelani tudi slopi, podpirajoči oproge in rebra, imajo namreč okrog jedra na oglih ali naglmiiskiliplasteh mnogo stebričev, polukro-žic ali polustehrav. Sploh se zdaj potratljivo rabijo stebriči po stenah in kotih, vitki, posamezni ali po dva ali po več skupaj skopčani; med njimi pa se spenjajo loki drobno profilovani, vse to dela neizrečeno živ in močen učinek. — Stebriči in polu-stebri okrog slopa pa niso še organsko spojeni to döbo.
Napor in težnje po krepkem, živem učinku, je zdelan zase prekrasno,
svodnih pòi (travée), kakor
kaže se ne le splošno pri zgradbi, temveč tudi pri posameznih delih; vsak členek dovršeno, vsak ima svoje posebnosti. To se kaže že pri delili stebrovih.
fi. %fi;a stfthfftva ,je največkratalijska. Spodnji svitek je zelò širok, da moli in leze čez čveteroogelno spodnjo ploščo; zavoljo tega se mora umakniti ogelni list, svitek ga spodrine, žlebiči pa so ozki in vrezani
globoko. Deblo je okrašeno z ornamenti : časih ima steber na sredi, na polu visočine, členovite obroče, kakor bi bil .okovan, da bi ne mogel omahniti. Kapitelj je v prehodni dobi čašast ali popčast (Knospenkapitäl), zložen z mnogih posameznih, na konci popčasto ali svalkasto zavitih listov (Sl. 67. Sveti Križ, Avstrijsko. 13. stoletje), tudi je ozaljšan z listi, posnetimi po naravi, ali z venci spletenimi iz listov, ovijajočih se okrog čašaste kupe.
7.	Rekli smo, da oproge in svodna rebra stoje na polustebréh, izpeljanih po steni. Časih pa ti rioliistehri ne sezajo do tal, ampak končavajo se na steni in sloma na léga h (konsolah) okrašenih nalik kapitelj em in prav tako členovitih. Tudi posamezni in snopičasti stebri se končavajo na sredi stene in sloné na konsolah; vidi se, kakor bi rastli od zgoraj navzdol; pa to dela bolj ugleden kot lep učinek.
8.	Zi d cj._so v prehodnem slogu bogato in tanko členoviti: menjajo se svitki, obroči in žlebiči; prav tako členovite so stene pri oknih in notranje strani arkadnih lokov.
9. J£rojilok pa se je pretvoril to dobo še drugače. Časih je krožni lok ulomljen, to je, razdeljen je v tri ali več krožnih krajcev. Tak iz treh krajcev sestavljen lok se zove frnUst n ačHTTL- "(Kleeblattbogen). Namestu srednjega krožnega krajca se nahaja tudi šilasti lok, in tak lok se zove Sitasti tro list n at. lok (spitziger Kleeblattbogen). Krožni lok pa je sem ter tja ulomljen na mnogo krajcev, ta se zove rogljati lok (Zacken-
bogen) (Tab. XXI. Sl. 5). Rogljati loki se nahajajo pri vratih, oknih, frizih; pri sestavu svodov ne, tukaj se rabiti ne morejo. Trolistnat lok se rabi zlasti pri portalih pre-hodnjega sloga.
10. Okna. Tudi pri oknih se to dobo kaže večji razvoj in napredek ; kaže se tu napor po vedno večji prostosti, vitkosti in lahkoti. Okna so večja, skopčana po dve ali tri, to je, sestavljena so iz dveh ali treh, ktera zgoraj obseza sfcppni šilast lok. Srednje okno je navadno malo višj e. Časih več takih oken obseza jeden sam slep lok, pod kterim je malo okno, okroglo ali kri-žasto. — Vedno nove oblike iskajoči čut je deblo, kapitelji, loki,
izumil še druge oblike oken, n. pr. polukrogle, lilijaste, predalčaste, okrogle, kteri pa so na notranji strani objeti z zobčastimi loki. — Okroglo, kolesno okno (kolo s. Katarine, Radfenster) delano je v ti dobi posebno lepo, bogato in členovito ; nahaja se na proččlji nad velikimi vrati.
11.	Portali. Najvišjo stopinjo dovršenosti pa kažejo lepšave na vélikih vratih. Namestu ravnega preklada se rabi mnogokrat trolistnat lok. Na pošev posnetem zidu, na straneh vrat je obilo stebričev (Sl. 68. Sv. Jakob, Ogersko. 18. stoletje), loki nad njimi so okrogli ali šilasti, ali pa so manjši notranji okrogli, zunanji pa šilasti. Vse: noga,
žlebiči, vse je najmnogovrstnejše okrašeno z reliefnimi lepšavami. Namestu reliefov v timpanu se nahaja mnogokrat listnat ornament.
12.	Tudi zunanjščina stavbin je bila okrašena prijetneje in okusneje. Okoli oken so izpeljani slepi loki,
sloneči na stebréh; loki na	frizi	so	šilasti ali trolistnati; okrog apside je bila majhna galerija z mnogimi stebriči.
13.	Stolpi so sicer	tudi	to	dobo	in še poznejšo čveterooglati, le redkokdaj se čveteroogelnik izpreminja
v osmoogelnik, toda različnejši so olepšani, višji so, line imajo šilaste loke, streha je kamenena in vitka.
14. Lepšave se odlikujejo po svoji eleganci in ročni spretnosti; vendar pa so časih nekako sanjarske, zamotane vse križem, čez mero pisane, samovoljne, podobnejše so igrači, kakor pravemu okrasku, niso zdelane in razsnovane skozi in skozi soglasno. Kažejo pa lepšave, kako neusahljiva je bila domišljija in gonilna moč duha, da je stvarila med tako tesnimi mejami romanskega sloga toliko mnogovrstnih oblik. — Taki so členi, iz kterih je sestavljal romanski slog svoje stavbine na najvišji stopinji svojega razvitka in sijaja.
Ti dòbi vlastne so	bile	cerkve,	kterim sojsg-ladije jednaka-visoke. Nemec strokovnjak jim pravi
»Hallenkirche«, hoteč	izraziti, da	cela taka cerkev kaže "jedno samó dvorano, ker je jednakoladjena.
Slika 68.
Jv-,	'n &

Zidali so jih po vzgledu prostornih kript, kajti lem so morale biti vse ladije jednake, ali po vzgledu kapiteljskih soban. Ker svođenje na šilaste loke ni delalo nikakeršnih težav pri pokrivanji že tako visokih ali širokih prostorov, začeli so zidati ceneje z jednako visokimi ladijami. Stranski ladiji ste prav tako visoki, kakor srednja, torej ni svetlobnega nadstropja srednje ladije; okna so na stranskih stenah visoka, in vse tri ladije pokriva jedna streha. Ker pa se pri takem zidanji ni mogoče popolnoma ogibati jednoličnosti, ker se zunanjščina vidi pretežka, in ker previsoki stebri ne delajo dobrega vtisa, te vrste stavbin niso dosegle splošne veljave in se niso razširjale daleč.	'	*
Romanski slo£ v raznih deželah.
Za romanski slog je označilno, da se nam v njem kaže, kako se je razvijalo in narode prošinjalo cerkveno življenje v posameznih deželah, zato se umeje, da ima romanski slog v nebistvenih delih v raznih deželah in med raznimi narodi svoje narodne posebnosti, o kterih obširneje govori zgodovina umetnosti. Uplivale so na izpremen sloga šege in ukus kraja in časa, dalje podnebje, gradivo in druge okolnosti; vse to je delalo, da se romanski slog jedne dežele loči od romanskega sloga druge dežele, akoravno so si v glavnih potezah jednaki. Razven teh narodnih posebnostij so pa tudi redovi mnogo vplivali na izpremen stavbin, kajti vsak red je imel svoja označilna karakteristična pravila, vsak je imel svoje posebnosti in tem prikladno so zidali poslopja. Označilna pravila posameznih redov se morajo vedno jemati v poštev pri presojevanji nekdanjih cerkvenih stavbin. Benediktini so staro-krščanske tradicije s saboj vzeli po svojih potih po Evropi; oni so bili pravi misijonarji krščanske umetnosti. Na tujih rodovitnih tleh novih narodov, prejemših krščansko véro in ž njo krščansko oliko in umetnost, vzgojili so iz teh staro-krščanskih tradicij nov, romansk slog; in to njihovo dete ostalo je ljubljenec benediktinov tudi še pozneje, ko se je nekoliko sprevrglo v prehodni slog. V družbi z benediktini so v tem slogu delovali tudi avguslini, In prav ti avgustini, kteri so prišli od Sv. Petra v Solnogradu, zidali so staro škofijsko cerkev v/Jekovi, najvažnejši spomenik te dobe na Štajerskem, in skoraj gotovo so prav oni vplivali na zidanje drugih stavbin te dobe. Zadnja četrtinka 13. stoletja je porodila .gotiko, in komaj se je ta prikazala v Evropi, precej je dobila pri dveh novih redih svoje zaščitnike in podpornike, ktera stajo dalje razširjevala po svetu. Po germanskih deželah so to delali cistercij enei. Rogalo okrašene stavbine prehodnega sloga se niso prilegale njihovi strogosti in revščini, ktero so zahtevale pravila tega reda; tudi pri cerkvenih zgradbah sta se morala kazati strogost in uboštvo. Pravila so celò prepovedovala napravljati stolpe pri cerkvi; majhen stolpič na strehi (Dachreiter) je moral zadostiti; to pa ni bilo majhno zatajevanje v dobi in na krajih, kjer so imele cerkve bogate stolpe, ne samo po jednega, temveč po štiri ali po šest. Treznost gotskega sloga v njegovem pričetku se je bolj ujemala z njihovo strogostjo, torej so se poprijeli tega sloga, in v njem zidali svoje cerkve. Večinoma so vse njih cerkve zidane po jednem črteži, zlasti kor ni mnogokoten, ampak raven.
Kakor cistercijenci na Nemškem, tako so frančiškani in kmalu pozneje dominikani gotiko širili po Italiji.
Na Nemškem.
Najpopolneje se je romanski slog razsnoval med Nemci. V saksonskih, frankovskih in bavarskih krajih so se nekako trdo držali ravnega stropa; bazilike so imele stebre ali slope, ali pa so vrstili se stebri s slopi; zunanjščina je bila prav préprosta, prav tako tudi okraski. Na zahodni strani imajo cerkve med zvonikoma dvostropno lopo.
Na južnem Nemškem, posebno na Švabskem, se največkrat nahaja bazilika na stebre, brez prščne ladije, vse tri ladije pa so jednako dolge in imajo vse tri polukrožne apside. Med bogatimi okraski so posebno priljubljene sanjarske živali.
Ob Reni je zibelka krščanske umetnosti med Nemci; nekaj zarad tega, ker je tù vplivala neposredno rimska umetnost na stavbarstvo, n. pr. v Trieru in Kolinu ob Reni, in ker se je po preseljevanji narodov tù pričelo novo delovanje na polji umetnosti za dobe Karola Velikega, in posled zarad mogočnosti škofijskega prestola v Kolinu, kajti škofje so veliko pomogli h krasnejšemu razvoju stavbarstva. Nahaja se pri teh stavbinah ta posebnost, da imajo nad križališčem kupolaste stolpe. Zunaj na apsidi so majhne galerije. Te bazilike so imele zgodaj svođene strope, in od tod se je razširjala šega daleč na okrog. Prehodni slog je tù dovršen v najvišji popolnosti, posamični členi so prelepi, izborno krasni.
Ni naš namen opisovati vseh posameznih cerkva zidanih v romanskem slogu, navesti hočemo le nektere: Gernrode na Harcu, 1. 950 zidana, stebri in slopi se vrsté, nad stranskima ladijama ima galerije. Kvedlinburg, okoli 1. 1000, ima veliko kripto; Sv. Mihela v Hildeslieimu, zidana 1. 1033, prenovljena 1. 1184, bazilika z dvema koroma in prečnima ladijema, ima dva stolpa nad križališčema, krasno barvan lesen strop. Škofijska cerkev v Braunschweigu, 1. 1171, je svođena, ima slope prav jednostavne.
Jedna najlepših romanskih stavbin je škofijska cerkev v Mo_gi}.nciji. Bila je poprej krita z ravnim stropom, a pogorela je, potem pa je bila svođena, 1. 1081 ali 1137; ima dva kora in tudi na zahodni strani prečno ladijo; ima po dva stolpa na stranéh korov, dve kupoli. Velika ladija je široka 14 metrov in dolga 69 metrov. Akoravno je zidanje nekako jednostavno, vendar dela velikansk vtis, kajti primere so neizrekljivo lične in vitke, vse kipi kvišku.
Takov izboren vzgled ni mogel ostati brez posnemanja, in res že proti sredi 12. stoletja je zidana nalik škofijska cerkev v Spiru; zidana 1. 1030, je pogorela, 1. 1137 in 1158 prenovljena in svođena, velika kripta pod prečno ladijo; sredna ladija je 13 metrov široka in 70 metrov dolga. Notranjščina je veličastna, pa tudi zunanjščina, ktero posebno poživljajo galerije, izpeljane okrog glavnih členov.
Tretji sloveč spomenik te skupine je škofijska cerkev v Wormsu; črtež je veličasten, prvotna cerkev je bila zidana prejšnjo dobo, prenovljena pa je v 12. stoletji in posvečena 1. 1181. Nekteri deli so podobni cerkvi v Mogunciji, drugi oni v Spiru. Posebno na zahodnem pročelji je mnogo prekrasnih členov prehodnega sloga.
Nekoliko manjša, pa vendar plemenito zdelana in bogato razvita je opatijska cerkev v Laachu, dodelana 1. 1156, ima svode, pa v tlorisu nima več kvadratov. Na zunanjščini njeni napravljajo šesteri stolpi, nejednaki po obliki in po velikosti, jako prijeten učinek.
Odličen spomenik prehodnega sloga je škofijska cerkev v Limburgu, ima 7 stolpov, dodelana 1. 1285 in novejše čase lepo prenovljena. — Škofijska cerkev v Trieru, prvotno rimsko jedro je kvadratna zgradba na stebre, v 11. stoletji je bila na zahodu podaljšana, prizidana sta bila dva stolpa pa kripta in apsida; stari stebri pa so bili obzidani s slopi; proti koncu 12. stoletja je bila
podaljšana na izhodu in apsida zvršena s polovico desetkota, zraven nje sta dva stolpa; pričetkom 18. stoletja je bila vsa svođena. V 18. stoletji je požar poškodoval prečno ladijo in še marsikaj druzega; najnovejše čase se zopet prenavlja temeljito.
Najstarejše, se vé, da neznatnejše, vendar pa zarad visoke starosti jako znamenite cerkve se nahajajo v Fuldi, ktere kraje je pridobil sv. Bonifacij najpoprej sveti véri. — Večino cerkvjt pa je zelò izpremenjena in prenovljena.
Škofijska cerkev v Bambergu (Sl. 69) ima dva kora, štiri stolpe, svođena je, ima prččno ladijo tudi na zahodni strani, v notranjščini šilaste na zunanjščini okrogle loke, prenovljena je iz bazilike z ravnim stropom, posvečena leta 1237. Ima dve kripti, v oni na izhodni strani je štirnajst nekaj okroglih, nekaj osmokotnih stebrov. Bogato okrašeni so portali ob strani izhodne apside in sredi severne pokrajne ladije.
Škofijska cerkev v Mfinstru je, kar se tiče velikosti, prva med vestfalskimi cerkvami, ima dva kora, dve prečni ladiji, svođena je na slope; zidana v čistem prehodnem slogu 1.1225
Slika 69.
do 1261, nekteri deli so prezidani v sijajnem gotskem slogu. Okrog izhodnega kora, dovršenega s petimi stranimi, je obhod; zahodni kor, imajoč ob straneh dva čvetero-kotna stolpa, dovršen je z ravno črto. V ladiji so ohranjeni le jako široki, s šilastimi loki zvezani slopi. Okna so po tri skopčana v piramidalnih skupinah; v koru je galerija, speljana po préèni ladiji. Zahodna prečna ladija ima lepa okrogla okna in dva pòrtala na južni strani, spredaj je lopa. — Kapela sv. Jerneja v Pa-derbornu, zidana leta 1017, prenovljena 1.1859. — Corvey pri Hök-steru, cerkev benedik-tinov, spodnje zidovje in spodnji deli stolpov so iz 1. 884, — Škofijska cerkevv Soestu, križna bazilika na slope, jako prostorna; začetkom so bile svođene samo stranske ladije, pozneje 1.1166 je bila svođena vsa. Izvrstna je lopa s svojim zgoranjim korom, nad kterim je zidan stolp v prehodnem slogu; jako znamenita je poznoromanska dvostropna lopa pred zahodnim pročeljem, til imajo močni slopi ob stranéh polu-stebre. Na južni strani kora pod romansko zakristijo j e nekdanja kripta s križnimi svodi in kockastimi kapitelji.
Severno-slovanske stavbine.
Posebno vrsto stavbin imajo zase slovanske dežele na izhodni strani Severno-Nemške. Te dežele so bile še le drugo polovico 12. stoletja stalno pridobljene krščanstvu, torej so zidane skoraj vse cerkve v pre-hodnjem slogu, kteri je bil tisto dobo med Nemci obče v navadi. Dobil pa je slog na teh krajih svoje posebnosti, zlasti zavoljo gradiva. Ker po severno-nemških krajih manjka lomljenega kamena, morali so rabiti granit ali opeko, ali pa oboje skupno pri jedni zgradbi, in sicer tako, da so granit rabili za ravnokotne stene, opeko pa okoli oken. Pri stavbinah, zidanih iz opeke in granita, so stene gladke, členi preprosti, okraskov ni skoraj nobenih, kajti trdi granit se je rezal težko; vsa lepšava pri cerkvah iz granita je bila le ta, da so bile stene
ob portalu in ob oknih stolbasto vsekane in da so bile na bokih čeljnih ravno take stolbaste vreze. Zunanjščina ima lišene ali polustebre, na vrhu friz sestavljen iz opek, rezanih kakor kamen, samo da so se križali loki na frizi. Zidci so le toliko napuščeni, kolikor dopuščajo ozke opeke, iz kterih so sestavljeni. V notranjščini so največkrat slopi, ldere so lože zidali iz dotičnega gradiva, pa nahajajo se tù in tam tudi stebri. Kapitelj ima zopet drugačno obliko, kakor navadni kockasti kapitelj; spodnji del kocke ni okrožen, ampak ogli so posneti, da stranske plasti kapiteljeve niso polnkrogi, ampak trapeci ali trikoti. Stavbine iz opeke in granita niso ometane, ampak pustili so zidovje surovo.
Med ostalimi spomeniki te dobe je samostanska cerkev premonstratencev v Jerichowi jedna najznamenitejših in najbolje ohranjenih. Zidana je v podobi križa, ima ravni strop in stebre; kapitelji so trapecasti, plošča na njih je iz rezanega kamena. Kor ima apsido; pod korom je kripta z dvema ladijema na stebréh iz peščenika; poleg kora je na vsaki strani banjasto svođena kapela z apsido. Na zahodni strani ima dva stolpa, ktera sta kakor apside, iz nekoliko poznejše dobe (med 1. 1147 do 1152). Na zunanjščini so lišene, ločni frizi in trakovi. Vsa stavbina je razdeljena kaj jasno, tehnika čista, izvrstna; restavrirana je bila 1. 1856. — Prejšnjega samostana je dobro ohranjena krasna kapiteljska sobana, vkljub barbarskem propravljanji in še krasnejši refektorij, v kterih svod sloni na stebréh iz peščenika; kapitelji so zlasti v refektoriji zdelani jako ukusno. — Škofijska cerkev v Brandenburgu, zidana med 1. 1165 do 11711; po svojem prvotnem načrtu, kteri se spozna v ladiji, preprosta bazilika na slope z okrožnimi loki; pod korom in križnim kvadratom ima kripto, pa le podolgaste stene so od prvotne zgradbe; apsida je polovica desetkota; vrsta stebrov deli prostor v dve ladiji; zidana iz-opek I. 1235 v prehodnem slogu; v 14. stoletji prezidana po gotskem slogu; 1. 1834 popravljena.
Na Avstrijskem.
Prekrasno bogato in veličastno se je razvijala arhitektura zadnje dobe romanskega sloga po avstrijskih deželah ; zlasti kar se tiče okraskov, se je razsnoval slog tako plemenito in kaže tako živo in zdravo fantazijo,
Slika 70.
da se smejo prištevati zdelki njegovi najlepšim, najbogatejšim, kar jih je romanski slog spravil na dan. Večje stavbine iz zgodnje romanske dobe se ne nahajajo tukaj, vendar pa se je ohranilo tudi iz te dobe mnogo manjših zgradeb, n. pr. romanske kapele, spodnje cerkve, cerkve z jedno ladijo in s tremi ladijami. Na avstrijskih romanskih stavbinah se kaže nekoliko južno - nemški, v posameznih členih pa tudi goranje-italijanski vpliv; zlasti portali so krasni, prevrstuje se td raznobarveno gradivo, rudeci marmelj in belo kamenje, imajo po več vitkih, nekaj okroglih, nekaj osmokotnili korintskih stebrov; spredaj je lopa, njeni srednji stebri nosijo ravno čelo in stoje na ležečih levih. Nahajajo se take lope posebno na Tirolskem in Solnograškem, pa tudi drugod bliže Italije.
Kar se tiče posameznih členov, nahaja se pri avstrijskih stavbinah prehodnega sloga največ popčast ali brstovi! kapitelj (Knospenkapitäl), na Češkem pa skoraj do 13. stoletja večinoma kockast kapitelj (Würfelkapitäl). Na zunanjščini so na frizu trakovi združeni z ločnim frizom, loki so jako členoviti. Namestu iisen se nahajajo mnogokrat polustebri.
Omenjati hočemo nekterih znamenitejših stavbin te dobe.
Češka. Na Češkem romanskih stavbin ni malo, pa so večinoma le majhne in jako preproste v sestavu ; kjer se nahajajo bogatejši okraski (kar je redkokje) so oblike osorne in zdelane površno. Starih, po črteži bazilike zidanih cerkva, je malo (n. pr. sv. Juri v Pragi, v Proseku, v Tismitzu, starem Boleslavu). V jednoladijenih vaških cerkvah je na zahodni strani kor za pevce, nosijo ga stebri ali slopi. Znamenitejše cerkve te dobe so :
Cerkev benediktink sv. Jurija na Hradžinu, 1. 1142 pogorela, 1. 1115—1179 zopet sezidana pozneje mnogokrat prenovljena, je jednostavna bazilika z močnim zidovjem, ima tri apside in čveterokotne stolpe na izhodnem konci stranskih ladij. Arkade v ladiji
imajo kratke, neukretne slope in težke stebre, na pobočnih ladijah so kori; strop je banjasto svođen; pod presbiterijem je kripta s šestimi stebri, kteri imajo lične kockaste kapitelje. — Cerkev premonstratencev na Hradžinu je bila prvotno bazilika na slope 1. 1143, prenovljena 1. 1579. — Kapela sv. Katarine v Tetinu ima v tlorisu dva proti izhodu stisnena trapeza; manjši trapez je kor, ta je svođen; večji trapez, ladija, ima ravan strop, na zahodu je kor za pevce; zidana, v zgodno-romanski dobi.
Moravska. Opatijska cerkev be-
nediktinov v Trebiči (Sl. 70), svođena bazilika na slope brez prečne ladije, ima svoje posebnosti. Sezidana je začetkom 13. stoletja v prehodnem slogu, kor je zvršen s petimi stranimi osmokota; presbiterij ima dve svodni pòli, ki ste svođeni skoraj küpolasto. Srednja ladija ima šest svodnih pòi in velik pevski kor; stranski ladiji imate po 9 svodnih pòi, sezate torej dalje kakor presbiterij in ste zvfšeni z ravno črto. V podaljšanih stranskih ladijah so kapele in zakristija, imajoč po tri svodne pòle; zvršene so s polukrožno apsido. Kor ima znotraj šilasto-ločne arkade, nad arkadami pa lepa kolesna okna; zunaj je nad temi okni pod jednostrano streho nekov obhod, ležčč na močnih slopéh, nad obhodom so na zidu majhna okrogla okna. Pod vsem tem : izhodnim prostorom je pod zemljo kripta s tremi ladijami, njene šilastoločne svode nosijo osmooglati stebri. Zunanjščina ima podpornike in ši!astol6čna okna. Na zahodu je lopa med stolpama, nad ktero je kor za pevce. Najkrasnejši je portal na severni strani pod posebno lopo; pokrit je z okroglimi loki, širokejši je kakor vitek, ima 16 stebrov, vse je pokrito z rastlinskimi in črtastimi okraski, koti. stebri in arhivolte; ta portal se more prištevati najkrasnejšim zdelkom roman ske dobe. Neizrekljivo bogata, da preobložena je lepšava ločnega friza glavne apside. — Leta 1238 dodelana cerkev cistercijenk v Tišnovicah je sezidana v popolnoma razvitem prehodnem slogu; križasta bazilika je na slope, stranske ladije ste poleg kora potegnem in zvršeni, kakor kor z osmoogelnikom (Sl. 71), stebri so lični in lahki. Prekrasni portal na zahodni strani (Sl. 72) se ne odlikuje samo z bogatimi rastlinskimi okraski, temveč tudi s častitljivimi kipi aposteljnov, stoječimi v dolbinah, kterih vitki stebriči imajo lepe brsto-vite kapitelje. Ta portal po svoji eleganci, ličnosti, primeri, bliščeči krasoti in natančno sti-lizovani ornamentiki daleč prekosi onega v Trebiči.
v lepem soglasji. — Dunaj. Cerkev sv. Mihela, prvič dodelana 1. 1221, po požaru zopet sezidana 1. 1288, bila je prvotno svođena bazilika na slope v prelepem prehodnem slogu, od kterega se je ohranila še podolgasta ladija, povprečna ladija in stransko zidovje pozneje dvakrat podaljšanega kora. — Pozno-romanski ostanki na zahodnem pročelji cerkve sv. Štefana so: bogato okrašeni zahodni véliki portal in oba stolpa (izvzemši poznejše gotske izpremembe in dodatke) so še iz dobe po dveh požarih 1. 1258 in 1275, ktera sta poškodovala prvotno, leta 1144—1147 zidano cerkev. — Dunajsko Novo mesto. Zahodna stolpa Marijine cerkve (posvečene 1. 1279)
12
Slilca 71.
Slika 72.
Avstrijska. Na Avstrijskem so znane stavbine le iz prehodne dobe. Označuje jih fantastična, časih preobložena ornamentika ; tudi se kaže pri njih napor in težnje po vedno večji vitkosti in lepših primerah.
Sv. Križ pri Dunaj.i. Od nekdanje samostanske cerkve cistercijencev je ostala le še prečna ladija, druga bazilika na slope s petimi svodnimi polami je gotovo dodelana še le začetkom 13. stoletja, kajti stranska vrata imajo že šilaste loke. Skoraj kvadratični gotski kor ima tri jednako visoke ladije, bil je sezidan 1. 1400. Križni obhod je iz prehodne dobe, kapiteljska sobana in spalnica ste nekoliko starejši. — Klosterneuburg pri Du-naji. Samostanska cerkev ima v koru in v prečni ladiji še nektere ostanke starejše, 1. 1136 posvečene cerkve. Zahodno pročelje je pozno-romansko, slopi ob stra-néh so gotski pa nedodelani; kor je iz dobe kite, vsa notranjščina nekdanje bazilike na slope je jako popačena. — Lilienfeld. Cerkev 1. 1202 ustanovljenega samostana cistercijencev gotovo še ni bila dodelana 1. 1232, akoravno je bila blagoslovljena; črtež je veličasten, križata se romanski in gotski slog. Kor je zvršen s polovico deseterokota, ima dve svodni pòli, okrog njega je nizek pravokoten obhod (Sl. 73). Okna so vsa okrogloločna. Severna stranska ladija ima podpornike in svetlobno nadstropje, v koru so lišene med ločnim frizom (Sl. 74). Kapitelji so pop-časti in z listi opeti. Popačeno zahodno pročelje ima bogat, šilastoločen portal, prečno posneti steni imate po štiri stebriče iz rudečega marni eljna, kteri nosijo kapitelje iz rumenkastega pešččnca. Z južno stransko ladijo je sklenjen vskrižni obhod, zidan v prekrasnem prehodnem slogu ; arkade njegove imajo skopčane marmelj-naste stebriče. Takih stebričev je nad 400, vsi imajo jako lične izvrstne popčaste kapitelje. Tudi v samostanu se kažeta romanski in gotski slog
sta veličastnejša kakor ona pri sv. Štefanu na Ounaji osorne slope in stolbaste šilaste arkade; zunanjščina Zwetl. Križni obhod s šesterokutnim vodnjakom poleg gotske cerkve cister-cijencev je zidan v lepem prehodnem slogu; najkrasnejža je severna stran pri kteri se je čistejše ohranil romanski značaj. Izhodna kapiteljska sobana, svođeni kvadrat z velikim stebrom v sredi, ima Se okrogle loke. — Cerkev samostanske bólnice, posvečena 1.1218, je pravokot z jedno ladijo, z apsido in okrogloločnimi okni; notranjščina je modernizovana.
Solnograška. Na Solno-graškem, kjer .je bilo krščanstvo že vsajeno v 7. stoletji, je go-tovo še mnogo razvalin pod zemljo iz dobe preminule rimske kulture. Razveli kapele sv.
Ruperta so druge krščanske stav-bine večinoma iz 12. stoletja, pa še te so zelò predelane in modemizovane. Za to deželo je zlasli znamenita doba nadškofa Konrada I., ki je saksonske avgušlinee poklical v škofijo, ž njimi pa se je preselila v deželo njihova šega v zidanji. V baziliki se vrstita po dva slebra z jednim slopom.
Pozno-gotska Nunbergkirehe ima na marmeljnastem portalu še romanske ostanke. Pri samostanu, zdaj modernizovanem, je križni obhod jako starinsk, križni svodi sloné na jednostavnih kockastih kapiteljih močnih stebrov, kterih podnožje je narobe obrnen kapitelj (iz prve polovice 11. stoletja). Kapiteljska sobana (iz začetka 12. stoletja) ima štiri svode.
; podolgasta ladija je svođena, znotranjščina je težka in nepopolnoma razvita, ima ima lične, jako fine pozno-romanske člene, zlasti na prekrasnem portalu. —
podobne onim v križnem obhodu; ti svodi leže na močnem stebru, stoječem v sredi, kteri ima trapecast kapitelj in svitkasto nogo s svalki v kotu. — Cerkev benediktinov sv. Petra (iz 1.1127—1131); po saksonskem vzgledu stojita po dva stebra med dvema slopoma; za kvadratično lopo je poznoromanski portal. — Berchtesgaden, zdaj gotska cerkev, ima v podstavi stolpov in v portalu ostanke iz dobe okoli 1. 1122; tudi križni obhod je iz 12. stoletja.
Štajerska. Od srede 12. stoletja sèm se na Štajerskem in Koroškem pri cerkvah v Sekovi, na Krki in v St. Pavlu v lavantinski dolini nahaja skupina zgradeb, kaj častno se oblikujočih po starosti, po slogu in okraskih.
V Sekovi, velika bazilika s tremi ladijami, cerkev avgustincev iz 12. stoletja. ima tri apside, préèno ladijo, ktera pa ne seza čez stranske ladije. Na zahodu je lopa z dvema stolpama. V lopi vèlik. bogato stolbast portal.
Slika 74.
Srednja ladija je višja od stranske, bila je krita prvotno z ravnim stropom. Arkade imajo slope in stebre z lepimi kapitelji. V svetlobnem nadstropji nad stranskima ladijema so majhna okrogla okna. Močna slopa naznanjata, kje se pričenja préèna ladija; apside
imajo zunaj ločni in kockasti friz. — Manjših nahaja mnogo, nektere so prav jednostavne St. Georgen ob Murau, Sv. Štefan pri Stainzu itd.
Koroška. Cerkev do mi n i-kanov v Brezah, sezidana 1. 1251, prvotna cerkev je bila bazilika na slope z ravnim stropom, apsida znotraj okrožna, zunaj rnnogokotna; srednja ladija ima majhna okrogla okna. Križni obhodi imajo okrogloločne grebenaste svode iz prehodne dobe. — Krka, škofijska cerkev, dodelana med 1. 1216 do 1218, okrogloločna bazilika na slope, ladije se končavajo z apsidami, na zahodni strani dva stolpa, na stranskih ladijah so visoki kori. Zdi se, da so po osnovnem načrtu nameravali napraviti prččno ladijo. Znamenita je vélika kripta, dodelana gotovo že 1. 1174; dve vrsti po tri stebre ločite jo v tri ladije, vrh tega ima po dolgem 12 vrst po 10 stebričev v jedni vrsti, tako, da je razdeljena v 137 pravo kotov, kteri so svođeni s križnim svodom; stebriči imajo kockaste kapi-telje. Vsa zgradba ima plemenite člene in se odlikuje po svojem lepem, mar-meljnu ličnem gradivu. — Sv. Pavel, cerkev benediktinov, posvečena leta 1264; nekaj romanska, nekaj iz prehodne dobe, bazilika na slope, v koru
cerkva z jedno ladijo, z apsido, s kornim kvadratom iz 12. in 13. stoletja se na Štajerskem brez posebnih okraskov, n. pr.: Sv. Janez pri Knittelfeldu, Šmarije, Gaal, Fohnsdorf,
ima apside (Sl. 75, 76), dva stolpa sta v zgoranjem delu gotska, med njima je lopa, nad ktero je kor. Pravokotni arkadni slopi imajo na notranji plasti polustebre, noseče stolbaste loke. Zunanjščina ima bogat podzid, lepe ločne frize in lišene, dva krasna portala s stebri; posamezni členi se smejo prištevati plemenitejšim tvorom te dobe. Leta 1852 je bila prenovljena.
Tirolska. Na Tirolskem je malo cerkva iz romanske dobe : tu se kaže zlasti lombardski vpliv; ohranil pa se je ta slog s členi prehodnjega sloga do 14. stoletja.
Cerkev benediktinov v In ničli e nu v Pusterski dolini; križno svođena bazilika na slope; stranski ladiji ste potegneni napošev poleg glavnega kora in imate apside; posvečena leta 1284. Pod korom in križnim čvetero-kotnikom je bila stara kripta na slope, novejše čase pa so jo podrli. — Botzen. Nekdanja cerkev domini-kanov ima romansk stolp (zdaj magazin). — Lienz. Dvojna kapela na gradu Bruck ima kvadratičen tloris z apsido. Zgoranji prostor od spodnjega loči lesen, okrog in okrog izpeljan visok kor, v apsidi pa kamenen svod.
Ogerska. Daleč doli na Oger-sko in Sedmogradsko se razprostira romanski in prehodni slog. Glavni tvor ogerske arhitekture je cerkev sv. Jakopa, nekdanja opatija, zdaj farna cerkev; masivna zgradba iz kvadrov iz romanske dobe (prva polovica 13. stoletja). Ima tri ladije brez prečne ladije, srednja ladija je višja od stranskih; vsaka ladija ima svojo
Slika 76.
12*
apsido, pu ona srednja ladija je višja in širokejša. Na pročelji sta dva stolpa, lopa in prekrasen portal (Sl. 68), ki se skuša z imenovanimi portali na Dunaji, v Trebiči in Tišnevieah, kar pa se tiče originalne osnove preseza jih daleč. Svod je šilastoločen, potlačen; stebri osmoogelni, stenski stebri okrogli, z. jako zanimivo okrašenimi kapitelji. Zunanjščina sten je razdeljena v polja, v jednem polji se nahaja znamenita skulptura, zgoraj okrašena z ločnim frizom. Zunanjščina kora je izborno okrašena; okna imajo bogate člene, bogalje friz, na stenskih stebričih so lepi kapitelji. Lébeny (Leiden). Cerkev, zidana iz kvadrov začetkom 13. stoletja v popolnoma razvitem romanskem slogu, ima tri ladije brez prečne, dva stolpa na zahodnem pročelji, nima posebnega prostora za kor, je zvršena s tremi apsidami (Sl. 77). Véliki portal je bogato členovit, manj lepe so stranska vrata, okna so majhna okrogloločna; slopi, imajoč v prerezu podobo križa, obloženi so na plastéh s polustebri in na oglih stojé tanki stebriči; kapitelji so jako napuščeno okrašeni z listi. — Petkostelj (Pečuh, Fünfkirchen). Škofijska cerkev, pričeta koncem 12. stoletja, troladjena bazilika na slope, poprej z ravnim stropom, zdaj (v 15. stoletji) svođena, ima tri apside. Pod zadnjima dvema polama podolgaste ladije in pod apsidami je kripta; križni svod nosijo 4 slopi in 16 stebrov.
Sedmogradska. Škofijska cerkev v Karlsburgu ima v tlorisu latinski križ z napuščenimi, ravno odrezanimi in na izhodno stran polukrožnimi ramami. Kor je zvršen s petimi stranmi. Sredno ladijo loči od ožjih stranskih ladij šest arkad na slopčli. Slopi niso vsi jednako močni, čveteroogelni so in imajo lične kapitelje; v stranskih ladijah sloné rebra na konsolah. Vsi prostori so pokriti s križnimi svodi. Srednja ladija ima tri svodne pole, stranski ladiji po šest. Na zahodnem pročelji so lopa in dva stolpa; nad križališčem se vidi nastavek za küpolasti stolp. Prekrasen je portal na južni stràni (Sl. 46); na čelji je Kristus in dva aposteljna v reliefu; kaj lična je zunanjščina apsid. Zgradba je iz dvanajstega ali trinajstega stoletja, kor iz petnajstega.
Dalmacija, Ze iz zgodovine Dalmacije je razvidno, da so là na razvoj umetnosti vplivale razne umetnosti, zlasti rimska umetnost si je pridobila veliko veljavo. Nahaja se mnogo staro-rimskih spomenikov v Spljetu, Zadru, na isterskem pobrežji, v Pulji, dalje vodovodi v Saloni in Dubrovniku, razvaline v Saloni itd.; vse lo priča, da so Rimci tudi semkaj kakor drugam zanesli umetnost svojo ; še celò v srednjeveškem stavbarstvu se kaže vplivrimski. Z rimskimi stavbinami se dalmatinske, se ve da, ne morejo meriti, razven Dijo-klecijanove palače v Spije-
H	a„ rjji|			r T 7*5
i	SiiJiiÉ: PII	fr " In1	lili	ar®
	A 1			; 6 ‘IM
da nikdar ni dosegel nadvlade, dokazati se dà le na nekterih manjših zgradbah v Noli, Zadru, Trogiru in Spljetu. Mnogo pa je na razvoj umetnosti vplival red benediktinov, kajti od Lakrome in Dubrovnika do Arbe se nahajajo znameniti sledovi tega reda.
Za časa vladanja domačih slovanskih knezov in ogerskih kraljev so zidali, kakor drugod po Evropi, v romanskem in gotskem slogu. — Iz te dobe se nahajajo znameniti spomeniki umetnosti, ktere so postavili domači umetniki, akoravno se Italijani prizadevajo jih proglasiti za svoje.
tu. — Kar se tiče bizan-	Slika 77.	Samo po sebi se razu-
tinskega vpliva se sine reči,	me, da o vplivu nemške
umetnosti se tù ne more govoriti, lem večji pa je bil vpliv umetnosti benečanske, zlasti od 15. stoletja dalje, ko so Benečani dobili oblast v Dalmaciji. Zdaj so bile hiše, palače, cerkve in druge stavbine zidane vse po benečanskem ukusu, udal se je še celò na svojo neodvisnost ponosni Dubrovnik temu vplivu. S sedemnajstim stoletjem pa se je izgubljala benečanska originalnost in začelo se je zidati v renesanskem in baroknem slogu, kakor po drugi Evropi.
Najzanimivejša zgradba je cerkev v Rabi (Arbe), ko bi ji mnoga popravljanja ne bila čisto pokvarila prvotnega značaja. Bazilika je imela tri ladije, srednja je bila širja od stranskih; pet parov stebrov, ločečih ladije, je še iz slare bazilike. Kapitelji imajo listnate okraske. Apsida je znotraj okrožena, zunaj zvršena s petimi stranimi osmokota. Zlasti zanimivi so tù oltar s kiborijem, klopi v koru in shramba za svetinje.
.ledna najznamenitejših zgradeb v Spljetu je stolp, prizidan cerkvi, stoječ v palači Dioklecijanovi. Zidan je stolp v romanskem slogu, pa ima take posebnosti, kakeršnih ne nahajamo nikjer drugod. Ima štiri odstavke. Kdo ga je zidal ni moči védeti natančno; nekteri menijo, da je bil Nikolaj Tvrdoj graditelj (1. 1416). Ta stolp s svojo drzno konstrukcijo bi bil veliko večjega občudovanja vreden, da bi stal med manj znamenitimi stavbami, kakor so one v Dioklecijanovi palači. Jako zanimiva je tudi cerkev, nekdanji .Tovov tempelj. To cerkev v Spljetu sedanji čas popravlja arhitekt prof. Al. Hauser. V notranjščini so se odpravile galerije in kori za orgije, kteri so vse kazili ; poškodovani arhitektonski členi so se spopolnili prav vestno ; prenovljena je tudi Čudovito lepa prižnica in oltar s kiborijem, vsa notranjščina pa osnažena, to je, čisto omita. Zdaj še le se vidi, kako veličastna in krasna je ta stavbina, dovršenejša je, kakor BOO let prej zidani panteon. Lepi
kamen, iz klerega so zdelani zidci in kapitelji, krasni, porfirni in granitski stebri, pahalčasta kupola, neštevilne vrste	marmeljna	na prižnici, vse	to zlasti pri solnčnem obsevanji dela mogočen	učinek.	1
Škofijska	cerkev v Trogiru	(Sl. 78), sezidana v romanskem slogu v 12. stoletji ali	začetkom	13.	stoletja;	ima tri	ladije,
tri apside, velikanski pridvor z vélikimi in stranskimi vrati. Iz dvora se prihaja v cerkev skozi drug prekrasen portal z velikim, izborno okrašenim čelom. — Cerkev sv. Martina sezidana 1. 1194, ima tri ladije, tri pare stebrov, kteri ločijo srednjo ladijo od stranskih, nizkih in ozkih; svod ima na korito med širokimi poprogami. Kor je kvadratičen; stranski apsidi ne sezate iz zida. — Škofijska cerkev v Zadru, začeta sredi 13. stoletja, posvečena 1. 1285, dodelana pa še le 1334, romanska bazilika, ki ima tri ladije; v arkadah se stebri s slopi vrste, ima kripto, stranske kore in široko apsido; srednja ladija je imela prvotno ravan strop. Notranjost je, žal, jako moder-nizovana; najbolje ohranjeno je pročelje. Najzanimivejši je oltar s kiborijem. Kripta ima tri ladije in je na čuden način razširjena pod zidom na straneh. V kripti je oltar sv. Anastazije.
Akvileja. Dve mesti, dve cerkvi imenujemo s hvaležnim srcem, kajti	iz njih	so	prisijali	k nam	prvi
žarki	svete vére	in prave olike.	Na severji je jedno teh mest, drugo na jugu.	Solnograd in Akvileja	ste
te cerkvi. Kje je nekdanja slava rimske Akvileje! Vendar pa še zdaj z nekovo hvaležnostjo imenujemo Akvilejo; kajti v to mesto je sv. Marka, poslan po sv. Petru 1. 46—50, vložil prvo kal svete vére; postavil je sv. Mohorja prvega škofa; temu svetniku in dijakonu njegovemu je posvečena ta cerkev in od sv. Mohorja se imenuje nepretrgana vrsta škofov, nadškofov, patrijarhov prav do 1. 1751. V to škofijo spadala je večina kranjske dežele. Ostanimo le pri cerkvi. — Razločujemo tri dele : pri d v o rje, baptisterij (chiesa dei pagani) in patrijarška cerkev; vsi trije deli sezajo nazaj v četrto stoletje, toda poznejšo dobo je bilo mnogo prezidanega. Raptisterij se že imenuje za dobe cesarja Avrelijana (270—275), pa takšen kakeršen je zdaj, bil je zidan po Dijoklecijanu. Nadškof Fortunatianus Africanus (347) je zidal cerkev, ktera se je imenovala »maghificum templum«. Od te stavbine je le še del apside, kripta, prečna ladija in del velike ladije. Slavni patrijarh Popo (1019—1045) je prvo cerkev prezidal in ji dal današnjo velikost, da smemo reči, cerkev je delo tega patrijarha, kteri jo je 1. 1031 posvetil z veliko slovesnostjo. Hudi potresi so stavbino jako poškodovali, torej je moral
1 Kaj zanimivo opisuje dalmatinske zgradbe Eitelberger v Jahrbuch der k. k. Central-Commission 1. 1861.
temeljito popravljati patrijarh Markvard (1365—1381). Presbiterij je bil zopet prenovljen v 15. stoletji; poslednjič pa je bila popravljena 1. 1867. — Veličastna je notranjščina te cerkve. Po več stopnicah se grč nizdol v cerkev. Dolga je 65-60 metrov, vse Iri ladije vkup so široke 29-50 metrov, srednja ladija je široka 12 metrov, visoka 22-35 metrov. Dve vrsti po deset okroglih stebrov jo delite v tri ladije. Srednja in povprečna ladija imate lesene svode. Vse pojedinosti so jako zanimive in važne za zgodovino arhitekture.
Kranjska. Ni se nam sramovati, ne smemo zavidati sosednim deželam, videč, da pri nas nimamo tako krasnih veličastnih spomenikov krščanskega stavbarstva, s kakeršnimi se morejo ponašati druge dežele krščanskega svetit, n. pr. Laška, Francoska, Nemška. Spominjati se moramo, kar smo omenili že o prvi dobi, da so bile naše dežele najskrajnejša straža krščanske civilizacije; kolikokrat so jo teptali divji sovražniki krščanstva ter požigali mesta, vasi in cerkve. Kdo bi hotel zidati monumentalne stavbine, ne vedoč, bodo li morebiti kmalu prihrumeli sovražniki v deželo ter požgali in razrušili vse, kar je bilo postavljeno z velikim trudom in mnogimi Iroški. Bila je naša dežela revna prav zarad mnogih bojev s sovražniki; ni ji bilo torej mogoče postavljati stavbin osnovanih po bogatih črtežih. Ni bilo tii bogatih škofijskih sedežev, kakor n. pr. v Kolina, da bi mogli podpirati umetnost ; niso tù bivali mogočni vladarji, da bi z njihovo pomočjo bili mogli zidati monumentalne stavbine. Akoravno pa nimamo veličastnih spomenikov, imamo vsaj majhne; pa tudi teh jednostavnih se nam ni sramovati, temveč dragi in mili nam morajo biti, kajti tudi to malo je delo ravno tistega krščanskega duha, kteri je drugod v milejših in ugodnejših okoliščinah stvaril veličastne, mojsterske proizvode.
Iz prve dòbe romanskega sloga nisoznani nobeni spomeniki; sploh pa se s tem ne more natančno govoriti, kajti naša dežela ni še preiskana znanstveno, kakor so druge, n. pr. Češka, Avstrijska, Štajerska, le sem ter Ija imamo opisane nektere stavbine, kjer so slučajno bivali strokovnjaki ; gotovo bi se našli vsaj pri manjših zgradbah kaki ostanki iz prve döbe.
V	jednajstem stoletji je bila na Kranjskem cerkvena organizacija urejena po akvilejski patrijarhiji ; to dobo nahajamo najstarejše fare. Gotovo so bile cerkve zidane v romanskem slogu. Te fare so: Stara Loka in Bela cerkev 1. 1074, Št. Vid pri Ljubljani 1. 1085. V dvanajstem stoletji so bile ustanovljene fare: Št. Vid pri Zatičini 1. 1132, Preddvor 1. 1156, Mošnje 1. 1156, Komenda 1. 1156, Cerklje 1. 1158. V trinajstem stoletji: Kamenik 1. 1207; Kostanjevica 1. 1220, Stari Trg 1. 1221, Št. Peter v Ljubljani 1. 1221, Šenčur pri Kranji 1. 1222, Kranj 1. 1226, Metlika 1. 1228, Črnomelj 1. 1228‘, Nevlje 1. 1232, Mengeš 1. 1238, Velesovo I. 1238, Št. Jernej 1. 1248, sv. Križ pri Kostanjevici, Stari Trg pri Poljanah, Trebeljno 1. 1248, Vodice 1. 1256, Sv. Miklavž v Ljubljani 1. 1258 (na tlorisu prejšnje gotske cerkve se vidi še polukrožna apsida; gotovo je to ostanek stare romanske cerkve), Škocijan 1. 1260, Dobrepolje 1. 1260, Cerknica I. 1261, Tržič 1. 1261. — Najstarejše cerkve pri samostanih v Zatičini (cistercijencev, utemeljen 1. 1130), templjarjev v Ljubljani (1. 1167), so bile gotovo zidane v romanskem slogu. O cerkvi templjarjev nam je ohranjeno poročilo, da je bila sezidana v obliki križa. Kje pa je stala, o tem se misli ne strinjajo; iskati nam jo je ali na mestu današnje križarske cerkve, ali na prostoru cerkve sv. Janeza, ki se je v tem podrla.
Iz poznejše, prehodne dobo romanskega sloga so bile skoraj gotovo cerkve reda cistercijencev v Kostanjevici (zidana 1. 1234), križarskega reda y Ljubljani (zidana 1. 1237), reda dominikank v Velesovem (zidana 1. 1238) in reda kartuzijanov v Bistri, (zidana 1. 1255), kakor tudi cerkev sv. Petra v Metliki.
Kakor drugod, kaže se tudi po Kranjskem o konci 13. stoletja pri cerkvenih stavbinah prehod iz romanskega sloga v gotski slog. Cerkve iz te dobe imajo že po nekoliko gotsko lice, šilaste loke pri portalih ali svodih, imajo pa še težke, močne slope. Takšnega sloga je cerkev v Svibnjem nad Radečami, zidana 1. 1324; ti cerkvi je ta posebnost, da ima dve ladiji, jedno večjo in drugo manjšo na levici. Taka je bila sedaj že podrta in z nova pozidana župnijska cerkev v Stari Loki. V Trebnjem in v Starem Trgu pri Loži ste gotovo iz prehodne dobe, pa ste bili prezidani;, obe imate po tri ladije, stebre in okrožene loke. — Očitno je torej,, da se je v romanski dobi po naših krajih mnogo zidalo.
V Italiji.
V	Italiji moramo ločiti več vrst stavbarstev in sicer: rimsko, toskansko, benečansko, lombardsko in sicilijansko. Pri vseh se nahajajo več ali manj staro-rimske stavbene oblike. Stolpi stojé ločeni od cerkve.
Rimsko stavbarstvo je ostalo pri staro-rimski baziliki in je posnemalo staroveške oblike. Večinoma so bazilike pokrite z ravnim stropom, imajo stebre, sem ter tja tudi slope.
Toskansko stavbarstvo se odlikuje po bogati lepšavi pročelja, tù je postavljenih več vrst galerij druga nad drugo ; gradivo je raznobarveno in sicer tako, da je jedna vrsta vsa jednake barve, druga vrsta pa ima druge barve. Tù nadvladujejo bazilike na slopéh. —- Najkrasnejši tvor je škofijska cerkev v Pizi (Sl. 79) (začeta 1. 1065), ima pet ladij, kore na stranskih ladijah; tudi prečna ladija ima tri ladije; kupolasti stolp je ovalen. Svođene so samó stranske ladije. Nagneni stolp poleg cerkve ima več vrst/sfopili arkad,
V	Benetkah se je zidalo v bizantinskem, slogu, privzelo pa se je nekaj romanskih oblik. Drzni bene-čanski mornarji so prišli kmalu v dotiko z orijentom in z drugimi proizvodi so prinesli od ondot tudi umetnost orijentalsko in njegovo krasoljubje.
Sad bizantinskega vpliva na romansko stavbarstvo je prelepa cerkev sv. Marka v Benetkah. Prvotna cerkev je pogorela 1. 976, pozneje je bila zidana krasnejša, pa dodelana še le leta 1071, bogati okraski so bili pridejani še le poznejše stoletje. Tloris 1
1	Catalogus Cleri Dirne. Lab.
ima obliko grškega križa, čigar konce in križališče naznanja petero kupol. Široke, na slopéh slonéce svodne oproge delajo nekov okvir, v kterega so vspete küpole. Na ta način so nastale po dolzem in povprečnem po tri ladije. Glavno ladijo in pokrajne ladije završujejo apside, ktere imajo zopet svoje dolbine. Spodnji deli slopov in sten so obloženi z velikimi marmeljnastimi ploščami raznih barv. Učinek te prekrasne stavbine je mogočen, vse dela slovesen vtis. Pred ladijami je na kupole svođena, velikanska lopa, bogato okrašena z mozaiki. Na zunaj je ta lopa odprta s celo vrsto globokih dolbin. Gela so okrožna, a imajo gotske vrhe. Vsa ta nenavadno krasna zunanjščina, kakor tudi zgodovinski spomini, združeni s to cerkvijo, napravljajo na dušo nekakov izvanreden nepričakovan vtis.
V Lombardiji seje razvil romanski slog do velike popolnosti zlasti pri svođenih bazilikah. Svojsten je sestav pročelja, ima namreč nad vsemi tremi prostori le jedno čelo, ozaljšano z arkadnimi galerijami, pilastri in rosetami. Pred vélikimi vrati je postavljena baldahinu nalična lopa; dva stebra nosita lok, stebra pa stojita na levih ; nad baldahinom je streha.
Izborno razvit romanski slog kaže svođena škofijska cerkev v Mo d eni (iz 12. stoletja, brez prečne ladije), dalje lično svođena, v tlorisu jako pravilna cerkev v Parmi; nad križališčem je osemkotna kupola, na pročelji pa so male galerije; znamenita je tudi z ravnim stropom krita bazilika na slope sv. Zenona v Veroni.
Na Sicilijanskem v spodnji Italiji so najprej vladali bizantinski cesarji, potem Arabi, za njimi Normani. Zgradbe se odlikujejo po svoji neizrekljivo izborni krasoti, po bogati ornamentaciji iz pisanih kamencev in raznobarvenem prelepem gradivu. Zunanje lice teh zgradeb je bizantinsko, arabsko ali romansko. Z rimsko
Slika 79.	\/4o-
baziliko je spojena kupola, arabski šilasti loki s podaljšanimi boki in arabski kapničasti svod (Stalaktitengewölbe). Razven tega se mnogokrat nahajajo šilasti loki, kteri se sem ter tja križajo. »Cap eli a speciosa«, škofijska cerkev v Palermi in cerkev v Monrealu so naj znamenitejše in najkrasnejše stavbine te vrste.
Na Francoskem. —
Tudi na Francoskem nahajamo jako veliko mnogoterost v oblikah razvivših se na podlagi romanskega sloga, kažoč nam, kako mnogostränsko se da izpreminjati ta slog. Med Francozi so se skoraj še odločnejše držali starih tradicij, kakor v Italiji; tudi tu nahajamo velik razloček med s e v e r n o-francoskimi in j u ž n o-francoskimi stavbinami. Na Južno-Francoskem posnemajo odločno starinske oblike, pa iz teh so se razvile kmalu čisto originalne, značaju ljudstva priložne romanske oblike. Ze zgodaj so pričeli rabiti banjaste in križne svode. Kori so osnovani silno različno; deblo stebrov in slopov je žlebasto, kapitelji so posneti po korintskih, zidci sloné na legah, na portalih se kaže bogata lepšava, sicer pa so stavbine preproste in gole. Krasne zgradbe te vrste so katedrale v Avignonu, Valenciji in Clermontu (12. stoletje); ima nizek obhod in štiri kapele okrog kora. — .Tedna najveličastnejših cerkva, ktere so se kdaj zidale v romanskem slogu, je opatijska cerkev v Clugnvji (1089—1130); tloris je jako lep in pravilen, ima dolgo lopo, pet ladij, večjo in manjšo prečno ladijo
pred korom, okrog kora obhod in v njem venec kapelic. Z lopo je bila 158 metrov dolga, 34 metrov široka in srednja ladija 31 metrov visoka (za časa revolucije je bila prodana in podrta). Ker so vsi samostani reda benediktinov tii v Clugnyji imeli svoje središče in svoje vodstvo, je umevno, kako neprecenljiv vpliv je imel ta samostan, tudi kar se tiče cerkvene umetnosti, za vse zahodne kraje. — V Avergne in Burgundo se nad stranskimi ladijami nahajajo galerije. Stranske ladije so izpeljane okrog kora in tii se nahaja venec kapelic. — Na severnem Francoskem pa so romanski slog dalje razvijali Normani, naselivši se tamkaj v 10. stoletji. Tudi li imajo svoje posebnosti. Križni svodi so se rabili kmalu skozi in skozi povsod. Nad stranskimi ladijami so napravljali kore, klere so izvodili tudi po prečni ladiji. Nad križališčem je bil čveteroogelni stolp, na ogle stolpov so bili postavljeni stolpiči. Okraski so skozi in skozi črtasti siksaki, vegasti čveteroogelniki, zvezde, sanjarske živali itd., rastlinskih lepšav niso rabili. Navadni kockasti kapitelj se je videl spodaj, kakor z deskami obit; zidec podpirajo konsole. Sploh so te stavbine resnejšega značaja, podobne so saksonskim. Lepe zgradbe te vrste romanskega sloga so katedrale v Bayeuxi (12. stoletje), opatijska cerkev sv. Etienne in sv. Trinile v Caenu (12. stoletje).
Na Angleškem.
Angleške stavbine so podobne Normanskim, kteri so od 1. 1066 tamkaj prebivali; sorodne so onem na severnem Francoskem, kakor so južno-francoske sorodne španskim. Pa tudi na Angleškem pri zgradbah nahajamo posebnosti, ločeče njihove tvore od vseh drugih. Posebnega napredka sicer ne opazimo, temveč zgradbe so osorne, težke, zidovje je debelejši. Kor je mnogokrat tako dolg kakor ladija in pokrit z ravnim stropom, namestu polukrožne apside ima ravno steno. Nad stranskimi ladijami so kori, in sem ter tja nad temi še majhne galerije. Ladije imajo navadno raven strop, slopi so osemoglati ali okrogli, kapitelji kockasti. Nad križališčem je težak čvelerokolen stolp. Okraski so največ črtasti; zlasti siksak, s kterim so časi opisani vsi loki; dalje: vegasti čveteroogelniki, luskine itd. Opasnih zidcev imajo posebno mnogo; slepi loki lepšajo in poživljajo zunanje stene. Lišene precej venkaj stoje iz zida; atična noga se skoraj ne nahaja nikjer. Najvažnejše in najbolj sloveče stavbine romansko-normanskega sloga so v Norvichu in Durluimu. — Kako na daleč je bil razširjen romanski slog, nam kaže to, da nahajamo v tem slogu zidane cerkve na Danskem, Švedskem, Norveškem, še celò v Grenlandiji. Se ve, da so večinoma zidane osorno, nekaj po angleških, nekaj po nemških vzorkih.
Gotski slog. J'll - ' -
Stavbenice.
Bomanski slog se je pričel neposredno v cerkvi, zlasti v samostanih; vse romanske cerkve so, vsaj po osnovnem črtežu, lyoi;,_umcjmjsko izobraženih menihov ali škofov. V_Jjhj>toletji pa se je dogodil v cerkvenemu
stavbarstvu odločilen prekret; stavbarstvo je prišlo zdaj TiolL in bolj v roke.svetnih stavbarjev in delavcev;
vzele so delo v roke tako zvane stavbenice (Bauhütten), /e o konci 12. stoletja so pomagali svetni delavci zidati cerkve; toda tem so prepuščali večinoma le tehnično izvršbo. Začetkom 13. stoletja so dobivali lajiki vedno večji vpliv pri stavbarstvu in sami si delali tudi načrte; o konci 13. stoletja pa je bilo cerkveno stavbarstvo skoraj izključljivo v rokah lajikov, le redkokdaj so se dela vdeleževali menihi.
Ta prehod stavbarstva iz rok duhovščine v roke lajikov ima svoje uzroke poglavitno v dveh okoliščinah liste dobe; zidalo14e je prvič v 13. stoletji izvanredno mnogo cerkva, in drugič so se rabili pri novem gotskem slogu jako bogati okraski. Od one dobe, ko se je razcvetalo meščanstvo, gojila so najbolj večja mesta in podpirala obrazovalne umetnosti. Zdaj se je pričela izvanredna delavnost pri stavbarstvu; posamezna mesta so se skušala, ktero bo imelo lepšo in bogatejšo cerkev; da, prav na cerkvah so hoteli,pokazati mogočnost svojo iirebogašfvo. To vnemo so vzpodbujali to dobo ustanovljeni redi dominikanov in frančiškanov. Ker so bili ti redovi revni, naselili so se zlasti v mestih ; mesta so jim zidala bivališča in cerkve. Toliko cerkva se je tedaj pričelo zidati, da roke duhovnikov in menihov niso mogle ustreči vsem. — Vrhu tega je gotski slog z izbornimi okraski lepšal proizvode svoje, da, rekli bi, vsak kamen posamič je bil umetnina. Za zdelavanje takih tvorov je bila neogibljivo potrebna posebna tehnična spretnost in ročnost, ktero so si mogle pridobiti le roke, ktere so se pečale z umetnostjo dolgo in neprenehoma. To pa menihom in duhovnikom sploh ni bilo mogoče. Prepustili so torej cerkveno stavbarstvo zidarjem, kamenosekom in delavcem lajikom. Da bi pa ti mogli delovati soglasno in jednomiselno, kar je bilo neogibljivo potreba pri velikanskih zgradbah, in da bi se delalo bolj
nepretrgano in jednakošno, kakor tudi da bi dosegli vedno večjo spretnost, jeden druzega podpirajoč pri delu, stopili so skupaj neduhovni delavci in napravili zadruge.,, bratovščine, uredivši jih po vzgledu srednjeveškega celmrstva. Te bratovščine ali zadruge stavbarjev in zidarjev so imenovali stavbenice (Bauhütten). V teh stavbenicah so bile določene pravice in opravila posameznih udov; ločili so se namreč udje v in o i s t r e. govornike (parlirer), pomočnike in učence. Pa tudi pri teh stavbenicah se kaže vpliv samoslauskfijuiifik.. nijske delavnosti in cerkvenega^iuiia. Ni čudo, kajti menihi so bili prvi učitelji delavcem neduhovnikom, od nikogar druzega se niso mogli priučiti rokodelstva. Stavbenice so, kakor drugi cehi, naprava krščanskega duha, imele so krščanski smoter, bile so osnovane popolnoma na podlagi krščanski. Imele so posebne svoje praznike, zlasti obletnico so praznovale jako slovesno; imele so vsaka svojega patrona, kterega god so praznovale slovesno; dalje so se vsako leto spominjali umrlih udov, za katere se je določene dneve brala sv. maša. Kakor samostani imele so stavbenice svojega duhovnega očeta (geistlicher Vater); on je v imenu stavbenice delil miloščino, podpiral ubožce, preskrboval bolnikom postrežbo; skrbel je za tujce in popotnike, da so dobivali prenočišče, kakor tudi za vdove in sirote umrlih udov stavbeničnih. On je bil njihov zaupni mož, imel je pri slovesnostih prvo mesto, njemu so bila v varstvo izročena blagajnica, pisma in pečat.
Pri teli stavbenicah se je skozi in skozi kazal vpliv krščanskega duha; imeli so krščanski pozdrav : »Hvaljen bodi Jezus Kristus«, vsak ud je moral biti poštenega vedenja, pravičen, pokoren predstojnikom, pobožen itd. po izreku: » Stavbeničarji morajo biti čisti, kakor bi jih bili izbrali golobčki«. In prav ti krščanski uredbi je pripisovati, da so stvarile stavbenice tako velika in krasna dela in da so se ohranile tako dolgo. Ko pa se je pozneje izgubil pobožni duh, kteri jih je poklical v življenje, postale so družbe zidarjev prazne obličnosti, in da bi prikrile notranjo praznoto, zavile so se v skrivnostno mračnost.
Stavbenica je lesena koča iz desäk. v kteri so kamenoseki imeli svoje zborovanja, ali koča, v kteri so zdelavali posamezne člene za zidanje. Kolikor je znano je bila prva družba zidarjev ustanovljena 1. 1258 v Parizi. — Nekteri menijo, da se stavbenice niso razvile iz samostanskih delavnic, ampak ravno nasproti so se postavile samostanom, da so mogle samostalneje delovati, menijo, da so bile skrivne družbe prostomavtarjev, kterih začetki sezajo, če ne do faraonov, vsaj do rimskih »collegia fabrorum«; da jih je navdajal krščanski duh, to je bilo tisto dobo sploh navadno. — Sredi 15. stoletja se je po več stavbenic združilo v jedno družbo, Here so se po skupnih pravilih podvrgle čveterim glavnim stavbenicam v Strasburgu, Kolinu, v Brnu in na Dunaji; mojstru strasburškega monastira pa so izročili predsedništvo.
Mojster je bil glavar stavbeničin; do svojih podložnikih je moral biti pravičen, ni smel trpeti prepira med njimi, pri razso-jevanji pritožeb je moral biti nepristransk. — Parlirerja (zdaj: polir) je izvolil mojster vpričo družili mojstrov in parlirerjev izmed tistih pomočnikov, kteri so saj jedno leto že bili na popotovanji. Parlirer je bil imenitna oseba v stavbenici, neposreden predstojnik pomočnikom in učencem, on je vodil vse delo in je zastopal nenavzočnega mojstra. — Pomočniki so imeli pravico vdeleževati se posvetovanj, pravila so vravnavala prav natančno vse vedenje, tudi za popotujoče pomočnike je bilo preskrbljeno. — Učenci so se morali učiti po pet let. Pri oproščenji so mlademu pomočniku bile odkrite skrivnosti zadruge, pozdrav in odzdrav (Gruss und Schenk), da se je na popotovanji, Hero je moralo trajati vsaj jedno leto, mogel legitimovati, pri kteri stavbenici je delal; razven tega je dobil znamenje, Hero je smel vsekavati na vsak rezan kamen, ako sta delo potrdila mojster in parlirer.
Že o konci 12. stoletja se pri kamenosekih nahaja šega, da so vsekavali na posamezne rezane kamene nekove črke ali znamenja, (morebiti začetne črke krstnega svojega imena). Drugi, ki morebiti niso znali pisati, vsekavali so lik kakega orodja, sekiro, klàdvo, različne križe, tro- in četveroliste, geometrične oblike in znamenja. — Bistveno se od teh likov ločijo zn a m e n i a k ^ me n o-sekov (Steinmetzzeichen); ta so dva do pet palcev velika znamenja, sestavljena iz ravnih črt, Here se križajo v najraznovrstnejših kotili; pozneje se razven ravnih črt nahajajo tudi okrožne črte. Takih znamenj se nahaja o konci 14. stoletja, v 15. in v 16. stoletji skoraj povsod na rezanih kamenih ', in so zelo važna, kajti ako se nahajajo na raznih zgradbah ravno tista znamenja, smemo sklepati, da ste zgradbi jednake starosti in da so jih zvrševali ravno tisti rokodelci; iz različnih znamenj pa sklepamo nasprotno.
Postanek gotike.
Prve sledove golike nahajamo v drugi polovici 12. stoletja; pozneje se je razvijala po raznih deželah bolj ali manj naglo in prej ali pozneje dospela do cveta. Narodi so ta slog po narodnem svojem značaji različno razvijali ter si ga tako vsvojili, da je kasneje nastal prepir,	.BggtaL ta^s{og. Prepirali so se Francozi in
Nemci za čast prvenstva; vsak je zase zahteval to prednost. Ta pravda je rešena davno in definitivno. Ločiti moramo tù prvo porabo šilastega loka, daljni razvitek in popolno dovršenost gotike. Kakor pri drugih slogih, reči se tudi pri tem ne more, da ta ali oni umetnik je iznašel ali izumil gotski slog. Kakor se drevo ne pričenja še le ondi, kjer se prikazuje deblo iz zemlje, temveč s svojimi koreninicami in najtanjšimi odrastki globoko seza v zemljo, tako tudi gotika s svojimi osnovnimi početki seza daleč nazaj v zgodovino romanskega sloga, v njem ima korenine svoje. Ako se torej vpraša, kdaj in kje je postala gotika, mislimo tisti čas, ko so se razvili njeni bistveni zakoni že toliko določno, da so se ločili od romanskega sloga in nastopili novo pot, mislimo tisto deželo, v kteri se je zvrševala pod posebno ugodnimi okoliščinami ta preosnova.
Dežela pa, kjer se je zacelita slog, je severno - iz ho dna Francoska; tù so bila najpripravnejša, najugodnejša tla za najživejši napredek krščanske umetnosti, tù se je gibalo okoli 1. 1100—1300 kaj čilo duševno 1
1 Mittheilungen der k. k. Central-Commission 1882.
13
življenje in delovanje; napor »severnih Francozov je meril le po lepem in pravem, filozofija in poezija sle pričeli cveteti«. 1 Tit so bivali najslavnejši učitelji, tii so se borili za resnico, in metropola modrosti, univerziteta v 1’arizi, obsevala je, deželo z žarom slave svoje. Tù so bila kronska posestva, kraljeve graščine, kterim so kazali kralji vso svojo naklonenost.2 Med temi duševnimi in materijalnimi pogoji je hitro pognalo in cveteti začelo na polji umetnosti, kar je bilo prej skritega v kali; možem učenosti so se pridružili možje umetnosti, kteri so izrazili, kakor z lapidarno pisavo, plemenitost krščanskega hrepenenja, napora njenega in navdušenost vérsko v gotskih spomenikih.
Iz Francoskega se je Sirila gotika na Angleško, v Belgijo, v Skandinavijo, v Španijo, na Nemško; iz Nemškega po avstrijskih deželah. Da je prišel ta slog iz Francoskega na Nemško je razvidno iz cerkvene kronike v Wimpfenu (cerkev zidana 1. 1278), kjer se imenuje novi način zidanja »opus Francigenum: Richardus monasterium a R. F. Crudolfo constructum, prsenimia vetustate ruinosum — diruit accitoque peritissimo architectural latomo, qui tunc noviter de villa Parisiensi e partibus venerat Francia!, opere Francigeno basilicali! ex septis lapidibus construi jussit». (Chronic, eecl. Wimpensis).3 — Iz Nemškega si je gotika po nemškem vplivu kakor »maniera tedesca« pot naredila v Italijo.
Ta novi slog navadno zovemo gotski slog. line »gotski« nikakor ne naznanja, da je ta slog v kaki zvezi z gotskim narodom; kajti kje so bili (Joti takrat, ko se je pričel ta slog! To ime so mu dali Italijani v dobi renesanski; nekteri mislijo, da mu je Mihel Angelo s tem imenom hotel dati smrtni udarec, ker g o I s k- v italijanskem jeziku pomenja toliko, kakor bar h a r s k, kajti mislili so, le surovi neolikani barbari, kakeršni so bili (ioti, morejo zidati v takem slogu. V novejših časih pa je dospel ta slog zopet do spodobne časti, in slavno nosi lo ime. Angleži in Nemci so si ga hotli vsvojiti; Angleži so ga imenovali »domači slog«, Nemci pa »nemški, staronemški, germanski, romantični slog«; naposled pa so popustili vsa ta imena in se poprijeli italijanskega nadevka, kteri pa se je izpremenil v častno ime.
Sestav gotskega sloga.

Oasi

Duh novega sloga je jako različen mimo onega prejšnje dobe, bistvene poteze cerkvenih stavbin se vendar niso smele izpreminjati, kakor tudi v romanski dobi ne, ni se smela zapustiti stara cerkvena tradicija, klera določuje, kako naj so osnovane cerkve. Tloris gotskiI.L-cerkva je torej popolnoma podoben .osnovnemu načrtu jsl are bazihke: in to lahko umejemo, kajti potrebe in smotri cerkvenega bogočastja, za ktere je bila zidana cerkev, ostale so bistveno prav tiste, kakor prej v staro-krščanski dobi. Kor, prečna ladija, podolgaste ladije, stolpi itd. so glavni deli novih stavbin, posamezni deli pa so bili izpremenjeni, imajo svoje posebnosti, so preosnovani po značaji in duhu novega sloga. Poglejmo si te dele posamič.
fSislveiia_iz£remeinba ie zadevala kor.: pod njim niso napravljali v ti dobi spodnjih kript, torej ni bilo treba, da bi moral biti višji, kakor druga ladija; vzdignen je bil le za dva ali tri prage. Apsida ni polukrožna,
v 'ampak kor je završen s stranimi mnogokotnika. Najnavadnejši je završek Irokotni, to je, stremi stranimi osmo-.kjvt.J Vre "'■'kolnika, ali petimi stranimi dvanajst kotnika; ali je čveterokotni iz desetkotnika, devetkotni iz devetnajstkotnika, K:	dvanajstkotni iz štirindvajsetkotnika. Sploh pa sta najbolj priljubljena osmo- in dvanajstkotnik. Število	stranij je
«	'J	vselej nejednako, ker sicer bi moral biti ogel na sredi. Cerkev v Hohenfurtu na Češkem (Sl. 55), cerkev	klarisaric
P	v Trieru imate dve strani trikotnikove; v Cérknici na Kranjskem je cerkev završena z desetkotnikom,	torej ima
. ■	1 i>f';	tudi ogel pa konci. Bogatejše cerkve imajo kor še lepše osnovan; stranske ladije so namreč izpeljane okoli
3»
9


{ L iasA/sSK


kora, da delajo nizek obhod okrog oltarja. Med podporniki tega obhoda so narejene v večjih cerkvah večkotne kapele, tako da objemlje venec kapelic véliki oltar; srednja kapela je največkrat posvečena preblaženi Devici Mariji.4 Nad slopi v polukrogu stoječimi pa so speta svođena rebra do skupnega središča, in združujejo na ta način kapelice, obhod in kor v soglasno celoto.
Pri tlorisu in narisu gotskih cerkva je vse umerjeno in ubrano v prelepo jednojnost; vsi deli posamič so v lepem somerji med saboj in s celoto; po ti ubranosti je težil in hrepenel že romanski slog, pa ni je dosegel popolnoma. Središče jednojnosti je tamkaj, kjer je središče vsega duhovnega opravila v cerkvi, namreč v koru. Mera kora »des Chores Maass und Gerechtigkeit« je merilo za vso stavbino. Vsa stavbina ima natančna pravila in določeno razdelitev, ker se morajo vsi členi posamič ravnati po celoti stavbeni in vsa stavbina se mora ravnati po vsakem členu posamič. Kor je temelj in osnovno pravilo cele stabbine, po čigar širini se ne ravna samo debelost obzidja, podpornikov in širina oken, temveč iz najdene debelosti zidu se mora najti debelost plošč (to je, oblik, kalup) za zidce in druge člene vse stavbe. 5 Vse je osnovano natančno in jednojno.'
V romanskem slogu je morala biti razdeljena ladija v kvadrate, pri gotskem pa to ni bilo treba; slopi v ladiji so smeli stati bliže drug druzega, da pole na svodu niso bile kvadrati, ampak široki čveterokoti
1	Weiss, Weltgeschichte V.
2	Kugler, Kunstgeschichte II. Bd.
3	Müller, Beiträge zur deutschen Knnst und Geschichtskunde.
4	Škofijska cerkev v Pragi ima pet, v Kolinu in Chartresu po sedem, v Friburgu 14 kapelic okrog kora.
5	Reichensperger, Vermischte Schriften.
(Tab. XX. Sl. 3, 4). Vsak slop nosi tudi svod srednje ladije, kajti število svodnih pòi je v srednji in v stranskih ladijah jednako. Na zunanjščini obzidja se nahajajo venkaj iz zhlii_.sinj£čl podporniki, podpirajoči notranje prizidne slope; stene med slopi so tanke. Večje cerkve imajo navadno po tri ladije; srednja je najširja. Tudi tù se nahaja najlepši soglasje, najnatančnejši primer. Ako ima cerkev prečno ladijo, široka je ta še jedenkrat tako kakor srednja ladija; kor je trikrat tako visok kakor je široka srednja ladija; prečna ladija je petkrat in vsa cerkev devetkrat tako dolga kakor je srednja ladija široka; recimo: srednja ladija je široka 10 metrov, torej je široka prečna ladija 20 metrov, kor je visok 80 metrov, prečna ladija je dolga 50 metrov in vsa cerkev je dolga 90 metrov. — Manjše cerkve imajo po jedno samo ladijo, ali imajo po sredi jedno vrsto slopov, kteri delé cerkev v dve ladiji. Manjše cerkve nimajo prečne ladije. Pri velikih zgradbah ima tudi prečna ladija niže pokrajne ladije, vselej pa so tako visoke in široke kakor podolgaste ladije.
Navadno stojita po dva stolpa na zahodni stràni, redkeje po jeden sam na pročelji; stolpi nad križališčem se nahajajo redkokdaj, sem ter tja stoji stolp v kotu med prečno in podolgasto ladijo, ali pri manjših cerkvah na pročelji na strani ladije. Pri gotskih cerkvah se nahaja nad križališčem ali na pročelji ali na konci kora nastrešen ni stolpič (Dachreiter, Giebelreiter).
V gotskem slogu je bil rabljen šilasti lok, kterega so se posluževati pričeli že v romanskem slogu, dosledno povsod. Šilasti lok sicer ni bil nov; nahajamo ga že v 9. stoletji v Egiptu in skoraj povsod pri muhamedanskih zgradbah. Od muhamedancev so ga prejeli Normani v Siciliji; toda rabili so ta lok zgolj za lepšavo le sem ter tja; da je postal šilasti lok glavni zakon vsega sestava, da so bili svodi, arkade, okna, dolbine itd. zidane na ta lok, tega ne nahajamo nikjer, kakor samo v gotskem slogu. Glavna zasluga tega sloga je torej ta, da je konstruktivno važnost šilastega loka storil središče novega sistema.
Raba šilastega loka pa ima dvojen važen hasek. Prvič 'še loki lahko narede višji ali nižji, kakor se rabi, topi ali suličasti strmi lok, in — kar je še važneje — loki, razno razmaknem, morejo se izpeljati do jednake visočine. Odšle ni bilo torej treba kvadratičnih pòi na svodu, srednja ladija je smela imeti prav toliko svodnih pòi, kakor stranske, osnovni črtež je bil prostejši in skupni vtis notranjščine živejši. — Drupe šilasti lok zarad manjše napetosti manj pritiska na strani, teži bolj navzdol, kakor na strani. Ne samo prečne in podolgaste oproge, temveč tudi dijagonalna križasta rebra so delali iz močnega kamena, in na ta način so napravljali na svodu močen oder; med rebra pa so uzidali s prosto roko kolikor moči tanek in lahek svod, da so ž njim napolnili prostor. Taki svodi niso bili tako težki kakor romanski, torej pritisek na stene ni bil tako težak. Zadostilo je, da so naredili močna uporišča, da so tamkaj, kjer so se stikale svodne oproge in rebra na slopu, dali zidu močen podpornik ; stene med temi slopi s podporniki podprtimi so smele biti tanke, in zarad tega so smele imeti široka in visoka okna.
To so glavne poteze stavbin gotskega sloga; pa posamični členi dobili so vse drugačno, novo, izpre-menjeno lice. Čisto so se opustile staro-veške oblike, značaj in duh novega sloga se kaže pri vsakem členu, vsak je zdelan po novih zakonih. Ta preobrat se kaže pri slopih, kapiteljih, oknih, vratih, zidcih, lepšavah itd.

Slopi. Slop izgubi vse posebnosti staro-veškega stebra, in na sredi napet ne na vrhu stisnen, ne žlebast, ne more se več smatrati kot samostalna stvar, ne morejo se iskati na njem določene primere med posameznimi	,y,
deli. V tem se kaže nekak napredek srednjeveške arhitekture mimo staroveške; srednjeveški slop se je lahko	.
priredil razmerju vsakeršne veličine, ni bilo treba izpreminjati zarad tega obmer kapitelov in podstavov; nasprotno . v-č pa sta kapitelj in podstav smela veličino po potrebah izpreminjati, a ne da bi zarad tega tudi slop moral V)	> ca. v /V
izpreminjati obmere svoje.
Slopi so ali jedno viti, okrogli, ali pa snopičasti. Bistveno so slični onim iz prehodnje dobe; imajo pa navadno okroglo jedro, na ktero so prisloneni polustebriči, podpirajoči svodne pase, imenujejo se ti polustebriči s 1 u ž n i k i (Dienste). Popolnoma razvit slop ima štiri močnejše in debelejše polustebre, kteri nosijo prečne opoge srednje ladije, stranskih ladij in arkadne loke, zovejo se veliki služniki (alte Dienste); štirje manjši polustebri pa nosijo svodna rebra srednje ladije in stranskih ladij, zovejo se mali služniki (junge Dienste) (Tab. XVIII. Sl. 11); medsređje med temi služniki je izdolbljeno in zavoljo tega se izgubi okrogla ali valjasta oblika slopov, ker polustebri tolikanj bolj stojé vènkaj. Ker so pa arkadni loki časih zelò členoviti, mora biti postavljenih okoli slopovega jedra še več takih drobnih polustebričev in zarad tega dobi slop obliko snopi-častega slopa, nastane nekov zvezek stebrov, večjih in manjših, ktere ločijo druzega od druzega žlebiči ali ploščice. Take stebre imenujemo snopičaste slope ali stik slopov (Bündelpfeiler) (Tab. XIX. SB,9). YT
Podstavi stebrov so mnogokotni, navadno čveterokotni, pa ogli so posneti (Tab. XVIII. Sl, 14). Najpreprostejši in najnavadnejši pomoček odpraviti prazni ogel med svitkom in spodnjo ploščo je bil ta, da so podstav v zgorenjem delu izpremenili v osmokot. V pozno-romanskem slogu in v gotiki so nogo slopovo in podstav delali iz jpdnega kosa.: v tem so se ločili od staroveških. V srednjem veku je arhitektura z nogo združila podstav, da je noga prišla višje, po nekoliko pa, da je imela širokejši temelj. — Noga je atijska, pa je zelò nizka, stlačena, ima prav ozek žlebič.
'%A3yu-	T	a-A <3 'k~CL , VvJ*	Va, f-'L
o/*
Ol
^Jt
a-c c-
13*
Kapitelji. Kapitelji polustebrov so čašasti» zgoraj malo napuščeni in okrašeni s posameznimi listi ('lab. XIX. Sl. 7). Ti listi so časih samo okoli kapiteljev služnikovih, časih pa tudi na prostoru med služniki, tako, da je okrog in okrog slopa spleten listen venec ('lab. XIX. Sl. 9). Kapitelji torej niso tako preobloženi s plastičnih ornamenti, kakor pri romanskem slogu; lahno le so [»ripeti listi na čašo, tako, da se dobro vidi jedro izmed njih. Tudi stilistovimi so li okraski vse drugače kakor romanski, da se prilegajo popolnoma drugim gotskim členom. Človeških in živalskih podob boljšo dòbo na kapiteljih ne nahajamo skoraj nikjer, kakor tudi ne sanjarskih spak romanskega sloga. Gotski kapitelj je bolj olepšalen (dekorativen), ima le namen, da naznanja določno, kje se neha navpična črta slopova, in kje se prične lok. Služniki, izpeljani po steni srednje ladije noseč svode, prodirajo listni venec slopov.
Pozno dobo srednjega veka se je zidalo silno mnogo in naravni nasledek je bil, da so morali delati hitro, potrebovali so torej spretnih in natančno delajočih kamenosekov; zarad tega se je množilo število delavcev, a zmanjševalo se je število umetnijsko izobraženih arhitektov in kiparjev. Kamenoseki so izkušali drug druzega prekositi v originalnih izumstvih in tehničnih zdelkih, a to na kvar pravi umetnosti.
Pozna gotika je bila neusahljiva v izumstvi novih originalnih svodov, kakor tudi v zložbi slopov, kapiteljev in podstavov; pa vkljub naglosti, s ktero se je delalo, nahajajo se sem Ler tja še lepi kapitelji; časih pa so čisto opu-
Slilca 81.
Slika 84.
stili kapi tel j e, ker bi njihovo zdelovanje potrebovalo preveč časa. — Listi na kapiteljih so poznejšo dobo vse pretirano zavihneni, da se zdi, kakor bi bili véli; časih so zlatili te liste, da so se videli, kakor kovinski. Nahajajo se na njih tudi človeške glave, ali živalske; nekteri kapitelji nimajo čisto nobene olepšave, in videlo se je le jedro čašastega kapitelja, ali pa so okrašeni z naslikanimi listi.
p
Oproge. Kakor slopi, so bogatejši profilovane tudi svodne oproge in rebra. Osorni pravokotni lik prejšnje dobe postaja lažji, prijetnejši, ako se posnamejo robovi, ali se razčlenijo z žlebiči. obrodL.in okrožicarni (Tab. XVIII. SL 12). Najprednji člen pri svodnih oprogah in pasih je krožica, ali je nekoliko podaljšan, da ima obliko hruške (Birnenform) (Tab. XVIII. Sl. 13); za njo se menjajo žlebi s svitki in obroči, z večjimi ali manjšimi okrožicami (Tab. XIX. Sl. 8). Navadno so svodne oproge močnejše in bogatejše profilovane kakor rebra, še le poznejše čase so jednako široke in jednako močne. Po teh profilih na rebrih in oprogah se najbolje in najgotoveje
spozna, iz ktere dobe je zgradba (Sl. 80; Lilienfeld, prehodna doba. — Sl. 81; Tišnovice, oblika hruške. — Sl. 82 ; Zagreb, bogat profil).
Sklepnik (Schlusstein) na temenu svodnem sklepa rebra in združuje vse kvišku se dvigujoče podpornje v konstruktivno celoto, ^klej^nki so obročasti ali kolobarasti (Tab. XVII. Sl. 9), okrašeni s heraldični mj ali simboličnimi okraski, z listi, svetimi podobami ali tudi s spakami, človeškimi ali živalskimi, sem ter tja se na njih nahajajo zvezde ali tudi znamenja kamenosekov (Sl. 83; Zagreb. — Sl. 84; Dunajsko Novo mesto. — Sl. 85 ; Maria Feucht. — Sl. 86 ; Gradec, Lechkirche). ■
Okna. Silno važna pri gotskem slogu so okna. Ker so široka in visoka ter zavzemajo skoraj ves prostor med podporniki, bi ne bilo lepo, ko bi bila vsa zaprta s steklom; bila so torej razdeljena z mejilnimi stebriči v več oddelkov. Stene okrog oken so bile lepo profilovane z okrožicami ali polustebriči, tudi podboji so imeli lične profile. Podboji in mejilni stebriči so v višini, kjer se prične šilasti lok okna, združeni s trilistnimi okroglimi ali šilastimi loki. Ker se nad več šilastimi loki vzpenja še večji lok, nastanejo pod njegovim vrhom prazni prostori; te prostore je olepšal stvarjalni duh gotike kaj lepo in mikalno. Niso pokriti s kamenenimi ploščami ali s kakimi težkimi okraski, ampak prav po gotskem pravilu so sestavljeni iz geometričnih oblik, izrezljanih iz kamena; te geometrične lepšave zovemo krogovičje ali mrezovina (Masswerk). Krogovičje je sestavljeno v boljši dobi gotskega sloga iz strogo geometričnih pravilnih oblik (Tab. XVIII. Sl. 1), iz krogov, tri ali čveterokotov kteri imajo zakrivljene strani, in v te kroge so sestavljeni liki narejeni iz krožnih krajcev (Tab. XVIII. Sl. 2). Po številu teh krožnih delov se imenujejo trilist, čveterolist itd. (T) r e i p a s s, Vierpass, Fünfpass). Nahajajo se jako mnogotere kombinacije krožnih krajcev. Praviloma ima pri jedni in isti zgradbi vsako okno
<rtC+^> } <fa-oa. li :
Slilca 85. ■'*
drugačno krogovičje, ali ima vsaj več raznih oblik in izpremenov. — Število mejilnih stebričev je po velikosti okna različno; bogatejša, večja okna imajo jih celò po pet.
Najkrasnejša lepšava gotskih oken so bile to dobo slike na steklo. Okna so bila sestavljena iz barvanih steklenih koscev, kteri so združeni napravljali lepo pisane geometrične ali listne ornamente, ali svete podobe. Slike na steklo, znane že romanskemu slogu, slične so velikim krasnim preprogam, ktere nekoliko za.ta.pl ja jo preživo svetlobo in po. vsi notranjščini cerkve razlivajo nekako magično svetlobo. Svete podobe na oknih ločijo človeka od zunanje okolice, preselijo ga v čisto drug svet, kjer naj pozabi na sedanjost in naj se bavi z onim, kteri napolnuje ta sveti prostor. V svinec vdelane Sipice delajo obrise slikam, imajočim nekov splošnejši tip, a tak tip je jako prikladen svetemu kraju.
Portali. Glavna lepSaya - pročelja....3Q.-p.ax.ta.Ji. Pričetkom gotske dobe so portali podobni še romanskim,
kakor tudi okna, pozneje pa so vedno bogateje členoviti. Zid ob stranéh pri vratih je na zunaj napošev posnet; okrožice so vedno tanjši, nasprotno pa so žlebi vedno večji in globokejši, tako, da napravljajo nekove dolbine med okrožicami, v ktere so postavljeni kipi. Mnogokrat so kapitelji stebričev podnožje kipom, ki stoje na njih; kipi imajo nad glavo lične baldahine. Pri bogateje osnovanih vratih so žlebiči tudi na loku zastavljeni s kipi, in sicer tako, da je baldahin nad spodnjim kipom ob jednem podnožje zgoranjemu kipu (Sl. 87 ; stranska vrata cerkve sv. Štefana na Dunaj i). To pa ni lepo, napravlja neprijeten vtis; zdi se, kakor bi se človek bal, da bi kip ne padel doli. Kjer so vrata velika, imajo na sredi mejilni steber, na kterem stoji kip sv. Device Marije. Portali imajo ravno preklado, ali pa so završeni s trilistnim lokom. Na čelu so reliefi, časih v mnogo vrstah druga nad drugo ; umeva se samo po sebi, da so posamezne podobe na čelu, kakor tudi cele skupine imele gotov pomen.
Podporniki. Na zunanjščini gotske cerkve je najvažnejši sestav podpornikov (Strebepfeiler). Ker je bilo obzidje pri gotski cerkvi tanjši, nosili so slopi vso težo svoda; da so se pa ti mogli upirati pritisku svoda, so
<hn'
jim na zunanjščini morali dati podpornike. Ti podporniki so pri Lieh jako, močni, imajo po več odstavkov, vsak višji odstavek je nekoliko ožji in lažji (Sl., 88). Posamezne odstavke ločijo napošev položene plošče. Te plošče so spodaj izpodrezane; pod njimi so zidci sestavljeni iz žleba in obroča. Imenujejo se taki zidci kapi (W'asser-schlag). Gotski kapi so jako prikladni, kajti voda po njih lahko odteka na zemljo in ne poceja se po zidu. Na vrhu so podporniki kriti z napoševno jednostrano ali z dvostrano streho s čelom, ali pa imajo piramidalen stolpič. Ploskve
teh podpornikov so pri bogatejših zgradbah poživljene s krogovič-jem, ali imajo vdolbljene niše, v kterih stojé kipi, nad kterimi nosijo stebriči baldahin pokrit s piramidalnim nastavkom.
Taki [»odporniki so zadostovali pri cerkvah z jedno sàmo la-dijo, drugače pa je bilo pri onih s tremi ali več ladi-jami. Ker je srednja ladija veliko večja kakor stranske, bilo je treba misliti, kako bi se dobro mogle pod preti stene njene.
Pri cerkvah z mnogimi ladijami, kjer je bila srednja ladija višja od stranskih, sestavljeni so podporniki iz več delov, imajo namreč še podporne loke (Strebebögen). Podpornje sten srednj e ladij e stoj é na arkadnih slo-povih ; tù pa se ne morejo narediti zadosti močne, da bi se mogle zanesljivo upirati stranskemu pritisku svoda, kajti lahki, okrašeni s
Slika 87.
ne morejo biti močnejše kakor arkadni slopovi znotraj v cerkvi. Prosti pa so bili podporniki po-krajnih ladij na zunanjščini zida; ti so se lahko močni naredili, kolikor je bilo treba. Vzpeli so torej od podpornikov visokih sten srednje ladijelokedo podpornikov pokraj-ne ladij e, in na ta način so pritisk svodov srednje Ia-dije prevèdli na podpornike stenskih pokrajnih ladij (Tab. XVII. Sl. 4. 6. 7. 8). Kaj ostroumna kon-strukcijajebilato. Ti loki se zovejo podporni loki (Strebebögen) (SI. 89). Pri cerkvah s petimi ladijami so podporni loki pritisk svodov srednje ladij e prevajali na podpornike stoječe na stenah stranskih ladij in od tod so bili izpeljani zopet loki do podpornikov zunanjih ladij.
Podporniki so bili torej prvo dobo tega sloga težki, masivni ; dobo cveta pa so bili 6) (Sl. 90), kteri so
kipi, dolbinami, stolpiči in posebno s podpornimi loki (Tab. XVII. Sl. 7 bili pričetkom čisto jednostavni, a dobo cveta lepo profilovani, nalik oprogam v cerkvi in imeli so lepe prodrtine (Tab. XVII. Sl. 6). Na teh lokih so žlebi, imajoč na konci živalske spake, ktere blujejo deževnico daleč strani do zgradbe. Zarad večje varnosti sta časih vzpeljana do podpornikov dva loka drug nad drugem (Tab. XVII. Sl. 7). Tudi na oglih se nahajajo podporniki. (Sl. 88; kapela pri sv. Križi iz 14. stoletja. 89. 90; podporni loki v Kutnovicah iz 14. in 15. stol.)
Zidci. Horicontalnih členov ima gotska zgradba mnogo na zunanjščini, in sicer nahajamo trojne zidce.
1.	Poijlìftsxu zidec (Fussgesims); ta je vrhu podzida, izpeljan je okrog in okrog zgradbe. 2. Opasni zidec (Kaffsims) je izpeljan pod okni okrog in okrog stavbine in se ovija tudi okrog podpornikov. 3. Venčni zidec (Kranzsims) to je zidec vrhu zidu pod strešnim napuščem. — Ti zidci so bili zdelani gotskemu slogu prikladno. Zgoranja plošča je prečno izpodrezana v kotu 45°, spodaj ima globok žleb, za njim je okrožica, s ktero se stika z zidom (Tab. XIX. 81. 4). Gh^mvost zidca je jeden najvažnejših znakov gotskega sloga. Pod zidcem, zlasti pod venčnim zidcem, olepšan je časih friz z listi ali drugimi gotskimi okraski. — Profili zidcev niso le jako primerni svojemu namenu, da se hitro odteka voda po njih in da horicontalno delé zgradbo v več delov, temveč naznanjajo tudi težnje po večji lahkoti zgoranjih delov in dajo tudi zunanjščini nekovo lahkost in živahnost.
Streha je pri gotskem slogu zejo-strma. hvAÙsokay-- spredaj ima visoko čelo, nekaj zato, da se tudi tù kaže vspenjajoč njegov značaj, nekaj, da hitro odteka sneg in deževnica. Strešni stol je jako visok, močan. Pokrita
je z raznobarvenimi, posteklenimi opekami ali škrilom; plošče so raznega lika in tako sestavljene, da je vsa streha lepega pisma. Bogatejše cerkve so bile krite s svincem; napravili pa so na svinec takšno pismo, da so bili nekteri deli počinjeni, drugi pozlačeni, še celò polihromovane so bile strehe s transparentnimi barvami na počrnjenem dnù. Po slemenu strehe je bil izpeljan svinčen ali železen, lepo izrezljan grebén. Voda strešna se zbira v žlebove ; ti žlebovi imajo na koncéh kako živalsko podobo, n. pr. leva, psa ali druge sanjarske zverinjadi, recimo jim rilci (Wasserspeier) (Tab. XVII. Sl. 7 A); te živali blujejo deževnico daleč strani od zida. Taki rilci so tudi na konci podpornih lokov in sploh povsod, kjer mora odtekati deževnica (Sl. 91), časih pa so sem ter tja nastavljeni samo za lepšavo. Okrog strehe je pri nekterih cerkvah izpeljana galerija, njene balustrade imajo prodrtine, nalične krogovičju pri oknih.
Čelo. Pri gotski arhitekturi kipi vse kvišku, vzpenja se vse navzgor; to teženje, ta napor se kaže povsod pri zunanjih lepšalnih členih, ki to vzpenjanje navzgor povzdigujejo še bolj; taki členi so zlasti čelo (Giebel) in ostrostolp ali fiala (Spitzsäulen, Fialen).

Glavni zakon gotskega sloga povsod, tudi uri malih členih in lenšavah. zahteva aliasti lok : ta zakon vsak pojedini člen smatra kakor celoto ter ga zdeluje po liku skupnega osnutka, le v zmanjšani meri, ta zakon zahteva, da imajo vsi glavni deli zunanje arhitekture, n. pr. okna, velika vrata in podporniki, samosvojna pokrivala. Vsi glavni deli na zunanjščini...cerkve ..ijnt^ojsak ^svoje čelo (Tab. XVIII. Sl. 5, 6, 7), zlasti tisti, kteri iz obzidja stojé nekoliko venkaj, n. pr. strehe podpornikov, posebno pa okna srednje ladije in kora; to čelo gré skozi horicontalni židec kvišku in daje oknu veliko večjo samostalno veljavo.
Gotskemu slogu vlastne so lepšave čelnih bokov. Na čelne boke so pripeti v gotovih presledkih posamični listi; ti listi so ob robu jako nazobljeni in izbokli, kakor da so položeni na kroglo, recimo jim grče, grbe, rogovi (Krappen, Knorren, Bossen) (Tab. XVIII. Sl. 5, 9; Tab. XVII. Sl. 10). Vrhu čela je vlaknena na svojem steblu simbolična križna roža (Kreuzblume) (Tab. XVIII. Sl. 8; Tab. XIX. Sl. 6), sestavljena iz
štirih na navpičnem steblu vskriž stoječih, kvišku obrnenih grb; vrhu križne rože je njeni zagrnem . popek (brst).
Fiale so čveterokotni sloni, na plasteh iinajoč '^čela in pokriti spirami d al n o streho (Tab. XVII. Sl. 5, 8, 4, 6). Navpični, prizmatični del, imenuje se stan (Leib), piramidalna streha pa driča (Riese, izpeljano iz besede risen, vzhoditi, empor-sleigen). Strani stene so poživljene in okrašene s slepimi loki ali z dolbinami, po robčb driče so nastavljene grbe, vrhove vseli čel pa zaljša križna
Slika 92.
roža (»Blume Christi« so v srednjem veku poetično imenovali križ) (Sl. 91). Večji stolpiči imajo na vsakem oglu še manjše fiale. — Prav na ta način so sestavljeni baldahini nad kipi ; imajo po mnogo čel, okrašenih z grbami, ob stranéh so fiale in na vrhu piramidalen stolpič.
Fiale so postavljene na vse progte navpične dele, na podpornike, da jih lično dovršujejo in jih s svojo težo delajo čvrstejše, da lože nosijo stranski pritisk svodov; postavljene so fiale tudi na ogle, kteri nastanejo, ako na čveterooglatem podstavu stoji osmooglato nadstropje; dalje na balustradah (Brüstung), zlasti pa na obeh stranéh čel pri oknih, portalih, baldahinih itd. Čelo nad šilastim lokom, imajoč na vsaki strani Halo, zove se véternik (Wimberg, Windschutz) (Tab. XVIII. Sl. 5). Véterniki se nahajajo pri večjih stavbinah nad vrati in nad okni (Sl. 92; Strassengel, Štajarsko; zahodni portal, 14. stoletje).
Kakor pri gotskih stavbinah sploh, bilo je premerjeno tudi pri fialah vse najnatančneje, vse se je moralo ravnati po določenih zakonih. Bukvice »Büchlein von der Fialengerechtigkeit von Matthes Rorizer Thumbmeister zu Regensburg« navajajo naslednja
pravila (Sl. 93, 94). Ako je a b širokost podstava fialnega, izvedejo se mere vsakega člena fialnega posamič iz tako zvane kvadrature. V kvadrat s stranjo a b se upiše diagonalni kvadrat s stranjo c d; v tega zopet kvadrat s stranjo 1;2 a b; v tega kvadrat s 1 2 c d itd. — cd je širok tloris stana lialnega; */2 a b je širok tloris slepih lokov. Podaljšana stran 1/2 a b do črte cd naznanja širino robovega profila c e, podaljšana stran kvadrata x/2 c d do črte c d, je širokost žleba e f.
Diagonala e e, ploščice na-oglu, daje širokost, osnovni kvadrat ab pa napuščenost grb na piramidi, kakor tudi napuščenost podstava in čel.
Visočina fiale s podstavom vred je 6 ab, visočina piramidalne strehe --- 7 a b. Širina e f žleba slepih lokov daje širino zgoranjega konca piramide, visočina čela je a b. — Širina križne rože je a b, visočina njena s steblom vred = 2« b, visočina rože brez stebla = x/2 c d. Popek njen je za c e + e f pod vrhom stebla, visok pa je s/4 rože; vsa širina popkova je x/2 a b in širina zidceva na steblu = c d.
Po »Lachers Unterweisung« se vzame primera h, — h = 8 a, za stan in prav toliko za piramido fialno »als frische Theilung«, poleg tega pa se vzame tudi h — 7 a za stan in 8 ab za piramido (h = visokost, a — širokost fiale; h, — visokost
piramide). — Vsa ta Rorizerjeva in Lacher-jeva pravila se dado rabiti le za manjše dekorativne fiale in se morajo ravnati po čvrstosti gradiva.
Kar se tiče težkosti fialne piramide v primeri s stanom, paziti je na to, da je tudi najhujši vihar podreti ne more. — Teža piramide je v razmerji s težo stene kakor 1: 3, to je, kakor kubična prostornina piramide s črto osnovnico a in viso-
Slika 93.
Slika 91.
čino h s kubično prostornino prizme s črto osnovnico a in viso-čino h. — Ako hočemo n. pr. naj ima piramida jednako težo, kakor stan, mora biti piramida trikrat tako visoka, kakor stan. — Fiale torej, kterib namen je močno težiti kakov podstav, morajo imeti visok stan, dekorativne pa smejo imeti visoko piramido. — Da fial veter ne vrže, morajo posamični deli biti dobro zvezani.
Pročelje. Na zunanjščini gotske cerkve je zlasti odlično pročelje. Še bolj kakor v romanskem slogu se vidi na njem izražena notranja razredba, veličina in krasota. Lopa je največkrat pod stolpom ali med dvema stolpoma, torej je organsko spojena z zgradbo. Izborno lepo dela pročelje r o s e t a, okroglo okno (Sl. 95, pri Gospé Sveti na Koroškem), okno, podobno kolesu ali roseti; delano je prekrasno bogato, vse je sestavljeno iz gotskih geometričnih ornamentov ali krogovičja. Na Francoskem so okrožna okna izvanredno velika in lepa, nektera imajo po 13 metrov dolg premernik. Takšna okna imajo lep simboličen pomen. 1 Tudi prekrasna vertikalna okna se nahajajo to dobo na pročelji. Galerije z lepimi prodrtinami, dolbinami in balustradami pročelje delé v več nadstropij.
1 Kreuser, christl. Kirchenbau, 1. Bd.
Stolpi. Gez pročelje kvišku moli na sredi fasade ali na strani njeni stoječ stoli»; na stolpéh se prav jasno razodeva kvišku kipeči značaj gotskega sloga. Navadno imajo stolpi čveterooglat podstav, raslo kvišku v mnogih odstavkih, nadstropja so ločena z zidci: zgoranje nadstropje prehaja v osmoogelnik. Strani osmoogelnika imajo na vrhu vsaka svoje čelo. Pokrit je stolp z osmoogelno piramido ali čelado (Helm), kameneno ali leseno; kamenene imajo na ploskvah lepo krogovičje (Tab. XIX. Sl. 1; Tab. XXIV. Sl, 1). Vrhu piramide je križna roža, roža Kristusova, petelin, podoba svetnika ali Naše ljube Gospe. Ako je piramida okrašena s krogovičjem, je na stolpu še notranja streha. Piramidalna streha je sestavljena pri bogatejših stolpih iz 8 močnih stranij, reber, med kterimi je v mnogo vrstah druga nad drugo udelano krogovičje. Vrhu čveterooglatega oddelka, kjer se prehaja v osmoogelnik je mnogokrat galerija s prodrlimi nasloni. Na oglih, kteri nastanejo ondu, kjer se čvetero-ogelnik izpreminja v osmoogelnik, postavljeni so stolpiči, fiale. Hine imajo Sitaste loke; na spodnjih nadstropjih
so line ože in niže; na zgoranjih večje in bogatejše. Podporniki so proti vrhu tanjši, dovršeni so s fialami in imajo na oglih še niže lične stolpiče, kteri okrepljajo in poživljajo zunanjščino stolpovo; bogata arhitektura oken in raznotere podobe krasé posamična nadstropja.
Pri bogatejših stolpih se skoraj popolnoma izgubi težina zidova, ker je zid ves obstavlj en s podporniki, stene med podporniki pa so vse prodrte, kajti skoraj od podpornika do podpornika sezajo šilasta okna, pokrita z Veterniki. Nadstropje raste iz nadstropja in tako se kvišku dviguje zgradba v živem gibanji nalik velikanski rastlini.
Se celò pri manjših cerkvah, kjer je stolp jedno-stavnejši, se vendar izra-žuje na njem značaj gotskega slogarlo je, hlepenje po visočini. Stolpi z dvema stol bastima čeloma in dvostrano stfehoi se nahajajo tudi to döbo pri revnejših stavb inali ; časih imajo na oglih male stolpiče (Sl, 97 ; Krakovo ; Marijina cerkev). Revne cerkve se zadovo-
Slika 97.
ljujejo s čelnim stolpičem (Giebelreiter), to je' stolpič vrhu čela na lici cerkve; a ta stolpič, kakor drugi nadstrešni stolpi (Dachreiter), kakeršni se mnogokrat nahajajo v samostanskih cerkvah, zdelani so prav natančno konstruktivno in imajo kaj ukusno obliko (Sl. 98 ; Štajersko, Jurjev klošter.)
Najkrasnejše gotske stolpe nahajamo na Nemškem, akoravno tudi tù niso vsi dovršeni, in če so, dovršeni
so le izjemno po prvobitni»	nem organskem osnutku,
Tgr	mnogo drugih, jako bogato
in veličastno osnovanih stolpov je le pričetih, kdo vé, bode li kdaj navduše-nost z0Pet tolika, da bo do-vršila, kar je osnoval in pri-pMlpM	čel tako zaničevani inslabo-
i:-rnfwliiwji	glasni mračni srednji vek!
Na Angleškem in tudi na Francoskem stolpi nimajo Đimmm	Visoke piramidalne strehe,
ampak na vrhu sten imajo fi //.É *|llw) iWiflHl	nekovo zobal i no in na ogli h
niže stolpiče. — Najvišji gotski stolpi so: v .Ko-linu ob Reni 152 metrov, v Strasburgu 143 metrov, pri sv. Stefanu na Dunaj i 140 metrov, v Antverpnu 132 metrov, v Salisburyji na Angleškem 123 metrov.
Tako izveden stolp je podoba proti nebesom nas vodeće cerkve Jezusove, zidane na nepremakljivo skalo, na Jezusa in aposteljne, iz živih in lepih Slika 98.	kamenov in okrašene z deli
svetnikov; pa kolikor više koga
pripelje, tolikanj bolj preoblada čutno, zemeljsko življenje in ga vduhovlja z duhom Kristusovim; čujoč sama nad saboj čuje tudi nad otroci svojimi, ponašajoč se z zmagalnim križem Gospodovim oznanja križ vsemu svetu in jednako čujočnost in jednake ljubezni do križa uči vse otroke svoje. 1
Druge posebnosti gotskega sloga.
1.	Pod okni nad arkadami, to je, na svetlobnem nadstropji (Lichtgaden) je v večili gotskih cerkvah izpeljan triforij (Triforium). Male šilaste arkade tega triforija so sestavljene iz treh ali več lokov, za kterimi je
1 Amberger, Pastoraltheologie.
časih gladek zid, časih pa okna; tudi so trifori] zgolj slepe niše brez hoda; taki triforiji kaj lično poživljajo stene gotske cerkve.
2.	Mnogokrat se to dobo nahajajo cerkve z jednako visokimi ladijami (Hallenkirche); zlasti poznejšo dobo gotike so kaj drzno postavljeni slopi in svodi.
3. Kjer ima cerkev prečno ladijo, svođena je ta jednako, kakor podolgasta ladija; pa prečne ladije ni pri mnogih cerkvah; tudi opuščajo kiipole nad križališčem. Kor je vedno strogo, ločen.-od ladije, letnarji so zdaj še bogatejši kakor prejšnjo dobo.
4.	V stranskih ladijah so pričeli napravljati kapele za oltarje še le poznejšo dobo; pa tudi lit so bili ločeni oltarji od ladije; stali so, če je bilo le mogoče, obrneni proti izhodu.
5.	Kakor so že v starih bazilikah in pozneje v romanski dobi gledali na to, da je bil tlak v cerkvi lep in dostojen svetemu kraju, obračali so tudi v gotski dobi na to veliko pozornost. Sestavljali so iz razno barvenega kamena razne like, kroge, zvezde, liste itd. Še raznoterejše ornamente pa so mogli dati tlaku, kjer so rabili p o s t e k 1 e n e plošče ali žgane opeke (Fliese). Te plošče so pričetkom majhne, že v 13. še bolj pa v 15. stoletji so vece, do 9 palcev v kvadratu in po 3 palce debele.
6.	Notranjščina gotske cerkve je bila, če je bilo le moči, okrašena z »ivimi hiirvnpip nvnđi slopi, rebra, služniki, vsi deli so imeli svoje barve, ktere so delale, rabljene v lepem soglasji, kaj prijeten vtis ; ostanki takšnih slikarij se nahajajo še v mnogih cerkvah, akoravno so bile renesansko dobo večinoma pobeljene. Gasili so bili pozlačeni samo kapitelji, posamični glavni profili, sldepniki in rébra, združujoča se v sklepniku; a rébra niso bila barvana vsa, ampak le okrog sklepnika; druge stene so bile sestavljene iz lepo zloženega rezanega kamena brez ometa in brez barve. Kape na svodu so bile okrašene z zlatimi zvezdami na višnjevem dnu, ali pa s podobami. Prav skrbno pa se je pazilo, da je bilo vse v lepem soglasji.
Gotske lepšave.
Pri opisovanji gotskega sloga smo imeli pred očmi lepše zgradbe, kajti le v takšnih se izraža duh tega sloga popolnoma in jasno. Omenjati moramo še temu slogu lastnih okraskov. Gotski slog vso gromadno zgradbo
razkroji v zistem posamičnih členov, kteri so proti vrhu tanjši in lahkejši ; vso zgradbo opleta, kakor z mrežami, z ličnimi okraski. Boljšo dobo se splošno drži pravila, da so spodnji deli močnejši in preprostejši, zgoranji pa lahkejši in ličnejši. Občudovanja vredna je doslednost, s ktero se razvijajo okraski; bogate so razne oblike, a vendar ne da se tajiti, da se kaže v motivih nekovo uboštvo in omejenost, kteraje pogojna prav od logične doslednosti zistemove.
Gotski, okraski so krojgo-vičje ali mrež o vi na (Mass-werk), listi in podobe. Geo-
metrični okraski (Sl. 99) so sestavljeni iz palčic, iz kterih so zdelani šilasti ali roglasti loki in razne geometrične oblike. Te oblike so pravilno zdelane in sicer iz tri-, cvetero- ali mno-gokotov in iz krogov. Na ta način nastane nekova mreža s popolnoma geometričnimi pro-drtinami. Največkrat se ponavlja trilist ali čveterolist iDreipass, Vierpass). Palčice so prve čase okrogle, pozneje vbrazdene na razne načine/ večinoma na ostre robove. — Med šilastim lokom in med krogovičjem nastanejo trikotni prostori, kteri so vbrazdeni, kakor druge pal-
čice. Te ukljuke pri mrežovini so označilne za gotski slog, zovejo se nosovi (Nasen) (Tab. XVIII. Sl. 10). — Geometrični gotski okraski se rabijo pri oknih, balustradah pri galerijah, na čelu, pri fialah, pri strehah, mnogokrat se rabijo tudi kakor slepe olepšave na zidéh itd.
Poskušali so po strogo geometričnih pravilih sestavljati vse krogovičje, toda pri mnogih se to ni posrečilo; to priča, da jih niso delali po ti poti, ampak da so dosegli z večkratno poskušnjo z ravnilom in šestelom tako občudovane kaleidoskopične uspehe.
Rastlinski okraski so listi, potvorjeni po naravi; niso pa spleteni v dolge arabeske, ampak rabijo se posamič. Zlasti nekteri listi se prilegajo temu slogu jako dobro, n. pr. osat., bršljin, listi vinske trte (Tab. XIX. Sl. 10), rože, hrastov, javorjev list, hmelj, bodičje (Ilex aquifolium), kppitnik (Asarum europseum) itd. Ti listi so izrezani prav preprosto in zdi se, da so samo pripeti na steno. Poznejše čase se nahaja skoraj izključljivč> list podoben kapusovemu peresu, iz kterega so narejene grbe in križne rože. — Ti rastlinski listi se rabijo posamič ali v malih šopkih na kapiteljih portalov, oken, pod zidci, v žlebčh itd., na čelnih bokih in po robéh
14*
fialne piramide so pripete grbe, narejene večinoma iz kapusovega peresa ali pa se rabijo kakor grbe označilni »Malere Božje čeveljci« (»Liebfrauenschühlein«, Gypripedium calceolus).
Podobe so kipi ali reliefi. Kipi svetnikov se morejo postavljati le na nektere kraje. Nahajajo se kipi stoječi na slopčli v cerkvi ; tedaj prodirajo slope tako, da ima spodnji del slopa poseben svoj kapitelj, na kterem stoji kip; nad saboj pa ima kip piramidast baldahin, sestavljen iz čel, podpornikov in fial; nad tem baldahinom pa se zopet pričenja in nadaljuje slop. Nahajajo se kipi dalje tudi na podpornikih v dolbinah (Tab. XVII. 81. 7), na portalih in v žlebčh med okrožicami. — Reliefi so, kakor prejšnjo dobo, na čelu nad vrati. — živalski ornamenti se rabijo konec žlebov, da bljujejo vodo iz njih. Živalske spake se časih nahajajo tudi v cerkvi na konsolah, na sklennikih. na kapiteljih itd. in sicer tako spačene, da so celò spotikljive (Sl. 100), druge pa so zdelane jako lično (Sl. 101; Stajarsko, Strassengel).
Živalski ornamenti, n. pr. zmaji, levi, martinčki, kače, volkovi i. dr. niso brez pomena, zastopajo namreč hudobni princip in oznanujejo zmago krščanstva čez peklenske moči. Grde zverinjadi morajo služiti n. pr. pri žlebčh. kakor mora sploh zlobnost mnogokrat
služiti poveličanju dobrote. G ö r r e s pravi: fantastično izumljene in sestavljene naznanjajo divje sile naravne, ktere so pregnane iz kraljestva svetosti, a vendar temu morajo služiti; kakor heloti v hiši se morajo udati najnižjim opravilom, morajo vodo raz strehe voditi ali sicer kje v kakem kotu čepeti in tako pripomoči, da pomenljivo poživljajo celoto.
Po vsem tem smemo reči: Zunanjščina bogate gotske cerkve se je videla kakor velikanski tvor iz kristala. Pri vsakem členu posamič in pri celoii je izražena ideja teženja proti nebu, hrepenenja po nadzemeljskem, po nebeškem, po večnem. Nikjer ni gradivo mrtvo, masivno, vse se razdrobi v manjše kvišku kipeče členke, pa ne samovoljno, temveč drugo se razvija organsko iz dražega. Vsa stavbina se velikanskemu kristalu nalik dviga iz zemlje kipeč proti nebu. Zlasti veličastna in čarobna pa je perspektiva notranjščine gotske cerkve. Slopi se vzdigujejo jednako mogočnim deblom drevesinim in se veličastno, kakor palme razprostirajo po svodu (Tab. XXI. Sl. 2. Tab. XIX. Sl. 2); slikana okna prečudno povekšujejo lepoto. Nekoliko zatopljena magična svetloba se razliva po vseh prostorih in jih stori slovesne in misteriozne, kar je posebno umestno v katoliški hiši božji, v kteri sam Bog
Slika 100.
Slika 101.
biva na oltarji, kjer se opravljajo neiz-umljive skrivnosti. Svetloba, padajoča v cerkev skozi žive barve na steklu, prekrasno osvetljuje stene, vidijo se, kakor da so sestavljene iz samih biserov in barvanih kamencev. Človek, stopivši v cerkev, précej spozna, da ni na posvetnem kraji, précej čuti, da je ločen od zunanjega sveta, čuti da tu biva Bog, da kraj, na kterem stoji, je svet kraj. —- Gozd vitkih slopov se dviguje kvišku; kakor veje iz debla prirastajo rebra iz debla ste-brovega ter se na vrhu združujejo v svodu ; rastline raznih pasov zemlje se ovijajo okoli kapiteljev ali konsol, mnogovrstne krotke ži-valice voljno služijo Najsvetejšemu, pa tudi zverinjadi in spake morajo opravljati službo svojo, če tudi nejevoljno. — Kakor rastlina prirastla iz hladne zemlje se vedno više dviguje k luči in svetlobi, da se naposled v krasnem cvetu dovrši njen razvoj — tako ima gotska katedrala v zemlji korenine svoje, toda s svojimi slopovi, podporniki, fialami, zlasti s prekrasnim stolpom se prosto, vitko in drzno dviguje do zračnih višav in vodi človeško oko od zemlje do svetlobe nebeške. — Težko na zemlji leži zemeljska stvar, duh in plamen se dvigata kvišku.
Dobe gotskega sloga.
Gotski slog ima v raznih dobah posebne svoje znake; razločujemo torej tri dobe njegovega razvitka. Prva doba je zgodno-gotska ali döba strogega sloga, okoli 1. 1225—1300; druga doba je doba cveta ali bogatega sloga, I. 1300—1420; tretja doba je doba pozno-gotskega sloga ali doba propada, 1. 1420—1500. — Razvitek te arhitekture pa ni po vseh deželah jednak; v nekterih je slog že cvetel, v drugih pa se je še le začenjal razvijati, zopet drugod je vladal še romanski slog. Navedene letnice naznanjajo torej le, da se je razvil slog okoli teh imenovanih let. — Pomniti je tudi to, da se je ves čas gotskega sloga zidalo na dva načina, bogatejše in preprosto; poslednji slog je ostal tudi v dobi cveta treznejši, ni imel toliko
lepšav; v pozni dobi pa je postal čisto mrzel in prazen; bogati slog pa je imel v pozni dobi še mnogo okraskov, loda li so bili le prazne igrače brez konstruktivnega pomena.
I.	V dobi strogega sloga je tloris večjih cerkva križ s tri-, pet-, sedemkotnim ali pa pravokotnim kornim završkom. Oblike so v prvi dobi preproste in stroge; osnutek je bogat, okrog kora so obhodi in venec kapelic. Slopi imajo okroglo jedro in niso prebogato členasti, nastavljeno je okrog njih čvetero ali osmero polustebrov. — To dùbo nadvladuje okrožica (Rundstab) pri vseh členih, zlasti pri svodnih rébrih, ktera pa imajo ludi ravnočrtne profile. — Podporniki so težki, gromadasti, imajo čelaste strehe; podporni loki so preprosti, samo podsvoden zid brez kakovih okraskov. Označilno je, da na oglih pročelja stojita po dva podpornika v pravem kotu, le redko posamični, ti pa so postavljeni diagonalno. — Portali so še težki in zelò romanski, na stolbasto posnetem zidu poleg vrat so polustebri; loki so šilasti in okrogli. — Okna niso velika, navadno deljena v dva dela; krogovičje je sestavljena iz okrožic, oblike so jednostavne, večinoma sami krogi. — Kapitelji na stebrih so okrašeni s posamičnimi listi, kleri so potvorjeni strogo po naravi. — Zidci imajo že specifično gotsko obliko, nekteri pa so še čisto romanski, ravno tako je z okraski.
Take cerkve so: Liebfrauenkirche v Trieru, sv. Elizabete v Marburgu, kora v Kolinski cerkvi, v Meisnu itd.
II.	Glavni znaki druge dobe, dobe bogatega sloga (14. stoletje). Tù je najkrasnejše najbogatejše razvit gotski slog; vsi členi skozi in skozi so zdelani pravilno in elegantno; pri vsi pravilnosti pa je vendar vse prosto, neprisiljeno; pri posamičnih delih se nahaja velika razlika in mnogoterost; okraski so bogati, jako lepi, bliščeči. O li dòbi velja, kar smo govorili o lepoti tega sloga.
Slopi so jako členoviti, imajo ob plasteh polustebre in žlebove, tako popolnoma izgine valjasta oblika. Na skupnem podstavu stoje poluogelniki, iz kterih se vzdigujejo služniki; podstavi so prekotni, to je, stojé povprek. — Ka_pjsUGjj,.. s° okrašeni z malimi	lahkimi šopki iz listov,	pa niso	opleteni	okrog in okrog vsega
snopiqastega stebra, ampak žlebovi so prazni,	nimajo okraskov. — Na	pprogah	so žlebi	globoki in najspodnja
okrožica je navadno podobna hruški; namestu preprostega križnega svoda se nahajajo že tudi zvezdasti in mrežasti svodi. — Vrhu podpornikov, okrašenih s krogovičjem, stojé fiale; podporni loki imajo prodrtine, po vrhu so nastavljene gotsko stilizovane cvetlice ali listi, pa tudi spodnja stran je členovita, slogu primerna. — Največkrat se rabi j e d nak os traili lok. — Stolpi so visoki in vrlo bogati. — Velika okna imajo, retemike.; stene in loki nad njimi so jako členoviti, imajo okrožice in globoke žlebove ; krogovičje ima naj mnogo terej še kombinacije; vse pa je izvedeno iz krožnih krajcev. — Portali so tudi bogato profilovani, stene niso več vrezane stolbasto, ampak samo napošev posnete; krožice so tanke, žlebi globoki in široki, podobni dolbinam, v kterih stojé kipi (Tab. XXI. Sl. 4). Pri preprostejših portalih, kjer ni kipov, opuščajo se tudi kapitelji, tako je tudi pri arkadnih slopih in pri oknih. — Tudi pri posameznih členih nahajamo posebnosti, ktere jih ločijo od družili döb. Palčice niso več okrogle, ampak grebenaste, okrožica ima spredaj malo, tanko ploščico. Krogovičje je sestavljeno iz grebenastih, izžlebljenih palčic. — Listi pri okraskih so večinoma nazobljeni, podobni kapusovemu peresu; grbe na bokih so največkrat	listi, ne popki, kakor prej, in ti	listi so	s pecljem prilepljeni
na bok. — Na vseh vrhih je križna roža. —	Tudi kipi se mnogokrat	rabijo za olepšavo.
III. Pozna doba (15. in 16. stoletje). V poznem gotskem slogu izginja prejšnja ličnost in lepota, ni več tolike pravilnosti. Namestu členov, izvedenih iz rastečega organizma, zdelani so nekteri členi prav samovoljno; nahajajo se novatarije, ktere nimajo v principu sloga svojega temelja; vendar pa so nektere vkljub temu jako mikalne; oblike izgubljajo posebne razznamke in zahajajo v nepomenljivo, puhlo splošnost; posamični deli se med seboj ne ujemajo soglasno; okraski so preobloženi, vse je mrtvo, brez pravega pomena. Zlasti od leta 1450 je slog puhel, plitek ter propada vedno globokeje.
Glavni osnutek je le izjemno osnovan po baziliki z nizkimi stranskimi ladijami; navadno so stranske ladije jednako visoke kakor srednja, vse tri ladije so pod jedno streho (Tab. XVII. Sl. 5). Kor je završen s tremi stranimi; na zahodni stràni je prizidan večinoma povsod kor za orgije; stolpi so težki.
Slopi so osmoogelni ali okrogli, imajo preprost podstav, stojé daleč narazen, mnogokrat so brez služnikov, ali imajo polustebre brez kapitelja. Namestu prizidnih slopov molé iz zidh konsole, na kterih sloné rebra, ali pa so svodna rébra izpeljana snopičasto doli po steni.
Svodi so se jako izpremenili poznejšo dobo. Nahajajo se zloženi križni svodi, imajoč nalomljena, roglata rébra; rébra so vsa jednako močna, žlebi na njih so široki brez okrožice; na svodu rébra delajo spletene mreže ali zvezde (Netzgewölbe, Sterngewölbe) (Tab. XX. Sl. 4), izpeljana so po zidu do tal brez služnikov. Rébra nimajo nikakeršnega konstruktivnega pomena, ampak so ustavljena med križne svode le kakor olepšava. — Podporniki so preprosti, ne sezajo višje čez venčni zidec; na vrhu so pokriti napošev, nimajo hal, če jih imajo, stojé te povprek na podporniku; izgubile so ves pomen, odkar so se svodi delali tako samovoljno in spačeno.
Kakor so se spačile druge oblike, tako se je godilo posebno tudi lokom. Tù se nahaja zavih n eni lok, ali oslovski hrbet (geschweifter Spitzbogen, Eselsrücken) (Tab. XVII. Sl. 3) in obrneni šilasti lok (umgekehrter Spitzbogen). Zavihneni lok se nahaja pri čelu na véterniku, halah, baldahinih, vratih, oknih in
je označilni znak pozno-gotskega sloga (Sl. 102). Narobe obrneni lok se nahaja pri balustradah (Brüstung), oknih, vratih ali sploh za lepšavo (Sl. 103; Sedmograško, Meschen, 15. stoletje).
K rogovile je bogato, pa ne strogo geometrično, ampak le samovoljna igrača (Sl. 104). Najnavadnejša oblika krogovičja je ribji mehur (Fischblase) (Tab. XVIII. Sl. 3, 4), sestavljen iz trilistnega loka, čigar dva kraka sta podolgasta in se stikata v fi daste m kotu. Krogovičje ima tudi rastlinske oblike, posnema kake cvetlice, n. pr. tulpe, liste; največkrat je vse vrtalasto zavito, kakor bi bilo spleteno iz suhih vej. — Ornamentika je vsa kodrasta, zasukana in grbasta; ni več lepih členov, vse je puhlo in borno. — Na vélikih vratih in pri oknih se križajo palice ali suhe veje, stoječe na čveteroogelnih podstavili. Nizki stebriči so svedrasto zaviti.
Arhitektonske oblike so pozno dùbo gotskega sloga prazne, brez pomena, že se kaže teženje po okrožnem loku. Ornamentika je nemirna, preobložena, za tapija vse glavne oblike.
Druge gotske stavbine.
Ne samo cerkve, temveč tudi druge stavbine za javno ali zasobno rabo so to dobo zidali v gotskem slogu. Zasobne hiše, mestne hiše, gradovi, trdnjave (Tab. XXIII., XXIV., XXV. Sl. 1), vodnjaki, vse je bilo zgrajeno po novem principu, vse je bilo bogato in je pričalo, da še meščanstvo zavéda mogočnosti svoje, bogastva svojega in ljubezni do umetnosti. Prišla je tista doba cveta za arhitekturo, da so zdelovali umetno vsako stvar tudi za vsakdanjo rabo. Če prav so pri teh stavbinah mnogo vplivale druge okoliščine, gradivo, narodne šege in potrebe, za ktere so bile zidane, in so se torej morale izpreminjati, vendar se povsod jasno kaže načrt
gotskega sloga; členi, zidci, okraski so v obče taki, kakor pri cerkvah. Ideja, po kteri vse kipi kvišku in se razdrobi ležkota in gromadost zidovja v manjše lahke dele, mogla se tù sicer ni izvesti tako natančno in dosledno, zarad tega nadvladuje pri teh zgradbah horieontalna črta in ne vertikalna, kajti piri zasobnih stavbinah je moralo zidovje biti močno in trajno. — Okna niso imela povsod šilastega loka, ampak plošni lok, ali pa so bila pokrita z ravno preklado; prav tako je bilo pri vratih; imela so plošni tri listnati lok.
Posebne olepšave imajo pročelja zasobnih hiš. Na cesto obrnena ožja stran hiše ima visoko, stolbaslo čelo, ali pa lišene, ktere se na vrhu končavajo v fialo (Tab. XXIV. Sl. 8). Pročelje je deljeno v mnogo polj in ima po mnogo oken; spodaj imajo hiše šilasto-ločna, odprta svodišča, lope ali veže. — Tudi na podolgasti strani imajo mestne hiše in druge bogatejše stavbine svoje vrhove (Zinnen) (Tab. XXIV. Sl. 5) ali čela, okrašena s krogovičjem (Tab. XXIV. Sl. J). Venkaj stoječi pomoli, stolpiči na oglih itd. delajo hiše kaj čedne in zale. — Hiše meščanov in gradovi s svojimi vrhovi (Zinnen) in na konsolah slonečimi galerijami so vravnani po potrebah, po leži, po gradivu itd. — Po zunanjščini so bile take hiše sicer lepe, znotraj pa niso bile nič kaj zložne, in brez posebnega lišpa. Mnogo pa so potrošili bogatini za lepšavo zunanjščine, da so pokazali mogočnost svojo in bogastvo in da so tudi mestu delali čast.
Gotski slog v razni h deželah.
Na Francoskem in Nizozemskem.
Gotski slog se ni razvijal povsod jednako, v vsaki deželi ima svoj značaj, posebnosti svoje; narodni razločki se kažejo tù še jasneje in očitneje, kakor pri romanskem slogu.
Pri nobenem prejš-
njih slogov se ne more dokazati tako na tanko in gotovo kraj njegovega nastanka, kakor pri gotskem. Pariz in njegova okolica je zibel, kjer se je naro-dil, v severno-izhodnih krajih pa je dorastal do popolne lepote. Ostroumno so spajali severno-francoski stavbarji posamične prveke, raztresene doslč po raznih šolah francoskega stavbarstva; združili so bogati kor burgundskih cerkva, konstrukcijo svodnih podporenj južnih krajev, križne svode Normandije in spojili vse to v jeden nov slog.
Akoravno se je ta slog porodil na Francoskem, vendar ni tù dosegel vrhunca popolnosti in krasote svoje.
Horieontalna črta ni še izpodrinena odločno, ne teži vse tako kvišku,
umetnost jako vneti opat Suger. Kmalu se je začelo zidati po vsi okolici po teh novih zakonih, ako tudi se sem ter tja nahajajo še romanski elementi. Take stavbine so: Notre Dame v Chalonsu (1157—1183), prelepa cerkev-St. Henry v Rheimsu, v Laonu (1173) in Notre Dame v Parizi (1177). Poslednji dve cerkvi imate še mnogo romanskega, n. pr. težke okrogle slopove, kore nad stranskimi ladijami in nad njimi triforije. Pročelje je veličastno, akoravno še težko.
Slika 105.
kakor zahteva značaj slogov. Pročelja pa so okrašena prebogato, časih so celò preobložena s podobami in kipi : imajo horicontal-ne galerije, ob stenah pri portalu mnogo lepih kipov, nad vrati prekrasno okroglo okno. Stolpi nimajo visoke strehe, nekteri so pokriti celò namestu s piramidalno, z ravno streho. Posebno bogat pa je kor, ima obhod okrog oltarja in venec prelepih kapelic. Tako pre-osnovan slog se imenuje katedralni slog (Kathedralstyl).
Že v 12. stoletji, ko so zidali drugod še v strogem romanskem slogu, nahajajo se tù zgradbe, osnovane po zakonih novega sloga. Prva zgradba te vrste je kor v St. Denisu pri Parizi (posvečen 1. 1144), kterega je zidal za
V trinajstem stoletji seje pričel dosledneje razvijati gotski slog in sredi tega stoletja je dospel že do prelepega cvela. Navesti moremo le nektere teh prekrasnih stavbin. Prva je katedrala v Chartresu, pogorela 1. 1195, do L 1360 je bila sezidana nova v Lem slogu, akoravno se nahajajo še romanski sledovi posebno pri koru in pri oknih. — Prostejša, drznejša in lepša je katedrala v Rheimsu, pričeta 1. 1212; pročelje njeno je sijajen vzgled dovršene zgodnje gotike; v koru ima obhod s petimi kapelicami, tri zelò visoke ladije, dva stolpa na pročelji. Še pravilnejša je katedrala v Amiensu (1220—1288), pri ti cerkvi se prvič kaže gotski slog v svoji dovršenosti (Sl. 105); v tlorisu in narisu, kakor tudi pri posamičnih najmanjših členkih je izvedeno vse strogo po gotskih pravilih; — po tem uzorku so zidali velike katedrale v drugih deželah (n. pr. v Kolinu ob Reni). Za Ludovika Svetega, sredi 13. stoletja, bil je gotski slog razvit najjasnejše in najplemenitejše, zlasti
se odlikuje pred vsemi drugimi kapela, ktero je zidal imenovani kralj v svoji palači,
v
tako zvana Ste Chaj^elle v Pari zi (1248—1251) (Tab. XIX. Sl. 8); ta stavbina je predragi biser iz klasične dobe gotske. Druge prekrasne stavbine so : katedrala v Trovesu, v Rouenu (Tab. XVIII. Sl. 6), v Le Mansu, v Auxerru, v Lyonu, v Limo-gesu, v Narboni in Caeni itd. — Na Švicarskem se kaže vpliv francoske gotike pri katedrali v (tenevi in strogi zgodnji gotski slog pri katedrali v Lausaniu.
Ze^v^Jjk^stoletji pa se ne nahajajo več tako plemenite stavbine in v 15. stoletji se že kaže prebogati, bliščeči pocvet gotike, kterega Francozi imenujejo Flamboyant-plam enoviti slog; , / odlikuje se po prekrasnih in prebogatih dekoracijah, ktere pa niso več stroge, ampak samovoljne igrače — pričenja se propad gotike. V krogo-vičji se nahajajo plameni (od tod Flamboyantstyl), ribji mehurji, loki so zavihneni, pročelje je ■ prebogato, preobloženo z nakiti, in ni več v zvezi z notranjostjo. Posebno v Normandiji se nahajajo take zgradbe; med drugimi se odlikuje St. Maclou
v Rouenu po svoji prebogati dekoraciji. — Najpoznejša gotska cerkev je morebiti katedrala v Orleansu (1601 do 1790). — Na Francoskem se nahaja premnogo prekrasnih zasobnih zgradeb v gotskem slogu, n. pr. palais de Justice v Rouenu, grad v Mediani u itd.
— Na Nizozemskem se v gotski dobi kaže čisto francoski vpliv, kakor je prejšnjo dobo, ko je bila Nemška prva v umetnosti, povsod vladal romanski slog. Stavbe te dobe so večinoma zidane v strogem zgodno-gotskem slogu. Pa tudi t(i se nahajajo krasne cerkve, posebno iz 14. in
15.	stoletja. Označilno za te stavbine je, da imajo okrogle slope, ki eri so spodaj brez služnikov, še le nad kapitelj i se pričenjajo služniki. Mnogo cerkva ima ravne strope in namestu svodov sijajne okraske na zunanjščini, posebno v poznejši dobi.
Znamenitejšim stavbam te dobe se prištevajo: katedrala sv. Godule v Bruselji, katedrala v Utrechtu, lepi gotski kor v romanski katedrali v Tournayu, katedrala v Antverpnu pričeta 1.1352, dodelana pa še le v 15. stoletji; osnutek je pri ti cerkvi velikansk, ima sedem ladij in perspektiva je tako zanimiva in mikalna, da ji ni kmalo jednake.
Slika 106.	• F- - M	Ker so bila tir mesta zelò
bogata, nahajamo prekrasne javne
zgradbe,'mestne hiše zidane v najbogatejšem gotskem slogu, n. pr. v mestih: Löwen, Bruselj, Gent, Brügge, Oudenard itd., kajti ponosni so bili meščani na lepa zasobna bivališča.
Na Angleškem.
Iz Francoskega je bil gotski slog zanešen na Angleško; Francoz Viljem Sens je zidal 1. 1174 novo katedralo v Ganterburyji v gotskem slogu; pa tudi tukaj je dobil ta slog kmalu posebne oblike. Ni se razvil do popolne dovršenosti, kakor na Nemškem, temveč ohranil je vedno trezen, mrzel, osoren značaj. Cerkve imajo posebne znake svoje. Imajo vedno le po tri ladije, zelò dolge so in nizke, imajo časih po d^ye prečni ladiji, druga za drugo, da postane tloris naličen patrijarškemu križu (Sl. 106); kor ima raven sklep, ne mnogokoten;
J ù
na ravnem sklepu je prizidana čveterokolna kapelica posvečena Mariji Devici (Lady chapel); nad križališčem je zidan visok stolp. Okrog okroglega slopa stojé namestil polustebrov prosti stebriči, kteri imajo obročaste ali s kuštravimi listi okrašene kapitelje; svodna rebra slone na konsolah nad kapitelji. Lok je navadno suličast (Lanzeltbogen). Okna so sestavljena iz mnogo takih križajočih se lokov brez krogovičja; okrog strehe je izpeljana zobatina. Stolpi imajo na čveterokotnem podstavu visoko piramidasto streho, ali pa so pokriti horieontalno, le na oglih stojé nizki stolpiči.
Pozno-gotski, tako zvani p e r p e n d i k u 1 a r n i s 1 o g (Perpendikularstyl) ima krogovičje sestavljeno iz paralelnih palic; vse ploskve so prenapolnjene s treznimi paličastami lepšavami, rabi se navadno tako zvani tudorski lok (Tudorbogen) (Tab. XVII. Sl. 2; Tab. XXII. Sl. 4, 8), to je lok, kteri skoraj horicontalen ;
svodi so mrežasti, časih pahalčasti (fächerförmig), tako, da sklepnik prosto globoko doli visi (Tab. XXII. Sl. 1,-2); spominjajo taki svodi nekoliko na arabske svode, podobne visečim kapnikom (Stalaktitengewölbe).
Najvažnejšim zgradbam te dobe se prišteva katedrala v Salisbury.» (Sl. 106! (1220—1258), vse je izvedeno dosledno po novem slogu, kakor da je vlito; stavbina je plemenita, prijazna, zlasti kapelica Marije Device (Ladychapel) je elegantna; v ti zgradbi se kaže jasni in čisti angleški gotski slog. Znamenita je dalje katedrala v Lincolnu; kaj krasno pa je razvit angleški gotski slog pri katedrali v Lidi fi el du (Tab. XXI. Sl. 5); ima tri ladije, dva stolpa na pročelji in jednega nad križališčem; vsi stolpi so pokriti z visoko piramidasto streho; pri West-ni ü n s t e r s k i opatijski cerkvi v Londonu pa se zopet bolj kaže francoski vpliv. — V 14. stoletji je angleška gotika posebno bogata (style decorated); krogovičje v oknih in mreže na svodih so vrlo bogate, akoravno ne konstruktivne. Jedna najlepših zgradeb te
Slika 107. ; /o?
je zelò ravan in širok, dobe je katedrala v Exe-teru (1327—1369), ima zelò členovite snopičaste slope, bogato krogovičje, elegantne mrežaste svode in zelo razvite podpornike, dalje katedrala v Yorku (Sl. 107). kor je iz prve, ladija iz druge polovice 14. stoletja, ves osnutek je vrlo bogat. — V 15. stoletji se kaže propad sloga v jako zamotanih in zapletenih, p alni as tih (Tab. XXI. Sl. 2) ali pahalčasti h svodih, v zelò ravnem loku (Tudorbogen), v prosto visečih svodih itd. Največo popolnost in najviši sijaj je dosegel pozno-gotski slog pri kapeli Henrika VII. (1502 do 1520) (Tab. XXII. Sl. 2) in pri koru Westmünsterske cerkve.
Posebno zanimivo pri pozni angleški gotiki je tudi to, da je napravljala namestu zidanih svodov zlasti pri gradovih in sobanah lesene strope (Tab. XXII. Sl. 4, 5); celò kor in ladije v cerkvi imajo take lesene strope namestu svodov, n. pr. Marijina cerkev v Ox~ fordu, iz druge polovice 16. stoletja; dalje v Lavenhamu in Melfor-du i. dr., tudi ti stropi so zdelani jako lično.
Na Angleškem je veliko gradov in javnih šol (colleges) zidanih v bogatem gotskem slogu; tudi sedanji čas ta slog radi rabijo pri novih stavbinah.
Na Španskem in Portugalskem.
Španska je prejela gotski slog skoraj gotovo od Francoske. Zelò živa domišljija ljudstva je primešavala že romanskemu slogu nektere mavriške oblike, in tudi pri zgodnji gotiki španski se nahaja neka zmes vseh treh zlogov, iz teh se je razvil jako bogat gotsk slog.
Pri poznejših zgradbah izginja tuji vpliv in prodira bolj narodni značaj ; oblike postajajo prikladnejše južnemu podnebju. Pri stavbinah se ne vzdiguje vse tako odločno kvišku, okna so manjša, zidovje veče, prostori širokejši, zarad tega postajajo podobnejše italijanskim zgradbam. Nad križališčem imajo prebogato kupolo.
15
Zdi se, da se je z zgradbo katedrale v Burgosu ( 1221) gotski slog vdomačil na Španskem. Ta zgradba je velikanska, ima mnogokoten kor z obhodom in venec kapelic v njem. Pročelje pa je dozidal pozneje 1. 1442 mojster iz Nemškega Johann von Köln.
Še veličastnejša je katedrala v Toledi s polukrožnirn korom in dvojnim obhodom v njem; ima pet ladij, pravilno členovite slope in bogato pročelje med dvema stolpoma.
Prebogato kupolo ima katedrala v Valenciji (pričeta 1. 1262). Prav v narodnem duhu je zidana katedrala v Barceloni; ima bogat obhod v koru in venec kapelic; posebno široka je srednja ladija (IB metrov). Največi svod v gotskem slogu ima katedrala v Palmi, srednja ladija je široka 20 metrov, vsa podolgasta ladija pa 57 metrov. Velikanska je tudi katedrala v Geroni, kor ima tri ladije, pa jedno sämo podolgasto ladijo široko 23 metrov.
Na Portugalskem	so osnovane	cerkve kaj bogato, horicontalna črta ne nadvladuje tako odločno, ne
hrepeni	vse tako kvišku;	okraskov imajo	silno mnogo, ki eri,	kar se tiče originalnosti in krasote, presezajo
vse, kar je v ti stroki drugod stvarila arhitektura.
Med drugimi zgradbami je zlasti zanimiva cerkev samostana Batalka, pričeta 1. 1383 ; odlikuje se po jasni osnovi in doslednem razvitku tega sloga.
Na Nemškem.
Pozneje kakor na	Francoskem,	pa	z večjo zavednostjo,	doslednostjo in vztrajnostjo se je razvijal gotski
slog	na	Nemškem. Gerkve	na Nemškem	se	odlikujejo po veliki	pravilnosti v tlorisu, po plemeniti, ne preobloženi
osnovi, po dosledni izvršbi načrta in natančni izpeljavi posamičnih členov. Nikjer drugod ni dospel ta slog do tako velike popolnosti, do tako prekrasnega cveta, kakor na Nemškem, nikjer niso nastale tako veličastne in dovršene zgradbe, kakor tù. Na Nemškem se je zidalo vrlo mnogo cerkva v gotskem slogu. Navadno so pričeli zidati kor cerkveni, pri nekterih je trajalo silno mnogo let, po več stoletij, predno je vse bilo popolnoma dovršeno, zlasti stolpi dolgo niso bili dozidani. Ni torej čudo, da nahajamo pri nekterih zgradbah zastopane vse tri dobe gotskega sloga; nekteri deli so zidani v strogem, drugi v bogatem in zopet drugi v pozno-gotskem slogu. Pa tudi na Nemškem se nahajajo pri tem slogu v posameznih deželah velike razlike.
V deželah ob K eni so najstarejši spomeniki odločno gotskega sloga, pa tudi najznameniteiše in nai=. kciisnejše zgradbe na vsem Nemškem. Kor cerkve eistercijencev v Marienstadtu in Naše ljube Gospé v Trieru je najstarejši, v Kalinu, v Frümrgu itd. najkrasnejši. Poleg tega prekrasnega katedralnega sloga pa se nahaja proti jugu od Kolina mnogo cerkva v prav preprostem slogu, zlasti cerkve prosjaških redov so revnejše, nektere celò svođene niso. — Velika množina gotskih cerkva ob Reni je iz 15. stoletja.
Najpopolnejši in res klasično delo gotskega sloaa ne samo na Nemškem._temveč vsega srednjeveškega stavbarstva je dom v Jvoiinu (Tab. XX. Sl. 1, 2, 3). Tloris kaže pet ladij v obliki križa z dverna stolpoma na zahodu; prečna ladija. ktera ima tri ladije, presekava podolgasto skoraj na sredi, tako, da ima kor pet, podolgasta ladija pa šest pol. Kor je završen s petimi stranimi dvanajst-kotnika. Pokrajne stranske ladije spremljajo kor le do tretje pole, notranje pa so izpeljane okrog njega, in med podporniki je sedem kapelic, ktere so završene s tremi stranimi osmokota. Stranske ladije so visoke polovico srednje ladije in prav tako imajo, polovico širokosti srednje ladije. Slopi imajo okroglo jedro, pa so bogato obstavljeni s služniki. — Zunanjščina je prebogata in prekrasna; ima po dve vrsti podpornikov, notranji so viši od zunanjih, na kterih stojé visoki stolpiči; od notranjih podpornikov do zunanjih se vzpenja čvetero bogato okrašenih podpornih lokov; posebno na južni strani je zunanjščina bogata, na severni je preprostejša.
Zgodovina te cerkve ni popolnoma jasna. Neko staro, pa malo zanesljivo ustno izročilo trdi, da je Albertus Magnus, sloveči učitelj sv. Tomaža Akvinskega, sodeloval pri napravi prvega načrta. Jasnejše je ime prvega voditelja stavbine Gerharda Rile (Hiehl), kteri je skoraj gotovo napravil načrt. Dné 14. avgusta 1. 1248 je vložil nadškof Konrad von Hochstaden temeljni kamen vpričo nemškega kralja Viljema Holandskega; 1. 1322 je bil posvečen kor; 1. 1487 so začeli zidati južni stolp. Pa pobožni duh srednjega veka je izginjal in umetnost je pešala. Tudi zidanje te cerkve je prenehalo, po kamenu jela je rasti trava. — Okoli 1. 1840 pa se je vzbudila nenavadna navdušenost pri vladarji in ljudstvu, da bi se nadaljevalo zidanje te veličastne stavbine. Dné 4. septembra 1. 1842 je bil vložen vpričo sedanjega vladarja temeljni kamen za nadaljevanje; 1. 1854 je bilo dovršeno obzidje ladij; dné 21. julija 1880 je bila položena križna roža na severni, in dné 14. avgusta na južni stolp — in dovršen je bil prekrasni tvor. — V romanskih cerkvah je bilo težišče cerkvene umetnosti zlasti v notranjščini, na zunanjščino se ni gledalo tolikanj ; pri bogatih gotskih cerkvah pa so obračali veliko pozornost tudi na to, da je bila zunanjščina jako členovita in krasna. To se vidi zlasti pri kolinski cerkvi. Sicer so tudi zunanje stene romanske cerkve z raznimi členi poživljene kaj ukusno, toda z gotskimi se nikakor ne dado primerjati.
Kolinska cerkev se sme po pravici slaviti najlepše delo krščanske arhitekture; pri prvem črteži so posnemali sicer francoske črteže (cerkev v Amiensu), pa vendar je tù princip gotskega sloga izveden tako genialno dosledno, kakor sicer nikjer drugod ne; tì^je v resnici vtelešen ideal tega sloga. Male neprikladnosti, n. pr. da okna podolgaste ladije zakriva do srede podstav stolpa, izgubljajo se tù. Žal, da so izvolili premalo vztrajno gradivo (Traehyt vom Drachenfelsén), ktero ima sicer lepo zelenkasto barvo, pa ima veliko žil iz šivca, kteri rad razpada, zarad tega in ker je bila stavbina zelò zanemarjena, so razpadli nekteri deli začetkom tega stoletja, kar se je popravljalo z velikim trudom od 1. 1824 do I. 1842.
Cerkev sv. Elizabete v Marburgu (1235), v obliki križa z dvema vitkima stolpoma, ima kaj plemenite oblike; ta je prvi vzgled gotske cerkve z jednako visokimi ladijami (Hallenkirche); slopi so okrogli, imajo po štiri služnike, okna so še v dveh vrstah. — Monastir v Friburgu (13.—15. stoletje), ima posebno veličasten stolp, kterega, kar se tiče drznosti, bogastva in plemenitosti posamičnih členov, ne preseza noben drug gotsk
stolp.	Kolegijatna cerkev v Xantenu, ima	pet ladij brez	prečne ladije. Monastir v Strasburgu (Tab. XXI.
Sl. 3;	Tab. XIX. Sl. 1, 2),	kaže znake vseli	dob gotskega	sloga, od prvega začetka do cveta in od tod	do
propada. Sloveče je pročelje, pričeto 1. 1272, ima horicontalne galerije po francoski šegi; ima trojno nadstropje, v spodnjem tri portale, v srednjem veliko okroglo okno, in v zgoranjem tri šilasta okna. Po osnutku bi morala imeti dva stolpa, pa dovršen je le severni (1. 1439); posamični členi so v kaj lepem soglasju s celoto in med saboj, tako, da se ta zgradba sme prištevati najlepšim.
Na Bavarskem in Švabskem ste stolni cerkvi v Ulmu in Ratisbonu najznamenitejše stavbine gotskega sloga,	kteri pa se vendar	ne morete meriti	s slovečimi renskimi spomeniki tega sloga. — Dom v Ulmu	je
jedna	največih cerkva na	Nemškem kar se	tiče prostora,	pa vse je izvedeno dosledno (Tab. XX. Sl. 4).	—
Dom v Ratisbonu je jedna najprvih cerkva na južnem Nemškem, ktera je bila zidana od tal v gotskem slogu ; pa že tloris je pretesen, stranske ladije niso izpeljane okrog kora, manjka kapelic okrog njega in prečna ladija ne preseza širjave stranskih ladij. Kar se tiče posamičnih členov so nekteri res plemeniti in lični, drugi pa preprosti in osorni, ni prave doslednosti; vkljub temu pa je v celoti lepo soglasje in tudi zunanjščina je tako krasna, da je moči prištevati to cerkev najlepšim gotskega sloga.
Na severnem Nemškem in Slovanskem. Značaju teh dežel in narodov prikladno so tudi zgradbe preprostejše, mirne, ne tako dragocene; nekaj so odvisne, kar se tiče arhitekture in lepšav, od gradiva, kajti tii so mogli rabiti le opeko. Tako prosto stoječi in s prodrtinami {»oživljeni okraski se ne dado napravljati iz opeke, kakor iz rezanega kamena, torej so bili zadovoljni s slepimi lepšavami po stenah, ktere so delale zidovje nekoliko lože. Zidanje z opekami je cvetelo posebno v začetku in v sredi 14. stoletja; v drugi polovici že postaja slog bolj plitek, v 15. stoletji pa se zopet poživlja zlasti v brandenburških krajih (cerkev sv. Katarine Brandenburgu (Tab. XXIV. Sl. 2), v Wilsnacku, Stendalu). — Najlepše in znamenitejše cerkve iz opeke se nahajajo med Labo in Odro; v Lübecku je Marijina cerkev zidana po vzgledu francoskega katedralnega sloga, ima obhod okrog kora in venec kapelic; sme se prištevati zgradbam prve vrste; po tem vzgledu so zidane prelepe cerkve v Doberanu, Schwerinu, Wismaru, Rostocku in Stralsundu.
Zunanjščina je pri cerkvah te vrste jako preprosta, nima ni kipov ni drugih podob, ni posebnih okraskov, ker so ladije skoraj vse jednako visoke in pod jedno streho ; le samo friz, sestavljen iz šilastih lokov, vegastih čvelerokotov, roset i. dr. pod podstrešnim zidcem, je mnogokrat jedini okrasek zunanjščine; nasprotno pa so čela in stene stolpov okrašene na poseben način s slepimi loki in slepo mrežovino. Navadno se nahaja po jeden sam stolp na zapadni strani, čegar čveterokot le redkokrat prehaja v osmerokot ; takšen stolp imponira po svoji gromadosti, slepe lepšave pa se od daleč skoraj popolnoma izgubé, tako, da se vidi jako trezen in prazen; — vendar pa se nahajajo tudi stolpi ponarejeni na tanko po onih iz rezanega kamena.
Pravi arhitektonski pomen stavbin iz opeke je v tem, da ima zunanjščina takih cerkva lope, jasne, veličastne primere in bogato razvite križne svode, kar jako prijetno pomnožuje vtis.
Na Avstrijskem.
Ker se je po avstrijskih deželah dolgo ohranil pozno-romanski ali prehodni slog tù nef nahajamo iz čiste, strogo prve gotske dobe nobenih zgradeb. Primeroma redki spomeniki iz 14. stoMja imajo vse ladije jednako visoke in najodličnejši med njimi so zgradbe cistercijencev, n. pr. po vzgledu opatijske cerkve v Pontignyji v severnem Burgundi! osnovani načrt kora samostanske cerkve v Zwetlu na spodnjem Avstrijskem in v Strassengelu na Štajerskem. Drugod se pri večih cerkvah okoli kora nahaja obhod, na Avstrijskem pa prav redkokje; največ cerkva se po tlorisu ravna po vzgledu cerkva prosjaških redov, da je namreč kor precèj dolg, ima svojo streho, jedno samo ladijo, tako široko, kakor srednja ladija. Mnogobrojni in krasni pa so tvori gotski 15. stoletja, med kterimi je najprva cerkev sv. Štefana na Dunaj i s svojim velikanskim prekrasnim stolpom. Zanimivo je, da se v pozni gotiki celò pri manjših cerkvah nahaja bazilikalen osnutek z nižimi stranskimi ladijami.
Avstrijska. Cerkev sv. Štefana na Dunaji (Tab. XXL Sl. 1) (Sl. 108). Ta zgradba je veličastna, akoravno ni zidana dosledno po jednem crteži. Podzid na zapadni stràni je še romanski; najstarejši deli gotskega sloga ste kapelici poleg stolpa (1326) toda pozneje ste bili prezidani. Za njima po starosti je kor, završen s polovico osmokota, posvečen 1. 1340 in na južni strani kora stoječi, 1. 1359 pričeti stolpi. Ta stolp je silno členovit, zdi se, da se pričenja že pri tleh vzdigovati piramidalno, 1. 1404 ste bili dodelani dve tretjini, 1. 1434 pa je bil dovršen. Najmlajši del cerkve je ladija; srednja ladija je sicer nekoliko viša od stranskih, pa vendar ne toliko, da bi imela svoja okna nad stranskima ladijema. Svod ima vegaste čveterokote, služniki za svodne oproge imajo svoje kapitelje. Okna so visoka, deljena v štiri dele, v vsaki pòli sta po dva okna. Drugi stolp so pričeli zidati 1. 1450, 1. 1519 pa so ga zopet opustili; tudi pozneje so nameravali ga dozidati, pa kdo vé, kdaj se bo to vresničilo. Ta dva stolpa namestujeta rami prččne ladije. Ob stranéh na zunanjščini ima vsaka pola svoje čelo, kar nelično široki ladiji daje prijetnejše lice. — Avguštinska cerkev (1330) ima tri jednako visoke ladije, dolg, jednoladijin s sedmemi stranimi završen kor. Stolpi so osmokotni z okroglimi služniki na oglih. Na jugu poleg kora ležeča, 1. 1341 posvečena kapela ima dve jednaki ladiji, vsaka je završena s polovico osmokota. — Cerkev Marije v Stopnicah (Maria-Stiegen) ima jedno ladijo in obstoji iz dveh delov, ktera pa ne ležita v jedni òsi; kor je ličen, 1. 1340 dodelan, ob stenah opisan s palčevinami; ladija je pričeta 1. 1394, dodelana 1. 1427, svodi so mrežasti, na zahodni in južni
15*
stràni so portali, nad kterimi je baldahin v obliki zavihnene kupole. Lični, sedmosträni stolp (Sl. 109) stoji na jugu med korom in ladijo in je, kakor baldahini nad portali, iz 15. stoletja.
Zwettl na Spodnje-Avstrijskem. Kor cerkve cistercijencev je zidan v plemenitem gotskem slogu, ima obhod, venec kapelic med podporniki, zidan 1. 1343—1348. Srednja ladija je završena s petemi stranimi, obhod z devetemi stranimi, venec kapelic, kteri se prične pri préèni ladiji, obstoji iz 13 trapecu podobnih oddelkov. Snopičasti stebri imajo na vrhu venec spleten iz listov in so podobni onim kolinske cerkve. Jasno krogovičje na oknih je sestavljeno iz čisto geometriških oblik. Zunanjščina ima podpornike s fialami in préproste podporne loke. Prččna ladija, ktera pa ne seza čez stranske, in prve dve pòli podolgaste ladij e so iz tiste dobe kakor kor, druga ladija je iz 15. stoletja in pročelje iz dobe kitaste.
Tirolska. Cerkev dominikanov v Bolzanu, zdaj magacin, pozno-gotska zgradba s tremi jednako visokimi ladijami; slopovi osmokotni iz opeke, svod mrežast, srednje okno v koru ima lepo krogovičje. —• Frančiškanska cerkev v Bolzanu tudi tri jednako visoke ladije, ozke stranske ladije, vitke osmokotne slope, mrežaste svode. — Gries, jednoladijina farna cerkev, kor zidan 1. 1411, ima lepe baldahine in konsole. Na jugu je koru prizidana kapela Matere Božje 1. 1529 in odprta lopa pred portalom 1. 1539. — Schwatz, štiri ladije, 1. 1460—1465.
Koroška. Dolgi kor dominikanske cerkve v Brežah, zgodnje-gotski slog, okoli 1. 1300. — Kor farne cerkve, 14. stoletje; bazilikalna podolgasta ladija je bila svođena v 15. stoletji. — Izhodni del jednoladijine semeniške cerkve, iz 14. stoletja.— Cerkev nemškega reda ima tri ladije, iz 14. stoletja. — Sv. Lenard v lavantinski dolini. — Cerkev sv. Lovrenca, tri ladije, v
Slika 108.
kterih se prevrstujejo mnogokotni in okrogli slopovi. — Velikovec (Sl. 110). Pozno-gotska farna cerkev z nizkimi stranskimi ladijami; slopovi osmoogelni, svodi mrežasti. Kjer zdaj stoji daleč na okrog sloveča lepa gotska cerkev pri Gospe Sveti, stal je nekdanje čase darilnik poganskih Slovanov. Tu je bila prva metropola pokristijanjenih Slovanov. Mnogo bojev se je bojevalo okrog tega svetišča v teku stoletij ; in čudo, da se je prvotnih stavbin ohranilo le malo. Sedanja cerkev je iz 15. stoletja, le stolpa sta iz romanske dobe (iz začetka 13. stoletja). Cerkev ima tri ladije, spredaj med stolpoma je lopa. Svodi so mrežasti jako zapleteni (Sl. 111). Portali so bogato členoviti, okna imajo lepo krogovičje. Vse ladije imajo mnogokotne apside. Stranski oltar je tumba sv. Modesta. Poleg cerkve na Krki in v Št. Pavlu je cerkev pri Gospe Sveti najznamenitejša na Koroškem. —■ Cerkev na Otoku (Marija Wörth) (Sl. 112) ima široko ladijo, kteri je prizidana na desnici še druga stranska ladija-. Cerkev je gotska iz druge polovice 16. stoletjo, pa ima še ostanke stare romanske stavbine iz 12. stoletja. — Jako znamenita za Slovence je tudi sloveča božja pot pri sv. Krvi (Sl. 113). Sedanja cerkev je iz 1. 1443, vendar pa je razloček med presbiterijem in ladijo; ima mnogo prav znamenitih členov, kterih pa tii ne moremo natančneje opisavati. Pod korom je kripta. Visok stolp je spodaj kvadratičen, streha osmokotna; takšen stolp je označilen tip pravega tirolskega cerkvenega stolpa iz gotske dobe, na zahodnem Koroškem se nahaja ta oblika mnogokrat. — Farna cerkev v Belaku, pozno-gotska, tri jednako visoke ladije, okrogli slopovi, iz 15. in 16. stoletja.
Štajerska. Na Štajerskem se nahaja mnogo gotskih cerkva. Stolna cerkev v Gradci je bazilikalna, kor je oži, zidan 1. 1450, svodi bogato mrežasti. — Frančiškanska cerkev, preprosto pozno-gotska; kor je starejši, vse tri ladije skoraj jednako visoke. — Lechkirche nemškega reda iz 1. 1283 ima jedno ladijo z dvema stolpoma na zahodni strani, med njima je vitek globok portal, okvirjen s strmim čelom.
Hruškasta rebra na svodu slone na členastih slopovih; okna imajo lično mrežovino. — Farna cerkev zidana 1. 1466, ima nizke stranske ladije, osmokotne slopove z ličnimi kapitelji, svodi so mrežasti. — (Vse te cerkve
Slika 110.

so popravljane v novejšem času slogu primerno). — Bruck na M. Cerkev minoritov 1. 1301, farna cerkev 1464 obe jednoladijine.— Cerkev sv. Ruperta je iz več döb. — Jurjev klošter pri Sevnici, jednoladijina cerkev, prej romanska, potem gotsko svođena, stolp osmerokoten. — MatiazeH, božja pot, jako lep portal, stolp osmokoten (Sl. 114). — Ptuj. Farna cerkev, nizke stranske ladije, iz 14. stoletja. Srednja ladija ima preprosta križna rébra, ktera nosijo okrogli služniki, in majhna okrogla okna. — Križni obhod nekdanjega samostana dominikanov ima lično krogovičje v oknih. — Strassengel pri Gradci. Cerkev Matere Božje lične gotike, začeta 1. 1346, posvečena 1. 1355; ima tri skoraj jednako visoke ladije z mnogokotnim završkom, srednja ladija je nekoliko daljša. Slopovi so kvadratični, ogli vdolbljeni, kapitelji lični. Vitka, na dvoje razdeljena okna imajo strogo geometriško krogovičje; nad zahodnim portalom je okroglo okno posebno lično.
Ogerska. Cerkev sv. Elizabete v Košicah (Sl. 115). Kdaj se je pričelo zidanje te lepe gotske cerkve, ni dosti jasno, nekteri jo stavijo konec 13. stoletja, drugi pozneje. Kor je primeroma kratek, polovico kvadrata, sklenjen s petemi stranimi iz deseteroogelnika; podolgasta ladija nenavadno široka, stranski ladiji ste niži, stikate se s podolgasto ladijo ne v pravem kotu, ampak napošev diagonalno, v kotu ste postavljeni kapelici, završeni s štirimi stranimi osmokota. Kor se odlikuje po vitki svoji členovitosti,
ličnosti in zunanjščina po bogatili podpornikih in umetnem dovršku zidcev. Rébra v koru so zvezdata, v ladiji mrežasta. Slopovi in okna so jako visoki. Na zahodni stràni sta na pročelji dva stolpa, med njima velika vrata srednje ladije in dvoje manjših stranske ladije; v cerkvi sta stolpa združena s koroni za pevce. Pročelje sicer ni posebno bogato, pa vendar lepo, vse je v lepem soglasji; stolpa nista dodelana, pa tudi ne jednako osnovana. — Dalje ste zanimive kapeli sv. Mihaela in sv. Jakopa v Sopronu.
Sedmograška. Na Sedmograškem je gotski slog jako zanimiv, akoravno nima umetnijskega pomena. Stene so velike, močne, na nekterih krajih še oken nimajo, niso gledali pri zidanji teh cerkva tolikanj na cerkveno izročilo, temveč gledalo se je na to, da so se v cerkvah mogli tudi braniti napadom sovražnikov, le tloris je ohranil še splošni značaj. Te cerkve imajo torej močno obzidje, ktero podpirajo masivni podporniki; podporniki so zgoraj združeni z okrožnimi loki, med njimi so strelne line. Kar se tiče druzega osnutka in olepšave znotranjščine, se tudi te cerkve ravnajo po pozno-gotskern slogu, imajo skoraj vse s tremi stranmi završen kor; stranske ladije so jednako visoke kakor srednja, svodi so mrežasti, redkokdaj križasti. Te cerkve so prav za prav cerkve in gradovi (castelle). Arhitektonske vrednosti nimajo, pa važne so za zgodovino umetnosti.
Češka. Na poseben način se je razvijalo gotsko stavbarstvo med drugimi nemškimi deželami v severno-slovanskih deželah, najprej na slovanskem Češkem. Nektere stavbine so iz 13. stoletja (n. pr. mala cerkev
sv. Neže v Pragi, izhodni del samostana cistercijencev v Hohenfurtu), pri teh se nahajajo še romanski členi pa spojeni so z gotskimi. Od veličastne stavbine cistercijencev v Hradiši se je ohranilo le prav malo ostankov, med njimi elegantni portal s šilastimi loki. Dvomljivo pa je, so li te zgradbe postavil domači umetniki, ali tujci. Praški škof Janez Draschitz (1301—1343) je bival v mladosti svoji dolgo na papeževem dvoru v Avignonu; ta je poklical tuje mojstre, da so zidali most čez Labo pri Raudnici,
Slika 112.
kteri so delo sicer pričeli, a ne dovršili, domači delavci so se od tujcev (»ab aliis advenis«) priučili stavbarstva in so pričeto nadaljevali. Za dòbe tega za umetnost vrlo vnetega škofa so bile zidane jako lepe cerkve avguštinov v Ran d niči (1. 1330), pri kterih se kaže nemški vpliv. Cerkev v Pilsnu je bila zidana pod vplivom nemškega reda; cerkev v Kraljevem Gr a dei (1. 1302) že po gradivu svojem kaže sorodnost z zahodno-nemškimi stavbinami (opeke, posamičnosti pa so iz rezanega kamena). — V drugi polovici 14. stoletja za dòbe Karola IV. (1346—1378), kteri je poklical mojstre iz Francoske in Nemške, da so zidali katedralo v Pragi, povzdignila se je sijajno gotika in izcimil se je poseben način, po kterem je odslé zdelavala narodna šola nove zgradbe. Glavne
stavbine te nove pozno-gotske dòbe so: Tynska cerkev (Tab. XXIII. Sl. 4) v Pragi, cerkve v Kutnihovi, v Caslavu, v Klatovi, v Lanu, v Rakonicah, v Slavétinu, v Brüxu in drugod.1
Cerkev sv. Vida v Pragi na Hradšinu (Sl. 116); tii je samo kor, pričet 1. 1343 in posvečen 1. 1385; ima pet ladij,
francoskih katedral ima obhod in venec kapelic; pričel je delo flandriški drugem ukusu. Poleg kora je dodelano le še nekoliko južne rame prččne ladije
bali; na zunanjščini so lepi, stolpičasti podporniki z dvojnimi pod pornimi loki.
kor je završen s petimi stranimi devetkota; po vzgledu mojster, nadaljeval ga je mojster iz južne Nemške pa po in na zahodni strani mogočni stolp.
Za podolgasto ladijo je bil položen 1. 1392 temelj in od tega časa se ni nadaljevalo delo, le zid se je naredil za silo. Med kapelami, v ktere je deljena stranska ladija, odlikuje se zlasti zakristija na severni strani s mrežastim svodom, od kterega sklepniki visé doli; zanimiva je že 1. 1347—1367 postavljena kapela sv. Vaclava, v kteri so stene obložene s češkimi biseri.
Zunanjščina s svojo gromadostjo, z mnogimi podpornjami in baiami, z dvojnimi podpornimi loki in bogatim krogovičjem dela mogočen učinek. — Kolin. Cerkev sv. Jar-neja obstoji' iz dveh različnih, začasno združenih delov, od kterih je zgodno-gotska ladija in okroglo svođena prečna ladija najštarejša.
Na zahodni strani sta dva stolpa, ktera se prehajata nad streho v osmokot. Slopovi imajo na oglih stebriče in na stranéh štiri skoraj čisto proste stebre, kapitelji imajo bogato in mnogovrstno listovje.
Okna so preprosta in jako ozka (26:2). Namestu starega, k ti zgradbi spadajočega kora, kteri je pogorel, bil je 1. 1360—1378 zidan sedanji prekrasni kor z obhodom in kapelicami; ta kor je silno visok, ima podpornike s baiami in podporne loke. Zunaj je kor završen s štirimi, znotraj pa s petimi stranimi; trapeeaste kapele stojé med podpornjami. — Cerkev sv. Barbare v Kutnihovi (Sl. 117) je zdelana po tipu cerkve sv. Jarneja v Koli nu 1. 1380; kor je zunaj završen s petimi, znotranji obhod pa z osmimi stranimi. Do I. 1419 je bil dodelan le obhod okrog kora, 1.1483 so delo z novega pričeli in delali ladijo do 1. 1489. Novi mojstri so nad stranskimi ladijaini naredili kore in še dve pokrajni ladiji; ko pa je 1. 1548 zmanjkalo pomoč-kov, morala se je popustiti še le do polovice zdelana ladija in z zidom za silo dozidati do konca. Zdelano je vse v vitkih primerah jako krasno, lepšave imajo razne značaje, ker se je delo vršilo v raznih dó-
Slika 113.
— Moravska. Znoj m. Tri-ladijina farna cerkev z vitkimi okroglimi slopovi iz 14. stoletja (1358 in pozneje). — Slup, cerkev zidana 1.1360 z dvema jednako visokima in širokima ladijerna. — Olomuc, preprosta pa lepa, ako-ravno majhna ladija škofijske cerkve, zgodno-gotska.
— Gališka. Na Gališkem so posebno zanimive zgradbe v Krakovi. V 10. stoletji je bila Krakova v oblasti Cehov in v cerkvenem oziru je bila združena s praško škofijo. V jednajstem in 12. stoletji je bilo zidanih mnogo cerkva, toda iz dobe pred 14. stoletjem se je ohranilo le malo. Pomenljivejši so ostanki iz 14. in 15. stoletja. Najstarejši spomenik je škofijska cerkev, cerkev Marijina. Kristusova in sv. Katarine in cerkev domini-kanov. Vse, razven škobjske so zidane iz opeke, pa le zunanjščina je iz opeke, v notranjščini je niso rabili. Te zgradbe se sploh ravnajo po vzgledu zahodno-nemških. Podporniki so iz opeke, zidci pa kamenem. Okna so s podboji razdeljena v več delov, pa krogovičja nimajo; najlepši okraski oken so slikarije na steklo. Arhitektura je sploh preprosta, okraski redki, zadovoljni so bili z najpotrebnejšimi. Prelep je portal v cerkvi domini-kanov (Sl. 118). Drugi znak krakovske arhitekture so čela. ktera so v severno-nemški arhitekturi z opekami jako razvita; sistem je tii prav takšen, zid je poživljen s slepimi loki in navpičnimi stebri, za lepšavo se rabijo grbe, bale in križne rože. — Večina krakovskih cerkva nima samostojnih stolpov; le škofijska cerkev in cerkev sv. Marije imate stolpe z nekakim nenavadnim nastavkom; imajo lesene strehe, na kteri stoji cela vrsta stolpičev. Večina cerkva ima stolpiče ali samo nastrešne stolpe (Dachreiter).
Hrvatska. V lepi deželi južnih Slovanov je stalo nekdaj mnogo prekrasnih, veličastnih stavbin, od kterih so se ohranile do zdaj komaj nektere razvaline; zlasti nesrečna je bila s svojimi srednjeveškimi spomeniki sedanja Hrvatska, Slavonija, Bosna, Kranjska, le edina Dalmacija, nekdanje središče političnega in duševnega življenja stare Hrvatske, ima še mnogo jako znamenitih veličastnih stavbin iz one dobe.

Azijatski barbari, prihrumevši skozi Hrvatsko, poplavili so zdaj na izhodu zdaj na zahodu s svojimi divjimi trumami lepe dežele ter razruševali do tal lepa mesta z vsemi krasnimi stavbinami. Veličastne katedrale v Korbaviji in Modrosu leže zdaj v prahu. O katedralah Požeganskega in Casmarskega kapileljna se zdaj komaj ve, kje so stale. O cerkvah templarskega in johanitskega reda z njihovimi prekrasnimi opatijskimi cerkvami, zidanimi v gotskem slogu, v Bieli, Dobra-Orici in Topuski se nahajajo samo razvaline poleg podrtin na stotine gradov, ktere je razrušila roka sovražnikova, večinoma krvoločnega Turka.
•ledina veča in pomina vredna stavbi na srednjega veka, ktera se je ohranila na Hrvatskem, je metropolitska cerkev v Zagrebu. Po pravici so Hrvatje ponosni na takšen spomenik, kajti on ni le priča srečne in tožne usode te dežele, temveč je tudi časten dokaz, da srednjeveška Hrvatska ni zaostajala za umet-nijskim delovanjem zahodne Evrope, neprestanim napadom azijatskih barbarov vkljub. Malo je bilo ogerskih kraljev, še manj slavnih banov in plemenitašev, kteri bi ne bili obiskovali te cerkve. Mnogo ve-likašev počiva v ti cerkvi in marsikteri slovanski umetnik je I ii zapustil kakov spo-menik izbornega talenta svojega. V teh veličastnih prostori-nah so staro dobo pozdravljali kralje, tù so umeščevali bane, tù je bil posvečen prvi nadškof; tù so se zbirali k raznim slovesnostim velikaši in plemenitaši hrvatski; tù se je zahvaljeval hvaležni narod Bogu vsemo-
Slika 115.
gočnemu za rešitev iz raznih nesreč in stisk, kakor tudi za zmage zoper zaklete sovražnike. 1
Vrlo zanimiva je zgodovina te cerkve (opisal jo je Ivan Kukuljevič 1.1856). Leta 1091—1095 je prvi ogersko-hrvatski kralj, sv. Ladislav, ustanovil Zagrebško škofijo. L. 1217 je bila posvečena cerkev sv. Štefana. Poznejšo dobo je bila večkrat prizidana; 1.1489 bil je dodelan sedanji presbiterij. Zadelo je to cerkev /mnogo nesreč, n. pr. 1. 1624 je udarila strela vanjo in jo zelo poškodovala; 1. 1645 je prouzročil ogenj veliko škode, pogorela je streha, razkopalo se je zidovje. Dve leti pozneje, 1. 1646, se je udrl svod, ker dolgo ni bil pokrit, in je razrušil pet oltarjev, lepe stole za korarje in drage orgije; 1. 1665 pa je bila dodelana cerkev tako, kakeršna je dan danes.
Cerkev ima tri Iaclije brez précne (Sl. 119,120, 121). Presbiteriju je širo-kost srednje ladije. Na izhodni strani sta dva stolpa, med kterima je kor za pevce. Vse tri ladije so jednako visoke, stranski ste skoraj polovico oži, kakor srednja. V presbiteriji ste stranski ladiji, kteri spremljate kor, niže. Prosto stoječi slopi imajo v tlorisu kva-dratično jedro in okrog njega služnike, da nosijo svodna rébra in oproge. Oproge so kaj bogato
profilovane, rébra imajo dva žlebiča in poprečko. Nekteri kapitelji so čisto surovi, drugi pa so lepi, imajo stilizovane hrastove liste. — Okna so visoka, pa spodnji del je zazidan. Krogovičje ni čisto geometrično, ampak nahajajo se ribji mehurji. Največa škoda je cerkev zadela 1. 1880 vsled močnega potresa, pri kterem se je podrl svod presbiterija in razrušilo se je še mnogo druzega. Marsikaj je bilo že prej slabo in potrebno popravljanja. Svod v presbiteriji, zidan kasno in nespretno, raztiskal je s svojo težo zidovje, da pa ni zida podrl, bil je privezan za streho. Glavna slopova slavoloka sta bila preko polovico podrezana, da so tù napravili male oltarje. — Zdaj so cerkev pričeli popravljati. Nadškof in zbor kanonikov so sklenili, da se imajo popraviti po mogočnosti po
prvobitni obliki. Stavitelj dunajske stolne cerkve, glasoviti Schmidt, dobil je nalogo, da napravi načrte, po kterih bi se imelo delati; in res je napravil krasno osnovo. Na pročelji bi malo ostalo prejšnje zgradbe. Na pročelji dva lepa, veličastna stolpa, nad starim portalom lična rozeta, nad njo šilasta okna z ličnim krogovičjem, na vrhu okrašeno čelo, na kterem je grb Hrvatske in mesta Zagreba. Kadar se ta veličastna zgradba dovrši, bode ta spomenik isto tako svojina vsega hrvatskega naroda, kakor je kolinska stolna cerkev katedrala vse Nemške.
Kranjska. V gotskem slogu je bilo zidanih na Kranjskem mnogo cerkvà, se vé da se tù slog ni razvijal na poseben način, ampak stavbine so jednake onim po nemških avstrijskih deželah. Slavitelji so bili gotovo tujci, vendar pa so pri zidanji pomagale domače moči in imenujejo se nam iz te dobe stavitelji, kame-noseki in kiparji po Kranjskem in sosednih deželah. Tu spoznamo ljubljanskega Petra in Andreja iz Loža, oba slavitelja, Ivana iz St, Petra na Benečanskem, kamenoseka in kiparja1; neki jfcm navar je zidal gotsko cerkev v Loki 1. 1532.
'«»---t—->---1---+---r—
Slika 116.
Kakor v romanski, tudi v gotski dobi nimamo posebno velike cerkve, s ktero bi se smeli ponašati, kakor druge avstrijske dežele; v tem oziru je morebiti Kranjska najubožnejša. Nahajajo pa se vendar cerkve, jako zanimive za zgodovino umetnosti, akoravno niso bogate in dragocene.
Koncem 13. stoletja se kaže pri cerkvenih stavbinah po Kranjskem že prehod iz romanskega v gotski slog. Iz prve dobe strogo gotskega sloga se nam ni ohranila nobena cerkev, akoravno jih je bilo brez dvojbe tudi v tem slogu zidanih mnogo; toda gotika se je za dobe renesance morala umakniti novemu slogu, posebno pri farnih cerkvah. Najstarejšim, pri kterih je srednja ladija visokejša od stranskih, in so slopi še močni in nizki, prištevate se farni cerkvi v Mošnj ah in v .Šmarij i; obe ste temni, ker srednja ladija nima tako visokega svetlobnega nadstropja, da bi se mogla napraviti okna in so vse Iri ladije pod jedno streho; jednaka je vélika ladija v Crngrobu.	, Le. a iU-J Ha	*-w-f-
1 Letopis Matice Slovenske 1. 1880.
16
Iz konca 14. stoletja imamo poročilo, da ste bili ledaj v gotskem slogu zidani dve ljubljanski cerkvi, pri kterili pa današnje dni ni niti sledu več o tem slogu. Te ste bili cerkev sv. Petra, zidana 1. 1885, (župnik je bil tedaj Urh pl. Scheyer), in cerkev sv. Nikolaja, klero je pokončal hud požar I. 1886. Stolnica, zidana v gotskem slogu, imela je vitke, kvišku kipeče stolpe, in po načrtu in zidanji, kakor ga nam kaže rokopis Dolničarja pl. Thalberga (ponatisnen v »Laibaeher Dioecesanblattu« I. 1882), spominjala je najličnejših stavbin gotske dobe. Tudi krogovičje je bilo kaj lično in plemenito, akoravno se v narisu Bolničarjevem kaže površne j e. 1 — ledna najznamenitejših gotskih stavbin iz 14. stoletja je gotovo cerkev v Pihlarjih, kaže strogi gotski slog. Večina drugih gotskih cerkva je zidana v 15. in 16. stoletji.
Zanimivo je, da gotske cerkve niso zidane vse po jednem kopitu, ampak nahaja se med njimi velika razlika, da, zastopane so vse vrste. Večina cerkva ima po jedno sàmo ladij o ; druge imajo P o dve ladiji, n. pr. sv. Pe.ter jiri Begunjah, sv. Primož nri Kameniku, v Svibnjem; nektere imajo po tri ta d fr e
i—i—'—i	-j—i—t—i—j Jiitil-
Slika 117. 'V - -	2
skoraj jednako visoke in tudi skoraj jednako široke, n. pr. v Kranj i (l. 1491), v Radovljici (1. 1492), v Roki (1. 1588), v Št. Rupertu (1. 1497), v Leskovci (1. 1500). — Cerkve, pri kterih so ladije popolnoma jednako visoke, ste farna cerkev v Gérknici (1. 1482) in v Krtini pri Dobu. — Zopet druge imajo po tri ladije, toda stranski ste nižji in ožji kakor srednja, osnutek je torej bazilikalen; taka je cerkev v P ra preča h pri Brdu. — Nektere imajo mnogokotno završeno apsido in precèj dolg kor, druge so sklenene z ravno črto, ali pa so vse tri ladije jednako dolge, n. pr. v Krtini pri Dobu. — Slopovi imajo v nekterih cerkvah lične kapitelje, pri drugih so brez kapitelj ev in svodna rebra priraštaj o neposredno iz osmokotnih slopov. Zanimive so v nekterih cerkvah konsole, kažoč človeške glave (morebiti ustanovnikov cerkve), podobe svetnikov, živalij, spake, ali pa rastlinske okraske. Portali imajo največkrat zavihnen lok; podboji so sestavljeni iz žlebičev in okrožic; okna imajo raznovrstno krogovičje, čveteroliste, triliste, ribje mehurje, ali samo profilovane kroge; svodi so
1	Ostanki krogovičja so se porabili pri zidanji hóda iz škofije v cerkev; ko so podrli hod, videli so se med drugim gradivom ostanki; kažejo prav lično zdelane triliste in čveteroliste, palčice so lepo profilovane; rezane so bile iz belega peščenca.
večinoma mrežasti ali zvezdasti, pri nekterih križasti; svodna rébra so jednostavna, imajo samó povprečko in žlebiče; rébra in oproge so največkrat jednako močne. — Nektere imajo podpornike v ladiji in v kom; druge samó v koru, zopet druge so čisto brez podpornikov. Večinoma so bile gotske cerkve slikane, toda zdaj so skoraj vse čisto pobeljene, ohranjene so slike le pri nekterih podružnicah, n. pr. v Praprečah v stranskih ladijah, pri sv. Janezi pri Bohinjskem jezeru, pri sv. Primoži. — Nektere so imele spredaj pri uhodu lope tudi vse slikane, n. pr. v Gradu. — Stolpi stoje posebe, ločeni od cerkve, ali pa so spojeni s stavbino; toda večina ima čislo renesanske stolpe. — Mnogo cerkva ima samó gotsk kor, ladija pa je renesanska. — Kripto in spodnjo cerkev ima le samó kapiteljska cerkev v Novem mestu; kor je tu završen z osmokotom, pod njim je kripta, v kleri svodovje nosi ti osmoogelnib slopov.
Opisati hočemo nektere kranjske gotske cerkve.
V Plčtarjib. Vrlo zanimiva je gotska cerkev v Plétarjih. 1 Prvobitno je bila ta cerkev kartuzijanov, pozneje jezuitov; ko pa so bili ti pregnani, postala je 1. 1773 državna lastnina (Studienfonds-Staatsdomäne), 1. 1839 pa je bila prodana in je tako prišla v zasobne roke. Cerkev ima jedno samo ladijo, kor je za toliko oži, kolikor sta stranska oltarja pred korom široka, sklenen je mnogo-kotno. Na pročelji je portal med dvema stolpičema, ima čelo, na kterem je naslikana podoba kronanja Matere Božje. Nad portalom je šilasto okno, in nad njim podstav, na kterem je stal nadstrešni stolpič; podstav sloni na močnih konsolah. Svodna rébra so préprosta in sloné na ličnih kapiteljih stenskih polustebričev, zunaj pa je zid ravno tù podprt s podporniki, kteri imajo po več odstavkov. Sklepniki so okrašeni s simboličnimi podobami. Na desni strani ste dve visoki okni, na levi pa dve rozeti, ker je bil tù prizidan križni obhod. V koru so na treh stranéh tri visoka okna. Lična je gotska stenska omara nasproti zakristijskim vratom, v kteri so bile hranjene
16*
svetinje (SI. 122). Ornamenti na ti ornaci (Sl. 123), kakoc tudi krogovičje v oknih, čisto cerkvena simbolika sklepnikov, lično zdelani hrastovi listi in vinske tete na kapiteljib; dalje, préprosto gotski podstav za véliki oltar iz mehkega peščenca in portal, silijo nas sklepati, da je ta stavbina še iz 14. stoletja, in torej jedna najzanimivejših na Kranjskem. Zal, da je profanovana, torej izgubljena.
\ St. Rujtfxtu. Sredi prijazne vasi stoji cerkev na nekoliko vzvišenem prostoru. Ima tri ladije; tri pare slopov loči srednjo ladijo od stranskih; vse tri so jednako visoke. Kor ne leži prav v osi cerkveni, ampak je nagnen nekoliko na levo, oži je toliko, kolikor sta široka stranska oltarja pred slavolokom (Sl. 124). Kor je završen s tremi stranmi osmokotnika in jo za prag višji. Bogata svodna
Slika 120.
rebra rastO iz žlebastih slopov, na steni pa sloné na konsolah, ktere imajo jako raznovrstne podobe; na pevskem koru so kon-sole doprsne podobe moške, ktere godejo ali pojejo. Sklepniki imajo reliefne simbolične podobe.
Kape na svodu so bile slikane, pozneje pobeljene, zadnjo dobo pa čisto od-praskane. Svodi so bogato mrežasti. (Na sliki 124 svodna rébra niso narisana). Povprečka na portalu ima žlebiče in pali-čevje ; nad portalom je plošča z letnico 1497 (Sl.
125). Stolp, pod kterirn je zakristija, jako je masiven; nad streho se izpremeni v oktogon. — Visoka okna v ladiji in v koru so zazidana seženj visoko, pa imajo v tem zidu strelne line, ktere se od zunaj še vidijo, to kaže. da je bila cerkev farmanom za dobe turških in bosenskih na-vse je kazalo na začetek gotike. Vse tri ladije so imele apside in so bile jednako dolge čveterih slopéh; pozneje pa se je za stolpom prizidal presbiterij in med slopi stolpa je
Slika 121.
padov, tabor, v kterern so se branili. Z mejilnimi stebriči so okna deljena v tri dele in imajo pozno-gotsko krogovičje (Sl. 120). 1 Stara Loka. Zanimiva je bila zarad starosti in zgodovine stavbarstva stara gotska cerkev v Stari Loki. Na pročelji je bila lopa s štirimi stebri in okroglimi loki; nad lopo so bila čvetero-kotna okna in na vrhu ravno čelo, na kterem je bila na presnem slikana podoba sv. Jurija. To pročelje je bilo pa le nepri-kladen prizid poznejše dobe. — Portal cerkveni je imel okrogel lok. Cerkev je imela tri ladije, stranski polovico niži mimo srednje; svodi so bili križasti. Stene stranskih ladij so imele čveterokotna, majhna okna (Sl. 127), in ravno taka stranska vrata. Stebri, zidovje, svodi, okna, vse je bilo jako masivno, težko, na konci srednje ladije je bil stolp na bil slavolok v presbiterij in stolp je nad
li o-otXc.
1 V koru je bjjžjaJTšica (Sakramentshäuschen), pa ne slonokostena, .kakor se bere v Mittheil, des histor. Vereines, Mittheil, der k. k. Central-Commission, Otte, Kunstarchseologie in Letopis Matice Slovenske 1. 1880 — ampak je iz mehkega peščenca.
streho, kakor da je nad križališčem. V presbiteriji, mlajšemu delu cerkve, bila so okna šilasta. Stolp je bil čveterokoten, pokrit s čveterokotno nizko piramido; imel je okrogloločne line. Bila je torej zidana ta cerkev v raznih dobah; najstarejša je ladija (iz prehodnje dòbe), presbiteri) je gotsk in pročelje renesansko. (O ti cerkvi ni več sledu; na mestu njenem je zidana nova; prav bi bilo, da bi
se bil ohranil vsaj črtež te za zgodovino umetnosti na Kranjskem zanimive stavbine).
F a r na cerkev vi, oh i.p zidal jo je Kranjec, imenovan Kunavar, 1. 1532, ima 3 jednako visoke ladije, pa stranski ladiji ste skoraj širji kakor srednja, (1 slopov; svodi so zvezdasti, v koru je 5 šilastih oken z ličnim krogovičjem; na zunanjščini ima presbiterij namestu podpornikov okrogle stebre. Dolga je 29’20 metrov in široka 13'40 metrov. Ka-pitelji slopov imajo čisto renesanske akantove liste. Kjer se rébra križajo na svodu, okrašeni so sklep-niki z raznimi ornamenti, v jedni sami svodni pòli jih je štirinajst; zarad tega se svodovje vidi jako
bogato. Kor je širok šest metrov, završen s tremi stranmi' osemkotnika. Na južni strani je prizidana koru kapelica, imajoč na izhodu mnogokoten za-vršek. Pročelje je prizidano poznejšo dobo. — Še pozneje, kakor farna cerkev, zidana je cerkvica na pokopališči; ima jedno ladijo, zidana je iz opeke, svodovje je mrežasto.
V Crngrobu pri Loki je zanimiva gotska cerkev, žal, da tudi o nji, kakor o starološki, nimamo natančnih zgodovinskih podatkov. Valvazor o graščini Loški pripoveduje marsikaj važnega, toda o cerkvi čisto nič. — Glavni deli te cerkve so: lopa, tri ladije, presbiterij in stolp; vsak teh delov je iz
druzega časa. Lopa je bila prej lesena, zdaj je zidana, dolga je, kakor je široko pročelje, sloni na dveh vrstah osmo-ogelnih slopov (slopi so iz najnovejše dobe). Skozi tri gotska vrata se prihaja v cerkev, ktera ima tri ladije. Ladije so vse jednako visoke; na stranskih stenah je jedno okno šilasto, drugo čveterokotno ; slopovi so močni, težki, pa razogleni.
Ladija je izvestno najstarejši del cerkve.
Iz poznejše dòbe je sedanji presbiterij, prav za prav druga ladija, malo ožja od bi se svodovje hotelo še nadaljevati. Svodi so slikani (1. 1644); med slikami se največ namestu stana ima čop (morebiti podoba serafova). V ladiji je svodovje križasto, ima na konsolah.
podolgaste, ktera pa se jako razločuje od prejšnje starejše; mnogo je namreč višja, kakor stara ladija. ima namestu težkih, masivnih slopov vitkejše osmoogelne slope, kteri nosijo na svodu zvezdasto se križajoča rébra. Tudi presbiterij ima tri ladije, okna v njem so vsa šilasta. Kapitelj! slopov imajo rastlinske in živalske okraske, fantastične živali, spake, leve itd. Na svodu je mnogo okrašenih sklepnikov; čudno je, da rébra na izhodnem završku tako upadajo na zid, kakor krat ponavlja glava angeljčkova s pendimi, samó prečna in diagonalna rébra, sloneče
Kranj. K večjim cerkvam gotskega sloga spada cerkev v Kranji. Zidana je 1. 1491, ima tri jednako visoke ladije in tri pòle dolg kor; dolga je okoli 36'5 metrov, široka 17'5 metrov. Štirje vitki, osmoogelni slopovi, na vsaki strani po dva, delé jo v tri ladije. Svodi v ladiji so zvezdasti, prav kakor v koru v Crngrobu, v presbiteriji križasti, imajo mnogo razno okrašenih sklepnikov. Slopi imajo kapitelje, na kterih so pozlačeni listi, na nekterih so spake; okna so šilasta. Stene v presbiteriji so slikane; slike so iz poznejše dòbe in kažejo patrone cerkvene: sv. Kancijana, Kancija, Kancijanile in Prota. Pa tudi na vsi zgradbi se vidi, da ni zidana jedno dòlio. Spredaj na pročelji je vzidan stolp; spodaj, portal z zavihnenim lokom. Na čelu portalovein je podoba Kristusa in aposteljnov na oljski gori v kamenenem basreliefu. Ob stranéh čela so liale. Stolp ima pet stropov, obrobljenih z lisenami in frizi; na petem stropu ni friza, line niso slogu nič kaj prikladne. Na vrhu je osmoogeln nizek nastavek, pokrit s piramidalno, z bakrom krito streho. Zidana je cerkev iz kvadrov iz lahkega kamena, kakeršen se nahaja o bregovih Save in Kokre. Kor je završen mnogo-kotno in ima na zunanjščini pet podpornikov. Zid pod okni in strani podpornikov so bile nekdaj slikane na presno. — Tudi drugi dve cerkvi v Kranji ste pozno-gotski, toda pri Roženkranski so odbita skoraj vsa rébra, ohranjeno je samo jedno okno.
Razven omenjenih se na Gorenjskem nahaja še mnogo cerkva iz gotske dobe, ktere so bolj ali manj ohranile vsaj po nekoliko prvotno svojo obliko. Jako zanimiva je farna cerkev v K m n j ski-G-n r i, dolga 22'5 metrov, široka 7-50. Presbiterij je završen s tremi stranmi osmoogelnika, ima zvezdast svod z dvema sklepnikoma. Rébra sloné na polukrožnih prizidnih stebréh, okna v presbiteriji so šilasta in tudi krogovičje je še ohranjeno. Ladija ima mrežasto, jako zamotano svodovje. V vsaki svodni pòli je šestlistna rozeta. Iz polukrožnih pristenskih služnikov so izpeljana rébra, sestavljajoča na svodu šestlistno palmeto. Dve kapelici, kteri delate rami prečne ladije, prizidani	ste novejšo dobo. Jako znamenit pa je temni, resnobni stolp, gotovo	starejši,	kakor cerkev,
morebiti še iz romanske dobe. — Bela	Peč, zidana morebiti 1. 140-1, dolga 16'50 metrov, kor je dolg 9T5 metrov in	5‘90 širok,	po
veličini skoraj jednak onem v Kranjski Gori. V zvoniku so line šilastoločne. — V Ratečah je ohranjen gotski slog na svodu v presbiteriji, dolženi 5-90 metrov in 4T>0	metrov širokem. —■ Pod Korenom se pozna na svodu sled odbitih	kamenenih réber. 1	—
Kapelica na Blejskem gradu ima vsa	odbita gotska rébra, le v oknu se je ohranilo nekoliko krogovičja.
Jako sestavljen je svod pri mali gotski podružnici sv. Janeza pri Bohinjskem jezeru. Dolga je znotraj 1:1 metrov, široka nekoliko čez 6 metrov. Presbiterij je završen mnogokotno; iz teli kotov in iz kotov pri slavoloku so izpeljana rébra po svodu do
na slavoloku v presbiteriji je na jedni strani slika Kajna na drugi Abelna. Kajn daruje snop, na za-tilniku pa mu sedi bel hudobec z okroglini klobučkom, in drug satan prejema daritev.2 3 — Pri Stari fužini je presbiterij gotsk z zvezdatim svodom in z mnogimi sklepniki.
Cerkev sv. Petra v Dvoru pri Polhovem Gradci je zanimiva, ker nam kaže pozno gotiko na Kranjskem. Na kamenu podstava je vsekana letnica 1525 in
na južni strani stolpa 1560; te dve letnici naznanjata skoraj gotovo, kdaj so začeli zidati cerkev in kdaj so jo dovršili. Svet, na kterem stoji cerkev, ni ravan, po desetih kamenenih stopnicah se mora hoditi nizdolu v cerkev. Raz teh stopnic se cerkev lahko pregleda vsa; tii imamo pred saboj vso pravilno stavbo, da se na Kranjskem težko najde pravilnejša. Pri drugih ni toliko jednojnosti. tu pa je delano, vse v soglasji, v jednem časi in po jednem črteži. Cerkev ima tri ladije; stranski ladiji ste s štirimi visokimi šilastimi loki na čveterooglatih slopovih zvezani s srednjo ladijo. Ladije so vse jednako visoke, pa pokrite so z dvojnim lesenim stropom. Pri stranskih ladijah je tam, kjer se dotikajo presbiterija, lopa, sloneča na treh staroveškili stebréh z okroženimi loki, znotraj svođena in v vsaki lopi stojita dva majhna gotska oltarja. Lopa ima slike na présno iz prav tiste dobe. Presbiterij ima svođen strop in na stranskih stenah oratorije, kteri imajo obilo okroženih lož (na jedni strani sedem, na drugi štiri). Zakristija je svođena, ima letnico 1547, je polušestogelnika, in ima majhna šilasta okna. Na zunanjščini ima kor osem podpornikov, krogovičje na teh oknih, kakor tudi na dveh na pročelji, je simbolično; kaže nam škofovo zakrivljeno palico, kardinalsko palico, papeževo palico s trojnim križem, in jednake simbole. Vsa zgradba je jako preprosta; ta preprostost se kaže tudi na pročelji. Tù je v sredi gotsk portal, na desnici in levici šilasto okno, nad portalom rozeta in nad njo prazno visoko čelo. Med portalom in rozeto je na sivem kamenu grb grofovske družine Thurnove 1. 1548.
Jako zanimiv je portal, kajti delo tiste dobe je, ko se ukus srednjega veka meji in spaja z ukusom nove dobe; okraski so, kar se tiče sloga, strogo gotski in romanski, tehnična zdeljava je korektna in natančna; sicer pa so ti okraski prenapolnjeni, samovoljni, podobni igračam, in v tem se kaže novi ukus. Podboja portala, kakor tudi boka šilastega loka in horicontalna preklada so vsi opisani s skulpturami. Na portalu je napis: GREGORIUS ■ RVCKHENSTEIN • MAGISTER • OPERIŠ • ANNO • DOMINI • MCXLIIII. 8
1	Franke, Ljubljanski Zvon 1. 1885.
2	Vredno bi bilo, da bi se vse te slike natančno posnele. V drugih krajih veliko manj vredne starinske tvore priobčujejo z veliko skrbjo v znanstvenih časopisih.
3	Blätter aus Krain 1859.
skupnega sklepnika. Slavolok je širok, ladija nekoliko širja od presbiterija. Okno je šilasto, z mejil-nim stebričem razdeljeno v dva dela, ktera sta zgoraj združena z okroženim lokom; nad oknoma je okrog z zavihneno črto razdeljen po dolženi v dva dela. Presbiterij je slikan, in te slike so jako zanimive ne zarad umetne dovršenosti, temveč zarad starosti in zgodovine slikarstva na Kranjskem. Za oltarjem v apsidi držč angelji preprogo; v kozicah
Slika 126.
Slika 127.
V Radovljici. Gotska cerkev s tremi ladijami in s podporniki na zunanjščini je bila zidana o konta 15. stoletja, pozneje v renesanski dòbi so bili vsi gotski členi jako pokvarjeni; sedanje dni pa je prav v duhu sloga kaj ukusno prenovljena, okna so dobile lepo gotsko krogovičje, pročelje ima lično rozeto. Sploh se pri ti cerkvi vidi, kako naj se cerkve popravljajo, da dobijo svoj prvotni značaj.
Novomesto. Cerkev sv. Nikolaja ima presbiterij in kripto iz prve dobe gotike. Svod kripte nosite dve vrsti močnih slopov. Presbiteri] ima ob stranéh polustebre; na zunanjščini se nahajajo podporniki.	■
Cérknica. Staro cerkev v Gérknici so požgali Turki 1. 1472; druga je bila zidana okoli 1. 1482 v lepem gotskem slogu. Kor ima oproge, prav tako tudi ladija. Šest osemoglatih vitkih slopov v dveh vrstah deli cerkev v tri jednako visoke in jednako široke ladije. Kapitelji so podobni dorskim, imajo blazino in obroče; v tem se ta cerkev loči od vseh drugih gotskih v naših krajih. Rébra na svodu srednje in stranskih ladij delajo križe. Presbiterij in ladijo mejita močna poluslopa s šilastim lokom. Pri ti cerkvi je jako znamenito to, da je mnogokotni kor završen z desetkotnikom, da se torej ne konča z ravno črto, ampak z oglom; tudi v tem oziru je ta cerkev jedina na Kranjskem. Svodna rébra se opirajo na deset prizidnih polustebrov. Na sklepnikih in kjer se križajo rebra je obilo raznovrstnih okraskov in podob. V ladiji je na sklepniku znamenje kamenoseka, na drugih široko sidro, grb s prečnim tramom, grb z rimskimi znamenji, zvezde, levi, križ, lilije. V koru so na sklepnikih podobe sv. Marije z Jezusom, sv. Barbare, sv. Nikolaja i. dr. Žal, da se je krogovičje pometalo iz oken in pokvarilo mnogo druzega. Na zunanjščini se je gotski slog čisto moral umakniti renesanskemu, vse se je pokvarilo. 1
Zanimive so tri gotske cerkve, komaj po pol ure narazen druga od druge, pa vsaka zidana po drugačnem črteži; te so: na Gradišči, v Praprečah pri Brdu, in na Krtini v Dobovški fari.
Na Gradišči je lična mala gotska cerkev z jedno ladijo, presbiterij je za toliko ožji, kolikor sta široka dva mala oltarja pred slavolokom. Na svodovji rébra delajo vegaste čveterokote, rombe (Sl. 128). Rébra imajo povprečke in jeden žlebič. Na jednem sklepniku
Slika 128.
Slika 129.
JUrt
je polje podobno grbu, na kterem je znamenje zidarjev (Steinmetzzeichen), kar je važno, kajti pri naših cerkvah se takih znamenj ne nahaja mnogo. Gotska letnica, vsekana v kamen za vélikim oltarjem, kaže, da je bila cerkev zidana 1. 1532, sredi med številkami je velik latinski monogram E. Podpornikov na zunanjščini nima; okna pa so vsa še dobro ohranjena, kterih vsako ima drugačno krogovičje. Razdeljena so s stebriči v dva dela, najličnejši in pravilnejši je ono na evangeljski strani v presbiteriji; dela sta sklenena s šilastim trilistom, na vrhu pa je čveterolist; druga imajo ribje mehurje ali plamena, okno v ladiji pa le tri kroge. Ob stenah imajo svodna rébra svoje služnike. Kor je završen s tremi stranmi osmokota. Stolp stoji na zahodni strani, ločen od cerkve. Vélika vrata, imajo na vrhu nekoliko zavihnen lok, povprečka je sestavljena iz	svitkov in žlebov. Dolga je cerkev	17 metrov	in široka 8 metrov.
Druga gotska cerkev je v Praprečah fare Brdske (Sl.	129). Ko bi se ta cerkev	obnovila	pravilno, bila bi znotraj jedna
najličnejših in najzanimivejših gotskih cerkva na Kranjskem. Tu imamo pred saboj tri ladije, srednja še jedenkrat višja in širja od stranskih; podaljšana srednja ladija je precej dolg presbiterij. Cerkev ne stoji na ravnem, ampak je obrnena v hrib, torej je že blizu presbiterija za jeden prag višja, presbiterij ima tri prage in pred	vélikim oltarjem še dva	praga, tako, da je	konec kora višji za
(i pragov. Ima tri pare močnih čveterokotnih stebrov. Svodovje	ima, kakor na Gradišči,	rombe v	presbiteriji	in v srednji ladiji;
stranski ladiji pa imate na prvi pòli samó križne svode, v drugi poli je sredi svoda iz réber narejen kratek križ in od koncev križa so izpeljana rébra do čveterih kotov, tako napravljajo rébra lično zvezdo, povsod, kjer se rébra križajo, so mali sklepniki. Rébra ob stenah v ladiji sloné na konsolah, olepšanih z raznimi glavami ali celimi človeškimi podobami, kterih jedna v rokah drži trak z letnico 1524. Presbiterij ima še nekoliko slik ob stenah in po svodu, ravno tako ste stranski ladiji še slikani jako zanimivo, nahaja se n. pr. čisto gotsko imé Jezusovo sredi žarkov. V presbiteriji svodna rébra nosijo kameneni okrogli prizidni služniki. kteri imajo na
1 Pa še pohvaliti so se hoteli s takim dejanjem, to kaže napis nad vrati: Gothico stylo porta diruta, novo nova statuta.

1
vrhu okrogel obroč, nad obročem so glave ali čveterolistne rozete, nad njimi zopet obroč, nad obročem je nekov okrogel nastavek iz kterega rastó rébra. Okna so šilasta, pa zelò poškodovana, mrežovina kaže ribje mehurje, deljena so s stebriči v dva dela. Na pročelji je nad portalom večje okno razdeljeno z dvema podbojema v tri dele, krogovičje je pozno-gotsko. Portal ima na vrhu nekoliko zavihnen lok, povprečko, svitke in žlebe. Okrog cerkve je na zunanjščini kamenen profiiovan podzid, pri zidu je povprečka, za njo precej plitev pa širok žleb, kteri ima na konci svitek in pod svitkom nizdol obrneno povprečko. Presbiterij ima na zunanjščini tri podpornike, južna ladija pa ima na oglu namestu navadnega podpornika dva polukrogla kamenena služnika. Sploh pa je zunanjščina zamazana in pobeljena. Stolp je iz poznejše dobe. Kakor poroča napis v ladiji na episteljski strani, sezidal je cerkev 1. 1524 neki slovenski plemeiiitaž Štefan Steinmetzen Napis slòve: »Das gegenbürtig gebai hat lassen machen Melister steffan steinmzr von sein Eugen guet got und sand lucasen zu lob und Eer (1524).« V presbiteriji je na evangeljski stràni slika klečečega moža v črnem plašči, na stràni ima grb: romarska školjka v rudečem polji; pod podobo je napis z rimskimi velikimi črkami : »Das gegenbürtgh gemaver hat lassen lln der edel vnd vest Hanniss H Herrisch Die hat zwegk zu lob und er Got und vnser lieben fravn avch denen lieben Hailigen. Anno Domini Millesimo GGGCCXX. Z in Oct, dl Nat XXV.«1
Na Krtini pri Dobu (Sl. 130). Dve vrsti stebrov, po pet v jedni vrsti, delite cerke v vtri jednako visoke in jednako široke ladije, in kar se ne nahaja nikjer drugod pri naših gotskih cerkvah, vse tri ladije so jednako dolge, tudi presbiterija posebnega ni, ampak samo za prag je pri zadnjih dveh stebrih višji mimo ladij. Stebri so osemkotni na okrogli nogi; kapiteljev nimajo, ampak rébra rastó neposredno iz stebra. Svodi imajo oproge in diagonalna rébra, oproge so močnejše in imajo samo povprečko, rébra so tanjša in imajo tudi žleb. Ob steni se rébra opirajo na zagozdate profilovane konsole, v presbiteriji pa sta konsoli dve glavi, jedna moška, druga ženska. Na sklepnikih so zvezde in podobe svetnikov, n. pr. sv. Roka, patrona cerkvenega, sv. Marije itd. Dolga je cerkev Ubò metrov in široka 10 metrov. Vélika vrata so na vrbu zavihnena, na čelu je nekova konsola pa brez kipa. Stolp stoji posebe, ima spodaj šilasto trilistno lino, pri zvonéli pa okrožna, po dva skopčana okna, ktera loči kamenen steber; streha je piramidalna. Zal. da so vsa okna zazidana in izpremenjena v čveterokotna. Na izhodnem konci je zdaj prizidana zakristija; bila so prej tii tri šilasta okna, pa se pozna, da so zazidana popolnoma; v ladiji so izpremenjena v čveterokotna in tako je po zunanjščini cerkev čisto izgubila gotsko lice. Važna je ta cerkev na Krtini tudi v tern oziru, ker je bila v turških vojskah trdnjava. Stoji na griči, okrog je zid, na kterem so strelne line in na južni strani je bil izpodjemni most, kteri se je dal vzdigniti. Da so se semkaj ljudje skrivali ob času turških vojsk, znano je med ljudstvom še dan danes. Pripoveduje se, da je bila nekega dné vsa cerkev polna ljudij, kteri so bežali pred sovražniki; Turki hité k cerkvi, pa kristjani dobro zapahnejo vélika hrastove vrata, sovražniki so jih hotli razsekati, pa so so vendar prej umaknili. Vélika hrastove vrata so res nasekane še dan danes. Na severni stràni se vidi na obojih vratih letnica 1 (520, pa cerkev je bila zidana gotovo o začetku 16. stoletja.
Nahajajo se na Kranjskem tudi cerkve z dvema ladijema. Najzanimivejša je cerkev sv. Petra pri Bégunjah. Stoji na precej visokem hribu, iz kterega se kaže prekrasna panorama čez gorenjsko stran. Dva okrogla stebra ločita 10 metrov dolgo in 7 metrov široko ladijo v dva dela. Svodovje je mrežasto, kjer se križajo rébra so povsod razno olepšani sklepniki. Na jednern teh sklepnikov se na ščitu nahaja znamenje kamenosekovo, na drugih so prav lične zvezde, ali listi, grbi, iz kterih na vseh štirih stranéh rastejo mali križi. Rébra ob stenah se opirajo na konsole, nektera na kamenene služnike. Slopovi imajo kapitelje na osem oglov, na kterih so pripeti visoko izbokli, slabo zdelani, razno zaviti in globoko narezani (akantovi) listi. Presbiterij je prizidan skoraj gotovo pozneje; dolg je nekoliko čez štiri metre, tako, da je dolga vsa cerkev blizu 15 metrov; kor je završen stremi stranmi osmoogelnika. Vrata	so šilasta, pred	uhodom je	lopa in pred njo dve mali, nekoliko čez seženj veliki	kapelici, jedna nad drugo imajoč okrogli
svod,	spredaj je mala	dolbina za	oltar, izvestno ste ti kapelici najstarejši del cerkve 2; iz	kterih časov je, o tem nimamo nobenih
znanih podatkov'.
Sv. Primoža in Felicijana pri Kameniku. Dolga je cerkev 30-5 metrov in	široka 8 metrov. Trije okrogli, kamenem
stebri	ločijo prostor v	dve ladiji;	stebri imajo v primeru po dva čevlja, svodi so mrežasti,	prav kakor v mestni farni cerkvi v Loki,
v Crngrobu in pri sv. Petru pri Bégunjah; torej so te cerkve skoraj gotovo delo frižinske stavbenice. Na svodu na levici se nahaja letnica 1452. Bila je cerkev slikana, pa te slike so bile 1. 1592 in 1840 prenovljene, to je, čisto popačene. Na levici je na steni velika slika predstavljajoč sv. tri kralje, vseli oseb je 36 v navadni človeški velikosti. Na drugi sliki na levici so na pozadji šibe božje, kuga, lakota, ogenj, vojske, povodenj, spredaj pa Marija pred Jezusom in poleg nje sv. Primož in Felicijan; Jezus klečč prosi nebeškega Očeta milosti za nesrečno deželo. Na desnici je na prvem gotskem oknu ime sv. evangelistov Matevža in Janeza, na drugem sv. Lukeža in Marka in na tretjem nemški orel z jedno glavo z avstrijskim grbom na prsih in kranjskim — višnjevi orel z belim rudeče-kockastim polumesecem na prsih. — Spodaj na steni so dogodbe iz Marijinega življenja — in stopnice sv. Aleša.
V Svibnjem — gotska cerkev z dvema ladijema, jedna Sirija mimo druge.
Razven omenjenih cerkva pa je na Kranjskem še mnogo podružnic, ktere imajo vsaj gotske presbiterije, ladija pa je renesanska, bile so zidane tisto dobo, ko ste se mejili renesansa in gotika. Take podružnice z gotskim presbiterijem so n. pr. podružnica na Viči pri Ljubljani, dolga okoli 12 metrov, presbiterij završen s tremi stranmi osmokota, ima mrežast svod, rébra sloné na konsolab. na profilovanih zagozdah. Sklepniki imajo zvezde, rozete, na jednem je grob z znamenjem kamenosekovim; zanimiv je grb z zvezdo nad polumesecem. — Vrata imajo zavihnen lok, povprečka ob stranéh ima svitek in	žleb združen	s	povprečno	plošico.
Velika sklepnika na vrhu svoda sta okrašena, jeden ima podobo Marije z Jezuščkom, na drugem	sta dva svetnika, Simon in	Juda.
Na J ep er c i v sorški fari. Svod v presbiteriji mrežast, okno šilasto z ribjimi mehurji.
Na Gostečem v sorški fari. Na izhodni stràni ladije za slavolokom podolgast čveterokot z diagonalnimi rébri, za njim je ondi, kjer se pričenjajo strani mnogoogelnika, zopet drug močan lok. Okna so šilasta z ličnim	čveterolistom,	v	ladiji na desnici je
majhno ozko trilistno okno, podobno malim linam v stolpu v Kàmeniku in na Krtini.
Na Muljavi v Št. Vidski fari na Dolenjskem. Na prekladi prednjih vrat je letnica 1697; ta čas je bila cerkvica najbrž predelana. Prej je imela ladija lesen strop. Nad sedanjim svodom se vidi še slikarija. Na zunanjščini se poznajo zazidana šilasta okna; tudi v zvoniku se vidijo gotski sledovi. Vratca, držeča iznad cerkve v zvonik, imajo še lep šilast lok. Okna v presbiteriji so skopčana, na vrhu trilist, druga pa so štirioglata, in sicer stara, prav majhna so zazidana, in druga so prebita na novo. — Samci gotsk presbiterij ima še obilo drugih cerkva.
1	Kdo je bil ta Herisch in Steinmetzer? Kmet na Gradišči mi je rekel: »Tù gori na griči nad cerkvijo so razvaline starega grada, in ta graščak je dal zidati vse tri cerkve na Gradišči, v Praprečah in na Krtini.« Gotovo je, da so vse tri cerkve zidane ob jednem času, pa vsaka po drugem črteži.
2	Zdaj ima v spodnji kapelici Cerkvenik svojo klet, repo, grablje itd.
V Italiji.
Ni je dežele, za ktero bi se tolikanj zanimali vsi omikani narodi, kakor Italija. Ljubezen do cerkve, do umetnosti, do zgodovine jih mnogo vleče tja; komur le dovoljujejo okoliščine, gré tja pogledat klasična tla, kjer so se vršili tako pomenljivi zgodovinski dogodki, ali občudovat umotvore umetnosti. In res, Italija je bila središče umetnosti pod posebnim varstvom vladarjev sv. cerkve. Pa ostanimo zdaj le pri arhitekturi srednjega veka in sicer pri gotskem slogu.
Mnogo stavbin gotskega sloga, bodi si cerkvenih, bodi si zasobnih, nahaja se v Italiji; imenujejo se gotske, pa niso lake, kakeršne so na Nemškem, Francoskem in Angleškem. Gotika ima th ves drugačen značaj ; kdor tega ne pozna, bi skoraj ne poznal sloga, prišteval bi stavbine onim iz romanske ali staro-krščanske dobe. Akoravno pa se italijanska gotika tolikanj loči od nemške, bilo bi vendar čisto napačno misliti, da je th ta slog pokvarjen; ne, temveč italijanska gotika je le nekov sprevržek (genus, species) gotskega sloga, in sicer oni sprevržek, kteri se loči največ od prvobitnega gotskega sloga. Sicer se loči tudi nemška gotika od francoske; posebnosti svoje ima angleška gotika zlasti v 15. in 16. stoletji; tudi na Španskem je hodila gotika svoja pota, akoravno so ondu delovali tudi nemški mojstri. Zopet drugačne so gotske stavbine v severno-nemških deželah, kjer niso imeli pripravnega kamenja in so morali zidati z opekami. Pa noben sprevržek se ni tako odločil od severno-gotskega ideala, kakor gotika italijanska.
O konci 12. stoletja je bila gotika na Francoskem že dovršena; v 13. stoletji si je priborila gospodstvo na Nemškem. Iz romanskega severja se je kmalu našla pot na romanski jug; 1. 1228 se je pričela zidati prva gotska zgradba v Italiji, sloveča cerkev sv. Frančiška Asiškega. Gotika ni prirastla iz italijanskih tal, ni bila tukaj doma, ampak bila je presajena iz severja v tla tuje dežele. Th je bilo marsikaj bistvenega čisto drugačno, kakor v severni domovini; drugačno podnebje, drugačno ljudstvo in šege njegove. — Drugačno naravo je našla gotika v Italiji. Vesela, vrtu podobna je tukaj dežela v primeri z resnobnim severjem. Th ni smrekovih gozdov z visokimi vrhovi, s kterimi so v kaj lepem soglasji visoki stolpi, vitki, proti nebu kipeči gotski členki itd. Logi so th namestu gozdov, drevesa s širokimi kakor solnčnik razprostrtimi vejami pokrivajo griče, okrog vrtov je nizko grmovje, v dolinah oljke in vinska trta — kdo vé, kako malo bi bila pristojna med tako okolico kvišku kipeča katedrala kolinska! Veselemu, živahnemu značaju ljudstva bi se zdela preresnobna, videla bi se mu, da ne stoji na pravem mestu, da je tako malo prikladna okolici, kakor grški tempelj v kakih visokih hribih. — Vse drugačno je podnebje v Italiji. Th ni toliko snega, ne deževja, da bi morale strehe biti tako strme. Topo je bilo čelo pri grškem tempeljnu, ravne so bile že od nekdaj strehe zasobnih hiš; — med tako okolico bi se že samo po sebi ne prilegale visoke strehe severno-srednjeveških stavbin. Na severji, kjer solnčni žarki niso tako topli, kjer megla tolikrat dolgo stoji, je potrebno, da so se napravljala visoka okna, ktera so se odpirala ob solnčnih dnevih, da je solnce moglo pregrevati vse prostorine. Vse drugače pa je bilo na jugu v Italiji. Velika vročina je th, iščejo si sence, ulice so zarad tega ozke, da jih solnce tako ne pregreva; tudi v cerkvi hočejo imeti hladnejše prostore, torej tudi pri cerkvah niso okna tako velika. Na severji ni v naravi toliko živih boj, torej so hoteli vsaj z mnogoterimi členi poživljati oblike; na jugu pa so v naravi lepe in žive barve; ljudstvo ljubi krasne boje povsod, na umetninah pa tudi pri vsakdanji svoji obleki. — Prav tako narava na severji stavitelju podaje le preprosto gradivo, rumenkasti ali sivkasti lahki kamen ali peščenec; — na jugu imajo na izberanje dragocenega marmeljna s prekrasnimi barvami opisanega. Bo li človek to prelepo gradivo, ktero mu ponuja narava sama tako radodarno, puščal neporabljeno, ker se manj strinja z resnobnim značajem strogega sloga? — Kakor pa je različno podnebje in narava italijanska od severnega, tako je tudi različno čutenje in mišljenje narodovo. Značaj ni tako resnoben, kakor severnih narodov, temveč vesel, živahen in gibčen, kakor sploh okolica njegova v naravi; ne drži se tako natančno stroge doslednosti, temveč marsiktere zapreke preskoči veselo ; ljubi žive boje in široke prostore. Poseben znak italijanskega ljudskega značaja je, da se zvesto drži domačega od pradedov podedovanega, zlasti ne more pozabiti minulih časov nekdanjega veličastva. Italijan ne potuje mnogo po tujih deželah, da bi se drugod učil umetnosti, saj ima doma vse veličastne klasične proizvode svojih pradedov vsaj v razvalinah, staroveške oblike so njegova lastnina, in teh oblik se trdno drži. Pod tem vplivom se je moral pretvoriti gotski slog v Italiji.
Prva taka izprememba se tiče črteža v tlorisu in narisu; th se je oziralo poglavitno na to, da so se delali veliki, široki prostori, ne previsoki in kolikor možno malo členasti. To načelo pa je naravnost nasprotno francoski in nemški gotiki. Čisto gotska cerkev je zlasti členovita zgradba; severni mojstri so posebno gledali na to, da so odlikovali rébra, slopove, podpornike in podporne loke, jih razvrščevali pravilno od vrha do tal strogo dosledno na primerne dele.
Prostornost v cerkvi jim je bila postranska nebistvena stvar, toda na -z is tem u« jim je bilo ležeče največ. Nahajamo torej gotske cerkve, pri kterih so členi jako elegantni in plemeniti, zistem je izveden dosledno pri vseh, pa notranji prostori niso veliki, da, celo preozki. Cerkev sv. Štefana na Dunaji ima srednjo ladijo samo do 11 metrov široko, v Friburgu je široka do 10 metrov, v Ulmu 15 metrov, v Kolinu 13 metrov. Italijanska
17
gotika pa se ne ozira tolikanj na to, da bi bili posamični deli tako dosledno členoviti, temveč imeti hoče velike, široke prostorine, to ji je glavna, bistvena stvar; in res vse večje cerkve presezajo, kar se tiče širokosti, kolinsko cerkev; n. pr. cerkev St. Petronija v Bologni meri 15 metrov, v Florenciji 17 metrov, v Milanu 18 metrov. — Nemška gotika kipi kvišku, srednja ladija je po trikrat, celò po petkrat višja, kakor široka. V Italiji pa ne kipi tako kvišku, visočina ima do širine vse drugačne primere. Pri severni gotiki je srednja ladija še jedenkrat tako visoka, kakor stranske; pri italijanski gotiki je vse drugače. Slopi so veliko bolj razmaknem, v srednji ladiji nahajamo zopet kvadrate in zarad lega je podpórenj za polovico manj. Res je, da se taka cerkev ne vidi tako členovita, kakor cerkve na Nemškem, temveč mnogo preprostejša je, pa prostori so lepi, za te pa so skrbeli Italijani najbolj. Opustili so dalje obhode okrog kora in venec kapelic, kakeršne nahajamo pri francoskem katedralnem slogu (le s. Antonio v Padovi, v Milanu, s. Francesco v Bologni imajo obhode); nasprotno pa so prečne ladije dolge in daleč sezajo venkaj. Tudi so pričeli prizidavati v podolgasti ladiji na straneh vsake pole kvadra lične kapele. — Pa ne le v lem se italijanska gotika loči od severne, da ljubi široke prostore, temveč tudi v tem, da je stavbina malo členovita. Poglejmo le gotsko zgradbo na severji. /.e na svodu ne nahajamo nobenega večjega prostora, vse je prepreženo z diagonalnimi rebri. Ua, križna rebra niso zadostila, bilo je premalo členov; napravljati so pričeli mrežasto, zvezdasto svodovje, vse je prepreženo, vse zamotano in zavozlano; že o začetku 15. stoletja izpodrine mrežasto svodovje križasto in ne samo v velikih, temveč tudi v najmanjših vaških cerkvicah. Clenovito je torej svodovje, členovita pa so tudi rebra in loki, sestavljena iz žlebov, okrožic, povprćček, ploščič itd.; členovite so podpórnje lokov in reber, namreč slopovi in služniki. Stene so prav majhne, večjih ploskev ni na njih, kajti velika okna sezajo časih od jednega stenskega slopa do dražega. Prav lako so razdeljeni podporniki zunanji v mnogo manjših členkov. Taka je germanska gotska cerkev; a vsa drugačna je italijanska, /e na svodih se kaže ta razlika. Mrežasti ali zvezdasti svodi se ne nahajajo v Italiji, ampak le samo križasti ; tudi rebra niso profilovana tako bogato, temveč imajo največkrat samo okrožico ali pa so čveterokotna. Preprostejši so slopovi, podobni romanskim ali zgodno-gotskim francoskim. Ker so bili slopovi bolj razmakneni, morale so tudi stene nositi težo svodov in ni bilo mogoče napraviti tako širokih in velikih oken; vrhu lega pa so delali zarad vročine manjša okna. Ker ploskve niso bile s členi tako razdrobljene, nahajali so se na svodih in na stranskih	stenah	večji prostori, kamor so mogli	slikarji napravljati
umotvore svoje, za slike pa v severno-gotskih cerkvah	nikjer	ni bilo prostora.
Ne samo, da je bilo svodovje preprostejše, temveč pri mnogih cerkvah so svode čisto opustili, zidali so gotske cerkve brez stropa, ali pa so naredili lesen, svodu podoben strop.
Kakor v notranjščini, tako je tudi na zunanjščini zgradba mirnejša in jednostavnejša. Podpornikov sicer niso mogli opustiti popolnoma, pa naredili so prav toliko široke, kolikor je bilo najbolj potrebno.
Tretja bistvena razlika med severno in italijansko gotiko je ta, da pri poslednji nadvladuje horicon-talna črta, pri prvi pa vertikalna; horicontalni zidci so močni in široki, čela so ravnejša, strehe niso tako visoke, zlasti čelo strešno je podobnejše staroveškim. Stolp, pri kterem je gotika rada kazala vso svojo umelnost in drznost, tu v Italiji nima tolikega pomena, ni spojen organsko s	cerkvijo,	ampak stoji navadno
ločen od nje. Pa tudi, kjer je cerkvi prizidan, ni tako	bogat,	kakor na severji,	navadno	je	čveterooglat; tudi
streha je čisto jednostavna. Namestu stolpa pa so cerkvam nad križališčem radi p rizi d avali kiipole.
Zopet druga posebnost gotskega sloga v Italiji je ta, da so radi rabili poleg šilastega loka tudi okroženi lok, kjer je bila estetično opravičena raba njegova. Dobro so poznali pomen šilastega loka in so ga tudi rabili, kjer je bilo potrebno; kjer pa ni bilo toliko potrebno ali kjer je bila visočina zadostna za okroženi lok, niso gledali tolikanj na doslednost in rabili so brez pomiselka okroženi lok.
Se nekaj druzega daje italijanskim gotskim zgradbam poseben značaj, namreč dvojnobarvni marmelj, s kterim so obložene zunaj in znotraj stene najkrasnejših domov. Pri nekterih cerkvah se jim je premalo zdelo, da je bilo pročelje okrašeno s ploščami prelepega marmeljna, napravljali so na pročelji mozaike. Beli marmeljnasti členki na ognjenem zlatem dnù, med živimi krasnimi barvami so učinjali v solnčnem svitu premočen dojem. V notranjščini so okraševali sloveči slikarji stene in svodovje s svojimi umetninami, ktere pa so bile sestavljene tako, da so bolj povzdigovale arhitektonske člene, nikakor pa jim niso bile v kvar. Slikana notranjščina spada skoraj k bistvu gotskega sloga, krasota boj dovršuje stavbino.
Rado se očita Italijanom, da so se malo brigali za cerkvene tradicije v umetnosti; z ozirom na renesanco je v tem očitanji nekoliko resnice; kar pa se tiče gotike, kažejo se italijanske stavbine mnogo konservativ-nejše, kakor nemške. Gotika je tù ohranila celo vrsto členov romanskega sloga in jih spojila z novim slogom, tako, da bi se gotske zgradbe, ako bi stale na Nemškem, morale smatrati pozno-romanskimi. Ze portali spominjajo na romanski slog; povpréka je stolbasta, v kotih stojé stebriči (ne, kakor v severno-gotskem slogu, okrožice z globokimi žlebi), imajo mnogokrat okrožen lok in pod njim čelo (tympanum); od daleč se takšen portal vidi čisto pozno-romanski.
Kakor portali, podobnejša je tudi členavost in lepšava zunanjščine značaju romanskega sloga. Nekoliko venkaj stoječi podporniki so nalični romanskim lisenam; frizi so okroženi ali šilasti, loki vpleteni drug v druzega,
naličili poznoromanskim ; ravno tako tudi italijansko-gotski »zobci« in »vrvi« (Thauornament). Male galerije se tudi v italijanski gotiki rabijo mnogokrat. — V notranjščini spominjajo široke oproge, profili reber, kvadra-tične pole na svodovji na princip romanskega sloga; nepokrita ladija, da se vidi strešni stol, posebe stoječi stolpi pa spominjajo na tradicije staro-krščanskega stavbarstva. Zlasti pa spominjajo stebri v italijanski gotiki na romanski slog. Severna gotika je stebre, tiste člene, kteri so bili pri prvem začetku stavbarstva tako važen in pomenljiv člen, čisto odpravila, in namestu njih rabila členovite slopove. Italijanom pa niso nič kaj ugajali taki slopovi; rabili so sicer sem ter tja romansko profilovan slop, rajši še okrogli slop. Navadno pa so ohranili slaroveški steber, dali so mu pozno-romanski popčasti kapitelj in atično nogo z ogelnim listom, tako, da popčasti kapitelj in ogelni list smemo smatrati členom italijanske gotike. Rabili so v gotiki tudi akantov list na frizih, bokih, čelih in na križni roži; pri zidcih pa so rabili staroveški jajčnik in bisernik. — Ako si vse to ogledamo, čudili se ne bomo, da je renesanca nastala v Italiji, in da so se je oklenili s toliko navdušenostjo, ko so zunanji in notranji vplivi prouzročevali preporod staroveške umetnosti.
Ozrimo se na najvažnejše spomenike, kteri so se v Italiji ohranili iz dobe gotike.
Prva gotska zgradba v Italiji je cerkev sv. Frančiška v Asizi. Velika navdušenost za čednosti in za čudodelnost tega svetnika je zahtevala, naj se zida njemu v čast kaj posebnega, nenavadnega; preselila se je gotika v Italijo in ž njo nemški mojster Jacopo
Allemanno 1. 1218. — Gela vrsta frančiškanskih in dominikanskih cerkva se je zdaj zidala v Italiji, vse so jednostavne kar se tiče Iep-šav, pa veličastne v svojem osnutku. Crteži so skoraj pri vseh jednaki, imajo po tri ladije, dolgo prečno la-dijo, 4 do 6 kapel poleg presbiterija proti izhodu, okrogle slope in lepe prostore. Veličastne in prekrasne cerkve pa so zidali v bogatih in mogočnih mestih. Izvanredno lepi ste pročelji katedral v Sieni in Orvieti (Sl. 131), v mar-meljnasto zunanjo obleko njiju so kakor vtkani, prekrasni, bliščeči mozaiki. Vso pozornost nase obrača ponos lepe Florencije »Maria del Fiore«. Rodovi umetnikov so delali to orjaško stavbino in marmelj-nasto obleko njeno; pri zvršbi ogromne kdpole je prominulo življenje jednega najplemenitejših umetnikov 15. stoletja in še dan danes se dovršuje ta tvor. Jednaka navdušenost se je polastila
Slika 131.
Bologne, da je pričela zidati cerkev sv. Patronija; prekositi je hotela Florencijo in res je zgradba še veličast-nejša in popolnejša; že kar zdaj stoji, je največje arhitektonske vrednosti, pa dovršena je komaj tretjina črteža — moči so Italiji opešale.
Naposled omenjamo še stolne cerkve v M i 1 a n u ; jedina je ta zgradba na svetu, kar se tiče krasote ni ji jednake nobene, človeka kar omami njena lepota in zdi se mu, da gleda čaroben tvor kakove pravljice; -— pa ta stavbina se ne more prištevati čisto - italijanski gotiki. Tloris njen je severa, nemški umetniki so sodelovali pri tem delu. Vendar značaj severnih zgradeb se ni mogel čist ohraniti na južnem podnebji; tloris je severa, pa čim bolj se zgradba dviga kvišku, tem bolj se oddalja od germanskega uzorka. Slopovi, velikanska okna s svojim kro-govičjem so še, kar morajo biti po prvobitnem svojem
načrtu, daljna izpeljava pa, n. pr. visočina ladij, posamični členi in glavno teženje zgradbe se je izpremenilo po italijanskem značaji, lioricontalna črta nadvladuje vertikalno in preprosti kipi nemških kamenosekov 'morajo se umikati klasično izobraženemu kiparju. Pri ti stavbini, pri kteri so se posvetovali nemški in italijanski mojstri, stikata se germanski in romanski značaj gotike; tù se vidi, kako različni ste poti, po kterih hodi ta slog pri dveh individuelno tako različnih narodih. 1
Renesanski (preporodni) slog.
Konec srednjega veka, posebno od 15. stoletja dalje, jelo je pojemati krščansko življenje. Vérska navdušenost prejšnjih stoletij, ktera jedina je stvariteljica vsega lepega in velikega v znanosti in umetnosti, izginjala je, pravi duh, poživljajoč krščansko umetnost, izgubljal se je, zunanja, ponašalna se gizdavost je izpodrinila
1 Kirchenschmuck, Graz 1879.
prave umetne tvore; tudi stavbarstvo zadnje dobe kaže jednak značaj. Srednjeveško arhitekturo, z njenim členovitim in vendar tako jasnim zistemom, radi primerjajo skolastiki, zovejo jo skolastiko, rezano v kamen. Kakor pa se je izpridila in spačila skolastika poslednje dobe, tako je tudi z gotskim slogom. Pravo jedro se je izgubljalo, postalo je naposled čisto majhno, pozitivnega je bilo prav malo, a zunanje lice je bilo silno košato in bogalo; oblike so bile bliščeče, toda prisiljeno izumetničene, bile so bolj igrača kakor prava umetnost; — z jedno besedo: gojila se je lepa zunanjščina pod krinko duhovitosti, toda pravi duh se je zanemarjal in izgubljal vedno bolj. — Ta čas pa, ko je propadala umetnost, ko so se izgubljale ideje, ktere so vzbudile srednjeveško umetnost, pričeli so se, zlasti po Italiji, baviti zelò navdušeni učenjaki s klasičnimi študijami. V Italiji, kjer se je ohranilo mnogo prekrasnih monumentalnih stavbin, stavbin, kterih niso mogli razrušiti stoletni viharji, staro-veške oblike sicer niso čisto izginile nikdar, tudi novi gotski slog jih ni mogel izpodriniti popolnoma. Ko so pa sredi 15. veka Turki zmagali Carigrad, pribežalo je mnogo grških umetnikov in učenjakov v Italijo. Zdajci se je izbudilo nenavadno živahno gibanje na polji znanosti, navdušenost za umetne oblike starih Grkov je nastala silno velika. Ni čudo, da so se te oblike po svoji duhoviti dovršenosti in plemeniti preprostosti jako priljubile, ko so jih primerjali z bliščečimi igračami izprijenega gotskega sloga in so naposled popolnoma izpodrinile severni slog, klerega so porogljivo in zaničljivo imenovali barbarski, gotski slog.
Niso pa sprejeli Italijani slaroveškega sloga prav strogo po vseh njegovih oblikah, ampak mnogo so pretvorili pri njem po svojem značaji in po svoji potrebi in ta novi slog imenujemo italijanski, prerojeni, renesanski slog.
Da bomo o renesanci sodili objektivneje, pomisliti nam je lo-Ie:
Prehod iz srednjega veka v novi vek je bil poln nevarnostij, bil je tako rekoč doba mladeniška, polna hudih sl rasi ij, imel je malo izkušenj pa mnogo vabil k hudemu, in ta vabila so bila tolikanj močnejša, ker so bila nova. Izumili so to dobo tisk, odkrili Ameriko, ponovile so se klasične studije: vse to je bilo uzrok novemu, močnemu gibanji v 16. veku. Le pomislimo, kako važne izpremembe so se godile v 16. stòletji. Sveto cerkev so napadali siloviti viharji, izgubila je veliko tal, kajti germanski sever je večinoma odpadel od nje. Skoraj prav ta čas, o začetki tega stoletja, propadla je umetnost germanskih narodov, propadla je iz dvojnega uzroka, ker je izgubila pravega oživljajočega duha ter se spačila v oblikah in ker ji razjedljiva reformacija ni pustila dalje se razvijati, temveč njeni nasledki so skoraj čisto razdejali še to, kar je ostalo. Med Nemci je torej umetnost propadla iz navedenih uzrokov. Le romanski narodi in prvi njihovi zastopniki, Italijani, ostali so še zvesti umetnosti in jo gojili skrbno. Ze stoletje prej se je pri Italijanih razcvetala umetnost njihovemu mišljenju in značaju prikladna, ktero so zvali »renesanca«, misleč, da so preporodih domačo staro-rimsko umetnost po novo izb njenem narodnem duhu. Sicer je tudi to deželo poplavila navdušenost za gotski slog in zidalo se je v 13. in 14. stoletji po tem slogu, vendar pa vse zgradbe kažejo, da se v Italiji niso hoteli strogo ravnati po vseh zakonih tega sloga, temveč povsod so hoteli bolj zadostovati svojemu geniju, vedno so se bolj nagibali k staro-klasičnim oblikam in »renesanca«, pravi bistroumen umetnik, »čakala je tako rekoč že dolgo časa pred durmi«.
Čas, da je prodrla, prišel je v 15. stoletji, in sicer za Florencijo okoli 1. 1420, za goranjo Italijo okoli srede tega stoletja, Sloveči umetniki, kakor: Brunneleschi, Bramante so stali pri njeni zibeli, ko se je porodila; po njenem tako slavnem potu so jo spremljali Rafael, Michelangelo, Palladio; vse je bilo zanjo navdušeno, bila je v resnici renesanca lastnina tega naroda in te dežele. Pri toliki navdušenosti za novi slog ni bilo skoraj drugače mogoče, da bi ne bil bolj ali manj vplival na sosedne severne dežele. Pa tudi sever je novo umetnost, akoravno je prišla iz tujega, sprejel z obema rokama; kajti domača, gotska umetnost je hirala, katoliško življenje in vérska navdušenost, iz ktere je izrastla gotika, pojenjevala je, vedne vojske so razrušile mnogo umetnih stavbin, stavbenice, ktere so bile tolikanj važne in vplivne za razvoj gotike, so se razšle — vse to je naredilo prostor renesanci.
Oblike renesanskega sloga.
Renesanca je prejela stari rimski slog, zlasti stebre in	njihove člene, kajti grški slog je bil	premalo
znan	;	rabila je, toda ne strogo, staro-rimske oblike,	ktere je izpremenila po svoje in jim pridejala nektere nove.
Naj večjo izpremembo nahajamo v renesanski dobi pri tlorisu in narisu. Zopet so jeli rabiti osnovni načrt stare bazilike in pri narisu ni več vse kipelo tako kvišku, kakor pri gotiki, ampak povrnili so se zopet k horicontalni črti. Napravljali so pri cerkvah široke, svetle, veličastne prostore; srednja ladija je bila široka, stranske pa ozke, ali pa je imela cerkev večinoma po jedno samo ladijo, zarad tega je bila razredba treznejša ni bila tako mnogotero členasta, kakor bazilike srednjega veka.
Tudi pri narisu nahajamo obilo izprememb.	Ker je v tem	času nadvladovala horicontalna črta,	opustila
so	se	visoka čela, strešno čelo je imelo zdaj le top	kot, vse kar	je doslé naznanjalo kipenje kvišku,	opustilo
se je; opustili so šilaste loke pri svodih, namestu njih so napravljali banjaste svode; posebno radi so delali kupole. Zidane so te kupole na valjastem podstavu, »tambur«, boben imenovanem, na vrhu ima boben manjši nastavek, v kterem so okna, imenuje se ta nastavek »laterna«.
Namestu vitkih visokih slopov se zopet rabijo dorski, jonski in korintski stebri s svojim ogrédjem, s svojimi zidci in ornamenti; toda teh členov niso posnemali robotno, ampak čisto prosto, le bolj lepšalno. Banjasti svodi, da se ne vidijo pretežki, lepšani so bogato s kasetami, štukaturami (reliefi iz gipsa) in slikarijami. Okna so čveterokotna, nad njimi je navadno močan zidec, kterega nosijo pilastri, stebri ali konsole: nad zidcem je mnogokrat ravno ali okrožno čelo. Razven čveterokotnih oken se rabijo tudi ovalna, polukrožna, okrogla ali raznotero zavihnena okna.
Okraski se nahajajo v renesanci prav lepi in posebni, vzeti so iz staro-rimskih zgradeb, pa ti niso v nobeni organski zvezi s celoto stavbino, ampak so le prilepljeni tu in tam, kamor so se prilegali najbolj. Rabijo pa se za olepšave na koncéh zavite proge, vidijo se, kakor da so narejene iz pergamenta, dalje : krinke, spleti iz cvetlic in sadja, venci, satiri, hermi (polupodobe, ktere imajo namestu nog pilastre), rogovi, vrči, obeliski, listi, posneti po staroveških oblikah in vsakovrstne sanjarske živalske podobe.
Na zunanjščini cerkveni ni podpornikov ne podpornih lokov, stene so gole, jednolične, največ poživljene z lisenami. Največja pozornost pa se obrača pri renesanci na to, da je pročelje mogočno, krasno, da dela močen učinek; zato ima močne horicontalne zidce, kteri ga delijo v dva stropa, zgoranji je ožji kakor spodnji, prehod od ožjega do širokejšega delajo široki zavoji; nadstropja imata mnogo pilastrov, kteri jih dele v več polj. Toda tako pročelje ni v nikakeršni zvezi s celoto, popolnoma je neodvisno od notranjščine, cerkvi je le spredaj prisloneno in po njem se nikakor ne more spoznati, kako je deljena notranjščina.
Globokejšega in živejšega organizma bi pri tem slogu iskali zastonj. Posamične oblike so stavbini pripete le bolj za lepšave, pa so mnogovrstne, časih zelò spretno prikladne celoti. Ako je pa z ozirom na konstruktivnost in organsko zvezo renesanca daleč za gotika boljše dobe, vendar jo preseza z ozirom na praktičnost, mnogostranost in porabljivost. Renesanca se je bolj ozirala na potrebe vsakdanjega življenja. Najvažnejša njena pozitivna lastnost je čut za prostornost, za lepe skupine, jasno čl en o vi tost in prikladno poživljenje zidovja. Veliki prostori, banjasti svodi in kupole brez mnogih stebrov in slopov pri renesanskih stavbah delajo močen vtis; lepe primere, krasne in bogate lepšave napravljajo prekrasen učinek; posamični členi so preprosti, plemeniti, jasni. — Kar se tiče lepšav posebe, mora se reči, da so izgubile simboličen svoj pomen, toda te lepšave so mnogovrstnejše in imajo prednost pred gotskimi ne le tiste dobe, ko tudi pri tem slogu lepšave niso bile v nikakeršni organski zvezi s celoto, ampak tudi najboljše dobe njene. Gotika je rabila le geometrične črte in oblike iz njih sestavljene. Zlasti v lepšavi notranjih prostorov kaže renesanca bogastvo, lepoto in soglasje, kakeršnega ne nahajamo prejšnje čase nikjer. — In prav zato, ker renesanski slog ljubi široke, svetle prostorine in bogate lepšave, se nekteri, zlasti na severji, ne morejo spoprijazniti ž njim, zategadel vedno ponavljajo očitanje, da je ta slog preposveten, da ni prikladen za cerkve, da nima vérske podlage, da se ne ozira na potrebe in zahtevanje bogočastja. Vkljub temu pa se je razširil ta slog zlasti v 16. veku po vsi Evropi, toda v vsaki deželi je dobil nov značaj. Italijanske stavbine so bile uzorek vsem novim stavbinam po drugih deželah in nemška umetnost je izgubila popolnoma samostalnost svojo.
V romanski dobi so zidali cerkve le samo menihi iz samostanov, v gotski dobi so bili glavni faktor stavbenice, v renesanski dobi pa so se stavbenice razšle in ne družbe, ampak posamični mojstri so prevzemali zidanje. V prejšnjih tvorih se je natančneje izražalo mišljenje in čutenje dobe in narodov kakor zdaj, ko so posamični po svojem zasobnem ukusu zdelovali stavbine in tako odkazovali ukus dòbi svoji.
Dobe renesance.
Akoravno se prilega ta splošni opis bolj ali manj vsem stavbinam renesanskim, vendar nahajamo v raznih dobah tega sloga označilne izpremembe. Delimo pa zgodovino tega sloga v tri dobe. Prva doba »zgodnja renesanca«, seza od 1. 1420 do 1. 1500; druga doba »visoka renesanca«, od 1. 1500 do 1. 1600; tretja doba od 1. 1600 do 1. 1800, tako zvana »pozna renesanca« ali »barokni slog«.
Zgodnja renesanca. Prva doba renesance se še spoštljivo ozira na cerkvena izročila in potrebščine bogočastja. Skušala je doslé navadne oblike spojiti s staroklasičnimi, posredovati je hotela med srednjeveškim, krščanskim in staro-rimskim slogom. Radi so zidali po črteži staro-rimske bazilike brez stropa, rabili so skopčana okna, ktera so delili tanki stebriči; lepšave so jemali iz klasične dobe. Staro-rimske oblike so rabili prosto in jih izpreminjali okoliščinam prikladno. Stavbine te dobe so veličastne, resnobne, dostojne; primere so jasne, lepšava ni preobilna, temveč členom lepo prikladna. Doslé še novi slog ni imel določnih pravil, novi iznajdbi je bilo torej odprto široko polje, iskali so še novih oblik in to iskanje novih oblik je dajalo tvorom te dobe
nekavo posebno živahnost in mikalnost, bilo je vse ukusno, prosto, živo, mogočno, veličastno ; tehnika je skozi in skozi čvrsta in slroga; tloris je največ posnet po baziliki in cerkev ima navadno tudi kupolo.
Posebno krasne so to dobo svetne stavbe, n. pr. palače. Vse zidovje, ali vsaj spodnji del, zidan je iz mogočnih kvadrov, kterim so posneti robovi, tako, da nastajajo žlebi med njimi; imenuje se tak zid: »rustika« ali »bosagen«. Močni zidci ločijo strop od stropa; podstrešni zidec sloni na konsolah. Okna so zgoraj polukrožena, navadno ste po dve skopčani in pod lokom na čelu je majhno okroglo okno.
Prvi ustanovnik modernega stavbarstva je Florentinec Filippo Brunellesco (1375—1444). Bil je, kakor spričujejo sovre-meniki njegovi, jako pobožen in značaj njegov je bil nravno nedotakljiv. Ves navdušen je študiral ostanke staro-klasičnih stavbin in odločno zahteval, da se morajo zopet uvesti staro-rimske oblike; s silo velikanskega svojega duha je res tem oblikam pridobil in zagotovil veljavo. Njegovo najbolj sloveče delo je kupola škofijske cerkve v Florenciji. 2e Arnolfo je nameraval zidati kupolo, pa ta misel je čakala zvrška malone poldrugosto let. Leta 1420 je starejšinstvo florenško sklicalo v posvetovanje zidarske mojstre vseh narodov; tù je zmagal Brunelleskov jasni in točni črtež. Ta kupola ima dvojen svod, notranji in zunanji; v premeru je široka čez 41 metrov; nad osmimi slopovi se vzdiguje mogočen boben in nad njim, čez 90 metrov visoko, završuje se kupola v drzni eliptični črti, na vršku pa je čez 15 metrov visoka laterna. Tako je nastal najdrznejši mojsterski tvor vseh časov. Veliko hvalo zasluži mojster tudi zategadel, da je kupolo znal sestaviti v soglasji z obstoječimi oblikami, zlasti s šilastim lokom. Na bobnu so okrogla okna, skozi ktera dobiva kupola svetlobo. Brunellesco je nameraval kupolo znotraj olepšati z mozaiki, vendar pozneje so jo samo slikali, kar slabi sicer mogočen učinek, dela jo nekako pretemno in pretežko.
Kako si je Brunellesco mislil cerkve, zidane v novem slogu, kaže nam lepa cerkev sv. Lovrenca v Florenciji (1425). Ima ta lepa cerkev ravan strop, prelepe primere, veličastne prostore. Stranske ladije so svođene in imajo ob strani kapele; stebri in pilastri so strogo korintski; nad križališčem je mala kupola. — Po tem vzgledu je bilo zidanih obilo renesanskih cerkva.
Brunelleskovi nasledniki so Michelozzo Michelozzi (palazzo Riccardi), Benedetto Majano (palazzo Strozzi); posebno pa slovi Leo Battista Alberti (1404—1472), kteri je natančneje posnemal staroveške oblike in teoretično utemeljil v svojih spisih njihovo porabo. Pri pročelji S. Maria novella so izumstvo njegovo volute, posredujoče prehod od ožjega zgoranjega nadstropja do širokejšega spodnjega, take volute so se mnogokrat rabile pozneje na pročelji renesanskih cerkva. Pri cerkvi sv. Frančiška v Rimini je naredil pročelje podobno staroveškemu slavoloku; pri stranskih ladijah si je moral pomagati s polučeli.
Benečanske stavbine te dobe se odlikujejo po svoji elegantnosti; pročelje je obloženo z marmeljnastimi ploščami raznih boj. — V Lombardiji spada k najkrasnejšim stavbinam pročelje Certose de Pavia. (Tab. XXV. Sl. 2); pričel je delo 1. 1473 Ambrogio Bergognone. Vse pročelje je obloženo z marmeljnom in je od postava do vrha izborno bogato okrašeno z reliefi, medaljoni, kipi in dolbinami itd.; arhitektonski členi se drobé v silno bogate dekoracije. 1 Veličastne so notranje prostorine in lepo razréjene stranske kapele, kakeršne so sploh radi delali v Italiji pri večjih cerkvah; in ta šega se je zelo priljubila in vdomačila v renesanski dobi; pri vseli večjih renesanskih cerkvah nahajamo stranske kapele, kakeršnih ni imela ni romanska ni gotska doba. Zgodnji renesanski slog je ostal malo ne samo v Italiji, v drugih deželah zunaj Italije je vladal v 15. stoletji še gotski slog v najlepšem svojem cvetu.
Visoka renesanca. Dokler je imel novi slog svoj sedež v Florenciji, ohranil je vedno prehodni značaj, poskušalo se je posredovati med staroveškim in srednjeveškim slogom in ja spojiti. Leta 1500 pa je izpremenila renesanca svoj sedež in s tem je bila izpremenjena tudi usoda njena. Papež Julij II., jako vnet za umetnost, imel je posebno plemenito čustvo in dober ukus za umetnijske proizvode; privabil je torej največje mojstre moderne dobe na svoj dvor in Rim je bil odslé središče umetnosti. Videlo se je, da se je povrnila Periklejeva doba. Sodelovale so zopet vse umetnosti nenavadno soglasno in stvarjale so tvore, kterih lepota se bo občudovala, doklé bodo stali. Klasične oblike so jeli studirati temeljiteje, iskali so pravil, po kterih so delali Grki, in hoteli so posneti primere vsakega člena posebe. Ravnali so se po pravilih rimskega arhitekta Vitruvija, ki je za dobe Trajanove spisal knjigo o stavbarstvu. Odšle so staroveške člene posnemali natančneje in namestu prejšnjega hlepenja po bogati dekoraciji so se držali pri okraskih pravih mej. Primera posamičnih členov med saboj in njihova razredba je bila vrlo prijetna očesu, vsa dekoracija je bila jednostavna, toda plemenita, take stavbine so se morale priljubiti.
Staroveške oblike so bile le zunanje oblačilo, ktero so dajali stavbenemu organizmu prav po svoji prosti volji, ne po notranji neizogibljivi potrebi. Mojstri so po svoji volji in po potrebi nove dobe odmerjali in delili prostore, bolj kakor kedaj so zdaj napravljali zračne, lepo razdeljene veličastne prostorine. Prejšnjo dobo v jednoladijinih cerkvah ni bilo mogoče postavljati po več oltarjev, kakor samo po tri, namreč v presbiteriji in na vsaki strani pred slavolokom, tako, da so jednoladijine cerkve mogli rabiti le na deželi po vaséh. V Italiji pa so delali v široki ladiji na straneh dolbine ali kapele in tukaj je bilo prostora dovolj za več oltarjev. V visoki renesanci so te stranske kapele svodili in zunaj pokrili z jednostrano streho; zidi med kapelami so bili nekove notranje podpórnje, ktere so lahko nosile svode; da, nalične so bile nakako cerkvam s tremi ladijami, z notranjim višjim svetlobnim nadstropjem, na kterem so bila okna; cerkev je dobivala svetlobo od zgoraj, in ta svetloba od zgoraj po notranjščini se razljivajoča, dela slovesen veličasten učinek. V visoki renesanci torej niso samo malih vaških cerkva delali jednoladijinih, temveč tudi velikanske stavbine; delali so jim namreč paralelne stranske kupole in svetlobno nadstropje (cerkev sv. Andreja v Mantovi, sv. Odrešenika v Benedkah itd.) (Tab. XXX. Sl. 4).
Še za nekaj druzega so bile pripravneje te renesanske cerkve. Kar se tiče podelitve zakramenta sv. pokore, dajala je cerkev že prve čase določila svoja. V tridentinskem zboru je določila natančneje, kakšne
1 ». . . seltsam genug muss diese geschwätzigste aller Kirchenfa<jaden dem schweigsamsten aller Orden angehören«. Lübke, Kunstgeschichte.
naj bodo izpovednice; in prav za izpovednice so bile te stranske kapele kaj pripravne, da niso drugod delale napotja.
Sploh smemo reči, da se to dobo pri tlorisu niso držali stalnih pravil; delali so podolgaste ladije, ali središčne, pa tudi te so imele kapele za oltarje. Pri večjih cerkvah se malo ne povsod nahaja kupola, ladije so pokrite z banjastimi svodi. Stene in slopi so bili bogato olepšane in poživljene s pilastri, (n. pr. stolna cerkev v Ljubljani). Pročelje ima prvo döbo po dve nadstropji, ločeni z močnim zidcem, kar je sicer prikladno notranji razredbi, vendar pa se morajo rabiti nelepi zavoji, da posredujejo prehod od spodnjega širjega nadstropja, do zgoranjega ožjega (n. pr. frančiškanska cerkev v Ljubljani). Stene nadstropij ločijo pilastri ali lišene v več polj. — Pri drugih cerkvah pročelje ni v nikakeršnem spoji z notranjo razredbo, ampak je le prisloneno spredaj zgradbi kakor lepšava in ima stebre, pilastre, lišene, atiko, dolbine, v kterih stojé kipi. — Da bi se izognili prevelikih pročelji, postavljali so pred nektere cerkve pročelje staroveških tempeljnov s stebri, širokimi čeli, kar pa ni prikladno našim cerkvam (n. pr. Antonio novo v Trstu), vrhu tega so mala vrata in mala okna s stebri v nelepem različji.
Središčni sedež visoke renesance je Rim, zategadel se imenuje rimska renesanca.
V ti dobi so dobili nekteri arhitekti kaj slavno imé. Prvi med njimi, ustanovitelj rimske šole, bil je Bramante; pravo njegovo ime je Donato Lazzari ni (1444—1514) iz Urbina. Občudovani so njegovi tvori zarad prelepih primer in originalnih okraskov. On je utemeljitelj strogega, preprostega, toda plemenitega sloga visoke renesance. — Njegovi nasledniki so: Raldassare Peruzzi (1481—1537), Rafael Sanzis (1483—1520), kteri je sodeloval nekaj časa pri zidanji cerkve sv. Petra v Rimu; Antonio de S an ge 11 o: Giulio Romano (f 1546). Vsi ti pa so se odlikovali zlasti pri zidanji svetnih stavbin. Za vsako potrebo so izumeli primerne prostorine. Stropi so pri teh svetnih stavbinah ločeni z močnimi zidci, stene delé in poživljajo pilastri raznih staroveških steberskih redov. Okna in vrata ima srednjeveško lice, pa okvirjeni so s staroveškimi členi; zidce nad okni nosijo stebriči, pilastri ali konsole; nad okni je ravno ali polukroženo čelo. Pri vseh svetnih stavbinah se kaže čut za lepe primere in dober ukus, kar se tiče okraskov zlasti notranjih prostorov.
Ko pa je pričel delovanje svoje na polji stavbarstva nedosežni veleum Michelangelo Ruonarroti (1475—1564), zvršivši v slikarstvu, kiparstvu in stavbarstvu uzorne umotvore in gospodujoč dolgo s svojim stvarjalnim umom s čudovito silo nad vsemi drugimi, pričel se je preobrat v zgodovini stavbarstva. Sila njegovega velikanskega duha je raztrgala vse vezi in zakone arhitektonske, delal je, kakor mu je velel njegov veleum, .ledno prvih njegovih tvorov je nedodelano pročelje cerkve sv. Lovrenca v Florenciji, jedno najpoznejših pa čudna Porta Pia, jedno najslavnejših pa je kupola sv. Petra v Rimu. Ker so pri zidanji cerkve sv. Petra v Rimu sodelovali najbolj sloveči arhitekti, in ker je bila ta stavbina uzorek poznejšim renesanskim cerkvam, hočemo jo opisati nekoliko natančneje (Tab. XXX. Sl. 1, 2, 3).
Papež Nikolaj V. se je odločil popolnoma prezidati baziliko cerkve sv. Petra, tembolj je bilo to potrebno, ker se je nagnila stara bazilika za 6 čevljev. O papeževi smrti je bilo zidanje pri presbiteriji komaj 5 do 6 čevljev iz tal. Tako je ostalo do papeža Julija, kteri je hotel delati po črtežih svojega prednika. Nameraval je po črteži Michelangelovem napraviti si v cerkvi velikansk grobni spomenik, zidati bi se bila morala v ta namen nova kapela. 2e je mnogo staviteljev predložilo svoje črteže za to kapelo, toda papež sklene vso cerkev sv. Petra novo zidati. Naredila sta črteže Julijan de Sangallo in Bramante; Bramantejev črtež je bil odobren, bil je tako krasen in veličasten, da je prekosil vse dosedanje stavbine. Temu nameravanju papeževemu se jih je hudo upiralo mnogo, zlasti so oporekali kardinali, kajti težko jim je bilo, da bi se stara bazilika, ktero je posvetilo več kakor tisoč let in jo delalo častitljivo, zdaj morala čisto podreti. Toda vse je bilo zastonj, veličastni črtež za novo cerkev je papeža jako mikal, Bramante je bil izvoljen za voditelja pri zidanji. Brez usmiljenja je bil podrt zadnji del cerkve in v soboto pred belo nedeljo, 18. aprila 1. 1506, bil je vložen temeljni kamen za novo cerkev — pa predno je bila dodelana vsa z dvorom vred, minulo je noldrugsto let. Kjer stoji zdaj kip sv. Veronike, tamkaj je bil vložen temeljni kamen. Nova cerkev naj bi po mnenji papeževem bila izraz veličastnosti rimske cerkve, največja, najčastitljivša, najlepša hiša božja vsega sveta, središčna stavbina naj bi bila, v kteri bi se vsi členi, največji prostori in primere združevale v lepo jednoto.
Po Bramantejevem črteži bi cerkev morala biti zidana v obliki grškega križa; nad križališčem velikanska kupola na štirih slopovih — črtež je bil res kaj veličasten. Osem let je zidal Bramante; štirje "slopovi so bili dovršeni'do zidca in spojeni z loki — zdaj je umrl Bramente — Julij II. je že pred njim šel v večnost. Najbolj sloveči stavitelji in umetniki so potlej drug za drugim vodili zidanje, predno je bilo vse dokončano — pa prav to je bila nesreča za vso stavbino. Naslednik ni nikdar hotel delati po črteži svojega sprednika, ampak vsak je hotel delati po svojem črteži in tako slavno storiti svoje imé.
Leon X. je poklical Julijana de Sangallo, da bi vodil delo, toda dve leti potem je odstopil prostovoljno. Leta 1514 je bil za voditelja izvoljen takrat jedno in tridesetletni Rafael, in sicer po želji umirajočega Bramanteja. Namestu grškega križa je Rafael izvolil latinski križ s podolgasto glavno ladijo. — Po Rafaelovi smrti je prevzel njegovo mesto Baltazar Peruzzi, ta se je zopet vrnil h grškemu križu, toda izpremenil je črtež Bramantejev; hotel je véliko küpolo obdati s štirimi manjšimi kupolami. Antonio de Sangallo je zopet hotel imeti latinski križ, toda z dvema stolpoma na pročelji; pa njegovi črteži v veličastnosti niso dosegli Bramantejevih; dobro je bilo, da ni mogel izvršiti namenov svojih.
Po dolgi prošnji papeževi se je Michelangelo dal preprositi, da je prevzel vodstvo on; bil je takrat star 72 let, ni več zaupal svojim močem, izgovarjal se je, da ni arhitekt, naposled je prevzel delo brez kakovega plačila, samo iz ljubezeni do Boga in spoštovanja do sv. aposteljnov. Zahteval pa je od papeža popolno prostost in vso oblast, da sme delati, kakor hoče po svoji lastni uvidnosti. Papež Pavel III. mu je dovolil vse. Zdaj pa je žrtvoval Michelangelo vse dušne in telesne svoje moči sedemnajst let dolgo temu podjetju in je pokazal nedosegljivo duhovitost svojo. V 14 dneh je bil dovršen nov model in je stal 25 tolarjev; model je prednik njegov delal mnogo let in je stal 4000 tolarjev. Povrnil se je Michelangelo zopet k črtežu Bramantejevemu, pa je
podrugačil malo ne vsega, tako, da se cerkev sv. Petra imenovati more delo njegovo, izimši nektere poznejše pridevke Madernove. — To delo pa je tudi njegova slava, zlasti občudovanja vredna kdpola. O smrti Michelangelovi je bila cerkev v temelji že zidana, tudi tambur kiipolo je bil dodelan in po modelih njegovih je nadaljeval delo lahko vsak stavitelj, tako natančno so zdelani. — Za Michelangelom so vodili zidanje Vignola, Ligorio in Jakob della Porta; le lope in pročelja še ni bilo.
Na povelje papeža Pavla V. pa je Carlo Maderna zopet popustil Michelangelov črtež ter je podaljšal veliko ladijo za 50 metrov, in tako je dobila cerkev naposled vendar podobo latinskega križa. Ko je Maderna dodelal pročelje, posvetil je cerkev papež Urban Vili. 1. 1626, dné 18. novembra, 1300 let pozneje, kakor je bila zidana prva Konstantinova bazilika sv. Petra. Po Bernini-jevem črteži bi moralo dobiti pročelje dva stolpa, pa temelj je bil preslab in jeden stolp, ki je bil že zidan, morali so podreti. Bernini je dovršil pozneje svoje mojstersko delo, namreč mostovže okrog dvora pred cerkvijo; tudi notranje olepšave so delo Berni-nijevo; obložil je slope z raznobarvenim marmeljnom in vsekal vanje dolbine, v kterih zdaj stoje kipi (Tab. XXX. Sl. 1).
Stala je ta velikanska stavbina več kakor 260 milijonov frankov; za popravljanje se porabi vsako leto po 160.000 frankov; nova zakristija, ktero je dal prizidati še le papež Pavel VI., stala je nad 4,800.000 frankov.
Ta stavbina je velikanska, ako se stoji pri uhodu na vélikem prostoru pred cerkvijo, vidi se vélika küpola v vsi svoji mogočnosti, vidite se tudi dve manjši küpoli; pa kolikor bliže se prihaja cerkvi, tolikanj bolj izginjajo küpole in sredi prostora, kjer bi se moralo spojiti pročelje in stebrišče okrog prostora v lepo celoto, izginili ste že dve manjši kupoli in vélika kiipola le nelepo in težko leži na cerkvi. To pa zarad tega, ker se ni hotelo delati po črteži Bramanteja ali Michelangela. Ker je Maderna podaljšal véliko lađijo in naredil latinski križ, potisnil je küpolo predaleč od uhoda in zategadel od blizu jednojen pregled ni mogoč ter se na sredi prostora najglavnejši deli ne spajajo v lepo celoto.
Pročelje, ktero je naredil Maderna, tudi ni prav prikladno; široko je 117 metrov in visoko 50 metrov. Res je, da so stebri in slopovi velikanski, vendar pa je vse malično, in okna na pročelji delajo zunanjščino nalično kakovi palači. Atika in zgoranje nizko nadstropje je težko. Na naslonu okrog strehe stojé kipi Kristusa, svete Device in aposteljnov. Na galeriji nad velikimi vrati (vrat ima na pročelji pet) je delil papež o slovesnih prilikah blagoslov nebrojni množici zbrani na velikanskem prostoru pred cerkvijo.
Petero vrat ima cerkev na pročelji, najskrajna na desnici so »sveta vrata«, ktera se odpró o svetem letu. Bronasta krila velikih vrat, okrašena s krščanskimi in paganskimi podobami, so še iz stare bazilike.
Notranjščina. Cerkev sv. Petra je največja cerkev na svetu. Na marrneljnastem tlaku srednje ladije so urezane mere največjih cerkva. Cerkev sv. Petra je dolga 187 metrov, sv. Pavla v Londonu I58V2 metrov, v Florenciji 149V2 metrov, v Milanu 135 metrov, v Bologni 133 metrov, sv. Pavla v Rimu 128 metrov, v Koloniji 132 metrov, v Antwerpnu 117 metrov, bivša Sofljna cerkev v Carigradu 110 metrov. Visoka je srednja ladija pri uhodu 44'^ metrov, široka 26 metrov, stranske ladije so široke po 10 metrov. Cerkev sv. Petra pokriva tal 21.190 kvadratnih metrov, v Milanu 11.740 metrov, sv. Pavla v Londonu 10.800 metrov, v Koloniji 7360 kvadratnih metrov. V cerkvi je 748 stebrov, j389 kipov, 290 oken, 30 oltarjev. Prostori so velikanski, vendar se pa na prvi pogled, kadar človek stopi noter, ne vidi vse tako dolgo, široko in visoko, kakor bi pričakoval. Ako človek stopi v gotsko cerkev, vidi se mu višja, kakor je v resnici, to delajo ravne črte. Vse drugače pa je v cerkvi sv. Petra; vse črte, navpične in horicontalne, so vlomljene, vse večje ploskve so opisane z dolbinami in mnogoterimi okraski; stebrov, v dolgi vrsti stoječih, ni tukaj, da bi mamili oko, kakor v gotski cerkvi. Velikanska vélika ladija ima samo štiri ogromne slope; kdo bi mogel verjeti, da zadostujejo samo štiri arkade, da nosijo tako ogromno širino. In ti slopi ne sezajo do stropa, kakor pri gotiki, ampak imajo na vrhu močan zidec, nad kterim se spenja svod. Vse to dela, da se neznansko veliki prostori zdé manjši, kakor bi človek pričakoval. Le kdor večkrat prehodi cerkev, spozna njeno velikost, kdor ogleduje cerkev zjutraj ali zvečer pri solnčnern zahodu, on čuti njeno mogočnost. Mračna svetloba pokriva pojedinosti; lepšave in kipi, barve in zlató izgubé bliščobo svojo, ostanejo le velike črte, visoki svodi, kteri mejé neznanske prostorine. Ker je vse tako velikansko, ni čudo, da se človeško oko tako lahko moti v svoji sodbi. Nihče bi ne mislil, da so slopovi visoki po 24 metrov; na frizu pod zidcem je na višnjevem dnu zlat muzivičen napis: »Tu es Petrus . . .« (Ti si Peter . . .). Najboljše oko bi posamičnim črkam prisojalo k večemu po dve pedi visočine; v resnici pa so dolge po dva metra. V kozicah pod küpolo so štirje evangelisti, ne vidijo se posebno veliki, pa pero svetega Luka je menda dolgo čez dva metra. Komaj bi kdo verjel, da dva angeljčka otroka, ktera pri uhodu držita kropilnika, sta velika čez dva metra, torej prava velikana. Se vé da, kdo bi mislil, da se bo podobam otrok dala taka velikost!
Kako veličastno je vse pri ti cerkvi! In to veličastvo tempeljna božjega spominja na veličastvo vére, na veličastvo cerkve, ktere središče je Rim ali prav za prav ta cerkev, pri kteri biva vidni njeni poglavar na zemlji. Kdo bi mogel opisati vse dragocenosti in velevažne spomenike, hranjene v ti cerkvi, kdo navesti vse spomina vredne dogodbe, ktere so se vršile v nji! Nova cerkev sv. Petra je dedinja Konstantinove bazilike, dedinja tudi njenih spomenikov in svetišč, dedinja zgodovinskih spomenikov. Ta stavbina ni stara samo 300 let, temveč stara je več kakor 1500 let. Kaj vse so videli ti prostori od tistega dné, ko je Konstantin odložil žezlo in krono in zasadil prvikrat lopato tamkaj, kjer se je imela zidati cerkev! Komaj je bila cerkev dodelana nad grobom sv. aposteljnov, takoj so jeli prihajati romarji iz vseh dežela, iz vseh rodov in narodov, začenši pri Teodoziji Vélikem do najslavnejših vladarjev krščanskega sveta.
Z Michelangelom se je pričel drugi del visoko-renesanske dobe. Njegov premagujoči veleum se ni zmenil za nobena pravila, pa v tem je dajal slab vzgled svojim naslednikom, ki so odslé tudi hoteli delati prav samovoljno, a prav ta samovoljnost je porodila propad renesance, tako znani barokni slog. Posnemati so hoteli Michelangela, pa niso imeli talentov njegovih in nasledek je bil, da so zabredli na napačno pot. Vendar so delali nekteri sovremeniki Michelangelovi samostojneje, niso se hoteli povsem klanjati vélikemu mojstru, akoravno se niso mogli odtegniti vplivu njegovemu. Tudi teoretično so hoteli utemeljiti umetnost in njihove knjige so bile dolgo kanon arhitektom. Med temi se zlasti odlikuje Vignola (Giacomo Barozzio 1507—1573), kteri je zidal cerkev del Gesù v Rimu; poleg njega tudi sloveči slikar Georgio Vasari (1512—1574); in tretji je Andrea Palladio (1518—1580), čegar umotvori se nahajajo v Vicenci in v Benedkah.
Okraski visoko-renesanskega sloga so jako ukusni; nahajajo se rastlinski spleti, vaze, iz kterih rastó ovijavke, med zavoji se sem ter tja nahajajo živali, akantovi listi, pahnete i. dr. ; ali pa so črtasti, zavoji, zamotane črte, med njimi glave in podobe (Sl. 133).
Barokni slog. V 16. stoletji je ohranila renesanca lep, plemenit značaj, vse je bilo mirno, pravilno in v lepem soglasji; v 17. stoletji pa je začela nadvladovati samovoljnost, mojstri se niso več menili za pravila,
vsak je delal, kakor se mu je zljubilo, vse je bilo preobloženo in presiljeno. Bil je sploh značaj te dobe lakšen, da je v nji vladala strast, razuzdanost in sladnost. Ni jim zdaj zadostovalo, kar je storila prejšnja doba, ni se gledalo na pravilno konstrukcijo, ampak le bolj na zunanjo dekoracijo, pod klero se je skrivala notranja praznota in revščina. Vse črte so bile bahasto zavite in zavihnene, vse je merilo le na močen učinek, da bi napravljalo strmenje in občudovanje. Stare oblike so izpreminjali prav samovoljno in lem še dodali nove. Ravne črte so opustili malo ne popolnoma, po všeči so jim bile le zavihnene, krive črte; vse je moralo biti zavito: čelo pri strehi, okna, vrata, okviri i. dr., še celò pri tlorisu se nahajajo zavite črle. Dekoracija je prenapolnjena,
Slika 133.
Slika 133.
Slika 135.
Slika 136.
preobilna, pretirana, vse je polno zavojev in družili čirečar. — Čudni so zlasti svedrasto zaviti stebri, razkosljana čela, zavihnena okna, čela z okladi v polžke zavitimi in drugi jednaki nastavki. Členov je posebno obilo, okraski so zdivjani in samovoljni. Polžkov, vaz, plamenov, splélov iz cvetlic je vse polno, kakor tudi genijev in grbov, vse meri le na perspektivno omamo. Vse te prebogate lep-šave in tehnično dovršene oblike oko kar omamijo, um pa ne vé kaj početi ž njimi.
Slika 137.
Arhitektonski členi so bili o konci 17. stoletja tako spačeni in čirečarasti okraski tako skremženi, da se je v njih komaj spoznavalo, da so se razsnovali iz rimskega in grškega sloga; vkljub temu pa so se okraski jako priljubili in razpasovali, kajti bili so kaj mikalni očesu. Bili so okraski sicer brez pomena, pa bili so risani tako drzno, zavih-neni tako fantastično, zdelani tako ljubko in virtuozno, da so vzbujali čutno zadovoljstvo in se ni gledalo na notranjo praznoto. (Sl. 132, barokna konsola iz dobe rosela; Sl. 136
Ludovika XV.; Sl. 133, okrasek na palači dožev v Benedkah; Sl. 134, vloženi okrasek; Sl. 135 do 139, rokoko-ornamenti).
Najveljavnejši mojster te dobe je Lorenzo Bernini (1589—1660), ki je bil tudi sloveč kipar. Delo njegovo je stebrišče okrog prostora pred cerkvijo sv. Petra. Spačenost renesanskega sloga se je pokazala pri njegovem tvoru v cerkvi sv. Petra. Papežu Urbanu se je rodila nesrečna misel, da je velel Berniniju nad velikim oltarjem napraviti baldahin. Delan je iz kovine, ktera je bila prej v lopi pred Panteonom; kovina tehta 186.000 rimskih funtov. Baldahin je velikansk, .visok 28’5 metrov; nosijo ga štirje Spiralno zaviti stebri iz kovine. Ta baldahin, akoravno bogat, jako je neukusen in povsod zavira perspektivo. To delo nikakor ne hvali Berninija. nasprotno pa je Scala regia v Vatikanu veličastno delo.
Tekmec njegov je bil Francesco Boromini (1599—1667). Ta je hotel še prekositi s presiljenimi čirečarami svojega nasprotnika. Pri njegovih načrtih se skoraj ne nahaja ravna črta, celo tlorisi so sestavljeni iz vboklih in izboklih črt, n. pr. pri cerkvi
Sapienzia in s. Agnese v Rimu, tudi ćela, vrhovi oken in zidci so razkosljaui, tako, da vsa strogejša kompozicija premine, vse se opoteka, noben člen nima gotovega stala. Cerkve te dobe imajo po vzgledu cerkve sv. Petra v Rimu večjo ali manjšo küpolo. Tako je zidana cerkev sv. Pavla v Londonu (Tab. XXX. Sl. 7). (Krist. Wren okoli 1700), cerkev invalidov v Parizi, sv. Karola na Dunaji (Fischer in Erlach 1716—1737), akoravno ima vsaka svoje posebnosti.
Dalje imajo cerkve te dobe Široko ladijo, banjaste svode, na strani čveterokotne kapele, nektere imajo tudi prečno ladijo; presbiterij je širok in polukrožen. Stene so olepšane in poživljene s pilastri ali stebri, svodi so okrašeni s slikami na presno in
čirečarastimi stuko-reliefi (olepšave iz mavca). — Stolpi so čveterooglati in vitki, streha je jedenkrat ali večkrat izbokla, da ima podobo Čebulje ali korena (Tab. XXXV. Sl. 4).
Renesanski slog, pri kte-rem so olepšave bogato in Sopimo nadvladale arhitektonske oblike prezirajoč vsa pravila arhitekture, imenuje se »slog oh kiti« (»ZojH-styl«), ker je bil razširjen tisto dobo, ko je bila navada nosili dolge baroke in kite.
Ta slog se je razvil zlasti na Francoskem kaj šopirno in je prišel do velike oblasti (za dòbe Ludo vika XIV. in XV. 1700—1770), od koder se je razširil, ker so takrat povsod radi posnemali francoske šege, po vseh deželah.
Govori se mnogo o tako zvanem jezuitskem slogu; in res ima ta red zaslugo, vaMa {lUMM* /M 'MM. M*
Slika 139.
da se je pri črleži ravnal po strogejših pravilih; vsaj v cerkvah tega reda, ktere si je zidal sam, protivijo se neukusne-mu spačenemu rokoko-slogu ; osnova je jasna, členi krepki, svodi so časih razmaknem’ čudovito široko, primere posamičnih členov so lepe, sploh te cerkve napravljajo veličasten vtis, akoravno je tudi tù dekoracija preobložena, pretirana in neprijetno šopirna.
Krasni uzorki italijanske renesance se nahajajo na Tab. XXVI.—XXX. — Zgradbe in okraski baroknega sloga na Tab. XXXV., XXXVI. Sl. 1. Tab. XXXVII. Sl. 1, 2. Znamenita je cerkev v St. Gal-nu (Tab. XXXV. Sl. 4) — kajti na ta način so zidane večinoma vse bogatejše cerkve iz barokne döbe.
Renesanski slog v drugih deželah.
Renesanca je v Italiji, kjer se je porodila, kmalu čisto prodrla in izpodrinila vse druge sloge; ali po drugih deželah so se dolgo še držali gotike. Vedno občevanje z Italijo pa je storilo, da so se raznašale renesanske oblike po vseh drugih deželah. Zdaj so nastali kaj čudni členi, kajti po jedni stràni so se ravnali po pravilih gotike, po drugi strani pa so vedno bolj prodirale renesanske oblike, ktere so hoteli spajati z gotskimi; tudi tako so delali, da so rabili čisto nove renesanske oblike, konstrukcija pa je ostala gotska. Nastali so iz takšnega vrenja nekteri prav mikalni tvori. V 17. stoletji pa je prodrla renesanca malone povsod, toda ne s svojimi strogejšimi oblikami visoke renesance, ampak z onimi iz dobe propada, s pretiranimi in prenašopirjenimi oblikami baroknega sloga. Ko so novi principi dobili nadvlado, izgubljal se je narodni značaj arhitekture zahodnih dežel in po vseh deželah od izhoda do zahoda, kamorkoli je sezala evropska olika, povsod se je zidalo po arhitektonskih pravilih Vignolovih, Serlijevih in Palladijevih; preporojena rimska arhitektura sije še jedenkrat, in sicer zdaj mnogo obširneje kakor za dobe prvega rimskega svetovnega gospodstva, podjarmila ves olikani svet. 1
Na Francosko so prinesli renesanski slog italijanski mojstri. Jedna najlepših in zanimivejših stavbin, v kteri sta spojena gotski in renesanski slog, je cerkev sv. Evstahija v Parizi, zidana 1. 1532; najbogatejši in najukusnejši pa je kor sv. Petra v Caenu. Čas vérskih zmešnjav in bojev ni bil ugoden razvoju umetnosti in še le za dòbe Henrika IV. se je obrnilo na bolje. Francoska ima v čistem renesanskem slogu kaj lepe cerkve. Pozneje je tù nastal rokoko-slog, pri kterem se je izgubila individuelna domišljija do skrajne samovoljnosti. Uzorke francoske renesance nahajamo na Tab. XXXI.
Na Španskem nahajamo proti koncu 15. stoletja silno bliščečo, z okraski mavriškega in gotskega sloga spojeno zgodnjo renesanco. Iz teh elementov se je razcvetela zgodnja renesanca, ktere čarovna mikalnost, živost in krasota je vkljub vsi samovoljnosti res občudovanja vredna. Po pravici imenujejo ta slog »Platereske«, to je slog zlatarski; zlasti samostani in palače so tako nakičene, da so skoraj podobni,
1 Lübke, Kunstgeschichte.
kar se tiče bogastva, krasoti Alhambre. Prekrasen spomenik tega sloga je kapela kraljev v škofijski cerkvi v Tol e di in samostan sy. Lovrenca v E s en rialu in cerkev samostanska, ktera ima dorske stebre, veličastno kupolo in banjaste svode, dva stolpa in mogočno pročelje. Kakor so si postavili papeži v Vatikanu ogromen spomenik, lako je hotel zapustiti Filip II. 1. 1563 v Escurialu mistično znamenje mogočnosti svoje. V tem naj bi se izražalo svetovno vladarstvo Španije, tii naj bi bila vsekana v kamen slava, ktero je dajalo Španski odkritje novega sveta, zmage pri Paviji, Saint-Qüentinu in zmaga na morji pri Lepantu; lii naj bi bil vsekan v kamen spomenik, da vpliv Španske je sezal v Italijo in na Nizozemsko; ta spomenik naj bi pričal prihodnim rodovom o mogočnosti in slavi dežele španske.
Na Angleškem. Čudno je, da prav v li deželi se je ukoreninila gotika najglobokejše in se do danes ni čisto izpodrinila. Zategadel renesanca tù ni mogla doseči tako slavne zmage, kakor na Francoskem, ampak je ostala le bolj postranska do 17. stoletja, ko je iskreni učenec Palladijev, Ingo Jones (1572—1652), uvedel italijanski slog na britanske otoke in gotski glavni cerkvi v Londonu dal novošegno obliko s korintskimi stebri. Ponos moderne angleške arhitekture pa je cerkev sv. Pavla v Londonu (Tab. NXX. Sl. 7) (1. 1675—1710), ktere črtež se naslanja na črlež cerke sv. Petra v Rimu; kupolo ima široko čez 30 metrov in visoko 113 metrov. Zgradbe angleške renesance se nahajajo na Tab. XXX. Sl. 7., Tab. XXX. Sl. L, Tab. XXXIII. Sl. 4.
Na Nemškem. Tudi na Nizozemsko in Nemško je renesanca našla svojo pot, akoravno še le po reformaciji, kjer so se prvo dobo hotele spojiti oblike gotske z renesanskimi. Zidale so se prvo dobo le bolj palače (Otto-Heinriehs-Bau im Heidelberger-Schlosse 1556—1559, Friedrichsbau 1601—1607). Še lev 17. stoletji se je zidalo več cerkva. Iz renesanske dòbe, in sicer iz prve döbe je spomina vredna 1. 1582 zgrajena nova cerkev v Würzburgu (tù je gotika mešana z renesanco); cerkev jezuitov v Monako ve m (1. 1583—1595, v čisto renesanskem slogu); cerkev jezuitov v Ko bi en cu (1609—1615), cerkev teatinov v M onako vem (1661—1675, rokoko) in imposantna triladijina škofijska cerkev v P asa vi (1662). V 18. stoletji se je nadaljevalo, kar se je prej pričelo, namreč umetnost je bila popolnoma odvisna od francoskega duha, tako, da ga ni umetnijskega tvora v tako zvani olikani Evropi, kteri bi ne dobival duha, idej in oblik iz Francoskega. K temu opičarskemu posnemanji Francozov so mnogo pomogli zapravljivi knezi, med njimi ni bilo skoraj jednega, kteri bi ne bil mislil, da mora imeti tudi svoj Versailles. O nemški umetnosti, ktera se je tolikanj ponašala prejšnje čase, ni bilo zdaj ne duha ne sluha. 1 Ker so torej nemški mojstri svoje oblike iskali na Francoskem, razume se samo po sebi, da so bile vse stavbine barokne. (Tvore nemške renesance glej Tab. XXX. Sl. 2, 5. Tab. XXXIII., XXXIV.)
Na Avstrijskem. Ko je o konci 15. stoletja izginjal gotski slog, prejela je Avstrijska prva takraj planin novi italijanski ali renesanski slog. Nikjer na severji se ne nahajajo taki lepi sledovi novega sloga, kakor na Dunaji in Avstrijskem. Semkaj so klicali zlasti vladarji italijanske mojstre ter jim dajali mnogo dela. Vladarji, Karol V. in cela vrsta naslednikov njegovih na cesarskem prestolu in večina vojvodov vladajoče cesarske hiše (n. pr. Ferdinand na Tirolskem, Karol III. na Štajerskem), vplivali so malo ne vsi na razvoj umetnosti od prve polovice 16. do 18. stoletja. Njim so se pridružili plemenitaši in duhovščina in zdaj se je pričela ona doba monumentalnega krasostavbarstva, kakeršno nahajamo le na Avstrijskem — le žal, da se je vzbudila ta navdušenost in darežljivost tisto dobo, ko je že propadala umetnost. To dobo se je zidalo v Innsbrucku, v Gradci, v Pragi, na Dunaji zlasti v baroknem slogu; nastali so oni gradovi z našopirjenimi zavoji in čirečarami na portalih in oknih, pa tudi s tako zložno izpeljanimi stopnicami in s krasnimi štukaturami olepšanimi sobami. Tudi gotske cerkve so se videle preozke in pretemne ; neizrečeno mnogo novih cerkva se je zidalo to dòbo, ali pa so se popravljale stare po novem slogu. Nastale so zdaj one ogromne stavbine tako zvanega stavbarstva prelatov (Priilalenarchilektur), kakeršnih ne nahajamo drugod nikjer. .Tako spretni stavbarski mojstri, n. pr. Prandauer, Dinzenhofer, Fischer von Erlach i. dr. so delovali tù. Najznamenitejše stavbine so : Melk, Kremsmünster, St. Florian, Admont, Seitenstetten in mnogo družili. V tako zvanem jezuitskem slogu se je zidalo mnogo katedral, vaških cerkva, palač, gradov in mestnih hiš; vse se je udalo novemu ukusu.
Žal, da so unemo za poživljenje umetnosti po Avstrijskem jako zavirali sploh vérski boji, in kaj bi se bilo zgodilo z umetnostjo, da je zmagalo krivovérstvo ? Če se ozremo na dejanske dogodke drugih krajev, vidimo, da je meščanstvo gojilo sicer še nekaj časa umetnost, toda le domače stanovališče, domača hiša je bila jedini predmet umetnosti, na monumentalne stavbine se ni mislilo. Kolikor bolj se bližamo 18. stoletji, tolikanj puhlejša je bila nemška renesanca. Da se je umetnost vsaj nekoliko poživila na podlagi italijanskega renesan-skega sloga, zahvaljevati se nam je le zmagi katoliške cerkve.
Na Kranjskem. Do druge polovice 16. stoletja se je na Kranjskem zidalo še v gotskem slogu; drugo polovico tega stoletja pa preoblada v naši deželi razširjanje cerkvene reformacije in zméde združene ž njo. 2 Kakor sploh povsod je reformacija tudi na Kranjskem s svojim mrzlim in suhoparnim duhom na razvoj umetnosti
1	»Sie war mausetodt, und es hätte nach den Zeitbegriffen ein Tollkopf sein müssen, der sich mit ihr zu befassen gewagt hätte«, piše nek duhovit pisatelj.
2	Radič, Letopis Matice Slovenske 1880.
imela najslabši vpliv. Umetnost prognana iz cerkve, ni imela pravega doma, kjer bi se čutila veselo. Visoki idealni namen in smotri, kteri so neogibljivo potrebni umetnosti, in prava prostost, vse se je odtegnilo umetnosti. Ni torej čudo, da kakor drugod, tudi pri nas na Kranjskem je zdaj umetnost zastala v svojem razvoji in v gibanji umetnega življenja. Pa kar je v razvoji domače umetnosti zakrivila reformacija, popravila je protireformacija do dobra. Ko se je bila vnovič ojačila katoliška véra, brž so hiteli verniki zidat nove cerkve ali popravljat stare, oskrunjene po protestantih ter so za to pokladali lepe darove na oltar. Poseben pospešitelj umetnosti je bil škof Tomaž Chrön. Leta 161 1 je Chrön ukazal slikarju M. Krištofu Weysmanu, da je v polji treh svodov ljubljanske, tedaj še gotske cerkve sv. Nikolaja napravil slikarije. A tudi naravnost popravil je stolnico, ktera je bila že v precèj slabem stanu in na klerem prostoru se je poznej dvignila v 18. veku sedanja stolna cerkev. — Sv. Petra cerkev v Ljubljani, ktera je bila za Chröna že zelo oprhla, ker so jo Turki, požigajoči našo deželo, precèj razrušili, pozidati je dal škof iz novega.
Zlata doba v pravem in najlepšem pomenu besede se je pričela umetnosti za dobe Valvazorjeve. Stanovi kranjski so bili vneti za podpiranje umetnosti in znanosti ter so za zidanje cerkva in njih olepšavo radovoljno pokladali darove. Bil je ta čas, čas naj večje rimsko-katoliške vére, čas zmage narodne pobožnosti in vérske gorečnosti nad »suhoparnim luteranstvom«, ktero se ni prilegalo ni duhu ni srcu Slovencev.
Ljubljana je imela tačas 13 cerkva in sicer: stolnico, cerkev jezuitsko pri sv. Jakoku, cerkev Naše ljube Gospé v Križankih, Marije vnebohoda pri frančiškanih (sedanje gimnazijsko poslopje), bolniško cerkev sv. Elizabete v meščanski bolnici, cerkev sv. Lovrenca prej sv. Fridolina na Bregu, sv. Florijana, sv. Jurija na Gradu, Marije Lavretanske pri discalceatih (sedaj civilna bolnica), kapucinska cerkev sv. Janeza evangelista (kjer je sedaj »Zvezda«), samostanska cerkev klarisaric (sedaj vojaška bolnica), farna cerkev sv. Petra, najstarejša cerkev ljubljanska. Mnogo teh cerkva je bilo zanimivih tudi v umetniškem oziru, kajti v njih so se videli preumetno zdelani spomeniki marmeljnasti in iz kovine.
Po Valvazorjevi smrti je bila za povzdigo umetnijskega življenja in umetnijskega obrta jako vplivna in merodajna »akademija operosov« (1693—1718). Po njenem neposrednem vplivu so nastala nova poslopja, ktera nam še dan danes svedočijo, kakšen ukus je imela, in ktero mér hodila v umetnijskih stvareh. Ukus operosov se je naslanjal na uzorke Italije, kajti v renesanski dobi se je umetnost iz te dežele širila po svetu. Italija je bila in ostane .»obljubljena dežela«, kar se tiče umetnosti v vseh oddelkih.
Sezidali so se pod neposrednim vodstvom stavbenega odseka operosov z nova: stolnica, mestna svetovalnica, križarska in nunska cerkev, ktera poslednja še ni bila dodelana, ko je zarad različnih notranjih in zunanjih razporov prestala »academia operosorum« (1. 1718).
Da se je postavila nova cerkev sv. Nikolaja, podrli so staro zidano v gotskem slogu, pa mnogokrat prezidano. Akademik Dolničar pl. Thalberg (Ivan Gregor) starinoslovec in zgodovinar, nam je v pridno sestavljenem, z mnogimi podobami olepšanem rokopisu ohranil zgodovino stolne cerkve v svoji prejšnji in poznejši obliki.1 Črtež za novo cerkev je naredil sloveči jezuit Pozzo, zidarska mojstra Jugovič in Maček pa sta zvršila delo; 1. 1699 se je začela zidati. Ima jedno široko podolgasto ladijo, ob stranéh kapele, ktere so pokrite z jednostrano streho. Nad križališčem ima visoko küpolo, nad stranskimi kapelami svetlobno nadstropje po italijanski šegi, na kterem so okna, da svetloba prihaja od zgoraj. Banjasti svod je ves slikan, toda slike niso tako razdeljene, da bi povzdigovale arhitektonsko osnovno misel in povikševale učinek notranjščine, temveč še nekako tlačijo notranjščino. Stavbina sama po sebi je jasna, posamični členi lični, pilastri ob stenah nosijo ogrédje, friz je okrašen s štukaturami. Cerkev je vrlo olepšana, pozlačeni so kapitelji, štukature na frizu in na svodu v presbiteriji, kar dela notranjščino nekako nemirno, ker je preobložena.
Frančiškanska cerkev. Namestu sedanje cerkve je stala nekdaj sv. Martinu posvečena cerkvica; 1. 1366 je deželni glavar grof Ulrih celjski dal zidati novo cerkev v čast Materi Božji Lavretanski. L. 1494 so Turki razrušili cerkev in samostan; 1. 1623 je bila zidana nova cerkev Marije Obiskovanja. Nekaj4et pozneje (1631) je cerkev pogorela. Sedanjo cerkev je zidal Konrad baron Ruessenstein 1. 1746; ima jedno ladijo, stranske kapele s prehodi. Posebno dolg je presbiterij, pa oltar je precèj naprej pomaknen, ker je za njim v presbiteriji kapela lavretanske Matere Božje. Veliko veličastnejša bi se videla notranjščina, ko bi bil véliki oltar pomaknen do konca presbiterija. Stranske kapele imajo jednostrane strehe, iz nad kterih se vzdigujejo podporniki, da delajo stene svetlobnega nadstropja močnejše. Tudi ta cerkev dobiva svetlobo od zgoraj, ima banjast svod; pa tudi tukaj slikarija ne povzdiguje arhitekture, temveč tlači notranjščino, ker je vse preobloženo. Posebno mogočno se vidi pri ti cerkvi pročelje, kajti pred uhodom ima terase s stopnicami, kar že samo po sebi povzdiguje cerkev. Pročelje je čisto italijansko, in v nobeni organski zvezi z notranjščino. Razdeljeno je v dve nadstropji, kteri loči močen zidec; od zgoranjega ožjega do spodnjega širokejšega delajo prehod veliki zavoji. Ploskve nadstropij so poživljene s pilastri, kteri imajo jonske in na zgoranjem nadstropji korintske kapitelje. Na vrhu topega čela stoji načelnjak, velik kip zamorske Matere Božje, in ob stranéh na oglih stojé kamenene piramide.
Veliko pripravnejši in jasnejši je notranjščina Uršulinske samostanske cerkve, ker je ne tlačijo neprilične slikarije. Notranjščina ima kaj lične in natančno zdelane člene (kapitelje), razredba je jasna, kaj primerna samostanski cerkvi; ob stranéh so kori za redovnice, nad temi kori velika okrogla okna, skozi ktere dobiva cerkev obilo svetlobe. Pevski kor pri uhodu stoji na močnem zidu in prednji del na stebréh, tako, da je pri uhodu nekak notranji narteks. V presbiteriji nad velikim oltarjem je kupola, skozi ktero se svetloba razliva po presbiteriji. Cerkev je zdaj kaj ukusno barvana, tako, da se jako lepo odlikujejo arhitektonski členi, in tako mora biti, barva mora povzdigovati arhitektonske člene. Stene so poživljene s polustebri v lepih skupinah; korintski kapitelji
1 Naslov je temu rokopisu: Historia cathedralis ecclesi® Labacensis S. Nicol* Archiepiscopo Myrensi sacrse. Cum chronologica ejusdem fabric® Veteris et Nòv* narratione cui accesserunt sacra »diflcia et multiplices eruditiones, ipsam Basilicam concernentes. Labaci anno Christi 1701. (Mali folio, vezan, 250 listov, 25 podob, z mnogimi črteži). Zdaj tiskan kot priloga »Laib. Dicecesanblatta« leta 1882.
nosijo močne zidce. Ako je pa notranjščina te cerkve jako prijazna in elegantna, reči se to ne more o zunanjščini. Pročelje ima staroveško dorsko stebrovje, na frizu triglife in reliefne polukrogle, na vrhu pa šilasti lok, kteri ni čisto nič prikladen drugim členom. Med tem staroveškim stebrovjem se kaj malo prilega mnogo čveterokotnih oken, vse pročelje je nekako svetno, podobnejše kakovi svetni zgradbi, kakor cerkvi, akoravno je zdaj prav prikladno pobarvano, da se lepo odlikujejo členi. Meseca marca 1. 1713 se je položil temeljni kamen za nunsko cerkev, ktera je v vzvišeni svoji preprostosti častit spomenik tedanjih umetnostnih nazorov. Zidanje cerkve in samostana je stalo 93.547 gld.
V	marsikterem oziru je zanimiva cerkev sv. Jakopa. Že do zdaj imenovane cerkve nas spominjajo, da smo na meji Italije, pri vseli se kaže italijanski ukus, italijanski vpliv. Pri ti cerkvi pa vidimo, kakor tudi pri drugih kranjskih gotskih cerkvah, da je severna gotika segla prav do te meje, in da je tu še ohranila strogi svoj značaj. Nekdanja jezuitska cerkev pri sv. Jakopu, na novo zidana 1. 1613—1615, pri kteri pa je presbiterij ostal, čegar rnnogokotni sklep in prav nemške podpornje še zdaj kažejo gotski značaj prejšnje cerkve. Pri prezidovanji pa je prišel drugi duh in jo prestvaril v drugo bitje, postala je nova zgradba renesanska zidana v tako zvanem jezuitskem slogu. Notranji prostori so svetli, veseli, kterim samó nečesa manjka, da bi bili čisto italijanskim podobni, namreč: zgoranje svetlobe. Tam zgoraj, kjer bi morala biti okna, so nad stranskimi kapelami nizki kori, sicer so pripravni, da se najde več prostora, toda arhitektonski skladbi ne koristijo. Na levi strani pred presbiterijem, kteri je za nekaj pragov višje mimo ladije, je kapela sv. Ksaverija, oktogon s kupolo, ktera je okrašena z bogatimi vihrastimi štukaturami, ktere se pa vsaj prikladajo črtam stavbe in njenim členom. Pročelje je trezno, kakor pri stolni cerkvi, in ima dva stolpa.
Najpravilnejša in najprijaznejša zgradba je cerkev sv. Petra. Prejšnja cerkev je bila zidana 1. 1385 pa 1. 1472 so jo Turki požgali in razrušili, kar naznanja précej pri uhodu na desno vzidana plošča z napisom: »Anno 1472 den 3. Junius ist dieses Gotteshaus St. Petri, Pfarrkirche der Stadt Laibach, von dem Erbfeind christlichen Nahmens, den Türken, abgebrannt und verheert worden, 1618.« Sedanja cerkev je bila zidana I. 1726—1730, ima tri ladije, srednja višja s svetlobnim nadstropjem, nad križališčem ima küpolo; stranski ladiji sezate čez prečno in spremljate presbiterij do srede. Posneta je ta cerkev po sloveči cerkvi Giorgio maggiore v Benedkah; v vsi notranjščini je lepo razréjena jasnost, posamični členi lični in natančni. Pročelje je mogočno; stolpa stojita zunaj stranskih ladij, tako, da se cerkev od zunaj vidi jako široka; med stolpoma je zidovje poživljeno z dolbinami, v kterih stoje kipi s pilastri, na sredi ima topo čelo, na vrhu zidovja je atika, prikrivajoč streho.
Cerkev v Trnovem. Til so spojeni dekorativni členi iz romanskega, gotskega in renesanskega sloga. Načrt te cerkve je kvadrat, kteremu so posneti ogli, tako, da nastane osmoogelnik z nejednakimi stranmi. Na štirih daljših stranéh so večji stranski prostori, pri uhodu nekoliko globokejši dvor med dvema vitkima stolpoma, in temu nasproti še nekoliko globokejši presbiterij, završen s tremi stranmi; na stranéh sta bolj plitva prostora za strdnske oltarje. Mnogo veličastnejša bi bila notranjščina in prostejši bi bili stranski oltarji, ko bi nad njimi ne bilo korov. Posebna je dekoracija glavnega svoda, namreč dva para paralelnih prog, ktere se blizu vrha svoda križajo, dalje je posebno, da so le nektere olepšave nekoliko temnejše barvane, sploh pa je zidovje brez barve. Cerkev je znotraj prav prijazna, naredi prav prijeten vtis, in tudi zunanjščina se kaj lepo odlikuje s svojima vitkima stolpoma.
Leta 1714 se je z nova postavila križarska cerkev po načrtu Dominika Rossija iz Benedek. Postavil jo je deželni komtur grof Guidobald Starhemberg. Zgradba je središčna, na treh stranéh kvadrata so male kapele za oltarje, nad križališčem je küpola. Pročelje ima posneto po staroveških tempeljnih s pilastri, kteri nosijo tramovje; na vrhu je topo čelo.
V Ljubljani so torej zastopane skoraj vse vrste renesanskili cerkva; tri ladije s küpolo, z baroknim samó na zunanjost prislonenim pročeljem, ki pa ni v nobeni organski zvezi z notranjostjo (pri sv. Petru); jedna ladija brez kupole, z italijanskim spredaj prislonenim baroknim pročeljem (pri frančiškanih); jedna ladija z gotskim presbiterijem vsa po zunanjosti brez svetlobnega nadstropja in s treznim pročeljem (sv. Jakop); jedna ladija v podobi križa s kupolo in s treznim pročeljem, znotraj s svetlobnim nadstropjem (Šenklavž), jedna ladija s küpolo v presbiteriji, s stebrovjem in staroveškim dorskim pročeljem (pri nunah); središčna zgradba s küpolo in s staroveškim dorskim korintskim pročeljem (križanke); središčna zgradba z dekoracijami raznih slogov (Trnovo).
Kar se tiče renesanskih cerkva po deželi imajo večje podolgasto ladij o s kapelami na strani, manjše pa imajo v tlorisu podolgast čveterokot ali pa kvadrat s posnetimi ogli; ob stranéh ali pa tudi na posnetih oglih stojé v dolbinah ali globokejših kapelah stranski oltarji; presbiterij je nekoliko podaljšan; in tako imajo prostore za tri ali pet oltarjev. Kjer je v temeljnem načrtu podloga kvadrat, tam nastane zgradba nekako središčna, kar pa za večje farne cerkve ni prikladno in tudi cerkvena tradicija daje prednost podolgasti ladiji.
Lesene stavbine.
Na severji evropskem, kamor ni sezala rimska oblast in kjer niso poznali monumentalnih kamenenih stavbin tega mogočnega naroda, razcvetalo se je jako lepo stavbarstvo lesenih zgradeb, stavili so lesene gradove, kraljeve palače, največ pa cerkve. Takih lesenih cerkva se je ohranilo obilo v prvotni obliki, še več pa predelanih slogu primerno. Norveška in Švedska ste imeli posebno mnogo takih stavbin. Tudi na Angleškem so bile lesene zgradbe jako pomenljive. Na Ruskem in Poljskem imajo še današnje dni lesene cerkve, kakor so jih imeli nekdaj. Zlasti škotski benediktini so si pridobili sloveče imé, znali so graditi kaj lične lesene stavbine, in ta način grajenja so razširjevali s sv. vero vred. 1 — Samostani in cerkve, ktere je postavljal sv. Bonifacij na Nemškem, bile so vse lesene, kar drugače ni bilo mogoče, kajti postavljali so hitro po mnogo cerkva, jemali so
1 »Ecclesiam quam tarnen more Scoto rum,non de lapide sed de robore secto totam composuit, atque arundine testit«. Monastic. Anglic, pag. 39.
gradivo, ktero so imeli pri rokah in ktero so znali najbolje obdelovati. Pri severnih Slovanih so bile lesene stavbine jako priljubljene, postavljali so jih iz tega gradiva tudi pozneje, ko bi jih bili lahko že zidali, da celò današnjega dné postavljajo lesene cerkve.
Te cerkve imajo spredaj lopo, nad ktero je stolp, čegar pretinje je opaženo s deskami le od zunaj. Ladija je čveterokotna ; presbiterij, kteri je z ladijo v primeri kakor 5:8, zaVršen je navadno s tremi stranmi osmokota. Notranjščina pri nekterih nima stropa, močni hlodi podpirajo strešni stol; druge imajo raven strop, obit z deskami, na kterih so križem nabite vžlebljene letve, da se vidi kakor bi bil razdeljen v kasete, barvane z živimi boji (rudeče,	višnjevo, zeleno); prav tako so barvani kori in	stebri. Okrog in	okrog	ladije so hodišča,
pokrita z jednostrano	streho; ta hodišča so na venkaj odprta. —■ Strehe so visoke in	strme.	— Okna so prav
taka, kakor pri navadnih hišah, visoko na steni nad jednostrano streho hodišč, n. pr. v Tychavi na Moravskem iz 15. stoletja (Sl. 140). Na Norveškem je presbiterij, kakor pri grških cerkvah, od ladije pregrajen z leseno steno; hodišče okrog imenujejo lop (morebiti od tod naša lopa). — Zgrajene so te vrste cerkvé na ta način, da so na oglih močni	okrogli hlodi, stene pa so delane iz navpičnih	pódnic. — Tudi	svoje	okraske imajo te
stavbine, stebri imajo	obročast ali kockast kapitelj. Na kapiteljih in	na podbojih vrat in oken so izrezljane
olepšave nalik arabeskam, ali zapleteni trakovi, med njimi zmaji in spake. Vsa zunanjščina je zložena piramidalno, notranjščina je bolj temna, okraski fantastični — vse to dela te stavbino jako mikalne. — Takih lesenih cerkva se nahaja mnogo na Češkem, Moravskem, Gališkem; grške so v notranjščini razdeljene po vzgledu bizantinskih cerkva.
Vrlo zanimive so ogerske lesene cerkve. Te cerkve stojé sredi pokopališča; pokopališče pa ni obzidano, ampak ograjeno z opletenim lesenim plotom. Najstarejše cerkve so iz 14. stoletja, skoraj vse imajo na vélikih
vratih vrezano letnico. Arhitektura vseh lesenih cerkva, prav do onih, ktere so postavljene konec minulega stoletja, je slična. Znamenito je, da so prebivalci kakove vasi preselivši se drugam, tudi cerkev podrli, vzeli jo s seboj in postavili na novem naselišči. Notranja razredba je prav taka, kakor pri drugih lesenih cerkvah. Stolpi imajo visoko streho; največkrat je napu-ščena streha spodaj kvadratična, pa se izpreminja v povprek postavljen osmokot, in na oglih stojé stolpiči, n. pr. pri jako zanimivi cerkvi v Sziney Tayalja (Sl. 141 in 142) iz 15. do 16. stoletja.
Tudi na Kranjskem so bile prve cerkve izvestno lesene; današnje dni pa se nahajajo v mnogih Zarad viharjev so strehe obtežene s kameni, kar jim daje posebno mikalno ličnost.
Slika 140.
Čela so obrobljena z deskami,
podružnicah leseni stropi in ti večinoma slikani z raznoterimi ornamenti ali pa s patroni, tudi banjasti svodi so sestavljeni iz desàk. Pri mnogo manjših podružnicah so nad presbiterijem ali na pročelji leseni, pa pobeljeni stolpiči. Pred uhodom je sem ter tja še lesena lopa z ravnim toda slikanim stropom, kakor notranjščina.
Razven cerkva postavljajo še zdaj radi lesene zasobne hiše, zlasti na Švicarskem in Tirolskem in v sosednih planinskih krajih. Tako zvane švicarske hiše imajo okrog hiše galerije ali hodnike na konsolah; nasloni imajo razne pro-drtine; pod čelom je balkon; streha je jako napuščena na dolžini in na koncéh, stopnice imajo zunaj, v ktere so izrezljani razni okraski,
Stavbarstvo sedanjega veka.
Ogledali smo zgodovino arhitekture od nje prvega pričetka do sedanjega veka; ker ta vek si še ni stvaril svojega sloga, ne moremo sodbe izreči o njem. Zanimivo pa je poznati okolico, v kteri človek živi, poznati namére in težnje sedanjosti, vedeti, na kterem stališči stoji danes umetnost, zlasti stavbarstvo. Hočemo torej še to kratko opisati.
Velikanski preobrati, ki so pretresali konec minulega veka vso Evropo in ji dali skoraj čisto novo obliko, vršili so se tudi na polji umetnosti. Začetkom 19. stoletja se je življenje po Evropi jako izpremenilo. Minuli dve stoletji ste razruševale vse stalne, splošne zakone nravnega življenja. V državljanskem življenji 1
1 »Exiguas constmunt casas quas ex arborum corticibus tegunt«. Mabillon. Armai. Tom. II. pag. 95.
je vladala neomejena samovoljnost jednega samega. Ta drzna samovoljnost je strupila družinsko življenje vedno bolj. Nasledki takega življenja niso mogli dolgo izostati. Stare razmere v državljanskem in družinskem življenji so se razdejale po silovitih prekucijah. Odšle pa se je pričelo novo življenje. Svet je spoznal, da neomejena samovoljnost ne more privesti do prave sreče, prave zadovoljnosti, temveč pritira le do nesrečnega propada. Začeli so torej iskati stalnih pravil, na ktera bi se smeli naslanjati varno. — Tako je bilo tudi pri stavbarstvu; vladala je zadnjo dobo gola samovoljnost in pognala kaj divje rastlike; sedanje dni pa je nastopilo novo pot, išče si zopet stalnih pravil; — toda na ti poti še omahuje, tako, da je zdaj težko ogledati mirno vse njegove namére. — Novega, splošno sprejetega sloga zdaj nimamo, na polji arhitekture razni mojstri hodijo po raznih potih, jeden ima te namére, drugi druge, nekaj poskušajo posnemati staroveške sloge, nekaj se trudijo stvariti nov slog. Ti napori so se pričeli o začetku sedanjega veka. Do francoske prekucije so se ohranila izročila starodobne umetnosti. Za dobe Napoleona I. so zopet sezali po starih oblikah, pa samo robolno in osorno, a duha staroveškega niso umevali. Ta slog se imenuje »imperialni slog«. Takšno novo živahno gibanje se je pričelo posebno na Nemškem in Francoskem, v Italiji so ostali pri renesanci, zlasti pri pravilih Palladijevih ; na Angleškem,
kjer gotski slog nikdar ni čisto izginil, poslužujejo se ga še vedno, posebno oblik pozne dobe (perpendikularni ali Tudorski slog); drugi rabijo barokni slog. Za olepšavo notranjih prostorov pa je skoraj po vseh deželah jako priljubljen pozno-renesanski slog.
Novo stavbarstvo se je odločno postavilo nasproti baroknemu slogu minulega stoletja, ho tèe se ga čisto oprostiti. Stavbarstvo sedanjih dnij hodi po trojni poti. Arhitekti se dele v tri vrste, vsak ima svoje napore in težnje.
1.	Nekteri hočejo porabljati stare sloge. Preiskava grške dežele in vestni opisi njenih spomenikov je bil važen dogodek za zgodovino arhitekture. V drugi polovici minulega stoletja sta Stuart in Revet začela natančneje preiskavati stare ostanke in odslé so vse te člene prav na tanko merili in opisovali. Doslé so bili grški slogi znani le v tistih oblikah, v kterih so jih rabili Rimci. Zdaj pa so posamične člene grške arhitekture začeli spoznavati neposredno in znanstveno, iskali so tudi zakonov, po kterih so delani in sestavljeni členi. Ta znanstvena in neposredna preiskava je še le pokazala nepopisljivo lepoto grških oblik ter je vnela arhitekte, da so se zopet vrnili k preprostim, plemenito ličnim oblikam grške arhitekture, kakor splošno veljavnemu temelju
vsake arhitekture. V duhu grške arhitekture torej nekteri skušajo stvarjati nove tvore in čiste grške oblike tako vravnavati, da so prikladne modernim potrebam. To pot je nastopil duhoviti Schinkel v Berolinu (f 1841). Naj znamenitejše delo njegovo sta gledališče in muzej (Tab. XXXVII. Sl. 3) v Berolinu. Leo pl. Klenze v Monakovem, nadaljuje pol, ktero je nastopil Schinkel, akoravno ne tako duhovito in dosledno.
2.	Temu	naporu, kteri namerava zopet uvesti staroveško stavbarstvo, postavili so	se	nasproti drugi,
bistveno različnih	mislij, arhitekte te vrste moremo imenovati »romantike«. Narodni duh	se	je jako poživil
in	povzdignil po francoskih vojskah 1. 1813 in 1815. Posebno ljubezen do romantične literature	srednjega veka
in	mnenje, da se	paganski slogi ne prilegajo krščanski sedanjosti, nagnila je druge, da so	se	poprijeli zopet
srednjeveških slogov, romanskega in gotskega ter so začeli zidali v teh slogih. Romanski slog zastopa zlasti Gärtner v Monakovem (Tab. XXXIX. Sl. 3), Lassaulx v Bonnu, Hübsch v Karlsruhe, kteri poslednji meni, naj se zidajo cerkve po vzgledu staro-krščanske bazilike.
Gotiki se ločijo zopet v več vrst, kajti niso jednih misli, ali naj bi se poprijeli strogega sloga iz prve dobe iz 13. veka (po vzgledu današnjih francoskih arheologov) ali razvitega sloga iz 14. veka, ali pa iz poslednje
dobe. Gotski slog zastopa Ohlmüller (zidal Aukirche v Monakovem 1839), Zwirner, voditelj pri zidanji cerkve v Koloniji, Hei-d el off, Stat z, Ungewitter. Hauberis-ser je zidal lepa poslopja v gotskem slogu in naredil načrt za cerkev Jezusovega Srca v Gradci.
3.	Tretji nameravajo sestaviti nov slog, čisto s a m o s t a 1 e n, in sicer tako, da prosto porabljajo umetnost prejšnjih dòb pa ji dajejo nove oblike; zlasti svodi so sestavljeni na poseben način in dekoracije so bogate. Pričenjajo papri italijanski renesanci, ktera se najbolj prilega modernim potrebam. V Stuttgartu in imenoma v Dresdenu ima renesanca skoraj iz-ključljivo veljavo. To potzastopajo .Tos. Egle (Tab. XXXVIII. Sl. 5),
O	-
	
	
	
'ID		
	
	
	
	
Semper(Tab. XXXVIII.
Sl. 1), Raschdorf (Tab. XXXVIII. Sl. 4), N euren tli er, politehnika v Monakovem (Tab. XL. Sl. 3), G n ant h (Villa Siegle, T.XXXVIII. Sl. 6), Kyllmann in Heyden (Villa von der Heydt, Tab. XXXVIII. Sl. 3).
Tudi na D u n a j i imajo vse te vrste slogov zastopnike svoje. Müller je zidal cerkev v Altlerche n feldu v romanskem slogu ; prav v tem slogu je zidan arsenal. Gotski slog zastopata zlasti Ferstel in S c h m i d t. Ferstel je zidal votivno cerkev na Dunaji (1854—1879) v gotskem slogu, nacij onalno banko v florentinskem slogu z okro-ženimi loki; poznejše stavbe njegove, n. pr. avstrijski muzej (Tab. XL. Sl. 3), palača nadvojvode Viktorja, kemični laboratorij in uni-
verza, zidane so v plemenitem renesanskem slogu. Schmidt je zidal v gotskem slogu akademiško gimnazijo in več cerkva, zlasti originalna je kupola v Fünfhausu; tudi je naredil črtež za popravo škofijske cerkve v Zagrebu, črtež za novo cerkev v Gradu pri Bledu. Hansen zastopa klasične sloge. Zidal je v očiščenem bizantinskem slogu cerkev nezjedinjenih Grkov, novo zbornico poslancev pa v renesanskem, po grških slogih preosnovanem slogu, novo hišo za glasbeno družbo v renesanskem slogu'(Tab. XL. Sl. 1). Semper (Tab. XXXVIII. Sl. 1) in Hasenauer zastopata renesanco, sodelujeta pri zidanji cesarskega dvora.
Večje cerkve se sedanjo dobo zidajo večinoma v gotskem slogu. Kakor so nekdaj prosjaški redovi zidali zlasti v gotskem slogu, tako se sedanje dni lazaristi poslužujejo tega sloga in zidajo kaj lične, ukusne cerkve, vse je v teh cerkvah zvedeno po strogem gotskem slogu. Omenjamo le lepe gotske cerkve lazaristov v Gradci in v Ljubljani.
Jedna najlepših cerkva ljubljanskih in vse dežele je nova cerkev Jezusovega presvetega Srca (Sl. 143), zidana po črteži mestnega inženirja Wagnerja, kteri je zdelal črtež in vse delo vodil brezplačno.
Zidana je v strogem gotskem slogu, dolga 32 metrov in 10 metrov široka. Ima prečno ladijo, takšno, da je tloris podoba križeva. Svodi so križasti, rébra se opirajo na kamenene služnike in imajo kaj lično okrašene kapitelje. V kotu, kterega dela prečna ladija s presbiterijem, je na evangeljski strani zakristija, na episteljski pa prelepo okrašena kapelica posvečena sv. Cirilu in Metodu. Prekrasne slike na steklo v oknih, prijetne barve na svodu, druga cerkvena oprava, zvedena strogo po jednem načrtu, vse to dela cerkev jako lepo. Dné 28. meseca junija
I.	1885 je bil vložen sklepni kamen ti cerkvi, na ktero sme ponosna biti Ljubljana. — V romanskem slogu nekako spojenim z renesanskim je cerkev v Ribnici na Dolenjskem, najlepša novejših cerkva tega sloga (izvzemši nektere neprikladnosti).
Večje cerkve v gotskem slogu zidane so: Votivna cerkev na Dunaji, cerkev Jezusovega presvetega Srca v Gradci, katedrala Marijina cerkev v Linci in nova katedrala v Saraj event; razven prve vse druge omenjene zdaj še niso dovršene. — Najlepša cerkev sedanje dobe, zidana v romanskem slogu, je katedrala v D j a k o v e m.
Na Francoskem so si klasiki in romantiki ojstreje nasproti kakor drugod. V Napoleonski dobi so zidali mnogo stavbin v klasičnem slogu; k najlepšim spomenikom one dobe se prišteva cerkev sv. Magdalene v Parizi (Tab. XNNVI. Sl. 2, 1). Energično so se tem naporom ustavljali romantiki, med kterimi se zlasti odlikujeta Lassus in Viollet-le-Duc (f 1879). Na prapor svoj sta si zapisala gotski slog 13. veka ter se trudita oblike iz dobe Ludovika Svetega priličevati sedanjim okoliščinam. Nič manj se pa tem nasproti ne trudijo zastopniki klasičnih oblik preproste grške oblike spajati s staro-krščansko baziliko. V tem slogu je zidana krasna cerkev sv. Vincencija Pavlanskega v Parizi (Hittorf). — Za posvetne zgradbe nadvladuje sijajna francoska rene-sanca 16. veka, ktera, kar se tiče plastičnih členov, nadkriluje gotiko; vendar pa se nekterim zopet bolj in bolj priljubuje slog Ludovika NIV. in XV. Izmed najkrasnejših zgradeb te dobe zadnjega cesarstva omenimo le bliščeče bogate nove opere (Tab. XXXVI. Sl. 3, 4, Garnier) in prelepe cerkve sv. Avgustina v Parizi (Tab. XXXIX. Sl. 4, Baltard).
Na Angleškem. Akoravno so tù zidali velikanska poslopja, vendar napredek v arhitekturi ni izvestno pomenljiv. Začetkom sedanjega veka so se povraćali h klasičnemu slogu, pa to se ni dolgo ohranilo. Pri posvetnih zgradbah so se ravnali po pravilih Palladijevih in Vignolovih ali pa so posegli po bogatih oblikah novejšega francoskega sloga. Za duhovske zgradbe, cerkve, šole in za gradove se rabi zlasti pozno-gotski slog. Med temi se odlikuje potratljivo krasna zbornica (zidal Barry) (Tab. XXXVII. Sl. 4), kar se tiče krasote, se more ta stavbina meriti z najbogatejšimi in najlepšimi spomeniki 16. veka.
Kaj je reči o teh raznih naporih?
Kar se tiče arhitekture prve vrste, mora se priznati, da je dovršila marsiktero znamenito delo; toda čisto klasične oblike se ne prilegajo krščanski cerkvi; pa tudi pri drugih zgradbah se pri nas ne morejo prav udomačiti, ker je naše mišljenje in hotenje, naše podnebje vse drugačno, kakor ondu, kjer so vzrastli ti slogi. Vendar pa je to prizidavanje mnogo vplivalo na očiščenje ukusa in čuta za lepe oblike, ker nam jasno kaže, v kolikem nasprotji je prava lepota členov s spačenimi čirečarami propadlih poznejših slogov.
Tudi romantiki niso utemeljili stalnega sloga. Zgodovina uči, da minulo stanje in minuli časi se ne dajo priklicati nazaj in tudi arhitektonski slogi ne, kajti oni so tesno vzrasteni s časom in s šegami, iz kterih so se izcimili. — Obilo hvalevrednega se je po ti poti storilo, zlasti v romanskem pa tudi v gotskem slogu. Tudi tù velja, naj se sprejmejo zdravi, lepi členi, kteri vrednost svojo ohranijo vse čase, vse spačeno in izprijeno pa naj se opušča. Ker sedanji čas nimamo samostalnega sloga, morajo biti ti slogi namestek, se vé, da se mora marsikaj izpremeniti po sedanjih potrebah in duhovitejšim arhitektom so oblike prejšnjih slogov le podlaga, na kteri sami prosto razvijajo proizvode svoje.
Na vprašanje, smemo li pričakovati v bodočnosti novega samostalnega sloga, težko je odgovarjati. Zgodovina arhitekture uči, da arhitektonski slog prirasta vselej iz življenja, iz mišljenja in čutenja naroda, iz potreb kake dobe; posamični mojstri so le zastopniki splošnih namer in naporov te ali one dobe. Ako se torej arhitektonski slog ne izcimi iz življenja, izumil si bo posamični umetnik težko novega, da bi zadobil splošno veljavo.
Sedanji čas ima dokaj pogojev, ako se ti zberó in združb, upati je, da bi utegnil kdaj nastati nov slog. Pa to se razvija počasi, po mnogih izkušnjah ; morebiti po počasnem razcvetu vendar dozori zreli sad ; kakšen pa bo ta slog, na to bo odgovorila prihodnja zgodovina arhitekture.
*
* *
Opisali smo zgradbe, tvore človeškega uma in dlani, od naj preprostejši h gomil do velikanskih gotskih katedral in mogočnih renesanskih domov. Primerjajmo še visočine največjih stavbin, saj je človeški duh hrepenel kolikor moči visoko dvigniti se kvišku. Najvišja sta stolpa kolinske cerkve (št. 1 in 2 na sliki 144) visoka po 152 metrov, piramida pri Gizehu (št. 3) ima 138 metrov, v Strasburgu je stolp visok 143 metrov (št. 4),
19
začeli so ga zidati 1. 1277, dovršili 1. 1439; Erwin Steinbach in njegov sin sta si postavila v ti stavbini stalen spomenik. Številka 5 kaže visočino stolpa cerkve sv. Štefana na Dunaji, 140 metrov; št. 6 stolp katedrale v Antverpnu, 132 metrov; stolp katedrale v Salisburyji na Angleškem je najvišji vseli angleških stavbin, visok 123 metrov (št. 8), pa tega preseza kupola cerkve sv. Petra v Rimu, visoka 139 metrov (št. 7). Cerkev sv. Pavla v Londonu (št. 9) je visoka 117 metrov; s. Maria del Fiore v Florenciji (št. 11), visoka 108 metrov; nekoliko niži je slolp de Alsinelli v Bologni (št. 10), visok 104 metre; rotunda dunajske razstave (št. 27), 84 metrov; stolp iz porcelana v Naukingu (št. 13), 68 metrov; nedovršeni stolpi cerkve Notre-Dame v Parizi (št. 14), 64 metrov; katedrale v Yorku (št. 16), 62 metrov; Sofijina cerkev v Carigradu (št. 17), 59 metrov; visočino nagnenega stolpa v Pizi kaže št. 19; nagneni stolp Garisenda v Bologni (št. 21), 44 metrov; obelisk na lateranskem prostoru v Rimu (št. 24), 29 metrov; iz palače v Luksoru v Pariz prepeljani obelisk (št. 25) meri 22*/g metrov, kolosalna Sfinga, zdaj visoko s peskom zasuta, dolga je 37 metrov in do temelja visoka 12'/2 metrov; št. 22 kaže Trajanov steber v Rimu, visok 46 metrov. Viši kakor Trajanov steber, da najviši steber je ognjeni steber (št. 18) v Londonu; postavil ga je Krištof Wren 1. 1671—1677 v spomin groznega požara, ki je od 2. do 7. septembra
1.	1666 vpepelil velik del Londona; stroški za ta spomenik so znašali 13.700 funtov šterlingov. Gorski steber je vbrazden, premérnik je dolg *7« metrov, visočina 59 metrov, steber je otel in ima stopnice s 355 pragi.
Slika 144.
Vrhu stebra je prsten vrč (urna) visok 8 metrov. — Cerkev sv. Petra v Rimu obseza 54.000 ljudij ; cerkev sv. Pavla v Rimu 38.000; katedrala v Milanu 37.000; Kolinska cerkev 30.000; sv. Pavla v Londonu 25.000; Aja Sofija v Carigradu 23.000; sv. Štefana na Dunaji 12.000; sv. Marka v Benedicali 7000.
To so najviše visočine, do kterih sezajo proizvodi človeških rok, in s kolikim trudom, s koliko silo, s kolikim potom je dospel človek do te visočine! Toda kako majhno je vse to primerjeno s tvori naravnimi v stvarstvu. — In proizvodi človeških rok, kako malo časa se ohranijo, ako jih primerjamo s tvori naravnimi, kteri stoje tisoč in tisočletja nepremakljivi in nerazrušljivi vsakemu vremenu vkljub. Nekoliko se strese zemlja in zruši se najveličastnejša zgradba zidana s človeškimi rokami. Kdo ve? Morebiti bodo čez stoletja starino-slovci prihodnjih rodov kopali po razvalinah današnjih orjaških zgradeb, kakor naši zdaj kopljejo po razvalinah minulih stoletij? Staro se razruši, izpreminjajo se časi in novo življenje pricveta iz razvalin, kakor obleka se izpreminja zunanjost, duh, hrepeneč po svojem stvarniku, on pa ostaja.
_ Ogled krščanskih slogov.
Za dobe Konstantinove je že preminulo rimsko veličastvo, odcvetela je umetnost. To dobo so tako zelò obupali, da bi zamogli stvarjati v resnici kaj umetnega, da se niso sramovali zgradbe Trajanove oropati skulptur, da bi ž njimi okrasili nov spomenik, slavolok Konstantinov. V središči cesarstva, kjer je bila prej za zfdanje tolika navdušenost, zamrlo je zdaj vse; sam cesar je hotel rajši drugod stanovati, drugod zidati. Stari Rim je bil pri tleh. Moč starih Rimcev, ktera je rodila rimsko umetnost, preminula je. — Tisti trenutek pa, ko je stara umetnost sama nad saboj obupala, ko je izginila stvarjalna sila, sprejela je umetnost oproščena cerkev, odkazavši ji novo bivališče. Veselje do zidanja, označilni znak starih zmagovalnih vladarjev sveta, nahajamo zdaj pri vladarjih cerkvenih, pri papežih in škofih — ti so se po svoji velikodušnosti pri zidanji kazali prave Rimce. Z veliko navdušenostjo so se zidale zdaj nove bazilike v Rimu in drugod, kamor se je zaneslo krščanstvo — zidanje cerkva je nadomeščevalo, kar se pogreša posvetnih stavb. Doba Konstantinova in pokonstantinova se more po pravici imenovati doba zidanja cerkvenega. Cerkvi se nam je zahvaliti, da se za dòbe preseljevanja narodov niso popolnoma izgubile tradicije umetnosti, da čustvo in veselje za umetnost ni čisto preminulo. Poglejmo le v zgodovino stavbarstva tistih stoletij, kako malo bi imeli poročati o njem, da bi ne imeli cerkvenih stavbin.
Na ktero umetnost se je naslanjala cerkev pri svojih zgradbah in kaj je izpremenila? .Tako poučljivo je tudi za nas, kako je ravnala cerkev precej prvo dobo. Pri zidanji stavbin za bogočastje je gledala zlasti na lepo razdelbo notranjih prostorov, da so ti zadostovali potrebam bogočastja. Pri rimskih zgradbah nahajamo raznotere osnutke: tempelje, gledališča, bazilike, toplice, hodišča itd., toda nobena teh zgradeb se cerkvi ni prilegala, da bi si jo prisvojiti hotela za bogočastje svoje. Morala si je izumiti nov osnutek, tako različen od vseh drugih, kar se tiče notranjščine, kakor je bilo različno zbiranje kristjanov k božji službi mimo verskih, političnih in socijalnih zborovanj paganov. Najpodobnejša je bazilika velikim sobanam v hišah ali palačah rimskih bogatašev, kjer so se prvi kristjani zbirali k službi božji. Apsido, ktera je bila pri hišnih bazilikah navadna, odločila je cerkev za škofa in duhovščino; če so bili drugi prostori premajhni, pridejala je prečno ladijo; podolgasta ladija je bila odločena za ljudstvo.
Vrste stebrov, ktere se nahajajo v ladiji, so tukaj zato, da se prostori morejo narediti večji. To stebrovje v široki, prostorni notranjščini dela, da je rimska bazilika čisto drugačna, kakor grški tempeljni, pri kterih stebrovje stoji zunaj, celica za malike pa je majhna, temna; pri baziliki je zunanjščina preprosta, odločilna je notranjščina. Kar v baziliki ni imelo prostora, namreč krščevanje, za to se je priredil posebni baptisterij in za zvonove so kmalu prizidali stolpe. Pri vseh bazilikah so prve čase cerkveni predstojniki gledali na to, da je imela za bogočastje primerne prostore. In to je pravo. Prvo mora biti, da cerkveni prostori zadostujejo vsem terjatvam bogočastja, ne pa, da bi se umetnijsko vprašanje stavilo na prvo mesto. K čisto umetnijskem vprašanju pa spada vprašanje: v kterem slogu naj se zida?
V kterem slogu so zidali prve bazilike? Prvi pogled na te zgradbe nam kaže, da so zidali po starorimskem slogu, da, jemali so celò nektere člene iz paganskih zgradeb.
Cerkev se je posluževala tistega sloga, kteri je bil ono dobo v navadi, tedaj še ni bilo cerkvenega sloga. Sem ter tja se cerkvi očita, da je uničila staro kulturo; toda to očitanje je zelò krivično. Nikdar ni zmagovalna vojska, nikdar ni kaka filozofična ali zgodovinska šola milejše in prizanesljivše ravnala s svojim nasprotnikom, kteremu je izpodnesla tla, kakor cerkev s starim vekom. Kmalu bi prišteli tempeljne, ktere je podrla in kipe, ktere je uničila; dolgo, dolgo pa bi morali šteti, ko bi hoteli naštevati vse proizvode duha in umetnosti, ktere se imajo za obstanek svoj zahvaliti nji. Panteon bi bil že davno razvalina, da ni postal krščanska cerkev; marmeljni so ostali, pa oblekli so se v nov blesk. Bronasti kipi se niso uničili, ampak vzel se jim je pagansko-vérski pomen in prestavili so se v primernejše kraje.1 Pagani so zapustili tempeljne svoje; prazni so stali; nihče se ni dotaknil zlata in okraskov. Prah in pajčevina sta jih prevlekla.2 Zdaj je prišlo dovoljenje cesarjevo, da se jih smejo polastiti. Pa tudi zdaj cerkev ni razreševala teh spomenikov umetnosti, ampak izpreminjala jih je, kjer koli je bilo priložno v tempeljne pravega Boga. 3 Tako je temelj starega ostal nepremaknen, nepremakljivi pa so tudi tvori, ktere je zidala cerkev na to porabljivo stanovitno podlago, novi duh je prišel v staro zgradbo in je prestvaril staro v novo in mlado. 4
1	Da so se nekteri kipi iz moralnega stališča morali uničiti, je razumljivo. Čuditi se je celo, da se je tudi v tem oziru le zarad umeteljnosti velikokrat zatisnilo oko.
2	Hieron. ad Laetam. epist. 7.
3	Avgustinus. eh. 47. 3.
4	Ennodius, dictio 2.
Ali se pa ni bala cerkev, da bi se oskrunila s »paganskimi« umetninami? Razprostrla se je cerkev na vse kraje, šla je iskat duš, s telesi ni bila oskrunjena. Božje pravilo, ktero jo je vodilo po nje poti do spreobrnenja nevérnikov, oznanil je že sv. Peter v Jafi: »Kar je Bog očistil, ne imenuj nečisto«.1 Kakor so se cerkveni pisatelji posluževali latinskega	jezika, da so v njem izraževali svoje misli,	tako so krščanski umetniki
porabljali slog, kteri je cvetel in vladal	vso tisto dobo. Ra pa so si umetnine tiste	dobe v	slogu jednake, to	ne
spričuje, da je bila cerkev odvisna od	paganstva, temveč to kaže njen vsesplošni	značaj.	Cerkev se zida	na
ostanke prvega razodenja in na večne	podstave uma in filozofije. Vse pravo,	kar je	rešilo paganstvo	od
prvega razodenja, vse lepo in dobro, kar je likalo človeško srce, vse to sta si smela in morala prisvojiti sveta cerkev in krščanstvo. Kar je našla v paganstvu pravega, lepega, dobrega, ni hotela opustiti. Zarad lega nahajamo pri najstarejših rimskih in ravenskih bazilikah oblike staro-rimskega sloga. Še več; ne da bi jim vest očitala pomanjkanje krščanskega duha, postavljali so v cerkve pravega Boga zidce, kapilelje, stebre i. dr., vzete iz staroveških tempeljnov, z zavesijo, da je krščanstvo zmagalo paganstvo. Stebre iz paganskih tempeljnov je pa bilo mogoče jemati le tedaj, ko so bili tempeljni zapuščeni, opustošeni; a prav zapuščeni in prazni tempeljni so pričali, da je rimska mogočnost se bližala popolnemu propadu. Še jedenkrat je pojemajoča luč splapoléla, jedenkrat še se je veličastno pokazala v svitu svojem, predno je ugasnila popolnoma.
V Rimu se umetnostno delovanje ni moglo povspeti do višjega napredka; vse kar je ostalo iz starega Rima, vse veselje za umetnost, vse umetnostne tradicije, vse bogastvo se je preselilo s Konstantinom iz Rima v Bizanc. Tù se je zdaj pričelo novo življenje umetnosti, tù se je izcimil nov slog, bizantinski slog.
Kaj je dalo povod temu slogu? Cerkvene potrebe ne, kajti dogme, liturgija in bogočastje, vse je ostalo takšno kakeršno je bilo prejeto iz starih časov. Tudi v Bizanci se potrebe cerkvenega bogočastja niso izpre-menile, kajti tù se cerkveno življenje ni povspelo do višje popolnosti. Toda v Bizanci ni bila hierarhija prva, tudi ne v teologičnih vprašanjih, ampak cesarski dvor je bil prvi. Svetna mogočnost si je tu stvarila nove oblike. Cesar Justinijan je mnogo mnogo storil za razvoj novega sloga; po mestih in po deželi je dal zidati prekrasne stavbine. V stolici svoji je zidal »Hagia Sofia«, da priča o njegovem veličastvu in bogastvu; z veseljem je vskliknil po dokončanem delu: »Zmagal sem te, Salomon!« Strogo središčni bizantinski slog se sme imenovati državno-cerkveni slog. Premogočne sile so delovale na polji umetnosti, kar se je tedaj stvarjalo, težko se da posnemati; notranjščina Sofijne cerkve dela tako mogočen vtis na človeka, da se ž njo nobena druga cerkev primerjati ne dh. Izhodno rimsko cesarstvo je podedovalo s tar o ve šk ega sveta umetnost in kulturo, pa ne vse, ampak le jeden del, drugi del je podedovala rimska cerkev. Grška umetnost je sicer pokazala, da talenta svojega ni zakopala, to pričajo njeni proizvodi; pa kmalu je obstala na jednem mestu, ni se mogla višje povspeti, odmrla je, oživljajoče kali ni imela v sebi. Drugače je bilo pri rimski cerkvi; tù je prirastlo iz stare korenine nebrojno prelepih cvetek, ni se bilo bali, da bi izmrla. Izmrlo in poginilo je rimsko ljudstvo, toda prišli so novi, barbarski elementi v rimski organizem. Za dobe preseljevanja narodov so prihrumeli z burno silo severno-germanski narodi, polastujoč se staroveškega sveta. Da ti divji narodi niso pomendrali in pokončali vsega, kar je izumila umetnost, se imamo zahvaliti cerkvi. Njena duhovna velevlast, jim je imponirala in storila, da so oni prevzeli nalogo nadaljevati, kar se je ohranilo iz stare kulture, da so z jarmom sv. vére prevzeli tudi butaro rimske kulture. Kakor so bili papeži branitelji Rima in njegovih spomenikov, tako so bili škofje, misijonarji in samostani rešitelji rimske kulture in na severji v divjih gozdih so bili posredovalci med to kulturo in divjimi narodi. Tako se je posluževala božja previdnost divjih, pa duševno krepkih narodov, da je nanje vcepivši plemenite mladike staroveške kulture s krščanstvom vred po njih to kulturo povzdignila do višje stopinje. — Po propadu Rima so drugi narodi v roke vzeli rimsko umetnost; delal je germanski duh z rimskimi pripomočki in nastala je nova umetnost, ktera se kaže v romanskem slogu.
Temelj in umetnostne tradicije so bile povsod rimske, pa kolikor dalje od Rima se je zidalo, kolikor manj pomoči se je dobivalo od ondod, tolikanj bolj so morali v sebi iskati moči, tolikanj bolj so se ozirali na svoje potrebe in delali so po svojem čustvu po duhu svojem in tolikanj odločnejši se je pokazal novi slog.
Stara mesta v Italiji, pa tudi rimska mesta izvan Italije, na Francoskem, ob Reni ali druge rimske naselbe, ktere o preseljevanji narodov niso bila razdejana, posredovala so staro kulturo srednjemu in novemu veku. Vrhu tega nahajamo na kraljevih dvorih odlične umetnike. Pred vsemi drugimi je Karol Veliki imel slavne umetnike pri sebi, zapovedal je pa tudi višjim svojim uradnikom, naj imajo vsak na svojem dvoru razne rokodelce.2 Se vé, da so od rimskih časov sem sodelovali tudi svetni umetniki. Vendar bi se razširjanje umetnosti in njeni razvoj ne mogel zadostno pojasniti, ko bi ne imeli samostanov, po kterih se je daleč raznašalo krščanstvo in kultura njegova. V najdaljnejše kraje, v zarastene doline bi bila težko dospela olika, ko bi je ne bili Ija prinesli benediktini. Kaj je delal ta red za razširjanje olike, to glasno pripovedujejo
1	Dej. apost. 10. 15.
2	»Ut unusquisque judex in suo ministerio habeat artifices i. e. fabros ferrarios, et aurifices vel argentarios, tornatores, carpentarios, soutalores«. Gap. de villis G. XIV.
mnogi spomeniki. Samostanov pa je bilo tisto dobo ustanovljenih mnogo, torej se je obilo zidalo in te samostanske stavbine so mnogo pomogle k razvoju sloga. Toda ne smemo misliti, da so samostani jedini umetnosti odkazavali pot. Razven samostanov so delala mesta in škofje, o kterih ne moremo misliti, da so bili odvisni od samostanov; velika mesta na Nemškem, recimo: Kolonija, Bamberg, Worms i. dr. so gotovo toliko vplivala na razvoj stavbarstva, kakor samostani. Poleg samostanskih delavnic so se nahajala kmalu cehovstva svetnih delavcev. Že v jednajstem stoletji se bere o družbi kamenosekov, v trinajstem stoletji so že vknjižene družbe zidarjev. Toda ne še le zdaj, že poprej v staro-rimski zgodovini so poznali take družbe rokodelcev, n. pr. collegia fab ro rum, magistri co m acini (okoli 644). Pa tudi samostani so v svojo službo jemali svetne umetnike in rokodelce, kteri so jim bili pomočniki pri delu.
Na vse zdaj omenjano se moramo ozirati, da bomo spoznali, kterim faktorjem imamo pripisovati razvoj umetnosti romanskega sloga.
Cerkev je zidala v srednjem veku silno mnogo, skoraj po vsem svetu, zlasti na Francoskem in v Italiji so bile prenovljene vse cerkve. Posebno pa so bili škofje tisto dòbo zelò vneti za zidanje cerkva. Ker je cerkev toliko zidala, umeva se, da je prav ona mnogo vplivala na razvoj sloga, zlasti pa je tudi ta doba gledala na to, da so bili notranji prostori primerno urejeni za bogočastje; to si moramo zapomniti tudi sedaj, da se ne bodo gradile cerkve, ki ne zadostujejo vsem potrebam bogočastja, naj so izvedene še tako strogo in dosledno v jednem slogu. Po slogu tisto dòbo niso vprašali ; imeti so hoteli pripravne pa umetne stavbine — slog se je razvil sam po sebi.
Mnogo se je zidalo to dobo; zidali so v samostanih, po mestih, zidali so duhovniki in lajiki; ne vprašujmo tù, kdo je največ vplival na razvoj romanskega sloga. Duhovniki in lajiki so bili udje jedne in iste katoliške cerkve — toda ta cerkev jim ni zapovedala nobenega sloga. Duhovniki in lajiki so bili tudi udje krepkega, nepokvarjenega, politično mogočnega germanskega naroda. To nam pojasnuje postanek romanskega sloga; kajti tudi ta slog je prav tako nastal, kakor drugi: izcimil se je iz značaja narodovega in iz posebnih okoliščin nanj vplivajočih.
Mnogo se je izpremenila bazilika to dòbo, kakor smo videli iz opisovanja; tudi po zunanjščini je postala ličnejša. Veličastno se dviga izmed drugih bivališč, kakor mesto na gori, kakor močna trdnjava in gleda čez planjave in doline daleč na okrog — vse okrog nje pripoznava njeno duhovno svetovno oblast. Minuli so časi, ko se je cerkev iz katakomb boječe prikazala na dan, objeta še s paganskimi družbami. Prišla je zdaj do tiste visočine, kjer moč in postava vlada svet. Njena najvišja duševna moč je obsevala krone kraljev, mogočnost knezov in vire vednosti. Bogastvo njo obdajajočega sveta jo okrašuje, ona sedi na prestolu in vlada kakor mati sredi svojih podložnih otrok.
Pa tudi na ti stopinji umetnost ni ostala, šla je še dalje.
Že v romanskem slogu nahajamo napor in težnje po vedno večji popolnosti v arhitekturi ; ta napor je trajal tudi zdaj v novi dobi in je stvaril naposled nov način zidanja, kteri je sicer v osnovanem načrtu podoben onemu stare dobe, v sestavu pa in po umetnostnih oblikah je čisto nov in jako pomenljiv — ta slog je gotski slog. Mnogo bolj, kakor romanski slog, znal je slog gotski cerkvene zgradbe oduševljati in idealizovati. Med drugimi idejami, ktere nam podaja krščanstvo, vodi krščansko bogočastje tudi ideja: »Sursum corda, kvišku srca«. In to teženje, to kopernenje po vzvišenem, po nebeškem, našlo je v gotskih zgradbah dostojen izraz. Drzno potegnem šilasti loki, proti nebu se vzdigujoči stolpi, velikanski stebri in slopi, visoko zavihneni loki in svodi, plastični, večne resnice izražujoči liki, magična svetloba notranjščine: vse preseli duha iz navadne vsakdanjosti, ga dvigne kvišku oznanjujoč mu bližnost božjo.
Gotski členi in raznotere oblike pa niso nastale hipom. Kar izraste visoko, mora imeti korenine globoko v zemlji. Gotski slog se je dosledno razvijal iz romanskega; on je dognal v romanskem slogu skrite kali do cveta in zrelosti. Že romanski slog je zadostoval krščanski ideji; toda arhitektura v njem še ni dosegla krajne meje razvoja; romanski slog je imel skritih mnogo kalij, ktere so se dale še krasnejše izlikati in razviti, in to se je zgodilo v gotskem slogu. Imeli so že prejšnjo dòbo, recimo : križne svode, oproge, rebra, slope s prislonenimi služniki; na zunanji steni so lišene naznanjevale poznejše podpornike, skopčana okna so bila vedno pripravnejša za krogovičje; bili so že obhodi stranskih ladij okrog velikega kora, tudi šilaste loke že nahajamo. — Vse to pa ni bilo lastnina romanskega sloga, tudi ta jih je prejel iz prejšnjih slogov; pa v romanskem slogu je še na teh kalili ležala neka teža, bili so še osorni, niso se mogli razcvetati do najviše popolnosti. — ždaj pa je, kakor hipom, odpadla ta teža, vezi so bile pretrgane, z veliko odločnostjo so se vsi členi arhitektonski začeli razvijati do popolne lepote. Le kakovi posebni dogodki, le izvanredna navdušenost je mogla učiniti kaj takega.
Ako vprašamo, kaj je prouzrokovalo, da se je začelo stavbarstvo tako lepo razvijati, da je nastal nov slog, kteri se vidi v primeri z romanskim samovoljnejši, moramo pripoznati, da ga ni spravila na dan potreba ali pripravnost, ampak jedino le idealno in etično težnje. Čvrsto se je izbujal to dòbo narodni duh hoteč se povsod gibati prosto; prodrl je meje starih izročil, dal je življenji in umetnosti čisto novo lice. Krščanski duh je prošinjal vse mišljenje in dejanje, časi so bili včrnejši, pobožnejši mimo prejšnjih. Na polji krščanske znanosti
se je skolastika dvignila silno visoko in dosegla veliko važnost, privabila si je najduhovitejše, najdrznejše talente in najslavnejše možh. — Na novo je oživila narodna poezija, kažoč, da je narodnost zmagala stare spòne. Doslé je vladal povsod latinski jezik, bil je ta jedini posredovalec med duhovi, zgodovinar in pesnik sla se le v njem znala izražati, narodni jeziki pa so bili potisnem v borne koče. Ko bi trenil se je zavédel narodni duh življenja svojega; drzno so pesniki napenjali in vbirati začeli narodne strune in stvarili so v materinem jeziku izraze za najvzvišenejše misli in najnežnejša čustva. Mesta so nastaja, meščani so se smeli proslejše gibati, povsod se je pričelo novo življenje. Pa vse to nam še ne pojasnuje, kako se je mogla povspeti umetnost do tolike višine in originalnosti. Zadostno, dostojno in označilno pojasnilo nam daje izvanredna vérska navdušenost o križarskih vojskah. Cerkveno in svetno razumništvo nikdar ni sodelovalo složnejše, kakor ono dobo ; velika navdušenost je prošinjala vse življenje, tem bolj še umetnost, ktera je izraz mišljenja in čutenja narodovega. Razni narodi so pri ti priliki med saboj prišli v dotiko, seznanili so se z umetnostjo daljnih dežel. Narodom, kteri doslé nikdar niso zapustili svojega doma, odprle so se nove dežele, novi spomeniki, kazale so se jim nove oblike, oblike izhodne umetnosti, zapustivši pri njih stanovit utis, vplivale so na viši razvoj domače umetnosti. Reči smemo, da brez križarskih vojsk bi bil romanski slog, dospevši do svojega vrhunca, začel propadati, kakor se je godilo drugim; to navdušeno gibanje narodov pa ni pustilo, da bi bil zastal in otrpnil. Komaj je dospel do svojega vrhunca, že je bil vanj vložen kvas za nov slog, iz kterega se je izcimila gotika. — Med takimi vplivi se je razcvetel in je dozoriI gotski slog. Akoravno je arhitektura že v romanski dobi dosegla častno mesto, dospevši do velike popolnosti, priborila si je zdaj še častnejše mesto. Dobila je nov, drzen, duhovit organizem, pri čegar čudovitem sestavu je do najmanjšega člena vse preračunano in pravilno zvedeno. V romanskem slogu so bile sezidane samostanske cerkve, zlasti benediktinov, v gotskem slogu so zidali vsi samostani, imajoči kako zvezo s Francosko, zlasti cistercijenci, kterih domovina je bila Francoska. Gotski slog se iz romanskega ni razvil med Nemci, ampak med Francozi; Nemci so sprejeli začetkom le nektere člene in tako je nastal prehodni slog; pozneje pa se niso mogli več braniti francoskemu vplivu, prejeli so novi slog, toda izpremenili so ga po svojem narodnem, treznejšem in mirnejšem značaji.
Mnogo krasnega in veličastnega je stvarila gotika, tako veličastnega, da je zdaj skoraj nemogoče dovršiti kaj jednakega. Zakaj nemogoče? Zato, ker manjka tiste neizmerne navdušenosti, ktera je o križarskih vojskah prošinjala narode. Z veseljem in zadovoljnostjo gledamo tvore gotske, a priznati moramo: res je občudovanja vredno, toda posnemati tega ne moremo. Tudi v zgodovini umetnosti velja pregovor: časi se izpreminjajo. Mi smo drugačni, mrzlejši; stvari drugače smatramo, kakor v oni dobi mladeniškega navdušenja. Pa tudi takrat se je kmalu mnogo izpremenilo; navdušenost je prominula, pogasnil ogenj. In kakšne nasledke je imelo to? Velikanske zgradbe, ktere so jele rasti iz zemlje, zastale so hipoma že koncem trinajstega stoletja; ktere pa so bile dovršene, bile so dovršene le po osebni požrtovalnosti škofov, kteri so darovali svoje premoženje, da so dovršili, kar je pričel ves narod. Ni jedna katedrala ni bila dovršena tako, kakor je bila osnovana (Violet le Due) . . . Ogenj je pogasnil že tedaj, in toliko prekrasnih cerkev je ostalo nedodelanih ali vsaj stolpi tako nedosegljivo umetno osnovani, niso bili dovršeni. Nove okoliščine časove, večja treznost, minula navdušenost, vse to je delalo, da se je kmalu bolj oziralo na potrebe bogočastja in da se je zidalo le v tem smislu.
V kakšni razmeri pa je bila gotika s cerkvijo? Omenili smo že, da gotskega sloga niso priklicale na dan nove potrebe bogočastja, ampak drugi uzroki, druge okoliščine. Da, reči smemo, cerkev in njeni organi so se to dobo celò odtegovali umetnostnemu delovanju; škofje, samostani se zdaj niso tolikanj pečali z umetnostjo, kakor prej, ampak na njih mesto so stopili svetni umetniki, namestu samostanov delujejo zdaj mesta, cehi in stavbenice. Ako se torej bere: »gotika je vzrastla pri oltarji« (»am Altare aufgewachsen«), temu je nasproti zgodovina; zgodovinsko gotovo je, gotski slog je vzrastel v družbah svetnih delavcev in v stavbenicah. Torej se gotika »izključljivo cerkvena« ne more imenovati, kajti cerkev je ni zahtevala, ni ji dala nobenega privilegija, ni je zvrševala po organih svojih in nikdar ni prepovedovala drugih slogov. Gotika je jeden cerkven slog med drugimi slogi, kteri so se izcimili in razvili med raznimi narodi, ktere vse je sprejela cerkev z jednako ljubeznijo v svoj naročaj. — Obilo spomenikov cerkvenih se je zidalo v tem slogu, kajti tri sto let je dajala cerkvenim umetninam gotika svoje oblike, svoj značaj ; bila je zrcalo žive, prisrčne vére, neomejene darežljivosti in zveste udanosti germanskih narodov do sv. cerkve. V njenih proizvodih se je prekrasno in popolno razcvetela idealna stran srednjega veka; — po nji najnatančnejše zvemo, kako se je nebeško odsevala v pobožnem srci tedanjega človeštva. Zato je ta slog cerkveno častitljiv, sveta dedščina srednjega veka.
Gotski slog ima zagovornike svoje, ki ga nikdar ne morejo prehvaliti, ta slog jim je ideal arhitekture; zopet so pa drugi, ki grajajo mnogo na njem.
Z veliko navdušenostjo so prejeli ta slog, ko je v 12. stoletji stopil na dan s popolnoma razvitimi principi; na Nemškem so mojstra, ki je zidal v tem slogu, imenovali »slave vrednega«,1 in skoraj tristo let je vladala gotika neomejeno. — Ko pa se je prikazala v 16. stoletji renesanca, pričelo se je neusmiljeno preganjanje
1 Schnaase. V. Bd.
gotike; šilasta okna so se morala zazidavati in delati čveterokotna, nežni členi so se odbijali ali zamazovali z malto, kolikor je bilo moči, morala se je gotika spačiti in prestrojiti po renesanci. Novejšo dobo, v sedanjem stoletji, začeli so zopet cenili po vrednosti njeno lepoto in tudi to je pripomoglo k prebujenji krščanske umetnosti.
Toda kmalu so spoznali, da se značaj gotike ne strinja z vladajočim materijalizmom, ima preveč vérskega duha; torej so ji začeli očitati »skrajni vertikalizem«, kteri je v ostrem nasprotji s horicontalizmom vsakdanjega življenja; grajajo »neomejeno udohovljenje gradiva« (»schrankenlose Vergeistigung der Materie«); pravijo, gotski dom je tvor narejen s tako velikanskimi stroški, da s praktičnim smotrom niso v nikakeršni primeri; omenjajo dalje, da namen arhitekture ni ideale realizovati, ampak reale idealizovati; prvo pa je poskusil gotski slog. Poglejmo le čudovite zgradbe, pravijo, imajo na tisoče Sbastili vrhov, brez kterih bi bil ta slog jako trezen in prazen; in kako lahko se poškodvajo ti vrhovi, kako lahko razpadejo. Druge zgradbe so osnovane tako velikansko, da skoraj gotovo ne bodo dovršene nikdar, da starejši deli že večinoma razpadajo, predno so dovršeni drugi; velikanski podporniki in podporni loki, ki časih čisto nič ne podpirajo svoda, niso druzega, kakor potrata gradiva in časa, tako raznotera členovitost skoraj omami človeka; če vse to pomislimo — pravijo — moramo pripoznati, da ta arhitektura občutljivo žali resnico, naravnost in primernost, in da je romanski slog veliko jasnejši, in akoravno zelò bogat, vendar po svoji preprostosti lože in čvrstejše zadostuje potrebam. 1
Ako pa se vstopimo na višje stališče in z njega ocenjamo velikanske dòme, mora omolkniti nasprotovanji pameti, in prisiljeni smo občudovati te zgradbe.2 Iz tega stališča se nam vidi gotski dóm najlepša vtelesba krščansko-srednjeveškega duha. Zdi se, da so se združile vse sile te čudovite dobe, da so se razodele v teh najlepših, najsijajnejših proizvodih umetnosti. V nobeni drugi dobi zgodovinski se ves značaj časa ni razodeval tako izključljivo v delih jedne same umetnosti, noben čas ni združevala jedino ta umetnost tako vse sile v sebi, kakor to dobo. Vidimo torej, da se je hrepenenje po prostosti, da se je vérska navdušenost, ktera je pozabila zemeljsko in se le dvigala kvišku, najveličastnejše vtelesila v gotskem slogu.
Ako primerjamo gotski slog z romanskim, ne moremo tajiti, da je gotski slog, kar se tiče konstrukcije, dosegel vrhunec možnosti, da se je popolnoma oprostil vezij gradiva, nič ga ni zadrževalo dvigovati se kvišku. Po svoji drzni doslednosti je zabredel naposled v dobi propada v jednostranost, ktero moramo občudovati kakor neogibljiv posledek teženj tistega časa, ne moremo je pa hvaliti in reči, da je vredna posnemanja.
Nedvomljivo in neovrgljivo je, da ima gotski slog mnogo prednostij pred drugimi.
Kakor je jasen,	bister, ostro omenjen slog	v pisanji lepši, kakor	nenaraven, zafrkan način pisanja,
tako	so one umetnine,	v kterih se načela estetike	jasno	izrezujejo lepše	od takih, ktere imajo preveč ali
nepotrebnih nepriličnih olepšav.
Kakor je jezik,	ki je matica novih jezikov,	lepši	od naslednikov	svojih, tako so prvotne umetnine
lepše	od umetnin, ki so	svoje oblike od njih vzele. — Cist	slog in prvoten	je torej v umetnosti največ vreden.
Takšen slog je staro-grški in tako zvani gotski slog. Rimski slog je zveden iz staro-grškega in renesanca iz njega.
Gotski slog ni samo povse neodvisen od grškega in rimskega, temveč v velevažnem načelu je doslednejši, kakor kteri drugi.
Jedno najvažnejših načel uporabljene (angewandt) estetike je, da vsak okrasek mora biti konstruktiven, to je, vsaka olepšava mora biti v najožji zvezi s konstrukcijo, da se izražuje konstrukcija v ornamentih. V tem je gotski slog nad vsakim drugim dovršen in popoln. Gotika je slog stroge doslednosti, kakeršnega še doslé nismo nahajali nikjer; geometriški zakoni, kteri odkazujejo večje člene, ideje, ktere se v njih vtelesijo, so izvedene tudi v najmanjših členkih, prošinjajo tudi liste, kteri se ovijajo okrog kapiteljev ali so pripeti na boke ; od temelja do grebena vrhu strehe in križne rože visoko vrhu stolpa, vse preoblada jedni in isti duh. Ako pogledamo naris, nahajamo, da z logično neogibnostjo priraste iz tlorisa, vidimo, da na vsi zgradbi ni ne
1 Til se govori: »Von der Künstelei und Spitzfindigkeit, Affektation und Weltlichkeit der gothischen Baukunst. Nach einem entzückenden Aufblühen, nach einer glanzvollen Entfaltung gleicht die religiöse Baukunst des 18. Jahrhundertes der Rose am Anbende ihres Blühtetages; auf die keusche Schönheit der ersten Zeit folgt eine verschwenderische Prunksucht; bald darauf wird sie völlig manierirt und phantastisch. Und eben dies ist es, was in allen Bewunderern des Mittelalters stets den tiefsten Schmerz erwecken muss,, so oft sie vor einem Gebäude stehen, das die Architektur des 13. Jahrhundertes den Händen ihrer Nachfolger unvollendet hinterlassen hat«. — Dalje govoré: »Von einer Frivolität und Launenhaftigkeit, wenig haltbarer Eleganz, daher jene Blumengewinde, die den Stoff des Steines verleugnen und den Grundgesetzen der Architektur spotten zu wollen scheinen; daher jene affektirte Schmächtigkeit, dieser letzte Kunstgriff der Buhlerei, diese gewundenen Linien, die Thränen, diese Herzen und Flammen, lächerliche Grimmassen einer Kunst, die glaubenslos geworden. Und als dann der Künstler des 16. Jahrhundertes erschien, als er die Vergangenheit von der ihm zunächst liegenden Seite her betrachtete, da begreift man, da er, an ihr verzagend, vertrauungsvoll dem alten Griechenthum sich zuwandte, dahin, wo er, bei allem Abgang an Tiefe und geheimnisvollem Aufstreben gegen Himmel, wenigstens Nüchternheit, Ruhe und Harmonie antraff. Es fand deshalb kein Abfall statt, aus dem einfachen Grunde, weil das Mittelalter schon seit lange tagtäglich von sich selbst abgefallen war.« Daniel, klassische Studien S. 163.
a Liibke, Geschichte der Architektur.
jednega člena, kteri ni pogojen od osnovne konstrukcije, in kteri bi ne imel določenega svojega smotra v celoti ; vidimo, da vsak člen, vsak okrasek je le višji razvitek konstruktivnih delov.
V gotskem slogu je zunanjščina pravi izraz notranjščine. Zunanjščina gotskega dòma je sama zase estetska lepota, ne le zato, ker se vsi posamični deli vidijo v lepi organski celoti, temveč tudi zato, ker je prirastla iz notranjščine in je primeren izraz notranjščine. S tem je v zvezi drug princip: vse namreč je jasno in resnično. Kakor se odseva pri dobrem človeku v zunanjščini njegovi plemenitost notranjščine njegove, hlinjenost in laž pa mu je zoperna, tako je v cerkvah te dobe ideja pravega tako rekoč vtelešena po obliki in gradivu, in sicer brez hlinjenosti, brez sleparij.
Gotski slog imenujejo mnogi krščanski slog, in po pravici, ker se je ta slog porodil in razvil jedino v krščanski kulturi, ker je s krščanskim duhom naudan, ker so mu vse oblike postale iz krščanskih idej in čutil. Na razvitek staro-grškega sloga so pozneje vplivale posvetne umetnine, gotski slog je ostal strogo cerkven. Ko so humanisti obnovili pagansko kulturo, je gotski slog brzo zginil, pa se je zopet prikazal, kjerkoli se je živeje javljalo krščansko mišljenje in krščanski značaj. Zgodovina umetnosti dokazuje, kako je vsaka umetnost stoletja in stoletja cvetela in se razvijala, v delih gotskega sloga je dozorela popolnoma, pa kako je hitro propadla po malo decenijah sijajnega življenja, ko so nadvladovale nove ideje.
Kakor krščanska véra ne samo ne zadržuje razvoja narodnosti, temveč tudi razvoj jemlje pod svoje okrilje, kakor individualiteti daje mnogo širjo svobodo, kakor vsaka druga véra, tako je krščanski gotski slog svobodnejši, individualnejši, kakor kteri drugi. Res je, da je primer tlorisa z narisom in 'prorisom v gotskem slogu oži kakor v klasični umetnosti, toda pri tem pa je več svobode pri vseh pojedinostih, kakor pri klasični umetnosti.
Da bomo gotsko arhitekturo bolje umeli, primerjajmo njene zdelke grškim tempeljnom; ostrejše nasprotje nahajati je komaj mogoče. Grški tempelj, široko pri tleh ležčč in nizek, gotski dóm pa, osnovan na ozkem temeljnem načrtu, hrepeni kvišku v nebo in tako znači hrepenenje duha po večnosti, po drugem življenji. Grški tempelj razvija in kaže vso svojo lepoto po zunanjščini, znotranjščina je brez olepšav; — gotski dom je prekrasna mešanica posamičnih arhitektonskih delov, in že na svoji bliščeči, bujnokrasni zunanjščini kaže svoj znotranji značaj. — Staroveški tempelj je prosto osnovan in zelò je omejena konstrukcija njegova, pa členi njegovi kažejo neko mirno zadovoljnost. Gotski dóm je vrlo členovit, vse je preračunjeno jako umno, umetno so premagani naravni zakoni težkote; celota se dà razdrobiti v silno velikih, tankih, po gotskih pravilih zdelanih členov, kteri se razvijajo drug iz druzega, drug iz druzega prirastajo; vse je v lepem soglasji, vse se dviguje kvišku; vse preoblada jedni duh, duh krščanstva. Dvojno je teženje, ktero si v človeškem življenji sploh — pa tudi v umetnosti pridobiti hoče veljavo. Jedno čisto prezira nadnaravni smoter bivanja človeškega na zemlji — drugo se ne zadovoljuje s čutnim in zemeljskim, temveč pravi cilj človeku predstavlja čast in ljubezen božjo, v večnosti pa blaženo združenje z Bogom. Namer krščanske težnje umetnosti je doba gotike, kajti priznati jih mora mnogo, da višje popolnosti doslé umetnost ni dosegla nikdar, kakor v ti dobi; imenuje se gotika cvetje, romanski slog pa le brst, kterega je rodil duh krščanski na polji krščanske umetnosti.
Vse oblike gotskega sloga se razvijajo vertikalno, vse oblike ležć kvišku v nebo, kakor smotru svojemu. Vertikalna črta nadvlada, kjer pa se mora rabiti horicontalna, ima vsaj čela in stolpiče, kteri jo delé v več delov. V soglasji s posamičnimi členi je tudi visočina notranjih prostorov; v romanskem slogu visočina srednje ladije ne preseza primera 2:1, v gotiki pa ima praviloma primere 21/2:1 ali 3:1, da, nahaja se še celò 5:1. Na zunanjščini so tudi členi kolikor višji, tolikanj lahkejši, drznejši, vitkejši, kakor bi zanje ne bilo zakona težkote; vse kipi kvišku, kakor bi hotelo vtelesiti besede: »Quse sursum sunt, quserite«.
Kaj pa je tisti ideal, po kterem hrepeni duh krščanstva, pojasnjuje križ, znamenje odrešenja, podpornja našega upanja; gotika križa ni rabila samo pri tlorisu cerkvenem, temveč tudi pri tlorisu raznih drugih členov, n. pr. pri slopih, fialah, na svodu, in posebno na vrhu vseh členov, ktere krasi križna roža. — V svojem temelji in na naj višjem vrhu veličastna gotska stavbina nosi znamenje krščanstva, znamenje svetega križa.
Ali tudi ta slog je propadel, in propad njegov je trajal najmanj prav tako dolgo, kakor postanek njegov in cvet, propadel je petnajsto in prvo dobo šestnajstega stoletja. Kaj je bilo temu propadu uzrok? Saj je bila gotika v dobrih rokah, gojile so jo cehovske družbe, imajoč posebne privilegije, kakeršne so imeli komaj kteri cehi srednjega veka. V teh družbah bi se bila lahko ohranila po tradiciji nepokvarjeno čista od roda do roda. Nobenega tekmeca ni imela, kteri bi ji bil izpodkopaval tla ali ji kalil njene oblike, zlasti renesance ni bilo, akoravno se ji očita, da je ona pokopala gotiko. In vkljub vsem tem ugodnim okoliščinam se gotika ni ohranila čista, propadala je polagoma, da se je naposled morala umakniti drugemu, novemu slogu. Začela pa je bolehati pri prav tistem delu, kteri je bistvo gotskega sloga, namreč pri svodu : pustili so konstruktivnost in konstruktivne oblike so se spačile v dekorativne. Sicer je bila tehnika tudi ta čas jako izvrstna, da izvrstnejša mimo prej, kajti zvézdaste in mrežaste svode sestavljati je bilo težavneje in je zahtevalo večje spretnosti, kakor sestavljati križaste svode. Gledalo se je le na maleričen dojem, vpraševalo se je le, kaj je očesu po všeči, ne pa kaj svodu koristi. Prav tako se je spačilo krogovičje, sestav portalov i. dr., vse je nekako prenapolnjeno, nenaravno,
zdivjano; stroge konstrukcije niso bile več všeč, priljubljene so bile le nenaravno zapletene črte, kar je delalo večji efekt. — Gotika je propadla sama po sebi, v rokah mojstrov se je izpridila, ni mogla torej dalje živeti, zamrla je, pa zamrle so tudi ž njo vred stavbenice.
Verski preobrati na Nemškem so tudi vplivali na stavbenice, udje niso več izpolnovali vérskih svojih dolžnostij, pa tudi dela niso imele, kajti vérske navdušenosti so minule, cerkva niso več toliko zidali, nasprotno pa so se vzdignili hudi viharji najprej zoper papeža v Rimu, potem zoper domačo duhovščino, zoper odpustke, s kterimi niso zidali samó cerkve sv. Petra v Rimu, temveč večino drugih velikih cerkva. V takih okoliščinah pa, kadar se zasramujeta véra in cerkev, kteri ste z veseljem gojili in navduševali umetnosti, ni misliti na zidanje cerkva — torej tudi stavbenice niso imele dela, morale so zamreli.
Prišla je nova döba s čisto drugačnim značajem mimo minule, in z novo dobo se je prikazal nov slog, slog renesans ki.
Poživljenje klasične umetnosti se ocenja jako različno, kakor je različno stališče, raz kterega si ta ali oni ogleduje novi slog. Kakor nekteri gotike ne morejo dosti grajati, tako je drugi ne morejo prehvaliti. Nekterim je srednji vek nad vse druge in nemški umetnosti se ne da primerjati nobena druga! Srednji vek jim je jedino popoln, svet, z jedno besedo »jedino krščansk« ; iz vsakega proizvoda, iz vsake naprave se odseva krščanstvo, vse je izviralo iz krščanskega duhä. Ne išči kje drugod prave umetnosti, znanosti, filozofije, literature, politike, kakor le pri Nemcih v srednjem veku; kamor koli drugam greš, na napačnem potu si. Da jim je jedino le šilasti lok in jedino le katedrala iz 13. stoletja pravi izraz krščanskega duha, umeva se samó po sebi. Vsak človekoljub in prijatelj prave umetnosti, pravijo, mora obžalovati, da se je z renesanco razbilo krščanstvo in ž njim prava umetnost. Govoreč o renesanci jim je vse »nekrščansko«, »pagansko« ; tožijo, da se je umetnost iznevérila, da je pustila cerkvena izročila itd. 1
Iz tega je razvidno, kako težko je prav soditi, ker so si učenjaki in veljavni, slavni umetniki tako naravnost navskriž.
Da smo nepristranski, ne smemo zametati gotike zarad njenega propada, pa tudi ne renesance, če prav je presilila marsikaj in zašla na napačno pot. Od obeh se moremo učiti mnogo lepega, pri obeh nahajamo posnemanja vredne oblike, le znati mora človek dobro obračati nauke in prav rabiti vzglede. Najprej pa nam je potrebno dobro poznati zgodovino renesance.
Kdor hoče renesanco prav spoznavati in ocenjati, mora jo poiskati v njeni domovini,2 tam, kjer je pod domačim svojim podnebjem prirasla iz tal. Domovina renesance je Italija; Italija pa je, kar se tiče umetnosti, bila v vedni dotiki s staroveško umetnostjo, nikdar ni izpustila izpred očij klasičnih proizvodov. Italijanski narod ima ves drugačen značaj, loži je, veselejši in gibčnejši, kakor narodi germanski. Podnebje je tù jasno, toplo, veselo. Na teh tleh je prirasla renesanca. Res je, da se je razširila po vsi Evropi; umirajoča gotika in grozno razdejanje cerkvene umetnosti po reformaciji, odprla sta ji pot. Pomniti pa je, da se je cvetlica, izrasla na južnih krajih, pod toplim podnebjem, presadila na mrzli sever, presajena cvetlica pa se jako rada sprevrže, zlasti če pride v čisto drugačna tla	in pod	prav nasprotno podnebje. In res	se renesanca na severji
ni razcvitala tako krasno, kakor na jugu, ni	stvarila	tako veličastnih proizvodov, kakor	v Italiji. Ni	pa se temu
čuditi, kajti na severji v tem slogu niso pričeli zidati v 15. ali 16. stoletji, takrat, ko je bila renesanca v najlepšem cvetu, ampak še le v 17. stoletji, takrat, ko je že zašla na napačno pot. Kdor torej renesanco ocenja po severnih stavbinah, kjer se je pretvorila iz dvojnega uzroka, namreč, ker je bila presajena v drugačna tla, pod drugačno podnebje, in ker je bila že spačena tisto dobo, ko se je pričela rabiti, on mora pri oceni zabresti na napačno'pot, njegova obsodba ne more biti pravična, prav tako ne, kakor če bi Italijani gotski slog ocenjali po zdelkih one döbe, ko je že globoko propadel ta slog.
Kdor hoče renesanco ocenjati pravično in nepristransko, mora se drugič ozirati na stopinje, po kterih se je razcvetal ta slog. Vse, kar se na svetu razvija organsko, prehoditi mora tri dobe, dobo začetka, dobo cveta in dobo propada. Tako je tudi pri renesanci. Kakor se vsaka organska stvar za cvetom neizogibljivo in nepreprosljivo nagne k propadu, kakor je za	lepo gotiko prišla spačena pozna gotika,	tako se je	godilo tudi
renesanci. V drugi polovici 16. stoletja se je	nagnila	k propadu. Stroga pravilnost je	preminula,	nastopila je
samovoljnost in šoperna košatost. Toda zarad tega se ne more zametovati in proglašati paganska; saj smo tudi pri gotiki našli jednako spačene člene, tudi ondu so pretvorili logično opravičene lepšave in delali oslovski hrbet, vse križem zamotane in zapletene palice; lepe oblike krogovičja so spačili v ribje mehurje, svodna rébra so spletali v mreže itd.
Je li renesanski slog res paganski? More li se mu očitati paganstvo, ker je sprejel zopet oblike staro-veške? Toda cerkev je prejemala précej ob svojem postanku paganske oblike in prav do sedanjih dni j ji zarad
1	Povsod se v takih knjigah, kterih pisatelji stojé na izključljivo nemško narodnem stališči, bero o renesanci izrazi: heidnisch, unchristlich, Entchristlichung, Verweltlichung, Schwinden religiöser Begeisterung, Bruch mit christlichen Traditionen etc. etc.
2	Graus, Kirchenschmuck, Graz, 1877. str. 26. i. d.
20
tega ni očital paganstva, zakaj bi se ji očitalo, da je prav te oblike prejela v 15. stoletji. Poglejmo le dan danes tja med paganske narode, kjer se razširja sveta véra; v kakšnem slogu se zidajo ondu cerkve? Nove cerkve na Kitajskem so zidane v slogu kitajskem;	stolp ima	več	odstavkov	in zavihneno	streho, kakor kitajske stavbine
sploh. Kdo pa hi zarad	tega očital misijonarjem, da	so pustili krščanskega duha	in se povrnili k paganstvu?
Ali pa ni renesanca necerkvena? Poglejmo le, kje se je porodila, kdo jo je gojil, in ktere zavetnike je imela; iz tega bomo lahko spoznali, je li res bila nasprotna cerkvi, da se smé zvati necerkvena. Porodila se je renesanca v Italiji, v središči katoliške cerkve. Tamkaj so se nahajali še ostanki staro-klasičnih spomenikov, in ko izprijena gotika ni več ugajala, poprijeli so se zopet antičnih oblik. Je li morebiti zarad tega Italija v 15. stoletji odpadla od vére, ker se je posluževala staroveškega sloga? Ne! Odločili so se od vére narodi, držeč se strogo gotskega sloga, Italija pa, kjer se je rabil renesanski slog, ostala je katoliška. 1 Gotika ni rešila prave vére, renesanca ji	ni škodovala. In	kakšni so	bili	umetniki,	kteri so gojili	renesanco? So bili li, ako jih
primćrjamo z onimi na	severji, res tako	brezvérni	ali	nasprotni	sveti cerkvi?	Če pogledamo v zgodovino,
trdili moramo ravno nasprotno. Prvi zastopnik novega sloga je véliki Michelangelo. Ako prebiramo njegov životopis, njegove pesmi ali pisma, spozna se iz vseh, da je bil dober katoličan, ves vnet za sveto cerkev. Najslavnejši, naj duhovitejši umetniki so posvečevali svoje najboljše moči tisto dobo sveti cerkvi, recimo: Brunnelleschi, Bramante, Massaccio, Ghirlandajo, Signorelli, Perugino, Rafael, Leonardo da Vinci, Lorenzo di Credi. Nasprotno pa nahajamo v 16. stoletji skoraj vse boljše umetnike v vrsti nasprotnikov svete cerkve, recimo: Wohlgemuth, Hans Holbein, Lukas Kranach, Beliain, Penz, celò A. Dürer se je nasproti postavljal cerkvi. Najduhovitejši krščanski mojstri so lepoto in plemenitost staroveške klasične umetnosti jemali v službo krščanstva, očiščevali so, kjer se je vlegla paganska rja, njene oblike, prirezovali so izrastke paganske lahkomiselnosti, povzdigovali jo kvišku in ožarevali, kar je bilo še nedovoljno in premalo prikladno visočini in veličini krščanskih idej. Krivično bi bilo vsak proizvod renesanske umetnosti že naprej obsojati in mu očitati, da izvira iz nekrščanskega duha umetnikovega. Ker se nasprotno ne da dokazati, moramo misliti, da so tudi mojstri, delajoč v renesanskem slogu nabožne in cerkvene umotvore, delali v resnici s pobožnim duhom in dobrim namenom in da so delali v tem slogu, ker so ga imeli za najboljšega in najpopolnejšega. Verjeti moramo n. pr. Michelangelu, zagotavljajočemu, da je prevzel vodstvo pri zidanji cerkve sv. Petra in zdelal črtež za velikansko kupolo le »za božje plačilo in za vzveličanje duše svoje«. Ne samo one mojstre, ki so delali v romanskem in gotskem slogu, navdajal je krščanski duh in ljubezen do svete cerkve, temveč tudi one, ki so delali v renesanskem slogu. Z neštevilnimi umotvori renesance se dà dokazati, da je tudi ta slog stvaril nabožne umetnine, ki se smejo prav lahko meriti z umotvori prejšnjih slogov, kar se tiče vérske jedrovitosti in nabožnega duha. Poslednja večerja Leonardova, Rafaelova »disputa« spada v dobo renesansko in prav ta renesanca je zidala cerkev sv. Petra v Rimu. — Torej tudi iz tega stališča se renesanci ne more in ne sme očitati necerkvenost.
In v kakšni razmeri je bila renesanca do cerkve? V specifično cerkvenih krogih so bili do modèrnih agitacij 19. stoletja vedno tega mnenja, da je renesanca stvarila veličastne umotvore in za cerkveno bogočastje kaj pripravne prostore. Nikdar se cerkev ni spotikala nad staroveškimi oblikami, ktere so sprejeli v novo arhitekturo, nikdar jih ni zabranjevala, akoravno je renesanca gospodovala v umetnosti od 15. stoletja do sedanjih dnij. Ne le da jih ni zabranjevala, temveč novi slog je našel najiskrenejše prijatelje in zavétnike v predstojnikih cerkve, v rimskih papežih in škofih. In rimski papeži so pospeševali novi slog ne iz slavohlepnosti, temveč ker so bili prepričani, da se v njem morejo zvršiti res veličastni umotvori. Med prvimi zavetniki tega sloga je papež Nikolaj V. Da je njegov namen bil res dober, pričuje nagovor njegov na smrtni postelji do kardinalov, v kterem zagotovlja, da ga ni nagnila slavohlepnost zidati novo cerkev sv. Petra v Rimu, temveč želje povišati veljavo apostoljskega prestola v krščanstvu.2 V tem smislu so delovali nasledniki njegovi Pij II., Sikst IV., zlasti pa Julij II. in Leon X.; za dobe poslednjih dveh papežev se je najkrasnejše razcvetela renesanca v Italiji. Ne sme se ugovarjati, da glavni pospešitelji renesance niso bili luč cerkvena, kajti upati smemo, da natančnejše preiskave bodo spodbile predsodke, ktere so cerkvi sovražni zgodovinarji raztrosili med svet, kar se je pa nekoliko že res zgodilo. Prav tako Sikst V. in sv. Pij V. nista nikdar nasprotovala novemu slogu in ga proglasila paganskim in necerkvenim. In tridentinski zbor, ki je preiskaval vse napake, nahajajoče se v cerkvi, grajal je očitno vse, za vse preskrbel potrebnih pomočkov, da bi se odpravile, o renesanci nikjer ničesa ne omenja, daje cerkvi sovražna ali nasprotna. — Dalje. Nihče ne more dvomiti, da je družba Jezusova
1	»Die Völker, welche reine und strenge Gothik im Norden übten, nur in gothischen Kirchen beteten, in gothischen Rathhäusern tagten, sind leider vom Glauben gewichen. Hingegen, wo diese verruchte heidnische Renaissance als eigenstes Erzeugnis geboren wurde, der Boden des Südens hat (zufällig !) keine Trennung von der katholischen Kirche hervorgebracht . . . Die Gothik hat den wahren Glauben nicht gerettet, die Renaissance ihn nicht gefährdet.« Kirchenschmuck, Graz, 1885, S. 19.
2	»Nicht aus Ehrgeiz, aus Prachtliebe, aus leerer Ruhmsucht und Begier unsern Nahmen zu verewigen, haben wir dieses grosse Ganze von Gebäuden angefangen, sondern zur Erhöhung des Ansehens des apostolischen Stuhles bei der ganzen Christenheit.« (Burkhard, Renaissance in Italien, 10. Graz, Kirchenschmuck, 1885, S. 42).
neizmerno mnogo vplivala na razvoj cerkvenega življenja. Ravno v pravi čas je previdnost božja poklicala na dan to družbo, čas, ko je cerkveno in politično življenje prišlo do razpotja. Z veliko opreznostjo se je ozirala ta družba na okrog, opazujoč vse nevarnosti, preteče sveti cerkvi, za vsa zla iskajoč primernih pomočkov: toda v renesanci ni videla nobene nevarnosti; v tem slogu ni našla čisto ničesa cerkvi nevarnega ali nasprotnega, temveč prav tega sloga se je posluževala tudi ona pri mnogih stavbinah svojih. Kakor so benedi'ktini širili povsod, kamor so prišli oznanovat sveto véro, slog romanski, kakor so d o mini kani, frančiškani in cisterni j enei razširjali slog gotski, prav tako so bili jezuiti zastopniki sloga renesanskega; v tem slogu so zidali najlepše cerkve, postavljali najkrasnejše oltarje. Jezuiti so svojo dobo strogo se postavili po robu vsemu necerkvenemu delovanju, to so spodbijali z vso silo bistrega svojega uma, naj lepše, najboljše pa, kar so tisto dobo našli, vporabljali so v čast božjo in povikšanje svete cerkve. Za čast božjo in povikšanje svete cerkve najnavdušenejši možje, med njimi mnogi svetniki, v tem slogu niso našli ničesa nekrščanskega, predrzno je torej ji očitati necerkvenost ali celò paganstvo.
Da tisto dobo renesanci nihče ni očital paganstva je razvidno tudi iz tega, ker se je ta slog kmalu razširjal po vsi Evropi. Mnogo se dan danes govori o narodni germanski kulturi, pa ne dà se tajiti dognana resnica, da je Nemška, Francoska, Španska, Angleška oliko svojo dobivala iz Italije, ves napredek teh dežel v znanosti in oliki je bil odvisen od znanstvenega, umetnostnega in verskega življenja italijanskih mest in samostanov. To veljavo si je ohranila Italija tudi tisto dòbo, ko so hoteli vladarji zahodnih dežel oprostiti se papeževe oblasti in se je vélika krščanska družina jela drobiti v pojedine narode. Da, zlasti v 14. in 15. stoletji je jako vplivala Italija na Evropo. Za dobe Bonifacija VIII. so se zbirali romarji iz vseh dežel o svetem letu v Rimu, hotčč na grobu sv. aposteljnov vdeležiti se milostij svetega leta. Na svoj dom iz Italije niso s seboj jemali samo obilo dušnih milostij, temveč jemali so s seboj tudi ideje, oživljajoče delovanje v Italiji. To dobo pa sta se kazala, v omamljivo lepem blisku renesanca in humanizem v Rimu na papeževem dvoru in po drugih stolnih mestih italijanskih — in ta duh, te ideje so kmalu našle pot iz Rima na vse strani. — Da so bile znanost, poezija in umetnost, porodivše se v 15. stoletji v Italiji, še tako mikalne, nikdar bi ne bile vplivale tolikanj na druge narode, ako bi ne bile zvezane tako tesno s središčem krščanskega življenja. Ker pa so papeži to dòbo bili tako vrlo naklonjeni humanizmu in so s toliko navdušenostjo podpirali renesanco, ker se je stolica krščanstva, mati svetà, oblekla v lišp renesanski — ni bilo skoraj drugače mogoče, da so jo posnemale tudi druge dežele in krenile prav na to pot, po kteri je hodila ona. — Ne dà se naposled tajiti, da je vzbudila renesanca živahno duševno gibanje, da je bila vrlo rodovitna in je stvarila umotvore, kterih vrednosti spodbijati ne more naj hujša zavist.
Kakor pa nekteri iz prevelike navdušenosti za sloge srednjega veka renesanci očitajo paganski značaj, tako nasprotno moderna literatura umetnosti proglaša renesanco paganskim, toda iz drugih namenov, hoče jo namreč pohvaliti, da se je ločila od cerkve, oprostila se vseh cerkvenih spòn in se postavila na čisto naturalistično stališče. Kakor oni opisujejo renesanco, bi človek mislil, da se je ta umetnost précej o svojem početku čisto in popolnoma ločila od cerkve in vére, da na cerkvenem polji ni stvarila nikdar kaj posebno lepega, da celò cerkev sv. Petra v Rimu pri njih ne nahaja milosti. Bistvo renesance stavijo v to, da ji je jako všeč »raztezati se po zemlji«, da se kakor prava paganka, posmehuje véri v bodoče življenje in resno dela na to, da bi zemljo prestvarila v raj helenskih bogov. Proglašajo jo prostim hčeram narave in »čistega človeštva«, ktera se nima cerkvi zahvaljevati o ničimer, ktere ne navdihujejo niti véra niti transcendentne ideje, k večjemu si izvoli za svoj predmet kako svetopisemsko dogodbo, pa le, da jo iz vzvišenosti potegne doli na zemljo v svoj svet ter jo popolnoma naturalizuje in profanuje.
Toda tako očitanje renesanci dela veliko krivico, a tudi zgodovinsko neresnično je, kteri neresničnosti oporeka zgodovina te umetnosti. Krivica se ji dela, če se proglašuje sploh kakor najvišji njeni princip »všečno raztezanje po zemlji«. Še ocenja staroveškega sloga ni prav nič prilična, če Carrière pravi: »kakor se je Grk na zemlji čutil prav domačega, kakor mu nobeno hrepenenje ni vzdigovalo duha nad zemeljske stvari, tako se tudi grška stavbina (grški tempelj) prav všečno razteza po zemlji«. Toda, kakor ni resnično, da bi Grku nobeno hrepenenje ne bilo povzdigovalo duha nad zemeljske stvari, tako tudi ni resnično, da bi grški tempelj po svojem osnutku čisto nič ne kazal na nadčutni svet, v nadzefmjjske višave. Tudi paganska umetnost dòbo cveta ni brezvérska, tudi v paganskih vérah in umetnostih se odmeva nekavo nepoznano, tožno vzdihovanje človeškega sreä, hrepenečega po nadzemeljskem, po večnem. — Še krivičneje pa je, če se renesanci očita brezvérstvo. Tudi ona ima korenine svoje v tleh vére in cerkve, ni brezvérska niti po temeljni svoji ideji, niti po bistvenem svojem značaji, niti po svojih proizvodih prve dobe in dobe cveta. Ce pa je renesanca propadla poznejšo dobo, če je krenila na milovanja vredni poti, na kterem se je čisto izgubil krščanski duh, da so ostale le gole paganske oblike, očitati se to ne more renesanski umetnosti in njenim oblikam, ampak duhu časa, ki v lepe oblike oblači izprijenega svojega duha.
Da, renesanca se nikomur ne bo videla paganska, kdor more globokeje umevati njen pomen in hoče spoznati, da je nastopila ravno v pravi čas.
20*
V grški zgodovini se pripoveduje, da je Telef, ko ga je ranil Ahil z ostro pušico, vprašal orakel, kdo ga more ozdraviti, a dobil je odgovor, da le pušica Ahilova:	»Kdor je usekal rano, more jo tudi zaceliti«.
Tako je z renesanco. Cerkev je pagansko umetnost vzela v svojo službo, pokristjanila jo in tako pokristjanjena paganska umetnost je morala razširjati večne resnice in veličastne ideje cerkvene. — Očitati se je jelo cerkvi to dobo, »da se je preživela, da ni več času primerna, od prevelike skrbi za večnost je pozabila skrbeti za sedanjost, lorej zavira ves napredek in človeku ne zadostuje; ne dovoljuje veselega uživanja zemeljskega, človeka dela tožnega, kažoč vedno le v večnost«. — Zdaj se je cerkev oblekla v oblačilo renesansko in vtem oblačilu se kaže v vsem svojem sijaji in veličastvu; stvarila je silno lepe hiše božje, da tudi tù vlada po svoji bujno-krasnosti in vznesenosti, kakor s toliko samozavestjo navladuje z nauki in postavami svojimi. Tudi v umetnosti se zn;i vesti cerkev tako zavestno in mogočno, da se pred njo mora klanjati vse. — Renesanske zgradbe imajo široke, svetle prostorine, raztezajoče se krepko in mogočno po zemlji; nekako jasne, vesele in radostne so njene stavbine, kakor tudi krščanski nauki delajo človeka veselega in srečnega, zemljo mu izpreminjajo v nebesa. — Zgodovina cerkvene umetnosti nam kaže, da je cerkev s čudovito modrostjo si znala osvajati vse preobrate in napredke umetnosti. Znala je duha svojega vliti v vsako novo posodo stare umetnosti in jo ž njim napolniti. Vedno je cerkev napredovala z razvijajočo se umetnostjo. Ravno v ti njeni zmožnosti, s ktero se je znala priličevati raznim meram splošnega razvoja umetnosti, je čarovna moč, s ktero je vplivala cerkev na kulturno življenje, kajti nikdar ni nasprotovala, nikdar zametavala onega, kar je že prej odobrila, vedno je hitela dalje ter vsemu umetnostnemu gibanju stala na čelu. Se vé, da v devetnajstem stoletji nimamo svojega sloga v cerkveni umetnosti, kakor ga tudi v svetni nimamo. Tù kakor tam moramo storiti nekaj korakov nazaj, postaviti se na zapuščeno trdno stališče. Posvetna umetnost je to stališče našla v prvi renesanci. In zakaj je ostala na tem stališči tudi na Avstrijskem? Ker se Avstrijanec s ponosom spominja sijajne dobe Evgena in Karola VI., tù nahaja ideal velikosti, po kterem naj bi težil. In v zgodovini cerkvene umetnosti se moremo s ponosom spominjati one dobe, onih dnij, ko so iz avstrijskih samostanov prirastali velikani učenosti, ki so bili svetovalci vladarjem, podporniki znanostim in umetnijam in na to častno preteklost naj bi nas opominjal tisti cerkveni slog, kteri se je razvijal prav ono dobo na Avstrijskem tako krasno in bogato.
Ako se daleč seza nazaj v kulturno življenje je znamenje, da pešajo duševne moči, in to je označilno za osivelo starost. Ker cerkev prejšnja stoletja nikdar ni sezala nazaj po zastarelem ali mrtvem, temveč je vedno novo jemala v svojo službo, pokazala je tudi v umetnosti mladeniško svojo moč. —- Naj bi se torej vedno delovalo v cerkvenem duhu, v cerkvenem smislu, in nastopila bo zopet nova doba sijajne cerkvene umetnosti !
*
* *
Naravoslovec vzame v roke zrno, prereže je in preiskuje najnatančneje, toda najbistrejše okó ne more spoznati, kaj bo priraslo iz tega zrna. In vendar je skrita v kali nevidna sila, ktera jo vzbudi, da priraste iz nje visoka cedra, ponosna palma, mogočni hrast. V hišnih bazilikah in v bazilikah podzemeljskih imamo pred saboj kal arhitektonske ideje katoliške hiše božje; kdo bi bil v oni dobi misliti mogel, kakšna sila je skrita v nji, in kaj se bo izcimilo. Zdaj, ko nam je odkrita zgodovina krščanske umetnosti, o tem lahko govorimo. Kaj je storila sila krščanske umetnosti iz te kali! Osemnajststoletna zgodovina krščanske umetnosti kaže našim očem neskončno bogato življenje v vseh strokah umetnostnega delovanja. Vedno deluje sicer jedna in ista véra, jedna in ista ljubezen, pa kako pisano tkano je oblačilo, v kterem stoji umetnost kakor služabnica Najvišjega pred oltarjem Njegovim. V tisočernih raznih arhitektonskih likih je dajal stvarilni genij umetnikov krščanskim idejam veličastne oblike. Kako raznolike so cerkvene stavbine od prvih nagrobnih kapelic do velikanskih gotskih katedral in mogočnih renesanskih škofijskih cerkev! Kako karakteristično različne so stavbine na nemškem severji in italijanskem jugu, na bregovih ob Reni in Donavi, na planjavah ob Ebru in Taji, na Seini in Temsi, na misijonskih postajah kitajskih in v vélikih mestih amerikanskih ! Da, resnično, tudi v umetnosti se kaže, kakor v naravi, v mnogolikosti poobličje neizmerno bogatega življenja trojedinega Boga. Jednoličnost in otrplost je znamenje, da tù ni duha ni življenja; mnogolikost je proizvod duha in življenja. Vsi ti neizmerno raznoliki proizvodi umetnosti v službi vére krščanske pričajo jasno, da cerkev nikakor ne zadržuje povzleta duha človeškega, temveč, da prav ona mu daje novih močij. Iz vseh teh umotvorov krščanske umetnosti brni milijone in milijone glasov, pa vsi ti glasovi se izlivajo le v jeden soglasen akord 1 :
Čast Bogü in mir na zemlji ljudém!

1	Valter, die Kunst im katholischen Gotteshause.
DODATEK
»Vere Dominus est in isto loco, et ego nesciebam, pavensque: quam terribilis est, inquit locus iste! Non est hie aliud nisi domus Dei et porta coeli.«
»Resnično, Gospod je na tem kraji, in jaz nisem vedil. In je prestrašen rekel: Kak<5 strašen je ta kraj! Tukaj ni druzega, kakor hiša Božja in vrata nebeške.«
I. Mojz. 28. 16. 17.

■


'
Zidanje novih cerkvä
neogibno silo čas gospoduje nad človekom in nad vsem, kar je okrog njega. Iz časovega naročaja se vzdiguje novo, v brezno časovo se pogrezuje staro, da se čisto izgubi, ali pa pretvorjeno in prerojeno t v novi obliki zopet vstane.
Bili so časi, ko je oskrunjevala in razruševala revolucija v krščanskih deželah cerkve, kapele in samostane, končevala bogate, umetnostno delane svete posode v topilnih peččli in raztresala dragocenosti na vse vetrove. Toda duh časov je stopil tudi čez te z mogočnimi koraki pomandrajoč prevzetnosti pijane sovražnike. Le duha krščanskega duh časov zatreti ne more, potisniti ga more za nekoliko časa na stran, pa prikaže se kmalu zopet na tem ali drugem kraji. Za neko vnemarnostjo, ktera je nekaj časa tudi v naših krajih gospodovala duhove, kar se tiče cerkvenega življenja in umetnostnega delovanja na tem polji, vzbudilo se je novo življenje. Za nekaj let sèmkaj se povsod kaže posebna gorečnost in navdušenost za zidanje novih cerkva ali za popravljanje starih.
Lepa in hvale vredna je taka gorečnost. Kdo bi zameril kaki fari, da si želi imeti lepo cerkev v svoji sredi ; saj so v nekterih krajih zasobne hiše kakega premožnejšega posestnika lepše znotraj in zunaj, kakor kakova borna cerkvica, vsa umazana in oprašena znotraj, vsa razkopana zunaj. Pri zidanji novih cerkva pa je vendar treba velike previdnosti. Marsiktera stara cerkvica, tudi pri nas, imela je za zgodovino umetnosti važne spomenike, zdaj pa je vse izgubljeno in uničeno. Mnogo se je sedanje stoletje zidalo na novo, pa mnogo starin za zgodovino umetnosti zanimivih, mnogo dragocenih tvorov se je pokvarilo ali pogubilo.
Ako je cerkev stara, pa ima kako umetnostno ali zgodovinsko važnost, ne kaže je podirati in nove zidati, če se le količkaj še more popraviti. Že starost sama na sebi je častitljiva. Kako izpodbuden je pogled na staro, če tudi borno cerkvico! Mnogo rodov je molilo v ti cerkvi, prav na tem kraji, med tem zidovjem so iskali tolažbe in okrepčevanja v bridkostnih dnéh. V kotu stoji star krsten kamen, pri kterem je bilo sprejetih mnogo mnogo rodov v družbo vernikov. Kameneni, pa izlizani cerkveni pragi pričajo, kolikokrat so predniki naši prestopali ta kraj; stara podoba na steni je priča, koliko vzdihljajev se je vzdigovalo k nji iz tesnih človeških prs! — Kolikor je možno, naj se ohranujejo taka častitljiva svetišča.
Ako je pa res neobhodno potrebno, da se mora podreti stara stavbina, je paziti vsaj na to, da se ohrani vse, karkoli bi utegnilo biti važno za zgodovino umetnosti v naših krajih; naj se torej naredi natančni načrt cerkve, ktera se ima podreti, da še vsaj načrt ohrani za bodoče stoletje. Za zdaj, dokler je stara cerkev še vsem v spominu, bi sicer ta načrt ne imel nikakeršne vrednosti, toda poznejša stoletja bo zanimal vsakterega in hvaležni bodo za vsak najmanjši spomenik iz sedanjosti.
Črtež.	-

u 1
C'
Pri zidanji novih cerkva se zlasti pokaže, kako potrebno je duhovniku, naj o tem razume vsaj nekoliko, 'J ^ da ni čisto neveden o stavbarstvu, sicer bi bil popolnoma odvisen od laikov in bi jim moral prepustiti čisto vse. Prve čase in skozi vsa stoletja so škofje vravnavali vse, kar je bilo potrebno za zidanje cerkva. In res je v*y bilo to najbolj prav, kajti duhovnik najbolje pozna duha katoliškega bogočastja in potrebščine njegove. Naj ^ torej nikoli ne prepušča vsega laikom, če so še tako zvédeni. On sam naj vse dobro presodi in premisli, ali & ■ .t- f", /■ t-rtf naj se posvetuje z drugimi bolj zvédenimi in izkušenimi duhovniki, ki so z zidanjem kdaj imeli kaj opraviti. ,, /	jf,
Da bo sam kaj presoditi mogel, kaj je prav, kaj ne, potrebno je, da si vtem predmetu pridobi temeljite znanosti,—- v	“ ' 7u j
ali da nekoliko pozna zgodovino cerkvenega stavbarstva.	.....................................r
Prvo vprašanje, kadar se je sklenilo zidati novo cerkev, je to: v kterem slogu naj se zida? Na to vprašanje odgovoriti je dan danes težko, ker smo tako rekoč v neki prehodnji dòbi; novega cerkvenega sloga dan
P*
danes nimamo, kar se pa tiče starih, nekteri priporočajo gotski, drugi romanski in tretji renesanski slog. Zagovorniki gotskega sloga zlasti poudarjajo, da ta slog popolnoma zadostuje duhu in zahtevam katoliškega bogočastja, ker je vzrasel iz tega duha; rabi se lahko za vsako, bodi si najmanjšo vaško, ali najkrasnejšo in najbogatejšo stolno cerkev, vrhu tega je tudi cenejši, kakor vsakteri drugi slog. Posebno vrednost in veljavo temu slogu daje to, da je izključljivo lastnina katoliške cerkve. Staro-krščanski slog je, pravijo, še preveč pod vplivom starega veka, ne izraža torej tolikanj duha krščanskega, kteri se je razvil med novimi narodi. Romanski in tudi renesanski slog se, kar se tiče popolnoma organskega razvoja, kakeršnega zahteva prava umetnost, nikakor ne moreta meriti z gotskim. 1
Drugi temu nasprotujejo in so vsi navdušeni za romanski slog. Trdijo, da gotski slog nikakor ni najcenejši, da se nič manj gradiva ne rabi kakor pri romanskem, kajti zahteva močne podpornike. Dalje: zdelovanje kapov, robov in zidcev terja toliko časa in denarja, da se zanj lahko naredi debelejši zid romanske cerkve. Če pa se vpraša, kteri slog je primernejši cerkvenemu namenu, zagovorniki romanskega sloga odločno temu slogu dajejo prvenstvo. Pravijo: romanski slog dela mogočnejši učinek tudi pri manjših cerkvah ali cerkvah srednje velikosti, kakor gotski. Vse v romanski stavbini vzpodbuja k pobožnosti; mogočno zidovje, mala okna, zamolkla svetloba i. dr. prostor popolnoma ločijo od zunanjosti. Gotske cerkve so prezračne, maličkaste, prene-mirne, prerazstrošljive, torej razlog, da je gotski slog »bolj kakor vsakteri drugi izključljiva lastnina katoliške cerkve« ne more biti tolikanj merodajen, temveč bistvena stvar je ta, da slog bolj ustreza pravemu smotru in ta smoter je, da spodbudno vpliva na srce. Se vé da, velike gotske cerkve delajo velikansk vtis; toda vaške cerkvice s svojimi fialčicami, križnimi rožicami in drugimi členki so preveč podobne igračam.2
Kaj hočemo reči o tem? Oba sloga imata tako zvedene in navdušene zagovornike, reči torej smemo, da sta oba primerna za cerkvene zgradbe; cerkev pa se ni odločila ni za ta ni za oni slog. Naj se torej zida v tem ali onem slogu, paziti je pri obeh, da se vselej ozira na zahteve in potrebe cerkvenega bogočastja, pa da je vse zvršeno svetosti stavbine primerno.
Ako se rabi gotski slog, naj se jemljó za vzgled oblike prve, stroge dobe, kjer se bolj ozira na konstrukcijo, kakor na dekoracijo. Kdor bistvo gotskega sloga išče le v bogatih okraskih, on ne pozna gotskega sloga. Ta nevednost je zapeljala nektere, da so vaške cerkvice zidali po vzgledu veličastnih katedral, posnemavši jih po vseh členih v manjši meri. Take cerkvice so bile res podobne igračam. Za gotski slog pa je prav to označilno, da ima za vsako stavbino, bodi si veliko ali majhno, posebne primere, in da se po potrebi lahko olepša bolj ali manj. Ako se torej ravna po vzgledu strogega gotskega sloga, bo tudi najmanjša gotska cerkvica dostojna in primerna (n. pr. cerkev Jezusovega presvetega Srca v Ljubljani).
Oboji pa, zagovorniki gotskega in renesanskega sloga so še zdaj zoper renesanco, češ, da jim je preveč paganska, zgolj zunanjščina, brez pravega duha, torej nesposobna za cerkvene stavbine, ampak le za posvetne; samo romanski in gotski slog jim je prikladen za cerkve, renesanco zamétajo popolnoma. Kaj je reči o tem mnenji? Ocenili in z drugimi slogi primerjali smo renesanco že zgoraj, tù pristavljame le še nektere opazke.
Neopravičeno je, da nekteri ves razvoj umetnosti, vrščč se po sklepu srednjega veka, obravnavajo jako zaničljivo, nehoteč priznati ji kakovega vpliva, prezirajo jo popolnoma. Ni tridentinskemu zboru,' ni škofom, ni drugim cerkvenim možćm nikdar ni prišlo v misel, da bi imeli namere umetnosti novejše dobe za nezdružljive s cerkvenim duhom. Cerkev se umetnosti nasproti ni postavila nikdar na ono stališče, da bi zavrgla renesanco. Kakor ima zgodovina svoj tir, tako ima tudi umetnost svojega, ne da se zadrževati. Umetnost novejše dobe ima zgodovinsko svojo pravico in smé terjati, da se ocenja prav tako strokovnjaško, kakor druge prikazni v cerkvenem življenji minulega stoletja. Samovoljno bi bilo ravnanje, ko bi kdo hotel popolnoma prezirati vsa zadnja stoletja in pri tem ali onem slogu, pri romanskem ali gotskem zopet hotel še le pričeti, kakor da je umetnost pri gotskem slogu čisto zastala in bi vsa poznejša stoletja ne storila nobenega koraka naprej, ali da je bila vsa poznejša stoletja cerkvi sovražna. Ravno živahno življenje in delovanje v cerkvi prepoveduje tako ravnanje; reklo bi se tajiti cerkveno življenje in razvoj njen, ko bi se ne hotelo pripoznati, da je tudi zadnja tristoletja umetnost v cerkvi živela in jo lepšala z najkrasnejšimi proizvodi. Od konca srednjega veka do sedaj je stvarila cerkvena umetnost velikanske tvore; zakaj bi kdo čisto preziral te umotvore in zaničljivo se nanje ozirajoč le prejšnje hvalil čez mero, saj jih je navdajal prav tisti duh, postavila jih prav tista gorečnost za hišo Gospodovo. Morebiti ljudje od konca srednjega veka do sedanjih dnij niso imeli katoliških src? Zakaj se niso bali nobenih troškov, nobenega truda, da so postavili prelepe nove cerkve? V 16. veku ste bili gotika in renesanca v tesni zvezi, in nihče ni mislil, da se nikakor ne daste strinjati. — Se vé da, ako tù govorimo o renesanci, ne mislimo na poslednjo dobo njeno in njene zdelke poznejših časov, ampak mislimo si renesanco, kakeršna je cvetela v domovini svoji in v najboljši dobi.
1	Jakob, Kunst im Dienste der Kirche.
2	Giefers, Erfahrungen.
Kteri slog se more imenovati krščanski ni lahko določiti po tem, kteri slog najbolj ali najmanj izraža temeljno misel krščanstva. Prvo vprašanje bi tu bilo: ktera je ona vodilna misel? Odgovarjajo: »Hrepenenje po višjem, po nebesih« ; in ker se ta misel izraža v gotskem slogu najjasneje, zarad tega dajejo absolutno prednost gotskemu slogu pred drugimi. Pa vodilna misel krščanstva ni samó hrepenenje po višjem, temveč tudi pokora, zatajevanje, križ; v tem smislu bi imel resni romanski slog prednost pred gotskim. Toda krščanstva ne prošinjajo samo žalostne, tožne misli, temveč v njem vlada tudi sveto veselje, radost, dušni mir in srčna zadovoljnost že na tem svetu, in ta stran krščanstva, smemo reči, izraža se v renesanskem slogu; marsiktero rahločutno srce se po njem more navduševati za veselo radovanje v Bogu. Zatorej tudi renesanski slog ni nesposoben za cerkvene stavbine. — Renesanski slog tudi ni zapustil starih tradicij, kakor se mu rado očita, temveč kar se tiče tlorisa, števila ladij, razsvetljave in stropa je vrlo sličen romanskemu ali gotskemu slogu. Renesanske cerkve na tri ladije s stebri so prerojene staro-krščanske bazilike. Se celò cerkve na jedno ladijo imajo zgoranjo svetlobo, kakor stare bazilike na jedno ladijo. Da, reči celò smemo, da imajo renesanske cerkve mnogo prednosti pred gotskimi. Paralelne kapele ob strani velike ladije so kaj pripravne za katoliško bogočastje; kajti kaj umesten je ta prostor za stranske oltarje ali za spovednice. Pri gotskih cerkvah ta oprava ni lahko našla prav prikladnega prostora, zatorej vidimo, kako so oltarčki nasloneni sem ter tja na slopove, kar gotovo ni lepo, ni umestno. Dalje renesanske cerkve kaj dobro ugajajo cerkvenemu bogočastju. Cerkvena liturgija zahteva vse kaj druzega, kakor cele vrste stebrov ali slopov ; terja primernih prostorov za duhovnike in za oltarje; prostore, v kterih se lahko delé sv. zakramenti, zlasti zakrament sv. krsta in sv. pokore, zahteva primeren prostor za ljudstvo, da sliši besedo božjo, da tudi vidi pridigarja in ga spremlja z očmi, da vidi vsa opravila, vršeča se pri velikim oltarji, zlasti, da ga lože spremlja pri sv. daritvi. Tudi ljudstvo ljubi take cerkve; ugaja mu, ako so prostori svetli, jasni in prijazni, da vsi lahko gledajo na oltar in na prižnico, nima pa rado mnogo stebrov v cerkvi, za ktere se jedni skrivajo, drugi naslanjajo nanje in kteri zadevajo pogled na prižnico in na oltar. Ne more se ugovarjati, prve čase je opravljal mašnik sveto daritev za pregrinjalom, da ga ljudstvo ni videlo. To je bilo res prve čase, toda cerkvena liturgija se je kmalu izpremenila v tem oziru;
J pa tudi ni zameriti ljudstvu, da rado gleda na mašnika, ker se mu pobožnost poživlja, če spremlja presveto daritev. In prav to, da so renesanske cerkve jako rabljive za cerkveno bogočastje, nagnilo je praktične jezuite, da so se posluževali zlasti tega sloga in da se je ta slog razširil tako na široko. Renesanske cerkve so torej ravno nasprotne temu, kakor jih opisujejo nasprotniki sloga; tudi v tem slogu, naslonenem na romanski slog, dajo se zidati lepe majhne pa tudi najlepše katedralne cerkve. Kdo more tajiti, da imamo tudi na Kranjskem cerkvenemu bogočastju kaj primerne renesanske cerkvice po deželi, a tudi lepe mestne cerkve, zlasti v Ljubljani.
Cerkev torej ni zavrgla nobenega sloga, pa tudi ni proglasila nobenega kakor izključljivo svojo lastnino, menimo torej, da bi se smel rabiti vsak omenjenih slogov, vendar pri vsakem je treba paziti, da stavbina zadostuje potrebam bogočastja. Naj se zida v kterem koli slogu si bodi, ne sme se prezirati, da se priredijo primerni prostori za božjo službo, za delitev sv. zakramentov, za shrambo cerkvenih posod in oblačil itd. Ker se je nekdanje čase na vse to pazilo premalo, zarad tega se nahaja pri mnogih cerkvah mnogo nepristojnostij. Ni primernega ni zadostnega prostora za oltarje, za sedeže duhovnov, za krstni kamen, za spovednice, za posebne pobožnosti, n. pr. za véliki teden itd. To so glavne napake, ktere je pozneje odpraviti težko ali celò nemogoče. Dolžnost cerkve in njenih služabnikov je torej, da ne pustijo vladati in vsega določevati laikom, temveč, da sami vse natančno presodijo, bo li to ali ono zadostovalo cerkvenim zahtevam, ali ne? Najbolje je, če si vzamejo stare po skušnji potrjene vzglede. Ni pa zadosti črtež si samo ogledati, treba je vse prav na tanko premeriti, koliko prostora potrebuje oltar in stopnice pred oltarjem, kje mora biti pregraja, kje je prostor za spovednico, za krstni kamen, za sakrarij itd.
Še nekaj bi tù bilo umestno omenjati, na kar se skoraj nič ne ozirajo pri zidanji cerkva, ampak vse je odvisno le od slučaja. Prav bi bilo, ko bi se pazilo na akustiko. Koliko manj se muči pridigar, koliko lepši se razlegajo glasovi orgelj in pevcev v cerkvi, zidani akustično ; kako težko pa je govoriti v neakustičnih cerkvah. Tudi bi ne bilo napačno, ko bi se že takoj pri zidanji gledalo na potrebno ventilacijo, da se cerkev more dobro prezračevati in da se sploh more odvajati sopar. Cerkve brez ventilacije so jako soparne po leti, zlasti če stojé na planem, da jih solnce pregreva, silno so vroče; neizogibljiva posledica temu pa je, da plesnijo stene, slikarije se poškodijo in vsa cerkvena oprava se uničuje prezgodaj.
Komu naj se daje zdelovati črtež? Jasno je, da je od črteža vse odvisno. Cerkveni predstojniki časih radi dajejo delati načrte kakemu mlademu, neizkušenemu arhitektu, ker obéta, da ga bo zdelal jako ceno. Navadno so pa taki črteži zavrženi, kajti osnovani so pomanjkljivo ali neprilično — in ves denar, izdan za črtež, je zavržen. Treba je paziti, da se poišče zveden arhitekt, ki se ni učil samo svetovne, temveč tudi cerkvene umetnosti in je 'pokazal sposobnost svojo že tudi dejansko. Dalje se zahteva od njega, da ima spoštovanje do cerkve in pozna potrebe cerkvenega bogočastja. Arhitekt, kteri ne pozna krščanskih dolžnostij in jih tudi ne izpolnuje, ki nima spoštovanja do cerkve, ampak se povsod hoče ravnati po šegi časovi, takšen ni sposoben, da bi vodil cerkveno zidanje, on bo težko zdelal cerkvenim zahtevam in potrebam priličen črtež. Torej le dobremu,
21
poštenemu, krščanskemu arhitektu naj se da zdelovati črtež. Če pomočki dopuščajo, prav je, da bi se zahtevali črteži od več arhitektov; tudi v prejšnjih dobah so tako delali naši predniki, kar pričajo stari računi. Mnogo lože se spoznajo napake pa tudi prednosti, če se ima več črtežev pred saboj. Še bolje pa je, če se črteži dajo presojati nasprotno, n. pr. prvega drugemu, in druzega prvemu. Sploh pa je pri črteži treba presojati in pretresti vse prav dobro in na tanko, kajti pozneje je prepozno, in če se pozneje pr e deluje in popravlja, proizvod ni več tako jednojen, ampak največkrat je vse skaženo.
Arhitekt mora napraviti: a) tloris, b) pročelje in druga stranska lica, c) prorez in naris; vsi risi morajo biti tako veliki, da se vsak člen vidi na tanko; d) proračun troškov po ceni v dotičnem kraji navadni.
Črtež na višjih mestih mnogokrat ne potrdijo. Czroki so ali pri arhitektu, ali pa pri občini sami. Sv. Karol Boromej sicer pravi: »Cerkev naj je tako prostorna, da ne zadostuje samo prebivalcem dotičnega kraja, temveč da zamore obsezati še večjo množico«. To je res pri stolnih, mestnih cerkvah ali pri božjih potih; pri navadnih vaških pa, kjer ni upati, da bi se množilo obljudenje, ali kjer se celò manjša, bilo bi čisto napačno preveč skrbeti za prihodnost, napravilo bi premnogo troškov. Tudi ni nič kaj spodbudljivo, če je cerkev tako velika, da je tretjina ali celò polovica vse leto prazna, razven dveh ali treh praznikov, kadar pritisnejo iz sosednih farà v cerkev. Tudi za pridigarja je silno mučno, če mora vse leto pridigovati v veliki, pa skoraj prazni cerkvi. Vrhu tega je prevelika cerkev jako mrzla zimski čas. Ker so v črteži cerkve osnovane prevelike, zato se mnogokrat zavržejo. Naj se torej naredi črtež malo večji, kakor je število prebivalcev.
Črteži se ne odobrujejo tudi zarad prevelikih troškov, ker morebiti ni v nobeni primeri s porabljivimi pomočki, ldere ima fara za zidanje. Hvale vredno je, da hočejo imeti povsod lepo in kolikor mogoče bogato hišo božjo, vendar pa morajo imeti trdno podlago in upanje, da se bodo troški mogli poravnati. Če bi pa troški presegli moči, in če ni upanja, da bi se zadosti moglo nabrati, bolje je napraviti preprostejši pa vendar dostojen črtež. Zaupanje v Boga je sicer umestno zlasti pri zidanji nove hiše božje, vendar ne sme biti predrzno, imeti se mora, predno se delo pričenja, saj nekaj zagotovila in primerna naslomba.
Cerkve na višku.
Vprašanje je, kam naj se postavi cerkev? Poglejmo v zgodovino.
Vsak kraj je pripraven za molitev in češčenje božje, kajti Bog je povsodi pričujoč s svojo mogočnostjo in ljubeznijo. Vendar se je vse čase pazilo na to, da so bili za molitev in posebno za sv. daritev odločeni kraji dostojni, da okolica ni bila neprimerna in da prevelik šum ali kaka druga stvar ni motila v cerkvi zbranih vernikov pri službi božji. Vsi narodi vseh časov so si torej volili posebne kraje, da so jih posvečevali svojim bogovom in si jih odločili za kraje molitve. Posebno primerni so se jim videli za molitev večji ali manjši hribi, kajti zdelo se jim je, da so tù božanstvu bliže. Tudi Judje so se ravnali po ti šegi. Bog sam je poklical Abrahama na goro Moriah, naj mu ondu daruje sinu.1 Ravno tako so drugi patrijarhi radi darovali na gričih. Sveti šotor je stal na Sijonu in pozneje tempelj Jeruzalemski na hribu Moriah. Tudi naš Izveličar je rad molil k svojemu Očetu na gori; na gori se je preobrazil; na gori je učil učence svoje izveličanske čednosti. Zato so že prvi kristjani radi postavljali svoje cerkve na vzvišene kraje, da so ločeni od drugih bivališč in posvetnega hrupa bolj na tihem in v samoti lože dvigali duha svojega kvišku k Bogu. Te na višku postavljene cerkve so spominjale na mesto stoječe na gori, 2 na goro Kalvarijo3; na cerkev zidano na skalo in na nebeško mesto Jeruzalem. 4 Kolikor je bilo mogoče, ravnalo se je vselej pri zidanji cerkva po ti šegi.
Kje naj stoji cerkev, o tem sv. Karol Boromej, véliki pospešitelj krščanske umetnosti, veleva to-le : »Najprej je paziti, da je cerkev zidana na nekoliko vzvišenem kraji. Kjer pa naravno kraj ni vzvišen, naredi naj se umetno, naj se cerkvi da podstav, da se bo hodilo v cerkev po treh ali petih stopnicah«. »Število stopnic naj bo nejednako«-5 Rada seje cerkev posluževala svetih številk, da je tudi srce imelo kaj hrane. Trojka je spominjala na Boga Očeta, Sina in Svetega Duha, ali na tri stopnice, po kterih se pride do Boga: véra, upanje in ljubezen. Peterka je spominjala na postavo starega zakona.5 6 — Tudi zarad vlažnosti je bolje, da cerkev stoji nekoliko više7; prav tako zahtevajo provincijalni zbori, naj se postavi cerkev nekoliko
1	I. Moz. XXII. 2.
2	Mat. V. 14.
3	Mat. XVI. 18.
4	Apok. 21. 10.
5	Act. Mediol. p. IV. Inst. fahr, et supell. eccl. lib. II.
6	S. Augustin. Qusest. in Pentateuch.
7	»Ponenđa prseterea cura est, ut non loco humido uliginosove area ecclesia? deligatur; nec vero prope colles, aut decliva loca, quo aut torrens, aut alia aquae vis forte defluens, detrimentum sedificio af'ferre possit. Si tarnen quando in clivo aedificare necesse est, ibi hominum opere planities fiat, quae respondeat magnitudini futurae ecclesiae, a cujus tergo latereve, spatium itidem planum cubitorum duodecim (5-4 meter) et amplius pro aedificii ratione intersit ad excissam praruptamque rupem: haecque etiam firmo pariete muniatur, effossis bine inde canalibus per quos aqua interdum confluens alio derivetur«. Instr. fabr.
strani od drugih stanovanj, da ne bo motil hrup ljudstva zbranega pri božji službi; naj je vse okoli nje čedno in snažno.1 — Semkaj spadajo tudi prepovedi, iz družili hiš delati okna v cerkev in jih tako vezati ž njo, razven iz škofijskih.2
Kako je obrniti cerkev.
Navadno so bile cerkve obrnene od zahoda proti solnčnemu izhodu (orientirt). Proti solnčnemu izhodu so se obračali kristjani, kadar so molili. Se vé, da so tudi malikovalci pri molitvi se radi obračali proti solnčnemu izhodu, pa vérni kristjani so temu dali ves drugačen pomen. Sveti očetje pravijo, obračanje proti izhodu pri molitvi pomenja, da smo obrneni v Kristusa, ki je prava luč (Oriens ex alto), pravo solnce pravice; proti izhodu je ležal raj, naša prava domovina, kterega nam je zopet odprl Kristus, in kamor potujemo skozi sedanje življenje ter hrepeneče obračamo svoje oči.3
Vse čase se je to izročilo ohranilo in tudi sem ter tja naravnost določilo. Že apostoljske konstitucije velevajo : cerkev naj je podolgasta, obrnena proti izhodu. 4
Ravnali pa so se po tisti izhodni črti, kjer izhaja solnce, kadar sta noč in dan jednako dolga. 5 6
Crta od zahoda proti izhodu je bila sveta črta za cerkvene stavbine, in te so se vedno držali, če je bilo le mogoče.
Pri škofijskih cerkvah, pa tudi pri drugih večjih, nahaja se oltar mnogokrat na zahodni stràni. To pa zarad tega, ker so bili oltarji tako postavljeni med ljudstvo in med mašnika, da je mašnik stoječ za oltarjem med sv. mašo, bil obrnen proti ljudstvu. 3 Tako so napravljali oltarje, dokler na menzo niso postavljali druzega, kakor križ in svečnike, ni pa še bilo retabule, ni podobe, ni nastavka, ni tabernakelj na; torej je mašnik lahko bil obrnen proti ljudstvu. Ko so pa začeli postavljati na menzo nastavke, stali so mašniki pred oltarjem, med ljudstvom in med oltarjem; škofovi sedež pa, stojčč prej za oltarjem, postavljali so na evangeljsko stran pred oltar. Odslé pa so tudi vélike cerkve zidali tako, da so bili duhovnik in ljudstvo pri sv. daritvi obrneni proti izhodu. Tega cerkvenega izročila, potrjenega na provincijalnih in diecezanskih zborih, držali so se v srednjem veku in to naj bi bilo pravilo za cerkvene stavbine sploh, kjer koli je mogoče ravnati se po njem; drugače je, če so krajne razmere temu protivne.
Cerkev naj se postavi proti izhodu, če so krajne razmere temu ugodne; če bi pa morale nastajati praktične nepriličnosti zarad tega, ni se strogo ozirati na tako ležo. Tudi prvo tisočletje niso bile obrnene vse cerkve proti izhodu, posebno v Italiji se nahajajo obrnjene na vse strani, da celò več jih stoji proti zahodu kakor proti izhodu. Izmed 25 rimskih cerkva, kterirn vsi priznavajo staro-krščansko dobo, obrnenih jih je 15 proti zahodu in le 10 proti izhodu. Vidi se pa tudi pri teh stavbinah, da je ós po dolgosti vzporedna z ravnikom. Zgoraj navedeno določilo apostoljskih konstitucij omenja le ležo osi po dolgosti, ne pravi, da mora oltar stati proti vzhodu.
Zanimivo je, kar pravi Pavlin Nolanski (4. stoletje) o baziliki sv. Feliksa v Noli: »Prospectus vero basilic* non, ut usitatior mos est, ad orientem spectat«, t. j. uhođ, pročelje, tù ni bilo na izhodni strani, kakor je sicer navadneje. Iz teh besedij bi sklepali, da je bilo pročelje navadno obrneno proti izhodu.
Evzebij (314—324) opisujoč cerkev v Tyru omenja, da je bila tako obrnena, da so žarki izhajajočega solnca skozi lopo v cerkev sveteči vse v cerkvi tako razsvetljevali, da so tudi zunaj stoječi vse v cerkvi mogli videti. Kor je bil torej na zahodu pri ti cerkvi.
Ogledavši si plan rimskega mesta, vidimo, da tudi poznejše čase zidane cerkve niso obrnene strogo proti izhodu, temveč obrnene so tako, da je uhod iz ulic pripravnejši.
To stran planin pa nahajamo od 11. stoletja semkaj mnogo cerkva, ki so postavljene v sveti črti od izhoda do zahoda, pa tudi ne vse; pri druzih se leža ravna po primernosti prostora. — Iz tega je razvidno, da je tu vladala velika prostost; in tudi sedaj naj se, če je le mogoče, nove cerkve orijentirajo, to je, postavljajo tako, da je presbiterij z vélikim oltarjem obrnen proti izhodu, zarad lepega pomena; če pa bi ta leža bila neprilična, naj se zida tako, kakor je primernejše prostoru.
1	Aedificia laicorum, qu<e ecclesiis adjuncta sunt, auferantur. Syn. prov. in Salingunstat; — »Optimum erit, ut ecclesiam si quis .... construere velit, in tali loco constituat, qui insulas quandam speciem reprfesentet, ut scilicet sit aliquot passibus ab omnibus aliis aedificiis locus dissitus, id quod maxime in pagis observare potest ac debet«. Ornat eccles. — Act. Mediolan.
2	»Pro usu et persona Archiepiscopi tantum concedi posse« censuit et declararat. S. R. C. 19. Junii 1604.
3	»Sancii apostoli christianorum ecclesias ideo jusserunt orientem versus suas hindere preces, ut ad paradisum, unde excideramus, respicientes suppliciter a Deo petamus et a nostro Domino, ut in antiquam nos patriam et locum, unde excidimus, restituere velit«. S. Athan. quasst. ad Antioch. 37.
4	»Aedes sit oblonga, ad orientem versus«. Apost. Const, lib. II. c. 57.
5	»Antiqui, quando templum construebant, orientem spectabant tequinoctialem, ut qui deprecaretur, rectum respiceret orientem«. Isidor XV. 4. — »Et omnino necessarium est, ut fedificetur versus Orientem, h. c. versus ortum solis aequinoctialem, nec vero contra festivale solstitium«. Beleth. Divin, oflic. explic. c. 2. — »Curet omnino episcopus, ita ecclesiam sedificari, ne ab antiquo more, probataque traditione discedatur, ut sacerdos in altari majori missam celebrans orientem spectet«. Act. Mediol. Conc. prov. p. IV. — »Non vero ad solstitialem sed ad aequinoctialem orientem omnino vergat«. Instr. fabr. c. 10.
6	Zato še danes veli glavna rubrika v missalu (Rit. cel. Miss. V. 3.): »Si altare sit ad Orientem, versus populum, Celebrans versa facie ad populum, non vertit humeros ad altare, cum dicturus est Dominus vobiscum, Orate fratres, Ite missa est vel daturus benedictionem; sed osculato altari in medio, ibi expansis et junctis manibus, ut supra, salutat populum, et dat bene-dictionem«.
Zidanje cerkve.
Pri zidanji nove cerkve je treba paziti na marsikaj, da se bo delo zvršilo srečno. Gleda naj se najprej na to, da je zidano vse dobro in trdno, kajti cerkve se ne stavijo samó za nektera leta ali za desetletja, temveč za stoletja. Zarad tega naj se zidanje ne oddaja po manjšalni dražbi, kdo bo delo prevzel ceneje. Taka stavba bo redkokrat zidana trdno, kajti podjetnik mora biti silno varčen, da mu ostaja več dobička; jemlje torej slabejše gradivo, delavci dobivajo manjšo plačo in ne delajo z veseljem, gledajo le, da je hitro dovršeno; ni čudo, da je tako delo površno.
Gleda naj se drugič na to, da se pri zidanji vse ne prenagli. Zelò napačno je, če se stavi obrok, do kdaj mora biti delo dovršeno. Lepo in hvalevredno je, če fara želi imeti kmalu lepo novo cerkev; pa bolje je, s staro si pomagati tako dolgo, da bo nova zidana složno in previdno. Ako se mora hiteti z zidanjem, podjetnik rabi vsakeršno gradivo, če je še tako slabo, ako ne more dobiti boljega do odmerjenega časa; zarad lega je gradivo slabo, delo površno, prenaglo ; ni čudo, da s tako naglico zidana cerkev kmalu začenja pokati, ali postaja vlažna, mokra, zelena, rumena, ker ni imela časa do dobrega se [»osušiti. — Dozdeva se/ da je sedanji čas prav to glavna napaka pri zidanji cerkva, da hočejo vse imeti zgotovljeno hipoma; cerkev mora biti zidana v jednem ali v dveh letih; dobiti mora précej vse nove oltarje, nove orgije, nove zvonove itd. Ni skoraj mogoče vsega tako napraviti, da bi imelo umetnijsko vrednost tudi za prihodnost, kajti potrebnih dohodkov mora zmanjkovati. Ker mora biti dovršeno vse ob jednem, naredi se vse bolj vsakdanje, da ugaja samó ukusu sedanjega časa; toda kakšne posledice ima taka prenaglenost? Kmalu se to ali óno začenja rušiti in treba je vednih popravljanj. Drugače so zidali predniki naši. Glejmo le, kako so nastale velikanske cerkve na Nemškem; sto in sto let je minulo, predirò so bile dodelane. Da bi bili tudi takrat hoteli vse imeti zvršeno v par letih, nikdar bi ne imeli velikanskih spomenikov krščanske navdušenosti, krščanske umetnosti. — Ako je torej fara primorana zidati novo cerkev, pa ji manjka dohodkov, da bi se moglo vse ob jednem napraviti in to res lepo in umetnijsko, naj sedanji rod zida samó presbiterij, drugi rod naj zida ladijo primerno koru; tako so zidali v Koloniji, tako je zastavljeno v Pragi; sploh vse večje stavbine, kterih lepoto občudujemo še današnje dni, bile so dodelane le v mnogo letih. Če manjka ponročkov, naj sedanji rod postavi véliki oltar, pa ta v resnici lep; čez več let naj še napravijo drugi oltarji itd. Na ta način bi tudi pri nas, vkljub ubožnosti, dobivali umetnijske stavbine, postavljene za stoletja, ktere bi pričale o darežljivosti sedanjega roda. Ker pa se vse prehitro zida, ne ozirajoč se na zakone umetnosti, zarad pomanjkanja umetnijske izobraženosti : dela vsak po svojem ukusu in nasledki tega so, da prihodnemu župniku ne ugaja, kar je napravil njegov prednik, popravljanje se z novega pričnč, in zavrženi so vsi prejšnji troški.
Ohranitev cerkvenih stavbin.
Da se lepo zidana cerkev dolgo ohrani v dobrem stanu, potrebna je predstojnikom cerkvenim velika previdnost. Ako oni zanemarjajo dolžnost svojo, najboljša, najtrdnejša stavba kmalu trpi škodo, faranom pa se napravljajo nepotrebni (roški.
1.	Najprej je pri stavbinah treba paziti na streho, da je vedno v dobrem stanu, kajti od nje je največ odvisna ohranitev zgradbe. Dolžnost predstojnikov je, da kakemu zvedenemu tesarju naročć, naj na tanko pregleda streho vsako spomlad in jesen.
2.	Paziti je dalje pri cerkvenih stavbinah, da se voda lahko odteka in odvaja od zidovja. Strešni
žlebovi naj so zadosti globoki, vsaj po 1 čevelj, da pri hudi plohi voda ne teče čez in ne zamaka v zid. Zlasti je paziti, da voda ne zamaka temelja. Mnogo cerkva po deželi stoji globokeje, kakor je njihova okolica, kajti pokopališče okrog cerkve	se je povikšalo v	teku let.	Taka cerkev postane vlažna, stene	so	vedno mokre,
vse v nji splesnuje, strohni ali	zarjovi. Odpravi	se mokrota od zidu, če se okrog cerkve odvozi	za dva do tri
čevlje zemlje, ali kjer to ni mogoče, izkoplje se jarek okrog cerkve in sicer nekoliko globokejši kakor je tlak v cerkvi, iz tega jarka pa se napravi še drug, po kterem se voda iz prvega odteka od zidovja. Že zarad vlažnosti je torej dobro, da je	cerkev zidana na	nekoliko	višjem prostoru, kakor je okolica.
3.	Tudi zarad tega so	nektere cerkve vlažne, ker	se voda napeljuje k njim, namestu	da	bi se odvajala.
Gotske cerkve so imele na konci žlebov zverinjadi, ktere so bljevale vodo iz žleba daleč od cerkve strani; namestu njih so napravili cevi, po kterih se voda odteka prav preko zida. Pri velikem nalivu ali po zimi se zamašć, in voda se poceja po zidu, ali kadar se taja sneg, počasi iz njih zamaka v zid; na vsak način pa se spodaj na dnu nabira več vode in to gotovo ne koristi temelju. Paziti je torej, da so žlebovi in cevi dosti široke in da se voda odvaja daleč od zidanja.
4.	Okrog cerkve na mnogih krajih raste prav do zida trava ali grmovje; tudi to, akoravno je že samó po sebi nedostojno, vlažnost vodi do zidu. Naj se torej tako vlažna zemlja odpravi in poruje grmovje. Sploh naj se pazi, da se okrog cerkve ne dopušča nobena nesnaga; okrog svetega kraja mora biti vse čisto in snažno.
5.	Lepo je, če so pri cerkvi drevesa, zlasti lipe; toda preblizu nje stati ne sinejo, sicer solnčni žarki po letu ne morejo do zidovja, cerkev je vedno v senci, in nikdar se ne more prav pregreti in presušiti. Taka cerkev je sicer hladnejša, pa navadno tudi vlažna.
3. Posebno je paziti na zidce podstrešne in nad okni. Delani morajo biti tako, da se voda od njih odteka naravnost na tla in se ne poceja po zidu. Spodnji deli naj bodo torej zadosti žlebasti, da voda ne bo zamakala zidii. Kjer so zidci slabo delani, kmalu je pri hudem dežji ves zid moker od vrha do tal, da tudi v temelj zamaka, gotovo je; zarad tega stavbina trpi škodo, zid kmalu postane rumen ali zelen in odmet odpade poprej ali pozneje.
7. Važno je zlasti, da je suha zakristija in kraj, kjer je spravljena cerkvena obleka. Ako je ta prostor vlažen, neizrekljivo je škoda paramentov, kmalu izgube lepoto svojo in škoda je za denar, ki se je zanje izdal. Vrhu tega pa paramenti in perilo dobi neprijeten duh, vse dahne po plesnobi. Cerkvene posode in orodje v takih vlažnih, zaduhlih krajih kmalu zarjovi. Skrbeti se mora, da je zakristija zračna in suha.
8.	Drug uzrok, da so nektere cerkve zelò vlažne, da je v njih nekak neprijeten duh in da vse v njih, tudi prti po oltarjih dobivajo ta neprijeten duh, je to, da se cerkve premalo zračijo. V lepem vremenu naj se odpró vsa vrata in okna; zlasti naj se to dela v zakristijah, kjer vse plesnuje in trohni, in človeku, ustopivšemu se zdi, da je prišel v zaduhlo, zaprto klet. Ta pomoček cerkve ohraniti suhe je tako preprost in znan, da bi se človeku zdelo komaj potrebno in vredno, nanj opominjati; toda skušnja kaže in priča, da se v nekterih krajih le preredko rabi ta pomoček. Na tem kraji se bojé, da bi kdo iz cerkve kaj ne ukradel, ko bi bila odprta; drugod imajo samo po jedna vrata, ali se okna ne dajo odpirati. Vsem tem nepriličnostim se z majhnimi troški lahko pride v okom, lahko se vse uravna, da bo mogel suh, čist zrak v cerkev, in gotovo se bo pri cerkvenem perilu, pri paramentih in posodah kmalu prihranilo toliko, da se poravnajo tisti troški. Vrhu tega pa zahteva še svetost kraja, da se za njegovo snažnost in lepoto skrbi z vso marljivostjo.
9.	Ako se je pri zidu odkrušil omet, naj se popravi kolikor mogoče kmalu; kolikor dalje se odlaša, tolikanj večja škoda se dela. Sploh je paziti pri vseh jednakih malenkostih, da se ostavi vse precej o začetku, kar se zgodi lahko z malimi troški; pozneje bi se iz take malenkosti po zanikarnosti utegnila napraviti velika škoda.



10. Znotraj v cerkvi naj se pazi, da so svodi vedno v dobrem stanu. Ne sme se dopuščati, da bi se	fag

Ć2/,
prebijale kape na svodu iz kterega koli si bodi uzroka; tako prebijanje svodu prej ali pozneje gotovo škoduje. ^
Tudi na to je paziti, da se na svodih, zlasti v kotih, ne nabete preveč smetij, ki bi zarad vlažnosti utegnile škodovati stropu, ali kjer je cerkev krita z opekami, da se pri popravljanji strehe razbite opeke ne pusté padati na cerkev in na svodu ležati po več let, kajti v nekaj letih se teža utegne tako zvekšati, da bi škodovala	-	^
stropu. Gledati je, da poškodovani strešni tramovi ne pritiskajo na svod ali na zid itd.
11.	Tlak v cerkvi naj bo dostojen; nikakor ne smé biti samo prst in apno, že zarad tega ne, da cerkev ni tako vlažna, pa tudi zarad spodobnosti.
12.	Okna naj se dobro zapirajo, da pri kakem dežji ne bo vse teklo po notranjem zidu. V spodnjih oknih naj so močni zelezni prepleti, vsa pa naj so zavarovana zunaj z mrežami, da se steklo slučajno ne pobije, pa tudi da ptiči na njih ne napravljajo gnezd.
13.	Posebno močna naj so vrata pri cerkvi, kjer se hrani sv. Rešnje Telo ali ktera ima kake druge dragocenosti; zapirajo naj se prav trdno zarad večje varnosti, da jih ni mogoče vlomiti.
Popravljanje cerkvà.
Prejšnje čase so se malo brigali za dela pradedov. V jednajstem stoletji so podirali bazilike iz prve dobe in so zidali čisto nove. Tudi poznejša stoletja so zelò brezobzirno ravnali s proizvodi prednikov svojih. Vsak nov slog si je	hotel priboriti	neko samovladarstvo ;	brez prizanašanja so	na primer mojstri	gotske dobe
podirali romanske stavbine. V tem	oziru starih ne smemo in ne moremu posnemati. Bili so takrat	res stvari-
jalni duhovi, ki so se dobro zavedali spretnosti svoje, zmožnosti svoje in napredka v umetniji; prepričani so bili, da imajo njihova dela večjo umetnijsko vrednost mimo del prejšnje dobe. Denašnje dni pa pogrešamo, rekel bi, popolnoma takih stvarjajočih močij ; nimamo sloga, s kterim bi se mogli ponašati, da ga je izumila sedanja doba, in da	ima prednost in večjo vrednost nad	prejšnjimi. Res se je	najnovejše čase obrnilo nekoliko
na bolje, vendar še	stavbarstvo ni	samostalno, kar pa je	sedanja doba stvarila	lepega in krasnega,	večinoma je
samo posnemanje starega s primernimi izpremembami.
Kjer koli se nahaja kakov proizvod iz prejšnje starejše dobe, dolžni smo ga ohraniti, kolikor je le mogoče, že zarad starinske vrednosti, ko bi tudi samo na sebi ne imelo posebne umetnijske cene; saj so pri nas taki starinski tvori že tako bolj redki, kolikor redkejši pa so, tolikanj draži nam morejo biti ohranjeni.
Novo cerkev zidati ali staro nedovršeno, pa po pravilnem črteži osnovano dovršiti, gotovo ni težko. Kadar se je dogovorilo, v kterem slogu naj se zida, potem ni posebnih težav, če se delo izroči veščemu in spretnemu voditelju. Slogi so sedaj že toliko preiskani in poznani, da se dobro izurjen voditelj ne bo lahko pregrešil zoper pravila tega ali onega sloga, naj že zida v romanskem, v gotskem ali v renesanskem slogu.
Vse drugač pa je, kadar je treba kaj starega popravljati, bodi si vso zgradbo ali samo posamične dele. (le je cerkev zidana dosledno v jednem slogu in se je ta slog ohranil nepokvarjen in nepopačen, tudi ni težko popravljati. Pa ravno takega popravljanja je treba redkokdaj. Sedanja doba zida eklektično, sloge si izbira in zida za poskušno romansko, gotsko, renesansko ali pa tudi brez sloga; — a prejšnji časi so imeli vsak svoj slog, zato zgodovino zidarstva po slogih delimo v več dòb. Vsaka doba je zidala	v slogu svojem; cerkve, ktere	so se
pričele zidati v romanski dobi in so se nadaljevale v gotski ali renesanski	dobi, imajo znake	in	sledove	vseh
teh slogov, nekaj romanskega, nekaj gotskega in nekaj renesanskega. Časih je bilo treba premajhno cerkev predelati v večjo, časih stara novemu ukusu ni bila več po všeči, prezidavala in popravljala se je torej mnogokrat; kratko: časih so zahtevale izpremenjene okliščine in potrebe, da se je morala stara cerkev prezidavati, časih pa je gola samovoljnost popravila ali prav za prav popačila mnogo	starega. — Koliko	se	je na primer
popravljalo pri nas na Kranjskem o začetku renesance do današnjih dnij ;	pa popravljalo se	je,	da se	Bogu
smili! Gotske cerkve so se morale iznebiti, kar je le mogoče, značaja svojega. Lično krogovičje se je pometalo iz oken, šilasta okna so se zazidala in se izpremenila v čveterokotna. Kameneni slopi in kapitelji ometali so se z malto; sklepniki, na kterih so se nahajale marsiktere lične in zgodovinsko zanimive podobe, pobelili so se tako na debelo, da so se skoraj čisto zamazali. Tudi svodi, prej slikani, pobeljeni so zdaj skoraj povsod vsaj po nekoliko itd.
Kmalu pa se je to popravljanje vrglo iz kota v kot. Kakor se je prejšnjo dobo mnogo pokvarilo iz nevednosti, tako se zdaj sem ter tja iz prevelike učenosti, bi rekel, preveč purificira. Pred nekterimi leti večina ni imela pravega pojma o raznih slogih, torej se ni oziralo čisto nič na to, kaj se slogu prilega, kaj ne, kaj učč določila cerkvena ali cerkvena tradicijo. Obrnilo se je na bolje. Marsikdo je z veseljem prebiral knjige o cerkveni umetnosti in začelo se je popravljanje po cerkvah; kdor je spoznal, kaj zahteva dober'ukus ali umetnost, ni mogel trpeti, da bi se nahajale take nedostatnosti po hišah božjih, vse, kar se ni ujemalo s slogom, moralo je iti iz cerkve, moralo se je odpraviti, da se je vse predelalo v čistem slogu. Zdaj se je pokončavalo in venkaj metalo, kar je renesanca postavila v gotske cerkve, če so bili oltarji še tako bogati in umetnijsko dovršeni. Tako na primer so na Dunaji pri cerkvi sv. Stefana komaj zabranili nekteri uvidnejši učenjaki, da niso pometali vseh baroknih oltarjev iz cerkve, akoravno so umetnijsko in zgodovinsko zanimivi. Prav tako so se prepirali dolgo, ali bi se čisto prenovilo pročelje omenjene cerkve, ktero je iz prehodne dobe, da bi se popolnoma ujemalo z drugim slogom, ali naj bi ostalo tako, kakeršno je. Kaj je temu uzrok, da so se tako jeli preganjati renesanski in barokni umotvori?
Uzrok temu so knjige, iz kterih se je zajemala znanost o cerkveni umetnosti. V teh knjigah se pre-slavljajo le srednjeveški slogi, renesanca pa se zametuje in proglaša necerkvenim, da, še celò cerkve sv. Petra v Rimu eksklusivni zagovorniki gotike ne morejo trpeti, ni jim po všeči, preposvetna jim je. Te knjige smo dobivali le iz Nemške. Ondu se je pričelo pred nekterimi leti kaj živo gibanje o cerkveni umetnosti. Z veliko navdušenostjo so se ustanovile cerkveneu metnijske družbe, delujoče z veliko odločnostjo za reformacijo cerkvene umetnosti. Sezali so nazaj v srednji vek, proglasili so gotski slog kakor jedino cerkveni in so tudi delovali v tem smislu. Po teh knjigah in načelih se je začelo delati tudi pri nas. Pa tudi na tem polji umetnosti ni jedno za vse; kar je drugod pravo in lepo, utegne tukaj biti neprilično. Zgodovinske okoliščine na Avstrijskem niso take, kakor ob Reni. V srednjem veku je ob Reni res cvetela cerkvena umetnost in dospela do prelepega razvoja; pri nas na Avstrijskem pa srednja doba ni bila doba cveta za umetnost, zaostala je za óno na Nemškem, ni bila samostalna, temveč odvisna od umetnosti sosednih dežela, zlasti Nemške.
Težišče cerkvene umetnosti na Avstrijskem je v proizvodih umetnostnih za dobe proti-reformacije. Tudi takrat avstrijska umetnost ni sicer originalna, temveč sloni na italijanski podlagi; vendar pa seje tako pretvorila, da je stvarila slog, kteri zasluži, da se po vsi pravici zove eminentno katoliški pa tudi avstrijski. Nikakor torej ne kaže, da bi se ravnali pri nas po tistem kopitu, kakor ob Reni, da bi morali zamenovati vse, kar je stvarila doba velike verske navdušenosti. — Vsega tega ne smemo prezirati pri popravljanji cerkva, ktere niso zidane strogo v jednem slogu.
Povodom razstave v mestu Steyerji 12. in 13. avgusta leta 1884 so imeli ondu konferencijo tudi udje c. kr. centralne komisije za umetnost pod predsedništvom ekscel. barona Helferta. Pri ti konferenciji so se udje te komisije in konservatorji druzih dežela javno izrekli zoper brezobzirno purificiranje cerkva, da se iz njih mečejo renesanski oltarji, slike in kipi le zavoljo tega, ker so renesanski in se ne strinjajo s slogom. Po daljšem razgovoru se je sprejela resolucija, da zbor ne pristane na brezobzirno purificiranje, naj bi se pri popravljanji hiše božje odpravljale iz cerkve tudi take stvari, ktere imajo po svoje kako umetnostno vrednost, in to le zarad tega, ker se zdi, da se ne strinjajo s slogom, v kterem se ima popravljati cerkev.1
1	»Die Versammelten können sich mit dem rücksichtslosen Purifications-Verfahren, nach welchem bei Herstellung eines Gotteshauses auch solche Gegenstände, die in ihrer Art Kunstwerth haben, blos darum entfernt werden sollen, weil sie dem Style, in welchem die Kirche hergestellt werden soll, nicht zu entsprechen scheinen, nicht einverstanden erklären.«
1z tega je uvidno, da je jako težko postaviti obče veljavna vodila za popravljanje, po kterili bi se smelo in moglo ravnati v posamičnih slučajih. Lahko je reči: popravljati se mora po slogu, romanska cerkev romansko, gotska gotsko itd. — kar se ne strinja s slogom, naj se odpravi, in naj se napravi novo, slogu prikladno. Taki principi se dajo res mnogokrat vporabljati in v knjigah se dokaže prav lepo, da mora vse prav tako biti, in ne drugače. Še večkrat pa se pripeti, da se je silno težko ravnati po jednakih principih, kajti, okoliščine so tako različne in tako vplivne, da smo prisiljeni se ozirati tudi nanje. Časih pičli pomočki ne dopuščajo radikalne prezidave ; časih se nahaja tù ali tam prizidana kaka kapela, ktera kazi vso cerkev, ali stoji kakšen oltar na čisto nepriličnem kraji; toda ta kapela ali ta oltar je morebiti pobožna ustanova, ktera spominja na zgodovinsko važen dogodek te fare, ali se je prizidala zarad kakove na novo uvedene pobožnosti, ali je zidana v zahvalo povodom kakove obljube itd. Tù ali tam so podobe, ali kipi, ki vse drugo zelò kazé, a ljudstvo ima do njih veliko zaupanja, ko bi se odstranile, zelò bi se žalil verski čut. — Take in jednake okoliščine močno ovirajo popravljanje kakove stavbine, kajti, ne smejo se odstranjevati brezozirno.
Posebno kočljiv pa nastane slučaj, kadar se pride pri popravljanji cerkve navskriž s starinoznanstvom. Ljudje hočejo imeti cerkev lepo popravljeno, radi bi kako starinsko stvar odpravili iz cerkve in jo zamenjali z novo, toda ona stvar ima veliko starinsko vrednost. V kakovi kapeli cerkve se nahajajo, na primer, stare slike na steni; z veliko paznostjo se je odluščil belež od zidii. Te slike so veliko vredne, pa so zelò poškodovane, barve so že obledele, tako zelò so okrušene, da se ne vé prav, kaj hočejo predstavljati. Kaj je početi ? Starinska zanimivost zahteva, naj se ohranijo, kakeršne so, ako .bi se dale popraviti, uničila bi se vsa njihova zanimivost; — poprava pa terja, naj se odpravijo, kajti cerkve niso muzeji, da bi se hranile v njih starine. Dalje: ko bi se te slike mogle popraviti prav v duhu starega mojstra, kaj naj se zgodi z drugimi praznimi stenami ? Na vse to je časih težko dati kakov na vse strani ugoden odgovor. S cerkvami, popravljanja potrebnimi, nalično je, kakor z bolnikom, z vsako se mora ravnati po njeni individualnosti. Najprej je torej treba spoznati, kakšna je bila prvotna, kaj se je popravilo ali prizidalo iz potrebe, kaj pa po samovoljnosti in slabem ukusu ; iz tega se spozna, kako daleč se smé iti s popravljanjem, da se ne prestopi prava meja. Zarad tega je potrebno na vsak način, da pri večjih radikalnejših popravljanjih zveden arhitekt naredi načrt, po kterem naj se ravna. Tu hočemo navesti le nektera splošna vodila.
1.	Tudi pri nas nahajamo take cerkve, ki niso skozi in skozi zidane v jednem slogu; kor je n. pr. gotski, ladija romanska ali renesanska. Pri takih popravljanjih ni delati na to, da bi se vravnavalo vse dosledno po jednem slogu, temveč paziti je, da se popolnoma ohranijo posebnosti vsakega sloga, nejedinosti vkljub. Res je, vsega spoštovanja so vredne cerkve srednjega veka, zidane dosledno v jednem slogu. Vendar pa imajo stare cerkve, če tudi niso zvedene vse skozi v jedem slogu, nekaj posebno zanimivega na sebi, nekaj častitljivega, kar bi jim ne mogla dati nobena roka najslovečnejšega umetnika. Stoletja so minula mimo te cerkve, zidalo jo je mnogo rodov, in njih vsakteri nam je zapustil svoj spomenik, spomenik udanosti in ljubezni do svete cerkve, kažoč nam vsak gorečnost svojo za čast božjo. Prav zavoljo tega so nam stare cerkve častitljive. Kar torej v takih cerkvah ni naravnost nasproti duhu ali bogočastju cerkvenemu, naj se ne odpravlja; kajti namen popravljanja ni napravljati iz starih cerkva nove, ali jim dajati prvobitno obliko, ampak bližni namen je, v dober stan spraviti, kar je bilo poškodovano v teku let po zanikarnosti ali nevednosti in zabraniti, da se ne bo delala še večja škoda.
Ker svoje dni niso imeli nobenega spoštovanja do starega in je moralo vse biti predelano po novem, pokvarilo in popačilo se je po nevédnosti, če prav z najboljšim namenom, toliko stavbin, da je zdaj komaj mogoče vse popraviti. Ali ni bilo pomanjkanje pietete do starega, da so se razbijali lepi členi gotike, ali pa tako pačili, da niso zdaj nikomur podobni. Drugače so ravnali uvidnejši mojstri, delujoč v gotski dobi : puščali so lepe člene romanskega sloga; pri mnogih škofijskih in veličastnih farnih cerkvah so ohranili stare stolpe, kor ali ladijo iz prejšnje romanske dobe. — Ko bi se pri popravljanji podiralo vse staro, izgubila bi cerkev svojo originalnost, zgodovinsko pomenljivost in važnost svojo, mnogoličnost njena bi se popolnoma uničila. (Pročelje pri cerkvi sv. Štefana na Dunaji.)
2.	Starejše cerkve, izpremenjene in prezidane po ukusu novejšega časa in bogato olepšane v tem duhu, bolje je puščati v tem stanu, da se le ne nahaja ničesa nespodobnega ali spotakljivega v njih ; nikakor ne kaže odpravljati bogatih okraskov ali jih zametavati.
3.	Ako so poškodovani posamični deli, naj se popravljajo prav po prvotni obliki in iz prav tistega gradiva. Ako so bili kapitelji, zidci itd. kameneni, naj se napravljajo zopet iz kamena; le prav mala škoda bi se utegnila nadomestiti s cementom ali z žgano ilovico. Kar se tiče oblike, dobro je treba gledati na druge še ohranjene, da se tem primerno naredi nov člen.
4.	Pri popravljanji je paziti še na to, da delavci pripravljajoč za popravljanje marsikaj dobro ohranjenega ne pokvarijo. Časih lestve prislanjavši na zid ali oltar okrušijo zid, zidce, potaró lepšave, odbijejo okraske ali jih čisto pokončajo.
5.	Kadar se kaj starega res mora zavreči, naredi se obris te stvari in se shrani v arhiv, da bo vsaj podoba ohranjena za prihodnost.
6.	K sklepu ne bo odveč še jedna opazka. Mnogokrat se tù ali tam za malenkosti in nepotrebne naprave izda mnogo denarja, najpotrebnejše in najvažnejše poprave pa se zanemarjajo. Tù napravljajo okna iz rumenega, rudečega, zelenega stekla, jako neukusno napravljajo se vsaktere malenkosti — streha pa je vsa prodrta, da dežuje na zidovje, žlebovi so vsi raztrgani, da se voda po zidu poceja, v temelj voda zamaka itd. Naj se popravljajo potrebnejše stvari prej in potem še le manj potrebne.
Paganski tempelj in katoliška cerkev.
Paganski tempelj.
Opisali smo arhitekturo paganskih tempeljnov in katoliških cerkva; ozrimo se še na pomen teh stavbin. Tu nahajamo velikansk razloček med starimi tempeljni in katoliškimi hišami božjimi, akoravno so jemale poslednje, kar se tiče arhitekture, člene svoje od prvih, kajti duh te zgradbe poživljajoč je ves drugačen.
Najstarejši tempelj božji je bil umrljivemu zemeljskemu človeku tempelj v naravi; tù se razprostira nad glavo človekovo velikanski nebezni, z zvezdami obsejani svod, pokrivajoč vesoljno stvarstvo. In za človeka v stanu nedolžnosti pred padcem, za človeka, po milosti božji tako visoko povzdignjenega nad druge stvari, s kterim je Bog občeval neposredno, kteremu je nasproti pahljal duh božji v pihljanji vetrov in šumljanji dreves, za tega človeka je bilo v resnici vse stvarstvo hiša Večnega, on sam je bil duhovnik, ki je gospodoval kakor vidna podoba božja, kakor srednik med vidnim stvarstvom in nevidnim Bogom v tem tempeljnu, in Večnemu skazoval v imenu vidnih stvarij čast in hvalo. Človek po padcu pa se je odmaknil od te milosti polne bližine božje; zdajci je zemlja nehala biti zanj pravi raj božji: iskal je odšle bivališče večnega zgoraj v svetlobnih prostorih; odsev teh prostorov mu je bilo z zvezdami obsejano nebo. In tudi pozneje, koje prvinam (elementom) začenjal skazovati češčenje božje, mislil si je še vedno, da bogovi bivajo v goranjih svetlobnih prostorih. Ko pa je naravo brez razločka jel častiti po božje, odvračale so se misli in hrepenenje od onih prostorov bolj in bolj — in ko je vérsko mišljenje popolnoma zdivjalo, mislil je, da božanstvo biva v malikih njegovih s svojo močjo. Perzi so češčenje skazovali izhajajoči luči dnevni na visokih gorah, v temnih gozdih pa so častili temne zemeljske duhove. Prvotno mesto za bogočastje je bil domači oltar; tempeljne so zidali še le tisti narodi, kteri so dosegli v omiki in umetnosti višjo stopinjo. Najstarejše stavbine za bogočastje bomo torej iskali v Babilonu ali v Egiptu. Tempelj Belov v Babilonu je bil največja, najogromnejša zgradba na zemlji, toliko vémo, akoravno nimamo natančnejšega opisa. Več kakor o babilonsko-asirskih zgradbah se vé ob egiptovskih, kteri h ostanki so se sem ter tja še ohranili; veličastni osnovni načrti in slovesno-skrivnostna resnoba prosterni dela mogočen vtis na ogledovalca. V Indiji je bil tempelj izdolbljen v skalo, vse je bojno, pohotno, vse prenapolnjeno s podobami. Pri Babiloncih kakor tudi pri Indili nadvladuje čutna velikost, toda pri Indili je ta čutnost fantastično divja, pri Babiloncih urejenejša.
Skozi in skozi premišljene oblike pri zgradbah nahajamo pri grškem tempeljnu; takšen tempelj je prosta, samostalna, sama zase dovršena umetnina, čisto neodvisna od tal, na kterih je stala. Ni torej vsekan v skalo, kakor pri Indili ah Egipčanih, tudi ne opisan s čudnimi fantastičnimi živalskimi ali rastlinskimi podobami, ampak preprost, in zmeren stoji tempelj v oblikah plemenitega sloga na zidanem podstavu, objet s stebrovjem. Takšen tempelj, v ukusni jednoti svoji, prikladen je bil skozi in skozi olikanemu lepočutju Grkov; takšen tempelj je bil lep okvir dovršenim kipom grških malikov. — Rimski tempeljni niso imeli ni umetnijske jednote, ni soglasne dovršenosti grških tempeljnov. Najnavadnejša je oblika, ktera je nastala iz helenskih in etruških elementov.
Arhitektura tempeljnov predkrščanskih paganskih narodov je čisto v zvezi s kulturnim razvojem njihovim; višja, specifično vérska ideja, v kteri bi se izražala misel, da tempelj je nekova poobražba sveta, v kterem prebiva Večni z vsemi čudi veličastva svojega — ta ideja v paganskih vérah ni mogla prodreti ; že mnogo-božtvo paganskih vérospovedanj tega ni dopuščalo. Arijski narodi, kteri so molili v širokem tempeljnu narave, na gorah in v gozdih bogove svoje, slutili so lože, da svet je hiša Večnega, kakor óni narodi, pri kterih so se nahajala spopolnjena kulturna vérospovedanja. —• Drugače je bilo pri Judih. Judom tempeljni niso bili bivališče Jehove samega, kterega nebo in zemlja ne moreta obseči, pač pa slave božje; vérovali so, da je v tempelji skrivnostno pričujoč On, kterega ne moreta obseči nebo in zemlja. Ta pričujočnost ni bila
popolna, ni bila telesna pričujočnost božja, klera se je dovršila v človečenji večne Besede, pa tudi ljudstvo se Bogu ni smelo popolnoma bližati. Zarad tega mu ni bilo dovoljeno prihajati v tempelj, ostajati je moralo na dvoru. Judovstvo je torej v tem oziru stalo na tistem stališči, kakor paganstvo; tempelj pri Judih, kakor pri paganih ni bil kraj, kjer bi se zbiralo ljudstvo k molitvi, kajti v pravi tempelj ljudstvo ni smelo vstopati.
Katoliška cerkev.
Vsaka s človeškimi rokami umetno sestavljena zgradba napravlja prostore, da v njih deluje človek: vrhu tega pa je takšna zgradba nekov odsev, nekakšno poobličje ali izraz tega delovanja, in ne le po svojem tehničnem, temveč tudi po idealnem svojem sestavu in razredbi kaže misli in napore, ktere izraža samo kakor prikladno sredstvo. Tudi v prostorih, napravljenih in odmenjenih za krščansko bogočastje, morajo se odsevali ideje vérnikov, na ktere je postavljena krščanska hiša božja.
Cerkev božja, v katere sredi biva »Izraelov Sveti«, potrebuje posebnih poslopij, služečih dvojnemu namenu. Ona morajo biti vredna bivališča Gospoda vojskinih trum, kteri biva noč in dan med svojimi otroci v presvetem Zakramentu; morajo pa tudi imeti primerne prostore, v kterih se zbira krščanska družba k službi božji, kjer prejema svete zakramente, kjer posluša besedo božjo in opravlja druge dolžnosti svoje. Prostor, temu namenu posvečen, če je prav v temnih podzemeljskih rovih, in ni druzega nego nizka kamrica, predočuje nam vendar tisto hišo, o kteri je naš Gospod slovo jemaje od svojih, tolažeč govoril : »V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč.« Zato se pričenja sveta maša na obletnico posvečevanja cerkve z besedami, ktere je govoril patrijarh Jakob, videč v spanji nebo odprto: »Grozen je ta kraj! resnično, tù ni druzega, kakor hiša božja in vrata nebeška« ; zato opominja škof pri vlaganji temeljnega kamena, »naj kličejo ime Vsemogočnega, v čegar hiši je mnogo bivališč«.1 In med prenašanjem svetinj v cerkev, poje se: »Vzdignite se, svetniki božji, in pojdite v mesto Gospodovo.« 2 Neka druga molitev se glasi: »Dragi kameni, Jeruzalem, so tvoji zidovi, in iz biserov so zgrajeni stolpi tvoji.«3 Prav ta misel je izražena v listu, kteri se bere dan posvečevanja cerkve, in v prelepi pesmi, ktera se poje na obletnico posvečevanja cerkva4:
Nebeški grad Jeruzalem, Presrečnega mini pogled, Visoko mesto, 'z živih skal, Prot’ nebu kvišku dvigaš se, Obdaja ko nevesto te Tisočkrat tisoč angelov.
Tu biserov bliščijo se In vsem odprta vrata so. Človeka pelje tjakaj pot, Ak’ čednost zala vodi ga: Z ljubezni do Zveličarja Trpljenje vsakdo prestoji.
Presrečno zaročeno si,
Z Očeta slavo obdarjeno, Obsiplje Ženin z milostjo Te, ko kraljico cenjeno; Zaročeno si Kristusu Nebeško mesto slavljeno.
So z dletom blago obsekane Z udarci brezštevilnimi,
In s klad’vom mojstra olikane Te skale v zide stavljene,
In dobro skupaj sklenjene Na vrh visok postavljene.
Iz tega se jasno vidi, kaj v zmislu sv. vére pomenja kraj, kjer opravlja sv. cerkev božja vzvišene skrivnosti svoje: ta kraj je bivališče izvoljencev božjih, stanovanje svetnikov. 5
V dušah, ktere so »ljubile lepoto hiše božje in kraj, kjer biva njegova slava«, v srcih, živo prošinjenih po veličastvu svete daritve, ktera se tukaj opravlja, vzbudila se je želja, tem prostorom, ne zemeljskim, ampak nebeškim, dati tako lice, da bi bili namenu svojemu kolikor mogoče prikladni; trudili so se jih zidati in urediti tako, da bi bila njihova zunanja oblika in vsa notranja oprava izraz tistih mislij, ktere véra neločljivo spaja s temi zgradbami.
Lepe ideale ima torej umetnost pri zidanji katoliške cerkve, a podaja ji te ideale krščanska véra. Kje pa je posredovalni princip do teh idealov? Ta princip kaže umetnosti sveta véra. Ona uči krščanskega umetnika spoznavati vidno hišo božjo na zemlji, bojevalno cerkev, zgrajeno po tistem načrtu, kakor ona nebeška poveličana cerkev, od ravno tistega mojstra, za prav tisti namen. »K Njemu«, piše sv. Peter prvim kristjanom, »k Njemu ste pristopili, ogelnemu kamenu, od ljudij sicer zavrženemu, od Boga pa izvoljenemu in češčenemu, in tudi vi ste kakor živi kameni zidani nanj, hiša ste duhovna«.“ In kolikokrat sv. Pavel vérnikom poklada na srce,
1	»Omnipotentem Deum, fratres carissimi, in cujus domo multse sunt mansiones, supplices deprecemur . . .« Pontif. Rom.
2	»Ambulate Sancti Dei, ingredimini in civitatem Domini.« Pontif. Rom.
3	»Lapides pretiosi omnes muri tui, et turres Jerusalem gemmis asđificabuntur«. Pontif. Rom.
* Coelestis urbs Jerusalem.
5 »Siquidem ecclesia materialis, in qua populus ad laudandum Deum convenit, sanctam significat ecclesiam, quae in erelis vivis ex lapidibus construitur.« Durand. Ration. D. off. 1. c. 1. n. 9.
0 Petr. I. 2. 4. 5.
da so kakor družba Kristusova »živi tempelj Duha Božjega« 1, »hiša božja« 2, »zidana na temelj prerokov in aposteljnov, trdno in nepremakljivo stojčč na živem temeljnem kamenu, Kristusu Jezusu«3. Vidna cerkev Kristusova, ona je po uku krščanskemu posredovalni princip za predočevanje večnega tempeljna božjega. Bojevalna cerkev na zemlji ima prav tako lice, prav tiste poteze, kakor s slavo venčana poveličana nevesta Zveličarjeva. Mesto božje na zemlji je različno le po zunanji prikazni, ne pa po bistvu od nebeškega Jeruzalema; obe sta jedna družina, jeden tempelj živega Boga, zato poje sv. cerkev:
Od vrha Olimpa strmega, Najvikšega Očeta Sin Spusti na nizko zemljo se, Ko skala od hriba utrgana; In hiše rajske in zemeljske Sta ogla oba zedinjena.
Alto ex Olimpi vertice Sumrni Parentis Filius,
Ceu monte desectus lapis Terras in immas decidens Domus superna; et infima; Utrumque junxit angulum.
Prelepa, preveličastna je bila torej naloga krščanski cerkveni arhitekturi. V vidni obliki naj bi prikazovala vernemu očesu najveličastnejše delo modrosti, mogočnosti in ljubezni božje v stavbini, klera ni več samo pozemeljska hiša, ampak nebeška, ktera pa bi morala zadostovati še drugemu namenu, da se namreč v nji zbirajo verniki — res lepa naloga. Rešiti je mogla to nalogo le tako, da je doumela vidno cerkev Jezusovo v njeni celotni ideji in v materijalni zgradbi stvarila njeno simbolično podobo. Morala je dajati tempeljnu iz kamena z vsemi njegovimi deli, ktere je zahteval praktičen njegov namen, tisto obliko, ktera je v simboličnih znamenjih in v alegoričnih podobah ali primerah in številkah bistvo, duha, poteze in tloris žive cerkve na zemlji, vernemu duhu in srcu predočevala tako natančno in popolnoma, kolikor je bilo le mogoče. Po lem smotru je hrepenela, ta namen doseči se je trudila krščanska arhitektura od tistega dné, ko je iz skrivnih podzemeljskih rovov prosto stopila na dan. In ta smoter svoj je dosegla najlepše v zgradbah srednjega veka. Kolikšen razloček med krščansko cerkvijo in paganskim tempeljnom! Tù sama zunanjost, samo lepa telesnost brez duše, kajti kakor pri lepoti telesa so jim tudi tu lepe primére bile najvišji zakon, tam ideje tako veličastne! '
Simbolika cerkvene stavbine.
Od ktere strani koli človek ogleduje cerkev, duhovitemu in izobraženemu ni nič lože kakor najti v ti zgradbi skupnost izraženih nadnaravnih idej, kakeršne ideje so hiše božje v resnici vredne. V tabernakeljnu skriti Bog se razodeva tukaj, tukaj govori in ljudi vabi k sebi, da bi ga molili.
Tako je pri vsaki cerkvi, naj je zidana v kterem koli slogu si bodi, naj je bazilika, ali v romanskem, gotskem ali renesanskem slogu, da je le stavbina umetnijsko osnovana in izvedena.
Ako cerkev stoji na kakšnem griči ali sploh na vzvišenem kraji, ne pa stisnena med hišami, kaže se že v tem simbol vzvišenosti, oproščenja od zemeljskega in hlepenja po vzvišenih prostorih. Najpopolnejše se kaže simbolika, bodi si v konstrukciji tlorisa, v gradivu, v obliki narisa in	v posamičnih členih,	kakor	tudi	v	ornamentiki pri bogatejše osnovanih cerkvah gotskega sloga. O teh zlasti	velja omenjeno.
Simetrija, ktera vlada pri vseh tvorbah narave, kaže na gotove prvotne zakone, kteri se popolnoma strinjajo z zakoni geometrije, namreč z geometričnimi temeljnimi oblikami mnogokotnikov ali s podelbo krožnice; in ako geometrija oblike svoje sestavlja in abstracto, v pravih naravnih tvorbah nahajamo živo, prosto stvarjenje po geometrijskih zakonih. To se uvidi iz razklada zlasti kovinskih in rastlinskih	tvorb.
Osnovni liki kristalov sestoj é iz mnogoogelnikov, pa tudi pri	teh sta trikot in čveterokot	prvotna	lika.
Iz geometričnih osnovnih likov narejene osnovne oblike sloga, ktere rastó iz tlorisa v naris, strinjajo se z zakoni kristalnih osnovnih likov v mineralogiji; rastlinstvo pa se nahaja zastopano v ornamentiki, v cvetlicah in listovji; naposled so sprejete še iz vrste živih stvarij vse oblike. Geometrični zakoni in prirodne stvari se torej vzajemno prošinjajo. V prirodnih stvareh pa je geometrični element podrejen ali se vsaj ne kaže tako vidno; tù je večja prostost pri razvoji; toda v arhitektonskih slogih je prirodni element podrejen, tù nadvladuje geometrični element, celoti dajoč tisto strogost in doslednost, ktera slogu daje trdno podlago in napravlja, da so vsi deli celote tako lepo zvezani, kakor bi bila jedna litina; sodelujoči prirodni element pa vse nekako poživlja, da
1 I. Kor. 3. 16.
3 Hebr. 3, 6. 10, 12.
3 Efez. 2. 19—22.
se strogi geometrični sestav ne vidi preosoren in premrtev. — Ta vzajemnost med prirodo in umetnostjo je bila fired očmi starim umetnikom, ki eri so Boga častili kakor vélikega Zgraditelja sveta; umeva se zdaj, zakaj so v svojih umotvorih simbolizovali višje ideje. V geometričnih osnovnih likih, ktere so rabili kakor osnovne oblike za dela svoja, iskali so simboličnega pomena, in so jih rabili po tem ali onem pomenu za to ali óno delo. — Krog jim je bil simbol vesoljnega svetä in vsemogočnosti božje v vladanji svetä. Jednakosträni trikot, v klerem Iri črte delajo jedno, bil je v krščanski dobi simbol presvete Trojice. Gveterokot je bil simbol sveta in narave, štirih elementov, štirih stranij sveta, štirih letnih časov in štirih dnevnih časov. Iz peterokota zveden pentalpha velja za simbol sreče in zveličanja. Sedmerokot je pomenljiv, kajti številka 7 je bila že v starih časih najsvetejša (sedem planetov, sedem duhov božjih, sedem dnij stvarjenja, sedem darov sv. Duha, sedem sv. zakramentov itd.). Kar se tiče zverin ali sanjarskih podob na zunanjosti cerkveni, simbolizujejo surovo prirodno silo ali tudi hudobne duhove, kajti pri posvečevanji cerkva se molitev pošilja k Bogu, naj odžene vse te hudobne sile. Človeške podobe ali podobe svetnikov pa služijo óni višji simboliki, ktera cerkveno stavbino dela v resnici krščansko.
Ta višja simbolika se kaže že v tlorisu. Osnovna ideja krščanstva in krščanskega bogočastja je odrešenje, simbol odrešenja je križ, zarad tega so križ rabili radi v tlorisu. Ideja odrešenja pa obseza v sebi združenje utolaženega Boga in stvari v jedno, in vresničenje te ideje je utvorba Neskončnega, Večnega v konečno, časno omejeno bitje; zarad tega so v arhitektonskem sestavu katoliške cerkve osnovni liki trikot, kvadrat, krogla in kocka. Kakor pa je izražena v teh simbolih najvišja svetovna misel, tako tudi iz teh umetno sestavljenih in spletenih oblik priraste arhitektonsko dovršena zgradba, ktera je poobličje odrešenega sveta. In kakor stvarjeno bitje in življenje, merjeno po dolgosti in širokosti, globokosti in visokosti svoji, pojasnilo svoje in jednojnost nahaja v Kristusu, tako tudi človeško oko, oziraje se po svetih prostorih, od zahoda do izhoda ali od severja do juga, vidi pred saboj križ, in ako se človek stoječ v čveterokotu, kjer se križate ladiji, ozre proti svetlemu svodu kvišku kipeče kupole, nahaja zopet ravno tisti simbol, obliko stoječega križa, čegar rame se stezajo po svodu prečne ladije. Plemenita stavbina, kvišku se dvigujoč iz mračnega temelja in v drznih svodih vse zakone težkote premagujoč, simbol je duha, ki se s ponižnim srcem v mislih kvišku dviguje k Bogu; lahno, z mnogimi prodrtinami poživljeno zidovje izgubi težo svojo, uduhovljeno je nekako in je tako simbol pretvorbe zemeljskega stvarstva v nebeško. S to idejo je morala pasti prepoved, ktera se je strogo izpolnovala v nekrščanskih tempeljnih, da ljudstvo ni smelo prihajati v notranjost, kajti v času milosti skupaj bivata Bog in človeštvo ; hrepeneče oko, ki išče Gospoda svojega, vidi proti izhodu svetišče odprto. Sveta notranjost, v grški celici temna praznina, v judovskih tempeljnih pa zagrnen prostor, v katoliški cerkvi je vidno bivališče nevidnega Boga. Oltar v koru in prižnica v ladiji sta simbol njegovega razodenja po Sinu in sv. Duhu, simbol sta njegovega večnega bivanja med svojimi otroci, in sicer je oltar simbol groba Zveličarjevega, ki se vedno daruje v sv. cerkvi, vstajenje od smrti in preobrazenje pa se vedno ponavlja v srcih pobožnih kristjanov; prižnica je simbol učiteljske službe, ktero zvršuje sv. cerkev pod vodstvom svetega Duha do konca časov. Šesterokot, s kterim je zvršena apsida, naznanja šesto uro, ktero je pričel Kristus daritev svojo, s ktero je odrešil svet in ga zopet spravil z žaljenim Bogom.
Videli smo, da že osnovni načrt cerkvene stavbine ima lep simboličen pomen. Oglejmo si še posamične dele, in sicer najprej temelj, pomenjajoč v trdnosti in nepremakljivosti svoji krščansko véro, ktera se drži nepremakljivo in brez strahu apostolskega uka. Sveta véra stoji kakor zgradba cerkvena na temelji, na resnicah, ktere so nam zdaj še prikrite. Sveta cerkev, kakor duhovna zgradba, stoji na Kristusu in aposteljnih, samem temelji jedinosti	in resnice : »Po	milosti, ki mi je dana, vložil sem	kakor moder zidovod	dno, drugi
pa zida nanj«. 1 — Na	ta nepremakljiv	temelj se položi blagoslovljeni in	s križem zaznamenovani temeljni
kamen, da se zida nanj, kakor na Kristusa, drugo poslopje; kajti Kristus je ogelni kamen, nepremakljiva podlaga vseh božjih rečij na zemlji, njih začetek in konec, kal, rast in dovršek vsakega dela, ktero se pričenja v čast in hvalo božjo.
Iz temelja se vzdiguje zidovje. To pomenja človeško naturo, ktero je sprejela večna Beseda, prikazavša se na zemlji. Čvetere stene zgradbe so simbol štirih temeljnih čednostij, ktere se naslanjajo na véro in na ljubezen Sina božjega; one objemajo duhovno življenje s čveterim zidovjem, ktero ga brani napadov hudobnih strastij. — Zidovje pa je sestavljeno iz zloženih kamenov, kteri so skupaj zvoženi od več krajev; ti kameni pomenjajo razna ljudstva na svetu, ktera	so poklicana od vseh krajev sveta	h Kristusu. Naj pa je	kamenje še
tako močno in koristno	za zidanje, vendar zidovje ne bo močno, ako ti	kameni niso zlepljeni	z malto, s
cementom — in ta cement je ljubezen, ktera združuje duhovne kamene, to je, vérnike; ljubezen je cement, trdno združujoč gradivo, ktero se samo od sebe ne drži skupaj, in delujoč, da se sprijema v močno zidovje. »Ako ljubezni nimam, nisem nič.« 2
1	I. Kor. 3. 10.
2	I. Kor. 13. 2.
Materijalna cerkev je tudi podoba krščanske duše. Podporniki, kteri se nahajajo v gotskih cerkvah, zunaj ali znotraj, podpirajo zidovje, delajo je močno, da varno nosi visoko svodovje. Te podpornje so krščanski duši upanje, ktero nas vzdiga proti nebesom, kakor tudi moralna moč, ktera nas podpira v izkušnjavali življenja.
Ladija za ljudstvo je ali križ, ali pa podolgast čveterokot. Predpodobi krščanske cerkve, Noetova barka in Salomonov tempelj, ste bili delani nalik čveterokotu. »Barka Noetova, ktera je bila podoba cerkve, je bila delana iz čveterooglalega lesa. Kaj pomenja to: č ve ter o oglat? Pazi na priliko. Takisto naj je kristjan podoben čveterooglatemu kamenu. Nikdar ne pade, tudi če ga vržeš; kajti kakor koli se obrne čveterooglat kamen, vedno stoji. Tako nahajam kristjane v vsaki nesreči vedno stoječe. 1 Prerok Ezehiel je videl novi tempelj v obliki podolgastega čveteroogelnika, in sv. Janez je videl v skrivnem razodenji svojem prav to obliko pri nebeškem Jeruzalemu. — Ta čveteroogelnik pomenja veliki tempelj božji, vesoljno zemljo, ktero so si stari mislili čveterooglato, in sicer podolgasto od izhoda do zahoda in prav zarad tega nahajamo v sv. pismo večkrat izraz : »od izhoda do zahoda«. — Podolgasta ladija nas spominja, kar že pomenja beseda, na ladijo zveličanja, ktera plava pod varstvom nebeškega Noeta skozi morje sedanjega svelti in reševa tiste, kteri varno prebivajo v nji.
Streha cerkvena pomenja ljubezen, pokrivajoč množino. pregreh ; kajti v notranjost cerkveno, ktero pokriva streha in jo varuje viharjev sveta, pribeži duša zopet po kopeli prerojenja, kadar koli potrebuje očiščevanja in sprave z Bogom. Tukaj pod to streho cerkev razprostira plašč svojega varstva nad otroke svoje, da jih zavaruje pred ostro pravico Božjo.
Hiša božja, bivališče Večnega, postala je cerkvena zgradba, vendar pa po drugi strani izražajo njene oblike določno pa veličastno misčl, da zemeljska hiša, zidana s človeškimi rokami, Večnega obseči ne more. Kakor bi hoteli kazati, kje naj ga iščemo, dvigajo se velikanski stolpi visoko kvišku nad streho cerkveno, tako visoko, da visočina stolpa doseza dolžino ladije in kora. Na vrhu stolpa pa se lesketa križ ali križna roža, ktera ima liste svoje odprte proti nebu in tako kaže na smoter, kterega hrepenenje človeško tukaj na zemlji doseči ne more. Tudi zvonovi v stolpu in kazalci na uri so pomenljiva znamenja, spominjajoč nas hitro minljivega časa, resnobe življenja in večnosti, ktera je nad minljivim časom in ktera pride za sedanjim življenjem.
V skladbi te svete zgradbe se torej živo spajajo največja in universalna nasprotja, nahajajoč se v življenji človeškem, in od vzajemnega delovanja teh nasprotij je odvisno dvojno življenje in zgodovina človeka, in ravno to življenje in to zgodovino v organizmu zgradbe prikazovati je drug bistven moment umetnijske cerkvene zgradbe.
Na ploskvah, stenah, stebrčh, svodovji in v dolbinah se nam kaže cela množina podob; kraljestvo prirodno in duhovno, preteklost, sedanjost in prihodnost se nam kaže v njih, vse pa se nanašajo na jedni in najvišji smoter človekov na zemlji. Tudi trdi in mrtvi arhitektonski členi se nekako oživljajo ; mrtvi steber, težki in osorni slop se razčleni v mnogo manjših cevij, v ličen snopič, in iz vrha njegovega prirastajo rebra in loki, kteri se zdelé na svodu v mnogo vej; te veje se zrastajo z vejami in mladikami priraslimi iz drugih slopov in stebrov in delajo kakor drevesa v gozdu, kameneno streho nad svetimi prostori. In v tem gozdu je velika množina živalij, ne samo pohlevnih, ktere kakor simbolični okraski pomenjajo véro, upanje in ljubezen, zvestobo in stanovitnost, sploh vse čednosti pobožne, bogoljubne duše, ampak tudi divje, sovražne zverinjadi in gnusna golazen mora služiti svetišču ter telesne svoje divje moči upogniti božjemu redu, kterega zahteva celota. — Središče vseh dogodeb, s kterimi poživljata plastika in slikarstvo svete prostore, so nauki in delovanje, življenje in smrt Zveličarjeva. Največkrat torej nahajamo slike predstavljajoče dogodbe iz Jezusovega življenja ali sploh nanašajoč se na delo odrešenja.
Pobožni spomin na drage rajnke se ohranjuje živ v posamičnih spomenikih, uzidanih v koru ali ladiji, pa tako, da ne motijo simetrije. —■ V kamen vsekane podobe rajnkih v bojni svoji opravi ali v duhovenskem oblačilu zastopajo resnobno zgodovinsko preteklost. — Ako človek ogleduje to sveto simboliko v cerkvi, duh njegov kvišku splava nad sedanjost in vzbujajo se v njem resnobna in vzvišena čutila. Resnoba in vzvišenost, izražena v veličastni stavbini in sveti mir razlivajoč se po vseh prostorih, odmeva se v srci človeškem, gledajočem to bivališče božje na zemlji. V slovesni dostojnosti stojé marmeljnasti kipi sem ter tja vsak na svojem visokem podnožji, njih ne dosezajo več minljivega časa valovi. Z vedno jednakimi potezami na obličji, gledajo podobe svetnikov jasno in milo, polne angeljskega mirit in tihe resnobe raz sten, raz stropa in oltarja na pobožno, v molitev utopljeno dušo, ktera se je umaknila za nekoliko časa hrušu in trušu vročega dneva in v hladni senci hiše božje išče tolažbe in okrepčanja; povsod v teh prostorinah vlada tih mir in blažen pokoj, vse opominja na ónkrajni smoter, na prihodno gledanje slave božje v večnem tempeljnu nebeškem.
Kakor so sestav, notranja oprava in olepšava katoliške cerkve, v celoti in v vsaki posamičnosti posebe, odsev katoliške vérnosti, tako tudi cerkev v celoti in v vsaki posamičnosti svoji služi nameram katoliške pobožnosti. Ravno iz napora, da bi se priredili krščanskemu vérnemu ljudstvu prikladni prostori, kjer bi se zbiralo k bogomolju, razvile so se označilne posebnosti katoliške cerkve. Tako n. pr. presbiterij z oltarjem -v sredi kakor poseben del stopa iz celote stavbine, ker tudi sveta daritev, kakor specifično opravilo duhovenstva,
1 Sv. Avguštin psi. 86. 3.
venkaj stopa iz splošnega bogočastnega dejanja, odlikuje se od vseli bogočastnih opravil. Oltar in krstni kamen, spovednica in angeljska miza kažejo nam zakramentalno, zveličalno delovanje cerkve od Boga ustanovljene; prižnica je kraj, na kterem učeča cerkev nadaljuje svoje delo. Skupno zbiranje in skupna molitev vérnikov na svetem kraji mnogo pomore, da drug druzega vzpodbuja k pobožnosti in večji svetosti. Ker so vsi, brez razločka stanu in starosti, zbrani v molitvi okrog jednega oltarja, poslušajo vsi skupno jedno in isto besedo božjo, prejemajo vsi skupno pri jedni mizi zakrament ljubezni: morajo spoznati in biti prepričani, da so vsi jeden rod, jedna v Bogu zedinjena družba, jedna sveta družina v Gospodu. Da pa je sedanja bojevalna cerkev še v vedni zvezi s poveličano cerkvijo, na to opominjajo svete podobe ali kipi svetnikov, postavljeni na oltar ali v kake dolbine, pa tudi svetinje, ktere cerkev slovesno izpostavlja in jim skazuje spodobno češčenje.
V tem smislu si je stvarila doba, v kteri je vladal krepki duh in rahli čut za idealnost, stvaril si je krščanski duh prekrasno obliko vidne cerkve božje in v nji simbol onega duhovnega mesta, nebeškega Jeruzalema, ktero je videl prerok nove zaveze iz nebes doli stopiti na zemljo, »lepo kakor nevesto, kadar je nališpana za ženina«. »Šotor božji, v kterem prebiva v sredi med ljudmi«, tako jo je imenoval glas izhajajoč iz prestola. Res, šotor božji na zemlji je katoliška cerkvena stavbina; tega nas opominjajo simbolični členi arhitektonski. Ko pa je arhitektura storila vse, kar je bilo v njeni moči, poklicala je kiparstvo in slikarstvo, da sta obljudila »šotor božji« s prebivalci, kteri so njega vredni in tako je cerkvena stavbina simbol duhovnega mesta, nebeškega Jeruzalema.
Katoliška cerkev in protestantski tempelj.
Ker smo omenjali razločka med paganskim tempeljnom in katoliško cerkvijo, pogledati hočemo še kratko, v čem se razločuje katoliška cerkev od protestantskega tempeljna.
Cerkveno stavbarstvo ima pri katoličanih vse drugačno nalogo kakor pri protestantih; ta naloga pa je v tesni zvezi z véro vedne pričujočnosti Jezusove v presvetem Zakramentu. Protestantski tempelj je zgrajen iz tega namena, da se ljudje notri zbirajo za najresnobnejše človeške namere, namreč za vérsko poučevanje in zboljšanje. Katoliška cerkev pa je zarad tabernakeljna, kterega nahajamo v nji, izrečno zemeljsko bivališče, zidano za našega Odrešenika. Spodobi se torej skozi in skozi, da pri tem tako vzvišenem, tako posebnem delu, pri kterem napravljamo Kralju nebes in zemlje šotor in prestol na zemlji, napiramo vse moči, storimo vse, poslužujemo se vseh pomočkov, darujemo vse, kar le naša revščina in slabost more storiti. Ko bi zidali le za ljudi pripravno zbornico, ne dala bi se opravičiti óna krasota, ktero so kazali od nekdaj katoličani pri zidanji cerkva; to bi ne bilo druzega, kakor prazno bahanje in obožavanje samega sebe.
Barbarski narodi bi odlikovali kraj, na kterem izpolnujejo vérske dolžnosti, v znamenje spoštovanja z dragim gradivom — olikani narodi pa vdihujejo dragemu gradivu duha s tem, da umetnostno zdelavajo to gradivo. Tako se dela v katoliški cerkvi, in ravno v nji je rešila umetnost vzvišeno, prelepo nalogo svojo ; prav v katoliški cerkvi je dospela umetnost do najkrasnejšega cveta in sicer povodom vére, da je Jezus stalno na zemlji pričujoč v presvetem Zakramentu. Vse umetnosti je cerkev sklicala v službo svojo, da je okrasila bivališče in prestol božji na zemlji z vso umetnostjo in lepoto, ktero je le moči stvariti človeškemu umu in človeški dlani. Vse, karkoli se napravlja v cerkvi lepega in dražega, vse se dela le Njemu v čast, ki iz ljubezni do nas med nami prebiva v Zakramentu ljubezni. Ni nam torej treba vpraševati, zakaj ljubi katoličan lepoto hiše Gospodove? Vérno srce pobožnega katoličana ne potrebuje nikakeršnega odgovora na to vprašanje; pogled na oltar ga prepriča, da mora tako biti in ne drugače; pogled na oltar, na kterem prebiva Kralj nebes in zemlje, na kterega stopi vsak dan kakor klavni dar v presveti daritvi. Skrivnost Jezusovega bivanja med nami je tako sveta in veličastna, da ne zadostuje nobena dragocenost na svetu, da bi se priredili zanj primerni prostori. So li biserji morja, spomladanske cvetlice, zlato in srebro ali dragi kameni, izkopani iz temnega naročaja zemlje, predragi, da bi se pripravilo iz njih Kralju nebes in zemlje svetno bivališče med nami na zemlji? Ljubezen ga je nagnila, da hoče bivati med nami, ali mu ne bo pripravila tudi naša ljubezen, kolikor je mogoče slabim človeškim moéém, primernega bivališča? Vse zlato in srebro, vsa zemlja in'njeno bogastvo, vse je Gospodovo, vse je Gospod prepustil človeku v porabo; spodobi se torej, da človek najdražje in najlepše stvari, kar jih ima, pri znožji oltarja daruje Gospodu, tako mu kažoč hvaležnost in udano svojo ljubezen. Bog, stvarnik in lastnik vseh stvarij, ne potrebuje darov, ne potrebuje lepega bivališča, saj ga nebo in zemlja ne moreta obseči; pa za nas slabe stvari je spodobno in koristno, da to, kar nam je Gospod delil po^neskončni ljubezni svoji, zopet darujemo Njemu in mu s tem pokažemo podložnost svojo in udanost, ljubezen'j in hvaležnost. Čim lepša je cerkev, tem jasneje se kaže živa véra in pobožnost vérnikov, njih vnema in gorečnos
za čast božjo. Taka lepota pa tudi jako ugaja Gospodu. Ko je mazilila Magdalena v hiši farizejevi noge Gospodu z dragimi dišavami, pohvalil jo je Gospod, da je storila dobro delo. Po smrti je bilo zavito njegovo telo v drage tančice in maziljeno z dišavami. Gospod je hotel, da se je skazovala njegovemu umrlemu truplu spodobna čast, hoče pa tudi, da se njegovemu evharističnemu telesu skazuje čast, da mu pripravljamo dostojno bivališče, da se cerkev odlikuje od vseh drugih človeških bivališč po krasoti in dragocenosti svoji. — Gospod sam je obljubil, da bo napolnil v novi zavezi svojo hišo z veličastvom in sicer z veliko večjim kakor tempelj jeruzalemski. Ako pa je že izraelsko ljudstvo z veseljem in iz vsega srca darovalo vse (I. par. 29. 9. 17), da bi Gospodu vojskinih trum zidalo lep tempelj, morajo tolikanj več otroci svete cerkve vse storiti, vse si prizadevati, da počaste v presvetem zakramentu skritega Zveličarja in mu pripravijo spodobno stanovališče.
Kristusu v presvetem Zakramentu velja čast, ako katoličani cerkve svoje zidajo in opravljajo tako bogato in dragoceno; ko bi se napravljala le za ljudi tako bogata zbornica, ne dala bi se taka potrata nikdar opravičiti. Protestantje imajo iz svojega stališča popolnoma prav, ravnajo čisto dosledno, da zidajo tempeljne svoje preprostejše in treznejše, saj zidajo le za ljudi, ne pa za Kristusa. Od tod pa tudi izvira, da katoličanom očitajo preveliko potrato in imenujejo to le nečimurnost; očitajo, da blišč pri liturgičnih opravilih ni druzega, kakor dražilo čutov, ali da bogatost in visoki troški pri zidanji cerkva niso v nobenem primeru z namenom cerkve. Vse drugače sodi katoličan. Cerkev mu je prelep šotor Pastirja vseh pastirjev. Kaj so tempeljni paganski v priméri s krščansko cerkvijo ! Kaj druzega kakor lepo telo brez oživljajoče duše. Kaj so tempeljni stare zaveze v primeri s tempeljnom božjim nove zaveze! Tamkaj je tempelj vkljub bujni krasoti težek in tožen, temno je presvetišče njegovo; dvori so tamkaj, na njih oltarji, na kterili se kadi kri zaklanih darov; čede žalostno meketajočih in mukajočih živalij so tamkaj, pripravljenih za daritev. Kaj je protestantski tempelj v priméri s katoliškim tempeljnom! Prazen, tožen grob je, iz kterega je izginil Kristus. Res, kjer cerkev ni bivališče božje, tamkaj je vsa zunanja lepota nepotrebna pa draga potrata. Katoličanu pa so cerkve sveti dvori Gospodovi, kjer Kristus biva sredi svojih izvoljencev. Dà, kaj je cerkev katoličanu, to mu pripoveduje dan za dnevom, noč za nočjo brleča lučica pred oltarjem, /ato katoličan vse, kar koli je umetnost izumila lepega in veličastnega, porablja za olepšavo svojih cerkva; zato iz globočine hvaležnega in ljubečega srca ponavlja besede psalmistove:
Dilexi decorem domus Tuae et locum habitationis gloriae Tuae.
Gospod! ljubim lepoto Tvoje hiše in kraj, kjer prebiva Tvoje veličastvo.
(Psi. 25. 8.)
Pojasnilo nekterih tehničnih izrazov
Abacus, plošča na kapitelji, krilna plošča, abak (Tab. III. Sl. 7).
Abfasen, razogliti, rob posneti.
Abgetreppt, stolbasto ulomljena, stopničevana črta (Sl. 45).
Abseite — Seitenschiff, stranska, pokrajna ladija.
Akantusblatt (acanthus L.) medvedja dlan; globoko vrezan zobast list, s kterim so okrašeni korintski, rimski in renesanski kapitelji (Tab. VIII. Sl. 1).
Akroterion, načeljnak; okrašene plošče ali podstavi kipov na vrhu ali na koncéh čelnih (Tab. IV. Sl. 4, 5, 6).
Ambo, naslon; pult za branje na obeh stranéh kora v bazilikah.
Anten, na pročelji venkaj stoječe stranske stene celice (Tab. III. Sl. 4).
Apsis, apsida; polukrožna, svođena dolbina, v kteri stoji oltar.
Architrav, naglavni tram, ležčč neposredno na kapiteljih stebrov (Tab. III. Sl. 3. /').
Archivolte, sprednja stran lokova.
Arcaden, vrsta stebrov ali slopov, spojenih z loki.
Astragal, obroč (Sl. 2).
Atrium, pridvorje (n. pr. pri bazilikah) (Sl. 37).
Attika, zid nad venčnim zidcem, da zakriva streho.
Ausladung, napušč, če goranji člen bolj venkaj moli, kakor spodnji.
Balustrade, naslon; doprsni, z prodrtinami olepšani zid.
Basis, noga, podnožje; okrogla iz mnogih členkov sestavljena noga kapiteljeva (Sl. 15).
Basrelief, izbokla podoba.
Bauhütte, stavbenica, združba zidarjev.
Blende, plitva, ravna dolbina v steni.
Blendbogen, neodprti loki na steni, slepo okno.
Bogenfries, ločni friz, sestavljen iz malih lokov drug pri drugemu.
Bossage, rustika; zid iz malo obtesanih kvadrov (Tab. XXVIII. Sl. 4).
Bosse, Buckel, Krappe, grbe; kljuke na bokih pri gotskem loku (Tab. XVII. Sl. 10).
Cannelirt, žlebast, vbrazden, n. pr. steber, imajoč po dolgem brazde (Tab. III. Sl. 3).
Capital, kapitelj, glava stebrova.
Casseten, vglobljena polja na stropu ali na küpoli.
Centralbau, zidanje, pri kterem so okrog kupole razvrščeni drugi prostori.
Chor, za duhovščino odločeni prostor v cerkvi.
Compositocapitäl, rimsk kapitelj, zložen iz korintskega in jonskega (Tab. VIII. Sl. 5).
Constructiv, sestaven.
Dachreiter, nastrešni stolpič; stolpič na strehah pri gotskih cerkvah.
Diamantirt, z malimi piramidami ali kristali okrašen.
Dienste, polukrožni stebri na slopéh ali stenah, nosèc svodna rébra in oproge.
Dipteral-Tempel, dipteralni tempelj.
Doppelkapelle, dvostropna kapela.
Echinus, blazina, pri dorskem in jonskem kapitelji (Tab. III. Sl. 3, 6).
Eckblatt, ogelni list; lepšava na podnožji romanskega stebra v kotu na plinti (Sl. 44).
Eierstab, okraski jajcu podobni, zlasti na svitku (Tab. IV. Sl. 10).
Esels rücken, zavihneni boki šilastega loka.
Farade, pročelje; prednja, ožja stran stavbina.
Fächerfenster, pahalčasto okno; podolgasto okno, imajoč na vrhu rogljate loke.
Fächergewölbe, pahalčasti svod (Tab. XXII. SI. 2).
Fach wer k, predalčasta zgradba; zgradba iz tramov, med ktere je vstavljen zid.
Fiale, gotsk stolpič, pokrivajoč navpični ozki zid.
Fischblase, ribji mehur; pozno-gotska lepšava (Tab. XVIII. Sl. 4).
Flamboyant-Styl, plamenoviti slog; pozno-gotski slog na Francoskem.
Fries, na arbitravu ležeč tram, tudi horicontalna, okrašena proga zidu (Tab. III. Sl. 3. h).
Gebälk, ogrédje; vsa bruna na poslopji.
Gewölbe, svod.
Gewölbejoch, polja svodna.
Gewölbekappen, trikotne ploskve na križastem svodu.
Gewölberippen, diagonalne oproge na križastem svodu.
Giebel, čelo; trikotni zid na konci zgradbe, kterega mejita dvostrana streha in venčni zidec.
Giebelblume, grbe na bokih čelnih (Tab. XVIII. Sl. 5).
Gratgewölbe, grebenast svod; križast svod, pri kterem se kape stikajo v ostreni robu.
Gurte, oproga; po svodu od slopa do slopa povprek razpeljan, malo iz zida stoječi lok.
Hallenkirche, cerkev, kteri so vse ladije jednako visoke.
Hängeplatte, jako napuščena plošča venčnega zidca.
Herme, kip, ki ima namestu nog čveterokotni slop.
Hohlkehle, žleb; vtegnen polukrožni člen.
Hufeisenbogen, podkovast lok; lok, večji od polukroga (T. XIV. Sl. 5).
Hypäthraltemp el, tempelj pod jasnim nebom, kteri nima stropa.
Kaffsims, zidec pod okni.
Kämpfer, naklad na kapitelji, na kterem leži lok (Tab.XII. Sl.6).
Karnies, polica.
Karyatide, ženski kip, nosèc ogrédje namestu stebra (Tab. VIL Sl.' 5).
Katharinenrad, okroglo okno na pročelji (Tab. XIX. Sl. 1).
Kahle, žleb.
Kielbogen, hrbtičast lok; zavihnen lok v muhamedanski arhitekturi (Tab. XIV. Sl. 6).
Kleeblattbogen, trilistnat lok; lok, sestavljen iz treh krožnih krajcev.
Koilonaglyphen, egiptski reliefi, kteri imajo vrezane samo obrise, da podoba ni nič višja, od drugih ploskev.
K o neha = Apsida.
Kreuzblume, križna roža; iz štirih kvišku obrnenih grb ali listov nalik križu sestavljena roža na vrhu gotskih čel in piramid.
Langengurte, po dolžini stavbine razpeljani pas.
Langhaus == Schiff, ladija.
Lanzettbogen, ozek šilast lok, suličast lok (Tab. XVII. Sl. 1 a). Laterna, mali nastavek na vrhu kupole, v kterern so okna. Leibung, spodnja ploskva lokova.
Lišene, navpična, malo iz zida stoječa proga zidu.
Maande r, iz pravilno vlomljenih naprej in zopet nazaj poteg-nenih črt sestavljena grška lepšava (Tab. lil. Sl. 7, 8). Masswerk, krogovičje; iz geometričnih oblik sestavljene lepšave pri gotskem slogu.
Mausoleum, kapeli podoben groben spomenik, nalik onemu kralja Mavsoleja v Kariji.
Metope, prostor med triglifami pri dorskem slogu (T. III. Sl. '0 (j). Mosaik, iz barvenih kamencev sestavljena slika.
Mutuli, plošče s kapljicami pod venčnim zidcem (Tab. III. Sl. 6).
N arthex, ozek pa dolg prostor pred uhodom staro-krščanske bazilike.
Nasen, kljuke med lokom in med koti mnogolistov pri gotskem krogovičji (Tab. XVIII. Sl. 10).
Netzgewülbe, svod, na kterern so rébra raznotero zapletena. Nische, dolbina.
Obelisk, na planem stojčč čveterooglat egiptsk slop, zgoraj ožji, kakor spodaj, izsekan iz jednega kamena.
Opisthodom, prostor za celico grškega tempeljna (Tab. III. Sl. 2).
Palmete, okrasek, naličen palmovemu listu (Tab. IV. Sl. 4). Pass, oblika, sestavljena iz krožnih krajcev, (Dreipass, Vierpass). Pendentivs, trikotni kosi svoda v kotih pod küpolo. Peristyl, na okrog speljano hodišče na stebréh.
Perlenstab, bisernik; z izrezanimi jagodami okrašen obroč. Perpendicularstyl, pozno-gotski slog na Angleškem, pri kte-rem je krogovičje sestavljeno večinoma iz palic.
Pfeiler, slop; zidana, večinoma oglata podpornja.
Pfühl, svitek; jako izbokla okrožica.
Pilaster, k steni prizidan steber ali slop s kapiteljem (Tab. VI. Sl. 5).
Plinthe, čveterokotna plošča, na kteri stoji steber.
Porticus, hodišče.
Postici! m, lopa za grškem tempeljem.
Profil, prosečni ris; stranska podoba.
Profilirung = Gliederung, členavost.
Pronao s, pridvor (Tab. III. Sl. 2).
Pultdach, jednostrana streha, zadaj naslonena na zid.
Pylon, egiptska vrata s stolpama ob stranéh.
Querschiff, povprečna ladija.
Radfenster == Katharinenrad, okno na pročelji.
Reiswerkkirchen, lesene cerkve na Norveškem.
Relief, izboklo delo.
Remter, obednica vitezov nemškega reda.
Riese, drča (pri halah).
Rohbau, stavba neometana z malto.
Rundbogenfries, cela vrsta malih okroglih lokov pod zidci v romanskem slogu (Sl. 49).
Rundstab, okrožica; ozka, okrogla paličica; ozek izbokel člen. Rustica, zid iz kvadrov, kterim so posneti robovi, da med dvema nastane žleb (Tab. XXVIII. Sl. 4).
Satteldach, dvostrana streha.
Säule, steber; navpična, okrogla podpornja.
Säulenordnung, steberski red; razne vrste grškega in rimskega sloga.
Scheidebogen, mejilni, ločilni lok; lok, ločeč ladijo od presbi-terija.
Schildbogen, lok na končni steni presvodenega prostora.
Schluss tein, sklepnik; zagozdasti okrogli kamen na vrhu svoda, da svod drži napet.
Schwellung (entasis), bokatost, napetost stebra na sredi.
Stalaktitengewölbe, kapničasti svodi v muhamedanski arhitekturi, sestavljeni iz delcev kupole, da vrhovi doli visé.
Steg, steza, prostor med dvema brazdama pri vbrazdenem stebru.
Sterngewölbe, križni svod, čegar lepšalna rébra delajo zvezde.
Stirnziegel == Akroterien.
Strebebögen, podporni loki, od sten srednje ladije do podpornikov stranskih ladij nalik mostu razpeljani loki.
Strebepfeiler, podporniki; močne podpornje na zunanjščini gotske zgradbe, ktere pomagajo nositi svode.
Tambour, boben; okrogli podzid kupole, stojčč nad loki pod-porenj.
Tonnengewölbe, banjasti svod, svod na korito; svod naličen poluvalju ali polubanje (Tab. IX. Sl. 1).
Transept = Querschiff.
Trave = Gewölbejoch.
Tribune — Apsis.
Trigliphen, plošče na dorskem frizu, na kterih ste dve celi in dve polubrazdi (Tab. III. Sl. 5).
Triumphbogen = Scheidebogen.
T r o m m el = Ta m b o u r.
Tropfen, kapljice; količki pod triglifami (Tab. III. Sl. 5).
Tropfsteingewölbe, kapničast svod, podoben visečim kapnikom v podzemeljskih jamah (Tab. XIV. Sl. 1).
Tudorstyl, perpendikularni slog s širokim, bolj nizkim šilastim lokom (Tab. XXII. Sl. 3, 4).
Tympanon, čelo; zid na konci stavbine, omejen s podstrešnim in venčnim zidcem, ali s kakovim lokom (nad portalom).
Verkröpft, obvit; horicontalni zidec se ovija okrog vertikalnega (Tab. IX. Sl. 9).
Viertelstab, člen okrožen za četrtfnko kroga, n. pr. blazina pri dorskem kapitelji (Sl. 7).
Vierung, križališče, čveterokot, ki nastane ondu, kjer se podol-gasta in povprečna ladija križate (Tab. XVI. Sl. 13).
Vierblatt, Vierpass, čveterolist; okrasek sestavljen iz štirih krožnih krajcev.
Voluten, zavoji, polžki (Tab. VI. Sl. 2).
Wasserschlag, kap; zidec pri gotskih podpornikih, raz kterega se odteka voda (Sl. 88).
Wasserspeier, rilci; zverinjadi na konci žlebov, iz kterih se izliva deževnica (Sl. 91).
Wiederstandslinie, črta, ktera veže nožišča dveh lokov.
Wimberg, veternjak, čelo imajoč fialo na vsaki strani.
Wulst = Viertelstab.
Ziergiebel, veternjak za lepšavo vrat in oken pri gotskem slogu (Tab. XVIII. Sl. 5, 6, 7).
Zierrippen, lepšalna rébra, to je, ne konstruktivna, ampak le za lepšavo, n. pr. pri mrežastih svodih v pozni gotiki (Tab. XXII. Sl. 1, 2).
Zwickel = Pendantifs, kozice.
OBSEG.
Uvod.
Stran
Začetek stavbarstva................................................. i
Slogi............................................................... 2
Členi stavbeni...................................................... 3
Stebri.............................................................. 3
Ogrédje in streha....................................................4
Lepšave ............................................................ 5
Zakoni stavbarstva.................................................. 5
Prvi oddelek.
Predkrščanski slogi.
Egiptski slog........................................................... 9
Asirski slog............................................................II
Perzijski slog..........................................................13
Indijski slog...........................................................14
Kitajski slog...........................................................16
teniški slog............................................................16
Izraelski slog..........................................................17
Slog helensko-pelazgij skih spomenikov..................................18
M
Klasični slogi.
I.	Grški slog...................................................19
a)	Dorski slog..............................................21
b)	Jonski slog............................................  22
c)	Korintski slog...........................................23
Lepšave grškega sloga.......................................24
Döbe grškega sloga..........................................24
II.	Etruški slog................................................26
III.	Rimski slog................................................27
Razne rimske zgradbe........................................28
Rimske lepšave..............................................31
Rimske stavbine na Kranjskem................................31
Razvoj rimske umetnosti.....................................33
Ogled predkrščanskih slogov.....................................34
Drugi oddelek.
Krščanski slogi.
S taro-krš cansko stavbarstvo...................................39
Sveti kraji za dobe Jezusove...............................40
Stran
Cerkev v katakombah.......................................41
Cerkev na pokopališčih.......................................42
Staro-rimska bazilika........................................43
Opis bazilike................................................44
Lepšave bazilike.............................................47
Razredba bazilik.............................................48
Krstilniki (baptisterije)....................................49
Grobne cerkve................................................5°
Bizantinski slog...............................................51
Izcimki bizantinskega sloga...............................53
Armenske stavbine.........................................53
Ruske stavbine............................................53
Srbske, bolgarske in valaške stavbine.....................55
Zgodovinski ogled staro-krščanskih	slogov......................57
Izlamski slog.................................................6 2
Razširjava muhamedanskega sloga...........................63
Romanski slog.
Značaj dobe in umetnosti .	 64
Vpliv samostanov na razvoj umetnosti............................65
Romanske bazilike. Bazilika z	ravnim stropom ....	68
Svođene bazilike................................................71
Romanske središčne stavbine.....................................80
Dobe romanskega sloga...........................................83
Poznoromanski (prehodni) slog...................................83
Romanski slog v raznih deželah..................................86
Na Nemškem......................................................86
Severno-slovanske stavbine......................................87
Na Avstrijskem..................................................88
V Italiji.......................................................94
Na Francoskem.................................................  95
Na Angleškem....................................................96
Gotski slog.
Stavbenice.....................................................96
Postanek gotike................................................97
Sestav gotskega sloga..........................................98
Druge posebnosti gotskega sloga...............................106
Gotske lepšave....................................... .	.107
Dobe gotskega sloga...........................................108
Druge gotske stavbine.........................................110
Gotski slog na Francoskem in	Nizozemskem........................m
Na Angleškem..................................................112
Dodatek.
Na Španskem in i’ortugalskem .	.	.	.
Na Nemškem.................................
Na Avstrijskem.............................
V Italiji..................................
Renesanski slog.
Oblike renesanskega sloga..................
Dobe renesance.............................
Renesanski slog v drugih deželah
Lesene stavbine............................
Stavbarstvo sedanjega veka.................
Ogled krščanskih slogov....................
•Stran
113
114
"5
129
132
133 138
141
142
147
Zidanje novih cerkvd......................
Črtež................................
Cerkve na višku......................
Kako je obrniti cerkve .
Zidanje cerkev.......................
Ohranitev cerkvenih stavbin .
Popravljanje cerkva..................
Paganski tempelj in katoliška cerkev.
Paganski tempelj.....................
Katoliška cerkev.....................
Simbolika cerkvene stavbine .
Katoliška cerkev in protestantski tempelj Pojasnilo nekterih tehničnih izrazov .
•Stran
159
159
IÓ2
163
164
164
165
168
169
170
173
175
Popravki: Stran 1, vr. 17. piši: Sl. 21, namestu Sl. 23. Stran 140, vr. 43. piši: 1(140, namestu 1746. - Navzlic opreznosti so ostale v knjigi še nektere napake, ktere dobrohotni bralec popravi blagovoljno sam.
OBSEG TABEL.
1.	Egipet.......................
2.	Perzija......................
3.	Grška........................
c) Dorski slog
b)	Jonski slog
c)	Korintski slog
4.	Etruška in Rim
5.	Staro-krščanska arhitektura
a)	V Italiji
b)	V Siriji .
6.	Bizantinska arhitektura .
7.	Izlamska arhitektura .
8.	Romanska arhitektura .
9.	Gotska arhitektura .
a)	Cerkvene stavbine
b)	Svetne stavbine .
10.	Italijanska renesanca
11.	Francoska renesanca
12.	Nemška renesanca
13.	Angleška renesanca .
14.	Barokne stavbine
15.	Arhitektura 19. stoletja
Tab.	i. 2. Sl. 1—8.
»	2. Sl. 9. 10.
8	3—7-
»	3- 4-
»	5. 6. 7. Sl. i—6.
»	7. Sl. 7. 8. Tab. 8.
»	9. 10. n.
»	12.
»	12. Sl. i. 2. 6. 7.
»	12. Sl. 3—5.
»	13.
»	14.
»	15. 16.
»	17—25.
»	17- -22.
»	23. 24. 25. Sl. i.
»	26—30.
»	31.
»	32. Sl. 2—5. 33. 34.
» 30. Sl. 7. 32. Sl. i. 33. Sl. 4-» 35. 36. Sl. i. 37. Sl. i. 2.
»	36-40.
Slika i. Keopsova piramida.
»	2. Prorez Keopsove piramide:
a)	napoševna jama,
b)	kraljevi hrami,
c)	kraljičini hrami, e) uhod,
d)	rakev.
»	3.	Tempelj v Edfu.
»	4. Prorez tempelj na v Edfu.
»	5. Tloris tempeljna v Edfu.
»	6.	Steber v Tebah.
»	7.	Steber v Denderah.
»	8.	Slop Osirin v Medinet-Habu.
»	9.	Venčni zidec.
»	10.	Krilato solnce.
» il. Relief, kažoč hišo.
6. — Säule von Theben.
Colonne à Thèbes. — Column at Thebes.
9. — Kranzgesims. Comiche. — Cornice.
10. — Geflügelte Sonnenscheibe. Enblème tlu soleil. — Winged disk of the sun.
1. — Pyramide des Cheops. Pyramide de Chéops. — Pyramid of Cheops.
a. Schachtöffnung.
Ouverture de la bure. Mouth of the shaft.
/>. JCönigskammern. Chambres du roi. Chambers of the king.
c. Königin-Kammer. Chambre de la reine. Chamber of the queen.
c.	Eingang.
Entrée.
Entrance.
d.	Grabkammer.
Chambre sépulcrale. Funeral chamber.
2. — Durchschnitt der Pyramide des Cheops.
Coupe de la pyramide de Chéops. — Section of the pyramid of Cheops.
3. — Tempel zu Edfu.
Temple à Edfou. — Temple at Edfoo.
5. — Templel zu Edfu (Grundriss). Plan du temple à Edfou.
Plan of the temple at Edfoo.
mm
8. — Osirispfeiler von Medinet-Habu.
Pilier osiriaque à Médinet-Abou.
Pillar with statue of Osiris. Medinet-Aboo.
7. — Säule von Denderah. Colonne à Denderah. Column from Denderah.
4. — Tempel zu Édfu (Querschnitt).
Coupe du temple à Edfou. — Section of the temple at Edfoo.
Bas relief représentant une maisen. Belief representing a divellinghouse.
Slika	I. o	Egiptsk kapitelj.
» »	a'	. Egiptski stebri.
»	4-	
»	S-	Tempelj v Karnaku.
»	6.	Tloris in prorez tempeljna v Karnaku.
»	7-	Pročelje egiptskega tempeljna.
»	8.	Podzemeljski tempelj v Giršehu.
»	9-	Stebri v Persepolih.
»	IO.	Darijev grob.
\

5. — Tempel von Karnak. Säulensaal.
Salle avec colonnes au temple de Karnak. — Temple at Karnak. Hall of columns.
7. — Aegyptische Tempelfagade. Restauration.
Restauration de la fagade d’un temple Egyptien. — Facade of an Egyptian temple. Restored.

2- — Sog. proto-dorische Säule. Colonne dite proto-dorique.
So-called protodoric column.
3. — Säule von Kum-Ombu. Colonne à Koum-Ombou. Column from Kum-Omboo.
4. — Säule von Medinet-Habu. Colonne à Medinet-Abou.
Column from Medinet-Haboo.

jo_
6; — Tempel des Chensu zu Karnak (Längendurchschnitt und Grundriss.) Coupe longitudinale et plan du Temple de Khonsu à Karnak. Temple of Chensu. Longitudinal section and plan.
1. — Säulenkapitäl von Beni-Hassan. Chapiteau d’une colonne à Beni-Hassan. Capital of a column at Beni-Hassan.
if Zfi 31 io M.
8. — Grotte von Girscheh. (Grundriss.)
Pian de la grotte de Girchéh. — Plan of the rock-cut temple of Girsheh.
V"
5/A
		
		
H / / ■S / v/		)v • / A .- 		a.
ft/ i *
\ t ) 1!
9. — Säulen von der Halle des Xerxes zu Persepolis.
Colonnes dans la salle de Xerxès à Persepolis. — Columns from the hall of Xerxes at Persepolis.
vU'fì
Tf
10. — Grab des Darius. Felsfagade bei Murghab. Facade taillée dans le roc près de Mei-ghab. Rock-cut fagade of the tomb of Darius near Murghab.
Slika	i.	Partenon.
»	2.	Tloris partenona.
»	3-	Dorsk steber.
»	4~	Tempelj na ante.
»	5-	Triglifa.
»	6.	Dorsk friz.
» »	IN. CO	j Barvan dorsk kapitelj.
»	9-	Zidovje severno-izhodnega ogla pri partenonu.
nTT	. [	TT7f
		1 			J
2, — Grundriss des Parthenon.
Plan du Parthenon. — Plan of the Parthenon.
Amphiprostilos mit peripteraler Anlage. Amphiprostyle avec périptère. — Amphiprostyle peripteral.
6. — Dorischer Fries und Kranzgesims.
Frise dorique avec comiche. — Doric Frieze and cornice.
8. — Bemaltes dorisches Antenkapitäl. Chapiteau d’ante dorique peint. Painted Doric antae capital.
»>
'H	5
gn£/0 Qtof

4. — Tempel mit Anten. Themistempel zu Rhamnus. — Temple avec des antes. Temple de Thémis à ;Rhamnus. — Temple in antis. Temple of Themis at Rhamnus.
7. — Bemaltes dorisches Kapitäl. Chapiteau dorique colorié. — Painted Doric capital.

5. — Triglyphe. Triglyphe. — Triglyph.
fa. -	c
' ct b -
l • -y**
y - 'fil l
d-£ - iMtf
7 *sa°****7&«.
cyu 7,id£-<~
9. — Aufbau der Nordostecke des. Parthenon. — Construction de 1’angl e nord-est du Parthenon. Construction of the north-east-corner of the Parthenon.
3. —■ Aufriss der dorischen Säule samt Gebälk. Elévation d’une colonne dorique avec entablement. Elevation of Doric column and entablature.
1
2
3
4
5
6
7
8
9
io.
11.
12.
13-
14.
Notranjščina tempeljna v Paestumu. Vrata v Agrigentu.
Načelnjaki.
Atlanti.
Dorsk strop: a) arhitrav, h) kapljice,
c)	friz in triglifo,
d)	venčni zidec,
e)	žleb.
Jonska blazina. Lesbi.ška blazina. Kapitelj v Atenah. Gršk strop.
Prorez stropa.
d*

\:A
9- — Dorische Deckenbildung, n. Architrav. b. Tropfen. c. Triglyphenfries. d. Kranzgesims (Geison). e. Rinnleiste (Sima). Systeme de construction dorique. n. Architrave, b. Gouttes. c. Frise aux triglyphes. d. Comiche, e. Cymaise droite (Sima).
Doric entablature and construction of roof. a. Architrave, b. Guttae (Drops), c. Triglyphe frieze, d. Corona, e. Gutter.
1, — Innere Ansicht des grossen Tempels zu Paestum. Vue intérieure du grand temple à Paestum. Interior view of the great temple at Paestum.
3. — Firstziegel vom Nemesistempel zu Rhamnus. Antéfixes au tempie de Némésis à Rhamnus. Ridge-tiles from the temple of Nemesis at Rhamnus.
10- — Ionisches Kymation.
Cymaise Jonique.
Ovolo with egg-and-tongue and pearl-beading.
12. — Vom sog. Theseustempel zu Athen. Au soi-disant temple de Thésée à Athènes. From the so-called Temple of Theseus, Athens.
7. — Seitenansicht zu Fig 6. Vue de coté de la figure 6. Side view of Fig. 6.
11, — Lesbisches Kymation. Cymaise Lesbienne. Lesbian cymacium with leaf-bud.
14. — Verticaldurchschnitt zu Fig. 13.
Coupe verticale de la fig. 13. — Vertical Section of Fig. 13.
8. — Atlanten von Agrigent. Atlantes à Agrigente.
Atlantes in the temple at Agrigentum.
Antefix from the Parthenon.
Acrotère d’angle. Angle-acroterium with ornament.
2. — Thür von Agrigent.
Porte à Agrigent. — Door at Agrigentum.
13. — Griechische Kalymmatiendecke. Caissons de plafond grec. — Greek coffered ceiling.
5. — Stirnziegel vom Tempel der Artemis zu Eleusis.
Antéfixe du Tempie d’Artémis à Eleusis. Antefix of the Artemis-temple at Eleusis.
Slika	i.	Tempelj v Atenah.
»	2.	Atijsk steber.
»	3-	Mostovž mavzoleja v Halikarnasu.
»	4-	Jonsk steber.
»	5-	Jonsk ogeln steber.
»	6.	Okrašen svitek.
»	7-	Barvani okraski.
»	8.	Ogrédje atijsko.
»	9-	Kapitelj Apolonovega tempelj na.

1. — Niketempel zu Athen. — Le temple de la Victoire à Athènes. — Temple of Victory. Athens.
(ca. 460 a. C.)
		msmm
				)
		
"111	!	
5. — Innere Ansicht des ionischen Eckkapitäls. Vue intérieure d’un chapiteau angulaire ionique. Inner view of Ionic angle capital.
6. — Ornamentirter Torus.
Tore ornementé. — Ornamented Torus.
3. — Von der Säulenhalle des Maussoleums zu Halikarnass. Durchschnitt und Aufriss. Coupe et élévation de la colonnade du mausolée à Halicarnasse.
Peristyle of the Maussoleum at Halicarnass. Section and elevation.


. «II

7. — Gemalte Ornamente. Ornements coloriés. — Painted ornaments.
_____
4. — Ionische Ordnung. Athenetempel zu Priene Ordre ionienne. Temple de Minerve à Priène. Ionic order. Minerva-temple at Priene.
JOU W W vJvJVJvk.

£
9. — Kapitäl vom Apollontempel zu Phigalia. Chapiteau du temple d’Apollon à Phigalia. Capital of the Apollo-temple at Phigalia.
8. — Gebälk attischer Ordnung. Vom Tempel am Ilissus. Entablement de l’ordre attique. Temple sur les bords de l’Ilissus. Entablature. Attic Order. Temple on the Ilissus.
2. — Attische Ordnung. Von der Nordhalle des Erechtheions. Ordre attique. Vestibule nord de l’Erechthéion.
Attic order. Northern portico of the Erechtheum.
Slika I. Jonsk steber.
»	2.	Jonsk	kapitelj	in noga.
»	3.	Jonsk	steber	z izrezljinami.
»	6.	Jonsk kapitelj od strani.
»	7.	Tloris jonskega kapitelja.
»	8.	Kapitelj pilastrov.
»	9.	Kapitelj pilastrov od strani.
»	10.	1
Kapitelj na antah in na steni.
»	11. I r J
»	12. Jonsko ogrédje z zobci.
Ionian column.
4. — Säulenbasis.	5. — Antenbasis.
Base de colonne. — Base of column.	Base d’ante. — Base of Antae.
Von der Nordhalle des Erechtheion.
Au’vestibule nord de l’Erechthéion. — From the nothern portico of the Erechtheum.
3. — Sculpirte ionische Säule. Colonne ionique sculptée. Sculptured Ionian column. Ephesus, Artemision.
7. — Grundriss des ionischen Eckkapitäls. Plan d’un chapiteau d’angle dans le style ionique. Plan of Ionic angle capital.
6. — Seitenansicht des ionischen Kapitäls. Vue de coté d’un chapiteau ionique. Side-view of Ionic capital.
12. — Ionisches Gebälk mit Eierstäben (Kymation) und Zahnschnitt. Vom Athenetempel zu Priene. Entablement ionique avec oves et denticules. Temple de Minerve à Priène.
Ionic Entablature, with egg-and-tonque mouldings and dentils. Temple of Athene at Priene.
9. Pilasterkapitäl. Seitenansicht. Vue de coté d’un chapiteau de pilastre. Side-view of a pilaster capital.
7
10. — Kapitäl der Ante und der Wand. Erechtheion. Chapiteau d’ante et de mur. Erechthéion. Capital of antae and wall. Erechtheum.
8. — Pilasterkapitäl in Priene. Chapiteau d’un pilastre à Priène. Capital of a pilaster, Priene.
11, — Kapitäl von Pilaster und Wand. Apollontempel von Milet. — Chapiteau de pilastre et de mur. Temple d’Apollon à Milet. — Capital of pilaster and wall. Temple of Apollo, Miletus.
Slika i. Severno-zahodna stran Erehteija.
»	2.	Vrata Erehteija.
»	3.	Okno Erehteija.
»	4.	Tloris Erehteija.
»	5.	Kariatide.
» 6. Mavzolej v Halikarnasu.
» 7. Lysikratov spomenik v Atenah.
»	8.	Kapitelj in ogredje Lysikratovega spomenika.
H RH
6. — Maussoleum zu Halikarnass. Restaurile Ansicht.
(ca 350 a. C.)
Reconstruction du mausolée d’Harlicarnasse. — Maussoleum at Halicarnassus. Restored.
8. — Vom Denkmal des Lysikrates iii Athen. Entablement du monument de Lysicrate à Athènes. From the monument of Lysicrates at Athens.
1, — Nordwestliche Ansicht des# Erechtheion.
(ca 410 a. C.)
Vue de l’Erechthéion prise de nord-ouest. — North-western view of the Erechtheum.
7, — Lysikratesdenkmal in Athen. Restaurirte Ansicht, (ca 330 a. C.)
Monument de Lysicrate à Athènes. Reconstruction. Choragic monument of Lysicrates at Athens. Restored.

:,'.lÌJ.!'Ì|Ii'JiI IliJ ‘ ■' I’JtJj lll-l ! ! 111111 IVI I iVI 1111 llllllllllIHIlIltUilill^'VM'ii
3. — Fenster vom Erechtheion.
Fenètre à l’Erechthéion. Window from the Erechtheum.
2. — Thür vom Erechtheion.
Porte de l’Erechthéion. — Door rom the Erechtheum.
4. — Grundriss des Erechtheion.
Plan de l’Erechthéion. — Plan of the Erechtheum.
5. — Karyatidenhalle des Erechtheion.
Loge des Cariatides à l’Erechthéion. — Caryatide porch of the Erechtheum.
Slika t. Kapitelj na stolpu vetrov v Atenah.
»	2.. Kapitelj Lysikratovega spomenika.
»	3.	Anten-kapitelj v Elevsini.
»	4. Kapitelj solnčnega tempeljna v Rimu.
»	5.	Kapitelj na Titovem slavoloku.
»	6. Noga stebrova v Milasi.
4. — Vom Sonnentempel Aurelians. Rom. Chapiteau du temple de soleil d’Aurélien à Rome. From Aurelian’s „Temple of the sun“. Rome.
Vftm	**{*• t	tkJsLvfyl 4?.\
				y
i - r			
		■ \	^	
i"t% i dt/l	f
■ JcAa
l^JU/uvL^itv
luti
1, — Kapitäl vom Thurm der Winde in Athen. Chapiteau à la tour des vents. Athènes. Capital of the tower of the winds. Athens.

5, — Vom Triumphbogen des Titus in Rom. (Composita-Kapitäl.)	, ,
Chapiteau de l’arc de triomphe de Titus à Rome. (Chapiteau composite.) fC#"1	y/>'-
From the triumphal arch of Titus at Rome. (Composite capital.)


\J	Vj \J
V_V \J
6. — Säulenbasis von Mylasa.
Base de colonne à Mylasa. — Base of a column at Mylasa.
Slika	I.	Banjasti svod.
»	2.	Križni svod.
»	3-	Vrata v Volteri.
»	4-	Pročelje etruškega tempelj na.
»	5-	Tloris etruškega tempeljna.
»	6.	Etrušk steber.
»	7-	Kapitelj okroglega tempeljna v Tivoliju.
»	8.	Korintsk pilaster.
»	9-	Obrito ogrédjc.
»	IO.	Jupiterjcv tempelj v Spletu.
» »	n. 12.	j> Okrogli tempelj v Tivoliju.
»	13-	Prorez panteona.



4. — Etruskische Tempel-Fagade.
Fagade d’un tempie étrusque. — Fapade of an Etruscan temple.
5. — Grundriss des etruskischen Tempels. Plan du temple étrusque.
Plan of the Etruscan temple.
nCT]
l\	LLLL	lil
[1^		1 j
tai n		n f
U P		LI > :N
		
fa		a 0
DP	a	
itti		
	a	
ira		
13. — Durchschnitt des Pantheon. Ursprüngliche Anlage. (Nach Adler.)
Coupe du Panthéon. (Reconstruction d’après Adler.) — Section of the Pantheon. (Reconstruction according to Adler.)
10.—Sog .Jupitertempel zu Spalato. Plan du temple dit de Jupiter à Spalato. — Plan of the so-called Jupiter-temple at Spalato.
1. — Tonnengewölbe.
Voute à tonnelle. — Cylindric vault.
6.’— Säule von der Cucumella zu Volci. Colonne de la Cucumella à Volci. Column from the Cucumella at Volci.
8. — Korinthischer Pilaster. Pilastre corinthien. Corinthian pilaster.
3, — Thor zu Volterra.
Porte à Volterre. — Gate at Volterra.
11. — Rund-Tempel zu Tivoli. Plan du temple circulaire à Tivoli. Plan of the circular temple (Rotunda) at Tivoli.
,—1—*—‘----’7 ‘ :!—*—*—* / ivL
7. — Vom Rund-Tempel zu Tivoli.
Au temple circulaire à Tivoli. From the circular temple at Tivoli.
9. — Verkröpftes Gebälk. Entablature recoupé. Broken entablature.
i
■e'i -v A
o
Tab. X.
Slika I. Rimsko-korintsk tempelj (Maisson Carrée). »	2.	Rimsko	ogrédje.
»	3.	Rimsko	ogrédje	od	spodaj.
»	4.	Rimsko	ogrédje	od	strani.
»	5.	Bazilika	v Pompeji.
»	6. Sobana v Karakalovih toplicah.
»	7. Tloris Karakalovih toplic.
»	8. Slavolok Konstantinov (300 po Krist.)

[
.
W p-K-AMeves1© - g • p.ii* @r iM roanNsvwaTvmvi w ivArisMCFJffl lAÖNiTVBIM 1= CVMEXEB C l WS V 0 JAMD12ì'iTK. AMKß)lQüyAMb'E(&MMilE LV$ AeneNtrvN© vemlpww e nnys v r s
«Sìffiia


»
8. — Constantinsbogen zu Rom.
(Ca. 330 p. Chr.)
Arc de Constantin à Rome. — Arch of Constantine at Rome.
4. — Seiten- und vordere Ansicht der Console von Fig 2.
Vue de coté et vue de face de la console de la fig. 2. — Side- and frontview of the console of fig. 2.
1 — Römisch-korinthischer Tempel bei Nimes — (Maison Carrée).
Temple romano-corinthien près de Nimes. — Roman-corinthian temple near Nimes.
2, — Vom Tempel der Dioskuren. Rom. Entablement du temple des Dioscures. Rome. Entablature of the temple of the Dioscuri. Rome.
5. — Basilika zu Pompeji. Basilique à Pompei. Basilica at Pompeii.
I A&fe
3s
r. Bazilika Konstantinova ali Maksencijeva.
2.	Koloseum v Rimu.
3.	Razvaline Marcelovega gledališča.
4.	Grobni spomenik pri Arlesi.
5.	Gledališče v Segesti.
6.	Gledališče v Herkulanu.
( n )
3, — Vom Marcellustheater. Rom. Fragment du Thè atre de Marcellus. Rome. From the Theatre of Marcellus. Rom.
1. — Basilika des Constantin oder Maxentius. Rom.
Basilique de Constantin ou Maxentius. — Basilica of Constantine or Maxentius.
2, — Colosseum zu Rom. Teilansicht- Restaurirt.
Partie du Colysée. (Restauration). — Part of the Colosseum. (Restored).
5. — Theater von Segesta. Restaurine Ansicht. (Nach Strack.) — Théàtre de Segesta. (Reconstruction). — Theatre ol Segesta. (Reconstruction).
4. — Grabmal von St. Remy bei Arles. — Monument funebre à St. Remy près d’Arles. — Tomb at St. Remy near Arles.
"ho Met.
6. — Theater zu Herculanum.
Théàtre à Herculanum. — Theatre of Herculanum.
A Scena. B Orchestra. C Sitzplätze. — Sieges. — Seats. a a Eingang. — Entrée. — Entrance. b b Ankleidezimmer. — Vestiaires. — Dressing rooms. c Raum hinter der Scene. — Espace derrière la scène. — Room behind the scena. d Arkaden. — Péristyle. — Arcades. e e Treppen. — Escaliers. — Stairs.
Slika I. Bazilika sv. Pavla v Rimu.
»	2. Notranjščina stare cerkve sv. Petra v Rimu.
»	3. Cerkev v Turmaninu v Siriji.
»	4. Okraski zlatih vrat v Jeruzalemu.
»	5. Friz cerkve v Dani v Siriji.
»	6. Kapitelj pri sv. Vitalu v Raveni.
»	7. Sv. Apolinare in Classe v Raveni.

7. — Aus S. Apollinare ih Classe zu Ravenna. Aufgang zur Apis. St. Apollinaire in Classe à Ravenne ; partie de l’abside.
Part of the Apse of S. Apollinare in Classe at Ravenna. (Fergusson.)
5. — Fries der Kirche zu Dana in Syrien.
(ca. 400 p. C.)
Frise à l’église de Dana en Syrie. — Frieze in the church of Dana in Syria.
Slika i
» 2 »	3
»	4
» S
» 6
Cerkev sv. Sofije v Carigradu.
Tloris cerkve sv. Sofije v Carigradu.
Podolgasti prerez cerkve sv. Sofije v Carigradu.
Bizantinski kapitelj.
Mozaik v cerkvi sv. Sofije v Carigradu.
1. — Sophienkirche in Constantinopel.
L’EgKse de Ste. Sophie à Constantinople. — St. Sophia at Constantinople. (Arch. : Antheinios àf Jsidoros. a. 537 p. C.)
6	10	20	30	40	50 m.
2. — Grundriss der Sophienkirche. Plan de l’Eglise de Ste. Sophie. Plan of St. Sophia.

j® ü
’tt~tTtT|TTTTT!T1MT7JìJ|TT|TT33
3. Längendurchschnitt der Sophienkirche.
L’Eglise de Ste. Sophie. Coupe longitudinale. — St. Sophia. Longitudinaljsection.
6. — Mosaik von der Empore der Sophienkirche.
Mosaique à la tribune de l’Eglise de Ste. Sophie. — Mosaic in the gallery of St. Sophia.
5. — Byzantinisches Korbkapitäl. 6. Jahrh. , Chapkeau byzantin. 6me siede. Byzantine capital. 6. century. (Ravenna, S. Micchele in Affricisco).
4. — Byzantinische Würfel-Kapitale. Chapiteaux byzantins cubiformes. — Byzantine capitals. (Ravenna, S. Vitale).
Slika i.	Alhambra.
»	2.	Okraski v Alhambri.
»	3.	Prorez Sachrah-mošeje	v	Jeruzalemu.
»	4.	Tloris Mahmudove mošeje.
»	5.	Podkovast lok.
»	6.	Hrbtičast lok.
»	7.	Arabsk kapitelj.
»	8. Vélika mošeja v Delhi (17. stoletje).
8. — Grosse Moschee zu Delhi. (17. Jahrh.)
Grande mosquée à Delhi. (1710c siede). — Great mosque of Delhi. (17 «li century).
1. — Alhambra. Abencerragen-Halle.
Alhambra. Salle des Abencérages. — Alhambra. Hall of the Abcncerrages.
5. — Hufeisenbogen.
Are en fer à chevai. — Horse-shoe arch.
6. — Kielbogen. -Vre ogival surbaissé. Keel arch.
3 — Durchschnitt der Sachrah-Moschee (Felsendom) zu Jerusalem. — a 688 p. C.
Coupe de la mosquée dite Sachra àjérusalem. — The „Dome of the Rock“ or Mosque of Sachra at Jerusalem. Section.
7. — Arabisches Kapital. Chapiteau arabe. — Moorish capital. (Alhambra).
2. — Ornament aus dem Hofe der Alhambra. Ornement à 1’Alhambra. — Ornament from the Alhambra.
4- — Mahmud’s II. Moschee. Grundriss.
Plan de la mosquée de Mahmoud II. — Plan of the Mosque of Mohammed II. (Constantinopel).
Slika	T.	Romansk svod.
»	2.	Sestav romanskega svoda.
»	o J-	Opatijska cerkev v Königslutteru.
»	4-	Prorez romanske bazilike.
»	S-	Opatijska cerkev v Maria Laachu (kor).
»	6.	Romansk steber (Laach).
»	7-	Romansk steber z ogelnim listom.
»	8.	Kockasti kapitelj.
»	9-	Slop s stebriči na oglih.
»	IO.	Razogleni slop.
8. — Wiirfelkapitäl. Chapiteau cubique. Cubiform capital.
3. — Abteikirche zu Königslutter. L’Eglise abbatiale cle Königslutter. Abbey church at Königslutter.
10. — Abgefaster Pfeiler. Pilier écorné. — Chamfered pier.
4. — Querschnitt einer romanischen Basilika. Coupe transversale d’une Basilique romane. Cross section of a romanesque Basilica.
5, — Abteikirche zu Laach. Oestlicher Aufriss.
L’Eglise abbatiale de'Laach. Coté d’est. — Abbey church at Laach. Eastern elevation.
2. — Romanisches Gewölbesystem.
Stystème de voute romane. — Romanesque system of vaulting.
1. — Romanische Wölbung. (Nach Gladbach).
Voute romane. (D’après .Gladbach.) — Romanesque vault
6. — Säule aus der Kirche zu Laach. Colonne de l’Eglise de Laach. Column of the church at Laach.
9. — Pfeiler mit Ecksäulchen. Pilier avec colonnettes angulaires. Pier with engaged corner schafts.
1.	Podolgast prorez romanske bazilike.
2.	Romanska arkada (slopi in stebri).
3.	Romanska arkada (stebri).
4.	Romansko okno.
5.	Romanski kapitelji.
6.	Slop s polustebrom.
7.	Svitek na loku.
8.	Členi portala.
9.	Prorez romanskega slopa.
10.	Okroglo okno.
11.	Romanski nakladni zidci.
12.	Sestav romanskih slopov (v Spiri).
13.	Dóm v Spiri.
14.	Romanski frizi.
( i6 )
o
9. — Grundriss eines romanischen Pfeilers. Plan d’un pilier romane. Plan of a romanesque pier
8. — Portalgliederung. (Coesfeld.)
Decoration d’un portail. — Ornamentation of a doorway.
6. — Pfeiler mit Halbsäule. Pilier avec colonne engagée. Pier with engaged column.
12. — System des Doms zu Speyer. — Systeme de la Cathédrale de Spire. — Interior system of the Cathedral at Spires.
r
J
	)
	(
	)
CL	1/	Ù	lb
Petersberg. Querfurt. Paulinzelle. Gernrode.
11. — Kämpfergesimse. — Impostes. — Impost cornices.
7.— Bogenwulst.—Moulure d’un arceau.— Ornamented round moulding. (Gelnhausen).
iillM

C-lW °,W UM SJf <T"
4. — Fenster. Fenètre. — Window. (Chalons, Notre Dame).
5. _— Kapitale aus St. Godehard in Hildesheim. Chapiteaux à l’Eglise de St. Godehard à Hildesheim. Capitals from St. Godehard at Hildesheim.
14. — Romanische Friese. — Frises romanes. — Romanesque Friezes.
Fulda.
b. St. Gallen. — St. Gail.
3. —* Arkaden der Kirche zu Paulinzelle. Arcades de l’Eglise de Paulinzelle. Arcades of the church of Paulinzelle.
13. — Dom zu Speyer.
Cathédrale de Spire. — Cathedral at Spires. — Plan.
1. — Längenschnitt einer romanischen Basilika. Coupe longitudinale d’une Basilique romane. Longitudinal secton of a romanesque Basilica.
2, — Arkaden der Kirche zu Drübeck.
Arcades de l’Eglise de Drubeck. — Arcades of the church of Drubeck.
Slika i.
»	2.
»	3-
»	4.
*	S-
»	6.
»	7-
> 8.
*	9-
» io. » 11.
Šilasti loki: a) suličasti lok, h) jednakosträni lok, c) topi lok.
Tudor-lok.
Oslovski hrbet.
Prorez gotske cerkve (Halberstadt).
Prorez gotske cerkve z jednako visokimi ladijami. Sestav podpornikov (Amiens).
Podporni slop:
A. vodovod,
BC. baldahin,
GB. fiala.
Katedrala v Amiensi: an) podporni slopi, b) fiala,
cc) podporni loki,
d)	triforij,
e)	križni svod.
Sklepnik pri križastem svodu.
Grba.
Noga slopova.
' TUO
füWt
7, — Strebepfeiler. — Pinacle. — Buttresses. — (Rheims, Cathédrale.)
^ Wasserspeier. — ^Gargouille. — Gargoyle.
?—C Baldachin. — Z>—C Pile évidée formant une niche. — laldachin. C—D Fiale mit vier Nebenfialen. — C—D Flèche vec quatre pyramidions d’angle. — Pinnacle with four corner pinnacles.
8. — Kathedrale zu Amiens. — Cathédrale d’Amiens. — Cathedral at Amiens. a n Strebepfeiler. — a a Contre fort. — a a Buttresses, b Fiale. — b Pinacle. cc Strebebogen. — c c Arcs boutants. — cc Flying buttresses, d Triforium. e c Kreuzgewölbe. — e e Voütes d’arète. — Cross arched vaulting.
! Fig* 7> 8 et io d’après Viollet-le-Duc. j
ML [iiiiiiiiillllMI 11, — Pfeilerfuss.
Base d’un pilier.
Base of clustered pillar (Salisburj’ Cathedral).
Tab. XVIII.
Slika	i.	Gotsko oko s šesterolisti.
»	2.	Gotsko oko s trolisti.
» »	3-	ì 4-	Gotsko oko z ribjim mehurjem.
»	J 5-	Veternik (kolinska cerkev).
»	6.	Celo s čveterolisti (Rouen).
»	7-	Celo (Notre Dame v Parizi).
»	8.	Vskrižna roža (Notre Dame v Parizi).
»	9-	Zgodnogotska grba.
»	IO.	Gotsk nos.
»	11.	Prorez gotskega slopa.
»	12.	
»	13-	Profil gotskih poprog.
»	14.	Stalo gotskega slopa.
— Frühgothische Krabben. Crochets du 13. siede. Early gothic crockets.
4. — Von der Wiesenkirche zu Soest. A l’église Notre Dame du Pré à Soest. From St. Mary of the meadow at Soest.
Ì, — Von der Lambertkirche zu Münster. A l’église de St. Lambert de Munster. From St. Lamberts church at Munster.
2. — Von der Wiesenkirche zu Soest. A l’église Notre Dame du Pré à Soest. From St. Mary of the meadow at Soest.
1. Vom Dom zu Halberstadt.
A la Cathédrale de Halberstadt. From the Cathedral at Halberstadt.
Nase,
14. — Pfeilerbasis.
Base d’un pilier (St. Nizaire à Carcassonne), Base of pillar.
11, — Grundriss eine% gothischen Pfeilers. Plan d’un pilier gothique, Plan of a gothic pillar.
6. — Von der Kathedrale zu Rouen.
Gable à la Cathédrale de Rouen. — Canopy. Rouen Cathedral.
Äipp|ll WHmm
5, — Wimperge vom JCölner Dom.
Gable à la Cathédrale de Cologne. — Canopy, Cologne Cathedral.
8. — Von Notre Dame zu Paris. Fleuron à Notre Dame de Paris, Finial. Paris Cathedral.
— Wimperge am Südportal von Notre Dame zu Paris.
Gable au portail sud à Notre Dame de Paris. Canopy. Southern portal of Notre Dame at Paris.
12. — Gewölbeprofil.
Profil de voùte (Notre Dame de Paris), Profile of ribs.
13. — Gewölbepfofil.
Profil de voüte (Cathédrale de Nevers). Profile of ribs.
(Fig. 6, 7, 8, 9 et 14 d’après Viollet-le-Duc).
	7'jctgjjgjg.
1 ;	Émm
Tab. XIX.
Slika I.	Pročelje monastira v Strasburgu.
»	2.	Ladija cerkve v Strasburgu.
»	3.	Okno gotsko (parižke kapele).
»	4.	Gotsk zidec z naslonom.
»	5. Prorez gotskega slopa (kolinska cerkev).
«	6.	Križna roža.
»	7.	Gotsk kapitelj (kolinska cerkev).
»	8.	Profil svoda.
»	9.	Skončan snopičast slop (Rheims).
» IO.	Gotska vinska trta.
4, — Sims und Balustrade.
Entablement et balustrade. — Cornice and balustrade (Paris, Notre Dame).
10. — Gothisches Weinlaub.
Feuilles de vigne; style gothique. — Moulding with gothic foliage.
3. — Fenster mit Wimperge.
Fenètre avec gable. — Window with gable. — (Paris, Ste. Chapelle).
Fig. 3, 4, 6 et io d’après Viollet-le-Duc.
Tab. XX.
Slika i. Kor kolinske cerkve.
»	2.	Notranjščina kolinske cerkve.
»	3. Tloris kolinske cerkve.
»	4.	Monastir v Ulmu.
»	5.	Katedrala v Laonu.
2. — Dom zu Köln. Inneres.
Intérieur de la Cathédrale de Cologne. — Interior of the Cathedral at Cologne.
1. — Chorschluss des Kölner Doms.
Abside de la Cathédrale de Cologne. — Choir of the Cologne Cathedral, (a. 1250).
V
5. — Von der Kathedrale zu Laon. (Nach Viollet-le-Duc.) A la Cathédrale de Laon. — From the Cathedral at Laon.
4. — Münster zu Ulm.
Plan de la Cathédrale d’Ulm. Minster at Ulm. Plan. (a. 1377).
3. — Dom zu Köln. Grundriss.
Plan de la Cathédrale de Cologne. — Cathedral at Cologne. Plan.
Tab. XXL
Slika i. Notranjščina cerkve sv. Stefana na Dunaji.
»	2. Obednica vitezov nemškega redü v Marienburgu.
»	3. Monastir v Strasburgu.
»	4. Portal cerkve v Thannu.
»	5. Lopa katedrale v Lichfieldu.
3. — Strassburger Münster. Südliche Querhausfront.
Transsept sud de la Cathédrale de Strassbourg. — The Minster of Strassburg. Southern fagade ot the transept.
5. — Vorhalle der Kathedrale von Lichfield. (Parker).
Porche de la Cathédrale de Lichfield. —.Vestibule of Lichfield Cathedral.
2. — Ordensremter der Marienburg.
Réfectoire du chateau de Marienbourg. — Refectory of the castle at Marienburg,
1. — Inneres vom Stephansdom zu Wien.
Interieur de la Cathédrale de Vienne. — Interior of the Vienna Cathedral.
6
Tab. XXII
Slika I. Katedrala v Alby.
»	2. Kapela Henrika VII. (London, Westminster).
»	3. Sv. Marija v Beverley.
»	4. Leseni strop (sv. Stefan v Norvvichu).
»	5. Lopa v gradu v Elthamu.
»	6. Kapitelj slopa (Lichfield).
1. — Kathedrale zu Alby.
La Cathédrale d’Alby. — The Cathedral at Alby.
2. — Kapelle Heinrich VII.
Chapelle de Henry VII. - Chapel of Henry VII. (London, Westminster).
6. — Pfeilerkapitäl. Chapiteau de pilier. Capital of pillar. (Lichfield, Cathédrale).
4. — Holzdecke aus S. Stephan zu Norwichl (Fergusson). Voüte en bois de l’église St. Etienne à Norwich. Wooden roof of St. Stephen’s chapel at Norwich.
5. — Halle im Schloss zu Eltham. (Fergusson).
Halle au chateau d’Eltham. — Hall of the palace at Eltham.
6*
Tab. XXIII.
\
Slika i. Mestna hiša v Braunschweigu. »	2. Hiša Nassau v Nürnbergu.
»	3. Vrata v Baselu.
»	4. Stolp Tynske cerkve v Pragi.
2. — Haus Nassau zu Nürnberg.
La maison dite Nassau à Nuremberg. — The Nassau House at Nuremberg.

3. — Spahlenthor in Basel.
Porte dite Spahlenthor à Bale. — The Spahlen-Gate at Basle.
Tab. XXIV.
Slika i. Streha stolpa v Esslingenu.
»	2. Čelo cerkve sv. Katarine v Brandenburgu (zidanje z opekami).
»	3. Hiša v Greifswaldu.
»	4. Kamenena hiša v Frankobrodu n. M.
»	5. Hiša Lonja v Valenciji.
3. — Haus zu Greifswald.
Maison à Greifswald. — House at Greifswald.
1, — Turmspitze der Frauenkirche zu Esslingen.
Fleche de l’Eglise de Notre Dame à Esslingen.
Spire of the church of Our Lady at Esslingen.
2, — Giebel von der Katharinenkirche zu Brandenburg. (Backsteinbau, nach Adler).
Fronton de l’église Ste. Cathérine à Branđebourg (Briquetage).
Gable built in brick. Brandenburg, St. Catherine.
5. — Casa Lonja zu Valencia.
Maison dite „Casa Lonja“ à Valence. — Casa Lonja at Valence.
4, — Das steinerne Haus zu Frankfurt a. M.
La „maison de pierre“ à Frankfort s. M. — The „Stone House“ at Frankfort on the Main.
Slika i. » 2 » 3 *	4 » S y> 6 *	7 » 8	Cà d’oro v Benedkah. j Certoza pri Paviji. Bólnica v Milanu. Bigallo (Florenc). Kapitelj (Ferrara). Konsola (Certoza v Paviji). Opasni zidec iz žganega ila (Lodi).

6. — Säulenkapital.
Chapiteau the Colonne. — Capital of column. (Ferrara, Pal. Scrofa).

CAOr X ASTUTTG.
IS frU 68-
8. — Terracotta-Gurtgesims.
Moulures de cordon en terre cuite. — String-course in Terracotta. (Lodi, Casa Mutignani).
3. — Von der Certosa zu Pavia. A la Chartreuse pres de Pavie. From the Certosa near Pavia.
2. — Certosa bei Pavia. Teil der Fassade.
Partie de la facade de la Chartreuse près de Pavie. — Part of the fagade ot the Certosa near Pavia, (a. 1473. — Arch.: Ambrogio Borgognone).
• Bigallo. — Florenz. — Florence.
4. — Vom Spedale grande zu Mailand. Partie de la fagade du Grand Hòpital à Milan. Part of the Great Hospital at Milan.
(a. 1456. — Arch. : Antonio Filar etc).
7. — Konsole. — Console. — Consol. (Pavia, Certosa).
Slika I. Venčni zidec (cancellerìa v Rimu).
»	2. Vrata (palazzo del Governatore v Rimu).
»	3. Vrata (palača Gondi v Florcnciji).
»	4.	Palača	Rucellai v Florenciji.
»	5.	Palača	Strozzi v Florenciji.
»	6.	Palača	communale (Brescia).
»	7.	Palača	Farnese. (Rim).
»	8.	Palača	Valmarano (Vicenca).
1, — Kranzgesims von der Cancelleria in Rom. Comiche de la chancellerie à Rome». — Cornice of the Cancelleria at (Arch.: Bramante, ca. 1445—1514)*
Rome.
Ö	6	IO	15	20 m
4. — Pah Rucellai zu Florenz.
Pal. Rucellai à Florence. — Pah Rucellai at Florence.
(ca. 1460. Arch. : Leon Bait. Alberti).
5. — Palazzo Strozzi in Florenz.
Pal. Strozzi à Florence. — Pai. Strozzi at Florence. (Arch. : Benedetto da Majano, t 1498).
Das Kranzgesims (Fig. 5) ist von Cronaca. — La comiche du Pal. Strozzi a été exécutée par Cronaca. — The cornice of the Pai. Strozzi is a work of Cronaca.
u :> m s» so '-o
7. — Pal. Farnese. Rom.
Le palais Farnese. — Pal. Farnese, Rome. (Arch.: Antonio da Sangallo j. f I540)*
— Thür am Palazzo del Governatore zu Rom. Porte du Pal. du Gouverneur à Rome. Doorway in the Pal. del Governatore.
3. — Thür am Palazzo Gondi zu Florenz.
Porte du Pal. Gondi. — Doorway in the Pal. Gondi.
8. — Pal. Valmarano, Vicenza.
Le palais Valmarano à Vicence. (1566. Arch.: Ant. Palladio).
6. — Pal. Communale zu Brescia.
Le palais communal à Brescia. — Pal. communale at Brescia, (a. 1508. Arch.: Frumentone).
Tab. XXVII.
Slika i. Palača Farnese, opasni in venčni zidec (Michelangelo). »	2.	Okno	(cancelleria).
»	3.	Palača	Guadagni (Cronaca).
»	4.	Palača	Giraud (Rim, Bramante).
»	5.	Palača	Pandolfinia (Florencija,	Raffael).
»	6.	Palača	Tursi Doria (Genova).

m
f *
S
E.ATÌE.
2. — Fenster von der Cancelleria.
Fenètre de la chancellerie.— Window of the Cancelleria. (V. p. 29 fig. 1).
1. — Pal. Farnese. (V. p. 26, fig. 7). Kranz- und Gurtgesims.
Comiche (constr. par Michelangelo) et entablement. — Cornice (by Michelangelo) and
String-course.
IANNOCTIVS • PANDOLFINVS ° EPS J TR.OIANVS0
3, — Pai. Guadagni. — Le palais Guadagni. — Palace Guadagni. — Florence. (Arch. Crotiaca 1454—1509).
4. — Pal. Giraud in Rom. — Le palais Giraud à Rome. — Palace Giraud at Rome. (Arch. Bramante).
O'
5, — Pal. Pandolfini zu Florenz. Nach RafTael’s Plänen erbaut. — Le palais Pandolfinx, constr. d’apres les plans de Raphael. Pal. Pandolfini, built from
plans by Raphael, (ca. 1530).
6. — Pal. Tursi Doria zu Genua.
Le palais Tursi Doria à Gènes. — Pal. Tursi Doria at Oenoa. — (ca. 159s, Arch.: Rocco Lit rago).
1.	Palača Loggia del Consiglio v Veroni.
2.	Palača Vendramin Calergi v Benetkah (P. Lombardo).
3.	Markova knjižnica v Benetkah (Sansovino).
4.	Palača Tiene v Vicenci (Palladio).
5.	Palača Bevilaqua v Veroni (Sanmicheli).

4. — Pai. Tiene zu Vicenza. Teil der Facade.
Palais Tiene à Vicence. Partie de la fagade.
Palace Tiene at Vicenza. Part of the fagade. — (Arch.: Andrea ralladio a. 1556).
1, — Loggia del Consiglio zu Verona.
Palais du Conseil à Vérone. — Palace of the Council at Verona. — (Arch.: Fra Giocondi; a. 1500).
2. — Pal* Vendramin Calergi zu Venedig.
Palais Vendramin Calergi à Venise. — Palace Vendramin Calergi at Venice. (Arch.: Pietro Lambardoi a. 1481).
5. — Pal. Bevilacqua zu Verona.
Palais Bevilacqua à Vérone. — Palace Bevilacqua at Verona. — (Arch.: Satunicheh, f i559)#
3. — Marcusbibliothek in Venedig.
Bibliothèque de Saint-Marc à Venise. — Saint-Marc’s-Library at Venice. (Arch. : Jacopo Sansovino ; a. 1536).
Slika i. Palača Prefettizio v Pesari.
»	2. Palača Fava v Bologni.
»	3. Palača Balbi v Genovi.
» 4. Dvorišče palače Borghese v Rimu (Lunghi).
» 5. Notranjščina sv. Frančiška v Ferrari (Benvenuti).
*A.y.£.Aü£
5. — Inneres von S. Francesco zu Ferrara. Intérieur de l’église de St, Francois à Ferrare. Interior of S. Francesco at Ferrara.
(a. 1495— ca. 1500; Arch.: L’Ortolano \_G. B. Benvenuti]J)
3. — Palazzo Balbi zu Genua.
Palais .Balbi à Genes. — Palace Balbi at Genoa.
2. — Pal. Fava zu Bologna.
Palais Fava à Bologne. — Palace Fava at Bologna.
Slika I.	Notranjščina cerkve sv.	Petra v	Rimu.
»	2.	Tloris	cerkve	sv.	Petra	v	Rimu.
»	3.	Prorez	cerkve	sv.	Petra	v	Rimu.
»	4.	Tloris	cerkve	del	Gesù	v	Rimu	(Vignola).
»	5. Cerkev presvetega Odrešenika v Benetkah.
»	6. Tloris cerkve Matere Božje v Montepulciano (Sangallo).
»	7. Cerkev sv. Pavla v Londonu.
5. — Kirche del Redentore zu Venedig.
Eglise del Redentore à Venise. Facade. Construite par Palladio 1576. —Church del Redentore atVenice. Facade, Built by Palladio 1576*
1	1	1	I I	I__________________
0	10	20	80	.40	50
3. — St. Peter in Rom. Durchschnitt. — La Cathédrale de St. Pierre à Rome.
2, — St. Peter zu Rom. Grundriss. — St. Pierre à Rome. Plan. — St. Peter’s at Rome. Plan.
6. — Madonna di S. Biagio in Montepulciano. — Pian de l’église de la Madonne à Montepulciano.— Plan of the Church Madonna di S. Biagio at Montepulciano. (Arch. : Antonio da Sangallo).
Coupe transversale. — St. Peters at Rome.
Section.
0	10	20	30	40	50 m.
S. Paul in London. Durchschnitt und Aufriss. — La Cathédrale de St. Paul àLondres. Coupe transversale et élévation. — St. Paul’s at London. Section and elevation.

4. — Kirche del Gesù in Rom. — Plan de l’église de Jésus à Rome. Plan of the church del Gesù at Rome. (Arch.: Vignola; a. 1568).
Slika i. Paviljon pri Louvru.
»	2.	Francoski steber (de 1’Orme).
»	3.	Kapitelj.
»	4.	Tuilerije.
»	5.	Versailles.
»	6.	Graščina d’Angerville.
»	7.	Graščina	Maissons.
g, — Schloss d’Angerville. — Chateau d’Angerville en Normandie. — Castle of Angerville. — (ca. 1600).
Gartenfagade.
The Tuileries. Part of the garden-fagade.
0	5	10	20 m.
5. — Versailles. — Teil der Fagade.
Chàteau de Versailles; partie de la fagade. — Versailles. Part of the fagade. (Arch. : Jules Hardouin-Mansart 1645—1708).
4. — Tuilerien. Teil der Partie de la fagade des Tuileries du coté du jarđin. —
O......IO	BO____■ JO____ SO
7. — Schloss Maisons bei. S. Germain. — Chateau de Maisons près de St. Germain. Castle Maisons near St. Germain. — (Ar^h. : Francois Mansart 1598—1666).
2. — De l’Orme’s französische Säule. Colonne frangaise par Philibert de l’Orme (f i57°). De l’Orme’s french column. — Louvre.
1, —Westlicher Pavillon des Louvre.
Pavillon ouest du Louvre. — Western pavilicn of the Louvre. — (Arch.: Pierre Lescot, 151c—1578).
Slika i. Pređalčasto okno v Chesteru.
»	2. Ogelna hiša (Colmar).
»	3. Grad v Heidelbergu (Otto-Heinrichsbau).
»	4. Okno knežjega dvora v Wismaru.
»	5. Nižesaksonsko lesno stavbarstvo.
1, — Fachwerkshaus in Chester.
Maison en bois. — Half-timbered hous at Chester.
■ Eckhaus. — Maison du coin. —
3. — Heidelberger Schloss. Teil der Fassade vom Otto-Heinrichsbam Le chateau de Heidelberg. Partie de la fasade constr. sous Otto - Henri.
Castle at Heidelberg. Part of the fasade of the Otto-Heinrichs-building. — (iSS6—ISS9)-
■jjjhf ! 11 ! I ! ! Il !! ! ! I ! ji M ! !! ! ! ! !!!!!!' kW IIIN!! !|! ! ! !
4, — Fenster vom Fürstenhof in Wismar. Fenètre de la „Cour des princes“ à Wismar. Window from the „Fürstenhof“ at Wismar, (a. i553)*
5, — Niedersächsische Holzarchitektur. Architecture en bois de la Basse-Saxonie. Wood carvings from Lower-Saxony. — (ca. 1560).
Tab. XXXIII.
Slika i. Mestna hiša v Leydnu.
»	2. Arsenal v Dancigu.
t> 3. Stefanova hiša v Dancigu.
i> 4. Heriotov hospital v Edinburgu.
2. — Das Zeughaus in Danzig. Hintere Fagade.
L’arsenal à Danzic. Derrière du bätiment. — The arsenal at Danzig. Rear Fagade. — (a. 1605).
3. — Stephan’s Haus in Danzig.
Maison de Stephan à Danzic. — Stephan’s House at Danzig. — (ca. 1620).
4, — Heriot’s Hospital in Edinburg.
L’hopital de Heriot à Edimbourg. —Heriots Hospital at Edinburgh. — (a. 1660).
Tab. XXXIV.
Slika i. »Rattenfängerhaus« v Hamelnu. »	2. Vinska hiša v Mtinstru.
»	3.	Hiša	v	Antvrpnu.
»	4. Predalčasta hiša v Mehlinu.
»	5.	Čelo	hiše v Briiggu.
»	6.	Hiša	v	Briiggu.
»	7.	Hiša	v	Stuttgartu.
)
1. — Das sog. Rattenfängerhaus in Hameln.
Maison dite „Rattenfängerhaus“ à Hameln. — The so-called „Rattenfänger-house“ at Hameln.
7. — Aus dem ehemaligen neuen Lusthause in Stuttgart. — Partie de l’ancienne maison de plaisance à Stuttgart. — From the former New pleasure-House at Stuttgart. — a. 1575—1593. (Arch. : George Behr.)
6. — Haus in Brügge.
Maison à Bruges. — House at Bruges.
2. — Stadtweinhaus in MUnstér. — (ca. 1615). jMaison de vin de la ville à Munster en W^stphalie. Wine house of the city at Munster in Westphalia.
5. — Giebel von einem Hause in Brügge.
Pignoli d’une maison à Bruges. — Gable of a house at Bruges.
3. — Haus in Antwerpen. — (ca. 1580).	4. — Fachwerkshaus in Mecheln. — Maison de
Maison à Anvers. — House at Antwerp.	bois à Malines. — Half-timbered house at Mechlin.
Slika i. Pročelje hiše v Bruselji.
»	2. Paviljon hiše v Würzburgu.
»	3. Paviljon »Zwinger« v Draždanah.
»	4. Samostanska cerkev v St. Gallnu.
3, — Der westliche Pavillon des Dresdener Zwingers.
Pavillon ouest du „Zwinger“ à Dresde. — Western Pavilion of the „Zwinger“ at Dresden. 4,— Die Stiftskirche zu St. Gallen. — L’église collégiale à St. Galle.— The Collegiate Church at St. Gall. — (1756—1767).	(Arch. : Daniel Poepelmann; a. 1711).
— Facade aus Brüssel, (ca. 1680; demolirt.) Fapade d’une maison démolie à Bruxelles. Facade, now demolished, at Brussels
2. — Pavillon vom Schlosse zu Würzburg.
Pavillon du chateau de Wurtzbourg. — Pavilion of the Palace at Würzburg. — (1720—1744).
Tab. XXXVI. .
Slika i. Panteon v Parizi.
»	2. Cerkev sv. Magdalene v Parizi.
»	3. Nova opera v Parizi.
»	4. Stopnice nove opere v Parizi.
»	5. Narodna banka v Bruselji.
WM
1, — Das Pantheon in Paris. — Le Panthéon à Paris. — The Pantheon at Paris. (Arch.: Jacques-Germain Soufflot, 1713—1781.)
5. — Die Nationalbank in Brüssel.
La Banque nationale à Bruxelles. — The National Bank at Brussels. (Arch. : Bey acri').
2. — Die Kirche Ste. Madeleine in Paris.
L’Eglise de Ste. Madeleine à Paris. — The Madeleine-Church at Paris. (Arch.: B. Vignati, 1761—1828).
4. — Das grosse Treppenhaus der neuen Oper in Paris.
Le grand escalier de la Nouvelle Opéra à Paris. — The stair-case of the New Opera at Paris.
3. — Die neue Oper in Paris.
La Nouvelle Opera à Paris. — The New Opera-House at Paris. (Arch. : Charles Garnier).
Slika i. Kraljeva graščina v Berolinu »	2. Francoska cerkev v Berolinu
»	3. Kraljevi muzej v Berolinu.
» 4. Zbornica v Londonu.

j

2. — Fränzösiche Kirche zu Berlin. L’Eglise frangaise à Berlin. — French Church at Berlin.
(a. 1770).
Le musée royal à Berlin.
3. — Das Königl. Museum in Berlin.	.
The Royal Museum at Berlin. — (Arch. : A. Fr. Schinkel, 1781	1841).
1. — Das Königliche Schloss. Berlin. Teil der Hof-Fassade.
Le chateau royal à Berlin. Partie de la fagade de la cour. — The Royal Palace at Berlin. Part of the agade of the court.
(1699—1706; Arch.: Andreas Schlüter).
1.	Dvorno gledališče v Draždanah.
2.	Dvorni muzej na Dunaji (Semper).
3.	Vila von der Heydt pri Wannsee.
4.	Knjižnica v Koloniji.
5.. Stavbarska šola v Stuttgartu.
6.	Vila Siegle v Stuttgartu.
1,—Das alte Hoftheater zu Dresden. — L’ancien theatre royal àDrèsde. —The former royal theatre at Dresden.— (Arch.: Gottjr. Semper, 1803—1879.)
5. — Die Baugewerkenschule in Stuttgart. — L’école d’architecture à Stuttgart. — The school of architecture at Stuttgart.
(Arch. : Jos. Egle.
4. — Bibliothek der Schulverwaltung in Köln. — Bibliothèque des écoles communales à Cologne.—Library of the common school-department at Cologne. —(Arch.: Jul. Raschdorf)
Slika I.	Graščina	v	Schwerinu	(Stüler).
»	2.	Banka v	Meiningnu.
»	3.	Stopnice	v	knjižnici v	Monako vem.
»	4.	Cerkev sv.	Avguština v Parizi.
I
— Das Schloss zu Schwerin. — (Arch.: Fr. Aug. Stiller, 1800—1865.) — Le nouveau chateau à Schwérin.
The new palace at Schwerin.
2. — Meininger Bank.
La banque cle Meiningue. — The Bank of Meiningen.
(Arch. : Ende àf Boeckmann).
.	4. — Kirche St. Augustin in Paris,
ierlm. L’Eglise de St. Augustin à Paris. — The Church of St. Augustin at Paris.
(Arch. : Victor Baltard).

Tab. XL.
Slika I. Hiša glasbenega društva na Dunaji (Hansen).
»	2. Stopnice politehnike v Monakovem.
»	3. Dvorišče avstrijskega muzeja umetnosti na Dunaji (Ferstel).
»	4. Gimnazija v Hildesheimu.
2. — Das Treppenhaus des Polytechnicums, in München.
L’escalier du Polytechnicum à Munich. — Stair-case in the Polytechnicum at Munich. (Arch.: Gottfr. Neureuther).
3, — Der Arkadenhof des österreichischen Museums fürJKunst und Industrie in Wien.
La cour intérieure du Musée autrichien à Vienne. — The interior court of the Austrian Museum at Vienna. — Arch. : Heinr. Ferstel).
1. — Das neue Musikvereinsgebäude in Wien.
Palais de la société musicale à Vienne. — Palace of the Musical Society at Vienna. —
(Arch. : Theoph. Hansen).
4. — Das Gymnasium zu Hildesheim.
Le Gymnasium à Hildesheim. — Royal High-school at Hildesheim. (Arch. : Conr. Wilh. Hase).