Leto XVIII. ¥ Celju, dne 14. decembra 1908. Štev. 144 DOMOVIN i Jena Uredništvo vi cesti št 3,—Dopise blagovolite fran-rokopisi se ne vračajo. Za lnserate se plačuje od vsake petit-vrete po 20 vin&riev za vsakokrat: za vetye ineerate in mnogo kratno mseriranj« znaten popust P. n. naročnike, ki so z naročnino še na dolgu, prosimo, naj izvolijo svoj račun čimprej poravnati, ker se bliža konec leta in moramo tudi mi skleniti svoje knjige in svoje obveznosti spolnitL Upravništvo »Domovine". Pod cesarjem Fr. Jožefom I. m. Hofa»anja politika. A. Ustava in ministri. številne mase ljudstva so oblegale dunajski dvor dne 15. marca 1848. Vse mesto je bilo po koncu in vse je zahtevalo ustavo in ljudski parlament mesto samovolje ministrov kakor so bili Metternich, <£olowrat i. dr. Popoludne istega dne se je dvor udal. Cesar Ferdinand .je podpisal kon-stitueijo. Nepopisno veselje je zavladalo povsodi. Narodne garde so se ustanavljale po celi državi. Dr. Prer šeren in na tisoče drugih odličnih Slovence* so bili člani »narodne garde". Uradniškim ministrom so nasledo-vali ljudski. Vojni minister Latour je bil obešen na pocestno svetilko. Metter-u h je bežal v Belgijo. Tekom poletja izvoljena prva zborni je bila demokratična. Ljudska vol je bila postavljena na prvo mesto. Spr; la je predlog, da ne sme država nobenega plemiškega naslova niti priznati niti komu podeliti. Katoliška cerkev je izgubila značaj državne cerkve. Proti ljudskemu parlamentu, ki je zboroval v Kromerižu vsled revolucije na Dnnaju, se je dvignil naenkrat velik vihar: visoka cerkvena gosposka, generali armade in visoki plemenitaši so se zavezali, da ga strmoglavijo prej ali slej. Knez Schwarzenberg je imenoval to ljudsko zbornico „miserable Kammer", knez Windischgratz pa njene ude „gef&hrliche und schlechte Subjekte*. K temu hočemo pripomniti same eno: še nikoli niso poslali avstrijski narodi v parlament tako veliko število res prosvetljenih mož kakor to pot, ko se ni še nikjer vprašalo, kateri stranki pripada kandidat, temveč koliko je v resnici zmožen. To gonjo proti ljudskim zastopnikom je podpihoval iz Bruslja pro-gnani Metternich. Kromeriška zbornica je imela izvršiti kot svojo glavno nalogo ustavno pedlago, po kateri naj se preustroji •ela država. Vsled njenega demokra-tizma pa je bila v strašilo zgoraj omenjenim krogom, ki so našli tudi na dvoru močno oporo. Intrige so rodile knaln željeni sad. Najprej se jim je posrečilo strmoglaviti prejšnje liberalno ministerstvo in je nadomestiti s konservativnim; Predsednik knez Schwarzenberg, notranji minister grof Stadion, justični Aleksander Bach. minister brez naslova Kulmer. Sleduji je bil Hrvat kot zastopnik Habsbnržanom zvestih ostalih Jugoslovanov, ki je bil ie tudi član prejšnjega kabineta. Direktno ni posegal v politiko. Glavni junaki so bili le Schwarzenberg, Bach iu Stadion. Schwarzenberg je bil brezsrčen človek. Dati postreljati nekoliko ljudij, mu je bilo kakor v prijetno zabavo. Služil je v diplomati ji v Peter-burga, Lizboni, Londonu, Parizu, Berolinu, Tnrinu in Neapolju. Povsodi se je izkazal s svojim nasladnim življenjem, zapleten je bil neštetokrat v afere zaradi lepih žensk. Kot avstrijski diplomat je zbežal iz Londona z ženo nekega odličnega Angleža. Vzlic temu je bil najizdatnejše orodje reakcije. Po njegovem naziranju*so imeli narodi samo slepo poslušati, vladati pa cesarji iu njih svetovalci. Bajoneti, birokracija in prijateljstvo, z ruskim birokra-tizmom — to so bili njegovi trije glavni principi. Aleksander Bach je bil svoj čas dunajski advokat in je bil potomec kmetske rodbine. Še le njegov oče se je bil preselil v mesto. V marčnih dnevih je bil ognjevit govornik na dunajskih barikadah — nekaj mesecev na to pa že v službi in eden glavnih opor tiste vlade, ki jo je par tednov prej tako neusmiljeno bičal. Stalnih načel ni poznal razen enega: obdržati se na površju. 35 let star je postal minister. Vsakemu položaju se je znal hitro prilagoditi, v ostalem pa je bil brezdvoma ena najbolj bistrih glav med tedanjimi cesarskimi svetovalci. Grof Stadion, notranji minister, je bil čisto drug značaj, toda bolezen ga je vrgla že nekaj tednov po nastopu ministerske slnžbe s tega mesta. On ni maral aristokracije in je kar javno govoril o njeni duševni revščini in o njeni nesposobnosti zavzeti katerokoli odgovornejše mesto v državi. Vse pa je stavil na krepko in izšolano uradništvo. Njegove politični ideje so bile slične onim, ki jih je zastopal tedanji meščanski liberalizem. V istem času, ko je izdeloval ljudski parlament v Kromerižu novo ustavo, so delovale proti njemu in ga izpodkopavale intrige na Dunaju, kjer so delali ministii svoje ustavne načrte in v Olomucu, kjer je bival takrat dvor. Na sv. Treh kraljev dan 1849 so se sešli ministri v prvič, da izdelajo svojo ustavo ne glede na sklepe kro-meriškega parlamenta. V dveh mesecih je bil načrt gotov. Parlament je bil s cesarskim ukazom razpuščen — Schwarzenberg je hotel dati nekoliko poslancev povesiti toda Bach se je tega zbal in je preprečil namero na zvit način, tako da so mogli poslanci pravočasno zbežati — in dne 4. marca 1849 je bila svečano oktroirana s cesarskimi besedami nova ustava, ki pa ni postala nikoli veljavna. Bila je mrtvorojeno dete. V ustavi so prodrla Stadionova načela o večji samoupravi občin, o ustanovitvi močnega uradništva in o odpravi vseh stanovskih predpravic za plemstvo. Na mesto plemenitašev je poklical vse one v politično življenje, ki so plačevali visoke davke. Torej podjetnike, veleposestnike, zastopnike inteligence. Te ideje je prinesel s seboj iz Trsta, kjer je bil nekaj let cesarki namestnik in je imel tam -priliko spoznati na svoje oči veliko življensko in državotvorno silo srednjega stanu. Ustava je bila trn v peti vsem onim krogom, ki so imeli tedaj pri dvoru glavno besedo: visokim pleme-nitašem in generalom. Državni zbor je bil razpuščen in vlada se ni upala sklicati novega, ker so zaklicali mogočni protivniki svoj veto. Vse postave od 1449 do 1851 so bile izdane „pro-vizorično", dokler — tako so se glasili vladni reskripti — se ne skliče novi državni zbor. * Ministri so zastopali in hoteli varovati meščanom pravice do političnega delovanja, vojaškim krogom pa je veljal meščan kot snmljiv subjekt, ki je nevaren obstoju države in dinastiji. Vuela se je tajna pa zato huda borba med ministri in generali, zmagali so generali. Radetzky se je pritoževal iz Italije nad obilico uradnikov, ki so mu jih pošiljali iz Dunaja, češ, da napravi vse to „par oficirjev" mnogo boljše, Windischgr8,tz je grmel, Metternich je intrigiral in pritiskali so na vladarja dvorni krogi na čelu jim cesarjeva mati Zofija. Nad škrici je zmagal generalski klobuk. Ustava je bila preklicana dne 20. avgusta 1851, dva dni nato je bila razpuščena narodna garda, septembra istega leta je bila odpravljena prisega uradnikov na ustavo. Eno leto prej je bila pa že odpravljena v armadi. Doba od 1851 do 1861 pomenja popolno zmago absolutizma in reakcije nad ljudsko vstajo iz leta 1848. Uprava je bila strogo centralistična. Žandarmerija, ki je bila ustanovljena prvotno samo za Lombardijo, Beneško in italjanski del Tirolskega je bila razširjena na šestnajst regimentov. Na čelu ji je stal general Kempen, mož strogo vojaškega duha. Žandarji niso zalezovali samo meščanov ampak ravno tako duhovščino kakor oficirje cesarske armade. Vohunstvo je bilo v polnem cvetja. Vsak žandar, ki je prignal v zapor osumljenca, kateri je bil potem za krivega spoznan, je prejel nagrado v znesku 4—60 goldinarjev stare avstrijske veljave, v primeri s kaznijo na katero je bil jetnik obsojen. 4 goldinarje, če je znašala kazen pod eno leto ječe; 60 goldinar- jev, če se je glasila obsodba na smr^ na vislicah. To so bili stari BAchovi huzarji, o katerih nam pripoveduje slovenski pisatelj Ivan Trdina v svojih „Ba-hovih hnzarjih". — , jkazalo se je, da je absolutistična država brez vsake življenske moči. Avstrijska armada je bila tepena v Italiji 1859 — absolutizem torej ni mogel vzdržati niti armade več, ki je bila njegova edina pa obenem tudi zadnja opora. Na dvoru so omahovali sem in tja. Ena intriga je spodkopavala drugo. Cesarski svetovalci so delovali eden proti drugemu. Schwarzenbergov namestnik Buol-Schanenstein je bi) velik političen diletant in spravil bi bil kmalu dinastijo in državo v gospodarski polom. Prepiral se je okolo z vsemi sosedi: Italija, Rusija in Pruska so bile pripravljene vsak bip udreti v Avstrijo. Proti Gorčakovu, Bismarcku in Cavouru je bil Baol-Schaaenstein prava ničla. V takem položaju je izšla okto-berska diploma 186 0, ki se je opirala na stara Stadionova načela. Mesto stroge centralistične vlade naj bi stopila federalistična. Ideje, ki jih je hotela oživeti Marija Terezija in po katerih je stremel še močneje njen sin Jožef II. so doživele in dokazale svojo življensko nemožnost V svojem uvodu priznava diploma na sijajen način vse pravice češke in ogrske krone, in ravno tako avtonomijo dežel. Zakonodajsko pravico bi imeli samo deželni zbori; le v nekaterih prav izjemnih slučajih bi bil kompetenten centralni zbor. Tega so se prestrašili dvorni krogi sami. Intrige so začele s podvojeno močjo in ni minulo pol leta, že je preklical vladar svojo diplomo in izdal nov »patent*. Iz febrnarnega patenta 1861 je izšla ustava, ki jo imamo še danes. Zopet je bil uveden centralizem, osrednji zbor je postal glavna kor-poracija. V parlament pa niso bili poklicani ljudski zastopniki mariveč odposlanci posameznih deželnih zborov. Schmerling je postal prvi minister. Aristokracija je imela prvo besedo. S svojo duševno revščino pa je spravljala državo v največje nesreče. Po katastrofi v Italiji je sledila druga še hujša in popolnejša na severu. Pruski orel se je mogočno povspel nad avstrijskim. Dalje sledi. Politični pregled. Domače dežele. Dogodki v Pragi in Ljubljani so še vedno glavni predmet vseh dosedanjih debat v parlamentu. V tej debati se je pokazalo za vsakega tudi še tako topega ali površnega opazovalca asno dovolj, kako vidno propadajo nemSke meščanske stranke in kako globoko pod normalno srednjo mero politične respektabilitete so že pale. Govori nemških radikalcev, vsenemcev in podobnih ..politikov", njih vskliki in medklici se gibljejo brez izjeme na višini gostilniške politike, njih navdušenje za nemško narodno stvar in njih lojalnost dišita po pivu in ordinarnem tabaku. Nemški klerikalci vseh barv in agrarci pa tem radikalcem samo sekundirajo, duševno so jim pa — ravni. Če kedaj, pokazalo se je v tej debati, da je spravil volflanski radika-lizem nemški narod na tako nizko kulturno stopinjo, da mora biti vsakemu očito, da je ves krik o prvenstvu nemške kultnre v Avstriji le puhla fraza in neumna laž. V tej debati sta se odlikovala od čeških govornikov posebno posl. dr. Kraraaf in prof. Ma-saryk,. ki sta v svojih nad vse srečnih in krasnih govorih ocenila in naslikala dogodke v Pragi tako, kakor so bili v resnici. Posebno Masaryk je v svojem govoru spretno spodbil vse najgrše in najostudnejše laži s katerimi je nemško časopisje oblatilo Prago in češki narod pred svetom, njegova polemika z berolinskimi vseočiliškimi profesorji, ki so se na netakten način potegnili za »tlačeno" nemško dijaštvo v Pragi in za avstrijsko nemštvo splol, je napravila velik utis in vpliva tudi že na avstrijsko javnost. V tem spopolnujejo izvajanja KramžFa in Masaryka govori čeških socialnih demokratov posebno Modr&čka in dr. Soukupa. Vsi ti češki govorniki nadkriljujejo po svoji treznosti , premišljenosti, resnicoljubnosti in resnosti vse, karkoli so nemški govorniki v parlamentu vedeli povedati ter so neizmerno pripomogli k temu da je evropejska javnost zvedela resnico o pražkih dogodkih in o početju Nemcev na Češkem sploh. In češki radikalci, ki toliko kriče in vpijejo, ki so tako pridno poveličevali in pretiravali pobalinstva v Pragi v svojih listih in s tem Nemcem in obrekoval-cem Prage, Čehov in Slovencev najbolj zvesto služili — no ti radikalci v vsej tej debati niso znali drnzega — nego piskati in vriščati, pametne besede ni spregovoril nikdo. O dogodkih v Ljubljaai je prav dobro govoril posl. Hribar. V svojem govora je zavrnil vse nemško nacionalne laži in izmišljotine o dogodkih v Ljubljani in spodbil vse one prav tako neumne kakor perfidne trditve o panslavističnih težnjah na Slovenskem. S kratka bilanca dosedanje debate v parlamenta nam kaže popolni knltarni krah nemških meščanskih strank — in da bi nemški soc. demokratje ne imeli boljših poslancev kakor nemška bur-žoazija, bi se moral nemški človek v Avstriji strahoma vprašati, kako globoko še potlačita Nemce puhloglavi radikalizem in klerikalizem. * Rusinsko - romanski blok se pripravlja v parlamenta. Vrše se pogajanja med rusinskimi in italjanskimi poslanci v tem smisla, da bi oboji sklenili posebno zvezo, ki bi štela 44 poslancev, 25 Rusinev, 10 itaL klerikalcev, 4 ital. liberalce in 5 Rumunov. * Nemški minister dr. Schreiner, ki je tak radikalec, da ni hotel podpisati telegrama nemških poslancev na nemško prebivalstvo na Češkem, v katerem se poziva ljudstvo naj opasti pretirano nespravljivost, je mislil, da se Dode v svoji predrznosti smel vtikati v vse stvari, naj se ga že kaj tičejo ali nič — in je sprejel tndi neko depatacijo ga-liških Nemcev, katere je hotel nahuj-skati proti Poljakom. To pot je pa trdo naletel. Poljsko kolo se je temu vmešavanja ministra Schreinerja ostro nprlo — in ker je gospod minister videl, da ga čaka v parlamenta hud vihar s poljske strani, je kar hitro proglasil, da je govoril z deputacijo samo o gospodarskih rečeh. Narodni Zvezi stavimo resolntnost Poljskega kola v izgled, da bode znala tudi ona primerno zavrniti tega ministerskega hujskača, ki se neprestano meša v naše stvari in hoče imeti prvo in edino odločilno besedo v naših slovenskih vprašanjih. Dopisi. Iz Maribora. Veliki trgovski in obrtni shod v Mariboru, ki se je vršil v nedeljo, dne 6. grudna ob 3. uri popoldne v mali dvorani Nar. doma je prav dobro uspel. Tudi obisk je bil prav povoljen, posebno trgovci iz dežele so bili kaj dobro zastopani. Gospod dr. Pipnš kot predsednik mariborskega trgovskega društva otvori zborovanje, pozdravi navzoče ter izrazi svoje veselje nad lepo udeležbo, na kar da besedo g. J. Ulčakar-ju iz Trsta, kateri nam pojasni važnost trgovine sploh in razmotriva o veletrgovini. Gotovo je vredno, da tudi na tem mestu podamo nekoliko vsebine njegovega govora, iz katereera lahko razvidimo, da pozna govornik temeljito slovensko trgovstvo. Pred vsem nas je govornik opozoril na prejšnje čase, ko so bili trgovci zaničevani od drusrih slojev ter jim nejednaki. "kar je treba morda pripisovati temu, da so bili trgovci samo židje ozir. tudi temu, da se je država veliko premalo, ali da se pa sploh nič ni brigala za trgovstvo in obrtništvo. Tudi mi Slovenci, pravi dalje, smo imeli že v prejšnjih časih svoje trgovce a ti so se nam iz pomanjkanja narodnega čuta, ko so si enkrat nabrali dovolj kapitala, izneverili, zatajili svojo narodnost ter se uvrstili med naše nasprotnike, bodisi — Nemce ali Italjane. Oni so sedaj isti, ki aas najbolj bičajo. Le razna imena nam še kažejo, kakega pokolenja so, a drugače pa niti njih senca ni več naša. Ali smo mi Slovenci sposobni za trgovino ? Gotovo da. Naša naravna lega je taka, da so nam dani vsi predpogoji za trgovino. A kaj je krivo temu, da še stojimo glede trgov-stva na tako nizki stopinji ? Pred vsem izobrazba, naša mlačnost in pa narodni grehi. Državna kakor deželna vlada ne skrbi prav nič za našo izobrazbo na tem polju, šol nam primanjkuje. Veliko je nadalje kriva naša mlačnost; dasiravno je narodna odločnost veliko boljša in potrebna, vendar imamo mi Slovenci še veliko predsodkov, katerih se ne moremo otresti. Slovenec gotovo po svoji naravi ni strahopeten, a po šolah se mu bojazljivost več ali manj vtepe v glavo. Treba se je pred vsem otresti te strahopetnosti in mlačnosti, posebno tu v Maribora, kjer imamo v bogati okolici potrebno zaslombo. Naše mesto živi od okolice in ne okolica od mesta. V svojem govoru je bičal govornik narodne grehe. Med nami vlada še nesloga, preveč osebnosti, konkurenca in pa zavist. Če se Slovencu dobro godi, mn to marsikdo njegovih rojakov zavida, če pa Nemec pride na konja, se mu vsak že od daleč klanja. Glede veletrgovine, bolje rečeno velike trgovine, kjer bi bilo zastopano več strok, je nasvetoval govornik, da se naj ta ustanovi čimprej mogoče. Ne čakajmo boljših časov, ampak začnimo takoj delati, da nas ne bodo naši potomci kleli, da nismo storili ničesar, ko smo imeli priliko. Lokalna potreba je v Maribora dana, glede kapitala pa nam priskočijo denarni zavodi in zadruge na pomoč. Otresti se moramo vseh predsodkov in mlačnosti, poprijeti se moramo dela, kajti le v delu je naša rešitev. Dovolj dolgo smo bili sužnji, čas je že, da postanemo enkrat gospodarji. Drugi govornik, g. dr. Žerjav, kot zastopnik trgovskega društva „ Merkur" iz Ljubljane, je govoril o organizaciji. Skupna organizacija je potrebna, le ž njo zadobimo dovolj moči, da bomo lahko tekmovali z nasprotnikom. Pred-očil nam je delovanje ljubljanskega trgovskega društva ter nam svetoval, naj tudi mi tako postopamo. Vsakega posameznega nasprotnika je treba vzeti na muho ter ga preiskati do mozga; kjer se zapazi kaka gnila stra i, tam ga je treba prijeti. Proučiti je treba natanko, kdo je slovenski trgovec in kdo ne. Kdor je neodločen, tega se ne sme takoj obsoditi, ampak začeti pridobivati; če pa vse nič ne pomaga, potem naj se nastopi proti njemu Trgovci sami pa naj vodijo neko kontrolo nad svojimi odjemalci ter naj njih napake javijo društvu, da to ukrene pot ebne korake. Tudi zveza med šefi in nastavljenci naj bo tesneja, ko do-sedaj. Blago se naj naroča le pri slovenskih tvrdkah. a oni izdelki, ki nam manjkajo, pa pri slovanskih, le v najhujši stiski pri nasprotniku, pa tudi v takih slučajih treba paziti vedno na narodno korist. Govornik nam je nasvetoval nakupne združitve. 5 — 6 trgovcev naj se združi glede skupnega nakupovanja, kar stvar veliko olajša. Tudi predsednik g. dr. Pipnš govori o organizaciji ter navaja, kako daleč smo v Avstriji, kjer velja le oficir in uradnik, za dragimi narodi n. pr. Angleži, Nemci, ki aobro vedo in cenijo dejstvo, da trgovec državi največ koristi. Potrebno je torej, da se združimo ter pričnemo neumorno delovati za svoj razvoj. Proučiti moramo gospodarske razmere in potrebe v vsakem kraju in vsako pozicijo, natanko preiskati kjer bi se splačalo naseliti slov. trgovca. Pri slučajnostih smo čuli mnogo prav dobrih nasvetov, posebno nam je ugajal oni, da bi bilo zelo umestno, če bi imelo društvo v vsakem večjem kraju svojega zaupnika, ki bi ljudstvo poučeval. Tudi seznamek slov. trgovin naj bi se razpečal med ljudstvo, da bode vedelo razločevati posamezne trgovine, kajti dostikrat se primeri, da kupi slov. kmet pri Nemcu, ker misli, da je Slovenec. Torej slovenski trgovci in obrtniki, na delo, in bodočnost bo naša! Movomeika gimnazija. — Dosti se je že pisalo o tem srednjeveškem zavodu. Poslopje je vae prej kot prikladno za kako šolo. Človek bi k večjemu mislil, da se ta starina rabi za skladišče, ne pa za šolo. V umazane in temne luknje, ne pa v sobe, morajo zahajati abogi dijaki. Vsak, ki ima količkaj smisla za higijeno, se mora zgražati nad tem, da imamo v dvajsetem stoletja, v »prosvitljeni", »moderni" Avstriji, še vedno tako starinska, nehigijenična šolska poslopja. Toda kaj se hoče! Naša preljuba, — zlasti nam Slovencem vedno naklonjena — vlada ima denar za nemško nacijonalne namene, ustanavlja nemške šole, kjer jih ni treba, prevzema šnlferajnske ponemčevalnice v svojo oskrbo, dovolj denarja ima, kadar je treba podpirati vsenemške prireditve. Le kadar je treba izdati kak krajcar v slovenske kulturne namene, tedaj gg. pri vladi ne slišijo ničesar, ako pa slišijo, vprašajo prej Nemce dovoljenja in ker ti seveda ne dovolijo, ostane vse pri starem. Tako je tudi z novomeško gimnazijo. Vse prošnje ne pomagajo nič in če vlada že tudi kaj obljubi, pozabi takoj na vse. — Pač se pa med tem mnogo bolj briga za privandrane Ko-čevarje. Smo pač Slovenci! Toliko o poslopju. Temu pa popolnoma odgovarjajo razmere na gimnaziji; ker je že poslopje srednjeveška luknja, razmere seveda tudi ne morejo biti boljše. Gospodar na tej gimnaziji ni ravnatelj, kakor bi človek mislil, temveč vsemogočni paša Marinko. Znan je že od nekdaj kot hud fanatik, toda v zadnjem času je začel naravnost besneti. Na gimnaziji vlada navadna inkvizicija. — Dijake citira pred se in jih sknša z grožnjami in vsemi mogočimi sredstvi »spreobrniti". Pri tem delu mu pomaga j