17 Povest iz domačih hribov. XI. Odkar sta si bila Ravnjak in Pavla v besedi, ni prišla Jerca nič več na Ravne, ampak se je Ravnjaka izogibala. Tisti teden pred veliko nočjo je prvič spet prestopila prag na Ravnah in vprašala po gospodarju. V Ravnjakovi pisarnici sta sedela že celo minuto in nista spregovorila. Tedaj je vprašal Ravnjak: »Ali si prišla zaradi Pavle?« »Uganil si, da,« mu je pikro odgovorila. »Jeziš se, da sem si premislil.« »Nikoli nisem verjela, da boš besedo držal.« »Hotel sem jo.« »Haha, hotel, hotel! Saj vem, kaj je moška beseda. Moški bi radi, naj ženske vse zanje storijo; sami pa se najmanjše žrtve ustrašijo.« »Včasih tudi najtrdnejša volja ni kos težavam. To boš vendar razumela; tako pametna si menda vendar.« »Ti pa, ki si takorekoč zrel mož in župan na Bistrici, bi dejala, da bi moral biti tudi najpametne.iši na Bistrici: vedeti bi bil moral, kaj bo, če Pavlo vzameš. Menda še nisi pozabil, da sem ti vse povedala, kaj bo, ko si mi povedal, da sta si dala besedo. Toda nisi se zmenil za moje besede. Žal, da je bilo takrat že prepozno, ker si dekletu že zmešaJ glavo.« • »To ni res. Pavla se je prva razodela.« »Molči pa daj, da ti svoje povem! Ti si lazil za njo in si se ji nastavljal. Dekleta pa imajo bolj mehka srca in bolj tenko občutijo kakor vi dedci a svojimi tako imenovanimi srci... Pavli sem večkrat dopovedovala, da ni zate in da iz te moke nikoli ne bo kruha. Ker sta bila pa vidva oba slepa in gluha od te neumne ljubezni, mi ni ostalo drugega, kakor da sem pustila: gre, kakor gre. Pavli, tej siroti, ki nikoli ni imela kaj dobrega, ne zamerim, da se je z obema rokama oklenila neke namišljene sreče; ali ti, ti bi bil moral biti pametnejši.« Ravnjak je molčal in je gledal mrko pred se. Cez nekoliko časa je dejal: »Ali si le zaradi tega prišla, da po meni udrihaš, ali pa mi hočeš svetovati, kako bi zadevo uravnala in popravila?« »Haha, svetovati, da! Naj ti tvoji modrijanski občinski očovi svetujejo; ti so tako modri in pametni, da čujejo, kako trava raste ... Popraviti se ta reč sploh ne da več. Reva ima strašno občutljivo srce. Ta izkušnja jo je tako zadela, da je svoj živ dan ne bo prebolela.« Ravnjak je krčevito mečkal neki papir, potem je spet rekel: »Kar je, to je... Ne bom pa štedil ne škrpičil, da ji pošteno povrnem, kar ji je bila na škodi... Hvaležen bi ti bil, če bi hotela k Pavli in jo vprašati, kaj si želi, da ji dam.« »Haaa, to si mi pravi! Zopet je očitno, kake šleve ste moški. Tebi je prehudo, da bi šel in ji razložil, kako je; jaz, ženska, naj bi to kislo juho pojedla, ki si jo skuhal ti. — Ne, tako se nisva pobotala... Prav zaradi tega sem prišla, da te resno opomnim: zadnji čas je, da se s Pavlo zmeniš in ji čisto resnico poveš. Predolgo že čakaš.« »Toliko imam na občini opraviti, da ne utegnem.« »Fej te bodi! Za vse imaš čas, le za to ne, za kar bi ga moral imeti. Kolikor vem, Pavla že sluti, da nima več kaj upati. Obljubil si ji, da jo vzameš takoj po veliki noči; prazniki pa so minili in ti se za dekle ne zmeniš. Zdaj pa poslušaj: Ce takoj ne greš k Pavli in ji ne poveš vsega po resnici, te tako oberem, da te po vsej dolini noben pes ne bo več povohal.« Pri tem je vstala in odracala. Zunaj si je zavihtela koš na hrbet in jo ubrala navzdol. Drugo jutro je šel Ravnjak v Maribor in takoj k šolskim sestram. Ko je stopila Pavla v govorilnico, ji je ušel bolesten vzklik: »Franc!« Približala se mu je še nekaj korakov, potem pa obstala kakor vkopana. Črno oblečena je bila, obraz ji je bil bled, ustnice bele, roke ko vosek rumene, na prstu pa se je bleščal zlati zaročni prstan. Ko se je Ravnjak usedel, je sedla tudi ona na drugi konec mize. Več ko pet minut je minilo in nobeden ni rekel besede. Nazadnje je Ravnjak po sili dejal: »Pavla, živi dan mi še ni bila kaka pot tako težka kakor danes ta. Prinašam ti žalostno vest.« »Vem,« je dahnila tako tiho, da ji je besedo le z ustnic razbral. Zopet sta umolknila. Potem se je zbral in začel odločneje: »Ko bi ti le molčala bila! Vse bi bilo šlo po sreči.« Neverno je zmajala z glavo, odgovorila pa ni ničesar. »Zakaj nisi bila tiho?« je vprašal. »Prstan sem pozabila na ,'oki,« je tiho zajecljala; »Urška ga je videla in ni prej odnehala, da sem ji povedala, kdo mi ga je dal.« »Urška in njen Cenc sta obesila vse na veliki zvon. Zdaj je vsa Bistrica pokonci in proti meni — smejijo se mi — norce si delajo — grozijo mi — silijo me, naj te pustim.« Kratko je sekal besede in jih bruhal iz sebe. Pavla se ni ganila, ne besede ni zinila, ko oka- menela je bila, le velike črne oči so ji postale še večje. »Strašno mi je žal, da te moram pustiti,« je nadaljeval Ravnjak; »toda druge pomoči ni, tako je najbolj prav. Nesrečna bi bila oba, ti in jaz.« Dekle ni vzdihnilo, ne solza jl ni prišla, le žalost, neskončna žaiost se ji je razlila po licu. »Pavla, saj ti ne zamerim: jezna si name.« Odkimala je ko v sanjah. »Pavla, odpusti mi!« Nagnila je glavo in pokimala. »Pavla, ali si zato, da se v miru razideva?« Obrnila se je v stran, zagledala skozi okno in zopet prikimala. Tesno mu je postalo, ko jo je gledal, kako s tem strašnim molkom zakriva vihar v svojih prsih. »Pavla, za božjo voljo, govori vendar!« je prosil. »Reci kaj!« Tedaj je počasi spregovorila: »Moj veliki greh je, da sem ciganka. Zato bom vse življenje trpela. — Vajena sem trpeti.« Njen sicer tako lepi glas je donel votlo. Vsaka njena beseda je zbodla Ravnjaka v srce. Tako ga je pretreslo, da je šele čez nekoliko časa prišel k sebi: »Saj se morava vendar kako zraeniti... Ne smes biti na škodi. Povej mi, Pavla, p^vej, kaj bi rada! Kar morem, vse ti rad storim.« Ničesar ni rekla, le odkimala je. »Ce hočeš, ti kupim kako hišico ali kako kmetijo kje tu okoli. Ali ti je prav?« Še bolj odločno je stresla glavo. Tedaj je potegnil listnico iz žepa in položil pred njo zavitek, v katerem je bil šop bankovcev in hranilna knjižica: »Tu ti dam tisoč dinarjev, kolikor imaš zasluženih; zraven jih je še štiri tisoč in knjižica Spodnještajerske hraailnice za osemdeset tisoč. Vzemi! Vsa je tvoje.« »Nieesar nočem. Nič mi ni treba,« je stisnila iss sebe in porinik. vse nazaj pred njega. »Saj ti iz srca rad dam. Vesel sem, če ti morenj, kaj storiti, da se ti bo laže godilo.« »Si bom že sama pomagala. Delala bom in sl bom zasiužila, kar mi bo potrebno. Več si ne želim.« »Tudi tisti denar je zraven, ki ga imaš pri naa zasluženega.« »Več, ko desetkrat toliko si že izdajal zame —v bolnišnici in zdaj tu.« »Pavla, pamet si posodi! Vesela box kdaj, če boš kaj imela.« »Ne. Bolelo bi me. Saj nisem na prodaj.« Na bledih licih sta ji zagoreli dve rdeči lisi. »Bom pa Jerci, tvoji botri, dal, da ti shrani.« »Ne — ne — nikdar ne!« se je branila. »Denar sem zate namenil, da bi ti bil za potrebo.« »Še dotakniti se ga nočem. Rajši od lakote amrem.« »Od Jerce ga boš vzela, kaj ?« »V vodo ga vržem, v ogenj —« »Da si taka, Pavla, tega ne bi bil verjel.« »Nič nisem taka! Nekaj pa nase vendar dam.« Zmajal je z glavo in spravil denar in hranilno knjižico. Pavla je sukala prstan na roki in se ni mogla odločiti. Od bridkobe se ji je spačil obraz. Snela je zlati obroček, ga držala trenutek v roki, zopet nataknila, potem pa naglo spet snela in potisnila pred Ravnjaka. Ta jo je z očmi presunil, pobral prstan in ga vtaknil v telovnik. Tedaj je dekle polglasno zaječalo. Hitro pa se je zbrala in zašepetala: »Da, prav je tako.« »Pavla, ako te veseli, ti ga dam,« je rekel. »Ne! Imej ga!« ga je zavrnila. »Peče me na roki.« Zopet sta obsedela, ne da bi spregovorila. Iznenada je vstala Pavla, ki se je zdaj le z največjo silo premagovala, da ni na glas zaihtela, in je s tresočim »e glasom dejala: »Zdaj te prosim: pojdi!« Zalostno jo je pogledal, ko je stala ored njim tako lepa v S\roji zadušeni bolesti: »Pavla, a?i se ločiva brez zamere?« »Da, Franc, brez zamere! Jaz ti ničesar ne zamerim, ti pa meni ničesar ne zameri! — Zdaj pa pojdi!« »Če tako hočeš, bodi — pa pojdem,« je dejal in vstal. »Enkrat pa še pridem.« »Nikar! Za božjo voljo te prosim: nikar!« Dala mu je roko, ki je bila mrzla ko led: »Zbogom, Franc!« se je stresla in zaihtela, potem pa zbežala mimo začudene sestre vratarice. Ravnjak ni vedel, kako je prišel spet na cesto. Ni čul mestnega vrvenja, ni videl Ijudi: v duši mu je odmeval dekletov zadnji ihteči pozdrav. Strašno ga je prevzelo slovo od ljubega dekleta. Doma na Ravnah so si pošepetavali, da ga je ta pot v Maribor za več let postarala. Zaman je upal, da se bo s Pavlo lepo pobotal in si tako povrnil svoj dušni mir; bil je nemirnejši kakor kdajkoli poprej. Noč in dan ga je skrbelo, kaj bo zdaj s Pavlo. Ko bi vsaj denar bila vzela! Kar tako to ni moglo ostati...- Prihodnje dni je iskal priložnosti, da bi se pogovoril z Jerco. Ko pa ji je hotel dati za Pavlo denar in hranilno knjižico, ga je še bolj rezko zavrnila kakor Pavla. Ravnjaku, ki je na svojo veljavo kaj dal, se je to zdelo hudo ponižanje. Zdaj je hotel na vse pozabiti in si ubiti vsako misel na dekle. (Dalje sledi.)