Gaspar Miklos Tamas
Postfašizem
Kako državljanstvo postaja ekskluzivni privilegij*
V vso zadevo sem vpleten. Vlada Madžarske, moje države, je skupaj z bavarsko provincialno vlado (pridevnik »provincialen« ima tu več pomenov) največja tuja podpornica Avstrije Jorga Haiderja. Desničarska vlada v Budimpešti želi poleg preostalih hudodelstev zdaj še utišati parlamentarno vladanje. Kaznuje lokalne oblasti, ki so drugačne politične barve, in ustvarja ter vsiljuje novo državno ideologijo s pomočjo skrajno desničarskih lumpen intelektualcev. Med njimi so nekateri odkriti neonacisti. Obenem sodeluje z odkrito antisemitsko fašistično stranko, ki ima na žalost v parlamentu tudi poslanske sedeže. Ljudje, zaposleni v premierjevem uradu, bolj ali manj previdno prakticirajo revizionizem holokavsta. Državna televizija, ki je pod nadzorom vlade, besno uporablja rasizem in ga usmerja proti Romom. Navijači najpopularnejšega državnega nogometnega kluba, katerega predsednik je vladni minister, ki je vodilni v stranki, soglasno pojejo o vlaku, ki bo vsak trenutek odpeljal proti Auschwitzu.
V pritličju budimpeške Central European University je razstava o nemirnih letih, ki jih je država doživljala pred približno desetletjem. Tam lahko vidite nezakonit videoposnetek iz leta 1988. Na njem me sedanji madžarski premier brani in ščiti s svojim lastnim telesom pred gumijevkami komunističnih policijskih enot, ki so nadzorovale izgrede. Deset let kasneje je ista oseba na mesto ministra za notranje zadeve postavila komunističnega policijskega generala. Slednji je postal drugi oziroma tretji najvplivnejši član v premierjevem kabinetu. Politični spori med nekdanjimi prijatelji in zavezniki so pogosto trpki. To ni nobena izjema. Aktivno sodelujem v novem protifašističnem gibanju na Madžarskem, govorim na zborih in protestih. Naši nasprotniki so preblizu in tako ne morem reči, da sem nevtralni opazovalec.
Pojav, ki sem ga poimenoval postfašizem, še zdaleč ni samo značilnost Srednje Evrope. Seveda imajo Nemčija, Avstrija in Madžarska v tem pogledu pomembno vlogo zaradi zgodovinskih razlogov, ki jih vsi poznamo; znane fraze tu različno odmevajo. Nedavno sem videl, da bodo porušili staro opekarno v budimpeškem tretjem okrožju. Slišal sem, da bodo na njenem
*
Prvotno objavljeno leta 2000 v poletni izdaji revije Boston Review in je dostopno na http://bostonreview.net/BR25.37 tamas.html.
mestu zgradili varovano sosesko s primestnimi vilami. V opekarni so med drugo svetovno vojno budimpeški Judje čakali, da jih bodo odpeljali v koncentracijska taborišča. Zakaj ne bi potem zgradili kar počitniških hišic v Treblinki? Morda je naše budno oko v tem delu sveta še toliko bolj potrebno kot kje drugje, saj, zgodovinsko gledano, domnevna nedolžnost ne obstaja1. Kljub temu je postfašizem skupek politik, praks, običajev in ideologij, ki jih v sodobnem svetu lahko vidimo povsod. Z izjemo Srednje Evrope nima nič skupnega z nacistično dediščino, ni ne totalitaren ne vedno revolucionaren, ne temelji niti na nasilnih množičnih gibanjih niti na iracionalnih voluntarističnih filozofijah, hkrati pa se niti v šali ne igra z antikapitalizmom.
Zakaj bi takšnemu skupku pojavov nadeli ime fašizem, pa četudi s predpono »post«?
Postfašizem zlahka najde svoje mesto v tem novem svetu globalnega kapitalizma, ne da bi zamajal dominantne politične oblike parlamentarne demokracije in reprezentativnega vladanja. Deluje na način, ki je po mojem mnenju v samem središču vseh oblik fašizma, vključno s posttotalitarno različico: brez fuhrerja, brez enostrankarske vladavine, brez SA-jev in SS-ov... postfašizem obrne razsvetljensko težnjo povezovanja državljanstva s človekovim stanjem.
Državljanstvo je bilo pred razsvetljenstvom privilegij. Povezano je bilo z visokim statusom, ki je bil določen s poreklom, razredno pripadnostjo, raso, veroizpovedjo, spolom, politično participacijo, moralo, poklicem, pokroviteljstvom in upravnimi odredbami, da niti ne omenimo starosti in izobrazbe. Aktivno članstvo v politični skupnosti je bilo zelo zaželeno, saj je bilo povezano z nekakšno plemenitostjo tako kot tudi izraz civis Romanus sum [»Rimljan sem.«, prev. op.]. Po pravilu je zakonita oblast državljanski status podeljevala glede na primernost, ne glede na to, ali je izvajala velikodušno oziroma omejevalno politiko. Tako kot nekateri stoiki je krščanstvo želelo preseči takšen omejen pogled na državljanstvo; označilo ga je za nekaj drugorazrednega oziroma nepomembnega, če ga primerjamo z virtualno skupnostjo odrešenih. Svoboda pred grehom je bila več vredna od svobode mesta. V dolgem obdobju srednjeveške zastarelosti vsega državnega so zatirali aktivno članstvo v politični skupnosti z zahtevami po pravični vladavini, državljanska odličnost pa je bila omejena na vojno vrlino.
Takoj ko so ljudje državljanstvo začeli povezovati s človeškim dostojanstvom, je bila razširitev pojma na vse razrede, poklice, oba spola, rase, veroizpovedi in lokacije samo vprašanje časa. Posledično so temu morali slediti tudi splošna volilna pravica, državne službe in univerzalni izobraževalni sistem. S tem ko naj bi imeli vsi ljudje dostop do visokega statusa državljana, je nacionalna solidarnost znotraj nove enakopravne politične skupnosti s seboj prinesla zahteve po boljši kvaliteti življenja, dostojanstvenem materialnem obstoju za vse in uničenju ostankov suženjstva. Država, ki naj bi zastopala vsakogar, je morala večini ljudi ne samo nameniti delček premoženja, temveč tudi minimalno količino prostega časa (slednji je bil nekoč izključni časovni fevd gospostva), zato da bi se vsi lahko zabavali in uživali v kulturi.
Takratni liberalni, socialdemokratski in preostali dediči razsvetljenstva so napredek povezovali z univerzalnim državljanstvom - tj. z navidezno enakopravnostjo političnih položajev, z navidezno enakopravno pravico do odločanja glede splošnih vprašanj za vse člane neke skupnosti -, skupaj s socialnim položajem in modelom za racionalnost, ki bi vse to omogočal.
Nekaj zanimivih angleških člankov o nedavnih dogodkih: Harry Ritter, »From Hapsburg to Hitler to Haider«, German Studies Review, št. 22, maj 1999, str. 269-284; Jan Müller, »From National Identity to National Interest: The Rise and Fall of Germany's New Right«, German Politics, št. 8, december 1999, str. 1-20; Michael Minkenberg, »The Renewal of the Radical Right«, Government and Opposition, št. 35, pomlad 2000, str. 170-188; Jacob Heilbrunn, »A Disdain for the Past: Jörg Haider's Austria«, World Policy Journal, št. 28, pomlad 2000, str. 71-78; Immanuel Wallerstein, »Albatros of Racism«, London Review of Books, 18. maj, 2000, str. 11-14; Rainer Bauböck, »Austria: Jörg Haider's Grasp for Power«, Dissent, pomlad 2000, str. 23-26.
Za nekatere je bil socializem neposredno nadaljevanje in razširitev razsvetljenskega načrta; nekateri, na primer Karl Marx, so menili, da za izpolnitev načrta potrebujemo revolucijo (tako naj bi odpravili prilaščanje presežne vrednosti in ustavili družbeno delitev dela). Vendar pa so se vsi strinjali, da je združitev človeškega in političnega položaja, enostavno rečeno, moralni imperativ. (Tamas, 1999: 31-36)
Nebrzdano obsojanje meščanske družbe v 19. stoletju - nekaj časa je bila to skupna točka kulturne avantgarde in radikalne politike - je izhajalo iz prepričanja, da je takratni proces goljufiv in da individualna svoboda ni tako čudovita, kot se zdi na prvi pogled. Mnenje, da je poskus ničvreden, je zagovarjalo le nekaj osamljenih predstavnikov in po drugi strani ni igralo vloge. Nietzsche in Dostojevski nista bila edina, ki sta menila, da bi lahko povečevanje enakopravnosti vse ljudi nad in pod srednjim razredom spremenilo v malomeščanske tepce. Tudi progresivni revolucionarji so si želeli »novega moškega« in »novo žensko«, ki bi bila osvobojena notranjih demonov represije in nadvlade. Mestna skupnost, ki je bila hkrati model človeške skupnosti, je potrebovala novo moralnost na temeljih spoštovanja do tedaj izključenih.
Pustolovščina se je končala v polomiji leta 1914. Fašizem je ponudil najodločnejši odgovor na padec razsvetljenstva in propad demokratičnega socializma ter progresivnih socialnih reform. Fašizem, globalno gledano, ni bil konservativen, pa čeprav je bil protirevolucionaren: kljub nekoliko romantičnemu in reakcionarnemu besedičenju ni ponovno uvedel dednega plemstva ali monarhije. Vendar je fašizmu uspelo odpraviti ključno regulativno (oziroma liminalno) prepričanje o sodobni družbi - obstoj univerzalnega državljanstva. V tistem času je bilo že splošno sprejeto, da vlade ščitijo in zastopajo vse. Nacionalne oziroma državne meje so ločevale prijatelje in sovražnike; tujci so bili lahko sovražniki, sodržavljani pa ne. Carl Schmitt, pravni teoretik fašizma in politični teolog tretjega rajha, je menil, da vladar ni mogel preprosto razglasiti, kdo bo prijatelj in kdo sovražnik. Vendar pa je imel Schmitt v osnovi prav: pojem univerzalnega državljanstva je sam po sebi paradoksalen, saj je prevladujoča institucija sodobne družbe, tj. nacionalna država, tako univerzalistična kot provincialna (kasneje teritorialna) institucija. Univerzalen liberalni nacionalizem za razliko od etnicizma in fašizma omejuje (lahko bi rekli tudi brzda). Fašizem je ustavil takšno cincanje: vladar je odločal, kdo pripada in kdo ne pripada državni skupnosti, državljanstvo pa je postalo odvisno od njegovega odločnega razglasa.
Menim, da je takšno sovraštvo do univerzalnega državljanstva glavna značilnost fašizma. Danes smo v demokratičnih okoliščinah ponovno priča zavrnitvi celo blage oblike univerzalizma (in to niti pod pretvezo demokracije). Posttotalitaren fašizem cveti pod obsežno zaščito, ki mu jo nudi globalni kapitalizem. Bobu moramo reči bob.
Nacistična trditev, da komunisti, Judje, homoseksualci in duševno bolni ljudje niso državljani, ima svojo logiko. (Slavni ideolog Železne straže, uglajen esejist E. M. Cioran, je svoj čas poudarjal, da lahko nečloveški osebki, ki strmijo k človečnosti [tj. Judje], takšno nasprotje negirajo in rešijo s svojo smrtjo, še najbolje s samomorom, kot je priporočal hvaljeni in še vedno modni estet.)
Te kategorije ljudi, kot so jih videli nacisti, so bile ključne skupine za razsvetljenski načrt vključevanja. Komunisti so predstavljali uporniški »nižji tip«, ki ga je prispevala raja. Na začetku so brez voditelja in prave smeri, vodi jih univerzalizem brez korenin, nato pa se uprejo naravni hierarhiji. Judje so skupnost, ki je preživela krščanski srednji vek brez lastne politične moči; so biblično ljudstvo, ki že po definiciji ni bojevito in ki ga v osnovi vodi neprisiljena avtoriteta. Homoseksualci so s svojo nezmožnostjo oziroma odporom do rojevanja, zapuščanja in nadaljevanja živo zanikanje domnevne povezave med naravo in zgodovino. Duševno bolni pa
2 (Mann, 1999: 18-45).
. i v i- i	i ■ --i	1-v i v v	3 Pierre Bourdieu je večkrat opozarjal na
naj bl Poslusal1 glasove, kl jlh ostal1 ne sllslm°; drugace receno,	prehod iz »l'état sOcial« v »l'état pénal«.
so ljudje, kl jlh lahko prlznamo samo z moralnlm naporom ln	4
. i ■	n- v Iii	i	Glede težav z množicami in nasi-
ne takoj ozlroma »naravno«, vkljucljo se lahko samo preko ena-	,. . . _ . „ ...
,	.	,	ljem glej Etienne Balibar, Spinoza and
kopravnostl neenakopravnlh.	Politics, Verso, London, 1998, str. 105 in
Nevarno razllkovanje med državljanom ln nedržavljanom 115-116. Tudi: Gilles Deleuze, Spinoza:
seveda nl faSlstlcna lznajdba. Mlchael Mann (Mann, 1999) v Practical Philosophy, City Lights, San
svojl lnovatlvnl razlskavl2 poudarja, da znanl lzrek »ml, ljud- Francisco, 1988. Zanimiva liberalna
r .1 r> 1 -i i ■ i ■	-vi 1 1 ■ ■ kritika Batailleve teorije o fašizmu: Sulei-
stvo« I »we, the People«; cltat je vzet lz amerlske Deklaraclje o „ , ... ,, v, , ^ r, -,
man, »Bataille on the Street«, v: C. Bailey
neodvlsnostl, op. prev.] nl vključeval črnsklh sužnjev ln »rdečlh Gill (ur), Bataille: Writing the Sacred,
Indljancev« (prvotnlh preblvalcev Severne Amerlke). Etnlčne, Routledge, London, 1995, str. 26-45.
reglonalne, razredne ln verske deflnlclje »ljudstva« so pod Bataillevo kritiko moramo razumeti v
demokratlčnlml, poldemokratlčnlml ozlroma avtorltarnlml (a	kontekstu antistalinistične in revolucio-
,t, - -aij ■ - vi j	-j, i ti	narne ultra levice. Nedavno so objavili
ne »totalltarnlml«) vladaml prlpeljale do genoclda tako v kolo-
dva zvezka korespondence, v katerih so
nljah kot znotraj naclonalnlh držav (prlmer je poboj Armencev,	omenjeni Bataille, Souvarine, Simo-
kl so ga lzvedll turškl naclonallstl v lmenu modernlzaclje). Ce	ne Weil in skrivnostna Laure (Colette
je suverenost v rokah ljudl, je ozemeljska ln demografska opre-	Peignot): Anne Roche in Jérome Peignot,
delltev, kdo ljudje so, ključnega pomena. Odvzem legltlmnostl Laure Une rupture (1934) ^^^ des , v	. , .	, .	. Cendres, Pariz, 1999; in Marina Galletti
državnosoclallstlcnlm (komunlstlcnlm) ln revoluclonarno-nacl-	(ur.): Georges Bataille, L'Apprenti sorcier,
onallstlčnlm (»tretjl svet«) režlmom, kl so lmell lažne razsve-	Editions de la Différence, Pariz, 1999. Še
tljenske deflnlclje državnostl, je poleg tega pustll samo rasne,	ena radikalna kritika fašizma v 30. letih:
etnlcne ln verolzpovedne (ozlroma verske) osnove za legltlmno	Karl Polanyi, »The Essence of Fascism«,
pravlco all upravlcenost do »tvorjenja države« (na prlmer v v: J. Lewis K. Polâny' in D: K. Kitdlin t 1 ■■■ X vi 1 vi ■ 1 i ■■ o ■ 1 ■	■ V ■ ■■■ (ur.), Christianity and Social Revolution,
Jugoslavljl, Ceskoslovaskl, nekdanjl Sovjetskl zvezl, Etlopljl- Gollancz London 1935
Erltrejl, Sudanu ltd.).
Priseljena ln celo avtohtone manjšlne so tako povsod, od
Lltve do Kallfornlje, postall sovražnlk. Od njlh se prlcakuje, da bodo prenašall zmanjševanje
ln odpravljanje svojlh državljansklh ln clovekovlh pravlc. Znacllnost Evropske unlje, da slabl
naclonalno državo ln krepl reglonallzem (kar posledlcno lahko okrepl centralno oblast v
Bruslju all Strasbourgu), etnlcno obarva rlvalstvo ln ozemeljsko neenakost (severna protl južnl
Italljl, Katalonlja protl Andaluzljl, angleškl jugovzhod protl Škotskl, Flandrlja protl Valonskl
Belgljl, Bretanja protl Normandljl). Tudl razrednl boj postaja etnlcno ln rasno obarvan. Na enl
stranl sta v metropoll uveljavljena ln varna delavskl ter spodnjl srednjl razred, na drugl pa novl
priseljena na obrobju, kl jlh družba vldl kot varnostnl problem ln vlr krlmlnala (Neocleous
1997, 2000)3. Madžarskl ln srbskl etnlclstl trdljo, da je narod tam, kjer žlvljo ljudje madžarskega
ozlroma srbskega lzvora, ne glede na njlhovo državljanstvo. Iz tega naj bl naravno sledllo, da
državljanl njlhove naclonalne države, kl so etnlcno, rasno, versko all kulturno »tujl«, pravzaprav
ne prlpadajo narodu.
Vedno lzrazltejša depolltlzaclja pojma države (ln prehod h kulturnl deflnlcljl) vodl do sprejemanja dlskrlmlnaclje kot necesa »naravnega«. Srednjeevropska, azljska ln vse pogosteje »Zahodna« desnlca odprto uporablja takšen dlskurz v parlamentlh ln na ullcnlh shodlh. Vseprlsotnl napadl na egalltarne soclalne slsteme ln na uporabo pozltlvne dlskrlmlnaclje lmajo temacen rasnl podton. V mnoglh krajlh ga spremljata raslstlcno pollcljsko nasllje ln odpadnl-štvo. Povezava med državljanstvom, enakopravnostjo ln ozemljem, kl se je nekoc zdela nujna ln loglcna, bl lahko lzglnlla. Teoretlk tretje potl ln nekoc k markslzmu nagnjenl soclolog Anthony Glddens to lmenuje družba odgovornlh kockarjev.
Delo G. Batailla The Psychological Structure of Fascism [Psihološka struktura fašizma], kjer avtor razlikuje med homogenostjo in heterogenostjo, je najbolj korenit poskus analize pojava političnega izključevanja (Bataille, 1993: 137-160)4. Preprosto povedano so značilnosti homogene družbe delo, izmenjave, koristnost, spolno zatiranje, pravičnost, mir in rojevanje. Kakšna pa je heterogena družba?
Ta vključuje vse, kar prihaja od neproduktivne potrošnje (svete reči po sebi predstavljajo del celote). Slednje je sestavljeno iz vsega, kar je homogena družba označila za odpadke ali za višje transcendentne vrednote. Pod to spadajo človeški iztrebki in analogni material (smeti, golazen itd.); deli telesa; osebe, besede ali dejanja, ki imajo namigujočo erotično vrednost; različni nezavedni procesi kot na primer sanje in nevroze; številni kasnejši elementi oziroma družbene oblike, ki jih homogena družba ne more asimilirati (raja, bojevniški, plemiški in obubožani razredi, različni nasilni posamezniki ali vsaj tisti, ki ne upoštevajo pravil - blazneži, voditelji, pesniki itd.); ... za heterogene elemente so značilni nasilje, preobilje, delirij, norost. heterogeni obstoj lahko za razliko od vsakdanjega življenja predstavimo kot nekaj drugega, nesorazmernega, tako da te besede napolnimo s pozitivno vrednostjo, ki jo imajo v afektivem izkustvu (Bataille, 1993: 142)5.
Po mnenju Batailla (in Carla Schmitta6) je suverena oblast v svojih predmodernih sakralnih različicah v sami osnovi heterogena (kralji vladajo po božanski pravici). V kapitalistični demokraciji, kjer naj bi oblastnik vladal preko neosebnega pravnega reda, ki je enak za vse, je takšna heterogenost skrita. Fašistična diktatura ima nalogo, da jo odkrije oziroma razkrinka. Slednje tudi pojasnjuje, zakaj se fašistična diktatura povezuje z obubožano, razgrajaško lumpen rajo. Poudariti pa moram, da se v postfašizmu izgubi ravno to. Kljub temu pa je ponovna fašistična vpeljava sakralne suverenosti lažna. Homogenost je preoblečena v heterogenost. V središču homogene sfere ostane samo še čista buržoazija brez pojma citoyen, Julien Sorel končno in dokončno ostane brez svojega Napoleona, Lucien Leuwen je brez Dantona. Fašizem je uničil meščansko uresničitev razsvetljenstva (tj. egalitarno kapitalistično demokracijo) in spreobrnil družbeno izključenost neproduktivnih oseb (od samotarjev in preroških pesnikov do nezaposljivih revežev in neukrotljivih upornikov) v njihovo naravno izključitev (tj. zunajsodna aretacija, lakota in smrt).
Bataillevo delo izhaja iz francoske tradicije objektivistične sociologije, ki sloni na Durkeimu, Maussu in Halbwachsu, pa tudi na Kojèvu in Paulu Veynu. Politična represija in izključevanje v tem kontekstu nista razumljena na moralistični in psihološki način, pač pa na antropološki - kot način ugotavljanja identitete. Bataillova revolucionarna kritika izključevanja »heterogenih« oziroma »neuporabnih« ljudi, ki niso »odgovorni kockarji«, temelji na razumevanju družbe, spolnosti in religije. Lahko bi rekli, da je to mešanica Durkheima in Marxa, ki bi lahko ponudila alternativo našemu sodobnemu in docela kantovskemu uporu proti postfašizmu. Naša moralistična kritika, naj bo še tako upravičena, ponavadi ne upošteva privlačnosti samega pojava. Posledično vodi do pretirano poenostavljenega preziranja barbarskih, mračnjaških rasistov, hujskačev in demagogov ter do nekoliko nedemokratičnega nepoznavanja ljudstev, strahov in hrepenenj.
Prej omenjena tradicija pa ponuja alternativni argument. Propad egalitarnih socialnih držav pogosto pripelje do spremenjenega načina dojemanja solidarnosti, bratstva in milosti. Ce navidezno enakopravno državljanstvo, ki bi ga morali vpeljati pošteni liberalni demokrati
Glej tudi oba zanimiva osnutka za esej o fašizmu: »Cet aspect religieux manifeste ...« in »En affet la vie humaine ...«, v: Georges Bataille, Oeuvres complètes, vol. 2, Gallimard, Pariz, 1970, str. 161-164. Tudi: Antonio Negri, Insurgencies, Minnesota University Press, Minneapolis, 1999, str. 1-128, 212-229.
6 Za povezavo med Bataillem in Carlom Schmittom glej Martin Jay, »The Reassertion of Sovereignty in a Time of Crisis: Carl Schmitt and Georges Bataille«, v: Force Fields, Routledge, New York, 1993, str. 49-60; Bataillev esej o suverenosti: »Sovereignty«, The Accursed Share, vol. 2 in 3, Zone Books, New York, 1933.
7 Glej tudi: David Schoenbaum, Hitler's Social Revolution, Anchor Doubleday, in demokratični socialisti, ne obstaja, se strast po velikodušnosti Garden City, 1967, str. 113-151. ne bo izrazila. Tovariški občutki do prijateljev in sorodnikov so bili vedno med najmočnejšimi motivi za altruizem. Ko takšen
altruizem ni državljansko in enakopravno usmerjen, bo poiskal intuitivne kriterije, ki jih ponuja prevladujoči diskurz, preko katerih bo določil, komu in čemu želi služiti. Ce državna politika ne zadošča, bodo prav gotovo učinkovala rasna čustva oziroma občutki kulturne bližine. Identiteta je ponavadi odvisna od naklonjenosti in prejetih groženj. Tisti, ki jih uspešno opredeli, tudi zmaga. Nihče ne zna bolje opisati takšno identitetno paniko kot Bataille (Piel, 1995).
Mislim, da Batailla, napol norega pornografa in ultralevičarskega ekstremista, kot ga nekateri skrivoma še vedno vidijo, socialni teoretiki, ki dajo kaj nase, še vedno ne morejo dobro sprejeti. Kljub temu pa njegovo teorijo potrjuje priznano klasično delo o nacističnem režimu, ki ga je napisal največji pravniški jastreb nemškega sindikalnega gibanja. Dandanes je ponovno aktualen in priznan kot velik mislec7. Veliki Ernst Fraenkel, za razliko od sanjavih teorij o totalitarizmu, povzame svoj natančen pregled nacistične zakonodaje in pravoznanstva ter pri tem zapiše:
[V] današnji Nemčiji [piše med letoma 1937-1939] se mnogim ljudem zdi arbitrarna vlada tretjega rajha nevzdržna. A vendar ti isti ljudje priznavajo, da je zamisel o »skupnosti«, kakor se tu pojavlja, resnično čudovita. Osebe, ki imajo takšen ambivalenten pogled na nacionalsocializem, zmotno gledajo na dve stvari:
1.	Sedanja nemška ideologija okoli Gemeinschaft (skupnosti) ni nič drugega kot maska, ki skriva še vedno obstoječo kapitalistično družbeno strukturo.
2.	Ideološka maska (skupnost) skriva tudi »državo privilegijev« [Prerogative State, op. prev.] [Fraenkel jo je razlikoval od »normalne«, tako imenovane normativne države, ki je poglavitno usmerjena k civilnopravni in psevdototalitarni državi, podvrženi pojmu Führerprinzip], ki uporablja arbitrarne ukrepe.
Zamenjava legalne države (Rechtsstaat) z dvojno državo je samo simptom. Vir vsega zla se nahaja točno na točki, kjer nekritični nasprotniki nacionalsocializma odkrijejo razloge za občudovanje sistema, predvsem zaradi ideologije skupnosti in militantnega kapitalizma, ki ga naj bi skrivala že sama ideja tako imenovane Gemeinschaft. Avtoritarna dvojna država je v Nemčiji nujna ravno zaradi vzdrževanja kapitalizma. (Fraenkel, 1941: 153)
V nacistični Nemčiji so avtonomijo normativne države (»homogena družba«) vzdrževali na omejenem območju, predvsem ko je šlo za zaščito osebne lastnine (lastnine tako imenovanih Arijcev, seveda); »država privilegijev« je bila pomembna v ožjih političnih zadevah, pri strankarskih privilegijih, vojski in paravojaških enotah, pri kulturi, ideologiji in propagandi. »Dvojna država« je bila posledica odločitve novega oblastnika, ki je temeljila na Schmittovi filozofiji o tem, kaj je in kaj ni zakon. Kljub temu pa vladanje z dekreti ni bilo značilno za sfero, ki je lastna samo kapitalizmu, tj. gospodarstvo. Tako ne drži, da je bil celoten sistem nacističnega oziroma fašističnega vladanja v celoti arbitraren. Temačno združitev normativnega in privilegiranega vidimo v dejstvu, da so Nemške cesarske železnice SS-u za grozljive prevoze v Auschwitz zaračunavale počitniško tarifo s popustom, ki je bila ponavadi namenjena za počitniške aranžmaje. Račun pa so jim kljub vsemu izstavili!
Ljudje, ki so bili pod sodno oblastjo normativne države (Batailleve homogene družbe), so uživali vsakdanjo zakonsko zaščito, pa naj je bila še tako ostra. Tisti, ki so spadali pod »državo privilegijev« (heterogena družba), pa so imeli posebna pravila - tako voditelji nacistične stran-
8 Za nevarne alternative sedanji politiki glej Jacques Ranciére, La Mésentente,
GaNté^ Pariz 1995, str. 95-131.	ke, uradniki in militantni aktivisti, ki so bili nad zakonom, kot
preganjane manjšine pod zakonom in zunaj njega. Pred fašizmom so bili pojmi prijatelj in državljan ter sovražnik in tujec naključni; nobena vlada ni sistematično želela napovedati vojno prebivalcem ozemlja, ki so bili pripadniki naroda (pa čeprav neenakopravni). Državljansko vojno so enačili z odsotnostjo zakonito sestavljene in učinkovite vlade. Državljanska vojna, ki se začne od zgoraj in v času miru oziroma vsaj v nerevolucionarnem okviru, oblast obrne v škodo vladarja. Glavno orožje takšne metodološke državljanske vojne, kjer je država kot taka ena od bojevitih strani, je nepretrgana redefinicija državljanstva s strani »države privilegijev«.
S tem ko so ti odvzeli državljanstvo, si bil dobesedno izključen iz človeštva. Razsvetljenstvo je namreč sintetično združilo državljanstvo (članstvo v politični skupnosti), nacionalno pripadnost in človeštvo. Državljanski smrti je tako nezadržno sledila naravna smrt, tj. nasilna oziroma nenadna smrt. Fašistični ali nacistični genocid se ni zgodil na podlagi kakšne prejšnje obsodbe (niti ne v okviru omejenih in lažnih tako imenovanih administrativnih obsodb, ki so jih izrekla čekina »sodišča«). »Naturalizacija« moralne sodbe je nekatere vrste ljudi označila za manjvredne. Ker zaščita brez državljanstva ni več obstajala, je odsotnost državljanstva postal razlog za ustavitev nujnega predpogoja človeškega stanja, tj. življenja.
Fašizem je delitev državne in človeške skupnosti na dva dela.
Ravno zato moramo ponovno obuditi ta begajoč izraz. Temeljna konceptualna tehnika državnega in posledično človeškega razdora je ponovno aktualna, a tokrat je ni obudilo namerno protirevolucionarno gibanje, temveč določeni dogodki, ki jih verjetno ni nihče usmerjal in ki potrebujejo skupno ime. To je postfašizem.
Pojav je nastal pri sotočju različnih političnih procesov. Naj jih naštejem.
Upad kritične kulture
Po propadu sovjetskega bloka leta 1989 se je sodobna družba temeljno spremenila. Meščanska družba, liberalna demokracija, demokratični kapitalizem - imenujte, kakor koli želite - so bili vedno sporni. Za razliko od prejšnjih sistemov je razvila nasprotno kulturo. Vedno je tudi imela močne tekmece na desnici (zavezništvo med prestolom in oltarjem) in na levici (revolucionarni socializem). Oba sta zastarela, kar je ustvarilo resno krizo znotraj kulture pozne moderne (Tamas, 2000: 103-110)8. Že sama ideja o radikalnih spremembah (utopija in kritika) je izpadla iz besedišča in politično obzorje je sedaj napolnjeno s tistim, kar je prisotno in dano, tj. kapitalizmom. Po prevladujoči družbeni domišljiji je ves človeški kozmos »homogena družba«. To je družba posameznikov, ki so koristni, ustvarjajo bogastvo, se razmnožujejo, so stabilni, neverni, a hkrati jouissant [ki uživajo, prev. op.] in svobodni. Državljanstvo je vse pogosteje opredeljeno apolitično in glede na interese, ki niso v nasprotju s skupnim dobrim, temveč so združeni znotraj tega dobrega na podlagi razumevanja, interpretacije, komunikacije in prostovoljnega dogovora, ki temelji na skupnih domnevah.
Pri vsem tem sta dolžnost in prisila - differentia specifica politike (ki neprestano potrebujeta moralno opravičevanje) - opazno odsotni. »Civilna družba« - skupek prostovoljnih skupin, kjer nadvlada in prisila že sama po sebi ne igrata pomembne vloge - naj bi kanibalizirala politiko in državo. Nevarna posledica takšne zasnove bi lahko bila, da podpiranje zakona s prisilo in nadvlado, čeprav bi bilo kritizirano in toto, ne bi bilo dovolj nadzorovano. Če tega ne moremo
upravičiti, potem tudi ne potrebujemo moralnega nadzora. Mit, po katerem je »civilna družba« jedro poznega modernega kapitalizma, briše konceptualne meje državljanstva, za katerega se vedno bolj zdi, da je stvar usmeritev in ne politike.
Pred letom 1989 smo lahko politično kulturo liberalno-demokratičnega-ustavnega kapitalizma samoumevno imeli za kritično kulturo, ki je pogosto v konfliktu s sistemom. Ta jo je včasih nejevoljno in neolikano vzdrževal. Apologetična kultura je bila značilna za antične imperije in antiliberalne diktature. Intelektualen obup je sedaj vseprisoten. Vendar pa se zdi, da obup brez rekvizita, ki ga predstavlja včasih implicitna utopija, ne deluje. Kakšen je smisel teoretičnega antikapitalizma, če ne moremo resno jemati političnega antikapitalizma?
Poleg tega ima takšna odsotnost kritične kulture pri opozicijski politiki nepričakovano posledico. Seymour Martin Lipset, eden izmed največjih in najpreudarnejših strokovnjakov za politično sociologijo 20. stoletja, je zapisal, da je fašizem ekstremizem [političnega] centra. Fašizem ni imel veliko skupnega z mračnjaškimi fevdalnimi, plemiškimi in monarhičnimi idejami. V osnovi je bil protiklerikalen, nasprotoval je komunizmu in socialistični revoluciji, hkrati pa je sovražil velika podjetja, sindikate in socialno državo (podobno kot liberalci, od katerih je fašizem podedoval volilno telo). Lipset je klasično dokazoval, da se leva in desna skrajnost nikakor ne izključujeta. Nekatera trivialna malomeščanska stališča do velikih podjetij in obsežne vladne politike so se lahko (in so tudi se) spreobrnila v smrtonosen ekstremizem. Madžarski, avstrijski, hrvaški in slovaški parafašizem (izraz sem si sposodil od Rogerja Griffina) je združeval desničarske in centristične ekstremizme. Bil je psevdokrščanski, klerikalen in rojalističen, a kljub temu sredinski ekstremizem obstaja, kar je Lipset tudi dokazal s pomočjo stalnic v volilni geografiji.
Danes razen meščanske sredine na političnem obzorju ni nič novega, tako da bo ekstremizem najverjetneje prišel iz tega naslova. (Jörg Haider in njegova Svobodnjaška stranka sta najboljši primer. Njegov diskurz je deloma libertaren/neoliberalen, njegov ideal predstavlja povprečen človek z lastnino, močno je naklonjen malomeščanski »demokraciji« delničarjev in lastnikov nepremičnin, poleg tega pa za razliko od provincialne sebičnosti in rasizma ne uporablja roman-tično-reakcionarnega nacionalizma.) »Desnico«, kot jo poznamo danes v Združenih državah, bi kateri koli tradicionalni desničarski režim dojemal kot uporniško in jo z oboroženo silo zatrl, ker bi jo videl kot individualistično in decentralizacijsko, nasprotovala pa naj bi monopolu vlade nad prisilno močjo (ta pa je temelj vsakega konservativnega prepričanja). Konservativci so le parti de l'ordre [stranka reda, prev. op.] in prezirajo milice ter plebejske kulte.
Propadajoče države
Konec kolonialnih imperijev v 60. letih 20. stoletja in stalinističnih (»državnosocialističnih«, »državnokapitalističnih«, »birokratsko-kolektivističnih«) sistemov v 90. letih je sprožil proces, ki mu nismo bili priče že vse od mongolskih vpadov v 13. stoletju. Prišlo je do obsežnega in na videz nepovratnega propada same državnosti. Medtem ko dobromisleče zahodnjaško časopisje vsak dan objokuje domnevne diktatorske grožnje v oddaljenih krajih, pogosto prezre realnost, ki tiči za neizprosnim govoričenjem nemočnih voditeljev: nihče jih ne želi ubogati. Stara, betežna in nepriljubljena nacionalna država - edina dosedanja institucija, ki je omogočila državljanske pravice, minimalno socialno pomoč in nekaj zaščite pred gusarskimi tolpami in grabežljivimi, neodgovornimi poslovnimi elitami - v večini najrevnejših predelov sveta ne
obstaja več ali pa se sploh nikoli ni razvila. Za večino predelov podsaharske Afrike in nekdanje Sovjetske zveze bi lahko rekli, da države nimajo ne le begunci, temveč celotno prebivalstvo. Ce bi se po desetletjih blazne industrializacije (tu lahko na primer omenimo grozovite pripovedi o gradnjah hidroelektrarn v vseh državah v razvoju in po nekdanjem vzhodnem bloku) vrnili k naturalnemu gospodarstvu in blagovni menjavi - in to sredi okoljskega uničenja, kjer se zdi, da je razbojništvo postalo edini učinkovit način družbene organizacije -, bi zašli v slepo ulico. Ljudje v Afriki in v nekdanji sovjetski Evraziji ne umirajo zaradi prevelike prisotnosti države, temveč zaradi njene odsotnosti.
Raznovrstni boji za neodvisnost so bili tradicionalno usmerjeni proti uveljavljenim privilegijem. Enakopravnost je pogosto prišla za ceno vladajočih skupin; sekularizem je zmanjšal moč cerkvenih princev, socialna zakonodaja je znižala dobičke »denarnih interesov«, univerzalna volilna pravica je odpravila tradicionalni politični razred, ki sta ga predstavljala aristokracija z zemljo in noblesse de robe [uradniško plemstvo, op. prev.], zmagoslavje komercialne pop kulture je uničilo ideološke pravice progresivnih izobražencev, horizontalna mobilnost in širjenje mestnih območij sta prekinila vladavino strankarske politike na lokalni ravni, kontracepcija in potrošniški hedonizem pa sta odpravila družinski patriarhat (nekaj pridobljeno, nekaj izgubljeno). Vsak korak k večji svobodi je nekomu zmanjšal privilegije (spremembe tokrat niso bile boleče). Ni si bilo težko predstavljati osvoboditve izobčenih in zatiranih nižjih slojev z gospodarskimi, političnimi in moralnimi križarskimi pohodi. Preprosto povedano: vedno je obstajal nekdo, ki si mu lahko vzel nepošteno pridobljeno premoženje. To premoženje se je nato lahko razdelilo med bolj zaslužne dele prebivalstva, v zameno pa smo dobili večjo družbeno slogo, politični mir, privilegirane in nepriljubljene elite so bile varnejše, s tem pa smo tudi zmanjšali razredno sovraštvo. Vendar ne smemo pozabiti, da je do socialdemokratskega dogovora prišlo zaradi več stoletij trajajočih konfliktov in bolečih odrekanj vladajočih slojev. Sodobni nesrečneži nimajo možnosti za takšne nasilne oziroma miroljubne boje za neodvisnost.
Nihče jih namreč ne izkorišča. Nimajo nobenih dodatnih dobičkov in dodane vrednosti, ki bi si jih lahko polastili. Ne morejo imeti monopola nad nobeno družbeno močjo. Ni nobene kulture, ki bi ji lahko vladali. Revni ljudje, ki živijo v brezdržavnih družbah, so iz »homogenega« vidika popolnoma odvečni. Niso izkoriščani, temveč zanemarjeni. Ne poznajo prekomernih davkov, ker nimajo dohodkov. Privilegijev ne moremo razdeliti, da bi dosegli večjo enakost, saj privilegijev ni - obstajajo samo začasni, ko ti nekdo grozi z orožjem.
Sestradana prebivalstva lahko svojemu tako rekoč nečloveškemu obstoju ubežijo samo z odhodom. Tako imenovana sredina še zdaleč ne izkorišča to obrobje obrobja, temveč poskuša preprečiti, da bi v državo prišli tuji in ponavadi temnopolti reveži (pojav evfemistično imenujemo tudi »demografski pritisk«). Na mejah premožnih držav postavljajo velikanske prepreke, medtem pa naša mednarodna finančna birokracija obubožanim državam svetuje nadaljnjo deregulacijo, liberalizacijo in zmanjšanje vpliva države in vlade. Bijejo se »humanitarne vojne«, s katerimi želimo preprečiti prihod množice beguncev in njihovo zamašitev zahodnjaških socialnih sistemov, ki že sami po sebi propadajo.
Državljanstvo je v okviru delujoče nacionalne države edini gotovi vir dohodka v sodobnem svetu. Vendar pa je takšno državljanstvo dandanes privilegij manjšine. Asimilacija državljanstva z obveznim in »naravnim« političnim stanjem vseh ljudi, do katere je prišlo med razsvetljenstvom, se je obrnila. Državljanstvo je bilo nekoč privilegij znotraj držav. Dandanes je privilegij večine ljudi v nekaterih državah. Danes je državljanstvo izjemni privilegij prebivalcev cvetočih kapitalističnih nacionalnih držav, medtem ko se večina svetovnega prebivalstva ne more niti
približati državljanskemu statusu; izgubila je celo relativno varnost, ki jo nudi preddržavna (plemenska, sorodstvena) zaščita.
Ločitev državljanstva od subpolitičnega človeštva je sedaj dokončna, dosežki razsvetljenstva so za vedno izgubljeni. Postfašizmu ni treba nedržavljanov nalagati na tovorne vlake, da bi jih poslal v smrt; zadostuje, da nedržavljanom prepreči vkrcanje na vlake, ki bi jih lahko pripeljali v svet prenapolnjenih smetnjakov, kjer bi lahko dobili hrano. Postfašistična gibanja povsod, še posebej pa v Evropi, so pravzaprav gibanja proti priseljencem, ki temeljijo na »homogenem« svetovnem nazoru o produktivni koristnosti. Ne ščitijo samo rasnih in razrednih privilegijev znotraj nacionalne države, hkrati varujejo univerzalno državljanstvo znotraj bogate nacionalne države pred navideznim univerzalnim državljanstvom vseh človeških bitij, ne glede na kraj izvora, jezik, raso, veroizpoved in navade. Trenutno razumevanje izraza »človekove pravice« morda res ščiti ljudi pred nezakonitimi dejanji diktatorjev, vendar pa ne zagotavlja nikakršne zaščite pred nezakonitostmi v brezvladju.
Vrste postfašizma
Pogosto pozabljamo, da je sodobni globalni kapitalizem že druga izdaja. Kapitalizem pred letom 1914 ni poznal tečajnega nadzora (zlati standard itn.) in proste trgovine; to je bil svet brez vizumov in dovoljenj za delo, podjetja so med vojnami zalagala sovražnikove vojske z vojaško opremo, ne da bi vlade oziroma mediji sploh kaj rekli, prosti pretok kapitala in delovne sile pa je bil bolj ali manj zagotovljen (svet je bil morda manj enakopraven, je bil pa svobodnejši). V primerjavi s tem je tako imenovana »globalizacija« skromnejši podvig. Gre za postopno in plašno uničevanje etatističnih ter intervencionističnih socialnih nacionalnih držav, ki temeljijo na egalitarni kupčiji s staromodno socialdemokracijo, njeno volilno telo (temelj sodobnih držav), rust-belt delavski razred - pa razpada. Globalizacija je osvobodila kapitalske tokove. Špekulativni kapital se pomika v smeri »racionalnih« investicij, te pa se ponavadi pojavijo tam, kjer so nizke plače in kjer ni militantnih sindikatov oziroma ekoloških gibanj. Za razliko od 19. stoletja pa delovna sila nima enakih svoboščin. Spiritus flat ubi vult; kapital prav tako leti, kamor želi, vendar pa prosti pretok delovne sile ustavljajo vse ostrejše državne regulacije. Tok je enosmeren. Kapital lahko izboljša svoj položaj, delovna sila - predvsem slabo kvalitetna in nein-tenzivna delovna sila - pa ne more. Kapital je dereguliran, delovna sila pa strogo regulirana.
Ce je delovna sila omejena na obrobje, se bo morala sprijazniti s potilnicami (tako imenovanimi sweatshops). Delavci, ki poskušajo dobiti višje plače in boljše delovne pogoje, niso soočeni z nasiljem, stavkokazi ali vojaškimi udari, temveč s tihim begom kapitala in neodobravanjem mednarodnih finančnih institucij ter mednarodnih oziroma državnih birokracij, te pa lahko odločajo, kdo si zasluži pomoč ali odpis dolga. Ce povzamem Alberta O. Hirschmana, je glas (tj. protestiranje) nemogoč, celo nesmiseln. Ostane samo še izhod, izgon, naloga postfašizma pa je, da to prepreči.
V takšnih pogojih je popolnoma smiselno, da je nova nova levica ponovno začela govoriti o človekovih pravicah, in ne o razrednem boju. Ce berete članke v Die Tageszeitung, Il Manifesto, Rouge ali Socialist Worker, lahko opazite, da večinoma govorijo o prosilcih za azil, priseljencih (o zakonitih in nezakonitih, o tako imenovanih sans-papiers), skvoterjih, brezdomcih, Romih in podobnih temah. Takšen pristop so morali ubrati zaradi razkroja univerzalnega državljanstva, zaradi neoviranih globalnih kapitalskih tokov, zaradi vpliva novih tehnologij na delavce in potro-
šnike ter zaradi počasnega umiranja globalnega subproletariata. Hkrati se soočajo z obuditvijo razredne politike v novi preobleki, ki jo zagovarjajo privrženci »tretje smeri«, na primer Tony Blair. Neo-neoliberalna država je odstopila od svojih obveznosti do »heterogenih« in neproduktivnih prebivalcev ter skupin. Postfašistična strategija za ločitev državljanske in človeške skupnosti poleg ponovnega podeljevanja oziroma odtegovanja državljanstva na podlagi rase, družbenega razreda, veroizpovedi, kulture in etnične pripadnosti vključuje tudi: neoviktorijanske pedagoške predstave o »workfare« [sistemi denarnih nadomestil za brezposelnost v zameno za udeležbo v javnih delih ali izobraževanjih, prev. op.], po katerih je brezposelnost že sama po sebi grešna; enačenje upravičencev do socialne pomoči s »sovražniki ljudstva«; nadomestitev socialne podpore z olajšavami pri obdavčitvi plač (ljudje, ki niso davkoplačevalci, tako niso vredni pomoči); socialno pomoč, ki je odvisna od družinskih in bivalnih praks, kakor jih razumejo »pristojne oblasti«; vedno večjo rasno, etnično in spolno razlikovanje najnižjih razredov; nadomestitev socialne solidarnosti z etnično oziroma rasno solidarnostjo; očitno priznavanje drugorazrednih državljanov; tiho priznavanje policije v vlogi zaščitne sile pred različnimi rasami; nadomestitev ideje o emancipaciji z idejo o privilegijih (na primer članstvo v Evropski uniji, OECD, Svetovni trgovski organizaciji), ki se svojevoljno podaja zaslužnemu revnemu prebivalstvu; preoblikovanje racionalnih argumentov proti razširitvi EU v rasistično/etnično demagogijo.
Podvojitev podrazreda - globalnega podrazreda v tujini in divjih »heterogenih« barabinov doma, kjer so interesi ene vrste podrazreda (»domačega«) predstavljeni kot sovražni do druge vrste (»tujega«) - postfašizmu doda manjkajočo populistično dimenzijo. Priseljenec (oziroma »tuji delavec« ali prosilec za azil) nima večjega sovražnika od zastarelega lumpenproletariata, ki ga v javnosti predstavlja zapriseženi desničarski in ekstremistični nogometni huligan. Tako imenovani »lager louts« [pijani razgrajači, prev. op.] morda ne vedo, da beseda »lager« ne označuje le vrste cenenega evropskega piva, temveč tudi koncentracijsko taborišče. Nezavedna besedna igra je vsaj metaforična, če ne že simbolična.
Posledično smo soočeni z novo vrsto sredinskega ekstremizma. Nova oblika ekstremizma, ki jo imenujem postfašizem, za razliko od svojega predhodnika ne ogroža liberalne in demokratične vladavine glavnih predstavnikov »homogene družbe«. Skupnost je razdeljena na dva dela. Znotraj skupnosti so svoboda, varnost in blagostanje večinoma nedotaknjeni, vsaj v okviru produktivne in ustvarjalne večine, ki v nekaterih bogatih državah obsega skoraj vse belopolte državljane. »Heterogene« in ponavadi rasno tuje manjšine niso preganjane, temveč samo zanemarjene in marginalizirane, tako da so prisiljene živeti življenje, ki je popolnoma drugačno od življenjskega sloga večine (seveda je takšno življenje včasih lahko kvalitetnejše od deloholičnega, potrošniškega in z zdravjem obsedenega življenja večine). Droge, ki so nekoč domnevno razširjale in dvigale zavest, danes nelagodno pomirjajo vsiljeno brezdelje tistih, ki jim družba ne želi pomagati in jih ne želi priznati za soljudi. »Dionizična« subkultura subproletariata še poglablja družbeno razklanost. Politična participacija revnih nikakor ni mogoča, pri tem pa niti ni treba omejevati volilne pravice. Nihče jih namreč ne želi zastopati, z izjemo slabotnega zametka (»novega novega«) levičarskega radikalizma, ki je tako izoliran kot anarhosindikalizem v drugi polovici 19. stoletja. Nikjer ni konceptualnih orodij, ki sta jih nekoč ponujala demokratični in libertarni socializem. Libertarci so poleg tega danes militantni meščanski ekstremisti iz sredine, so ultrakapitalistični privrženci »kiberpunka« [postmodernističen in znanstvenofantastičen literarni žanr, prev. op.], ki nasprotujejo vsakršni solidarnosti, večji od toka globalnega trga.
Postfašizem ne potrebuje vojakov in diktatorjev. Popolnoma je združljiv s protirazsvetljensko liberalno demokracijo, ki državljanstvo ponovno naredi za dar vladarja in ne za občo človekovo
pravico. Priznam, da sem takšno sporno ime izbral zato, ker bi rad opozoril na njegovo izrazito nepravičnost. Postfašizem je le delno zgodovinsko nadaljevanje njegovega grozovitega prednika. Seveda se srednjeevropski in vzhodnoevropski antisemitizem ni veliko spremenil, a kljub temu še zdaleč nima osrednje vloge. Postfašizem se samo redko pojavlja kot gibanje, pogosteje je stanje v državi, ki ga najpogosteje urejajo tako imenovane sredinsko-leve vlade. Zaradi tega ga tudi težko intuitivno prepoznamo. Postfašisti ponavadi niti ne govorijo o popolni ubogljivosti in rasni čistosti, temveč o informacijski avtocesti.
Vsi poznamo nagonsko jezo, ki jo doživijo ljudje, ko so soočeni z zaprtimi vrati. Danes na desetine milijonov lačnih ljudi pritiska na kljuko na vratih. Bogate države odkrivajo vse zaple-tenejše ključavnice, njihova jeza do zunanjih napadalcev pa tudi narašča. Nekaj te jeze pelje do obuditve nacističnega in fašističnega Gedankenguta (»zakladnica idej«), to pa bo sprožilo pravičen odpor. Postfašizem pa kljub temu ni omejen na nekdanje sile osi in na njihove voljne nekdanje stranke, pa naj bo ta podrazličica še tako gnusna in grozovita. Vzhodnoevropske Cigane (Rome in Sinte, če navedemo njihova politično korektna imena) preganjata tako policija kot prebivalstvo, zato želijo pobegniti na »svobodni Zahod«. Zahod se odzove tako, da uvede vizumske omejitve za te države, da bi preprečil velikanski priseljenski val, in svečano pozove vzhodnoevropske države k spoštovanju človekovih pravic. Globalni liberalizem je sedaj nadomestil domači rasizem, oba pa temeljita na politični oblasti, ki je vedno bolj vezana na raso.
Multikulturalistični odzivi samo obupano priznavajo svojo nemoč; to je sprejemanje etniza-cije državne sfere, a s humanističnim in dobronamernim prizvokom. Priznanja hkrati priznavajo poraz, so poskus, da bi počlovečili nečloveško. Območje boja je izbral postfašizem in liberalci se poskušajo boriti z njim na njegovem priljubljenem področju, etničnosti. To je zelo neugoden položaj. Brez novih načinov spopadanja z globalnim kapitalizmom bo bitka gotovo izgubljena.
Kljub temu pa je nova dvojna država živa in zdrava. Normativna država je namenjena jedrnemu prebivalstvu kapitalistične sredine, država privilegijev, polna arbitrarnih odredb za nedržavljane, pa preostalim. Za razliko od klasičnega, totalitarnega fašizma lahko podložniki normativne države samo deloma vidijo državo privilegijev. Osnovna človeška in državljanska skupnost, ki vsebuje izključene in zatirane, je moralno nevidna. Radikalna kritika, ki trdi, da je svoboda znotraj normativne države iluzija, je razumljiva, a se moti. Nepriznavanje državljanstva, ki ne temelji na izkoriščanju, zatiranju in neposredni diskriminaciji med prebivalci »homogene družbe«, temveč samo na izključevanju in razdalji, je težko razumljivo, ker miselne navade, značilne za bolj pravično porazdelitev blaga in vpliva, ne veljajo. Težava ne tiči v dejstvu, da postaja normativna država vse bolj avtoritarna. Težava je v tem, da pripada samo peščici.
Prevedel Jernej Pribošič
Literatura
BALIBAR, E. (1998): Spinoza and Politics. London: Verso. BATAILLE, G. (1970): Oeuvres complètes. vol. 2, Pariz: Gallimard.
BATAILLE, G. (1993): »The Psychological Structure of Fascism«, v: A. STOEKL (ur.), Visions of Excess,
Minneapolis: University of Minnesota Press. BATAILLE, G. (1993): »Sovereignty«, The Accursed Share, vol. 2 in 3, New York: Zone Books. BAUBOCK, R. (2000): »Austria: Jorg Haider's Grasp for Power«, Dissent, (pomlad 2000), The University of
Pennsylvania Press.
DELEUZE, G. (1988): Spinoza: Practical Philosophy. San Francisco: City Lights
FRAENKEL, E. (1969): The Dual State [1941]. New York: Octagon.
GALLETTI, M. (ur.) (1999): Georges Bataille, L'Apprenti sorcier. Pariz: Editions de la Différence.
HEILBRUNN, J. (2000): »A Disdain for the Past: Jörg Haider's Austria«, World Policy Journal, letn. 17, st. 1.
JAY, M. (1993): »The Reassertion of Sovereignty in a Time of Crisis: Carl Schmitt and Georges Bataille«, Force Fields, New York, Routledge.
MANN, M. (1999): »The Dark Side of Democracy: The Modern Tradition of Ethnic and Political Cleansing«, New Left Review, st. 235 (maj/junij).
MINKENBERG, M. (2000): »The Renewal of the Radical Right«, Government and Opposition, vol. 35, st. 2 (pomlad 2000).
MÜLLER, J. (1999): »From National Identity to National Interest: The Rise and Fall of Germany's New Right«, German Politics, letn. 8, st. 3 (december 1999).
NEGRI, A. (1999): Insurgencies. Minneapolis: Minnesota University Press.
NEOCLEOUS, M. (1997): Fascism. Buckingham: Open University Press.
NEOCLEOUS, M. (2000): »Against Security«, Radical Philosophy, st. 100 (marec/april 2000).
PIEL, J. (1995): »Bataille and the World«, v: L. A. BOLDT-IRONS (ur.), On Bataille: Critical Essays, Albany: SUNY Press.
POLANYI, K. (1935): »The Essence of Fascism«, v: J. LEWIS, K. POLANYI in D. K. KITCHIN (ur.), Christianity and Social Revolution, London: Gollancz.
RANCIÉRE, J. (1995): La Mésentente. Pariz: Galilée.
RITTER, H. (1999): »From Habsburg to Hitler to Haider«, German Studies Review, letn. 22, st. 2, German Studies Association.
ROCHE, A. IN J. PEIGNOT (1999): Laure: Une rupture (1934). Pariz: Editions des Cendres.
SCHOENBAUM, D. (1976): Hitler's Social Revolution. Garden City: Anchor Doubleday.
SULEIMAN, S. R. (1995): »Bataille on the Street«, v: C. BAILEY GILL (ur.), Bataille: Writing the Sacred, London: Routledge, 1995.
TAMAS, G. M. (1996): »Ethnarchy and Ethno-Anarchism«, Social Research, letn. 63, st. 1.
TAMAS, G. M. (1999): »The Two-Hundred Years War«, Boston Review, letn. 24 (poletje 1999).
TAMAS, G. M. (2000): »Democracy's Triumph, Philosophy's Peril«, Journal of Democracy, letn. 11, st. 11, str. 103-110.
WALLERSTEIN, I. (2000): »Albatros of Racism«, London Review of Books, XXII, 10, maj 18.
139-148 Hazemina Minka Donlič
Razmislek o različnih izkušnjah iz socialno-kulturnega dela z drugimi etničnimi manjšinskimi skupnostmi in priseljenci
V članku pokažemo, da Romi nimajo enakovredno uveljavljenih pravic v različnih državah. Izpostavimo metode dela in akterje, ki so pomembni v procesu polnomočenja romske skupnosti. Proces polnomo-čenja razumemo kot uresničitev interesov romske skupnosti in ne kot prenos moči »od nas k njim«. Avtorica črpa iz dolgoletnih izkušenj dela z Romi in skozi različne primere praks podaja prednosti in slabosti nekaterih realiziranih projektov v slovenskem prostoru, inovativnost in iznajdljivost pri delu v skupnosti, izpostavi pomembnost medkulturnih kompetenc pri delu ter zaželeno kontinuiteto sodelovanja med Romi in Neromi. Besedilo nazadnje premisli možnosti razvoja dosedanjih parcialnih projektov v okviru projekta Etnomobil, ki v svoji osnovi omogoča nadgradnjo obstoječih projektov v Mariboru ter uresničitev dolgoročnih ciljev posameznikov romske skupnosti in drugih etničnih skupnosti ter priseljencev.
Ključne besede: antirasistično socialno delo, delo v skupnosti, polnomočenje, Romi, etnične skupnosti, priseljenci, Etnomobil.
Hazemina Minka Bonlič je diplomirana socialna delauka, multiinštrumentalistka, pevka, terapeutka, fotografinja in pisateljica. Na različnih socialnih in kulturnih področjih deluje kot aktivistka, mentorica glasbenih delavnic in vodja različnih kulturnih projektov. V zadnjih letih dela predvsem s pripadniki romskih skupnosti in drugimi etničnimi manjšinskimi skupnostmi v Grosuplju, Ljubljani, Mariboru.
149-166 Olivier Legros
»Integracijske vasi«: preobrat v politiki do romskih priseljencev v pariški regiji?
Članek analizira gradnjo »romskih integracijskih vasi«, ki so jih država in lokalne oblasti z letom 2007 začele postavljati blizu primestnih predelov. S temi ukrepi
želijo odpraviti barakarska naselja, ki so jih po letu 2000 začeli postavljati bolgarski in romunski Romi, najpogosteje kar brez finančnih virov in redne zaposlitve. »Integracijske vasi« nekaj izbranim družinam ponujajo bivanje na zaprtih in nadzorovanih območjih skupaj s triletno oziroma petletno socialno podporo. Je to preobrat v politiki do romskih priseljencev? Ali pa je to javnomnenjska predstava, ki bi lokalnim oblastem še naprej nudila dobro humanitarno podobo, medtem ko bi lahko nadaljevali politiko preseljevanja in izganjanja posameznikov? Odgovor ni enoznačen. »Vas« hkrati predstavlja uvedbo varnostne paradigme, javno gostoljubje, ki so ga in situ organizirale lokalne oblasti, in območje, kjer lahko preučujemo nove načine spopadanja z revščino, s katero so soočeni tuji priseljenci v mestih.
Ključne besede: predmestja, barakarsko naselje, izključevanje, gostoljubje, bivališče, priseljevanje, socialna ogroženost, Romi, sociologija, politika, izbor.
Oliver Legros je docent geografije na Univerzi v Tou-ru, član raziskovalne skupine o odnosih med družbo in prostorom (umr Citeres 6173) ter internetnega omrežja Urba-Rom, ki združuje raziskovalce, strokovnjake in vse, ki se zanimajo za politike do Romov/ Ciganov v evropskih mestih.
168-180 Gaspar Miklos Tamas
Postfašizem: Kako državljanstvo postaja ekskluzivni privilegij
Postfašizem je nova oblika sredinskega političnega ekstremizma in predstavlja skupek politik, praks, običajev in ideologij, ki v sodobnem kapitalizmu cvetijo povsod. Z izjemo Srednje Evrope nima nič skupnega z nacistično dediščino, ni ne totalitaren ne vedno revolucionaren, ne temelji niti na nasilnih množičnih gibanjih niti na iracionalnih voluntarističnih filozofijah. Njegova temeljna značilnost je sovraštvo do univerzalnega državljanstva. Priseljenci in celo avtohtone manjšine so povsod postali sovražnik. Na vznik postfašizma so vplivali procesi upadanja kritične kulture pri opozicijski politiki, depolitizacije pojma državljanstva in
uničevanja socialnih nacionalnih držav. Postfašizem je tako popolnoma združljiv s protirazsvetljensko liberalno demokracijo, ki državljanstvo ponovno naredi za dar vladarja in ne za občo človekovo pravico. Država je namreč postala dvojna: jedrni prebivalci kapitalistične sredine imajo opraviti z normativno državo, medtem ko je država privilegijev, ki je polna arbitrarnih odredb za nedržavljane, namenjena preostalim. Multikulturalistični odzivi s humanističnim in dobronamernim prizvokom dejansko sprejemajo to etnizacijo državne sfere. Globalni liberalizem je tako nadomestil bivši domači rasizem, oba pa temeljita na politični oblasti, ki je vedno bolj vezana na raso.
Ključne besede: postfašizem, fašizem, državljanstvo, država, priseljenci.
Gaspar Miklos Tamas je eden vplivnejših madžarskih intelektualcev in pomemben glas madžarske demokratske opozicije. Trenutno predava na Inštitutu za filozofijo na Madžarski akademiji znanosti in redno predava politično filozofijo in družbeno teorijo na številnih univerzah po vsem svetu.
SUMMARIES ROMA
13-26 Patrick Williams
Paris-New-York. The Social Organisation of Two Gypsies Communities
Gypsy social organisation can be understood only with reference to their numerous communities scattered throughout the world. In each of these groups, a particular version of an overall organisational pattern is determined by their relationship with surrounding non-Gypsy society. Thus, although the Rom presently living on the outskirts of Paris and those settled in the City of New York remained together until the beginning of the 20th century, they presently show marked difference in organisation. Through an analysis of economic activities, political relations and matrimonial exchanges, the author reveals the process that led to these differences.
Keywords: Roma Kalderash, social organisation, economic activity, ethnology, Paris, New-York.
Patrick Williams is one of the most influential current French social anthropologists regarding studies of Gypsy communities. he has studied different aspects of life and language of the French Roma Kalderash and Gadjkene Manouch. /As a member of the research institute in Paris, Laboratory of Urban Anthropology, he is currently interested in jazz Manouch.
27-39 Henriette Asseo
Gypsy Studies and European Minority Law
The arrival of the Roma into politics and into the academic sphere took place at a special period in European history. Cultural sociology thus came into
149-166 Olivier Legros
»Integration Villages«: A Turning Point in the Policy towards Roma Immigrants in the Paris Region?
The article analyses the construction of »Roma integration Villages«, which local authorities started to set up near the suburbs of Paris in 2007. The measures are aimed at eliminating shantytowns, erected by Bulgarian and Romanian Roma after the year 2000, often without any financial resources and regular employment. »Integration Villages« offer living space in enclosed and monitored areas to a select number of families. This is accompanied by three to five years of financial aid. The article asks whether this marks a turning point in the policy towards Roma immigrants, or it is simply a public display aimed at providing local authorities with a mask of humanitarianism, while they go about with their policy of displacing and expelling individuals? The answer is not one-sided. The concept of the »Village« represents the introduction of a security paradigm, of public hospitality - in situ organised by the local authorities - and of an area, where it is possible to study new ways of tackling poverty that plagues immigrants in cities.
Keywords: suburbs, shantytown, exclusion, hospitality, residence, immigration, precarity, Roma, sociology, policy, selection.
Oliuer Legros is senior lecturer at the Uniueristy of Tours and a member of a research group on the changing relationship between society and space (umr Citeres 6173) as well as of the Urba-Rom network which assembles researches, professionals and associative actors interested in the politics concerning the Roma/Gypsies in the european cities.
168-180 Gaspar Miklos Tamas
On Post-Fascism: How Citizenship is becoming an Exclusive Privilege
Post-fascism is a new form of political extremism of the center. It represents a cluster of policies, practices, routines, and ideologies that can be observed everywhere in the contemporary world; that have little or nothing to do, except in Central Europe. Post-fascism has little to do with the legacy of nazism, totalitarianism or revolution and it is not based on violent mass movements and irrationalist, voluntaristic philosophies. Its main characteristic is the hostility to universal citizenship. Everywhere, then, from Lithuania to California, immigrants and even autochthonous minorities have become the enemy. Post-fascism itself came into being at a confluence of various political processes, like the absence of a critical culture tied to an oppositional politics, the depolitization of the concept of a nation and the destruction of the welfare state. Thus it is perfectly compatible with an anti-Enlightenment liberal democracy that rehabilitates citizenship as a grant from the sovereign instead of a universal human right. The state has become dual: a Normative State for the core populations of the capitalist centre, and a Prerogative State of arbitrary decrees concerning non-citizens for the rest. Multi-culturalist responses are only desperate avowals of impotence: an acceptance of the ethnicization of the civic sphere, but with a humanistic and benevolent twist. Domestic racism is supplanted by global liberalism, both grounded on a political power that is rapidly becoming racialized.
Keywords: post-fascism, fascism, citizenship, state, immigrants.
Gaspar Miklos Tamas is one of Hungary's preemi-ninent public intellectuals and a significant voice of the Hungarian democaratic opposition. He is currently Research Professor at the Institute of Philosophy of the Hungarian Academy of Science and lectures regularly in political philosophy and social theory in universities around the world.