i. 4236
YU ISSN 0021-6933
JEZIK   IN
SLOVSTVO
letnik XXVIII - leto 1982/83 - št. 7/L
Jezik in slovstvo
Letnik XXVIII, številka 7-8 Ljubljana, april-maj 1982/83
časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk)
Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik: Gregor Kocijan, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Gregor Kocijan (slovstvena zgodovina), Hermina Jug-Kranjec (jezikoslovje), Aleksander Skaza (primerjalna slavistika), Franc Žagar (metodika) Lektor in korektor: Jože Sever Tehnični urednik: Ivo Graul
Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednica), Marjan Javornik, Marko Juvan, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vurnik in uredniki Tisk Aero, kemična, grafična in papirna industrija, Celje Opremila inž. Dora Vodopivec
Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265
Letna naročnina 120 - din, polletna 60 - din, posamezna številka 15 - din
Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 50- din
Za tujino celoletna naročnina: 200- din
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Revijo gmotno podpira Kulturna skupnost SRS, razliko med polno in znižano ceno za dijake in študente pa krije Izobraževalna skupnost SRS za družboslovje
Vsebina sedme in osme številke
210 Helga Glušič, Podoba Marje Boršnik
213 Štelan Baibaiič, Društvenoorganizacijsko slavistično delo Marje Boršnikove
216 Jože Munda, BibUografsko delo dr. Marje Boršnik
221 Marko Kranjec, Alenka Logar, Anka Sollner-Perdih, Bibliografija dr, Marje Boršnikove
Razprave in članki
245 Janko Čar, Kontrast - osrednja slogovna prvina Tavčarjevih novel v zbirki Med gorami
249 Bogo Jakopič, Prizadete osebe v Prežihovem delu
254 Gregor Kocijan, Tavčarjeva kratka pripoved 1871-1880
265 Jože Koruza, Prežihov Voranc in ljudska pesem
273 Božena Orožen, Starši in otroci v spisih Zofke Kvedrove
279 Jože Pogačnik, Kako so narejeni Prežihovi Samorastniki
285 Breda Pogorelec, Stilno predhodništvo v Tavčarjevih deUh
293 Matej Rode, O nastanku Aškerčevih Rapsodij bolgarskega goslarja
297 Viktor Sinolej, Volk in godec v Aškerčevi Godčevi baladi
298 Stanko Šimenc, Prežih v filmski in televizijski podobi 308 Jože Toporišič, Sporočanje
314 Franc Zadravec, Jezikovna poetika Stanka Majcna in drugih slovenskih ekspresionistov
Spomini
322 Jeja Jamar-Legat, Srečanja
323 Avgusta Smolej, Manj znana Marjina podoba
326  Milena Topolovec, Nekaj utrinkov o dr. Marji Boršnik
328  Umrl je prof. dr. Anton Slodnjak
VII-Vni/3  V tem letniku Jezika in slovstva so sodelovali VII-VIII/4  Obvestilo članom Slavističnega društva Slovenije
v SPOMIN
profesorici dr. Marji Boršnik
Helga Glušič
Filozofska fakulteta v Ljubljani
PODOBA MARJE BORŠNIK
Delo Marje Boršnikove je v svojem obsegu in pomenu bogato in raznovrstno, kot celota pa prežeto z izjemno osebnostno močjo literarne zgodovinarke, raziskovalke razvoja slovenske književnosti, ki je analizam in poglabljanju v življenjsko in duhovno podobo slovenskih literarnih ustvarjalcev ter znanstveni metodologiji posvetila vse svoje življenje. Čeprav se je sama pogosto pritoževala, da so ji »največjo oviro za smotrno znanstveno pot (so mi) vrgle rojenice že v zibel, saj sem se rodila kot - ženska«, je ne glede na to ali pa prav zaradi tega še vztrajneje in odločneje usmerjala svoje življenjske načrte v delo za književnost. Spodbujena s predavanji svojih srednješolskih profesorjev Ivana Grafe-nauerja, Ivana Laha in Franceta Koblarja se je odločila za študij slavistike. Kot študentka prvega letnika je pod mentorstvom Franceta Kidriča napisala svojo prvo literarnozgodo-vinsko študijo, ki vsebuje že nekatere značilnosti njenega kasnejšega znanstvenega pristopa. V biografski študiji o Ernestini Jelovškovi je z dosegljivim gradivom ravnala tako, da je orisala življenjsko pot in duhovno podobo Prešernove hčere. Ob tem je potrebno povedati, da je Boršnikovo vidno zanimala socialna in duševna podoba portretiranke, še posebej pa njeno osebno trpljenje, v katerem je videla odraz časa in okolja. Hkrati je že v prvi spodbudi za znanstveno raziskovanje izbrala temo, ki ji je bila tudi kasneje zelo blizu: ovrednotiti literarni prispevek žena v slovenski literaturi in v širšem družbenem življenju.
Znanstveni postopek v delu Marje Boršnikove je izviral predvsem iz močne šole Franceta Kidriča, ki jo je »priklepala na strogo stvarnost in (me) učila omejevanja na ozko, do vseh potankosti argumentirano analizo«, hkrati pa je bilo odločilno tudi to, da je študente spodbujal k ustvarjalnemu delu. Ob Prijateljevih predavanjih je spoznavala sodobno stilistično analizo in širila svoje kulturno in politično obzorje ter veliko željo po lepoti. Težnja po natančnem analiziranju dokumentaričnega biografskega in tekstnega gradiva je ostala v celoti znanstvena lastnost v delu Marje Boršnikove. Z dragoceno vnemo, natančnostjo in radovednostjo je analizirala in urejevala gradivo, ter od tod sklepala o globljih literarnih tokovih v zvezi s predmetom svoje raziskave. Značilnost njenega osebnostnega pristopa je ta, da ji dokument ni pomenil zgolj dokaznega gradiva za dogodek v razvoju slovenske književnosti, temveč pričevanje o živem, dramatičnem življenju človeka in časa. Življenjska razsežnost njenih spoznanj, ki so se rojevala v teku njenega študija in v boju za najosnovnejše pogoje za znanstveno delovanje, je tako vidna v njenih znanstvenih študijah in monografijah o Antonu Aškercu, Franu Celestinu, Ivanu Tavčarju, Janku Glazerju, Stanku Majcnu, Prežihovem Vorancu, Vidi Jerajevi, Zofki Kvedrovi in drugih. Doslednost v znanstvenem postopku je Boršnikovi omogočila, da je v vsem svojem razvoju ohranila načelo objektivne resnice o Hterarnem dogajanju in da je na osnovi tega dejstva z vso vnemo in z globokim prepričanjem o pravilnosti svojega raziskovanja zagovarjala svoje delo. Literarna resnica se ji je odpirala v arhivih in literarnih zapuščinah, predvsem v korespondenci, v krajih, kjer so živeli literarni ustvarjalci, v pogovorih z ljudmi, ki so poznali nezabeležene dogodke iz osebnega življenja književnikov ali iz območja vplivov na nastanek literarnega dela. Ker ji potrebno gradivo za znanstveno raziskavo Cankarjevega življenja in dela ni bilo dostopno, se je oprijela svoje najobsežnejše teme, Antona Aškerca. V zvezi z njegovim delom je nastala izjemno natančna in metodološko zamotana bibliografija ter izčrpna monografija o pesnikovem življenju in delu. Tu se je izkazala znanstvena natančnost in doslednost v pogledu pozitivnega gradiva in živ znan-stveničin posluh za usodo trpečega ustvarjalca. Monografija o Antonu Aškercu je v vsem znanstvenem delu Marje Boršnikove najdoslednejše in najbolj zaključeno delo.
210
v uvodu k izbranim razpravam Študije in fragmenti Marja Boršnik pogosto govori o negativnih kritikah, ki so jih doživljale njene znanstvene razprave. Ker je čutila, da se posebej zato, ker je ženska, v znanosti veliko teže uveljavlja, je s študijami o ženski ustvarjalnosti hotela odpreti pot slovenskim književnicam v literarno zgodovino in v slovensko kulturno zavest V usodah slovenskih ustvarjalk je videla njihovo tragično nemoč v premagovanju neosveščenega okolja in zastarele mentalitete in od tega odvisno nemoč ustvarjalnega zagona. Med njenimi portretnimi študijami in analitičnimi prikazi slovenskih pisateljic posebej izstopata tenkočutni opis življenja in dela Vide Jerajeve in celoten načrt za spoznavanje literarnega in poHtičnega dela Zofke Kvedrove. Prepričana, da je prav prikaz življenjskega toka pomemben za ugotavljanje resnice o nepriznanih in zakopanih talentih, je zavestno ohranjala princip biografičnosti tudi v raziskavah drugih slovenskih pisateljev, Alojza Gradnika, Ivana Tavčarja in Prežihovega Voranca, na primer Tako so Marjo Boršnikovo spremljali kartotečni Ustki z njeno drobno, ležečo pisavo na vseh delovnih poteh in na vseh potovanjih. Minuciozno gradivo za svoje monografije, študije in dokumentirane izdaje izbranih in zbranih del je urejala v celovite podobe, v katerih je postopno videla zakonitosti življenjskega in ustvarjalnega dela. Na osnovi posebnega metodološkega načela, ki ga je spoznala v dolgoletnem delu ob Ivanu Tavčarju, Antonu Aškercu, Janku Glazerju in Janku Kersniku, je izdelala teorijo ustvarjalnega ritma. Sama Boršnikova pojmuje to svoje spoznanje kot »premik v metodi«, v resnici pa je s principom ustvarjahiega ritma poskušala razumeti duhovne in družbene tokove v vsej slovenski h-teraturi, saj je ritmičnemu valovanju generacijskih tokov prilagodila tudi Pregled slovenskega slovstva (objavljen v knjigi Študije in fragmenti), v katerem je uveljavila načelo generacijskega ustvarjalnega ritma, v katerega so književniki vključeni po desetletnih generacijah. Tudi študije o posameznih pisateljih, opremljene z ilustrativnimi grafikoni, kažejo doslednost Marje Boršnikove v odločenosti in prepričanosti o svoji metodološki rešitvi.
V uvodu k Študijam in fragmentom pravi: »O metodah se pri nas vse preveč teoretizira. Preizkušen delavec upošteva samo to, kar je preživel sam. Ni mi žal muk, da sem se osvobodila starega in zaživela z novim, čeprav delavki, ki vleče svoj življenjski voziček še iz stare Avstrije, ni bilo lahko ujeti tempo današnjih raket. Če se je medtem skoraj vse premaknilo, pa se vsaj nekaj v meni ni: zavest, da mora biti vsaka, še tako majhna besedna stvaritev organizem, ki obsega nešteto še manjših svetov - pristnih stavkov, in da je vsak tak droben svet sestavljen iz posameznih besed, od katerih mora vsaka prav tako edinstveno živeti le na svojem mestu. Podobno nenadomestljivo vlogo igra tudi človek na Zemlji kot Zemlja v vesolju. Vsako besedo pa ujame določen čas v svoj ritem, enako kakor vsakega posameznika, vsako generacijo in sploh vsak pojav.« (Študije in fragmenti, 1962, 11)
V ustvarjalnem ritmu je Marja Boršnikova razbrala ciklične faze ustvarjalčevega razvoja, ki so v pravilnih časovnih razmakih prinašale spremembe v pisateljevem delu in življenju. V tesni in skorajda že usodni povezanosti biološkega in duhovno-ustvarjalnega ritma je Boršnikova videla vsebinsko in kvalitativno krivuljo ustvarjalne rasti in ustvarjalnih padcev. Sheme ustvarjalnega ritma so v znanstvenem delu Marje Boršnikove zanimiv metodološki poskus, ob katerem si je tudi sama zastavljala še nekaj vprašanj, na katera, tako je upala, bo lahko odgovoril čas. Res je, da so nekatera izhodišča v njenem iskanju podobna načelom strukturalne metode, prav gotovo pa je njeno samoniklo raziskovanje privedlo do variantne obUke v raziskovanju oblikovnih Uteramih značilnosti v povezavi z razvojem ustvarjalčevega osebnega življenja. Ob tem ji je dobro služila tudi njena zavzetost za eksaktno, dokumentirano vednost o literarnih pojavih v celoti. S tehnično natančnostjo se je poglobila v dokazni material za svoje trditve in z živo zavzetostjo zagovarjala svoje znanstvene izsledke.
211
Ob temeljnih raziskavah posameznih ustvarjalcev je v zvezi s svojo družbeno dejavnostjo Boršnikova mnogo svojih ustvarjalnih moči posvetila vprašanjem, ki so zadevala jedro njene osebnosti. To so vprašanja položaja žene pisateljice in znanstvenice. Predvsem je želela žene pisateljice iztrgati pozabi in anonimnosti ter podčrtati njihov pomen za slovensko književnost Čeprav njeni načrti v zvezi z objavami in znanstvenimi analizami niso bili v celoti uresničeni, je veliko storila za to, da bolje poznamo delo nekaterih slovenskih ustvarjalk. Boršnikova je čutila mesto žene v hteraturi in znanosti kot izrazito zapostavljeno in nepriznano in se je bila pripravljena temperamentno potegovati za priznanje ženskega deleža na tem področju. V tem pogledu je kot še nekatere žene znanstvenice njene generacije s pionirskim pogumom krčila težko prehodne poti.
Z bojem za uveljavitev ženskega deleža v književnosti in znanosti je povezano tudi pedagoško in organizacijsko delo Marje Boršnikove. Sama je v teku študija spoznala vrednost pravočasne in dobrohotne spodbude za ustvarjalno delo, spoznala je tudi potrebo po strokovnem dialogu in kolektivnem delu, po delovnih postopkih, v katerih se pretehta-vajo misU in bijejo različni pogledi, ob tem pa se plodno rojevajo nove ideje in razbistrijo stare zmote. Z dediščino svojih velikih učiteljev je tudi sama prinesla v delo s študenti spodbudo in organizacijsko željo po kolektivnem delu, ki je rodila Prežihov zbornik, dokaz pedagoškega in znanstvenega napora in zrelosti študentov slavistike, ki so se ob mentorstvu Marje Boršnikove izkazaU kot sposobni raziskovalci. Kot pedagog je Boršnikova spodbujala kritiko in polemiko pa tudi trdo dokumentarično zbiranje gradiva v arhivih. Vzgajala je doslednost in discipUno ter zvestobo znanstveni resnici. Posebej je želela na-glasiti one ustvarjalce, ki so zaradi kakršnekoh krivice tonih v pozabo. Tega ni storila le zaradi svojega socialnega čuta, temveč predvsem zaradi tega, ker se je zavedala, da iz naše kulturne zavesti lahko zaradi duhovne majhnosti oziroma neosveščenosti (kot se je izražala Marja Boršnikova) izgine pomembna Uterarna vrednota.
Marja Boršnikova je razvoj svojih študentov spremljala tudi potem, ko so že dolgo samostojno delovali na vseh koncih Slovenije. In tudi drugod. Iskreno se je zanimala za njihovo osebno in strokovno pot. Ob tem je bila ali spodbudna ali kritična, neprizadeta nikoli. V pedagoško območje sodi tudi dejstvo, da je tedaj, ko je dozorela nova generacija literarnih zgodovinarjev, skromno odšla v pokoj. V neprestani želji po ustvarjalnem dialogu in v njeni nepotešljivi radovednosti pa tudi v njenem intenzivnem socialnem čutu so temelji pedagoških in znanstvenih sadov Marje Boršnikove. Kljub temu, da del njenih načrtov ni mogel biti uresničen in zaključen ter je ostalo v njenih zapiskih še veliko znanstvenega gradiva, je delež Marje Boršnikove v slovenski Uterarni znanosti viden in nepogrešljiv.
Monografije o Antonu Aškercu, Ivanu Tavčarju in Franu Celestinu, Študije in fragmenti ter pregledne biobibliografske publikacije. Pregled slovenskega slovstva, obsežno uredniško delo, še neobjavljeno znanstveno delo in posebej pedagoški uspehi Marje Boršnikove pomenijo v razvoju slovenske literarne zgodovine pomemben delež. Dediščina znanstvenega dela Marje Boršnikove je še nepregledana, a vseskozi razpoznavna v najširšem slovenističnem svetu. S svojim delom in s svojo izrazito, sugestivno osebnostjo, sodi med najpomembnejše slovenske literarne zgodovinarje dvajsetega stoletja.
212
Štefan Barbarič
Slovanska knjižnica v Ljubljani
DRUŠTVENOORGANIZACIJSKO SLAVISTIČNO DELO MARJE BORŠNIKOVE
Naj začnem spominsko besedo za našo preminulo profesorico in kolegico dr. Marjo Boršnikovo z besedami, ki sem jih napisal pred šestindvajsetimi leti, za njeno petdesetletnico:
Med nami žive tihi, nesebični delavci, katerih življenje teče v verni službi resnici in narodu. Stalen napor, večni delavnik! Izčrpavajo se v nenehnem študijskem raziskovanju, prepogosto morajo zatreti samega sebe, se odpovedati razvedrilu, udobju in prijetnostim. Kar začudijo se, če jim ob redki priložnosti izrazimo priznanje, saj jim je pot mnogo bolj postlana z ovirami kot s spodbudo sodobnikov - in vendar ti ljudje pišejo za sabo zgodovino. Zavedajoč se, da znanost sodobnemu človeku ne more biti »luksus«, temveč da je življenjska nujnost posameznikov in eksistenčna potreba družbe, izpolnjujejo v času in prostoru silno odgovorno nalogo (Ljubljanski dnevnik, 31. januarja 1956).
Vsi, ki nam je bilo dano, da smo vsaj nekaj časa delah skupaj s pokojno profesorico, smo ohranili v živem spominu, kako pri srcu ji je bilo naše društvo, kako tesno je živela z njegovimi uspehi ali neuspehi, kako vneto in požrtvovalno se je predajala perečim nalogam. O njenem literarnoznanstvenem in pedagoškem delu kakor tudi o njenem pristnem človeškem Hku so že za življenja in zlasti še v dneh trpkega slovesa govorili drugi in gotovo bodo še sledile študije, ki bodo celotneje pregledale in ocenile njen znanstveni prispevek v slovenskem hterarnem zgodovinopisju. Naša naloga je predvsem ta, da pregledamo, koliko je profesorica Boršnikova prispevala k delovanju našega društva.
Marja Boršnikova je postala odbornica Slavističnega društva že zgodaj, kmalu po ustanovitvi (izvoljena v maju 1937 v odbor, ki ga je vodil M. Rupel). Naj si osvežimo v spominu, da je bilo to takrat, ko je ob vsem zahtevnem pedagoškem delu v srednji šoH pripravljala disertacijo o Aškercu, ki kot (do danes nepresežena) temeljna monografska študija sodi med vidne dosežke vse generacije. Hkrati je ta čas prevzemala še uredniške posle (naj omenimo sourejanje del Zofke Kvedrove), s čimer se je pozneje neutrudno zaposlovala tako rekoč vse življenje.
Prof. Boršnikova je takoj po vojni stopila med vodilne člane društva in je po dveletnem predsedovanju Antona Ocvirka v maju leta 1947 sama prevzela odgovorno predsedniško funkcijo, in to za polna tri leta (do 23. aprila 1950, ko jo je nasledil na tej dolžnosti A. Gspan). Dela, ki si jih je v tistih letih naložil odbor Slavističnega društva, so bila izjemno zahtevna. Naloge je bilo treba izvajati v sklopu urejanja novih družbenih razmer in povojne obnove tudi na znanstveno-pedagoškem področju, posebej še v znamenju zamenjave generacij, ko je rod velike slavistične četvorice na ljubljanski fakulteti vse bolj očitno prepuščal vodenje slovenistike in slavistike svojim neposrednim učencem. Marji Boršnikovi je bila usojena in dodeljena v slavističnem delovanju njene generacije ena najvidnejših vlog. Polna pobud in osebne zavzetosti je poleg znanstvenoraziskovalnega in predavateljskega dela prevzemala še organizacijske obveze, ki pogosto zahtevajo mnogo napora, a niso vedno dovolj cenjene. Bilo je treba povezati sile za pripravo novega pravopisa, oživiti znanstveno revijo za slovenski jezik in hterarno zgodovino, zagotoviti izdaje učbenikov in študijskih pripomočkov za^jouk slavističnih predmetov, utemeljiti in utrditi šolsko zbirko literarnih besedil, imenovano Klasje, pubUcistično podpreti izdajo
(Opomba. Spominska beseda, kakor je objavljena, je dokument zadnjega posvetovanja slovenskih slavistov v Titovem Velenju, 14.-16. oktobra 1982.)
213
zbranih del klasikov pri Državni založbi Slovenije, ustvariti redno povezavo s Slovensko akademijo in z družbenopolitičnimi forumi. V mandatni dobi Marje Boršnikove je poleg drugega slovenističnega tiska (kamor šteje tudi njen priročni literamozgodovinski pregled, 1948) uspelo ustanoviti Slavistično revijo, katere uredništvo je prevzel A. Ocvirk. Ob tem je prof. Boršnikova zasnovala še serijo Slavistična knjižnica (pri Državni založbi), v kateri je bil kot prva knjiga natisnjen njen Celestin (1951). Ob sodelovanju pri šolskih berilih in sourejanju Klasja je uspela še v enem, posebej težavnem: pripravila je dve knjigi Aškerčevega Zbranega dela (1946-1951).
V tem času se je Marji Boršnikovi odprlo mesto na Filozofski fakulteti, kjer so jo čakale nove obveznosti. Organizacijskih zadev kljub temu ni opustila: vpregla se je v priprdvo mesečnika Jezik in slovstvo (1955) in je bila v prvem letniku sourednica za literamozgodovinski del, še enkrat pozneje, 1965, je uredila eno številko. Tudi, ko je po nekajletnem premoru Slavistična revija leta 1967 začela izhajati v novem uredništvu, je prof. Boršnikova, želeč podpreti napore svojih učencev, sodelovala nekaj let v skupnem uredniškem odboru (kot urednica za literarno znanost). Naj še omenimo, da je Marja Boršnikova še v 50. letih, ki pomenijo njen pubUcistični vrh, pripravila za tisk osem knjig Zbranega dela Ivana Tavčarja, ob tem še - da navedemo vsaj dve različno zasnovani deli - Pogovore s pesnikom Gradnikom in Prežihov zbornik (skupaj s študenti).
Po občnem zboru v Novem mestu v jeseni 1968 je - upoštevaje kratki predsedniški in-termezzo leta 1959 - še tretjič prevzela vodenje društva, tokrat za leto dni. Kot pove zapisnik z občnega zbora v Kranju 1969 (objavljen v Jeziku in slovstvu), se je za ta korak odločila, da bi rešila »kritičen položaj v osrednjem odboru.« To bodi omenjeno zavoljo tega, ker je prav prof. Boršnikovi zaradi njenega pomirjevalnega takta večkrat pripadla naloga reševanja t i. kritičnih položajev. Tiste čase je razvila posebno skrb za institucionalno povezavo slovenskih literarnih zgodovinarjev, kar je pomenilo: prizadevanje za razširitev akademijskega Uterarnozgodovinskega inštituta oziroma postavitev podobne raziskovalne baze v okviru fakultetne slavistike (prim. prvo zadevno poročilo v JiS 1964 in Uvodno besedilo k diskusiji o dosežkih in problemih sodobne literarne zgodovine, JiS 1969/70). Oziraje se na svojo trnovo pot, ki jo je pri teh prizadevanjih prehodila, je prof. Boršnikova takrat izrekla nekaj bolečih, kritičnih besedi:« Slavistično društvo kot matica vseh naših slavističnih pedagogov in znanstvenikov pa po treh desetletjih obstoja s svojim arhivom, publikacijami in sejami še zmeraj... kolobari po tujih prostorih! V lastni republiki si še ni prislužilo ene lastne sobe! Tako je tudi s slavističnim muzejem! Še huje je s slovenis-tičnim literarnozgodovinskim inštitutom, ta je in ga ni!« (Zastavljena vprašanja bi zaslužila več besede, omemba na tem mestu naj bo le opozorilo, kohko se je pokojna profesorica angažirala ob teh vprašanjih.)
Prof. Boršnikova je sodelovala na številnih zborovanjih: tako mednarodnih kot na vse-jugoslovanskih in domačih. Pri tem ni varčevala s svojimi močmi in je rada predavala tudi v krogih slavistov zunaj Ljubljane. Naj se bežno ozrem na dva njena nastopa v Mariboru: prvega, ko je leta 1953 predavala o aktualnih vprašanjih slovenske hterarne zgodovine, in drugega, 1967, ko je odkrivala vrednote v rahlo pozabljenih spisih Stanka Majcna.
O prvem njenem nastopu naj povem nekaj več, ker me je takrat kot mladega profesorja na koroških Ravnah posebej pritegnil. V nepozabnem spominu mi je ostalo že zunanje obeležje predavanja: domače ozračje v klubu prosvetnih delavcev v Orožnovi ulici, neposrednost mariborskih kolegov - gostiteljev itd. (Škoda bi bilo za nas vse, če bi v sodobnem hrupu tovrstne oblike slavističnega tovariškega shajanja zamrle.) Glede na snovi, o katerih govorim, na tem mestu opuščam metodološke in nazorske vidike, kakor jih je prof. Boršnikova zajela v predavanju. Bilo bi koristno, če bi se kdo vsega tega lotil, v širši zasnovi (vštevši njeno dialogizirano razmišljanje Našli boste sebe, obj. Nova obzorja 1954).
214
Prvo, kar naj navedemo iz predavanja tako zaradi zgodovine kot morebiti tudi za današnjo rabo, je njena kritika zasebništva, ki je na Slovenskem marsikdaj oviralo izvedbo ši-rokopoteznejših načrtov tudi v naši stroki.» Vsi se potapljamo v delu, vsak od nas vlači svoj tovor, toda vsak čisto sam zase, popolnoma sam. Nimamo skupnih študijskih niti problemskih sestankov, kjer bi si mogli izmenjavati ideje, vprašanja in dognanja, se med seboj brezobzirno popasti v diskusijah in skupaj graditi na problematiki... Človek, ki kritike ne prenese, ni sposoben razvoja. Ta dinamika je pogoj, da spopolnjuje sebe in družbo. Novi človek, ki ni sam sebi najbolj važen, marveč mu je bistvena stvar, je zanjo neprestano sposoben žrtvovati sebe, svojo osebno veličino, svoj ugled.«
Druga misel je namenjena poudarku nujnosti, da mora literarna zgodovina zaobseči tudi manj vidne slovstvene pojave, se usmeriti tudi na podeželje: »Literarni zgodovinarji smo... odgovorni tudi za manjše književnike, da se njihova čim stvarnejša in čim resničnejša sled ne zgubi. Zlasti je dolžnost vsakega posameznega literarnega zgodovinarja, da zajema iz lokalnega okolja, ki ga najbolj pozna oziroma lahko spozna, da obdela problematiko rasti in zapuščenosti sebi najbližjega kraja. Ocenjevanje kulturnih vrednosti in prizadevanj obmejnih krajev pomeni poživljanje naše celotne rasti. Če nam je Ljubljana srce in so nam Trst pljuča, to še ne tvori našega celotnega organizma. Vse premalo se brigamo, kako sta živela in kako živita naš literat in naš slavistični strokovnjak na zapuščenem podeželju; poslednjega je treba povezati z živim tokom osrčja, vključiti njegove tvorne sile in ne pustiti shirati ne njega ne literarnega življenja v okolju, ki bi ga on lahko rešil. Šele povezava akademskega centra z vsem, zlasti z najperifernejšim podeželjem, bi poživila strokovno in vzgojno delo našega celotnega organizma tako, kot je to nujno, da posamezni organi ne okrne. Literarna zgodovina nam torej ne sme odkrivati samo osrednjih korenin, marveč tudi obmejne koreninice.«
In tretje, kar v omenjenem predavanju izziva naše sodobno zanimanje, je avtoričin poziv slavistom, ki poučujejo na srednjih in osnovnih šolah. Ostro nastopa proti strokovni mlačnosti, brezbrižnosti in inertnosti, ki jo je v začetku 50-ih let opazovala v mestu in na deželi:« Mar je tolikšna mlačnost samo znak izčrpanosti zaradi prevelikih naporov v prejšnjih letih, v času okupacije? Kako da se potem pojavlja samo v slavistiki, ne pa tudi v drugih, sorodnih strokah, na primer v zgodovini, kjer pričajo vsakoletna zborovanja in znanstvene publikacije o živi agilnosti posameznikov in celote?« Avtoričina beseda je tudi v nadaljnjem zelo ostra - kakor je sicer bila profesorica Boršnikova polna človečanske blagosti in razumevanja. »Ah je potemtakem res gmotna skrb in prezaposlenost z mehaničnim zaslužkar-stvom glavni vzrok vse te stagnacije? Mar je bila takoj po osvoboditvi, ko se je vsa naša slavistika s tolikšnim elanom zagnala v delo, ta gmotna skrb manjša? Ali pa je bila morda manj važna? (Poudarila avtorica. Vse navedbe so vzete iz članka Nekaj pripomb v zvezi z našim literarnozgodovinskim delom, Nova obzorja 1954, str. 41-52.)
Podoba organizacijskega delovanja Marje Boršnikove je v marsičem ostala pri nakazovanju, pri problemski skici. Vendar menim, da nakazana obrisna sUka tudi nam današnjim marsikaj pove. Za vse, ki smo prevzeh obvezo, da nadaljujemo skupno delo na slavističnem področju, ostaja zvestoba spominu in izročilu pokojne profesorice in znanstvenice poroštvo za napredovanje.
215
Jože Munda
Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani
BIBLIOGRAFSKO DELO MARJE BORŠNIKOVE
v obsežnem opusu pokojne prof. Boršnikove prevladujejo literarnozgodovinske obravnave, pomembno mesto pa imajo tudi bibliografije. Nastajale so v povezavi z njenim raziskovanjem slovenske književnosti in jo obravnavajo bodisi v celoti ali le posamezne pisatelje.
Nagnjenje Marje Boršnikove do bibliografskega dela je bilo gotovo v njej sami, medtem ko je vsaj nekaj pobud izviralo iz šole njenih učiteljev Ivana Prijatelja in Franceta Kidriča, ki sta v raziskovanje književnosti vključevala poleg biografske tudi bibliografsko komponento. Kidrič je na primer celo pripravil »Bibliografski uvod v zgodovino reformacijske književnosti pri južnih Slovanih v XVI. veku« (1927). Tako je že metoda dela Boršnikovi narekovala, da je vzporedno ali vnaprej sestavila bibliografski razvid gradiva o vprašanju, ki ga je raziskovala, o čemer pričajo tako njene objavljene bibhografije kakor tudi tiste, ki so ostale v kartotekah. Listki, in to enotni na mednarodnem formatu, so bili sploh njena posebnost; slušatelji se spominjamo, da si je nanje z drobno pisavo ah stenogramom skicirala celo predavanja.
Tvorno poseganje literarnih zgodovinarjev v bibhografijo ni nenavadno, temveč je v primeru, ko bibliografskih pripomočkov ni, celo nujno. Zbrati in izbrati informacije o literarnih besedilih in literaturo o njih, če to že ni bilo storjeno, je gotovo eno prvih opravil raziskovanja. In ker se na pomoč bibliografov niso mogli opreti, saj tega stanu ni bilo, kaj šele organizirane bibhografske institucije, so morali mnogi opraviti to delo sami. Ne le Kidrič, še vrsta drugih, ki so se vpisah v hterarno zgodovino, so bih tudi bibUografi, na primer Matija Čop, Karol Glaser, Janko Šlebinger, Avgust Žigon, Janez Logar, France Do-brovoljc. Ne nazadnje Marja Boršnik.
Usoda je hotela, da je bilo njeno prvo in zadnje bibliografsko dejanje posvečeno Aškercu, s katerim se je študijsko ukvarjala vse življenje, z njim začela in končala svojo znanstveno pot Njen zadnji bibUografski prispevek je namreč Bibliografija Aškerčevih samostojnih del in publikacij o njem, ki jo je dodala svoji monografiji »Anton Aškerc« (1981, str. 235-236). Vsebuje pregled izvirnih in prevedenih Aškerčevih knjig, knjig, ki jih je uredil, ter knjig o njem - vse le do leta 1912. Nič novega ne za javnost, še manj za Boršnikovo, vendar primeren dodatek k študiji
Čisto drugače je z bibUografskim prvencem Marje Boršnik, z AšAerčevo bibliografijo. Izšla je kot 4. zvezek Časopisa za zgodovino in narodopisje 1935, z letnico 1936, dejansko pa na začetku leta 1937. Gradivo je razporedila na šest poglavij in v njihovih okvirih po letih: Aškerčevo delo, Aškerc v prevodih, Aškerc v glasbi, korespondenca, literatura o Aškercu, Aškerc v podobi. Prva štiri poglavja so razčlenjena še na oddelke (npr. prevodi na 11 jezikov, korespondenca na prejeronike in dopisnike), najbolj seveda Aškerčevo delo: pr-votiski izvirnih pesmi, prvotiski proze (pubUcistika), prvotiski Aškerčevih prevodov, poznejše objave del, rokopisi doslej še nenatisnjenih pesmi in prevodov, uredniško delo. Vse povezujeta kazalo Aškerčevih spisov (posebej za knjige, za pesmi in za »važnejšo prozo«) in imensko kazalo (posebej izkazani Aškerčevi psevdonimi).
V razmeroma obsežnem uvodu je Boršnikova razložila načela, ki so jo vodila. Natančno sporoča, česa ni vključila, ker domnev ni mogla utrditi (nekatere stvari je pozneje dognala, npr. Aškerčevo sodelovanje pri Zgodnji Danici 1877), in kaj je načeloma izpustila (med drugim drobne anonimne, ne dovolj potrjene Aškerčeve prispevke). Razlaga tehniko obdelave, ki je dokaj zamotana zlasti pri združevanju ponatisov. Med mnogimi, ki so ji po-
216
magali in ki se jim zahvaljuje, sta imela večji delež Janko Glazer (»ki je delo prekontro-liral, ga marsikje dopolnil, ga pomagal preoblikovati v pregleden sistem, zbral gradivo iz šolskih knjig, sodeloval pri kazalih ter vršil zamudne korekture«) in Pavle Kalan (obdelal poglavje Aškerc v glasbi).
Ocene, ki jih je Aškerčeva bibhografija ob izidu doživela, so bile vseskozi ugodne.' Ugotavljale so veUko količino zbranega gradiva, pomembnost za bodoči študij Aškerca, pomanjkanje izčrpnih osebnih bibhografij pri Slovencih, uspešno tipografsko rešitev in dobro ureditev, težko delo in prizadevnost avtorice. Borko je posebej poudaril, da nimamo vzorca za take bibhografije in ga je morala Boršnikova sama izoblikovati. Trdinova je sodila, da je delo »edinstven primer v naši bibliografski literaturi«. Opozorila je na primernost pomožnih kazal in da bo delo temeljit pripomoček znanstveniku, drugim pa zanimiv dokument o Aškercu. Rupnik je med drugim zapisal, da je bibliografija »pri nas Slovencih najbolj zanemarjena panoga znanosti, ne morda ker ne bi imeli sposobnih in za delo vnetih bibhografov, ampak ker bibliografska dela ne najdejo ne založnikov ne odjemalcev, a Slov. akademije znanosti še vedno nimamo«, pri čemer je mishl predvsem na Šlebin-gerja in na njegova prizadevanja, da bi obudil splošno nacionalno bibliografijo. Dopušča možnost, da v Aškerčevi bibliografiji kaj manjka, zlasti pri prevodih, vendar podana podoba ni okrnjena. Poleg drugega bo bibliografija osnova »za pripravo in izdajo kritično urejenega zbranega dela, ki naj bi ga čimprej dobiU«. Janež se je od vseh najbolj poglobil v metodo. Spočetka se mu zdi bibliografija »prenasičena z obilnim gradivom, toda pozneje, ko se seznaniš z vsem znanstvenim aparatom in spoznaš metodo,... uvidiš, da je bibhografija narejena smotrno«. Kot primer je izbral pesem »Mejnik« in razložil njen zapis. Strinja se, da so upoštevane tudi beležke o Aškercu, članki v tujih enciklopedijah, ob proslavah in jubilejih, »ki označujejo časovni odnos do Aškerca in upoštevanje pri drugih narodih«.
Zadovoljstvo kritike je bilo upravičeno in tudi delno navdušenje. Še dandanes prisojamo Aškerčevi bibUografiji skoraj vse tisto, kar so ji priznavali ob izidu pred pol stoletjem. Boršnikova je v resnici Aškerca obdelala z vseh strani, ki jih bibhografija dopušča. Pripravila je osebno monografsko bibhografijo, kakršne dotlej pri nas še ni dobil nihče, pa tudi pozneje skoraj ne. Obsežnost in raznolikost Aškerčevega dela postavlja pred bibho-grafa vrsto vprašanj, ki zahtevajo primerno rešitev. Izhodiščno načelo prikazati »vse«, ki je na pogled jasno, kot da drugače biti ne more, zahteva najprej pregledati »vse«, kar prihaja v poštev, izbrati aškerciano in jo preoblikovati v bibhografski zapis. Pri tem ne gre le za knjige, ki jih je Aškerc napisal, prevedel ali uredil, temveč tudi za njegove prispevke v časopisju in zbornikih, in spet ne samo za pesmi, ampak tudi za pubhcistiko nasploh, pri čemer je treba vnaprej računati, da je marsikaj izšlo psevdonimno ah anonimno. Dalje obsega »vse« tudi uglasbitve Aškerčevih besedil, raznovrstno literaturo o njem in njegovem delu (sprotne odmeve, poročila, ocene, študije, jubilejne zapise itd.), rokopisno zapuščino in korespondenco in tako naprej. Razumljivo, prispevki morajo biti preobhko-vani v bibhografske enote z značilnimi podatki, da je identifikacija lahka in zamenjava med enotami ni mogoča. Nadalje je treba poskrbeti še za primerno ureditev, okrepljeno s pomožnimi kazali, da je uporabnost bibliografije kar se da hitra in preprosta.
Prvi, pri Aškercu najbolj pogost problem je že kar pri pesmih: kako bibhografsko jasno in uporabno prikazati vsako pesem, njeno prvo objavo, Uteraturo o njej, ponatise v knjigah, časopisju in zbornikih. Možnosti sta v grobem dve: povedati vse ob prvi objavi ali pa vsak natis in literaturo javiti posebej in vse povezati s pomožnim kazalom. Prva možnost je ekonomična, a tehnično dokaj komphcirana, druga potrebuje veliko prostora. Boršnikova je izobhkovala vmesno varianto. Ob prvem natisu pesmi pove še čas nastanka, če ga je dognala, ponatise v Aškerčevih knjigah in hteraturo (korespondenca, sočasni
' -o [Božidar Borko], Jutro, 24. II. 1937, str. 7; Silva Trdina, Ženski svet, 1937, str. 125-126; V. R. [Vladimir Rupnik], Piramida, 1936/37, str. 302; Stanko J[anež], Ljubljanski zvon, 1937, str. 590-592.
217
in poznejši zapisi v tisku). Druge ponatise (antologije, šolska berila in podobno) je zbrala v posebnem oddelku, posebej tudi prevode in uglasbitve. Šele prek pomožnega kazala Aškerčevih del se lahko dokopljemo do vsega, kar bibhografija o posamezni pesmi pove. Iskanje ni ravno hitro. Ker enote niso oštevilčene, se kazalo sklicuje pač na strani bibhografije, na eni strani pa je javljena kopica podatkov in je treba tistega, ki ga iščemo, potrpežljivo izbrskati. Podobno kot ureditev nekoliko zavira hitro uporabnost tudi množica kratic in okrajšav. Boršnikova jih je posnela iz Slovenskega biografskega leksikona, ne da bi tudi ponovila razrešitve, in dodala še kakih 70 novih (za naslove Aškerčevih knjig, nekatere kraje in ustanove idr). S tem se je sicer izognila mučnim ponavljanjem in tudi skrčila obseg bibliografije, dobila pa močno šifriran bibhografski zapis, saj so v bistvu nedotaknjeni samo naslovi Aškerčevih besedil. Preglednost je še manjša, ker je objave pesmi v enem letu in v istem časopisu predstavila zdržema v enem odstavku in ne vsake v novi vrsti. Precej pa jo je spet izboljšala z uporabo polkrepkega (npr. naslovi Aškerčevih del) in razprtega tiska (npr. avtorji literature, prevajalci, umetniki).
Narobe bi bilo, če bi povedano izzvenelo, kot da Aškerčeva bibhografija ne vzdrži teme-Ijitejše presoje. Ostaja ji še veliko kvalitet Čisto obstransko tudi ni dejstvo, da izkušenj takrat ni bilo in da je Boršnikova orala ledino v bibhografiji te vrste, da gotovo ni imela na voljo neomejenega prostora (že tako je napolnila 120 strani), da je bilo široko uporabljanje kratic normalno ne samo v enciklopedični in bibhografski literaturi, kjer je še danes, temveč tudi v literamozgodovinski. Edina tehtnejša pripomba bi bila, da so informacije o vsebini Aškerčevih pesniških zbirk nezadostne, saj niso navedene vse pesmi, temveč le tiste, ki so v njih objavljene prvič.
Predvsem je treba ponoviti, kar je bilo poudarjeno že ob izidu, da je bibhografija glede zajema izčrpna v kar največji možni meri. V dokaz je druga »Aškerčeva bibliografija« (Aškerčev zbornik, 1957, str. 221-268), ki jo je sestavil Vlado Novak. Obravnava čas po letu 1936, a tudi izpopolnjuje pomanjkljivosti pred tem. Boršnikova je »dala na razpolago vse svoje gradivo, nabrano po letu 1936, tako dopolnila za že obdelano razdobje kakor tudi nadaljevanje za naslednja leta«. Njen delež je bil tolikšen, da ob Francetu Dobrovoljcu figurira kot sodelavka. Boršnikova je potemtakem z bibhografijo o Aškercu nadaljevala, vendar ne več tako sistematično kot prej. Koliko dopolnil, ki obsegajo 18 strani, je izključno njenih, ni razvidno, domnevam, da precej, razen prevodov in osebnih dokumentov. Dodano je nekaj na novo odkritih Aškerčevih objav, ponatisov in hterature o njih, a vse skupaj manj pomembno, malo več Aškerčeve korespondence, hterature in upodobitev. Marsikaj od tega je postalo dostopno šele po letu 1936, nekatere stvari so bile kajpak spregledane.
Leta 1955 je Boršnikova pripravila Krafe/c bibliografski pregled slovenskega slovstva, svojo drugo bibliografijo, ki je izšla samostojno. Knjižica naj »kot ogrodje odpomore kričeči potrebi po hterarnozgodovinskih učbenikih in pomagalih, ki se kaže na univerzi in na srednjih šolah, hkrati pa informativno služi vsakomur doma in drugod.« Z istim namenom je Boršnikova sestavila že leta 1948 poseben dodatek k svojemu »Pregledu slovenskega slovstva« (str. 98-138). Ker je bila ta knjiga izdana kot rokopis za člane Slavističnega društva, ni doživela javne strokovne ocene. Škoda. Opozorila bi lahko skoraj na vse tiste pomanjkljivosti, na katere je pozneje, in preprečila, da bi se ponovile. Kajti Kratek pregled je v bistvu preurejena, pregledana in razširjena izdaja tega dodatka. O upravičenosti tovrstnih pomagal ni dvoma, razmisleka je vredna le izvedba tako po vsebinski kot po metodični plati, se pravi, katere pisatelje (če ne vseh) upoštevati in v kakšne podrobnosti seči pri vsakem, katero bibhografsko metodo izbrati, da bodo informacije jasne in hitro dostopne.
Kratek pregled je v bistvu kronološki biobibhografski priročnik. Opisanih je okoli 160 slovenskih književnikov, ki so se uveljavili od 16. stoletja do druge svetovne vojne, pri
218
čemer so informacije o njifi potegnjene vse do leta 1955. Delo posameznega pisatelja je razvrščeno po zvrsteh. Poudarek je na knjižnih izdajah in so objave po časopisju ali zbornikih upoštevane le deloma. Izkazano je tudi uredniško, prevajalsko in drugo, nelepo-slovno delo, v posebnem razdelku morebitno zbrano ali izbrano delo in knjižna literatura. Kot dodatek so objavljeni pregledi: literarnih zgodovin in monografij o dobah, pomembnejše zgodovinske, politične in spominske hterature, Uterarnozgodovinskega časopisja in zbornikov, antologij, almanahov in bibhografij. Vse povezuje osebno kazalo, ki ga je sestavil Rudolf Kodela, tedaj študent Marje Boršnikove. Na koncu sta dve strani popravkov opaženih napak, razmeroma precej za sto strani besedila.
Dasi so bile kritike^ dokaj vljudne in obzirne, so le našle v Kratkem pregledu več slabega kot dobrega. Knjižico so sicer pozdravile kot potreben priročnik, a imele več načelnih in metodičnih pripomb ter veliko dopolnil in konkretnih popravkov. Vse so oporekale načelu, da so upoštevane le knjige, kar je najbolj narobe pri hterarnih študijah, ker jih je v časopisju in zbornikih veliko več, in to najboljših.' Pogrešale so tudi literarne zgodovinarje (npr. K. Glaserja, F. Kidriča, 1. Grafenauerja), saj so upoštevani od njih le tisti, ki so sicer ustvarjali tudi leposlovno, esejistično ali literarnokritično (npr. I. Prijatelj, F. Koblar). Dobrovoljc je sodil, da bo pregled malo uporaben za znanstvene namene, opozoril na neenotnost in delno pomanjkljivost bibhografske obdelave, mestoma nepreglednost, nabral kopico popravkov in dopolnil. Klabus je oporekal zlasti formalnemu kriteriju pri navajanju del (knjiga) ter zagovarjal kriterij vrednotenja in kritičnega izbora oseb in njihovega dela. Smolej je menil, da so odbira oseb, bibhografije in dodani pregledi nujno nepopolni, zboljšali se bodo z novimi izdajami. Upoštevano bi moralo biti tudi pismenstvo in ljudsko slovstvo. Med pregledi pogreša seznam književnih časopisov. Navedel je vrsto oseb, ki bi morale biti upoštevane, dal nekaj metodičnih nasvetov za bodoče in veliko popravkov. Kristan je prav tako popravil nekaj napak in dodal nekatere izpuščene pisatelje, predvsem izseljenske.
Tudi danes ni mogoče oceniti Kratkega pregleda dosti drugače. Žal je sestavljen premalo pretehtano v raznih pogledih, nezanesljivo, preveč na hitro, nekako mrzhčno; avtorica je na primer še med tiskarskimi korekturami oklevala pri nekaterih imenih, ali bi jih uvrstila ali ne. Prvi pomislek zbudi že izbor književnikov, ko naj bi bilo ustreženo hkrati srednješolskemu pouku in univerzitetnemu študiju in sta združena kriterija, ki nista bila enaka ne prej ne tedaj, dandanes pa sta še bolj vsaksebi. Vendar velja knjižici priznanje, da je prvi bibhografski pregled celotne slovenske književnosti. Nove izdaje bi sčasoma dale do-gnan priročnik, a do njih ni prišlo, kar je škoda, saj so bile prve izkušnje vendarle dane in bi bilo na njih mogoče graditi.
Po obsegu skromnejša sta Kazalo Celestinovega objavljenega dela in Bibliografija del Stanka Majcna. Prvo je izšlo leta 1951 na koncu monografije »Fran Celestin« (str. 317-326), druga je bila objavljena v II. knjigi Majcnovega »Izbranega dela« leta 1967 (str. 495-502), ki ga je Boršnikova uredila in pospremila s študijo. Pregleda sta nastajala vzporedno s študijem obeh pisateljev, tako rekoč sama ob sebi. Avtorica je njuno delo evidentirala, razčlenila in ocenila, posegla po virih in z njihovo pomočjo dognala tudi nekaj novosti. Pri Celestinu se ji je sicer prunerilo, da mu je pod Prijateljevim vplivom pripisala nekaj ru-sofilskih člankov Gregorja Blaža," nekaj zanesljivo Celestinovih spisov pa je ostalo neo-
2 France Dobrovoljc, Naša sodobnost, 1955, str. 516-521: Ib. [Vital Klabus], Naši razgledi, 1955, str. 552; Viktor Smolej, Jezik in slovstvo, 1955/56, str. 216-219; Cvetko A. Kristan, Nova obzorja, 1956, str. 294-296.
' Omejitev le na literaturo, ki je izšla v knjižni obliki, je Boršnikova realizirala že v svojem »Pregledu slovenskega slovstva«. V izvod te knjige, ki ga je poklonila F. Kidriču, si je le-ta ob ustreznem stavku na str. 101 zapisal: »Absolutno napačno, predavatelji bodo prokleto malo hvaležni za to!«
* Glej Kermavnerjeve popravke v Prijateljevi »Slovenski kultumopolitični in slovstveni zgodovini, IV, 1961, str. 350-351.
^9
paženih in so jih izkazale nekatere mlajše bibhograhje. V obeh pregledih je reahzirala le subjektivni vidik, hteratura (ocene, študije, hterarne zgodovine ipd.) je ostala ob strani. Ureditev je kronološka, obdelava korektna in tehnično jasna.
Skoraj nenavadno je, da ni Boršnikova podobno kot Aškerca temeljito bibhografsko obdelala tudi Tavčarja, s katerim se je po drugi vojni največ ukvarjala. Da je zbrala o njem obsežno gradivo, priča komentar k njegovemu »Zbranemu delu« (I-VIII, 1951-1959), več študij in nazadnje monografija »Ivan Tavčar«, 1, 1863-1893 (1974). Veliko truda je med druigim posvetila študiju anonimnih in psevdonimnih spisov, ki bi mogli biti Tavčarjevi, gotovo mikavna, a zelo zahtevna naloga za literarnega raziskovalca. Tako je že v sedmi in osmi knjigi »Zbranega dela« nekaj dotlej nepojasnjenih podpisov razrešila v prid Tavčarju. Nekatere trditve so se sicer izkazale kot zmotne ali malo prepričljive, drugo pa je zanesljivo in bo obstalo. Dlje je šla v želji dati pisatelju kar največ v monografiji o Tavčarju. Čisto bibliografska je v tej knjigi priloga I. Kronološki pregled prve polovice Tavčarjevih leposlovno-prosvetnih spisov (str. 539-548), deloma tudi priloga II. Tavčarjevi in tem sorodni psevdonimi in šilre v Slovenskem glasniku in Besedniku (str. 549-556). Prav tako kot rezultati je zanimiva tudi metoda, ki jo je pripeljala do njih. Ker sodobnih virov skorajda ni, uredniške korespondence in arhiva, ki bi bila najbolj dragocena, pa sploh ne, je Boršnikova podrobno soočila psevdonime v uredniških hstnicah Slovenskega glasnika in Besednika z objavami v obeh hstih, razčlenila vsebino in anahzirala drobna dejstva posameznih spisov, segla po pomoč tudi v računalnik. Dokler ne dobimo novih virov, bo njenim dognanjem težko oporekati. Gotovo je, da bo marsikaj moralo ostati Tavčarju, kot je ugotovila Boršnikova. Mogoče pa jo je zaverovanost v Tavčarja, ki je spričo njenega dolgoletnega poglabljanja vanj naravna, zavedla, da je bila preveč skopa do njegovih sodobnikov (J. Parapat, J. Podmilšak, F. Gomilšek idr.).
S povedanim pregled bibliografskega dela Marje Boršnik ni do kraja izčrpan. Če bi ga hoteli odpreti do dna, bi morali omeniti še veliko njenih študij in člankov, v katerih je zapisala vrsto bibhografskih dejstev, večkrat prva ali celo edina. Pozabiti tudi ne smemo, da je vseskozi z naklonjenostjo spremljala bibhografsko dogajanje pri nas, seznanjala z njim svoje slušatelje in jih v bibhografsko delo tudi usmerjala. Tako je leta 1948 v seminarju sprožila idejo, da bi njeni študentje sestavih bibhografijo Ljubljanskega zvona. Do leta 1955 so tudi res izpisali kakih petdeset letnikov, dasi zelo neenotno in nezanesljivo, ker ni bilo strokovnega vodstva. Po njenem nagovarjanju smo se končne izdelave lotili trije, ob pomoči strokovnjakov Narodne in univerzitetne knjižnice v dobrem letu dni obdelali vse znova in pripravih rokopis. Boršnikova je našemu delu tovariško stala ob strani, pomagala, ko se je zatikalo, in nazadnje tudi posredovala, da je knjigo sprejela Slovenska akademija znanosti in umetnosti in jo leta 1962 izdala. V letih 1951 in 1952 je Boršnikova spodbujala svoje študente, naj se vključijo v pripravo velike »Bibhografije rasprava, čla-naka i književnih radova«, ki so se takrat začele. Kakih deset se nas je odločilo in smo sodelovali več let, ta ah oni se je k bibhografskemu delu vrnil še kdaj pozneje.
Tudi take in podobne stvari je treba imeti v mishh, da zaobsežemo bibhografski opus prof. Boršnikove v celoti. Nastajal je dolga leta ob njenem primarnem raziskovanju kot stranska, a pomembna komponenta. Če smo ga kljub pietetni priložnosti skušah pretehtati, smo ostajali zvesti njenim pogostim naročilom: biti do ljudi in njihovega dela kritično pošteni.
220
Marko Kranjec s sodelovanjem Alenke Logar-Pleško in Anke Sollner-Perdih
Filozofska fakulteta v Ljubljani
BIBLIOGRAFIJA DR. MARJE BORŠNIKOVE
Uvod
Bibliografija ima tri razdelke: v prvem, Dela, je popisano avtoričino delo po časovnem zaporedju; sem so uvrščeni tudi vsi intervjuji z njo in pa njena leposlovna dela. Znotraj enega leta so na prvem mestu samostojne knjižne izdaje (natisnjene polkrepko), slede prispevki v knjižnih izdajah in nato v periodičnih pubhkacijah po abecednem redu publikacij. V bibliografskem zapisku (drobnejši tisk) je povedano, če je enota izšla anonimno ah če je podpisana s šifro ali začetnicama; druge obhke podpisa (Boršnikova, Boršnik-Škerlak) in napake (Borštnik, Marija) ter šifre pri člankih v SBL in EJ niso posebej omenjene. Tu so tudi podatki o morebitnih soavtorjih oz. izpraševalcih pri intervjujih in pa druga pojasnila k enotam. Za okrajšavo Ref. so našteta poročila in ocene o dehh M. Boršnikove, za okrajšavo Prim. polemični zapisi k njim.
V razdelku Uredništvo je zbrano avtoričino uredniško delo. Znotraj enega leta so tu najprej podatki o iiredniškem delu pri knjižnih zbirkah in periodičnih pubhkacijah (pri letu začetka urejanja), sledi drugo uredniško delo po abecednem redu urejevanih avtorjev.
Razdelek Literatura navaja hteraturo o Marji Boršnikovi razen ocen in poročil o posameznih njenih delih; podatki o teh so v prvem razdelku. Znotraj leta so enote razvrščene po abecedi avtorjev, slede anonimno objavljene enote.
Viri za sestavo te bibhograhje so bili, razen tistih, ki so našteti v razdelku Literatura, še: Bibhograhja razprava, članaka i književnih radova (Leksikografski zavod). Slovenska bibhografija, Bibliografija Jugoslavije - knjige in Bibliografija Jugoslavije - članci, serija C, bibliografije slovenskih založb in bibliografska kazala slovenskih slavističnih ter literarnih časopisov, dve tipkopisni bibliografiji M. Boršnik pri predsedstvu SAZU, kartotečno gradivo v bibhografskem oddelku NUK in v Slovanski knjižnici ter gradivo za Slovenski biografski leksikon pri SAZU.
Vsem, ki so nam omogočili uporabo gradiva in kakorkoh drugače pomagah pri delu, se najlepše zahvaljujemo.
Dela 1926
Ernestina Jelovškova. - Slovenska žena. V Ljubljani 1926, str. 87-88.
Ernestina Jelovškova. - Ženski svet 4 (1926), št 7, str. 193-197. Drugo besedilo.
1928
Jelovšek Ernestina. - Slovenski biografski leksikon. I. knj. V Ljubljani 1925-1932, str. 397.
Izšlo v 3. zvezku. 1929
Nemška študija o Prešernu. - Jutro 10 (1929), št 299, str. 7.
Ocena: Roman Tominec, Dr. Franz Xaverius Prešeren und die deutsche Literatur. Lj. 1929. - Prim.: Roman Tominec, Slovenec 1930, št 7.
221
Prešernova mati. - Ženski svet 7 (1929), št 4, str. 97-99. 1930
Dr. Franz Xaverius Prešeren und die deutsche Literatur. Eine Studie von Dr. Roman Leo Tominec O. F. M. - Ljubljanski zvon 50 (1930), št 5, str. 308-310, št 6, str. 372-374.
1931
Mauriac François: Gobavca je poljubila. Roman. Avtoriziran prevod iz francoščine. Prevedla Edi Kocbek in Jakob Šolar Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, 1931. (Leposlovna knjižnica.) - Ljubljanski zvon 51 (1931), št 3, str. 235-238.
Felix Timmermans: Župnik iz cvetočega vinograda. Avtoriziran prevod iz flamščine. Prevedla Zdenko Knez in dr. Rajko Ložar 1931. Jugoslovanska knjigama v Ljubljani - Ljubljanski zvon 51 (1931), št 5, str 378-380.
Prim. (tudi k prejšnji enoti): Anton Vodnik, Dom in svet 1931, str. 192.
Pater Benvenut in Prešeren. - Ljubljanski zvon 51 (1931), št 5, str 366-372, št 6, str. 426-435.
Ostenso Marta: KUc divjih gosi. Prevedel Griša Koritnik. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, 1931. - Ljubljanski zvon 51 (1931), št 7-8, str. 568-570.
Nekaj mish o Grumovi »Gogi«. - Ženski svet 9 (1931), št 11, str 325-327.
Levstik in otroci. - Ženski svet 9 (1931), št 12, str. 351-355.
1932
Krobat (prav: Crobath) Benvenut (Gašper). - Slovenski biografski leksikon. 1. knj. V. Lj. 1925-1932, str 576-577. Izšlo v 4. zvezku.
Jiri Wolker: Pravljice. Prevedla Silva Trdina. 1931. Založba »Modra ptica« v Ljubljani. -Ljubljanski zvon 52 (1932), št 3, str 189-191.
Sigrid Undset: Jenny. Roman. Poslovenil Fran Albrecht. Založba »Modre ptice« v Ljubljani. 1932. - Ljubljanski zvon 52 (1932), št 7-8, str. 506-508.
Vida Jerajeva. - Ženski svet 10 (1932), št 7-8, str. 193-201, št 9, str. 245-249, št 10, str. 277-283.
Kaj pa ženske?... - Ženski svet 10 (1932), št 12, str. 347-351.
Ob knjigi: Lovro Sušnik, Akademski poklici. V Lj. 1932. - Prim.: Lovro Sušnik, Ženski svet 1933, str. 91-93, 115-118.
1933
France Levstik in Prešernova hči. - Levstikov zbornik. Ljubljana 1933, str 301-331. Yephimia. - La Femme Slave (Prague) 1933, str. 59-61.
Juš Kozak: Celica. Tiskovna zadruga v Ljubljani. 1932. (Slovenske poti V.) - Ljubljanski zvon 53 (1933), št 5, str. 305-307.
Jaroslav Durych: Marjetica. Roman. Avtoriziran prevod iz češčine. Prevedel dr. Ferdo Kozak. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. 1932. (Leposlovna knjižnica.) - Ljubljanski zvon 53 (1933), št 3, str 184-186.
Božidar Jakac, Odmevi rdeče zemlje 1. Po pismih iz Amerike priredil Miran Jarc. S shkami opremil Božidar Jakac. Ljubljana 1932. Jugoslovanska knjigama (Kosmos). - Ženski svet 11 (1933), št 3, str. 70-72.
222
Srbske književnice. - Ženski svet 11 (1933), št 4, str. 86-88, št 5, str. 106-107, št 6, str. 132-134, št 7-8, str. 164-167, št 10, str. 219-223.
Vsebina: Jefimija. Milica Stojadinovič-Srbkinja. Draga Dimitrijevič-Deianovič. Jelena Miljkovič-Di-mitrijevič. Milica Jankovič. Danica Markovič-Tatič. - Na str. 167-168: Milica Jankovič, Iz zbirke »Med zidovi«. [Prevedla] M. B.
Agnes Smedley: Sama. Roman. Beograd. (Nolit) 1932. - Ženski svet 11 (1933), št 5, str. 118-119.
Kaj pa ženske?... - Ženski svet 11 (1933), št 6, str. 140-141. Odgovor Lovru Sušniku. Glej 1932!
1934
Anka. (Prinos h gradivu o Antonu Aškercu). - Ženski svet 12 (1934), št 7-8, str 158-168.
Marija Antoinetta. - Ženski svet 12 (1934), št 11, str. 256-261. Ob knjigi Štefana Zweiga, prev. F. Albrecht V Lj. 1933.
1936
Aškerčeva bibliografiia. V Mariboru, Zgodovinsko društvo 1936. 119 str., [5] f. pril. Izdano kot 4. snopič Časopisa za zgodovino in narodopisje 1935.
Ref.: [Božidar Borko] -o, Jutro 1937, št 46, [Ivan Esih] (ie.j, Obzor 1937, št 51; A[ntonin] Frinta, Slo-vansky pfehled 1937, str. 267; Stanko J[anež], Ljubljanski zvon 1937, str. 590-592; T[one] P[otokar], Srpski književni glasnik 1937, n. s. knj. 52, str. 73; V[ladimir] R[upnik], Piramida 1936-37, str. 302; J. K. Strakaty, Narodni listy (Praha), 25. VIII. 1937; Silva Trdina, Ženski svet 1937, str. 125-126.
Aškerčeva pisma Žmavcu. - Ljubljanski zvon 56 (1936), št. 1-2, str. 20-36, št. 3-4, str. 137-144, št 5-6, str 244-254, št 11-12, str 615-616.
1937
Popravek. - Slovenec 45 (1937), št 133, str. 5.
Soavtor Zlata Pirnat - K: Teden ženske knjige. Slovenec 1937, št 125 (tudi o predavanju M. Boršnik o Slovenki in urednicah Nadliškovi ter Klemenčičevi).
Pogovor z Marico. - Ženski svet 15 (1937), št 3, str 49-52.
Dr. Ivan Prijatelj. - Ženski svet 15 (1937), št 7-8, str. 153-157.
Aškerc pred smrtjo. - Življenje in svet 21 (1937), št 23 (Aškerčeva številka), str 354-356. Aškerčev rodovnik. - Prav tam, str. 367.
1938
Razvoj in pomen Aškerčeve socialne miselnosti in socialne pesmi. Inavguralna disertacija. Ljubljana 1938. 46 str.
Rel: Karel Bačer, Sodobnost 1939, str. 251-252; [Tine Debeljak] td., Slovenec 1938, št 225; Lino Le-giša. Obzorja 1938, str. 413-414; Boris Merhar, Slovenski jezik 1939, str. 121-126; Erna Muser, Ženski svet 1939, str. 37-38; Tone Šifrer, Ljubljanski zvon 1939, str. 98-99.
Cankarjeva pisma urednici »Slovenke«. - Slovenski jezik 1 (1938), str. 130-144.
Gradivo za Aškerčev študij orientalskih verstev. - Slovenski jezik 1 (1938), str. 178-179.
Dr. Ivan Lah je umri. - Ženski svet 16 (1938), št 7-8, str. 170.
Nekaj mish o Zofki Kvedrovi ob izidu »Hanke«. - Ženski svet 16 (1938), št 11, str. 244-246.
223
1939
Aškerc. Življenje in delo. V Ljubljani, Modra ptica 1939. 462 str., pril.
Str. 453-462: Imensko kazalo. Sestavila Erna Muser.
Ref.: [Božidar Borko] -o. Jutro 1939, št 213; [Tine Debeljak] td., Slovenec 1939, št 215, R[astislav] D[rljič], Franjevački vijesnik 1940, str. 177-179; Janko Liška, Sodobnost 1940, str. 467-471, 522-525; Boris Merhar, Ljubljanski zvon 1940, str. 92-96; [V. Merkaj vm., Česko-jihoslovanska revue 1939, str. 205-206; Milena Mohorič, Modra pUca 1938-39, str. 362-364; Erna Muser, Ženski svet" 1940, str. 85-87; Vlado Novak, Dejanje 1940, str. 34-36, M[ilan] Rakočevič, Pravda 1939, št 12.572; Anton Slodnjak, Obzorja 1940, str. 41-45; [Anton Vratušaj Vran., Dom in svet 1939, str. 545-553.
1940
Slovenka. - Slovenski jezik 3 (1940), str 168-181; 4 (1941), str. 87-101.
Samorastniki. - Sodobnost 8 (1940), št 5, str. 230-235. Podpis: Štefan Zaje. - Ocena: Prežihov Voranc, Samorastniki. Lj. 1940.
Marica Nadhšek-Bartolova. - Ženski svet 18 (1940), št 2, str. 25-27, št 3, str. 49-54. 1941
Pesem mladine! 3. dec. 1941. - Mlada Slovenija 1 (1941), št 1-2, str. 3-4. Objavljeno anonimno. - Ciklostilno.
Očiščenje in pomlajenje. (Ob triindvajsetletnici Cankarjeve smrti.) - Mlada Slovenija 1
(1941), št 3, str 1.
Objavljeno anonimno. - Ciklostilno.
Dve Aškerčevi pismi. - Slovenski jezik 4 (1941), str 125-127.
Milena Mohoričeva, Korenove Saše učna doba. Povest iz življenja slovenske učiteljice. 1940. Ženska založba Belo-modra knjižnica v Ljubljani - Sodobnost 9 (1941), št 3, str. 139-141.
Podpis; M. B.
1945
Pozdrav naših mater. - Slovenski poročevalec 6 (1945), št. 1, str. 2. 1946
Žena-heroj domovinske vojne. - Ljudski tednik 1 (1946), št 40, str. 10. Vida Janežič.
Pesem mladine! 3. dec. 1941. - Mlada Slovenija 1941-43, Mladina. Ljubljana 1946, str. 11-12.
Objavljeno anonimno. - Ponatis iz leta 1941.
Očiščenje in pomlajenje. (Ob trundvajsetletnici Cankarjeve smrti.) - Prav tam, str. 17-18. Objavljeno anonimno. - Ponatis iz leta 1941.
VpUv okolja na ustvarjalno delo naših starejših književnic. - Naša žena 5 (1946), št 9, str. 221-222.
Anton Ingolič: Pred sončnim vzhodom. Novele. Slovenski knjižni zavod v Ljubljani 1945. -Obzornik 1 (1946), št 1-2, str. 84-85.
Miško Kranjec, Tihožitja in pejsaži. Novele. Slovenski knjižni zavod v Ljubljani. 1945. -Obzornik 1 (1946), št 1-2, str. 85.
224
Nekaj stvarnih pripomb k pouku slovenščine na srednjih šolah. - Popotnik 63 (1945-46), ŠL 6-8, str 157-161.
O slovenskih učbenikih za srednje šole. - Popotnik 63 (1945-46), št. 6-8, str. 191-192. 1947
Anton Aškerc. - Ljudski tednik 2 (1947), št 73, 74. 1948
Pregled slovenskega slovstva. Izdano kot rokopis za člane Slavističnega društva. Ljubljana, Slavistično društvo 1948. 143 str. Podpis: M. B.
Ljudmila Poljanec. - Naša žena 7 (1948), št 10, str. 284-285.
Nekaj primerov za sodobni pouk hterarne zgodovine. - Popotnik 65 (1948), št. 2-4, str. 47-57.
Slovenski kulturni stiki s Sovjetsko zvezo pred osvoboditvijo. - Slovenski poročevalec 9 (1948), št 57, str. 6.
Aškerčeva pisma Vidicu. - Slavistična revija 1 (1948), št 1-2, str. 105-117. Cankar in učiteljstvo. - Slavistična revija 1 (1948), št 3-4, str 145-156. Dva Cankarjeva rokopisa. - Slavistična revija 1 (1948), št. 3-4, str. 275.
1949
Župančičeva pisma Aškercu in Ketteju. - Nova obzorja 2 (1949), št 9, str. 390-400. 1950
Profesorju dr. Francetu Kidriču v spomin. - Ljudska pravica 11 (1950), št 88, str. 2.
. Prešernov gmotni položaj. - Ljudski tednik 5 (1950), št 242, str. 8-9, 12.
Minka Govekarjeva. - Naša žena 9 (1950), št 5-6, str. 96.
Fran Celesün. (Dva odlomka iz študije.) - Novi svet 5 (1950), št 5, str. 409-421.
Fragment o Kersnikovem mladostnem delu. (Problem divje rože.) - Slavistična revija 3
(1950), št 1-2, str. 98-106.
Resumé.
1951
Fran Celestin. Ljubljana, DZS 1951. 326 str (Slavistična knjižnica. 1.)
Str. 317-326: Kazalo Celestinovega objavljenega dela.
Ref.: [France Pibernikj France Movč, Ljubljanski dnevnik 1951, št 129.
Nekaj mish o naših pesnicah. - Naša žena 10 (1951), št 7-8, str. 239-240. Erna Muser, Milena Mohorič, Vida Brest Ada Škerl, Marička Žnidaršič, Vida Täufer.
Nekaj mish o naših pisateljicah. - Naša žena 10 (1951), št 11-12, str. 354-356. lika Vaste, Juhja Bračič, Mirni Malenšek, Mira Puc idr.
Ivan Tavčar - Obzornik 6 (1951), št 8, str. 453-457.
Ob stoletnici Tavčarjevega rojstva. - Slovenski poročevalec 12 (1951), št 200, str. 6. 1952
Zofka Kveder. - Naša žena 11 (1952), št 2, str. 47-49, št 3, str. 76-80.
225
Marica Bartol-Nadlišek in njena »Slovenka«. - Razgledi 7 (1952), št 1, str 28-34. 1953
Pogovori s pesnikom Gradnikom. - Nova obzorja 6 (1953), št 7-8, str. 401-419, št 9, str. 498-513, št 10, str. 567-586, št 11, str 642-661, št 12, str. 724-737; 7 (1954), št 5, str. 266-281, št 6, str. 332-348, št 7-8, str. 448-465, št 9, str. 510-528.
1954
Pogovori s pesnikom Gradnikom. Ponatis iz revije Nova Obzorja letnika 1953 in 1954. Maribor, Obzorja 1954. 156 str.
Ref.: Bjožidarj Bjorkoj, Ljubljanski dnevnik 1955, št 89; Miklavž Prosenc, Beseda 1955, str. 243-247; Sllavko] Rufpel], Primorski dnevnik 1955, št. 84; Franc Zadravec, Jezik in slovstvo 1955-56, str. 310-313.
Nekaj pripomb v zvezi z našim literarnozgodovinskim delom. (Po predavanju v Mariboru 5. decembra 1953.) - Nova obzorja 7 (1954), št 1, str. 41-50.
Razgovor s Štefko Lofflerjevo. - Nova obzorja 7 (1954), št 2, str. 85-98.
Našli boste sebe. - Nova obzorja 7 (1954), št 7, str. 613-617. Refleksije o literamozgodovinski metodi.
1955
Kratek bibliografski pregled slovenskega slovstva. Ljubljana, Državna založba Slovenije 1955. 101 str. (Slavistična knjižnica. Bibliografska dela. 2.)
Str. 93-[102]: Imensko kazalo. Sestavil Rudolf Kodela.
Ref.: France Dobrovoljc, Naša sodobnost 1955, str. 516-521; [Vital Klabus] Ib, Naši razgledi 1955, str.
552; Cvetko A. Kristan, Nova obzorja 1956, str. 294-296; V str. 216-219.
iktor Smolej, Jezik in slovstvo 1955-56,
[Spoštovani tovariš Filipič, na Vaša anketna vprašanja Vam žal ne morem tako obsežno in temeljito odgovoriti,...] - Gledališki list Mestnega gledališča v Celju 9 (1954-55), št 12-14, str. 380-382.
Odgovor na anketo o stanju sodobne jugoslovanske dramatike in sodobnega jugoslovanskega gledališča.
Prežihov zbornik. - Jezik in slovstvo 1 (1955-56), št 1, str. 29. Obvestilo o izidu in vabilu k sodelovanju.
Še O našem programu. - Jezik in slovstvo 1 (1955-56), št 3, str. 95-96. O programu Jezika in slovstva; odgovor A. Rebuli.
Več Prežihal (Razgovor z urednikom Ferdom Kozakom.) - Naša sodobnost 3 (1955), št 1, str 63-69.
Prežihovi prvenci v Domačem prijatelju. - Naša sodobnost 3 (1955), št 1, str. 69-81. Avtorica navedena v uvodnem članku Več Prežiha. Napisano za aprilsko številko Sodobnosti 1941.
Med generacijami. Novoletna razmišljanja o mlajši generaciji naše intehgence. - Naši razgledi 4 (1955), št 24, str 589.
Med izjavami raznih kulturnih delavcev pod istim naslovom.
Nov Prežihov rokopis. - Nova obzorja 8 (1955), št 3, str. 199-201.
Cankarjeva pisma Levcu. - Nova obzorja 8 (1955), št 10, str. 658-662.
Slovenska knjiga v ljudskih rokah. (Ob prazniku slovenske kulture.) - 7 dni 5 (1955), št 5, str. 65, 69.
226
1956
Tavčar in Cvetje v jeseni. - V: Tavčar, Ivan: Cvetje v jeseni. Ljubljana 1956, str. 5-9.
Sredi življenja in problemov. - Jezik in slovstvo 1 (1955-56), št. 4-5, str. 150-151.
O Jeziku in slovstvu, odgovor bralcu -r.
O belo-črni kritiki. - Jezik in slovstvo 1 (1955-56) št. 6-7, str. 224. Odgovor tov. KI. od Ljudske pravice (18. jan. 1956).
Delo je, ki napravi človeka. - Jezik in slovstvo 1 (1955-56), št. 8-9, str. 288. Odgovor tov. -n- o oceni Uterarnozgodovinskega prizadevanja tov. X.
Prežihov Voranc. - Jezik in slovstvo 2 (1956-57), št 1, str. 1-8, št 2, str. 56-68.
»Težav več kot uspehov.« Razgovor z dr Marjo Boršnikovo ob njeni 50-letnici. - Ljudska pravica 22 (1956), št 31, str. 5. Spraševal Ciril Zlobec. - S portretom.
Aškerc, - Naša sodobnost 4 (1956), št 3, str. 193-201.
Aškerčev odnos do žene. - Naša žena (1956), št 3, str 77-80.
O ženi-ustvarjalki. - Naša žena (1956), št 4, str. 109-111.
Imamo svojo zgodovino! (Pogovor z Ilko Vaštetovo). - Nova obzorja 9 (1956), št 1, str. 14-22.
Nekaj misli o mednarodnem sestanku slavistov v Beogradu. - Nova obzorja 9 (1956), št 2-3, str. 158-160.
Jurček. - Nova obzorja 9 (1956), št 11, str 656-658. Podpis M. B. - Leposlovna proza.
Zajčka. - Nova obzorja 9 (1956), št 12, str 735-736. Podpis M. B. - Leposlovna proza.
Aškerčev odnos do Slovanov. (Ob stoletnici pesnikovega rojstva.) - Slavia 25 (1956), št 4, str. 594-605.
Literarna zgodovina je ustvarjalna veda. (Intervju s prof. dr. Marjo Boršnikovo.) - Tribuna 6 (1956), št 3, str. 5. Spraševal v. d. [Dušan Voglarj.
Več Prežiha. Pred izidom Prežihovega zbornika. - Tribuna 6 (1956), št 16-17, str. 4. Intervju zapisal Stane Šimenc.
1957
Anton Aškerc. Sa slovenačkog preveo Milan Rakočevič. Beograd, Noht 1957. 221 str. [cir.] (Bibhoteka Portreti.)
Ref.: B[ožidar] B[orko], Slovenski poročevalec 1958, št. 9,- Duza Radovič, Savremenik 1958, knj. 2, str. 239-242; Tome Sazdov, Horizont 1958, št 1; Raško Jovanovič, Književnost 1958, knj. 26, str. 'in-Tt^.
Aškerčeva podoba. - Aškerčev zbornik. Celje 1957, str. 7-12. Predelano zadnje poglavje iz monografije o Aškercu za založbo Nolit
Aškerčeva pisma Župančiču. - Prav tam, str. 84-97.
Jubilejne prireditve ob stoletnici Aškerčevega rojstva. - Prav tam, str. 193-196.
227
Po lastni navedbi (Univ. v Ljubljani, Biogr. in bibliogr. 2,1969) je M. B. avtorica teh strani sicer daljšega in anonimno objavljenega članka.
j
Aškerčeva bibhografija. - Prav tam, str. 223-266.
Avtor Vlado Novak, sodelovala Maria Boršnik in France Dobrovoljc.
O doprmosu novejše slovenske hterature k svetovni hteraturi. - Beogradski medunarod-ni slavisučki sastanak (15-21. IX. 1955). Beograd 1957, str. 613-616.
Književna gibanja kot odsev družbenega razvoja. - Jezik in slovstvo 3 (1957-58), št. 2, str. 49-55.
Aškerčev odnos do Slovanov. - Nova obzorja 10 (1957), št. 1, str. 1-12. Delni ponatis iz Slavie 1956.
Strokovno mnenje. - Objave Univerze v Ljubljani 1957, št. 8, str. 29. Soavtorja E. Stampar in A. Slodnjak. - Ob izvolitvi F. Zadravca za asistenta.
Sodelovanje Ferda Kozaka s Prežihovim Vorancem. - Prežihov zbornik. Maribor 1957, str. 25-65.
Z objavo 33 Prežihovih pisem Kozaku.
Pogovor z Blažem Arničem. - Prav tam, str. 120-129.
1938
Eller, Fran. - Enciklopedija Jugoslavije. 3. knj. Zagreb 1958, str. 236. Feigel, Damir. - Prav tam, str 296. Glazer, Janko. - Prav tam, str. 475. Gradnik, Alojz. - Prav tam, str 536-537. Grum, Slavko. - Prav tam, str. 632.
Petr Bezruč med Slovenci. - Franku WoUmanovi k sedmdesatinam. Sbomik praci. Praha 1958, str. 302-314.
[Otvet na vopros; Kak projavilos' vhjanie vzgljadov revoljucionnyh demokratov, idej ra-bočego dviženija i socialističeskoj revoljucii v processe razvitija hteratur slavjanskih narodov vtoroj poloviny XIX-načela XX v.?] - Sbomik otvetov na voprosy po hteraturo-vedeniju. Moskva 1958, str. 164-168. [cir.] O delu Frana Celestina.
Slavisti v Moskvi. - Jezik in slovstvo 4 (1958-59), št. 2, str. 58-62. Četrti mednarodni slavistični kongres 1958.
Književna gibanja kot odraz dmžbenega razvoja slovenskega naroda. - Južnoslovenski filolog 23 (1958), str 113-119. Ponatis iz Slavistične revije 1958.
Sodelovanje Ferda Kozaka s Prežihovim Vorancem. - Nova obzorja 11 (1958), šL 1-2, str.
Književna gibanja kot odsev družbenega razvoja slovenskega naroda. Referat za mednarodni slavistični kongres v Moskvi 1958. - Slavistična revija 11 (1958), št. 1-2, sti". 57-68. Rezjume. - Dopolnjeno po Jeziku in slovstvu 1957-58.
228
1959
Prežihov med prvimi slovenskimi komunisti. - Jezik in slovstvo 5 (1959-60), št. 2, str. 52-53.
Ponatisi Prežihovih člankov iz Rdečega prapora na str. 53-56 in št. 3, str. 85-88.
Pariz v jeseni. - Naša sodobnost 7 (1959), št 1, str. 63-68, št 2, str. 165-170.
Pogovor o Izidorju Cankarju s kiparjem Savinškom. - Naši razgledi 8 (1959), št 24, str. 583.
Prim.: Ciril JegUč, Naši razgledi 1960, str. 18-19| Marjan Kozina, prav tam, str. 19; France MiheUč, prav tam, str. 18.
Petr Bezruč med Slovenci. - Nova obzorja 12 (1959), št 1-2, str. 21-27. Delni ponatis iz Wollmanovega zbornika 1958.
Reportaža o Mljetu. - Nova obzorja 12 (1959), št 5-6, str. 223-235. 1960
Tavčar in Mencinger v Kranju. - 900 let Kranja. Spominski zbornik. Kranj 1960, str
270-293.
Zusammenfassung.
Pol stoletja narazen. »V Karlovcu« in »Boj na požiravniku«. - Jezik in slovstvo 6
(1960-61), št 3, str 87-91, št 4, str. 113-119.
Študija je časovno utesnjen referat, prebran 2. X. 1960 v Piranu.
Prežihov Voranc. - Kmečki koledar za leto 1960, str. 27-28.
Ob grobu pesnice Kristine Šulerjeve. - Naši razgledi 9 (1960), št 1, str. 15-16.
Trem, ki so osebno prizadeti. - Naši razgledi 9 (1960), št 2, str 38-39. Odgovor Francetu MiheUču, Cirilu Jegliču in Marianu Kozini. Glej 19591
Župančič m smeh. - Nova obzorja 13 (1960), št 7-8, str. 299-300.
Strokovno mnenje. - Objave Univerze v Ljubljani 1960, št 20, str. 39-40. Soavtor Emu Štampar. - Ob izvolitvi Miloša Poljanska za asistenta.
[Dodatek k strokovnemu mnenju Josipa Badahča.] - Objave Univerze v Ljubljani 1960, št 20, str 35.
Soavtor Bratko Kreft - Ob izvohtvi Emila Štamparja za rednega profesorja.
Doslej neznano Tavčarjevo pismo Hribarju. - Slavistična revija 12 (1959-60), str. 263-265.
1961
[Vida Täufer]. - V: Täufer, Vida: Sveth sadovi. Maribor 1961. Zapis na ščitnem ovitku.
Tavčarjevo sodelovanje pri Zgodnji Danici. - Jezik in slovstvo 6 (1960-61), št 4, str. 138. Avtorica navedena v kazalu.
Ob najnovejši dramatizaciji Tavčarjevega dela. - Jezik in slovstvo 7 (1961-62), št 7, str. 216-217.
Dramatizacija Visoške kronike Sava Klemenčiča, upriz. Šentjakobskega gledališča.
229
Tavčar v prejšnjem stoletju in poljanski kmet. Ob 100-letnici rojstva. - Kmečki koledar za leto 1961, str. 25-27.
Poročilo strokovne komisije. - Objave Univerze v Ljubljani 1961, št. 24, str. 97-106. Soavtorja Bratko Kreft in Emil Štampar. - Ob izvolitvi Borisa Paternuja za docenta.
Strokovno mnenje. - Objave Univerze v Ljubljani 1961, št. 24, str. 139-140. Soavtorja Bratko Kreft in Emil Štampar. - Ob izvolitvi Borisa Merharja za višjega predavatelja.
Strokovno mnenje. - Objave Univerze v Ljubljani 1961, št. 24, str. 143-144. Soavtorja Bratko Kreft in Emil Štampar. - Ob izvolitvi Vere Brnčič za predavateljico.
Strokovno mnenje. - Objave Univerze v Ljubljani 1961, št. 24, str. 176-178. Soavtor EmU Štampar. - Ob izvolitvi Franca Zadravca za asistenta.
Strokovno mnenje. - Objave Univerze v Ljubljani 1961, št 24, str. 182. Soavtor Emil Štampar. - Ob izvolitvi Matjaža Kmecla za asistenta.
Slovenska »modema«. - Pionir 16 (1960-61), št 6, str. 183-184.
»Modemisu« u slovenačkoj literaturi. - Politika 58 (1961), št 16996, str 17.
1962
Anton Aškerc. Beograd, Rad 1962. 35 str. (Radnički univerzitet. Književnost. IV. kolo.) Tudi izdaja v cirilici, 38 str.
Janko Kersnik. Beograd, Rad 1962. 38 str. (Radnički univerzitet. Književnost. V. kolo.) Tudi izdaja v cirilici, 40 str.
Oton Župančič. Beograd, Rad 1962, 37 str. (Radnički univerzitet Književnost VI. kolo.) Tudi izdaja v cirilici, 39 str.
Študije in fragmenti. Maribor, Obzorja 1962. 498 str.
Vsebina: Uvod. I. Ernestina Jelovškova. Prešernova mati. Pater Benvenut in Prešeren. Nekaj misli o Grumovi »Gogi«. Levstik in otroci. Levstik in Prešernova hči. Celica. Vida Jerajeva. »Slovenka«. II. Pregled slovenskega slovstva. III. »Naše obzorje«. Zofka Kveder. Prežihov Voranc. Bezruč med Slovenci. Tavčar in Mencinger v Kranju. Pol stoletja narazen. Aškerc. Glazer. Kersnik. Imensko kazalo (Sestavu Marko Kranjec).
Ref.: A., Nova obzorja 1963, str. 95-96, Štefan Barbarič, Sodobnost 1963, str. 819-827, bfa, Večer 1962, št 199, T[one] P[otokar], Telegram 1962, št 136, Sl[avko] Ru[pel], Primorski dnevnik 1962, št 206; M. Sjeverj, Naša žena 1962, str. 361, Rapa Šuklje, TT 1963, št 9, Franc Žagar, Prosvetni delavec 1962, št 16.
Tavčar in Cvetje v jeseni. - V: Tavčar, Ivan: Cvetje v jeseni. Ljubljana 1962, str. 99-105. (Žepna knjiga Školjka.)
1963
Janko Kersnik. 2., redigovano izd. Beograd, Rad 1963. 38 str. (Radnički univerzitet Književnost V. kolo) Tudi izdaja v cirUici, 40 str.
Slovenska Moderna. - Literarni koledarček. Priloga Pionirja. [Ljubljana 1963], str. 10-12. Ponaüs iz Piomba 1960-61.
Prežihovo pismeno srečanje s ŠorMjem. - Jezik in slovstvo 8 (1962-63), št 4, str. 122-123.
Oton Župančič. Ob petinosemdesetletnici njegovega rojstva. - Nova obzorja 16 (1963), šL 3-4, str. 97-110.
230
[Strokovno mnenje.] - Objave Univerze v Ljubljani 1963, šL 31, str 29. Dodatek k mnenjema M. Hrasteja in E. Štamparja ob izvolitvi Janka Jurančiča za višjega predavatelja.
Strokovno mnenje. - Objave Univerze v Ljubljani 1963, št 31, str 68. Soavtor Boris Paternu. - Ob izvolitvi Helge Glušič za asistentko.
Strokovno mnenje. - Objave Univerze v Ljubljani 1963, št 32, str. 83-84. Soavtor France Bezlaj. - Ob izvolitvi Rozke Štefan za predavateljico.
Strokovno mnenje. - Objave Univerze v Ljubljani 1963, št 32, str. 69-70. Soavtor Boris Paternu. - Ob izvolitvi Franca Zadravca za docenta.
Strokovno mnenje. - Objave Univerze v Ljubljani 1963, št 32, str 74-77. Soavtor Aleksandar Flaker. - Ob izvolitvi Vere Brnčič za višjo predavateljico.
Strokovno mnenje. - Objave Univerze v Ljubljani 1963, št 32, str. 80-83. Soavtor France Bezlaj. - Ob izvolitvi Viktorja Smoleja za predavatelja.
Ob grobu Pepce lleničeve. - Naša žena 23 (1963), št 1, str. 8.
O Vidi Tauferjevi. (Ob njeni šestdesetletnici.) - Naša žena 23 (1963), št. 7-8, str. 252.
Stilni premiki v slovenski književnosti med klasičnim in modernim realizmom. (Referat za mednarodni slavistični kongres v Sofiji 1963). - Slavistična revija 14 (1963), str. 79-110. Resumé.
1964
Anton Aškerc. 2. redigovano izd. Beograd, Rad 1964. 35 str. (Radnički univerzitet Književnost IV. kolo.) Tudi izdaja v cirilici, 37 str.
Fran Levstik. Beograd, Rad 1964. 38 str. (Radnički univerzitet. Književnost VII. kolo.) Tudi izdaja v cirilici, 40 str.
Mednarodno slavistično snidenje. - Delo 5 (1964), št. 309, str. 5. Podpis: -R-. - Zborovanje v Gottingenu.
Prispevek k zgodovini organizacije slovenističnega inštituta. - Jezik in slovstvo 9 (1964), št 1, str 26-31.
Izjava uredništva. - Jezik in slovstvo 9 (1964), št. 1, str. 32.
Uredila je 1. štev., ker ni mogla konstituirati uredniškega odbora, uredništvo odlaga.
Trnova pot do enakopravnosti. Razgovor z dr. Marjo Boršnikovo ob dnevu žena. - Ljubljanski dnevnik 14 (1964), št 65, str. 7. Spraševal Dušan Željeznov. - S portretom.
1965
Maselj-Podlimbarski, Fran. - Enciklopedija Jugoslavije. 6. knj. Zagreb 1965, str. 35. Soavtor Janez Rotar.
Mumik, Rado. - Prav tam, str. 179.
Novačan, Anton - Prav tam, str. 304.
231
Pregelj, Ivan. - Prav tam, str. 597. Prežihov Voranc. - Prav tam, str. 610-611. Pugelj, Milan. - Prav tam, str. 646.
Dr. Alma Sodnik. (Ob njeni prezgodnji smrti.) - Naša žena 25 (1965), št. 2, str. 51-52.
Pokušaj periodizacije slovenačke književnosti. Sa slovenačkog preveo Muris Idrizovič. - Putevi (Banjaluka) 11 (1965), št. 3, str. 327-330.
Engiadina mia. - Sodobnost 13 (1965), št 1-3, str 220-232. Pogovor z retoromanskim pesnikom Arturom Gallischem.
1966
Vida Tauferjeva. - Delo 7 (1966), št 286, str 7.
Za sprostitev ustvarjalnih talentov. - Naša žena 26 (1966), št. 2, str. 42-43.
Odgovor na anketo: Ali je priznanje enakopravnosti uresničilo naša pričakovanja? - S portretom.
Nit se je utrgala. Govor dr. Marje Boršnikove ob grobu pesnice Vide Tauferjeve. - Naša žena 26 (1966), št 12, str 419.
Vida Täufer. - Sodobnost 14 (1966), št 12, str. 1235-1248. 1967
Ob stoletnici rojstva Marice Nadhškove. - Jezik in slovstvo 12 (1967), št 4, str. 106-108. Ob desetletnici smrti Karle Bulovčeve. - Naši razgledi 16 (1967), št. 17, str. 478-479.
Razvoj in ocena Tavčarjevega leposlovnega dela. - Seminar slovenskega jezika, literature
in kulture 3 (1967), 16, 2 str
Summary.
Tavčarjeva Bogomila. - Slavistična revija 15 (1967), št 1-2, str. 174-217.
Rezjume.
1968
Stanko Majcen. - Jezik in slovstvo 13 (1968), št 7, str 224-225.
O slovenski »modemi«. (Ob sedemdesetletnici samoniklega prodora in ob petdesetletnici
zatona.) - Slavistična revija 16 (1968), str. 257-313.
Zusammenfassung.
1969
Bez zajedničkog, organiziranog rada. - Borba 34 (1969), št 334 - Reflektor, str. 3. Odgovor na anketo: O jeziku i književnosti, danas. - S portretom.
France Koblar. Ob življenjskem jubileju. - Naši razgledi 18 (1969), št 22, str. 669-670.
Vzgojni pomen Cankarjevih črtic za današnjo mladino. - Otrok in dmžina 9 (1969), št 2, str 41-42.
232
Cankar z novostrujarskim klubom pri Mladosti. - Slavistična revija 17 (1969), št. 1, str.
25-67.
Rezjume.
O Tavčarjevem poetičnem ritmu. (Študija v zvezi z nanovo odkrito novelo.) - Slavistična
revija 17 (1969), št. 2, str. 53-73.
Summary.
Dva odlomka. - Večer 25 (1969), št. 208, str. 9. Vsebina; Škis. Mucek. - Leposlovna proza.
1970
Dr. Stanko Majcen. - Delo 12 (1970), št 343, str. 2. Podpis; M. B.
Uvodna beseda k diskusiji o dosežkih in problemih sodobne slovenske hterarne zgodovine. - Jezik in slovstvo 15 (1969-70), št 4, str. 97-104.
Prof. dr. Marja Boršnik. - Naša žena 1970, št 4, str. 11-12. Intervju, spraševal Ciril Stani. - S portretom.
Položaj slovstvene znanosti na Slovenskem. - Naši razgledi 19 (1970), št. 8, str. 236. O Gradnikovem ustvarjalnem ritmu. - Srečanja 5 (1970), št 25-26, str. 32-35.
1971
Tavčar, Ivan. - Enciklopedija Jugoslavije. 8. knjiga. Zagreb 1971, str. 321-322. Vašte-Burger, lika. - Prav tam, str. 466.
Pisma slovenske »modeme«. Intimni svet Ketteja, Cankarja, Muma in Župančiča. - Delo 13 (1971), št 314, str 11.
Nekaj razmišljanj ob Majcnovi smrti. - Jezik in slovstvo 16 (1970-71), št 4, str. 122-123. Marija Kmetova. - Naša žena 1971, št 3, str. 30-31.
Ob obletnici Majcnove smrti. (17. decembra 1970). - Nova mladika 2 (1971), št 12, str. 448-450.
Kette, Murn, Cankar in Župančič med seboj. Trinajst vprašanj dr. M. Boršnikovi, urednici Pisem slovenske modeme. - TT 19 (1971), št 31, str. 6. Spraševal Herman Vogel.
1973
Mrtva srca. - Jezik in slovstvo 19 (1973-74), št 1-2, str. 10-18. 1974
Ivan Tavčar. Leposlovni ustvarjalec. I. 1863-1893. Maribor, Obzorja 1973 (1974). 596 str., [1] f. pril.
Str. 581-593: Kazalo obravnavanih Tavčarjevih del, Imensko kazalo. Sestavil France Vurnik. Ref.: Štefan Barbarič, Naši razgledi 1974, str. 500, Jjožej Hjorvatj, Itd 1974, št 30; Matjaž Kmecl, Jezik in slovstvo 1974-75, str. 19-20; Joža Mahnič, Prostor in čas 1974, str. 648-653, Jože Pogačnik, Zbornik za slavistiku 13 (1977), str. 202-204, Marijan Zlobec, Sodobnost 1975, str. 646-648.
233
široko odprti »osiješki krog«. Premalo znano obdobje hrvaške književnosti in umetnosti. -Delo 16 (1974), št 151, str 25.
Dodatno gradivo k Pismom slovenske »modeme«. - Slavistična revija 22 (1974), št. 2, str. 241-242.
Mumovo pismo Cankarju 2. III. 1898. 1975
Prijatelj in Tavčar. - Prijateljev zbornik. Ljubljana 1975, str. 187-216. 1976
Problem Cankarjevega Grešnika Lenarta. - Simpozij o Ivanu Cankarju. Ljubljana 1977,
str. 213-225.
Rezjume.
Sedemdesetletnica Marje Boršnikove. - Jezik in slovstvo 21 (1975-76), št 4, str 97-103. Intervju. - S portretom.
Med organizatorji odpora v Ljubljani. - Komunist 34 (1976), št 8, str 23. Spomin na Borisa Ziherla.
KTavčarjevi korespondenci z Levcem.-Slavistična revija 24 (1976), št 2-3, str 289-292. Tavčar v prvi Cankarjevi ustvarjalni dobi. - Sodobnost 14 (1976), št 5, str. 450-462.
1977
Mucek. - Spomini na otroštvo. 2. knjiga. Ljubljana 1978, str. 34-37. Leposlovna proza. - Ponatis iz 1969.
Študija o Štefanu Poljancu. - V areni življenja. Ob stoletnici rojstva Ivana Cankarja. Ljubljana 1977, str. 289-316.
Tavčar i Visočka hronika. Preveo Gojko Janjuševič. - V: Tavčar, Ivan: Visočka hronika. Novi Sad 1977, str. [5] - [42]. [cir.]
O Janku Glazerju.-Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 13 (1977), št 1-2, str. 46-51.
MUica Borštnik-Mironova. - Dialogi 13 (1977), št 12, str. 736-743.
Nekaj spominov na Jožeta Potrča. - Izvestja Gimnazije Dušana Kvedra 70, 71 (1974-75, 1975-76), Ruj 1977, str. 28-31.
1978
[»Tavčarjevi samozavestni naturi je lastno...]. - V: Tavčar, Ivan: Visoška kronika. Ljubljana 1978, str. 249.
Odlomek iz opomb k 6. knj. Tavčarievega Zbranega dela (1956).
Nekje znotraj je bil vse življenje otrok. Ustvarjalna obdobja Otona Župančiča. - Delo 20 (1978), št 139, str 28-29.
Najtišja poezija pesnikove notranjosti. Ustvarjahia obdobja Otona Župančiča. - Delo 20 (1978), št 145, str. 28-29.
234
Oton Župančič in moja generacija. (Iz pogovora 21. novembra 1978.) - Snovanja 12 (1978), št 6, str 90-91.
1979
Sredi vsega. - Oton Župančič. Simpozij 1978. V Ljubljani 1979, str. 19-43. Povzetek: Inmitten der Dinge.
Srce naj bo v Sloveniji. Razgovor z Marjo Boršnikovo. - Rodna gruda 26 (1979), št. 3, str. 12-13.
Spraševala Jagoda Vigele. - S portretom.
Täufer Vida. - Slovenski biografski leksikon. 12. zv. Ljubljana 1980, str 13-15. Tavčar Franja. - Prav tam, str. 27-28. Tavčar Ivan. - Prav tam, str 30-41.
Ob desetletnici Majcnove smrti. (1894-1970). - Dialogi 16 (1980), št 11, str. 702-703.
1981
Anton Aškerc. Ljubljana, Partizanska knjiga 1981. 236 str. (Znameniti Slovenci.)
Ref.: Tone Pretnar, Jezik in slovstvo 1981-82, str. 198-ov. III, Aleksander Zom, Naši razgledi 1982,
str. 645.
Ali spada mednje? Zapis o Petru Romavhu in njegovem spominu v slovenski literaturi. -Delo 23 (1981), št 103, str. 15.
Ob stotrideseti obletnici Tavčarjevega rojstva v Poljanah. - Loški razgledi 28 (1981), str.
227-231.
Zusammenlassung.
1982
Nemir mladega skeptičnega duha. Iz študije O slovenski »moderni«, ki jo je dr. Marja Boršnik objavila leta 1968. - Delo 24 (1982), št 192, str. 7.
Dopolnilo k Tavčarjevi korespondenci zadnje dobe. - Slavistična revija 30 (1982), št 4, str. 476-491.
Pisma hčerki Pipi in zetu Vladimiru Arku.
Uredništvo ^
1935 i
Jeraj, Vida: Izbrano delo. Uredila Marja Boršnik. Ljubljana, Ženska založba Belo-modre
knjižnice 1935. 199 str., [1] f. pril. (Zbirka slovenskih književnic. 1.)
Str. 7-65: Uvod, str. 189-193: Kronološki pregled, str. 194-196: Pripombe k izdaji.
Ref.: Milena Mohorič, Modra ptica 1935-36, str. 94-95, Silva Trdina, Ženski svet 1936, str. 68-70. '
235^
1938-1940
Kveder, Zofka: Izbrano delo. Poslovenili in priredili Marja Boršnik in Eleonora Kemc. Ljubljana, Ženska založba Belo-modra knjižnica 1938-1940. 7 knj. (Zbirka slovenskih književnic 2-6, 8.)
1. 1939. 199, X str.
2. 1939. 229, VI str
3. 1940. 197, XLI str. '
4. 1940. 193, XI str.
5. 1940. 208, VII str.
6. 1940. 178, III str 8. 1938. 270, XV str.
Na rimsko oštevOčenih straneh Pripombe.
Ref.: 0[ton] Bjerkopecj, Ceško-jihoslovanska revue 1939, str. 27; k 3. knjigi: Žena in dom 1939, str. 430.
1946
Aškerc, Anton: Zbrano delo. Prva knjiga. Balade in romance. Lirske in epske poezije. Uredila in z opombami opremila Marja Boršnik. Ljubljana, DZS 1946. 399 str. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.) Str. 331-394: Opombe.
Ref.: Stanko Javor [Janež], Obzornik 1947, str. 91-92; Lino Legiša, Novi svet 1951, str. 1042-1044; dm [Dušan Moravec], Slovenski poročevalec 1946, št 294.
Slovensko berilo za višje razrede srednjih šol. IV. Uredih Marja Boršnik, Alfonz Gspan, Lino Legiša, Janez Logar, Boris Merhar, Erna Muser, Mirko Rupel, Anton Slodnjak s sodelovanjem Ivana Grafenauerja in drugih slavistov. Ljubljana, DZS 1946. 268 str.
1947
Klasje. Ljubljana, DZS. Knj. 1 (1947) - 16-17 (1948): Urejuje Marja Boršnik z odborom.
Cankar, Ivan: Martin Kačur. Življenjepis ideahsta. Priredila Marja Boršnik. Ljubljana, DZS 1947. 155 str. (Klasje. 4.) Str. 149-155: Opombe.
Tavčar, Ivan: Med gorami. Slike iz loškega pogorja. Priredila Marja Boršnik. Ljubljana, DZS 1947. 119 str. (Klasje. 1.) Str. 113-120: Opombe.
1948
Levstik, France: Najdihojca. Uredila Marja Boršnikova. Ljubljana, Mladinska knjiga 1948. [42] str
Ref.: K[rlstina] Bjrenkj, Slovenski poročevalec 1948, št 186.
Slovensko berilo za nižje razrede srednjih šol I. Berilo so sestavih Marja Boršnik, Viktor Smolej in Blaž Tomaževič s sodelovanjem Eme Muserjeve idr. 2., predelana izd. Ljubljana, DZS 1948. 271 str
Slovensko berilo za nižje razrede srednjih šol III. Berilo so sestavih Marja Boršnik, Viktor Smolej in Blaž Tomaževič s sodelovanjem Erne Muserjeve idr. 2. predelana izd. Ljubljana, DZS 1948. 318 str.
236
Slovensko berilo za višje razrede srednjih šol IV. Berilo so sestavih Marja Boršnik, Alfonz Gspan, Lino Legiša in Boris Merhar s sodelovanjem Erne Muserjeve, Mirka Rupla, Franceta Tomšiča idr 2., predelana izd. Ljubljana, DZS 1948. 229 str.
Slovensko berilo za višje razrede srednjih šol V. Berilo so sestavili Marja Boršnik, Alfonz Gspan in Boris Merhar s sodelovanjem Lina Legiše, Janeza Logarja, Erne Muserjeve, Antona Slodnjaka idr. Ljubljana, DZS 1948. 302 str.
1949
Cankar, Ivan: Odabrani hstovi. Izbor M. Borštnikove [!]. Beograd, Novo pokolenje 1949. 139 str. [cir.] (Jugoslovenski klasici. 16.)
Slovensko berilo za nižje razrede srednjih šol II. Berilo so sestavili Marja Boršnik, Viktor Smolej in Blaž Tomaževič s sodelovanjem Erne Muserjeve in dr. 2., predelana izd. Ljubljana, DZS 1949. 286 str.
Slovensko berilo za višje razrede srednjih šol VI. Sestavih Marja Boršnik, Alfonz Gspan, Marija Jamar, Boris Merhar, Erna Muser s sodelovanjem Janka Glazerja, Franceta Koblarja, Antona Slodnjaka in drugih. Ljubljana, DZS 1949. 346 str.
Slovensko berilo za višje razrede srednjih šol VII. Berilo so sestavili Alfonz Gspan, Lino Legiša, Boris Merhar, Erna Muser s sodelovanjem Marje Boršnikove, Marije Jamarjeve, Antona Slodnjaka in drugih. Ljubljana, DZS 1949. 492 str.
1950
Cankar, Ivan: Odabrani kritički i polemički spisi. Izabrala Marja Boržnik [!]. Beograd, Novo pokolenje 1950. 222 str. [cir.] (Jugoslovenski pisci. 17.)
Slovensko berilo I. Sestavili Marja Boršnik, Viktor Smolej in Blaž Tomaževič s sodelovanjem Erne Muser in drugih. To izdajo so pripravih Erna Muser, Rozka Štefan in Blaž Tomaževič. 3., predelana izd. Ljubljana, DZS 1950. 278 str.
Slovensko berilo II. Sestavih Marja Boršnik, Viktor Smolej in Blaž Tomaževič s sodel. Eme Muserjeve in drugih. 3. predelana izd. Pripravila Stane Mehhar in Viktor Smolej. Ljubljana, DZS 1950. 281 str.
Slovensko berilo III. Sestavih Marja Boršnik, Viktor Smolej in Blaž Tomaževič s sodel. Erne Muserjeve in drugih. 3. predelana izd. Pripravile Marja Boršnik, Marija Jamar in Erna Muser Ljubljana, DZS 1950. 346 str.
Slovensko berilo V. Sestavih Marja Boršnik, Alfonz Gspan in Boris Merhar. 2. spopolnje-no izd. prir. Alfonz Gspan in Boris Merhar Ljubljana, DZS 1950. 339 str.
Tavčar, Ivan: Cvetje v jeseni. Priredila Marja Boršnik. Ljubljana, DZS 1950. 130 str. (Klasje. 22.)
Str. 93-111: Opombe; str. 113-123: Opombe k besedilu; str. 124-130: Seznam manj znanih narečnih in tujih izrazov.
1951
Aškerc, Anton: Zbrano delo. Druga knjiga. Nove poezije. Četrti zbornik poezij. Uredila in z opombami opremila Marja Boršnik. Ljubljana, DZS 1951. 524 str. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.) SU-. 453-517: Opombe.
Ref.: Lino Legiša, Novi svet 1951, str. 1042-1044; isti. Slovenski poročevalec 1951, št 136.
237
Cankar, Ivan: Skodelica kave. Izbor uredila Marja Boršnik. Ljubljana, Mladinska knjiga 1951. 332 str., [1] f. pril. Str. 329-332: [Spremna beseda]
Levstik, Fran: Najdihojca. Uredila M. B. Ljubljana, Mladinska knjiga 1951. 51 str. (Cici-banova knjižnica.)
Ref.: [Tit Vidmar] T., Slovenski poročevalec 1952, št 5.
Slovensko berilo za višje razrede srednjih šol IV. Sestavih Marja Boršnik, Alfonz Gspan, Lino Legiša in Boris Merhar 3., spopolnjena izd. To izd. je pripr Boris Merhar s sodel. Milka Matičetova in Franceta Tomšiča. Ljubljana, DZS 1951. 270 str.
Slovensko berilo VI. Berilo so sestavih: Marja Boršnik, Alfonz Gspan, Marija Jamar, Boris Merhar in Erna Muser s sodel. Janka Glaserja, Franceta Koblarja, Antona Slodnjaka in drugih. 2. predelana izd. To izd. so pripr.: Marija Jamar, Boris Merhar in Erna Muser. Ljubljana, DZS 1951. 314 str.
Slovensko berilo. VII. Sestavih Alfonz Gspan, Lino Legiša, Boris Merhar in Erna Muser s sodelovanjem Marje Boršnik, Marije Jamar, Antona Slodnjaka in dr. 2., predelana izd. To izd. sta pripr Marija Jamar in Erna Muser Ljubljana, DZS 1951. 318 str.
Tavčar, Ivan: Zbrano delo. Prva knjiga. Novele. Črtice. Dva odlomka. Variante. Uredila hi z opombami opremila Marja Boršnik. Ljubljana, DZS 1951. 446 str. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.) Str. 361-446: Opombe.
Ref.: M[arta] G[liha], Beseda 1951, str. 464; France Jamnik, Naši razgledi 1952, št 13. 1952
Tavčar, Ivan: Zbrano delo. Druga knjiga. Otok in Struga. Ivan Slavelj. Mrtva srca. Uredila in z opombami opremila Marja Boršnik. Ljubljana, DZS 1952. 463 str. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.) Str. 399-[464]: Opombe.
1953
Tavčar, Ivan: Zbrano delo. Tretja knjiga. Med gorami. Zgodovinske povesti. V Zali. Uredila in z opombami opremila Marja Boršnik. Ljubljana, DZS 1953. 421. str., [1] zvd. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.) Str. 369-421: Opombe.
Ref.: S[lavko] R[upel], Primorski dnevnik 1954, št 77. 1954
Slovensko berilo. VIII. Sestavili Alfonz Gspan, Lino Legiša, Boris Merhar in Erna Muser s sodelovanjem Marje Boršnik, Marije Jamar, Antona Slodnjaka in drugih. 2., predelana izd. To izd. sta pripr. Marija Jamar in Erna Muser Ljubljana, DZS 1954. 314 str. Ref.: Viktor Smolej, Prosvetni delavec 1954, št 16.
Tavčar, Ivan: Zbrano delo. Četrta knjiga. Janez Sonce. 4000. Uredila in z opombami opremila Marja Boršnik. Ljubljana, DZS 1954. 359 str (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.)
Ref.: [Milan Dolgan] -dn, Naši razgledi 1955, str. 305; M[iklavž] P[rosenc], Slovenski poročevalec 1955, št 47; Sl[avko] Ru[pel], Primorski dnevnik 1955, št. 55.
238
1955
Jezik in slovstvo. Letn. 1 (1955-56): urednica Uterarnozgodovinskega dela; letn. 9 (1964), št. 1: urednica.
Tavčar, Ivan: Zbrano delo. Peta knjiga. Izza kongresa. Uredila in z opombami opremila Marja Boršnik. Ljubljana, DZS 1955. 427 str. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.)
Str. 355-427; Opombe.
Ref.: Branko Berčič, Jezik in slovstvo 1955-56, str. 278-282, Sjlavko] R[upel], Primorski dnevnik 1955, št 265.
1956
Levstik, Fran: Najdihojca. 2. izd. Uredila M. B. Ljubljana. Mladinska knjiga 1956. 51 str. (Cicibanova knjižnica.)
Tavčar, Ivan: Zbrano delo. Šesta knjiga. Cvetje v jeseni. Visoška kronika. Variante. Uredila in z opombami opremila Marja Boršnik. Ljubljana, DZS 1956. 423 str. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.) Str. 351-423: Opombe.
Ref.; Jože Snoj, Naši razgledi 1958, str. 52-53; Sl[avko] Ru[pel], Primorski dnevnik 1957, št 60. 1957
Prežihov Voranc: Samorastniki. Koroške povesti. Priredila: Marja Boršnik. V Ljubljani, Mladinska knjiga 1957. 221 str., pril. (Kondor 14.) Str. 211-[222]: Sprenma beseda in opombe.
Ref.; Sl[avko] Ru[pel], Primorski dnevnik 1958, št 71; Josip Vidmar, Knjiga 1958, str. 23-28, Franc Zadravec, Jezik in slovstvo 1958-59, str. 20-21.
Prežihov zbornik. Uredila Marja Boršnik. V Mariboru, Obzorja 1957. 420 str. Str. 5-7: Uvodna beseda.
Ref.: [Bogomil] Gerlanc, Celjski tednik 1957, št 34; G[ema] H[afner], Knjiga 1957, str. 406-409; D[ušan] K[ermauner], Naši razgledi 1957, str. 575-578, 603-606, 1958, str 8-11; Uno Legiša, Jezik in slovstvo 1958, str. 219-222; Vlado Novak, Naša sodobnost 1958, str. 73-79; Dušan Pirjevec, Naši razgledi 1958, str. 252-253; T[one] P[otokar], Letopis Matice Srpske 1957, knj. 380, str. 602-603; Sl[avko] Ru[pel], Primorski dnevnik 1957, št 179; S[tane] Virtič, Ljudska pravica 1957, št 195, Večer 1957, št 148.
1958
Prežihov Voranc: Samorastniki. Koroške povesti. Uredila: Marja Boršnik. Dopolnilna naklada. V Ljubljani, Mladinska knjiga 1958. 247 str., prU. (Kondor. 14.) Str. 235-247: Spremna beseda in opombe.
Tavčar, Ivan: Zbrano delo. Sedma knjiga. Podhstki. Dodatek. Uredila in z opombami opremila Marja Boršnik. Ljubljana, DZS 1958. 473 str (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.) Str. 395-472: Opombe.
Ref.: Jože Koruza, Naši razgledi 1959, str. 46, Sl[avko] Ru[pel], Primorski dnevnik 1958, št. 243, Franc Šrimpf, Večer 1958, št 179.
1959
Tavčar, Ivan: Zbrano delo. Osma knjiga. Ocene in polemike. Pisma. Dodatek. Uredila in z opombami opremila Marja Boršnik. Ljubljana DZS 1959. 460 str. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.)
Str. 363-569: Opombe; str. 571-601: France Vurnik, Imensko kazalo. 1962
Aškerc, Anton: Anton Aškerc. Priredila Marja Boršnik. Skopje, Kočo Racin 1962.134 str. [cir.] (Školska biblioteka.)
Izbrane pesmi v makedonskih prevodih. - Str. 5-32: Anton Aškerc. 1964
Jezik in slovstvo - glej pri 1955! 1963
Tavčar, Ivan: Med gorami. Shke iz loškega pogorja. Uredila Marja Boršnik. Ljubljana, Mladinska knjiga 1965. 124 str (Moja knjižnica. Letn. 1. Razred VllL 7.) Str. 115-120: Ivan Tavčar, str. 120-124: Opombe.
1966
Monumenta litterarum Slovenicarum, Ljubljana, Mladinska knjiga: sourednica zbirke od knj. 1 (1966) dalje.
Tavčar, Ivan: Zbrano delo. 2. izd. Uredila in z opombami opremila Marja Boršnik. Ljubljana, DZS 1966. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.) Prva knjiga. Novele. Črtice. Dodatek. Odlomki in variante. 535 str, [1] zvd. Str. 421-535: Opombe.
Ref.: Sljavkoj Rujpelj, Primorski dnevnik 1966, št 196.
Tretja knjiga. Med gorami. Zgodovinske povesti. V Zah. 444 str., [1] zvd. Str. 381-444: Opombe.
Četrta knjiga. Janez Sonce. 4000. 388 str. Str. 327-388; Opombe.
1967
Slavistična revija. Letn. 15 (1967) - 17 (1969): sourednica za literarne vede.
Majcen, Stanko: Izbrano delo. Maribor, Obzorja 1967. 2 knj.
Prva knjiga. 1905-1925. Uredila in študijo napisala Marja Boršnik. 415 str.
Str. 377-409: Stanko Majcen v prvi ustvarjalni dobi; str. 411: Pripombe k izdaji.
Ret: Jože Horvat Sodobnost 1967, str. 932-935; Sljavkoj Rujpelj, Primorski dnevnik 1967, št 131;
M[arija] Š[va)ncer], Večer 1967, št 138.
Druga knjiga. 1942-1956. Uredila Marja Boršnik. 502 str.
Str. 419-487: Stanko Majcen v drugi ustvarjalni dobi; str. 489-490: Pripombe k izdaji; str. 491-493: Pregled Majcnovega življenja in dela; str. 495-502: Bibliografija del Stanka Majcna Ret: Mjarijaj Š[vajncer], Večer 1968, št 69.
Tavčar, Ivan: Med gorami. Shke iz loškega pogorja. Uredila in spremno besedo napisala Marja Boršnik. 1. ponatis. V Ljubljani, Mladinska knjiga 1967. 124 str (Moja knjižnica Letn. 1. Razred VIII. 7.)
Str. 115-120: Ivan Tavčar; str. 120-124; Opombe.
240
1969
Slavistična revija. Letnik 17 (1969), št. 1: Ob petdesetletnici smrti Ivana Cankarja. Številko, posvečeno Ivanu Cankarju, je uredila Marja Boršnik.
Cankar, Ivan: Otrok v Cankarjevih dehh. Zbrala Marja Boršnikova. - Otrok in družina 9 (1969), št 6, str 187.
Cankar, Ivan: Vsaka ped svobode, ki si jo pribori ljudstvo, je korak naprej v kulturi. Citate je izbrala ter uredila Marja Boršnikova. - Otrok in družina 9 (1969), št 4, str 105.
1971
Pisma slovenske »modeme«. I - XLII. 1896-1901. Faksimih originalnih rokopisov. Zbrala, uredila in spremno besedo napisala Marja Boršnik. V Ljubljani, Mladinska knjiga 1971. XLI str., XLII faks. (Monumenta htteramm Slovenicamm. 10.)
Ref.: Joža Mahnič, Prostor in čas 1971, str. 552-554, V[ili] V[uk], Večer 1971, št 226, Dušan Željeznov, Komunist 1971, št 29.
1977
Tavčar, Ivan: Med gorami. Slike iz loškega pogorja. Uredila in spremno besedo napisala Marja Boršnik. 2. ponatis. V Ljubljani, Mladinska knjiga 1977. 124 str. (Moja knjižnica. Letn. 1. Razred VIII.7.)
Str. 115-120: Ivan Tavčar, str. 120-124: Opombe.
Literatura
1936
Aškerčev večer v Ljudski univerzi. - Mariborski večemik »Jutra« 10 (1936), št 35, str. 2.
O predavanju M. Boršnikove ob osemdesetletnici rojstva A. Aškerca.
Predavanje o Aškercu. - Nova doba 18 (1936), št. 4, str. 4. O predavanju M. Boršnik na Ljudskem vseučilišču v Celju.
1937
Ambmš, Milan: Predavanje o Aškerčevem sociahzmu. - Slovenec 65 (1937), št 292, Oj: 7.
Podpis: -an-. - Poročilo o predavanju M. Boršnik v Slavističnem društvu v Ljubljani 1953
Univerzitetni profesor Marja Boršnik o pesniku ljubezni in Goriških Brd - dr. Alojzu Gradniku. (Predavanje v Zvezi mariborskih kulturnih delavcev.) - Večer 9 ( 1953), št 287, str. 2.
1955
Petre, Fran: Boršnik, Marja. - Enciklopedija Jugoslavije. 1. knj. Zagreb 1955, str. 696. 1956
Barbarič, Štefan: Za petdesetletnico dr. Marje Boršnikove. Ljubljanski dnevnik 6 (1956), št 25, str. 4.
241
Pogorelec, Breda: Nekaj misli ob jubileju Marje Boršnikove. - Naši razgledi 5 (1956), št 3, str. 69.
Sever, Meta: Dr Marja Boršnikova. - Naša žena 1956, št 2, str. 49-50.
S portretom.
1957
Boršnik Marja. - Ko je ko u Jugoslaviji. 1. izd. Beograd 1957, str. 71.
Dr. Marja Boršnik, izredna profesorica za zgodovino slovenske književnosti. - Univerza v Ljubljani. Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev in sodelavcev. Ljubljana 1957, str. 82-84.
1959
Slodnjak, Anton, Boris Ziherl, Stanko Škerlj: Strokovno mnenje o dr Marji Boršnik, upok. izred. prot - Objave Univerze v Ljubljani 1959, št 16, str. 10-12.
1966
Glušič Helga: Ob jubileju Marje Boršnik. - Delo 7 (1966), št 25, str 5. S portretom.
Paternu, Boris: Jubilej prof. Marje Boršnikove. - Naši razgledi 15 (1966), št 2, str. 36-37.
Zadravec, Franc: Ob jubileju dr. Marje Boršnikove. - Jezik in slovstvo 11 (1966), št. 1-2, str. 1-2.
Boršnik dr Marja. - Suvremeni pisci Jugoslavije. Zagreb 1966, str. 29-30.
S portretom.
1969
Švajncer, Marija: Drevesa rastejo navzgor. - Večer 24 (1969), št 207, str. 13, 14. S portretom.
Dr. Marja Boršnik, redna profesorica za zgodovino slovenske književnosti. - Univerza v Ljubljani. Biograhje in bibhograhje univerzitetnih učiteljev in sodelavcev. 2. knj. 1956-1966. Ljubljana 1969, str. 10-11.
1970.
Sattler, Miran: Dr Marja Boršnik. - Dnevnik 20 (1970), št 15, str 5. S portretom.
Boršnik dr Marija [!]. - Jugoslovenski savremenici. Ko je ko u Jugoslaviji. Beograd 1970, str. 106.
1971
Barbarič, Štefan: Boršnik, Marja. - Jugoslovenski književni leksikon. Novi Sad 1971, str. 45.
1972
Dobrovoljc, France: Boršnik, Marja - Leksikon pisaca Jugoslavije. L A-Dž. Novi Sad 1972, str. 297-298.
242
1973
Boršnik, Marja. - Mala splošna enciklopedija. 1. knj. A-G. Ljubljana; Beograd 1973, str 198-199.
1975
Odlikovanja slovenskih pisateljev. Dr. Marja Boršnik - red republike s srebrnim vencem. -Delo 17 (1975), šL 278, str. 2.
1976
Cilenšek, Milan: Odnosi Tavčar-Cankar. Slavistično društvo Maribor priredilo zanimivo predavanje Marje Boršnikove. - Večer 32 (1976), št 48, str. 6.
Drolc, Franc: Srečanje s prof. dr. Marjo Boršnikovo. - Glas 29 (1976), šL 11, str 5. S portretom.
Glušič, Helga: Analitična doslednost in ustvarjalni pogum Marje Boršnikove. - Slavistična revija 24 (1976), št. 1, str. 3-9. Rezjume.
Paternu, Boris: Marja Boršnikova. Sedemdesetletnica. - Naši razgledi 25 (1976), št 2, str 45-46.
Vurnik, France: Marja Boršnik. Življenjski praznik. - Dnevnik 35 (1976), št 21, str. 5.
S portretom.
Zadravec, Franc: Jubilej Marje Boršnikove. - Delo 18 (1976), št. 18, str. 8. S portretom.
Kidričevi nagrajenci. Prof. dr. Marja Boršnik. - Delo 18 (1976), št. 85, str. 5. S portretom.
1978
Sedej, Danijela: Marja Boršnik. - Spomini na otroštvo II. Ljubljana 1978, str. 374-375.
Marja Boršnik. - Letopis SAZU 28 (1977). Ljubljana 1978, str 59-62. S portretom.
Marja Boršnik. - Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ob štiridesetletnici. Ljubljana 1978, str. 83-84. S portretom.
»Zemlja domača ni prazna beseda«. Profesorica Marja Boršnikova je vehk del svojega življenja posvetila delu in življenju pisatelja z Visokega. - Dnevnik 27 (1978), št 47, str 12.
1979
Dr. phil. Marja Boršnik, red. prof. za slovensko hterarno zgodovino v pok. - Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani. Biograhje in bibhograhje univerzitetnih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev. 3. knj. 1966-1976. 1. det Ljubljana 1979, str. 10-11.
1982
Bemik, France: Marja Boršnik. - Delo 24 (1982), št 187, str. 5. S portretom.
243
Brecelj, Marijan: Vse svoje življenje je posvetila slavistiki. Ob snuli prof. dr. Marje Boršnikove. - Primorski dnevnik 38 (1982), št. 174, str. 4, 6.
Gedrih, Igor: Marja Boršnik. - Prosvetni delavec 33 (1982), št 13, str. 12.
Glazer, Alenka: Manom Marje Boršnikove. - Dialogi 18 (1982), št. 10, str. 797-799.
Kmecl, Matjaž: Epitaf za Marjo Boršnikovo. - Naši razgledi 31 (1982), št 17, str. "489.
Mahnič, Joža: Prof. Marja Boršnik. V spomin. - Dnevnik 31 (1982), št 219, str. 6.
Paternu, Boris: Marja Boršnik. 24.1. 1906-10. VIII. 1982. - Jezik in slovstvo 28 (1982-83), št 1, str. 1.
Poslovilne besede na borovniškem pokopaUšču 15. avgusta 1982.
Paternu, Boris: Marja Boršnik (1906-1982). V spomin. - Slavistična revija 30 (1982), št 4, str 512-516.
Paternu, Boris: Profesorici Marji Boršnikovi v slovo. - Vestnik Univerze E. Kardelja v Ljubljani 12 (1982-83), št 3, str. 112-114.
Pogorelec, Breda: Beseda ob grobu. - Naši razgledi 31 (1982), št 17, sti". 489.
Žerjav, Alenka: Pisateljici Marji Boršnik. - Dnevnik 31 (1982), št 235, str. 17. S portretom.
Boršnik, Marja. - Slovenska književnost Ljubljana 1982, str. 33. (Leksikoni Cankarjeve založbe.)
Dr Marja Boršnik. - Večer 38 (1982), št 187, str. 4. S portretom.
Spominska razstava del Marje Boršnik. - Dnevnik 31 (1982), št 225, str. 6. Umrla je dr. Marja Boršnik. - Delo 24 (1982), št 186, sti". 16.
Umrla je hterama zgodovinarka. Dr Marja Boršnikova. - Dnevnik 31 (1982), št 218,
sti-. 16.
S portretom.
244
í
Teme in pisatelji, o katerih je pisala pokojna profesorica Janko Čar
Pedagoška akademija v Mariboru
KONTRAST - OSREDNJA SLOGOVNA PRVINA TAVČARJEVIH NOVEL V ZBIRKI MED GORAMI
Malone vsi slovenski literarni zgodovinarji in teoretiki od Grafenauerja sem razlagajo ; Tavčarjevo kontrastivno doživljanje sveta kot njegovo osrednje ustvarjalno gibalo. V novejšem času so o tem pisali M. Boršnikova,', B. Paternu,^ F. Bemik' in J. Pogačnik.'' Pričujoče premišljanje želi nekoliko bolj celostno osvetliti to opazno idejno-vsebinsko in slogovno sestavino v Tavčarjevih novelah iz zbirke Med gorami, ne da bi se posebej ukvarjalo s temeljnimi (filozofskimi) vprašanji doživljanja sveta v kontrastih in antinomijah. |
Kontrast imenuje SSKJ to, kar se v čem bistvenem popolnoma razhkuje od dmgega, »na- I sprotje«. S tem pojmom se povezuje pojem antiteze, kot kategorijo s področja književnosti ; jo SSKJ razlaga z »nasprotjem, kontrastom«, hteramoteoretično pa kot »besedno figuro, ki veže nasprotujoča si pojma v miselno celoto.« R. Simeon' razlaga kontrast kot anto-, nimiranje leksikalnih, frazeoloških, fonetičnih hi gramatikalnih enot. Antiteza kot »nasprotje izrečeni tezi« ima v hteraturi posebno figuro antiteton, ki zaznamuje »dve vsebinsko nasprotujoči si mish (reči)«, ki »sta v poljubnem sintaktičnem obsegu postavljeni dm-ga proti drugi, bodisi kot besede, besedne skupine ah stavki.«' V klasični hteraturi je kontrast v prvi vrsti antiteza v posameznih pojmih in mishh. Podobno razlaga antitezo J. A. Cuddon,' ki naglasa, da je antiteza običajna v retoriki in da je posebno cenjena v vzvišeni in heroični poeziji. Kontrast pa mu je »sopostavljanje (juxtaposition) razhčnih ah nasprotnih slik, idej ah obojega z namenom, da se stopnjuje ali jasneje prikaže prizor, téma ali : dogodek.«
Iz prikazanega izhaja, da je kontrast širši pojem in da pokriva razhčne antiteze in anto- : nimije ter se širi celo na hiperbolo in paradoks. V nadaljnjem razboru bom uporabljal po- j jem kontrasta v slednjem smislu, to je, s kontrastom bom zaznamoval razhčna nasprotja: ' od zvočnih, besednih, frazeoloških, skladenjskih, pomenskih, motivnih itd. do idejnih. |
Še pomembna dopolnitev. Ko govorimo o kontrastu, mislimo predvsem na neposredno ' »protistavo« dveh elementov, vendar teoretiki opozarjajo, da so pogoste »manj opazne in ; na osebni vtis računajoče antitetičnosti« (Kmecl), npr.: star hrast sredi aprilskih trav, i vnučkova roka v dedovi dlani ipd. Takšnih na prvi pogled manj opaznih kontrastov v be- \ sedni umetnosti ne manjka, pri Tavčarju pa so sploh pogosti. Izhajajo iz pisateljevega eks-i
' Marja Boršnik: Ivan Tavčar, leposlovni ustvarjalec. Maribor 1973. ' Boris Paternu: Slovenska proza do modeme. Študija, Koper 1957.
' France Bemik: Erotika v nekaterih Tavčarjevih proznih delih. Slavistična revija 22, 1974, 41-53.
' Jože Pogačnik: Zgodovina slovenskega slovstva IV. Maribor 1970.
' Rikard Simeon: Enciklopedijski rječnik lingvističkih naziva. Zagreba 1969.
'Literatura. [Leksikoni Cankarjeve založbe.] Ljubljana 1977.
' J. A. Cuddon: A Dictionary oi Literary terms. 1979.
245
presivnega izraza, motivike, iz morfologije dogodkov ipd., ne da bi se posamezne leksi-kalne, motivne itd. prvine postavljale v izrecno nasprotje do drugih ah pa so nasprotja brez očitnega nasprotnega pola in izstopajo predvsem v razmerju do celotnega konteksta.
Najbolj samosvoje kontrastiranje pri Tavčarju je gotovo tisto, ki sega v idejne razsežnosti njegovega pisanja. V slikah Med gorami je vseskozi opaziti ostro nasprotje med. prvin-skim, etično čistim svetom njegovih gorjancev in moralno pokvarjenim, popačenim meščanstvom. Ta konstrast Tavčar najmočneje osredinja v erotiki, zato je kar polovico zbirke posvečene ljubezenskim dramam in tragedijam, v katerih igrajo meščani praviloma negativne vloge. Tavčarjeva ustvarjalna iskanja segajo globoko v plasti človekove biti in pri tem se odkrivajo pomenljive razsežnosti svetlega in temnega, dobrega in zla.
O opaznih kontrastnih razmerjih moremo govorili tudi ob motivih oz. ob spletih motivov. Vzemimo Kočarjevega gospoda motiv samosvojega, brezsrčnega izobraženca - motiv usodno zaljubljene, a prevarane dekhce; motiv nepokvarjene slovenske vasi - motiv odtujene tivolske gospode; stranski motiv dveh tekmecev (ribičev).
Ah v noveli Mo; sin: ob motiv slepe očetovske ljubezni je postavljen motiv nehvaležnega, odtujenega in brezčutnega sina
Sprehod skozi tovrstne pripovedne sestavine bi razkril množico disonantnih motivov.
Vir številnih kontrastov so značajsko zelo različni junaki. O tem sta pisala zlasti Paternu in Boršnikova. Domala v vseh slikah je avtor ustvaril močne kontraste že z vrsto antipodov: vaški kravar - meščan Erazem (HN),* Kobiljekar - Lovričkov Grega (K); nečakinja gospoda Andreja - Kovarjev Miha (MK); Kočarjev gospod - Romovševa Lenka (KG); Gri-čarjev Blaže - Cetrtnikova Luca (GB) in dr. Toda ne le pri junakih, tudi pri stranskih osebah je samosvojost značajev kontrastno poudarjena: tako so kmečki fantje v Holekovi Ne-žiki šibki, plahi in brez denarjev, rudarji pa samozavestni in nič v zadregi za pijačo; opazna je razlika med Tomažkom in Tinčetom (T), Koščakovim Jurčetom in Bolantačevun Štefanom. (KG)
Močno opazni so kontrasti, ki jih avtor ustvarja s posameznimi situacijami. Posebno ostro so izrisani v dramatičnih ah celo tragičnih prizorih novel z ljubezensko tematiko (Hole-kova Nežika, Grogov Matijče, Miha Kovarjev, Kočarjev gospod, Posavčeva češnja, Gričarjev Blaže). Nepozaben je sklepni prizor v Kočarjevem gospodu, ko Kočarjev pripelje svojo ženo Nemko tudi pred Romovševo hišo. Tu se sreča tudi z nesrečno Lenko. Izjemno skop pogovor med bivšima ljubimcema naravnost mojstrsko predstavlja oba lika: brezsrčnega pomeščanjenega varavca in prevarano, od srčnih bolečin strto dekhco. Prizor, kakršnih je malo v slovenski hteraturi.
V mnoge situacije avtor rad vpleta tudi naravo, in to praviloma s kontrastnim ozadjem, na primer Nežika po bolezni (HN), Kobalov Toma in pomladne ptice (KŽ), Šarevčeva Meta in pomladna odjuga (ŠS), Posavčev Jakob in pomladna češnja (PČ), obešen Gričarjev Blaže in pomladna bukev (GB).
Pogostna so nasprotja, ki zaznamujejo stanja ali dogajanja.
Nam pa so sekali gozde naokrog, da je človeku srce pokalo, ko so pele sekire in hribje po-kazovali tu in tam gole hrbte, tako da je sčasoma bilo vse rjavo, kjer je poprej bilo vse zeleno. (HN, 7f
• Okrajšave: Holekova Nežika (HN), Kobiljekar (K), Kalan (KL), Moj sin (MS), Miha Kovarjev (MK), Grogov Matijče i (GM), Tržačan (T), Kako se mi ženimo (KŽ), Kočarjev gospod (KG), Posavčeva češnja (PČ), Šarevčeva sliva (SS), Gričarjev Blaže (GB).
' Navajam po ZD III, 1966. \
246
Otresovali smo, kar smo mogli, ali vendar je dosti polomilo. (HN, 8)
Nekaj časa je ležal, potem pa je hodil po hiši, se zopet ulegel in klel in molil. (HN, 13)
V čisti tekočini opazovalo se je prav lahko, kako je povodni ta velikan sedaj kakor kamen mirno obstajal, sedaj pa zopet bliskoma švigal za plenom tja in sem. (KG, 83)
Kričali so, napivali si, in vsi so bili prepričani, da lepšega življenja biti ne more, kakor so ga uživali tisti dan v zaduhli in vroči pivski sobi. (GB, 114)
Tavčar rad izbira ekspresivne izraze, posebno glagole, in s tem poglablja nasprotja. Pri tem ni nujno, da so ekspresivni deli docela antonimično postavljeni; kontrast se izoblikuje v odnosu do konteksta.
Na koru se je raztezaval učitelj Štefan Deska in trgal svoje grlo; Žganjarjeva Uršika pa mu je s suhim svojim glasom pritiskala, da se je culo, kakor bi se zavrto kolo drgnilo ob kamen. Gospod Andrej je opravljal v zlatem plašču slovesno službo božjo. Svečniki na oltarju, kadilnica, svetilnica pred oltarjem, vse je bilo srebrno. Po svečah in tam gori okrog svetnikov bilo je vencev in umetnih šopkov, da je vse migljalo in se sukalo. (GM, 60)
Gornji prizor je nabit z ekspresijo, ki ustvarja žive kontraste in se stopnjuje do grotesknosti. Podobno je z opisom tivolske gospode v Kočarjevem gospodu in plesom v vaški krčmi (Gričarjev Blaže). Na to Tavčarjevo kvaliteto smo bili premalo pozorni, čeprav je res, da so prvine grotesknosti v slikah večinoma fragmentarne, največkrat le sestavni del hi-perbohzacij.
Prav ta groteskna mesta so močno kontrastivna do pretežno lirsko intonirane celote. Drastičen primer je epilog v noveh Kočarjev gospod.
Dokaj opazno je tudi kontrastiranje na ravni besedja.
»Tone«, sem dejal, »svet je poln joka, danes joče berač, jutri bogataš. Vse mine, gostija, pa tudi lakot Letos je slana, k letu bo pa težko klasje.« (HN, 14)
Otrok je rasel; a bil je tenak kakor bilka na njivi in bledih lic. S seboj pa je nosil dvoje lepih oči, ki so mu izpod rumenih las zrle v svet, kakor zre modro cvetje iz rumene pšenice. (T, 68)
Ali uže tedaj sem imel lastnost, da mi je mlado žensko lice bolj dopadalo kot velo, in uže tedaj sem rajši gledal v oko Šetravovi Manici kot Kašpurjevi Agatulji, ki je gledala samo na eno oko, in še na tisto grdo! (GM, 62)
Izstopajo tudi razhke med osebnimi imeni, posebno pri ženskah: Nežika, Ančika, Lenka, Manica, Marjanica; nepriljudna bitja pa je krstil z Luco, Marušo Repuljo, Mico Zdihoval-ko, Marjeto Togotuljo. Ošabnemu Kobiljekarju stoji nasproti premeteni Lovriček, meščanskemu Erazmu pa kmečko preprosti Tone.
V gornjih primerih ima kontrast dve stopnji, »pomensko« in zvočno.
Tavčar izrecno omenja že Izidorju Cankarju, da je pozoren do zvočne podobe svojih povedi. Posebno se ustavlja ob ritmiki. Pozorna razčlenitev odkriva več vrst stihzacij, ki seveda niso brez kontrastnih učinkov; taka mesta nahajamo zlasti v Holekovi Nežiki, Trža-čanu, Šarevčevi slivi, Gričarjevem Blažetu m drugod.
»Lenče!« izpregovoril je hladno, »zopet sem doma!«
Počasi je dvignila trepalnice ter obmila proti njemu solzno oko.
»Ali res!« je vzdihnila.
»Poglej, to je moja žena!«
Obrnila je solzni pogled proti gosposki ženski, ki je z zadovoljnim obrazom pri strani ostala. »Ali res!«
247
»Pred šestimi meseci sva se vzela.« »Ali res!« (KG, 90-91)
Ekspresivno izrazje običajno opozarja tudi s svojo zvočno sestavo.
»Kar izpijem, plačam, pravim, pravim, pravim! In kaj ste vi vsi? Kaj si ti, stara šivanka, Lazarjev Jurče? In ti, stara pijavka, Kalan? In kaj si ti, uboga sova, Petelinček? In ti, Kamnarjev Tinče, jetika jetična? In kaj si ti (obmivši se na čevljarčka, blizu pristopivšega), ti Körle, raztrgano obuvalo ti? Kaj sle vi vsi, vprašam, vprašam, vprrr-ašam!«
In dalje:
»Si pač uže spet pijan, Miha! In v temno noč so te vrgli in otepli so te! Vidiš, in slabši si kot vsak berač, in vsak te sme pretepavati! Ti si revež, ti si revež! In raztrgan si tudi in gorke obleke nimaš, ker ti vse zapiješ, vse zapiješ!... (MK, 31)
Gornja odlomka, ki si v noveli skorajda neposredno sledita, združujeta v sebi povsem različno zvočno linijo, zato učinkujeta kontrastno.
Tudi skladnja ni brez kontrastnih prvin. V vsebinskem pogledu se to kaže predvsem v številčnosti protivnih in stopnjevalnih priredij. Obe sta pri Tavčarju poleg vezalnega priredja najpogostnejši. Vendar pa protivno priredje nima tohkšne kontrastivne moči, kot bi pričakovali. (Ta tip priredja je v Kersnikovih Kmetskih slikah enkrat številčnejši, pa učinek kontrastiranja zaradi tega ni ustrezno močnejši). Precej bolj opazno je Tavčarjevo prenašanje protivnosti v medstavčno skladnjo, na primer:
»Hudič!« je zastokal.
A potolažil se je takoj. (KG, 84)
V tej pasti je tičal. Ali jaz sem stopal mimo. (GM, 58)
Potem je Štefe sam splezal na drevo, kjer ga je sprejel nekak prav prav čuden vonj. Ali visoko ni splezal (GB, 118)
V oblikovnem pogledu kontrastno izstopajo primeri nizov, predvsem prostega stavka, in kontrastiranja prostega stavka s priredjem in podredjem. Tako pisatelj v Holekovi Nežiki v daljšem odstavku s šestnajstimi zloženimi stavki na treh mestih vstavlja kot ritmični kontrapunkt tri krajše proste stavke: »Godci pa so piskali. Urno je vstala. Prav kakor roža je bila.« - Podobno urejenost moremo opaziti v Grogovem Matijčelu, ne pa tudi v znanem prizoru odjuge v Šarevčevi slivi.
Nizi so dokaj opazni, vendar niso posebno številni. Kot učinkovito nasprotje kontekstu moremo označiti niz prostih stavkov na koncu novele Mo; sin.
Ponoči pa je umrl. Prav ubožno smo ga zakopali. Na grobu ni spominka. Vsako pomlad zrasle na njem nekaj trave in osata. Ali po tem grobu nikdo ne povpraša. Taki so ti naši otroci! (MS, 29)
Drugačen skladenjski in zvočni kontrast ustvarja tale niz:
Spomlad je tedaj bila in nad nami se je razširjevalo vedno jasno nebo. Ptice so pele po vseh grmih; okrog cerkvenega stolpa so uže švigale lastovice in sokoh. A v gospodovem vrtu je cvetelo stotero pisanih rož in krasno je bilo vse. (MK, 41)
In še nekaj primerov za inverzije.
... zaklad na Kucija zeleni strmini; desko trhleno; hiša, visoka in prostorna; s srcem, pregrešnim in ostarelim.
Strupenih misli poln je prišel Kalan mimo... - (KL, 56)
248
Počasi vstal je fant. (HN, 14)
Čeprav citirani deli nimajo vedno dovolj kontekstualnega zaledja, da bi se kontrastna razmerja močneje odsvitala, upam, da bo ta kratki prikaz pomagal odkrivati in odkriti neko bistveno idejno-vsebinsko in oblikovno kvaliteto Tavčarjeve kratke vaške proze.
Bogo Jakopič
Center za rehabilitacijo sluha in govora v Ljubljani
PRIZADETE OSEBE V PREŽIHOVEM DELU
Opisi prizadetih oseb se pojavljajo v svetovni literaturi sorazmerno zgodaj, v naši htera- i turi pa - glede na zakasnitve naše pripovedne proze - času primerno. Prve tovrstne opise | zasledimo pri nas že na prehodu med folklorizirajočim in narodnostno osrčujočim ter sen- j timentalnim reahzmom pri Simonu Jenku (Tilka, Jeprški učitelj). Prizadete osebe srečamo 1 v dehh Josipa Jurčiča (Grbavi Peter v Juriju Kozjaku, deseti brat v istoimenskem romanu, ; Spakova mati Majdalena Strugova in čudaški Krjavelj prav tam), Ivana Tavčarja (Posav- | čev Jakob v Posavčevi češnji, Zora v Otoku in Strugi, Tržačan) in celo v Aškerčevi epiki i (Mulec Osojski, kjer gre za namišljeno nemost), vendar moramo v primerjavi z liki, ki so i jih obdelah v tej smeri reahsti, Cankarjeve podobe prizadetih oseb psihološko, značajsko in osebnostno genetsko bolj ovrednotiti kot verjetnejše, vsaj v večini, kot prejšnje, saj so : nekateri pisatelji v reahzmu v tem zares začetniki. Nanje je močneje vphvala romantična zanesenost kot realistični prijem, čeprav lahko tudi pri njih zaznamo vsaj osnovne črte \ opisa prizadete osebe, in tako smemo trditi, da so se tudi ti pisatelji dokaj dostojno spo- ; prijeli z zahtevno nalogo prikazati bralcu, da je ta ali ona oseba tako ali drugače prizadeta. ; Pri Cankarju zasledimo prvič v naši hteraturi registrirano celo skupino ah skupinsko življenje prizadetih oseb (Hiša Marije Pomočnice), kar je celo v svetovni hteraturi bolj redek | pojav. Opisi prizadetih oseb so sicer življenjsko (vsaj navidezno) verjetni, umetniško na i izredni višini, so pa tu pa tam v opisu glede na določeno prizadetost opisane osebe manj ; prepričljivi v znanstveni defektološki anahzi prizadetosti neke osebe, kar je pri Cankarju ; ugotovil že psihiater dr Alfred Šerko.'
Vorančevo delo pomeni pri nas glede reahstičnega opisa v nekem smislu vez med Kersnikovo in Tavčarjevo bolj površinsko, deskriptivno anaUzo pri opisovanju prizadetih oseb in poglobljenimi sociološko obarvanimi, že modernimi pogledi na neko prizadeto osebo; vse to je obogateno z izredno tankim posluhom za ljudsko opredelitev tako ali drugače prizadete osebe. Cankar je kot opisovalec vmesni člen, ki skuša v poglobljeni duševni anahzi stanja iskati vlogo prizadete osebe v delu bodisi kot odsev njene usode ah
' Prim. dr. Alired Serico: Polikarp, Cankarjev zbornik, Lj. 1921 ali isti: O psihičnih motnjah na alkohohii podlagi, LZ. Lj. 1921 (v zvezi z oceno in kritiko knjige Ivana Robide).
249
pa kot nekaka vest družbe, ki se pogosto sploh še ni prebudila. Voranc je razvil ob prizadeti osebi že poglobljeno družbeno problematiko in določneje opredelil njeno usodo v njej ter poudaril zelo pogosto neslutene vrline, celo junaštva prizadetih, od družbe ponižanih in zavrženih ljudi. S temi opisi je bil že v predvojni dobi znanilec novega časa, ki bo prelomil s preteklostjo glede ravnanja in upoštevanja prizadetih ljudi. V Prežihovem delu najdemo izjemno veliko prizadetih oseb, ki bi jih lahko spravljali v zvezo z Voran-čevo zavzetostjo za vse preproste, od tedanje izkoriščevalno-pogospodovabie družbe prezirane ljudi in z veliko Prežihovo epsko širino, zlasti v romanih, v katerih mu ne uide tako rekoč nobena družbena in socialna stran ljudi.
Prežih torej gradi svojo umetniško dikcijo na »silnih zamahih« z veliko eruptivno močjo izrazitega epika, kot je že v prvi oceni Samorastnikov iz leta 1940 zapisal Josip Vidmar.^ Temu ustrezno so tudi njegove prizadete osebe dinamične, presenečajo s svojimi odnosi in dejanji, pogosto polne življenjskega, večkrat nenavadno silnega zagona, naslikane plastično in pogosto neponovljivo. Če se dotaknemo njegovih samorastniških novel, kot najbližjih po taki ustvarjalni moči, izstopajo že na pogled božjastni Dihur in njegovi svojevrstni otroci. Dihurjev opis je samonikel. Dihur doživlja tudi določeno družbenoekonomsko revolucijo svoje kmetije, jo zdaj rešuje iz tega, zdaj se zopet nesrečno pogreza v dolgove; v resnici te mučne spremembe odsevajo v njegovem značaju, ki je načet od bolezni - božjasti. V to mu pritegne še kila, ki je znak prevelikega telesnega naprezanja. Tudi enooki Pungra sprejema del njegovega značaja, to je trmo, ki je za oba pohabljena značilna. Na duševno omejenost in počasnost nas po Prežihovih opisih spominja Voruh (Ljubezen na odom), ki je sicer po mnenju soseske malo omejen, a je vešč in sposoben v svojem poklicu. Počasnost v značaju in seveda zlasti pri delu mu prinese smrt. Til Oplaz, ki je nekak Prežihov dvojnik, je uporen in malce čudaški in nikakor ne sodi med prizadete, čeprav izpove, da se včasih nekontrolirano vede (v Jirsu in Bavhu). Čudaški je tudi neutrudni iskalec vode Borovnik, ki ga Voranc označi za čudaka, soseska pa tudi že vrešči, da se mu je zmešalo. Temeljna oznaka različnim stanjem je glas soseske (ljudje so govorili, pravili, soseska je trdila itd.), torej kolektivna sodba. Tudi Metin mož Ožbej (Samomstniki) je pohabljenec, človek šibkega značaja. Ni invahd od rojstva, ampak je vojni invaUd. Morda je Voranc le še v Doberdobu prek tega prizadetega človeka neprisiljeno, ne tendenčno, ampak spontano in odkrito obsodil zlasti krivično vojno kapitalističnega in fevdalnega časa. Od ženskih likov izstopata v zbirki novel Samomstniki Radmanca, ki je bila hči pohabljene dekle in ki so ji ljudje, morda že spet po družbeni lestvici, prisodiU napako, da je »malo apasta«, toda to je bil napačen račun tistih, ki je niso poznali. V resnici (kot pravi Prežih) pa se je le zelo počasi razvijala.^
Zanimivo domačijsko delo, ki zadeva prav tako njegov samorastniški svet, je njegova Jamnica, kjer se od motiva ljudskega berača - pohabljenca Prežihovi berači mestoma močneje razlikujejo. Berači so tu poseben družbeni sloj, večinoma obubožani kmetje ali bajtarji, manj telesni ali duševni pohabljenci. Tako vidimo, da je zanje bolj značilna določena socialna struktura, zlasti v dobi gospodarske krize, kot pohabljenost ah onemoglost. Od njih se bolj razhkuje le božjastni Riharjev Miha, ki je postal invahd, po pisateljevi razlagi, ko mu je neki hudobni hlapec še otroku zUl poln žehtar mrzle vode za vrat, ker je bil med mohtvijo zvečer zaspal in od tedaj ga je metala božjast."* Moškoplet, kralj jam-niških beračev, je le malo slaboumen človek berač, ki se mu le tu in tam zblede. Najbolj je še od teh prizadet Mlatajev Terc (nekaka paralela Milčinskega Poldrugemu Martinu), znani slaboumnež, ki je pri hiši delal že dolgo let za hrano ter staro ponošeno obleko.' Paralelni hk po lepoti Radmanci (v Samorastnikih) je v Jamnici Černjakova terba (sirota).
2 Prežihov Voranc: SamorastnikL Koroške povesti, Ljubljana, Naša založba 1940 (Josip Vidmar: Prežihov Voranc). ' Prežih Zbrano delo 11 (1964), str. 94. < Prežih: Zbrano delo Vil (1964), str. 13. ' Prežih Zbrano delo VH (1964), str. 23.
250
Dokaj podroben je Vorančev opis te sirote, ki v nekaterih podrobnostih kaže na speci-hčno pisateljevo poglabljanje v značilnosti določene prizadetosti in tudi na to, da ji je pisatelj odmeril v romanu pomembno mesto. Tako pravi pisatelj o njej: »Glede zunanjosti narava ni skoparila pri tej siroti, le njeni možgani niso bili v redu in njene preizrazite, pregloboke, vedno prestrašene ter s prekošatimi obrvmi zasenčene oči, so ji kazile obraz. Razen tega je bila še napol gluhonema in vse to je zadostovalo, da je tridesetletna ženska, Černa-kova terba, bila izločena iz vsakdanjega človeškega življenja ter bila prisiljena živeti življenje zanemarjene, poživinjene sirote: bila je rodna teta otrokoma, ki sta jo tepla, in bila je kot terba odvečen ter nezaželen član hišne družine.«'' Posebno pretresljivo je Prežihovo poudarjanje njene socialne odrinjenosti, čemur daje pisatelj še poseben poudarek. Z nadevkom »poživinjene« (sirote) je pisatelj neprisiljeno, a dovolj določno pokazal na izredno težo njene prizadetosti. Zanimivo je tudi to v tem primeru, da je Voranc kot pisatelj podobno ljudski sodbi postavil bolj ah manj pogosto zvezo - duševno zaostalost in prizadetost z gluhone-mostjo, kar je sicer mogoče kot primarna ah sekundama zveza, ni pa to tako pogost ah celo dosleden pojav. Posebno zanimiv in lep je Prežihov opis Terbinega materinstva: »Ko je mutasta mati spoznala, da njen otrok ne bo mutast, se je od veselja začela jokati, kakor bi se zavedala tega največjega bogastva človeškega bitja.« Tudi opis, kako je hotela deliti radost starševstva s Pemjakovim Tevžuhom, ki je bil oče sirotinega otroka, in njena boleča ostra reakcija ob njegovi zavrnitvi, priča o pisateljevi poglobljenosti v opis sirote in tudi njenega težkega položaja. Prehod zdrave osebnosti v duševno zmedenost je Prežih upodobil v Zabevovi Neži, kjer gre za njeno moralno odgovornost, ki se stopnjuje do duševne zmedenosti in poskusa grozovitega uboja otroka. Tovrstna poglobitev zahteva večje poznavanje takšnih stanj, zato jim je Voranc nekoliko skrajšal pot v sicer verjetni, a prenagh končni upodobitveni fazi. Tudi preprečitev dekhčine smrti je bolj ali manj naključna. Skušal je kljub temu ustvariti genezo njenega duševnega stanja do zloma po nekih stopnjah.
Primer: »Jamnica je že govorila, da se je že Zabevki zmešalo in je pri tem šepetala o čudovitih stvareh. Edino dobro je bilo to, da Zabevka ni postala nasilna, ampak le zamišljena in otožna.«'' Nato pisatelj to stanje stopnjuje: »Pozdravil jih je divji smeh zblaznele Zabevke.«'
Nekohko nas preseneča, da je po številu opisov prizadetih oseb Požganica očitno skromnejša od Jamnice. Medtem ko je Repežev Rok v Požganici omenjen le bolj kot rekonva-lescent iz 1. svetovne vojne, se pisatelj določneje ustavi in opredeh le ob Karpuhovem Šantaču, ki mu natančneje opiše tudi prizadetost: »Šantač je popolnoma pozabil na svojo pokvečeno nogo, ki mu je grenila življenje, in se z zadovoljstvom pasel na obrazih svojih prestrašenih prebivalcev.«'' Njegova pomembnost v delu je očitna, saj se njegovo ime vleče skozi vse besedilo romana. Šantač je Prežihova oznaka ljudskega poimenovanja za Kar-puhovega invahda.
Nekoliko bolj zanimivo je, da se je pisatelj v Požganici lotil svojevrstnega karikiranja od vseh vetrov nabrane nemškutarske vojske, ki gre na plebiscitno področje branit nemšku-tarske pozicije, prav z nekaterimi lažjimi invahdi. Omenja med drugimi tudi švedrastega Miha in hlapca Johana s precejšnjo golšo; ta je veljal po pisateljevih besedah »za malo prismuknjenega«, da bi s tem osmešil bolj kot te ljudi tiste, ki so jih poslah na bojišče.
Kot večina preostalih del tudi Prežihove »nicinske« zgodbe nosijo s seboj prizadete osebe. Prežihovi »nicinarji« kažejo svoje čustvene in intelektualne razpone v razmerjih drug do drugega v medsebojnih odnosih. Naziv »nicinarji« je vzet po Prežihovih izjavah:» To je bilo
«Prežih: Zbrano delo VII (1964), str. 183, 184. ' Prežih: Zbrano delo VH (1964), str. 308. « Prežih: Zbrano delo Vil (1964), str 310. ' Prežik Zbrano delo I, Maribor 1981, str. 11.
251
hrepenenje ljudi iz nicine za soncem.« Beseda nicina je doma v slovarju prebivalcev Mežiške doline in pomeni: prostor obrnjen od sonca, osoje, Nicinstvo v delno prenesenem pomenu obsega najnižje družbene plasti.'" Tudi ti ljudje doživljajo svoje usode, tudi značilno družbeno posredno ali neposredno odrinjenost, zapostavljanje ali celo hujšo odri-njenost, kot si to moremo predstavljati glede na krivičnost tedanje družbe.
V teh zgodbah morebiti izstopa po svojih nenavadnih, iztirjenih nagnjenjih Kurjak v istoimenski črtici. Popolna izolacija od ljudi ga žene v blaznost in tudi v tragično smrt. Pri njem se kažejo sodomitska nagnjenja. V oceni" pravi Marija Kolar, da je Kurjak nekak negativni pol Hudobivnikov in Dihurjev, izogiba se stikov z ljudmi in naravo. Ptiči mu nadomeščajo družbo in naravo. Kolarjeva nadalje meni, da je v Prežihovi družbeno angažirani prozi Kurjak izjemen zato, ker je psihološka novela o antijunaku, dvignjena nad konkreten prostor in čas.'^ Zanimiv je razgovor pisatelja in njegovega tovariša v črtici Nas eden, kjer je veliko osebnih nazorov v sreči prizadetih, ki so včasih na boljšem kot zdravi na dnu družbe: »Verjamem ti, da se človek razlikuje od živali. Ali jaz se že davno ne prištevam več med ljudi. Čemu? Potikam se okrog kakor zver, sestradan in pri vsem tem imam pamet in se imenujem človek. Smešno! Ko bi bil vsaj norec ali mutec! Živel bi tjavendan brez misli in brez ciljev, jedel bi karkoli in kadar bi mi postavili na mizo. In bil bi srečen. Tako pa ima človek pamet, ve in vidi, da bi lahko živel drugače, a pomagati si ne more, in to je brid-
Posebno mesto zavzema črtica Ramunkov terc, o pogumnem, nekoliko omejenem dečku, ki je slep na eno oko (invalid dela) in ki ga je soseska označila z znanim žigom »ferc«. Ta navidezno preprost in skromen fant postane v NOB junak, s čimer je Prežih s posebno simpatijo nagradil te drobne, četudi nekoliko prizadete ljudi z velikim in bogatim srcem, ki so se izkazaU kot malokdo ob trpljenju našega naroda. Pogumnost mladih pohabljenih nasUka pisatelj v črtici Stari grad, kjer invalid od rojstva Vester, podobno kot Ramunkov terc preseže svoje običajno življenjsko poslanstvo s tem, da koristi NOB in junaško umre pod nacističnimi streli.
Če bi potegnih paralelo s prizadetimi v I. svetovni vojni (v romanu Doberdob), bi ne našli tako požrtvovalnih ljudi, kot sta prav v NOB »rojena« Ramunkov in Vester. Ob analizi vojnega romana Doberdob najdemo sicer zelo boleče primere prizadetosti, ki jih je porodila krivična vojna za tuje koristi, vendar so te podobe bolj bežne v opisih, razen vojaka Janoda, ki je v vojni spolno prizadet in je izredno tragična podoba tiste strani vojne, ki jo navidezno zabriše zunanje urejena podoba človeka, a jih družba po vojni zelo hitro pozabi. Dokaj izjemen je tudi tragični božjastnik Kašul. Sicer pa so druge invalidne osebe (Blažun) skoro vsakdanji pojav težke svetovne morije.
V Solzicah, v njegovem mladini neunenjenem delu, skoro ne najdemo prizadetih oseb oziroma otrok. Še najbolj bi mogU slutiti v črtici Potolčeni kramoh, da gre vsaj za delno prizadetega dečka, kajti Prežih je dr. J. Felaherju, predsedniku kluba koroških Slovencev, dejal, da pomeni beseda kramoh malo omejenega človeka, posebno mlajšega, ki mu pravijo v pliberški okoUci in v Mežiški dolini tudi »terc«. V šoli ga imenujejo v okoUci Pli-berka tudi »kramoh«.^'
Omejili smo se le na nekatere primere Vorančevih junakov in likov v pisateljevem delu, ki so telesno ali duševno prizadeti, a sUkani v izjemni pisateljevi skrbi, da bi bili čimbolj polnokrvni in prepričljivi. Za razliko od Ivana Cankarja, ki je svoje opise prizadetih oseb
'"Prim. M. Kolar: Spremna beseda k Prežihovemu Izbranemu delu 5, Maribor 1981, str. 301, 302. " Prav tam, str. 307. " Prav tam, str. 308.
" Prežih: Izbrano delo 5, Maribor 1981, str. 146.
"Prim. Julij Felaher: Prežihov Voranc in Koroška, Prežihov zbornik, Maribor 1957, str. 84.
252
individualiziral in jih razkrival v psihološki enkratnosti, je Prežih prizadete osebe v svojem literarnem delu bolj povezoval z družbenoekonomsko in socialno problematiko ter jih tako vključeval v svoja daljša pa tudi krajša besedila. S tem se seveda ni izognil težini njihove prizadetosti, ki jo te osebe nosijo s seboj, saj to sem in tja tudi izrazito nakaže, (npr pri Karpuhovem Šantaču v Požganici), kjer pravi pisatelj, da je Šantač za trenutek pozabil na svojo pokvečeno nogo, ki mu je grenila življenje, nadalje izjemno pretresljivo v Čer-njakovi siroti in še kje), zavedajoč se, da je opis teh oseb še posebej pisateljeva zelo zahtevna in odgovorna naloga.
Njegovi opisi prizadetih oseb so stvarni in pogojeni tudi na ljudski domnevi ah karakte-rizaciji osebe določene prizadetosti; poleg tega skuša delno spremljati genezo njihove prizadetosti (npr. pri Zabevovi Neži v Jamnici), kar se mu dokaj prepričljivo tudi posreči. Navadno je prizadete osebe, kot smo že omenili, povezal z njihovo socialno problematiko in okoljem, v katerem se je porodila ah rasla prizadetost, včasih tudi dosegla vrh svoje tragične manifestacije. Prizadeti so navadno socialni problemi, ljudje revnega stanu in socialno šibkejši.
Najbolj pogosto opisuje pisatelj božjastnike ah telesne pohabljence (delovne ali vojne in-vahde) ali psihopate (slaboumne ah omejene ljudi), manj pa gluhe ah slepe, kar je zelo zanimivo. Vsaj za gluhoneme bi pričakovali, da bo v Vorančevem delu več opisov teh oseb, saj je za severni in severovzhodni del Slovenije zaradi goratega in hladnejšega podnebja gluhonemost dokajpogost pojav. Tej resnici v prid nam govore statistike pogostnosti tega pojava. Čeprav je Černjakova sirota (v Jamnici) primer na pol gluhoneme ženske, te izrazitosti Voranc v opisu v celoti ne zajame, bolj naglasi njeno duševno prizadetost Mimogrede je (v Požganici) opisan tudi gluhi Moti. Izjemno se pisatelj loti tudi primera so-domitstva, ki je zlasti pri Kurjaku izrazit pojav duševne samote in iztirjenosti.
Njegove prizadete osebe so risane skoro v vseh primerih kot pozitivni (življenjsko moralni) liki, kot ljudje, ki so žrtve take ali pa drugačne usode, pa tudi družbenih razmer (npr. Ožbej, Radmanca, Dihur, vojaki v Doberdobu, Ramunkov Terc, Černjakova sirota, Vester itd.), manj pa je izrazito vase pogreznjenih individuahstov, katerih skrajnost predstavlja Kurjak. Ker so Prežihovi hki živeh in trpeh v kapitalističnih in protiljudskih režimih, je Voranc gledal te osebe z očmi dobe, da je lažje obsodil krivičnost družbe, po ljudskem poimenovanju, ki je pogosto zlobno (Karpuhov Šantač - Požganica, Ramunkov Terc, Černjakova Terba - Jamnica). V teh unenih, ki so se prijela prizadetih oseb kot cek (klop), kot pravi Voranc, je tudi del vehke tragike prizadetih oseb. Zanimivo je, da je prav te ljudi želel pisatelj izredno povehčati kot nasprotje napačnemu in pokvarjenemu mnenju družbe in soseske v skoro legendarne osebnosti (podoba božjastnega Dihurja v boju s požiralniki, Vestra v boju z gestapovci, Ramunkovega Terca v boju z Nemci, da bi s tem ovrgel negativno sodbo ah jo vsaj ublažil, ki so jo v preteklosti podtikah pohabljencem na telesu ah umu, ter s tem z veliko pripovedno skrbjo in močjo predstavil v našem slovstvu enkratne umetniške podobe.
253
Gregor Kocijan
Pedagoška akademija v Ljubljani
TAVČARJEVA KRATKA PRIPOVED 1871-1880
Ivan Tavčar je konec leta 1871 in v začetku 1872 v Slovenskem narodu s polnim imenom objavil »historično podobico« Dona Klara. V tej pripovedi je kaj malo zgodovinskega (čas ameriške osvobodilne vojne), saj gre zgolj za stiliziran časovni okvir. Snovna podlaga je po svoje prikrojen svet aristokratske družbe, ki ga pozneje še večkrat srečamo v Tavčarjevih »noveletah«. Središčni motiv je nesrečna ljubezen (ljubezenski trikotnik): Klarin mož Alfonzo ubije njenega ljubimca viteza Riharda in Klara nato »pojema dan za dnevom.« Klaruia ljubezen je vzvišena, čeprav je zakonolomna (Jurčičevo gledanje je bilo drugačno), kajti do zakona ni prišlo po njeni volji; konča sicer nesrečno, toda uniči jo ljubezensko hrepenenje in nimamo opraviti s kaznijo za greh. Življenje je obdano z bolečino, ki počasi razje tudi telo. Vrednota, kot je čisto »žensko ljubeče srce«, propade zaradi »krivičnega moralnega nasilja«' in pripoved je »protest proti dogmi, ki ščiti nepristni zakon, čista ljubezen pa ji je greh.«^ Prikazano aristokratsko okolje je nekaj tujega, sovražnega, hladnega, človeško neprizadetega (»Enako mrzlo, kakor živi se drugače v takih krogih ...«). Med videzom in resnico je prepad: »Ljudje so govorili, da ima dona Klara lepe dneve in da jo ljubi njen soprog Alfonzo. In res kazalo se je na videz tako.« Razmerje do življenja in sveta je v pripovedi črnogledo; človek hrepeni po lepoti in plemenitosti, stran iz sveta, ki ga obdaja: »V Evropi je življenje gnilo...«.
Pripoved je razdeljena na deset pripovednih enot, ki so pretežno scenične in razporejene tako, da v enopramenski zgodbeni liniji peljejo h koncu, v katerem je osrediščena nesreča. Tudi na stilni ravni je ostro izražen kontrast med nepristnim, mrzlim, neprijaznim aristokratskim svetom in čustvenim bogastvom plemenitega srca, ki ljubi. Zato je prvo pisatelj označeval z ironijo in ga metonimično razosebil (»stare perike priklanjale so se venomer«, »par za parom poskušal se je bolj sladko smejati in kolikor največ mogoče zadovolj-nosti v svoje puste obraze vdolbsti«), vse tisto, kar je v zvezi s Klaro, pa je prepojil s tophno in nežnostjo (»srebrni glasi mandoline« so se glasih »sedaj bolj kipeče, sedaj tolažilno in sedaj zopet tožeče«; »In pričela je solze točiti in položila je vročo glavico na njegove rame in ni mu branila, ko ji je poravnaval zlate lase...«).
Tavčar se je predstavil javnosti s svojo bujno čustveno metaforiko, ki je bila popolno nasprotje jurčičevski premosporočilni besedi, in začel uporabljati epitetonezo z barvnimi učinki (bledo lice, bele roke, črni oblaki, črna tema, srebrni glasi, rumen zlat, zlate lase, zlata Klara ild.j, ki se je sčasoma kljub funkcionalni vpetosti v kontrastnost spremenila v kh-širane obrazce. Ž Dono Klaro je napovedal svojo kratko pripoved s tragičnim koncem, z otožnim ozračjem, polno čustvenosti, hrično poantirano in razbolelo od bolečine, ki ji je nenehno prisluškoval.
Okvirna Povesf v A/eU (1872) je opozorila na prodor Tavčarjeve (prvoosebne) kratke pripovedne proze, nabite z lastnim doživljanjem in osebno prizadetostjo. Pisatelj je pripoved položil na jezik »sorodniku«, ki je strnil svoje »tožne spomine« o usodnem ljubezenskem doživetju. Ko je bil doma na počitnicah (preden se je na očetovo željo odpravil v semenišče), se je zaljubil v dekle osovraženih sosedov. Toda mlajši brat, »bledobnega uma«, je, razočaran nad njegovim ravnanjem (z dekletom sta si izpovedala ljubezen s poljubom), z nožem zabodel dekle do smrti, oče pa ga je preklel. S takim vezilom je odšel v svet. Vlo-
' M. Boršnilc, Ivan Tavčar, leposlovni ustvarjalec I, Ljubljana 1973, 163. ' Prav tam, 162.
254
ženi del pripovedi je razkril žalostno prigodo, ki jo je povzročil »neosveščeni fanatizem«^ in uničil naravno človeško razmerje, vrednoto, ki jo je pisatelj postavljal nasproti družbeni konvenciji, verski dogmi, človekovi nesvobodnosti. Baladnost Povesti v kleti se kaže tako v lirsko-epskem načinu pripovedovanja kakor tudi v kompozicijskih značilnostih: štirje pripovedni deh vložene pripovedi stopnjujejo ljubezensko čustvo in vse skupaj spremlja nelagoden občutek, ki pripravlja presenetljiv preobrat in pripelje do tragičnega konca. Tisto, kar poraja tesnobnost in da slutiti, da se bo nekaj zgodilo, je Tavčar uresničeval s podobo brata Jožefa. V prvi enoti je predstavil brata s pogledom, ki se je žaril v »čudnem ognju« in izražal neverjetno čustveno vzhičenost nad tem, da bo starejši brat postal »gospod«; v tretji je mlajši zaslutil, da iz tega ne bo nič (»'Sedaj skoraj mislim', šepetal je, 'da ne bode nič s faro ...'«), in v četrtem je z »ognjem divje blaznosti« v očeh zabodel Ano.
Že v Doni Klari so bili jasno vidni kontrasti, na katerih je pisatelj gradil svoje pripovedovanje, v Povesti v kleti je to postalo še očitneje. Literarna zgodovina je ugotovila, da je kontrastnost ena od temeljnih Tavčarjevih stilno-pripovednih in pojmovno-doživljajskih prvin: »Kontrastiranje je zajelo tako rekoč celotni doživljajski in izrazni svet Tavčarjevega mladostnega ustvarjanja. Svoje vzroke je moralo imeti v globljih osnovah pisateljev psihične narave, saj je tudi kasneje ostalo med bistvenimi potezami njegove proze.«" "V Povesti v kleti se npr. družini sovražita, medtem ko se Ana in pripovedovalec ljubita; četrta pripovedna enota se začenja s »šumečo ženitvijo« (moži se Anina sestra), toda konča z Anino smrtjo; na eni strani sreča »krasnega poljuba«, na drugi »ogenj divje blaznosti« (brat Jožef); »sedaj je sonce sijalo, sedaj zakrili so ga črni oblaki«; v gozdu so »pele ptice in vijolice cvetele«, gozdarji pa so našli Jožefove »be^e kosti«; itd.
Z večjim epskim zamahom je Tavčar napisal »povest« Antonio Gledevič (1873), s katero je nadaljeval tradicijo romantičnega fabuliranja na zgodovinski podlagi. Izraziteje kot v drugih dotedanjih pripovedih je ubesedil svojo svobodomiselnost in domovinsko ljubezen, in sicer v protestu dubrovniškega pesnika, ki je s posmehom in satiro pokazal na gnilobo oblastnikov dubrovniške republike. S pripovedjo, ki jo je postavil v zgodovinsko preteklost (izposojena snov), se je upiral resničnosti svojega časa, poveličeval načelnost in bojevitost pesnika ter obenem tožil nad njegovo žalostno usodo. Gledevič propade zaradi svoje osamljenosti in v tem je tudi njegova tragika.' Je tipična romantična osebnost, ki jo obvladuje močna čustvenost; pesniška ustvarjalnost dviga Gledeviča nad druge ljudi in njegov konec je označen s kultom pesniškega pokhca; »Nad žgalnikom svetih pesmi mu je bilo počilo srce.« Pesnik ima »bolno srce, bolno dušo«, v sebi nosi gorje, ki ga občuti ob pešanju domoljubja, ker se je vgnezdilo »tujstvo«, zaradi »spačenega sveta«, po katerem je z »divjim grohotom udrihal«, zato ker »slovanstvo umira«, vsemu temu pa se pridruži še sestrina ljubezen do enega tistih, ki jih zaničuje, mladega plemiča Gozzeja. Pada iz melanholije v revolto, iz tihotnega pestovanja bolečine v histeričen izbruh itd. V pripovedi so se izrazili: pisateljev demokratizem, privrženost svobodi, mladostno uporništvo proti »starešinstvu«, hkrati se je razkrila svetobolnost, ki se je razraščala ob njegovi lastni življenjski bedi' in nakopičenih plasteh sprejetega tujega pesimistično-svetobolnega filozofiranja (Stritar, Schopenhauer, Grabbe).' Pisateljev čas odseva v gorečem nasprotju med plebejsko-meščanskim poetom in dubrovniško plemiško družbo, ki ga je izločila iz svoje srede. Muči ga tudi uganka, ki se ji pravi ženska, zato se ob sestrini ljubezni (do plemiča, >
> Prav tam, 182.
' B. Paternu, Slovenska proza do moderne. Študije, Koper 1957, 117. ' Prim. M. Boršnik, n. d., 177.
' V »Predgovoru« k Zimskim večerom (1880) je med drugim Tavčar zapisal: »Ta pripovest se je rodila v tistih žalostnih, dunajskih, zimskih večerih, ko se nam v peči nij kurilo in ko smo živeU pri siru in suhem kruhu.« 'Prim. M. Boršnik, n. d., 144,148,196, zlasti 309-310; B. Paternu, n. d., lll-112iJ. Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva IV, Maribor 1970, 238.
255.
ki nosi tuje ime Gozze) Antonio sprašuje: »AU kdo pozna žensko srce, kdo ga pozna?« Tavčarjeva čustveno polna narava si je dala duška ob bizarnih motivih, zgodovinski prostra-nosti in strastni človekovi osebnosti. V to svojo pripoved je vgradil vso svojo mladostno jezo, bolečino, žalost, posmeh in upornost
Pripoved kaže težnje po širjenju dogajanja (nekaj digresij), zato je mejna kratka prozna pripoved. Ni naslonjena na preveč trden motivacijski sistem, značajsko karakteriziranje je v senci razgibane fabule, ki ji je botrovala pisateljeva domišljija. V fluidno zaporedje razvrščeno bleščeče besedje je nekohko vzneseno. V čustveno barvitost pripovedi je vgrajena tudi narava, tako da je med doživljanjem in njeno podobo najtesnejši stik. Seveda je narava bolj plod fantazijskih predstav kot produkt opazovanja njenih značilnosti. Ob njej se sprošča pisateljevo nagnjenje do slikovite metaforike. Primer: »Morje je vrelo, kakor da bi se kuhalo v svojem osrčju ...« ah »Sonce je vzhajalo v svojem krasu nad starim Dubrovnikom in metalo žarke na daljno morsko planjavo, da se je spremenila v tekoče srebro«. Lirizacija je posledica izpovedovanja pesnikovega čustvovanja in doživljanja ter tako bistvena sestavina pripovedi. Čustvo in razpoloženja vdirajo v epsko dogajalno shemo in prmašajo tudi ritmično valovanje, ki svojevrstno razgibava pripovedno besedilo. Primen
»Luna je sijala in brezbrojno zvezd je migljalo krog nje. To je bila noč, s kakršnimi je obla-godarila narava samo prekrasni, poetični jug. Človeku se zdi, da po celi zemlji vse počiva, zadovoljno in veselo: ni več trpljenja ne solz, sama tihota in tihotal Srce čuti, kako pluje čas v večnost; če sedaj pa sedaj zaziblje piš drevesa, je kakor da bi se dvigal stvarni duh s svojimi perutmi nad nami.«
Liričnost je ostala trajna značilnost Tavčarjeve kratke pripovedne proze in se okrepila v tistih dehh, ki so napisana prvoosebno, teh pa v sedemdesetih letih ni bilo malo. Po začetni rabi oznake »povest« za kratko pripoved - izraz je hitro opustil - si je izbral vrstni pojem »noveleta«, ki je izzveneval nekoliko modno, gosposko, imenitneje (najpogosteje ga je uporabil v sedemdesetih letih). Tako je označeval kratke sestavke z dogajanjem v (vele)mestnem ah graščinskem okolju, v katerem se gibljejo višji(!) družbeni sloji. V središče je postavil ljubezensko prigodo s praviloma nesrečnim koncem. S tem pojmom je bolj kot motivno zaznamoval snovno - čeprav ne dosledno - opredeljenost svoje kratke pripovedi in prenesel pojem tudi na srednje dolge s podobno tematiko (Otok in Struga). Poleg tega se je po mnenju Marje Boršnikove prav v noveletah močneje izrazilo avtorjevo erotično čustvo, ki je puščalo v pripovedovanju opazne sledove.
Nekaj pripovedi, ki jih je Tavčar objavil v letih 1874/75, je zasnoval že prej, to je konec šestdesetih ah v začetku sedemdesetih let. Med take sodijo Bolna ljubezen. Nasproti stari palači. Gospa Amalija in Žala prigodba mlajših let.^ To pomeni, da je javnost s svojo bo-lestno-čustveno in tragično prozo seznanil nekaj let pozneje, takrat, ko je delno začel opuščati tako miselnost in čustvovanje, ki ju je bila ta proza neizmerno polna.
Bolečina se rojeva iz notranje stiske, to pa v precejšnji meri pogojujeta tudi nacionalna in socialna determiniranost ki onemogočata življenjski napredek, ljubezen in vse drugo. Ker ob tem prevladuje nemoč, je izhod nesrečen in večinoma skrajen (smrt). V nemoč je tako ujeta tudi ljubezen, ki je nesrečna. Nesrečo povzroča nekaj, kar je zunaj trpečih oseb: naključje, stanovske razlike, greh staršev itd. Obstoječe je krivo za nesrečo in s tem za bolečino, in ker ni moči, ki bi premagala bolečino, se pisatelj zateka v skrajnost in ves svet mu je »le metafora za solzeči se jaz«.' V »noveleti« Mlada leta označuje bolečino za tisto vrednoto, ki daje življenju »pravo svetost« in ima tako očiščujočo vlogo. Torej imamo opraviti s »kultom trpljenja in bolečine«.'" Svetobolnost ki ji je nemalo botroval Stritar, je Tavčar do neke mere ohranil vse življenje.
* Prim. Tavčarjevo Zbrano delo 111, 1966, 467-468, 471, 473, 476-477. ' M. Boršnik, n. d, 523. '"B. Paternu, n. d., 111.
256
»Noveleta« Bolna ljubezen (1874) v desetih pismih (od maja do prihodnjega aprila) pripo-1 veduje o nesrečnem, bolnem študentu in o njegovi ljubezenski odpovedi, saj se reven ne ' more vezati na aristokratsko dekle. Poleg tega je bolan, ne le telesno, marveč tudi od hre-! penenja po domačih krajih, od bivanja v tujini in zaradi neuresničenih življenjskih ciljev. ^ Pripoved je prilagojena pisemski obUki in kompozicijska linija je usklajena z rastjo bo-1 lečine, ki prek odpovedi (sedmo pismo) doseže višek ob koncu devetega pisma. Bolečina \ je razpeta v kontrast bogata palača - študentova revščina (četrto nadstropje); aristokrat- i sko dekle z »belimi rokami« - reven študent z »nesrečno bodočnostjo«, »prekletstvom« in I »svojo revščino«. V ta nasprotja je ujeta tudi domovina. Razbolelost je pisatelj posebej slikovito izrazil z idilično predstavo o domačem kraju, z domišljijsko podobo ljubezenskega hrepenenja (prizor ob dekletovi sliki v izložbenem oknu), s prizorom ljubezenske odpo-; vedi in ne nazadnje s kontrastnim pogovorom med študentom in »lajtnantom«, ki se po- \ teguje za dekletovo roko in ki mu študent (s »srčno krvjo«) napiše zaročno pesem.       ^
Istega leta kot Bolno ljubezen je Tavčar objavil »fantazijo« Nasproti stari palači (1874), v 1 kateri je prvoosebni pripovedovalec bolečino pripisal bolnemu mlajšemu bratu. Ta hre- i peni po lepi deklici iz palače. Pripoved je liriziran domišljijski utrinek (»Bile so resda sanje, ! ali žalostne, tožne sanjel«) s sicer vidno dogajalno shemo, ki pa nima pomembnejše vloge, j razen da pripelje do dečkove smrti. Pripoved s svojimi stilnimi značilnostmi kaže na tež- i nje, ki niso sovpadale z »duhom realističnega časa«. K čustveno polni epitetonezi in in- ^ verzijam, ki budijo posebno ritmično ubranost, moramo dodati raznovrstno metaforiko, i ki je subtilna, mestoma eterična in ki napoveduje neslutene stilne daljave moderne." Pri- i mer:» V beli obleki stopala je po peščenem potu, tako nežna, ko da bi se hotela vsak trenutek i v modri zrak raztopiti.« Ali:» Tistikrat pa je bila spomlad v naravi in cvetje je vrveh iz njenega i srca.« \
Sanje, nesrečnost, razbolelost, spomine - vse to lahko srečamo tudi v »noveleti« Madama ] Amalija (1875). Tavčar se opaja nad »melanholičnim, žalostnim zidovjem« graščine in nad \ lepoto aristokratinje, ki ji naključje pretrga življenje. Dogajanje je razporejeno v pet po- i glavij, da bi tako v glavnem scenično prikazal pet stopenj pripovedovalčeve čustvene pri- j zadetosti: od pričakovanja prek občudovanja do nepozabne ljubezni. Dekletova podoba ^ je izsanjana in tako kot preostali ženski liki izdelek domišljije. Z gospo Amalijo se je po-1 večala galerija Tavčarjevih središčnih ženskih hkov: dona Klara, Ana, Bazihja, Avrelija ' in zdaj Amalija. Vse je onesrečila ljubezen, onesrečila pa je tudi tiste, ki so jih ljubili. Pi-1 sateljeva epitetoneza je bila s svojimi barvami vedno bolj khšejska in tudi pridevek »kra- i sen«, s katerim je izražal največje možno občudovanje lepote, je postal stereotipen: dona I Klara je imela »krasno telo«, Ana je bila »krasne postave«, Avrelija »krasna stvarca«, gospa j Amalija »prečudne krasote.« j
Navedeni vrsti žensk je dodal tudi »prekrasno« konteso Marijo v »noveleti« Žala prigodba' mlajših let (1875), pozneje Mlada leta. Pripoved v okvirnem delu razlaga tezo o bolečini:' življenje je eno samo »jezero bolečin«. Pripovedovalca (v okvirnem in vloženem delu je ¦ isti) je zadela taka bolečina ob spoznanju, da je kontesa Marija, v katero se je zaljubil, nje-' gova polsestra. Pripovedovanje se končuje s sklicevanjem na Grabbeja, češ da ima prav,' ko trdi, da je »človeško srce ... ustvarjeno zato, da se raztrga«. Tudi ta pripoved, ki po svo- i jem nastanku sodi v Tavčarjeva zgodnejša pisateljska leta, se je v tisku pojavila nekaj let * pozneje. »Noveleta« ima vse poglavitne lastnosti kratke pripovedne proze. Ob Bulne lju- i bežni. Nasproti stari palači in Gospe Amalije se razhkuje zlasti po izrazitejšem dogajanju ] in po strnjenosti fabule in v tem je bhžja vloženemu delu Povesti v kleti, ki ima vrsto ba-ladnih značilnosti. Mlada leta sodijo med tiste Tavčarjeve kratke pripovedi, ki so s svojimi petimi poglavji navidezno podobne petdejanski tragediji. Po mnenju Marje Boršnikove v j ospredje stopa »dramatski vzgon... zlasti arhitektonsko (petdejanske tragedije!), z nape-1
' Prim. B. Paternu, n. d, 114; M. Boršnik, n. d., 139.
257
tostjo kontrastnega dogajanja in z naraščajočo spretnostjo dialoga.«'^ Toda pripoved je notranje kompozicijsko vendarle naravnana v konec in ne kaže razvidnega zapleta v vrh, ki bi pomenil kulminacijo in nato prešel v razplet, marveč vse dejanje teži v presenetljiv sklep, ki je tudi tu kakor doslej v vseh Tavčarjevih pripovedih nesrečen. Dogajanje je razvrščeno v postopnosti, s katero narašča napetost in hkrati z njo baladno ozračje. Presenetljiv preobrat na koncu usodno prizadene središčno osebo (Kvaria in tudi konteso Marijo). Baladnost v petem poglavju pisatelj posebej stopnjuje z razviharjeno naravo: » Vihar vil je drevesa; potok bobnel je huje v svoji strugi ter drl besneje v daljavo. Po nebu pak so se vlačili črni oblaki in grozili z dežjem.«
Zaradi ljubezenske nesreče Tavčarjeve osebe omahujejo v smrt in tako je tudi v »obrazu« Margareta (1875). Kmečka dekhca, ki življenja »še ni poznala in ne okusila njegovega grenkega jedra«, je počasi shirala: telesno šibko jo je hrepenenje po ljubezni uničilo. Pripoved je sestavljena iz drobnih pripovednih prizorov, nanizanih v enopramensko zgod-beno hnijo, ki prikazujejo Margareto v neprestanem pričakovanju (naivno kmečko dekle in študiran kmečki sin). Pričakovanje je rdeča nit, ki ji je podrejen zgodbeni potek in prilagojena kompozicija. Pretanjenost dekletovega doživljanja in njene duševne značilnosti najbolje ponazarja dialog. Ta ni strnjen, marveč zgrajen iz samih vprašalnih in vzkhčnih povedi, s katerimi občutja niso izražena jasno, marveč so samo nakazana. Dialogi so doživljajsko polni in izžarevajo čustveno intenziteto. Primer:
»Margareta, rekel sem tiho, ali v vašem vrtu uže cvete vrtnica?
Na našem je uže v cvetju!'
,Oj pač in tudi rožmarin na mojem oknu uže!'
'Rožmarin, Marjetica, tega mi pač daš...!'
,Rožmarina - ali povedati ne smeš nikomur!'
,Zakaj li ne?'
,Kaj bi pač dejah ljudje!'
,Kaj neki, Marjeta?'«
Epitetoni, znani iz dosedanjih Tavčarjevih »novelet«, so se nekoliko umaknih pridevkom, ki so bolj ponazoritveni in prilagojeni nežnosti podobe središčne osebe: »tenka deklica«, »razcvetela lepota« obhčja, »nedolžna sosedova« Marjetica, »mlada duša« ipd.
Kot vrstno oznako je pisatelj uporabil besedo »obraz,« čeprav nam branje hitro razkrije, da pripoved ni podobna Jurčičevemu ah Ogrinčevemu »obrazu«. Toda izraz je uporabil upravičeno, saj je pripovedovanje osredinil na eno samo osebo, ki jo je značajsko in doživljajsko predstavil. Poleg tega je morda želel poudariti, da je dekletovo podobo zarisal po resničnem modelu.
V okvirni »noveleti« Valovi življenja (1877) je pogubno moč ljubezni ubesedil z »zgodbo izgubljenega življenja« velikega opernega pevca (Battista), medtem ko je v liku princese Margarete prikazal dotlej v »noveletah« neznano podobo ženske »problematične natu-re«,'" saj ji je bil pevec le igrača; kot nasprotje ji je postavil vdano in ljubečo Luizo, ki jo je pevec zavrgel. Opravičilo za pevčevo »blazno ljubezen« je pisatelj našel v usodnostnih zakonih življenja, ki je »burno morje, njegovi valovi pljuskajo ob pečine in mene (=Battista) so zagnali na pusto skalo«. Pripoved po morfološki plati v Tavčarjev kratkoprozni opus ni prinesla nič novega, nič takega, kar ne bi srečali že prej v »noveletah«. Gotovo pa je res, da se mu je »posrečilo iz bolečine življenjske krize obhkovati moderno salonsko novelo in jo izbrusiti po okusu, ki tudi razvajenemu sladokuscu ne bi mogel biti v nadlego.«"
" M. Boršnik, n. d., 192. " Prim. prav tam, 140-141. "Pravtam, 251. " Prav tam, 254.
258
Vrsta »novelet«, v katerih je bila pisateljeva osebna prizadetost v ospredju, je z Valovi življenja pojenjevala, čeprav ga je po mnenju Marje Boršnikove »globoko ljubezensko razočaranje« še naprej napajalo z bolečino. Proti koncu sedemdesetih let sta začela usihati njegov soUpsizem in beg pred resničnostjo, tudi razbolela svetobolnost je dobila nekohko bledejše barve."" S pripovedjo Vgoiah in z »obrazi« iz kmečkega življenja Kobiljekar, Ka-lan, Moj sin in Miha Kovarjev je v drugi polovici sedemdesetih let Tavčarjeva kratka prozna pripoved opozorila na nove značilnosti. Z letom 1876 je objavil srednje dolgo pripoved Ivan Slavelj, v kateri je ponovil marsikatero lastnost in idejo iz »novelet«, napovedal usmeritev v kmečki svet, izrazil svoje liberalne nazore in kritičnost do aristokratsko-meščanske družbe. S srečnim koncem se je odločil za drugačno etološko perspektivo.
V »noveleti v pismih« In vendar (1878), ki je pravo nasprotje Bolni ljubezni (obe sta pisani v pismih), se je ljubezenska in življenjska bolečina umaknila optimistični ljubezenski sreči in pripeljala junaka v zakonski pristan. Mestne ljudi je v pripovedi postavil v idilično vaško okolje in pri tem začrtal obrise rodne doUne, ki jo je odslej vse pogosteje vpletal v svoje pripovedovanje. Že leto prej so se v kratki podhstkarski pripovedi Prijatelj Radivoj (1877) oglasili tudi nekoliko posmehljivi toni, s katerimi je obračunaval z ljubezensko bolečino in skušal demitizirati žensko.
Ob vrsti prvoosebnih pripovedi, ki jim je Tavčar dajal vrstno oznako »noveleta«, je z letom 1876 začel objavljati sestavke, ki so pozneje dobiU skupno ime »Med gorami. Slike iz Loškega pogorja.« Prvo med njimi V gorah (1876), pozneje Holekova Nežika, je še označil »noveleta«." Holekovo Nežiko je za razüko od dotedanjih kratkih pripovedi sklenil srečno, tako kot istega leta objavljenega Ivana Slavlja in nekoliko pozneje»noveíeío« In vendar. Pripovedovanje je prepustil namišljenemu prvoosebnemu pripovedovalcu. »Vaški kravar«, moderniziran Levstikov Močilar, pripoveduje o sodobnem kmečkem življenju, kakor ga je sam doživljal, in o Holekovi Nežiki, ki se je zaljubila v »gospoda Erazma«, »tistega iz fabrike«; ljubezen se je razcvetela (Gabrčev Tone, ki je imel Nežiko rad, je zato napravil samomor), Erazem pa je vas zapustil, »ostal v mestu in ni odpisal« na Ne-žikina pisma. Nekega dne je prišel in pripeljal s sabo drugo dekle, toda ta ga je zapustila, ko je videla, kaj je prizadejal Nežiki. In Erazem se je vrnil, Nežika je postala gospa in vse se je srečno končalo. Erazmova vrnitev ni utemeljena, ne vemo, ali ga je pripeljala nazaj slaba vest, usmiljenje, občutek dolžnosti ali resnična ljubezen.
Tudi to pripoved je pisatelj razdehl na pet poglavij; kompozicija je piramidahio tektonska z zapletenim (1. in 2. pogl.) in razpletenim (4. in 5. pogl.) ter obsežnejšim osrednjim delom (3. pogl.), v katerem dosežeta ljubezenska sreča in tudi obup svoj višek. Pripovedovalec zgodbene niti ne spusti iz rok in se približa ljudskemu pripovedovalcu z vrsto drobnih digresij, ki jih gostobesedno razsuje po pripovedi. Pripovedovanje opozarja na njegovo navzočnost: vehkokrat ponavlja »sem dejal« in nagovarja zbrane poslušalce s »povem vam«. Način pripovedovanja je narekoval posebne vrste pogovor: v glavnem je enodelen brez odgovorov (v stilu »dejal sem«) in šele v četrtem poglavju je nekohko bolj vezan. Ker je pripovedovanje navezano na spomin, so časovna orientacija letni časi: »Pomlad je tedaj bila...« ali »V jeseni je bilo in delali smo na polju...« Avtorja značaji niso podrobneje zanimaU in prav tako ne zunanjost središčnih dveh oseb (Erazma označuje kot »zalega« človeka, Nežiko pa npr. takole: »Vi ne veste, kakošna je bila ona, a jaz vam dopovedati ne morem. Kadar se je v nedeljo napravila.. .nopa saj ni, da bi govoril.«). Notranja podoba oseb je bila namreč določena že s tem, da je nasproti nepokvarjeni kmečki deklici postavil prihajača iz mesta, »tistega iz fabrike«, ki je imel že sam po sebi drugačne poglede, moralo in lastiš Prav tam, 331.
" M. Boršnik pravi: »Prva slika Holekova Nežika je bila šele kasneje uvrščena v ta ciklus (Med gorami, op. G. K.). Nastala je po prelomu v drugo ustvarjalno dobo, ko se avtor svojega razbolelega solipsizma že osvesti in ga skuša premagati. Vendar vsebuje še toliko osebnih erotičnih reminiscenc, da jo po zgledu drugih osebnih ali polosebnih erotičnih izpovedi naziva še s podnaslovom .noveleta'.« N. d., 524.
259
nosti kot kmečki človek. Bistvena razlika je bila tudi v vrednotenju čustev: Nežika je gledala na ljubezen in zvezo resno, zvesto, piedtem ko je bil »gosposki človek« v tem ohlapen, širokovesten. Zato je Erazmova vrnitev toliko bolj neprepričljiva. Pisateljev most med dvema svetovoma je bil zelo krhek, to pomeni, da ni bil dovolj prepričan v nakazani izid. Če bi to »noveleto« primerjah z dotedanjimi kratkimi pripovedmi, potem bi se morala končati po tretjem poglavju. Očitno je Tavčar iskal nove možnosti (nakazoval jih je v Ivanu Slavlju), ki pa jih ni dovolj motiviral.
Primerjava med »noveletami« iz meščansko-aristokratskega okolja in Holekovo Nežiko (kmečko življenje) pove, da je pisatelj začel delno spreminjati tudi slogovne značilnosti (začetki so opazni že v Margareti). Ritmično razgibanost in bujno metaforičnost je delno zamenjal premi pomen besede; prenesena beseda se je precej navzela duha ljudskega izražanja (npr. primere: »zarjul je kakor razdražen vol«, »bila je rdeča kot pirh«, »prav kakor roža je bila« itd.). V epitetonezi ni bil več tako stereotipen kot v drugih »noveletah«, za občudovanje je začel uporabljati besedo »zal«, ki jo poslej lahko opazimo v vsej njegovi kmečki prozi. Uvajati je začel tudi besedo »žival« za izrekanje sočutja do sočloveka (»Če se obetajo poprej dekletu zlati gradovi... vse, kar je sladkega, da se zmede ,žival', ki sveta ne pozna...«). Kmečko govorico je prepletel z narečnimi izrazi in sintagmami (»nikar preveč ne vdeluj« ipd.). Izražanje, kot ga srečamo v Holekovi Nežiki, je bolj ah manj značilno za vse Tavčarjeve »sMe iz Loškega pogorja«.
Dve leti za »noveleto« V gorah je objavil dva »obraza iz Loškega pogorja« Kobiljekar in Kalan (1878). Pripovedi je poimenoval »obraz«: vso pozornost je osredotočil na eno osebo in jo osvethl v nekaj (pomembnih) življenjskih trenutkih. Kompozicija v pripovedih je frag-mentarizirana, kajti med posameznimi pripovednimi enotami je občutna časovna razhka, dogajanje ni časovno strnjeno, ni v »enem kosu«.
Podobno, kot je delal Jurčič, je tudi Tavčar takoj na začetku označil Kobiljekarja, ki je bogat (opis domačije to ilustrira), ponosen na svoje imetje in kar ošaben. Po dvorišču se sprehajata dva pava, ki dobro ponazarjata Kobiljekarjevo človeško podobo. Nekega jutra se zgodi, da ga učitelj Ožbalt pozdravi z »gospod« in odtlej v svojem napuhu izgubi razsodnost Če ga kdo imenuje »gospod«, mu odpusti celo dolg. Toda najhuje se začne, ko se zaplete v prepir z revnhn, a prebrisanim sosedom Gregom. Po dramatičnem prizoru prepira gre vse rakovo pot: pravda za pravdo, Kobiljekar izgublja, začne živeti mestno, prodaja posest ter sebe in družino spravi na beraško pahco, kot berač tudi umre. Pripoved daje videz, kot da gre za neke vrste mohorjevko (po Jurčičevem zgledu), saj je pripovedovanje uokvirjeno v dva poudarka: »Ponosa preveč... In takoj boste culi, da je prišla kazen tudi na Kobiljekarja!« in na koncu »Ošabnost pa vendar ni prida!« Tako izostrenih mora-hzmov Tavčar v svojih »slikah« ni več uporabil. Pripoved, ki je tako kot druge »slike« postopno usmerjena v konec, je zgrajena iz nekaj pripovednih enot, razhčnih po dinamiki in pripovednih sredstvih. Opisna predstavitev Kobiljekarja in njegovega bogastva se konča z napovedjo o kazni; poročanje o tem, kako se je ob učiteljevi pomoči zapletel v svojega »gospoda«, pa s kontrastnim opisovanjem prebrisanega Grega in njegove »beračije.« Nato se z značilnim uvajahiim »neko popoldne« začenja pripovedna scena prepira, ki se konča z udarci in Gregovo napovedjo, da bo to zanj denar. Poročanje o tem, kako se je pravda začela in nadaljevala, preide v Gregov monolog pred sodniki, v katerem se posmehuje »gospodom« in utemeljuje, da Kobiljekar ni »gospod«. Tako menijo tudi sodniki in Kobiljekarja to najbolj prizadene. Epilogni konec samo niza, kako junak naglo propada Ko-biljekarjevemu žalostnemu koncu ni botroval samo njegov značaj, marveč so tudi socialni vplivi, zlasti mesto, ki je pokvarilo kmečkega človeka {»gospodje« so v mestu; premoženje mu pomagajo zapravljati »gosposki in bradati« ljudje iz mesta).
S Kobiljekarjem je Tavčar začel uvajati v svoje pripovedi posebno pripovedovalčevo perspektivo: pripovedovalec namreč nastopa v prvi osebi množine, kot bi govoril v imenu
260
vaške srenje (»takrat nam je pretepaval v šoli otroke...«, »smo drli k očetu Nacetu...«, »ker bili smo vsi zadolženi pri Kobiljekarju« itd.), obenem pa tej srenji tudi pripoveduje: »vi vsi veste« ipd. Tak način je mogoče razumeti kot pisateljevo hotenje, da bi poudaril človekovo zamejenost s socialnim okoljem, in na drugi strani kot metodo, prek katere se na podlagi doživetja izpričuje (pričevanje) resničnost(!) upovedenega. Stilno v Kobiljekarju nadaljuje z načinom, na katerega smo opozoriU ob Holekovi Nežiki, in zlasti ukrasni pridevki so v funkciji značajskega označevanja oseb: Grega je »prebrisan človek«, Petrček ima »prekanjen obraz«, učitelj Ožbalt je »suhorebrni gospod« itd. V zvezi s Kobiljekarjem pisatelj ne varčuje z ironijo, zlasti ob njegovi umišljenosti, da je »gospod«. S tem »obrazom« se je vidneje odmaknil od romantičnega pisanja, po svoje nadaljeval tradicijo Jurčičevih »značajevk« in dokazoval, da je »nenadoma sposoben opaziti tudi sočloveka brez neposredne povezave s samim seboj, da mu, skratka, postane originalen kmet kot tak upodobitve vreden«.'*
V »obrazu« Kalan se razmerje med pisateljem in osrednjim junakom spremeni: namesto ironije, nastopa sočutje, Kalan je namreč »revež«. Dogajanje je močno skrčeno in osvetljuje središčno osebo jedca Kalana ter prikaže njegov žalosten konec (zanj je delno kriv sam - »hudoben jezik«, delno socialno okolje). Toda Kalan ni le dober jedec (najbolj je srečen, če ima pred sabo polno skledo mhncev), marveč tudi garač, ki si v potu svojega obraza služi skromen kos kruha. Kompozicijsko je pripoved zgrajena iz treh pripovednih delov: prvi na opisni način predstavi osrednjo osebo (kot bistroumnega jedca, reveža, ga-rača-gnojarja, v pijanosti s hudobnim jezikom); drugi del prikazuje pripetljaj, kako so se mu prvič uprii mhnci zaradi neestetičnega pripravljanja jedi, in tretji pripovedni del, kako ni mogel jesti, tik preden je umrl (v pijanosti je izzival in mladina ga je pretepla tako, da je obležal). Pripovedni umirjenosti, ki se je zadovoljila s poročanjem in opisom, sledi nesrečna tretja enota z nekaj več razgibane sceničnosti. Toda napetost ni dosežena z dramatičnim dialogom, marveč s kontrastnostjo in grotesknostjo. Žena Maruša Repulja hiti od hiše do hiše in naznanja ljudem, da se v vasi pretepajo (»Jaz tako rada gledam, ko se pretepajol«), ko pa pride na prizorišče, zagleda svojega moža: »Prisopihala je na vas, da bi gledala lepe pretepe. Dobila pa je v krvi svojega moža-in zakričala tako grdo in tako srdito, da je mladina plašno pobegnila in pometala kolce od sebe.«
Kmečkega okolja (vaške srenje) Tavčar v »obrazih« in pozneje v »podobah« ne ideahzira. Že v Kobiljekarju lahko vidimo, kako vaščani privoščijo in kako se »glasno krohotajo«, ko Grega zbadljivo govori o Kobiljekarju. Tudi v Kalanu omenja kmeta Fortuno, ki je svojo ženo z »obilnimi pretepi počasu v grob spravil«, in kmečka mladina je Kalanu s pretepanjem skrajšala življenje. Pripoved se na prvi pogled ne zajeda v najgloblje plasti človeške bivanjske problematike, vendar je Tavčar prav s to drobno »podobo« - »obrazom« začenjal iskati v navidezni majhnosti pretresljivo tragiko posameznika, ki ga življenje stre.
»Obrazoma« sta sledih dve »podobi iz Loškega pogorja« pod skupnim naslovom Med gorami: Moj sin in Miha Kovarjev (1880). Anton Kimovec je v pripovedi Moj sin »velik revež«, zakaj življenje mu je zagrenila nespametna ljubezen do ničvrednega sina. V tej pripovedi je stopnjevanje poglavitni kompozicijski princip, ki pripelje do nesrečnega konca; toda najbolj bridka ni Kimovčeva smrt, marveč razočaranje, ki ga ta doživi nad svojim sinom (»Zdi se mi, da res ne mara zame.«j.Stopnjevanje: ko je podedoval »podrto kočo in raztrgan laz«, se je oženil s pijanko; sina je dal študirat, sam pa je še bolj revno živel; po osmi šoh je prodal laz, po visokošolskem študiju - kočo, postal gostač in siromak, nato je z leti postal še »večji siromak«. Čez mnoga leta je sin obiskal očeta (ki se ga je sramoval) in vaš-čanom se je zdel »grd«, ko je odhajal (za očeta je pri županu pustil denar in ta naj bi mu vsak mesec dajal dvajsetico), se je vsem zdel »še veliko grši«. S stopnjevanjem je pisatelj nadaljeval do konca, do grenkega spoznanja, to je naznačil s poudarjeno napovedjo: »In
" Prav tam, 280.
2(rl
to spoznanje je prišlo!« in nato »A prišel je tudi odgovor!« Na koncu se je vse osredotočilo v očetovo spoznanje, da ga sin ne mara. Napovedujoča stavka vpeljujeta živahni pripovedni sceni, v katerih dominira pogovor med vaščani (»Tako smo govorili...«) in starim Kimovcem, ki z vsemi močmi brani sina. Pripoved Tavčar sklene s stavkom: »Taki so ti naši otroci!« Toda tega ni mogoče razumeti kot moraUziranje, marveč kot spoznavanje o življenju, kakršno pač je. Torej zgolj ugotovitev, ni patetično vzdignjenega prsta.
Tavčar je prikazal kmečkega človeka v življenjski stiski, ob kateri se je razodela njegova velika etična moč. Najrevnejši med vsemi v sebi hrani velik etos, veliko čustvo, brezmejno ljubezen, ki je ne omajajo revščina, trpljenje, niti slutnje o sinovi ničvrednosti, in tudi ko nastopi spoznanje, očetova ljubezen noče prizadeti sina: »Pa mu nikar ne pravite, da sem težko, prav težko umrl!« Čustvo je tako totalno, da človeka stre; po razsežnostih čustvovanja je stari Kimovec izjemna osebnost Že ob Kalanu je bilo čutiti in tokrat je še bolj Tavčarjevo »socialno čustvovanje«:" sočustvuje z revnimi, ponižanimi in razžaljenimi. Bogastvo in mesto človeka pokvarita, to spoznanje spremlja Tavčarjeva dela vse do konca.
Kimovcu je po usodni moči čustva podoben tudi Miha Kovarjev v istoimenski »podobi«: uniči ga neizmerna ljubezen do ženske. To pripoved je pisatelj izjemno začel s pripovedno sceno (ki zgodbeno sodi na konec pripovedi), kako so pijanega Miho vrgh iz gostilne in kako je nato šel spat v sosedov svinjak; ta začetek je dobil svojo zaokroženost ob koncu pripovedi: Miha je na svinjaku zmrznil. Analitično-sintetično načelo sicer ni značilno za Tavčarjeve kratke pripovedi (in sploh za kratko pripovedno prozo), toda tokrat je ta tehnika vpeta v kontrastno-antitetično ponazoritev posledica-vzrok.^" Začetna podoba pijanca Miha drastično prikazuje njegovo življenjsko tragiko, ki jo povzroči brezupna ljubezen.
Pripoved pojasnjuje vzroke z vrnitvijo v preteklost: »Pred dvajsletimi leti pa je bila stvar čisto drugačna.« Takrat je bil Miha »zal človek«, »zal hlapec« in zaljubil se je v župnikovo nečakinjo; dekle se je poročilo in Miha se je zapil ter postal »velik revež«. Ni mogel razumeti svoje socialne zmote, da pač »gosposka ženska« ni zanj in da je bilo dekletovo navdušenje zgolj igra, ki je ni jemala resno, medtem ko je on v svoji zaverovanosti in etični resnobi mishl drugače. In to ga je uničilo.
Pripoved je kompozicijsko zasnovana tako, da je znotraj »dvajsetih let« razdeljena na tri pripovedne enote. Prva pretežno z naracijo in s pripovedno perspektivo »mi« (=vaščani) pripoveduje o Mihu, o njegovem službovanju pri župniku in kako mu je dekle »zmešala glavo«, da je bil »čisto zmešan«. Druga enota z delno spremenjeno perspektivo ponazarja, kako se župnik in Miha odpravljata na poroko, kaj Miha doživlja v cerkvi, ko spozna resnico, in kako se nato napije; o Mihovem doživljanju pripoveduje očividec Grega, vendar ne prvoosebno, marveč po njegovem pripovedovanju to opravi vsevedni pripovedovalec. Tretja pripovedna enota je kratka in samo poroča o Mihovi poti navzdol, kako je »zdivjal« in kako je vse to še stopnjevalo srečanje z dekletom, ki je bila na las podobna njegovi ljubezni (bila je njena hči). Srečanje - dvajset let pozneje - je predstavljeno s kontrastom: bila je pomlad, »krasno je bilo vse«, »med rožami je hodilo tisto dekle«, tedaj je »mimo pri-taval« Miha, pijan, da »se je moral prijemati za vrtno ograjo«. V pripovedni sceni se izrazi vsa Mihova bolečina: »Ali poglej me, kakšen kakšen revež sem postal - zavoljo tebe!« Zadnji odstavek nato vzpostavi zvezo z začetkom pripovedi. Mihova podoba je torej predstavljena v treh življenjskih izsekih: ko je užival v zaljubljenosti, ko je doživel razočaranje, ki ga je strlo, in ko je postal pijanec in nesrečno končal.
" Prav tam, 327.
« Prim. J. Pogačnik, n. d, 133.
262
v Tavčarjeve pripovedi iz kmečkega življenja so vidneje prodirale realistične značilnosti, vendar so jih zvesto spremljale tudi romantične lastnosti; v našem primeru: ideahzacija ženske, čustvena intenziteta, hiperbolizacija, izjemnost središčne osebe, v izrazu čustveno napeta prenesena beseda itd.
Pripovedim iz kmečkega življenja se je leta 1880 pridružila »noveiefa« V Karlovcu. V tej pripovedi se stikata kmečki in aristokratski svet, vendar se na koncu izkaže, da so njuna pota povsem različna. Pisatelj nekoliko nenavadno in s širokopoteznimi zamahi prikaže trden, samorasten, delaven in odporen kmečki rod Karlovčanov. Ob dogodku, ki ga popiše, se za trenutek zamaje njihova trdnost, zakaj staremu mhnarju Alešu ubijejo najstarejšega sina Vida. Nesrečo prinese »visoška revolucija« (leta 1848), ki jo začne vaški »lumpenproletariat«: tatovi, anarhisti, pijančki, na čelu jim je učitelj Komolček. Tako povzroči nesrečo nekaj, kar je pravo nasprotje kmečki pridnosti in nravnosti: brezdelje, ki pelje v nepoštenost in lahko pripelje do gorja (Vidova smrt).^' Kontesa Ana se pred uporniki zateče v Karlovec, Vid (otožen, na pol študiran in zaljubljen v konteso) jo brani pred »puntarji« in Komolček ga ustreli. Po tem »strašnem večeru«, po tej »hudobiji« nastopijo za Karlovčane bridki dnevi, toda bolečina počasi mineva, zopet se naseh mir, samorastni rod ostaja še naprej trden in globoko zakoreninjen v svoji zemlji. Kontesa Ana, tipična podoba Tavčarjevih »prekrasnih žensk«, za katero je Vid vedel, da jo je nesmiselno presajati v njihovo okolje (zato je njeno nagnjenje zavrnil), se vrne v svoj stanovski krog in spomin na Vida in Karlovčane počasi zbledi (»Življenje vihra nad nami s silno oblastjo, trgajoče nam iz srca spomine, da izginjajo brez sledu.«).
Tavčar je v »noveleti« ubesedil svojo idejo o »tipičnem jedru slovenstva«, ki ga je videl »samo v samobitnem garaškem kmetu, neoskrunjenem od tuje civilizacije.«" V pripovedi V Karlovcu je delno sintetiziral, delno pa stopnjeval nekatere svoje pisateljske značilnosti. Tako je stopnjeval svoj kompozicijski artizem,^' združil je slogovne značilnosti svojega noveletnega pisanja in novosti, ki jih je uvajal z »obrazi« oziroma »podobami«, vidneje je uporabil hiperbohzacijo človekove individualnosti in suverenosti, zaokrožil svoj odpor do civilizacije, ki krni človeške vrednote in uničuje človekovo (kmetovo) samobitnost, itd. Pripoved je napisana v načinu vsevednega pripovedovalca, pri čemer pripovedovalec (avtor) nekajkrat vidneje izstopi; nedvoumno prvooseben je zadnji odstavek, v katerem je vrgel pogled na aristokratsko družbo in Anino nadaljnje življenje. Z zadnjim odstavkom je ob izrazito čustveni meditaciji (»Življenje vihra...«) močneje zakoličil dvom v upravičenost obstajanja dveh svetov (kmečkega-revnega in aristokratskega-bogatega), med katerima ni mostu. Torej dvom v smiselnost (in pravičnost) obstoječega socialnega reda.
»Noveleta«, ki je ostala na sredi med romantičnim in reaUstičnim in ni izstopila iz tega začaranega risa slovenske književnosti druge polovice 19. stoletja, je primer Tavčarjeve mejne kratke pripovedi; v to silijo v obseg se zajedajoče digresije: mishmo na prvo in delno drugo poglavje z opisi Karlovca in karlovških ljudi, še posebej pa na peto s prikazom visoških »revolucionarjev«. To poglavje je močno omajalo načelo enopramenskosti, ki ga kratka pripovedna proza praviloma upošteva. Kratkoprozna osredotočenost na eno ali dve osebi je tokrat zamenjala kolektivna središčna »oseba« Karlovčanov. Skratka, »noveleta« ima dispozicije, ki bi jo lahko hitro pripeljale v srednje dolgo pripoved, saj bi ji nakazana razširitev dogajanja povsem ustrezala.
" Plim. M. Boršnik, n. d., 319: »Da ogroža kmečko trdnost še kaj drugega kakor pomanjkanje nravstvene hrbtenice, tega Tavčar do sive starosti ni uvldel ah si ni priznal. Od tod njegovo kasnejše utopično reševanje v polnokrvno kmečko zdravje pred meščansko nravstveno razkrojenostjo. Od tod njegovo kasnejše prepričanje, ki deloma korenini že v tem času, da je velike, pristne ljubezni sposoben samo prvobitni kmečki človek. In Tavčarju pomeni ljubezen isto kakor plemenitost.« 22 Prav tam.
" Prim. prav tam, 319-320; ista. Pol stoletja narazen.,V Karlovcu'in,Boj na požiralniku', Jezik in slovstvo 6,1960/61, 87-91, 113-119.
263
Pripovedno linijo, ki jo je začel Tavčar z »noveletami« v začetku sedemdesetih let, je nadaljeval tudi ob koncu desetletja in na, začetku prihodnjega s pripovedmi: Soror Pia, Čez osem !el, Tat in Gospod Ciril. Podobno, kot smo menih za Valove življenja, bi lahko trdili tudi za te pripovedi: v bleščečem stilu, ki se mestoma spreminja že v rutino, napisane »no-velete« iz meščanske višje družbe (delno tudi iz aristokratskega sveta) z dvojno podobo ženske - ideahzirane, ki ljubi in jo ljubezen onesreči (Soror Pia), in problematične, kakršno smo srečah v Valovih življenja (Gospod Ciril, Tat).
V »noveleti« Soror Pia (1879) je avtor prikazal vehko ljubezen, da bi tako ovrgel tezo iz okvirnega dela, češ da je »tista ljubezen, o kateri se bere v romanih, novelah in drugih poetičnih izdelkih, le prazna domišljija«. Na podlagi dnevnika dekhce, ki je prišla v samostan le za krajši čas in ki je pisala vtise o sestrinem doživljanju in ravnanju, je »dokumentiral« Piino globoko ljubezensko čustvo, ki jo je pripeljalo do nesrečnega konca. Ponovno je upovedil motiv romantične ljubezni, ki posameznika stre.
Drugačna je ženska v »podobi iz življenja« Tat (1880), v kateri »prečudovito krasna« Helena, izprijena in lahkoživa, prevara moža in ga s svojo razsipnostjo napelje na tatvino in uniči (samomor). Pripoved razkriva pokvarjenost meščansko-aristokratske družbe, ki je brez etičnih norm in ki ji je smisel življenja le v uživanju. Grof Artur, Helenin zape-Ijivec, namreč meni, da »človek le toliko velja, kar užije«. Pripoved pušča odprto, kaj se je zgodilo z najhujšim krivcem, to je grofom Arturjem, medtem ko Heleno na koncu označi za »žensko, ki ni nosila nikake moralne zavesti več«. »Zlo torej ni kaznovano. Tu se začenja moderna drama. Ne začenja se s Kersnikovim zapeljivcem v Jari gospodi, marveč že tu pri Tavčarju.«^''
Precej podobne ljudi kot v »podobi« Tat je Tavčar prikazal v »novelici« Čez osem let (1880), v kateri lahko sledimo zakonskemu polomu zaradi Leonore, ki je »krasna« ženska, »a brez srca«. Pripoved se ne konča tragično, zakaj Leonora kar naenkrat postane ljubeča žena, ki se za moža celo žrtvuje, in zakonca uživata srečo. Tavčar je »novehco« nemo-tivirano in »posiljeno harmonično zaključil.«^'
»Noveleta« Gospod Ciril (1880) pripoveduje o nesrečni ljubezni in o dveh bratih, ki sta ljubila isto dekle (sestrično Marijo) in ki jo je Ciril prepustil bratu Metodu, čeprav ga Marija ni ljubila. Ta je bratovo žrtev sprejel in tako uničil dekle, brata in sebe. Marija je ob ponovnem srečanju s Cirilom padla v prešuštvo. Metod je končal s samomorom, ljubimca pa je tako razdružil mrtvi brat oziroma mož. Avtor se je lotil etičnih vprašanj in jih razreševal v smislu krščanskih norm in moralke. Pripoved je okvirna in pisatelj bralca prepričuje, kako z vloženim delom nima nikakršne zveze. Toda po mnenju Boršnikove konec okvira daje vtis, kot da se je s pripovedjo avtor razbremenil življenjske peze, ki ga je težila, in da je obračun z razmerjem do ženske subjektivne narave. Odslej mu namreč zbuja občutke lepote narava in poguba zaradi ženske se mu zdi nespametna:
»Jaz pa sem tiho odšel. Ko sem stopil zopet na jasni svit, mi je bilo, kakor da sem prišel iz stare katakombe. Med cvetočim drevjem sem stopal ter s kipečim srcem zrl na jasno nebo, na zelene gozdove po gorskih rebrih in na gorske vrhove, od zapadajočega sonca se žareče. In hvalo sem dajal usodi, da mi je dopuščala zreti na naravni ta kras brez obtežene vesti! -Dajal sem ji pa tudi hvalo, da mojemu srcu ni bilo dano tako strastno ljubiti, kot je ljubil gospod Ciril
Zavoljo ene same ženske ugonobiti si življenje ter si zatreti dušne svoje moči, to je brez dvom-be huda nespametnost!«
" M. Boršnik, Ivan Tavčar, leposlovni ustvarjalec, 297. " Prav tam.
264
Zadnje štiri pripovedi kažejo, da je pisatelj v marsičem ponavljal ideje in slog mladostnih deP' ter ob tem skušal izbrusiti kompozicijsko plat pripovedi (v smislu kratke pripovedne proze, ki teži v linearni postopnosti h koncu), gradil je zlasti na dramatični napetosti pripovedovanja. Pripovedi - še najmanj Soror Pia - so zgodbeno močno skonstruirane, tako da je imela avtorjeva domišljija obilo dela.
(Odlomek iz daljše študije)
Jože Koruza
Filozofska fakulteta v Ljubljani
PREŽIHOV VORANC IN LJUDSKA PESEM
Predmet našega razpravljanja bo predvsem prvi dokumentirani znak Prežihovega ozaveščenega zanimanja za slovensko ljudsko pesem, ki sega v leto njegovih prvih objav. Na to je v strokovni publicistiki doslej opozoril le Matija Murko, ko je poročal o delu slovenske komisije v sklopu nekdanje vseavstrijske akcije za zbiranje ljudskih pesmi z melodijami.' Ko je pokazal na pomanjkljivost dela te komisije na Koroškem, je opozoril, da bi se pomanjkanje kvalificiranih zapisovalcev na terenu moglo nadomestiti s terenskun delom »učiteljev ah pa nabiralcev iz drugih dežel«, ki bi posamezno ah v skupinah prepo-tovaU slovensko Koroško in s pomočjo duhovščine zapisali »vsaj večino slovenskih pesmi«. Nato pa navaja v dokaz, da bi takšno delo imelo podporo pri ljudeh, neko pismo Prežihovega Voranca: »Da bi našla takšna akcija razumevanje med ljudstvom samim, dokazuje obširno pismo, ki ga je kmečki fant Lovro Kuhar v Kotljah pri Sp. Dravogradu pisal odboru. Prosil je nujno, naj hitro kdo zabeleži tam melodije, 'kajti le redki stari ljudje še jih znajo in v nekaj letih bodo izginile s slovenščino vred'.«^ Takrat niti Murko in najbrž niti bralci njegovega strokovnega članka niso pomishli, da bi utegnila biti ta kmečki fant in hterat Lovro Kuhar, ki je dotlej objavil že tri prozne pripovedi tudi v Ljubljanskem zvonu in izdal še knjigo Povesti (1925), ista oseba, vsekakor pa je takrat manjkalo še nekaj let do časa, ko se je Prežihov Voranc dvignil s samorastniškimi novelami in romani v vrh slovenske književnosti in usmeril nase pozornost slovenske kulturne javnosti. Zato in ker je bil Murkov članek tiskan v strokovnem narodopisnem glasilu, je ostala omemba Prežihovega pisma v prežihoslovju nezapažena.
Prežihovega pisma o nujnosti zapisovanja ljudskih pesmi v Kotljah se piscu tega razpravljanja ni posrečilo najti.' Pač pa je v arhivu glasbeno narodopisnega instituta v Ljubljani našel njegovo omembo v dveh variantah zapisnika seje delovnega odbora za nabiranje
"B. Paternu, n. d., 119.
' M. Murko, Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami. Etnolog 1929, str. 5-54.
' Tam, str. 34. Na to Prežihovo pismo in njegovo omembo v Murkovem članku me je leta 1964 opozoril proi. B. Mer-
har, za kar se mu najlepše zahvaljujem.
' Proi. Merhar je pismo videl v Strekljevi zapuščini, meni pa se ga ni posrečilo najti niti v neurejenem Strekljevem gradivu, shranjenem takrat pri sekciji za ljudsko slovstvo Inštituta za slovensko narodopisje SAZU, niti v arhivu GNI (zdaj glasbeno narodopisni sekciji istega inštituta).
265
slovenskih narodnih pesmi, ki je bila 30. decembra 1909 v Glasbeni matici v Ljubljani. V varianti zapisnika za arhiv je točka 4 dnevnega reda takole zabeležena: »Potovalci. O. Dev se bo pozval, naj poroča o uspehu svojega nabiranja po Koroškem in o porabi razpolož-nine. Prošenj, naj pošljemo zapisovalca, je došlo že jako mnogO; odbor jim ne more ugoditi, ker nima sredstev; zelo nujen je zlasti poziv kmetskega fanta Lovro Kuharja v Kotljah ob slovensko-nemški meji, kjer bodo narodne pesmi slovenske prej ko slej izginile. - Odbor se je moral zato i to leto omejiti na zbirke prostovoljnih zapisovalcev, bivajočih na hcu mesta; a niti za te niso zadostovala sredstva.« Ta zapis nam kaže, kako prav je prišla takšna spodbuda »od zdolaj«, saj jo je odbor zelo resno obravnaval, dasi ji ni mogel ugoditi. Vendar je odbor po vsej verjetnosti o Kuharjev! prošnji obvestil potujočega zapisovalca za Koroško Oskarja Deva; takšen sklep nam namreč s pridržki dovoljuje dopisnica, s katero se je sicer skoraj dve desetletji pozneje obrnil Dev na »Lovra Kuharja, pisatelja v Gu-štanju« pač kot na znanca: »Velecenjeni gospod! Čital sem, da se hranijo v tam. knjižnici prevodi Koschatovih narodnih pesmi. To me zelo zanima, ker nameravam izdati obširnejše poročilo o koroški narodni pesmi. Blagovolite mi, prosim, sporočiti, kaj je na tej stvari, nadalje, ah se prevodi še nahajajo v tam. knjižnici in ah si jih lahko ogledam.«"
Zgoraj citirani zapisnik nam omogoča tudi pribhžno datacijo Prežihovega pisma. Na prejšnji seji 6. avgusta 1909 ga še niso obravnavah niti evidentirah, na tej 30. decembra pa so mu posvetih nenavadno pozornost Torej je moralo pismo prispeti v Ljubljano v času med tema sejama in je bilo v tem času po vsej verjetnosti tudi napisano. Pri tem moramo upoštevati, da je aprila tega leta celovški tednik Mir natisnil Vorancu prvo črtico, v avgustu pa je izšel tudi njegov prvi prispevek v Domačem prijatelju, ki ga je v Pragi v reklamne namene izdajala Vydrova tovarna kavinih nadomestkov, urejevala pa pisateljica Zofka Kvedrova v Zagrebu. Očitno so Voranca prav ti prvi »pisateljski uspehi« opogumili, da si je kot preprost kmečki fant upal pisati profesorjem v Ljubljano.' Najverjetneje je to storil še v času opajanja nad natisnjeno črtico v Domačem prijatelju, torej še v avgustu ah v septembru.
Nekohko več vpogleda v Prežihovo pismo kakor zgoraj citirani zapisnik nudi nekohko drugačen zapisnik, namenjen kot poročilo Karlu Štreklju v Gradec, ki se, čeprav predsednik, rednega dela odbora ni neposredno udeleževal. Tu je zapisnikar Josip Tominšek zapisal o Vorančevem pismu: »Kmečki fant Lovro Kuhar (v Kotljah ob slovensko-nemški meji pri Sp. Dravogradu) prosi npr. v obširnem pismu nujno, naj hitro kdo zabeleži melodije; kajti le redki stari ljudje jih še znajo: v nekaj letih bodo izginile s slovenščino vred.« Primerjava tega zapisa s formulacijo v Murkovem članku, ki smo jo zgoraj citirah, nas zaradi presenetljive podobnosti stavkov navaja k misli, da že Murko ni imel v rokah Prežihovega pisma, ampak je vedel zan] le po tem zapisniku.
Prežihovo pismo, čeprav žal ne vemo za njegovo vsebino, ampak le to, da je vsebovalo nujno prošnjo po zapisovalcu, pa ima že kot zgolj zanesljivo izpričano dejstvo znatno težo, posebej še, če upoštevamo, da je nekaj poprej drug fant iz Kotelj dal o stanju ljudskega petja in godbe v Kotljah odboru povsem drugačne informacije. Krojač Luka Span-žel, »vajenec orglarske in goslarske šole«, je najbrž po posredovanju svojega glasbenega učitelja izpolnil 12. februarja 1907 Popraševahio polo o narodnih pesmih, narodni godbi in narodnih plesih, ki jo je v natisnjeni obliki razpošiljal svojim potencialnim informatorjem »po C. k. ministrstvu za bogočastje in nauk postavljeni slovenski delovni odbor za publikacijo 'Avstrijske Narodne Pesmi'«. Izmed njegovih odgovorov so za nas tu najbolj zanimivi štirje. Na /3./ vprašanje, »ah poznate v Vašem kraju ah njega okolici ah tudi morda kje drugje osebe - moške ali ženske, mlade ali stare, omikane ah ne omikane - ki
' Oskar Dev Lovru Kuharju 6. nov. 1927 (v študijski knjižnici na Ravnah).
' Kakšno zadrego in pomisleke je še imel, ko je pošiljal prvo črtico Zoiki Kvedrovi, je zgovorno (dasi morda z malo i pretiravanja) pokazal v črtici Listnica uredništva (ZD IX, Lj. 1973, str. 524-532). -"I
1
266
znajo peti mnogo narodnih pesmi, zlasti takih, ki še niso zapisane?« je Spanžel odgovoril: »Tacih oseb pri nas ni; je nekaj ljudi pri nas, da so zelo omikani in imajo tudi nekaj sposobnosti za petje, a take, da bi znali kako posebno melodijo peti ah recitirati, teh mishm tukaj ne bo.« Podobno nestimulativen je odgovor na /9./ točko, ki poziva, naj izpolnje-valec pove, za kakšnega človeka v kraju, ki bi znal zapisati »pete mu melodije prav v notah«. Spanžel je zapisal: »Tacega pri nas ni; organist je že zelo star in ne zna nobene Harmonije, ker še preludium ne zna komponirati, še potem pa je v pesmih še manj strokovnjak. Jas pa zato še nisem sposoben, ker še v orglarstvu in goslarstvu nisem popolnoma izobražen.« Na /10./ vprašanje, »ah se Vam zdi potrebno, da pošljemo v Vašo okolico strokovnjaka, ki naj bi obiskal Vaše znane pevce in zapisal pesmi, ki bi mu jih peh?«, je tudi negativno odgovoril: »Mislim, da pri nas ni koga, da bi ga bilo vredno obiskati. Ako pa bi se kaj znašlo, vam bodem pa drugič naznanjal. Potrudil se bom sam, ako mogoče kaj najdem.« In na zadnje /17./ vprašanje, »poznate h koga, ki bi se mu mogla doposlati ta popraševalna pola s trdnim pričakovanjem, da res odgovori nanjo?« je Spanžel odgovoril: »Žali Bog, za tega sicer tuk v Kotlah ne vem, Kmet za to ni sposoben in se za to malo briga. Učitelje gledajo rajši v kozarce in niso za priprosti narod. Organist ima že okoh 70 let in je vedno bolan, in tudi ni za take stvari sposoben.«' Nimamo nobene stvarne osnove, da bi te in druge Spanžlove odgovore kratkomalo zavrnili z morebitno pripombo, da o razmerah ni bil poučen. Nasprotno, njegovi podatki so zelo zanimivi in dragoceni, le treba je upoštevati, da jih je pisal človek, ki je obiskoval glasbeni tečaj, se tako vsaj na glasbenem polju dvignil nad okolje in zaradi tega gledal preveč zvišeno in kritično na stanje v vasi. Očitno je bil tudi premalo udeležen v občestvenem življenju soseske in ni imel pravega posluha za posebnosti ljudske glasbe. V nasprotju z njim pa mladi Prežih ni le živel z vsakdanjim utripom vasi, ampak je bil tudi vsestransko vedoželjen. Ker pa nam Span-žlovi odgovori pričajo, da povprečni Hotuljci niso bili zelo natančni v vzdrževanju pevske tradicije (med drugim piše, da se pri fantovskem petju »dere ... namreč kakor vsak ve in zna«), še manj za običajsko petje zavzeti aU prepričani o njegovi vrednosti, se nam sama po sebi vsiljuje misel, da je mladi Prežih dobil za svoje zanimanje in navdušenje za ljudsko pesem pobude od zunaj. Zato bo naša naloga, da doženemo, od kod.
Janko Kotnik je v spominskem članku o Prežihovem Vorancu' opisal tudi prvo srečanje z njim v juhju 1908. Takrat je Voranca tudi povabil, naj se kdaj oglasi na Dobrijah, »kjer sva z bratom Francetom imela že skromno študentsko knjižnico«. Voranc se je vabilu odzval in se večkrat oglasil pri Kotnikovih, si izposojal knjige in se zanimal za slovnična vprašanja. Kotnik zaključuje to pričevanje s stavkom: »Brat, ki je pravkar končal slavi-stiko v Gradcu, ga je navduševal za zbiranje narodnega blaga, zlasti narodnih pesmi za Štrekljevo zbirko.«* Ti Kotnikovi zapiski so napisani tako, da pri prvem branju dobiš vtis, da se je vse to godilo v poletnih počitnicah leta 1908. Vendar je ob tehtnem premisleku verjetneje, da je v poglavju spominov, katerega izhodiščna točka je srečanje z beročim voznikom Vorancem juhja 1908, Kotnik strnil srečanje in pogovore iz vseh domačih počitnic v letih pred prvo svetovno vojno. Tako tudi za narodopisno agitacijo Franca Kotnika ne smemo vzeti za izhodišče leto 1908. K takšnemu sklepu nas predvsem navaja dejstvo, da je Franc Kotnik v svojih spominih na Prežihovega Voranca' postavil svoje prvo pomembnejše srečanje z mladim pisateljem samoukom v počitniške mesece leta 1912. Glede na neposredne Kotnikove vphve pri zbiranju ljudskega blaga pa je važno pismo, ki ga je Prežih pisal Francu Kotniku 13. februarja 1949 in v katerem je med drugim zapisal: »Ko sem bil mlad, mi je dala ta mlada Okrogelnica, ki je bila vnukinja Rudafov na Zelovcu, cel zvezek pesmi, ki jih je ta mož (Anton Lesičnik) zložil. Jaz sem vse to poslal dr. Karlu j
'J. Koruza, Ljudska kultura v Kotljah okrog leta 1907, Koroški lužinar 1976, št 2, str. 44-46. ' J. Kotnik, Stiri srečanja s Prežihovim Vorancem, Prežihov zbornik, Mrb. 1957, str. 93-97. » Tam, str. 94.
» F. Kotnik, Nekaj spominov na Prežihovega Voranca. NOja 1950, str. 374-378.
267
štreklju v Grac kot narodno blago. Ne vem, če je Štrekelj to porabil. Morda je mislil, da so to narodne pesmi. To je bilo kakega leta 1910.«'° Če bi Prežihov Voranc že okrog leta 1910 imel tesnejše stike s Francem Kotnikom, takrat gimnazijskim suplentom v Celovcu, in zlasti če bi Kotnik že takrat vphval na Prežihovo narodopisno zanimanje, bi bila v citiranem pismu gotovo kakšna sled o tem. Ker pa je Prežih poročal v tem pismu o pošiljki Štreklju kot o nečem, za kar Kotnik ne more vedeti, se nam vsiljuje sklep, da okrog leta 1910 Kotnik še ni vplival na Voranca, gotovo pa ne v smeri zbiranja narodopisnega gradiva. Torej s Kotnikovim vphvom kot pobudo za pismo odboru za zbiranje slovenskih ljudskih pesmi z melodijami v letu 1909 ne moremo računati. Odpira pa se nam možnost sklepanja, da bi bilo lahko pismo ljubljanskemu odboru v tesnejši zvezi s pošiljko Lesič-nikovih pesmi Štreklju. Morda gre celo za eno samo pošiljko, ki je vsebovala obširno pismo in rokopisni zvezek Lesičnikovih pesmi. Kaj lahko je mogoče, da je Prežih po toliko letih prenesel pošiljko ljubljanskemu odboru na njegovega predsednika Štreklja. Štrekelj, ki je dokaj vestno beležil prejete pošiljke ljudskih pesmi na platnicah posameznih zvezkov svojih Slovenskih narodnih pesmi, Prežihove pošiljke Lesičnikovih pesmi ni evidentiral. To pa bi gotovo storil, če bi mishl, kakor je pozneje sklepal Prežih, da gre za starejše ljudske pesmi.
Tako moramo pobudo za Prežihovo intenzivno zanimanje za ljudsko pesem, ki ga izpričuje pismo ljubljanskemu odboru, in vir njegove informiranosti o obstajanju in delu tega odbora iskati drugje. Pohtični tednik koroških Slovencev Mir, ki je redno prihajal k Ku-harjevim, je takoj na začetku organiziranja nabiralne mreže po Avstriji sprožil vprašanje slovenskih koroških pesmi in njihovega ustreznega upoštevanja v programu zapisovalne akcije. 14. septembra 1905 je Mir objavil nepodpisani poslani dopis z obširno »opombo uredništva«. V poslanem dopisu se neznani koroški Slovenec pritožuje nad tem, da je imenovani nabiralni odbor za Koroško sestavljen iz samih Nemcev z izjemo renegata dr. Primoža Lesjaka, »učitelja na realki v Pragi«: »Sveto naše narodno blago v roke odpadniku, Nemcul Dr. Lesjak je rojen koroški Slovenec, sin nadučitelja na Gozdanjah, znanega 'Nemca'. In zastopnik deželne vlade ga je osebno obiskal na Gozdanjah, kjer se mudi na počitnicah...«" Temu celovškemu odboru so pripojih še zastopnika za zbiranje nemških pesmi na Kočevskem. Anonimni dopisnik se upira tudi analogni rešitvi, po kateri bi skrbel za nabiranje slovenskih pesmi na Koroškem kranjski odbor, in zahteva poseben odbor za Koroško, v katerem bi bili ustrezno zastopani Slovenci in Nemci: »Da bi pa naše narodno blago izročih kranjskemu odboru, bi pomenilo to za nas itak tudi sramoto. Pred svetom bi nas zatajih; Koroška bi se razglasila zopet kot nemška dežela. Dolžnost vlade je, da izpolni, kar je obljubila. Koroška je dvojezična, in mi zahtevamo svoj odbor. Koroška narodna pesem naj izide v posebni knjigi, da svet tako zve, da je še precej slovanskega na Koroškem. Da, svet bo strmel nad divnostjo in krepostjo narodnih pesmi koroških Slo-vencev.«'^ Če je mladi Voranc bral ta članek (Mir je bil v družini predvsem očetovo berilo), je gotovo odmevala v duševnosti dojemljivega dvanajstletnika ta kratka, a zanosna hvahiica slovenski koroški ljudski pesmi.
Za pisca citiranega dopisa sicer ne vemo, moremo pa sklepati o tem, kdo je napisal opombo uredništva. Prav s številko, v kateri je bil objavljen obravnavani prispevek (št 37), je uredništvo Mira prevzel Josip Stergar. Vendar je ob tem odgovornem uredniku vsaj za kuhurna vprašanja sodeloval še kak drug urednik. In verjetno je, da je prav z njim v takšni smeri prevzel uredniške posle profesor Ivan Arnejc; o tem bi pričalo razen lastnega biografskega podatka" predvsem dejstvo, da je z naslednjo številko Mira začela izhajati
'"Tam, str. 377, 378.
" Naša narodna pesem - in c. itr. vladal, Mir 1905, str. 220. " Tam, str. 219. " SBL I, str. 16.
268
njegova zbirka koroških pravljic z uvodno opombo: »Pisec teh vrst se vsem prijateljem in nabirateljem narodnega blaga priporoča, naj mu pošiljajo pravljice, katere bi slučajno vedeh iz svojega ali pa iz drugih koroških krajev, na naslov: dr. J. Ainejc, gimnazija, Celovec', da jih v svoji zbirki s tem objavi in reši pozabnosti. Ravno tako mish tudi v kratkem objaviti zbirko narodnih običajev in narodnih pesmij in tudi za to prosi prispevkov.«'" S to om'embo zanimanja tudi za ljudske pesmi pa moremo imeti Arnejca za najverjetnejšega pisca uredniške opombe k poslanemu dopisu v prejšnji številki tednika. V tej obsežni opombi je povsem pritegnil neznanemu piscu poslanega dopisa (v koUkor tudi dopis sam ni bil delo istega pisca) v zahtevi po posebnem slovenskem odboru za nabiranje ljudskih pesmi na Koroškem in zahtevo utemeljil: »Za to ..., ker je dozdaj še čisto nevzdignjeni zaklad koroških pesmi - Majarjevo in Scheiniggovo delo je jako pomanjkljivo - v svojem popolnem obsegu morda po množini enak vsem drugim slovenskim vkup. Vsa Podjunska dolina in Kanal sta še čisto neizčrpana in iz Žile še nimamo zapisanih ljubavnih pesmi čisto nič, katerih je vehka množina. Istotako še različni pogorski kraji, kakor Djekše, Kr-čanje, Grebinj, Koprivna, Jezersko, Sele, Dholicaitd. še čisto niso preiskani v tem oziru.«" Osrednji slovenski odbor za nabiranje ljudskih pesmi z melodijami, ki ga je sestavil Stre-kelj, se mu zdi neustrezen predvsem iz dveh razlogov:
»1. Nam namreč ni znano, da bi si bil vzel kot sodelavca kakega glasbenika; 2. je pa velika napaka, da izidejo slovenske pesmi skupaj in ne po deželah, ker smo iztisnjeni tem potom iz Koroškega, Štajerskega in Primorskega, in to pred vsem svetom, ker te zbirke bodo prišle pred ves svet«"
Zato je predlagal poseben koroški odbor za koroške slovenske pesmi, sestavljen iz jezikoslovcev (Scheinigg, Amejc, Grafenauer, Kotnik, Mišic in Hafner) in iz glasbenikov (Jug in Stres).
Na mladega Prežihovega Voranca je v tem članku oziroma v uredniškem dodatku k prejetemu dopisu moglo delovati predvsem poudarjanje kohkostnega in kakovostnega bogastva slovenske ljudske pesmi prav na Koroškem. Pri tem je bila posebej označena kot neizčrpana zakladnica njegova rodna Podjunska dohna (Mežiška dohna je bila takrat upravno tesno povezana s Podjuno in jo pisec članka tudi nedvoumno vključuje v pojem Podjunske doline, saj govori, da se more »urejanje podjunskih pesmi... edino le poveriti jezikoslovcu g. kand. phil. Kotniku«, ki je bil doma iz skrajnega vzhodnega dela Mežiške doline). Razen poudarka na bogastvu in visoki vrednosti koroške ljudske pesmi pa je bila v članku poudarjena tudi njena narodno ohranjevalna in narodno obrambna vloga, na kateri je še v zrelih letih večkrat posebej opozarjal Prežih. Opomba uredništva se namreč končuje s stavkom: »Le naj se zbira pošteno naše narodno blago, bode se pa skazalo naše narodno bogastvo, tisti neizčrpljivi duševni zaklad, iz katerega vre našemu teptanemu narodu ona jeklena žilavost ki ga vzdržuje pri življenju, in to pri živahnem in močnem življenju, čeravno nam nasprotniki že 50 let zvonijo mrtvaški zvon po svojih časnikih.«"
Kakor pa se nam zdi ta polemika v Miru pomemben možen prispevek k oblikovanju odnosa do slovenske ljudske pesmi in posebej do slovenske koroške pesmi pri mladem Vo-rancu, ne moremo v nji videti neposrednega pobudnika njegovemu pismu ljubljanskemu nabiralnemu odboru. To pa ne le zaradi Prežihove mladosti (takrat je obiskoval še domačo utrakvisUčno dvorazrednico) in kar štiriletnega razmaka med tem člankom in Prežihovim pismom, ampak tudi zaradi koroškega separatističnega stahšča in nezaupanja do osrednjega slovenskega odbora, ki sta v članku dovolj poudarjena. Torej moramo, dasi smo raz-
" J. Amejc, Koroške pravljice, Mir 1905, str. 225. "Kakor v op. 11. " Prav tam. " Prav tam.
269
brali v tem članku misli, ki jih je osvojil tudi Prežih in ki so odmevale še v njegovem pisanju zrelih let, iskati vendar neko drugo, močnejšo pobudo za prebuditev Prežihovih intenzivnih folklorističnih zanimanj. Tak odločilen sprožilec Prežihovega interesa za ljudsko pesem je bil najverjetneje članek Antona Štritofa Nabirajte narodne pesmi! v koledarju Mohorjeve družbe za leto 1908.'*
Kuharji so bili redni naročniki knjig Mohorjeve družbe, in to ne le Vorančev oče Ivan, ampak tudi strica Martin in Lenart. Tudi v koledarju za leto 1908 najdemo vse tri v Imeniku udov družbe." Tako je ta koledar zanesljivo prišel tudi petnajstletnemu Vorancu v roke. Kako odločilno vlogo v njegovem samoizobraževanju so imele knjige Mohorjeve družbe, pa je Prežihov Voranc večkrat poudarjal.^" Zato lahko skoraj z gotovostjo sklepamo, da je bil za njegov odnos do ljudske pesmi odločilen Štritofov informativni in agi-tacijski članek.
Ne kaže v podrobnostih anahzirati vsebino celotnega članka in ugibati, kaj vse bi utegnilo tako ali drugače delovati na mladega Voranca. Predvsem je tu dobil izčrpno informacijo o značaju in pomenu ljudske pesmi, posebej še v slovenskem kulturnem prostoru. Objavljena je bila citatno tudi vprašalna pola, kakršno so s premalo uspeha razpošiljali že v prejšnjih letih. V članku je Voranc dobil tudi spisek odbornikov in naslov, na katerega je potem poslal svoje pismo. Zlasti pa so delovale na Voranca naslednje Štritofove formulacije, ki so neposredno odmevale v njegovem pismu, aphcirane na konkretne hotulj-ske razmere:
»Mnogo pesmi znamo, a le prerade nam uhajajo iz spomina. In če ni kje slučajno izvrstnega pevca ali častitljive stare pevke, ki imata poseben dar, da sta si v živem spominu ohranila pesemske zaklade, ki jih obnavljata ob raznih prilikah, in s tem vzgajata nov pevski zarod, pozabljajo se pesmi druga za drugo in najdragocenejši naši biseri izginjajo brez sledu. (...) Da, kam to pelje! Neovržna istina je, da nam na polju narodne pesmi preti vehka nevarnost, in da je prav zadnji čas že, da mislimo na sredstva, ki bi rešila dragoceno to narodno blago sicer neizogibne pogube.«^'
Pri prunerjavi med citiranimi Štritofovimi ugotovitvami in znanun nam odlomkom iz Vo-rančevega pisma pa moramo ugotoviti in posebej poudariti domoljubni strah mladega kmečkega hterata, ki je bil takrat glede na družinsko tradicijo in politično orientacijo še trdno vpet v nacionalno prebudno gibanje Slovencev na Koroškem. Prav zaradi tega in zaradi gorečnosti, ki jo določno kaže njegova formulacija, citirana v zapisnikih nabiral-skega odbora, pa se zdi čudno, da je s pismom odlašal več kot poldrugo leto. Malo je namreč verjetno, da bi šele poleti 1909 dobil v roke koledar s Štritofovim člankom. Tako je najverjetnejši odgovor na to vprašanje le zadrega, ki jo je kmečki fant čutil do učenih mož.
To zadrego je utegnil povzročiti ah vsaj stopnjevati stavek v Štritofovem članku, ki govori o tem, kdo naj bi odgovarjal na vprašalno polo: »To najlaže store gospodje duhovniki, učitelji, organisti, uradniki, dijaki pa tudi drugi izobraženci.«" Toda s prvimi objavami so se tudi najemniškemu sinu s Prežihove kmetije rahlo odprla vrata v svet slovenske kulture in zbral je tudi pogum za pismo ljubljanskemu odboru za zbiranje ljudskih pesmi.
Toda kakega zapisovalca v Kotlje tudi po Vorančevem nujnem pozivu menda ni bilo. Morda je zaradi tega začel poskušati, da bi zapisoval kar sam. Toda zahteva je bila jasna: besedilo in napev sta organska celota in treba je zapisovati oboje. Voranc pa ni bil niti
" A. Štritof, Nabirajte narodne pesmil, KMD 1908, str. 33-36. "KMD 1908, str. 36.
J. Koruza, Življenjska pot Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca, Prežihov zbornik, Mrb. 1957, str. 214. " V op. 18 n. d., str. 34. " Tam, str. 35.
270
pevec,^' kaj šele, da bi poznal note. Toda v navodilih je bila tudi olajševalna okoliščina; »Samo kadar bi se to ali drugo ne dalo doseči iz kakršnegakoh vzroka, se smemo zadovoljiti le z zapisom enega samega dela.«" In Voranc se je lotil zapisovanja besedil. Teh \ zapisov samih pa ni poslal nikamor, pač pa jih je z letom 1912 začel vključevati v svoja leposlovna dela. Vendar ne v fabulativno izobhkovane črtice (izjema je le Baraba," ki jo je pozneje vključil tudi v svojo prvo knjigo Povesti), pač pa v ciklus obrazov iz življenja I rodne vasi s skupnim naslovom Iz našega življenja^'' in v še bolj »etnološko« zasnovan opis steljaraje." Pobudo za takšne vrste pisanje mu je najverjetneje dal Fran Kotnik, s katerim sta prav leta 1912 navezala stike, morda pa tudi Zofka Kvedrova kot nje.gova hte-rarna mentorica. Kotnikove pobude in nasveti so bili narodopisni, morebitna navodila Kvedrove pa iz dosledno reaMstične pisateljske šole. Toda prav opisi fantovskega petja, ki so spremljali citatno navedene verze, so uhajah iz realističnega konteksta v neko na- I ivno romantiko. Takšno je že ustrezno mesto v prvem obrazu Iz našega življenja:       \
»Pa to življenje, to petje, to juckanje! Na Volenovem vrhu pojejo pesem: j
Tam gori na planinci bom edico sjav. "
Tam doli v dolinci si bom pa ljubico zbrav.
Zategnjeni glasovi plavajo po dahni, odmevajo in se izgubljajo. Tam gori pod Uršljo goro po- [ jejo Podkrajčani: »Stoji, stoji Ljublanca, Ljublanca dolga vas.« Večno lepa stara pesem, peta v belem dnevu - lepa mnogo bolj, mnogo pretresujoča v skrivnostni mesečni noči.«^^
Še značilnejši in bolj ilustrativen za naše razmišljanje je naslednji odlomek iz spisa Na steljaraji: \
»Takoj po južini so pričeli peti. Sprva je še šlo, da, prve pesmi so se pele naravnost izbrano. , Pelo jih je najmanj kakih dvajset grl Tako na primer tisto:
Nocoj je an liep viečier ... Jutra bo an zauber den.
aH tisto:
Kdo bo, dečva, tebe troštov, če te jaz zapustiv bom ...
Ni mogoče popisati, s kakimi občutki posluša človek te zalegle, v štiriglasno melodijo strnjene \ zvoke, kako se tresejo, dvigajo in padajo v ubranem soglasju. In pod tem vplivom začuti jasno, '. kako krasna je naša narodna pesem. Posebno tisti zategljaji, ki so jih pevci ponavljah na kon- j cu vsake vrste in so se pri tem napenjali, dokler so imeh sape, tisti zategljaji, zamirajoči v dalji ' tam, kjer se je modrikalo ozračje z nebom, tisti zaokroženi zategljaji so bili nedosegljivo ; ubrani.«"
Že iz navedenih odlomkov vidimo, kako je Voranc, ki se je sicer trudil pisati v kar se da \ pravilnem knjižnem jeziku, poskušal v zapisih pesemskih fragmentov ujeti zvočno po- j dobo domačega dialekta. To opažanje bi nam drugi primeri še potrdih. Tu pa se moramo kljub ugibanju o poznejših vpUvih in pobudah spet vrniti k Štritofovemu članku in na nje-
" Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, Zbrano delo (= ZD) I, Lj. 1962, str. 346: »'Gospod nadporočnik, pokorno javljam,
da ne znam peti!' sem rekel, ker v resnici nisem pevec«
"V op. 18 n. d., str. 36.
" ZD 1, str. 85.
'<¦ ZD I, str. 195, 202, 214.
" ZD II, Lj. 1964, str. 399.
» ZD L str. 195.
" Kakor v op 27.
271
govo (oz. odborovo) tretje navodilo zapisovalcem: »Besede (tekst) pesmi je podati natančno po narodnem govoru. Kakih sirovih izrazov ni črtati niti jih zamenjavati z nedolžnej-šimi. Merodajen ni pravopis knjižnega jezika, ampak edino le živi narodni govor. Skrbeti je torej, da se glasovi narečja izrazijo v pismu kolikor moči natančno in zvesto.«'"
Po prvi svetovni vojni se je Lovro Kuhar močno angažiral v pohtičnem življenju. Tudi njegova hterarna dejavnost je bila podrejena takrat povsem političnim ciljem. »Ustvariti moramo Proletkult,« je zapisal v pismu Miletu Klopčiču." Tako je narodopisna vnema povsem izginila iz njegove hterature. Pojavila se je spet v Prežihovi zreh ustvarjalnosti, toda tedaj skladno vpeta v druge strukturne komponente. Pojavijo se spet posamezne vrstice ljudske pesmi, toda ne več vsiljivo citatno in brez forsiranega narečno vernega zapisa. Toda Prežihov odnos do ljudske pesmi se ves čas v bistvu ni spremenil. Posebej še odnos do koroške slovenske pesmi. Še poglobil se je in prevzel tudi politične razsežnosti. O tem nam najzgovomeje priča predgovor, ki ga je Prežihov Voranc napisal leta 1948 za Zbornik koroških pesmi, ki ga je za tisk pripravil Luka Kramolc. Za naš namen bo dovolj, če citiramo prvi in zadnji odstavek tega predgovora:
»Na Slovenskem Koroškem živi ljudstvo, ki ljubi pesem in ki zna peti. Zato ni čudno, da so koroški Slovenci v svoji obrambi proti nasilni germanizaciji, ki se je začela v dobi kapitalistične vladavine v preteklem stoletju, posegli po svoji pesmi. V najbolj črnih dneh sužnostijih je pesem družila, jih oživljala in spodbujala, jim vlivala poguma, jim dajala vero in upanje, da bo tudi njihovih suženjskih dni kdaj konec. Koroškim Slovencem ni bila pesem več sama sebi namen, ampak je v tej borbi zadobila velik političen pomen: pesem je postala važen del vse njihove prosvetne dejavnosti, pesem je postala njihovo orožje.
Slovenska koroška pesem je iz naše velike borbe za svobodno in Združeno Slovenijo, za Veliko Jugoslavijo izšla čista in prekaljena, dostojna in vredna, da tudi v naši lepi sedanjosti in srečnejši bodočnosti predstavlja vsem Slovencem to, kar jim je zmerOm bila - biser slovenske ljudske umetnosti.
"V op. 18 n. d, str. 36.
" Prežih MUetu Klopčiču, Prežihov zbornik, Mrb. 1957, str. 23. " Zbornik koroSkih pesmi, ur. L. Kramolc, Lj. 1948, str. 3, 4.
272
Božena Orožen
Knjižnica Edvarda Kardelja v Celju
STARŠI IN OTROCI V SPISIH ZOFKE KVEDROVE
Pri nobenem slovenskem pisatelju menda ni razmišljanje o njegovih spisih tako tesno povezano z razmišljanjem o njegovem osebnem življenju kot pri Zofki Kvedrovi. Pri njej namreč skoraj sovpada pisanje o delu s pisanjem o njenem življenjskem romanu, saj to delo kar »kriči po avtorju« (Marja Boršnik). V svoji močni subjektivnosti - ki pa ne izključuje objektivnega opazovanja življenja - grenkih doživetij ni zapirala vase, ampak jih je zgovorno izpovedovala, in to celo taikrat, ko bi pričakovah večjo zadržanost. To avtobiogra-hčnost v širšem pomenu besede potrjujejo tudi izjave v pismih. Svoji češki znanki zatrjuje:« Mislim, da me ženske venomer pišemo samo o sebi, svojem hrepenenju, svojih srcih.«' Torej se tudi pri vprašanju, kako Kvedrova prikazuje starše in njihov odnos do otrok, ne moremo izogniti njenemu življenjskemu izhodišču. Pri tem gre za dvoje: za izkušnje, ki jih je kot dediščino prinesla iz otroških in dekhških let, pa za to, kako je kasneje sama pojmovala in odigrala vlogo matere.
Njene izkušnje s starši je osvetUla v svoji študiji Marja Boršnik.^ Oče-slabič, pijanec, a človek z domišljijo; mati-pobožnjakarska, čemerna, brez topline. Ko se je že postavila na svoje lastne noge in si našla službo, je Kvedrova v zvezi s tem še z neko zadržanostjo pisala urednici Slovenke Marici Bartol: »Stara bom dvajset let, pa se ne spominjam, da bi bila kdaj le mesec dni srečna. Kakor daleč se spominjam, tako daleč mi je tudi življenje prepleteno z dogodki, katerih nisem kriva, a so mi vendar zagrenili vse.«' Če so jo pri odhodu, pravzaprav begu od doma, nedoma devetnajstletno spremljale očetove besede: »Odslej nisi več moja hči in ni ti več potreba, da me smatraš za svojega očeta«^ - je bila ta dediščina slabša ne samo od Cankarjeve in Kettejeve, ampak tudi od Murnove. Ta ni imel nič, Zofka manj kot nič. Pa vendar se je po letih le spomnila na očeta z neko tophno: »In v srcu some spekle vse zamujene besede, dobre in lepe besede, ki bi jih bila lahko rekla očetu in jih nisem... Spomnila sem se njegovih dobrih oči in mehkega glasu...«' Obiskala ga je - pripoveduje - na smrt bolnega za jetiko in se ob pogovoru o Dalmaciji z njim vred zasanjala. Ta čar pa je razbila mati, češ: »Že ;e odprt grob, on pa se meni o morju in o dalmatinskem vinu! -Nič vaju ni strah greha!«'' Materin značaj tu označuje pridevnik »čemeren«. A kdaj pa kdaj se je tudi odnos do matere nekohko omečil. O tem bi lahko sklepali iz povesti Nada, kjer junakinja ob materini smrti razmišlja: »Pa naju je mati vendarle imela rada. Kako da se nismo razumeli?! Žal mi je, da ji rusem dala več dobrih in lepih besed. Ali pri njej je bilo, kakor da se odbijajo od skale«.'' V vojnem romanu Hanka je glavna junakinja osvetljena hkrati kot mati doraščajočih hčera in kot hčerka. Ob lastnih hčerkah začuti nekako sohdarnost z materjo: »Nobena steza ne vodi iz njenega duševnega življenja v moje. Toda jaz trpim isto bolečino osamljene matere, kakršno je trpela ona zaradi mene in mojih bratov.«' Ko se vrača z materinega pogreba, se kesa, ker ni bila dobra z njo. To je doživetje Kvedrove: kakor Hankina je tudi njena mati umrla duševno zmedena. In kakor je ob očetovi smrti dosegla notranjo spravo, tako jo je tudi ob materini.
• v češčini napisano pismo Anni Ziegloserovi, urednici lista Žensky Obzor, Zagreb, 15. II. 1914 (Literšmi archiv v Pragi).
' Marja Boršnik, ZoOca Kveder. Študije in fragmenU. Maribor 1962.
' Pismo z dne 14. n. 1898 je objavljeno v spisu: Marica Bartolova in Minka Govekarjeva, Zofka Kvedrova-Demet-rovičeva Ženski svet V, 1927.
* Citira Marja Boršnik v navedeni razpravi
' Vladka, Mitka in Mirica Ljubljana 1978, str. 157. »Vladka Mitka in Mirica, str. 219.
' Citirano po Izbranem delu Zofke Kvedrove, 4. Ljubljana 1940, str. 116. ' Citirano po Izbranem delu Zofke Kvedrove, 8. Ljubljana 1938, str. 87.
273
Ko je Kvedrova sama imela otroke, je hotela biti skrbna mati, a hkrati razgibana kulturna delavka z živim zanimanjem za svet Dve situaciji kažeta ta spoj: v praški sobici z majhnim otrokom v naročju zavzeto razpravlja z obiskovalci o gledališču, razstavah, revijah; kasneje, v zagrebškem stanovanju, se mehanično sučejo pletilke v njenih rokah, ko kar naprej plete nogavice za hčerki, njene mish pa so pri knjigi, ki jo hkrati bere. Kaže, da je bila občutljiva za to, da bi kdo dvomil o njeni materinski uspešnosti, saj jo je prizadela najbrž objektivna oznaka Ivana Laha, ki jo je spoznal v Pragi: »V Zofki je vedno prevladoval bofiem nad vsakdanjim človekom.«^ Podobo pisateljice kot matere lahko razberemo iz črtic Vladka in Mitka pa Vladka, Mitka in Mirica,^" iz romana Hanka, iz kasnejših spominov najmlajše hčerke Mire Jelovšek-Škrinjarič;" v leposlovni obliki pa nastopa njen hk v hrvaškem romanu Augusta Cesarca Bjegunci.
Črtice o otrocih so pač avtentičen izraz Zofkinega doživljanja ob majhnih dekhcah. Gre za odshkavanje drobnih pripetljajev iz let, ko ji zavest materinstva prinaša srečo in ob pisanju o smešno-resnih dogodkih sama uživa, ne da bi si kalila veselje s kako tendenco. »V7 živite, vi imate pogum za vse, za lepoto in za senco, za skrbi, težave in za vsa bremena vsakdanjosti,« tako je njeno takratno življenjsko občutje. Tu in tam pa Kvedrova kritično oceni tudi svojo napako-nestrpnost vzkipljivo jezo: »In tvoja mama je nestrpna in če ti kaj zagrešiš, se jezi bolj, kakor zaslužiš. Kako smo ljudje smešni, sami si kvarimo lepoto in srečo.« Z doraščanjem dekhc prihaja na dan rahlo zaznavno razočaranje, ker otroci niso več čisto njeni, ker že doživljajo po svoje. V romanu Hanka je to spoznanje pisateljičine dvojnice že opaznejše; ob hčerkah Hanka občuti nihanje medsebojnega odnosa: od občutka odtujenosti zaradi lastne čustvene razgibanosti in hčerkine razumnosti in disciphniranosti, dediščine po očetu, pa do čustvene bhžine, ko ob bolezni in smrti Hankine matere postane starejša hčerka uvidevna prijateljica in tolažnica. »Ne verjamem, da je veliko popolnoma srečnih mater. Matere so srečne, dokler imajo majhne otroke, ki še nimajo svoje duše... Toda pozneje se začno skrivne borbe in razočaranja. Matere bi rade, da bi jim bih otroci podobni po duši, kakor so jim podobni po barvi las in oči, po oblikah glave in telesa. Ampak duša je nekaj skrivnostnega, nerazumljivega, upornega in svobodnega. Ne moreš je ujeti, ne moreš je zadržati.«'^ Ti pogledi iz leposlovnega dela se ujemajo s predstavitvijo starejše hčerke v privatnih pismih. Leto dni pred nastankom Hanke še brez vidne grenkobe piše v Prago: »Vladička je Amerikanka. Zelo talentirana, razumna, nikoli ji ne bo hudo v življenju.« Dostavlja pa že rahlo grenko: »Ko bi imela sina, vem, da bi bil zelo moj. Hčerke so pa navadno oče/ove.«" Cankarju zapiše o Vladoši: »Ampak poetična ni nič, še mojih knjig ne čifa.«"* Doraščajoča nadarjena in samostojna Vladoša je šla tudi idejno svojo pot in iskala družbo antimonarhistično, morda tudi marksistično usmerjenih mladih IjudL Kaže, da je bil to vzrok njunih konfliktov. »Zakaj, zakaj so mladi ljudje tako nezaupljivi do starejših? Zakaj prav zgodnja mladost ne mara in ne išče stika s starejšimi rodovi?« se z bolečino in kesanjem sprašuje ob nenadni in samotni smrti hčerke, 19-letne praške študentke." Ah pa ni bila Vladoša, o kateri je sodila, da je podobna Jelovšku, v svoji samostojnosti, nepriznavanju avtoritet sorodna pogumni mladi Zofki?
Iz polstoletne časovne odmaknjenosti, zato umirjeno in objektivno, je nashkala svoje doživljanje matere, očima in doma najmlajša hčerka Mirica: vzkipljiva mati ob umirjenem
' Ivan Lah, Zofka Kvedrova Ženski svet II, 1924.
1° Črtice so izhajale najprej v Domačem prijatelju, v češčini je izšla knjiga Vlada a Marja 1913, v slovenščini pa šele : 1927 - Vladka in Mitka ter 1928 - Vladka, Mitka in Mirica, skupno še z nekaterimi drugimi črticami pa 1978 v i knjigi Vladka, Mitka in Mirica z razpravo Eme Muserjeve.
" Mira Jelovšek-Škrinjarič, Moja mati Zolka Kvedrova Spomini so vključeni v knjigo Vladka, Mitka in Mirica " Izbrano delo Zofke Kvedrove, 8, str. 87. j
" V češčini napisano pismo Anni Ziegloserovi, Zagreb, 20.1. 1913 (Literarni archlv v Pragi). j
'* Pismo z dne 18. jan. 1914, objavljeno v 28. knjigi Zbranega dela Ivana Cankarja (1972). ,
" In memoriam. Objavljeno v knjigi Vladka Mitka in Mirica 1978.
274
očimu; mamin večni strah, da bi se hčerki utegnih prehladiti; njena neprestana zaposlenost s pisanjem, branjem, debatami. Posebno značilna se zdi izjava; » Tako sem rasla ob materi, ki je bila zmeraj z mano, a popolnoma vendar ni bila nikoli.« (Podčrtala B. O.)
Pisateljsko zelo subjektivno videnje Zofke Kvedrove kot matere, zlasti v odnosu do najstarejše hčerke, vsebuje roman Bjegunci hrvaškega pisatelja Augusta Cesarea." S stališča revolucionarno, antimonarhistično usmerjene mlade generacije je gledal na starejšo, torej Zofkino generacijo. V središču pozornosti je študentka Buga. Dogaja se v Pragi v nekaj zadnjih tednih Buginega življenja. V retrospekciji je prikazano njeno otroštvo in dozorevanje, ko je boleče doživljala ločitev staršev, materino samovoljno poseganje v njeno čustveno življenje. Vse to jo je navdalo s potrtostjo in misHjo na smrt, dvigalo pa jo je prijateljstvo z »begunci«, revolucionarno usmerjenimi mladimi ljudmi. To je ključni roman, gre za stvarne osebe in stvarne dogodke. Buga je Vlada Jelovšek, njena mati Zofka Kvedrova, oče zdravnik Jelovšek, Saša Majstorovič Zofkin drugi mož Juraj Demetrovič, Koren Cesaree. Najbrž so tudi podrobnosti iz Buginega življenja zajete iz realnosti. (Vlada se je s Cesarcem poznala in se z njim družila v Pragi, kot kaže pismo, ki ga je pisala mami.) Toda ta roman generacije je pisan brez časovne perspektive, z izrazitim odporom do »jugoslovanske« generacije, brez strpnosti. Literarni zgodovinar Vice Zaninovič ugotavlja: »Neke osobe prema kojima je gajio averziju ocrtao je drastičnim bojama prelazeči i u trivi-jalna pretjerivanja.« Še bolj kot za Buginega očeta velja to za mater. Najbolj nesrečne in povsem neuspešne so njene ambicije, da bi bila vzgojiteljica; je povsem brez obzirnosti - iz hčerke izvablja intimna priznanja in jih potem razglaša; je skrajno egoistična; mlajši hčerki prevzame zaročenca; zavrača prijatelja starejše, ker se ne strinja z njenim in moževim političnim prepričanjem; celo takrat, ko doživi hčerkino smrt, ne more iz sebe: njen izbruh histerične bolečine je bolj igra kot resnično čustvo. Kot mati - in prav kot mati je v ospredju - je docela diskvahficirana. Tak hk je dosledna karikatura."
V leposlovnih dehh Zofke Kvedrove posebno opazno izstopa odnos med starši in otroki v povestih Moja prijateljica, V oblasti teme. Doma, v dramskih dehh Pravica do življenja in Ljubezen pa v romanu Njeno življenje.
Prve tri povesti, vse iz zgodnjega pisateljskega obdobja (Moja prijateljica je najprej izhajala v Edinosti 1900, V oblasti teme in Doma sta izšh v knjigi Iz naših krajev 1903), so si v osnovi sorodne: pri vseh je vprašanje doma in staršev osvetljeno s stahšča mladega človeka. Moja prijateljica je v okvir vstavljena prvoosebna pripoved mlade ženske. To je žalostna, redko razposajena, a večkrat grozljiva podoba otroštva in dozorevanja. Njenih bolečin in obupa pa ne povzročajo gmotne stiske (čeprav tudi brez njih ne gre), ampak domače okolje: očetovo vedno hujše popivanje, prepiri z materjo, pretepanje, surovost. Grozljiva, z naturahstično podrobnostjo opisana sta zlasti dva dogodka. Prvi se godi v mestni gostilni, ko mati zmerja pijanega moža, obupano dekletce ju zaman miri in takrat se v otrokovi duši porodi želja po smrti. Drugi prizor deluje s svojo kontrastnostjo: božični večer je, medtem ko oče do nezavesti pijan in potolčen leži na tleh v domači vaški gostilni. Občutek sramu, ki ga doživlja dekhca ob starših, ko se ob očetovi pijanosti brez zadrege pred drugimi ljudmi obmetavajo z žaljivkami, budi hterame asociacije na oskrunjeno ljubezen Cankarjevega Zdenka Petersilka iz nekaj let kasnejše črtice. Stud pa je pri Kvedrovi še večji: »Groza! Družina! Ha, ha! Družina, v kateri so divjale vse peklenske muke. Kako more živeti ljubezen, kjer se vsak trenutek kolnejo, bijejo, psujejo! O, nas je objemalo sovraštvo!« j
" Roman je bil v prvi redakciji napisan 1920. leta, po Zofkini smrti ga je pisatelj dokončal, objavil nekaj fragmentov, kot celota pa je cenzorsko okrnjen izšel 1934 z letnico 1933. - O tem glej Djela Augusta Cesarea, sv. 14, Zagreb 1972, opombe Vice Zaninovič ter dve razpravi v zborniku Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, knjiga 342, Zagreb 1965, in sicer: Vice Zaninovič, Roman Augusta Cesarea Bjegunci in Božena Ditetova-St'astna, Us-pomene na Augusta Cesarea i njegov rad.
" Prav nasprotno sodi Ivo Bmčič v oceni romana (Književnost 1934, str. 327-328), ko - ne da bi omenjal modele - hvali prav izoblikovanost oseb iz meščanskega sloja, zlasti Bugino mater.
275
Iz bridkih osebnih izkušenj zrase v dekletu nenavadno ostra posplošitev: »Ko bi vsi vrgli z obraza običajne krinke, ko bi si olupili duše sentimentalnih laži, videli bi, da ne zna nihče tako globoko žaliti, raniti kakor mati.«'Z leti pa pripovedovalka na starše gleda že priza-nesljiveje in razumevajoče: »Vklenjena sta bila v majhno ozko ječo in bila sta ob stene in besnela nad vsem in nad seboj. Mnogo pokopanih moči je moralo biti v njiju, da sta se tako dolgo upirala usodi, da sta imela vedno moči za nove izbruhe svojega bitja.« - Lenka, pripovedovalka zgodbe, je pisateljičina dvojnica. Da gre za njena doživetja, je Kvedrova potrdila Ivanki Anžičevi: »Pretiravala nisem nikjer nič, pisala sem mnogokrat lepše, ker bi one strašne resnice niti resnično naslikati ne mogla v vsej svojej grozj.«'* Zgovoren se zdi psevdonim, pod katerim je objavila povest v Edinosti - Kopriva. Kakor koprivi mraz ne more do živega, tako nje še tako nesrečna mladost ni mogla zlomiti.
Leposlovna študija pijanca in njegove družine je povest V oblasti teme. Časovno je omejena na nekaj dni vehkonočnih počitnic, ki jih četrtošolec Žan preživi v domači vasi. Vpeta je med dve vožnji s poštnim vozom, prvič z železniške postaje v oddaljeno vas in drugič iz vasi na postajo. Obakrat ponoči, in čeprav je to najbrž povezano z realnostjo-prihodom oz. odhodom vlaka, še simbohčno poudarja oblast drugačne teme-alkohola, ki mu Žanov oče čedalje bolj zapada. Deček, po letih še napol otrok, je po svojem razmišljanju že odrasel človek. Propada - ugotavlja - je bila kriva velika značajska razlika med starši: »Drug drugega sta gnala v skrajnost, v pogin. Oče pijanec, mati surova, prepirljiva ženska s psovkami in zoprnimi svetimi vzdihijaji na ustnicah... to je izid...« In on, sin, naj bi šel po poti svojih staršev, se zgrozi. Pa najde v sebi moči: »Mlad sem še in če zdaj ne pustim sebe iz vajeti, ako zadušim ono živalsko v sebi, kar nas uničuje in gonobi, zdaj, v prvem kalu, potem zmagam.« Razmišljanje ni postavljeno v sklep povesti, ki je navadno eno od poudarjenih mest (tam je le tesnobno spoznanje, da bo doma ostalo vse po starem), a je vendarle opazno in vnaša v noč obupa žarek optimizma. Ne glede na to, da je povest nastala nekaj let po Govekarjevi inačici naturahzma, vendarle dednost v njej nima vloge usode, človek jo lahko premaga.
Izhodiščna situacija veže zgornjo povest z drugo - Doma. Tu prihaja domov na obisk odvetniški pisar in nedokončani študent prava. Stožilo se mu je po domačih in skoraj je že pozabil, da so ga zavrgli, ker ni hotel postati duhovnik. Zdaj je pred njim srečanje z za-ostahm, misehio omejenim in čustveno zakrnehm vaškim okoljem. Del tega okolja sta tudi oče in mati. Hladen sprejem, na katerega naleti, po občutju spominja na znano Pet-kovškovo shko. Za mater je izgubljeni sin, zanima se le za njegovo vernost, ta pa se po njenem mnenju razodeva le v zunanjem izpolnjevanju obredov. To, da hoče biti iskren, dober, da jo ima rad, ji nič ne pomeni. Ker ne moli, ne hodi k spovedi, ker je napisal članek o klerikahzmu - zvedela je od kaplana - ga zavrže. Sina prizadene: »Kje je ljubezen?! Samo nekaj dogem, to jim je srce.« Oče je bolj trezen, a skop, zadrt, sin bi zanj kaj veljal le, če bi postal kaj pomembnega, tako pa se boji sramote pred vaščani. Ves kratek in odsekan je razgovor med njima. Spoznanje, da ob živih starših nima doma, pa mladega človeka ni strlo. Ob odhodu si je izoblikoval življenjski cilj. »Vmesto pojde, tam bo sejal in učil. Svobodo misli, svobodo vesti, svobodo prepričanja. Oznanjal bo pravico potlačenih, pravico do kruha... On veruje v ljudi, veruje, veru;e.'«" Torej boj proti zaostalosti, katere žrtev so tudi njegovi starši.
Ko sta nastali zgornji povesti, je bila Kvedrova polna življenjske energije. Bila sd to leta, ko jo je prav zaradi te energije občudoval Cankar, leta, ko ji je v zvezi z njo pisala Vida Jerajeva: »Jaz bi se naužila Vaših sil, Zofka, ki ste samo življenje, gibanje in kreposLa^" Zato tudi njena hterama junaka najdeta v sebi moč, da se dvigneta nad moreče domače ozračje.
" Citirano po objavi v Izbranem delu Zofke Kvedrove, 2, Ljubljana 1939. " Citirano po objavi v Izbranem delu Zofke Kvedrove, 3, Ljubljana 1940.
™ Pismo z dne 24. marca 1905 objavlja M. Boršnik v knjigi Vida Jeraj, Izbrano delo. Ljubljana 1935.
276
še pred povestma V oblasti teme in Doma je Kvedrova 1901. leta izdala knjigo Ljubezen z vrsto dramskih tekstov. Dva med njimi - Pravica do življenja in Ljubezen - temeljita na odnosu starši-otroci v meščanskem okolju.
O šUridejanki Pravica do življenja je pisateljica v knjigi zapisala, da ni namenjena odru: »Dramska forma zdela se mi je najpripravnejša za premotrivanje problema dolžnosti med starši in otroki.« Sodobni hrvaški kritik Milan Marjanovič je opozoril na sorodnost s Cankarjevim Jakobom Rudo.^' Trgovec Zima je na robu gospodarskega propada Pred njim naj bi družino rešila poroka hčerke Berte s premožnim, a ostarelim in lahkoživim trgovcem. Da bi na to žrtev pristala, ji starši poudarjajo še dolžnosti do brata-invahda. Toda prav brat, zaradi invahdnosti bolj razmišljujoč in ostro ocenjujoč človek, jo želi obvarovati pred tem dejanjem. Kot pisateljičin rezoner ostro razčlenjuje dolžnosti in pravice staršev. Odločno nastopi tudi pred materjo: »Če ste ji dali življenje, imate li zato pravico zahtevati ga zopet nazaj?« V dekletu se oblikuje spoznanje, da se ni dolžna žrtvovati. Izkristahzira se v vprašanje, zastavljeno župniku: »Recite mi, gospod župnik, ah bi ne morala biti še ena zapoved božja v krščanskem nauku? Še ena... za nas otroke... v naš prid... Ne uničuj svojih otrok sreče in ne ubijaj njihovih duši« Medtem ko se oče omeči, mati vztraja pri svoji zahtevi, in ko drugače ne more izsiliti hčerinega pristanka, se ponovno dramatično sklicuje na sestrsko sočutje z bratom, »hromim nesrečnežem«. Ta pa se zabode in tako umakne. - Stahšče pisateljice je zelo jasno: mladi ljudje imajo pravico do lastnega življenja, starši jim ne smejo vsiljevati svoje volje in se pri tem skhcevati na dolžno hvaležnost
Prav tako pa razumeta in z dejanjem potrdita dolžnosti staršev do otrok stara zakonca Kodrova v enodejanki Ljubezen. Njun sin je že vrsto let nepomemben in slabo plačan časnikar. Obeta se mu ugodnejša služba v Hamburgu, a tja ne mara, ker hoče skrbeti za starše. Oče in imati čutita, da sta s svojo nebogljenostjo sinu breme, čeprav bi ta vsako tako misel zavrnil. Hočeta se tiho, neopazno umakniti - zadušita se z ogljikovim monoksidom, a ustvarita videz, da je šlo za nesrečo. Vodi ju prepričanje, ki ga v pomiritev ženi pred smrtjo izreče stari Koder: »Vsaka žrtev obrodi sad.« Odnos starši-otroci je tukaj postavljen na drugačno osnovo - zdaj se starši žrtvujejo za otroka, da mu v času brezobzirne moči kapitaUzma ne bi bili v breme.
Umik iz življenja, ki se zanj odločita Kodrova, je skrita žrtev za sina. Za izrazito dolgotrajno žrtvovanje matere pa gre v romanu Njeno življenje. Roman je bil natisnjen 1914. leta, a zaradi vojne so ga bralci dobili šele 1918. leta Tilda, glavna junakinja, je žrtev dvakrat: najprej in poglavitno žrtev svojega skrajno lahkomiselnega in neodgovornega moža in po njem žrtev svojega sina - izrezanega očeta. Ozadje romana je življenje v družini Til-dinih staršev: vzoren oče, vzorna mati in prav tako vzorni otroci; ozračje odkritosti, medsebojnega zaupanja, vse je umirjeno, niti otroške razposajenosti ni čutiti. Ta del, napisan bolj v obhki avtoričinega pripovedovanja, pa je malo življenjski, je bolj kontrast k poznejši Tildini družini. V njej o vlogi staršev kot celote skorajda ne moremo govoriti. Mož je kot do vsega v življenju neodgovoren tudi do svojih otrok, kadar pride domov, se smeji in igra z njimi - to je vse, zlahka pa spregleda brzojavko o bolezni otrok. Ni slab, a je nedorasel slabič. Po mnenju Erne Muserjeve je posnet po Zofkinem očetu." Tohko bolj je poudarjena vloga Tilde kot matere. Njeno življenje ni nič drugega kot nenehno izgorevanje zanje. S hčerko jo veže prijateljsko razumevanje, ki je tohko večje, kohkor bolj napreduje jetika v dekhčinem telesu. Idila v njunem odnosu je idila pred smrtjo. Pred Tildo je zdaj le še boj za sina, krčevit in izčrpujoč boj za to, da bi v fantu zatrla dediščino po očetu -ljubeznivo lahkomiselnost, in bi v njem vzgojila resnicoljubnost poštenost delavnost -dediščino Ribičevega rodu. Vsi njeni poskusi pokažejo končno popolno nemoč vzgoje in zmago dednosti. Toliko jih je, da delujejo že enohčno in utrujajoče. Močan in živ pa je
" Pripombe k Izbranemu delu Zofke Kvedrove, 3.
" Spremna beseda v Njeno življenje. Iz slovenske kulturne zakladnice, 20, Maribor 1980^
277
zadnji prizor - uboj sina in samomor- dejanje do skrajnosti duševno in živčno napete matere, ki se ob zadnji sinovi lahkomiselnosti zlomi. Nedvomno ima prav Erna Muserjeva, ko zanika, da bi bila Kvedrova povezana z naturahzmom Govekarjevega kova. Ko bi bila dednostno teorijo prevzela iz naturahstične miselnosti, bi bila to storila pač že v začetku stoletja, ko je bila to za nas še hterama novost Vzrok, da se pojavi šele zdaj, in to v tako izraziti, celo pretirani obliki, bo nedvomno v osebni bolečini - spoznanju, da svoje lastne doraščajoče hčerke ne more obhkovati po svojih željah.
Staršem in njihovemu odnosu do otrok posveča Kvedrova dokajšnjo pozomost četudi so bih omenjeni le spisi, kjer je ta odnos vsebinsko posebno izrazit Glede na čas nastanka oziroma objave je mogoče ugotoviti, da se ta tema močno pojavlja v prvih letih 20. stoletja, torej takrat ko je pisateljica prebolela svojo odtrganost od doma in staršev in se je uveljavljala zgolj s svojo močjo; dmgič se pojavi kako desetletje pozneje, to je takrat, ko se je pred njo kot mater postavljalo vprašanje doraščajočih otrok in večkrat brezuspešno prizadevanje, da bi jih obhkovala po svoje. Podobe staršev se gibljejo v dveh skrajnostih. Izstopa tista, kjer sta oče in mati postavljena drug proti drugemu in sta hkrati mučitelja lastnih otrok (Moja prijateljica, V oblasti teme). Vzrok za medsebojno nasprotje - ah pa tudi že posledica - je alkohol, ki drži v kleščah očeta. Ne glede na to, da očetovo popivanje ustvarja družinski pekel, je vendarle tudi tak oče, vsaj v obdobju treznosti, otroku bhže, medtem ko je mati do skrajnosti trda, presenetljivo čustveno zavrta, tako da se tudi v normalnih situacijah otroku ne zna niti za hip pribhžati s kančkom tophne. Manj pogosta je druga skrajnost ko so starši oz. mati žrtev svojih otrok (Njeno življenje). V obeh primerih je v osnovi Zofkino doživljanje življenja, zdaj kot hčere, zdaj kot matere. Sredine - skladnega sožitja, prekinjenega tudi kdaj pa kdaj s kakimi neusodnimi konflikti, skorajda ne srečamo, kjer pa je (Ribičeva dmžina v Njenem življenju), je bledo, neživljenjsko ah pa kratkotrajno, pretrgano s smrtjo (Tilda in hči v Njenem življenju). .t
278
Jože Pogačnik
Pedagoška fakulteta v Osijeku
KAKO SO NAREJENI PREŽIHOVI SAMORASTNIKI
Marji, ki nas je učila, da je politika človekova usoda, ki pa ne sme zastreti dostojanstva umetnosti.
Ko so se 1937. leta v časopisu Sodobnost pojavili Samorastniki, je v slovenski književnosti vladal socialnorealistični obzor pričakovanja. Njegova idejna podlaga je izvirala iz sklepov druge konference mednarodne organizacije revolucionarnih pisateljev v Harkovu (1930); tam je bila sprejeta opredelitev, da naj umetnost rabi revolucionarnim ciljem, ker je - po definiciji - oblika revolucionarne prakse. Na Slovenskem ta ideja ni bila sprejeta v smislu pragmatičnega utihtarizma. Model zaželenega pisanja je pri nas postal Cankarjev Hlapec Jernej (1907); to pomeni, da se je poskušalo vzdrževati ravnotežje med ideologijo in umetnostjo. Zgledi takega sožitja so vidnejša slovstvena besedila takratnih be-sednoumetnostnih ustvarjalcev (M. Kranjec, I. Potrč, C. Kosmač) in med njimi so vsekakor najbolj reprezentativni Prežihovi Samorastniki. Avtor je v tej noveh združil kmečko in delavsko tematiko (podobno kot Cankar), jo podredil enotnemu (marksističnemu) as-pektu in v tekstu navzočo tendenco zaustavil natanko na ozkem mejnem pasu, ki Mteramo besedilo loči od pubHcistične propagande. Del novele, ki ni bil objavljen (pogovor o vzrokih za propadanje kmečkih posestev), je Prežihov prispevek k teoriji leve književnosti. V tem prispevku je, če ga vrednotimo z današnjega stališča, bistveno predvsem dvoje. Pisatelj je pravilno spoznal, da sodobna proza zahteva socialno tematiko. To spoznanje pa bi moglo, če bi ga bil pragmatično radikaliziral, pretrgati korenine umetnosti kot avtonomne človekove ustvarjalne dejavnosti. Zato je Prežih svojo prvo tezo takoj dopolnil z drugo: poudaril je dostojanstvo pesniške besede, ki za svoj obstoj potrebuje neomejen prostor svobode. Prežihovi Samorastniki so poskus sinteze obeh omenjenih sestavin: socialne teze in besednoumetnostne svobode.
Od morfoloških sestavin, ki sestavljajo Samorastnike, velja najprej opozoriti na zunanji okvir in pripovedovalca (naratorja). Novela se začne s popotovanjem pisatelja in njegovega prijatelja, ki med počitkom ugledata zapuščeno kmečko posestvo in nato v bhžnji koči najdeta starko, ki jima na njuno prošnjo pove zgodbo nekdanjih lastnikov. Okvir se pojavi tudi v sklepu novele, razloček med začetkom in koncem pa je razloček med tematskim interesom in tematsko interpretacijo. Avtor v tem okviru razkriva svojo znano misel o kompleksnih razlogih, ki so privedli do propada bogate kmečke hiše in hkrati s tem izreka tudi svoje idejno-manifestativno stališče. Sama pripoved je prepuščena starki (Nani Hudabivški), kar omogoča poseben prozni prijem. Pisatelj se je s tem iz pripovedi »umaknil«; on je tako imenovani relacionirani pripovedovalec, funkcija pravega naratorja je pripadla najmlajši Metini hčeri. V tem postopku narativna perspektiva izhaja iz osebnosti, ki je za zgodbo emotivno vezana, ta osebnost spada v vrsto naivnih pripovedovalcev, kar oboje dovoljuje pojav afektivne prizadetosti in utemeljuje razraščanje ideološkega angaž-maja. Začetek in konec zgodbe sta oblikovana takole:
A. Preden pa sva utegnila še siliti vanjo, so se njene oči v globokih jamah zabliskale, da se je čudno pomladil ves njen žolti obraz-, v njenih prsih je nekaj zahreščalo, ko da bi počila tajna struna, potem pa je nepričakovano goreče izsula iz sebe naslednjo zgodbo...
279
B. Starkin glas je pogoltnil globok, zamišljen molk. S Košatom sva obnemela pred veliko silo življenjske moči, ki je vrela iz teh posušenih prsi. Bilo je, kakor bi bila cula globoko molitev in težko kletev, ki ni prihajala iz teh votlih, brezzobih ust pred nama, temveč iz osrčja visoke in široke obirske gore...
Odlomka pripovedujeta o življenjski moči, pomlajevanju in skrivnostnosti; starka med pripovedovanjem kakor da izgublja svojo identiteto, je popolnoma v službi narativnega toka, ob katerem prehaja v posebno (ekstatično) razpoloženje. V tem smislu sprejemata njeno zgodbo tudi oba poslušalca; jjtripoved ju spominja na molitev ah kletev, ki ju ne govori človeški posameznik, temveč narava ali kozmos. Ves ta razpored poudarkov je seveda idejno osmišljen: izločitev pripovedovalkinih individualnih posebnosti daje dogajanju vesoljne razsežnosti in univerzalizira njegove konotacije.
Notranja členitev Nanine pripovedi razodeva izreden smisel za celoto novele in pretehtano vlogo sleherne od njenih sestavin. Pripetljaji, ki sestavljajo Samorastnike, so razporejeni takole:
I - Metin prihod na posestvo, ljubezen, nosečnost in odpor v hiši.
II - Kazen (žganje prediva) in izgon.
III - Ljubezen traja; preprečiti jo poskuša krajevna oblast
IV - Pogovor med (Kamičnikovim) očetom in sinom, izjalovljena poroka z drugo in sodni j ska izločitev iz dedovalne pravice.
V - Ožbejev odhod v vojsko, vrnitev (invahdnost), njegova neodločnost, ki onemogoči zakon, čeprav je soseska že na Metini strani.
VI - Rast otrok, ki jih mati pospremlja v življenje in svet z moralnimi in idejnimi nauki.
VII - Karničnikova in Ožbejeva smrt Metin načelen razhod z njuno družino in njena dostojanstvena smrt.
Vnanja razčlemba navedene členitve bi kazala na klasični tektonski kompozicijski red, ki bi bil zasnovan na sedmerodelni celoti, v kateri vlada simetrično razmerje glede na osrednjo (četrto) sestavino. V le-tej se zares pokažejo z vso silo ona nasprotja, med katerimi se Ožbej počuti kot med mlinskima kamnoma. Pripetljaji pred to kompozicijsko sestavino in po njej bi torej imeli vlogo zapleta in razpleta, kar pomeni, da bi šlo za znano trikotniško shemo. Toda to izhodišče bi pri Prežihu naletelo na odpor. Znano je namreč, da se ni strinjal s kritiško recepcijo Jamnice; kritikom je očital, da prodajajo tujo učenost o nekakšnih trikotnikih, da pa niso sposobni razumeti resnične strukture nekega sodobnega književnega dela. Zato je toliko bolj pomembno, da poskušamo najti še druge možnosti tolmačenja, pri čemer je določeno oporo mogoče videti v Boju na požiralniku.
Tudi v Boju na požiralniku je namreč sedem kompozicijskih enot ki jih je M. Kramberger (ta jih je prvi zapazil) primerjal s tehniko klasične dramske strukture. M. Kramberger prav tako opozarja na kompozicijsko funkcijo četrtega dela v klasičnem pomenu besede, vendar ugotavlja, da je za pripoved odločilen zadnji (sklepni) pripetljaj.
V Samorastnikih je skoro identično kompozicijsko načelo; četrti (osrednji) del je dejansko najvišji možni vzpon tistih človeških energij in strasti, ki so v spopadu, nato pa se dogajanje preusmeri v tok, ki potrjuje pravilnost temeljne idejne premise. Zgodba teče skozi različne faze, ki jo poskušajo obrniti ali preprečiti, v zadnji in deflnitivni spopad. Zadnji kompozicijski del je v Samorastnikih optimističen; svet je odprta mogočost samorastniki se pripravljajo, da v njem prevzamejo bistveno življenjsko vlogo. Boj na požiralniku je v tem pogledu zaprt in pesimističen; konec novele pomeni definitiven poraz Dihurjevih
280
naporov. Razloček je pomenljiv: Samorastniki so v knjigi finale, ki vsebuje Prežihovo idejno in socialno sporočilo.
S tem, da je avtor prepustil pripovedovanje Nani Hudabivški, je ustvaril tipično primarno epsko situacijo, v kateri so hkrati udeleženi pripovedovalec, dogajanje in poslušalec (občinstvo). Starka pripoveduje (v strukturalnem oziru) navidezno tako, kot da se je dogajanje nič ne tiče; govori na način, ki sugerirá popolno nezainteresiranost in objektiven mir. Konstruiranje likov bo kljub temu razkrilo, da je v celoti navzoče afektivno stališče, ki je premeščeno v karakterološko plast novele. V tekstu samem enkrat samkrat lahko zapazimo Nanino neposredno udeležbo v dogajanju in interpretaciji zgodbe. Vsevedni pripovedovalec se tako vključuje v trenutku, ko se pripravlja Melino mučenje; v sceni pričakovanja se kar naenkrat pojavi stavek, ki ne pripada epski objektivni naraciji, glasi se pa takole: »Toda gorje ti, ubogo dekle belanskih globač.« Pozornemu bralcu že tu postane jasno, kako bo z Meto v prihodnosti; sočutnost, ki jo občuti pripovedovalec do lika, vnaprej opozarja na tragičen razplet tistega, kar bo sledilo. V tej luči je zanimiva tudi kva-hhkacija zgodbe, ki jo srečamo že na začetku (»to je skurna storijo«), kar dokazuje, da je ob navidezni objektivni naraciji vedno soudeležena tudi posebna moralna perspektiva, ki izvira iz določenih idejno-afektivnih kriterijev in po njih vrednoti. Udeleženost objektivne naracije in moralno angažirane pripovedne perspektive sodi med pomembne sestavine v idejno-estetski strukturi Samorastnikov.
Iz povedanega izhaja tudi posebna dialektika konfliktnih položajev. Melino eksistencialno načelo, čeprav objektivno nepriznano v obstoječi družbi, se širi do neslutenih razsežnosti in dobiva nadčasovne etične konotacije. Za Karničnikom stojita družbeni status in oblast, vendar je njegova moralna pozicija krhka in proti koncu celo postavljena pod vprašaj od onih, ki so jo na začetku podpirali (vaška soseska, predstavniki posvetne in cerkvene oblasti). Nasprotje med družbenim statusom, ki se razkraja, in družbenim statusom, ki se uspešno oblikuje, je navzoče na vseh strukturnih ravninah in pomembno določa notranje funkcioniranje novele. Nasprotja te vrste, skupaj z gostoto pripovedi (novela zajema čas med pribUžno 1840. in 1875. letom, medtem ko je samo dejanje pripovedovanja uresničeno neposredno pred zapisom), ustvarja vtis epske širine, ki bi zahtevala romaneskno obdelavo (nekateri kritiki so to zapazili in poudarjali). Metin in Karničnikov delež sta torej dva narativna toka, ki se medsebojno tareta, Ožbej pa je med njima, ker je enako usodno vezan tako za ženo kot za očeta. Njegov narativni tok ne more biti skladen z nobenim glavnim tokom, zato je njegov način bivanja - nihanje. Ožbejev tok je strukturalno večvalenten, njegova vloga je v spodbujanju in radikaUzaciji obeh poglavitnih linij novele. Vse druge sestavine so podrejene omenjenim trem tokovom; reducirane so na plast vaške soseske in na plast, v katero spadajo nosilci zakona in oblasti. Predstavniki teh plasti lahko dobijo tudi individualen lik (Metina mati ah sodnik), toda kljub temu ostajajo v miselnem okviru tipične obče mentalitete. Ko graščak vidi Metin odpor, govori takole: »Po mojih mislih ne more tu nihče preložiti. Ljubezen, ki prenaša take muke, je pregloboko zakoreninjena, da bi jo kdorkoli mogel izruvati«. Župnik pripoveduje Karničniku: »Zadelj te svinjarije bom moral zapustiti faro. Kaj takega ni v vsej deželi! Ne preostane drugega, ko da se vzameta.« Obe izjavi izhajata iz dokaj različnih perspektiv, toda rezultat je isti. Soseska, ki spremlja dogajanje, postaja nekak rezoner, ki ga avtor uporablja, da bi z njegovo pomočjo pripravil sklepno poanto, ki se glasi: »Ob takem večnem nadčloveškem boju je v soseski od leta do leta rasel Metin ugled. Po malem je javno mnenje prehajalo na njeno stran.« In še: »V ljudski duši se je začel v prvih obrisih oblikovati trnov venec, ki ga je spletla ljubezen med tema dvema nesrečnima človekoma, od pokore, ki jo je morala Meta pretrpeti na Karnicah, do pretepanja na graščini. To privrženstvo je raslo počasi, kakor prihaja rosa na travnike; človek niti ne zapazi in mahoma se vse bliska okoh njega.«
Pripovedovalec med drugi in tretji kompozicijski del stavlja zarezo: »Začetek moje skurne zgodbe ni nič posebnega; kar se je zgodilo z Meto, takrat ni bila nobena izjema... kar je sle-
281
dilo poslej, pa je bilo nekaj drugega od teh vsakdanjih zgodb.« Prvi del zgodbe je proglašen za običajen (normalen) potek stvari, ter pomeni, da sodi v vaško konvencijo, ki jo tudi pripovedovalec mirno sprejema. Šele nadaljevanje zgodbe je »nekaj drugega« od vsakdanjosti, ker je v nasprotju z vsakdanjo prakso. Umetnostno »aktualen« postane ta spopad šele, ko gre za nasprotje med splošnim in posebnim; splošno razpada, a posebno postaja, v zgodbi manifestativno, v zgodovini pa dejansko, družbenozgodovinska iniciativa, ki se bo posplošila. Ta značilnost je povzročila, da je prvi del Samorastnikov referativen in objektiviziran, medtem ko je drugi nabit z osebnim angažmajem, ki je v funkciji oblikovanja novega družbenega reda.
Tak razkol v Samorastnikih ne dopušča osamosvojitve likov v smislu narativne individua-lizacije. Podrejeni so osrednji ideji (tezi); teza prevzema njihove monologe in dialoge. Oboji so vedno le označba idejne (ideološke) plasU, redko se v njih odkrivajo druge psihične razsežnosti (emotivna, podzavestna). Pogovor med očetom in sinom v četrtem delu je traktat, v katerem gre za tematizacijo načel kolektivne in individualne zavesti; vsak od soudeležencev je izrekel svoje in pri tem je ostalo. Najbolj eksphcitno je v tem pogledu Metino sporočanje otrokom, ki je v celoti zasnovano na programski podlagi. Ideološka inspiracija je v Samorastnikih zmagala tudi na ravni strukture.
Kontrastiranje, ki je značilno za idejno plast, je tvorno načelo tudi v karakteroloških postopkih. Pisatelj valorizacije likov ne prepušča bralcu, temveč jo vgrajuje v svojo ustvarjalno vizijo. Način je najbolj očiten pri Kamičniku; mesta, na katerih je soočen z Metino voljo, govore za psihopatsko osebnost Gospodar je prevzet z enostranskim sovraštvom, ki ga dela slepega in izključujočega. Psihično stanje, ki ga v njem povzroča Meta, je stalno in zato zavira kakršnokoh sled človečnosti. Karničnik je v tem pogledu kot programiran robot; njegov bes gre čez mejo vzburjenosti in se zaustavlja pri nenormalnih in celo sadističnih področjih. Ko Meto kaznujejo s predivom, se njegova usta zvijajo v besni zlobi, mučenje gleda s pohlepnimi očmi, sina premlaU do nezavesti, kar govori za to, da v svoji krvavi in slepi dejavnosti dejansko uživa. Gre za pomembno lastnost omenjenega lika, hkrati pa, na psihološko-ustvarjahii ravni, opozarja na Prežihovo nagnjenje k opisovanju temnih nagonov in patoloških položajev.
Takšno opredmetenje je nedvomno idejnega izvira in pobuja apriorno negativno morabio vrednotenje. V tekstu je še bolj opazno zato, ker je Karničnik zmožen tudi povsem normalne človeške drže, v kateri so tako odsevi življenjske tragike kot odbleski strahu pred mejnimi vprašanji obstoja. Avtor sam prvi del svoje karakterološke zasnove Karničnika imenuje »grd«, medtem ko o tej drugi plasti sodi, da je »lepa«. Ob takšnih priložnostih je Karničnikov glas blag, izraža globoko čustvo, njegovi odgovori so proseči in obhčje mu preveva neznana nežnost Zmožen je notranje žalosti, skrbi, bralec pričakuje očetovo eksplozijo, ki pa je izostala. Oče v sinu nenadoma spozna nagonsko stran, ki je genetično enaka njegovi, zato je ne more uničevati. Njegovo strastno zavračanje Metine eksistencialne usmeritve izvira iz slutnje, da gre pri njej za moč notranje logike, ki je enaka ali nasprotna njegovi.
Meta je prikazana kot mučenica, ki naj spontano zbuja sočutje in moralno oceno. Avtor njen hk deli na »trpečo dušo« in na »razum«, kar opozarja na dvojnost karakterološke zasnove. Ločitev njene življenjske pozicije od idejnih razsežnosti njenega obstoja je zato zelo pomembna sestavina Samorastnikov. Pisatelj na začetku sicer ugotavlja, da v Metini mladi ljubezni ni nobene primish na posestvo, a kljub temu razvoj dejanja kmalu pokaže, da enega od drugega ni mogoče ločiti. Med mučenjem se je namreč v njej pojavila »nova moč« (» V njej se je oglasil skrit, užaljen odpor, ki se je pa večal in jo vso napolnil ravno takrat, ko se je začenjala martra«); ta moč dobiva vrednost razredne usmeritve, ki Meti omogoča, da kalvarijo, na katero je obsojena, prenaša na človeško dostojanstven način. Meta najprej zares brani samo pravico svoje ljubezni, ustrezne idejne plasti se pojavljajo počasi,
282
toda konstantno in čvrsto. Njena mati tako izreče resnico, da bo dete »samo Karničniko-vo«, kar je prvo opozorilo, da novela ni le zgodba o nedovoljeni ljubezenski zvezi, marveč da gre za usodnejše družbene, razredne in zgodovinske zadeve. V Samorastnikih je izredno plastično mogoče spremljati rast Metine zavesti v drugačnost od veljavnih družbenih in moralnih načel; ta drugačnost se v sklepu povzpne do oblikovanja novega sestava sveta.
V oblikovanju Metinega lika je mogoče zapaziti tudi Prežihovo prevzetost ob čutni lepoti človeškega telesa in nagnjenost k naturalističnim podrobnostim. Reakcije, ki jih povzroča mučenje v Metinem telesu, so organske, čutne in nagonske, njihov opis je groteskno povečan (oči, ki skačejo iz očne duplje, drhtenje telesa, ob katerem se trese mučilni stol). Ko Meto izganjajo s posestva, žene zapažajo samo čudežno belo polt in »lepo oblikovano spodnje telo«. Po obsodbi v graščini ljudje dolgo ne morejo pozabiti, »kako so se gospoda zagledali v prelestno... telo; nikdar baje še niso videli tako lepo izoblikovanih nog, tako bele kože in tako zapeljivega čara«. Opisi te vrste so polni senzualnosti, pri čemer velja opozoriti, da se fizična privlačnost odkriva očem drugih. Beseda je o tako imenovani homer-ski karakterizaciji likov, ki jo Prežih praviloma uporablja kot svoj poglavitni postopek. O Meti, na primer, zvemo na drug način le podatek o starosti (sedemnajst let) in nekaj zunanjih določnic (srednje rasti, bele polti, plavih oči, temnih las, žametne kože in vitkega stasa), vse drugo je prepuščeno vrednotenju na podlagi delovanja na okohco.
Umetniško posrečena je tudi posredna karakterizacija; gre za način, kako okolica, medtem ko gleda Meto, odkriva sebe. V tem smislu je značilen že prizor s sodniki, ki strme v zapeljivo telo mladenke; klasičen je zgled obeh služkinj, ki sta navzoči pri Metinem izgonu. Njune oči so se »zagrizle v Metino belo kožo« in »lepo oblikovano spodnje telo«: »deviška belina« ju je podžigala k sovraštvu, pri tem pa se jima je zdelo, da se maščujeta »za neko tajno krivico in zapostavljenost«. V tem odlomku je strnjena lakota obeh ostarehh žena po ljubezni in materinstvu, za kar ju je življenje ogoljufalo; iz tega izvirata njuna sil-nost in sadizem.
Prežih enako takočutno obravnava preskok zavesti na višjo raven. Metina mati, ki je navzoča pri hčerinem mučenju, v začetku meni, da je to, kar se dogaja, normalno (avtor jo vzporeja s preplašeno zverjo, ki jo strah davi v grlu). Med mučenjem se je v njej nekaj premaknilo; ta trenutek se ji zdi, kot da se je »oprostila težke omotice«. Po njem postane hrabra ter prva dvigne pest in izreče prekletstvo, ki naj pride nad Karničnikovo hišo. Prežih se rad zadržuje na takšnih lucidnih trenutkih; preskok zavesti v določeno (kritično) spoznanje mu je namreč poroštvo, da je svet mogoče spreminjati. To marksistično načelo je eksplicitno objavil v zvezi z Meto: »Meta je sprevidela, da svet ni tako skuren, da zna delih pravico od krivice. To ji je vlilo novega poguma v srce, da se je ob pogledu na svoje tri otroke začutila trdno in močno in je zaupljivo gledala v bodočnost...«
V Samorastnikih so torej idejni karakterološki postopki v večini. Individualne psihološke motivacije se komaj lahko pojavijo, ker je celotno dogajanje podrejeno ideološkim in socialnim načelom. Največ jih je v liku Ožbeja, ki s svojimi psihičnimi nihanji najbolj ustreza resničnemu življenjskemu položaju. Raztrgan med dve ljubezni (do očeta in do Mete) Ožbej postaja vse bolj razklan in pomiritev poskuša najti v pijači. Zanimivo je, da v trenutkih bistrovidnosti jasno in pravilno vidi svojo usodo med dvema mlinskima kamnoma, nima pa moči, da bi jo radikalno obrnil. Ob njegovi slabosti sta Metina odločnost in pogum bleščeča in monumentalna. Prežih idejni pomen te njene karakterološke lastnosti ne pozabi poudariti: »Ožbej in Meta sta dobivala zmeraj več pristašev. Medtem ko je soseska gledala Meto doslej le kot veliko prešuštnico, veliko grešnico, je ta Karničnikov korak povzročil, da je jela imeti to zvezo za nekaj globljega, nekaj svetlejšega in lepšega«. Khca se je očitno prijela in začela rasti v steblo tudi na ravni oblikovanja likov. To pa pomeni, da so Samorastniki v tej razsežnosti izpolnjeni z isto ustvarjalo voljo, ki prevzema druge idejno-estetske plasti.
283
v jezikovno-stilni ubeseditvi je najbolj razvit realistični prijem, ki je lahko referativen ah narativen; v obeh mogočostih je stavek predvsem referencialen. Nekatera mesta (tako na primer v uvodu ali v sklepu) opozarjajo na simbolistično obhkovalno izročilo. Karnični-kovino, na primer, obkroža s črnim, bajta Hudabivške Nane pa mu je ljubka; harmonična, umetniška in lepa (zgled »domače pristnosti«). Nadvse zanimiva so takale mesta;
1) Kje je še katera, ki je bila za svojo ljubezen živa žgana ... Kje je katera, kije bila za svojo ljubezen na martrnico položena.
2) Petega sina so krstili za Vida. Čez dve leti se je rodil Burga ... itd.
3) Tri leta za Primožem se je zlegel TU.
Devet pankrtov... devet Hudabivnikov, devet Karničnikov...
4) Videla je strogi, mrzli in neizprosni Karničnikov obraz... To toplo, odkritosrčno in krvavečo prošnjo...
Modelov za navedeni način ubesedovanja ni treba iskati predaleč. V prvem primeru gre za kadenco ui formulo iz rožnega venca, v drugem se besedilo naslanja na svetopisemsko knjigo kraljev. Tretji zgled uporablja simbolno vrednost števil, ki je znana iz antične in bibhjske proze in iz tradicionalnega pesništva. Četrti navedek opozarja na posebno trojno formulo v konstrukciji stavka, kar je, gledano genetično, spet ena najbolj značilnih lastnosti biblijske stilistike. Stilni obrazci in formativni postopki, ki so nastali in bili namenjeni področju svetega, so tu postavljeni v funkcijo profanega in laičnega. To profano in laično pa je, po avtorjevih besedah, globoko, svetlo in lepo; idejna deihkacija Mete mora dobiti ustrezno stilno podobo. Prežih jo je poiskal v realistični osnovi, ki mu ni bila dovolj. Afektivna zavzetost, ki je bila toliko čustvena kot miselna, je zato posegla za postsimbo-hstičnimi in postekspresionističnimi stilnimi kompleksi. To pa je bilo, kakor je znano, poglavitno izhodišče ubeseditvene prakse v književni produkciji socialnega realizma.
284
Breda Pogorelec
Filozofska fakulteta v Ljubljani
STILNO PREDHODNIŠTVO V TAVČARJEVIH DELIH*
Izhodiščna spoznanja. Stihstična anahza umetnostnega besedila opozarja na obhko in kaže, kako je predmet upodobitve predstavljen v posebni, enkratni podobi. Ta podoba, nasledek posebne organizacije izraznih sredstev, pomenljivo omogoča reaUzacijo umetnostnega hotenja. Razloček med jezikovnim znamenjem in obhko v neumetnostnem besedilu in med znamenjem in obhko v umetnostnem besedilu je v temeljni intenciji: v neumetnostnem besedilu je jezikovno znamenje podrejeno vsebini, nekako skrito za njo, saj gre v večini neumetnoshiih besedil za enopomensko predstavitev izbrane predmetne vsebine, v umetnostnem besedilu pa je navadno razkrito, razvidno in tako postavljeno, da omogoča za današnjo umetnost (in za umetnost sploh?) značilno večpomensko razbiranje. Ta drugačnost učinkovanja v sporazumevanju terja, da pri branju umetnostnega jezika »beremo« tudi obliko, in to ne le v posameznih nadrobnostih, ampak v celoviti urejenosti besedila. Čeprav danes tako pojmovanje ni več kaka posebna teoretska novost, pa je v praksi še zmeraj prevladujoča misel, da je jezikovno znamenje, pa tudi obhka še zmeraj izrazilo; to spoznanje velja le deloma - za posamična izolirana izrazna sredstva. Ko pa so obhkovana v besedilo, je njihova celota dejavnik umetnostne zgradbe.
Kaj pomeni to izhodišče za spoznavanje slogovne podobe Tavčarjevih besedil in kaj za ugotovitve njegovega predhodništva, to se pravi predhodništva naslednjega, pomembnega obdobja v zgodovini slovenske besedne umetnosti, predhodništva moderne?
Spoznavanje Tavčarjevih besedil (in besedil drugih piscev istega slogovnega obdobja) smo dopolnili s primerjavami Cankarjeve proze. Pri tem smo bili pozorni na nekatere lastnosti v oblikovanosti Tavčarjevih besedil, ki napovedujejo naslednje umetnostno obdobje - ne da bi pri tem lahko govorili o kakem vidnejšem prestopanju (nemara proti ekspresionizmu). Primerjava nas je tudi opomnila, da je bil nastop (slovenske) moderne - vsaj kar se tiče obhkovanosh - naravno nadaljevanje slovenskega razvoja samega in šele ob tem tudi posledica bolj ali manj neposrednih slovstvenih spodbud.
Izbor besedil, ki smo jih izbrali za pretres, smo omejiU iz razhčnih razlogov. Zaradi posebnosti, ki izvirajo iz oblikovanja zgodovinske tematike (arhaiziranje itd.), so obstala ob strani besedila z zgodovinsko tematiko, vključno roman Izza kongresa. Za Tavčarjevo delo sorazmerno pozni čas nastanka in dejstvo, da pomenita sicer kvahtetni dosežek, ne pa vidnejše oblikovalske novosti, sta nam narekovala, da nismo upoštevah na splošno najbolj cenjenih Tavčarjevih besedil. Cvetja v jeseni in Visoške kronike. Natančnejša anahza Tavčarjevega dela utegne zlasti pri Cvetju v jeseni pokazati ne le na motivno sorodnost z obema cikloma njegovih kmečkih povesti, ampak tudi na obhkovno sorodnost Tako Cvetje v jeseni kakor Visoška kronika sta nastala v času, ko se je glavni tok slovenske umetnosti že daleč odmaknil od Tavčarjeve slogovne naravnanosti in doživel ne
¦Prispevelc je nekoliko prečiščeno besedilo referata na simpoziju o Ivanu Tavčarju v Škofji Loki jeseni 1973. V zadnjem desetletju se je s podobnimi vprašanji ukvarjalo več avtorjev, naštevam samo nekatere: Marja Boršnik, Ivan Tavčar, leposlovni ustvarjalec. Založba Obzorja 1973.
Matjaž Kmecl, Okvirjenost Tavčarjeve pripovedi JiS XIX, 1973/74, št. 3, str 73-79.
Ljubinica Čemivec, Zgradba stavka v Tavčarjevi kratki prozi med letoma 1871 in 1888. A-diplomska naloga, 1974. Tomaž Sajovic, Slogovne značilnosti umetnostnega besedišča in pomenske strukture v Tavčarjevi kratki prozi med letoma 1871 in 1888. A-diplomska naloga, 1977.
Breda Pogorelec, Regionalnost jezikovnega izraza v slovenski besedni umetnini. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. 6. 1970. Str. 185-197.
285
eno, ampak več usodnih menjav. (Najpomembnejšo pomeni nedvomno nastop simbohz-ma. Zato ni najbrž prav nič nova misel, da sta obe deh - čeprav izjemno uspešni - pravzaprav anahronistična osamelca, bogastvo, ki nas opozarja na možnost sožitja razhčnih umetnostnih smeri (seveda, če gre za hterarno mojstrovino).
Čeprav bi zaradi posebnosti snovi in že nove, močno stihzirane izpeljave nemara morali pregledati tudi povest 4000, ostaja to delo na voljo za kasnejši preskus naših ugotovitev, podobno tudi roman Mrtva srca.
Izmed črtic, ki so bile zaradi snovne povezanosti združene v zbirko Med gorami, smo odbrali kot možen zgled novega predvsem tiste, ki so nastale po letu 1880. Pri slogovni razčlembi smo bih pozorni na nekatere značilne lastnosti besedilne obhkovanosti, ki se razločujejo od sloga drugih besedil tega obdobja in smo jih zato spoznah kot predhodniške. Vsi navedeni primeri napovedujejo novo umetnost kot nekakšno novo oblikovalsko hotenje, zato nimajo vrednosti absolutnih vzorcev. V največji meri gre za razmerje med pomenskimi celotami in njih skladenjsko reprezentanco. (V zvezi s tem kaže spomniti, da je pojmovanje predhodništva znano pri nas tudi iz drugih umetnostnih ved, zlasti iz zgodovine hkovne umetnosti, posebej shkarstva.)
Našo pozornost je pritegnila najpoprej posebna stihzacija novejših Tavčarjevih besedil. Prvo obdobje reaUzma, kakor se kaže zlasti v dehh J. Jurčiča in J. Stritarja, je v našem gradivu preseženo, primerjava s sočasno Kersnikovo kmetsko sliko (kjer se tudi že napoveduje novo, vendar drugače kot pri Tavčarju) pa kaže razločke v novem reahstičnem uresničevanju. Pri Kersniku je posamična črtica zasnovana racionalno (glede na organizacijo nasprotja med zgodbo in komentarjem); ubeseditev je skopo odmerjena in pomensko zgoščena. Tako Tavčar kakor Kersnik sicer izvirata iz istega širšega regionalnega območja. Gorenjske; znano je, da regionalne ubeseditvene navade na Gorenjskem naravnavajo k opazni ekonomičnosti izraznih sredstev (na vseh sistemskih ravninah in ne le na morfonološki), k mirni, skorajda klasični urejenosti v nekaterih obdobjih, v drugih k izjemni pomenski zgoščenosti, zapleteni igri stavčnih zvez in pomenske ureditve. V Tavčarjevih besedilih je ta splošna gorenjska pokrajinska gospodarnost v izrazu uresničena predvsem s stiUzacijo besedila, z odbiro sporočila in z možnostmi posebne ureditve povedi. Razloček med njim in Kersnikom pa je treba nemara pripisati drugačni duhovni dediščini, vsrkani s kulturo rodnega kraja, dediščini, ki je sicer gorenjska, vendar pokrajinsko bhžje izročilu prve skupine slovenskih realistov (zakoreninjene po večini v drugačnih navadah ekstenzivnega sporočanja): podobno (čeprav seveda modificirano dvojnost) nam izkazuje tudi kasnejša Cankarjeva proza. (Obe načeh, gospodarno zgoščevanje in razsipna zgovornost sta izrabljeni kot pomembni, dopolnjujoči se prvini oblikovanja.)
Pri dosedanji stilistični anaUzi se nam je razloček pokazal predvsem v zgradbi odstavka in razvrstitve in ureditve povedi, vprašanje regionalnih ahnitet pa seveda velja besedilni celoti. Omenjamo jih zaradi tega, ker menimo, da je pravi razlog za Tavčarjevo približevanje novemu utemeljen s koreninami njegovih izraznih navad.
Zgradba besedila nas zanima, kadar smo pozorni na celotno obhkovanost od ureditve pomenov do prepleta izbranega besedja v urejeni menjavi oblik. Ker pa smo z našo razčlembo zaslutili posebnosti, ki smo jih (vsaj pogojno) pripisah tako krajevnim navadam kakor predhodništvu novega, nas je najprej zanimalo, koliko je napoved novega razpoznavna že iz uvodnega intoniranja.
Splošno znano je, pa tudi z našo razčlembo je bilo ugotovljeno, da temelji oblikovanost v reaUzmu na posebnem prepletu pripovednih ravnin (pripovedna ravnina je tisti del kake pripovedi, ki združuje stališča posameznih dejavnikov pripovedi): najpogosteje se pripovedne ravnine dogajanja prepletajo s pripovedno ravnino avtorjevega komentarja (pri čemer je ta distança marsikdaj izražena z ironično distanco). Površinski učinek take
286
oblikovanosti je tisti splošni vtis, ki smo ga vajeni imenovati plastičnost, barvitost besedila. Ker se v slogovnih obdobjih prepletanje ravnin razhčno izkazuje, je bilo za naše spoznavanje pomembno, kako ga je Tavčar nakazal v obravnavanem gradivu.
Začetki Tavčarjevih črtic so po tipu razhčni. V prvo skupino kaže uvrstiti tiste, v katerih se avtor takoj distancira od pripovedi zgodbe in njeno vsebino komentira. V starejših črticah (Grogov Matijče) spremlja tipični okvirni pripovedni začetek takojšnji komentar:
Povedal vam bodem nekako otroško idilo ter govoril o otroških srcih in trpljenju, katero je zasejala usoda tudi v taka srca. (T 3,56.)
V drugih primerih te skupine je komentar ravno tako na začetku, vendar brez izrazitega obračanja na bralca:
Preprosta zgodba je, ali resnična! (Posavčeva češnja. T 3,90.)
Kaj je revno življenje? Bogataš in berač, oba odgovarjata drugače na to vprašanje, aU oba sta preverjena, da jima je živeti revno življenje! Toliko pa je gotovo, da bolj siromašnega življenja ni bilo, nego ga je imela Šarevčeva Meta! Bog ji daj dobro! (Šarevčeva sliva. T 3,96).
Sem spada tudi primer, v katerem je s posebno igro izrazil modificirano naklonskost v komentarju, čeprav gre le za paralrazirano prislovno določilo: »odkar sem ga poznal« pomeni isto kot »zmeraj«:
Odkar sem ga poznal, bil je revež! (Gričarjev Blaže. T 3,103.) V drugo skupino smo uvrstih začetke, v katerih je prepletanje pripovednih ravnin zastrto z neposredno pripovedjo, kakor:
Vsa vas je dobro vedela, da ga na svetu ni hudobnejšega človeka od Vrbarjevega Matevža. (Tržačan. T 3,64.)
Tak pripovedni način kaže tudi igra med naslovom in prvo povedjo. (Komentar je v monologu na samem koncu črtice.)
(Kočarjev gospod.) Vsako leto je prihajal domov. (Kočarjev gospod. T 3,79.)
Tretji primer je za ta novi način najtipičnejši, komentar je vgrajen v zgodbo (v moderni bo uveljavljeno podobno načelo, vendar iz drugačne umetnostne naravnanosti v nasprotni smeri):
Kalanov France, tisti, ki je imel ženo Marušo Repuljo, je nekdaj premišljeval, kako bi pač bilo, ko bi bU bog človeka brez želodca postavil na svet; da bi živel - in bi ne imel nikdar zjutraj kosila, ne južine opoldne in ne večerje proti mraku. In prepričan je bil, da bi ne bilo takšno življenje nič vredno, slabo in krščenemu človeku nikakor primerno. (Kalan, T 3,50.)
Najbrž bi bilo pretirano poenostavljeno, če bi ob tem navajanju hoteh trditi, da je spreminjanje pripovedne tehnike od večravninskih začetkov do začetkov, kjer avtor neposredno začenja pripoved, že predhodništvo, čeprav je za kasnejša razdobja zares značilno pogosto vsaj navidezno ukinjanje nasprotnih pripovednih ravnin, vendar v nakazani nasprotni smeri. Začetke smo pritegnih v razpravljanje, ker pomenijo v nekem smislu ključ v posebno stihzacijo besedila. Odsotnost začetne večplastnosti še ne pomeni, da bo avtorjev komentar izostal, vsekakor pa pomeni težnjo po ukinjanju ostre razmejitve med ravninami. Sporočilni učinek takega besedila je čedalje večji, in to ne le zaradi novih tematskih in vsebinskih poudarkov, ampak tudi zaradi intenzivnejše obhkovanosh, ki jo omogoča taka pripovedna zasnova - to pa so vsekakor že napovedi novega.
V tej »novi Tavčarjevi pripovedi« je razpoloženje navadno naglašeno z opisi narave, letnih časov, vremena, pokrajine (čemur pravimo tudi »prostorsko-časovne kuhse«, fiksa-cija itd.). Te oznake so v čedalje opaznejši stihzaciji na ključnih meshh v besedilu, kar jim
287
daje novo pomensko in slogovno vlogo. Primer tega je lepo viden iz prvih petih odstavkov ene prvih povesti te skupine, črtice Holekova Nežka:
1. odstavek:
Takole je bilo. Spomlad se je bila pričela in včasih je jug bučal okrog naših vrhov, da se je sneg topil po njih. In v dolini je šumela Ločilnica dan za dan glasneje. (T 3,7) Tisto leto sem bil postavil svojo kočo tam gori in sem koše pletel pozimi.
2. odstavek:
Tisto leto je bilo rodovitno; drevje in zemlja, vse je imelo sadu, da je gnilo in se delala škoda od same obilnosti božje. Imel sem »Holekovo« »zgornjo njivo« v najemu...
3. odstavek:
In še nekaj se je zgodilo tisto leto jeseni. Tam doh v dolini bih so stakniU rudo in začeli v zemljo riti in hiše zidati in visoke dimnike staviti, iz katerih se je podnevi in ponoči dim valil...
4. odstavek:
Pomlad je tedaj bila in v soboto popoldne je bilo. Sonce je gorko sijalo in gorkota nam je šla čez žile, ker od sv. Martina je ležal sneg po rušah in lomil veje po vrtovih, da je vedno pokalo...
5. odstavek:
Bilo je torej v soboto popoldne in v dolu pričelo je zvoniti delopust Sedel sem pred vrati svoje koče in pletel koš iz viter.
Opisana stihzacija z razvrstitvijo osamosvojenih označitev časa in prostora na ključnih mestih v besedilu in s figuriranim ponavljanjem sopomenskih zvez na začetku uvodnih odstavkov (deloma s tehniko senčenja (to je dopolnjenega ponavljanja delov povedi s končno izpostavo) je po eni strani pobujena s poetiko zgodovinskih slogov, ki se je zgledovala po klasični retoriki, po drugi strani pa vsa ta sredstva (deloma posneta iz govora) napovedujejo novi čas zlasti z redukcijo pomenske moči v prepletu in ponovitvah. Taka tehnika je lepo vidna iz končnega dela, v katerem se pripovedne ravnine prekrivajo zaradi združitve komentatorja in pripovedovalca v prvi osebi:
Vidite, takole je bilo in tako je naše življenje, kakor tale poliček. Če je napolnjen, sem vesel, da je poln in ga bom pil; žalosten pa, da bo zopet prazen. Če je pa prazen, je žalost, da je prazen, in veselje, da bo zopet poln, poln. Takole je naše življenje! Pa žalost, pa veselje vkup! Tako vam pravim!
Opisana tehnika uvajanja »razdrobljene« pripovedi je zanimivo razvita v črtici Gričarjev Blaže (T 3,103.) iz 1888. Že omenjenemu neposrednemu začetku, ki v zaporedju omejevalnega časovnega stavčno odvisniškega določila in nadrejenega dela tega stavka (Odkar sem ga poznal, bil je revež!) zgoščeno vpeljuje dve pripovedni ravnini: Gričarjevega Bla-žeta kot glavnega junaka zgodbe in pripovednika - komentatorja, sledi pripoved (s komentarjem) o medčloveških razmerjih.
Tak način omogoča rafiniran preplet prvin, postavlja svoje mesto vsakemu delu sporočila (zgodbi z vsemi razmerji, avtorjevemu komentarju) oziroma zhva posamezne dele v eno-vitejšo pripoved: črtica predstavlja v teh posebnostih nedvomno odprto pot k novemu.
Pripoved je v uvodnih odstavkih grajena s postopnim dodajanjem novih podatkov, ki naj bi stopnjevah novo podobo, hkrati pa pokazah avtorjevo (komentatorjevo) razmerje do pripovedi (naklonskost!):
1. odstavek:
Odkar sem ga poznal, bil je revež! Ce je še otroče v tanki srajčici boječe - kakor prepehca iz žita -prilezel na vas od očetove koče, stoječe onkraj vode v bregu, ne da bi se z nami igral, pač pa da bi
288
zdaleč gledal, kako smo se igrali drugi otročaji - nastal je takoj hrup in planili smo za njim, da je bliskoma pobegnil čez vodo ter kazal pri tem šibki svoji nožici kakor dve iglici, premikujoč jih po melini proti domači koči.
2. odstavek:
Bila ga je čista in gola ponižnost: kar mu je ukazal oče, bilo mu je nad vse, in nikdar nismo pomnili, da bi bil Gričar kdaj pretepal sina svojega zaradi nepokorščine. Očetna hiša se mu je zdela najlepša na božji zemlji; samo kadar je grmelo in treskalo, ko se je bal, da bi strela ne užgala slamnatega domačega slemena, takrat si je časih mislil, da je hiša na Vidmu skoraj lepša, to pa zlasti zategadelj, ker so imeli Videmski zeleno barvana okna, pri Gričarju pa ne.
3. odstavek:
Če ga je mati zmerjala ali če smo otroci po vasi za njim kričali: »Sivec! Sivec!« (imel je dolgo časa skoraj čisto bele lase), pripetilo se je, da je, od maše gredoč, pričel med tolpo jokati prav kakor otrok, dasi je bil že osemnajst let star.
4. odstavek:
Ne boste skoraj verjeli, da se je takšen mož, kakor je bil Gričarjev Blaže, tudi oženil.
S tem odstavkom je vpeljana štorija, ki naj karakterizira junaka, posebej nakazana z na-povednun stavkom: To se je zgodilo takole.
Po takem uvodu je stopnjevano narisano dogajanje, dokler pisec v sklepnem delu pripovedi ne razreši po pričakovanju (ali tudi nepričakovano). Številne zastranitve, ki jih omogoča anekdotično, spominsko ah asociativno razširjanje pripovedi, kažejo težnjo po razgibani oblikovanosti.
Še bolj kakor črtica Gričarjev Blaže sta predhodniško zasnovani znani, skorajda klasično grajeni črtici Posavčeva češnja in Šarevčeva shva. V prvi od njiju je avtorjeva navzočnost zvedena na najmanjšo možno mero, pisateljev komentar se kaže v značilnih čustvenih (i.roničnih) poudarkih, kakor Na vse to je mislil naš Jaka tisti večer (T 3,91), v komaj opaznih stilemih pripovednega in (v navezovalni vlogi, natančneje - v vlogi konativnega signala):
Prišel je sveti Urban! In Jakobu so rekli, da gre lahko iz službe cesarske, ali In Jakope je še z večjo slastjo zobal čmice.
ah pa jo je treba razumeti za razhčnimi vrstami pridevnikov in drugega besedja, s katerimi dejansko avtor »ocenjuje« dogajanje:
Ali Jakope ne more pozabiti in dostikrat se mu stiska srce, če pogleda na sosedov vrt, kjer se pojajo rdečeUčni otroci, pri njem pa je vse samotno in tiho! (T 3,95)
Pri črtici Šarevčeva shva je komentar zveden v splošno razmišljanje na začetku in v tipično uvodno pripoved, ki tokrat nadomešča omenjeni »zdrobljeni« začetek, sestavljen v drugih črticah iz razpoloženjskih oznak in drobnih podatkov. Znano črtico sestavljajo uvod in trije deh; komaj zaznavni avtorjev komentar je v začetnem odstavku ublažen z vključitvijo komentatorja v 1. os. mn.:
Šarevčevo sHvo je poznala cela vas. In posebno dobro smo jo poznali mi, vaški otročaji, ki smo skrivoma prihajali, da bi jo malo oklatiU, kadar je bila polna sladkega sadeža.
V naslednjih dveh odstavkih je sicer opis prvič še vpeljan z naklonskim spremljevalcem v 1. os. ednine (avtorski pripovedovalec);
Še dobro se spominjam, kako je lazila Šarevčeva Meta okrog.
drugič je skrit za splošni komentar v obhki deagentnega stavka
Lahko se reče, da so jo očetove besede, naj v starosti ne berači, spremljevale povsod in po vseh potih.
289
Zgodba je v naslednjem poglavju dramatično stopnjevana, nato počasi razpletena. Osrednjega od treh poglavij zgodbe vpeljuje značilni odstavek, v katerem s tem, da opisuje vremenske menjave v pokrajini, avtor razlaga zunanje okoliščine dogajanja v tej, za Sarev-čevo Meto usodni noči. Posebna organizacija besedila na tem mestu nakazuje pot v ube-seditveni slogovni način simbohzma, saj za opisom pokrajine že lahko zaslutimo tudi napoved notranjih viharjev človeškega sveta. (Natančnejša razčlemba seveda pokaže, da še ne gre za to stopnjo, ampak za dotlej veljavni način ubesedovanja z retoričnimi figurami):
Jug je oznanjeval svoj prihod in njegovo bučanje je vihralo krog gorskih bukev ... (T 3,99) Pozdravljali so ga gozdovi in klanjale so se mu skoraj do tal šibke breze, ki venčajo rjave senožeti rjave Pasje ravni. Ali mogočni jug hitel je vedno dalje proti severu in pred sabo je podil celo krdelo sivih oblakov, ki so sedaj zakrivaU prijazni luni prijazni obraz, sedaj zopet se stiskali v kot tik Gabrške gore, da je bilo vse jasno drugo nebo. Pod vročim poljubom južnega piša pa so se tajale ruše na materi zemlji, in povsod so hiteli hudourniki po jarkih v globoko nižino.
Vsebino odstavka bi bilo mogoče zvesti na nekatere povedi:
Ali jug je hitel vedno dalje proti severu in pred sabo je podil celo krdelo sivih oblakov... Pod vročim poljubom južnega piša pa so se tajale ruše... in povsod so hiteli hudourniki po jarkih globoko v nižino.
Pri tem bi nas opravičil tudi prvi stavek naslednjega odstavka:
Ravno pred Šarevčevo hišo utrgal se je plaz in z velikim grmenjem usul se je po rebru navzdol...
Vendar bi bil tak postopek napačen: opustili bi namreč vse tiste dele odstavka, ki na svojstven način opisujejo nagle spremembe v burnem dogajanju (in bi jih bilo nemara mogoče pojmovati tudi kot nekakšen simbol). Spremembe so orisane z značilno klasično metaforiko, hpično pri nas ne le za pribUžujoči se konec stoletja, ampak pogosto in malo obravnavano še v dvajsetih in tridesetih letih našega časa (seveda v drugačnem sobesedilu in drugi vrednosti kakor v tem obdobju):
Jug je oznanjeval svoj prihod... pozdravljali so ga gozdovi in klanjale so se mu skoraj do tal šibke breze, ki venčajo rjave senožeti rjave Pasje ravni - ki so sedaj zakrivali prijazni luni prijazni obraz... ali: ... sedaj zopet se stiskali v kot tik Gabrške gore.
Na prvi pogled gre tu za stvarno predstavitev dogajanja v naravi, tudi niso.izrabljene pomenske lastnosti vsakega morfema v oblikovani celoti, kakor je to značilno za kasnejše obdobje, za impresionizem, še bolj za simbohzem. In vendar je ob takem opisu slutnja novega, čeprav okorno zastrta z mestoma nerodnim, tudi dolgoveznim klasično-retoričnim aparatom (a že brez značilnih stilemov, kakor je zapostavljanje pridevnikov itd.). O klasični metaforiki s tematiko vremenskih sprememb pa bo treba spregovoriti tudi v drugi zvezi (v enem poznejših slogovnih obdobij, pri Cirilu Kosmaču, smo namreč tak način spoznah kot regionalno posebnost zahodnih slovenskih pokrajin).
Naslednji odstavek, ki uvaja v skromni razplet besedila, je prav tako stihstično označen s preprosto uvodno povedjo, v kateri je sicer še rahnirani splošni komentar (z nekoliko bizarno vsebino):
Jug je še neprestano bučal in vsakdo bi bil vesel, če je ležal v gorki postelji. (T 3,101)
Za klasično napisano črtico je torej značilna ne le izjemna redukcija pripovednikove ravnine, temveč tudi zamenjava osebnega komentarja s splošnim. Odgovor na uvodno vprašanje Kaj je revno življenje? je oblikovan v sklepnem spoznanju To je gotovo revno življenje, aktuahziranem z besedilom črtice in pozorno nakazanem s pomožnikom v pretekliku.
Tako rafinirana izraba jezikovnih sredstev ob tem klasičnem opisu kaže, da bi v zvezi s Tavčarjevim predhodništvom komaj lahko govorih zgolj o nekaterih lastnostih, ki so uti-
290
rale pot novemu. Literarnozgodovinska stilistika je že pred nami ugotovila tipične novosti ; (na kratko: lirizem, izražen pogosto z uporabo posebne epitetoneze, ritmika stavka ipd.), j temu pa iz že razčlenjenega lahko dodamo še dve spoznani lastnosti: v pomenskem po-, gledu preglasitev razpoloženjskega, zunanjega dogajanja, v obliki pa namesto za nekatere gorenjske pisce značilne razdrobljene intenzivnosti v povednem zapovrstju (mestoma ; Jenko) - racionalna sUlizacija. ^
Ta stihzacija sega od zgradbe v celoti do tako imenovane drobne oblike.
V prvo skupino bi kazalo uvrstiti zaporedja priredij in prostih stavkov, kakor:
1. Bih so pridni ljudje. Delali so od zore do mraka in slabo in malo jedli pri tem. Dolga niso imeli in 1 nikdo jih ni preganjal s tožbami in biriškimi spisi. Bilo je dosti otrok. (Šarevčeva sUva, T 3,96) ali
2. Vsako leto je prihajal domov. Po grmovju in po hosti je lazil ter iskal polžev in druge take lezečine, i trgal zeleno travo in pobiral mah po drevesih. Včasih je slekel gosposko svojo suknjo, vzel v roko koso in kosil kakor najboljši hlapec, ki je bil kdaj v službi pod Kočarjevo streho.
V prvem primeru gre za pripovedno sporočilo, ki posredno kaže značaj opisovanega. S ; stihstičnega zornega kota gre za simetrično uokvirjenost dveh vezalnih priredij z enako | grajenima prostima stavkoma: Bili so pridni ljudje. - Bilo je dosti otrok. Stihzacija je na prvi ? pogled opazna, besedilo je grajeno s skrajno ekonomičnostjo. Obe priredji učinkujeta na- : videz zaradi hgure s stavčno in člensko povezavo z in. Ornamentika znotraj take stihza- j cije seveda še ni dosegla popolnosti, ki jo bomo opazovali v besedilih moderne, so pa jasno vidni njeni nastavki, čeprav imajo zaradi retorične osnove drugačno slogovno vrednost, j
Drugo besedilo pa je stihzirano na že omenjeni način zdrobljene dejstvene pripovedi za 1 pomenljivim splošnim začetkom in kombinirano s splošnim in osebnim komentarjem, i (Tako tudi v nadaljevanju besedila: 1. Vsako leto je prihajal domov. - 2. Prihajal je torej do-1 mov, in mi smo se ga skoro tako privadiU, da ga nismo pogrešah, kadar je odšel, in da se ni-' smo začudili, kadar je zopet prišel. Zveza predstavlja razhčico prve, le da je upočasnitev, j izvirajoča tudi tukaj iz navideznega polisindetona (veznik in ni zmeraj uporabljen v isti i ravnini) pretrgana s podrednim stavkom (kadar je odšel/kadar je zopet prišel). Z navedbo ] drugega podrednega odvisnika je vzpostavljeno v skladenjskem pogledu skoraj simetrič- i no ravnotežje med obema deloma vezalno povezanih posledičnih odvisnikov, medtem ko J na pomenski ravnini učinkuje nasprotje. |
I*
Skupina prirednih stavkov je pri Tavčarju nemalokrat povezana tudi s posebno tematiko, i Za orise narave ah pokrajine so tipične takele zveze: i
1. Tega blagoslovljenega drevesa spominjal se je tistega večera Posavčev Jaka in pred očmi mu je v trenutku stala češnja čmica in vse veje so bile v cvetju in v cvetju so se oglašali strnadi, pinoži in drobne sinice in drugi taki krilati in zveneči skledolizniki, komaj pričakujoč, da bi iz cvetja postali sočni, sladki sadovi, (Posavčeva češnja, T 3,91) ¦
I
2. V hipu se je z vso živostjo spominjal češnje domače! Stala je visoko na zelenem holmu ter bila vi- j soka kakor mali zvonik pri pogorski podružni cerkvi. Deblo ji je bilo razpokano, in spomladi se jej lubje lupilo z njega, da ga ni bilo skoraj celega mesta! (Posavčeva češnja, T 3,90) j
Podčrtana odvisnika (predmetni in posledični) sta značilna primera sUhzacijskih postop-1 kov tudi v kasnejši prozi, nizi prirednih stavkov so sklanjani z odvisnikom (pogosto s i skritim vzročnim pomenom). i
I
Čeprav bi morali pokazati tudi na nize podrednih odvisnikov - tipičnih zlasti za odlomke s pripovedno vsebino - tudi ti so namreč stihzirano urejeni - tega nismo predvideh, ker nas je zanimala predvsem stihzacija, kakršno srečujemo pri naslednikih Tavčarjevega slovstvenega izročila.
2911
Posebnost takih slogovnih postopkov je prav tako v stavčnih zaključkih pogosto ponavljanje istega veznika ali celo istega stavčnega vzorca za njim v dveh zaporednih končnih stavkih:
Ce je sedel za mizo in se je pred njim kadila skleda poparjenih mlincev aH oparjenega kruha in se je v lužah zabela svetila po jedilu, tedaj je bil France najbolj srečen; tedaj je prvi vzel žlico v roke ter jo zadnji položU na mizo. (Kalan, T 3,50)
Rezki učinek figure je deloma ublažen z vezalnim ter med dvema stavkoma v zadnjem priredju, taka obhka pa tudi zabrisuje vzročno (kavzalno) pomensko razmerje med obema stavkoma, uvedenima s prislovom-členkom tedaj.
Od figur bi kazalo opomniti na opazne stilizacije v dialogih, v katerih praviloma preseneča dopolnjena ponovitev posameznih delov povedi (kakor posebne oblike senčenja pri risbi). Ta figura ni uporabljena v vsakem dialogu, pač pa poudarja, stihzira inoznačuje. Lep zgled takih ponavljanj je v monologu starega Sarevca v uvodnem poglavju Šarevčeve slive:
Imetje se bo razbilo, dosti je otrok; če bi dal vse enemu, shajal bi za silo, prav za silo! Če pa dam vsakemu nekaj, imel bo vsak malo, prav malo! Dekle je grdo in snubača ne bo! Naj ima sto goldinarjev, in tista sUva na voglu hiše je tudi njena! Ta sUva je njena! (Šarevčeva sUva, T 3,96)
Ponavljanje je bodisi izpostavljeno kot epifora na koncu povedi ali pa je ponovljeni del dopolnjen v novi povedi:
Kaj, na Kuclju imaš denar?
Kje pa, kje pa? Povej vendar, kje pa?
V posebno skupino že znanih stilizacij spadajo tudi retorične igre v zvezi z besednim redom, sicer znani Tavčarjev stilem: Zalilad na Kuclja zeleni strmini I.. .1 (T 3,99) ali /.../ šibki svoji nožici I.../, pa tudi zapostavljanje glagolskega morfema za deležnikom, kakor: In ko je stari Sarevec ležal na smrtni postelji, dejal je možem I.. .1 (T 3,96) ali Od soseda do soseda so se hčere možile, a Šarevčeva ostala je samica.
S temi in številnimi drugimi primeri drobne stihzacije je Tavčar ustvaril vzorec novega pripovednega besedila. Naj je bila zanj nuja v samem našem slovstvenem izročilu, naj je bilo pogojeno z zunanjimi vplivi - dejstvo je, da je s svojimi ubeseditvenimi inovacijami od kompozicije do posamičnih prvin obhke, četudi včasih še zatikajočih se v okornem in ne povsem prevrednotenem besedju, utemeljil novo pot slovenskim proznim besedilom. Primerjava zgodnjih besedil, v katerih je Cankar razvil impresionistično pripoved, se nam pokaže kot nadaljevanje postopkov, ki smo jih mestoma v zasnovi spoznali v žal skopo odmerjenem obsegu simpozijskega razmišljanja. Zdi se, da bomo morah vpliv Tavčarjeve ubeseditve videti tudi v klasičnih delih, ki so nastala veliko kasneje, zlasti v delih Prežihovega Voranca in Cirila Kosmača, čeprav je razumljivo, da se je ta dediščina prenašala s Cankarjevim posredništvom. Prav to pa nas nemara podpira v spoznanju Tavčarjevega predhodništva, kakor smo ga nakazali v nekaterih ubeseditvenih novostih in posebnostih.
292
Matej Rode
Šolski zdravstveni center v Celju
O NASTANKU AŠKERČEVIH RAPSODIJ BOLGARSKEGA GOSLARJA
Rapsodije bolgarskega goslarja^ ne štejemo med velika dela Antona Aškerca. Vendar so, bolj zaradi snovi kot zaradi kakovosti, svojčas izzvale dokajšnjo pozornost, predvsem pri Bolgarih.^ Naša literarna zgodovina jim ni posvetila posebne pozornosti. O njihovem nastanku je obveljalo mnenje, da je ciklus nastal»... iz ogorčenja nad klavemostjo domačih razmer«, pobudo pa naj bi »... dal petindvajsetletni jubilej osvoboditve Bolgarije izpod turškega jarma...«' Ker menim, da je prva ugotovitev presplošna, druga pa celo netočna, bom skušal dati svojo razlago nastanka Rapsodij.
Rapsodije je Aškerc objavil najprej v Ljubljanskem zvonu 1902." Prvi, z naslovom Vasil Levski, je celo dodehl častno mesto na prvih straneh prve številke tega letnika. Že tedaj je prav gotovo imel v načrtu ne le eno, ampak več pesmi. Za to govori tako množinska oblika v naslovu kakor tudi rimska številka L, ki jo je postavil pred naslov Vasil Levski. \ Torej lahko sklepamo, da je že tedaj, januarja_1902., ko je izšla prva številka Zvona, imel j v mislih obširnejše delo v več nadaljevanjih. Če je tako, se ne moremo strinjati s trditvijo, j da so Rapsodije nastale »spričo petindvajsetletnice bolgarske vstaje (1877-1902)«.' Pred- i vsem leto 1877 v bolgarski zgodovini ne ponuja prave osnove za podoben jubilej. Bolgari so dobih svobodo šele 1878, to je po končani rusko-turški vojni 1877/78. Do napačnega sklepa so preučevalci prišli na podlagi izjave samega Aškerca. V Ljubljanskem zvonu je ' že potem, ko je zaključil objavljanje Rapsodij, zapisal:
»Ljublj. Zvon pa se je osvoboditve bratskega naroda bolgarskega spominjal že v prvi polovici ] tekočega letnika s tem, da je objavljal cyA/us Rapsodije bolgarskega goslarja', katere posve- ] čuje avtor vsem tistim junakom, ki so se pred 25 leti borili za svobodo na Balkanu...«'
V istem sestavku, ki nosi naslov Slavnost v Sipki, pravi tudi, da so »praznovali Bolgari in ¦ njihovi osvoboditelji Rusi v soteski Sipka na Balkanu znameniti 25-letni jubilej osvoboditve bolgarskega naroda izpod turškega jarma«. Aškerc se je zmotil. Slavnosti, ki jih ima v mishh, niso bile proslava osvoboditve Bolgarije, ampak le svečanost ob otvoritvi in posvetitvi vehke spominske cerkve, ki so jo zgradih Rusi v spomin na žrtve ene od odločilnih bitk ^ v rusko-turški vojni 1877/78, to je bitke za prelaz Sipka v Stari planini. Prireditve so bile ; res razkošne, vendar le lokahiega značaja in ni verjetno, da bi o njih Aškerc lahko vedel že pred januarjem 1902, ko je pričel pisati Rapsodije. Zelo verjetno je zanje izvedel šele ; iz »posebnega dopisa«, ki mu ga je poslal Bezenšek iz Bolgarije in ki ga je Aškerc objavil I v enajsti številki istega letnika pod naslovom Jubilejna slavnost v Sipki.'' Ker je bilo, kot j pravi Aškerc, »vse slovanstvo... v duhu zbrano v Sipki«, je hotel tudi on kaj prispevati, i
' A. Aškerc, Zbrano delo II. Lj. 1951, 401-450.
2 M. Rode, Anton Aškerc v Bolgariji. Celjski zbornik 1964. Celje 1964, 195-250; E. Georgiev, Litera-turoznanie s poveče izmerenija. Sofija 1974; M. Rode, Kam genezisa na Rapsodii na balgarskija guslar ot Anton Aškerc. Ezik i literatura, Sofija XXXIV/1979, 4, 21-29. ' A. Aškerc, Zbrano delo II., 508-509.
" LZ 1902, 1, 1-9; 2, 93-96, 3, 187-191; 4, 237-241; 5, 298-304; 6, 361-368. ' Zgodovina slovenskega slovstva IV. Lj. 1963, 180. «LZ 1902, 10, 720. 'LZ 1902, 11, 774-781.
293
Zato je naknadno, štiri mesece po tem, ko so izšle še zadnje Rapsodije, svoje delo posvetil »junakom, ki so se borili za svobodo Balkana«. Torej gre le za posvetilo in ne pobudo. Pobudo je treba iskati drugje.
Trditev, da so Rapsodije nastale kot reakcija na domače, slovenske razmere, je veliko pre-splošna, premalo utemeljena, da bi si z njo lahko razlagali, zakaj so nastale prav take pesmi in predvsem, zakaj se je odločil za bolgarsko tematiko. Tudi za to trditev so našh osnovo v neki Aškerčevi izjavi. V pismu Vidicu dne 14. februarja 1902. leta je med drugim pisal:
»Naše javne kulturno-narodne razmere se shujšujejo od leta do leta. Pada trdnjava za trdnjavo. V Ljubljani se kepajo klerikalci in liberalci z blatom ... Človek bi obupal, ali jaz sam ne obupavam, ker slutim, da nastopi kmalu nova generacija, ki se bo bolj zavedala svoje narodnosti. Tolažim se, da je pot do napredka in svobode trnjeva. Da ne klonem duhom, študiram zgodovino bolgarske vstaje - po bolgarskih izvirnikih.«'
Te besede so si razlagah, kot da je Aškerc, razočaran nad razmerami pri nas, pričel študirati bolgarsko zgodovino in tam dobil pobudo za nastanek Rapsodij. Aškerc je bil res razočaran nad razmerami med Slovenci in je res v tem času študiral bolgarsko zgodovino, vendar je bil razlog za to drugje.
Menun, da je treba razloge za nastanek Rapsodij iskati v - Ljubljanskem zvonu. Ko je Aškerc končno v celoti prevzel uredništvo te revije, ji je želel dati tudi novo obhko in vsebino. Zato pravi med drugim v programu, ki ga je kot prilogo objavil v prvi številki Ljub--Ijanskega zvona za leto 1900:
»'Zvon' se bode redno oziral na vse duševno, literarno in umetniško gibanje naših slovanskih bratov.
'Zvonu'bodo torej dobrodošla periodična jedrnata poročila o književnosti in umetnosti kate-regakoh slovanskega naroda.«^
Želel je kar najbolj obveščati Slovence o vseh Slovanih. Marsikaj od tega je tudi uresničil. Tako je še v istem letniku objavil obširne članke o hrvaških realistih, o poljski noveli, o ruskem romanu in še posebej o Tolstoju in njegovem Vstajenju. Tudi v posameznih rubrikah je Zvon objavil številna krajša poročila o knjigah in revijah domala vseh Slovanov. Le o Bolgarih ni bilo ničesar. Podobno je bilo tudi v naslednjem letniku. Tudi tu je več člankov o poljski, srbski, hrvaški in ruski književnosti. Kot novost za revijo so se pojavili tudi prevodi iz ruščine (Gorki, Čehov). O Bolgarih pa zopet nič. Ali skoraj nič. Častni izjemi sta dve notici: o sofijski univerzi'" in o smrti mitropolita Klimenta." Nobenega dvoma ni, da je tudi urednik začutil ta deficit. Podoba slovanstva brez Bolgarov pač ni mogla biti popolna podoba. In je ukrepal.
Najprej se je verjetno obrnil na edinega Slovenca, ki je tiste čase kaj več vedel o Bolgarih. To je bil Anton Bezenšek, ki je že od 1879 živel v Bolgariji in od tam poročal razhčnim slovenskim revijam in časopisom o Bolgarih, njihovi kulturi in hteraturi. Bil je tudi soav-tor edine slovenske knjige o Bolgarih: Bolgarija in Srbija (1897). Kaže pa, da ni takoj dobil odgovora. Čeprav je Bezenšek vehko pisal, opazimo v njegovi sicer bogati bibliografiji'^ prav v tistem času zastoj. Bil je to čas, ko se je pripravljal za selitev iz Plovdiva v Sofijo
« Marja Boršnik, Aškerc. Lj. 1939, 312. 'K novem letu 1900. Priloga LZ 1900, 1. |»LZ 1901, 7, 508. " LZ 1901, 8, 580.
" Alojzij Bolhar, Anton Bezenšek Celje 1934, 230-248.
294
in je svojo dejavnost znova usmeril predvsem na stenografijo, s katero se je uveljavil pri Bolgarih. Še danes ga štejejo za »očeta bolgarske stenografije«." Verjetno je bil to razlog, da se ni takoj odzval Aškerčevemu vabilu.
Ker si je le želel nekaj gradiva o Bolgarih, se je Aškerc zadeve lotil kar sam, saj je za to imel že določene kvalihkacije: že prej je namreč pisal o Bolgarih. Z bolgarsko tematiko se ukvarja nekaj njegovih mladostnih pesmi (Jek z Balkana 1885, Boj pri Piiotu 1886). Na svojem potovanju v Carigrad (1893) se je za nekaj dni ustavil tudi v Bolgariji.
O tem je pisal v svojem potopisu Izlet v Carigrad. Odmeve tega bivanja v Bolgariji zasledimo tudi v poeziji (Šumi, Marica 1893). Ni brez pomena, da se je učil bolgarščine. V času, ko se je odločal, da bo zapustil duhovniški pokhc in si iskal primerno službo, se je dogovarjal z Bezenškom, da bi prišel k njemu v Bolgarijo. Bezenšek je namreč pod bratovim imenom v Plovdivu vodil knjigarno Pčela. Aškerc naj bi prevzel vodstvo te knjigarne. Zato se je pričel učiti bolgarščine.'" Vse to je dajalo Aškercu pravico in tudi možnost, da se je pričel ukvarjati z načrti, da bi sam kaj napisal o Bolgarih za Zvon. Da se je odločil za zgodovinsko snov, je razlog ne le epska značilnost take snovi, ampak tudi odnos, ki ga je unel do bolgarske zgodovine, še posebej najnovejše. O tem priča opomba, ki jo je kot prevajalec pripisal članku Milana Matkoviča »Moderna« hrvaška umetnost v Zvonu 1899. Tam med drugim pravi:
»Zgodovina Jugoslovanov, zlasti Bolgarov, Srbov in Hrvatov ima brez števila dramatičnih prizorov, ki kar izzivajo čopič genialnega slikarja, da jih prikaže svetu v pestrih barvah in smelih podobah. Kako bogata je samo najnovejša balkanska zgodovina!«'^
S tem so bile dane vse možnosti, da so lahko nastale pesmi, kot so Rapsodije. Vprašanje je samo, kaj je bil tisti odločilni sunek, ki je sprožil ustvarjanje. Menim, da je bil tak sunek ponovni stik z Alfredom Jensenom, Švedom, Aškerčevim znancem in prevajalcem njegovih poezij. Le-ta mu je v začetku 1901. leta sporočil, da namerava izdati knjižico prevodov njegovih pesmi. Tako se je, kot priča ohranjena korespondenca, obnovilo staro znanstvo. Jensen je bil namreč že 1898. leta v Ljubljani in se je tedaj osebno seznanil z Aškercem." Rezultat tega srečanja je bil med drugim tudi Aškerčev članek o Jensenu v Ljubljanskem zvonu." Tam omenja, da je ob tej priložnosti dobil od Jensena za darilo nekaj knjig. Med njimi je bila tudi S/av/a," »dva ilustrirana krasna zvezka«, kot pravi Aškerc. V drugem zvezku je Jensen pisal tudi o enem svojih bivanj v Bolgariji. Kot dopisnik za švedsko časopisje je bil poleti 1894 v Sofiji. Med drugim je pisal tudi o spomeniku Vasilu Levskemu, ki so ga malo pred tem odkrih na periferiji mesta. Ob ponovnih stikih z avtorjem se je Aškerc gotovo spomnil na podarjene knjige. V njih je našel podobo Vasila Levskega in spomenika, ki so ga postavili na kraju, kjer so ga Turki leta 1873 obesih. Če to kombiniramo z živo potrebo napisati kaj o Bolgarih in morda celo z identihkacijo z Levskim - tudi on je podobno kot Aškerc zapustil cerkev in se ves posvetil boju za svobodo svojega ljudstva - je prav verjetno, da se mu je tako porodila misel o pesmih, ki so nato dobile naslov Vasil Levski.
Vendar je pisanje o zgodovinskih osebah in dogodkih zahtevalo pripravo. Kaj je Aškerc v ta namen preštudiral, je težko reči. Nekaj malega nam o tem lahko pove seznam virov, ki jih je naštel ob koncu objavljanja Rapsodij v Zvonu." Tam je naštetih devet naslovov.
" G. Khsarov, S. Gergov, Anton Bezenšek. Sofija 1969; Sto godini bolgarska stenografija. Sofija 1979. '" M. Rode, Rannite interesi na Anton Aškerc kam Balgarija. Ezik i literatura, XXX11/1977, 6, 1-10. " Milan Matkovič, »Moderna« hrvatska umetnost LZ 1899, 9, 547.
F. Govekar, Anton Aškerc in Alfred Jensen. LZ 1912, 10, 535-539. " A. Aškerc, Alfred Jensen. LZ 1899, 1, 28-31.
'» AJfred Jensen, Slavia. Kulturbüder hän Volga til Donau. I.-ll. Stockhohn 1896-1897. "LZ 1902, 6, 368.
295
Vse knjige, razen ene, so bile v bolgarščini. Zanimivo je, da je knjige nabavljal še med tem, ko je že objavljal Rapsodije. Tako iz pisma Bezenšku od 13. aprila 1902. leta, se pravi iz časa, ko je skoraj polovica Rapsodij že zagledala svet, izvemo, da je Aškerc dobil kar tri knjige, ki zelo verjetno govorijo o bolgarski zgodovini in so v bolgarščini. Zakaj bi jih sicer naročal v daljnem Plovdivu, v Bolgariji. Bezenšek mu piše:
»Knjigama naša Vam pošilja naročene knjige, v eni knjigi vsega nij mogoče skupaj dobiti česar želite. A s tremi mislim Vam bo ustreženo. Ako želite več, prosim javite nam.«^"
Lahko sklepamo, da je Aškerc prosil Bezenška, naj mu pošlje kako knjigo, v kateri bi bilo na enem mestu zbrano kar največ podatkov o tistem obdobju bolgarske zgodovine, o katerem govorijo Rapsodije. Katere tri knjige so bile to, bo težko ugotoviti. Zanunivo je, da je to tretjifla vseh knjig, ki jih je Aškerc navedel kot vire. Torej je tretjino virov dobil šele potem, ko je že napisal in objavil polovico Rapsodij. Zato ni čudno, da jih je tako vestno študiral, da o tem celo piše Vidicu.
Da je seznam knjig, ki ga je objavil v Ljubljanskem zvonu, res vse, kar je Aškerc poznal, vsaj v bolgarščini, dokazuje še en seznam. V pismu, s katerim je poslal univerzitetski knjižnici v Sofiji kot darilo izvod svojega Četrtega zbornika poezij (4. junija 1904),2' je naštel prav iste vire. Če bi jih bil poznal kaj več, bi jih prav verjetno omenil. Tako pa je celo eno izpustil. Bila je Vereščaginova Na vojne v Azii i v Evrope. Verjetno zaradi tega, ker je bila edina v ruščini, druge so bile bolgarske.
Če strnem, trdim, da so Rapsodije bolgarskega goslarja nastale iz potrebe oskrbeti Ljubljanskemu zvonu kaj »bolgarskega« gradiva. Da je imel Aškerc težave s takim gradivom, kaže tudi obihca prispevkov, ki v XXII. letniku Ljubljanskega zvona govorijo o Bolgarih. Nikoh prej in nikoh pozneje v enem letniku ni bilo toliko prispevkov, ki so posvečeni Bolgarom. Tu so razen že omenjenih Svečanost v Sipki in Jubilejna slavnost v Sipki še prevod črtice Prekrasno! Ivana Vazova, sploh prvi prevod iz bolgarščine v Zvonu, in kar tri nadaljevanja dolg članek Vazov Ivan, bolgarski pesnik, s kopico prevedenih verzov. Sem bi lahko šteh tudi članek Antona Trstenjaka Hajduki, ki sicer v celoti ni posvečen Bolgarom, a ga je avtor v uvodu navezal prav na Aškerčeve Rapsodije. Zgodilo se je pač tisto, kar se zgodi navadno v takih primerih: najprej premalo, nato preveč. Aškerc je verjetno v želji, da bi imel kaj o Bolgarih, skušal kjerkoli dobiti gradivo. Nenadoma pa ga je bilo preveč. Tako je ta letnik Ljubljanskega zvona postal pravi »bolgarski« letnik. Razen v zadnji, dvanajsti številki je v vsaki vsaj nekaj o Bolgarih.
Zunanjo podobo za nastanek Rapsodij ali vsaj za njihov začetek, to je za štiri pesmi z naslovom Vasil Levski, je treba iskati v drugem delu knjige Alfreda Jensena, ki jo je svojčas Aškerc dobil v dar od avtorja.
2» Bezenšek-Aškercu. Rokopisni oddelek NUK. Ms 972, mapa V, 3. " M. Rode, Anton Aškerc v Bolgariji... 204.
296
Viktor Smolej
Ljubljana
VOLK IN GODEC V AŠKERČEVI GODČEVI BALADI
Aškerc je priobčil Godčevo balado v Ljubljanskem zvonu 1890. Ob objavi v Zbranem delu (I. knjiga) je urednica Marja Boršnikova zapisala (358): »Motiv o volku in godcu, ki sta se ponoči srečala v gozdu in se je slednji ubranil zveri z igranjem na gosli, je razširjen tudi po Pohorju.« Urednica navaja podatek po Slovencu 20. septembra 1936, a trdi, da je Aškerc motiv zajel iz pripovedovanja svojega očeta.
Ko je Janko Glazer ocenjeval omenjeno knjigo Aškerčevega Zbranega dela (Slavistična revija 1949, 159), je zapisal »možnost, da je pobudo (za Godčevo balado) dobil Aškerc v prvem slovenskem prevodu Jiraskovih Psoglavcev«. Ta prevod Psoglavcev je objavil 1888 Vicerad-Svitoslav Smolnikar v Slovenskem svetu. Na ustreznem kraju tega prevoda beremo: »Pripovedovah so o pokojnem stražskem Kuželku (slovitem chodskem godcu) tudi to, da je jedenkrat pošteno natrkan - in kateri dudak bi prebil brez mokrote - pozno ponoči zablodil v gozdu med prepade in da je padel tam v volčje žrelo, v katero je nato prilomastil ljubek kosmat in zobat gost; temu je igral do ranega jutra, dokler ni muzika in volčje tuljenje privabilo gozdarja, ki je osvobodil dudaka iz te muke.«
Glazer k svojemu opozorilu na motiv v Jirasku pristavlja: »Vsekakor gre za motiv, ki je znan med ljudstvom - ne samo pri nas, temveč tudi pri Čehih.«
Glazerjevo misel morem podpreti z opozorilom na anekdotični zapisek, ki ga je priobčil v Slovenski bčeh 1851 (56) Ivan Navratil, rojen v MetUki, a po dedovi strani češkega rodu. Svoj zapisek postavlja v prostor med Ozljem ob Kolpi in Karlovcem na Hrvaškem. Navratil pravi: »Moj praded je šel- bil je goslar - v Karlovec na sejem. Skozi vehko lozo (hos-to) shši tuljenje volkov, se bhžajo in čisto pribhžajo in on se jim reši na hrast Spleza pred njimi na hrast toda oni začno drevo spodkopavati. To zelo uspešno, da so se mu že hlače tresle. Pa glej, kot bi trenil, mu pride po sreči na misel, kako so ljudje pripovedovali, da se volkovi boje strun glasov. Godec škriplje. On se spusti s hrasta in ves čas gode, volkovi se lunikajo, on se reši«. To mu je povedala stara matL
297
Stanko Šimenc
Zavod SR Slovenije za šolstvo v Ljubljani
PREŽIH V FILMSKI
IN TELEVIZIJSKI PODOBI
Prežihova dela, posebej njegova kratka pripovedna proza, že dobrih trideset let nezadrž- . no doživlja svoje predstavitve v gledahškem, radijskem, filmskem in televizijskem mediju. Prežih je bil doslej tudi najbolj zanimiv za vse, ki so iskah oporo za svoje scenarije v slovenslii književnosti. Najmanj je »prevodov« Prežihovih del v slušno igro - le štirje so, več jih je za oder - pet, največ pa za film in televizijo - kar devet:
RADIO (Ljubljana)
1. Vasja Ocvirk: Samorastniki, podatkov o režiserju in dolžini trajanja v arhivu Radia ni, prva izvedba 7. 3. 1951;
2. Vlado Habjan: Ljubezen na odoru, režija Maša Slavčeva, 39 min, prva izvedba 9.8.1953;
3. Mitja Mejak: Judenburg (po romanu Doberdob), režija Hinko Košak, 46 min, prva izvedba 20. 4. 1959;
4. France Vurnik: Prežihovi ljudje, dramatiziran literarni večer z odlomki iz Župančičevega uvoda v zbirko Solzice ter iz Prežihovih del Boj na požiralniku, Samorastniki in Jamnica, režija Rosanda Sajko, 45 min, prva izvedba 19. 2. 1970.
GLEDALIŠČE
1. Prežihov Voranc-Herbert Grün: Pernjakovi. Kmečka drama v 4 dejanjih (po romanu Jamnica), režija Balbina Battehno-Baranovičeva, krstna predstava Prešernovo gledahšče Kranj 27. 4. 1951;
2. Miloš Mikeln: Samorastniki, dramska kronika v 15 shkah, režija Zofka Volčanšek, krstna predstava DPD Svoboda »Prežihov Voranc« Ravne na Koroškem 20. 2. i960;
3. Mitja Sipek: Svetneči Gašper (po noveh Pot na klop), monodrama, režija Mitja Sipek, krstna predstava KPD »Prežihov Voranc« Ravne na Koroškem 8. 2. 1975;
4. Marija Kolar Boj na požiralniku, režija Marija Kolar, krstna predstava KUD OŠ »Prežihov Voranc« Ravne na Koroškem 16. 2. 1978;
5. Mitja Sipek: Judenburg (po romanu Doberdob), režija Mitja Sipek, krstna predstava KPD »Prežihov Voranc« Ravne na Koroškem 22. 2. 1978.
HLM
1. Kopiji pod brezo (po noveh Vodnjak), 3. zgodba v celovečernem onmibus filmu Tri zgodbe, scenarij in režija France Kosmač, proizvodnja Triglav film, čmo-bel, 1248 m (45 min), premiera 1. 4. 1955 v Ljubljani;
2. Samorastniki, scenarij Vojko Duletič, režijaJgor Pretnar, proizvodnja Triglav film, čmo-bel, 2600 m (94 min), premiera 21. 9. 1963 v Ljubljani (pred tem prikazan napuljskem festivalu 2. 8. 1963);
3. Ljubezen na odoru, scenarij in režija Vojko Duletič, proizvodnja Viba film, barvni, 2574 m (93 min), premiera 7. 3. 1973 v Ljubljani;
298
4. Boj na požiralniliu, scenarij Vladimir Frantar, režija Janez Drozg, proizvodnja TV Ljubljana in Viba film, barvni, 2316 m (84 min.), najprej predstavljen 4. 2. 1980 kot TV film, kot kinematografski film pa 17.12. 1982 v Ljubljani (pred tem prikazan 22.7. 1982napulj-skem festivalu ter na 10. TDF 4. 11. 1982 v Celju in 5. 11. 1982 v Slovenskih Konjicah).
TELEVIZIJA (Ljubljana)
1. Solzice, scenarij Milena Ogorelec, režija Igor Prah, barvni, 21 min, prva izvedba 15. 1.
1976;
2. Trije posvetnjaki, scenarij in režija Janez Drozg, barvni, 51 min, prva izvedba 7. 2. 1977;
3. Borba na tujih tleh (po potopisnih reportažah Na mrtvi točki iz zbirke Borba na tujih tleh in Gosposvetsko polje iz zbirke Od Kotelj do Behh vod), scenarij Franček Rudolf, režija Lado Troha, barvni, 53 min., prva izvedba 12. 4. 1982;
4. Svetneči Gašper (po noveh Pot na klop), scenarij Mitja Sipek in Janez Drozg, režija Janez Drozg, barvni, 39 min, prva izvedba 1. 11. 1982;
5. Pasja pot (po noveh Dvojčkij, scenarij Tone Partljič, režija Janez Drozg, barvni, 60 min, prva izvedba 8. 2. 1983.
Nereahzirana scenarija:
- Doberdob, filmski scenarij, napisal Vojko Duletič, in
- Judenburg (Doberdob), scenarij za TV nadaljevanko, napisal Saša Vuga.
Prežih ni dočakal nobene transpozicije svojega dela; prve predstavitve - v radiu in gle-dahšču - so bile dobro leto po njegovi snu-ti, medtem ko sta najvplivnejša medija - film in televizija - prvič prikazala Prežihov svet šele pet oz. šestindvajset let potem, ko je pisatelj utihnil.
1.
Lastnosti Prežihove pripovedne proze so očitno takšne narave, da zbujajo izjemno zanimanje za prenose v druge medije, posebno v filmskega in televizijskega, ki postajata vse pomembnejši sestavini sodobnega življenja tudi pri nas.
Kaj je torej filmsko privlačnega v Prežihu? Prav gotovo ne kmečki-vaški svet, ki ga kot pisatelj pretežno upodablja, ampak lastnosti tega sveta, ki so takšne, da niso ukoreninjene le v kmečkem okolju preteklih dni, ampak s svojim sporočilom preraščajo pisateljev čas. Vendar je to še vedno premalo za filmsko privlačnost. Vemo, da so nekatera hterarna dela bolj filmična, kot pravijo tej lastnosti teoretiki, od drugih. Ta možnost za adaptacijo se najbolj pogosto kaže v tem, da vsebina knjižnega dela zbuja v večji meri vizualne učinke, nadalje, da je zgodba dinamična, dramatična, psihologija likov pa dana pretežno skozi dogajanje in ne skozi deskripcijo. V načelu so manj pripravna za ekranizacijo tista dela, katerih zgodba ni razgibana in v katerih dominira beseda, ne prizor, misel, a ne slika. Pravil seveda ni. Kako bo režiser predstavil strukturo pripovedi v filmski obhki, je predvsem odvisno od njegovega talenta in vsega tistega, kar konstituira njegovo ustvarjalno (umetniško) osebnost, in zagotovo manj od veščin, ki sodijo v filmsko obrt in jih vsak mojster itak obvlada.
Privlačnost Prežihovih del za ekranizacijo izvira najbrž iz pomembne lastnosti njegovega pripovedništva, ki se kaže v tem, da ima globoko domače korenine in evropsko obzorje. Ob srečanju teh dveh svetov se ustvarja dramatična napetost, ki ne išče svoje sprostitve v prikazu včerajšnjega življenja, v povehčevanju patriarhalne morale, v nostalgiji in do-
299
mačijstvu, ampak - v jutrišnjih razmerjih. Ta pisateljev jutri spremlja optimizem, ki prehaja v nas, simpatična in nalezljiva pa so tudi njegova »vroča prizadevanja za življenjski obstoj, za kruh, dobro sosedstvo in ljubezen« (A. Slodnjak). »Najuspešnejši in najbolj pro-nicljiv je Prežih pri podajanju gole vitalnosti,« kot ga je označil Josip Vidmar, »žilave in neugonobljive življenjske moči, ki jo opazuje bodisi v težkem kmečkem delu ah v boju z naravo ali v silni ljubezni, kakršno nam je opisal v Ljubezni na odoru, ali v neuničljivi odpornosti druge ljubezni, ki jo je upodobil v Samorastnikih. V opisu teh moči je resnično velik in sile, ki nam jih predstavlja, imajo v svoji naravi elementarno prvobitnost in neu-gonobljivost o kateri se nam hoče zdeti, da jo je vede ali nevede slutnjema občudoval Prešeren, ko je proglašal skromne začetke našega narodnega prebujenja kot komaj verjeten čudež, skoraj kot vstajenje od mrtvih. V to srčiko našega življenja in naroda je prodrl Voranc s svojm pisateljskim instinktom za življenjski vzgon rodu, iz katerega je izhajal.«'
Vsa ta moč Prežihovega pripovedništva že vrsto let privlači scenariste in režiserje, ki si Prežihovo hterarno vizijo življenja prizadevajo izraziti ülmsko.
2.
Kot vemo, Prežih ni dočakal svoje filmske premiere (tudi dokumentarnega hlma o Prežihu nismo posneh, morda pa bomo nekoč, ko bodo slovenskemu hlmu sijale »milše zvezde«, imeh biografski fihn o njem), kajti v zadnjih letih njegovega življenja smo napravih šele prve resnejše korake v hlmski svet.
V svojih spominih na Prežiha navaja Kristina Brenkova,^ kako sta se že med vojno (1942) pogovarjala Prežih in France Brenk o izvirni slovenski filmski proizvodnji in kako bo film Samorastniki, po Brenkovi viziji, prvi veliki cilj nove slovenske hlmske ustvarjalnosti. Nekako tako se je tudi zgodilo, čeprav so po spletu neumetniških okoliščin morah Samorastniki nekoliko počakati na vstop v hlmski svet prvi korak je pripadal drugi noveli, tudi iz kroga samorastniških pripovedi, ki so od takrat naprej najzanimivejša literarna besedila za slovenske cinéaste.
Kopiji pod brezo'
Samorastniška novela Vodnjak, po kateri je Kosmač zasnoval svoj hlm, je skopa v besedah in dejanju, zato na prvi pogled ne ponuja nobene izredne pobude za dramatizacijo ali hlmsko priredbo. Kosmač se je po natančni anahzi ustavil ob nekaterih skopih stavkih, ki vsebujejo dragocene zarodke za izčrpnejšo obdelavo karakterjev in pa zarodke močne drame. Te dramatske zarodke je uporabil in obdelal tragično zgodbo Borovnika kot scenarij za hlm.
Novela je bila scenaristu le nekak sinopsis, iz katerega je razširil fabulo in jo ilustriral s koroškimi folklornimi elementi. Tako je npr. vnesel v scenarij star koroški fantovski običaj, ki ga je Prežih opisal v Domačem prijatelju leta 1912. Pri uvajanju novih oseb je iskal scenarist opore deloma v osebah iz romana Jamnica, iz nekaterih novel, iz pripovedovanja domačinov in Prežihovega brata Avgusta (postava študenta Grahlja), nekatere zaplete in prizore pa je obhkoval po lastni domišljiji. Kosmač si je prizadeval problematiko Prežihove novele (psihološko, socialno, pokrajinsko) izraziti filmsko tako, da je v zgodbo uvedel nove osebe. To so stari Rdečnik (stari Münk v Jamnici), stara Rdečnica (Munkinja
' Josip Vidmar: Za življeniski vzgon rodu v zborniku Prežihove svečanosti. Sedmi sklic Plenuma kulturnih delavcev Osvobodilne fronte 1979. Ravne na Koroškem 1979, sU". 22.
^ Kristina Brenkova: Kruh upanja. Spomini na Prežiha. Založba Borec Ljubljana 1982.
'O filmu Kopiji pod brezo in drugih, posnetih po Prežihovih delih, glej več v moji knjigi Slovensko klasično slovstvo v filmu. Knjižnica MGL Ljubljana 1979, in v članku Boj na požiralniku. Ekran 1980, št 3-i, str. 51-52.
300
v Jamnici), Lojz Rdečnik, Krivonog (Apatov Zep v Jamnici), ki se je iz tesarja v noveliJ Vodnjak prelevil v bogatega soseda in tekmeca pri ženitvi, ter študent Grabelj, nekak re-^ zoner, svobodnjak po duhu, ki edini docela razume Borovnikov tvegani poskus in njegov^ boj ter mu tudi aktivno pomaga. Nove osebe so bile scenaristu obenem sredstvo za zu-^ nanjo razširitev zgodbe. Rdečniki so ugledna, vphvna in malce bahata družina. Tudi Mi-I hova nevesta Lenčka (v Vodnjaku gostaška hči iz sosednjih hribov) domuje v Jamnici) (Mojcka). Pravo nasprotje so Borovniki, »poseben rod, tih, mračen, žilav in vztrajen«. Študij za lik Mihove matere je scenarist izvedel iz Prežihove oznake v Vodnjaku o »bajtarskih dekletih, ki so bile zadovoljne, da postanejo vsaj samosvoje« - in so se zato možile na Bo-rovnikovo domačijo.
V filmski reahzaciji si je torej Kosmač vzel precej svobode. V svoji snemalni knjigi se je predstavil še kot dovolj spreten fabulist, saj je znal zgodbo vizualno dobro razgibati, medtem ko je v nekaterih sekvencah kazal že hlmsko mojstrstvo (umiranje starega Borovnika, kopanje vodnjaka, zaključne sekvence: pogreb, krst). V želji po čim bolj realistični upodobitvi je zašel celo v dokumentarnost; nekaterim obrobnim prizorom (npr. poroka, prizori z vaščani) je posvetil preveč pozornosti oz. jih ni dovolj ostro podredil osrednjim (Borovnikov odnos do zemlje). Tu se je Kosmač najbolj oddaljil od klene Prežihove podobe sveta. Pomanjkljivost te filmske upodobitve se kaže v prešibko izraženi Borovnikovi drami, ki je v središču dogajanja; vseskozi jo slutimo, nazadnje izvemo zanjo, občutimo je pa ne v takšni meri, kot jo je izrazil Prežih.
Samorastniki
Samorastnike [e občinstvo sprejelo zelo navdušeno in film je prejel na puljskem festivalu vrsto nagrad. Žirija v Pulju je verjetno dobro ocenila film tudi zaradi njegove socialno-kritične orientacije; le-ta se je takrat kazala v jugoslovanskih filmih kot posledica gibanja k sodobni temi. Seveda je kritična komponenta samo eden od elementov v strukturi umetniškega dela in je ne smemo imeti za osnovni pogoj umetniški vrednosti, čeprav tudi vemo, da nanjo vpliva. S sociološkega vidika je treba upoštevati, da je kritična komponenta kakega filma lahko pomemben razlog za njegov vphv na pubhko, česar pri Samorastnikih (hterarnih in filmskih) ne smemo zanemariti.
Scenarist Vojko Duletič je okvir novele izločil. Tako je ostala za predelavo v scenarij le zgodba, t i. vložena pripoved (M. Kmecl) iz okvirne novele. Scenarist je večino dialogov iz novele kar prevzel, največkrat v izvirni obliki. Razen v uvodu, v katerem je scenarist nanizal gledalcu osnovne informacije o socialnem okolju (hudabivška bajta, lepa Meta, mlada Karničnika Ožbej in Volbenk, mogočne Karnice), teče zgodba v osnovi tako kot pri Prežihu, le nekaj sekvenc je scenarist dopisal, tako da je zgodbo laže (vizualno) povezal (srečanje Mete in Ožbeja v gozdu, potem ko se jima rodi prvi otrok; Meta pride z drugim otrokom v cerkev, kjer se sreča s Karničniki; pijani Ožbej v gostilni; namesto prizora ob odhodu Ožbeja k vojakom prizor v cerkvi - Meta pride s tremi otroki itd.) ali poudaril idejo upornosti in trpljenja (cankarjanska prispodoba trpljenja, kako vleče Meta voz v klanec; Meta govori otrokom samorastniško oporoko itd.), medtem ko je Prežihove opise mučenja oz. kaznovanja Mete na Karnicah in graščini prevzel v podrobnostih, kakršne so zniine iz novele.
Slovenska filmska kritika je kljub številnun pomislekom in pripombam glede primerjave filma z literarno predlogo priznala režiserju, da je ustvaril film, ki sodi nad poprečje naših filmskih prizadevanj. Priznala mu je enovito in dosledno izpeljavo režijske zamisli, likovno dovršenost filmske shke in do vrhunca prignan (kar zadeva slovenski film) igralski stil. V isti sapi pa je očitala Pretnarju nekakšen hlad, ki veje iz njegovega filma in ga odmika od Prežiha.
301.
Glede na stopnjo naše filmske kulture v času, ko je bil film narejen, so Samorastniki po- i membna stvaritev slovenske filmske proizvodnje, resni v prizadevanju in entuziazmu tako scenarista kot režiserja, čeprav sta, žal, imela različne poglede na ekranizacijo te: umetnine. Vendar niti Duletič v scenariju niti Pretnar v realizaciji nista izčrpala umet- i niške moči Prežihove novele v takšni meri, da bi mogli govoriti o enakovrednem hlmskem i delu. .!
Ljubezen na odoru
Prenos tega Prežihovega dela na hlm - od scenarija, snemahie knjige prek režije in montaže - je izpeljal Duletič kar sam. Duletič se je torej podal na zelo spodrsljivo pot t i. avtorskega hlma; ta pot je bila doslej uspešna le za izjemne umetniške osebnosti.
Gledalci filma niso sprejeh navdušeno, medtem ko so dokaj številni kritiki film delno od-klanjah, delno pa hvahli. Kritika je priznala del, celote pa ne: zapisala je, da je hlm malce nekomunikativen, nedorečen, moreče dolg, hkrati pa našla v njem vrsto lepih podrobnosti, opazila mojstrstvo v shkanju atmosfere in se zagledala v estetsko fotografijo.
Novela je zgoščena, nabita in razgibana z bogatim, učinkovitim dialogom in bi bila vredna romansirane obdelave. Njena zgradba je dramatična, polna nasprotij. Ljubezen na odoru ima pravzaprav lastnosti dobre hlmske zgodbe, tako da je prenos na hlm le problem umetniške moči režiserja.
Duletič je močno posegel v strukturo Prežihove zgodbe. Konec zgodbe (Voruhova smrt) je prikazal v prvih kadrih, ki se ponovijo še na koncu hlma. Na ta način je odvrnil gledalca od mikavnosti zgodbe in naravnal njegovo pozornost drugam: v upodobitev življenjske kalvarije ženske, kakršno poznamo že iz prejšnjih Duletičevih hterarnih hlmskih predlog (Samorastniki, Na klancu). Dialog v snemalni knjigi je v prunerjavi s scenarijem res nekohko okleščen, vendar je gledalčev vtis o skoposti dialoga zelo varljiv, kajti Duletič je napolnil prostor med dialogi z obširnimi posnetki koroške hribovske lepote in s številnimi prizori dela; v tem delu hlma (v prizorih brez teksta) si Duletič najbrž prizadeva s svojo statično sliko in željo po monumentalnosti upodobiti tisti Prežihov svet ki ga izžareva novela. Tu se Duletič razhaja s Prežihom, ker njegova hlmska govorica ni adekvatna Prežihovi: pisateljeva izpoved je osiromašena, bolj natančno - ni več njegova, medtem ko je Duletičeva interpretacija tudi sama zase, torej ne glede na literarni vir, neprepričljiva in izpovedno prazna. Duletič je namreč svoj odklon od Prežihove zgodbe nadomestil s številnimi, sicer lepimi slikami, ki pa v gledalcih niso sprožile ustreznega odmeva, kot npr. Prežihov tekst v noveli.
Ta prenos literature v hlm ni uspel: niti kot osebna Duletičeva vizija niti kot predstavitev Prežihovega umetniškega sveta. Duletič se je to pot lotil premočnega hterarnega dela za svojo hlmsko zmogljivost Njegova hlmska Ljubezen na odoru ni niti pribhžno izrazila tistega, kar je Marja Boršnikova ugotovila o Prežihu: »Vehčina Prežihove umetnosti je v tem, da nikjer ne teoretizira, marveč uteleša svojo preizkušeno modrost v podobah in dejanju. Življenje zajema v vsej krutosti in vehčini in daleč je od tega, da bi iz njega posnemal teoretične morahie zaključke. S čudovito dobroto in razumevanjem se poglablja v vsakršno živo bitje, zaveda pa se, da vselej zmaguje moč, pa bodi hzična, gmotna moč ali moč nravstvene osebnosti. Bil je prepričan, da je človek le deloma produkt okolja, z delovno voljo je sam svoje sreče kovač.«"
" Prežihov Voranc: Samorastniki. Spremna lieseda in opomtje M. Boršnik. MK 1957. Kondor 14, str. 215.
302
Boj na požiralniku
Samorastniška zgodba Boj na požiralniku je že takoj po izidu zbirke zbudila pozornost literarne kritike in zgodovine, in ta pozornost doslej ni popustila, kar nedvomno priča o neizčrpnem bogastvu te novele. Kljub vsem nadaljnjim raziskavam ostaja še vedno v bistvu veljavna kratka sodba Marje Boršnik, ki jo je napisala v reviji Sodobnost (1940): »Boj na požiralniku po svoji mogočnosti, pretresljivosti in umetniški dognanosti ne predstavlja samo najmočnejšega Prežihovega teksta, marveč hkrati eno najpopolnejših epskih del sploh in eno izmed del svetovnega formata.« Zgodba je kot vse samorastniške prežeta s simbohko življenjskega boja in z idejo, izraženo tudi v noveh Vodnjak, da uspehe v boju z naravo človek drago plačuje.
Potek zgodbe TV filma je v glavnem zvest Prežihovi noveh. Le tisti del prvega poglavja, ki pripoveduje o mladosti očeta Dihurja, ko je služil za pastirja in pretrpel huda ponižanja zaradi svojega rodu, je scenarist vgradil v kasnejši potek dogajanja (v dramatski vrh) in ga pripisal najstarejšemu Dihurjevemu sinu Neču. Tu je scenarist napravil droben, a pomemben odmik od izvirnika, ki kaže na večjo zrelost starega Dihurja, kot jo je imel v literarni zgodbi njegov oče: potem ko mladi Dihur pobegne od hiše, kjer je za pastirja, ga tudi v TV filmu njegov oče pretepe in mladi mora prositi odpuščanje svojega gospodarja; toda ko stari Dihur spozna, da sina žahjo, ga odpelje domov, medtem ko v noveli le prosi, naj ga ne zasramujejo. Ta sprememba in zgoščenost zgodbe sta vsekakor utemeljeni, saj TV film prikazuje drugo generacijo, kot o njej pripoveduje Prežih v uvodu novele. Prežihov mladi Dihur (iz uvoda novele) je v TV filmu oče in ravna s svojim sinom tako, kot mu je narekovalo njegovo mladostno samorastniško spoznanje: nikomur ne bo hlapec, pa naj velja, kar hoče! Izrazito pripovedni, nedramatični del prvega poglavja, ki predstavlja Dihurja kot garača na svoji zemlji, je bil v TV filmu uvajalni del, ki so ga prekinih naslovni podatki, in torej ne obremenjuje TV zgodbe, ki se potemtakem začenja s Prežihovim drugim poglavjem. TV zgodba teče zložno, umirjeno, za oko zanimivo in slikovito, tudi zaradi avtentične koroške pokrajine, kjer je bil film posnet. Po zgodbeni plati je torej film uspel.
Odgovoriti moramo še na temeljno vprašanje, koliko je v tem filmu Prežiha. Gledamo lepote koroške dežele in žalostno, a ne tragično pot Dihurjeve družine. Ta pot nas premalo prepriča; na njej ni tistega estetskega doživljanja umetniškega dela, ki izvira iz tega, v kolikšni meri se je izrazil človekov boj proti silam stvarnosti. V filmu ta boj le slutimo, opazujemo ga in spremljamo, ne postane pa del nas in našega boja. Kritika je režiserju priznala sohdnost v oblikovanju in vehko skrb za detajl. Kritik Vih Vuk je v svoji oceni TV filma opozoril, da se je novela spremenila »v več kot televizijsko dramo«. Po njegovem mnenju je Boj na požiralniku postal tako po dolžini kot po postavitveni zasnovi - »celovečeren televizijski film, ki bi ga zlahka spremenih v celovečerca za kinematografsko rabo« (Večer, 6. 2. 1980). To se je zgodilo dve leti kasneje, ko so film v celoti prenesh na kinematografski trak, in sicer le z neznatnimi okrajšavami nekaterih sekvenc.
3.
Slovenska televizija je pokazala zanimanje za Prežiha nekoliko pozneje kot film - šele leta 1976, vendar je od tedaj Prežih stalen gost na mahh ekranih; to hkrati tudi pomeni, da ima široko publiko, saj pravijo raziskave, da je med Slovenci 51,9 % rednih gledalcev televizijskih dram in 59 % rednih gledalcev filmov, uvrščenih na TV spored.'
TV drama (TV film) je razmeroma nova oblika scenskega prikazovanja. Na zunaj se loči od celovečernega filma poJ:rajanju (največ 60 min). V svoji osnovi je komorne narave, kar je ena od temeljnih značilnosti tega medija. Od kinematografskega filma jo oddaljuje po-*
5 Glej Viktor Konjar: Naš kino. Ekran 1982, št 7-8, str. 34-37.
303
gosta raba velikega plana, posebej detajla, daljše časovno trajanje (izzvenevanje) planov I in tudi režija, ki običajno scenski prostor zoži. Jezik (dialogi in monologi) dobi največkrat večjo dramsko moč kot v filmu in na široko odpira vrata razpoloženjskemu ozračju, tudi' značilnemu za ta medij. Svet TV ni svet gibanja (kot v filmu), temveč je bolj svet statike, I ki omogoča psihološke, tudi lirične učinke, predvsem pa misehio-čustveni dialog z gle-1 dalcem. '
Medtem ko se je kinematografski hlm doslej ukvarjal izključno s prenosom samorastniš- i kih novel, je TV drama posegla še v druge zbirke, vendar je tudi ta ostala v mejah Pre-^ žihove kratke pripovedne proze. j
Solzice
Delo je nastalo v okviru mladinske serije, ki jo je pripravila televizija, in ji dala skupni naslov Tako so živeli. V seriji so obdelali znana mladinska hterarna dela petih jugoslovanskih avtorjev (še A. Ingolič - Če bi se odprlo, M. Simonovič - Smeška, M. Mihehč -Pridi, moj mah Ariel, F. Bevk - Pestrna), v katerih nastopajo otroci, ki ne poznajo srečnega, brezskrbnega otroštva. Gre za shke iz življenja na robu, za zgodbe o otrocih, ki jih življenje že na pragu peha v tegobe. Vendar so med temi deh PrežihoVe Solzice (zbirka in črtica) po doživljajski plati najmočnejše. Njihovi čudoviti mihni, »v kateri se razodeva ob določenih urah vsaka na videz še tako težka mladost« (A. Slodnjak), se je čudil že mojster slovenske besede Oton Župančič, ko je pospremil zbirko na pot: »Ah je mogoče lepše prikazati mater, njeno ljubezen do otroka in otroško ljubezen do nje?«
Zgodbo o pastirčku, ki je s strahom pasel živino v temačni globači, v Peklu, je znana vsem slovenskim otrokom. Ko pa je njegova mati želela solzice (šmarnice), ki so v tistem času rasle le še v Peklu, je premagal strah in prinesel materi šopek dišečih rož. »Ta trenutek je daljno sonce poslalo svoj prvi sončni žarek na dvorišče,« je Prežih opisal vrhunec otrokovega doživetja, »in po njem se je razlila prelepa svetloba. Sredi te svetlobe je stala mati, prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes.«
Delo z izrazito notranjo dinamiko je režiser Igor Prah skušal vizualno predstaviti otrokom kot pisateljev spomin na otroštvo, in sicer v pristnem koroškem okolju. Vsa teža predstavitve je bila v posnetkih narave (pokrajina-globača-domačija-delo), igri treh oseb (očeta, matere in malega Voranca) in skopih dialogih. Dramatski vrh naj bi bil prizor, ko Voranc izroči materi solzice. Ekranizacija ni povsem zadela bistva črtice (ne občutimo strahu pred globačo in ne radosti otrokove sreče z materjo), kar je najbrž čutil že režiser ob nastajanju hlma. Igor Prah je v zgodbo vkomponiral vezno besedilo (bral ga je Rudi Kosmač), ki naj bi pojasnilo (dopolnilo, povezalo) vrzeh v hlmski predstavitvi. Pravičnejšo oceno te prve televizijske predstavitve Prežiha bi prinesla šele natančna primerjalna anahza besedila in filma.
Trije posvetnjaki
Ta novela s protivojno mishjo in socialnim poudarkom ne sodi med najboljša in tudi ne najbolj znana Prežihova dela. Dejanje se godi pred drugo svetovno vojno, snovno pa se navezuje tudi na prvo, ki je zapletla življenjske poti trem popotnim. Zgodba je zasnovana dramatično: na enem samem prizorišču, v hlevu gorske kmetije, spoznamo usode oseb, ki so med seboj povezane, ne da bi se tega zavedale. Postopoma, v dramatično zaostrenem nizanju podatkov spoznavamo njihovo resnico. Sprva ne vemo o njih ničesar, vse bolj pa spoznavamo njih življenje, polno bede, brezizhodnosti. Oropani so temeljnih človeških pravic in zdaj, v eni sami noči, se sami razkrivajo v vsej razsežnosti njihovih življenjskih
304
poti in medsebojnih razmerij. Izkaže se, da drug ob drugem ležijo in se postopoma prepoznavajo oče, bivši vojak, ki mu je prva vojna razdrla družino, človek, ki mu je to storil, in fant, ki je kot otrok razpadle družine moral v rejo.
Dogajanje na enem prizorišču seveda ne daje priložnosti za nikakršno akcijsko razgibanost; režiserju je ostala še psihološka anahza likov, da bi z njo razkril notranjo podobo treh potepuhov. Jože Snoj ugotavlja,' da je dramatizacija ostala na sredini, »na točki med neznačilno sohdnostjo in nevznemirljivo poprečnostjo« in da Prežihovo sporočilo poenostavlja. TV drama bolj izpričuje zavzetost za socialne razmere časa, v katerem se ' zgodba dogaja, kot dramatično zgoščenost, s katero prepričuje Prežihova novela.
Borba na tujih tleh
To je najbolj nenavadna ekranizacija Prežihovega dela, saj temelji na potopisni reportaži (Na mrtvi točki) iz zbirke pisateljevih evropskih potopisov Borba na tujih tleh (SKZ 1946). Ti potopisi so sicer tako močno avtobiografsko obarvani, da jih lahko štejemo kot nekakšen komentar k Prežihovi osebni in umetniški usodi. Zaradi svoje večplastnosti so nekaj več kot opis pisateljevega političnega boja na tujih tleh. »V Prežihovem Vorancu,« je zapisal Jože Snoj v oceni te ekranizacije, »je pač globoko pod pohtičnim ilegalcem in revolucionarjem tičal genialen pisatelj in tako je v teh pričevanjih tuje dežele, kraje, ljudi in pripetljaje osvetljeval najprej s pisateljskimi očmi in šele zatem idejnopolitično komentiral s sarkastičnim ožigosanjem lažnega videza in trhlosti tako imenovanih evropskih demokracij tik pred izbruhom svetovne katastrofe.«'
Potopis Na mrtvi točki vsebuje sicer nekaj dramske napetosti. Ta se kaže v zanimivi pripovedi o tem, kako so hoteh Prežiha uradno, a po ilegalni poti, izgnati iz Avstrije na Češko, vendar ga je češka pohcija, ki je seveda poznala zvijače svojih sosedov, vztrajno vračala. Nazadnje se je Prežih sam odločil za ilegalno bivanje v Avstriji, ker je imel tam prijatelje: »Na Dunaj sem se vrnil po skoraj štirimesečnem potovanju. Prijatelji mi niso verjeli, da sem zapravil te štiri mesece z romanjem iz enega obmejnega aresta v drugi obmejni arest. Štiri mesece za štiri kilometre poti.«
Dramatizator je vpletel v to arestantsko zgodbo opis zimske poti Prežihove žene, ki ga je šla obiskat z dvema otrokoma peš čez koroške hribe in državno mejo v Celovec. Ta opis je Franček Rudolf vzel iz reportaže Gosposvetsko polje (1942), objavljene v Prežihovih spominih na ilegalno delo v stari Jugoslaviji - Od Kotelj do Behh vod (DZS 1945).
Iz te nedvomno zanimive Prežihove življenjske zgodbe je nastala v TV prenosu bolj skica (šolska vaja?) za dramo o Prežihu kot zaresna, prepričljiva podoba živega pisatelja, takšnega, kot nam govori iz svojih del, tudi iz potopisnih. Vsebina naše TV drame tudi ne ustreza širokemu naslovu Borba na tujih tleh; to, kar smo videli, bi morda poimenovali s prvotnim Prežihovim naslovom reportaže Na mrtvi točki - Večni popotnik. ^
Svetneči Gašper
Novela Pot na klop, napisana po resnični osebi in dogodku iz pisateljevega rojstnega kraja, je prišla na televizijo prek gledaliških desk, na katerih jo je kot monodramo več kot stokrat upodobil Mitja Sipek, gledališki entuziast, sicer pa metalurški inženir v Železarni Ravne na Koroškem.
' Jože Snoj: Trdno v okviru poprečnosti. Delo, 9. 2. 1977, str. 8. ' Jože Snoj: Ganljivka z domačih tal. Delo, 14 4. 1982, str. 8.
305
Novela pripoveduje o kmečkem brezdomcu Gašperju in o njegovem slovesu od dela in življenja. To je »študija naravnega umiranja starega tesarja,« kot je zapisala Marja Boršnik, »ki ima pod pretirano robato skorjo presunljivo pošteno srce«,* sicer pa je bil Svetneči Gašper pravo pohujšanje za otroke, saj je bil po Prežihovi oznaki »razvpit pijanec in najodurnejši preklinjevalec, kar jih je ta del koroške zemlje sploh poznal«. Ta večni popotnik je prišel na Voznikovo kmetijo, ko je zaslutil, da se bhža njegov konec. »Voznik je sko-poritnež«, razmišlja Gašper, »da večjega ni, a je pošten človek; prostora ima in me bo na zadnjo uro vzel na klop. Zdaj sem tu, daj mi klop, da se stegnem na njej.« Drugo jutro ni več vstal. Vozniku je zapustil svoje tesarsko orodje (»Da ne bo kdo rekel: Vse življenje je pil, nazadnje pa je še na tuje stroške gagnil, ta hudič... prekleti... zgarani...«) in med pre-khnjanjem umrl, ne da bi zvedel odgovor na vprašanje, ki ga je vseskozi preganjalo, »za-kaj je življenje tako hudičevo težko...«
Televizijska upodobitev konca Gašperjeve življenjske poti je prinesla nekaj težav ne le zaradi kratkega hterarnega besedila, ampak tudi zaradi njegove izrazito epske narave, za katero je težko poiskati ustrezno hlmsko izrazilo. Režiser je vključil v scenarij poleg spovedi, o kateri Prežih v noveli le na kratko pripoveduje, še »prastar, neokrnjen in čudovit koroški običaj, ko pridejo sosedje moht k mrhču in pojo tisto staro, nikjer zapisano pesem Marija z Vogrskega gre.«' Prizor, ki je ob Gašperjevem umiranju le Voznikov privid lastne smrti, je sicer spodbujen v Prežihovem besedilu (»Kmalu bo prišlo nad tebe in tudi ti se boš tako poslavljal.«), vendar bolj poudarja socialni razloček med umiranjem hlapca, ki umira osamljen, in umiranjem gospodarja, od katerega se poslavlja vsa fara - kot da bi dra-matsko podprl Gašperjevo spravo s svetom in z ljudmi. Neubranost celotne ekranizacije je začutil tudi Mitja Sipek, ko je zapisal: »To je res, da je monodrama bolj verna Voran-čevemu zapisu. Televizijska priredba Vorančevemu besedilu nekaj dodaja, vendar se od njegovega izročila ne odmika.«'" Morda je še najbolj pravično ocenila prenos te novele v televizijski medij Vesna Marinčič, ko je zapisala, da je režiser upošteval Gašperjevo »avtentičnost, toda prav bhzu mu nikoh ni prišel, ves čas je pravzaprav ostajal samo občudovalec«."
Pasja pot
Novela Dvojčki, po kateri je narejena TV drama Pasja pot, je snovno in motivno bhzu sa-morastniškim, saj je oplemenitena s tistimi drobnimi nadčasovnimi in nadpokrajinskimi potezami, ki so značilne za podobo Prežihovega samorastniškega rodu.
Zgodba je kaj malo verjetna za naš čas, in če je ne bi povedal Prežih, ji najbrž nihče ne bi verjel. Pripoveduje, da je bilo pri Kumiku šestnajst otrok. Dogajalo se je, da jih oče ni več ločil po imenu, zato je bil vedno v zadregi, kadar je potreboval fanta, da bi mu gonil junca v brani. Za vaščane so bili posebnost tudi porodi pri Kurnikovih. Kadar so spet pri-čakovah, niso govorili, da bodo pri Kumiku zibali, ampak da bo pri Kurniku spet hov-hov. Znano je bilo, da Kurnica pri porodih ni jedla kokoši kot druge porodnice, ampak da je vsakokrat pojedla vsaj enega psa. »Kure, to ni nič,« se je hvahla, »pasja juha, to ti da šele pravo moč.« Zato je soseska ob takih priložnostih skrivala pse.
Ko so pričakovah sedemnajstega otroka, se je Kurnik spet odpravil od soseda do soseda prosit za psa. Ponujah so mu kure, o psih pa niso hoteli slišati Sreče ni imel niti kot kupec niti kot berač in še manj kot tat. Ves nesrečen se ponoči vrača domov s tolsto kuro, omaga
»Glej op. 4, str. 216.
' Mitja Sipek: Pogled za Hlmske kulise. Koroški fužinar, 18. 2. 1983, šL 1, str. 16-19. "> Glej op 9.
Vesna Marinčit Šipkov desetnik. Delo, 3. 11. 1982, str. 7.
306
in zaspi. Ob svitanju se zbudi in zagleda poleg sebe v travi - psa; vse gorje minulega dne je bilo pozabljeno. Na hišnem pragu je Kurnika kot ponavadi čakala žena. V predpasniku je držala - dvojčka, toda mati zdaj osemnajstih otrok je umirala, ne da bi dočakala čudodelno pasjo juho.
Novela je zaradi svoje izrazito socialne naravnanosti, zgodbene zanimivosti in slikovitosti gotovo primerna za prenos v TV medij. Tudi reahzacija, torej TV drama, je bila narejena v okvirih, znanih iz prejšnjih ekranizacij Prežihovih del: kažejo se v čimvečji zgodbeni zvestobi pisatelju in zagledanosti v koroško pristnost, predvsem pokrajuisko in jezikovno. Zato ta dramatizacija v oblikovalnem pogledu ni prinesla kaj novega, lahko bi celo rekh, da ni dovolj prepričljiva - premalo nam »gre pod kožo« nesreča Kurnikove družine.
Dosedanje filmske in televizijske upodobitve Prežiha so se bolj ali manj pribhževale jedru njegove misli o svetu in ljudeh v njem, a se večkrat zadrževale le na obrobju spoznanj in tako zameglevale njegovo dragoceno bistvo, zaradi katerega je Prežih živ in naš. Pomanjkljivo izražene življenjske drame so pogosto v celoti sprejemljive bolj za tiste gledalce, ki si filmski primanjkljaj dopolnijo s poprejšnjim doživetjem literarnega dela in pisatelja nasploh. Za naše filmarje je Prežih še vedno trd oreh. Zato je problem prenosa Prežiha v film izključno problem dobrega scenarija in umetniške moči režiserja. Vse drugo je podrejeno.
307
Jože Toporišič
Filozofska fakulteta v Ljubljani
SPOROČANJE
0 Ta tema je s pokojno profesorico dr. Marjo Boršnikovo (po domače Boršnico) povezana v tem smislu, da mi je ona prva naložila tvoriti strokovno besedilo, ki ne bi bilo le obnova učnega besedila, ampak bi imelo biti prvotno, tj. bilo naj bi obvestilo o dotlej še neznanem. (Šlo je za prozno delo nekega čisto nezna(t)nega pisca.) Presenečen sem (že več kot dvajsetleten) ugotovil, da strokovnih prvobesedil sploh ne znam tvoriti, čeprav sem bil dotlej »prebavil« že vehko raznovrstnih besedil, tudi strokovnih, in to ne le v materinščini. Nekaj je bilo torej z mano kot proizvodom življenjskih danosti in usmerjenega šolanja (klasična gimnazija pred vojno in po njej, vmes pa nekaj »hitrih« razredov na t. i. partizanski prvo leto po vojni) narobe. Da: Nihče me nikoli ni teoretično učil sporočanja. Praktično-sporazumevalnega so me via facti učili govorni položaji otroštva in mladeništva (ker so bili časi taki, sem se že tedaj naučil tudi ničtega sporočanja, tj. sporočanja samemu sebi, zlasti v izgnanstvu v Šleziji), iz osnovne šole se spominjam učiteljice, ki se je veselila lepega branja, iz srednje šole profesorja slovenščine, ki je imel rad lepo govorjenje, francoščine, ki je ljubil francosko govorno improvizacijo, in latinščine, ki je vehko dal na prav dojeto in lepo prevedeno latinsko besedo. Umetnostnega sporočanja (prosti spisi) nas ni učil nihče v šoli (le »čitankarji« so nas učili gledati narejenost umetnostnih besedil): tam je bil recept: Beri, pa boš dobro pisal. - Kako bi po vsem tem znal napraviti izvirno strokovno besedilo?! Zatekel sem se k J. Kelemine Literarni vedi, in potem nalogo le nekako zmogel, celo pohvalo sem si z njo prislužil in spodbuda za še je prišla od učiteljice. In od takrat tvorim in tvorim strokovna besedila, in jih učim tvoriti tudi druge, saj bi rad, da bi tvorjenje (ustvarjanje dobrin) tudi zavestno bolj obvladali; čim več ljudi, pravzaprav vsak, ki se res potrudi.
1 Nedolgo tega je J. Dular v članku O definicijah funkcijskih zvrsti in njihovi formahzaciji v šoh (JiS 1979/80,80-85) podal po R. Jakobsonu »klasičn/o/, univerzaln/o/ semiotičn/o/ shem/o/, kakršno v nekoliko prilagojeni obliki priznavajo tudi najnovejša jezikoslovna dela«. Dular navaja P. Guirauda, J. Lyonsa, N. Eca (n. m., 82). Dularjeva prireditev v JiS ima naslednjo podobo:
jezik (kod)
sporočevalec......sporočilo......prenosnik naslovnik
predmetnost (kontekst, referent)
Pri Jakobsonu (v rokah mi je Studies in Verbal Art, Ann Arbor 1971) imamo (77) naslednjo shemo:
KONTEXT SDELENi
MLUVČi.................................................................................................. ADRESAT
KONTAKT KOD
Pri predavanjih (z začetkom v študijskem letu 1978/79) na filozofski fakulteti se mi je razvila naslednja shema govornega sporočanja (tj. sporočevalne verige in njenih prvin):
308
s	s		
J	J		
p	P		
			g 1 z
B	b		
			
N	n		
T	t		
	j	J
	P	P
	S	S
	b	B
	t	T
	n	N
Ta simbolna abeceda ima naslednje pomene: T 'tvorec', B 'besedilo', N 'naslovnik', P 'prenosnik', S 'stvarnost', J 'jezik' (male črke pomenijo isto, le da kot sestavine tvorčeve oz. naslovnikove zavesti (in podzavesti)), g 'govorjeno, z 'zapisano'.
1.1 Tvorec T, besedilo B, naslovnik N itd. so tvorec sploh, besedilo sploh itd., tj. kateri koli tvorec doslej (in v bodoče), katero koli že tvorjeno besedilo, ipd. še npr jezik J v celoti (npr slovenski, kakor je abstrahiran (odmišljen) iz slovenskih besedil). Poleg takega tvorca, besedila itd. sploh, pa si moramo predstavljati še konkretnega tvorca itd., tistega, ki napravi določeno besedilo in ga nameni določenemu naslovniku (oz. ki pride do določenega N). To zaznamujem s T^, Ny, B^.
Če imamo to pred očmi, nam takoj postane očitno, da T^ lahko obvlada, tj. ima v svoji zavesti ali podzavesti, le omejen del tega, kar predstavljajo S, J, P, B, N in T (od tod male črke zato): kot tvorec besedila namreč nujno poznam le del ne(s)končne stvarnosti (lahko bi rekh tudi predmetnosti (P), toda simbol P nam rabi za prenosnik), samo do neke mere obvlada dani jezik (ali dane jezike, pri čemer ima matemi zmeraj poseben položaj), si je bolj ah manj v svesti razhčnosti prenosnika, se le do neke mere zaveda (tudi intuitivno) tako lastnosti besedil kakor njihovega tvorjenja; in enako je omejeno obveščen o tvorcu sploh in v bistvu tudi o samem sebi kot tvorcu. In to velja mutaUs mutandis tudi za naslovnika. Za oba velja, da je zanju npr. S le S[ oziroma Sn (stvarnost tvorca oz. stvarnost naslovnika). In tako naprej za vse sestavine. Pa tudi v besedilu je le del vsega tega, kakor se je pač iz tvorčeve zavesti »pretočilo« vanj.
1.2 Zdi se, da je nujno treba ločiti še nekaj: vse to kot samo po sebi (in sicer vsako posamezno kakor tudi celotna sporočevalna veriga in nje posamezni deh), in vse to v delovanju.
2 Oglejmo si sedaj vse to podrobneje.
2.1 TVOREC nam obhkovano stvarnost svoje zavesti (in podzavesti) mora ubesediU, če hoče veljati za tvorca tudi pred drugimi, tj. besedilu mora dati ali slušno ali pisno izrazno podobo (ni pa nujno, da to besedilo tudi takoj odpošlje naslovniku - prvi naslovnik je že on sam). - Sploh oddajanje besedila naslovniku ni nujno tvorčeva dejavnost, čeprav pogosto je: tako npr večinoma sproti oddajamo pri praktičnem sporazumevanju (če je slušno, ne pisno, kar je veliko redkeje) ali npr pri predavanju ipd. Sicer pa izraženo besedilo, če je izgovorjeno, lahko shranimo z zapisom na magnetofonski trak ah gramofonsko ploščo, lahko pa ga shranimo tudi v pisni podobi. Naslovniku se nato ponudi po večji ali manjši časovni razdalji, seveda v obeh podobah, slušni ah pisni. (Spominska hranitev besedil je veliko bolj zapletena in besedila so zanjo večinoma tudi na svoj način prirejena.) (Navadno se premalo zavedamo, da za govorni prenosnik namenjeno besedilo lahko tudi pisno prenesemo naprej, zapisanega pa govorno, pri čemer rado prihaja do negativnih učinkovanj, če prvotnega besedila ne prilagodimo spremenjenemu prenosniku.)
309
Ko je besedilo enkrat shranjeno, tj. tako ali drugače »zapisano«, ga moramo, če ga hočemo užiti, izrazno uresničiti, to pa tako, da ga, če je zapisano v slušni obhki, reproduciramo s plošče ali magnetofonskega zapisa (pri tem nanj lahko močno vphva reprodukcijska naprava, kakor je že prej tudi zapisovalna), če pa je zapisano za vid, otip ipd., pa si ga oživimo bodisi samo »možgansko« jezikovno ali pa slušno (prvo je t i. tiho branje, drugo pa v sluš-nost pretvorjeno tiho branje ah preprosto: branje na glas); to, drugo, branje nam (tj. naslovnikom) lahko nadomesti bralec, recitator, deklamator, igralec kot uresničevalec lika iz besedila ah kot reproduktor. (Posebni bralci so ocenjevalski, referentski (poročevalski) ali cenzorski: ti imajo dostikrat namen ustvariti v nekem smislu nadomestno besedilo tistemu, ki ga berejo.)
2.1.1 Sporočanje je torej zelo zapleten potek, zato bi mu morali posvečati veliko več pozornosti, kakor mu pri nas na Slovenskem dejansko jo. Morah bi se v marsičem popraviti.
2.2 Ena prvih nalog je, krepiti potencialnemu (in nato dejanskemu) tvorcu in naslovniku,
natančne, bogate in sovisne (urejene) predstave STVARNOSTI. Na splošno vehko preslabo, premalo urejeno, pa tudi premaloelementno obvladamo ta veliki S, zato ga tudi kot T težko spravljamo v B (ah kot N iz besedila težko (pomanjkljivo) spet vzpostavljamo v svoji zavesti). V svojem spoznavanju, ne samo umskem, ampak tudi doživljajskem v najširšem pomenu, hlastamo po površju, videzu, po številnem, namesto da bi prodirah v globino, resnico, bistveno in važno ter povezano - v lik. Vsa naša šola je veliko preveč usmerjena v koUkost elementov, ne toliko v kakovost (v zgoraj nakazanih razsežnostih, tj. kot globino itd.), ker se nam ta dozdeva prezahtevna (smo proti teoriji, nekako predvsem za prakso).
To velja tudi za majhna področja, npr. tudi za študij slovenistike, kjer splošni in stranski in manj važni predmeti odnesejo večino tedenskih ur (slovenistu knjižnega jezika ostanejo le 4 tedenske od tridesetih). Kolikost pa seveda ne more nadomestiti kakovosti: Non multa, sed multum (ne mnogo raznih stvari, temveč vehko pravega).
2.3 Pri JEZIKU je za sporočanje zlasti važno dvoje: zavest o jezikovni zvrstnosti (in sicer zlasti sociahii, funkcijski in prenosniški, vendar tudi časovni in mernostni, če hočemo primerno uživati starejša besedila ali npr. pesmi nasproti prozi). Zadnje čase je za spoznanje in obvladanje zvrstnosti pri nas precej več možnosti, kot jih je bilo še pred nedavnim (objave s FF pa tudi FSPN, čakamo še na AGRFT).
2.3.1 Aktivno obvladal naj bi vsak slovenski človek vsaj eno isto socialno zvrst, namreč knjižno zborno, pasivno pa po možnosti tudi knjižno pogovorno (za katero se je svoj čas dosti trudil npr. B. Vodušek, na svoj način pa tudi SP). Ce mu je materna govorica zemljepisno narečje ali nadnarečje (tj. pokrajinski pogovorni jezik ali mestna govorica), je zelo važno, dasi človek najde sistemsko orientacijo te svoje izhodiščne obhke jezika nasproti zborni. - Če si ne prilastimo vsaj pasivnega obvladanja teh zvrsti, smo doživljajsko pri besedilih moteni ali osiromašeni. Zanemarjati tudi ne bi smeh t. i. interesnih govoric, zlasti ne slenga, tako zelo značilnega znamenja mladostne (in duhovne) svobodnosti, dostikrat pa tudi predmet nepotrebnega spotikanja sovražno razpoloženih neslengovcev (tudi sam sem kot (pre)resen »individuum« imel malo smisla za to govorico, a sem se jo raje potrudil razumevati kot pavšalno obsojati - tudi glede t i. grdega govorjenja).
Navadno se k praktičnosporazumevalnemu naučimo le še enega, večinoma strokovnega, funkcijskega jezika (tj. jezika svojega pokhca), pasivno, kot naslovnik pa bi se morah do neke mere tudi drugih zvrsti, če se hočemo čim bolj koristno udeleževati funkcijsko več-zvrstnega sporočanja, tako značilnega za moderno življenje. - Za obvladovanje posebnih funkcijskih zvrsti šole še premalo storijo. Tako npr. naše strokovne šole, začenši s srednjimi pa vse do najvišjih, praktično ne gojijo jezikovnega usposabljanja (jezikovne rabe) za svoje stroke: malo slovenščine na srednjih šolah, nič na višjih in visokih (če ne gre rav-
310
no za poklice, ki živijo od obravnave ali izrabe besede: učitelji, igralci, novinarji, napovedovalci, lektorji vseh vrst).
2.3.2 Z druge strani je knjižni jezik kot struktura jezikovnih ravnin. Za to, da bi jo lahko spoznali, je še kar poskrbljeno, premalo pa smo jo pripravljeni spoznavati iz priročnikov (razen tega kot učitelji premalo delamo s priročniki, premalo navajamo učence na njih rabo (samostojno namreč)). Zlasti premalo pozornosti posvečamo stihstični vrednosti jezikovnih sredstev. - V naših šolah je absolutno premalo tudi t. i. rabe jezika, tj. z ene strani priložnosti in obveznosti tvorjenja besedil, z druge strani interpretiranje danih besedil (premalo že umetnostnih, še manj - če sploh - drugih funkcijskozvrstnih, od prakUčno-sporazumevalnih prek strokovnih do pubhcističnih).
2.3.3 Vehka rakava rana pri J je končno tudi izbira sporočevalnega jezika v govornih položajih, saj Slovenec le prerad zametuje svoj matemi kod, tj. ga zamenjuje s tujim, kakor hitro je kateri od udeležencev sporočanja Neslovenec. - Zgodovinska razsežnost tega je poseben problem, zajet sicer v zgodovinah knjižnega jezika (npr. v SKJ), toda ali se ga res zavedamo? Smo kot učitelji slovenščine posvečah dovolj pozornosti temu nadvse važnemu vidiku jezikovnega pouka, razkrivajočemu našo duhovno-duševno in družbeno bit? - Kot obvladovalcu (lahko le pod narekovaji) drugih kodov se slovenskemu človeku pogosto kvari njegov lastni, materni kod: v tem smislu, da mu prevzete prvine spodrivajo domače (prim. govorico funkcionarjev, ki delajo v drugojezičnem okolju, vojakov, delavcev v tujini); dostikrat tudi s tem, da se domačim besedam sploh ne dajo roditi, tj. da uporabljajo prevzeto besedo tudi tam in takrat, ko bi si lahko napravih (ali usposobili) svojo (pa je Breznik (za mnoge naše stroke) zaman poudarjal, da je slovenščina v primeri z zahodnimi vehkimi jeziki besedotvorno še tako mladostno rodna).
2.3.4 Seveda velja vse povedano o jeziku tudi za naslovnika. Če bi bil tudi ta bolj zveden, ne bi npr. tohkokrat brez potrebe protestiral (tj. iz gole konservativnosti), če ga tvorec besedila vodi na nova jezikovna pota (saj je vendar jezik, kot nam je povedal Prijatelj, večni mladenič - vsaj v tem smislu, da se neprestano razvija, da ne okrni v starčevsko ždenje), z druge strani pa bi tak odprt, živ, sodoben naslovnik tudi tvorce besedil - kot izbrano in kultivirano občinstvo - obvezoval k večjim naporom.
2.3.5 Tudi v jeziku torej velja: ne zakrnevati, nikoh končati svojega jezikovnega razvoja (tudi v sprejemanju), ne se pavšalno zapirati novostim, ne biti le hvahvec minulega (lau-dator temporis acti), ne postati jeziko(slo)vni nergač za vsako ceno. Biti jezikovno odprt, načeloma dobrohoten in dobrovoljen nasproti novim besedilom, pomeni, biti bolj bogat tudi jezikovno.
2.4 O PRENOSNIKU smo nekaj že povedah, marsikaj je o tem tudi že napisanega.
2.4.1 Če smo v govornem položaju neposredno pred naslovnikom (kot učitelj v razredu ipd.), se pojavljajo posebne obveznosti glede stika z naslovnikom. To med drugim npr. pomeni, da mu načeloma ne beri, ampak prosto govori (kar si si seveda prej skrbno pripravil). Samo tako boš dobival tudi povratna obvestila od njega: ta te bodo ah potrjevala v družnosti z njim ali pa s kritičnim odzivom k njej vsaj pozivala. (Tako boš morda le še rešil svoje besedilo in si ohranil naslovnika tudi percepcijsko (brez dojemajočega naslovnika je besedilo le možnost, ne delovalna resničnost). Kako ubogi smo vsi, ki/ko pred živim (tudi televizijskim) naslovnikom beremo, namesto da bi mu prosto govorili! Dostikrat beremo samo zato, ker smo se ujeh v svojo ocvetličeno govorico, predhodno z naporom prikovano na papir, namesto da bi govorih preprosteje, primemo neposrednemu videnju (doživljanju) upovedovanih stvari, pa še sporočevalnemu položaju primemo. Tudi čisto slušno sta prosto govorjeno in brano besedilo močno razhčni, zlasti tudi s stahšča naslovnika: prvemu prisluhne, brano (drdrano) mu zapre ušesa in odmakne duha. (Seveda so
311
tudi branja, ki ne morejo biti drugega, in se moramo pri njih še tohko bolj potruditi že pri sestavljanju besedila, ne le pri njegovi glasovni uresničitvi.)
2.4.2 Cela znanost, retorična na eni in zapisna na drugi strani, je, ki nas uči pri pravilno izbranem prenosniku doseči čim boljši učinek. Koliko nas je, ki v šoh res učimo t i. stavčno fonetiko (in na nižjih jezikovnih ravninah pravorečje glasov ah naglasa) in ki z osebnimi govornimi dosežki dajemo učencu (in sploh naslovniku) živi zgled, ki ga bo zelo verjetno tudi posnemal? (In ki z morahiim mačkom odhajamo iz predavalnice ali od kakršnega že govorniškega pulta, če se nam besedilo v tem smislu ne posreči?) - Sicer pa je zanimiva enostranska značilnost našega povprečnega učitelja: je skoraj izključno govoreči stroj (obnavlja strokovna besedila drugih z določeno mero samostojnosti), pisnih besedil pa načeloma ne tvori ne za svojega učenca ne za širšo javnost (in temu primerna je večinoma tudi kultura njegovih pisnih sporočil, kot dobro vedo lektorji, če do njih že pride).
In pri pisnem sporočanju v šoh: Ali se res (sploh ah sistematično) trudimo kot učitelji, da bi naš učenec videl (ne samo gledal) pisno oblikovanost besedil, ki jih bere (naslovi, odstavki, odmiki, razmiki, tipi črk, podčrtovanje ipd.)? Če/Ker pa tega ne delamo, kako bomo pri svojem trudu, da bi družbi dah usposobljenega sporočevalca, zares uspešni? (Tu seveda ne moremo prezreti dejstva, da je »družba« učitelju ob malem številu tedenskih ur za materinščino naložila še prevelike razrede. Stroškovno se to na prvi pogled splača, ni pa človeško ne do učitelja ne do njegovega (našega) učenca, in krivično je, če posledic takih napačnih odločitev ne prevzamemo tisti, ki smo jih storili, ampak jih valimo na učitelja in učenca ter ju tako obremenjujemo še z mnenjem/sumničenjem, da svoje delovne dolžnosti ne opravljata, kot bi jo morala - medtem ko jih mi, ki jim očitamo, seveda opravljamo ideahio!) (Velja tudi za »učitelje« in »učence« v javnem sporočanju.)
2.5 BESEDILA nas priročniki tudi že kar pridno učijo spoznavati in delati, tudi uživati primemo.
2.5.1 Eni se tvorjenja besedil naučijo induktivno (iz tega, da vehko berejo, poslušajo), vendar, kot smo uvodoma videli, le za katero funkcijsko področje (navadno za praktičnospo-razumevalno, besedni umetniki tudi za umetnostno). In eni so pri tem bolj, drugi manj uspešni (če so učenci, prvim dajemo odhčno ah za zgled beremo njihove sestavke pred razredom, druge obravnavamo precej drugače). Vsakega človeka bi morali pripraviti do tega, da bi tvoril dobra besedila (npr. tudi pri spraševanju oz. odgovarjanju). Vsakemu učencu bi učitelj moral pomagati, da bi v konkretnem besedilu dosegel kakovost, da bi se pozneje na to svojo preizkušnjo uspešnosti lahko oprl ('Saj sem vendar že bil uspešen in bom tudi tokrat'). Moramo se truditi, dati sporočevalcu zaupanje v samega sebe, seveda ob zavesti, da je stvariteljstvo predvsem napor, radost le ob uspevanju (ki pa je nekako sorazmerno našemu resničnemu prizadevanju).
2.5.2 In enako pri naslovniku. Ah sem besedilo res užil tako, kot je treba, da mi bo čim bolj koristno (koristno lahko tudi samo kot ugajanje ob videnju: quod visum placet)? All interpretiramo dovolj besedila, tj. kažemo učencu, kaj nam vse nudijo? Sedaj imamo že veliko interpretacij strnjenih besedil; koliko smo jih dejansko prenesh naslovniku? (Velja tudi za kritike o umetnostnih in drugih dehh.) Ali sami beremo interpretacije? - In ne nazadnje: imamo tudi že drugo izdajo zbirke najraznovrstnejših besedil, ne le umetnostnih, ampak takih, ki jih vehko tudi tvorbeno moramo obvladati (pri umetnostnih večinoma ostajamo le uživalci).
2.6 In še NASLOVNIK. Cankar ga je imenoval Pubhcum. Tak je in tak. Cankarjev Pub-hcum je bila boa, ovita okrog artistovega telesa. (Taka boa je lahko urednik glasila, ki ti splavi sporočilo, dospelo že do poroda Se zavedamo dovolj, da s tem lahko »splavimo« tudi potencialnega besedilotvorca, ki potem svoja besedila (morda tudi za druge odrešil-
312
na) le požira, grenkobe poln in gorja, namesto da bi z njimi radostil sebe in pomagal drugim?)
2.6.1 S stališča avtorja je naslovnik potrošnik dobrine, ki mu jo je ponudil v uživanje. -Naslovnik, tisočer si, tudi nenamembeni Vidim te kot otroka, ki ti pripovedujemo (z besedo, pogledom, kretnjo, stiskom, pozornostjo) vse mogoče, ne samo pravljico o Trnuljčici, in ne samo, da te imamo radi (ali manj radi, če katero ušpičiš); vidim te kot učenčka s pre-nabito torbo, ki te tišči k tlom; tudi kot spoznavalca sestava znamenj, ki ga imenujemo slovenski jezik. (K nauku o teh znamenjih sem prispeval tudi jaz kot vmesni naslovnik: v delovnih zvezkih tov. te in te, v knjigah slovenščine te in tega, v drugih knjigah, za katere sem predvsem sam odgovoren, in v mnogih sestavkih za najrazhčnejše naslovnike, slovensko, srbohrvaško, angleško in še kako govoreče.)
Pišemo zmeraj le tistim, ki so nepokvarjeni, dobri, ki jih imamo radi; moraš pa pisati tudi tistim, ki te napadajo, ki narobe učijo, ne kažejo resnice, kot je. Ti, pravi naslovnik, imaš zmeraj prav, če si čistega srca in če uživaš besedila, tebi namenjena. Se zavedamo tega dovolj? Ah sploh?
3. Koliko stvari je še, ki so važne pri naslovniku in tvorcu, in pri besedilu in... pri sporočanju sploh? Posebno knjigo bi zaslužih o tem. Kdo jo bo napisal, kakor bi bilo treba? Koga bomo spodbujah k temu, kogarinih vstran? Kogasihh k molku o tistem, kar bi lahko povedal? - Povedal tudi resnico, da je enkrat tudi sporočanja konec (kakor je našega tu iz čisto prostorskih in časovnih razlogov).
Misel se mi vrača k prof. Marji Boršnikovi, ki je morala končati svoje sporočanje nekako z bolečino. Prvič je prezgodaj utihnila za našo univerzo, drugič le prezgodaj dokončno. Tako je bila dokončana tudi njena bibhografija. V dehh svojih pa nam govori še naprej: v tem brezčasju nas smrt ne zadene, dokler obstajajo nosilci in naslovniki jezika, ki smo ga tvorno potrjevah in uresničevah. ,
313
Franc Zadravec
Filozofska fakulteta v Ljubljani
JEZIKOVNA POETIKA STANKA MAJCNA
IN DRUGIH SLOVENSKIH EKSPRESIONISTOV
Jezikovna poetika slovenskih ekspresionistov: mar ta izraz ni prezahteven za obseg in globino jezikovnih razmišljanj in izjav, ki jih, razen Boža Voduška (pa še tedaj, ko več ni pesnil ekspresionisučno), ni nihče strnil v programatični spis o besedi, jeziku, ko niso napravili nič enakega, kot npr. pri Nemcih Franz Werfel, Herwarth Waiden, Carlo Mierendorff, ali pa Rudolf Leonhard, ki je pisal celo o »kriku« kot eksistencialnem znamenju in zato tudi jezikovni značilnosti sodobnika. To pa seveda ne pomeni, da Stanko Majcen, Miran Jarc, Anton Vodnik, Srečko Kosovel in še kateri niso tudi globlje razmišljali, kaj je beseda, od kod prihaja in kako ubesedovati temeljne človeške stvari, kot sta bila tedaj npr. bivanjska tesnoba ah občutek vesoljske katastrofe in silovita volja po obnovi človeka. Če sta Vodnik in Kosovel opisala svojo jezikovno zavest tudi v esejih, v katerih sta razmišljala o pesništvu sploh, so jo drugi razkrih bolj posredno, v kritikah. Kosovelu se je beseda vračala tudi kot pesniški motiv, kot pesniška refleksija o mediju umetniške resničnosti. Ko pa se pesemske refleksije o besedi ne dajo prevesti v trdnejšo jezikovno filozofijo, pa vsaj opozarjajo, kako so pesniki v svoji ekspresionistični fazi o besedi tem več razmišljali, čim bolj so želeli z njo povzročiti ah vsaj pripraviti človečansko revolucijo.
Stanko Majcen. Majcen je dozoreval predvsem ob Župančičevem in Cankarjevem jeziku. V pismu Marji Boršnikovi je omenil, da ga je v študentskih letih pritegnila tudi Krausova razlaga »novosti izražanja« v pesmih Else Lasker-Schüler.' Kraus ga je gotovo pritegnil z aforizmi o jeziku, ki jih je objavljal v svoji reviji leta 1912: »Umetnost je skrivnostno rojstvo stare besede ... Samostalnik je glava, glagol je noga, pridevnik so roke. Žurnahsti pišejo z rokami... Jezik iz samih epitet je obleka brez sukna, sami gumbi.« Da pravi pesnik staro besedo na novo »rodi«, je povedal tudi z metaforo: »Pesnikov jezik in ženska ljubezen je zmerom to, kar se prvič zgodi.« O molku ah besedni varčnosti je dejal: »Pregovor obstaja le na stopnji, ko jezik še lahko molči.«^ Potemtakem je točno, kar pravi Wilpertov Lexikon der Welthteratur, da je vzgajal budno jezikovno zavest, čisti, logični, gojeni stil, razkrhikoval kvarečo žurnafistiko ter modne naredke z umetniškim nahčjem,' in kakor je tudi sam opisal svojo jezikovno skrb: »Beseda in bistvo - edina zveza, za katero sem se potegoval« Strožje je njegovo jezikovno vnemo ocenil Miroslav Krleža. Beseda naj bi mu bila zmerom le »Beseda Kot Taka«, ne pa tudi pojem, bil je formalist, ki so mu bile besede kapital, družba, imperializem, socialna vprašanja... neznane stvari, bil je »državni odvetnik metahzičnega in spraznjenega pojma Besede v njenem skrivnostnem, mističnem, polverskem pomenu«."
Majcna je gotovo prepričala Krausova zavzetost za osebno, individuahzirano besedo oziroma pravilo, da mora pesnik staro besedo na novo roditi. Prav tako simpatično mu je moralo biti priporočilo, da je boljši molk, kot beseda preveč, in zato simpatična tudi obsodba pretirane atributivnosti in žurnahstičnega baroka. Kajti samo ob teh dveh izpolnjenih pogojih bi lahko popolnoma zmagalo tretje ah osrednje načelo: da mora pesniška beseda izraziti, sporočiti bistvo neke človeške stvari, da je to njena edina in najvišja naloga. Po-
¦ Stanko Majcen, Izbrano delo I, Maribor 1967, 388. ' Kari Kraus, Nachts. Die Fackel 1912, šL 360-362 in 1917, šL 445-453. > Gero WUpert, Lexikon der Weltliteratur, 743. Miroslav Krleža, Uspomeni Karla Krausa. Hrvatska književna kritika VI. Zagreb 1953.
314
dobna, če ne že kar enaka načela srečujemo namreč pozneje tudi v Majcnovi lastni fi- ! lozofiji besede, v njegovih kritičnih zapisih o Župančičevi, Vodnikovi in Sehškarjevi li- I riki v letih od 1920 do 1923. Ko je njegov jezikovni »program« razpršen po kritikah, je v sebi skladen na dva načina kot sistem, ki natančno določa razmerje med bistvom in besedo, med označenim in označevalcem na eni strani ter podrobnejšo stihzacijo ubesede-nega na drugi, obsega torej razmerje med besedo in vsebino (idejo) ter obhko besede same.
Središčno misel svoje jezikovne hlozohje je zapisal v kritiki zbirke Trbovlje, vanjo pa se stekajo tudi drugi odtenki te hlozohje. Kritiko je začel tako, da je navedel prvo kitico Se-hškarjeve pesmi Pogreb, jo imenoval za edinstveno »lepo«, za posebno »skrivnost«, skrbnega bralca pa povabil, naj sam presodi, »ah nima pred seboj prestabilizirane harmonije med besedo in svetom, ki ga ta beseda odgrinja, ali ni taka kitica sled, čeprav le bežna sled duha, ki je to, kar je povedati imel, povedal za vselej, ker drugače ni mogel in drugače | ni smel.« Poglavitna misel v navedku je ta, da se je med svetom in besedo Sehškarjeve ] pogrebne podobe uresničila prestabilirana harmonija, da se je pesniku torej posrečilo naj- ¦ ti edino možno zvezo med besedo in bistvom oziroma da se drugače niti ni smel izraziti, i če je hotel za zmerom zajeti pravo pogrebno resničnost Na drugem mestu je Majcen pokazal na izrazito neskladnost in le na delno skladnost med besedo in bistvom: »Še v enem in istem tematičnem stavku se sedaj menja gola proza, prostaška časnikarščina z besedami za večnost ali vsaj najdenimi enkrat za vselej. In popolnoma slepe bi morale biti oči, ki bi ne videle, da si je v eni, žal samo v eni, sledečih vrst živi duh jezika ukresal iskro,« ; - ter navedel kitico iz pesmi Umirajoči starci, v kateri si je duh jezika ukresal iskro najbrž -le v verzu »V lobanjah prevehke, meglene oči.« Ozrl se je tudi še po sodobni poetiki tako \ imenovane »svobodne besede« in »razpuščene sintakse« in menil, da je nekaterim sodob- ; nim stihotvorcem ah »učenčkom« »svobodna beseda le olajšava, ne nujnost v sili umet- ¦ nostnega ustvarjanja, razpuščena sintaksa le rop na jeziku in ne ukaz v trdi borbi za obliko.«'
V središču navedenih mish stoji izraz »prestabihrana harmonija«. Ta izraz je uporabljal j ideahstični filozof Leibniz. Stanko Majcen se je pri zgodovini pravnih teorij seznanil tudi i z Leibnizovo filozofsko zasnovo prava, vzporedno pa tudi z njegovo teorijo »prestabili- ' rane harmonije«, po kateri so vse monade, substance, enote sveta druga z drugo v harmoniji, ki jo je »stvarnik« vseh stvari »prestabihral« ali določil vnaprej. Videti je, da je teorija v sebi sklenjenih, popolnih enot, ki bivajo v medsebojnem soglasju, Majcnu dobro rabila za poetiko besede. Med svetom harmoničnih enot in med jezikom ali svetom besed obstaja popolno soglasje. Naj sta življenjski in kak drug pojav, ki je pesemski mtitiv, in beseda še tako samobitna, sta hkrati tudi smotrno povezana drug z drugim, zaradi česar more in sme samo ta in ta beseda in nobena druga izraziti bistvo tega in tega pojava. In šele ko pesnik najde besedo za prestabihrano harmonijo, je njegova beseda prava sled duha in pove nekaj za vselej, saj tega nekaj ni mogoče drugače povedati, ne da bi trpelo bistvo. Skratka, samo tisti pesnik je pravi stvarnik, ki ubesedi vnaprej določeno skladnost med monadami, njihovo prestabihrano harmonijo. S stahšča takšne skladnosti Majcen ne bi nasprotoval tudi »svobodni besedi« (nerimanemu verzu) in »razpuščeni sintaksi« ali alogični sintaksi, če bi bili stvariteljski »ukaz« in bi izražah »prestabihrano harmonijo.«^
Harmonijo med besedo in »svetom« je po Majcnovem mnenju uresničil zlasti Oton Župančič. O njegovem razmerju do besede je pisal: »Župančič ... besedo ljubi zavoljo nje \ same, dehtivo in brez prestanka opazuje njeno obliko in se ogiblje vsega, kar diši po golem i govorništvu, po nečimemem ohčju, mahedravi zlorabi ah vodenem preobilju. Že v prvem i stihu ga spoznaš po tem, kar modro zamolči, po deviških sredstvih, po izboru in omejitvi i
' Majcen, Tone Seliškar, Trbovlje. DS 1923.
' Evgen Spektorski, Zgodovina socialne filozofije 1. Leibniz. Ljubljana 1932. - Kari Vorländer Zgodovina filozofije Druga knjiga Ljubljana 1970, 154-155.
315
in zlasti po tistem zavedno umetniškem ustroju stavka, ki je izraz duha in slog hkrati.«' Majcna je zanimala prav Župančičeva pozornost do besedne oblike in ljubezen do besede kot take. In če na tem mestu vstavimo še opombo, ki jo je izrekel o Pregljevem jeziku v Azazelu, da se dramatik namreč bori »za intenziven izraz s kar najpreprostejšimi sredstvi«,* potem je Župančiča hvahl zato, ker je iz pesniškega jezika izobčil vse, kar moti prvotno, »vnaprej določeno« razmerje med besedo in označenim. Razdrejo in estetsko zvo-denijo pa to razmerje retoričnost, cvetličenje z ozaljški (pretirana atributivnost), baročna, ničpovedna gostobesednost ter pomensko pribhžna, površna raba besed. In še ga je hvahl, ker je Župančič prej kaj zamolčal, kot napisal besedo preveč. To pa, skratka, spet pomeni, da je z besedo kolikor le mogoče ravnal v duhu prestabihrane harmonije.
»Govorico molka« je pohvahl še ob Vodnikovi hriki, čeprav seveda manj prepričljivo, saj Vodnik razmeroma dosti beseduje. Majcen je pisal: »Mnogo jih je, ki jim je teh dvaintri-deset Vodnikovih mohtev (= vigilij) premalo. Fanfara bodi močnejša! Stvar pa je taka, da je ni strašnejše govorice od govorice molka...« Fanfarizem je še posebej odklonil ob 31. vigiliji, katere prvi verz si je Vodnik sposodil iz pesmi Oskarja Kokoschke O večnost -grombeseda: »'Grombesede' ni bilo treba. Zapisano je, da je Kokoschkova, Koseškega bi tudi lahko bila.«' Tudi tu je Majcen izpričal močan občutek za elementarno besedo, za besedno vzdržnost in odklanjal vsak besedni hrup.
Ravnal je kajpada tudi v skladu s svojo pesniško prakso. Marja Boršnik je upravičeno zapisala, da teče Majcnova pesniška praksa »daleč od patosa, v litotično redkobesednost, ki dopušča, da molk govori«.'" Majcen nikjer ne dovoh, da bi mu čustvo grmadilo besedo na besedo, vssJco duhovno nadzoruje in terja od bralca, ki bi rad prodrl prek podobe do sporočila, popolno bralno zbranost. Schiilerjevo je mogel ceniti prav zaradi njenega besednega asketizma pa tudi zaradi verzne svobode in kratke kitice, ki je največkrat tudi zgoščena podoba in miselni motiv.
France Koblar je ob njegovi enodejanki Profesor Gradnik takole spoznal in popisal Majc-nov izraz:
»Izraz ekspresivnega anahtika je ves v besedi; v dinamiki besede je tudi Majcnova umetnost. Tu beseda ni konvencionalno sredstvo medsebojnega popolnega razumevanja, ne morda pritiskajoč omament ah hgura, prav nič razsipnega, tudi ne v sentenco zgoščena pojmovnost - to še ni zadnja umetnost besede, temveč živa arhitektura. Zvok in pojem požlahtnjene besede; red med pojmi in zvoki ustvarja neko potenco, iz katere izžareva stalno življenje, tako da dejanja ne tvori zgolj fabula, temveč živo razmerje govora v enačbi: beseda = duh = dejanje. Tako prehaja misleči anahtik s svojim izrazom v sintetika. V tem oziru je Profesor Gradnik na višku, tu najbolj čutuno, kako se preMva intelekt v poezijo.«"
Ta jezikovna karakteristika se precej ujema tudi z Majcnovimi opisi Župančičevega jezika in Seliškarjevega dosežka: nič ornamentike ali ohčja, prej modro zamolčevanje kot besedna razsipnost, tudi ne v sentenco zgoščena pojmovnost, ampak duh, intelekt, ki se prehva v poezijo; pa tudi zavedni ustroj stavka, ki je umetniški tedaj, kadar je izraz duha in slog hkrati. Če pa se v istem tematičnem odstavku družita časnikarščina in živi duh jezika, potem odstavek ne spada v umetniški slog.
In zdaj še glavno vprašanje: Ah Majcnova jezikovna hlozofija vsebuje tudi kakšno značilnost ekspresionistične jezikovne poetike, ko je za poezijo bolj ah manj splošno veljav-
' Majcen, Oton Župančič, Mlada pota. DS 1920.
«Majcen, Ivan Pregelj, Azazel. Žalna igra v štirih dejanjih. DS 1923.
' Majcen, Anton Vodnik, Vigilije. DS 1923.
" Marja Boršnik, Stanko Majcen v prvi ustvarjalni dobi. Majcen ID. Prva knjiga, 409. " France Koblar, Stanko Majcen, Za novi rod. DS 1923.
316
na? V njegovih jezikovnih razmišljanjih se največkrat pojavlja beseda »duh«. Beseda je zmožna prerajati, odpirati nova človeška obzorja le tedaj, če jo nadzira duh, intelekt Majcen ljubi in terja silovit izraz, ta pa izvira le iz silovitega duha. V ospredju je potemtakem duhovna beseda, ki nima namena ugajati z lepim zvokom, z gladko melodijo, ampak mora posredovati duhovno-emocialni dogodek. In prav ti Majcnovi poudarki na duhovni besedi ali duhovnosti besede spadajo v širši slovenski okvir poduhovljanja in intelektua-hzacije pesniškega jezika, ki so ju gojih nekateri ekspresionisti, ko jim je bilo več do tega, da so nekaj močno izpovedali, kot pa da so lepo povedali. Človeka ni bilo mogoče pre-roditi z lepo, pojočo besedo, ampak s takšno, ki ga je presunila, duhovno pretresla.
Miran Jarc. Majcnovim sorodna so bila tudi Jarčeva premišljevanja o besedi in pesniškem jeziku. Leta 1920 je pisal Božidarju Jakcu, da se »z vso strastjo« poglablja »v jezikovne probleme«, vendar ni povedal v keikšne.'^ Iz sobesedila je sicer moč sklepati, da je razmišljal o razmerju beseda - vsebina, o njuni skladnosti in o prepadih med njima, objektiven odgovor pa je najbrž iskati v njegovem zapisu o jeziku Debeljakovih pesmi.
Jarc je menil, da se Debeljak »ne zadosti z divje razmetanimi in v navalu prekipevajočih čustev vrženimi besedami, temveč kasneje, ko se je že vzpel mereč nad sebe-borca, je vsako besedo brezobzirno pretehtal in ji po njenem globljem pomenu pokazal pravo mesto. Tako se je vglobil v sleherne besede prvotni pomen, skušal doživeti v njeni, najsi navidez še taki preprostosti in nesUkovitosti živo shko, ki je v prozaični rabi ne vidimo in je s tem ustvaril umetnine, na prvi pogled naravnost čudno vsakdanjega, enostavnega izraza, če jih pa ponovneje in pazljiveje opazuješ, se ti odkrijejo njeni skriti krasi...« Posebej je poudaril, da se Debeljak očitno ni bal, »da bi intelektualizem zamoril srce«, ter sklenil, kako se mu zdi, da naznanja te vrste poezija »prve zarje nove, prerojene lirike bodočega človeka, ki ni le sanjam predan bolestnež, temveč tudi računar in mereč svoje duše«."
Kot Majcen je potemtakem tudi Jarc zavrnil besedo, ki jo napljusne razburkano čustvo, in se zavzel za pomensko premišljeno besedo, priporočal njen prvotni, neskaljeni pomen in shko, vabil k izvirni besedi, ki jo vsakdanja raba tako sphtvi. Jarc se ni bal oduhovljene, intelektuahzirane besede, ki zadržuje bolečino, razvneto čustvo in sanjo. Samo kdor se »meri«, lahko ustvari pesem, ki ni patetična, polna vzdihov in krikov, vznesenih besed, kot je bila v enem delu ekspresionizma. Še bolj se je pribhžal Majcnu leta 1924, ko je opisal umetnost kot »odsvit preroških zmožnosti, ki so jih očitovah barbarski, pradavni narodi, odmev neposrednih, v središče vsega stvarstva osredotočenih gledanj, ki so posledica človekove zmage nad voljo in jazom ...»in kot»... v besedi, liniji in zvoku utelešeno Besedo onkrajnosti«. Ta izjava je v resnici pomenila, da je pesem absolutna, stoji zunaj časa in prostora in ju preživi le tedaj, kadar njena beseda uteleša onkrajno »Besedo«, je govorica iz neke mistične transcendence. Taka pesem je sicer lahko »preprosta in navidez borna«, je nadaljeval, v njej pa je »vsaka beseda v svoji enovitosti močna kot priroda sama, brezčasna in brez priveskov, ki so izraziti znaki določene dobe«.''' Ponoviti velja, da »vtelešena beseda Onkrajnosti« mistično transcendentalno podstavlja pesniško besedo, s tem pa tudi pesnika samega. Ta je s svojo besedo le odvod »onkrajnosti«, brezčasen odvod, zato pa govori o bistvenih človeških in vesoljskih stvareh. Ostaja seveda vprašanje, ali je Jarc mogel svoj duhovno-eksistencialni problemski prostor, svoje občutje sveta uskladiti s to mistično jezikovno hlozohjo.
Anton Vodnik. Še bolj kot Miran Jarc je pesniško besedo in besedo sploh izvedel iz krščanske transcendence Anton Vodnik. Njegova opredelitev, da je beseda »besedne umetnosti izrazno sredstvo«, je sicer zelo stvarna. Tudi v metaforičnem opisu »Beseda:;
" Miran Jarc, pismo Božidarju Jakcu, 24. nov. 1920. Hrani Studijska knjižnica, Novo mesto. " Jarc, Anton Debeljak, Sonce in sence. LZ 1920. "Jarc, Umetnost in življenje, DS 1924.
317
obrisna kot slika, neskončna kot muzika. Obsegljiva kot kip, nezgrabljiva kot soj. Dih krvi, smehljaj od zvezd...« ji je s sintagmo »dih krvi« priznal tudi stvarno, materialno zasnovo. Močno pa je njen izvir poskrivnosül z mishjo »prečudno daleč gre beseda, da je našla svet iz mraka«. Še bolj jo je od stvarne dialektike odmaknil z izjavo, da je »naše bistvo prižgano v onostranosh«, to bistvo je moč razodeti le z besedo, ki je prav tako »ono-stransko« zasnovana. In samo zato, ker je božjega izvira, lahko beseda združuje človeka, svet in boga. Njeno mistično spojitveno vlogo je Vodnik opredelil še z »doživetjem«: »Življenje pojoče besede je doživetje.« A kaj človek doživi z besedo in kako se z njo doživi, je zaradi idealističnega izvira obeh že vnaprej jasno: svoje bivanje doživi v okviru krščanske slike sveta. Povedano po Vodnikovo: umetnina in zato tudi beseda v umetnini izraža »večnostno zavest enotnosti naše osebnosti, osvojitev našega bistva, prižganega v onostranosti.« Pesnik se z besedo daruje in se spet sprejema »kot neskončen dar iz božjih rok«, v pesmi sreča samega sebe kot mistično bitje."
Po Vodniku beseda torej ni človekova zgodovinska stvaritev, ampak božji dar. Po tej logiki tudi besedna umetnina ni osebnostno zgodovinska stvaritev, ampak izraža le apriorno osebnost, ki jo ima pesnik naravnost iz mistične metafizike. Zato je prav nič ne morejo obvezovati človekove esencialne zveze.
Takšna jezikovna filozolija in na njej sloneča pesniška praksa je nekatere motila. Po mnenju pesnika Toneta Seliškarja je rojevala le »sladko«, »sentimentalno« hriko. Prav Vodnikovo »sladko besedo« je zavrnil v kritiki njegove zbirke Žalostne roAe." Proti njej je predlagal »dobi« primemo »trdo besedo«, povojna doba naj bi namreč tudi v poeziji potrebovala življenjske sile, poleta, poguma, biča in jeze. Proti abstraktnemu slogu in »figuralni ornamentiki« je priporočal besedo kot dejanje ah kot sredstvo za pritok nove življenjske energije.
Srečko Kosovel. V središče Kosovelove besedne filozofije, kamor se stekajo njegovi številni miselni odtenki, pelje zapis v beležnici juhja 1925 »Vsaka beseda je svet zase. /Gibanje med svetovi./ Predavanje o besedi.«" Ta zapis pove, da je besedo umeval kot v sebi sklenjen kozmos, ki je hkrati odprt, je žarišče, izsevališče pomenov in zvokov, s katerimi se dotika sosednjih enakih »svetov«. Torej kozmos, ki ni absolutna avtonomija, ampak odprta, dinamična avtonomija. Med takimi odprtimi avtonomijami v pesmi in tudi sicer obstaja trajno gibanje oziroma so pripravljene za takšno medsebojno gibanje, za pomen-sko-zvočno korespondiranje. Pogled na besedo kot na avtonomen, vendar odprt svet med svetovi navaja k mish, da je gibanje med besedami tohko nazornejše pa tudi tohko bolj dramatično in poetično, čim večji so kontrasti ali napetosti med »svetovi«. Nasprotja namreč ravnotako povezujejo kot soglasja. O razgibanosti in nazorni moči kontrastnih besed je Kosovel pisal juhja 1925 takole:
»Črno barvo rabim, ker kontrastira beh, ta kontrast ima gotov pomen; rjavo rabim, da ločim od nje zeleno itd. Kakor v muziki rabim disonanco, ker mi tvori ravnovesje s harmonijo, tako rabim v pesmi banalen izraz, ker mi tvori kontrast z nečim, kar je v pesmi posebnega, vzvišenega, zlatega. Ta kontrast zbuja med slikama gibanje, življenje; pesem ni več enolična in oživi. Jaz sem izraz 'krvavi' že večkrat rabil 'rože krvavijo' itd., zadnjič sem jo rabil v prispodobi 'krvavi šah'. Ali čutite zdaj, zakaj je 'krvavi dan' banalno? Ker dan ni beseda, ki bi besedo krvavi dvignila. 'Dan' je še bolj banalna beseda kot 'krvavi'."
Medbesedne napetosti in kontrasti torej besede »dvignejo«, sproščajo njihove še skrite energije, še zlasti jih sprostijo nepričakovane sintagmatične zveze. Kontrast v dvobesedni sintagmi besedama zlasti izvabi ali sprosti še neizrabljene pomenske odtenke.
" Anton Vodnilc, Pesem in U. DS 1924. " Tone Seliškar, Anton Vodnik, Žalostne roke, LZ 1923. " Srečko Kosovel, Zbrano delo 111, Ljubljana 1977, 769. '» Kosovel, pismo Maksi Samsovi 11. jul. 1925. ZD III, 555.
318
Poetika kontrasta »rože krvavijo« izdaja hevrističo filozofijo besede; poleg tega, kar be- \ seda že je, mora pesnik najti še neko njeno neizčrpano ali še ne sproženo poimenovalno | in izrazno zmožnost in količino.
Kosovel je pesnikov boj z besedo za njeno še neizčrpano energijo tudi upesnjeval. Zna- i menja tega boja je srečati v njegovih številnih pesmih, sporočajo ga nekako takole:
Pravi pesnik si mora poiskati svojo enkratno 'novo besedo', najde pa jo, ko prebrede 'skozi morje besed' do sebe. Šele ko zadene na svoje dno, se znajde tudi v pravi ustvarjalni samoti, tu pozabi ponavljati tradicionalno besedo in začne govoriti 'kot govori samota, / z j neizgovorjeno skrivnostjo' (Kdor ne zna)." Šele beseda iz njegovega lastnega dna je res i samo njegova, nova, govori s prvinsko močjo, samo tu, v samem sebi lahko pesnik odkrije ; njeno še neizgovorjeno kohčino. In samo taka, še neizgovorjena in neponovljiva jamči, ! da je pesem izraz izvirne pesniške osebnosti, zatorej je izvirnost besede eo ipso izvirnost i pesnikove osebnosti. Samo pravemu pesniku je dodeljena
nenapisana, nemišljena,
nikoh slutena Beseda.        (Odpuščene II)
Videti je, da je besedo z vehko začetnico napisal romantični ideahst, humanistični eks-presionist, ki je želel s popolnoma novo Besedo prikhcati boljšega človeka. Vendar ne mistični idealist, ki bi nalik Vodniku rojstvo besede postavljal v onkrajnost, ampak idealist, ki hoče še neizgovorjeno, nenapisano, nemišljeno Besedo izgovoriti, napisati v hudem ¦ času, v človekovi osebno - zgodovinski stiski. Da besede nikakor ni trgal iz človekovih i stvarnih zvez, pove tudi motiv, kjer opisuje svoje besede zdaj kot »plahe«, drugič kot »ost- j re rože«, predvsem pa kot »ranjene« besede: »vsaka moja beseda krvavi / v prazni grozoti i noči« (Eno besedo). Pesniški subjekt je razbolen od kaotičnih razmer, zato je ranjena tudi' njegova beseda. Ranjena beseda ne poje, ekspresionistova beseda tudi načelno ne sme »peti«, njegova »pesem bodi trenje bolesti«, ker samo kadar imajo pesniške besede »trenje«, samo tedaj »zagrabijo človeška srca« (Rime II). Beseda mora biti življenjsko strastna, ker »življenjska strast... / hoče, da se v sebi izstrasti« (Naš spev). V krog strastnosti in trenja kot življenjskih dejstev in zato tudi estetskih moči spada izjava o lastni pesmi: »Moja pesem je eksplozija, / divja raztrganost Disharmonija« (Moja pesem), ki velja se- i veda prav za ekspresionistični del Kosovelove hrike. Skratka, da bi izrazila subjektov dramatični zgodovinski položaj, mora pesniška beseda presuniti, zagrabiti, zaplati iz ranjenega, duhovno in čustveno razburkanega subjekta: ne sme biti harmonična melodija j (simbolizem), ampak disharmonično trenje (ekspresionizem).
V poetiki, po kateri naj bi bila beseda spreminjevalna energija, seveda ni bilo prostora za i govorniško, frazersko besedo. Že v pesmi Rime II je Kosovel vzkhknil: »Kam bi s frazami, dragi govornik! / Spravite fraze v muzeje.« Najbolj drzni pohod fraz pa je srečal v zbirki verzihkacij Mirka Kraglja Kresnice in snežinke. Namesto »doživete« besede, ki bi morala prodreti iz »žarišča človeka«, se je na izbranem papirju razbohotila prazna fraza, »vsak-1 danji parfum«, pesniški fetiš hberahzma. Pisal je: »Naša doba je barok fraze. Vsaka odmirajoča ideologija se razsuje v frazah. Fraza kot fetiš je karakteristikum našega liberalizma, ki se izgublja sredi lastne praznote... zaradi svoje netvornosti odmira bodočnosti. A kakor vsa okohca je tudi človek, ki stoji v njej, zapisan smrti. Tako je nastopil Mirko Kragelj s svojimi 'kresnicami in snežinkami' in postavil pred nas vemo zrcalo onega sveta, v katerem živi in kjer kraljuje fraza in vsakdanji parfem... V vsej knjigi ni niti ene besede, ki bi bila doživetje ah spoznanje, kjer leži bistvo pesniške tvornosti. A kdor se ^ ni iztrgal iz vsakdanje površnosti in proniknil v žarišče človeka, ne more biti pesnik.. .k^" i
" Pesmi navajam po redakciji v Zbranem delu 1,11. Ljubljana 1964, 1974. "> Kosovel, En primer sodobne pesmi. ZD III, 254.
319
Kosovel ni nadaljeval le s Cankarjevim odporom proti frazerstvu, njegov odpor je spadal tudi v širši evropski kulturni kontekst Tudi nekateri nemški ekspresionisU so namreč ugotavljali, da so razni subliterati in žumaMsti besedo tako spraznili, popapirili, ji odvzeli osrediščujočo moč, da ji je vse skupno, kolektivno postalo popolnoma tuje. S tolikanj odtujeno besedo pa nikakor ni bilo mogoče oblikovati novega človečanstva. Carlo Mieren-dorif je npr takole razmejil ekspresionizem od tedanje bulvarizacije jezika: »Ekspresionizem jezik seje in rešeta in noče ničesar drugega, kot vsaki stvari najti najbolj zadeten, najbolj skop, najjasnejši izraz. V besedi hoče najti vso razgibanost dogajanja. Ekspresionizem je sla po askezi, ne po igračkanju in prismojenosü.« In dalje: »Beseda mora spet služiti človeškemu sporazumevanju ... Gre za zmago nad individuahzmom... Da bi nastala nova človeška skupnost moramo rabiti en sam jezik.« Vstran z dvojno dikcijo, z eno »za ljudstvo«, z drugo za »duhovno izobraženstvo«, so namreč »samo ljudje, zanje samo en etos, ta v enem samem (skupnem) jeziku.«^'
Božo Vodušek. Vodušek je razmišljal največ o tem, kako bi samostalnik in glagol v slovenščini zamenjala svojo premoč, poskušal pa je odstraniti tudi mit, da je slovenščina me-lodiozen jezik. Je mogoče poznal Werflov esej Substantiv und Verbum,^^ potem ko je prevedel npr. njegovo pesem Dobri čiove/c?" Besedni vrsti sta Werfla zanimah drugače kot Voduška, namreč kot nosilki proze in pesmi: samostalnik naj bi bil nosilec pomenskega poudarka v prozi, glagol pa v pesmi. Werfel se je kajpada zavedal, da jima je premoč raz-dehl v pretirani obliki. Trdil pa je, da je verzni samostalnik mnogopomenski, asociativen, simbohčen, posoda, ki bralcu dopušča, da jo napolni s svojim videnjem, kakor mu ga pač izzove glagol, ki je v verzu nosilec strasti, dejanja, je dejanje samo.
Vodušek se je zavzel za povečano nominalno in zmanjšano glagolsko usmerjenost slovenščine v hteraturi in pubhcistiki. Predlagal je, naj bi slovenščino poslej bolje usposobih za abstraktno izražanje, s tem pa tudi za manj subjektivno in bolj objektivno. Pri preobratu od glagolsko čustvenih k duhovnim podlagam in močem jezika naj bi se zgodil še preobrat od dozdevno melodiozne slovenščine, od »lepe, gladke hnije«, saj melodioznost še zdaleč ni genij slovenskega jezika, ampak zgolj in samo enkratno Cankarjevo mojstrstvo. Genij slovenskega jezika je drugačen: Ta jezik je »po svojem značaju pretežno dinamičen, trd, oster in konzonantski. Prav tako mogoče je pisati lepo slovenščino v trdem, ostrem, odsekanem stilu in bo gotovo bhžja splošnemu značaju slovenskega jezika, čeprav do danes v tem stilu še nimamo dovršenega jezikovnega dela. Tudi glede ritma in melodije jezika namreč velja princip diferenciacije prav tako kakor drugod.«"
Dinamičen, trd, oster, konzonantski jezik in trd, oster, odsekan stil, oster ritem, rezka melodija - zares, en del ekspresionistične hrike, in še posebej Pregljeve ekspresionistične proze, je zapisan v takem stilu, jeziku, ritmu. Tudi Voduškov del. Odločna razmejitev do Cankarjeve lepe, gladke hnije je pomenila razmejitev od »pojočih ritmov« v imenu »ostrih ritmov«: v Voduškovi jezikovni hlozohji sta se soočila dva nazora, dve življenjski občutji, dve jezikovni poetiki: impresionistično simbohstična in ekspresionistična. Khc po abstraktnem substantivu, po kar najbolj pretanjenem in zahtevnem duhovnem izrazu je še zlasti spadal v čas poduhovljajoče poetike.
Sklep
Filozofsko ozadje jezikovne poetike Stanka Majcna, Mirana Jarca in Antona Vodnika je ideahstično, je misel o vnaprej določeni skladnosti med človekom, besedo in svetom ali
" Carlo Mierendorfi, Erneuerung der Sprache, 1919. V knjigi OUo Best, Theorie des Expressionismus, Stuttgart 1978, 146.
" Franz Werfel, Substantiv und Verbum, 1917. Otto Best, op. CiL " Božo Vodušek Werfel, Dobri človek Križ na gori 1925, 174.
" Vodušek, Za preureditev nazora o jeziku. Krog. Zbornik umetnostnih razprav. Ljubljana 1933.
320
krščansko teleološko načelo o smotrni povezanosti sveta. Razločki med njimi so neznatni, pri Majcnu je srečati Leibnizovo misel o prestabilirani harmoniji med besedo in svetom, Vodnik in Jarc pa sta bolj biblijsko mistična, ujemata se npr. tudi s Pregljevo razlago \ besede v romanu Plebanus Joannes (»... je molil veliko besedo o besedi, ki je meso postala ... Temna beseda je v Pismu ... tema besed je prišla v knjigo življenja...«)." Vnaprej določena skladnost med človekom in besedo, ki naj bi bila oba mistično transcendentalno zasnovana, je na hteramo-ideološki ravni mestoma prerasla v dogmo, da le j »onostranska« beseda lahko pravilno oznanja, počlovečuje, odrešuje. i
Tone Sehškar, Srečko Kosovel in Božo Vodušek so besedo postavili v človekove zgodovinske razvojne zveze.
Kakor hitro pa pri ideahstih odmishmo hlozofsko ozadje besede, so tudi njihova stališča ] razumna in se ujemajo s stališči pesnikov »realistov«: pesnikova beseda bodi prvinska, j osebno in »prvič« izgovorjena, človeško stvar naj izpove naravnost in močno, »bistvo« ; naj razklene za vse čase, živo naj presune človeka. Če pa hoče vse to biti in storiti, se ne sme naslanjati na čutnost, ne več biti zgolj slika in glasba. Beseda imej duhovni naboj, v j njej naj eksplodira ideja, pesniški jezik bodi dejanje iz misli in iz volje. Privrženost duhovni besedi in pridržek zoper zgolj lepotno pojočo besedo je tudi stičišče med jezikovno poetiko slovenskih in jezikovno poetiko številnih evropskih pesnikov ekspresionistov.^''
Izidor Cankar je malo pred nastopom teh pesnikov opozoril, da preduhovna beseda in ; preveč umstvena simbolika zamorita lirsko kohčino, z njo pa tudi hrsko pesem.^' Naši eks- ; presionisti se očitno niso straših intelekta oziroma načela, da duh upravljaj besedo in ' slog. Tudi v lastni praksi so gojih besedo in metaforo s kar največjim duhovnim nabojem. ] Volja po duhovno siloviti besedi je rodila množico samostalniških neologizmov in poseb- i nih besednih sklopov, ki so povečali abstraktno in tudi »dramatično« moč slovenskega« slovstvenega izraza. Besedne novosti so rasle skupaj z zaleti duha med iracionalne sub- f jekte, v še ne zasežena območja človeških in vesoljskih pojavov. Samostalniki za abs- j trakta na -ost, -nje, -ava, z začetnim totalnim zaimkom vse- m druguni prehksacijami, torej j na obe strani razširjeno besedno jedro, stilni inhnitiv in besedni sklopi, ki povečujejo raz- ] gibanost in mirovanje, vse to in podobno je zelo vpadljiv jezikovni prispevek slovenskih ' ekspresionistov. ;
" Ivan Pregelj, Plebanus Joannes. DS 1920. - Pregelj, Izbrano delo 111, Celje 1964, 78, 79, 130. « Friedrich Woll, Vom Untergang der Sprache, 1919. V knjigi Paul Pörtner, Literatur - Revolution 1910-1925. Dokumente, Manifeste, Programme. Mainz 1960.
^' Izidor Cankar, Joža Lovrenčič, Deveta dežela. DS 1917. - Cankar, Leposlovje - Eseji - Kritika. Prva knjiga, Ljubljana 1968.
321
SREČANJA
V tistih daljnih letih pred vojno, ko smo se dekleta na univerzi navduševale za žensko enakopravnost, za svobodno življenje, za nov svet, smo gledale v Marji Boršnikovi bojevnico za vse to. Zdela se nam je ženska, ki si je med prvimi na Slovenskem izbojevala s svojo nadarjenostjo in vztrajnostjo enakopravno mesto med znanstveniki.
Med okupacijo, mislim, da leta 1942, sem pred sodnijo, ko smo čakah na obiske pri obsojencih, zaslišala njeno ime. Zaprh so jo, čeprav je pričakovala otroka.
Srečala pa sem se z njo leta 1945. Bila je inpšektorica za slovenski jezik na ministrstvu za prosveto. Začenjah smo z novo šolo, z novimi pogledi na učenje in znanost. Vse tisto, o čemer smo sanjarili pred vojno in med okupacijo, se je pričelo uresničevati. Pot je bila huda in počasna. Učila sem na eni izmed mnogih novih gimnazij, v Stični, ki je bila takrat odtrgana od sveta, saj je bila železniška proga razrušena, hiše so bile zapuščene in zanemarjene, kajti ljudje so se komaj vračah iz izgnanstva, taborišč in iz partizanov. Gimnazijo so nastanih na marofu, kmetski hiši brez elektrike in vodovoda. Knjig sploh nismo imeli, komaj tablo in stare, obrabljene klopi. Otroci med vojno niso hodili v šole, zato smo jih morali učiti vsega, pisanje in branje, pa tudi ljubezni do lepe knjige in slovenskega jezika. In dr. Boršnikova je vedela, da so si skoraj vse podeželske šole podobne, da smo vsi učitelji potrebni pomoči, da potrebujemo več kot samo učne načrte. Začela je zbirati okoli sebe ne samo ljubljanske profesorje in svoje tovariše, temveč tudi nas, profesorje iz drobnih podeželskih šol, ki smo bih pomoči najbolj potrebni. Zagnano se je vrgla na delo, da pripravi nova slovenska berila. Razdehli smo si posamezne klasične pisatelje, prebirah dela in iz njih izbirali primerne odlomke za nova berila.
Na sestanke, kamor smo nekateri prihajah vsako soboto po snegu in dežju, z džipi, peš, s kamioni, smo odlomke pregledovali, razpravljah o njih in jih skupno pripravljali za tisk. Tista prva berila so bila delo neštetih učiteljev in pedagogov. Nastajala so sredi dela z mladino, po vaških šolah in mestnih gimnazijah, sodelovali pa so pri njih tudi univerzitetni profesorji in strokovnjaki za slovenski jezik. Dr. Marja Boršnikova nas je družila v enakopravno skupino, ki je polagala osnove za nov pouk slovenščine.
Prav tako nas je dr. Boršnikova skhcala, ko je izšel novi Pravopis. Skupno smo pregle-dovah gesla, se ustavljah ob spremembah in razpravljah ob posameznih besedah.
V tistih prvih povojnih letih je ministrstvo za prosveto poslalo po šolah številne pomožne inšpektorje, profesorje, ki so redno poučevali in imeh tako sestavljen umik, da so opravih šolske dolžnosti v petih dneh, en dan v tednu pa so odhajah na oddaljene šole in pomagah učiteljem pri njihovem pionirskem delu. Dr. Bošnikova nas je spet zbirala, se pogovarjala o težavah na šolah in naročala, naj vse, o čemer smo govorili na sestankih pri njej, prenesemo dalje, da bo nova šola zaživela.
Ko je bila dr. Boršnikova predsednica Slavističnega društva (1948-1951), sem bila tajnica. Kaj vse je takrat hotela napraviti za napredek slovenistike! Mislim, da so prav v tistih letih začele izhajati šolske izdaje naših klasikov - Klasje z opombami in uvodi, da se je tedaj rodila misel na pedagoško in metodično revijo Jezik in slovstvo, na slavistično kolonijo na Špiku pri Kranju in še in še.
?746
322
Ko je postala profesorica za slovensko književnost na univerzi, sem se manj srečevala z njo. Pred dvema ali tremi leti pa nas je spet zbrala, tokrat le pet ali šest sodelavk, da smo pregledovale in urejale ostalino njene sestrične srbske pesnice za otroke Milice Mirono-ve. Bilo je kot nekoč, spet smo delali v skupini, pa vendar je bilo vse drugače.
V tistih dneh pred njenim odhodom na Mljet sva se spet srečali. Povabila me je k sodelovanju pri izdaji Tavčarjevega albuma. Hotela je zbrati vse Tavčarjeve podobe, fotografije in drugo, kar bi pričalo o njem in njegovem delu, in tako ohraniti čimveč spominov na pisatelja, ki ga je tako cenila.
Marja Boršnikova je svoje veliko znanje nesebično prenašala na mlajše slaviste in jih s skupnim delom učila, kako naj skupno, enakopravno iščejo najvišjo vrednoto - resnico.
Jeja Jamar-Legat Ljubljana
MANJ ZNANA MARJINA PODOBA j
Prijateljem in ožjim znancem pokojne dr. Marje Boršnik je misel nanjo skoraj neločljivo j povezana s podobo Špika in Mljeta. Špik je Marjin kos zemlje na Drulovki na pomolu str- ; mega savskega brega ob vstopu reke v sotesko pod Kranjem. Na Mljetu pa je Marjina last del obrežja Velikega jezera za Njivicami v severnem delu otoka. Špik je Marja odkrila \ v študentskih letih, Mljet po vojni. Ne prvo ne drugo ni posest v navadnem pomenu be- : sede, zakaj tu in tam je Marja ustvarila shajahšče, da ne rečem počitniško domovanje širokemu krogu ljudi. Tako sta Špik in Mljet neke vrste pomnik Marjini žlahtni in svojevrstni osebnosti.
V gimnazijskih in akademskih letih je zahajala Marja z ovdovelo mamo o počitnicah k maminemu bratu na Breg pod Kranjem. Stric je kot upokojenec upravljal šmartinsko po-družniško cerkev. Kakor vse vasi na robu Sorskega polja je bil tudi Breg izrazito kmečko naselje. Prva vas od Brega v smeri proti Ljubljani so Praše, kjer je odraščal Simon Jenko.
V smeri proti Kranju leži vas Drulovka, ki se ponaša kakor mnoge gorenjske cerkve s shko sv. Krištofa na zunanji strani podružnične cerkve; slikar Bradaška ga je naslikal z obrazom Simona Jenka.
Da, Sorsko polje! Še danes v ranih jutrih ah v rožnato ožarjenih večerih zgodnje jeseni | ob vetru zadehti ajda. Še danes na nedeljo ah praznik pojejo čez njive zvonovi s te in one strani Save, ki samosvoja, nikomur pokorna, skrita v globoki soteski, nemoteno šumi. V daljavi se rišejo na severozahodu škofjeloški hribi Lubnik, Porezen, Blegoš in Ratitovec, na severni strani Sveti Jošt s Šmarjetno goro, za njim predgorja z Juhjci, na severovzhodu pa slemena Karavank in strmine Kamniških planin, vehčasten okvir temu delu slovenske ' zemlje. Ni čudno, da je pritegnil Marjhio misel in pozornost da ji je postajal vse ljubši. V i letih, ko sta s prijateljico Sonjo imeh prvič nekaj denarja, je prosila kmeta, ki je bil lastnik i gozda na začetku savske soteske, da bi jima prodal majhen kos zemlje prav na pomolu, ¦ odkoder je najlepši pogled na Savo in kranjsko stran. »Ja, če je pa tako lepo, si pa vi kar ! klopco postavite tja nad vodo, pa jo boste, Savo, hodih gledat pa še hribe zraven. Za to pa vam zemlje nič treba ni,« jo je zavrnil. Šele veliko kasneje se je obema izpolnila vroča želja, in ko je izšel Marjin Aškerc, je imela že tudi načrt za skromno, a stilno pogojeno i majhno bajto. S honorarjem za svojo prvo knjigo je začela z gradnjo. Pri njej je Marja
323
krepko sodelovala, še več pa je bilo truda s krčenjem gozda na konglomeratni skali. To delo je Marja opravljala v potu svojega obraza in z žulji na rokah nekaj let, preden je uredila majhen sadovnjak in pripravila nekaj cvethčnih in zelenjavnih gred. Ta njen otok veselja in miru je še vedno obdajal neprečiščen, gosto obrasel gozd in v vas je vodila le ozka, neshojena steza. Iz previdnosti je Marja prihajala na Špik, kakor je takoj poimenovala svoj kos zemlje, samo ob belem dnevu. Čeprav časi niso bili razbojniški, se človek na Špiku ni mogel počutiti najbolje, če je bil brez družbe, zato je imela Marja v bajti tiste čase strašilno pištolo, ki je na srečo ni bilo nikoh treba uporabiti.
Med vojno so Nemci vohljali okoh bajte. Bila jim je sumljiva. Sosed Mohač, od vsega začetka Marjin pomočnik in prijatelj, je bil nemščine tohko vešč, da jih je zmogel prepričati, kako partizanom ne kaže živeti v bajti, ker bi jim ob nemškem napadu preostal za rešitev samo smrtni skok v globino savske soteske. Tako je bajta nepoškodovana pričakala osvoboditev.
Po vojni je Marja postavila na prepadno steno svojo delovno uto, unenovano golobnjak. Že res, da ima človek v njej občutek, kakor da lebdi med nebom in zemljo prost težnosti in zemeljskih vezi, ko gleda svetlikajočo se reko in modrikasta pobočja gor, a to šele ko je premagal strah, da se bo bajta vsak čas zvrnila v globočino soteske. Marja je v svojem golobnjaku prebila nič kohko dni ob neprekinjenem delu. Kmalu je odkrila, da ji manjka drvarnica in spet je vaški tesar obogatil Špik z novo stavbo. Tako je kolega z univerze ob obisku Marjo lahko podražil: »Veš kaj, Marja, zdaj je pa že zadnji čas za novo revolucijo! Že tretjo barako imaš!«
Zvesta svojemu prepričanju in vneta za slavistično stvar je Marja skušala na Špiku ustvariti slavistično počitniško naselje. Verjetno jo je k temu nagnila poleg ljubezni do stroke tudi misel na njeno predvojno znanstveno delo ob polni zaposlitvi na srednji šoli daleč od Ljubljane. Skupnost slavistov, čeprav le počitniška, bi bila nekakšen stalen seminar, poživljala bi stike, omogočala menjavo mnenj, dajala pobude, bilo pa bi v takem naselju tudi dovolj miru in zbranosti za delo. Zemljišče okoli Špika je bilo po vojni razlaščeno in Marja je kot predsednica Slavističnega društva hodila od vrat do vrat, dokler oblast ni prepustila to zemljišče Slavističnemu društvu. Društvo ga je razparcehralo in Marja je takoj povabila kolege na ogled, eno izmed parcel pa dodehla študentom slavistom. Študentje, absolventi in diplomanti naj bi, kolikor bi jim dovoljeval študij, bih tudi člani slavistične kolonije in se povezovah s starejšo generacijo. Tako je prva študentska skupina prišla že tisto leto na Špik in kot počitniška delovna skupina izčistila študentom namenjeno parcelo in začela graditi bajto. Stanovah so in kuhah v Marjini bajti, delah z njeno denarno podporo, les za bajto pa so si izprosih od kmetov v okohci. V grobem so še tisto leto bajto izdelah in jo pokrili. Gotovo se mnogi udeleženci z veseljem spominjajo Marjinega gostoljubja in veselega vzdušja - tudi sijajnih savskih rib. Žal se je za Marjino zamisel ogrelo le nekaj kolegov in tako se je stalna slavistična tovarišija uresničila v manjšem obsegu. Vsa leta pa so na Špik prihajah številni obiski in v treh desetletjih so njih zapisi, pogosto v vezani besedi, napolnili nekaj spominskih knjig. Te knjige so mala kronika Špika in tudi kos hterarne zgodovine. Poleg domačih imen Bemik, Bunc, Janko in Alenka Glazer, Gradnik, Gspan, BratkoKreft, Majcnovo sorodstvo. Dušica Mam, Paternu, Anton in Breda Slodnjak, Ivan Šorli, Štampar je tudi nekaj tujih priimkov.
Omeniti je treba, daso slavisti pri kopanju vodnjaka na Špiku našh prazgodovinska str-galca, žhce in ostanke keramike. Slovenska akademija je z razkopavanji dopolnila zbirko in ugotovila, da so najdeni predmeti prvi te vrste na slovenskih tleh, da so iz neohtika, ki ga dotlej pri nas še niso bih odkrili.
Na Mljet je Marja prišla kmalu po vojni oprtana z nahrbtnikom in zvitim šotorom, vodeč za roko malo Francko. Bila je na izvidniški poti po otokih od Boke do Rijeke. Kdor je poznal Marjo, ki je vztrajno lazila po gorah, v akademskih letih celo plezala, ki je kasneje
324
vozila motor in zatem avto, se temu pohodu ni čudil, na Mljetu pa so tiste čase videvali : bolj malo podobnih obiskovalcev. Od Polač je peljala le ozka kamnita pot proti Goved- ; j arom in pristanišču ob Jezeru. Po njej so drobkali oshči, kadar so ladje iz Dubrovnika ali \ s Korčule pripeljale blago za trgovino. Marja je po njej samotež srečno pripešačila do bre- ¦ ga Velikega jezera, na tisti del, kjer danes stojita njeni leseni bajti s hišno tabhco Njivice j št. 2. Prevzeta od nedotaknjene pokrajine, njene bujne zelenine in vehke tišine, je pri prvi hiši vprašala, ah bi bilo mogoče dobiti stalen prostor za taborjenje. Bilo je v času, ko Mljet še ni bil narodni park, ko je tudi okrog jezer peljala le ozka kamnita steza in je bila oto- \ čanom zemlja ob jezerih brez posebne vrednosti. Marji se je posrečilo, da si je želeni pro-stor kupila. Po proglasitvi narodnega parka ji je uprava parka osporavala lastništvo in jo \ skušala izriniti, ko pa to ni bilo mogoče, ji je bivanje grenila z vsem mogočim omejeva- ; njem. Do pred nekaj let posebno zaradi številnih gostov. Uprava ni mogla ne razumeti ne : verjeti, da so to sami zastonjkarji.
Marja je namreč tudi na Mljetu uveljavila svojo pionirsko nadarjenost Tudi tu je postavila dve bajti, vsako sicer le štiri kvadratne metre veliko, ki sta bih vaba obiskovalcem in gostom. Eno od bajt je postopno razširila, da je postala sedež mljetske »komune«. Poleg ; stalnih »komunardk« prijateljice Sonje Oblak-Lapajne, Milene Topolovec, Milene Vodo-pivec, Štefke Kraševec je bila še vrsta občasnih. V spominskih zvezkih so kakor na Špiku imena mnogih tujih in domačih obiskovalcev: Desanka Maksimovič, Eila Rauhala, Mi-riam Valena, Živa Kraigher, Metka Kraševec, Marjan Lipovšek, Ksenija Ogrin, Tomaž Šalamun, France Vreg.
Mljet je najrazkošnejše morsko letovišče, mishm Marjin Mljet. Med grmovje ujeti prostori pod visokimi borovci, vsi postlani z mehkim ighčevjem - tu jedilnica z belo gladko i skalnato mizo in manjšimi skalnatimi sedeži, nekaj korakov više čistina za popoldanski : počitek, še malo vzpona do prelihe ob ograji, kjer velika skala pod krivenčastim borovcem j rabi za mizo pri študiju in pisanju. Od vsepovsod vdira v te prostore plivkanje in skozi; grmovje in zverižene rožičevce pobhskava morska gladina. In veter orgla vse ure v vrhovih borovcev. Mljet je nepozaben. I
Ah, ko bi bilo dano, da bi človek obnovil vse, kar je v desetletjih doživel in spoznal lepega v Marjini družbi na Špiku in na Mljetu! Vsi ti pogovori v senci hrastov nad sotesko, v soju mesečine ob šumenju reke, besedovanja ob dežju za odprtimi okni njene sobe, v zimi ob toph peči v stari bajti, vse te debate na večernih sprehodih ob Jezerih na Mljetu, ob poleganju pod bori, posedanju na skalah so postali del nas samih. Zvrstil se je dolg niz i tem o slavističnih vprašanjih, o slovenskih sedanjih in pretekhh stiskah, o slovenskem pisanju v našem času, o hteraturi nasploh, o življenju naših ustvarjalcev, o vprašanju slovenstva in jugoslovanstva, o prebranih knjigah in člankih, o gledališču, šoh. Kako so se kresala mnenja, kakšna je bila zavzetost in prizadetost!
Spoštovah smo Marjo zaradi njenega dela, še bolj zaradi njene pravičnosti in udržanosti v sodbi, posebno kadar je šlo za človeka, ki ji je bil krivičen, cenili zaradi njene odkritosti in neposrednosti, zaradi njene plemenitosti smo jo imeh radi. Zase je bila skoro asket, za bhžnjega se je zastavila brez pridržka. Prepričanje, da sta edino ljubezen in dobrota spo- | sobni ustvariti boljši svet, je potrjala s svojimi dejanji. Špik je drugačen, odkar ni Marje, : in tudi Mljet ni kakor svoje dni. Marjo pa čutimo bolj in pristneje, odkar je ni med nami. ; Špik in Mljet sta kot lepi tihi žalostinki.
Avgusta S mol ej Ljubljana ,
325
NEKAJ UTRINKOV O DR. MARJI BORŠNIKOVI
Prof. Boršnikovo sem spoznala 1. 1945, ko je kot poverjenica za nove slovenske učbenike na javnem sestanku slavistov razpisala vrsto tem. Slavisti naj bi na novo predelali dela slovenskih pesnikov, pisateljev in esejistov ter izbrali z estetskega in idejnega vidika najprimernejše odlomke za objavo v novih gimnazijskih berilih. Tako naj bi bil ta izbor kolektivno delo, pri njem naj bi sodelovah vsi, ki bi jih to zanimalo ah vesehlo, ne glede na to, ali so izkušeni strokovnjaki, pedagogi ah šele začetniki. Vse je skušala zainteresirati in povezati v delovno slavistično srenjo.
Ob tej priložnosti sem prvič spoznala to njeno presenetljivo potezo, ki je bila bistvena zanjo tudi kasneje in vedno, to je, prizadevanje, da bi slavisti s skupnim delom osvetljevah razna področja slavistične vede, kar bi lahko rodilo najplodnejše uspehe.
V tem prizadevanju se je izražala njena ljubezen in silna zavzetost za slavistiko in slovensko književnost, hkrati pa tudi njena širokosrčnost Vedno je namreč brez trohice znanstvenega ljubosumja skušala pritegniti čimveč tudi mladih slavistov, spodbujala je njih interese in sposobnosti. Njeno mnenje je bilo: posameznik ne zmore vsega, kolektiv, ki si delo pametno porazdeli, zmore veliko več, zmore ustvariti zaključena dela. Sad tega prizadevanja so bili novi učbeniki, je bil Prežihov zbornik itd. V ta namen se ji je zdel tudi izredno pomemben literamozgodovinski inštitut, za katerega ustanovitev se je vseskozi, a brezuspešno borila.
Nadaljnja značilnost prof. Boršnikove je bila pomoč potrebnim - plemeniti altruizem - pa bodisi do študentov, kolegov, znancev, celo tujcev, ne glede na starost spol ali narodnost Eden izmed dokazov za to je njeno prizadevanje, da bi takoj po vojni ustanovili na Špiku pri Kranju slavistično kolonijo in počitniški dom za študente-slaviste. V takem duhovnem ozračju bi bilo mogoče ustvariti marsikaj plodnega. Toda tudi izpolnitev tega načrta je padla v vodo. Pač pa je bil njen kotiček na Špiku, strmo nad Savo in sotesko Dmlovko, na stežaj gostoljubno odprt za njene študente, slaviste in druge znance.
Njen altruizem je zaznaven tudi v ustanovitvi »komunice« na Mljetu. Na tem čarobnem otoku je kupila, še preden je bil razglašen za nacionalni park, zemljišče in na njem postavila skromno leseno barako. Srce prof. Boršnikove je bilo namreč razen ljubezni do človeka in sočloveka, razen ljubezni do slavistike prepolno ljubezni do narave in je bila kljub svoji izrazito znanstveni usmerjenosti v mlajših letih odhčna športnica: planinka, avtomobilistka, potnica, plavalka. Mljet je bil ideahio zatočišče zanjo in za njene goste. Tu je osnovala svojo »komunico«, kakor je imenovala skupino svojih gostov. Člani njene komunice so živeh najpreprostejše prirodno življenje, vsi so imeli enake pravice, vsi so po svojih močeh pomagali pri njenem urejanju in upravljanju, vsi so enako prispevali k skupni prehrani. Člani pa niso bili samo Slovenci. V Ljubljani je npr. srečala znanko, ki bi ji bilo zaradi obolelosti glasilk potrebno daljše bivanje na morju. »Pridi k meni na Mljet in bodi moj gost!« jo je povabila. Na sevemem Jadranu je spoznala upokojeno pravnico
- Beograjčanko, ki se je zaradi slabega stanovanja v Beogradu potikala po svetu. »Pridi k meni na Mljet,« je dejala, »in bodi moj gost!« Spoznala je mlado beograjsko študentko, še brucinjo, ki ji je bil Mljet neznansko všeč. »Če imaš tako rada Mljet pa bodi moj gost!«
- In prepustila ji je, da je celo v njeni odsotnosti ves mesec uživala njen skromni vikend. Nikoh pa ni od nikogar svojih gostov hotela sprejeti za svoje gostoljubje materialnega priznanja, nasprotno, celo sama se je čutila dolžno, češ da ji vendar pomagajo.
In tako je bilo njeno bivališče na Mljetu navadno polno ljudi, potrebnih sonca, morja, zdravja in sproščenosti, srčno dobrih in skromnih, ki so v harmoniji, neprisiljenosti in svobodi uživali ne samo čudovito tamkajšnjo naravo, marveč tudi bogato duhovno klimo. Semkaj so prihajah na obisk nešteti glasbeniki, hterati, shkarji, arhitekti in drugi, ki jih je pot zanesla na Mljet duhovna ehta iz raznih krajev Slovenije in Jugoslavije, celo iz tu-
326
jine. O tem bi pričale številne spominske knjige z Mljeta, v katere so gosti v besedah, slikah ali v notnem sistemu ovekovečih svoje vtise in mnenja. V neštetih jutranjih ali ve-' čemih debatah so se spontano kresala mnenja in spoznanja, in prof. Boršnikova je vsako mnenje tolerantno upoštevala, četudi je bilo nasprotno njenemu. Vedno pa se je potegnila za pravico. V tem prizadevanju, da bi zmagala pravica, je bila namreč neverjetno pogumna. Če je vedela, da se kateremu njenih znancev godi krivica, mu je neustrašeno skušala pomagati.
Prek dneva se je umaknila v tiho samoto, pod borovce ah k Malemu jezeru in tu so na-stajah osnutki za številne hterame govore, razprave in študije. Tu je dokončevala Aškerca, pripravljala spominski govor za Tavčarja, razmišljala o sarajevski pisateljici Mironovi, po rodu Slovenki, tu je razglabljala o pesniku in dramatiku Stanku Majcnu, prebirala najnovejše slovensko leposlovje in razprave, da je bila vedno na tekočem.
Nikoh ni počivala ah lenarila, vedno ji je primanjkovalo časa, celo za potreben počitek ji ga je bilo škoda, tudi njen odmor je moral biti ustvarjalen. Celo na sprehodu je nabrala vrečico zemlje ah odpadhh borovih ighc, da je z njimi snovno obogatila skopo zemljo na gredicah. Naravnost neverjetno je, kako je znala vsak drobec, vsako stvar ustvarjalno izkoristiti. In v zavesti, da je nekaj, pa četudi skromnega, ustvarila, je bila srečna. Vsako lenarjenje je po njenem uničevalo pozitivne človekove sile.
Pri njej ni bilo razsipnosti ne glede časa in prostora ne glede finančnih in drugih materialnih sredstev. Njena drobna, natrpana pisma je bilo marsikdaj treba brati s povečevalnim steklom. S svojo neverjetno skromnostjo (ne skopostjo) in z disciphnirano izrabo časa in vseh dobrin je pri vsej svoji dobrosrčnosti in altruizmu trdo ustvarjala svoje življenjske razmere, svoje imetje, ustvarjala ga je resnično v potu svojega obraza.
Veliko si je prof. Boršnikova prizadevala za razvoj slavistične znanosti in za koristi mladega slavističnega rodu, vehko je sodelovala povsod, kjer je bilo potrebno, svojega poslanstva kot znanstvenica pa ni dokončala. Nekako iztrgana je bila sredi dela, polna zaupanja, da ji je odmerjenih še nekaj let.
Njeno življenje se je končalo v enem najlepših kotičkov naše zemlje, ob polnem sončnem siju in v vsej lepoti, nesluteno in nepričakovano, pri polni zdravstveni in duhovni moči. Prihranjeno ji je bilo boleče in dolgotrajno umiranje v bolniški postelji. Za njo žalujemo, ker je bila v vsem ravnanju vehk in plemenit človek, pa tudi zato, ker je ostalo njeno znanstveno delo, ki mu je posvečala vse življenje, nedokončano.
Milena  Topolovec Ljubljana
327
Iztekla se je življenjska pot
akademika prof. dr.
Antona Slodnjaka
13.6.1899- 13.3.1983
soustanovitelja Jezika in slovstva in častnega dana Slavističnega društva Slovenije
Nepozabnega učitelja in velikega znanstvenika 3omo ohranili v trajnem spominu!
328
v TEM LETNIKU JEZIKA IN SLOVSTVA SO SODELOVALI
Janko Čar, Pedagoška akademija v Maribora
Štefan Barbarič, Slovanska knjižnica v Ljubljani
Nada Barbarič-Novak, Srednja naravoslovna šola v Ljubljani
France Bernik, SAZU v Ljubljani
France Bezlaj, Filozofska fakulteta v Ljubljani
Milan Dolgan, Pedagoška akademija v Ljubljani
Fedora Ferluga-Petronio, Trst
Igor Gedrih, Srednja vzgojiteljska šola v Ljubljani
Mario Glogovič, Opatija
Helga Glušič, Filozofska fakulteta v Ljubljani
Janez Gradišnik, Ljubljana
Pfemysl Hauser, Pedagoška fakulteta v Brnu
Sonja Horvat, Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani
Franc Jakopin, SAZU v Ljubljani
Bogo Jakopič, Center za rehabilitacijo sluha in govora v Ljubljani
Jeja Jamar-Legat, Ljubljana
Mar'.o Juvan, Ljubljana
Matjaž Kmecl, Filozofska fakulteta v Ljubljani
Gregor Kocijan, Pedagoška akademija v Ljubljani
Tomo Korošec, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani
Jože Koruza, Filozofska fakulteta v Ljubljani
Boža Krakar-Vogel, Ekonomska srednja šola v Ljubljani
Marko Kranjec, Filozofska fakulteta v Ljubljani
Olga Kunst-Gnamuš, Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani
Andrijan Lah, Slovanska knjižnica v Ljubljani
Jože Lipnik, Pedagoška akademija v Mariboru
Albinca Lipovec, Filozofska fakulteta v Ljubljani
Alenka Logar, Filozofska fakulteta v Ljubljani
Tine Logar, Zavod SRS za šolstvo v Ljubljani
Nina B. Mečkovska, Beloruska državna univerza V. 1. Lenina v Minsku Viktor Majdič, Pedagoška akademija v Ljubljani Jože Munda, ZRC SAZU v Ljubljani France Novak, ZRC SAZU v Ljubljani Vilko Novak, Ljubljana
Božena Orožen, Knjižnica Edvarda Kardelja v Celju Boris Paternu, Filozofska fakulteta v Ljubljani Jože Pogačnik, Pedagoška fakulteta v Osijeku Tone Pretnar, Filozofska fakulteta v Ljubljani Matej Rode, Šolski zdravstveni center v Celju Tomaž Sajovic, Filozofska fakulteta v Ljubljani Vika Slabe, Osnovna šola Simona Jenka v Kranju Avgusta Smolej, Ljubljana
Viktor Smolej, Ljubljana
Anka Sollner-Perdih, Filozofska fakulteta v Ljubljani Marko Snoj, ZRC SAZU v Lubljani
Marija Stanonik, Inštitut za slovensko narodopisje, ZRC SAZU v Ljubljani
Dragi Štefanija, Filozofska fakulteta v Ljubljani
Adam E. Suprun, Beloruska državna univerza V. I. Lenina v Minsku
Stanko Šimenc, Zavod SRS za šolstvo v Ljubljani
Milena Topolovec, Ljubljana
Jože Toporošič, Filozofska fakulteta v Ljubljani
Ivan Verč, Trst
Štefan Vevar, Ljubljana
Franc Zadravec, Filozofska fakulteta v Ljubljani Franc Žagar, Pedagoška akademija v Ljubljani
OBVESTILO ČLANOM SLAVISTIČNEGA DRUŠTVA SLOVENIJE
Na plenarni seji upravnega odbora SDS, ki je bila 9. aprila 1983, je bilo sklenjeno, da bo ; redno letno zborovanje SDS z občnim zborom v dneh od 6. do 8. oktobra 1983 v Ptuju. ;
\
Predvideni program:
Poleg referatov, ki bodo povezani s krajem zborovanja in njegovim okohšem, so predvidene še teme iz poetike, jezikoslovja in metodike ter sekcijska zasedanja. j
Tretjega dne bomo na izletu obiskali južne dele Slovenskih goric, Medjimurje, Varaždin in na povratku Haloze.
Pripombe k programu in prijave referatov pošljite Slavističnemu društvu Slovenije do 15. junija 1983.
Prenočišča bodo v Ptuju in Mariboru. <
Podrobnejša navodila bodo dala področna slavistična društva v začetku septembra.
Tajnili Predsednik:
Tomaž Sajovic, prof. dr. Štefan Barbarič ]