GEOLOGIJA 31, 32, 329-345 (1988/89), Ljubljana
UDK 56.61.62.551.781(497.12)=863
Spremembe mikrofosilnih združb v oligocenu Zasavja
Changes of the microfossil assemblages in the Oligocene of the Zasavje
region
Bogomir Jelen in Helena Mervič
Geološki zavod Ljubljana, Dimičeva 14, 61000 Ljubljana
Aleksander Horvat in Jernej Pavšič
Katedra za geologijo in paleontologijo Univerze Edvarda Kardelja, Aškerčeva 12, 61000
Ljubljana
Kratka vsebina
Spremembe v sedimentaciji so povzročale spremembe v okolju. Te pa so
nedvomno vplivale tudi na mikrofosilne združbe. Zaradi spreminjanja sladkovod-
nega in morskega razvoja so nastale kvalitetne in kvantitetne spremembe v sestavi
in pojavljanju mikrofosilnih združb. V prispevku so predstavljene te spremembe
v združbah nanoplanktona, diatomej, palinomorf in foraminifer.
Abstract
Variations in sedimentation processes involed environmental modifications,
which indubitably affected also microfossil assemblages. Because of changes in
fresh-water and marine developments, qualitative and quantitative changes in
composition and appearance of microfossil assemblages took place. Such changes
in assemblages of the nannoplankton, diatoms, palynomorphs and the Foramini-
fera are presented in this paper.
Uvod
Jernej Pavšič
Oligocen v Zasavju (si. 1) je zelo pestro razvit. Tak razvoj so povzročale pogoste
ekološke spremembe (menjavanje klime, menjava sladkovodnega in morskega okolja,
spremembe v globini slanosti in temperaturi vode) predvsem v spodnjem delu
oligocenskih plasti. Sedimentacija v oligocenu se začenja s spodnjesoteškimi plastmi
(Kuščer, 1967; Cimerman, 1979), ki so pretežno sladkovodnega nastanka. Sledi
plast premoga in nad njimi krovni laporji, ki so sprva sladkovodni, nato pa posto-
poma postajajo morski, dokler ne preidejo v morsko glino ali sivico. Znaten del je
zastopan z morsko glino, ki se nato postopoma spremeni v peščeno glino in govški
peščenjak.
ззо^
Bogomir Jelen, Helena Mervič, Aleksander Horvat & Jernej Pavšič
SI. 1. Skica razširjenosti terciarnih plasti v Zasavju
Fig. 1. Sketch map showing the extension of the Tertiary beds in the Zasavje region
Spremembe v sedimentaciji so povzročale spremembe v okolju. Te pa so ned-
vomno vplivale tudi na mikrofosilne združbe, ki so se ohranile v sedimentili. Zaradi
spreminjanja sladkovodnega in morskega razvoja so nastale kvalitetne in kvantitetne
spremembe v sestavi in pojavljanju mikrofosilnih združb. Neenakomerno pojavljanje
ene skupine skozi različni razvoj otežuje spremljanje sprememb znotraj te skupine.
V prispevku želimo predstaviti te spremembe v združbah nanoplanktona, diato-
mej, palinomorf in foraminifer v medsebojnem odnosu (si. 2). Spremembe vedno ne
sovpadajo s kronostratigrafskimi mejami standardnih biocon, ker se spremembe, ki
so povzročile te meje in veljajo v širšem prostoru, ne odražajo povsod enako inten-
zivno. Pri tem moramo upoštevati tudi dejstvo, da so se plasti odlagale v zaprtem
oziroma polzaprtem bazenu, kjer je bil vpliv odprtega morja močno zmanjšan. Poleg
tega vse fizikalno-kemične spremembe v omejenih bazenih mnogo radikalneje vpli-
vajo na združbe kot v prostranih morskih bazenih.
S tem želimo povezati spremembe v posameznih skupinah in tako ugotoviti
lokalne razmere v Laško-Zagorskem terciarnem bazenu ter jih povezati s splošnimi
spremembami v času in prostoru Slovenije in Paratetide.
Nanoplankton
Jernej Pavšič
Oligocenski nanoplankton lahko preučujemo le v določenih litoloških razvojih, ki
so morskega porekla in vsebujejo dovolj karbonatov. Takšne kamnine so oligocenska
morska glina ali sivica in zgornji del krovnega laporja v Zasavju.
Spremembe mikrofosilnih združb v oligocenu Zasavja ¡
331
SI. 2. Porazdelitev mikrofosilnih skupin v oligocenu Zasavja.
Litološki stolpec prirejen po Cimermanu (1979)
Fig. 2. Distribution of microfossils groups in the Oligocene of the
Zasavje region. Lithologie column addapted from Cimerman (1979)
332 Bogomir Jelen, Helena Mervič, Aleksander Horvat & Jernej Pavšič
Pri stratigrafskih študijah oligocenske morske ghne se srečujemo s številnimi
problemi, ki onemogočajo jasno členitev, omenjamo naslednje:
1. pomanjkanje vodilnih fosilov v različnih delih sivice,
2. neenakomerna razporeditev fosilov,
3. presedimentacija in
4. pomanjkanje sklenjenih profilov.
Osnova nanoplanktonske stratigrafije oligocena sloni na sfenolitih, ki so bili
prebivalci odprtih tropskih morij. Zaradi tega so le poredko zašli v zaprte kontinen-
talne bazene in jih tako pogrešajo tudi v drugih evropskih prostorih (Martini,
1981 ; Baldi-Beke, 1984). Sfenoliti so v naših vzorcih sicer prisotni, vendar le kot
posamezni primerki.
Pogostost nanoplanktona se v posameznih vzorcih močno razlikuje. Zaradi ena-
komerne sedimentacije morske gline pri jemanju vzorcev na to ne moremo vplivati.
Pogostost fosilov pa je zagotovo odvisna od samega mesta sedimentacije in njenega
načina ter diageneze. Predvsem diagenetske spremembe v veliki meri vplivajo na
pogostost. Po izkušnjah iz starejših formacij povzročajo selektivno razgradnjo. Ohra-
nijo se najodpornejše oblike, ki pa navadno niso pomembni stratigrafski fosili.
Diagenetskim spremembam so v veliki meri podvrženi prav nežni sfenolitski skeleti.
Presedimentacija predstavlja poseben problem, ki zastira pravo sliko avtohtone
flore. V oligocenski morski glini je presedimentacija pogosta v spodnjih delih, kjer je
pogosten tako kredni kot tudi starejši paleogenski nanoplankton. Po ohranjenosti ga
od primarnega ne moremo ločiti. V višjih delih sivice se pojavljajo le posamezne
presedimentirane vrste. Sivica hitro prepereva in ustvarja debelo preperino, ki se
hitro zarašča. Zato na terenu ni veliko možnosti za sklenjene profile. Deli profilov so
tako dostopni le v strugah potokov, kjer pa obstaja objektivna nevarnost onesnaževa-
nja vzorcev. Vrtine v Zasavju pogosto presekajo sivico v nenormalnem položaju, brez
značilnih prehodov.
Zaradi vseh teh težav bi bilo zaželeno poiskati značilne horizonte, ki bi jih lahko
prepoznali kljub tem težavam. Svojih ugotovitev ne moremo obravnavati zunaj
okvira standardne bioconacije (Martini, 1971), ki jo priznavajo povsod po svetu, le
načini prepoznavanja biocon so lahko nekoliko različni in v veliki meri podobni
razmeram v sosednji Madžarski (Baldi-Beke, 1977, 1984). Vpliv okolja na plank-
tonske organizme je,zagotovo manjši kot na bentonske, ki so vezani na substrat in
manjši radij gibanja. Zato planktonski organizmi niso preveč dobri paleoekološki
indikatorji. Njihovi glavni omejitveni dejavniki so temperatura, slanost in morda
kemizem vode.
Na osnovi dosedanjih izkušenj in nanoflore v oligocenu Slovenije lahko razdelimo
sivico v tri floristične dele, ki v grobem odgovarjajo standardnim nanoplanktonskim
bioconam (Martini, 1971), NP 23, NP 24 in NP 25. Omenjene biocone odgovarjajo
srednjemu in zgornjemu oligocenu (si. 3).
Najstarejšo skupino predstavlja nanoplankton, ki smo ga določili v Bohinju,
Poljšici in deloma tudi v Zasavju (Pavšič, 1983, 1985). Označujejo ga predstavniki
starejših, pretežno eocenskih in spodnjeoligocenskih oblik nanoplanktona. Po ohra-
njenosti je težko ugotoviti, ali gre za primarni ali presedimentirani nanoplankton.
Značilni fosili tega dela so: Zygrhablithus bijugatus (Deflandre), Lanthernithus
minutus Stradner, Isthmolithus recurvus Deflandre, Sphenolithus predistentus Bra-
mlette et Wilcoxon, Ericsonia subdisticha (Roth et Hay), Reticulofenestra lockeri
Müller. V Bohinju in Zagorju se v višjih delih pojavlja tudi Cyclicargolithus abisectus
(Müller), ki ga imajo nekateri za začetnika nove biocone (Baldi-Beke, 1984;
Spremembe mikrofosilnih združb v oligocenu Zasavja
333
SI. 3. Združbe nanoplanktona v oligocenu Slovenije
Fig. 3. Nannoplankton associations in the Oligocene of Slovenia
Perch-Nielsen, 1985). Vso to nanofloro lahko uvrstimo v biocono NP 23 s preho-
dom v NP 24. Značilnost tega dela je množično pojavljanje vrst Z. bijugatus, L.
minutus in E. subdisticha. Množični razcvet je posebno izrazit na Poljšici, manjši
v Bohinju in neznaten v Zagorju. Sklepanje na položaj vzorcev v sami bioconi bi bilo
morda malo preveč spekulativno, čeprav je res, da se pojavlja C. abisectus prav
334 Bogomir Jelen, Helena Mervič, Aleksander Horvat & Jernej Pavšič
Sklep
V oligocenu Zasavja lahko prepoznamo tri ločene nanoplanktonske združbe.
Najstarejša združba pripada zgornjim delom krovnih laporjev v Zagorju in
spodnjim delom oligocenske morske gline drugod po Sloveniji. Označujejo jo številne
starejše oblike nanoplanktona, ki so sicer značilne za eocen in spodnji oligocen in
v tem delu množično nastopajo (slika 2). Združbo smo uvrstili v biocono NP 23.
Srednji del predstavlja združba, kjer prevladujejo srednjeoligocenske vrste, prej
pogoste vrste pa se pojavljajo le posamično. Nanofloro tega dela smo uvrstili v bi-
ocono NP 24.
V najvišjem delu oligocenske morske gline, ki prehaja že v peščene gline in peske,
je manj nanoplanktona. Zelo pogoste so pantosfere. Pogosta je prekristalizacija
osrednjega dela kokolitov. Za našo stratigrafijo je pomemben fosil tega dela Spheno-
lithus conicus. Združba deloma odgovarja bioconi NP 25.
V spodnjem in v zgornjem delu sivice prevladujejo plitvovodne, priobalne vrste
nanoplanktona.
Diatomeje
Aleksander Horvat
Preiskali smo profil oligocenskih plasti, in sicer prečnik P 4450 iz jame Hrastnik.
Ostanke diatomej smo zasledili samo v šestih vzorcih. Flora je v vseh vzorcih
maloštevilna, slabo ohranjena in je značilna za sladkovodni biotop, saj nismo našli
nobenih brakičnih oblik kakor tudi ne oblik, značilnih za okolja s povišano slanostjo.
v Zagorju, kjer popušča intenziteta pogostosti prej omenjenih oblik. Na vseh teh
nahajališčih nastopa ta združba nad starejšo oligocensko formacijo, na Poljšici in
v Bohinju nad grebenskimi tvorbami in pri Zagorju nad krovnim laporjem.
Sledi osrednji del sivice, ki je zastopan na številnih mestih v Sloveniji in ga
označuje značilna rupelijska nanoflora. Tako sivico najdemo v višjih horizontih na
Poljšici, na več mestih ob Savi in Sori, v Rogaški Slatini, Homu, Laškem, Vranskem,
Zagorju, Zasipu, Vintgarju in Dolu. Značilne vrste tega dela so: Pontosphaera
latelliptica (Baldi-Beke), Dictyococcites bisectus (Hay, Möhler et Wade), Discoaster
deflandrei Bramlette et Riedel, Sphenolithus distentus (Martini), Helicosphaera
euphratis Haq, Cyclicargolithus abisectus, Sphenolithus ciperoensis Bramlette et
Wilcoxon, Reticulofenestra lockeri.
Spodnjo mejo označuje pogostejše pojavljanje vrste. C. abisectus. Po standardni
bioconaciji označuje spodnji del biocone NP 24 začetek vrste Sphenolithus ciperoen-
sis, ki pa se pri nas pojavlja zelo redko in pogosto v višjih delih te biocone. Tretji,
najvišji del sivice predstavlja združba, kjer množično nastopajo pontosfere. Pontos-
fere so značilni predstavniki plitvejših delov in tako njihovo množično pojavljanje
povezujemo z razmerami v zgornjem oligocenu pri nas. V Nemčiji so na osnovi vrste
Pontosphaera enormis Locker ločili srednji oligocen od zgornjega (Martini, 1981).
Nam se zdi pomembnejša vrsta Sphenolithus conicus Bukry, ki ga najdemo v teh
delih sivice ob vrsti P. enormis in P. desueta (Müller). V tem delu se pojavljajo tudi
močno prekristaljene oblike nanoplanktona, ki pa so verjetno posledica kasnejšega
močnejšega pretoka vode skozi bolj peščen sediment.
Spremembe mikrofosilnih združb v oligocenu Zasavja;
335
SI. 4. Vertikalna razporeditev relativne gostote najpomembnejših vrst diatomej
Fig. 4. Vertical distribution and frequency of the main diatoms taxa
336 Bogomir Jelen, Helena Mervič, Aleksander Horvat & Jernej Pavšič
Palinomorfe
Bogomir Jelen
Snov bom v tem prispevku obravnaval na kratko, podrobneje bo razložena
v drugem članku.
Za kopensko floro je značilna velika odvisnost od okolja in počasna evolucija,
prekinjena s krajšimi obdobji kladogeneze. Rastišče flori odrejajo mikrolokalne.
Ekološke podatke smo povzeli po Abbottu in Van Landinghamu (1972),
GersonduinVelitzelosu (1977), Haj ose vi (1985), Haworthovi (1976), Hu-
stedtu (1930, 1959), Krammerju in Langu-Bertalotu (1986), Thomasu in
Gouldu (1981) ter de Wolfu (1982).
V vzorcu VH-81/85 (spodnjesoteške plasti) prevladujejo ostanki vrste Melosira
granulata Ralfs (si. 4), ki je značilna za plankton globljega dela eutrofnih jezer,
neodvisna pa je od pH. Skupaj z njo najdemo še vrste Melosira arenaria Moore,
Melosira undulata (Ehrenberg) Kützing in Fragilaria virescens Ralfs. To so alkalo-
filne, bentonske in planktonske vrste, značilne za litoral jezer. Količina teh vrst
navzgor narašča, medtem ko množina vrste M. granulata pada, kar kaže na poplitve-
nje bazena. V vzorcu VH-67/85 (premogov sloj) se sestava flore močno spremeni.
Prevladujejo epifitske in aerofitske vrste, značilne za nizka jezera in močvirja,
medtem ko količina planktonskh vrst močno upade. Najštevilčnejši so ostanki vrste
Gomphonema intricatum Kützing, ki je neodvisna od pH, nastopa pa tako v oligo-
trofnih kot v eutrofnih jezerih. Prisotnost aerofilnih in acidofilnih vrst Eunotia
exigua (Brebsson) Rabenhorst in Eunotia tenella (Grunow) Hustedt kaže na nekoliko
nižji pH. Aerofilne vrste in prisotnost vrste Cymbella ventricosa Kützing, ki je
pogostejša v tekočih vodah, pa kažejo na povečan pritok v bazen. V vzorcu VH-64/85
(zgornjesoteške plasti) spet prevladujejo bentonske in planktonske vrste M. arenaria,
M. granulata in F. virescens. Navzgor narašča množina vrste M. granulata, kar kaže
na intenzivno pogrezanje bazena med sedimentacijo zgornjesoteških plasti. Sedi-
menti so se odlagali v jezeru z dobro razvitim profundalom. Jezero je bilo eutrofno
z obilo hranilnimi snovmi.
Razen ostankov diatomej so pogosti tudi ostanki statospor (cist) alg iz skupine
Chrysophyta. Statospore so v večjih količinah prisotne v sedimentih, ki so se odlagali
v slabo eutrofnih oziroma oligotrofnih vodah z nekoliko nižjimi pH (Smoli, 1988;
Carney & Sandgren, 1983).
Sklep
S pomočjo sprememb v diatomejskih združbah lahko sklepamo na nakatere
paleolimnološke spremembe (si. 4). Sprva globoko jezero počasi postaja plitvejše in
preide v zelo plitvo j'ezero oziroma močvirje. Celoten bazen se med sedimentacijo
zgornjesoteških plasti spet pogrezne. Večina diatomej je značilna za zmerno toplo
vodo. Prisotnost diatomeje M. undulata, ki je značilna za tropska jazera, kaže na
občasno nekoliko povišano temperaturo. Odsotnost hrizoficej v zgornjem delu profila
si lahko razlagamo s spremembo pH in količino v vodi raztopljenih mineralnih in
hranilnih snovi (Smoli, 1988; Carney & Sandgren, 1983). V zgornjem delu,
kjer statospore izginejo, je bilo jezero bolj alkalno in eutrofno.
Spremembe mikrofosilnih združb v oligocenu Zasavja 337
Evolucijske spremembe
Zaradi ekoloških zahtev matične rastline, tafonomskih procesov in načina razi-
skovalnega dela je bila prva biokronostratigrafsko pomembna oblika odkrita šele
pred kratkim. Oblikovna vrsta Boehlensipollis hohli Krutzsch je nosilka biokrono-
cone, ki obsega spodnji in srednji oligocen (Boulter et al., 1980; Hochuli, 1978).
Še vedno pa uporabljam tridelno kronostratigrafsko razdelitev oligocena, kot so jo
postavili Steininger in sodelavci (1976), kajti uporaba nove, dvodelne razdelitve
brez razlage bi lahko povzročila zmešnjavo. Poleg tega dvodelna razmejitev še ni
geokronometrično in biokronološko ustaljena. Z drugim evolucijskim elementom
Graminidites subtiliglobosus Krutzsch sem postavil Boehlensipollis hohli-Gramini-
dites subtiliglobosus concurrent-range cono. FAD oblike Graminidites subtiliglobo-
sus je v Centralni Paratetidi v srednjem oligocenu. Zato naj Boehlensipollis hohli-
Graminidites subtiliglobosus concurrent-range cona določa srednji oligocen v celoti
toliko časa, dokler ne bo natančno znana nanoplanktonska cona FAD oblike Grami-
nidites subtiliglobosus.
Boehlensipollis hohli-Graminidites subtiliglobosus concurrent-range cona je bila
ugotovljena v Senovški in Zagorski kadunji. V Senovški kadunji določa srednjeoligo-
censko starost zgornjemu delu »spodnjesoteških« in »zgornjesoteških« plasti (si. 5).
V Zagorski kadunji določa isto starost heteropičnemu litološkemu razvoju ali »spod-
njesoteških« ali »zgornjesoteških« plasti ali mogoče celo sivice (si. 5). Kuščer (1967)
je ta litološki razvoj uvrstil v »spodnjesoteške« plasti.
Palinocenozo do zdaj raziskanih vzorcev sivice so stratinomski dejavniki tako
močno spremenili, da ni uporabna za interpretacije.
Naslednja nova evolucijska oblika Caryophyllidites fsp. je bila ugotovljena v Za-
gorski kadunji na prehodu sivice v govške plasti. FAD oblikovnega rodu Caryophylli-
dites je v Centralni Paratetidi kronološko postavljen v zgornji oligocen (Hochuli,
1978). Z Extrapunctatosporites sellingi Krutzsch in Rhombodinium draco Gocht
tvori Oppelovo cono, ki približno obsega zgornji oligocen (si. 5).
lokalne, regionalne in globalne razmere. Glede na to ločimo facialne, klimatske in
evolucijske palinološke elemente. V oligocenu in spodnjem miocenu so bile evolucij-
ske spremembe flore neznatne. Dogodile pa so se izrazite klimatske spremembe. Na
kraju mezoika se je pred pleistocensko poledenitvijo začelo dolgo klimatsko nesta-
bilno obdobje s tendenco postopnega ohlajevanja. Do večjega sprevračanja klime je
prišlo prav v obravnavanem geološkem intervalu. Za ekostratigrafijo so predvsem
pomembni dogodki ki so lahko sprožili izokrone spremembe v ekosistemih ene ali več
geoloških regij. Takšne spremembe lahko sprožijo le klimatski in geotektonski
dogodki. Krivuljo klimatskih sprememb je mogoče rekonstruirati tudi s kvalitativno
analizo klimatskih florističnih elementov (Mai, 1967; Krutzsch & Majeu^ski,
1967).
Pri rekonstrukciji paleoklimatske krivulje iz podatkov kvantitativne analize
klimatskih palinoloških elementov se interpretator srečuje s problemom klimatske
spremembe kot stratigrafskim dogodkom in problemom odnosa med palinocenozo
vzorca in floro ter vegetacijo. Klimatske spremembe so namreč stratigrafski dogodki
z migrirajočim, ponavljajočim značajem, palinocenoza pa je ekstremno spremenjena
slika flore in vegetacije. Zato je palinološka interpretacija flore, vegetacije in klime
popolnoma odvisna od razlagalčevega poznavanja problematike.
338
Bogomir Jelen, Helena Mervič, Aleksander Horvat & Jernej Pavšič
SI. 5. Kronostratigrafski položaj »soteških« in »govških« plasti v Zagorju in Senovem po
razpoložljivih palinoloških podatkih. Litostratigrafska stolpca po Placerju (1984) in Uhanu
(1986)
Fig. 5. Chronostratigraphic position of the "Socka Beds" and "Govce Beds" in Zagorje and
Senovo according to the available palinological data. Lithostratigraphic columns after Placer
(1984) and Uhan (1986)
OI2 Srednji oligocen - Middle Oligocene, OI3 Zgornji oligocen - Upper Oligocene, T »Spod-
njesoteške« plasti (konglomerat, peščenjak in glina) - Lower "Socka Beds" (conglomerate,
sandstone and clay), P Premog - Coal, K »Zgomjesoteške« plasti (lapor) - Upper "Socka Beds"
(marl), S Oligocenska morska glina (sivica) - Oligocene Marine Clay, G »Govške« plasti
- "Govce Beds", L Laške plasti - Laško Beds, 1 Zdaj znana vertikalna razširjenost - Presently
know vertical range, 2 Vertikalna razširjenost v heteropičnem faciesu »soteških« plasti ali sivica
- Vertical range in heteropic facies of "Socka Beds" or Oligocene Marine Clay
Spremembe mikrofosilnih združb v oligocenu Zasavja 339
Sklep
V palinoflori smo opazovali spremembe, ki so jih povzročili tafonomski, facialni,
klimatski in evolucijski dejavniki. Ker so bile raziskave zelo nenačrtne, razpolagamo
s fragmentarnimi rezultati. Z evolucijskima elementoma Boehlensipollis hohli in
Graminidites subtiliglobosus je postavljena concurrent-range cona, ki določa sred-
njeoligocensko starost zgornjega dela »spodnjesoteških« plasti Zagorske kadunje. Na
prehodu sivice v govške plasti je z evolucijskim elementom Caryophyllidites fsp. in
oblikovnima vrstama Extrapunctatosporites sellingi ter Rhombodinium draco ugo-
tovljena Oppelova cona, ki približno obsega zgornji oligocen. Iz sprememb med
klimatskimi palinološkimi elementi sta rekonstruirana dva segmenta paleoklimatske
krivulje. Oba moremo korelirati s stratigrafsko klimatsko krivuljo Centralne Parate-
tide. Izrazito topli odsek zgornjega dela »spodnjesoteških« in »zgornjesoteških« plasti
je mogoče korelirati s srednjeoligocensko subtropsko fazo, hladni odsek govških
plasti pa z viškom ohladitve v zgornjem oligocenu.
Foraminifere
Helena Mervič
Na osnovi bentonske foraminiferne favne so že prenekateri raziskovalci poskušali
kronostratigrafsko uvrstiti posamezne litološke horizonte v Laško-Zagorski terciarni
kadunji.
Spremembe med klimatskimi elementi
Klimatska interpretacija diagrama frekvenc palinoloških klimatskih elementov
pri zadovoljivi zveznosti predstavlja eno temeljnih metod za pridobitev ekostrati-
grafskih horizontov ali con.
Iz do zdaj zbranih relativnih frekvenc palinoloških klimatskih elementov iz
zgornjega dela »spodnjesoteških« in »zgornjesoteških« plasti, prehoda sivice v govške
plasti in iz govških plasti je bilo mogoče rekonstruirati le segmente klimatske
krivulje. V zgornjem delu »spodnjesoteških« in »zgornjesoteških« plasti Senovške
kadunje in »zgornjesoteških« plasti med Zagorjem in Hrastnikom je segment izrazito
topel (si. 5). Lastnost segmenta »spodnjesoteških« plasti med Zagorjem in Hrastni-
kom so zabrisali facialni elementi. Na prahodu sivice v govške plasti kaže diagram
relativnih frekvenc na ohladitev, ki se je v spodnji tretjini govških plasti stopnjevala
(si. 5). V zgornji tretjini je segment ponovno toplejši (si. 5). Lega viška ohladitve še ni
poznana.
Korelacija dobljenih segmentov klimatske krivulje s klimatsko stratigrafsko
krivuljo Centralne Paratetide je mogoča na dveh odsekih. Izrazito topli odsek
zgornjega dela »spodnjesoteških« in »zgornjesoteških« plasti je mogoče korelirati
s srednjeoligocensko subtropsko fazo, hladni odsek govških plasti pa z viškom
ohladitve v zgornjem oligocenu.
Za zanesljivo klimatsko stratigrafsko korelacijo in postavitev ekostratigrafskih
horizontov ali con bo v prihodnje potrebno izdelati zvezno klimatsko krivuljo
oligocena in spodnjega miocena v Sloveniji.
340 Bogomir Jelen, Helena Mervič, Aleksander Horvat & Jernej Pavšič
Zaradi široke vertikalne razširjenosti ugotovljenih vrst ta združba ne daje opti-
malnih možnosti za kronostratigrafijo. Problematična je tudi stratigrafska korela-
cija, saj dosedanje raziskave opozarjajo na dejstvo, da so favnistične podobnosti med
različnimi stratigrafskimi enotami na isti lokalnosti večje kot med enakimi strati-
grafskimi enotami različnih lokalnosti (Boltovskoy &Boltovskoy, 1988).
V Laško-Zagorski terciarni kadunji se terciarne plasti začenjajo s spodnjesote-
škimi skladi, ki jih predstavljajo klastične usedline in so po Kuščerju (1967)
kontinentalne tvorbe. V teh plasteh do sedaj ni ugotovljena foraminiferna favna.
Na spodnjesoteških skladih je plast premoga, na njem pa so odložene zgornjesote-
ške plasti. Sestavljata jih lapor in apnenec. V laporju ugotavljamo drobce moluskov,
ostanke ostrakodnih lupin, ribje luske in ribje koščice, v apnencu pa haraceje.
Na zgornjesoteških skladih leži modrikastosiva laporasta glina z bogato foramini-
ferno favno, ki kaže na morski razvoj plasti.
Ugotovljena foraminiferna favna v oligocenski morski glini: po Rij avec (1958,
1983, 1984, 1986, 1987)
Bathysyphon taurinensis Sacco
Cyclammina acutidorsata (Hantken)
Cyclammina praecancellata Voloshinova
Spiroplectammina cannata (d'Orbigny)
Textularia sp.
Tritaxia (Clavulinoides) szabói (Hantken)
Karreriella siphonella (Reuss)
Martinottiella communis (d'Orbigny)
Spiroloculina sp.
Miliolidae
Nodosaria latejugata Gümbel
Nodosaria longiscata d'Orbigny
Dentalina sp.
Lenticulina cultrata (Montfort)
Lenticulina limbosa (Reuss)
Planularia kubinyii (Hantken)
Vaginulinopsis gladius (Phillippi)
Vaginulinopsis pseudodecorata Hagn
Guttulina austriaca (d'Orbigny)
Glandulina laevigata d'Orbigny
Sphaeroidina bulloides d'Orbigny
Bolivina dilatata Reuss
Bulimina elongata (d'Orbigny)
Uvigerina hantkeni Cushman & Edwards
Cancris auriculus (Fichtel & Moll)
Asterig erinata planorbis (d'Orbigny)
Miogypsina (Miogypsinoides) formosensis Yabe & Hanzawa
Miogypsina (Miogypsinoides) bantamensis Tan Sin Hok
Globigerina praebulloides praebulloides Blow
Globigerina sp.
Globigerinoides sp.
Cibicidoides ungerianus (d'Orbigny)
Planulina wuellerstorfi (Schwager)
Planulina compressa (Hantken)
Spremembe mikrofosilnih združb v oligocenu Zasavja 341
Planulina costata (Hantken)
Lepidocyclina (Nephrolepidina) morgani Lemoine & R. Douvillé
Lepidocyclina (Eulepidina) dilatata (Michelotti)
Chilostomella ovoidea Reuss
Pullenia bulloides (d'Orbigny)
Gyroidina soldanii d'Orbigny
Anomalinoides grosserugosus (Gümbel)
Cibicidoides ungerianus (d'Orbigny)
Hanzawaia boueana (d'Orbigny)
Heterolepa dutemplei (d'Orbigny)
Almaena osnabrugensis (Roemer)
Hoeglundina elegans (d'Orbigny)
Med množico oligomiocenskih vrst ugotavljamo paleogenske vrste Vaginulinopsis
pseudodecorata, Vaginulinopsis gladius, Tritaxia (Clavulinoides) szabói in Planula-
ria kubinyii, ki se v spodnjem miocenu ne pojavljajo več. Vrste Almaena osnabrugen-
sis, Cyclammina acutidorsata in Cyclammina praecancellata pa segajo vse do
vključno eggenburgija.
Prehod iz sladkovodnega zgornjesoteškega laporja v morsko laporasto glino je
postopen. V jami Hrastnik in v vrtini Brnica-6 je ugotovljena foraminiferna vrsta
Bulimina elongata, ki je predstavnik brakičnega okolja (Rijavec, 1958).
V Zagorju v prečniku, ki je potekal skozi 300 m debele sklade laporaste gline, je
Kuščer (1967) ugotovil bogato foraminiferno favno. V tej glini 50m nad zgornjeso-
teškimi plastmi je Pap p (1954,1955) določil Miogypsina (Miogypsinoides) formosen-
sis Yabe & Hanzawa, Miogypsina (Miogypsinoides) bantamensis Tan Sin Hok in
Miogypsina (Miogypsinoides) sp., ki se po dosedanjih raziskavah v Centralni Parate-
tidi pojavijo šele v katiju.
Med množico bentonskih foraminifernih vrst v Zagorju je Rij avec (1983) v sivi
laporasti glini ugotovila planktonski rod Globigerinoides, ki se v Centralni Paratetidi
prvič pojavi v spodnjem egeriju. Planktonske foraminiferne vrste v sivi laporasti glini
niso tako bogato zastopane kot bentonske, čemur je vzrok vpliv ekoloških dejavni-
kov.
Sivo laporasto glino v Laško-Zagorski terciarni kadunji na osnovi ugotovljene
foraminiferne favne in korelacije z drugimi območji Kuščer (1967) in Cimerman
(1967, 79) uvrščata v rupelij. Rij avec (1984) pa v spodnji egerij-katij.
Na oligocenski laporasti glini leži litološko podobna glina, ki se menjava s peskom
in peščenjakom. Te plasti Kuščer (1967) imenuje govški skladi. Glede na foramini-
ferno favno je v njih ločil štiri cone:
1. cona z bogato morsko favno in ostanki oligocenskih vrst,
2. cona z Bulimina elongata,
3. cona z N onion commune in Virgulina schreibersiana in
4. cona s Streblus beccari.
Kuščer (1967) in Rijavec (1984) postavljata glino z bogato morsko favno in
ostanki oligocenskih vrst (1. cono) v akvitan. V zgornjih peščenih delih govških plasti
(2., 3. in 4. cona) postaja foraminiferna favna enolična, značilna za brakično okolje.
Kuščer (1967) uvršča te plasti v burdigal.
Pri nadaljnji paleontološki obdelavi vzorcev in vrtin in s površine v Laško-
Zagorski terciarni kadunji ugotavlja Rijavec (1984) v peščenoglinastih govških
plasteh prav tako enolično in dokaj dobro ohranjeno foraminiferno favno z nasled-
njimi vrstami:
342 Bogomir Jelen, Helena Mervič, Aleksander Horvat & Jernej Pavšič
Sklep
Foraminiferno favno v Laško-Zagorski terciarni kadunji ugotavljamo v brakičnih
prehodnih plasteh med zgornjesoteškim laporjem in sivo laporasto glino, v morsko
razviti laporasti glini in v brakičnih peščenih govških plasteh (si. 6).
Siva laporasta glina, kjer je ugotovljena najbogatejša foraminiferna združba, je
oligocenske starosti, kar dokazujejo paleogenske vrste Vaginulinopsis pseudodeco-
rata, Vaginulinopsis gladius, Tritaxia (Clavulinoides) szabói in Planularia kubinyii.
Veliko podobnost med nastopajočo foraminiferno favno in favno rupelijske kiscellske
gline Madžarske sta ugotovila že Cimerman (1967) in Kuščer (1967); Rij avec
(1984) pa je na osnovi ugotovljenih katijskih miogipsin uvrstila sivo laporasto glino
v spodnji egerij-katij.
Laporasto glino z vložki lepidociklinskega apnenca in manjkajočimi paleogen-
skimi vrstami v bazi govških plasti sta Kuščer (1967) in Rij avec (1984) uvrstila
v akvitanij.
V višje ležečih govških plasteh se pojavlja enolična foraminiferna favna, značilna
za brakično okolje. Na osnovi foraminiferne vrste Almaena osnabrugensis in ostra-
kodne vrste Cytheridea cf. eggenburgensis je Rij avec (1986, 1987) te plasti uvrstila
v eggenburgij.
Ker vplivajo na sestavo foraminiferne združbe poleg evolucije tudi ekološki in
topografski dejavniki morskega dna, bodo zaradi pravilne kronostratigrafske uvrsti-
tve sive laporaste gline in peščenih govških plasti nadaljnje raziskave temeljile na
ekostratigrafiji.
- Ammonia beccarii (Linné),
- Florilus communis (d'Orbigny),
- Stainforthia schreibersiana (Czjzek) in
- Bulimina elongata (d'Orbigny).
V jami Loke pri Zagorju je v peščeni glini, ki leži nad akvitanijskimi plastmi,
poleg dokaj bogate oligomiocenske favne ugotovljena vrsta Almaena osnabrugensis
(Roemer), katere vertikalna razširjenost sega od rupelija do vključno eggenburgija,
zato Kij avec (1986) uvršča te plasti v eggenburgij.
V govški peščeni glini ugotavljamo poleg foraminiferne favne več vrst ostrakodov,
radiolarije, spikule spongij, iglice morskih ježkov, ribje luske in ribje zobe. Ostra-
kodna vrsta Cytheridea cf. eggenburgensis Kollmann, ugotovljena v jami Kotredež,
pa po Rijavčevi (1987) dokazuje eggenburgijsko starost govških plasti.
Spremembe mikrofosilnih združb v oligocenu Zasavja
3431
SI. 6. Stratigrafski stolpec oligocenskih in miocenskih plasti v Laško- ;
Zagorski terciarni kadunji. Litološki stolpec prirejen po Cimermanu (1979) ¡
Fig. 6. Stratigraphie column of the Oligocene and Miocene beds in the i
Laško-Zagorje Tertiary basin. Lithologie column adapted from Cimerman i
(1979) ;
344 Bogomir Jelen, Helena Mervič, Aleksander Horvat «St Jernej Pavšič
Literatura
Abbot, W. H. & Van Landingham, S. L. 1972, Micropaleontology and Paleoecology of
Miocene Non-Marine Diatoms from the Harper District, Malheur County, Oregon-Nova Hedwi-
gia 22, 847-967, Braunschweig.
Baldi-Beke, M. 1977, A budai oligocen rétegtani es fáciestani tagolódása nannoplankton
alapján. Földt. KözL, 107, 59-89, Budapest.
Baldi-Beke, M. 1984, A Dunántúli paleogén képzodmények nannoplanktonja. Geol.
Hung. ser. paleont. 43, 307 p., Budapest.
Boltovskoy, E. & Boltovskoy, D., 1988, Cenozoic deep-sea benthic foraminifera:
Faunal turnovers and paleobiogeographic differences. Rev. Micropaleont. 31, 2, 67-81, Paris.
Boulter, M., BrelievanderG., Caro,Y., Chateaunef,J. J., Fowler,K., Meyer,
K.J., Ollivier-Pierre, M. F., Roche, E., Schalke, H., Schuler, M. & Sittler, C.
1980, A preliminary synthesis of pollen ranges within the NW European Paleogene. IGCP
project 124, Report no. 6, 78-81, Hannover.
Carney, H.J. & Sandgren, CD. 1983, Chrysophycean cysts: indicatirs of eutrofication
in the recent sediments of Frains Lake, Michigan, U. S.A. Hydrobiologia 103, 195-203, Hague.
Cimerman, F. 1967, Oligocene beds in upper Carniola and their foraminiferal fauna. Bui.
sci. Conseil Acad. RSF Yugoslavie Section A 12, 9-10, 251-253, Zagreb.
Cimerman, F. 1979, Oligocene beds in Slovenia. Europ. micropal. coll. Guidebook,
65-70, Ljubljana.
Gersonde, R. & Velitzelos, E. 1977, Diatomeenpaläoökologie im Neogen Becken von
Vegora NW Mazedonien (Vorläufige Mitteilung). Ann. Geol. Pays Helléniques 29, 373-382,
Athens.
Hajos, M. 1985, Diatomeen des Pannonien in Ungarn. In: A. Papp. A. Jambor & F.F.
Steininger (Eds.), Chronostratigraphic und Neostratotypen Miozän der Zentralen Paratet-
hys. Pannonien. Akademiai Kiado, 534-586, Budapest.
Haworth, E. Y. 1976, Two Late-glacial (Late Devensian) diatom assemblage profiles from
northern Scotland. New Phytol. 77, 227-256.
Hochuli, P. A. 1978, Palynologische Untersuchungen im Oligozän und Untermiozän der
Zentralen und Westlichen Paratethys. Beitr. Paläont. Österr. 4, 1-132, Wien.
Hustedt, F. 1930, Die Kieselalgen Deutschlands, Österreichs und der Schweiz. I.Teil. 920
p., Akademische Verlagsgesellschaft, Leipzig.
Hustedt, F. 1959, Die Kieselalgen Deutschlands, Österreichs und der Schweiz. 2. Teil. 845
p.. Akademische Verlagsgesellschaft, Leipzig.
Krammer, K. & Lange-Bertalot, H. 1986, Baccillariophyceae. 1. Teil: Naviculaceae.
In: A. Fächer (ed.) Süsswasserflora von Mitteleuropa. 876 p. VEB Gustav Fischer Verlag,
Jena.
Krutzsch, W. & Majewski, J. 1967, Zur Methodik der poUenstratigraphischen Zonen-
gliederung im Jungtertiär Mitteleuropas. Abh. zent. geol. Inst. 10, 83-98, Berlin.
Kuščer, D. 1967, Zagorski terciar. Geologija 10, 5-85, Ljubljana.
Mai, D.H. 1967, Die Florenzonen, der Florenwechsel und die Vorstellung über den
Klimaaufbau im Jungtertiär der DDR. Abh. zentr. geol. Inst. 10, 55-81, Berlin.
Martini, E. 1971, Standard Paleogene calcareous nannoplankton zonation. Proc. of the II
Planktonic Conf., 739-785, Edizioni Tecnoscienza, Roma.
Martini, E. 1981, Nannoplankton in der Ober-Kreide, im Alttertiär und im tieferen
Jungtertiär von Süddeutschland und dem angrenzenden Österreich. Geologica Bavarica 82,
345-356, München.
Papp, A. 1954, Miogypsinidae aus dem Oligozän von Zagorje. Geologija 2, 168-178,
Ljubljana.
Papp, A. 1955, Lepidocyclinen aus Zagorje und Tuhinjska dolina östlich von Kamnik
(Slowenien), Geologija 3, 209-215, Ljubljana.
Pavšič, J. 1983, O starosti bazalnih plasti oligocenske morske gline na Poljščici. Geol.
zbornik 4, 93-99, Ljubljana.
Pavšič, J. 1985, Nanoplanktor iz spodnjih delov oligocenske morske gline v Sloveniji.
Geol. glasnik 28, 2, 171-176, Sarajevo.
Perch-Nielsen, K. 1985, Cenozoic calcareous nannofossils. In: Bolli, H. M. et al.
(Eds.), Plankton Stratigraphy, Cambridge Univ. Press, 427-554, Cambridge.
Placer, L. 1984, Raziskave terciarne premogovne kadunje med Zagorjem in Moravčami
1982-1983. Rokopis. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Spremembe mikrofosilnih združb v oligocenu Zasavja 345
Rij avec, L. 1958, Stratigraphische Bemerkungen über die Bohrung Bmica 6. Ver. Geol.
B. A. 1, 55-58, Wien.
Rij avec, L. 1983, Mikropaleontološka raziskava vzorcev iz vrtine Kz-7/79 (Zagorje).
Rokopis. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Rij avec, L. 1984, Mikropaleontološka raziskava vzorcev iz vrtine Kz-22/83. Rokopis.
Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Rij avec, L. 1986, Mikropaleontološka raziskava vzorcev iz vrtine Lj-5/86 (Loke-jama).
Rokopis. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Ri j avec, L. 1987, Mikropaleontološka raziskava vzorcev iz jame Kotredež. Rokopis. Arhiv
Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Smoli, J. P. 1988, Chrysophycean microfossils in paleolimnological studies. Palaeogeo-
graphy, Palaeoclimatology, Palaeoecology 62, 287-299, Amsterdam.
Steininger, F., Rögl, F. & Martini, E. 1976, Current Oligocene/Miocene biostrati-
graphic concept of the Central Parathetys (Middle Europe). Newsl. Stratigr. 4, 3, 174-202,
Berlin.
Thomas, D. P. & Gould, R. E. 1981, Tertiary Non-Marine Diatoms from Eastern
Australia: Paleoecological Interpretation and Biostratigraphy. Proc. Limn. Soc. N. S. W. 105,
53-56.
Uhan, J. 1986, Strukturne raziskave na območju med Kališovcem in Senovim. Rokopis.
Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
De Wolf, H. 1982, Method of coding of ecological data from diatoms for computer
utilization. Meded. rijsk. geol. dinst. 36, 95-98, Haarlem.