niči kaznuje njo & ki si jo spolno vedno vzame kot drugo žensko, je namreč obenem njen največji fan, z drugimi besedami, Julia Roberts uteleša zvezdo, ki postane plen svojega fana. »Pogledala ga je v oči in videla smrt, ki bolšči vanjo«, se je glasil propagandni slogan za film Secret Beyond the Door, toda uporabili bi ga lahko tudi za film Sleeping with the Enemy. Razlika je le v tem, da Julia Roberts to »smrt« izkoristi sebi v prid: ko jahto na morskem križarjenju nenadoma zajame vihar, namreč »pade« v morje & hlini, da je utonila, kar seveda ni pretežko, saj je moža že prej prepričala, da ne zna plavati — prostovoljna »smrt« tako postane izvir njene nove identitete, še toliko bolj, ker njeno telo, ki se pred tem nemočno izgublja & »potaplja« v moževih misijonarskih porivanjih, v tem trenutku vendarle »zaplava« & tako prevzame kontrolo nad samim sabo (svoje ime iz Laura Burney spremeni v Sara Waters). Smrt ji lepo pristoji. In če kaj, potem njen prostovoljni umik ne korenini v strahu, da je fan v njej našel svojo edino & ultimativno fantazijo, ampak prav v paranoji, da ta v njej vidi več žensk (seks kot posilstvo, kot odnos z drugo žensko). Ne glede na to, da razrešitev paradoksa ženske, ki vidi, da je videna, a tega ne prenese, v samem filmu predstavlja njena slepa mati Chloe (Elizabeth Lawrence), pa je upanje Julije Roberts, da se bo s »smrtjo« & novo identiteto, potemtakem v trenutku, ko je smrt tako za njo kot pred njo, znebila tudi moškega pogleda nase, povsem ekshibicionistično, akoprav drži, da je mladenič (Kevin Anderson, ne povsem nepodoben Jasonu Patricku, realnemu on i off ljubimcu Julije Roberts), s katerim se romantično zaplete v lowi (Cedar Falls), prav učitelj gledališke igre. Ženska, ujeta med dve smrti, mora biti pač dobra igralka - Julia Roberts zato v filmu Sleeping with the Enemy opiše odisejado zvezde, ki ve. da se mora naučiti tudi dobro igrati. MARCEL STEFANCIC, JR PATRIOTSKE IGRE režija: Philip Noyce scenarij: W. Peter Iliff, Donald Stewart, po romanu Toma Clancyja fotografija: Donald M. McAlpine glasba: James Horner igrajo: Harrison Ford, Anne Archer, Patrick Bergin, Sean Bean, Thora Birch. James Fox, Samuel L. Jackson, Richard Harris produkcija: Paramount ZDA, 1992 Tistim, ki pred nedavnim v filmu Smrtonosno orožje i niste prepoznali krize trilerja devetdesetih, ki se poraja iz nasilne socializacije te zvrsti, se tokrat ponuja še ena priložnost ob ogledu razvpite lanskoletne uspešnice Patriotske igre v režiji Phil lipa Noy ca, kije v Hollywood prišel iz Avstralije in s svojima prejšnjima filmoma Dead Calm (1989, z Nicole Kidman in Samom Neillom) ter Blind Fury (1990, Rutger Hauer in Lisa Blount) med privrženci žanra požel dosti več simpatij. Odgovor na vprašanje, zakaj se skriva že v zunanji podobi omenjenih filmov, torej v tistem, kar gledalca vabi v kino: če je v primeru filmov Dead Calm in Blind Fury gledalca pritegnil žanr sam, torej triler (imena, ki se v obeh filmih pojavljajo, niso še sodila v višje sfere hollywood skega ozvezdja, Rutger Hauer pa je itak že dolgo prepoznavni znak nizkoproračunskega, bodisi evropskega bodisi B- filma nasploh), potem potencialni obiskovalec filma Patriotske igre (ne) hote najprej »nasede« zvezdniškemu blišču (predvsem Harrison Ford), imenom, ki so film zapakirala, in njihovim lovorikam iz preteklosti (sam režiser, producent Mace Neufeld in Tom Clancy, pisec bestsellerjev, med katere spada tudi Lov na Rdeči oktober, povečan na kinofonmat leta 1990, v režiji Johna McTiernana), in šele čisto na koncu se prebije do spoznanja, da gre v bistvu za triler, ki bi moral biti po pravilih igre s tem »zunanjim imidžem« obogaten, ne pa osiromašen, kot konkretno Patriotske igre; kar navsezadnje dokazuje, da so se tudi njegovi avtorji šele na koncu zavedli, da ustvarjajo triler. Kje so torej poglavitne napake Patriotskih iger? Prvič: film je v triler predelana družinska melodrama, kar je v kričečem nasprotju s trilerjem kot žanrom, ki že po definiciji realnost nadgrajuje s fik-cijo, ne pa da ji jo (fikcijo namreč) zaradi komercializacije podreja; npr. mar bi vrhunski analitik CIE na šefovo vprašanje v glavnem štabu »V kaj si sploh lahko absolutno prepričan?« odgovoril s tako neslanostjo kot »V ljubezen moje hčerke«-, bi CIA resnično aktivirala svojo »top gun« mašinerijo vključno s satelitsko detekcijo le zato, da izsledi tri (!) fanatične teroriste, ki so povrhu še pripadniki Irske republikanske armade in z ameriško nacionalno varnostjo nimajo nobene zveze razen te, da ogrožajo družino Jacka Ryana, ki ni več na plačilnem spisku CIE? Drugič: nekonsistentnost dogajanja in razvlečen zaplet, ki ju nenehno duši prisiljeno tihožitje Ryanovega družinskega življenja: bi tak človek resnično posegel v teroristični napad v tuji državi in s tem ogrozil predvsem sebe kot očeta? In tretjič: plehka, ne-domiselna akcijska koreografija, ki 28 služi le za večjo izrazitost Har-risona Forda in je skladno s tem tudi kolaž akcijskih prizorov in vlog iz njegovih prejšnjih filmov, kot so Frantic (plezanje po strehah), Regarding Henry (družinska idila) in Indiana Jones {končni obračun na ladji in sploh kariz-matičnost te Fordove vloge, ki bi jo igralec, kot kaže, najraje pozabi! — le zakaj? Takrat vsaj nismo dvomili v njegove igralske potenciale). Lahko bi se poglobili tudi v prikazovanje Anglije kot ene od »banana« držav, kar je lastno B-ak-cionerjem, ki temeljijo na glavnem junaku kot podaljšku ameriške korporativnosti; a ni potrebno, film je že dovolj zgovoren in predvidljiv kot tak: torej bled B-film s pretirano visokim budžetom. Patriotske igre so tako še ena potrditev, da triierja ne moremo umetno ustvarjati z zvezdami in imeni, če triierja ni že v zasnovi filma — vsaj dobrega ne; vsak prepričljiv triler pa na žalost popularizacijo izključuje (npr. One False Move pred kakšnim mesecem). V tej ugotovitvi pa se skriva tudi odgovor, zakaj bodo trilerji z, recimo, Stevenom Seagalom v glavni vlogi vedno boljši od tistih s Harrisonom Fordom ali kakšnim njemu podobnim igralcem. Patriotske igre so predrage in pre-poceni hkrati, da bi v njih zaradi Forda prepoznali karkoli, kar vsaj malo spominja na Iztrebljevalca. MAXM0DIC t VONJ PO ŽENSKI CBCF fii MM® režija: Martin Brest scenarij: Bo Goldman fotografija: Don Thorin igrajo: Al Pacino, Chris O'Donnell, James Rebhorn, Gabrielie Anwar, Philip S. Hoffman, Richard Venture, Bradley Withford, Rochelle Oliver, Margaret Eginton, Tom Riis Farrell produkcija: Universal Pictures, City Light Films Prvič je vonj po ženski zavel iz-filma že leta 1975, natančneje iz romantične, ravno prav tragično obarvane komedije Dina Risija z naslovom Profumo di donna, v kateri so nastopili Vittorio Gas-sman, Agostina Belli in Alessan-dro Momo, slednji v vlogi neizkušenega, nedolžnega moškega, ki mu zaradi mladosti ženske še niso zadišale. Film bi že skoraj pozabili Jk ! ï \ j f r. iî ÄllSfciiT Ï 2 Ipp? IP« ÉS EPa jgSjjp 1 1 'ISÈ ^Säl Bj'v ■ 1 M pa ne zato, ker bi bil neizrazit, temveč zaradi njegove simpatične, odkritosrčne preprostosti, ki je nismo več vajeni — če nas nanj ne bi spomnil Hollywood, ta gigantski kolektivni spomin, ki se dobro zaveda, da so filmi že od nekdaj pri gledalcih v prvi vrsti vzbujali smeh, solze in strah. In ker so devetdeseta obdobje močnih čustev, mora biti potemtakem tudi vonj po ženski dandanes še prepričljivejši, precej močnejši in seveda daljši — pa če vir tega vonja, žensko, opazimo ali ne. Melodramatska inačica Martina Bresta z angleškim naslovom Scent of a Woman to neizpodbitno dokazuje: film je skoraj uro daljši od originala, traja monumentalnih 156 minut, zasedbo iz Risijevega filma so zamenjali Al Pacino, Chris O'Donnell in Gabrielie Anwar s to podrobnostjo, da je slednje v filmu le za vzorec -toliko, da ima naslov pač svoj objekt. Preden se lotimo česarkoli v zvezi s filmom, je treba povedati, da Brestov najnovejši izdelek ni nek nostalgični remake, ki bi izražal kakšen specifičen režiserjev odnos do italijanskega originala, skratka hommage Risijevemu filmu, temveč gre za izrazito »tempiran« film, ki niti malo ne skriva svojih glavnih adutov v predoskarjevski dirki. Že bežen pogled nazaj nam razkrije, da so največ oskarjev odnesli ravno filmi s pohabljenci, socialno odrinjenimi osebami, v katerih sta se skoncentrirala patos ■PIPI? 1a1 info Sally Fields je bivša žena Robina Williamsa v filmu Mrs. Doubtfire. kjer se Williams maskira v gospodinjsko pomočnico, ker je to edini način, da spet vidi svoje tri otroke. Film bo nastal v proizvodnji Blue Wolf Prods, (lastnika sta Williams in njegova žena Marsha, ki bosta tako tudi producenta), distributer pa bo 20th Century-Fox, režiser pa je Chris (Home Alone) Columbus. Pri založbi Dutton bo junija izšel roman Foxfire pisateljice Joyce Carol Oates, katerega zgodba, postavljena v 50-ta leta, govori o tolpi, ki jo sestavljajo izključno mladoletne pripadnice nežnega spola. Hiša Chestnut Hill Prods, sije že pridobila pravice za filmsko adaptacijo romana. Scenarij bo napisala Patri Sullivan, kije kot scenaristka ie sodelovala z Johnom Schlesingerjem. Režiser bo Mike Figgis (Viharni ponedeljek. Policaj pod nadzorom). V New Yorku so marca pri Universalu začeli snemati film Carlito's Way. Scenarij Davida Koeppa sloni na romanu Edwina Torresa, gre pa za pripoved o gangsterju Carlitu (Al Pacino), ki si želi po vrnit\'i iz ječe začeti s poštenim življenjem. Sean Penn pa igra njegovega prijatelja in advokata. Režiser je Brian De Palma. *** Steven Spielberg je eden izvršnih producentov igranega filma Kremenčkovi (The Flintstones), ki bo nastal v proizvodnji Amblin Entertainemt, z Universalom kot distributerjem: izvršna koproducenta sta Kathleen Kennedy in Gerald L. Molen. Scenarij po stripih in risankah Hame in Barbere sta napisala Jim Jennewein in Toni Parker, režiral pa bo Brian Levant. Barney a Ritbbla naj bi igral Rick Moranis, Fred FUntstone pa bo John Goodman. *** Po filmih Fatal Attraction in Basic Instinct bomo dobili še Fatal Instinct (alt. naslov Triple Indemnity), ki so ga začeli snemati oktobra in bo kmalu končan. Režiser je Carl Reiner, igrajo pa Armand Assante, Sean Young, Sheritynn info 29