KLIC TRIGLAVA
-	SLOVENSKA MANIFESTACIJA ZA MIHAILOVA
-	KAMENA DOBA EMIGRANTSKE POLITIKE
-	DR. ŽEBOTOVA "SLOVENIJA"
-	SOKOLI, V MONTREAL!
-	JUKIČ V PERSPEKTIVI
336
MAJ 1967
Oglas»,	__	_ _____„..................■—..
V spomin profesorja Lamberta Ehrlicha ob 25-letnici njegove smrti ( 26, maja 1942 - 26. maja 1967) je pravkar izšla knjiga univerzitetnega profesorja DR. CIRILA ŽEBOTA
SLOVENIJA VČERAJ, DANES IN JUTRI
Knjiga, ki obsega 12 poglavij z 12 dodatki, je izvirna razprava o evoluciji življenja, gospodarstva in državnosti v Sloveniji po prelomu leta 1945.
Knjiga je izšla v založbi avtorja pri Mohorjevi družbi v Celovcu (Viktringer Ring 26), kjer jo je moč kupiti ali naročiti po pošti ($3 za USA in Kanado, 3 avstralske dolarje za Avstralijo in 30 avstrijskih šilingov za Evropo).
‘Oglas-
POZIV ZLETNEGA ODBORA JUGOSLOVANSKEGA SOKOLA V AMERIKI
Pri AmeriSko-Jugoslovanskem Sokolskem dtuätvu Cleveland, Ohio, se je ustanovil zletni odbor, ki naj bi pripravil organizirani odhod Sokolov na vsesokobki zlet v Montreal.
Jugoslovanski Sokoli v Ameriki smatramo za svojo bratsko dolžnost, da se zleta udeležimo v čim večjem Številu, urejeno, v uniformah in po možnosti z velikim Številom narodnih noS.
Naval tujcev na svetovno razstavo EXPO 67 in vsesokolski zlet bo ogromen; težko bo posamezniku dobiti prenočišče v tistih dneh. Češkoslovaški zletni odbor v Montrealu nas je pozval,da sporočimo svojemu članstvu in prijateljem, naj se nemudoma javijo temu odboru zaradi prenočišč. Zletni odbor je tudi podaljšal rok za znižane vstopnice k sokolskim prireditvam za jugoslovanske Sokole.
Prenočišča lahko rezervirate od petka, 30. junija do ponedeljka, 3. julija. Cena prenočišču v spalnicah collega je $4. 00 za noč, soba z dvema posteljama $15. 00, soba z eno posteljo $9. 00 za noč. Zni žana cena vstopnicam k vsem sokolskim prireditvam, za sokolski zletni znak in zletno spominsko knjigo je $7. 00 (redna $10. 00). Pri Zletnem odboru v Montrealu lahko že vnaprej naročite vstopnice za svetov, no razstavo EXPO 67 po ceni $2.50 za odrasle in $1.25 za deco. Vse informacije lahko dobite na naslovu: "Sokol Slet 1967 Montreal", P.O. Box 126, Montreal 16, Quebec, Canada. Prijavite se takoj zletne-mu odboru Jugoslovanskega Sokola v Ameriki, na naslov načelnika odbora br.Rudija Perhineka, 1710 Ca-talpa Road, Cleveland, Ohio 44112, od koder boste takoj prejeli tiskovine za prijavo. Poudarjamo, storite to takoj, ker lahko prenočišč zmanjka.
Jugoslovanski Sokoli v Ameriki se bomo podali na zlet skupno, toda vedeti moramo v naprej, kje bo treba naročiti avtobuse za skupni odhod .Podrobnosti o tem boste zvedeli od načelnika odbora.
Pozivamo dalje vso jugoslovansko sokolsko mladino v Ameriki in Kanadi, da takoj stopi v vrste najbližjega češkoslovaškega sokolskega društva zaradi vaj za skupni nastop na zletu. Bratje C ehoslovaki so nas obvestili, da bodo sprejeli naSo mladino v svoje telovadnice z vso ljubeznijo,
Zletni odbor potrebuje dalje za izvedbo organizacije naše udeležbe na zletu finančno podporo od strani zavednih in požrtvovalnih bratov in sester, zlasti onih, ki iz raznih vzrokov ne bodo sami mogli na zlet, pa bi želeli na ta način pokazati solidarnost. Darove sprejema načelnik zletnega odbora.
Ne odlašajte s prijavami! ZLETU ZDAR! ZDRAVO.'	Zletni odbor JSvA.
POLITIČNO
NEODVISNI
LONDON, 13. MAJA 1967.
LETO XX. ŠTEV. 336.
STENE SO GOVORILE
RADI VERJAMEMO, da so bili rdeči oblastniki v Ljubljani in Beogradu vsi iz sebe, ko so 26. aprila zjutraj odkrili, da je v minuli noči nekdo z oljnato rdečo barvo napisal na stene prostorov Filozofske fakultete ljubljanske univerze z meter velikimi črkami gesla, ki so zahtevala izpust Mihailova iz zapora, ločitev Socialistične zveze od komunistične partije in enakopravnost jugoslovanskih narodov.
Samega dejstva niso mogli prikriti pred javnostjo, saj je vsa Ljubljana že zjutraj govorila o tem in odstranitev gesel, ki so po cenitvi režima napravila škode za 999.999 din, ni bila možna, ne da bi morali za to zapreti fakulteto in najti zares prepričljiv razlog. Tako so se zatekli k političnemu manevru, sklicali zadevne mitinge in naročili resolucije, ki so nato obtožile v ostrem tonu "zlikovce", ki da so napravili tolikšno moralno, politično in materialno škodo.
Nobenega dvoma ni, da gre za politično dejanje. Ne strinjamo se pa z režimom, ko to dejanje pripisuje "klerikalni emigraciji". Ničesar ni dlje od resnice. Ne strinjamo se dalje, da Mihajlov ni bil poznan po svojem delovanju v Sloveniji in da stoje za gesli tudi tuji agenti - najbrž kar sama CIA. Režim sam je kriv, ko je s ponovnim procesom in obsodbo prof. Mihajlova na štiri leta in pol zapora poskrbel, da je o tem govorila vsa Jugoslavija, tujina je pa zadevi posvetila tolikšno pozornost, da nas je to prav začudilo.
Avtorji tega pleskanja se nahajajo v sami Zvezi komunistov, neposredni in posredni. Prvi so to mladi inteligentni ljudje, ki si ne pustijo, da bi jim včerajš nji''nepismeni narodni heroji solili pamet in jih tretirali kot otroke, ki niso sposobni sami misliti z glavo. To je bil njihov odgovor, to je bil njihov inteligentni odgovor, ko so prav filozofsko fakulteto izbrali za svojo demonstracijo v prilog Pravice in Svobode. Drugi, posredni avtorji tega "onečaščenja" so vsi tisti o> blastneži, ki v svoji omejenosti ne uvidijo, da v dobi Sputnikov ne morejo več izvajati nasilja nad kulturnim in prosvetljenim rodom: tisti oblastneži, ki na vsa kem koraku ovirajo svobodnjaške težnje bistrejših in dalekovidnejših tovarišev, ki so spoznali, da mora biti enkrat konec večne revolucije. Ti rdeči norci, ki se niso v življenju ničesar naučili, so odgovorni za v s e posledice, ki jim bomo še in še priča.
Gre za borbo dveh svetov v isti partiji - za borbo med Sinovi in Očeti, za borbo med Svobodo in Nasiljem, za borbo med Napredkom in Reakcijo, za borbo med Razumom in Blaznostjo, za borbo med Častjo in Zločinom. Ne dvomimo, kdo bo končno zmagal, ker zaupamo v Človeka in njegovo težnjo po Svobodi. Vsa človeška zgodovina nam to izpričuje.
Korak naprej, tri nazaj
Društvo slovenskih protikomunističnih borcev v Argentini in konzorcij njihovega 'Vestnika' sta sklicala razgovor okrog kamnite mize, pri katerem naj bi povabljeni razpravljali "Kje smo petdeset let po Majniški deklaraciji".
W
Svoj govor je g. Miloš Stare, prvak SLS in tajnik Narodnega odbora za Slovenijo, pričel z ugotovitvijo, da sodeluje kot posameznik in ne kot predstavnik svo-ve stranke ali Narodnega odbora. Teoretično utegne to držati, dejansko pa ljudje tega ne bodo najbrž tako lahko razumeli, tem bolj, ker so nekatere njegove osnovne misli že pred leti izražali drugi narodni odborniki - ne kot privatniki
G. Stare je, po našem mnenju, čeprav kot privatnik, v treh točkah politično pogrešil:
Ko je omenil značilnosti slovenske emigracije, je opozoril na nelogiko, češ da kritiki predvojnih strank v isti sapi kritizirajo komunistično diktaturo ene same stranke v domovini, a istočasno vidijo v demokratičnih političnih strankah med izseljenci svojega glavnega nasprotnika. " Ce so kje spori ali nesoglasja, jih povzročajo tisti, ki se dela za osvoboditev domovine ne udeležujejo", je pribil g. Stare.
'NARODNO PREDSTAVNIŠTVO1
To enostavno ne drži. Tisti, ki namreč kritizirajo stare stranke, ne kritizirajo demokratičnega sistema, ki predvideva obstoj več strank,, kar edino preprečuje dirko z enim konjem, ampak kritizirajo specifične slovenske emigrantske a-li predvojno-medvojne razmere. Kritizirajo predvojne stranke, ki še po 26 letih od propada Jugoslavije, potem ko so v stvari izgubile vojno in revolucijo, sebe smatrajo za zakonite predstavnice slovenskega naroda in vsakomur izven strank odrekajo z absolutnim pridržkom upravičenost lastnega ločenega političnega delovanja, kar vključuje tudi polno pravico do nepriznanja predvojnih strank kot političnega predstavništva slovenskega naroda. V tem grmu tiči zajec in tega zajca je g. Stare molče privlekel na dan, ko je dejal, da se kritiki "dela za osvoboditev domovine ne udeležujejo". Radi bi zdaj čuli, kateri je tisti forum ali persona, ki si upa narekovati in določati način in okvir dela za osvoboditev domovine. Pa menda vendar g. Stare ne misli, da izven strank ali narodnega odbora ni delovanja za osvoboditev domovine ali pa da je tako delo manj vredno?!
'NI REŠITVE IZVEN STRANK'
Drugo: ". . . ali se ne bi mogli v slovenski krščanski demokraciji v emigraciji združiti vsi izseljenci po vseh kontinentih, ki priznavajo krščanske osnove in demokratične oblike v javnem življenju? Ali se ne morejo vsi liberalno misleči združiti v liberalni stranki, in če jim v njej ni kaj všeč, urediti v njej? Ali ni danes v evropskih svobodnih demokracijah tudi socialistična stranka zelo pomem ben činitelj?" vprašuje g. Stare dalje. Na to vprašanje naj odgovore pač stranke same, ki ali programatsko ali taktično ne zadovoljijo tistih, ki naj bi - po mnenju teh strank - spadali vanje. Ce same ne morejo najti odgovora na to, naj na -jamejo eno od ustanovj ki raziskujejo taka vprašanja, pa bodo kmalu našle ne -
pristranski odgovor. Gotovo mora biti nekaj narobe s strankami, če jih ljudje ne marajo. Morda je pa prav Socialistična stranka v tem oziru našla rešitev, ko se je kot stranka razšla in na novi politično-organizacijski osnovi združila občutno širši krog ljudi, kot si ga je kdajkoli v emigraciji mogla zamišljati.
Tretje: Rešitev na prejšnji citat vidi g. Stare v naslednjem: "Če pa ne moreš v nobeno obstoječih strank, pa ustanovi novo, preštej svoje vrste in ponudi svoje sodelovanje našemu predstavništvu t.j. Narodnemu odboru za Slovenijo. Nih če te ne bo odklanjal, če bo videl tvojo resno pripravljenost, da se žrtvuješ v delu za osvoboditev domovine. "
Tu je g.Stare spet nazaj pri prvi točki, kakor smo jo komentirali: ni nobenega (narodnega) predstavništva, ker mora vsak politično resen človek vendar ugotoviti, da je po 26 letih in po izgubljeni revoluciji nesmisel govoriti o tem. Ope-tovano smo zapisali: narod je v Sloveniji kot celoti med vojno v večini optiral za Osvobodilno fronto - v dobri veri, in tega mu ne gre šteti v zlo. Mi smo bili v manjšini, česar na stvari ne izpremeni dejstvo, če smo pravilno vrednotili OF in opozarjali, da gre za premeteno komunistično igro. Morda celo eno in/ali drugo ni odločilno vplivalo, da smo vojno in revolucijo izgubili, ker so pri vsem tem kajpak odločali tudi drugi činitelji, ki niso bili vedno pod našo kontrolo. Toda to, da se je narod slovenski v najbolj črnih dneh svoje zgodovine tako spontano izjavil za osvobodilno fronto (z malima začetnicama) - na nekomunistični in na prokomunistični strani, - gre slovenskemu narodu samo v čast. Ker je bil odziv med narodom za Osvobodilno Fronto (z velikima začetnicama) na Gorenjskem, Štajerskem in Primorskem in verjetno celo v okupirani Ljubljani večinski, to pomeni, da že tedaj, vsled komunistične prevare ali brez nje, vsled naše nesposobnosti ali brez nje, narod kot večina ni imel ali ni hotel imeti opravka s starimi strankami.
VELIK KORAK NAPREJ
To je trpka resnica, ki je stari politiki najbrž nikdar ne bodo prebavili. Toda iz tega dejstva še ne izhaja, da so stranke nepotrebne ali preživele. Tega nismo nikdar trdili, niti ne gremo tako daleč, da bi zahtevali, naj se stranke razidejo. Ni namreč rešitev tega vprašanja v preimenovanju ampak v radikalni spremembi mišljenja in odnosa do stvarnosti. In tu tiči jedro vsega emigrantskega natezanja.
Pri tem je anomalija tem večja, ker izginja glavna programatska ovira za sodelovanje: prvak Slovenskega državnega gibanja prof. Ciril Zebot, čigar beseda tamkaj nekaj velja, pravi, da ni proti rešitvi slovenskega vprašanja v konfederativni Jugoslaviji. Ljudje božji, pa to je vendar ogromen korak naprej in zelo, zelo blizu stališča mnogih prvakov SLS. Ko torej s tem rešujemo, prvič v dobi emigracije, enega glavnih pomislekov za sodelovanje, pride "privatnik" g. Stare in nas uči kozjih molitvic o vključevanju v stare stranke, o predstavništvu in posredno celo očita, da ne delujemo za osvoboditev domovine, če delujemo izven strank. To je nov, očiten dokaz, da je nekaj hudo narobe v starih strankah in da ni čuda, da ljudje nočejo imeti z njimi opravka. Kar pa zadeva štetje vrst, pa je to lahko zelo nevaren bumerang: pustimo ga zato pri miru.
G. Stare je govoril javno, mi smo mu odgovorili javno. Z veseljem bomo objavili njegov odgovor na našo kritiko in naše prigovore.
Več kandidatov še ni demokracija
JUGOSLOVANSKI REŽIM se je pred aprilskimi republiškimi in zveznimi volitvami, o čemer poročamo pod "Mesecem", na veliko hvalil, da imajo to pot volivci zares možnost izbiranja med več kandidati in da torej hi govora o tem,da bi šlo za avtomatično glasovanje za v naprej postavljene kandidate od strani KP odnosno organizacij, ki so pod njeno kontrolo.
Če naj bi bila to posebnost "ljudske demokracije", potem je treba reči, da take volitve niso niti ljudske niti demokratične.
Ob neizogibnem lajšanju partijsko-birokratskega pritiska nad državljani so ti pričeli godrnjati in očitati oblastnikom, da so volitve farsa, če nimajo kaj izbirati, voliti, in da famozna rotacija na stvari popolnoma ničesar ne spremeni, saj da gre za ene in iste ljudi, ki si med seboj lepo dogovorno zamenjajo položaje. Tedaj je režim uvidel, da je treba spet malo popustiti, to je, popustiti bolj na videz kot dejansko, da bodo kritiki utihnili in da bo formi zadoščeno.
Ko so pa o teh vprašanjih razpravljali v Socialistični zvezi, se je nekaterim zareklo in na dan so prišle nekatere žive resnice, katere, upajmo, bodo bistri možgani preprostih državljanov hranili v spominu in vnovič pritiskali z zahtevami, ko se bo ponujala nova prilika, da mora režim kreniti na pot spoštovanja o-sebnega mnenja in osebne svobode. Zareklo se je 1. novembra lani Todu Kurto-viču, članu predsedstva te zveze, ko je na vsedržavni konferenci ugotovil, da dosedanji množični volilni zbori ne zadostujejo in da je treba za prihodnje volitve "najti še novih organizacijskih oblik zbiranja volivcev".
S tem se je približal osrednjemu vprašanju demokracije: kako omogočiti ljudem, da zares izpovedo svoje mnenje, da pride moč argumentov do večje veljave in da nazadnje prevladajo tisti predlogi, ki uživajo stvarno podporo večine.
Pot do tega je seveda še dolga in jjihova uresničitev ne bo možna samo v o-
kviru ene politične organizacije, nad katero itak bdi partija. "Zbiranje volivcev"
mora zares dobiti možnost "novih organizacijskih oblik".
6	J	UREDNIŠTVO
KRONIKA
LETOŠNJE LETO je za slovenski narod izrednega pomena, ker se spominjamo 1200-letnice pokristjanjenja naše de-Zele, kar nam je omogočilo, da smo se ohranili kot narod. Obhajamo 1100-letnico prihoda sv. bratov Cirila in Meto da preko zemlje naših pradedov v Rim. Letos obhajamo tudi petdesetletnico Majniške deklaracije, s katero smo ma-nifestativno določili svojo politično bodočnost z naslonitvijo na jug. širom slovenskega izseljenstva, pa tudi v domo. vini, se vršijo letos proslave. * V začetku aprila je okoli 2500 Slovencev, po večini iz domovine, poromalo v Rim. Z njimi so bili vsi trije slovenski škofje in mnogi cerkveni dostojanstveniki zamejske Slovenije. Tako velikega, tako občutenega romanja Slovenci še nismo imeli v večno mesto. Papež Pavel jih je sprejel v posebni avdijenci. - Iz Za greba je 200 romarjev pod vodstvom kardinala dr šeperja romalo v Sveto deželo. * Po poslednjih podatkih naj bi bi lo 45 milijonov lir že zbranih za odplačilo 55 milijonskega dolga na zemljišče za rimski Slovenik; preostanek upajo zbrati letos, nakar bodo pričeli misliti na denar za zidavo samega doma. Anglija je zbrala nad en milijon lir. USA 20 milijonov lir, Rim 15 milijonov, domovinska Slovenija 300.000 lir in Argentina 156.000 lir. * Izšel je jubilejni Zbornik Svobodne Slovenije za 1967. Ima 440 strani besedila in nad sto ilustracij. Izredno bogata knjiga. * V april ski "Slovenski državi" je prof.Ciril Žebot komentiral poslednji lingvistični spor med Zagrebom in Beogradom,češda je treba - četudi majhno-c različnost med srbskim in hrvatskim jezikom spoštovati kot na primer spoštujejo Angleži ameriško angleščino in Amerikanci angleško. "V interesu kulture in v korist nadaljnje evolucije h konfederativni ali drugačni mirni rešitvi vprašanja odnosov med suverenimi narodi sedanje Jugoslavije" je treba ta spor čimprej zaključiti s sporazumom o popolni svobodi in avtonomiji obeh sorodnih jezikov, zaključuje prof. Žebot.
CIRIL A. ŽEBOT:	„
ODLOČITEV ZA SLOVENSKO DRŽAVO
OB PETINDVAJSETLETNICI SMRTI PROFESORJA LAMBERTA EHRLICHA
(Pričujoči sestavek je prednatis 11. poglavja avtorjeve knjige "SLOVENIJA -VČERAJ, DANES IN JUTRI", ki je v avtorjevi založbi te dni izšla pri Mohorjevi družbi v Celovcu.)	^
Dne 26.maja 1942 okoli osme ure zjutraj je bil sredi podgrajskega trikotnika pred Ljudsko kuhinjo na Streliški uli ci v Ljubljani umorjen dr.Lambert Ehrlich, profesor ljubljanske univerze, duhovni vodja Slovenske dijaške zve?;e-da leC najštevilnejše predvojne organizacije slovenskih študentov - in duhovnik Akademskega kluba Straža, prvoborilec za slovenske narodne meje v sklopu obeh svetovnih vojn, pobudnik za ustanovitev podtalne slovenske narodne vlade ob začetku trojne okupacije spomladi 1941, zasnovatelj narodno-političnega programa slovenske državp za povojno bodočnost Slovenije. Profesor Ehrlich je padel pod kroglami atentatorjev partijske VOS-e skupaj s primorskim študentom Viktorjem Rojicem, ko sta pravkar zapustila sosednji Akademski dom Sv.Cirila, kjer je profesor Ehrlich daroval sveto opravilo, pri katerem mu je Rojic ministriral.
Lambert Ehrlich je bil rojen 18.septembra 1878 v Zabnicah pod Svetimi Višarji. Po dokončani gimnaziji v Čelov cu je študiral teologijo in etnologijo v univerzah v Innsbrucku, Rimu, Parizu in Oxfordu. Po zaključenih pariških mirovnih konferencah, kjer je bil tajnik slovenske delegacije in po izgubljenem koroškem plebiscitu, ko je bil izgnan iz Avstrije, je dr. Ehrlich prišel v Ljubljano, kjer je postal profesor teološke fakultete na novi slovenski univerzi in je na njej predaval do svoje smrti. Tak je bil formalni okvir Ehrlichovega življenja, izobrazbe in poklica. Njegovo delo in vpliv pa sta segla daleč preko tega okvira.
Profesor Ehrlich je bil poznan predvojnim in medvojnim rodovom Slovencev vseh pokrajin, slojev in pripadnosti. Preživeli se ga spominjajo kot izrednega človeka, vzglednega duhovnika, korenitega Slovenca, razgledanega svetov njaka, prijatelja in svetovalca študentov ter neutrudljivega dobrotnika potrebnih in preganjanih, pa naj so to bili zapostavljeni slovenski vajenci in služkinje v Celovcu pred prvo svetovno vojno, Boris Kidrič v dunajskih zaporih, lačni študentje v Ljubljani ali begunske žrtve medvojne okupacije.
Profesor Ehrlich ni bil strankarski voditelj ali politik. Toda v obeh svetovnih vojnah je bil prav on v prvih vrstah zgodovinske borbe za ozemeljsko zedinjenje in politično enakopravnost Slovenije. Bil je vodilni član in tajnik sloven skega zastopstva na pariški mirovni konferenci leta 1919. V gorečem jutru nemškega napada na Jugoslavijo, 6.aprila 1941, se je nenadno pozvan takoj podal na nevarno pot na jug do neznanega cilja za reševanje slovenskih mej v okvi ru zavezniških vojnih ciljev. Po povratku v Ljubljano 4. maja 1941 je predložil daljnovidno zasnovo slovenske vlade za vodstvo okupirane Slovenije.
SLOVENSKA KATASTROFA
Poslej se je profesor Ehrlich posvetil pomoči štajerskim in gorenjskim beguncem ter nadaljnemu zbiranju in varstvu študentov v zasedeni Ljubljani, že maja 1941 je poslal v zahodni svet prvo dokumentirano poročilo o nemškem preganjanju na Štajerskem in.Gorenjskem. V naslednjih mesecih pa je pripravil in odposlal nadaljna poročila o težkih okupacijskih razmerah in študiju o bodočnosti Slovenije v sklopu povojne Evrope. Kot je dokumentarično žigosal preganjanje pod trojno okupacijo in protipravno priključitev okupiranih predelov Slovenije Nemčiji, Italiji in Madžar ski, tako je profesor Ehrlich obsojal partijski značaj OF, njene stalinistične cilje in njen bratomorni terorizem. Kakor v neizpodbiten dokaz pravilnosti njegove sodbe o partijskih ciljih in terorističnih metodah OF, je profesor Ehrlich sam padel pod njeno bratomorno roko kot najsvetlejša žrtev slovenske medvojne žaloigre.
V spomenici zapadnim zaveznikom o slovenskem problemu in povojni preureditvi osrednje Evrope je profesor Ehr lieh tako-le opisal razmere v zasedeni Sloveniji:
"... vojna je v desetih dneh prevrgla jugoslovansko državo in slovenski narod se je znašel že v prvih dneh te vojne popolnoma izoliran in zapuščen...
"Posledica tega razsula je za Slovence trenutno popolna katastrofa. Polovico vsega slovenskega ozemlja so Nemci z brutalno silo ne samo zasedli, temveč tudi anektirali in ga proglasili za čista germanska tla. Vsaka sled slovenske kulture v šoli, časopisju, upravi m celo v cerkvi je popolnoma zbrisana. Slovenska duhovščina in svetna inteligenca je pregnana in germanska sila brutalno izvaja germanizacijo po receptu starih barbarskih Asircev: S silo preko noči preseljujejo vas za vasjo, dolino za dolino, v živinskih vagonih na tisoče in tisoče Slovencev in jih razmetavajo v Srbijo, Bosno, na sever v Slezijo, Brandenburg in najrazličnejše nemške pokrajine. Kakor prah in smeti meče
nemški Nero slovenske množice in jim pri tem oropa vse: hiše, vse premoženje, trga otroke.od staršev, žene od mož.
"Ta doživetja so nam prikazala v popolnoma jasni luči dejanske namene Nemcev: slovenski narod mora na prostoru med Nemci, Hrvati in jadransko obalo pri Trstu popolnoma izginiti.
"Manjše zlo je usoda Slovencev v tako imenovani 'ljubljanski pokrajini', ki obsega samo petino slovenskega o-zemlja in ki so jo proti mednarodnemu pravu anketirali Italijani. Ta aneksija je bila v danem trenutku rešitevsloven skega jedra v 'ljubljanski pokrajini', ker je italijanska vlada z avtonomnim statutom pustila Slovencem slovensko kul turno življenje... Vsa oblast v 'Ljubljanski pokrajini' pa je v rokah italijanskih komisarjev. Italijanska oblast se zaradi brezpomembnih akcij komunistične 'Osvobodilne fronte' znaša nad vsem prebivalstvom. Postopna italianizacija
in fašizacija_kaže nadalje na to, da se italijanske oblasti ne drže avtonomnega statuta za 'Ljubljansko pokrajino'.
Vkljub vsemu je vendar italijanska okupacija neprimerno znosnejša od nemške, ki hoče z vsemi sredstvi zbrisati sleherno sled slovenstva.
"V čast Italije je treba omeniti, da je odprla v 'Ljubljanski pokrajini’ takorekoč azil za 30.000 beguncev, ki so prebežali iz nemške okupacije."
VlSARSKO SLOVENSTVO
Profesorja Ehrlicha sem prvič srečal jeseni 1932. Predstavil me je Marjan Brecelj, takratni predsednik Slovenske dijaške zveze, s katerim sem bil izvoljen za podpredsednika te predstavniške organizacije slovenskih katoliških študentov. Marjan Brecelj je kmalu odšel svojo pot, s profesorjem Ehrlichom pa sem ostal do jutra njegove smrti, deset let pozneje, ko je posebna izdaja SLOVENSKEGA POROČEVALCA prenagljeno objavila, da sem bil po odloku OF sku pa j s profesorjem umorjen tudi jaz. In tako sem profesorju Ehrlichu zatisnil oči. Pokopali smo ga z edinstvenim pogrebom silne mladostne ljubezni in neugasnega zaupanja v trajno pravilnost njegovega slovenstva.
Ker je profesor Ehrlich mnogo pomenil vsej Sloveniji in tolikim Slovencem, se ga spoštljivo spominjajo vsi, ki so ga poznali ali pa so le Culi resnično zgodbo njegovega življenja in smrti.
Profesor Ehrlich je videl Slovenijo z zornega kota Svetih Višarij kot "narod sredi Evrope" med Alpami, Jadranom, Balkanom in Panonsko nižino, na čigar prehodnem ozemlju se je iz zgodovinskega križišča poti v moderni dobi razvil pravcati "evropski kolodvor". Na ta prostor so stoletja pritiskali Nemci, da bi segli do južnega morja pri Trstu, v novejši dobi pa tudi Italijani. V drugi svetovni vojni so si Nemci, Italijani in Madžari Slovenijo razdelili. Unitaristična Jugoslavija, ki so jo bili utemeljevali predvsem iz obrambnih razlogov, Slovenije ni mogla braniti. V uri svoje največje stiske so Slovenci bili prepuščeni samim sebi. Profesor Ehrlich je obrambno osamljenost Slovenije, spričo osnega navala in okupacije smatral za ključno dejstvo slovenske politične zgodovine, iz katerega bi po njegovem Slo venci morali brez oklevanja napraviti nujen zaključek: ustanoviti podtalno slovensko narodno vlado za koordinirano in preudarno vodstvo razkosanega naroda pod trojno okupacijo v pripravi na zedinjeno Slovenijo v svobodni slovenski državi po skupni zavezniški zmagi.
Namesto predlagane slovenske vlade pa je pod okupacijo prišlo do partijsko-kontrolirane OF in sledečega bratomornega razračunavanja, po vojni pa do stalinistične diktature iz centralističnega Beograda nad okrnjeno innesvobod no Slovenijo. Tako je Slovenija tudi v drugi svetovni vojni zamudila dragoceno možnost svoje zgodovinske odločitve za lastno državo kot sredstva političnega zedinjenja in svobode.
Jedro Ehrlichovega "višarskega slovenstva" je v izvedbi slovenske politične samoodločbe za slovensko oblast kot jamstva slovenske narodne samobitnosti in ozemeljske celotnosti ter praktičnega pogoja za prosto izbiro najboljše dr-žavno-politične alternative, ki bo pri rokah: ali Slovenija s Trstom kot neke vrste "jadranska Švica" ali Slovenija kot enakopravna država-članica pogodbene jugoslovanske konfederacije ali pa Slovenija v neposrednem sklopu širše evrop ske zveze držav.
Obstoj slovenske države bo jamčil, da s Slovenijo v bodoče ne bodo zopet ravnali kot z okrnjenim pokrajinskim priveskom drugih političnih tvorb. Obstoj slovenske države bo tudi zagotovil, da Slovenije ne bodo nepogodbeno in posredno vključevali v širše zveze. Kakršnakoli bi že bila kaka bodoča zveza držav okoli Slovenije, Slovenija bi si morala v njej zagotoviti neposredni položaj države članice. Skratka, slovenska država mora postati eno izmed osnov nih dejstev nove Evrope, o katerem ni več debate.
Smisel države je v tem, da služi kot sredstvo, s katerim širše ljudske skupnosti odločajo o svojih skupnostnih potre bah ter o namembi svojih skupnih gospodarskih zmogljivosti v skladu s temi potrebami. Kjer je, kot na primer v Evro pi, zgodovina razvila širše ljudske skupnosti kot samonikle narode, tam se morajo državne tvorbe prilagoditi posame znim narodom, ker so v teh primerih važne skupnostne potrebe narodnostno pogojene in usmerjene. Pri teh skupnostih
je narodnost ena izmed osnovnih živi jenskih vrednot.
Samonikel narod, ki nima lastne države kot potrebnega orodja za skupnostno samoodločanje, ostaja v sodobnih razmerah brez zadostnih možnosti za nadaljnji narodni razvoj; njegove sile se izčrpavajo v nasprotovanem in oviranem ohranjevanju zgodovinsko pridobljenih narodnih posebnosti. Tako stanje stvari ni le krivično, temveč tudi povzroča čut manjvrednosti in neodgovornosti, nevoljo, nemire in uporništvo.
Vladanje nad ljudstvi, ki v zgodovini niso razvila samoniklih narodnosti, je znano kot kolonializem. Odrekanje državnega samoodločanja samoniklemu narodu od strani drugih narodov pa je vsebina pojava, ki je poznan pod ime nom imperializem, pa naj ga izvaja kaka svetovna velesila, kot na primer Sovjetska zveza nad baltskimi narodi, ali pa kak sosednji narod, kot na primer Cehi nad Slovaki. V načelu ga vsi obsojajo enako kot kolonializem, v prak si pa ga večkrat obidejo z izgovori o "sorodnih” narodih in navidezno "zveznih" državah.
Naj pa bo Se tako naravno in nujno, narodno samoodločanje ne opravičuje avtarkije. Noben narod, ne glede na svoj obseg, ne more sam jamčiti svetovnega miru, ne uresničiti svojih dinamičnih možnosti v osamljenosti. Zanesljivi pogoji za ohranitev svetovnega miru in za večjo gospodarsko zmogljivost presegajo meje katerekoli posamezne države. Zato se morajo vse narodne države omejevati v izvrševanju svojega dvojnega samoodločanja v prid med narodnemu sodelovanju. Toda pri tem gre za prostovoljno omejevanje v skladu z dokazanimi in spoznanimi nujnost mi in koristmi mednarodnega sožitja. Tako prostovoljno omejevanje državne suverenosti v mednarodnih odnosih mo re biti le pogodbeno. Zato so narodne države potrebne tudi z vidika mednarodnega sožitja kot pristojni pogodbeniki za enakopravno sodelovanje v skupno korist.
Slovencem so imperialistično odrekali pravico samoodločevanja in pogodbenega sodelovanja pred in po obeh sve tovnih vojnah. Sele sedaj nastajajoča slovenska državnost bo - upajmo, da kmalu - zajamčila, da bo slovenska gospodarska zmogljivost v bodoče služila doseganju slovenskih teženj in ciljev, ki si jih bodo suvereni Slovenci sami demokratično krojili. Pogodbeno suverena slovenska republika bo preprečevala, da bi tudi v bodoče slovenske gospo darske dosežke davčno konfiscirali po starih ali novih imperialističnih merilih iz neslovenskih političnih srediSč za neslovenske interese. Tudi slovenska pomoč gospodarsko nerazvitim predelom mora biti prostovoljna in pogodbena na osnovi slovenskih zmogljivosti.
V takem okviru državne enakopravnosti bo stopnja koristnosti mednarodnega gospodarskega sodelovanja za Slovence odvisna od tega, kako bo Slovenija znala izbirati in razvijati tiste gospodarske panoge in proizvajalne načine, ki bodo najbolj odgovarjali slovenskim primerjalnim možnostim merjenim v stvarnih proizvajalnih stroSkih. Te možnosti bodo toliko donosnejše, kolikor naprednejši bodo narodi, s katerimi bodo Slovenci trgovali in drugače gospodarsko sodelovali, in kolikor močneje se bo razvijala slovenska kultura v njenem najožjem in najširšem smislu.+
Nekako tak je bil narodno-politični program za povojno Slovenijo kot ga je v izkušnjah dveh svetovnih vojn spo znal in v začetku trojne okupacije 1941 predložil profesor Ehrlich.
KRŠČANSKA KULTURA IN NARODNA BIT
Lastna država pa je le potrebni oblastveni okvir narodovega življenja. Tudi narod sam je pravzaprav le družbeni učinek skupnih in sorodnih prvin v življenju poedinih ljudi, ki ga sestavljajo. Te prvine so dvojne, širša kulturna osnova in posebna narodna bit.
Ro svoji zgodovini, legi in miselnosti so Slovenci sestavni del Zapadne Evrope, ki je izvirni krog razvite krščan ske kulture. To kulturo označuje predvsem razumska stvarjalnost kot vir svetnega napredka in pojem ljubezni kot od rešilne dimenzije medčloveških odnosov. Tu ne gre za teologijo, cerkvenost ali celo strankarsko-politični nastop v njunem imenu. Gre za seminalno prvino osnovne človeške omike. Ta prvina je dragoceni dar krščanstva vsemu človeštvu. V tem smislu je razumeti geslo: Krščanska kultura - ne klerikalizem.
Vsak organizirani politični nastop je podvržen naravni težnji po oblasti, ki je vedno v posebni nevarnosti, da ki“ ši kulturni zakon ljubezni. Ljudje se morajo vedno znova priučiti, da morajo politične razlike in nasprotja, pa naj bi se zdele še tako globoke, vedno biti stvarno razpoložljive in s tem umsko rešljive, da se ne izrode v osebne mrž-nje, skupinska sovraštva ali celo v legalizirano nasilje. V tem je posebni politični pomen kulturnega zakona ljubez
+Vljub temu, da se je Slovenija ves čas po vojni morala preživljati in gospodarsko napredovati (l)brez dejanske ameriške pomoči in (2) vkljub davčnemu odvajanju velikega dela slovenskega narodnega dohodka na jug, nekateri še vedno nasedajo pravljici, da Slovenija nima "gospodarskih pogojev" za svoj obstoj. Le kdo jih po tej "logiki" i-ma? Bolj nesmiselni argument si je težko predstavljati.
ni. V tem smislu je zakon ljubezni kulturna podlaga vsake resnične in uspešne demokracije.
Pri Slovencih je prvina ljubezni v krščanski kulturi več desetletij pred vojno trpela od pretirane "liberalno-kleri-kalne" razdvojenosti in sovražnosti. Med vojno in po vojni pa je ta kulturna klica slovenskega življenja bila skoraj zamorjena v splošni slovenski tragediji. To slovensko nesrečo sta povzročili uničevalna sovražna okupacija in Stalini stično "osvobojevanje" za partijsko "zadnjo etapo" in njej sledečo "diktaturo proletariata" (namesto skupnih priprav za svobodno slovensko državo), posredno pa je k njej prispevala tudi stara "liberalno-klerikalna" sovražnost. Nujno potrebna slovenska narodna sprava in z njo zavarovana bodočnost Slovenije zavisita od tega ali bodo Slovenci znali zopet oživiti svojo prvinsko pripadnost krščanski kulturi.
Druga prvina naroda pa je njegova specifična narodna bit, ki je prav tako odsev prepričanja in življenja ljudi, ki narod sestavljajo. Narodna bit raste iz nenehnega prelivanja in dolivanja značajev, šeg, zgodovinskih pridobitev in spominov, jezika, različnih stvarjalnih značilnosti in še mnogo drugega, velikega in malega, ter iz vsega tega pote kajoče zavesti posebne sorodnosti, skupne usode in potrebe po skupnem uveljavljanju v oblastvenem okviru lastne dt^ žave v enakopravnih odnosih do drugih držav z razvijajočimi se možnostmi zveznega združevanja inpredruževanja v skladu z odvijanjem razmer in potreb na domačem in širše-sosedstvenem prostoru.
Ker ljudstva poedinih novih držav v Afriki in Aziji niso zadostno razvila skupnostnih narodnih biti, se njihove nenadne države včasih zdijo kot umetni okviri, ki jih polnijo zunanji vplivi in domače intrige. Pri Slovencih je ravno narobe. Brsteča slovenska narodna bit je trpela in še trpi, ker nima oblastvenega okvira enakopravne slovenske države.
O slovenski narodni biti so pisali in peli Vodnik, Prešeren, Slomšek, Cankar in drugi slovenski pisatelji vseh dob in vrst. O posebnostih in učinkovitosti te biti so govorili in vedno znova pričajo mnogi neslovenci. Svoje narodne biti se zavedajo domala vsi slovensko-rojeni ljudje. V enakopravni slovenski državi bi svobodni Slovenci "gore prestav Ijali".
Priznavati, ohranjati, razvijati in državno dopolnjevati to stvarnost in zmožnost slovenske biti ni šovinizem. To je izraz istega zakona ljubezni, ki edini more trajno družiti ljudi v širša občestva ter jih povezovati v božjem miru in človeškem napredku na svetu, ki je bil dan vsem ljudem, da ga razvijajo do vseh naravnih in človeških zmožnosti. V razmerah svobodnega in enakopravnega sodelovanja v tehnično-civilizacijsko bolj in bolj izravnavanem svetu bodočnosti bo različnost poedinih narodnih biti ne le ohranjevala mero prijetne različnosti, brez katere bi ves napredek postal zelo dolgočasen, temveč bo tudi edinstveno plodila njegove stvarjalne sile.
SLOVENSKA NARODNA SPRAVA
Tako nekako je skušal učiti rodove slovenskih študentov pred usodnim 6. januarjem 1929 in po njem profesor Lam bert Ehrlich. Tudi nekateri izmed vidnejših ljudi povojnega partijskega režima so kot študentje čuli Ehrlichove "pridige na gori" ob kresu na razglednem vrhu Svetih Višati j.
A bilo je že pozno in večina ga ni slišala. Uničevalno nasilje šestojanuarske diktature JNS; razpust Orla in podr-žavljenje Sokola; poznejša vtopitev slovenske, demokratične in po "punktacijah" iz leta 1932 uporniške in federalistično usmerjene SLS v Jugo-unitaristično in oportunistično JRZ; fašiziranje sindikalizma v Jugorasu; sugorat slabokrvnih "Slovenskih fantov" namesto oživljenja slovenskega Orla; politično odrivanje mladostnega idealizma in zbiranje ambicioznih koristolovcev v "Mladih JRZ in JNS"; stopnjujoča polarizacija idealistične mladine med komuniste, krščanske socialiste, stražarje, "gosarjevce", mladce, "kocbekovce" in celo Ijotičevce; zanemarjanje gospodarskih in socialnih problemov Slovenije; odlaganje zvezne preureditve Jugoslavije in končno izigranje slovenske banovine, ko je leta 1939 bila ustanovljena hrvaška banovina - taka je bila slika Slovenije, ko so se nad Evropo zbirali temni obla ki bližajoče se hude ure...
Aprila 1941 je nenadoma udarilo tudi nad Slovenijo in Jugoslavijo. Profesor Ehrlich se je preko noči odzval hipnemu pozivu ministra Kulovca, da se kot vodilni strokovnjak v vprašanju slovenskih mej pridruži umikajoči se jugoslovanski vladi. Po šestih dneh tavanja skozi Liko in Bosno jo je dohitel na Palah pri Sarajevu. Pet dni pozneje je ta ista vlada pustila profesorja Ehrlicha in razpadlo Jugoslavijo sredi travnika pri Nikšiču v Črni gori, odkoder je brez njega odletela v Grčijo. Ko se je po treh tednih povratnega tavanja prebil nazaj do Ljubljane, je profesor Ehrlich 4. maja predvojnim politikom doma predlagal, da je nujno potrebno ustanoviti podtalno slovensko vlado za medvojno vodstvo zapuščene, razkosane in preganjane Slovenije. Do te vlade ni prišlo in nad Slovenijo je legla dolga noč troj nega uničevanja, ki mu je sledilo mrko jutro osvobojenja brez svobode, zedinjenja brez Koroške in Trsta ter slovenske republike brez suverenosti.
A Ehrlichovo višarsko slovenstvo je pripravilo gredo in njegova majska pobuda leta 1941 je vanj položila seme, Jf
G.uredniki - Zadnji dogodki ob italijansko-slovenski meji in poslabšanje odnosov med Italijo in Jugoslavije so me spomnili na odličen članek dr. V. pod gornjim naslovom, ki ste ga objavili v KT št.331. Odkar je bil objavljen, smo dobili še več dokazov o laški pohlepnosti. Komedija se je začela z izstavo novih osebnih legitimacij v Jugoslaviji, katere so izstavili tudi prebivalcem bivše zone B svobodnega tržaškega ozemlja, ki je pripadla Jugoslaviji z Ion donskim sporazumom, po katerem sta Trst in zona A pripadla Italiji. Čeprav Italijani smatrajo za samoumevno, da je Trst pripadel njim, ne smatrajo priključitev zone B Jugoslaviji za dokončno. Se več, njihovi pogledi so uprti na vse slovensko in hrvaško ozemlje, ki so ga zgubili po zadnji vojni - vključno slovensko primorje, Istro, Rijeko, Zadar in otoke. Italijanska vlada je obsodila izdajo osebnih izkaznic v bivši zoni B, češ da prejudicira končno" rešitev, in prekinila trgovinska pogajanja, ki so bila v teku v Beogradu. Kako pa italijanska vlada gleda na to "končno" rešitev, se vidi po tem, da je pošiljala svoje uradne okrožnice in dopise na neobstoječe italijanske občine v Capodi-strii, Fiumi, Zarri, etc. - in to njihovim "odborom v begunstvu", ki se nahajajo v Italiji. Marca meseca se je v Tr stu vršila javna proslava 43.letnice zavzetja Rijeke, na kateri je govoril bivši prefekt iz časov fašizma Bruno Cocea-ni. Proslave so se udeležili med drugimi tudi predstavniki italijanske vojske in člani tkzv. reške sekcije Lege nazio-nale. Pred dnevi pa so slavili v Trevisu svojo obletnico italijanski alpinci, ki so posebna veja italijanske vojske, katere so se udeležili tudi obrambni minister, šef generalnega štaba in poveljniki vojske. Na čelu parade so nosili napi se "Zarra, Pola, Fiume - tam so naši živi in mrtvi". "Right or wrong" - edina obramba za jugoslovanske narode je, da držijo skupaj, kajti prepir med njimi samo veča imperialistične apetite. Povezava med njimi pa je stvar demokratskega dogovora.	ALOJZ ZUPAN (London)
KAM SO SE UGREZNILI ?
G.uredniki - Rimski list "Giornale dTtalia" je 7.aprila objavil članek "Naši mrtvi v Jugoslaviji", v katerem citira pripovedovanje nekega Antona Vesela, bivšega partizana Gubčeve brigade, objavljeno v novomeškem "Dolenjskem listu" 23.marca, o boju med partizani in Italijani pri Jelenovem žlebu blizu Ribnice 26.marca 1943. Vesel trdi, da je v tem boju padlo 300 fašistov in dva partizana. Fašisti so "na cesti ležali vse navzkriž kake pol kilometra daleč". Po umiku so partizani obvestili Italijane, naj pridejo pokopati svoje mrtve in da jih pri tem ne bodo ovirali. Sest mesecev pred tem, pravi Anton Vesel, je bila pri Jelenovem žlebu podobna bitka, ko je sto Italijanov padlo v zasedo med Gubčevo in Tomšičevo brigado. Rešil se je samo eden, vsi ostali so padli. Padli so tudi trije tomšičevci. "Giornale d'Italia" takole komentira: "Tristo in sto: štiristo padlih Italijanov, o katerih ni nobenih vesti. Sovraštvo, ki je navedlo bivšega partizana Vesela, da se spomni - po 24 letih - pokolja teh naših vojakov, ne potrebuje nobene ga komentarja. Ako je res, kar piše novomeški časopis, potem bi bilo dobro zvedeti, kaj se je zgodilo s posmrtnimi ostanki tistih 400 Italijanov, a zlasti kaj je storila odn. namerava storiti (z ozirom na današnje dobre diplomatske od noše med Italijo in Federativno republiko Jugoslavijo) naša komisija za poslednje časti padlim v vojni?"
To vprašanje se mi zdi zelo dobro in upam, da ga bo komisija vzela resno v poštev, čeprav nimam nobenih sim patij za fašiste, ki so gazili po slovenski zemlji, se še predobro spominjam lažnih vesti, ki sta jih objavljala "Sloven ski Poročevalec" in "Radio Jugoslavija" iz sovjetskega mesta Tiflisa - za njima pa tudi londonski radio o vseh mogočih namišljenih bitkah med partizani in okupatorji ter okupatorjevih izgubah v ljudeh in materialu. Te izmišljotine so postale tudi uradna zgodovina komunistične Jugoslavije. Resnica je ta, da so partizani v Sloveniji v večini slučajev bežali, a njihova borba je bila v prvi vrsti usmerjena proti ljudem, ki komunizma niso marali. Likvidacija takih ljudi je nato privedla do "bele garde" in domobrancev, ker se nekomunistični Slovenci niso dali pobiti kot zajci. La hi pa so partizanom dobavljali cele vagone hrane in vojaškega materiala, da so jih pustili pri miru. Ta zveza se je najlepše pokazala ob predaji Italije v septembru 1943, ko so laške posadke prestopile na partizansko stran, da so se lahko varno vrnile nazaj v Italijo. Spotoma pa so njihovi topovi še pomagali partizanom zasesti Grčarice in Turjak. Na koncu vojne pa so jim tuji partizani pomagali "osvoboditi" Slovenijo in poklati nič manj kot 10.000 mladih slovenskih fantov v domobrancih, katerih pokolj se znova z žalostjo spominjamo ta mesec.	-ol-
iz katerega se je razrastlo posle j neusahljivo slovensko državno hotenje.
Tudi če še ne moremo zagotovo upati, smemo vsaj gla sno želeti, da bi spravni in obnovitveni duh krščanske o-mike in slovenske biti skoraj zavel z odrešujočo svežino čez vso slovensko zemljo in ljudstvo od Trsta do Rabe, od Koroške do Bele krajine in ju pripravil za polno življenje v enakopravni državi svobodnih Slovencev.
IZ POPOTNE TORBE
čeprav je I.del Jurčecove knjige "Skozi luči in sence" doživel zelo dober odmev med Slovenci, če so se z avtorjem strinjali ali, je po prvih glasovih jasno, da bo zanimanje za II.del, ki je pred kratkim izšel, še večje. Pi satelj opisuje za slovenstvo zelo kritično dobo med obema vojnama, kot ju je sam doživel v Parizu in doma. Knjiga obsega 596 strani in ima 20 strani ilustracij.
KULTURA IN OMIKA
Nek čitatelj me vprašuje, zakaj nisem poročal o go-riškem zborovanju srednje-evropskih književnikov. Razlog je precej enostaven: pomanjkanje prostora in s tem tesno omejen delokrog mojega poročanja. Le redko pose žem v kulturne dogodke izven Slovenije, a če se le da poročam tudi o stikih Slovencev v Italiji in Avstriji z ma tično deželo ter o življenju med njimi samimi. Sestanek v Gorici je bil izrazito mednaroden, saj so se razprave o moderni poeziji poleg Slovencev in ostalih Jugoslovanov udeležili tudi Italijani, Avstrijici, Južni Nemci, Ogri, Čehi in Slovaki. Od Slovencev so bili tam Janez Menart, Miroslav Košuta in Ciril Zlobec.
Drugi dogodek, o katerem ne bom poročal, je sedanja pravda o srbohrvaškem odnosno hrvaško-srbskem jezi ku. Izjava hrvaških literatov je v marsičem podobna izjavi slovenskih društev, inštituta za slovenski jezik pri SAZU in ostalih o uporabi slovenščine na ljubljanskem radiu in televiziji (gl.KT 334). V dobršni meri je to jezikovni problem, ki pa je zadel v kočljivo vprašanje odnosov s srbščino, oziroma s srbsko varianto srbohrvaščine in s tem v mednacionalne odnose med Hrvati in Srbi. Ko munistični prvaki v Jugoslaviji so popolnoma negirali jezikovno stran izjave in videli v njej samo politično plat. Pričela se je gonja proti njenim iniciatorjem in podpisni kom. Skratka, problem je bil prenešen na politično polje, to pa ne spada več v moj resor. O napadu Mitje Ribičiča na slovensko izjavo pa lahko berete več v rubriki "Od meseca do meseca".
TELEVIZIJA: V zvezi z akcijo tržaških Slovencev, da bi kazalo spregovoriti vsaj o minimalnem deležu slovenščine v oddajah italijanske radio-televizije, se je slo venski PEN klub obrnil na italijanski PEN klub v Rimu s prošnjo, naj ta predlog podpre. Rimski PEN je obljubil, da bo njegova predstavnica govorila o tem predlogu na prvi prihodnji seji ustrezne komisije.
V Mariboru so razpravljali o intenzivnejši vključitvi tega mesta in njegove okolice v osrednji slovenski radijski in televizijski program. Na mariborskem področju de luje več kulturnih ustanov, pet višjih šol, 360 profesorjev, 2600 učiteljev, 1500 zdravnikov in drugih profesionalcev, ki bi lahko prispevali pomemben delež k obogatitvi osrednjega programa. V zvezi s tem bi bilo treba v Mariboru misliti na nov radijski dom in zanj zagotoviti denar. Generalni direktor RTV Ljubljana Boris Mikoš je povedal, da pride v Sloveniji radijski sprejemnik na štiri prebivalce, televizijski pa na 13 prebivalcev. Računajo, da se bo število televizijskih sprejemnikov do 1.1970 zvi šalo na okoli 200.000.
ŠOLSTVO:	Po nekaterih ocenah živi v Zagrebu okoli
30.000 Slovencev. Imajo svoje kulturno-prosvetno dru-
štvo in "Slovenski dom". Marca so imeli občni zbor, na katerem so poudarili, da je treba otrokom slovenskih star Sev v Zagrebu čim preje omogočiti pouk materinščine bodisi z ustanovitvijo slovenske šole, bodisi z dodatnim poukom za šolarje slovenskega rodu ali pa s tečaji slovenščine v "Slovenskem domu".
V Trstu se je vršil marca meseca tretji seminar za slovenske šolnike. Predavali so profesorji in pedagogi iz Slovenije. Zanimivo je to, da so se tega seminarja prvič udeležili tudi profesorji in učitelji iz goriške pokraji ne, kajti dogovor o manjšinskem šolstvu zajema samo tržaško ozemlje v Italiji in Koper in Buje v Jugoslaviji.
BIČ REFORME
Za težavami ljubljanskega in mariborskega gledališča so se pojavile težave tudi pri Mestnem odru v Kopru, ki še ni poravnal računov za dosedanje predstave. Kot ka že sta možnosti dve: ali gledališče zapreti ali pa zvišati dotacije. "Akcijo" za njegovo ohranitev so podprli vsi, zlasti takozvana socialistična zveza delovnega ljudstva, toda v sedanjih pogojih bo ta "akcija" ostala verjetno na papirju. Mestnemu odru bo pa odklenkalo.
Podobne dileme imajo tudi v Celju. Dileme "sodobne" celjske kulture, kot pravi DELO, so čisto denarnega značaja. Letos bo Celje dobilo v ta namen 9.9<7o dotacij manj kot lani, lani pa jih je dobilo 12.5% manj kot leta 1965. Resnični padec dotacij bi bil nazorno nakazan seveda samo če bi vzeli v poštev razvrednotenje dinarja v zadnjih dveh letih.
KNJI ŽNI TRG :	Pred kratkim je izšla v založbi Mo-
horjeve družbe v Celju peta knjiga nove izdaje Izbranih del Ivana Preglja. Knjigo je uredil dr.France Koblar, ki je napisal tudi opombe. Opremil jo je arh.Tone Bitenc.
Mladinska knjiga v Ljubljani je izdala prvi del Zgodovine grške književnosti Inštituta za svetovno književnost Akademije znanosti Sovjetske Zveze. Delo je prevedel Janko Moder. Vsebuje pregled epike, lirike in dra matike klasičnega obdobja. Poleg tega so objavljeni tudi samostojni prispevki Janka Modra in Janka Kastelica. De lo je posvečeno pokojnemu Antonu Sovretu, ki je prevajal odlomke iz stare grške lirike nalašč za to knjigo.
Kljub težkemu založniškemu položaju sta nedavno izšli v Zagrebu v prevodu dve slovenski deli novejšega časa: kratki roman Kajetana Koviča "Ne bog ne žival" in "Mavrica nad mesecom" Mire Miheličeve. Oba teksta je prevedel Ivan Brajdič. Ob tej priložnosti je treba omeniti, da v redakcijah zagrebških založb leži že več rokopisov prevedenih slovenskih del, a da zaradi zmanjševanja programa ne morejo priti na vrsto. Npr.Tavčarjeva "Visoška kronika" je prevedena že pred več kot pet najstimi leti, ob stoletnici pisateljevega rojstva (1951), pri Matici hrvatski pa že skoraj dve leti čaka na natis pr vi prevod Finžgarjevega romana "Pod svobodnim soncem. "
Dr. Franc Strmečnik je bil izvoljen za predsednika Zveze pedagoških društev Jugoslavije. SPECTATOR
Montreal - sokolska zlata Praga v tujini
V svežem spominu so nam še veličastni sokolski zleti v Pragi, kjer so se zbrali deset in deset tisoči sokolskih telovadcev in telovadk k nastopom, ki so vzbujali občudovanje nam naklonjenega sveta, a o-benem strah med sovražniki Slovanstva.
Slovansko Sokolstvo se bo letos zbralo k taki svečani prireditvi v dneh 1. in 2. julija v Montrealu v Kanadi, kjer nameravajo Sokoli znova dokazati svetu neuničljivost idej svobode, enakosti in bratstva.
II. vsesokolski zlet v Montrealu prireja, kakor je one v Zlati Pragi, zibelki svetovnega sokolstva, Češkoslovaški Sokol, to pot v tujini... Sokol v tujini je mogočna organizacija, saj šteje samo v Združenih dr žavah Amerike preko pol milijona članov.
Slovansko sokolstvo, ki je dajalo svetu prvake v telovadbi, je ob pričetku II. svetovne vojne naci-fašistični režim popolnoma zatrl, voditelje pobil ali odpeljal v koncentracijo, dočim so preživeli ostanki sokolskega članstva sodelovali v odporniških gibanjih in v veliki meri tudi tam izkrvaveli. Ne dosti bolje je sle dilo po končani vojni, ko so komunistični režimi zasedli ves evropski vzhod. Likvidacija sokolstva se je nadaljevala brezobzirno, v kolikor tega komunisti niso izdajalsko opravili že za časa same vojne. Peščici sokolskih voditeljev je uspelo umakniti se v tujino, kjer so pričeli zbirati preostale ostanke nekdaj tako mogočne sokolske organizacije.
Bili pa so v toliko na boljšem, da so ponekod že obstojale izseljenske sokolske organizacije, s katerimi zdaj begunski sokoli prirejajo v Montrealu II. sokolski zlet s svobodnem svetu.
S tem sokolskim zletom je združen tudi "Češkoslovaški narodni zbor Expo 67", ki se bosta vršila v sklopu prireditev velike svetovne razstave "Expo 67", torej pred očmi vsega sveta. Uprava svetovne razstave je določila stadion "Plains de Jeux" na otoku sv. Helene v reki sv. Lovrenca za sokolski zletni prostor, torej v samem razstavišču.	V
BOŽIČ v aprilu? Ne čisto tako,a vendar. 23. aprila je namreč kardinal Traglia v prisotnosti rimskega župana Petrucia in predsednika Ente Pro-vinciale per il Turismo izročil našemu rojaku g. Vinku Levstiku, hotelirju v Rimu, zlato medaljo s posebno nagrado za tako posrečene jaslice lani decembra. To je bila prva nagrada v kategoriji B in mešana versko-turi-stična komisija je bila nad originalno idejo brez dvoma zelo iznenadena.
Jaslice so bile postavljene pred vhodom v hotel Bled v posebni votlini, da so bile vidne s ceste. Poleg ja -slic je bilo postavljeno veliko božično drevo, oboje zelo učinkovito razsvetljeno. Za jaslicami je bil skrit zvočnik, preko katerega je bilo slišati glasove božičnih pesmi v vseh svetovnih jezikih, in pa v slovenskem s pritrkavanjem zvonov s Kriške gore. Od časa do časa pa je vodstvo hotelov Bled in Daniela voščilo gostom, sosedom in nameščen -cem vesel božič in srečno novo leto.
TUJE PRIZNANJE ROJAKU
(Od naSega dopisnika)
Kako veliko važnost polaga Kanada na sokolsko telesno vzgojo izpričuje dejstvo, da so pokroviteljstvo nad zletom prevzeli Nj. Eks. Hugues Lapointe, pod-guverner province Quebec, g. Allan J, Mac Eachen, kanadski federalni minister za zdravstvo in socialno skrbstvo ter g. Jean Drapeau, župan mesta Montreal. Se več: zanimanje med francosko govorečimi Kanadčani je za Sokolstvo tako veliko, da so ti s pomočjo čeških sokolskih vaditeljev osnovali lastno francosko sokolsko društvo "Manoir Sokol", ki šteje že 150 telovadcev. Ob tej priliki velja spomniti, da so Združene države Amerike ob stoletnici sokolstva izdale spominsko poštno znamko, da je država New York uvedla Tyršev sokolski telovadni sistem kot obvezen predmet v njene šole in da je mesto Passaic v državi New Jersey preimenovalo važno mestno križišče v "Sokol Square".
Na letošnjem montrealskem vsesokolskem zletu bodo nastopili telovadci in telovadke "Češkoslovaškega Sokola v zamejstvu", "Sokola USA", "Američke Obče Sokolske", "Delniškega Sokola v USA", "Kanadskega Sokola", sokolski telovadci iz distriktov v Evropi, Avstraliji in Južni Ameriki. Na zletu pa bo sodelovalo tudi Češkoslovaško narodno združenje v Kanadi.
Sokolski dnevi v Montrealu bodo posetniku nudili vse ono, kar smo v zamej -stvu tako pogrešali: vrstili se bodo nastopi folklornih skupin, nastopale bodo tekmovalne vrste, glavni zlet ni dan pa bo namenjen masovnemu nastopu Sokolstva v prostih vajah. V večernih urah se bodo vršile še druge sokolske svečanosti, tako sokolski ples, banket, gledališče pa bo predvajalo Smetanovo "Prodano nevesto" v angleščini. Poleg sokolskih prireditev si bo posetnik zleta lahko ogledal svetovno razstavo "Expo 67", ki se, kot rečeno, vrši pravtako na otoku sv. Helene. Ni dvoma, da bodo sokolski dnevi v Montrealu ostali posetnikom v neizbrisnem spominu. Zletu zdarf
— Oglas- ..... ..................... ———i..
POZIV STAREŠINSTVA JUGOSLOVANSKEGA SOKOLA V AMERIKI
V dneh 1. in 2. julija se bo vršil v Montrealu v Kanadi II. vsesokol -ski zlet, ki ga prireja bratsko Češkoslovaško Sokolstvo v zamejstvu.
Bratje Čehoslovaki - verni tradiciji bratskega sodelovanja med njimi in nami - so povabili na zlet tudi nas jugoslovanske Sokole, da bi tudi mi pripomogli s svojo udeležbo k večjemu uspehu tega dogodka.
Jugoslovanski Sokoli smo povabilo z veseljem in zahvalo sprejeli in se odločili, da bomo tudi mi v resnici skušali pripomoči k čim več -jemu uspehu zleta. Zato gremo na zlet, tamkaj moramo biti! To je poziv Vam, bratje, sestre in sokolski prijatelji! Prepričani smo, da se mu boste odzvali, zvesti demokratskim načelom in ponosni na svojo so -kolsko tradicijo, v velikem številu. Pripravili se bomo, da bomo na zlet prispeli pravočasno in urejeno. Naša delegacija na zletu mora biti številčno močna, v sokolskih uniformah, s prapori in z narodnimi nošami. Ker je ta prireditev ne le sokolskega, temveč tudi splošnega narodnega značaja, pozivamo tudi vse sokolske prijatelje in narodne organizacije v Zedinjenih državah in v Kanadi, da nas v naših naporih podpro.
Vsesokolski zlet v Montrealu bo velika in pomembna prireditev svobodnih ljudi. Z ozirom na čas in mesto zleta mora biti tudi vsakomur jasen značaj in važnost poziva. Prisotnost na zletu je za nas jugoslovanske Sokole takorekoč obveznost, vprašanje časti in ponosa.
ZLETU ZDAR! ZDRAVO!	Starešinstvo JSvA.
JUKIČ JE IMEL PRAV
(Od političnega sodelavca)
Zanimivo je bilo opazovati reakcijo jugoslovanske emigracije na dve knjigi, ki ju je objavil g. Ilija Jukič v okviru svoje "Hrvatske političke knjižnice". Prva knjiga, "Pogledi na prošlost, sadašnjost i budučnost hrvatskog naroda", ki je izšla predlanskim na 260 straneh, je doživela ostro obsodbo oficialne HSS in vsaj molk, če že ne obsodbo, vseh tistih, ki se ne želijo zameriti dr. Krnjeviču. Da, točno tako: tako se pri nas vodi politika. » . Redki listi so ugodno ocenili knjigo, a nekateri so iz nje hoteli kovati "jugoslovanski" kapital. Se redkejši so jo vzeli kot pomembno razpravo, ki bi mogla koristiti pri urejevanju emigrantskih za -dev in posredno domovinskih. Običajen izgovor je vedno bil, da je avtor nesramno napadel predsednika HSS, ga domala označil za norca, ki ne ve, kaj dela. Priznati je treba, da je bil Jukičev ton na nekaj mestih nepotrebno oster, ko je obračunaval z dr. Krnjevičem, in bi mogel isto povedati z drugimi besedami. Če pa pomislimo, na kakšen način so Jukiču preprečili ali vsaj otežili normalno delovanje v emigrantski HSS in kako so mu - skupaj z drugimi HSS prvaki - brez dvoma z vednostjo in odobravanjem dr Krnjeviča, odvzeli glasovalno pravico na važni konvenciji, ko naj bi volili naslednika pokojnemu dr Marču, potem je cel Jukičev izpad postavljen v drugačno perspektivo in ga je treba smatrati kot odgovor na nesramno provokacijo, odgovor na diktaturo dišečo mentaliteto in postopek, ko napadenemu prvaku HSS ni bila dana možnost nikakšnega priziva v lastni stranki. To je bistvo vsega tega spora in Jukičevega izpada. Možno je, da v čem Jukič nima prav, gotovo je, da so v prvi knjigi nekatere zgodovinske netočnosti, na katere me je opozoril nejugoslovanski zgodovinar; verjetno je, da je tu ali tam kak Jukičev zaključek prenagel ali enostranski. Vse to je možno in vem, da tega Jukič sam ne izključuje. Končno je sam dokazal, ko je bil opozorjen na netočnost glede Hrvatske bratske zajednice: zaključek je popravil v svojem biltenu.
Tako enostranska, osebna, strahopetna reakcija na ta del prve knjige je seveda zameglila oni del, kjer je Jukič razpravljal o krizi v Titovi Jugoslaviji in napovedoval dogodke, ki jih je predvideval.
Druga knjiga, ki jo je nedavno objavil pod naslovom "Kriza Titova režima i Titove Jugoslavije", je potrdilo analize in napovedi iz prve knjige. Rankovičev padec in vse, kar je temu sledilo, dokazuje, da je Jukič bistro spremljal dogodke v domovini in jih pravilno ocenjeval, da je imel izredno dobre in izvirne informacije - tu teče konjske dolžine pred ostalimi emigrantskimi politiki! -in da je velika škoda, da ga že ob prvi knjigi, in prej v času Stansteda, emigracija ni poslušala. Mož je brez dvoma homo politicus,pa če je to komu všeč ali ne. Ni vprašanja, če je Jukiča moč jemati v kakšno svobodno jugoslovansko kombinacijo kot "predstavnika Hrvatov". Za kaj takega je že zdavnaj prepozno in kakor hitro pridemo do "predstavništva" in "predstavljanja", emigrantski problem enostav> no ni rešljiv.
Če pa gre za to, da pride nekoč do nekakšnega sodelovanja miselno in stvarno dedno neobremenjenih političnih delavcev, ki "politično živijo in dajo drugim živeti", potem sem gotov, da v tak krog spada Jukič, ker bi bilo škodljivo, da bi tega aktivnega, dobro poučenega in po idejah sodobnega politika pustili ob strani. Razen kajpak, če tudi že teh ljudi ni prevzel strah ali sram pred dr.Krnjevičem. V tem primeru je seveda bolje in pošteno, da to javno povedo in puste politiko v miru. Eno je namreč jasno: z mentaliteto predvojnega politikantstva in obziri do kapric senilnih liliputancev, ki ne vidijo preko sosedovega plotu, ne boste vplivali na nove rodove v domovini, prav tako kot jih ne boste pridobili, če boste svoje narodnopolitično delovanje okronali z državniško gesto preimenovanja narodnega praznika v praznik narodne zastave. . .
Od meseca do meseca:
"LEPA NASA DOMOVINA...
Po "deklaraciji o nazivu in položaju hrvatskega književnega jezika” (KT 335) je skupina beograjskih pisateljev 19.marca sprejela "predlog za razmišljanje", katerega je BORBA objavila šele 2.aprila. Beograjski pisatelji so izjavili, da smatrajo, da ima "vsak narod legitimno in neodtujljivo pravico, da odloča o nazivu in razvoju svojega jezi ka" in da so ustanove, ki so podpisale hrvaško "deklaracijo" "najmerodajnejše za vprašanje hrvatskega jezika" in da je zato njihova deklaracija "reprezentativna in meritorna". Podpisniki "predloga za razmišljanje" zato smatrajo, da sta dunajski in novosadski sporazum sedaj razveljavljena in dodajajo: "Hrvatski in srbski jezik naj se razvija popolno ma samostojno in enakopravno. Skupina pisateljev, ki predlaga to deklaracijo smatra za naravno, da mora to veljati tudi za vse jezike narodov Jugoslavije in za vse nacionalne abecede t.j. latinico, makedonsko in srbsko cirilico in za vse pravopise." V bodoče je treba dosledno izločiti iz uradne uporabe nazive hrvatsko-srbski in srbsko-hrvatski je zik in izvesti enakopravnost vseh jugoslovanskih jezikov in abeced tako v upravi federacije, zveznih predpisih, diplo maciji, zakonodaji in političnih organizacijah kot na železnici, PTT, v Tanjugu, Leksikografskem zavodu Jugoslavije, carinski službi in Jugoslovanski narodni armiji." RTB (Radio-televizija Beograd) naj "preneha igrati vlogo centralnega jugoslovanskega studia, za katero ni pooblaščena". Pravica do uporabe lastnega jezika in pisave mora biti zagotovljena z ustavnimi predpisi vsem Hrvatom, ki žive na ozemlju republike Srbije in vsem Srbom, ki žive na o-zemlju republike Hrvatske. To vključuje tudi pravico do šolanja v lastnem jeziku in pisavi in po lastnem nacionalnem programu, pravico do občevanja z vsemi organi oblasti v lastnem jeziku in pravico do organiziranja lastnih kul turnih društev, muzejev in založniških podjetij.
Razburjenje tako kot v hrvaški kot v srbski zvezi komunistov je bilo hudo, saj so hrvaški plenum centralnega komiteja preložili od 4. na 19.april. Miroslav Krleža, ki ni le najvidnejši živeči hrvaški pisatelj ampak tudi Titov o-sebni prijatelj, saj vsako leto silvestrujeta skupaj, je bil edini član hrvaškega centralnega komiteja, ki je podpisal izjavo. Zaradi tega je odstopil. Toda med 140 ljudmi, ki so podpisali izjavo, je bilo 70 do 80 komunistov.
Vladimir Bakarič je plenum in narod na dolgo poučeval o zgodovini narodnega vprašanja ter zatrjeval, da za deklaracijo niso vedeli vnaprej prav zato, ker so preje nekaj podobnih manjših akcij pravočasno preprečili. Pero Pirker je povedal o preiskavah v Matici hrvatski, Društvu hrvaških pisateljev, Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja in v Izseljenski Matici, pri kateri so na javnih prireditvah peli pesmi, "ki se tej ustanovi ne spodobijo". Predsednik Izseljenske Matice Vjekoslav Holjevac je zdaj na rešetu. Direktor Inštituta Tudjman je odstopil. Njega so tudi izključili iz Zveze komunistov. Izključenih je bilo tudi več drugih komunistov, ki so pripravili in podpisali deklaracijo.
Tudi srbski plenum ZK je 21. aprila na dolgo in široko obsojal nacionalizem in šovinizem in sprejel odstop Antonija Isakoviča, ki je bil edini član CK, ki je podpisal "predlog za razmišljanje".
"NEPOMEMBEN VIK IN KRIK"
Mitja Ribičič je 13.aprila v televizijskem pogovoru (v srbohrvaščini) dejal, da so Slovenci za novo, demokratično Jugoslavijo, ki so jo sami ustvarili v revoluciji, in da se čutijo užaljene, "če kdaj kdo bolj verjame zagrizenemu klerikalcu ali kaki drugi vroči glavi, kakor delovnim ljudem Slovenije". Zdaj so "zagnali vik in krik zaradi navidezno ogroženih interesov 'naroda', 'kulture', in 'jezika', "toda slovenski predstavniki so v zvezni skupščini, v zve zni upravi, v CK in v SZDLJ. Kako naj zdaj nenadoma ogrožajo sami sebe? "Jugoslavija je jamstvo naše nacionalne neodvisnosti v sodobnih odnosih v svetu in v tem delu Evrope, pa tudi jamstvo miru in varnosti za vse narode Jugoslavije. .. Mi nismo razveljavili leninskega načela - pravice do odcepitve, ki je zapisano v ustavi in v našem programu. To ni formalna pravica, marveč obveznost, da trajno krepimo socialistično osnovo enotnosti Jugoslavije. V sedanjih političnih okoliščinah," je rekel Mitja Ribičič, "mislim pa, da tudi v bodočih, bo še dolgo vsak separatizem v Sloveniji pomenil težnjo, da bi obrnili kolo zgodovine nazaj ali v smeri, da bi postali privesek imperialističnih sil ali v smeri dogmatično zabubljene takšne birokratske formacije, kakršna je zdaj Albanija." Ribičič je tudi dejal, da v resoluciji CK ZK Slovenije (gl.KT 335) niso posebej omenili slovenske "male deklaracije" o slovenskem programu na televiziji (gl. KT 334 Kultura in omika), "ker je pomenila nepomemben vik in krik".
SE ENA VOLILNA BURKA
9.aprila so občinske skupščine volile polovico poslancev v vse zbore republiških skupščin in zvezne skupščine. 23.aprila so volilci potrjevali poslance za zvezni zbor in republiške zbore ali izbirali med kandidati v tistih okrožjih, kjer so občinske skupščine predlagale več kandidatov. V Sloveniji sta bila dva kandidata za zvezni zbor edinole v Mariboru, kjer je Marjan Dajcman zmagal nad Rajkom Krambergerjem. Brez nasprotovanja so bili izvoljeni Viktor Avbelj, Marijan Brecelj, Janez Stanovnik in Tine Remškar. Za 60 mest v republiškem zboru se je potegovalo 88 kandidatov. V štirih krajih so bili po trije kandidati (Ajdovščina, Idrija, Ljubljana-Bežigrad in Ormož), v 20 krajih sta bila po dva, a v 36 krajih volilci niso imeli izbire. Vidni komunisti kakor Sergej Kraigher, Jože Brilej, Stane Kavčič, Joža Vilfan, Vinko Hafner, Franc Hočevar, Janez Vipotnik, Ivan Kreft, Edo Zorko, Bojan Lubej in Jože Ir>-
golic so bili edini kandidati v svojih okrožjih. Le Marko Bulc je med vidnejšimi komunisti imel proti-kandidata, a je zmagal v Ljubljani-Center I. Na prvem zasedanju nove skupščine so za predsednika izvršnega sveta (vlade) Slovenije izvolili Staneta Kavčiča, sekretarja CK ZKS, za podpredsednika pa Vinka Hafnerja in dr.Franca Hočevarja. Za pred sednika skupščine so izvolili Sergeja Kraigherja, ki je zaradi rotacije izgubil svoje mesto v Beogradu, za podpredsednika pa dr.Jožeta Brileja.
Po zvezni skupščini je tudi slovenska republika sprejela zakon ”o delu in pravicah poslancev in funkcionarjev, ki jim je prenehala funkcija". Da ne bi rotacija prehudo zadela funkcionarjev v skupščini, upravi. Zvezi komunistov. Socialistični zvezi, sindikatih in Zvezi borcev, ki niso več vajeni poštenega dela, jim novi zakon dovoljuje, da dobivajo svojo prejšnjo plačo od enega do šestih let po prenehanju funkcije. Ubogi davkoplačevalci! V Sloveniji pa je bilo letos februarja kar 15.168 brezposelnih napram 13.919 februarja lani. Kdor je pri koritu, je pač pri koritu.
USTAVNE SPREMEMBE
18.aprila so začeli veljati ustavni amandmaji, katere so v dobrem mesecu brez velikih razprav sprejeli vsi zbori zvezne skupščine. Sprememb je šest:
(1)	Zbor narodov zvezne skupščine dobiva večji pomen, ker bo poleg vprašanj, ki se tičejo pravic republik, v bodoče obravnaval tudi zvezni družbeni plan, zakone o davkih in vse temeljne ali splošne zakone ter bo enakopravno z zveznim zborom opravljal zadeve iz zunanje politike in narodne obrambe.
(2)	Predsedniki republiških izvršnih svetov ne bodo več člani zveznega izvršnega sveta po položaju. Imenovanja in razrešitve zveznih funkcionarjev bo predlagala komisija za volitve in imenovanja na mnenje zveznega izvršnega sveta.
(3)	Federacija bo s svojimi sredstvi mogla sodelovati pri investicijah le v posebne namene, določene z zveznim zakonom.
(4)	Za državno varnost bodo odgovorne federacija in republike. Republiške javne tožilce bodo imenovale in razre Sevale republiške skupščine.
(5)	Odpravili so podpredsednika republike (Koči Popoviču je odklenkalo, ko mu poteče mandat) in bo predsednika republike nadomestoval predsednika zvezne skupščine.
(6)	Svet za narodno obrambo, ki je dozdaj dremal, bo izvolil enega člana, da bo nadomestil dosedanjega namest nika vrhovnega komandanta (Ivana Gošnjaka).
Republiške skupščine so druga za drugo popravljale svoje republiške ustave, v glavnem glede volitev desetih odposlancev v zvezni zbor, ki sami zase sestavljajo tudi zbor narodov. V Sloveniji so odločili, da jih voli slovenska skupščina na predlog komisije za volitve in imenovanja in da je lahko izvoljen vsak občan, ki ima splošno volilno pravico.
"SVOBODA MISLI NE POMENI TUDI IZRAŽANJE MISLI..."
"Ako je svoboda misli neomejena, to ne pomeni, da je izražanje vseh misli in vsake misli družbčno opravičljivo in z ustavo dovoljeno," je pojasnil sodnik Dušan Lukič, ko je obsodil prof.Mihajla Mihajlova na štiri leta in pol za pora. Obenem mu je ža naslednja štiri leta po prestani kazni zabranil, da bi se javno udejstvoval. Sodnik je še enkrat ponovil znano lajno, da je po ustavi vsako delovanje, ki izpodkopava totalitarni režim v Jugoslaviji, zločin. ( Po tej logiki se komunisti ne bi smeli zgražati nad preganjanjem "proti-ustavnih" elementov v Španiji ali Grčiji.) V ta štiri leta in pol je vračunano tudi leto, na katero je bil Mihajlov obsojen že v Zadru. Najbolj so mu zamerili njegove zve ze s tujino, kajti Mihajlov je pravilno ocenil, da samo širok publicitet razmer v Jugoslaviji lahko vpliva na komunistični režim. Eden njegovih sodelavcev, Danijel Ivin, je pisal Mihajlovu: "Kdo smo mi? Jadna peščica kakih deset lju di, od katerih samo kakšna polovica je sposobna, da nekaj napiše, a druga polovica da politično deluje." Na to je Mi hajlov odgovoril: "Brez svetovnega javnega mnenja nas bo konec. Svetovni tisk je treba izkoristiti na pravilen in vešč način. Zato vzdržujem stike z vsemi mogočimi tujimi novinarskimi organi." Ko ga je javni tožilec Žica vprašal, če ve, kdo financira "Vzhodni Inštitut” v Švici, s katerim je bil Mihajlov v stiku, mu je Mihajlov zabrusil: "Res je, da mi je Dros (od tega inštituta) v pismu naznačil, da njihov inštitut dobiva denar od ameriške obveščevalne službe, toda danes se več ne ve, kdo dobiva denar od koga, pa zato ne vem, kaj je resnica." Resnica je seveda, da so se komu nisti vedno posluževali tujih fondov v svojih "borbah za osvobojenje" in da jih dobivajo še danes, da se lahko ohrani jo na oblasti.
Milijonsko škodo in strašno razburjenje pa so v Ljubljani povzročili napisi, ki so se v noči od 25. na 26.april poja vili v preddverju in na stopnišču filozofske fakultete v Aškerčevi ulici. V meter visokih rdečih črkah so obsojali centralizem in zahtevali, naj se Zveza komunistov loči od Socialistične zveze in da naj bo Mihajlov izpuščen. Profesorji in Zveza študentov so se razburili nad "navidezno objektivnostjo in revolucionarnostjo" napisov in poskusom "kompromitirati ZKJ in odstraniti komuniste iz študentske organizacije". Niso pa čisto gotovi, kdo je to zagrešil - klerikal ci ali "tuji agenti". Beograjski radio pravi, da ti poslednji, ker Mihajlova v Sloveniji niso poznali... IVAN STANIČ
HOTEL BLED
RIM ITALIJA
VIA S. CROCE IN GERUSALEMME 40 ROMA (Telefon 777-102)
Lastnik: VINKO A. LEVSTIK
HOTEL BLED
Roma - Via S. Croce in Gerusalemme 40 Tel. 777-102
HOTEL DANIELA Roma - Via L. Luzzatti 31 Tel. 750-587
- OBIŠČITE NAS -
KLIC TRIGLAVA
Uredništvo: 76 GRAEME ROAD ENFIELD MIDDX Tel.: ENFUld 5097 Uprava: BM / TRIGLAV LONDON W.CI.
KLIC TRIGLAVA je politično neodvisen list, ki izhaja enkrat na mesec. Izdaja ga SLOVENSKA PRAVDA, združenje svobodnih in demokratičnih Slovencev. Njeno mnenje predstavljajo le članki, ki so podpisani od
izvršnega odbora. Urejuje Dušan Pleničar.
Enoletna naročnina:		Finska:	13.-	Nemčija:	16.-
Anglija:	1.10.0	Francija:	15.-	Švedska:	20.-
Argentina:	650.- ( 1300.-)	Italija:	2500.-	Urugvaj	60,- (120.-)
Avstralija:	$A4 ($A 7)	J. Afrika	4,(R7)	U.S.A.:	5.00( $ 8.50)
Avstrija:	50.-	Kanada:	5.00 ($8.50)		
Naročnina za letalsko dostavo je navedena v oklepajih.
Poverjeniki:
Avstralija: Pavla Miladinovič, 12 Oxford Road, Ingleburn, N.S.W.
Italija: Saša Rudolf, Via Verniellis 24, Trieste 316
Južna Amerika: Boris Kresnik, 1346 Calle Mariano Acosta, Mar del Plata Buenos Aires z okolico: Franc Oblak, Mendoza 5663, Buenos Aires Sev. Amerika: Tine Kremžar, 11047 - 110 St., Edmonton, Alta., Kanada
Prlnted by PIKA PRINT LIMITED. 76 Graeme Road, Enfield. Middx. for SLOVENSKA PRAVDA. BM/Pravda. London W.C.f.