POmTJElV LIST
S.0BISTND3 ESČEI
SSiS. &OTŠFMD JSJiSiSS ®®
StAVJAHSKIGA DRDŽTVA V TERSTU.
Parka. Jadranski Slavjan bi Uhajat v »rezkih treh pol, s« Zanajatm č!aiw»vi«n brez posebniga plačila polila!; domačim Han. po 2 for. ne«anovam p« 3 for.; s poito 4 for. nt cel« leto dajaL—Za v»ak« Iri irezke io bo predpIačUo r druibenikim itaniiu jemal*.
JList o.
Ittcsca JJuIja
105O.
Pozdrav JadransfeonH Sla^anu.
Dok narodi ini svicta
Sve naprieda s plavi plove Po Pornnsu, gdieno cvieta Cviel mirisan za sinove:
I jadransko«- se Slavjan a
Plav podiže brodil vodom, Da polraZi sviellost dana, Koj se sjaje svim narodom.
I plav njegva sada brodi
Tam k pamasu slavjanskomu, Jer se ondie luč nahodi, KA če douiet Hodu svomu.
Samo kriepko, samo složno
Idi napricd slavni sine I Jerbo ono nač je možno, Za čim serce slavsko gine.
Na put hudi niš nepazi,
Kil' na ternje i kupine, Jer. koj na to kad knd pazi, Žači može u pustine!
Višnja ruka sa utiehom
S nebi u'pomoč če Ti bili, Da namiera Tvfl s uspiehom Dobrim može uroditi.
No i nami jošter tučo r Slavsko serce za Dom mili, Još je kaplja kčrvi vruče, Koju za Dom bi prolili.
Tieme i mi pod barjakom
Ravnat čemo tiek Tvč plavi, Postojauim da korakom Bliže dojile k Mojci Slavil
Prcmda slabi jesmo cvllnk,
Kom'.nahudit svašto može, Ipak s tobom mladi Žitak Posplošiti sc uzmože.
Samo ljubav, kO i sloga
S Tvojem sercem neka vlada, I doisln viečna od Boga • Pomoč sinut čo Ti tada;
Jerbo Ijnbav, čvžrsta sloga Put prepusti divno Jcerči, Te do cilja žudjenoga Više herli, bolje terči.
Nu, ak' kad se viju oblaki Yedro nebo da poečrne, Neka tada više svaki
K svomu dielu okom svirne.
Tada napried viek hodeči
Po Parnasu od prosviete, Biedan Slavjan če u srieči . Doč do svoje svčrhe svetel
Detovodsko potovanje v Kraiclicgo na Svajccrsklm.
De so se malo po malim v mestih in na kmetih šole s posvetnimi učitelji vpeljale, je velika zasluga slavne vlade cesarice Marije Terezije. Kje slavni nasledniki so vpeljano šolsko naprava kolikor je bilo moč omikali in poboljšali. Takrat se ni od učitelja ravno dosti terjalo. Kdor je brali, pisati, rajlati (raeuniii) in kolikor si bodi orglati znal. in v kaki normalni rJi po-glavni šoli šestmesečni detovodski poduk obiskoval Lil, je šolsko službo dobiL Dosedanji učitelji—brez tistih, ki so iz poprejšnih mežnarjev učitelji poslali—se dajo v Iri verste razdeliti.
1.	V,take, Id so se od mlaelili nog prostovoljno le šolskim opravilam vdali;
2.	V lake, ki so bili namenjeni se za kaj večiga omikali, ki pa, iz mnogoverslnili vzrokov prisiljeni, od svojiga nainčna odstopili, so morali, do bi Lerz ko Lerž kruha imeli, šolsko službo vprevzeti; in poslednjič
3.	V take, M so nnrprej v mnogoverstnih cesarskih službah in pri posnmesnih sreče iskali, in ne najdši, kar so iskali, se nazadnje šolske službe poprijoli.
Število unih perve verslo je bilo vselej zlo majhno, tode terdnn volja in n' vlrudljivn pridnost jih je v slan pripravila, se omikali in dobri učitelji biti, posebno čo se je primerilo, de so pod modriga vodja, ki jo dclo-vodslvo razumel, prišli. ICo jo lo bilo, so radi dve, tri l<5tn ali toliko I6t v učilnici, v ktero so bili poslani, ostali, kolikor jih jo Lilo treba, si nar polrebniSi zna-
13
nosli in liačin v poduku pridobiti. Toki so bili po storjeni poskušnji v šolah na kmetih učitelji postavljeni, in čo jo Ia ali nni šo lako srečen bil, de se je včasih s kakim delovodjem posvetovati in pogovorili, ali iz kakih detovodskih liukov podučiti mogel, je prav dober, iskern, in pohleven učitelj postal, kakoršnih, hvala Bogu, nekoliko imamo. Todo lo nekteri so tako srečo imeli, zakaj pravi detovodji so bili redki, in detovodskih bukev si nakupiti niso učitelji pri svojih pičlih dohodkih ob čem imeli.
Učitelji drage verste so se na detovodskim polju že nekoliko prederzniši ponašali, ker so mislili, de so veliko boljši ko drugi, ki niso v latinske šole hodili. Menili so, de reči, ki jih učiti ima, znati, jo vse kar-se od učitelja tega; način podnka pa jim je bil reč, ki sama od sebo pride. Po prestani detovodski skušnji, ki jo po njih besedah prav lahka, ali clo prazna šega, so nekteri boljši službe v mestih iskali; drugi pa so so na to vergli, do so po hišah posamesnih učili. Tisti, Id so jpri občnih šolah službo dobili, so malo po malim spoznali, de učiteljslvo ni kako rokodelstvo, in potrebo čntivši so se sčasama omikali in več ali manj pripravni učitelji postali. Drugi pa, ki so si živež z učenjem v posamesnih hišah pridobivali, so večidel mehanični ostali; zakaj v eni uri na dan se niso vtegnili z razvijenjem duha vbijali, in so otroke roji v tem urili, kar so starši presoditi mogli. Od tod izhaja britka skušnja, de so mnogi učenci svojo otročjo mladost, žalibogl zapravili, brez de bi se bila njih razumnost razvila in omikala, kakor je treba, iu de je tak osebni poduk starše ob njih dnarje, ob njih pričakovanje in ob upanje njih otrok pripravil. V spričbo naj se bere „ Petnajst let dunajskiga privatniga učitelja", ki mu je vender poduk k sercu šel.
Unih treljo verste so nekteri po storjeni poskušnji službo pri občnih šolah iskali; drugi pa so deželsko poglavarstvo prosili, do bi jim privatne šole napraviti dovolilo, in po zadobljenim dovoljenju so v novicah in časnikih napravo takih šol širokoustno na znanje dali in vse obotali, kar je kratkoumne starše mikati moglo, jim svoje otroke izročiti. Tako so se privatne šole vpeljale.
Pri pol listnim šolskim izpraševanju se je dostikrat pokazalo, do taki tolikanj obetajoči učitelji niso kar noboniga zapopadka detoreje in načino v poduku imeli, in do njih učenci so bili le nekako mehanično strojniško izurjeni, de bi se pričo svojih staršev prav ponesli. Opombe šolskiga ogleda so malokdaj kaj zdale; privatni učitelji so večidel pri svoji stari navadi ostali, in so pametno opombe in poduke zaničevali; in še taki so se našli, Id so so s tem opravičili iskali, de so šolsko oglede opravljali.
Privalni učitelji skerbč, otroke, tokih staršev, ki dobro plačujejo, in otroke, ki več lčt pri njih ostati morejo, v svoje šole dobiti, de bi si takd živež zagotovili, ltar jim ni ravno za zlo vzeti. Se pa li vsi privatni učitelji, to doseči, poštenih pripomočkov poslažijo? to je važno prašanje, ki ga je treba nekoliko razjasniti, de so no-nj prav odgovori. Kdor preveliko ljubezen sloršev do njih otrok poznd, bo tudi, oko si njih slabosti v prid obernitivd, zaupljivost teh inunih lahko zodobiL Njih nečimernost bo gladil, otrokam prizanašal, ■
jih staršem hvalil; — slabosti in progroškov ne bo ne tem ne miim oponašal ali jih grajal; nespodobnost bo z njih mladostjo, prederznost z njih nnravno živosljo izgovarjal; ruzvujzdanost bo ko bistroumnost, sitnost ko radovednost, jezičnost ko zuamnjo bistro glave, terdo-vratnost ko ponosnost in nepokoršino ko onivo samostojnost hvalil. — Jo li čndo, čo učitelji, ki se, do jim šolo prazno no ostanejo, tokih pripomočkov poslužijo, le mehanično učo in otroko pokazč? Nasledki tokiga učenja se pokažejo posebno, ko olroci v občno učilnico prestopijo. Ker niso vajeni no pokorni bili, no šole, učitelja in staršev spoštovali, nogajojo fcikfi, do je težke šolsko vrodenost ohranili, inšo drago učence pokvarijo/ Nekteri, ki se po nobeni coni v red vdati nočejo, se tisto lčto iz šolo ostanejo, drugi sicer napredovnjo v šolo hoditi; todo ko se primeri, de morajo, ker so se premalo naučili, leto ponoviti, starši čez učitelje in čez učilnice gerdo godornjajo in Vpijejo. — Ko pa olroci v privatni šoli po dve, tri ali šliri leta 011 red nli Id.-.s ponavljajo, — ko po trinajst, štirnajsl in tudi petnajst lčt stori učenci osobno poskušnjo za trciji red z veliko težavo in komaj srednje prestanejo, se starši ne ganejo, in malo jim je mar, če si otroci v privatni šoli leta prid obernejo ali ne. Od kod pride ta žalostna slepota"? Gotovo od tod, de starši, ki niso zastran svojiga premoženja ali zastran drugih primerlejev prisileni, izobir.-ženje svojih otrok na drugo pot nagniti, otročjo mladosi. ki je ceniti ne znajo, brez potrebniga razvitju in reje v radostni omamici preteči puste. Ne premi ir ., de v pozneji starosti je nemogoče nadomestili kar jc otročja mladost v izobraženjn in v podučenju zamudi.;", in zgubila;--ne premislijo, de, kakor vsak letni čas svoj sad rodi, tako mora tudi vsaka starost svojiga do-nesti. — O, de bi starši in učitelji otročjo mladost cenili vedli kakor grč, koliko mladenčev bi bilo sebi, njih družinam in človešldmu družtvu pridobljenih 1 —
Šole na kmetih so se le v tistih krajih dobro ponašale, kjer so šolski ogledi in fajmošlri učitelje podpirali; tode v mnogih krajih se je le brali, pisati, raj- ~ tati in nekoliko cerkvenih šeg učilo; za nar važniši reči pa, za rejo v živo-vernim zaderžanju, za znanost natore in deržovljanskih naprav, za kmetijstvo, ki je 'ljudčm po deželi tolikanj potrebno, se ni maralo. — Že več l<5t sčm so morali tisli, ki so se k učiteljstvu pripravljali (5Pr8i)atmil>m), verli delovodskiga poduka tudi — podučenje v pravilih in v djanju kmetijstva in sadoreje obiskovati, in se tndi poskušnji v teh rečeh podvreči. Ta zapoved visoke vlade je gotovo iz žlahniga namena izvirala, po učiteljih med kmeti boljši pravila kmetijstva razširiti, in mladost z izgledi učiti, kako so mora zemlja, de bolj rodi, obdelovati in popravljali, in sadjoreja oskerbljevati, ter po tem načinu kmet k spoznanju pripraviti, de ga le delavnost in pridnost lakote, vbožtva in revšine obvarvati zamore. Pa v tem so ljudske šole do.slej še malo ali nič opravile; marveč grč poljodelstvo ritnisko ko rak, kčr so zdaj kosi zemlje goli in pnsti vidijo, ki so še pred dvajsetimi lčti, desiravno le Nekolikimi sadnimi drevesi obsojeni bili.
Drugi pripravni pripomoči!;, v ljudeh občutleje žive vere in dobriga zaderžanja obuditi in povzdigniti, je občno ljudsko pelje pri službi božji o nedeljah in proz-
niliili. ako ga orgle spodobno spremljajo; lodo kar so poje, morajo vsi, slari in mladi, razumeli.
V	krajih ki so s krajnsko deželo mejč, se pojejo scer slavjnnske svele pesmi, tode večidel jih suin or-ganisl poje: o večih prazniki!) pa sc sliši pogostama po kliki gledUni viži vreden ,kirije elejson" kovkali,
' --ki ne more v vernilt ne spodobne pazljivosti, ne pobožnih občutlcjcv obuditi.
V	nekdanji beneški Islrii so povsod, 3e clo v slav-janskih vnsčh po latinsko — zakaj neki no po kitajsko
. ali kiuežko ? — poje. Ta tolikanj vslarana navada jo pravi pobožnosli zlo škodljivo, ker so ljudstvo od mladih nog navadi pri službi božji vpeljane pesmi in molitve, ki jih nc razumi, brez premislika berbrati, brez do hi ga v sercn ganilo, ali mu dušo k stvarniku povzdignile.
__ Iz tega pride, de lake navado krivo misel in krivo vero obudč, do pohožnost le v deržnnju cerkvenih šeg in v berbronju nekterih molitvic pri službi božji ali sicer — obstoju Ilajdnova in Mozartova lepa cerkvena muzika, ki so jo zastran njeniga veličanskiga soglasja slari in novi umetniki k ohudenju pobožnih in živover-nih občutlcjcv za nar pripravniši spoznali—je tod popolnama neznana.
]Va ti stopnji — enkrat za vselej opomnimo, de posebno avstrijnnsko primorje menimo — je bilo učitelstvo do leta ISIS, ko jc visoko ministerstvo, boljši delo-vodski poduk vpeljiije, učilstvo popravili, in v ta namčn se pomoči učiteljev poslužili jelo. Po visokim minister-skim ukazu je častitljivi konzistorij vse učitelje naše normalne šolo opoininal, de noj se pri detovodskimu poduku iskreno vdeležijo, in zraven tudi sredstva in pripomočke nasvetovajo, ki so jih umetni in znajdeni delovodji za izobraženje učiteljev, liakoršno sedanji časi terjajo, pristojne spoznali.
To doseči — namreč nčitelslvo popravili — je posebno v tistih krajih, kjer mora en sam učitelj v eni sobi tri rede skupej učiti, golovo silno težko; in kžr so vse šole na kmetih po tem načinu napravljene, in kčr se njih prenaredba zastran iztroškov tako hitro upati nc dii, potrebuje ta predmet tolikanj več resnob-ntga prevdarka.
lles de nekteri učitelji so si prizadevali, to, kolikor bi se dalo, doseči, tode vsok po svoji glavi, vsak po svojim načinu, brez de bi bili njih pripomočki občni postali, in brez do bi se biln ennkšnost dosegla, Id bi imela učitelstvo samostojne deržave navdihati.
Umetnosti, znanosti in napravo kakoršne koli si bodi, niso bilo prccej v začetku popolne, lemitč so so le takrat prav izobrazile, ko so jeli ljudjč, ki so se ž njimi pečali, ludi druge enake naprave ogledovali, njih djanje in njih pripomočke premišljevali, njih korist za občno blaženost prevdnrjnli, in eno drugi tako primerjali, do so, spoznavši njih korisle in napčnosti, spoznati in skleniti mogli, kaj obstoječiga grč obranili, kaj popravili, in Itaj znovič vpeljati ali napravili.
Iz teh uzrokov smo*) so bili namenili v unnjne deželo iti, do bi so od izobraževanja učitoljev in njih djanskiga ponašanja pri' ljudskim poduku z lastnimi očmi prepričali, in spoznali, če je domače ljudsko učilstvo res in kako deleč za ptnjim zaostalo.
Ko nas je bil blagorodni takojšni bavarski konsulj gosp. Juri Henrik Gwinner s priporočivnimi listi v vse poglavne nemške mesta in tndi v Slrassburg previdili blagovolil, smo se 9. dan Kimovca 1849 na pot podali. Na Koroškim in Tirolskim smo se le malo mudili, in že 10. dan smo prišli do Rena in čez-nj na Švajcarsko.
Tukaj jo svet ves drugači. Doline, griči in hribi kažejo kako mnogoverslno zamorc delavna roka prid-niga kmetovavc« zemljo polepšati. Vsak kot, vsako ber-do, vsok še takti stenn kraj je svoji legi pristojno obdelan. Povsod je viditi umetno nasajeno sadno drevje, klerign veje se pod žlahnim sadjem prijetno priklanjajo. Kale čedne pristave s sadnimi, kuhinskimi in cvc-1-liškimi verti, v kterih zdravi in čvereli otroci skakljaj., in igrajo! — slorfi, de je cela dežela lakiga, silno prijelniga ogleda, kakoršniga se veseli in vživa prijatelj proste natore spomladi na kakšni senožeti polni mno-goverstnih cvetlic, po kterih pisani metulji in pridne bčelice ferfrajo. Obudili so se v nas radostni občulleji veselja in občudovanja, in nas prisilili večkrat zaupiti: „Tii je perivoj! tu je rajski veri."
Po takd lepd obdelanih krajih potovdje smo prišli čez Kurški in Apencelski kantov v Sent-Gal, kjer smo svoje detovodsko preiskovanje pričeli. Kmnlo smo zve-dili, de ondašnji gosp. dehant Greitk je bil mnogo let predsednik šolskiga svdta, in de namzamore stan Ijudskiga učilslva v Švajcarskim sploh in v posamesnih kantonih na tanjko dokazati in razjasniti. Gremo tedaj k njemu in prav prijazno nos je sprejel. Gospod dehant je lep, krepek, in po obličju soditi, hislroumcn in resnoben možak. V dolgim, čemim, do vralii skerbno zapnetim talarju je bil, s tamno-plnvo žametovo kapo na glavi, ki mu je čez nšesn segala. Taka obleka nam ga je še resnobnišiga kazala. Ko smo mu uzrok obiskanja raz-odeli, nam je sesti rekel in obljubil, naše želje spolniti. Tode zavzelo nas je, de je, prej ko je k nam sedel, rekel: „AVstrija naj prej za živež (dostojno plačo) in zn izobraženje učiteljev skerbl, in potom še le se bo smelo in moglo od šol boljši sadje pričakovali.0 Potem je razložil na kratko, knkd so se učitelji na Švajcarskim do leta 1834, ko so šolo še edino pod vodstvom kn-toljskih konsislorij bile, izobraževali, in kako dc se morajo od Idta 1S34 tndi kaloljški knkof protestantiški učitelji v semeniščih izobraževati; do od tokral se mu šole, kar razvitost iu izobraženje unm zadene, boljši
*) Simon ItudmaS, vodja, Milici Švab, kalebet, iu Janez N. Knobl, učitelj (ukaj3no o. It. normalno Šole. .
V avslrijanskl deržavi ni takih učilnic, v kterih bi se djanski učitelji v tem pomenu izrejali; v unajnih deželah jih pa že davno imajo, in v nekterih krajih so za razširenje Ijudskiga poduka prav koristne.
Detovodsko bukve (Guida di Lambruschini) govord slovesno od semenišča učiteljev v ICrnjclingi (JTrcu$« liiijjcn) poleg vodnnskign jezera OSebcnl«) na Švajcarskim, v klerim se pripravni učitelji za ljudske šole v mestih in na kmolih izobraževojo in urijo. Kdor no-trajno in unnjno napravo ili visok namčn tega semenišča, namreč povzdigo Ijudskiga učilslva in poduk ljudstva po lakih učiteljih prav premisli in prevdari, no moro želje v sebi zalrcli, ga dobro in na tanjko poznati, i
zdč, todo meni, dc otroci naj ž do in spč, dokler sc sami 110 zbudč. Iz njegovih govorov se je nekaka nejevolja knzala, ki so jo mende novgodnosli razportij za-stran vero v njemu obudile. Potem nas jo peljal v nekakšno kapelo, od ktero jo pravil, do sc o nedeljah in
0	praznikih lo otroci v nji k javni službi božji shajajo, ter jo rekel: Ta razdelitev ni k ničemur; otroci naj z odrašenimi k službi božji hodijo, do bi sc nad njimi zgledovali ali nad njih dobrimi zgledi poboljšali. — Radi bi bili z kakim scmcniškiin učiteljem govorili, pa so ni dalo, ker so katoljške šolo jesenske praznike imele. Gospod dehant nam je opomnil, de ni truda vredno, s katoljškiini učitelji od šolskiga poduka govoriti, ker so vsi prenapeti (rabifal). Krajclingiško semenišče je pa vender hvalil, in rekel, de gospod vodja Wehrli je prav zmeren mož, in de bomo, ker že tje gremo, ravno o pravim času, namreč pred zadnjimi poskušnjami tje prišli. Tndi nam je mnoge, šolsko napravo zadevajoče, natise podelil, in nas s šolskimi bukvami soznanil, ki smo si jih tudi nakupili. Blagovolil nam je tndi katoljške šolske sobo okazati, kjer smo se z nekim učiteljem sozna-nili, in ga prosili, de naj nas zvečer obiše. Ta nam je ondašnje učilstvo, njegove primere in način poduka, dobro razjasnil, in jc opomnil, de zaderge in overe poduka in reje v katoljških šolah iz tega izvirajo, de si dve močni cerkveni stranki protivno nasproti stojite, in de je kaloljškn na število slabejši in nezmožniši. Tudi nam je terdil, de kar poduk in premoženje zadene, so protestanti gotovo čez katoljške kristjane; kar pa dobro zaderžanje tiče, ga ni druziga razločka, razun de so protestantiški otroci nekoliko prederzniši ko katoljški.
Drage jutro smo obiskali protestantiško malo ali ■ pričelno šolo (SPrimStf^nle). Pričetne šole so kakor naše ljudske šole v čvelero redov ali klasov razdclene, v ktere se kakor pri nas šest let hodi. Vikši učitelj, gospod Buliler, je ravno svoje učence v računstvu s pisanimi številkami na kamnatih tabelcah uril. Množitev z mnogimi številkami jim je dal; učenci so narprej nalogo zapisali, eden izmed njih jo je glasno in umevno prebral in ponovil, in potem so na poveljo učitelja vsi tiho, pazljivo in pridno rajlati ali računiti jeli. Čez nekoliko minut vzdigne eden roko ter pravi: „Godna je Kmalo dii več njih ravno to znamnje; in poslednjih ko jo večina tako znamnje dala. nkaže učitelj enimu, de naj mu izdelk povč, in vpraša druge: Je li prav? Kdor je enak izdelk imel, je odgovoril, de je. Poslednjič so nekleri dani račun glasno izpeljali. Neki učene v nervi klopi je račun nekoliko pozneje dokončal ko njegov sosed, in je moral svoj sedež z njem spremeniti. Grenke solzč je točili— Ves čas, kar smo v šoli bili, se revež ni upal, OČI povzdigniti. To se pač pravi občutlej časti obujati.
Ko jo po pretočeni pervi uri zvonček zapel, so vsi labclco na stran položili, in, ko se jim jo ukazalo, po dva in dva iz sobe šli. Pcrva dva sta peljala počasi celo versto na eni strani prostorniga mostovža do odstopov, ki jih je čvetero bilo; in komur je treba bilo, je iz versto stopil in svojo potrebo opravit šel (takih pa je bilo prav malo); drugi pa so se po malim naprej pomikali, in na drugi strani mostovža spet v šolsko sobo, vsak na svoje mesto, šli. To jo terpelo kulsih 10 minul
1	u sc nam jc prav pristojno zdelo, ker se takd dvojni
namen doseže. Otroci .se nekoliko sprehodijo, .iu poten, ložoj sede, in no tekajo vedno k potrebi, kar jc večkrat le slaba navada in napčnost, ki poduk moti. Šolska soba
ni bila prepolna; čez šestdeset učeneov r.c sme v uo-__
benim redu hiti, in ravno toliko jih je tukaj bilo; totlc čez deseti del jih tudi no sm<5 konec leta zaoslali, vsi drugi morajo tako izurjeni biti, de zamorejo v vikši red prestopiti, kar so v ti učilnici sploh zgodi.
Iz tega reda smo šli v prazno, le ■/. klopmi iu z nekim visokcjiin stolam providono solio. V to sobo peljejo o svojim času otroke po različnosti redov h ker-šanskimu nauku. Tudi to jo prav pametno, zakaj v navadni šolski sobi bi spomin poprejšnih predmetov poduka in šo clo šolska priprava učcncc molila, do bi svetosti keršanskiga nauka nič kaj živo nc občutili: prestop v drugo, prazno in priprosto sobo jih pa tako prevzame, de keršanski nauk kolikor morejo, pazljivo poslušajo, in de ga — kar tudi je — za važnišiga in boljšiga imajo, ko druge predmete šolskiga poduka.
Potem smo se v nižji razdelk pervign reda podali. Učitelj, gospod Nflf, je ravno otroko ogledovali in podobe-delali učil. Otroci so imeli kamnatc talielce pred seboj, učitelj je s palčico na černi tabli na stcLi kazal, v kteriin kotu noj piko naredč, _in kako naj iz njih, čerte risdjo in jih zvezdje, tri- in štirikotnike na-
pravijo. Napravili so to podobo	in scer ta-
kdle: Narprej so naredili štiri poglavne pike
potem so jih s čertami zvezali, de so čvelcrovogeinik
ali štirikotnik j j dobili; v tem so sredo poiskali «--* •-«
in v nji piko naredili « j; vse štiri čerte so napol
I
razdelili 1
čerte narisali
; do pike na sredi so od zgoraj Joi , in poslednjič čerte od srednje
iN1/]
!
pike do spodnjih pik	Nazadnje so še tri- in
I / i \ i
štirikotnike šteli in še čez-nje pomenkovali. V drugih redih nismo nič posebniga našli. Dekleta učč v šolskih predmetih učitelji kakor fante, za poduk v rokodelih pa ima šola dve plačeni učiteljei. Tudi za ženske dela ima učilnica posebno prostorno sobo, kamor dekleta k delu v ravno takim redu spremljajo, kakor učence h kcršanskiinu nauku.
Veselje jc bilo viditi kako so nas učenci po dokončani šoli prijazno pozdravljali, nam priserino roko podajali, in liho, pokojno in v lepim redu domu šli. Prijatelj otrok in detovodilelj kaj takiga nikdar ne pozabi.
(Daljo.)
Iz Bossnetoviga razgovora.
Poslov. M. Vetiaz.
Koliko jo modroslovjc gcrško dnino ohranili pomagalo, ni verjeli. Bolj ko (0 bili li narodi svobodni, bolj je bilo treba med njimi pravila zaderžaaja in druživa na dobre podlago vstanovitl. Pitagora, Talcs, AnaksUgora, Sokrat, Arkita, Platon, Ksonofon, Arislotelj in neskončno drugih so Grccijo a takimi lepimi pravili napolnili. Bilo je tudi vertoglavcov, ki so si ime inodroslovcovdajali; tode listi, kterim so sledili, so učili posaaicscn korist in še clo živlenje občnimu koristu in blaženosti deržavo darovali; in to je bilo nar splohniši pravilo modroslovcov, dc je Ireba ali od občnih opravil odstopili, ali pri njili le na občni korist gledali. Čemu od modroslovcov govorili? Se pesniki, ki so bili v rokah vsih ljudi, so jih še bolj učili ko kratkočasili. Kar imenilniii pridobilelj je imel učilclja Hemera, ki ga je prav vladati učil. Ta včliki pesnik je ravno tako prav vhogali, kakor dober deržavljan bili učil. On in tolikanj drugih pesnikov, kterih dela so ravno tako resnobne, kakor vgodne, čislajo le umetnosti, ki so človeškimu iivlenju koristne, dihajo lo občni prid, domovino, drnžtvo in čudno izobraženost, ki smo jo razložili.
Ko je Grecija, lako zrejena, nežnost, IBp in lepoto Azi-janov, ženski lopoli podobno, vidila, jih jo le zaničevala. Sjih vlada pa, ki ni imela drugiga pravila ko knrzovo, samovoljo gospodinjo vsih, Se nar svctejSih postav, jim je bila gnjusoba, in kar .in vsa Grecija nar bolj sovražila, so bili divjaki.
Tega sovraživa so so Gerki {a v pervik časik navzeli, in bilo jim je ko prirojeno"}. Kar je posebno delalo, de so Homerovc pesme ljubili, je bilo, de je zmage in dobitve Gre-cije čez Azijo prepeval. Sa azijaški slrani je bila Venera, te če reči, radosti, slepe ljubezni inmehknžnost: na gerški slrani so bili Jnnona, to sc pravi, resneba in zakonska ljubezen, Hcrkurij s zgovornostjo, Jupiler in politiška modrost. Ka azijaški slrani je bil Jlars silen in divjašk, namreč vojska serdito poljana: na gorski slrani je bilaPalada, namreč vojaška umetnost in hrabrost, ki Jo je razum vladal. Od tisliga časa je Grecija vedno menila, de razumnost in pravi pogum sta nje naravni delež: ni mogla terpeti, de si jo je Azija podvreči mislila; in ko bi sc bila lenui jarmu podvergla, li Mla menilo, de podverže krepost sladnosli, duh telesu, in resničen pogum nespametni moči, ki je le v množici obstala.
Grecija je bila polna takih občutlejev, ko sla jo Darij, Hislaspov sin, in Kscrks z armadami napadla, ki so bile tako nezmerne, de sc je njih velikost zmišljena zdela. Pri ti priči se vsak svoju svobodnost branili pripravlja. Desiravno so bilo vso serSke mesta Ijudovladijo, jih je občni prid zedinil, in ni jim bilo druziga mar ko vidili, kdo bo več za občni prid storil. Alenčanam ni bilo nič, svoje mesto oropali in požgali pustiti; in potem ko so bili svoje slarčike in svoje žene z otroci oteli, so vso kur je zamoglo orožje nositi, na ladje spravili. Perzijansko armado v nekakim težavnim kraju kake dni vstavili in ji občutili dali, kaj je Grecija, je hitelo perišče lake-' deinončanov s svojim kraljem v golovo smeri, umirčje zadovoljnih, do so svoji domovini neskončno število divjakov darovali, in ilc so svojim sedeželjanam izgled neizrekljive pre-dcrznosli dnli. Takim armadam in takimu ponašnnju nasproti je bila Perzija slaba, ia je v svojo škodo večkrat poskusila, koliko vredenost čez množico in zmešnjavo, in koliko umetno vladnim hrabrost čez slepo silo zamorc.
Tolikokrat premagani Pcrzii ni drugiga ostalo ko med Gerke razperlijc zasejati, in pristanu, v kterim sosepo svojih zmagali znnjilili, je bila lahka. Kakor jih je slrah zcilinjeno deržal, tako ju zmaga in zaupljivost edinost raztergala'). Vajeni, se bojevali in zmagali, so se, ko so menili, de se jim ni perzijanske mogočnosti več bnli, eni zaper druge obernili. Pa ta stan Gerkuv in skrivnost perzijanske politike jo treba ne-. koliko bolj razložili.
'I l.orr. p.nrg, ■1 Hat. di* leg. lit.
Med vsimi Ijadovladijami, Izktelih je Gerlko obstale, ste Atenska in Lakcdcmonsko brez prlmfre nar poglavniši bile.
more se več duha imeti ko ga je Aten, ne več moči, ko jo je Lakedemon imel. Aten jo hotel radosti: v Lakcdemonu je bilo živlenje terdo in delavno. Obli sla slavo ia svobodnost ljubila: tode v Atenu se je svobodnost naravno v razvujzda-nosl nagnivala; in v Lakcdeinonu po ojslrih poslavah okrate-na je tolikanj več iskala gospodovaje se na zvuaaj širili, kolikor več se je od znotraj zatirala.
Tudi Aten je hotel gospodovati, pa po drugim načinu: s slavo se je dobiček mešal. Njegovi meslnjani so bili jaki v brodniški umetnosti; in morje, kjer je gospodoval, ga je bilo obogatilo. Gospodar vso kupčije sam oslali, si je hotel vse podvreči; In njegove bogatijo, ki so to željo v njemu vnele, so mu tudi pomagale jo dopolnili. Lakedemon je nasproti denar zaničeval. Ker so vse njegove postave na to Sle, iz njega vojaško Ijudovladijo napravili, je le slava orožja duh njegovih mestnjanov mikala. Ponatorno tedaj je hotel gospodovati; in bolj ko se je čez dobiček povzdignil, bolj se je častlželjnosti vdal.
Lakedemon je bil pri svojim vredenim živlenju terden v svojih vodilih in v svojih namdnib. Aten je bil bolj čverst, in ljudstvo je v njemu preveč gospodarila: modroslovjc in postave so pri tako bistrih glavah res veliko Iepiga sadu prinesle; tode sama pamet ni bila v stanu jih berzdali. Neki modri AtenČan'), ki je natoro svoje dežele dobro poznal, nas učf, de slrah je bil tem preveč Čverstim in preveč svobodnim duham potreben: in dc, potem ko jih je Salaminska zmaga zoper Perzijane zagotovila, jih ni.bilo moč več vladati.
Dve rečf ste jih takrat pogubile; slava njih lepih djanj in mnčnje, de so varni. Gosposke se niso več poslušale; in kakor je Perzija zastran prevelike podložnosli žalovala, tako je Aten, pravi Platon, zlege razvujzdane svobodnosti občutil
Veliki Ijudovladiji, tolikanj nasprotni v svojih šegah in v svojim ponašanju, ste v namčnu, ki ste ga, si vso Grecijo podvreči, imele, ena drugo overale; tako de ste si bile vedno sovražnici še bolj zavolj nasprotnosli svojih korislov, ko zavolj nez!ožnos'i svojih term.
Gerške mesta niso hotle gospodovanja ne ene ne druge; z«kaj verh tega, de je vsako želelo svojo svobodnost ohraniti, jim je gospodovanje teh dveh Ijudovladij preveč zoperno bilo.
Lakedemonsko je bilo terdo: vj njegovim narodu se je nekaj divjiga vidilo^. Preojstra vlada in preveč delavno živlenje je delalo v njemu duhe preošabne, preojslre in pr«'go-spodovavne: verh tega sc je bilo treba pripraviti, n:kdar y pokoju biti pod oblastjo mesta, ki je bilo za vojsko napravljeno, in ki seje le, jo neprenehama napredovaje, ohraniti moglo^). Tako so hotli Lakcdemončani gospodovati, in vse se je balo, de bi ne gospodovali4}.
Atenčani so bili naravno pohlevniši in priljudniši*). Nič prijetnišiga ni bilo vidili, ko njih mesto, kjer so bile vedne gosti in igre; kjer so bistroumnost, svobodnost in strasti vsak dan kaj noviga vidili dajale. Pa njih nestanovitno ponašanje ni bilo njih družbenikam všeč, in njih podložnim še bolj ne-prenesljivo. Treba je bilo abotnosti napihnjeniga ljudstva terpeli, kar je po Platonu še škodljiviši, ko abotnosti kneza ska-ženiga s prilizovanjem.
Ti mesli niste Grecije v pokoju pustile. Vidili ste pelo-poneško vojsko in druge, ki jih je vselej lakedemonskn in atenska zavidljivost ali vnela ali redila: tode zavidljivost, ki je Grecijo kalila, jo je nekako zderžavaln, in ji branila v pod-Iožnost ene ali druge tdh Ijudovladfj pasti.
Perzijani so ta stan Grecije kmalo zapazili. Vsa skrivnost njih politike je bila tedaj, zavidljivost podpirati in razperlijc rediti. Lakedemon, ki jo bil častllakomniši, je bil pervi kriv, de so se v gcrško * reči mešali. Mešali so se va-njo z namtSnnm, gospodarji vsign naroda postati: in skerbni, Gerko ene po drugih oslabiti, so le hipa, vse skupej potreti, čakali.
') rini. Ae leg. III. 'J Arist. polit. Vlit, 4. ') tbid. VII, U. 'J .Konotili. do rop. Lic. O rim. .to rop. VIII.
Gorske mesta so v svoji li vojskah že Ic na pcrzijanskiga kralja gledale, ki so ga vdlikiga kralja, ali s posebnostjo kralja imenovale, kakor do bi so žo med podveržono štelo1).
Pa ui bilo mogoče, do bi so stari duh Grccijo zbudil no bil, prej ko so v sužnost in divjaknm v roko padli. Sinjimi gorski kralji so pričeli se temu velikimu kralju zoperstaviti in njegovo kraljestvo razdovati. Z majhno, tode v vredenosti, ki smo jo vidili, zrejono armado jo Agezilav, lakedomonski kralj, Perzijane v mali Azii v trepet pripravil1), iu pokazal, do jih jc premagati mogoče. Le razportijo Grecije se njegove pridobitve vstavile.
O teh časih se jo prigodilo, de se je mlajši ICir zoper Arlakscrksa, svojiga brata, spuntal. V svojih trumah jo imel deset jezerov Gcrkov, kterih samih v splošni premagi njegove nrmndo ni bilo moč premagati: V bitvi, in kakor pravijo, po lastni Artakscrksovi roki jo bil umorjen. Naši Gurki so bili brez varha vsred Pcrzijanov in blizo Babilona: vender jih ni mogel zinagovavon Ariakscrks ne napraviti, de bi bili orožje prostovoljno položili, 110 jih k temu prisiliti; prederzno so sklenili z orožjem v rokah skup čez celo njegovo kraljestvo prodreti, do bi v svojo domovino nazaj prišli, in ta sklep so izpeljali. Takrat vidi vsa Grecija bolj ko kedaj prej, de nepremagljivo vojaštvo redf, kterimu se mora vse vdati, in de le njene razpertije so jo sovražniku, preslabimu ji zoperstali, ko bi zedinjena bila, podvreči moglo.
Filip, makedonjski kralj, enako umen in hraber, je pripomočke, ki mu jih je zoper toliko razdeljenih mest in ljudo-vladij kraljestvo, res de majhno, tnde zedinjeno, in kjer jo kroljdva oblast samovoljna bila, dajalo, tnko dobro obračal, de jo nazadnje nekoliko po umetnosti, nekoliko po sili v Grecii narmogočnejsi postal, in vse Gerke prisilil, se pod njegovimi zastavami zoper občniga sovražnika vzdigniti, V tdh okoljši-nah jo bil umorjen: pa Aleksander njegov sin mu je y kraljestvu in v namenih nasledoval.
Najdel jc Makedonjčanc ne samo vojske vajene, temuč tudi ztnagovavne, in po toliko srečnih izidih v hrabrosti in v vredenosti skoraj ravno toliko verh drugih Gerkov, kolikor so drugi Gcrki verh Perzijanov in verh njim enakih bili.
Darij, ki jc o njegovim času v Persii kraljeval, je bil pravičen, hraber, velikodušen, svojim Ijudstvam všeč, in ni mu manjkalo no uma ne serčnosti, svoje namčne izpeljati. Pa če ga Aleksandru primerite, njegov um ti bistri, visoki glavi: njegovo hrabrost visokosti in terdnosti tega nepremagljivega poguma, ki so ga zaderžki le vncinali: ti neizmerni gorečnosti, svoje ime vsak dan bolj povikšati, po kteri jeza narmanjši priveržek slave več mnral, ko za vse nevarnosti, za vse trudo in za jezar smerti; poslednjič ti zaupljivosti, po kteri je v dnu svojiga serca čutil, de se mu kakor človeka, ki gaje bila osoda čez druge povzdignila, ysb vdati mora; zaupljivosti, s klcro ni le svoje vojskovodje, temuč tudi svoje narslabejši vojake navdal, in jih tako čez težave in čez same sebe povzdignil: botc lahko sodili, kteri nju jo zmagati moral. In ako tem reččm šo prednosti Gerkov in Makedonjčanov čez njih sovražnike pridružito, boto obstali, de Perzija, ki so jo taki junaki in tako armade napadli, se ni mogla več vbraniti, gospodarja spremeniti. Tako boto tudi najdli, kar je kraljestvo Perzijanov razdjalo in kar je Aleksandrovo povzdignilo.
Zmago mu polajšali, so je prigodilo, de je Perzija šo ti-stiga vojskovodja, kteriga samiga je zamogla Gerkam nasproti postnviti, zgubila, namreč MemnonaRodijana3). Dokler je Aleksander loko slovečiga vojskovodja nasproti imel, se jo smel hvalili, de jo sovražnika sebe vredniga premagal. Namest Gerke s splošno bitvo napasti, je hotel Jlemnon, de naj se jim vsi prehodi zabranijo, do naj so jim živež odreže, de naj se domn nnpadejo, in de naj se s krepkim napadam prisilijo, ver-niti se svojo domovino branit. Aleksander je to previdil, in trume, ki jih jo bil Anlipalru pustil, so bile zadosti, Grecijo varvati. Pa njegova sreča ga je naenkrat te zaderge rešila. V začetku neki ga početja, ki je že vsi Grecii nepokoj delalo, jo Memnon umeri, in Aleksander je vse pod noge spravil.
') Plnl. Jo leg. III. Isoc. paneg. etc.
•) Poljb. lib. 3. cap. 6. " 3) Diod. XVII, aecl. 1.
Ta knez jo svoj vhod v Babilon s tako slovesnostjo der-žal, ki jo vso presegla, kar jc svet kedaj takig.i vidil: in, potem ko je Grccijo maš oval, potem ko jo z neverjetno hitrostjo vso deželo pcrzijnnskiga gospodovanja podvergol, jc šel, svoje novo kraljestvo od vsili strani zagotovili, uli marveč svojo ča-stižcljuost nasitili, in svoje imo slovcsni.ši od Bakoviga storiti, v Indijo, kjer je svoje pridobilvo dnlje ko ta imenitni prema-govavec pognal. Pa on, ki ga niso no pušavc, ne reke, no goro vstaviti mogle, jo bil prisilen so svojim ncjovoljuiin • vojakom vdati, ki so počitka od njega torjali. Prisilen s krasnimi spominiki, ki jih jo na Arnspovih bregih zapustil, se zadovoljili, jo svojo armado po drugi cesti, ko jo bil prišel, nazaj peljal, in jo vso dežele, ki jih jo na svoji poti nnjdel, vkrotil. Ne kakor pridobitclj, temuč kakor Bog jo v Babilon nazaj prišel, in vse so ga jo balo in gn spoštovalo.
Pa ta strahovita deržava, ki jo jo bil pridobil, ni dalje terpela ko njegovo živlonjc, ki jo bilo zlo kratko. Tri in trideset Idt star, vsred nar obširniših nnmdnov, ki jih je kaki človek kedaj imel, poln narpravičnišiga upanja srečniga izida, je umeri brez de bi veselje imel, svojo reči vslnnovili, zapu-stivši priprostiga brata in majhne otroke, ki niso bili v stanu tolike teže zderževati. Pa narhujši za njegovo hišo .in za njegovo deržavo jo bilo, de jo vojskovodje zapustil, ki jih je bil le po časti in po vojski hrepeneti naučil. Providil jo koliki rnzvujzdanosti se bodo vdali, kadar no bo njega več na svčlu: jih. v redu deržati, in od slralni, do bi njegove besedo ne overgli, so ni upal no svojiga naslednika, 110 oVncrbiteljn svojih otrok imenovali; lo to je prcdpovcdnl, do bodo njegovi prijatelji njegovo pogrebšino s kervnvimi boji obhajali, in je v cvetu svojih let dušo izdihnil poln žalostnih prilik zmešnjave, ki je imela po njegovi smerti slediti.
Vresnici, vidili ste razdelitev njegove deržave in strašno pogubo njegove hiše: njegovo staro kraljestvo ji-Jicdonijn. ki so ga njegovi dedje že tolikanj stoletij imeli, jc bilo ko prosto nasledstvo od vsih strani napadeno; in potem ko je dolgu časa nar mogočnejšimu v rop »bilo, je poslednjič v drugo družino prešlo. Tako je bil ta veliki pridobitclj, nar imcnilniši in nar svitlejši, ki jo kedaj bil, zadnji kralj svoje rodovine. Ko bi bil v Jlakcdonii v miru ostal, bi velikost njegove deržavo njegovih vojskovodjev mikala ne bila, in lahko bi bil kraljestvo svojih dedov svojim otrokam zapustil; pa ker je bil premogočen, je bil uzrok pogube vsih svojih: in glejte, to je bil sad tolikanj pridobitev.
Njegova smert je bila edini uzrok te velike prekucije: zakaj v njegovo slavo je Ireba reči, de če je bil kedaj kaki človek v s:anu lako veliko, desiravno še le vnovič pridobljeno deržavo zderževati, jc bil brez dvoma Aleksander, ker je imel ravno toliko glave ko poguma. Ne smemo tedaj njegovim pre-grešlcam, desiravno jo velike storil, pada njegovo družino pripisali, lemuč lo umerjočnosti; če nočemo raji reči, de človek njegove termo, in ki ga je njegova častižcljnost vedno pričenjati naganjala, bi ne bil nikdar časa najdel, reči vstanoviti.
Temu naj bo kakor hoče, iz njegoviga izgledn vidimo, de verh napčnosli, ki bi jih Ijudjč popraviti zamogli, nnmreč tistih, ki jih po nnglosti ali po nevednosti store, jc človeškim namenam nekaka slabost neodločljivo pridruženo, ki ji ni pomagati; namreč umerjočnost. Po nji zamore v hipu vse pasti: kar.nas obstati sili, de kakor je poginljivost Človeških reči njih nar notrajniši, če smem tako reči, in nar neodločljiviši pomanjkanje: tnko je, kdor zna deržavo ohraniti i vterditi, viši stopnjo modrosti dosegel, ko kdor zna pridobiti in v bojih zmagali.
Ni troba de vam na tanjko razlagam, kar jo kraljestvo, ki so se bile iz kosov Aleksandrovo deržave osnovale, namreč sirijansko, makedonjsko in egipčansko pogubilo: občni uzrok njih pogubo je, do so bile prisilcnc, so veči moči, namreč rimski moči vdati. Če bi pa vender hotli zadnji stan teh sa-movladfj pregledali, bi pervo uzroke njih pada lahko našli; in bi vidili verh drugih reči, do nar mogočnejši vsih, namnč sirijansko, jc, potem ko jo jo bila mehkužnost in gizdost naroda omajela, poslednjič smerlni vdarpo rozpertii svojih knezov prejela.
Rimska dehžava.
Nn zadnje smo prišli do velike deržave, k! je vse deržave nn svlMu požerla, iz ktere so narvečl kraljestva sveto, nn kteriin prebivamo, izšlo, ktere postave. še spoštujemo, in ktero nam je zntorej bolj poznati treba ko vse druge deržave. Lnliko zapopndete, Vcličcslni Gospod, de od rimske deržave govorim: nje dolgo-in spomina vredno zgodovino ste v celim njenim nasledku vidili.
Pa de uzroke povzdige Rima in velikih prememb, ki so sc v njegovi deržavi prigodilc, popolnima razumite, preglejte pazljivo z rimskimi šegami vred Čase, iz kterih vse omaje te obširne deržave izhajajo.
3Icd vsimi ljudstvi svetil je bilo rimsko ljudstvo nar po-nosniši in nnr prederzniši, tode zraven nar vredenejši v svojih vodilih, nar previdniši, nar delavniši in poslednjič nar poter-pežljiviši..
Iz vsiga tega se je napravilo nar boljši vojaštvo, in nar previdniši, nar stanovitniši in nar naslcdniši politika, Id je ke-aoj bila.
Jedro Rimljana jc bila, do tako rečem, ljubezen do njegove svobodnosti in do njegove domovine; zavolj ene teh rečf je drugo ljubil; zukaj ker je svojo svobodnost ljubil, je ljubil tudi svojo domovino, ko mater, ki ga je v takd velikodušnih, ko svobodnih občutlejih rodila.
Pod imenam svobodnosti so si Rimljani z Gerki vred, neki stan mislili, v kterira ni bil nihče nikomur podložen, ko postavi, in v kterim je postava mogočnejši bila ko ljudje.
Sicer, desiravno se je bil Rim pod Kraljevo vlado osnovni, je še clo pod kralji tako svobodnost imel, ki se vredeni samovindii nič kaj ne pristojC; zakaj verh tega, do so se kralji volili, in de jih je vse ljudstvo volilo, je zbranimu ljudstvu tudi šlo, postave poterditi in mir ali vojsko skleniti: tudi se je večkrat primerilo, do so kralji vikši sodbo ljudstvu izročili; priča nam jc Tulj Hostilij, kteri je Horacija ljudstvu soditi dal, ko se ga obdaniga s častjo, de je bil Kurijacije premagal, in s sramoto, de jc bil svojo sestro umoril, ni upal, ne obsoditi ne odveznti. Tako so kralji prav za prav le povelje čez armade, oblast postavne zbore sklicovati, y njih opravila predpo-lagati, postave zderževati, in občne sklepe izpeljevati imeli.
Ko je bil Servij Tulij, knkor ste vidili, sklenil, Rim ▼ Ijudovladijo spreobernili, je v že tolikanj svobodnimu ljudstvu ljubezen do svobodnosti pomnožil; in iz tega zamorete soditi, koliknnj so jo Rimljani, potem ko so jo bili pod svojimi kon-sulji vso okusili, pri sercu imeli.
Človeka še groza obide, ko v zgodovinah žalostno stanovitnost konsuljn Bruta vidi, ko je pred svojimi očmi svoja dva sina umoriti dal, ki sta se bila gluhim zvija čem, H so jih Tarkviniji v Rimu počenjali, se spet v gospodovanju vsfa-noviti, zapeljati dala. Kolikanj je bilo ljudstvo v ljubezni do svobodnosti poterjeno, ko jo tega ojslriga konsulja svojo lastno družino svobodnosti darovali vidilo!
Ni se več čuditi, če so se v Rimu prizadetve bližnjih ljudstev, ki so se pregnane Tnrkvinije spet vstanoviti namenile bile, zaničevale ')• Zastonj jih je kralj Porsenn pod svojo brambo vzel: Rimljani, žo skoraj izstradani, so mu s svojo stanovitnostjo ha znanje dali, de hočejo soj svobodni umreti. Ljudstvo je Še stanovitniši bilo ko Senat, in ves Rim je temu mogočnimu kralju, ki ga je bil žo do konca dognal, povedat poslal, de naj neha se za Tarkvinije poganjati, ker po sklepu, za svojo svobodnost vso skusiti, bi raji svoje sovražnike, ko svoje zatirovce sprejel*). Porsčna se je nad po-nosnostjo tega ljudstvo in nad več ko človeško prederznosljo nekterih posamesnih zavzel in sklenil, do noj Rimljani svobodnost, ki so jo znali lako dobro branili, v miru vživajo.
Svobodnost jim je biln tedaj zaklad, ki so ga čez vse posvetne bogatijo čislali. Tudi sto vidili, do v njih pričetku, in še precej dolgo v njih napredovanju ubožtvo za-nje ni nesreča bilo: marveč sc jim jo sredstvo svojo svobodnost bolj __celo ohraniti zdelo, ker ni-nič ne prostišiga no snmosvojniši-ga ko človek, ki ve z malim živeli, in ki svoje bilje brez de
bi od pluje hrambe In dobrotljivosti kaj pričakoval, le na svojo umetnost in na svoje delo nnslanja.
Taki so bili Rimljani. Živino rediti, zemljo obdelovali, sami sebi vse, kar so mogli, odtergali, od prihrnnjeniga in od dela živeli: glejte, tako je bilo njih živlcnje; s tem so svolo družine redili, ki so jih enakih del vadili. .. .	Prav Pravi« d« g« ni bilo nikdar ljudstva, pri
ktenm bi bile treznost, ali hranljivost ali ubožtvo dalje v Časti. Nar svitlejSi Senatorji so se, čo so le na vunanje gleda, od kmetov malo ločili, in niso imeli slovesnosli in veličanstva ko le v občeslvu in v Senatu. Sicer so se pri poljodelu in
drucrih skcr1)£h TfmerlrirTn vn-li.«;« naMi; t»> O. :-T,„T: a-
O Dion. Mol. 111». 5. .') Tit. Llv. II, 13, 15.
gatiga kralja, premagala, sta imela le lončeno posodo; in uni, ki so mu Samničani zlate in sreberne ponujali, je odgovoril, de ga ne veseli, jih imeti, temuč čez lake gospodovali, kijih imajo. Potem ko je bil zmagal in Ijudovladijo z ropam njenih sovražnikov obogatil, ni imel s čemur bi ga bili pokopali.
Ta zmernost je še o puniških vojskah terpela. O pervi se vidi Regulja, vodja rimskih armad, od Senata slovd terjati'), de bi svojo pristavo odelat šel, ki je bila zapušena, kar ni doma bil. Po pogubi Kartage se še veliki izgledi perve pri-prostosti vidijo. Kmilj Pavi, ki je občni zaklad z bogatim za-kladam makedonjskih kraljev pomnožil, je Živel po vodilih stare treznosti in je ubog umeri. Mumij, koje Korint razdjal, je bogatijo tega bogatiga in sladniga mesta*) le v prid občniga zaklada obernik Tako so se bogalije zaničevale I Nad zmernostjo in nedolžnostjo rimskih vojskovodjev so se premagane ljudstva čudile.
Pri ti veliki ljubezni do ubožtva niso vender Rimljani za velikost in lepoto svojiga mesta ničesar zanemarilL Že od njih pričetka so občne dela take bile, de se jih Rim Še pozneje, ko je že Gospodar sveti bil, ni srnmovaL Kapitolj, ki ga je bil Tarkvinij ošabni sozidal, in tempelj, ki ga je v ti terdnjavi Ju-piterju napravil, sla bila že takrat veličanstva nar vlksiga Boga in prihodne slave riinskiga ljudstva vredna 3). Yse drugo je bilo ti velikosti pristojno. Poglavni tempeljni, teržiša, kopelje, občni tergi, včlike ceste, vodovodi, še clo mestni vodniki in odtoki so bili tako veličanski, de bi se neverjelno zdelo, ko bi nam tega vsi zgodbopisatelji ne spričevali, in ostanki, ki jih vidimo, ne poterdili.
Kaj bom od slovesnih vhodov po zmagah, od šeg vere, od gledališnih in drugih iger, ki so se ljudstvu dajale *), povedal? Z eno besedo, vse kar je občnosti služilo, vse kar je ljudstvam velik zapopadek od njih občne domovine dati moglo, se je s tako potrato delalo, kakoršno je čas dopustil s). Hranljivost je le v posamesnih hišah gospodovala: Kdor je svoje dohodke množil in s svojo umetnostjo in s svojim delam svo • je zemljiša rodovitniši delal, kdor je narboljši gospodar bil in sam sebi narveč pritergoval, je bil nar svobodnejši, nar mogočnejši in nar srečnejši čislan.
Takimu živlenju ni nič bolj neznaniga ko mehkužnost. .Vse se je marveč na drugo stran, namreč k terdoserčnosli na-gnivalo. Tudi je zaderžanje Rimljanov ponatorno nekaj ne le sroviga in ojslriga, temuč tudi divjiga in ogrozniga imelo. Tode ničesar niso zanemarili, sami sebe pod dobre postave pripraviti; in ljudstvo za svojo svobodnost nar iskreniši, ki gaje svet kedaj vidi!, je bilo y ennkim času svojim gosposkam in postavni oblasti nar podložniši.
Vojaštvo takiga ljudstva ni moglo drugačiko čudavredno bili, ker pri njem se jo poleg terdniga poguma in poleg krepkih teles hitra in natanjčna vbogljivost najdla.
Postave tega vojaštva so bilo ojstre, pa potrebne. Zmaga je bila tistim, ki so jo zoper .ukazo dobili, nevarna in dostikrat smcrlnn. Za živlenje jo šlo ne samo bežati, orožje položiti, svojo versto zapustiti, temuč tudi sc brez povelje voj-
0 m Llv, ep. lib. 18. a) Cic. do or. II.
') Tit. Llv. I, 53, 55, 56 j VI. 5. Dion. lini. lil. IV. Tac. Mit. HI,
72. Plin. XXXVI, 15. «) Dion. Hal. VII.
*) Ant. rom.
skovodja, lako roSi, goniti in kolikor si bodi omahovati. Kdor j je pred sovražnikom orožje položil, kdor so jo hotel raji vjeti dali, ko slavno z rt domovino umreti, so ga vse pomoči nevrednima sodili. Vjeti sc novadno niso voč med mcslnjano Stoli, in so sovrnžniknm kakor od ljudovladijo odsekani udje puslili. Tri Floru in pri Ciceronu1) sto vidili zgodbo Rogulja, ki jo v pogubo svojiga Insluign živlenja Sennlu svetovni, vjelo Kar-M"ijanain puslili. O vojski s Hanibalam3) in po zgubljeni bitvi pri ICuuuli, lo je, o času, ko jo po tolikanj zgubuli opcšmiimu Rimu vojakov narbolj manjkalo, jo Senat zoper svojo navado
• •	■____ -______:„_. AMA&il Irn /Ia hi Kil ACAm tmarov
sicer kedaj, kakor nopremenljiva poslava vstanovilo, do rimski vojak mora ali zmagati ali umreti.
Po tem vodilu so se rimsko armado, desiravno razkropljeno in prederte, bojevale in do zadnjiga zedinovale; in med Rimljani se najde, kakor Salustij opomni'} voč ljudi kaznanih; do so se brez povcljo bili, ko do so pelo pobrali in božali: tako, de je bolj pogum overati ko maloserčnost spodbadati treba bilo.
S hrabrostjo so razumnost in znajdlivost zedinovali. Vcrh tega, de so biii sami na sebi delavni in umetni, so vso kar so pri drugih ljudstvih za staje Gabre), za rede boja, So clo za orožje, z eno besedo za polajšanje napada in hrambe pri-stojniga vidili, si Čudno v prid oberniti znali. Pri Salustiju in pri drugih pisateljih ste vidili kar so so Rimljani od svojih sosedov (bližnjih) in 5e clo od svojih sovražnikov naučili. Kdo ne ve, de so so od Karlngijanov ladje, s kterimi so jih otepli, tesali naučili, in poslednjič de so pri vsih, jim znanih narodih vzeli, s čemur jih vse prekositi?
V resnici je gotovo, kakor sami obstoji, do so Galijani, kar telesno moč zadene, čez-nje, in.kar pogum tiče, no pod. njimi bili. Polibij1) nam dokaže, do v nekim razsodljivim sper-tju so Galijani, sicer na število močnejši, več prederznosti skazali ko Rimljani, desiravno so zlo prederzni bili; in vender vidimo, do so v ravno temu sperlju Rimljani, v vsim drugim slolieji, Galijane premagali, zato ker so boljSi orožje zbrati, sc v boljSi red uverstiti in si v bilvi čas bolj v prid oberniti znali. To bote sčasam bolj na tanjko pri Polibiju viditi mogli, in vi sami ste v Cezarjevim razlaganju dostikrat zapazili, de Rimljani, ko jih jo ta vdlki mož vodil, so si Galijane So bolj z ročnostjo vojaSke umetnosti ko s hrabrostjo podvergli.
liakodonjčani, tolikanj iskreni, stari red svojiga vojaitva, ki sta ga bila Filip in Aleksander napravilo, ohranili, so menili, do njih vojni red (rhalan*) jo nepremagljiv, in se niso mogli prepričati, de bi človeški um t stanu bil, kaj terdnej-Sifra znajditi. Vender sta nam ravno Polibij, In za-njem Tit Livij ■) pokazala, do, ako so lo natora rimskih in makedonjskih aroiad premisli, so moralo poslednjo na zadnje tepeno biti, za to ker mokedonjski vojni red, ki je velika, šlirvoglata, no vsih krajih zlo gosta truma bil, se je lo ool premikati mogel, ko jo nasproti rimska, v majhne trume razdeljena armada k vsa-kuverstnim promaklejem urniBi in pripravniši bila.
Rimljani so todaj ali umetnost znajdili, ali so jo saj kmalo naučili, armado v več bataljonov in skvadronov razdeliti io zatožne (k pomoči prihranjeno) trume napraviti, kterih premikloji so tolikanj pripravni odganjati ali podpirali, kar so na kaki strani omaja. Kaj grč makedonjski red nad tako raz-postavljene trumo; ta velikn in okorna stroga bo armadi, ni klero bo z vso svojo težo padla, res strašna: pa, knknr Poli-i bij pravi, no moro svojo ponatorno lastnosti, namreč svojo terdnosti in svojo gostosti dolgo ohraniti, ker jijo pristojniga in, tako reči, nalaš priprnvljoniga prostora treba, in če ga ne najde, soma sebo overa, ali so marveč s svojim lastnim premikanjem zlomi; vcrh tega so ne nore, ko so jo enkrat pre-derla, več zodinili. Rimska armada, v svoje majhno trume
0 Cic. ilo Dir. III, Floru, n, 2.
>) Polyb. Vt, 50. — TiL Lir. XXII, 57, 58.
]j Salliut. do bollo C.L 0.
'J Ciccr. Od nir. 111.
'-) Polyb. II, 28 cl icnucnt.
•) potyb. XVII In cictrpl. c. 24 m it?. Til. Lit. IX, 19; XXXI, 39 clc.
razdeljena. si nasproti vso krajo v prid oberno, in so po njih ravnd: so zedini ali razdeli kakor so hoče; lahko so razsnujc in so brez ležnvo zodini; je pripravna za oddelke, za snidke,
za vsakovcrslno premembo in razsnutke, ki jih ali cela nli v i, kakor jo treba, izpeljuje; na kratko ona ima več različne
delili,
gibčnosti in zatorej več djnvtiosli in več moči ko makedonjski red.- Sklenilo tedaj s Polibijcm, do tak vojni red so ji je vdati mornl, in Makedonija jo premagana biln.
Veselje je, Vcličcstni gospod, vam od teh reči govoriti, v kterih so vas jaki učitelji tako dobro podučili, in ki jih na povelje Ludovika Velkiga tako čudno izpeljevali vidito, de ne vdm, čo je rimsko vojaštvo kcdnj kaj lepšign imelo. Tukaj pa se nočem s francoskim vojašivnm spreti, zadovoljen sim, de ste vidili, do rimsko vojoštvo, naj sc gloda na znanost, svoje korislo zagotovili, nli naj sc premisli njegova silna ojstrost, vse vojskine rede ohraniti, je vso deleč preseglo, kor sc je v poprejšnih sloldljih vidilo.
Po Makcdonii ni treba več vam od Grecije govoriti: vidili sto, do je Makedonija čez-njo gospodovala, in tako vas ona učf čez drugo soditi. Aten ni po Aleksandrovih časih nič posebniga storil. Etoljčani, ki so so v različnih vojsknh ponesli, so bili več nevbogljivi ko svobodni, in več divji ko hrabri. Lakedemonso jo zadnjikrat k vojski posilil, ko jo ICIo-omena imel, in Ahajska zveza, ko jo Filopemena rodila. Rim so ni s tema velikima vojskovodjema bojeval; todc poslednji')» ki je o času Hanibala in Scipinnn živel, je, vidši Rimljane v 'Makcdonii ponašati se, prav sodil, do svobodnost Grecije umira, in do ji več druziga no ostane, ko dobo svojiga pada odlašati.
Tako so se nar bolj* vojaško ljudstva Rimljanain vdale. Rimljani so premagali v Galijanili serčnosl, v Gerkih serčnos* in umetnost, in v Hanibalu vse, kor narzvilejši ponašanje podpira; takd do slavi njih vojaštva ni bilo nikdar nič cnakiga.
Tudi niso v vsi svoji vladi ničesar imeli, česar bi se bili tolikanj hvalili, ko svoje vojaške uredenosli: vselej so jo ko podlago svoje deržave čislali. Vojaška uredenost je p črva reč, ki seje v njih dnržavi prikazala, in zadnja, ki so je iz nje zgubila; tako terdno je bila z vstavo njih Ijudovladije zvezana.
Ena nar lepših reči rimskiga vojaštva je bila, de se ni lužnjiva hrabrost hvalila. Vodila nečimerne časti, ki so med nami tolikanj ljudi pogubilc, temu slave tolikanj željnimu narodu še znane niso bile. Od Scipiona in Cezara, dveh nar pervih in nar brabriših vojakov, ki so jih Rimljani imeli; pra-
se ni nič dubriga pričakovalo, in djanjn posebne prederznosti so se za pravo potrebo hranilo. Rimljani niso hotli ne nepristojno prederznih bojov, ne preveč kervavih zmag; tako de ni bilo nič prederznišiga in zraven nič pazljivišiga ko rimske armade.
Pa ker ni zadosti, vojsko znali, če sc je ne ve modro o pravim času začeti, in notrajno duržavo v dobrim redu deržali, vam je treba šo globoko politiko rimskiga Senata dokazati. Če se v srečnih časih ljudovladije pregleda, ga ni bilo nikdar druživa, ki bi bilo reči marljiviši, skrivniši, z veči predvidljivostjo, v obilniših shodih, in žveči gorečnostjo za občni prid opravljalo.
Sveti Duh je blagovolil to v bukvah Maknbcjcv zaznamovali, in visoko razumnost iu krepke sklepe lega modriga družtva pohvaliti4), v ktcriin si ni nihčo oblasti dnjnl ko po pameti, in v ktorim so bili vsi udje brez osebnosti iu brez zavidljivosli za občni korist vneli.
Od njegovo tajivnosti nam da Tit Livij svitel izgled3). ICo so vojsko zoper Perzeja napravljali, je Evmen pergamški kralj, sovražnik tega kneza, v Rim prišel, so s Scnnlnm zoper njega zvezal. V polnim zboru je svojo naklone predložil, in ta reč se je po glasovih zbora, ki jo iz tri sto inožov obstal, skle-
') PluL in Phitop. J) Pol.vb. X, 13. ») lbitl. 29.
«) I. Jlach. UIII, 15. 16. ») Til. Liv. XLU, 14.
nila. Kdo bi rcrjcl, do so jc skrivnost ohranil*, in de ie ni od sklepa nikdar nič zvcdilo, ko Štiri Idla pozneje, ko jo vojska žc dokončana bila. Kar Čuduiši jc pa, de jo Perzcj v Rimu poslanec imel, do bi na Evmcna pazili. Vso mesta Grccijo in Azije, ki so so balo v to vojsko zapleteno bili, so bilo tudi svoje poslale, in vsi skup so i»koli reč tolikiga nasledka »voditi. V sred tolikanj umetnih opravilnikov ni Senat do sebo dal. Skrivnost ohranili ni bilo treba nikdar kazen, ne pajda-štvn s ptujimi pod ojstrimi kazni prepovedati: skrivnost so je sama in s svojo lastno važnostjo priporočevala.
Čudna reč je, v znderžanju Rima vidili, de je ljudstvo na Senat ziniraj s zavidljivostjo gledalo, in mu pri vsim tem o velikih priložnostih iu posebno o velikih nevarnostih vse izročilo: takrat so sc vsih oči na to modro družtvo obemlti in njegove sklepe kakor božjo besedo pričakovati vidile. Dolga skušnja jc Rimljane podučila, de vsi sklepi, ki so deržavo rešili, so iz njega' izhajali.
V	Senatu so se stare vodila in, tako reči, duh Ijudovla-dfje hranile: tam so se namdni delali, ki so se s svojim lastnim nasledkam zderževali; in nar veči reč v Senatu je bila, dc jc v nar večih silah vselej nar krepkejši reči sldeniL
V	nar žalostnišim stanu Ijudovladfje, ko se je, šc slaba in v svojim pričetku, od znotraj po tribunih tergati, in od zvunaj po Volskanih, ki jih jo serditi Koriolan zoper svojo domovino vodil, stiskali vidila; v temu stanu, pravim, se je Scnnt nar serčnejšiga skazal. Volskani, ki so jih Rimljani vedno tepli, so sc maševati upali, ker so nar vikšiga moža iz Rima, v vojski nar znojdenišiga, nar darovitišiga, nar večiga sovražnika krivice; tode nar terdejšiga, nar težavnišiga in nar raz-serjenišiga, poglavarja imeli. Po sili so hotli mestnjani biti, in po velikih pridobitvah, gospodarji planjave in dežele, so žugali vse pogubiti, če se jim ne dovoli, kar tajajo. Rim ni imel ne armado nc poglavarja, in pri vsim tem, vtem žalostnim stanu, in ko se mu jc vsiga bati bilo, se je naenkrat iz Scuula prederzni sklep priti vidil, raji poginili, ko orožjenimu sovra/.n ku kaj dovoliti, in mu pravične pogoje Ic poleni dovolili, ko bo svojo orožje odnesel1).
Koriolanova mati, ki jc poslana bila, potolažit ga, mu je med drugimi rečmi rekla: Kaj nc poznaš Rimljanov? Sin moj, kaj neveš, dene boš od njih ničesar zadobil ko s prošnjo, in de nc boš s silo nc malo nc dosti dosegel? Ojster Koriolan se jc premagati dal: to je z živlcnjcm plačal, in Volskani so si druge vojskovodjo zbrali. Senat pa jc v svojih vodilih stanoviten ostal, in ukaz jc poslal temeljna postava rimske politike, in nikdar sc ni vidilo, de bi bili Rimljani v vsih časih ljudovladiic od nje odstopili % Pri njih se niso slabi svčti nikoli, še v nar rcvniSim stanu nc, poslušali; vselej se je z njimi lože j ravnalo, ko so zmagali ko kadar so premagani bili: tako je Senat stare vodila ljudovladijc zderževali, in druge mcstnjanc v njih potcrdili znal.
Iz cuakiga duha so izhajali sklepi, ki jih je Senat tolikokrat storil, sovražnike z očitno močjo premagati, brez de bi sc sleparij in zvijač, šo takih ne, ki so v vojski pripušene, poslu/.!!: tega ni Senat nc iz nečimerno častimarljivosli, nc iz nevednosti.vojskinih postav, temuč zalo delal, ker je sodil, de oš»bni»a .sovražnika nič bolj polreti no more, ko de se mu vse upanje, ki bi ga zamogcl v svojo moč imeti, vzame, de bi lako v sercu premagan drugiga rušenja razun milosti pre-magovavea nc vidil.
Tako sc jc na vsi zemlji visok zopopadek rimskiga orožja vstanovil: misel, povsod razširjena, de mu nič zoperstati ne znmorc, je delala, dc jc njih sovražnikam orožje iz rok padalo, in je njih družbenikam nepremagljivo pomoč dajala. Vidite koj enaki zapopadek irancoskiga orožja po vsi Kvropi dola; in svet, nc«! kraljevimi deli zavzet,-spozna, do Ie pri njemu je bilo, svojim pridobitvam meje postaviti.
Senatovo ponašnnjc, sovražnikam nasproti tako terdno, jc v nolrejnih opravilih rnvno loko čudovredno bilo. Modri Senatorji so soljmlslvu ncktcrikmt prizanesljivo sknzali, kakor grd, na primer, ko so v silno veliki polrebi no lo sami sebo višej obloži!: ko druge, temuč tudi vboge ljudi vsiga davka
> Dion. Kal. Vin.—TiU Ltv. 11, 39.
I Petji«. VI, 56. Escarpt. do legat. 69. Dion. Hal. VIII.
oprostili, rekoč: de vbogi ljudovlndii zadosti davka plačujejo, ker svojo olroko redč1).
Senat jo s tem ukazam na znanje dal, de je vcdil, v čemu pravo bogatijo deržavo obstojč: iu tako lep občutlej združen s znamnjl očetovske dobroto jo ljudstva tolikanj ganil, dc so bilo v stanu za blaženost svojo domovino nar hujši silo proterpeti.
Kadar jo pa ljudstvo grajano biti zaslužilo, ga jc Senat tudi s tako resnobo in krepkostjo grajal, ki slo tega modriga družtva vredne bile, kakor so jo v prepiru med Ardcjčani in AriČijani primerilo3). Prigodba je imenitna in zasluži, de sc vam pove.
Ta naroda sta imela vojsko zaslran nekakih zemljiš, ki sta se jih obd polastovala: poslednjič, boja naveličana, sta se zmdnila, to reč razsodbi rimskiga ljudstva, kteriga pravičnost so vsi bližnji spoštovali, izročili. Narodi so se sošli: in ljudstvo, ko jo^ v pretresovanju spoznalo, de so zemljiša, za ktere so se drugi poganjali, po pravici njegove bile, si jih je prisodilo. Senat, desiravno prepričan, de je ljudstvo prav sodilo, ni mogel terpeti, de so Rimljani svojo naravno velikodušnost zatajili, in zaupanje svojih sosedov, ki so se njih sodbi pod-vergli, nepošteno goljfali. To družtvo si je vse prizadelo, sodbo tolikanj škodljiviga izgleda vbraniti, v kteri so sodniki zemljiša, za ktere so se nasprotniki pravdali, za-se vzeli. Po tem ko je bila sodba sklenjena, so Ardejčani, kterih pravica je nar očitniši bila, serditi čez takd krivično sodbo, pripravljeni bili, se z orožjem.maševati: Senat se ni obotavljal, jim očitno povedati, do on krivico, ki se jim je storila, takd občuti, kakor oni sami: de sodbe ljudstva res ovreči ne more, če se pa po tem razžalenju, kar popravo zadene, ki so jo terjati pravico imeli, na drnžlvo zanesti hočejo, bo Senat jih tako zadosliti skerbel, de ne bodo več se pritožili imeli. Ardejčani so se na tc besede zanesli. Prigodilo se jim je nekaj, kar je bilo v stanu njih mesto od verha do tal razdjati: pa na Senatovo povelje so tako hitro pomoč dobili, de so menili, de jiin jc zemlja, ki jim je bila vzela, zadosti dobro plačena, in niso več druziga mislili, ko tolikanj zveste prijatle zahvaliti: pa Senat ni bil zadovoljen, dokler ni storil, dc sc jim je zemlja, ki si jo je rimsko ljudstvo prisodilo bilo, povernila, in dokler ni spomina takd nepoštene sodbe zateri.
Nočem vam tukej pravili, koliko enakih djanj jc Senat storil, koliko krivorotnih meslnjanov je sovražnikam izročil, ki jim niso besede deržali hotli, ali Id so se iz svojih priseg norca delali; koliko slabih svetov je zavergcl, ki so srečne izide imeli3): le to vam hočem reči, de lo svillo družtvo je rimskimu ljudstvu le velike reči vdihovalo, in v vsih priložnostih visok zapopadek svojih sklepov dajalo, ker je bilo prepričano, de dobro imč je nar terdnejši podpčra deržav.
Smd se verjeti, de pri lako modro vladanimu ljudstvu so so pomezde in kazni-z veliko premišljenostjo dajale. Yerh tega, de ste bile služba in gorečnost za blaženost deržave nar gotoviši sredstvo, se v časti povzdignili, so imele vojaške dela jezar pomezd, ki niso občnosti nobeniga iztroška delale, in ki so bile posamesnim neskočne cenc, zato ker je bila z njimi slava, temu vojaškimu ljudstvu tolikanj draga, združena: zlat, zlo majhen venec, in nor večkrat venec izhrastoviga Iorberjeviga pirja, ali iz kake še slabši zelenjave, je bil vo-akam neprecenljiv, ki niso nič lepšiga poznali ko znamnja treposti, ne žlahnejšiga čislanja, ko tisto, ki je iz slavnih del izhajalo.
Senat, kteriga pohvala je pomezde namcstovala, je znal hvalili in grajali, kadar je bilo treba. Precej po Litvi so kon-sulji in drugi vojskovodji vojake in častniko očitno hvalili, ali častnike grajali kakor so zaslužili: Oni pa so dvomljivi Scna-love razsodbo čokali, ki jc modrost sklepov sodil, brez de bi sc sreči prigodeb oslepiti dol. Pohvalcnje je bilo veliko cene, zato ker se jo po vrednosti dajalo: grajanje jo velikodušne scrco do živiga ranilo, in jo nar slnbejši v dolžnosti deržalo. Knzni, ki so hudobno djanja naslcdovale, so deržalo vojake v strahu, ko so jih nasproti prav podeljene pomezde in slavu kar zlo povzdigovale.
■) Tit. Ltv. It, 9.
Tit. Ltv. III, 71; IV, 7, 9. 10. ») Poljrb. Tlt. Ltv. Clc. do o IT. lit, ete.
ICdor znmoro slavo, polcrpcžljivost v (rudu, narodno velikost in ljubezen do domovino v duh ljudstev djnli, se sme hvalili, de jo znajdil vslnvo deržavo, ki jo nar pripravniši, veliko inožd rodili. Moč deržavo so brez dvoma veliki možje. Nnlorn rodi v vsih deželah visoko glave in serca: todo jih izobraziti jc treba ji pomngnli. Izobražujejo in doveršujejo jih pa močni občutleji inžlahni gini, ki so po vsih duhih razširijo in neobčutljivo cniga za drugim prešinejo. Kaj dela našo žlahnike v bitvah tolikonj ponosne in vpočetvah tolikanj pre-derzne? Znpopadek, ki so ga že v otročjih Ičtih dobili, in ki se jc po edinodušnim občutleju naroda vstanovil, de žlahnik brez serčnosti sam sebo poniža, in do ni več vreden heliga dne glednti.
Vsi Rimljani so bili v teh občutlejih rojeni in ljudstvo se jo s žlahniki poganjalo, kdo bi so po tdh krepkih vodilih bolj ponesel. O srečnih časih Rima so so šo otroci v trudili urili: med njimi ni bilo slišati od drugo reči govoriti kot od velikosti rimskiga imuna. Na vojsko je bilo treba iti, kadar je ljudovladfja ukazala, in tam se truditi brez nehanja, pozimi in poleti pod milim nebam stanovati, vbogati brez se zopersta-viti, umreti ali zmagati. Očeto, ki niso svojih otrok po teh vodilih, in ne, kakor jc bilo treba, za službo deržnve jih pristojno storiti, redili, so gosposke v sodbo klicale, in jih kakor hudodelnike zoper občnost obsodilo.
Ko so je ta pot nastopila, se veliki možjd vzajemno zbu-dujejo: in Če jih jo Rim več rodil, ko kako drugo mesto, ki je pred njem bilo, se ni to le po sreči primdrilo; temuč rimska dci-žavs, uredena kakor smo vidili, je bila, takd reči, take lastnosti, de jo morala junakov nar rodovitniši biti.
(Dalje aledi.)
Dokaz stani ljudskih šol v goriški škofii.
Goriška škofija je razdeljena v 15 dehantij, ki so tudi šolski kantoni.
Prebivavci so po narodu: v Monfalkonskim kantonu (10974 duš) zgol Italijani;
w Gradiškim
"„ Kaminskim	„
„ Viškim (Visco)	»
j, Fiumičelskim	„ „ Šempetcrsk. pri G.,
„ Kanalskim	„
„ Tolminskim	„
„ Cerklcnskim	v
» Bolčiškim	„
„ Černiškim	,
„ Komenskim ■	„ - Duinskin
( 6786 CH303 C 7461 (13747 C 9231 (13356 (19871 ( 8014 (14684 C 2217 (15506 ( 7929
Furlano-Italijani;
Slavjani.
V	Goriški dehantu jo le v Gorici nekoliko tisuč takih, ki lc po furlansko ali italijansko govord; vsi drugi — do 19000 duš, kterih okoli 10000 zvunaj mesta ali po deželi prebiva— so Slavjani. V Lučiniškim kantonu so le tri srenje—Lučinik (1495), Sv. Lorenc (662) in Moša (786 duš)—vkterih se po furlansko govori, drugi prebivavci, kijih je 9677, govord slovensko.—Tudi yDuinskim kantonu stanujejo zgol Slavjani, in lo v Duinu je nekoliko, todo prav malo Italijanov.
Konoo šolskiga ldta 1848—49 je bilo v celi škofii 112 šol—dve več ko vpoprejšnim Ičtu. Razdeljene so bile takdle:
V	čisto italijanskim Monfalkonskim kantonu je bilo 8 malih šol in 1 za dekleta;
. v furlansko-ilalijanskih kantonih, v gradiškim, kaminskim, viškim in fiumičelskim jo bilo zraven 1 poglavne šolo 27 malih šol in 13 za dekleta;'
v čisto slavjanskih kantonih, v Šempetcrskim, kanalskim, tolminskim, bolčiškim, černiškim, komenskim in duinskim 41 malih šol;
v lučiniškim kantonu jo bilo v slavjanskimu delu 7 šol, v furlansko -italijanskim delu so bile pa 4, med temi 1 zn dekleta.
Goriški kanton je imel, in sicer v Gorici 2 poglavni šoli, 4 male šole, med kterimi 1 za judovske otroko, in 2 šoli za dekleta; na kmetih pa lo 3, rečem tri, male šole.
Ko soštojemo, najdemo, do imajo Ilnlijnui 9 Fiiriuni 45
Slavjani 51 .šol. V Gorici so pa brez posebniga ozira na narodnost po nciušku uči.
Ako število šol številu prcbivavcov primerimo, najdemo dalje, de Italijani in Furlnni—vkup 55214 duš—imajo skoraj na vsak tisuč prcbivavcov 1 šolo. Le primero poravnati, je treba Slavjanam saj šo 70 šol.
• Kar pa mora vsakiga Slavjann v serce boleti, jo to,-do obstoječe šolo — 51 jih jo kakor smo rekli —niso tako razdeljeno, de bi iz vsako res 2353 Slavjanov korist imeti zamo-glo. Gorica ima 9, Šempeter 4, Kanal 7, Tolmin 10, Cerkle 7, Bole 9, Černica 6, Komen 5, Duin 7 fara brez šol. V drugih farah obstoječe šole so lc vasdin v prid, ki jih imajo, pa število njih prcbivavcov je manjši.
Od 26398 otrok jih je lo 6128 v šolo hodilo, 17266 pa jih je bilo brez vsiga poduka. Med poslednjimi je bilo le 4100 otrok italijanskima in furlanskiga rodu; vsi drugi olroci brez poduka—13166 jih jel—so slavjansko rodovine.	■
Od kod pride, do so Slavjani tolikanj znd ostali, desi-ravno si deželske urado veliko prizadevajo in nobeniga pripomočku, ki se jo pri italijanskih sosedih dobro ponesel, ne zanemarijo ?
Sploh se pravi, de Slavjan, ki v ti deželi na hribeh živi, se mora kmetijstva in živinoreje deržati in svojih otrok žo od mladih nog pri živini na paši poslužili, kčr bolj odrašenih pri poljodelu in drugih opravilih v gojzdu in domri potrebuje.
Pa ko bi to pravi uzrok bilo, kakor se tordi, bi morala tudi v drugih še bolj goratih deželah, namreč na Češkim, Sol-nograškim in Tirolskim ravno taka biti, in vender vidimo, de v teh deželah skoraj vsi otroci v šolo hodijo. Gorata lega slavjanskih sel je tedaj ie zgovor, sc iztroškov za učitelja in za šolo ogniti. Če šolski poduk tako malo cenijo, dc se gospodarjem 2 ali 3 goldinarje na leto za-nj izdali preveč in pretežko zdi, je tega posebno dosedanje zatiranje krivo, ki, dušo še bolj ko telo v sužnosli deržaje, ni revniinu kmetu prave blaženosti svojih otrok spoznali dalo. Vse poli do tega spoznanja so mu bile zaperte, in ni se mogel ne pri pametnih ljudeh, ne iz bukev piTdučiti. Uuih ni razumi!, in te — pa sej ni druziga bilo ko kakšna pratika ali kakšne šolske bnkvice— so mu bile, ker ni brali znal, zastonj. Jc li čudo tedaj, če Slavjan v goralih krajih, kjer šol šc ni, vedno trobi: „de so mladi ljudjč, ki v šolo hodijo, dela odvadijo; de jih dosli vas zapusti, de bi se v bližnji poglavni šoli za gininazium ali za latinske šole pripravili; dc doma zcmljiša neobdelane ostanejo itd.; de če ravno otroci tako ne zajdejo in sc po šolskih letih kmetovanja pnprimejo, vse spet pozabijo, kar so jini jc v šoli v glavo vteplo; de če se otroci zveržejo, jc šolski poduk kmetovanju škodljiv, če se pa ne, brez korista; de jo tedaj ko-ristniši, mladost v nevednosti pusliti, de kmetijstva potrebne delavce neprenehama doma imajo".
Prazna bi bila, upati, do se ta neumna misel že zdaj zatreti da, če se terja, de naj soseske za šolo in za učitelja same skerbd.
Kar dalje razširjenje šolskiga poduka overa, je tako imenovano všolenje. Postave, ki so y začelku všolenje ukazovale, so imele posebno ta namdn, de noj se zlo majhne vasi in posomosno hiše dohrotljivign poduka v kaki veči soseski vde-ležijo, ker niso dovolj premožne, de bi laslno šolo imele.
Očitna napčnosl pa jo, če se večim srenjam dopusti, svoje otroko v kako bližnjo šolo pošilnti—napčnost, iz ktere samo od sebe pride, do v bližnji šoli ni za vse otroke všole-niga kraja prostora zadosti, do jih tedaj zavolj tega veliko v šolo hoditi no moro.
Tako je Šcnt Andrej, pol uro od Gorico, v mesto všolen. Vas šteje Čez 140 hiš in bi za svojih 153 otrok lahko svojo lnstno šolo imela. Všolenje pa je krivo, dc zavolj daljnosti, ki je za otroko šo zmirnj velika, in pn znvolj tega, dc v goriških šolah dovolj prostora ni, lc nekoliko fantičev v šolo hodi, deklet pa kar eno ne.
Ravno f~'~ — v scdmčro i imajo, šo 17 v
hodi. Otrok za Šulo je pa vkup 1900.
K tcniu pride le prepir 2as trmi jezik«, kteri in v kterim de nnj so v šoli uči. Ta prepir potcrdi In oserči protivnike, za dobro reč vnete pa omaja. Starši želd, de naj se njih otroci jeziku bližnje dežele, tedaj po legi ali nemškiga ali Inškiga učd, de bi se jim vzajemno pajdaženjo polajšalo.—Velika nesreč« pa je, do veči del protivniki premagajo, in do sc znvolj tega šola ne napravi. To jo 2o mnogo prizadovinjc za napravo Šol pokopalo, posebno kdr je toliko težejši za srednjo plačilo dobriga učitelja dobiti, kolikor več se od njega terja.
Čc tednj prevdarimo, kaj brani, de se naše slavjanske šole, prnv ne ponašajo in ne množd, in če se vprašamo kaj je storili, dc se obrani—kar obstoji, in napravi česar je še treba, se nam ti odgovori ponudijo:
1)	Častitljiva duhovšina in deželski uradi morajo bolj skerbeti ko doslej, do v srenjah, ki šole imajo, gorečnost zanjo ne omerzne. To doseči, so slovesne Šolske poskušnjo (fcicrticfje ^Jrufunflcn), lepe, koristne darila (tudi kako oblačilo), ki bi se imelo učenenm, ki se nar bolj ponesejo, podeliti, in posebno hitro namestenje učitelj«, kjer g« manjka, — gotovi pripomočki. Tode žulibog, sploh se zanemarijo, in velikokrat so primeri, de zastran bolezni ali pomanjkanj« učitelj« šola cele mesco preneha, de se otroci zastran tega šole odvadijo, starši pa z mislijo sprijaznijo — de se tudi brez šole živf, itd.
2)	V srenjah, kjer šol še ni, bo zanaprej poduk in opo-minovanje duhovšinc in kantonskih poglavarstev več izdal ko doslej. Ko smd so pozabili, de dosedanje zatiranje srenj je dvojni nasledek ime'o, pervič de Ijudjd niso skoraj nikjer nič svobodno skleniti mogli, in drugič de se je kmet radovoljno vsake priložnosti poprijel, prizadevanje vlade že v penim začetku overati, ali ko je vender kaj vpeljala, dobro seme že v ka i zatreli. Odslej pa bodo prosti srenjčani, ki si bodo poglavarje svobodno sami volili, kmalo spoznali, de srenjske rpčl in njih oskerbništvo niso več pod oblastjo gospodovavnih uradnikov, dc sklepi odbornikov so res volja srenje, de tedaj, ako šolo napraviti sklenejo, res srenja hoče, de naj se napravi. Nekoliko časa bo res še preteklo, prej ko si bo ljudstvo te samostojnosti prav svdsto; kmalo pase bo vender spoznalo, de jo srenjskim odbomikam- h koristni oskerbitvi srenjskih zaddv nekolikiga izobraženja treba, de jih saj vsak pisarček za nos ne vodi. To bo ljudi pa tudi kmalo prepričalo, de je šole treba.
3)	Všolcnje bi se moralo, dokler bodo deželske in du-. hovne urade v ti reči kaj govoriti imele, le na tiste majhne soseske omejiti, ki res nikakor v stanu niso, s svojim premoženjem Jaslno šole napraviti in zderževati.
Upati je, dc bo vlada posebne pripomočke za plačo učiteljev dovolila. Ti pripomočki pa vender ne bodo tako obilni, de bi se vsakimu učitelju dostojna plača odmerila. Prav-pametno bi vtegnilo tedaj biti, ko bi se v vsakimu kantonu — se Ve de z dovolenjem deželskiga zbora — iz naložkov na nepremcnljive (frireete) davke denarnica napravila, izktere' bi se, kar bi pri pripomočkih iz deržavljanske denarnice manjkalo, namcstovalo. Soljo deželi treba, in ne le posamesniin krajem. Kaložek na davke sc d ti tedaj opravičiti, in ko bi občen bil, bi bilo kakor de bi sc iz dcfžavljanske denarnice plačevalo. Srenjam pa, ki šolo iz Iastniga premoženja imajo, bi so zinila polovica tokiga naložka alipoviška davkov pover-niti. Tudi bi ne bil ta povišek tako velik, de bi se preveč občutil. Ko bi, postavimo na primer, v Tolminskim kantonu, ki je nar bolj znuemarjen, še20 šol treba bilo, de bi se poduk po celim kantonu razširil, in ko bi so za vsako šolo 100 T. iz opomnjeniga poviška davkov potrebovalo; bi iztroški sploh 2000 f. znesli, ki bi'jih kuntonski prcbivnvci (40000 duš) gotovo brez posebno težavo zložili.
No smo se pa čakati, dokler do vlada pripomočke iz deržavljanske dennrnice zagotovi; marskako lčto bi utegnilo še preteči prej ko jih bo deržavljanska dennrnica dovoliti zamo-gla. Blarvoč bi so morale šole v pristojnih krajih precej napravili, in pri pervimu deželskimu zboru dovolenje za povišanje davkov ali za opomnjen nnložck iskati in zadobiti. Ko poznejo pripomočki iz deržavljanske dcnnrnico pridejo, se bodo šole kolikor ho 'reba toliko ložej pomnožile.
4) Kar Icžuvniši reč je kar jezik vtiče. Ne le nar važ-niši materialni koristi sc okrog njega YCrld, temuč jezik so
tudi kakor zastava (bandero) za zedlnenje k vse drugim na-menam rabi. Spisi, ki jih vsak dan v časnikih nar nnpotiših strank beremo, kažejo, koliko nespamctnlgn so blodi, dokazati: fIi,Vn(?j srcnJ''' v Icm n11 unem Antonu, kjer narodi različnih jezikov prebivajo so mora—lo s jcdniin kakor s gospodarjem, s unim pa kakor s pohlevnim beračam ravnati I —
V	goriški in grodiškanskl kncžlji sta laški in nemški jezik uzrok prepira. Kar laškiga zadene, hočemo lo to opomniti, do v Gorici, desiravno jo med 11—12000 prchlvavci komaj 2000 takih, ki le laško ali lurlansko znajo, so terden nnmiin kaže, laškimu jeziku prednost pridobili in zagotoviti. Boj je le z nemškim jezikam kakor podučnim; slovenskiga so nadjujo v podložnosli deržati, ko nemškiga zatarejo.
V	južnim delu knežije se uč£ Slavjan rad in lahko po furlansko marnjati, ker mu je tega v zajemnim pajdaženju treb«. Zatorej zanemari svoj lastni jezik, in slovenska šola se mu v njegovi srenji ne potrebna zdL Slovenskiga, si misli, se otrok od matere nauči, in kolikanj koristno je, brati in pisati znali, tega ne spozni in ne vidi.
V	severnim delu — nekoliko v goriškim, sicer pa v tolminskim kantonu — se skoraj sploh žett, de naj se v šolah na kmetih tudi nemški jezik uči; in saj v večih krajih se poleg razlaganja šolskih reči ali predmetov v domačim jeziku res tudi nemško učL
Kjer je to vpeljano, se mora ohraniti, in tudi drugod ne overati, kjer sosesk« šolo s tem pogojem napraviti hoče. V krajih, kjer zadeve z bližnjo deželo znanost nemškiga jezika terjajo, bi bilo nespametno ga iz šole zapreti, zakaj to bi še terdovratniši protivnost zoper napravo šol obudilo.
Večidel nimajo srenje zastran objokanja vredniga pomanjkanja podučenih oseb še takih možov, ki bi bili za oskerbilev srenjskih zadev dovolj godni. To bo toliko časa terpelo,- dokler šol ne bo. Morali se bodo komisarji razpostaviti, de srenj-sko premoženje in nar važniši koristi srenj precej od konca. Škode terpeli ne bodo.
Ti komisaiji bodo morali tudi na vso moč skerbeti, de se ljudske šole sploh vpeljejo, de srenje berž ko bo mogoče na stopnjo pridejo, ki jim jo vstava določi. Ko na to pridejo, se ne bo več bati, de bi učilslvo nazaj šlo. Marveč bo čver-sto cvetelo in veliko mogočno drevo postalo, ki bo naroda zl«to sadje rodilo.	|	L. P.
Sloga stran.
Tma debelokrilna zemljo tlači,
V	hudi sanak položivn« me, Da Slavjanslvo milo se ne jači Kvaru vdano razspertivne sli. Razvedre po malim se sanjave, Temni se zgubd .uzori proč; In vlčlesen duh nebes višave Vzdigne me in pelje v černo noč. Terga se oblačje,—goni strastno Nad manoj in mojim spremljencem; Hitrost perutenja čutim slastno,
Ko čez sela, mesta, gore grem. »Stojva" pravi duh, navpik spustiva Se na zemlje prostošircn plani In na nji stojivšima obljiva Polje lune žarek svillovžgan.'
V	nje bledino stermokviško. stene Tatre kdpe dvigajo se gor, — In pod njimi brizgajoče pene Bislrc reke dero vuljobor.
Na krajch pn polje rodovitno Razprostujo so no strane štir;
V	sredi stara lipa slavovitno Hazsteguje vej šumeči šir. „Tu jo zemlja Svntoplukn staro, Glej in čuj, kar so godilo bo, Duh in scrco spusti v kraj oltara,
V	divno lipo, pevosvočeno. Reče komaj in zapoje daljno
Iz izhoda strune mile pev,
So bližujo k lipi mutnožaljno
Ko bi bil vso žalj sveta v so vzel.
In prisveti Celo se odkrilo
Pevca, ki mu jo prežlahna rast,
Gosto lasjo čez ramena vlito,
Vid razkriven dušo bolj in slast.
In pripogno so pred lipo sveto,
In oberne gled v nebeški zrak,
Primo goslo in zapojo vneto
Iz globino serca glasno tak:
„FoIska Polskn, žlahtna domovina,
Kje je tvoja širnost, kje jo moč?
Nimaš doma več za svoga sina,"
Ki po svelu solzi so begoč.
Kak si bila silna, kak velika
Polna sere plamcčih, blagih duš;
Padla si, jo padla tvoja dika
Pod ošabno zmago tujih puš.
O junaki I vnše kervi pila
Mati je še hlndon si požir,
Ko je v sercu smert žo občutila
Da prenesla živa je zatir.
Da tak sama bila jo svedoka,
Ko so s Slavo ženil je nje sin,
Ko velika bila je poroka ^	-
Ki jo vblngoslovil jo pogin. —
Padla si — in vse je razkropljeno
Up je sercu strup — in tujca stud;
Da zgodi — kadaj se zaželjeno, —
Dajte nam nebesa moč in —Čudi —
Tak zapojo vneto in — odječa
Drugo strune glasoslaven jug;
Zmiraj bliže, zmiraj bolj glaseča
Pride pesem in z njo pevec drug.
Kak junak to I — v serčnosti ostaran,
V	pesmih rojen y bitvah posvečen, Truplo krepko mu, obraz obžaran Sivi las po herbtu razpušen.
In pripogno se pred lipo sveto In oberno gled v nebeški zrak Primo gosli in zapoje vneto Iz globino serca glasno tak: „Brate I kaj miljuješ tako tuge Roda Slavo z manoj eniga, Kterih nevmerjoče so zasluge, Če jih ravno svet še nespozna. Tvoje persi si Tartarom stavil, Jaz Turčinom sim zagradil pot; Kdo tedaj je — prašam — bram napravil Vednostim, — kdo vživa njih dobrot?! Isti, ki naj divje in. sirove, , Nojno— njemu — brambo silni greh, Ki svobode naj nevredna zove Njemu rešnika v bojvanja dneh.— Polje Kosovo 1 odpri ti grčbo In izdaj junaško mertve vtin, Da občutijo zaplat budčbe, Ktero jim dajd njih zaničun. Ti Dubrovnik! spiso daj vkopane,' Kaži da si prost in slaven bil, Da tud IvOmu rodu so možgano, Da prežlalUnih mu jo cvet čutil! — Alj kaj slavim so,— ko zdilm
V	nejoverca jarmu vprožen rod, Ko nad njem kervavi bič so viha Ko mu serka kerv nemili zlod?! Ni pomoči? 1 — Ah sva razdeljena No poznava brata sc skor več, Epe matere oba rojena
Sva si v persi — že suvala meči" —
Tak zapojo krepko, — oglasi so
Glas naenkrat iz severa spet,	j
In nov pevec zopet pridruži so	(
Za resnico, vodo, včro vnet. Kaka mu postavnost jo v telesu, Kak znad čela sveti se modrost, Kak mu mirno plam žari v očesu, Kaka v starosti mu jo mladost 1 In pripogno so pred lipo sveto, In oberno gled v nebeški zrak, Primo gosli in zapojo vnoto Iz globino scrca glasno tak: »Brata mila, kak mo v serco pečo Vajna tožba, ki sim jo začul, Naj se meni ista tud izreče, Ko„ mo stiska z vama isti žul. Vleče vkupej rob mi mojo zemlje, Ki odrečo vse mi čut in duh;« Mi nekdajnost mojo slavno jemlje, Moj ponos očita mi napuh. Bela gor* J padlo ti nndani, Drugič skažejo da svoj pogum 1 Vstani, vstani Husl okrog oznani Kak razvedril tebi so jo umi Vsa so slava 6trastno mi vkraduje, Drugi lastijo si moj zaklad, Moj in mojih dedov zasmehuje Rodoljubja so neskončen slad. Vednost mojo svojo lo darilo Zovo tuje mo nje nezmožnoga; Čakaj, — da so bode obernilo, — Čeh nazaj rad posodilo da!" Tak zapoje modro in objame Brate zbrane — kar spet zadoni, Psalm od dalječ nov sc vname In zrair bližo k njimi pristruni, Prikorači pevc ponosne hoje, Čverste rasli, ki je sil porok, In pozdravi hilro brate troje Vstopi v lipo širno se obok, In pripogne so pred starko sveto, In oberno gled v nebeški zrak, Primo gosli in zapoje vneto Iz globine scrca glasno tok: „Bratji slavni, slišal sim žaljice, Ki ste zdikali jih bognji tu, Zvezde jaderno nam poročnice Sklicale mo Slavo so sini. Da prepevam z Vami, kar me sili
V	sercu moj občut zaničevan, _ Ko me psnje vedno tuje nemili, Da svobode mi občut ni dan. Meni ne, — ki sin sim Novgoroda, Ki jo prost, časten, in močen bil, Ki no zdjan od tujign naroda Padol preponosti jo sil.
Meni ne —ki moč mi jo neskončna Zemlja daljna, nemejena skor, Tukaj zmiraj ledna, tnmkej sončna Vsili blngosli prenapolnon dvor. Če mo ravno krijo noč debela Terdo samovlado strašna ost, Vonder bodo duša mi skipcla, Dala mi svobodo njo krepost!" Tak zapoje slavno in objame Brato zbrano, — kak jo bil objem! — Da se meni v persih serco vnaino Ko prcsladki bratov pir zazrem. In poberzi duh so zdaj od meno
V	lipnih so zgubivši Sir peres, In zasliši čudno lipo so šumenje, "In besede glasne tako vmes: „Sini Slave, pcvci vi rojeni, . Lepo pojo pesem vaših strun,— Alj slabotni glasi so zdeleni, Psahu jo lc krepak jedinopun. — Sni iz goscl struno vsakkatcri
\ \
/
Polak milo, Ilir slavno, Čeh modrd Rus ti tvojo'močno si odbori, Al| Ie varno silile jih, skerbnd. In stcsito novo gosle krasne In napnile vnovič strune v red: Kak zapelo bodo sloge glasne Slave vaše čez razdnljen svet." In pertisne v lipo piš presilen In adkrehne veja močna so, „To je dar" rečejo vsi „le Vilen, Naj iz nje donijo strune vse I* Stesejo si goslc, — strun opnejo, — Zmičcjo jih — kak neskončen korl V vse svetove struno zapojejo, In na nebu vžge sc dneva zor....
Sanak zgine — tak je bil v resnici
Tak slaviten, da ga vsim izdam;
Prizanesba naj bo plat stranici
Ki se zupa v Slave slogohraml Lovu* Tomak.
Strašna iioc.
IP me vara bistro oko Božel II* pred njime gusta magla leti, Da razabrat nikako nemože,	•
Što se ono priek planinah svetu
JKrkI« nočea pod koprenom bdije Tako Uho na žemljice kril?, _ Da bi rieti: »zadnji hip mi bije I jur ... . strašni sati sa odbili!"
Bliedt miesec lica svA pomoli Iz kraljestva nebeskoga gore, Dn upoznat sve bi mogd ddli, Šlono oko razabrati može.
Svaki uzdis, i svak' moj koračaj; Svaki loinak tam u lugu s ove Utisne mi gorki straha značaj, I pribavi ogromne okove.
Treptim cieča straha premučnoga, Kano listje u zelenoj gori, Kad ga tihi vietrič prolietnoga Dana propuhava još u zori.
Al' se uzdam u svih stvarih Tvorca, Koj upravlja mudro svietom toli, I nadvladam mojih strnstih borca,— -• Pa so pustim niz velike doli.
Vajine Bože! što je na tom svitu! — Vidim lamo velo tužnu ženu, U odieči cčrnoj strahovitu O komenu rukora podbodjenu.
Tvžrdo sčrce živca od kamena Svaki mor<3 bi imati bolje, ICog' taknula nebi ota žena, Radi tuge, boli i nevolje.
Ljutom ima u ponoru oči, Iz kieh niz svfl lica tužna suze	. ,•
Ko s nnjvečeg zdcnca ladnog toči, Da si svaka tečaj ricke uze.
Silni udesu! — što jo$ vidih tada! Vojmo! žalost, smert okrutna, propast! Ki me oko prevarilo sada, Niti one guste magle oblnst.
Vidim: tvieča s jedno slrano gori, A iz druge: griehu sinnh svoji*. Tužnu ženu ovo strašno mori, Pak se zato težko sada znoji.
Sčrce kucat manjo sve preslaje; Gdie kft samo da se miče žila, Sva prilika Božo! več nastojo Da če duša razdielit s' od tlla.
Sirce mora m' pucat od žalosti Kada vidih: kak so smčrtjom bori, Kak se kerše ciclog tiela kosti, Kak nasčrla na nju da ju obori.
Ah žalostne Bože mili noči!
Kak dvanaesti strašni sat udari..
Smdrt joj druge dane proizročL
On tu trenutak svieče tronu žari. F. Baiič.
Grižnja saviestl.
Ah nemili, gorki ah udesnl Koji mogu vajme! bit' uzroci, Da me plahe strasti moje neso Sried dolinah, gorah sried visocP?
Bnd* mi kob u pomoč srietna toli Je poroči s tvoga proročišta: Što je to, da ncima na okoli Duša ma počitka, r.:'.' a': rjahi?
Sried zelenih i samotna gora* Ako tražim moga stan pofitka, Jaol gorki mi se viek otvora Silnih mukah pako moga žitka
Sried bogatih—ponosnih dvorova' Ako tražim presladku utiehu, Još u reče lance me okova Nemir duše, plovi kft u griehu.
Ak zriem gori nebu pod oblake, Gnjevni Jovo kano lav ručeči Baca striele hitre i prejake U mfi serce veloj u nesrieči
Barem tmasla nočea če pokriti Cernom svflm koprenom bolne grudi, Ona barem če mi pribavili Da proganjat neče me Čeri hudi*)
Jcdva izrečem ove sad besiede CPribližavajuči se K krevelu), Več se guja u sčrcu zasiede, Te mi pruža piti otrov kletu.
Nigdie mira, nigdie nij' pokoja, Nit' u tmastoj noči, nit u dnnu, U svakomu miestu duša moja Čuti boli, i pregorku ranu.
Odgovara mu:
»To je sudac duše, koi te prati, I viek kaže strašnu zlobu tvoju, Tim to grize ' neda li stali Nit1 trenutak jedan u pokoju.
•) 04r», «ii C4rn Iiop, n nlnrih SUvjatinh, knJio prt.fa, t»off ivc-
Znadeš gdio ceS slast tražiti mira? (Kad ga zemlja dat nemože ova) Gor' n nebu traži, skud izvira Sva uticha za se od viekova'.
Jerbo gori život jest prcsricčni, Gdio istina s' u sjajnosti sjajo, Ondio sladki pokoj i mir viečni Biedna za čovicka viekom traje.
On, koj traži viečne s gor1 istine, Tminu bežuč, za lučjom hodeči, On s izvornog svietla iz višino Mir če čo dobit, a svet cilj dotečill*
Mojster Kladivce
ali
„Niko da ne gleda što je njegovo, nego svaki da gleda, šlo je drugoga.*
L Kor. 10, 24.
Pred tridesetimi leti okol je v mojej domovini vmerl srenjčni kovač Jakej Rog. Še mi stoji kakoršen je bil pred očmi tako; tla bi ga do živega izobraziti mogel, ako bi slikar bil. V vsakdanjih govorih mu niso drugači rekali, ko: Mojster Kladivce.
»Mojster Kladivce? lejl Iejl koj pa da Mojster Kladivce?"
Zato, ker jo posebno navado imel, povsod, kjer je šel, ali stal, svoje kladivco iu nekoliko zrcbljev v svojem žepu imeti, in po vsih vratah, dverih, in plotih perbijati, kar je odrinjenega, ali odterganega vidil. Mordo tudi zalo, ker je po svojem Kladivci srenjski kovač postal.
„I(ako pa se jo to prigodilo?" Celo po naravno, kakor botc precej slišali. Njegov prcdšaslnik je vmerl. Štirje verli momaki so se za službo oglasili, ter temu, in unemu marsikaj obljubili. Mojsler Kladivc se ni oglasil, in nič ni obljubil; koval je le nekoliko na nekih vertnih durih, in jo službo dobil.
rIn samo za nekoliko kovanja?"
Samo za nekoliko kovanja. Na nekih vertnih durih, blizo vasi, je več tjednov deska proč visela. Mojster Kladivce pride svojega pota s torbo na ramah. Jaderno zvleče žrebel in kladivce iz žepa, in perbije desko. Župan, ki za njem pride, to vidi. Čudi se, da celo ptuj človek ne more viditi deske od-tergane, ki jo je vender vertni gospodar sam pač dvajsetkrat tako videl, in je ni perbil. Ga hoče nagovoriti, tode momak je zginil, prej ko ga je došcl. Nekoliko časa po tem pride župan v kmelisko kerčmo; kar zagleda mladenča. Sedel je sam pri mizici, in svoj krušej večerjal. „HoI hol Bog vas spremil dober večeri" rečo župan. „Pcrjatell kaj se li tukaj najdema?" Mladonč slermi, mu debelo v obličje gleda, in ne ve, od kod pride tako znanje. »Nisto li vi mladi potnik, ki jo nocoj zunaj na potu pri nekih vertnih durih desko perbil?" „Pnč, isti sem". „Nu prav, sosed Bogoslavl pojte sčm," reče župan vertnemu gospodarju, ki je prigodno ravno tudi tam bil, »pojlc in zahvalilo so vorlemu ptujcu. Gredd je danas pokvarjeno duri vašega vertn popravil." Sosed Bogoslav se namuzlja, so zahvali, in so s županom vred prijazno k ptujcu vsede. Vsi gosti so slušali njih pogovarjenje. Zadevalo je rokodelstvo, njegovo potovanje, znanosti, in v vsih sercih se je jednodušno željo vnelo, ga srenjskega kovača imeti, ki se je zntik občckorislno mišljavovscm dopndil. Kladivco mora ostati; in ko je kmalo drugi dan svojo veštino in urnost v živinskem zdravitoljstvu, in v podkovanju pokazal, jo bil.le en glas: Taj iu noben drugi naj bo srenjski kovači So storili pogodbo, in Mojster Kladivco jo bil nenadoma kovaški mojster v veliki vasi, ki je nekoliko časa prej šo po imenu ni poznal. Sada pa naj šo kdo reču: da kdor so nepoprašen dela loli, nepo-hvaljen tud odstopi.
K njegovi plači jo slišalo polje, klcro jo vsako loto s korunjem, ali s Čim drugim nasadil, ali s žitom nasejal. Ko jc njivo pervokral ogledoval, vidi mnogotero jnmc, v klero so so kolesa snda na levo, sada na desno zalelovale. »Kaj pa da
jam no zasujeto s kamenjam?" vpraša Mojster Kladivco sosedo, ki so mu njivo kazali. Oj, so rekli, so nikoli ne vtegne, tolikanj jo zmiraj drugih del. Kaj pa stori Mojster Kladivcc? Kolikor barli na svojo njivo gro, nabere nekaj kamenja, in ga spovo polno bremo do jam nese. Kmeti so so mu smejali, da je, ki sam ni vprege imel, drugim pot popravljal; Mojsler Kladivco pa ni sc dal omolili, jo vsakkrnt, ko ta tje, ali sem šel, saj nekoliko kamnov v jame vergcl, in v malo iclii: so bilo napolnjene —Lejte, jo sada rekel, ako bi vsak izmed vas, ki so jo prazen z vozam po cesti peljal, po poti bil kamenje, pobiral, na voz'naložil, in v jamo vcrgcl; bi so pot lahko v četertinki leta poravnnla bila.
Šo enako povcstico iz poznejih časov.
Neki dan gre Mojster Kladivco v mnogobrojni tovaršiji na obližnji sajem. Stczda jo šla med dnigol tudi po dolgim travniku, ki ga jo vlastnik neko dni poprej debelo s prodom navozil, da bi ljudje, ko bodo suho pot imeli, po Iravniku no hodili. Ko šo pa nova pot ni bila povožena, so sajinarji na desni in lovi naprej koračali— „Mojstcr Kladivce pa jo gotovo po sredi Šel?" Rešeni Vzahvalo so ga drugi šo zasmehovali; komur pa tega ni bilo mar, jo bil Mojsler Kladivco. ICar konc pota je prašal: Bi mi so bili vi tudi li smejali, ako bi travnik vaš bil? — Smehune je bilo sram, in nazaj gredč so šli vsi
kodar je šel Mojster Kladivce.
* * *
Tako občekorislnega, in nezamerzuega so jc verli mož v vseh rečeh skazal.
Ako je na primer, na polju svinje, ali gosi v škodi vidil, se jo s njimi 300—400 korakov nazaj vernil, iu jih opc-t na vas sognal.. Ljudje so se mu posmehovali, Mojster Kladivcu pa se ni pustil omolili. Njemu se jo smešno zdelo, jih le iz neke njive na kako drugo prepoditi. Po potih, in potokih je verbja narezal, in na levo in desno pazil, kje bi kako špranjo zaplesti, ali kakšno drevo h kolu privezati mogel, in malo kadaj, da bi ne bil lepe priložnosti našel, Šibice piav dobro porabiti. Rahlo stoječe zasajene verbe je zataptal; lesene plote, kjer so žrebli izpadali, jc opet na prcklc perbil; vodenice, ko so iz debla, ali iz korenin rastilc, jc, ko jih je zagledal, porezel; kertinovce je raztrosil; in kjer snm ni mogel pomagati, je posvaril vlastnike. Tako je M. Kladivce malokdaj čez polje šel, da bi ne bil, nepoprošen, to, ali uno popravil, ali popraviti koga nagnul. Včasi je nalaš v občni korist se sprehajal. Iskal je namreč drevesca, ki so po tratah rastile, ali tje vsajane bile, -in jih obrezaL O svojem času je lesnike vcepil, in dostikrat je cela truma mladih ljudi z njim tekla, ki so se po njegovem navodu drevje cepiti in požlahlevati naučili. Zdajci na nobeni trati ni bilo sadonosnega drevesca, ki bi ne bilo otrebjeno, zravnano in požlahtjeno. Akojevgojzdu lepo lesniko našel, jo je nepoprošen na kako prilično trato presadil, ino po 15—18 letih je srenjina denarnica iz tegu znamenit prospeh dobivala.
* » *
Še mi stoji mož pred očmi, kako jo nekdn v hiši mojega očeta prag odlclval. Starinsko pohištvo jo povsod visoke prage imelo, pa noben za nas otroke ni bil nesrečnejši, kakor pri sobnih durih; ker skor vsak tjeden sejo nektero izmed nas otrok nad njem spodtaknulo, in čez-nj prekucnulo. (Tudi jas sem enkrat tako močno se čez pruvcrgcl, da še sada pod očesam obrostliko nosim.) Moji stnriši so to pač več slokrat vidili in obžalovali, tudi nas otroke znrad našo ncvnnčlivosli kaznovali; nobenemu pa ni v misel prišlo, spotiklej odrinili.
K sreči jo bil neki dan M. Kladivco ravno pri nas, ki je jedna mojik sesler spet nad pragam padla.—Ko otrokn vzdi-gajo so M. Kladivco zmuzne, pa v nekolikih zmežikih (minutah) pride opet s žago, sekiro, in dietam: Aj, pravi, kdo bi pa vboge otroke tako čez klado padati puščal? In brez po-prašanja prereže prag do tla, odcepi terkel, pristavi durim spodaj košček deske, in prej ko je ura pretekla, je pot iz izbo v hram raven bil, kot podlanc.
Kakšen god je to za mojo mlajši bratjo in sestro bilo, kako so dvajsetkrat več, kakor sicer semtertje skakali, in kako so je M. Ivi. pri kozarčiku vina, ki*šo gn ura oče dnli, nad otroškim veseljem muzljal, mi je šo zmiraj pred očmi.
»Kaj pa jc gospa Kladivčinja k rabotom »trojega moža rekla?a Jili jo bil* zadovoljnn?—Ali morde posebnež ni ože-njenbir? O, pač, je bil oženjcl, in je imel ženico, ki, seje zdelo, dn ni iz njegovega rebra, ampak iz njegovega scrca stvarjena. Moram vnm vendar povedali, kako je jo dobil.
Nekoliko časa po prevzetbi svojo službe gre M. KI. t gojzd, sebi odločen del ogledali. Doma gredč doide neko staro gerbnto babico.
„S tako se vendar ni oženil?"
Kaj pn Se? Najte da zrečem I Star« babica je marljivo taplala zndi za nekem mladem, zalem, in snažno obličenem dekletom, ki jo polno breme subiadi na berbtu neslo. M. KI. ki ju ni poznal, pozdravi prijazno obč; s posebnem dopade-njnm pa jc njegovo oko viselo na zali hčerki, za klero je dekle imel. So jame s njima pogovarjati, in zve s velikem zavzcljam, da babica dekleta Se po imenu ne pozna. „Ljuba stvar,* pravi starka, »pritapta za menoj, in vidi, da mi je breme pretežko. Naslanjala sem se ravno na neko drevo, in se od-sopala; kar ljubo dekle mojo butaro vzame, in jo v vas nesti boče."
Bil jo taj znak po sercu, in za serce našega Mojstra KL Oj I to jc verlol reče, in polcrcla dekle prijazno na rami.
Saj še ni marenja vredno 1 odgovori punca sramožljivo, in kri jo polije. Sem mlada in močna, stara mamka pa je slaba. Ali pot prazna storim, ali bremcc derv nesem! To je spet Kladivccvo serce zadelo. Vse je moral sada zvedeti, kar je dekiča tikalo. S velikim veseljem je čul, da le poldrago uro od njega stanuje, in neko tetko v njenem selišči objiskati hoče. Bliži znanje se je iskalo, in najdlo — s eno besedo: Mojster Kladivce inKatinka sta bila skoraj srečna mož in žena. Gospod župnik, ki so primcrlej in nagib svatve zvedeli, so njima pri poroki čez Eliezarjevo in Rebekino*) zgodbino govorili, in ženina pohvalili, da je postrežljivo dušo, in milo serce višej cenil, ko vsaki drugi ozir.—Menda pač ne bote več prašali: ali jc Kladivčcvki občekoristna volja njenega moža všeč bila, ali ne. Kjer se je koli kaj občekorislnega storilo; kjer sc jc koli kakemu Človeku nenadoma in tihoma pomagalo se je reklo: To je gotovo Mojster Kladivce storil, ali njegova Kotinka.
»Kakšno pa je bilo zadnič gospodarenje našega Mojstra Kladivccta. S nenaročenimi deli pečavši, je moral dosti časa zamuditi, in potratitil"
Se ve dat M. KI. pa je mislil: Zamudi rad svoje zbog svojega sovražnika, in torej še veliko raji zbog svojega prijatelja*). Tode zamuda ni bila tako silna, kakoršno si jo morde vi mislite, in se mu je po malem obilno povračevala, desiravno no morem reči, da bi pri tem bil obogatel:
Koliko je bila že vredna občna ljubezen, ki si je jo pridobil! Smem pač reči, v vsej vasi mu ni bil noben sovražen, in ako bi bil kakega sovražnika imel, kako dolgo je komu moglo merzeti na možo, ki je vsakemu le radost naprav-Jja!, ter vedno prijatelja in sovražnika škode varovati si prizadeval? Tako je tudi posvojej občekorisluoslisosebno spoštovanje vživaL Pred njem so kmetje srejnega kovača celd malo porajtali, ler se o njemu zaničljivo obhajali, ker so ga v pesti imeli, ino obderžati ali odpodili mogli. Vsako leto je nekegn dne s pastirji, in poljskcini varili vred pred častnem srenjiliem sovetam se skaznti, in popraševali moral: al bo gospodam vgodno, ga še. drugo letico v službi pustili. Od našega Mojstra Kladivcem ni noben 6i upal tako ponižanje ter— jeli; ker jc vsak odhod takega občekorislnega, in vedenega možo nepopravljivo zgubo cenil.
Tnka spoštov, in ljubav niste bile sicer glavnica za hranilnico, sta mu pa vendar obilneh obresti prinašale. Kmetje so svojemu Mojstru Kladircetu radi zastonj vozili, in zorali; so mu iz svojo gotovino mnogotere reči na dom prinesli; in so mu, ko so .srenjina drevesa, ki jih je bil s lastno roko zredil, nesli jele, vsako leto sadje nekterih pustili. Tega je bil verli mož, ki ni nikdar hvale pričokoval, iu dobro le delal, ker jc dobro, popolnima zadovoljen.
. *) L Mor. 24, 48—51. •) 2. Uoz. 23, 5.
Svoje petero otrok je vidil po malem vso v vasi oskerb-ljene, med tem, ko so bogalojl sinovi in Hčere svojo srečo zunaj iskali morali. Očito pa za svoj dober uspeh niso hvale le verlemu odgoju vedeli, ampak tudi Ijubavi, ki si jo je oče prizadobil. »Sosed kovač", mu rečo neki premožen kmet, kte-rega sin je kovačevo hčerko izvolil, »kar. ima moj sin iz ljubezni do vaše hčere v mislih, dovoljim iz ljubezni do vas. S eno besedo Mojster Kladivce jc bil lako srečen, da je svoje otroke, in nar mišjega na kovačcnci, vse skup v jednej vasi oskerbljene vidil.
V svojej visoki starosti pa je še sosebno vesel dan doživel. Petdeset let je s svojo Kalinko v narmirnijem zakonu živel, in se je po prigovorjenju gospoda župnika drugokrat pred altarjain poročili dal. Gospod župnip so ga pri tej pri-ložnosti kakor izgled občekorislnega moža naprejpostavili, in njegove do sada se nepomezdenc zaslužbo za vas hvalili. Taljni posestnik, ki je pričujoč bil, je njemu, in njegovi rodbini, Kje okoli dvajset osebobsegla, krasno in uzorito jedbino v gradu napravil, in družtvo s svojo pričujočnosljo počastil. Ko Mojster Kladivce a svojo Kalinko domii pride, najde pučel vina, in dobro blazinjen naslonjak, kar je Ijudomili posestnik med obedovanjam mu v hišo spravili vkazal; srenja mu je dvoji donesek vseh dreves, ki jih je on bil po srenjinih prostorih zasadil, in ki so tajisto leto prav polne bile, poslala, in ni bil skor nihče, ki mu bi ne bil iz svoje gotovine kako darilo k drugi svatvi poslal. Mojstra Kladivccta pa jc več ganila ljubezen svojega gospoda posestnika, ko darovi. Prišli so mu pa poslednji cel(5 nenadni, ker je vse, kar je storil, le med svoje dolžnosti štel.
Živel je še nekoliko let, in skor za svojo svesto družico v starosti osemdesetih let vmerL Vsi srenjčani so njegovo zgubo serčno objokovali, in v mnogoterih iz med njih, zlasti v njegovih otrokih živi njegov občekorislni duh še dan današnji. Nikdar ne bo pozabljen, in njegov spominj ostane blagoslovjen. Da vsaki naj za svet, ne le za-se živi, Kladivčeva povest nas lepo poduči. .Živlenje bo imelo lada sajši slaj, Na zemlji že imeli bomo sveli raj. V vzajemnosti ino v Ijubavi le cveti Prežlahtna roža prave zadovoljnosli: Ncsitnež po blagu naj noč 'no dan htepi, RazkoŠnik vedno naj za vešami leti, Kar truplo je, se sčasam s truplam v prah zdrobi, Le duh, in njega sad na veke obstoji. Natvore večna stava se ne spremeni: Da kakor sjali smo, tak zemlja nam rodi.
Iz zgoGMne slavjanske vasi.
^	PoLEU SESŠK.
n.
Kaj kmetje v slav. vasi storč, da M se njim les ne kradel.
Bil je grozovilno merzel zimski večer, ko so se možje slavj. vasi pervokral pri Rudniku snidli, zarad občneh zadev se pogovarjat. V znečeni peči je gorel ogrevajoč ogenj; kar je vsim, ki so v jisbo stopili, tako dobro djalo, da si je vsak roke muli!, in si vgodno kožuh odpne!. Moglo jili je biti okoli gestero.	• „
»Tešentete, je danas mraz, kakor leta 1822, ko sem Drn-gonir bil," opomne Šlepan Krački, nekdaj vojak, in si briše led iz vos (berk), ki se jih ni dal pobrili.
»Ja dn bi zima le dolgo ne terpcla! Bote vidili, kako se bodo derva opet kradle."
»Prav imaš, Stropnik! Dobro je da si donos prišel, ker si srenjin predstojnik. Hočeao sc ravno od srenjskih rečeh pogovarjati."
»I, kaj pomaga pogovarjanje, Rudnik! Saj vendar nič no moremo prenorediti.^
»Zakaj pa ne? Saj smo možje, ne pa bednsla deca! Saj smo srenjčani!"
»Konjika Šlcpnnova ni napčna. Kakor na primer, kar kradenjo derv tiče, ter moram o prenaredili, ga ni moč več prclcrpeli." Stropnik, ki sc si jo nezmerno prebrisan-in zmeden zdel, se skor miloserdno smehlja.
»Naj sc smehljaš ali jokaš, Bciiglaš ima prav, to mora prenarejeno biti, tako pravim, jas, Štepan Kračkil"
»Nu! da bi so derva nc kradlo, ti no boš vbranil."
»No rnvsnjtc sc, nc, siccr nič ne dosežemo", prosi marljivi, umni, le preplašni Bogoslav Mašič. Zadnič stopi Rudnik vmes. —Rudnik, ki so ga srenjčani med svoje nar bolj omikane, in nar umneji možjo šteli.
»Nc ve li kdo izmed vas, kako bi se moglo vbraniti, da bi sc les no kradel?"
»Dajto vojakov priti, vznmito vojaško pripomoč."
»Ti svojo vojaške kervi ne morei tajiti, Kračkil Kak se vam' zdi ti nsklepl"
„Tako so, kakor na primer, Yeseljani vojaško pripomoč imeli, jo pa kmalo opet odpravili, ko jim je predraga prišla."
»Pripomoč je dobra, pa predraga; ko bi mi le kaj pri-pravnišega iznajti mogli I"
»Kaj pa bi bilo, ko bi mi, črede se, po versti čuvali?"
»MaŠič kam misliš? Kdo pa bo v taki zimi vgojzdu na straži stal? Jas nol"
»Jas tudi ne verjamem, da bi se tak. nasvet speljati dal. Vsi imamo gojzde po raznih krajih, in tako bi moral vsaki vsako noč svojo vlastnino obhoditi; tega nepreterpi nobeden."
»Tak saj sami vidite, da v tem se nič ne da predelati, in poboljšati," se muzlja Stropnik. »Pogosto se beseduje čez srenjini sovet, naj to ali uno tako in tako naradi. Reči je lahko, pa kako? kako? Ti je maček pokopan."
Rudnik skoči serditno na noge. »Kako? bi bilo dakle celd nemogoče, kaj si izmisliti? Kako pa se ravna v velikih mestih? Konjik Štepan I Ti si skor vso deželo obhodil, ni si li zapazil semtertje s čem se vbogim zabrani, derve krasti?" Nekdajni dragonar si viha vose, zbira premišljovaven, in s glavoj potresaje — lice v globe gube, pa ne odgovori nič. Stropnik se psovavno posmehljuje. Rudnik obupuje.
Kar odprejo se dveri, in ženka v cape zavila, škrebetaje od mraza, njim da plašljivo »dober večer". Vse oči se k njej obernejo.
! »Rada bi besedico s Stropnikam kremljala."
j »Tu sem; kaj hočeš?"
' »Ne zamoremo nikakor Yeč se spasiti. Mož mi je že šlirnajst dni bolan v postelji; stareji otroci so v službe stopili; nar mlaji leži v vročnici, druga nemata obuvala, nisem več kos, kruha, in derv pripraviti, moram starega- in mlade gladu vmreti pustiti, ako ne najdem nobene pomoči."
»Saj dobite milostinjo."
»Kom pa denem ta dva beliča? —V derve ne morem hoditi, zaslužiti si tudi nič; in če imam dva beliča, kje pa si bom derv za nju kupila? Po sežnji jih reveži ne moremo kupovati 1 In bolnega moža, in vbogega revnega červiča doma! Da bi jih ljubi Bog hotel vso k sebi vzeti I"
Rudniku se je scrce topilo.
»Hlapec, obleci so, in porini grdd (točke) derv Malni-karci v hišo; vzami tudi hleb kruha, in naj ti moja žena vrečico moke da."
»Ženka se med desetsto blagodari zmuza; kmetje se debelo gledajo.
»Vidite, da se mora pomagali; siromaštvu se mora tudi pomagati. Od tega vendar drugobart; danas se bomo Ie od kradenja lesa pomenkovali. Pa kako? kako? to mi možgane meša."
„Sem sc spomnil, kakor na primer, mosta C—, ko je rekla, da derv kupiti ne more, ker jih po sežnji jemati ni kos. Peljal sem, bo kar tri leta, ko je ravno taka huda zima bila, seženj derv y C. Kupil jih jo neki mestni savetnik, in moral sem jo v dcrvarnico peljati. To bi bilo za vboge ljudi, so rekli."
»Kaj? se vbogem derve li v dar dajejo?"
»Tega ne vem."
»To je vso drugače, to vem. Mesto je bogato, in nakupi
mnogo mnogo sožnjev derv, pocelnov*), zvezčikov, ter jih po zimi v celd majhinih povzemkah vbogim prodaja, ker jo oder-tija pri dervah v mesti, presilna. To moro bili v mestu, pri nas pa žo nc."
»In zakaj no, Vclkučnik zanka Rudnik. Nisi šc danus nobeno besede pregovoril; pa sada nnm, kakor so ini zdi, na sled pomagaš. Dcrvarnico moramo napraviti."
»Oj, Rudcrt, to če penezov, kaj takega morejo mesijam naraditi, vasčani pa—?"
»Nc bodi tako plašljiv, Mašič l Truma nc more, res, tako pročelje napravili, kakor polk — pa vendar pročelje."
»Kdo pa bo zalo denarje dajal, in zalagal?"
„Y našej vasi no potrebujemo nobenega beliča zaloge k temu; derve damo sami. Mnogi izmed nas prodajajo derve, in rušo; al vse v mesto zvozimo, aH nekoliko posnmcsno prodamo, je gor in dol. Kako pa naradijo to v meslu Vel-kučnik?"
»Na! Tam jc naprava takale: V dcrvarnici, ki jc prosto dvorišči, stoji kučica, kjer čuvaj in ogleduh stanuje. Ti scepi in soseka derve, jo zloži v sklade, in varuje. Dvorišče je visoko zagrajeno, da se nič ne more vkrasti. Kdor torej hoče za nekoliko grošov derv imeti, gre k milostinarju, ki je, kakor sem slišal, neki mestni savetnik, in dobi navkazni pis, ki ga v dervno dvorišče nese. — Tamošni čuvaj ima močen jermen, enak bikovici ali podpersniku s raznimi luknjicami. V jermen on zakopča (zapne) tako tverdo, kar mogoče, povzemko derv. Pri vsaki luknici je cena zaznaravana."
»Tega ne umim."
»Ej da! Kakor na primer; ko je jermen na nar dalje zakopčan, velja več, kakor kadar jo tverdši zapneL-
»Jas to tudi razumim, in se mi permerno zdi."
»Kaj pa da ne zložijo polenčikov v mero?" -
To bi tudi mogli, tode rabijo raji jermen, ker zlagali, in zlagati je dvojno. Pri zlaganju bi se mogel al vbogi, ali mesto pokasnutL Jermen se mi dopade. Jas sito takole mislim: Seženj derv se scepi na drobno, in posuši. Potic se razrajta, koliko koseov—tako in tako dolgih, mesto pa dva ali po štiri groše dati more, in potem se cena po jermenu nastavi. Ni li tako Velkučnik?"
»Ti si jo zadel, Rudniki takole delajo."
»In tako. mislim, bi storili tudi mi."
„Mil Mil"
»Kdo pa bo za to denarje dal?" praša posmehljaje s«. Slropnik. »Tikala bi se ta častnikov; jo hočemo pa tndi pro-staki speljati, če vi nočete."
• »Ako srenjni sovet ne hoče, lako čem, kakor na primer jas pomagati."
»Bo šlo. .Čuvaja nam ni Ireba; imamo vsi prostorna dvorišča; časa bo po zimi tudi, in o drugih letnih dobah bodo vbogi derv malokadaj kupovali, imajo nabirkov in perhladine dosli. Kdo ima kaka dva sežnja suhih derv?-1
»Na mojem dvorišči jih stojč trije sežnji."
»Jas imam dve kopi suhladi."
»Jas okoli tri kope zvezčikov."
»Šest sežnjov pacclnov morem kakor na primer jas dali.*
»Derv čez potrebo," zavreši Rudnik vesel. »Ceno tudi vsi vemo. Jutre, mislim, bi mi dali seženj derv, in seženj pacelnov zdrobnuti. Imam celd novo bikovico, jo čem za mero dali. Potle zmerimo drobno scepljene derve, in pacelne: zrajtamo, in nad vsako luknjico ceno nastavimo."
»Kaj se vam zdi?"
„Bodo li vbogi take majhcnc povzemke kupovali?"
»Mnogi, mnogi,—drugi bodo morde hoteli krasti, ko prej,_„ ker je, derve krasti, njihovo delo. Drugi si kupili no bodu mogli, za take se mora drugače skerbeti. Ako danas le toliko dosežemo, da se tem, ki dervo kupovati hočejo, priložnost da, lako smo doci opravili. Vso na enkrat no gre; na eYi mah nobeno drevo no pade. 3Inogo je vbogi h v občini,
*) »Pacelni so na Koroškem ncsccpljcnn polena, ki so dobo od oklestjenih vej, borovega ali smrekovega, alikakorš-nega si bodi drovjn, navadne dolgoto 24—30 palcov. Kako se jim pravi drugdi?
ki hočejo poterpljivo Živeti, in pošteni ostati; taki bodo tudi majhne povzemke kupovali."
„Tnkc reči bi imel vendar srenjin savet napraviti, saj je za lo!"
„lmnš prav, Mašič. Na, Slropnik, kako jo?' Bote li to
napravili?"
„Si mislite reč prelahko. Kaj takega se mora poredno prevdariti. VI ste prenagli."
„Se poredno prevdariti? Nismo li cel večer prevdarjali? Jutrc so bo začelo! To rečem jas, Stepan Krački!"
„Ako ne začnemo, mine zima. Marnjevali smo dosti, sada hočemo tudi kaj raditi."
• „SiIn je velika."
„Pruviš, Stropnik, da si mi reč prelahko mislimo. Menim, da si jo ti pretežko misliš. Kakšne teržkoče pa so tft? Ben-glač dii jutro seženj pacelnov na drobno sccpiti, Konjik Slepim seženj derv; suhladi, in zvezčikov na Mašičevem dvorišči še trebi ni zdrobčekati. Ako bomo reč prerajlali, in ceno na luknicc nastavili, grem od hiše do hiše k vertnarčičam, in povem: Pri Konjiku Šlepanu je drobnih derv, ali ako si je hoče kdo sani razdrobili, derv v polenih; pri Bcnglači je pacelnov, pri Mašiči suhladi, in zvezkov po drobnem na prodaj. Ljudje bodo že prišli; suheh derv je po redko najli; sneg visok, Ink da bodo prisiljeni priti, -in kupovati. In če bodo \bogi vidili, da nismo le keršeni judje, ki hočejo po prodaji na drobno s potom siromaštva obogateti; če zvedd, da na drobno kupovaje, ravno tako dober kup in po pravici kupijo, ko kdor cel seženj vzame, bodo zaupanje dobili, ino večkrat, in pogosteje kupovali. Hočemo ju tre v božjem imenu začeti."
»Bolje bi vendar bilo, ko bi to srenjini savet napravil."
, So ve, da bi bolje bilo, ti je naša nar bližnja gosposka, in ravno zato tukaj. Tode Slropnik noče."
„Ne zamerile mi, sosedje; mislim le, da iz vaše naprave ne bo nič. Truda in dela, nadleg iujeze bote do sitega imeli. Spomnite se mene."
9In najte vboge zmerznuti? nli ne?"
„In derv si še več pokrasti?"
„Saj je naša lastna korist, »ko tak dervno dvorišče napravimo. Ako srenjini savet noče, hočemo pa mi možje in kristjani biti, in siromaštvu pomagati!" .
aDa!* zakričijo vsi, še isti Velkučnik.
„Hočcinoli pametni možje bili, in si isti pomagati, kolikor zaiuuremo ?"
„Isti je mož, da!" ravreši Ktački. Drugi mu pristopijo, in priterdijo.
„Sada, še nekaj sosedje 1 Veči veljavo, .in več zaupljivosti bi reč pridobila, ako bi se je srenjin sovet poprijel; gosposki se več zaupa, kakor pi-samesnemu. Ni«m se more lahko natolcevati, da hočemo ko keršeni judje ravnati, in pridobivati. Menim, da bi jutrc nektere poštene vertnarje, in rokodelec najeli, ko bomo derve in pacelne zdrobnevali, izmer-jali, in prerajtevali. Med temi je Pašenšek, ki je tudi srenjini savetnik, in še drugi. Ti se morejo polic prepričati, da pravično ravnamo. Kar vidijo oči verjame serce."
„Dober nasvet Rudnik!"
»Lahko noč," reče Stropnik, in se sključen Yun pri durih zmuzne.
„Ko jo proč bil, pravi KraČki: »Ti ne pride več nazaj.*
„Bi 110 škodilo; vendar mislim, da ga bo vedčnost (ser-bičnosO spet pergnnla. V svojej prekanosli, in zvitosti nas ima ko trape, ki sc brez potrebe s vboglmi ljudmi trudimo; so meni modrega, da pusti vse kakor si bodi, dobro nli hudo. Prašam vas pn: ni li desetkrat pametnijc, modrije in bolje, ako siro-mnkarn priložnost damo, si derve kupiti, kakor ko bi jih silili, dervo krasti 1U
»Jasno in razumljivo, kakor povelje mojega nndkonjika."
»Tako tedaj, jutro zjulra z Bogom lu S tem so se poslovili možje slavjansko vasi po svojem pervem zboru. Jutre dan jo mraz pi-ecej jcnjal, in Konjik Štcpan, kakor so mu po vasi zmerjali, je bil zgodn pri roci (pripravljen). Zdajci pridejo tudi Rudnik Mnšič, in tihotnl Velkučnik.
O poldne, ko so ravno luknjice nn jermenu zacenjeva'i, jezdi taijni posestnik inmuo. Dvorišče je bilo široma odperto, nekteri kmeti—nekaj vertnarjov je tudi prišlo—derve v jermen
merijo, tega se zavzame, in jaha v dvorišče. Je posestnikov, ki se kakšnega občnokoristnega djanja, občinskega duha, občinskega čuta svojih kmetov nikdar ne nadjajo; temuč mislijo, in pravijo: »Ako kmetu no boš prisilil, no bo no roke, "ne noge ganil; kar stori, stori iz sebičnosti; ako mu kaj dobička 110 dti, ne mara se ga." Kadkad bi laki posestniki prav imeli, znkaj, žalibog! je nekoliko takih kmetov; kadkad bi mo«*!i pn to po sebi posneti, in drugim v čevlje halili, po inl . m »Ysak ptič svojo pevko žvižga". Takšen posestnik, «., , .-j-benega. občnega čuta svoje občino ni nadjal, je bil ludi utiadi gospod Kamnik na in v Slavcdomu. • Sc ni bilo davno, kar jo grajšino kupil, je kakor tergovec nekoliko s neslanimi misli, ki jih je od kmetiških glav in sere imel, iz mesla v vas prišel, ni kmetov videl, ko v sodnišči, al če jo memo jezdil, in se je malo maral za nje. »Dober dan! Kaj pa počenjale?"
Rudnik mu vse razloži.
Z napeto pazlivosljo, ki se po malim v zavzelje preme-nja, ga posluša gospod Kamnik, popraševa vmes, skoči iz konja, deržd so Še zmiraj, kakor da bi svojem očesain ne verjel, kakor, da bi prav ne bil čul; in ko Rudnik konča, vse na nekoliko časa obmolkne.
»In to hočete zares storiti? Zares?"
»Tako je, g.Kamnik, to hočemo storiti, in bomo slorili."
„In tudi stanovitno speljali? Se vam ne bo o studilo?"
„S božjo pomočjo bomo speljali, kar smo pričeli."
»Tega se od vas, da po resnici obstojim, nisem nadjal. Tudi jas hočem zraven biti. Ako vam derv zmanjka, povejte mi. Slišite! povejte mi to! S Bogam!"
Zreče, šini na konja, in jezdi, globoko zamišljen domu. Možje slavjanske vasi pa so umno in stalno spelje*." umno pogovorili, in prevdarili. Slropnik, in njegov i srenjinim savetu so se sramovali, in jezili, o tem ko .•• ..i-šenšek, iu njegovi drugi glasno in na tihem Boga, in može hvalili, ki so se vbogih vsmilili. In vidoma so se množili, ki so se dobrotne naprave posluževali, in vidoma se je kradenje derv pomanjševalo. Praveduo ravnanje, in dobrotna djanjn ne ostanejo nikdar, še tudi ne na zemlji brez pouiezde.
Tajna osnda božja.
pbif0v1est od
M. Stojaxoyiča.
Gora od sievera, rieka od juga, sa stranah brežuljci, a medju ovima u sriedini dražestna dolina. U uglu doline kao cviclak maušni, miomirisna ljubica što u potaji pod inavom i šušnjem mirno cvate, stoji kolibica, malo prepleteno stanje, pokrito terskom i zelenim mahom u sienki stolietnih hrasto-•vah. Dolinira je miesto zabitno, miesto samolfio, miesto, kroz koje pastir ne prolazi, putnik ne putuje,.samo kad što zubasa ■»lovoc u ovi kraj, o komu puk svašto priča i kloni ga se, osobito od kako se u njemu nastanio niekvi stari čoviek u onoj kobilici, koja je za svakog zatvorena. Kad tko zabasa u ovaj kraj, što so ponajviše lovcem dogndja, i stigne ga noč u tom osamljenom miestu, te pokuca na vratima od kobilice i upita konak, nitko mu so ncodjnvi, konnkn nedobije.
Bilo je prolietno jutro. Od iztoka svitilo se nebo kano 9' avica. Žarko sunce n svoj svojoj krasoti veličanslvcno je izhodilo; zrake daleko svietlie od zlata, koje bncane na Široko i daleko, pnzlatjivale su verhunce od gorah i brežuljakah i hvoje slnbnlah. Zrak je bio ugodan. Znstcrln zemlja čilimora zelene travice i poljskog cvictja, nn kom su se litrnle kapljice mlndjanc rosice kao biser i dragi kami.
Pred olajstvenom kolicbicom usnmotnoj dolini sicdi sln-rac na nizkoin slolčiču i gleda sad sunen veličanstvo, sad lic— potu poljskog cvietja. Biela mu jc brada dopojasa; oko suzno i pomutjeno, lico suho i bliedo, čelo nameršteno kano da če iz njeg luča pasti; sam se sobom starac razgovara: -Žarko sunce, kralje biela danknl ti izhodiš na ovaj griešni sviet, da ogriješ ozeblc nejačke sirote, da blagotvoruima zrakama tvojima unnprediš rastenje poljskih plodovnh, kojimn se hrane ljudi i živine,. ali ti žarko sunce jako si rasipuo, sviellost i loplinu svoju neuztežeš niti onima neprnvedmc:ma, zločeslima, bratoubojicamn, temerutnicimn, liccmicrcima, varalieama, oho-
licama, ncumiercnioima i opakima ljudma, koji su najmanjo Inkvo blagodati -zaslužili. Žno nti jo žarko sunce na to. Jcli tobc sliepi slučaj prikopčao za tverdinu nobcskul? — — Ako nije, nego nicka- veča moč, koja krotje kolima ovog svieta, onda si nezuam razricšili zngunetku ovog svieta. Gdie je prnvda i pravica? lamo gore - možebitl nu ovdie na ovoj / • "iiii neima jo, neima nigdie. Dali je u palačama kraljah i
• ■•li V—najmanjo—ondio vidim pritvornost, Iukavštinu, /.. •h:uii, varku, ličcmicrstvo, izpraznost; možebit je u kolibami ubogih?— neima jo ni tu—neznanstvo, zavist, osveta, ne-bajstvo, mlobavost i predsudo tu su doma.
Baciin oko na čovicčansko družtvo, ukom sam prie bio, i gorko izkusili, dn jo opako i novaljalo, i pobiegoh izmedju Kainah, bralouboicab, koji su so odmetnuli vladanja razuma i pameti, i strasti iz obrali si za vladaoca svoga. Pošteni, valjani i dobri čovick gino u tom družtvu, a ugursuz i nepravednik širi sc, pliva u razkošju; novci govore i tvore, usta sperdaju; pravic pod led propada, a krivic slavodobitkujo; milokervno i blngodarne duše uvick štetivaju, a scbičnjaci i Iakomci dobi-vnju i napredak imadu. Takva je, takva pravica pod tobom žarko suncc na ovoj zemlji, i ti to s ravnodusnostju gledaš, i to ona silna moč, od kojc si ti primilo sviellost i toplinu svoju pripustja, da tako bival To nedokučujem. Ti široki svieto, ti zemljo, koju su ljudi nepravdom svojom učinili jamom Iavskom i pozorištem razuzdanih svojih strastih, da li ima još igdie na tebi najmanje miestance, gdie bi bilo najmanjo gradjansko družtvo, u komu sloga, sloboda, jednakost i ljubav bratska vlada; ima li gdicgod na ovom uzburkanom svicln moru pristanišlc (luka), u koje bi moj mali života čamac pristraniti mogo i tako spasit moj hudi život i vieru u čo-viečanstvu?!
Vi guste dubravc, vi tamni luži, vi sienaste šumo sto-liclnel imate li vi miestance za biednogprognanika?I Yi gore, kroz koje prosto i slobodno zvieri prolaze; vi gaji idubrave, po kojih prosto lete božjim zrakom slobodne ptice, dajte i meni slan usvome krilu; sakrite me pred očima nepravednog svieta.
Ovako još dngo govoraše siedcči slarac pustinjak sa so-bom istim, i kad pripeče žeslina sunca, povuče se natrag u svoju kolibicu i vrata se zatvoriše.
Nu tiesan je prostor mala koiibica za živahan duh, za mečtu razgrijanu, koja s hitrimi munjami prolietje neizmierne prostore nebeške. Možak vrije u glavi, kerv kipi u serdcu starca pustinjaka; nicko čudno, čuvstvo napinje mu grudi; nemir ga trapi, neima željnog pokoja. „Hej Rade, Rade I stupivši iz kolibe na božji zrak, reče starac samomu sebi, nije ne, •ji;'"! ovo miesto tvog pokoja, hajd' tragom sladke, svete naravi, nebi li unjoj našožudjcni mirnepokojnoj duši. Damajko sladka naravi I ja vidim tebe, liepa si, i uzorila, krasna i bogata, iz tebe zaključujem moč, mudrost i dobrotu počelnika tvoga — o njemu nedvojim, ali ljudi nepravedni, iz medju kojih sam pobiego, i ona zla družtvenog života, koja sam gorko izkusio, to mi jc zagonclka, ili je samo družtvo ljudsko izrod naravi. Ovdi u naravi vidim najliepši red, največe suglasje u gori i polju, u gaju i dubravi, medju rastjem i cvietjcm, medju zvieradma i pticama sloga, sloboda, bratinstvo, ljubav, vuk vuka nenapada, slavak slavku nezavidi; hrast jaki štiti i za-klonja nizka stabolca od olujc; orao gradi sebi gnjezdo na verhunku najvisokiih dubovah, slavulj u germu glogovom, a travanka u omoriki travi tik do mravinjaka, iz kog če mrav-skima jajima mlade svoje odhroniti; lija sa lisčiči živi u jami svojoj, zec leži u me d ji, viveriha ima ležaju svoju u duplju i nitko nikog nenapada; svatko jo slobodan. Nosuprot kako je tamo u družlvu Ijudskom: Jaki gazi slabog, moguči zakovao -jc slabog u lanco robstva; gospod in preziro slugu, sluga za-vidi gospodinu; svaki grabi za sebo slobodu, i otima ju od drugih, a providnost božja sve to čini da so odobrava, dočim pripustja, da Kain proliova pravednu kerv Abela. To nedokučujem. Dosta sam dugo živio u družlvu Ijudskom, i nišam si mogo razriešiti ovu zagonotku. Nije li dozvoljeno čovieku ovu tajnu osudu božju koliko toliko poznati? — Iz knjige naravi svete i sladko čitain drugo, a iz knjigo života Jjudih opet drugo. Tko čo mirazlumačit ovu knjigu. Di dal — ona sama saderžava tobožnjo razjasnjonjo, daklo ncoalaje mi ino, nogo
opet poči i polražit ovu čudnovatu knjigu, koju sam ztmiohu kroz tečaj mnogih liclah Čitao, a saderžaj njezin još razumio nišam. Idcm zadnji put medju ljude, da pokušam još jerfared srieču, ncčel* mi se očilovali tajno osuda božja, koja rnvna udese ljudsko na ovoj zemlji.
Sunce zajde, mrak na zcmlju pado, a slnrac Rado na svoju proslirku, (c on misli svakojako misli, ponajviše inoz-guje o tajnoj osudi božjoj na ovomo sviclu, i šlo dalje misli, , sve manje dokučuje sudbinu ovog svieta; pred oči mu dolazo slike svakojake brez kraja i konca; sad vieruje sve, sad ni-šta; sad ufa, sad zdvoji i tako mu nočea brez sna prodje.
Istom što je biserna zora pucati počela, skoči Rado nn noge, lati u ruku putničku palicu, a o ramo obiesi smočaricu slrunatu torbicu, u njoj pogačak podpepelak i tikvicu vodo medenice, niešto suhog voča i dvie knjige u kožu svezane; van izlazi iz svoje kolibice, pak on časa nije počasio, nego odo žurno dolinicom k istočnoj strani; prodje goru, prodjo gaj i dubravu, kad iz luga pukla tanana staža preko polja ravna, slaza stara Iediaom obrastla, Rado idekud ga oči vodo, ni sam nežna kud če stazom doči; sve je novo šlo ga okru-žava, zanima ga i nebo i zemlja, žarko sunce u svoj svojoj krasoti i u svemu svomu veličanstvu sja na nebu; blagi vietrič niše hvojami stabalah, litra listjem, nišo cvielje šarcnih livadah, maše klasjem teretnib njivah; ptice poje miloglasno i slobodom svojom se ponose, leptiri trepetju, bagudicc u travi cverkutaju; Rade ide i čudi sc svemu, ponajviše svom serdcu nemirnu, a na jednoč zaori mu glas iza ledja: „Zdravo slarče I Bog te pomogol — šlo si jadan tako veseo? Pod starinora nogo poklecnuše, prolcti ga strielja začudjenja od lobanja do tiemena slarog i za koji Čas nemogaše o tvori ti usta, da odzdravi putniku, koji ga sasligo biaše, nego samo natrag sc okrenu, da vidi tko ga u zabilnom ovom kraju pozdravlja. Kad Rade hiti okom za sebe, stoji za njim uzorit mladič, s palicom put-ničkom u ruci i s torbom na ramenu. „Bog ti dao zdravlje sinko,* unieke odgovori začudjeni starac mladom putniku.
„Kamo ideS starče?" upita momče starca Radovana.
„Po svielu kao pčela po cvietu sinko, a ti ako Bog da kud putuješ?"
„Tako i ja putujem, kao i ti po svielu za hlicbom.u
„ Odkud si ti sinko, od koje £i zemlje i kojeg staleža?"
Mladič: Rieč ti moja kaže, koje sam gore listak, a sta-Iež moj stalež putnika.
Rade: JesiP več koliko svicla proso?
Mladič: Proso sam malo nc šve zemlje, u kojih obilavaju Slavjani. Prošo sam Arbaniu, Bosnu, Cernu Goru, Bulgariu; gore Balkana prešo sam, tamo gdie su najprie uslala slavjan-ska carstva, i gdie sad neviernik davi i kolje sinove Slave na sramotu današnje nadri prosviete Europejske; vidio sam Scr-biu — tašta je njezina slava, punc oči, prazno serdce, dok ju dicle od bratje Osjnanske tvrrdjave; bio sam na ilirskom moru u Dalmacii, koja jc služavka Ki e m ca i Lalina; prošo sam Htr-vatsku i Slavoniu i ondic našo tri veliko zla, koja čine nesricč-nim one kraje: Nesloga, meržnja i neviera medju bratjom; prodjo Sriem. i Banat — tamo je sad zlo veče nemože bili, gradovi i sela gore u plamenu, kerv potokom tečo, boj sc žestok bije za narodna prava i pravda če mejdan oderžati, aP če biti dosta gorkogjada jer i ondie je medj bratjom nesloga, stara Ijaga slavjanskog naroda; prošo sam jošpric česku Bielu goru i ondie je tudjin gospodar; — vidio sam Poljsku, strasti su ondie izkopale raku narodnoj slobodi; Rusia velika gleda na Moskvu, narod je tamo Samson ostriženi, i dok sc nesloži u bratinstvu i ljubavi pravoj, neče mu vlasi porasli; bio sam u Rimu — narod je ondi ponoson i nezahvalan — sastič če ga mnogi jadi; prodjo zemljo Nicmačko — narod oni umstvnjo i s prosvietom glupost, n s vierom svojom širi nevieru po svieh stranah svieta kudgod amo može; vidio sam iTaliansku zemlja — griešnica je ono stara, ako sc neskruši i od serdca ne-pokaje mierit čo se njoj istom microm, kojom je mierila osobilo Slavjanom; prošo sam i Ugorsku zcmlju — proklet narod ondio je, potomci Huno grabežljivo zvierske naravi; sad su upravo zakuvali veliku kavgu, koja čo ih konačno nproposlil, ali čo prie mnogo nevine kervi prolitse, koja čo kletvu neba na pleme ono oholo dozvati, viečno pravdo koznit čo narod oni oštro; malo som prošo i Tunko zemlje, t. j. one, koje ne-
viurnici iz rukuh nesložnih tobože pravoviernikah oteše, itom pritikom proliše se ricke slavjanske kervi.
IlaJo: Daleko si bio, nebi čovick—gleded na lebe vie-rovNti mogo, da si tako dRleko putovao, a Sto mi je veče čudo to je, Sto si prošo tolike.zemlje i vidio tolike narode, i i nigdie se namierio nisi na narod pndpun u svemu; jedan je ncprnvcdan, drugi ncsložnn, drugi ponosan i sebičan, drugi kcrvoločan i okrutan itd. pak još ti vidim sjati ha čelu zviez-du zadovoljnosti, još ti jc lice živa slika radosti; ili si nebri-ga, i F me varaš, da si toliko izkusio na ovom svictu; ja nišam prošo toliko svietn koliko li, nu opct sam se dovoljno osvie-dočio kroz tečaj od 60 lietak moga bicdnog života, da ovaj svict zoslužuje više meržen negoli ljubljen biti. Sviet je ovaj dolina od suzah;-ljudi su prokleta stvorenja, miesto što bi imali biti slobodni, svi su skupa robovi budi, jedni robovi svojih, drugi tudjih strastih; jedan drugom grabi i otima slo-bodu — nepravednicil gdie vam' ljubav bratinska? Promašili ste cilj, ili je s vami, pače s nami — neču se izniemati — cilj
oderano stiene. Putnicl unieki klanac, nsnnce za goru; mrak n« zcmlju pade; vedro nebo kao ribje oko obasu se zviez-daini; oni iz klanca na drugu stranu planino. Stanu i glcdaju i u čudu se vide opazivši, da su stažu, kojom su cieli dugi dan brez počinka putovali, sad najedan put izgubili i zabasali medju planinske prolome i klance. Trudni od pula, gladni i žedni, a noč stisnula zube u nepoznatoin kraju, tudja zemlja a kalauza neimal
Mladič: Sad mozgujmo i mudrujmo starčel Tako se če-sto dogadja Ijudma u životu. Kako se ono veli starče, da je poznat kormanjuša pri kučcčcm moru, pri oluji; liekara u vrieme pogibclne bolesti, a boljcg čovicka u nuždi, nevolji i suprotivšlinitl	»j
Starac: To je mudro slovo, ali češ mi svakako dopustiti, da mi nas dvojica ovom krivi nismo, što smo put izgubili i* zabludili.
Mladič. Jesmo borme jesmo I biaše nain paziti kud ide-mo; biaše nam čuvati stažu, kojom smo putovali, a sad nam
--	• .	. . t	|b	j	'	---- — "	.1wjw|h .iiiu ui4iv1iui, 41 0uu 41 <4 4 4 4
promnsen, pak smo igračka shepog slučaja. Tako ja, tako moj | netneba u nuždi duhom klonuti i serdcem mnlaksnti. Hajd'mo mladenčel sudim, a ti mi oprosti šlo du reči, još si neizkusan samo napredl
ako prem si prošo toliko svieta; /oš ti nisi okusio—vidim ja — gorkost čemera ovog svieta; još tvoje čelo nije porazao jad zadan udarcima udesa nemila; još li nisi u nevolji pro-klinjao dan postanja svoga; još ti nepravda velikašah i mo-gučih ovog svieta Ijudih nije serdce u niedrima razkolila; dosla si vidio svieta, al' si ga malo poznao.
Mladič: Starčel što dakle izvodiš odtud i kako sudiš, kad veliš, da je najmonje pravde i pravice na zemlji ovoj, malo sloge, malo slobode, malo ili ništa prave bratinske ljubavi; što više opadaš skoro bi mogo reči istu providnost, koja ovim svietom vlada, nju istu opadaš nepravicom?
Rade: Da, da, čudom so čudim, kako pripustja providnost božja, da tolike nepravde čine se i posebnim plemenima ina-rodima, i napose pojedinim Ijudma. Da ja poznajem narode, kako ti što si ih malo prie mnogo nabrojio zlo činečih i zlo terpečib, sad bi ti odgovorio svojski i glede narodah i mislim osviedočio te, da smo igračka sudbine na ovom svietu, ali jerbo bolje poznajem pojedine ljude, medju kojima sam Život proživio, to ču ti sad pokazati iz pojedinih udesah ljudskih kako nepravedno isla providnost vlada ovim svietom. Eno vidim na jednom miestu nejačke sirotice oplakuju prerano izgubite roditelje svoje; ondie opet jadikuju vriemešni roditelji i nariču pricku smert mile diečice svoje; silni temerutnik pritiska sirote i udove, ikletva ga cvilečili nemože speti; nevier-nik, koji ueima ni Boga ni duše osiljen je, pliva u razkoši, sreča mu je vierna drugarica,. a tko vieruje i Boga i dušu vuče prosjnčku šaru torbetinu, i tepe se od nemila do nedraga; tko nepravdu tvori imanje si uzmnožaje i sgertje bogatstvo, a tko se derži pravice, taj nemuze kravice! Tko zlo i nepravdu može pripriečiti, a to nečini, taj je dionik nepravde. Providnost viečna svemoguča je uči viera, zašto štedi gromo-vc, zašto nešiba žarkom munjom iz vedra neba, nego okleva kaznili, napravdu ?
Mladič: Što čutjenjem doseči nemoremo, uči nas viera.
Rade: Ja sinko! vierujem Boga i dušu, aP se dosta na-čudit nemogu, što Bog štedi izopačene ljude, koji su vieru njegovu pogazili, njega se odvergnuli, u nepravdi ogreznuli i višo se idolom svojim nego njemu klanjaju; isti čuvari viere njegove, svetjenici, ponajvišo drugo uče vierovati, a drugo vieruju sami, opcl drugo čine. Jeli jedan Bog?—mora dakle biti i jedna prava viera, a mi koliko ih imamo na ovom svietu? koliko jo cvii tjah evo na oyoj livadi toliko vierah razli-čitih. Tu nišla nije ovaj sviet, nego bžirlog (Chaos).
Mladič: Ljudi su ovaj sviet učinili bftrlogom.
Rade: A zašlo jo to Bog pripuslio?
Mladič: Tajna je osuda božja.
Rude: Tajna je osuda božja, to jc meni toliko, koliko, da si reko: mi sino ljudi igračka sliepog slučaja, ili ako smo Šlo bolje, to mi jo zngonetka, koju nemogu razriešiti.
\ Dočim putnici ovako govore, prenu se slarac Rade po-glednvši oko sebe i vidivši, šlo ga okružavoše. Čudan prediel s jedne strane perivoj evaleči, s druge gola pustoš; ondi ša-
Malo idoše naprod i ukaza im se u daljini mnušna sviet-lost tinjajuča kao svietlost zlatarke bubice.
Mladič: Eno svielaljka; ono če biti valraili svietja; mo-žebit čemo se natepsti ka Ijudma i konnk kod njih nači, i la-tivši starca za ruku povedo ga za sobom. Golo stieno oko putnikah oštetjene podobro zubom vriemena kao gorostasi umnožan mrak u mraku, a putnici mukom umuknuli gamze, žurno, gamze bez počinka; u starca se noge zabrusile i oder- • venile, od umora jedva njima kretje oslanjajuč se na ruku mladiča.
Na podnožju visoke gore stoji mala koliebn samotna od hrastovine skerpana,. naliči gomili starih kladetinah; u njoj gori u proč i epu baklja žestilova. Putnici se prikučišo kolebi i kroz mali prozorak gledaju u nutra. U jednom kutu slamna prostirka, u drugom vertlarsko orudje: motika, asov, grablje, budak, kosa itd. u drugom mali astal i za njim siede dvoje slare čeljadi, starac i baka. Ova plete debele čarape iz vu-nene predjo, onaj diela nožičem, žunjakom, dervene žlice i koleniči vretena; divanišu i dobre se volje vide; lica su im vedra kao vedro nebo, poštenje im iz očiuh sieva. Mladi put-nik kucne na koliebna vrata. Gazdarica biaše perva, koja Čujn-še kucanje i reče svomu starcu! Čuješ stari! nietko kuca na naših vratih. Starac domačin skoči hitro kao kakvo momče na noge, lati goreču baklju u ruku, izidje u kuhinju i zapita ku-cajuče: Tko je božji pred vratih? Zabludivši putnici, molimo za konak u ime božjeg dara, odgovori mladi putnik.
Vrata se gostoljubivo otvoriše i naši utrudjeni putnici . žedni i gladni stupiše pod krov.
Starac domačin i njegova starica veleserdno ih primiše govoreči: Dobro došlil i sreča vaša velika kud ste mogli u ovom zobitnom kraju po toj tamnoj noči samotnu našu koli-bicu nači, druge bo nije u cieloj ovoj okolici, a sela i gradovi daleko su odavde.
Znamo, da sto i gladni i žedni, ali što je Bog dno neče od vas biti zatajeno.
Domačica ode u jestbinicu, pak položi pred putnike što je imala: suve ribe; prokrela sira i voča suva. Uslano so i sL.ac domačin, pnk se šukne i on u jestbiiiicu idonese osim jedne pune likve skupocieni, krasni zlatni bukar urešen skupim kamenjem..
Evo, reče, donesavši i položivši ova na stol, ovo nicko-liko kopih vino, dobio sam upravo danas u bližnjem varošincu, gdie sam u gospodskom verlu nadničio, ostayio sam ih za pokriepu svaki dan po niešto; ali jerbo vidim na vami, da sle jako ulrudjeni, okriepite se, prosto vam bilo i blagoslovilo!
Ova zlatna kupaskupocicnn moje jo drago blago, snjom se do smerti rnstavit nemogu; to mi je bašlina draga mojih praotacah, koji su ju izorali na njivi ovdie, gdie sad stoji ova kolieba. MoŽebit se čudite, što ja ovu kupu u inojoj sirotinji prodao nisom za drage novce? Mogo sani to učiniti i bio bi mogo hudi moj slalež poboljšati, ali sam esapio, da jc griehota
rnztifinnfi nn, n Sin Cll nnni mci clnri cfnlli » nolnvili . bml en
- .. . .-	' , d 1------1 ----- -« rnztiepati ono, glo su "nam nagi slari stekli i ostavili: knd su
reno livada, zeleno dubrnve, ploilonosno polje i teretni brie- I ju oni sniuvati mogli, i ja se s njom rastaviti nciiu do mog govi; ovdi moevari, ritme, sterme klisure, strahoviti ponori, | groba, 2ivio kako živio. Ij ove kupe pijem svaki dan, iz nje
mi jo i voda sladka, sladja nego iz čega drugog vino. Toči-' to si dragi moji gosti I ločite, blagajto i pijte, što je dao Bog, pok posli, kad vam sc svidi, spavati, eno proslirka—počivajte, a ja ču s mojo m. bnbom na tavancu goro konakovati, da vi mirnic i alvnlnio počinuti možctc.
Pulnici nisu se mogli dosta nnčuditi tolikoj gostoljubnosti i tolikoj dobroti ovih siromašnih ljudih i okriepivši se je-lom i pitjem Icgnu spavati.
Domači ili ostave, svietja sc ugasi, san ih sve povali u
svoje meko krilo, i u kolibi zavlada podpuna tišina.
* * *
Tek što je zora zabielila i zornica pomolila lice—još svi sladko spavnju — samo mladi putnik več je na nogama obuko sc i obuo, prepaso boke svoje, derži putnu paliru u ruci i budi svog starog druga: Ustaj starče zora puca, a da-lek je put naš; ustaj 1 ustaj 1 vrieme je poči, Bog sam znade, kud smo zabasali.
Stari putnik: Bože pomozil ahal ala sam sladko spavaol nek vam Bog plati dobri ljudi, koji ste nas ovako liepo izpo-kojili. A zašto si ti sinko tako podranio? Nisil* dobro spa-vao? kud si tako navalio?
Mladič: Nista nepitaj, negoberzo ustaj, pak sliedi mene, znat češ poslie zašto hitim.
Bade: A našim gosto-Ijubivim domačinom indi baš ni hvala ni da Bog pomogne, s kakvim bi obrazom to mogli učinili?
Mladič: Znadc Bog čemu je što dobro, negubi vrieme, nego hajd!
Rade: Bog znade Čemu je što dobro!—nek te razumie tko može, ja to ncrazumium, a to dobro znadem, da poštenja ni vidilo nije ottči odavde, a nezahvalit se ovim dobrim Ijndma.
Mladič ni nesluša, što Rade govori, nego latja starca za ruku i vodi ga kao očarana za sobom.
Gora gora stiže, dolina dolinu zalaže. Na jednoj strani veličanstvene gore ukazuju se našim putnikom do neba visoke, a na drugoj otvori se pred njima široko polje, da okom pre-gledat nemožeš; sunce se radja, a oni u polje; mladič starca još derži za raku, i hitro ga vodi napred; do rieči mu nedo-puslja doči, sad pozornost njegovu na jedan sad na dragi predmet viešto obratja, o svačem mu znade poviedali, sva mu slabla po imence kaže, sve mu trave i erietje poljsko redom imenuje kano da je baba travarica, koja bere bilje i trave za liekove; sad ga ovim sad onim zabavlja i svakako zagovara, da o konaku prošastom rieč povesti nemože.
Premahalo biaše sunce davno poldnevicu i več se počelo spusljati k ičindii težačkoj, a putnici naši siedoše na odmor i da malo hleba založe; izbrali su si sienBSto miesto blizu nie-kog bistra vode ladne vrutka za odpočivanje.
Kad su nicšlo malo pregrizli kako je težka bila lieta za-parina ožedniše, te pervi slarac Rade reče: Baš je dobro što smo blizu češme žcdau sam kao riba kad se na ziv digne od zapeko sunca, samo mi je stara i umornu potežko sagibat se i na prileg pili, il* dlanju cerpit vodu iz vrutka, a inače nigdie ništa ni čnše ni tikve, ni herga ncimamo, čim bi vode zagrabili.
Mladič hitro skoči na nogo i dok dlan o dlan, eno ga več kod vrutka, zacerpio vode i nosi k starcu Radovanu, i to u istom onom bokalu, u istoj onoj kupi, iz kojo su sineč vino pili u kolibi kod onih gostoljubivih starih ljudih.
Starac smotri kupu i poznade kano da ona k njemu pro-govori: ja sam ona ista —okameni se i oderveni od čuda i straha, zalogaj mu hleba u gerlu zapade.
Da je starca u onaj čas ošinila munja iz vedra neba, u koi je poznao kupu. nebi večma upropašten bio. Tat, tatbina, lopov, kradja, ugursuz, nepoštenjak, nezahvalnost gadna zloča! sve jo to mahom proletilo starcu kroz glavu, i scrdce, i kad jo malko k sebi dušo razrieši mu so jezik, u ljutosti i jrnjevu posu mladiča snicgoin. mrazom i tučom ukorah veleči: Sto si to učinio jadnidružc?!! Licemiorčel koji sisvana nalik ukre-čenom grobu, a iznutra pun gada i pogani. — S očiuh mi od-* lazi nevidomj
Mladč: Samo Bog znade čemu je što dobrol Uvioravnin te starče, da oni stari ljudi po gubilku ove kupo
mnogo su dobili. Zamahn češ ti dlaku cicpat i meni dokazi-vat, da zlo sicme nemožo dobrim uroditi plodom, i da nijo moguče iz zla dobro učinili. Onn lajna, silna moč, koja svic-tom vlada imade slanovite svoje pulc, koji su za ljude neiz-kušivi.
Rade: Može li biti pred nebom dobro i kriepostno, što je pred zcmljom zlo i griešno? —Može li biti pred višjim sndištem božjim pravednn i opravdano, šlo razum ljudski usu- _ djujo i za nepravedno priznajo?
Mladič: Ludom sc glavom duvar neprobija, oiuudrc glave sliene cicpa kao što viera planine primiestja.
Rade: Luda glava nekviemje, da je bielo, Što je cernjo od ugnjevjah.. Mladcnčel mene nicka tajna sila veže za tebe; duša moja, serdce moje, ja sav u tvojoj sam vlasli, čini sn-mnom, što ti se vidu
Ricči su tvoje ponajviše medene i dobre, diela tvoja — diela nepravednika. Moja je krivnja, šlo sam se dao od tebo uloviti u mriežu, ali buduč ja veliki sumnjivac od mladosti moje i izpitatelj tajnostih osude božje, ti si valjda kaznitelj moje neviere, moga sumnjanja. Evo me stojim pred nebom i zemljom, ostao propao, nemogu vicrovati, da nemognea, svietom ovim vladajoča vlast toli sc podlima sricdstvima može služili kao što je talbina za poslignuljc svoje dobre svcrhe. Ncdo-puštjam, da ikako može bili dobro i koristno, što je očevidno zlo i opako.
Mladič: Sieda glava tverda glava! Onaj, koji vedri i oblači, koji suncem svojim zcmlju razsvietljuje i grije, onaj samo znade čemu je što dobro.
Rade: Zlo nemože dobro biti.
Mladič: Izvor svega je zloupolriebljenje dobra.
Rade: A ti si dobro upotriebio gostoljubnost onih dobrih ljudih kad si od njih kupu ukrao?
Mladič: Opet ti velim starče! samo Bog znade čemu je što dobro!
Starac krenu niekoliko putah glavom mučeč, a mladič ga lati za raku i odoše dalje.
Putnici putuju, a bicli danak jezdi hitro, jezdi brez pristanka žarko sunce k pokojnom zapadu; ncima ono Stanka dok nesliže u nočnu vtadu; tad priklanja svoju tradnu glavu, spati želi, noči predadc vladu.	^ __
Cerne noči cernia oditja stere se svuaa sirom po zemlji; sumorni sanak bere mak po verlib, da ga sipa u jasne palače, a poriše ukuče tradnog težaka, umornog rukodielca, i u nizke koliebe, gdie ubogi hudo životari.
Domalo zavlada meriva tišina, samo stropot korakali put-ničkih prekida ju.
Poljubcem majke naravi uljuljana zaspa zemlja, samo po verhuncih lipah šumeči zelir krilati giba amo tamo tanke hvoje kilnjaste i provodi šale svoje, a putnici prispievaju u nicko selce, u kom se nikog živa nečuje i nevidi, do jedne jedine svietje u kuči posried selca.	t . .
Putnici upraviše korake svojo k vratmi ove kucc u knjoj svietja g«'ri mnijuči, da če ondie koga budna nači i za konak umoliti.	.
Mladič se pojavi na vratih i zamoli konak u ime božjeg dara. Vrata se otvoriše.	. , . .
Pred putnike izidje sa svintjom vriemešan čoviek i uvede «h udom svojpozdravivši ih sa: Dobro došlil Odkud ikako? Što je ikako jc? Tko ste i šlo ste? bila su pena pitanja, na koja pulnici imodoše odgovoriti. Po tom nahraniše, napojiše i što se veli izpokojiše domači putnike našo što se bolje može.
Osim domačinn nadjoše putnici u lom domu ženu Aet-žeču u naračaju majčinom pri sladkoj hrani materinoj nejnčko dietešce jedva niekoliko miesccih slnro. Ovo su milo čedo roditelji jedva pnd starost dočekali, kao ozebo sunce. Bili hi ovo imuči ljudi, puni -:vcga, n sad prebogati u miloj omladini svojoj, učedu svomu, usvom jodinom baštiniku; uštnpu slabe starosti svojo.	. . . .....	•
Pri večeri biauh domači i putnici veseli i dobre volje, i udariše u divane svakojako, a nnjposlic povedo domačin rieč o svom najmiliem predmetu, o pripoviedkami. Mladi putnik jedva to dočeka, to so mahom ponudi za pripoviedaiijo pripoviesti.
Ova ponuda svima je dobro dbšla bila, a osobito domačinu. Svi se bliže priniakoše k mladiču, a on poče pripoviest
svoju ovako: RIncn, maln dievojčica od šest godinicah, kdor »iekog sclskog učitelja prcbolovn najlicpSu dobu cvictnog pro-lioljn, pricka i ncmilu bolest dcržaše ju a sobi kao ptiču u knvezu.
Nu kad se ona mnlko oporavi i poniešto k snagi dojde, neprestade govorili o cvietju i pitaše roditelje svoje: Šta je ved ocvnlo od cvietjah, i jeli lietos onako liepo cvalo kao lani. Jlaca je jako ljubila cvietje, a lietos nije mogla iči u vert i na polje, da gn se sita nag!eda i nabere u kitice, na-plcle u vicnčiče.
Slušno je Macu bratac njezin Juraj, niešto od nje Starii, i uziina malu košaricu, šapnu tajno majki u uho: Ja ča, dopustite maj ko, iči na polje, nabrat čunajliepšeg poljskog cvietja iseki ga .Maci doneli. To mati odobri iJurica ode izvan sela na poznalo polje, gdie biaše livada, u kojoj muogovcrstno liepo raste cvietje.
Sad jo pervi krat ovog prolietja izišo Jurica u polje, jerbo dok je mila sestrica bolovala, on na polje izhodio nije. Činilo sc Jurju, da pramalielje nikad tako uzorito nebiaše, i cvietja nikad tako liepo kao sada.
Veselo diete letilo je kno pčelica od cvietka do cvietka po šarcnoj livadi. Oko nje; su p'ivale ptičice, zujile pčelice, trcptili lepiriči, cvcrkulalo bubice, a okružavalo ga naliepše cvietje. On jc žuborio, pievašio i poskakivao. Nevina dušica njegova tnko je vedra i vesela bila, kao plavetno nad njim nebo; oko mu se sjaše od radosti kao mali ključak bistre vodice izvirnjuče iz kamene stieue.
Skoro tiabra on punu punentu košaricu cvietjah i poljskih jagodah. Smijuči se gledao je sricčni diečak punu svoju košaricu, i sad sicdc u debeli ladak pod- Upu granatu. Gleda oko sebe nn sve strane, vidi cvietje puna ga livada kano da ga nikad .brao nije. Sicdio je na brežuljku, s kog je cielu oko-linu mogo pregledati, svuda -cvietje kud oko dosiže; ptičice poje mile svoje piesni nikad neprestaju, a on sluša i dosta se naslušat nemože.
Nu skačuči i beruč cvietje umorio se Juraj. Piesni pti-čicab uspavše ga u sladak šanak. On se praži pozelenoj me-Jcanoj travici uz punu svoju korpicu i zaspa.
Mirno je sanak sladki boravio diečak. Nu što se dogodil— podiže sc na nebu oluja. Tmasti oblak podiže se k nebu u višine. Iliire inunje bl.esnuše u nakerst; pojavi se silni glas groma u daljini. Neprodje niekoliko časovah zahropi vihar i potrese granje od stabalah. Jurica se prenuh i probudi. Kad otvori oči popiaši se diete. Okolo naokolo smotri nebo gustim zaslerto oblakom, sve tamno, sve neveselo, sakrilo se žarko za oblak sunce.
Tek šlo se diete probudilo, a silan grom zaori. Diete skoči na noge kao plaha sernica i osta okamenjen i smutjen od ove nagle promiene.
Sad pripoviedajuči mladi putnik uzdiže glas svoj više i pogledavši sve redom okolo sicdeči reče pitajučim glasom: A ti srečni čovieče! koi se uzdaš u dobru svoju sreču, misliš li da si sigurnii na ovom tolikimi proiniennini izverženom svietu?—
Več su šustilo velike kišne kaplje kroz rastovo listje. Uplašcni diečak pograbi svoju korpicu i poče biegati. Oluja kiša o te mah, a grom je sve strahovitie urlikao. Okupa kiša Juricu. Jedvo je mogo iči putem. Fuk vetra uvati korpicu, iztorže ju iz slabe ručico Jurjeve i prosu po syem polju po-mno snbrato cvietje. Diete se nimerzgodi, razljuti -se i baci takodjer prazna korpicu na zcm'ju. Plačuči iza glasa i skroz moknr prispeo je jedva doma.
Pošuti maiko pripovedajuči mladič, i strogo pogledavši sve svojo slišaoce ozbiljno zapita:
fin li jc čovieče tvoje nezadovoljstvo ljubkie, slika tvoje ljutine prijntnio kad li so neizpuni koja živa želja?
Ilurzo sc utieša oluja i nebo sc opet razvedri. Ptičice počeše sladke piesni svoje opet pievati, težak privoli se snova svoga posla. Zr«k postao je čislii, mir, tišina i sladki pokoj zavlada po dolu i po gorah. Razgaljeno dubrovo odisala ju opriepom i mirisom. Sve u slndkoj naravi Činjoše se ponovljeno i pomladjeno, i stanovnici poljane dizašo oči svojo u zahval noj radosti -/.a udaljenim oblakom, koji je tako blagom kišom ukrepi o njive njiove, polja i verle. I poplašenog Jurjicu
odvabi vedrina neba opet u polje. Zastidjen nad svojim nezadovoljstvom ode, da potraži zabacitu korpicu i da ju novim napuni cvieljein. Isto diete osietjalo je u sebi neku novu snagu. Razblažen zrak, miriš polja, listje stabalah, cvietje poljane, pievanje ptičicah, sva su ova činila mu so daleko lepša iza olujo i kiše. Stidilo se dfite i sramilo poradi neza-^ dovoljslva kad je vidilo posledice oluje i kiše.—Tako je &k — tišjim glasom reče pripoviedaoc—za zemeljska veselja po-trebit je začin gorke ptomene za uzderžati ih i oplemeniti, što je .dokaz njiove zemaljske naravi.
Još je ležala korpica nad ponorom briega. Zapala biaše za glogov germčič i tako so zaustavila tu nije u ponor pala. Zahvalno pogleda Juraj nn germčič i uzc košaricu. Začudio se i obradovao pogledavši okolo sebe. Poljana blišlala se kao vedro zvezdama okitjeno nebo. Kiša je. izvabila hiljade novog cvietja, hiljade pupovah i kličicah otvorila, i na svakom cviotku blištaše se kapljica biserne rosice. Jurica je Ietao tamo amo kao radena pčelica, sabirajuč slast cvietja za med i kupio naj-liepše cvietje.
Sunce primače se k zapadu, a veselo diete ode s punom košaricoin cvietja doma k seki Maci. .Od radosti velike pod-skakivao je ipevušio. Zahodeče sunce razsvietljivašc prijazno njegovo lice terčanjem ražareno kao rumena raža. Ali još veču osieti radost, kad došavši doma čujaše veselje mile svoje sestrice, ako mu so kresilokno rosa na sunošcu. NijeV istina, reče mati Jurici, da su veselja drugim uzrokovana bolja od sviuh drugih.
Pripoviedajuči mladič pristade ciepom divaniti, iz čega poznadoše slušatelji, da je gotova pripoviedka. Svi ga pohva-liše, a domačin ustovši pokaza putnikoin postelje za njih pro-slerte i svi odoše spavati.
(Dalje (c aUcdili.)
Izviestije odbora izaslanog u Rieku, da tamo dolazeču Njihovu Preuzvišenost, svietlog Bana, od slrane ovdašnjeg Druživa slavenskog pozdravi.
Sčctpiu Gdfjox&,
Vlsokočastna Gospodo!
Po izjavljcnoj želji Vašoj, da bi se saslavio <.." bi prilikom dolazlca. Banovog unam susiedni grad * visokog Gosta od strane Druživa našeg pozdravio — .. sa Vašim saizvolenjem i odobrenjem uzevši na se prijatui .... teret, pošto su zadatak svoj izpunili, uzimaju čest o toga uspiehu nastoječim Yas izviestili.
Kao što je poznato carski parobrod imao je odavde preko Rieke od Senja pred svietlog Bana iziči. Na istom porobrodu*), pošto smo se 7. t. m. iz miesla krenuli, doplovi smo sutra dan s večera upoželono miesto. Došavši tu nepropuslismo po. dužnosti odma včriog domovine svoje sina, ipovierenika ban-skog uPrimorju hčrvatskom, g. Bnnjevco pozdravili. Skakvim smo usčrdijem iljubavi od istog Gospodinn primljcni, nedn se reči, a još manje opisali. Tu je odma iugovoreno, da se trojica od nos odboru riečkom pridruže, i do Senju sutra na su-sret sv. Banu podju, koje je i učinjeno. Savietnik gubernialni g. Pavlctid imao je ljubav i od nas trojicu ontle Njihovoj Pre-uzvišcnosli predstaviti. Svietli Ban videči nnsradovao se vcrlo, i blagodorivši toplo, izvolio je reči: da jc i pre niekog vre^ mena uTčrst misiio doči, no da mu niekc okolnosli dozvolile nisu; i dn čo skorim knd svojo batlnlionb grnničarsko posic-štavao bude i nas u Tcrstu pesieliti, injeko sc vreme i medju nama zadčržavali.
Istcig dana t.j. 9. tek. m. u7 sfllih sligao je visoki Gost oMij u gnal svoj Rieku, i primljen s naj večini uzhičenjem, koje sc nn licama, i u ogromnim do neba podizučim sc živio izražavalo. Odma po dohizku • u 8. siltih sielo sc za večeru od domačina, g Bunjcvca zn 60 persona na slavu svoga ljub-
leiioga Unnn priugotovljcnu. Ovu — prcmda naše nije ovdo opisivnli lo, kao i sjnjni «dočck Bonov — ipak zato naznačujo-mo, šlo su i od nas dvojic« počoslvovani Lili na istoj prisu-51 vo val i, koj o pokazujo ljiibav i počitovanjo g. Povicrenika bnnskog nn sprani Družlvu našem. Pritorn no možemo preču-tali ni oripozdrav Banov na uCinjenoj mu od g. Buujovc« pri večeri ovoj zdravici; buduči dn je včrlo karakterističen. Od-pozdrnv taj od priliko ovako glasi: Gospodo mojal Ja nišam nikakav orator da bi Vam mogao dostojno odgovorili i bla-godarili, i ono, što osiečam izkazati. Vi dobro poznajete Va-šeg Bana, i što jo Vaš Ban metnuo jedanput u glavu, budite uvicrcni, da čo on to i u diojshrije proizvesti. Ban je vaš uvicrcn opet, da narod svoga Bana od sveg sčrdca ljubi, kao i on što njega ljubi, i kuda Ban njegov nagne, da če i on za njim rado u vatru, u vodu. Živili!
Sutra dan na 10. tek. m. okolo 10 s&tih predstavljeni budemo pervi iz medju pčrvih Deputaciah Črez g. Bunjevca Njihovoj Preuzvišenosti. I ovo dielo pokazujo ne malo otli-kovanje, kao i veliko čestvovanje, koje se našem Družtvu ukazalo. Itako predstavljeni dolunaznačeni pervi usudio se u ime svojih povierenikrl., i od strane slavenskoga Druživa Nji— hovu PreuzviŠenost ovim riečma pozdraviti:
Vaša Pheuzvišekost,	••
S vie t li Bare!
sIladinoscu, umietnosču i tergovinom, so cielim tako reči svietom vodimom, na daleko Čuvenog i razglašenog, — svojom pak nepokolebimom, u najnovije burno, kobno, i puno nepo-godah vreme najboljo osviedočenom i iskušenom, prema pre-svietlomo prestolu i velemočnoj ustavnoj carevini našoj vier-nosču obštepoznatoga primorskoga grada Tčrsta — toga velim grada žitelji slavonski u obšte, i naročilo njihovo tamošnje Družtvo, kad nije tako srečno bilo, da PreuzviŠenost Vašu od tolikog vremena željno izčekivanu u svojoj sredini vidi, i zaslugam dostojno pozdravi, i dočeka; to je uzelo posredstvom svojih izbranih, u malovažnim osobama našim, predstavlenih, ovde i na ovoj, ako i ne po syo našoj, a ono nam susjednoj i srodnoj zemlji najponiznije podvorenje učiniti, i za prinesene tolike žerlve na obšte dobro kloneče se najtopliju bla-godarnost izjaviti s tim sinovnim pozdravom: da Vsemoguči, i Vsemilostivi za sva Vašem močnom'upravljanju, i mudrom nadziranju povierenom narodu učinjena dobra dostojno i tisu-čebrojno sa nepokolebimim zdravljem, i neocienjenom narod-nom ljubavi na nebrojena Ijeta nagradi.
Ovo su naše želje. Vaša PreuzviŠenost vidi, da su one prostim, naprostijim slovima izražene; na pritom neka bude PreuzviŠenost Vaša tvčrdo uvierena: da u koliko su iste prosto izjavljene, u toliko da iz dubljeg uvierenja, iz najčislijeg vrela sčrdcah Vam do groba predanih, tamošnjo tčrstansko slavensko Družtvo sastavljajučih, Slavenah izviru. Živiol
Na ovo jo userdstvovao Pozdravljeni u kratko, no sve-sčrdo odgovoriti: „Gospodo mojal Cmetnuvši ruke na pčrsi) Nemam zaista dovoljno riečih, s kojima bi Vam mogao na usčrdiju, ljubavi i počitovanju, koje mi danas ukazaste, blago-darili. Znate, da sam svagda za blago naše radio, pak uvicrcni budite, da ču i u napredak sve ono činiti, što se na dobro našog naroda klonilo bude. Pozdravte mi (rukujuči so čas s jodnim, čas s drugim) vašu milu mi obštinu slavensku, meni drago Slaveno tčrsianske."—Oproslivši se ovako sa ovim najznatnijim novijeg vremena mužem i iskrenim prijateljem, i pokroviteljem našim izidjemo iz sobo u drugu, gdi odma dobijomo poziv za u4 sdta dčržnti se imajuči na slavu Bano-vu banehet, iio svi skupa. Evo i opet novoga dokaza ljubavi, počitanja i privčrženosti nam susiedne bratje slavenske.
Ka li. t.m. u jutru oko 4 sftta povratio so svietli Ban u Zagreb noseči blagoslov, iblagosiljanjo njegovih primorskih žiteljah slavenskih, isvijuh ostalih dobroinislečih, a i mi pošto smo Povjercniku njegovom g. Bunjevcu, i novom ricčkoga kotara velikom županu, našem milom i predragom prijatelju i sučlanu g. Ruznovu, kao i Družtvu taniošnjem slavonskom na časti, s kojom su nas predusretali, i na odlikovanje, kojo su nam pri sva koj danoj prilici nannjbolji način ukazivali, — toplo blagodarili, — krennsmo se na put k Vama Visokočastna Go-
spodo 1 noseči sa sobom ljubav, prijateljstvo, i pozdrav sčr-dačni kako od gorehvaljeno Gospode i Druživa: lako i od svijuh Družtvu našem iz sve duše naklonjcuih nam susicdnih ricčkih Slavenah, i primorskih domorodneah; —koje nnstoječim izjavljujuči Vam i vierno rečeno do znanja Yascg doslavljajuči imamo čest sa najolmjenijim počilanjcm prebili Slavnog Odbora, Vclikočaslno Gospode,
pokorne sluge Gesman Akgelič, A. 3Iamxoyič,
Ferdo šporen, A>unuA Stojkovič, Dr. Aleksander Stojkovič.
Ovdje priobčujemo njekoliko piesamah na čast banu pri svom putovanju u primorju poklonjcnih:
Pozdrav vlernlh žiteljah senjskili.
Ni veselja nad veselje,
Nego vidit onog zdrava, Nam kom čvčrslo so temelje Naša sreča, naša slava. O junački svietli Bani Velika Nam dika 1 Živi dugo radostan I
To veseljo nam jc veče, •
Što je Tvoja majka mila, Izvor obče tolke sreče,
Ovog grada diete bila. O junački svietli Bani Velika Nam dika! Živi dugo radostan!
Blagodati plodno rose,
Kud Te božja ruka vodi, • Blage želje svud To nosc,
Prava sreča s Tobom hodi.
- Spasonosni svietli Bani Velika Nam dika! Živi dugo radostan!
U propastne bune vrime Spasio si domovino, S činmi dično Tvoje ime
Spasi š njom i carevinu. Spasitelju dakle Ban! Velika Nam dikal Živi dugo radostan!
. Narodnosti ljuba mila,
Ka Te diči svietli Bane l Ta upravlja Tvoja dlla,
. Koj i h slava vick ostane. O narodni mili Bani Velika Nam dika! Živi dugo radostan!
Med Sinovi Slavske kčrvi, Domovinu krivoj sili Koj otede, Ti si pervi,
Ti Hervatske sinu mili! Domoljubni zato Bani Velika Nam dika! Živi dugo radostan!
Mnogobrojnom ratnom polju Tvoja hrabra kaza ruka, Kak junačku imaš volju,
Od zla lišit svakog puka.
Zato hrabri svietli Bani Velika Kam dikal Živi dugo radostanl
U cesarskem sjajnom »ledu Savieti fu modri Tvoji, Obdenitu carslva sreda
Tvoje idrce svagdar goji Zalo mudri svietli Bani
Živi dugo radostanl
Liep« Tvoje «v« krlepoili, Ke visoko vriedni »tuj«,
S velkom členom od vricdnosti Do neba Te nzviiuju.
O kriepostni svietli Bani Velika Nam dikal Živi dugo radosten!
Jela&i6-a uspomena
Duglje de se spominjati,
Nek klisuro od kamena Verhu Senja dedu stati.
Zato dugo živi Bani Velika Nun dikal VieCnom slavom ovienčaall!
VinodolcI svomu Banu.
Čijem da Te pozdravimo OtCe blagi junaCkih sinovah
Čijem da Te nadarimo TvorCe dobri srždnib nam vSkovah?! Sjajnost sveta nepoznamo, A bogatstva neimamo, Smemo li Ti p5smu pokloniti, I pismom Te naSki pozdraviti?—
Zdrav nam dožo Svetli Bane! Spasitelju domovine mile!
Gledaj bedne nage strane Odasvud im zlobne preto sile, Od podneva more puli, Od severa bura ruši, VArh glave nam sunce žarko žeže, A pod nogom klisurine leže.
Gle primorske stanovnike, Vfirnostju se svaki odlikuje, —
Itadinosti, žive slike, — Vesela so p6san svedjer čuje, — Tudjinstvo nam hranu daje, Ljuhav roda velika je, Odtudjiti nitko so nepusti, SU od bedo bedni svet zapusti. —
Zemlja ova, zemlja sveta, Pradedovah kirvcom opojena, Ovd5 d jednom divja četa Balu-kana divjeg razpflrSena. O naših se pradedovah ItazbijaSe bes valovah, Koji turskom uzburkani šilom Svet gutahu kletim svojim ždrilom.
Smemo li so dakle zvali Verna detca Otca Ijubeznoga?
Smemo U Ti s ovim dati Iskren pozdrav puka primorskoga? Čaj der, Sto se gorom ori, Što u vernih sdrdcih gori: „Ban je doSo! nevoljah več nije, Era nova Vinodolu rije!"
Evo Bane! sve se divl, Uzhitjenjem svaki amo Mrli I pozdravlja: Bog poživi ■ llilog Banal — Vinodolac vdrli. Pfivat čemo srako doba „Da ai narod digd sgroba," Fevat demo dok svet neizgine, „Da si Spas i Otac domovine."
Itak VomEmi.
Svojemu Banu prigodom došastja n Rlekn.
Kad se Rieka Tvom kornulu Svietli Bane! podložila, U gnidih je nadu milu Sriece i blaga svog* gojila.
Junačtvo i mudrost Tvoja Sve nam nade nadkriliSe, Česti, srieče i pokoja Dovoljao nam pribaviSe.
Pribaviše rajske slasti, Duh narodni da uzplodi, Da oblači mina traasti, Zemlja da se preporodL—
Ali kada naše n kolo
Lovor-vi en cem ovienčani Stupas Bane! i svud okolo Razprostiraš zrak sunčani:
Kada modro Tvoje slovo, Kad Tvoj pogled blag i mio K nam obratiš,— tad na novo V' zemlji biva rajski dio.
Živil otče domovine a	, Vitezu nad vitezovi,
Spasitelju carevine Nek se svud Tve ime slovi!
Živi!—i dičnoj Zaručniii Koja Tvom se sžrcu omili Pozdrav pruži — u nježnoj slici Što Njoj šalje grad naš bili!
Banu Jelaciču
Mladež škol latinskih u Rieki.
Svietli Bane! diko naša krasna Slavni sine slavne domovine! Koi si rod uzbudio izn sna, Da mu »mva nikad nepogine.
Zdrav nam bio, Gostit nom dospio! Otačbine dlčni spasitelju! Ti si carslvu pokoj pribavio, Izpunio vrudu našu želju.
Mudros Tvoja brabros i krieposti Tak su srca naša obuzcle, Da ljubav jezika i narodnosti KO što Život sad cicnimo vele.
Hram Minerve skoro zapuščeni Po Tebi se osvictlati poče, I kO u bašči cvietjo so zeleni; Tere slavi Tebe, mili o t če I
Slavi Tebe o vitežki Banol Koi si život žrlvovao cicli, Da Ti rodu biola zora svane, Da sc pravo pravici podiclil —
Primi indi darak zahvalno« ti, Što Ti mlade posveljuju grudi, Te nas Tvojom obsjaj milosti I viek možni naš branitelj budil
Zmes.
Ko ptuji Slavjan v Gorico pride, mu je čudno pri sercu. .Naj pride iz koroškiga, iz furlanskiga unikraj Sočo, iz To rs ta ali iz Ljubljane, bodi do pervih hiš mesta po slavjanski zemlji. Na enkrat zagleda im<5 predmestja in ulice po laško načerka-no. Na vsili štacunah vidi imena posestnikov in njih opravil v laškim jeziku napisane. Zdi so mu, do je na enkrat vsred Italije začaran. Tode zmota kmalo zgine; iz vsih ulic, iz vsih stacun sliši dobro znani slavjanski glas. V kavarnicah so pogovori mešani, vender pa nemški premagujejo. Le nemški časopisi se v njih dobe, in še clo v tako imenovanimu »Casino di socicta" imajo le en sam obširniši italijanski časopis, de-siravno se tam vsi vikši stanovi shajajo, med kterimi jih je brez dvoma veliko laške ali italijansko rodovine.
Ako se premisli, de v Gorici je — od otroka do star-čika -r- komaj 2000 oseb, ki le italijansko in med temi veliko število takih, ki le furlansko govord, se ne moro verjeti, dc prebivavci sploh hrepenč za Lahe deržani situ In res se ta želja le pri nekterih bahačih najde, ki se napenjajo in na vse gerlo kričd: »Noi Goriziani sinmo italiani."
To silno želo, ktere bi radi vse prebivavce vdeležili, podpirajo na. vso moč nekteri širokoustniki v kavarnicah, dva ali trije odborniki v mestnim poglavarstvu, in posebno nekaj časa sem časopis » Giornule di Gorizia." Pervi so jo že tako deleč pognali, de sc tukajšni prebivavec nar raji »Gori-čanaa imenuje, in drugi so jo vedli tako obračali, de so se vsi napisi tergov in ulic, in malo po malim tudi stacun in rokodelstev v laškim jeziku napravili. Tako deleč se je šlo, de šo tabla na mostu čez Sočo le v laškim in nemškim jeziku prepoveduje, tobak piti, in de se oznanila z bobnam Ie po furlansko dajajo. Na gerbu mestne gosposke se pa vender Še bere »©tabtinaflifirat ©orj« — in na mestnih vratih »$ier ijl tcitJ Eettcfo »erboten."
Še ni dolgo, kar so imeli tergi in ulice nemške in italijanske napise. Ko so pri nndanjimu ponovlenju nemške za-terli, niso za Slavjane toliko marali, kolikor prej za Nemce. In vender so Slavjani osnovitelji Gorice; vdlki terg so imenuje travnik; imena predmestij Kostajnovica, Pristava, Studenic (CLitettc, Svunnen) so slavjansko imena; poglavni sredniki blaženosti Gorice so Slavjani, kupčija na debelo in na drobno grd vcč!dcl po njih rokah; z eno besedo, Gorica obstoji lo z njimi in po-njih. Lo slepoti, ki iz narodskiga sovraživa izvira, so mora tedaj pripisati, de se pravico Slavjanov popolnama zanemarijo in zatirajo. Res se zdaj lo zoper Nemce,, ki na vikSi stopnji izobraženja stojd, bojujejo, kčr so bojd, de bi pri svoji veči izobraženosti v cerkvi, v šoli in v uradi prevelike veljavnosti nezadobili; in ničesar ne zanemarijo, razširenje nemške izobraženosti ovcrnli. Na primer, gledišno vodstvo so stanovitno hrani, gledišo nemškim igram odpreti, desiravno jih izobraženiši del prcbivavcov serčno želi.
Poslcdnjič, časopis »Giornale di Gorizia" no pozna v Gorici drugo narodnosti ko laško, in bi, ko bi zamogcl, šo zvonu, ki učcncc v Gimnazium sklicuje, lo laški glas dal. — Dobro vedo, do učeneov je saj dve tretjini Slavjanov, dc v poslednji tretjini jo veliko mladenčev nemškiga rodu, dc med njimi jo tedaj lo malo Lahov: in vonder Icrja časopis neprene-hama, de naj so lo v laškim jeziku uči. Vedno vpijejo »Ia no-stra lingua" in, jo na stol učilslva povzdigniti, kald resnico, napadajo osebe, nar pošlcniši ljudi, in jih ljudstvu ko sovražnike Ilaljnnov kažejo. — Nemška stranka brani svoj slan, in ukazi in naprave vlado jo močno podpirajo. Lo revni Slavjan nima nikogar, ki bi njegovo pravico branil. Čo sc v laškim ali nemškim jeziku misliti in drugo reči uči, kaj marale uni stranki za to! Zadosti imate med seboj opraviti, ena si nov stan pridobiti, druga svojiga ohraniti.
In ta boj so bo izpeljal brez ozira napravice Slavjanov. Vdati se bodo morali v to, kar bo osoda sklenila. Tode tudi njih čas bo prišel. S svojim bistrim umam, s svojo stanovitnostjo, ki se nobene overe ne vstraši, bodo tudi overe, ki iz ptujiga jezika pri poduku izhajajo, srečno premagali, in kakor že zdaj moč večine za se imajo, tako bodo tudi moč izobraženosti pridobili in svoje prolivniko deleč prešli. L. F.
Na Francoskim, u mestu Lyon, jo pred kratkim stara žlahtna vdova vmcrla. Po Ziidnji«oIitvi jc zapustila svojimu oskerbniku 6000, in svoji družini 4000 frankov, s tem pogojam, da morajo ti za njoniga ljubljencu — ICodrastiga psička — dokler bo živel, posebno skerbeti. Namreč la mora zadosti in dobriga jesti dobiti, dobro oblečen, ter lako po-strežen biti, kakor je ona svojo dni bila. To živinče ima tedaj lepo obleko, posebno gorko izbico, so vozi v kočiji, ter smd hladniga zraka lo takrat vživati, kadar to zdravniki za potrebno spoznajo.	J. Š.
Visoko poštovanim prijateljem Jadr. SlaTjana.
Okolnosti, ki sc niso dalo lahko previditi, so prisilite odbor, da je 24. t. m. sklenil, izdavanje družlvcncga lista s prihodnim mescam Avgustam vstavili.
Ne straši nas »hudi pdt, no ternje, ne kupinc", tudi ne omerzuje naše serce, naša ljubav do domovine, in naroda; pa pamet nam svetuje vmolknuli, ter bolje vreme dočokovnli.
Dragim rodoljubom, ki so nam do sada tako serčno učestje skazovali, se pohlevno zahvalimo za milo njihovo prijaznost, in prosimo, naj nns ne pozabijo, in nc opuslijo, nas s svojo vgodnostjo in dobrohotnostjo počaslevali.
Prej ko bode mogoče, se bo Jadr Slavjan opci prebudil, in, ako »mu viečna pomoč od Boga sinut če", s novo krepostjo napredovali jel. Nadjamo se, da bo slav. družtvo skor osobitega urednika najeti moglo, in tudi dobilo, vrednikn, ki mlad in krepek, bode vtegnil visoki nalogi, ki je nikdar spred očmi ne zgubimo, po vsih stranih obširnega polja, ki ga jo Jadr. Slavjan obdelovali začel, zadostiti, in zadovoljiti. — Nadjamo se tudi, da bodo nadloge Slavjane zjcdinilc, ali snj k spoznanju prignale, da vsaka posamesna -pi-ličica so lahko pre-I-ml; in da naša telesna, in dušna moč le v služnosti, in v goreči ljubezni do naroda leži.
TaČas bomo IH. del Bossuetovcga Razgovora nu svitlo spravili, in mislimo, ako nam moči pripustijo, sc še kakšnega drugega dela lotili, posebno radi bi novi zavet sv. pisma v slovenskem, ilirskem, češkem, in šo v kakem drugem narečju izdavati začeli. Tako delo so nam za povzdigo Slavjanstva posebno važno zdi; in bi ne bilo teško, ako bodo naši dragi prijatelji, in iskreni rodoljubi nas podpirati, in svojim znancam za naročilo priporočili blagovoljili. Razgovor bo veljal 15 kr.; cena sv. pisma sc bo pa povečem nli manjšem broju nnročiteljev ravnala.
Imena dobrotnikov, ki so nam milodare zn vboge Is tria no izročiti blagovolili, ki jih nismo šo na znanje dali, moramo, kakor ludi račun zneskov in izdatkov, zn prihodui in slednji letošni list prihranili.
Yrcdil S, Rudma£.
Tiskarnica Austr. Llovdu.