Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 267 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. a) K uporabi §-a 203 rud. zakona; takojšnji odpust iz službe se lahko opraviči kasneje tudi s takim zakonitim razlogom, katerega delodajalec ob času odpusta ni trdil ali ni še vedel. C. k r. okrajno sodišče v Radečah je v pravni stvari tožnika I. K-a proti toženi premo gokopni rudarski družbi v Št. Janžu zaradi 268 K spr. z razsodbo od 27. oktobra 1905 št. C 66/5-6 spoznalo za pravo: Tožena rudarska družba mora plačati tožniku vtoženo svoto 268 K s 5"„ obrestmi vred in sicer od zneska 50 K od 8. julija 1905, od zneska 218 K pa od 8. avgusta 1905 in mu povrniti na 243 K 10 h odmerjene pravdne stroške v 14 dneh pod izvršbo. Dejanski stan. Tožnik vstopil je dne 6. novembra 1904 pri toženi družbi za velikega lezca v službo pod nastopnimi pogoji: tožena družba mu plačuje mesečno 200 K ter mu da prosto stanovanje — po trditvi tožnikovi izrecno v hiši, kjer oskrbnik stanuje, in kjer je tudi njegov prednik stanoval —, dalje prosto kurjavo in prosto svečavo; odpovedna doba je obojestransko bila določena na tri mesece. Dne 1. julija 1905 je oskrbnik tožene družbe pJsal tožniku, da mora svoje dosedanje stanovanje zapustiti, ter se preseliti v prej Vidmarjevo hišo. Dne 5. julija 1905 je tožnik imenovanemu oskrbniku odgovoril, da se njegovemu ukazu ne more pokoriti, ter je službo odpovedal na tri mesece. Na to je pa dne 8. julija 1905 dobil od oskrbnika pismeno obvestilo, da je takoj iz službe odpuščen in da se mora v 24 urah izseliti. Tožnik zahteva torej od tožene družbe plačilo mezde in sicer za čas od 1. julija do 8. julija 1905 znesek . . 50' - K dalje za čas od 8. julija do 8. avgusta 1905 znesek . 200— » Odnos . . . 250— K 268 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Prenos . . . 250 — K odškodnino za stanovanje...........10'— » » » kurjavo............ 6'— » in » » svečavo............ 2'— » skupaj 268 — K z obrestmi »pro rata temporis« in pripadki. Temu nasproti zatrjuje tožena družba, da se je tožnik nasproti nadrejenemu oskrbniku nedostojno vedel in se mu zo-perstavljal, potem da ni hotel opravljati službe, da je bil posebno dne 6. julija 1905 vsled pijanosti za službo nesposoben ter da je slednjič delavce ščuval k nepokorščini, da je torej takojšnji odpust iz službe v smislu §-a 203 rud. zak. opravičen, — ter predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Iz podatkov dokazovanja je posneti nastopno: I. Glede nepokorščine proti oskrbniku. Priča rudarski oskrbnik E. G. pravi, da je bil tožnik njemu nepokoren le v tem, ker se ni hotel preseliti v stanovanje dne 1. julija 1905 mu odkazano v prej Vidmarjevi hiši. Priča D. C, ki je eden ali dva meseca kasneje kakor tožnik nastopil službo pri toženi družbi v Karmelu, izpoveduje, da je bilo stanovanje v oskrbnikovi hiši, v katerem je stanoval tudi prednik tožnikov, edino sposobno za velikega lezca; da se do 1. februarja 1905 pri toženi družbi v Karmelu sploh niso dogodile nikakoršne izpremembe, ki bi zahtevale drugačno razvrstitev stanovanj; da so bile navadnim delavcem v stari rudarski hiši odkazane sobe v boljšem stanu, nego stanovanje v Vidmarjevi hiši, katera je bila tedaj naravnost razpadajoče poslopje, pod katerim se je podirala rudosledna jama, tako da je bilo videti blizu hiše že na površju več udrtin, na hišnem zidu pa mnogo za ped širokih razpok, koje so se le na zunaj zamazale. Priči D. C. se je oskrbnik G. že meseca junija enkrat, ko so se vršila nedostatna popravila Vidmarjeve hiše, izrazil, da bode tožnik moral iti v to stanovanje, češ, da je za takega prešiča že dosti dobro in pa da ne more trpeti, da bi tožnik z njim in njegovo soprogo v eni in isti hiši stanoval. ¦ Priča mašinist V. Z. priznava istotako, da je v Karmelu edinole v ^ oskrbnikovi hiši stanovanje, primerno za velikega Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 269 lezca. On, kakor tudi tožnik, sta sicer enkrat mislila, da bi vzela stanovanje v Vidmarjevi hiši, a ko je opazil razpoke v zidovju in še vrhu tega zvedel od inženirja C, da je pod hišo razpadajoča rudosledna jama, je tudi on to misel popolnoma opustil. Tudi računovodja Henrik F., kateri edini sicer smatra, da je stanovanje v Vidmarjevi hiši sposobno tudi za velikega lezca, mora priznati, da ima zidovje razpoke in da je videti v bližini hiše luknje v zemlji. Jožef V., je lansko leto le zaradi tega svoje posestvo prodal toženi družbi, ker se je začela zemlja okoli hiše udirati in je jelo zidovje pokati, tako da je o sv. Jurju t. 1., ko se je izselil, naštel že 19 manjših in večjih razpok. Anton P. je že pred dvema letoma videl pri Vidmarjevi hiši zunaj in znotraj na več krajih razpoke in dobil utis, da je nevarno v tej hiši stanovati. — Orožniški stražmojster Ivan L. je videl o sv. Jurju t 1. v zidovju več razpok in opazil, da ni več zračnega predora pod hišo. Tudi on je imel pri natančnem pogledu utis, da se hiša morda razsuje in razpade. II. Pijanost v službi. Glede dogodka dne 6. julija 1905 pripoveduje priča D. C, da si je tožnik od oskrbnika izposloval dopust od 6. na 7. julija, tako da bi mu bilo službo nastopiti ob 6. uri zjutraj dne 7. julija 1905. Ker se je pa 6. julija zvečer službujoči paznik ponesrečil, javil se je tožnik okolu polnoči prostovoljno k službi, ter jo je tudi redno opravljal do večera 7. julija 1905. Priča V. Z. je videl tožnika ob polupolnoči dne 6. julija, da sicer ni bil popolnoma trezen, a tudi ne vinjen, tako da je bil za službo sposoben. Tudi priča Jožef B. vinjenosti nikakor ne more potrditi. III. Ščuvanje delavcev k nepokorščini. Priči Antonu B. izrazil se je tožnik enkrat meseca januarja ali februarja 1905. 1. na pritožbo zaradi vedno slabšega zaslužka, da so delavci sami neumni, ker si nočejo pomagati s štrajkom; ko je pa priča dejal, da je svet za to siromašen, odvrnil je tožnik: »pa delajte, če ste neumni« in pri tem je ostalo. Anton B. je naznanil ta pogovor še spomladi računovodji F-u. 270 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Teden po tožnikovem odhodu iz službe napravila je tožena rudarska družba proti tožniku potom orožništva kazensko ovadbo zaradi prestopkov zoper varnost lastnine po §-u 461 k. z. in po §-u 3 zakona z dne 7. aprila 1870 drž. zak. št. 43 (Kaz. spisi U 148/5). Tudi tu je že nastopil Anton B. kakor priča. Tožnik pa je bil obtožbe glede obeh prestopkov oproščen. V razlogih kazenske razsodbe se povdarja, kako ni niti dokazano, da bi bil tožnik svoje sodelavce poskušal pregovoriti k takozvanemu štrajku, marveč da je le izrazil svojo nejevoljo zaradi tega, ker njegovi sodelavci ne drže skupaj. Vse priče so bile zaslišane pod prisego. Razlogi. Z ozirom na te podatke dokazovanja je sodišče prišlo do zaključka, da tožnik ni zakrivil nikake bistvene prelomitve dolžnosti glede zvestobe, pridnosti in predstojnikom dolžnega spoštovanja in pokorščine. Za izselitev tožnika iz stanovanja iz oskrbnikove hiše, katero je bilo tudi že tožnikovemu predniku odkazano, v Vidmarjevo hišo, ni bilo nobenega, iz službenih ozirov izvirajočega povoda. Razen stanovanja v oskrbnikovi hiši tožena družba v Karmelu sploh ne premore drugega za velikega lezca sposobnega stanovanja. Vidmarjeva hiša je razpadajoče poslopje; vsekako je imel tožnik dovolj utemeljenih razlogov smatrati, da je stanovanje v Vidmarjevi hiši za njega in njegovo rodbino nevarno. Ako se torej v takih okolnostih ni upal preseliti v Vidmarjevo hišo, se ta njegov čin pač nikakor ne more in ne sme tolmačiti za izraz nepokorščine napram predstojniku. Dalje je dokazano, da je tožnik dne 6. julija in 7. julija 1905 redno opravljal svojo službo, da je celo to službo 6 ur preje nastopil, kakor hitro je zaznal za nesrečo, ki se je bila dne 6. julija zvečer pripetila. Ni se torej izkazala malomarnost, marveč izkazala se je celo marljivost tožnikova v službi. Glede opazke proti Antonu B. je že kazenski sodnik v razlogih oprostilne razsodbe izrekel svoje dejanju popolnoma primerno in prikladno mnenje; a tudi že dejstvo, da Anton B. sam in računovodja F., ki je o opazki tožnikovi zvedel že Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 271 spomladi t. 1., nista smatrala za potrebno, o tem izpregovoriti besedice oskrbniku E. G. in da se je še le potem, ko je bil tožnik že odpuščen iz službe, skušalo iz tega skovati orožje proti tožniku, izpričuje dovolj, da je opazko o samopomoči s štrajkom smatrati le za nepremišljeno besedičenje, ki nima resnega pomena in važnosti. Tožbeni zahtevek ostal je torej vsestransko utemeljen ter mu je bilo ugoditi. Izrek o pravdnih stroških se upira na § 41 c. pr. r. C. kr. okrožno prizivno sodišče v Rudolfovem toženkinemu prizivu na podlagi ustne z obema strankama dne 19. decembra 1905 opravljene prizivne razprave ni ugodilo, nego je potrdilo razsodbo prve instance. Razlogi. Kar se najprej tiče prizivnega razloga neprave ocene dokazov utemeljuje prizivateljica ta prizivni razlog prvič s tem, da priči D. C. in V. Z. nista izpovedali nepristransko, drugič, da prvi sodnik ni prav ocenil izpovedeb prič F. in L. in tretjič, da se je zadovoljil prvi sodnik z dokazom po pričah o stanju Vidmarjeve hiše ter sveta okoli nje in pod njo, namesto da bi bil izvršil dokaz po lokalnem ogledu in po zvedencih in si tako zadobil nepo-srednjo vednost o navedenem stanju, da je tedaj grešil zoper načelo, da gre neposrednjemu dokazilu prednost pred po-srednjim. Prizivni razlog v nobenem oziru ni utemeljen. Verodostojnost prič D. C. in V. Z. izpodbija prizivateljica, češ, da sta bili ti priči sočasno s tožnikom odpuščeni iz službe, kar že samo opravičuje sum glede njune nepristranosti, in kar se tiče priče D. C. še posebej, da je ta priča sama izmerila jame in napravila dotične karte, tako da ji je moralo biti znano, da se ni nikdar kopalo pod Vidmarjevo hišo, potem da je priča sama popravljala to hišo in je zato njena trditev, češ, hiša je imela za ped široke razpoke, namenoma napačna. Za prvi dve trditvi ni ponudila prizivateljica nikakega dokaza, tožnik jih ne pripoznava, marveč izrecno zanikuje in ji je imeti torej za nedokazani: pa tudi če je D. C, kar izpoveduje sam, popravljal 272 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. stanovanje v Vidmarjevi hiši, ni uvideti, zakaj bi bila radi tega njegova trditev glede razpoklin neresnična. Glede izpovedb prič F. in L. navaja prizivateljica, da izpoveduje prva priča, kako je stanovanje v Vidmarjevi hiši popolnoma zadostno, a druga, da se je izrazila, da bi bila vesela, če bi imela tako stanovanje. A prizivateljica je le iztrgala nekaj besed iz izpovedeb. Priča F. izpoveduje namreč, da je stanovanje v Vidmarjevi hiši za velikega lezca sposobno, pravi pa, da je videti v zidovju razpoke, prav v obližju hiše pa luknje; priča L. pa je rekel oskrbniku E. G., da bi bil vesel, ko bi imel tako stanovanje, seveda temeljito popravljeno. Izpovedbi teh prič tedaj nikakor ne izpodbijati ugotovitve dotičnih dejanskih okolnosti. Kar zadeva utemeljitev, da bi se prvi sodnik ne bil smel zadovoljiti s posrednim dokazom po pričah, nego zvršiti neposredni dokaz po lokalnem ogledu in zvedencih o stanju Vidmarjeve hiše ter sveta okoli nje in pod njo, se ta utemeljitev ne tiče neprave ocene izvršenih dokazov, nego trdi neko poman-kljivost postopanja, češ da prvi sodnik ni ukrenil in izvršil pravega dokaza. Sicer pa tudi ne more biti govora o posrednem dokazu po pričah; kajti prvi sodnik je priče zaslišal sam, torej neposredno in tako ni res grešil proti procesualnemu načelu, da gre prednost neposrednemu dokazu pred posrednim. In če je prvi sodnik na podlagi osebnega neposrednega zaslišanja prič dobil zadostno prepričanje o vprašljivih okolnostih, ni bil zavezan, uradno (§ 368 C. p. r.) — tožnik tega dokaza ni predlagal — izvesti dokaz po lokalnem ogledu in zvedencih. Neutemeljen je nadalje prizivni razlog pomankljivosti prvo-sodnega postopanja. To pomankljivost trdi prizivateljica v dveh ozirih: prvič, ker prvi sodnik ni dopustil od nje ponudenega dokaza po lokalnem ogledu in zvedencih o stanju Vidmarjeve hiše sedaj in v vprašljivem času in dokaza po rudarsko-tehničnih zvedencih, da se pod Vidmarjevo hišo ne koplje in se nikoli kopalo ni — in drugič, ker se rešitve okrožnega rudarskega urada z dne 6. julija 1905 štev. 1072, izišle o pritožbi tožnikovi, ni uvaževalo, marveč se jo je kar prezrlo. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 273 K prvi točki tega prizivnega razloga je opomniti, da se za to, v kakšnem stanju je hiša sedaj, ne gre; da pa je bila v vprašljivem času, to je dne 1. julija 1905 v tako slabem stanju, da je bilo nevarno stanovati v nji, je po izpovedbah tako tožni-kovih kakor toženkinih prič brezdvomno dokazano. Priča Jože Vidmar, bivši lastnik navedene hiše, sam izpoveduje, da je hišo prodal toženki zaraditega, ker se je zemlja okoli nje na več krajih začela udirati, in da je bilo že o sv. Jurju t. 1. videti 19 večjih in manjših razpoklin v zidovju. Priča D. C. izpoveduje, da je bila v kritičnem času pod Vidmarjevo hišo rudokopna jama, da so bile v obližju hiše udrtine in da je imelo hišno zidovje za ped široke razpokline, in se je bilo bati, da se bode hiša podrla. Priča Ivan L. pravi, da je o sv. Jurju t. I. videl 20 metrov pod hišo že opuščen zračni predor, da so bile deske na okoli, ki drže zemljo, že bolj slabe, da mu je pravil Vidmar, da sliši, kako pod zemljo kopljejo. Tudi potrjuje priča, da je bilo na hiši več srednjih razpok, ter da je vse nanj napravilo vtis, da bi se vendarle morebiti hiša razsula, posebno ker je bilo znano, da se pod hišo koplje, ali da se je kopalo. Toženkina priča F. izpoveduje, kakor že zgoraj navedeno. Priča V. Z. izpoveduje, da sta se on in tožnik res mislila preseliti v Vidmarjevo hišo, da ga je pa minulo veselje ko je videl razpoke v zidovju. Priča Anton P. izpoveduje, da mu je pred blizu 2 letoma Vidmar razkazoval hišo in da je imela ta že takrat zunaj in znotraj mnogo razpok, in da je bilo, kolikor je on videl, res nevarno stanovati v hiši. V očigled takim izpovedbam zaslišanih prič, ki govore iz lastnega opazovanja, se pač od dokaza po lokalnem ogledu in zvedencih ne more pričakovati takega uspeha, da bi se dalo priti do drugega sklepa glede stanja Vidmarjeve hiše in sveta okolo nje in pod njo. Toženka je navedeni dokaz ponudila tudi že prav ob sklepu razprave pred prvim sodnikom, in to kaže, da je nameravala s svojim predlogom pravdo le zavleči. Zaraditega in ker bi se bila rešitev pravde z dopustitvijo dokaza znatno zakasnila, je odklonitev tega dokaznega predloga tem bolje bila upravičena (§ 179 c. pr. r.). K drugi točki navedenega prizivnega razloga je opomniti, da se toženka na rešitev okrožnega rudarskega urada v pravdi 18 274 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. niti ni opirala. Iz vsebine dotične rešitve, kakor jo navaja prizivateljica, izhaja sicer, da je okrožni urad označil za prestopek po zmislu §-a 203 rud. zak., ako se tožnik oskrbnikovemu ukazu ne pokori; ne pa tudi, da je bilo navedenemu uradu znano, v kakšno hišo naj bi se bil tožnik preselil. Brezdvomno bi bila rešitev drugačna, ko bi bil imenovani urad vedel, da se je tožniku ukazalo preseliti se v hišo, v kateri bi bili on in njegova družina v nevarnosti za svoje življenje. Prizivno sodišče mora tedaj pritrditi ugotovitvi prvega sodnika, da je Vidmarjeva hiša bila v vprašljivem času v takem stanju, da je bilo stanovanje v nji za življenje ljudi nevarno. Če je pa tako, se nikakor ne more trditi, da bi se bil tožnik pregrešil po zmislu §-a 203 rud. zak. Ta zakonova določba ne more zahtevati, da se mora uslužbenec pokoriti povelju tudi tedaj, kadar ga izvršitev tega povelja spravlja v telesno ali življensko nevarnost. Neutemeljen je končno ravno tako prizivni razlog, kolikor se trdi, da involvira tožnikovo postopanje napram delavcu Antonu B. prelom dolžne zvestobe proti delodajalcu. V tem pogledu je uvaževati, da se je tožnika odpustilo iz službe edino iz razloga, ker se ni pokoril povelju, da naj se preseli v Vidmarjevo hišo. To potrjuje kakor priča toženkin oskrbnik E. G. sam, ki je ravno dal navedeno povelje. Le s tega stališča je presojati, je li odpust iz službe upravičen ali ne. O tozadevnem tožnikovem postopanju ni niti ničesar znal toženkin oskrbnik, ki je tožnika odpuščal iz službe. Sicer pa pritrjuje prizivno sodišče popolnoma tozadevnim razlogom prvega sodnika, da namreč tožnikove besede niso imele resnega pomena. Ker ni utemeljen noben prizivni razlog, bilo je priziv zavrniti in potrditi prvosodno razsodbo. C. kr. najvišje sodišče je toženkini reviziji z razsodbo od 20. marca 1906 ugodilo in razsodbo prizivnega sodišča tako spremenilo, da se zavrača tožbeno zahtevo in da mora tožnik toženki povrniti vse pravdne stroške v 14 dneh. Razlogi. Po §-u 203 rud. zakona se lahko brez prejšnje odpovedi in takoj odpusti iz službe uradnike, paznike in delavce, ki prelomijo svoje dolžnosti zastran zvestobe. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 275 Kakor izhaja iz pravdnih spisov, je tožnik meseca januarja ali februarja 1906 proti Antonu B., ko se je ta pritožil zaradi majhnega plačila, odgovoril : »Vi ste neumni ; ustavite delo«, in ko mu je ta odvrnil, da zaradi uboštva dela ustaviti ne more: »Tedaj pa delajte, če ste neumni!« Na ta način je tožnik dolžnost zastran zvestobe napram toženki kakor svoji delodajalki prav zelo prelomil in sicer tem bolj, ker je bil, višji lezec, nadrejen drugim delavcem in ker je to govoril pazniku. Obe nižji instanci sicer niste tega dogodka posebej upoštevali. Njun pravni nazor je napačen. Prvi sodnik utemeljuje svoje mnenje tako, da je kazenski sodnik tožnika oprostil in da seda iz te okolnosti, ker nista niti Anton B. niti računovodja F. tega slučaja oskrbniku ovadila, sklepati, da dotične tožnikove besede niso bile resno mišljene, marveč v neprevidnosti izgovorjene. Temu nazoru je pristopilo tudi prizivno sodišče. Temu nasproti je pa pripomniti, da je kazenski sodnik stvar presodil le s stališča tožnikove kaznivosti, da torej, ako je on to vprašanje zanikal, še nikakor ni utemeljen sklep, da ne bi bil tožnik prelomil svoje dolžnosti glede zvestobe svojemu delodajalcu. Nasprotno je tožnikovo postopanje pač smatrati za prelom dotične dolžnosti, ako se pomisli, da so bile tožnikove besede, akoprav niso nameravale morebiti naravnost delavce nahujskati k dogovorom, določenim v §-u 2. zak. od 7. aprila 1870, št. 43 drž. zak., vendar sposobne delavce nahujskati proti toženki, kar bi bilo lahko v gotovih okolnostih imelo za njo najslabše posledice, ko bi bile namreč te besede dosegle svoj namen ter bi se bil dal Anton B. pregovoriti. Tožnik je torej očividno v veliko nevarnost pripravil koristi svoje delodajalke. Za to pa, da so bile besede samo nepremišljene, brez resnega pomena in namena, ni niti najmanjšega dokaza; posebno se ne da tako sklepati iz obnašanja Antona B. in F-a, ker sta ta dva imela lahko za svoje molčanje tudi druge razloge. Pač pa nasprotuje tej domnevi to, da je tožnik, kakor izhaja iz kazenskih spisov U 148/5, tudi proti drugemu delavcu na podobno sumen način govoril. Prvi dve instanci ste menili, da se na omenjeni razlog še zaraditega ni moči ozirati, ker toženka ni tožnika iz tega raz- 18* 276 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. loga odpustila iz službe in ker je oskrbnik sploh še le izvedel o tem pozneje. A tudi temu nazoru ni moči pritrditi, ker po §-u 203. rud. zak. je takojšnji odpust dovoljen, kadar dotična oseba svojo dolžnost glede zvestobe prelomi ; zakon samo zahteva, da je moral biti razlog že eksistenten ob času odpusta, ne glede na to, ali ga je toženka v dotičnem odpustnem dekretu omenila ali ne in ne glede na to, ali je tedaj o dotični okolnosti že vedela ali ne. Toženka je ta vzrok odpustitve že pred prvim sodnikom uveljavila, ne da bi bil tožnik oporekal, ter se mora v razsodbi nanj ozirati. Revizijski razlog po §-u 503. št. 4 c. pr. r. za odpust je potemtakem opravičen in bilo je reviziji ugoditi, prizivno razsodbo spremeniti in tožbeno zahtevo zavrniti, ne da bi bilo treba še pretresovati, ali je revizija še glede daljnih točk opravičena. Dr. y. Hrašovec. b) Motenje posesti ribištva na svetu, o katerem je dvom, spada li v tuzemstvo ali pa v inozemstvo. Pristojnost tu-zemskega sodišča po §-u 84 jur. n.? Razveljavljenje soglasnih nižesodnih odločb, ki sta se izrekli za tuzemsko pristojnost, po §-u 42. jur. n. glede na administrativne podatke, da sporni svet leži dejansko (§ 81. jup. n.) na Hrvatskem, čeprav je v zemljiški knjigi in v katastru občine štajerske. C. kr. okrajno sodišče v Ormožu je v pravni stvari barona Z. zoper 1.) grofa B., 2.) njegovega oskrbnika V. in 3.) ri-barskega zakupnika M. zaradi motenja posesti izdalo končni sklep od 2. julija 1904 C 33/4-17. Tožnik baron Z. je v zadnji mirni dejanski posesti ribarske pravice v Dravi v okolišu občine Obrez, osobito parcele 591/22, d. o. Obrez ; — toženci so tožnika motili v tej njegovi posesti, ko so in sicer prvotoženec grof B. kakor imetelj graščine Komar na Hrvatskem, drugotoženec V. kakor njegov oskrbnik in tretje-toženec M. kakor njegov ribarski zakupnik dogovorno, po tretje-tožencu od konca marca 1904 dali javno oznaniti pri cerkvi v Središču, da se sme v spornem ribišču ribariti le na podlagi Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 277 ribiških kart, ki jih izda prvotoženec; ko so dalje postavili na parceli 591/22 ploščo s prepovednim napisom: »Hrvatska ribičija od grofa B, kateri se dotakne, bode kaznovan, ribički sprejemnik O. M. (tretjetoženec); in slednjič, ko so koncem marca in tekom aprila 1904 po tretjetožencu in njegovih najetih pomagačih dejansko ribarili ; oni so vsled tega dolžni vzdržati se vsakega daljnega motenja, osobito morajo odstraniti prepovedno ploščo, prenehati ribariti in končno plačati tožitelju nerazdelno na 246 K 81 v odmerjene stroške v 14 dneh, da ne bo izvršbe. Razlogi. Nesporno je to-le : Graščina v O. (tožnik) je zvrševala v Dravi, v okolišu obreške občine tekom zadnjih let ribičijo, in sicer izključno. Prvotoženec je dal po svojem oskrbniku, drugotožencu v spornem okolišu v zakup tretjetožencu ribičijo, a oba prvo-imenovana toženca sta dala sporazumno po tretjetožencu in njegovih najetih pomagačih ribariti že od konca marca naprej v okolišu, ki ga tožitelj terja za se; tudi sta dala na parceli št. 591/22 d. o. Obrez postaviti prepovedno ploščo z napisom: »Hrvatska ribičija od grofa B ; kteri se dotakne, bo kaznovan, ribički sprejemnik A. M.« (tretjetoženec); in končno so vsi trije toženci s posredovanjem tretjetoženca dali pri cerkvi v Središči javno oznaniti, da je drugim smeti ribariti le tedaj, če imajo dovoljenje (ribolovske karte) prvotoženca ali njegovih upravičencev. Vsi trije toženci izjavljajo, da so za vsa navedena molitvena dejstva skupno odgovorni. Tožitelj predlaga na podlagi pričujočega stvarnega položaja, naj se ugodi tožbenemu zahtevku. Toženci predlagajo zavrnitev tožbenega zahtevka in ugovarjajo predvsem nepristojnost sodišča za razsojo le-te pravde, ker leži sporni okoliš na Hrvatskem, a ne na Štajerskem ; dalje trdijo prekaristično posest na strani tožnika in oporekajo slednjič, da bi njih navedena dejanja, osobito pa dejanja tretjetoženca mogla značiti sploh kako motenje posesti, ker je le-ta ribaril samo kakor dobroverni zakupnik in ker glede nobenega toženca nedostaje namena, lastiti si ali motiti tujo posest. Glede tož-nikove posesti ugovarjajo toženci, da je po novi določitvi deželne 278 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. meje domnevno 1.1901 prvotoženec na prošnjo prepustil ribičijo v okolišu, ki pripada po »novi« meji k hrvatskemu svetu, sporazumno s takratnim tožnikovim oskrbnikom A. M. in samo dotlej, dokler traja tožnikova lovska zakupna pogodba z obreško občino. Kar zadeva vprašanje tožnikove zadnje, dejanske, mirne posesti, je ne glede na delno pripoznanje tožencev po pričah M. K., R. R., i. B. in F. Š. dokazano, da je tožnik tekom zadnjih 6 let izvrševal ribičijo ne samo v sporni prvi, levobrežni strugi Drave, ampak tudi v drugi in deloma celo še v tretji strugi izključno in neomejeno; da je celo tretjetoženec do leta 1900 za tožitelja v celem ravno navedenem okolišu izvrševal ribičijo; po vseh teh pričah pa je prav tako dokazano, da so toženci koncem marca in začetkom aprila, osobito v tednu pred velikonočjo 1904 ribarili in da sta toženčeva ribiča J. H. in F. Š. bila trikrat zasačena pri ribarjenju na torišču »p« (obrisa) in sicer pred vložitvijo in po vložitvi tožbe prvič 10. aprila, in da sta, pozivajoč se na pravico ribolova, podeljeno njima po tretjetožencu, se protivila opustiti ribičijo. Priča I. H. je celo potrdil, da so se on, soribič F. Š. in tretjetoženec skupno posvetovali, kako bi tožniku izvrševanje ribičije najbolje zabranili in onemogočili, in da se je vsled tega posvetovanja (»naštudiranja«) postavilo prepovedno ploščo; v to svrho je tretjetoženec dal trdi papir, priča je napravil napis, in soribič F. Š. je postavil prepovedno ploščo. Če se še uvažuje dejstvo, da je tretjetoženec po lastnem pripoznanju prav zaradi tega ribaril na prepirnem torišču »p« in takoj dal postaviti prepovedno ploščo, ker so tožnikovi ribiči prav tukaj največ ribarili, torej zato, da bi tožnikove ribiče naravnost izpodrinil; če se uvažuje, da je tretjetoženec prepoved ribičije, naperjeno zoper tožnika, pri cerkvi dal javno oznaniti, in končno da ostala dva sotoženca soglašata z ribičijo tretjetoženca v prepirnem okolišu in tudi s postavitvijo prepovedne plošče in z javnim oznanilom prepovedi in da sta vse to tudi izrecno odobrila, — je z vsem tem kršenje tožiteljeve posest' po vseh tožencih več, nego dovolj dokazano; s tem pa je tudi dokazano, da toženci niso samo dejansko, marveč so celo samozavestno in namenoma motili tožnikovo posest ter da so tožnika naravnost nameravali izpodriniti iz njegove posesti. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 279 Ugovor p r e k a r i s t i č n e tožnikove posesti ni utemeljen. Po izpovedbi priče A, M in I. K. se je nanašal dotični dogovor med takratnim tožnikovim oskrbnikom in toženčevim oskrbnikom (drugotožencem) samo na lov, in sicer tako, da ga tožnik prepusti v nekem gorenjem delu prvotožencu, dočim ostane lov v okolišu obreške občine, kjer leži tudi sporno ri-bišče, slej ko prej tožniku, in sicer izklučljivi lov, dokler ne poteče tožnikov lovski zakup z obreško občino, to je do 1. julija 1904, kakor to izhaja iz pričevanja A. M., obreškega župana 1. R. in tudi iz razglasa c. kr. okr. glavarstva v Ptuju od 1. februarja 1904; glede ribičije pa je imelo ostati vse pri starem. Po vsem tem je bila tudi, če je dogovor obojestranskih oskrbnikov merodajen in obvezen za tožnika in prvotoženca, ribiška posest tožnikova taka, da posest prvotoženca izključuje in sicer najmanj za dobo tožnikovega lovskega zakupa — do 1. julija 1904, in so torej toženci tudi za ta slučaj motili tožnikovo nepretrgano posest. To pa mora veljati tem bolj glede na dejstvo, da je obreška občina, ki je edina upravičena, odločevati o svojem lovu, dala lov v zakup tožniku do 1. julija 1904, in je toraj gorenji dogovor nastal brez volje in vednosti občine, vsled tega pa je njegova pravoveljavnost najmanj — dvomljiva. Končno je bilo zavrniti ugovor tožencev, češ, da je sodišče nepristojno. Zvedenec, ki sodeluje pri novi določitvi deželne meje med Štajersko in Hrvaško od »triplex confinium« pri Središču do Zavrča, namreč c. kr. nadinžener 1. S., je k zgodovini in sedanjemu položaju tega mejnega vprašanja navedel nastopno: Leta 1900 je dobil zvedenec uradno naročilo, naj ono, leta 1844 določeno in poslej ne proizvedeno in pozabljeno mejo med Štajersko in Hrvatsko zopet poišče in s stopiči zaznamuje. To se je izvršilo posredovanjem mešane komisije obeh vlad (avstrijske in ogrske) na podlagi svoječasnih izvirnih načrtov, in so se v naravi še našli mejniki (kamni) v točkah 4, 21, 22. Točke 18, 19, 20 nove mejne določbe je vpoštevati v le-tem slučaju. Novo najdeno mejno črto se je zarisalo na kopiji zemljiškoknjižne mape, posnete po izvirniku iz štajerskega mapnega arhiva, in se je na ta način na novo določeno mejo zarisalo tudi na izvirni mapi. Za vsako vlado se je določilo eden izvirnik te mape; edini 280 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. avstrijski (novi) izvirnik je doposlalo par dni pred današnjo razpravo zvedencu v nadaljnjo izvršitev c. kr. ministrstvo za notranja dela potom c. kr. namestništva, in mu obenem naložilo, da v črti novoustanovljene meje napravi 5 m široki gozdni presek, da nasadi v razvidnost meje topolov drevored in postavi v določenih, posameznih mejnih točkah namesto dosedanjih stopičev kamne-mejnike. Glede na sporno mejo je zvedenec ugotovil, da stoji predmetni ribiški stan in leži torišče postavljene prepovedne plošče na parceli 519/22 d. o. Obrez (v točki »p«, kjer je v naravi stopič); ta parcela je po sedaj veljavni zemljiški knjigi in po katastru (r. št. 8, 15) lastnina 75ero posestnikov obreške občine. Navedbe zvedenca glede določitve meje se strinjajo popolnoma s poročilom c. kr. namestništva v Gradcu od 20. maja 1905 št. 21765 (r. št. 7) in je samo še pripomniti, da je zvedenec pri ugotovitvi točke »p« za podlago vzel edinole novo, pravkar uradoma mu doposlano izvirno mapo. Stara, po zemljiškoknjižnem in katasterskem položaju veljavna deželna meja se je označila na kopiji zemljiškoknjižne mape, napravljeni za akt (r. št. 14, 16) in je zvedenec na njej zarisal tudi novo mejno črto z mejnimi točkami 20, 19, 18, 17, 16, 15, 14, 13, 12, 11, 10, 9. Dalje se je tudi zarisala neka, že dalje časa obstoječa poravnavna meja, tičoča se zasebne lastnine občine obreške in prvotoženca (kolikor se je to dalo ob netočnosti obrisa) in se ta meja očividno več ali manj strinja s stanjem veljavne zemljiškoknjižne mape. Razsoja vprašanja tusodne pristojnosti zavisi torej samo od tega, ali je veljavna stara (sedanja zemljiškoknjižna in katasterska) ali pa novoustanovljena mejna črta. Po stari mejni črti leži prepirno torišče »p« daleč na Štajerskem, po novi mejni črti pa že na Hrvaškem. Sodnik se je odločil iz javno-, zasebno- in procesnopravnih razlogov za pravoveljavnost stare (zemljiškoknjižne in kata-sterske) meje. Posebnih zakonitih določil za ureditev sporov zastran meje med Avstrijo in Ogrsko oziroma Hrvatsko ni. Zatoraj pridejo tukaj, kakor v sporih zastran mej med samostojnimi državami pred vsem v poštev občna mednarodnopravna načela, vzlasti po- Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 281 godbeno sporazumljenje, morebiti razsodišče, torej sredstva miru kakor nam daje vzgled zakon od 25. januarja 1897 št. 32 drž. zak. o ureditvi meje glede takozvanih »morskih očes« potom razsodišča. Taka ureditev pa potrebuje, kakor državna pogodba, da jej pritrdi zakonodajna oblast; to bo vedno in vselej primerno, kadar gre za predrugačbo ali odstop državnega ozemlja (§ 11« zakona o državni ustan.), torej povsodi tam, kjer gre za prirastek ali zmanjšanje državnega ozemlja. Taka ureditev je v najboljšem pomenu besede nova ureditev, nova določitev meje, oz. državnega ozemlja in ima konstitutivno veljavo. Časih pa gre samo za poočitenje obstoječih a nejasnih mej na ta način, da se na novo postavi nezadostne mejnike, torej za takozvane uravnave mej (kakor n. pr. v zasebnem pravu po §-u 859 o. d. z.), ko imajo dogovori strank samo deklarativen pomen in ko ni treba, da bi privolila zakonodavna oblast, ker ne gre za premembo okoliša. Tukaj ne gre za nobenega izmed navedenih slučajev, marveč za kolizijo obeh slučajev. Meja, leta 1844 sankcijonirana, se ni izvedla in ni zadobila praktične in dejanske veljavnosti. Za to se je avstrijsko vladarsko in državno pravo živo ohranilo v celem prejšnjem, večjem, starem okolišu, ki se strinja z obsegom zemljiške knjige in katastra ; dokaz temu sedanji obseg zemljiške knjige in katastra; dokaz temu tudi (glasom r. št. 15 razvidni) predpis davkov za leto 1904 za vse nebrojne parcele, ki so po zemljiškoknjižnem in katasterskem položaju na Štajerskem, a bi naj pripadle po novi meji na Hrvatsko. Nedvomno bi se v tem okolišu vsled ohranjenega vladarskega in državnega vrhovnega prava bilo jemalo vojaške novince za 1. 1904, če bi jih kaj tukaj bilo. S tozadevno novo ureditvijo meje se je izvršila pred vsem ureditev v načelu »secundum ius« ; k tej ureditvi pa mora priti še ureditev po dejstvu, po praktičnem položaju, s kratka ; priti mora še izvršitev načela. Po navedbah zvedenca se bodo na novodoločeni mejni črti nedvomno vršila vrhovnooblastvena vladarska dejanja, kakor: označi se meja s 5 m široko gozdno preseko, nasadi topolov drevored in postavi prave mejnike. 282 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Edini izvirnik nove mape je v to svrho v rokah zvedenca; podrejenim pristojnim oblastvom se še niti ni uradno objavil. Ko se uradno izroči pristojnim oblastvom, šele potem začne predrugačitev katastra in vsled tega zemljiške knjige. Vršili se bodo torej nedvomni pojavi vladarske in državne vrhovne oblasti; zaradi tega bo treba tudi izdati tozadevni, za vse državljane obvezni razglas vlade poprej, nego bodo vsa podrejena oblastva (občine glede lova, davčni uradi zastran izterjavanja davkov, sodišča zaradi zemljiške knjige i. t. d.) v svojem delokrogu vezana na novi stvarni položaj. Najmanj se da reči, da je ureditev mejne črte izvršena še le, ko se postavijo vsi mejniki, osobito ker v le-tem slučaju gre za velike premembe; dotlej je cela zadeva nerešena, a za vprašanje o krajevni sodni pristojnosti mora biti merodajen samo dosedanji stan vrhovne vladarske in državne oblasti (vpis v zemljiški knjigi,, pravoveljavnost katastra, predpis in izterjavanje davkov). Po občnem zemljiškoknjižnem zakonu je zemljiškoknjižne prošnje moči vlagati in reševati samo pri tabularnem sodišču (§ 75 o. d. z.). Če bi torej eden izmed mnogih lastnikov hotel v prepirnem okolišu skleniti in izvršiti kupno pogodbo z delitvijo ali odstopom in z zemljiškoknjižnim prepisom, n. pr. glede najbolj spornih parcel 885, 519/16 ali 591/22 d. o. Obrez; kje bi pač mogel to storiti drugje, če ne ravno pri zemljiškoknjižnem — to je pri tem sodišču?! Sicer bi pač morale biti pravice državljanov glede vseh predmetnih parcel dejansko sistirane, — kar bi povzročilo nepregledne zmešnjave, »quasi interregna«, katerih pa država ne more in ne sme dopuščati. Vsem zadevnim lastnikom pristoja tabularna posest, njih dejanska vknjižba v zemljiški knjigi; s to tabularno posestjo se strinja ob enem tudi naravna posest in vrhovna vladarska in državna posest, — redek slučaj, ko pristoja tabularni posesti odločilna veljava. Končno je v zmislu §-a 81 jur. n. pri sporih za nepremičnino in tudi zaradi motenja posesti drugače kakor po starem zakonu (§-a 55 o realni in tabularni podsodnosti) veljavna pristojnost onega sodišča, v čigar okolišu se nepremičnina nahaja. Novo^^besedilo c. pr. reda odnosno jur. norme pa ima proti staremu zakonitemu stanju očividno toliko drugačni pomen, da v Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 283 c) Je li dopušteno staviti pod prisilna upravu svu nekret-ninu, od koje treči neotavezanik ima pravo uživanja jednog- idealnog dijela? Prvi je sud na osnovu ovršnih naslova pod ^ i i?, u ko-jima je kao obvezanik pok. V. B., i ovršnog naslova pod C u kojemu su kao obvezanici L. A. sinovi V. B. dozvolio proti rečenim sinovima, koji su u isto doba i nasljednici od V. B. i proti po-kojnikovoj udovici, koja je oporučna uživateljica jedne polovine pokojnikove ostavine, ovrhu prisilnem upravom pokojnikovih nekretnina a koje su več na temelju dotične dosudnice uknjižene u zemljišniku za 7-2 sinova L. i A. sa stegom prava uživanja jedne idealne polovine na korist udovice. Uslijed utoka uživateljice okružni kao utočni sud u S. zaključkom 6. ožujka 1906, R 13./6. preinačio je taj za- ') — Pristaviti bi se še dal tudi ta razlog: Če je okoliš okr. sodišča in njegova pristojnost dognana samo v enem oziru (zemljiško-knjižnem), tedaj izhaja iz tega logično, da mora sodišče biti pristojno v tem okolišu tudi za vse druge slučaje, katerih zakon izrecno ne urejuje drugače. In ker je tu sodišče brez dvoma pristojno glede zemljiške knjige, mora biti pristojno tudi glede motenja posesti, glede bivališča itd. Priobčevalec. okolišu mest, v katerih je nastanjen sodni dvor I. stopnje, ni več pristojen ta sodni dvor, nego brez izjeme dotično okr. sodišče. V drugem oziru pa se vjema podsodnost nepremičnine ravno s tabularnim sodiščem, kar velja posebno v našem slučaju. Pa tudi za slučaje, ko je glede na meje raznih sodišč dvomljivo, katero izmed več sodišč je smatrati pristojnim iz razloga »rei sitae«, urejuje zakon pristojnost za vse slučaje na ta način, da prepušča tožniku, pri katerem teh sodišč hoče vložiti tožbo. Če se je zgoraj izvajalo, da država glede pristojnosti v nedognanih državnih mejah ne more dopustiti sistiranja pristop-nosti. ki bi bilo »quasi interregnum«, — tedaj nahajamo to načelo uveljavljeno v §-u 84' jur. norme in to načelo je bilo me-rodajno tudi pri rešitvi le tega vprašanja o sodni pristojnosti — v prilog temu sodišču.^) Tožbenemu zahtevku je bilo torej povsem ugoditi. (Konec priti.) Dr. Fr. M. 284 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. ključak i odbio je prijedlog za prisilnu upravu u pogledu idealne polovice nekretnina, od kojih je utjecateljica uživateljica. Razloži. Uživateljica na osnovu oporuke nije nasljednica te se ona ne može smatrati obvezanicom, proti kojoj se ima upraviti ovršni prijedlog, niti se može metnuti pod upravu dio, što ona uživa na osnovu oporuke prvotnog dužnika, pa bilo da je u ovršnom naslovu družnikom ostavilac nasljedstva kao u nagodbama pod ^ i 5 i da su nekretnine stavljene pod prisilnu upravu pripadale do smrti prvotnom dužniku, a još manje kad u ovršnom naslovu uživateljica ne sudjeljuje kao u presudi pod C. Vjerovnik mogaše da se posluži blagodati po § 812 o. g. z., ako ščaše da sva ostavina prvotnog dužnika bez ograničenja odgovara za dug. Zbog toga nije se mogla dozvoliti prisilna uprava na teret idealne polovice nekretnina, od koje pripada uživanje utjecateljici. Trebalo je samo učiniti iznimku za one nekretnine, koje su prije smrti prvotnog dužnika zahvačene ovršnim zalogom na osnovu nagodaba pod A i B. Vrhovni je sud u Beču uslijed utoka tjerajučega vjerovnika, riješenjem 18. ožujka 1906 br. 6277 uspostavio za-ključak prvoga suda: jer pravo uživanja, koje je uknjiženo na korist udove na nepokretninama, na kojim se ima da vodi ovrha, načelno ne priječi dozvolu prisilne uprave a u nazočnom slučaju tim manje, u koliko je ovo pravo uživanja uknjiženo samo na jednoj ide-alnoj polovici rečenih nepokretnina, s toga se može da upotrebi jedan dio prihoda na podmiru vjerovnika; jer načelo, da uknjiženo pravo plodouživanja ne priječi dozvole prisilne uprave, slijedi več iz §-a 120 br. 5 ov. reda, koja zakonska odredba predvidja način podmire takovih tereta iz do-hodaka uprave; jer se u ostalom sada nema da odluči vrhu načina prove-denja ovrhe, te če biti stvar prisilnog upravitelja, da se dogovori sa onim osobama, kojim pripadaju prava na nepokretninama podvrgnutim prisilnoj upravi; Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 285 jer je napokon pitanje, da li za tjerajučeg vjerovnika ovršno pravo zaloga na nepokretninama jamči za njegovu vjeresiju sa svim bez važnosti za nazočno riješenje, pošto se kod založnog prava, kad ga se hoče da ostvari, ide za podmirom vjerovnika iz vrijednosti založene nepokretnine putem dražbe, dočim vrst ovrhe prisilnom upravom, koja je od toga posve različita, hoče podmiru iz dohodaka predmeta ovrhe. D. M., ki objavlja ta slučaj v »Mjesečniku«, pripominja nastopno: vrhovni sud proglasuje dakle načelo, da uživanje ne spre-čava prisilnu upravu i da to slijedi iz br. 5 §-a 120 o. z. Meni se čini, da toga nema u tom §-u a ni da se to neda iz njega izvesti. Ovo bi se načelo dalo opravdati s propisom §-a 511 o. g. z. koji kaže, da uživalac ima pravo na dohoda k. Ali se tomu protivi propis §-a 513 o. g. z. koji kaže da je uživalac obvezan držati stvar. Je li moguče dakle staviti pod prisilnu upravu nekretnimu, od koje drugi ima uživanje? Ne doista jer vjerovnik ne može da ima ma koji prinod od te uprave (§ 129 o. z.). Ali ako je obvezanik neograničen vlasnik jednog djela nekretnine od 1/100 a od 99/100 vlasnik je sa stegom uživanja na korist trečeg lica (naravno neobvezanog) je li moguče da radi tog stotog dijela cijela nekretnina bude pod upravom? Meni se čini da i kad ne bi bilo §-a 513 o. g. z. nego da se uživatelj ima po vj-u 511 o g. z. zadovoljiti s dohocima, da pošto je obvezanik koga zastupa prisilni upravitelj vlasnik 1/100 dijela od dohodka a uživatelj od 99/100 respektive u gore po V. S. riješenom slučaju, pošto su obvezanici vlasnici dohodka a uživateljica druge polovice, da tu ne staje zajednice dohodaka te da se za upravu ima primjeniti § 833 o. g. z., i po tom da je nepripustljiva uprava dijela podvrgnutog uživanju, več da prisilni upravitelj i uživalac imaju, da zajednički po propisima §-a 883 o. g. z. upravljaju. d) Izvršilo v zavarovanje po §-u 370 izvrš. p, je dovoliti, če je nevarnost izkazana s sodnim izpričevalom, da se proti dolžniku vodijo eksekucije. Na podlagi razsodbe od 30. januarja 1906 je okrajno sodišče dovolilo A-u proti B-u radi K 133'48 s pr. izvršilo v 286 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. zavarovanje na premičnine po §-u 370 izvrš. r., ker je predlagatelj izkazal nevarnost za svojo terjatev z uradnim izpričevalom okr. sodišča v C. od 14. februarja 1906, s katerim je potrjeno, da je B preganjan z eksekucijami in da so se na njegovo imovino uvedle eksekucije za terjatev A-a, za terjatev posojilnice v L. v znesku K 1490-58 in za terjatev Ž-a v znesku K 34875 s prip. Vsled rekurza dolžnikovega je druga instanca preme-nila prvosodni sklep in zavrnila predlog upnika iz razlogov: Prizivno sodišče smatra pritožbo dolžnikovo za utemeljeno, kajti ne glede na to, da razsodba, ki tvori izvršilni naslov, ni razsodba submisna, predlagatelj tudi ni v svojem izvršilnem predlogu izkazal nevarnosti po §-u 370 izvrš. r., da bi se namreč, če se ne dovoli predlagana varnostna eksekucija, izterjava pri-sojenih pravdnih stroškov K 133'48 s pr. obrezuspešila ali znatno obtežila, ker z izpričevalom okr. sodišča v C, ki je priloženo temu izvršilnemu predlogu, ni nevarnost po zmislu §-a 370 izvrš. r. izkazana in torej ni tukaj zakonitih pogojev za predlagano varnostno eksekucijo. Golo dejstvo, da so bile proti temu dolžniku lani in letos uvedene mobilarne eksekucije, ne more samo po sebi tvoriti nevarnosti po zmislu §-a 370 ib., ker nikakor ni izpričano, da so te eksekucije ostale dejansko brez uspeha. Revizijskemu rekurzu upnika je c. k r. najvišje sodišče z odločbo od 9. maja 1906 št. 7551 ugodilo in obnovilo sklep prvega sodišča iz razlogov: Vprašanje, ali in kdaj je nevarnost, da bi se izterjava denarne, od sodišča predpisane terjatve obrezuspešila ali znatno otežila, ne more biti, ker vprašanje pravno, predmet uradnega izpričevala, nego odgovoriti je treba nanje na podlagi dejanskih, uradno izpričanih okolnosti. Z uradnim izpričevalom okr. sodišča v C. od 14. februarja 1906, ki je priloženo izvršilnemu predlogu, je pa po smislu §-a 274 C. pr. r. in §-a 78 izvrš. r. izkazano, da že nekateri drugi upniki dolžnikovi vodijo eksekucijo na njegovo imovino; tako se je imovina zmanjšala in nevarnost je, da v takih razmerah bodo še tudi drugi upniki imeli povod k eksekuciji in da se s tem imovina dolžnikova popolnoma skrči. Tu so torej take Razne vesti. 287 vnanje ol