„Malygin" odhaja v Arktido 2t. julija	JCnpia 1C.
1 P	i 1
življenje in svet
Hustrovana tedenska revija
Izhaja vsak petek.in stane celoletno (dve knjigi) Din 80.—, polletno (ena knjiga) Din 40.—, trimesečno Din 20.—, mesečno Din 8.—. Posamezna
številka Din 2.—.
Naročnina za inozemstvo: ITALIJA, trimesečno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. — FRANCIJA, mesečno 4 franke. — ČEŠKOSLOVAŠKA, mesečno 6 kron. — AVSTRIJA, mesečno 1 šiling. — Amerika in ostalo inozemstvo letno 1 yz dolarja. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Knafljeva ulica 5.
VSEBINA št. 4.: Dr. Stanko Jug: Mezopotamski petrolej. — Obisk pri modernem čarovniku. — Dr. A. L a n g: Sven Hedin na Daljnem vzhodu. — Doc. dr. Nereshei-mer: želve in njih usoda. — Velika pramegla v Andromedi. — Mihajl Zoščenko: O čem je pel slavec... (Dalje). — Spor za Grenland. — Razvoj letalstva v sliki in besedi. — Električni tok v človeškem telesu ,— Najtežja družina na svetu. — Krave na vrtiljaku. — žena doma. — Najstarejši misleci na Kitajskem. — Koliko vode imamo v sebi? — Tedenski jedilni list. — Karikature. — Odvajalna sredstva. —
Humor v slikah.
Odvajalna sredstva
Uporaba odvajalnih sredstev je še vedno pretirana, zato ne bo odveč, če opozorimo na primere, v katerih utegnejo taka sredstva postati nevarna.
Predvsem gre tu za primere, ko človek čuti v trebuhu bolečine. Takrat se je treba strogo izogibati odvajal, izvzemši lahka olajševalna sredstva. Bolečine v trebuhu lahko prihajajo od črevesnega vnetja, pri tem pa je prva zapoved, da damo črevesju mir. Odvajalna sredstva učinkujejo baš nasprotno: prisilijo črevesa k močnemu delovanju, kar lahko ima to posledico, da se vnetje razširi na vso trebušno votlino, kar se posebno rado zgodi tedaj, če jemlješ odvajalna sredstva pri akutnem vnetju slepiča. Črevesno grizenje pomeni, da črevesa pritiskajo proti neki oviri, in če vzamemo ostro odvajalno sredstvo, se napetost mišičevja še poveča.
Samo dejstvo, da je neka ovira v čreve-sih, še ne pomeni, da bi zaprtost bila nevarna. Človek je lahko v izjemnih primerih osem dni zaprt, ne da bi mu to postalo nevarno. Nevarnost je samo v tem, kakšna je dotična ovira in zaradi česar je nastala. Če se črevo lahko samo izprazni, bo to storilo brez nasilnih sredstev; če pa se samo ne more, tedaj je v takem stanju, da mu morajo nasilna sredstva samo škodovati. Bolj priporočljivi so v primeru, ko se v črevesju nabrano blato preveč strdi, kli-stiri. Če komu prihajajo težave zbog tega, ker so se črevesa zavozlala ali preplela, tedaj odvajalna siedstva povzročijo samo to, da vsebina črevesja prodre v želodec in povzroči tisto smrdljivo bruhanje, ki je poglaviten znak tega stanja. S tem, da nasilno poženemo črevesno vsebino proti nastali
oviri, se poslabša okvara, ki je tako že nastala na tem mestu in posledice so razširjenje, krvavenje ali celo perforacija črevesa. V takih primerih so kirurški posegi — najsi so sicer združeni z izvestno nevarnostjo — mnogo smiselnejši nego raba odvajalnih sredstev.
Kdor ima nagib za spastični katar debelega črevesa, lahko prepreči krče s kakšnim neprebavljivim oljem, n. pr. s tekočo vazelino ali mineralnim oljem, ki omehča blato in tako prepreči, da le-to ne draži črevesnih sten. Tako olje jemljemo normalno brez vsakršne nevarnosti; je tudi tako milo, da tam, kjer bi močnejše odvajalo brez dvoma učinkovalo, včasi niti ne povzroči zadostnega izpraznenja.
Drugo odvajalno sredstvo, ki povzroča mehko, kašasto blato, je žveplo. Nekoč je bilo zelo priljubljeno, zlasti pri ljudeh z hemorrhoidi, ki ne prenašajo težjih odvajalnih sredstev, žveplo pa povzroča neprijetno napihovanje; morda je to vzrok, da so ga nadomestili s tekočo vazelino.
Nadaljnje milo odvajalno sredstvo je agar-agar, posušena sluzasta snov, ki jo delajo z vrelo vodo iz japonske vrste morskih alg. Ker pa je za naše prebavne sokove in tudi za mikroorganizme skoraj docela ne-predorno, samo poveča balast v črevesju, omehča pa blato le toliko, kolikor ga ovla-ži. V tem pogledu učinkuje podobno kot celuloza sadja in sovčivja, ki je v naši hrani samo nekako polnilo, a lahko velja kot mnogo izdatnejše odvajalo.
Med močno učinkujoča odvajalna sredstva štejemo ricinovo olje, ki se od mine-
Nadaljevanje na predzadnji strani.
ŠTEV. 4.
LJUBLJANA, 26. JULIJA 1931.
KNJIGA 10.
Vsakemu enega!
Dr. Stanko Jug
MezopotamsM
etrolej je danes prvovrstna velesila. Ni samo neobhodno potreben za razvoj moderne industrije; velik pomen ima tudi za vojne namene. Najstrašnejša bojna sredstva moderne tehnike so neuporabna, če ni na razpolago dovoljnih zalog bencina. Vojna letala in vojne ladje ter tanki so brez vrednosti, če ni bencina. Zato je razumljivo, zakaj je v naši ma-šinski dobi tekma za petrolej postala tekma za nadvlado na svetu.
V to kruto borbo svetovnih velesil je majhna vzhodna državica Irak padla kakor Parisovo jabolko. Irak nam bo bolj znan pod starim grškim imenom Mezopotamija. Zemljevid nam kaže na njegovem ozemlju izkopine starodavnega mesta Ur, prestolnice Kaldejcev, poleg Mosula ostanke bajnih Niniv, a ne daleč od Bagdada razvaline zgodovinskega Babilona. Zgodovina v teh predelih sega pet tisoč let nazaj; tu se sklanjamo nad prvo zgodovinsko zi-beljko človeštva.
Pokrajina je rodovitna; daje dve žetvi na leto, a ker leži prav kakor Egipt med dvema puščavama, mika njeno bogastvo roparske nomade. Na jugu gre preko nje skrivnostna karavanska pot. po kateri so še nedavno vsako leto romale trume pobožnih romarjev v sveto mesto Šiitov, Kerbelo. V sedmem stoletju so si pokrajino osvojili Arabci in so uvedli v njo sedem vekov visoke civilizacije, one civilizacije »Tisoč in ene noči«, kateri se sa-njavo spomnimo, čim se omeni prelest-no mesto Bagdad. V trinajstem veku pa so prihrumele v deželo tolpe divjih Mongolov pod silovitim kanom Hula-kom in ga opustošile do temelja. Celo namakalni prekopi, ki so veljali za čudo tedanje dobe so bili porušeni. Kljub temu, da so se Turki, ki so pod Sulej-manom Silnim osvojili deželo, trudili za nje povzdigo, ni več mogla Mezopotamija vstati iz svojih razvalin, dokler ni napočilo naše stoletje, ko je tudi tja začel prodirati vpliv zapada.
Irak tvori pas, kjer se zlivata turški in arabski svet: jezikovna meja gre od Antijohije do Mosula in potem ob reki Tigris do rečice Diala nad Bagdadom. Na tej črti se je vsidrala Anglija in opirajoč se na arabska plemena, brani tu
petrolej_
dohod po корпгт v Indijo. Tudi drugi narodi so zasanjali podobne imperialistične načrte, a brez uspeha. Tako se je nemški general von der Goltz, poveljnik tretje turške armade v veliki vojni, vdajal iluzijam, kako bo proti britski Indiji postavil turško-iransko-afgansko zvezo. Angleži so se pa medtem pomikali od Perzijskega zaliva po dolinah rek Tigris in Evfrat in organizirali vi-lajete Basra, Bagdad in Mosul proti vsenemškemu načrtu. Novembra leta 1918. je general von der Goltz spoznal, da so njegovi načrti bili fata morgana.
Novembra 1. 1918., ko je propadla vojaška moč Nemčije, sta francoska in angleška vlada izjavili, da želita »popolno osvoboditev narodov, ki so toliko časa živeli pod turškim jarmom in hočeta ustvariti narodno državo, ki bo svojo oblast črpala iz samoodločbe svojega ljudstva.« Sledili so nemirni dnevi. Naposled je Društvo narodov dalo Veliki Britaniji mandat nad Irakom in ker ni bilo nobenega domačega kneza, so Angleži pripeljali emirja Faisala, sina onega Huseina, kralja v Hedžasu, ki se je upal dvigniti proti angleški vsemoči, kar je moral plačati s pregnanstvom. Tega Faisala so kronali za kralja.
Sedaj je bila država ustvarjena; težave so pa nastale na njem severni meji. Ne mogoče zaradi tega, ker bi zaradi znamenitih Wilsonovih točk o samoodločbi narodov nastal kak nesporazum glede kurdske ali armenske manjšine, ampak zaradi tega, ker imajo ti kraji sila bogata "betrolejska polja, kjer so že pred več kot desetimi leti velesile zavzele vsaka svoje stališče.
Petrolejska polja se raztezajo vse od armenskega Taurusa do Perzijskega zaliva. Pokrajina je valovita in lega skladov zemeljske skorje ustvarja izredno dobre geološke pogoie za ležišča mineralnega olia. Najobilnejši del leži med rečicami Zab in Diala med Tigrisom in perzijsko mejo. Lastnost nafte so tu poznali že pred 5000 leti. Izročilo pravi, da je pri Djebelu Amari v Templju ognja gorel sveti, skrivnostni plamen, kateremu niso nikdar prilivali goriva, ker mu јз pritekalo po nekem podzemeljskem vodu. za čigar tajno je vedel sam veliki duhoven. Današnja največja ležišča
so okoli Kerkuta ob srednjem toku Ti-grisa.
Na političnem zemljevidu predvojne dobe so petrolejska ležišča deloma na turški, deloma na perzijski strani. Za turški petrolej se je najprej začela zanimati Nemčija, ki je daleč pred drugimi zaslutila njegov velik pomen v bližnji dobi. »Deutsche Bank« je s podporo nemške vlade ustanovila družbo za izkoriščanje petrolejskih polj na Romunskem, v Galiciji in na Kavkazu. Iz nje je nastala »Europeische Petroleum Union«, ki ji je bil po nemških načrtih določen monopol za petrolejsko trgovino v Evropi. A kmalu se je dvignil zoper njo ameriški veletrust Standard Oil in v enem samem letu dumpinga prisilil mlado nemško družbo, da je sprejela pogoje, ki so jih stavili Američani.
Ko sta se vedno bolj uveljavljala moč in pomen petroleja, je bilo videti, da si bodo s premogom za svoje brodovje in industrijo dobro založene velesile Zedi-njene države, Anglija in Nemčija zaradi njega kmalu v laseh. Med tem ko je med Američani in Nemci borba le redko zašla z gospodarskega na politično polje, je gospodarska tekma med Nemčijo in Anglijo često zavzela zelo pretečo obliko. Os spora se je vrtela okoli Mezopotamije, zlasti, odkar je Nemčija, nadaljujoč svoje gospodarsko prodiranje v Malo Azijo, dobivala vedno večjo moč v Carigradu in si slednjič izposlovala pri Visoki Porti dovoljenje za graditev železniške proge od Bospora do Bagdada in koncesijo za izkoriščanje petrolejskih ležišč ob progi.
Angliji je prišla na pomoč mladotur-ška revolucija, ki jo je untela spretno izrabiti za razveljavljenje turško-nemške pogodbe; izkoristila pa je tudi vsak nemir v Orientu. dokler ni Nemčiji izpod-kopala tal, tako da se ji je tik pred vojno posrečilo, pogoditi se z Nemci glede izkoriščanja mosulskih petrolejskih polj. Ustanovljena je bila »Turkish Petroleum Co« z enakim nemškim in angleškim deležem. Vojna je Nemce pregnala z njihovih pozicij v Orientu, borba za mezopotamski petrolej pa je šla naprej brez Nemcev. Šele na konferenci v San Remu 1920 so se sporazumeli Angleži, Američani in Francozi. Društvo narodov pa je medtem potegnilo severno mejo med Turčijo in Irakom tako, da so vsa ležišča ostala v Iraku. Nekaj časa se je Turčija upirala; slednjič sp je za neke neznatne finančne koncesije morala vdati pritisku velesil.
»Turkish Petroleum Co« je bila likvidirana, a na njeno mesto je stopila »lraq Petroleum Co.«, ki združuje štiri skupine: angleško- angleško-nizozem-sko, francosko in ameriško. Nova družba je dobila koncesijo ža vrtanje po petrolejskih ležiščih na 24 poljih, katerih vsako meri 8 kvadratnih milj, poleg tega pa tudi po onem ozemlju, ki ga je Perzija tik pred vojno odstopila Turčiji. Nova družba pa za čudo ni kazala vneme za izkoriščanje petroleja; v njej so namreč prevladovali anglosaški interesenti, ki bi hoteli ohraniti mezopotam-ske zaloge za rezervo, ne bi pa hoteli z novo produkcijo oslabiti že itak prenapolnjeni svetovni trg.
To stališče pa se ne ujema s stališčem iraške vlade, ki je stavila v petrolej velike nade, obetajoč si silnejši gospodarski razvoj svoje, s kapitalom revne in v mnogih ozirih zelo zaostale dežele. Izkoriščanje v velikem obsegu bi pomenilo za Irak pritok tujega kapitala, zaposlenje delavskih množic in dvig življenjskega standarda. Slednjič bi se dali izkopati namakalni prekopi, kar bi privedlo beduinske nomade do tega, da bi se stalno naselili. Tako je iraška vlada iskala nove družbe in leta 1927. je bila ustanovljena »British Oil Co.«, pri kateri je udeležen tudi švicarski, italijanski in nemški kapital. Tako se je pojavil nov tekmec pri izkoriščanju me-zopotamskega petrolejskega bogastva. Težaven položaj na mednarodnem trgu in rivalitete med posameznimi skupinami so nenehoma ustvarjale nezdravo gospodarsko ozračje.
Mezopotamski petrolej pa je moči dobičkanosno izrabiti samo tedaj, če ga speljejo kakih 1000 km preko puščave do Sredozemskega morja. Vzporedno s tem vodom bi zgradili tudi železnico. V tem vprašanju se interesi Anglije in Iraka popolnoma ujemajo. Nova železnica, ki bi tekla vzporedno s petrolej-skim vodom, bi bila zelo važen člen v veliki britanski poti v Indijo. Nastane vprašanje, kdo bo nosil stroške za gradnjo železnice in petrolejskega voda. Tedaj se je ponudila »British Oil Co.«, da bi prevzela financiranje obeh gradenj. Naravno, da je sedaj nastalo veliko trenje med obema rivalitetnima družbama in kralj Faisal je največkrat potoval v Evropo samo radi tega, da bi izprememil koncesijo »Iraq Petroleum Co« v korist »British Oil Co«, odnosno posredoval med obemi velepodjetji. Za Irak je namreč življenjske važnosti, da
s svojo soudeležbo pri vsaki toni petroleja postavi svoj proračun na zdravo osnovo.
Mirovna pogodba je razdelila bližnji vzhod med Francijo na severu in Anglijo na jugu in vzhodu. Po čigavem ozemlju naj bi sedaj tekle cevi od Ker-kuka do morja? Za prvi del ni nobenih dvomov. Šel bo do mesteca Haditha ob reki Evfrat. Od tu naprej pa postane vprašanje cevi bolj politično kakor gospodarsko »Iraq Petroleum Co.«, bo kot zasebno podjetje želelo iz tehničnih in trgovskih razlogov, da bi cev šla preko Palmire v ravni črti do Tripolisa ob Sredozemskem morju; to bi bila namreč najcenejša in najkrajša pot. Tekla bi pa od Evfrata naprej po francoskem ozemlju. Na drugi strani pa Irak, Trainsjordanija in Palestina odločno zahtevajo, da se vod napelje v Haifo v Palestini. Angleška admiraliteta je tudi z vso odločnostjo podprla to zahtevo, ker misli v Haifi zgraditi silno pomorsko bazo za svoje brodovje v vzhodnem delu Sredozemskega morja.
Med mezopotamsko vlado in »Iraq
Petroleum Co.« je sedaj prišlo do sporazuma, ki zadovoljuje ob2 zahtevi. Vod bo imel obliko Y. Cev bo enotna do Haditha, tam pa se bo odcepila v dve kolenii. Severni odcepljaj bo šel v ravni črti na Palmiro in Tripolis, južni vod bo pa šel v malo zaviti smeri v angleško luk-o Hadfa v Palestini. Severna proga bo dolga okoli 600, a južna okoli 800 kilometrov, stali bosta približno 3 milijarde dinarjev in dovršeni do leta 1935. Mezopotamski petrolej bo tedaj tekel direktno iz Mosula in Kerkula v ogromne tanke ob Sredozemskem morju in od tam v vojne ladje Anglija in Francije, ki bodo tam na straži zapada.
Pomen mezopotamskega petroleja sega, kakor vidimo, daleč preko meja domače države; je bil in je še eden največjih političnih problemov na vzhodu. Velike važnosti je za Francijo, ki drugače na svojem ozemlju nima velikih petrolejskih zalog, a v zvezi z izgraditvijo železnice iz Haife v Bagdad, je še večjega pomena za Anglijo, ker čuva njeno kopno pot od Sredozemskega morja v Indijo.
-ss^as-
Obisk pri modernem čarovniku__
nekem pariškem listu je Bernard Laporte opisal svoj obisk pri Angležu, ki si domišlja, da je pred dr. Cri-lejenr rešil vprašanje umetnega nastajanja živih bitij.
Ustvarjati življenje, piše Laporte, je problem, s katerim si že od davnih časov belijo glavo nešteti učenjaki. V teku 19. stoletja, okrog 1. 1832., je Anglež Cross nekaj časa verjel, da mu je že uspelo najti pot, po kateri se bo umetno proizvajalo življenje živali. Toda iz moke njegovih »odkritij« ni bilo kruha. Celo sloveči fizik in kemik Michael Faiadav. ki mu dolgujemo hvalo za iznajdbo indukcijskega toka, se je takisto nekaj časa bavil s tem vprašanjem, vendar tudi on ni prišel nikamor. I11 Francoz Leduc je imel prav tako malo sreče kot toliko njegovih predhodnikov.
* Glej Žis> štev. 2. (stran 30) tekoče knjige.
Anglež W. Morley Martin nas prepričuje, da je on tisti zemljan, ki bo prvi dospel k rešitvi tega vprašanja in sicer po poti, ki ostane za sedaj še njegova stroga tajnost.
Naj vam predstavim tega gospoda. V teku mnogih let je storil znanosti že precej uslug. Po svoji stroki je metalurški kemik. Dolga leta je proučeval žarke X in je pred pet in dvajsetimi leti iznašel rokavice, ki zdravnikom pri barantanju s temi žarki varujejo kožo. Med vojno je postavil svoje znanje v službo državne obrambe Pri vsem tem pa si ni nagrabil denarja, kajti znanstven trud je slabo plačan; tako je moral v borbi za vsakdanji kruh postati lekarnar. V mestu Andover ima na Glavnem trgu svojo lekarno, kjer rešuje recepte krajevnih zdravnikov, obenem pa vsak prosti trenutek posveča svojemu raziskavanju živalskega življenja.
Od 1. 1927. neprestano dela za isti smoter. Včaisi zapored cele noči prese-
di za drobnogledom. Pred dvema letoma je prvič opazil pod objektivom svojega mikroskopa majhne, drobčkane mehučke, ki so se kmalu strdili in po-prijeli obliko primitivnih, majčkenih 2dvi, podobnih onim ohlapnim meduzam, ki jih dobro pozna, kdor je kdaj opazoval živstvo ob morski obali.
M. W. Morley Martin
Morley Martin nas ne mara niti za hip ostaviti v iluziji, da je on stvaritelj življenja.
Ta šestdesetletnik, čigar pogled izraža odkritosrčnost, mi je dejal:
—	Dognal sem samo to, kako se znova vteleša življenje, in v tem je moje veliko odkritje. Znanost je že v prvih začetkih izhajala iz napačne podmene. Danes stojimo na začetku največjega razpora, kar jih je kdaj bilo v zgodovini človeške misli.
Prosil sem g. Morleya Martina, da mi to razloži. Stari učenjak je nadaljeval:
—	Težka zmota je, če mislimo, da je življenje samo neko stanje organizma. Narobe: organizem je samo eno izmed stanj življenja, zakaj protoiplaz-ma, t. j. substanca, ki tvori živo stani-co, je večna, neuničljiva tvorba, ki ji niti čas niti ogenj ne moreta do živega. Prav zaradi tega tolikanj ugovarjam, če kdo misli, da sem odkril pot do
stvarjanja življenja. Jaz samo znova vtelešam, kar je vse kaj drugega; pri tem mi rabi za osnovo protoplazma. S kemičnimi procesi, ki sem jih bil sam iznašel, dobivam iz raznih rudnin, na primer iz krede ali apnenca, prah spužv ali olje iz jeter polenovk. Na osnovi te protoplazme sem po neštetih poskusih prišel do živih tvorb, ki jih vidite tu — le pod drobnogledom.
Učenjak me je bil postavil pred mikroskop in je premikal pred menoj majhne steklene ploščice, na katerih sem opazil neka bitja, izmed katerih žive ta samo nekoliko ur, ona pa ne-, koliko dni. Koliko sem mogel razbrati pod objektivom, ki večtisočkratno povečuje, so bile to sila drobčkane ribice, ka-li. Morley Martin je šel še dalje: fotografiral je razvoj teh majčkenih živi od trenutka, ko se amalgujejo kot navadne kroglice, preko stopnje, ko se jamejo konstituirati vse do trenutka, ko poprimejo dokončno obliko, res da ši zelo primitivno.
Ogledujoč si vrsto mikrofotoe ,afij, ki so zajele različna stanja in stopnje tega znova se vtelešujočega protoplaz-mičnega življenja, sem stal pred največjim čudom, kar sem jih kdaj mogel opazovati. Čeprav nisem poklican, da bi presojal delo Morleya Martina in četudi ne morem reči, ali tu res gre za nekako reinkarnacijo z nestrohljivim življenjskim kvasom, ki se je ohranil v mrtvem videzu zemlje, lahko trdim samo to, da bi utegnili, če bi se potrdila odkritja angleškega učenjaka, stati pred zadevo, ki je v pravem pomenu besede senzacionalna.
Samo ob sebi se ume, da ima g. Mor-ley Martin obilo nasprotnikov. Pobijajo ga predvsem kralji in knezi znanosti, zakaj njegove teorije so v nasprotju z vsemi, ki so danes v veljavi. Toda izkušeni mož se ne da uplašiti in vztrajno nadaljuje svoje poskuse. Vsevdilj upa, da bo vtelesil živ, ki bo kazala še bolj vidne znake nego sem jih jaz videl; tako bi spravil v zadrego one, ki mu nočejo verjeti.
— Videli ste, — mi je rekel, — nekaj, kar naliči skeletu predzgodovinske živali, ki je izumrla. Lahko ste ugotovili, da obstoji hrbtenica z rebri ter z zarodkom glave in nog, vse obdano z neko vrsto zmrzline. Na mikrofotogra-fijah ste takisto opazili, kako se je ta skelet izoblikoval. Sam sem videl, kako se je večal od preproste protoplazme do majhnih kroglic, ki so se jeie
gibati, dokler se ni ustvarila hrbtenica; hrano sem dajal jaz in sicer v obliki sera, čigar sestava pa iz lahko umljivih vzrokov ostane za sedaj še moja skrivnost.
—	Moji prijatelji, ki so mi priče, da mi ni bilo mogoče varati, so zasledovali od začetka do konca vse te različne poskuse. Sami so bili opazili očitno prizadevanje teh tvorb, da bi bile žive. V večih primerih smo dognali poizkus dihanja skozi škrge, ki so bile skoraj normalno razvite. Nemara mi bo nekega dne uspelo, da bom dal tem živalicam pravo, istinito življenje, toda prej moram do dobrega proučiti idealne pogoje, ki jih zahteva uresničenje tako drznega načrta.
—	Nikar ne mislite, da sem morda že na poti k ustvaritvi živega umetnega človeka, homunkula. Res pa je, da stojimo na pragu nove dobe v znanosti in jaz ne vem nič več kakor veste vi, kam nas utegnejo privesti prvi rezultati poskusa, da se skrito (latentno) življenje transformira v vidno, realno življenje. Vendar verujem trdno, da je človek latenten v kamnitem grobu, četudi se je njegovo telo izpremenilo v prah ...
Tako je zaključil samotar iz Ando-verja, čudni lekarnar, ki s svojimi poskusi bolj spominja na srednjeveškega alkemika ali celo čarovnika nego na
znanstveno izobraženega misleca 20. stoletja. Navedli smo podatke o njem po Francozu Laportu, odgovornosti pa kajpak ne maramo prevzeti: bodi to samo zanimivost našega časa, ki je poln iskanja iin eksperimentiranja bre2 trdne miselne osnove in objektiv.no-hladne znanstvenosti. Ta mož iz An-doverja veruje, da bo obujal mrtve! Ni li taka vera eden najbolj fantastičnih duševnih zaletov našega časa? Pustimo mu vero, bodimo pa nezaupljivi, če govori o znanosti.
Nemara pa ... Tudi veliki učenjaki so se motili; cele vede, trdne kot skale v svojem času, so čez noč, pod vplivom enega samega genialnega odkritja, postale nerabne. Kdo more reči, da se na vseučiliščih in v akademijah podaja in prodaja sama čista resnica in da se ne morejo motiti tisoči najvidnejših učenjakov, ki se z nobenim dvomom ne vračajo več k prvotnemu izhodišču? A če se pokaže, da je bila pot napačna in se Kolumbu namestu Zadnje Indije pojavi Amerika?
Dobro, toda čudak iz Andoverja bo težko zanikal sodobno biologijo v kotu 180°. Kar se tiče neuničljivosti pro-toplazme, se spominjamo, da smo podobno podmeno čitali v spisu znamenitega berlinskega kirurga, pred leti umrlega K. L. Schleicha: »Problem smrti.«
—us.
-sssae-
Dr. A. L an g
Sven Hedin na Daljnem vzhodu
varno delov
a nami so časi, ko se je raziskovalec v spremstvu svojih znanstvenih sotrudnikov in s kolono nosačev podajal na ne-pot, k odkritju neznanih pre-naše zemlje. Moderna doba je dokaj racionalizirala tudi to panogo človeškega raziskavama, katerega pomen se sicer ni prav nič zmanjšal, čeprav je največji del sveta že dovolj raziskan in znan. Danes se specialisti najrazličnejših panog združujejo v skupino, ki gre na pot z določenim načrtom; s kar največjo smotrnostjo si izberejo tako področje, ki še obeta kaj dragocenih odkritij.
Eden najbolj izrazitih primerov za tako vrsto raziskovalcev je sloveči Šved Sven Hedin s svojimi sotrudniku Šele nedavno se je bil vrnil z Daljnega vzhoda v Evropo, a samo z namenom, da bi storil potrebne ukrepe za znanstveno obdelavo svojih dosedanjih izsledkov na tej ekspediciji. Večina njegovih sotrudnikov je ostala v Aziji in nadaljuje njegovo delo. Kmalu se bo tudi Sven Hedin vrnil v njihovo sredino in zopet prevzel vodstvo te potujoče univerze, kakor bi lahko v najboljšem pomenu besede imenovali sedanjo Svea Hedinovo ekspedicijo.
•
pisci in geologi raziskujejo v PamiTju in na Himalaji najvišje planine, najmogočnejše vrhove sveta; antropologi stikajo na ozemlju Nan-Chan za sledovi našlih pradavnih prednikov, medtem ko
Sven Hedin z nekaterimi svojimi sotrudniki. Od leve na desno: dr. Hummel, zdravnik ekspedicije, Hasslund, dr. Norin, Bergmann, Sven Hedin, Larson, Soderbom
cjavah kitajskega Turkestana in po zagonetnem Tibetu. V srcu Kitajske, na ozemlju Nan-Chaon, so si posamezne skupine te ekspedicije osnovale svoja taborišča, prinašajoč v mesta prastare preteklosti evropsko vedoželjnost in raziskovalskega duha. Vse fakultete so prispevale svoje zastopnike. Zemlje-
meteorologi in astronomi staviijo v tur-kestanskih stepah svoje primitivne zve-zdarne in dobro delujoče vremenske opazovalnice. V Tibetu so uredili ogromno botanično in zoološko zbirko, v puščavi Gobi na Mongolskerti pa so starinoslovci odkrili senzacionalne najdbe izza najstarejše prsteklosti Kitajske.
Ob kitajskem velikem zidu v bližini Nankinškega sedla (na poti v Mongolijo),
Na kosmatih velblodih in majhnih azijskih ponijih, z avtomobili in kitajskimi čolni potuje znanstveni štab Sven Hedina po daljnih predelih neznane Kitajske, po puščavi Gobi, po visokih pla-
Dosedanji izsledki tega znanstvenega osvojevanja Azije — težko bi sedanje Sven H edino vo delo imenovali po staro: ekspedicija — so vprav nepregledno mnogostranski. Ena najbolj senzacionalnih najdb je že znana lobanja pračloveka, »Sinanthroipos Pekinensis«, ki se o nji toliko govori in piše. Odkril jo je dr. Bolin. Nič manj presenetljivo ni odkritje neke vrste knjižnice, nemara najstarejše na svetu, ki so jo izkopali sredi pustinje Gobi. Tu so našli več kot 6200 rokopisov. Kajpak, to so sami zelo redki rokopisi, ki ne obstoje iz pa-
Mongole, ki so se vedno obračali proti Kitajski, če je bila ta država po notranjih bojih oslabljena, razvrvana in neodporna, ali pa proti Evropi, kadar so v Aziji zadeli ob resnejši odpor. Sledovi zidov, obmejnih stražnic, trdnjav, vasi, celo prekopov pričujejo, da je morala na tem ozemlju nekoč vladati prastara, še neznana kultura.
Sotrudniki Svena Hedina so nadalje odkrili nove ostanke starih zidov, ki kažejo, da Kitajske ni obdajal samo sloveči Veliki zid, marveč da so taki zidovi nastali v različnih dobah na raz-
Na kamelah j
pirja in celo niti iz pergamenta ne, marveč imajo obliko majhnih lesenih palčic, ki so pokrite s pismenkami. Delno je ta pisava že razvozljana in sodobno človeštvo je prišlo v posest vojaških povelj in drugih pričevanj iz preteklosti, ki nam je vprav pravljično daleč.
Nadaljnjo dragoceno najdbo predstavlja 78 lističev, ki so zvezani z motvozom; tudi ti lističi so iz lesa. Ko so razvezah vozle in odprli 2000 let staro »knjigo«, so obstali pred naravnost nepojmljivim dejstvom, da je pisava tako dobro ohranjena kot bi bila šele včeraj spisana. Sven Hedin je odredil, da naj švedski profesor B. Karl-gren skupaj s kitajskimi književnimi zgodovinarji preišče to čudno knjigo. Takisto obeta presenetljive izsledke gradivo, ki ga je dr. Folke Bergmann zbral o prazgodovini Kitajske. Najdeni rokopisi pripovedujejo o bojih dinastije Han (okrog 1. 1000 pred Kr.) zoper
puščave Gobi
nih mestih. Približno 20 zavojev zbranega gradiva je Sven Hedin prepeljal domov v Stockholm, kjer že obstoji majhen muzej Svena Hedina in v njem celoten budistični tempelj. Umljivo je, da si je tudi kitajska vlada zagotovila del najdb. Izmed teh pa bo v Stockhol-mu razstavljenih med drugim čez 50 kosov orodja iz kamenite dobe, in sicer
nožev, sekir in kladiv.
*
Zdravnik te ekspedicije, Nemec dr. Hummel, je doslej napravil daljše botanično potovanje v Mongolijo. Vrnil se јз z najdbami redkih rastlin, plaziv-cev in žuželk. Več kot 8000 preparira-nih žuželk je že dosedaj zbral za muzej v Stockholmu. V predavanju, ki ga je nedavno priredil v Stockholmu, je pripovedoval, da je prebivalstvo pokrajin, ki jih je bil obiskal, od glave do nog oboroženo in da so med mesti odnosno plemeni neprestani krvavi boji.
Izredno pomenljivo delo je izvršili meteorolog dr. Haude v kitajskem delu Turkestana. Skupno z nekim Švedom in več Kitajci je ustanovil štiri stalne vremenske postaj з, ki so v redni radij-sko-brzojavni zvezi z velikimi južno-kitajskimi postajami. To je za vremenske prognoze znaten napredek, zakaj baš v osrednji Aziji so vremenoslovske opazovalnice kaj na redko posejane. Cim gostejša bo po svetu mreža teh postaj, lažje in zanesljivejše bodo napovedi vremena. Dr. Haude pa se ni omejil samo na to, da ustanovi nove
postaje na doslej zanemarjenih tleh, marveč je hkrati tudi izšolal par dobrih kitajskih meteorologov, ki bodo delovali na novih samotnih postajah.
Sven Hedin je v svojem stockholm-skem predavanju omenil tudi novo teorijo švedskega geologa dr. Norina o postanku Himalaje. Po njegovem nazira-nju še vedno delujejo v gorskim masivu Himalaje mogočne geološke sile in to gorovje še danes stalno raste. Dr. Norin je tudi ugotovil, da je reka Tarim v kitajskem Turkestanu premaknila svoj tok. Ko je Sven Hedin pred tridesetimi leti prepotoval ta kraj, je napovedal, da bo reka Tarim tzpremenila smer. Tako se bo lahko sedaj zopet vzpostavila stara« karavanska cesta, po kateri so nekoč prevažali blago rz Kitajske v Evropo. Sven Hedin misli, da se ta cesta lahko zopst rabi, toda ne več z velblodi, kakor prejšnja stoletja, marveč z — avtomobili.
Sven Hedin sam se je kot organizator s svojim generalnim štabom umaknil v Peking. Tu, v prestolnici Kitajske, ki je s svojo veliko severno univerzo, s kitajsko državno knjižnico iin »Acade-mia Sinica« še vedno duševno središče Kitajcev, je neumorno zbiral gradivo, ga predelava! in pripravljal svoje knjige. Hkrati je kot nekak rektor svoje velike potujoče univerze vzdrževal zvezo s posameznimi skupinami v daljnih predelih, skupinami, ki so sicer delovale samostojno.
Znanstven štab Svena Hedina obstoji iiz Švedov, Kitajcev in Nemcev. Za Svena Hedina je bilo važnega pomena, da je bil k temu delu pritegnil tudi kitajske učenjake in si tako pridobil zaupanje in prijateljstvo kitajskih oblasti. Brez tega se ekspedicija ne bi dala izvesti, zakaj politično ozračje je v zadnjih desetletjih zbog večnih prepirov in trenj z inozemskimi državami precej zastrupljeno. S svojo dobro taktiko je Sven Hedin sedaj dosegel, da sme svojo ekspadicijo podaljšati še za dve leti.
Živi bog v Belemiau (kitajski Turkestan)
Doc. dr. Neresheimer:
Želve in njih usoda
aidi se mi, da bi bilo vredno raziskati, katera izmed dveh človeških bolj ali manj simpatičnih lastnosti povzroča v živalskem svetu večja pustošenja in hujše grozote: človeška požresnost ali človeška ničemurnost. To vprašanje bi si v prav posebni meri lahko zastavile morske želve, če bi mogle o njem razmišljati- in razpravljati. Ti ogromni,
koščati, s splavom podobnimi udi opremljeni plazivci so postali predmet barbarskega ugonabljanja; kakor da bi jih ljudje hoteli spraviti s sveta, tako jih zalezujejo in preganjajo ter v svojem bedastem pohlepu niti ne mislijo, da se spričo takega postopanja res lahko zgodi, da morskih želv ne bo več. Neko vrsto morskih želv preganjajo zaradi njenega izvrstnega mesa in jajc, drugo zopet zaradi nje oklepa, ki je uporabljiv za izdelavo različnega lepotičja in praktično koristnih predmetov, n. pr. česal, tobačnic in podobnega. Znano je, da je koščati hrbtni oklop skoraj vseh vrst želv iz rogo-vini podobnih ploščic. Pri želvi, ki jo imenujejo kareta, leže te ploščice kakor opeka na strehi in po svoji pestri barvi — rjavi, z žoltimi plameničasti-mi risbami, tu in tam rdečkasti do žarnordeče barve — kakor tudi po lahkoti, s katero te oklepe predelujejo,
je material dobil zelo visoko cena Oklep take želve je v posebnih primerih do 80 cm dolg, vendar že kosi s 60 cm veljajo za zelo velike. Tak kos daje do 6 kg dragocenega materiala.
Morska želva je razširjena skoraj v vseh tropskih in subtropskih morjih; love jo na ameriških obalah Atlantskega in Tihega oceana, ob Rtu dobre nade, kakor tudi ob indijskih, japonskih in kitajskih morskih obrežjih. Tudi tem želvam se dogaja enako kot njih dragocenim sestram, ki predstavljajo »pecialitete. Love jih v času, ko se drstijo; takrat želva krene na kopno in v peščeni rupi, ki jo sama izkoplje, spravi svoja številna jajca. Nepremišljeni lovci želv po večini niti ne čakajo, da bi se razplodnja dovršila, marveč izkoristijo to res dokaj udobno priliko in "nemilo padejo po ubogih živalih, ki si na kopnem ne vedo pomagati. Tako se uničijo vsako leto nešteti tisoči želv. Ljudje pa gredo v svoji nenasitnosti še dalje: izkopavajo tudi jajca, ki so mnogim sladokuscem dragocena poslastica.
Med raznimi metodami, s katerimi prebivalci obrežij toplega morja love želve (zlasti kareto in tako zvano ju-hino želvo), so nekatere prav originalne. Velike morske želve cesto leže na morski gladini in se solnčijo; vse kaže, da zaspe. Toda vzlic tej dozdevni brezbrižnosti velikih oklopnjač ni nič kaj lahko, neopaženo priti v tako bližino, da jih lahko primeš ali jim vržeš okoli trupa krotovico; po večini želva že prej opazi preganjalca in se mu brž umakne s svojim divnim plavanjem ali s svojo še bolj zanimivo po-tapljalsko veščino.
V nekaterih primorskih predelih, zlasti v vodah med Avstralijo in Novo Gvinejo, ob vzhodno afriški obali pri Zanzibarju in v zahodni Indiji, se poslužujejo za lov na želve neke ribe. Ta izredno značilna riba je velika, približno meter dolga, v tropskih morjih vdomačena vrsta prilepa (nemško Sehiffshalter). Mnogo manjša, v Sredozemskem morju živeča vrsta prilepa je bila po svojih čudnih navadah znana že starim Rimljanom. Ta riba ima na zgornji strani glave velik, ohlapen, ovalen sesalni prilepek, s ka-
Velika želva iz tropskega morja, namenjena za akvarij
katere se prilepi trdno vsesajo; zdaj ribiči ulove želve brez posebnih težkoč.
Kakorkoli nas to spominja najbolj fantastičnih dogodivščin kakšnega pustolovca z bujno domišljijo, nam vendar pripovedujejo o tem tako zanesljivi očividci, da jim moramo verjeti. ★
O užitnosti želve imajo v raznih krajih kaj različne sodbe; tu jo smatrajo za izredno slaščico, da, celo za zdravilno jed, osobito še njeno mast, drugod pa se ljudem vidi docela neužitna, vprav strupena. A tudi tam, kjer ne marajo uživati želvjega mesa, se želvam ne godi nič boljše; ondi jih love zaradi njih oklepa, ki jim ga oderejo z žive kože in tako pohabljene in ranjene želve zopet spuste v vodo, ve-
šnjega odtrgamo. Meni pa se vidi močno dvomljivo, da bi želva lahko prebila vse grozovitosti, s katerimi jo mučijo njeni človeški zalezovalci in da bi potem še našla dovolj moči za nov oklep. Kajti želva je s svojim koščenim oklepom čvrsto zrašcena in le ob visoki vročini se oklep lažje loči od njenega telesa. Tudi to so ljudje spoznali, zato mnogokrat vesijo nesrečne živali nad plameneče ognjišče ter jih tako žive pražijo, dokler se vez med oklepom in ostalim trupom tolikanj ne omehča, da lahko oklep snamejo. Po vsem tem jih še vržejo v morje. Spričo življenjske trdovratnosti, ki je lastna želvam, je verjetno, da takoj ne poginejo za posledicami strahotnega postopka. Kitajci pa podobno proceduro opravljajo s kuhano vodo, ker so do-
terim se ob vsaki priliki, ki se ji nudi, vsesa na kakšno ladjo ali kita in se daje nositi po morju. V omenjenih krajih lovci želv s trudom ulove velikega prilepa in ga pripravijo za lov na želve. Surovo, kakor je v teh krajih življenje sploh, mu prevrtajo nad repom luknjo skozi ves trup in napeljejo skozi njo močno vrv, ki jo dobro pritrdijo. Nekoliko takih-le prilepov pošljejo nato, po možnosti iz precejšnje daljave, proti spečin^ želvam, v
rujoc, da jim oklep znova zrase. To na^
ziranje, ki nas spominja bedaste surovosti žabjih lovcev, kateri odrežejo žabam krake in jih potem žive vržejo proč, češ, da jim bodo znova zrasli, je v primeru želv morda vsaj malo stvarno utemeljeno. Poskusi z nekaterimi vrstami želv so pokazali, da se popravijo celo večje okvare na oklepu in da se nadomeščajo želvovinaste ploščice. Potemtakem bi lahko mislili, da tudi karete dobe nov oklep, če jim prei-
gnali, đa suha toplota nekoliko Škoduje kakovosti oklepa.
Posebno dragocenih je 18 velikih plošč hrbtnega ščita, ki so debele 3 do 6.5 mm in ki imajo pri dobrih vrstah zares lepe okraske, medtem ko je trebušni ščit enobarvno rumeu. Čistost risb, ognjevitost barv in prozornost plošč imajo mnoge odtenke, zato se z njimi v zvezi spreminjajo tudi cene. Najlepše vrste dobivamo s Sudajskih otokov; njih poglavitno skladišče je v Singaporu.
Predelava je raznolika: plošče se lahko razcepijo ali pa se pod stiskalom in z visoko temperaturo tako trdno stisnejo, da posameznih delov ne moreš ne razločiti niti ločiti. Razgret material se lahko v poljubni obliki stisne
ali vpogne In potem, ko se ohladi, tak ostane. Potemtakem se lahko s pridom uporabljajo tudi majhni ostanki oklepa.
Manjšim vrstam skušajo z jedkanjem povečati prozornost in dati boljše barve; ljudje si takisto že zdavnaj prizadevajo, da bi s cenejšim gradivom nadomestili pristno želvovino. Najbližja snov je pač rogovina, vendar pa ni niti zdaleč tako prožna in prozorna kot pristna želvovina. Tudi ponarejki s celuloidom* ki se radi pojavljajo na trgu, ne morejo prevariti veščega očesa. Žal, da je tako. Zakaj želeti bi bilo, da bi iznajdba popolne imitacije razvrednotila pristni material in uboge želve uspešnejše od vseh drugih ukrepov zavarovala pred brezobzirnim ugonabljanjem in nizkotnim trpinčenjem.

Velika pramegla v Andromedi_
nrideset milijard takšnih in podobnih solne, kakršno je naše, sestavlja našo Rimsko cesto — eno izmed mnogih tisočev, ki jih poznamo, eno izmed milijonov, ki jih še' slutimo. Najznamenitejša daljna Rimska cesta je Velika pramegla v ozvezdju Andromede.
Ta kozmična pramegla je v lepih nočeh vidna s prostim očesom. »Pramegla« imenujemo v splošnem Rimsko cesto, vsak daljni zvezdni sestav višje vrste. Da je pramegla v Andromedi posestrima naše lastne Rimske ceste in kot takšna neskočno oddaljena od nas, smo slutili že dolgo. Danes vemo celo za natančnejše podatke o nji: sestoji namreč v bistvu iz samih solne in njena oddaljertOst od nas znaša skoro milijon svetlobnih let.
»Svetlobno leto«, kakor znano, prav za prav ni leto, temveč pot, ki jo premeri svetlobni žarek z brzino 300.000 kilometrov na sekundo v času enega leta. Ta pot meri devet iin pol bilijona kilometrov. Moderni zvezdoslovci merijo oddaljenost nebesnih teles komod-neje s »svetlobnimi miljami«, ki so samo za »malenkost« daljše od svetlobnih let. Znašajo namreč matematično natančno deset bilijonov kilometrov.
Pramegle v Andromedi znanost ni »odkrila«, saj je vidna, kakor rečeno, že s prostim očesom, pač pa razmeroma še ni dolgo, odkar jo je znanost prvič omenila. To je storil, kolikor je znano, v desetem stoletju po našem štetju Perzijec Alfuzi v svojem seznamu zvezd.' Prvič jo je opisal na podlagi opazovanja z daljnogledom brani-borski dvorni astronom Simon Мауег, tudi Marius imenovan, ki mu po krivici pripisujejo, da je odkril četvorico Jupitrovih mesecev nekoliko tednov pred Galilejem. Ta opis je izšel 1. 1612. in pravi, da je pramegla v Andromedi takšna, kakor da bi »gledal plamen sveče skozi roževinasto ploščo.«
Prvo dobro risbo je izvršil Trouvelot v Washingtonu 1. 1874. Znamenita pa je postala naša pramegla 1. 1885., ko je zažarela v njeni sredini »nova zvezda«.
Samo ob sebi je umevno, da so zvezdoslovci na tem daljnem svetovju preizkusili vse astrofizikalne načine, ki so jih odkrili v teku časa, saj so, kakor omenjeno, že dolgo slutili, da gre za duplikat naše Rimske ceste. Nekakšen zaključek teh opazovanj oziroma, če hočete, nekakšen začetek podrobnejšega opazovanja tvori skoraj dvajsetletno delo velike kalifornijske zvezdar-
ne na Mountu Wilsonu, kjer se je med drugimi v letih 1923.—1928. zlasti sloviti astronom Ervin Hubble, predsednik Mednarodne komisije za pramegle, posvetil zelo natančno tem opazovanjem.
Pramegla v Andromedi je spiralne oblike in ima svetlo jedro. Kakor se učenjaki trudijo, da bi v naši lastni Rimski cesti našli obliko rotacijskega elipsoida, katerega sredino zavzema nekako naš solnčni sistem, tako meni Hubble, da je pramegla v Andromedi podobna ploščati leči s premerom kakšnih 40.000 svetlobnih let. Debelina »gornjega« in »spodnjega« stožca na tej krožnici bi znašala po 2000 svetlobnih milj (naša Rimska cesta meri v tej osi n. pr. 30.000 svetlobnih milj).
To spiralno svetovje je od nas oddaljeno, kakor smo že povedali, okroglo 900.000 svetlobnih let ali 850.000 svetlobnih milj. Oddaljenost so izmerili po tako zvani metodi kefeidov, to je posebnih zvezd, ki periodično spreminjajo svojo svetlobo. Po periodi njih svetlobnega spreminjanja se da nepor sredno ugotoviti »absolutna svetlost« teh daljnih kefeidov, nato se ugotovi »navidezna svetlost«, s katero ostavlja-jo svojo sled na fotografski plošči in po zakonu, da mora biti oddaljenost svetlobnega vira tem večja, čim manjša je »navidezna svetlost«, se da z računom ugotoviti prava oddaljenost. Hubble je uporabil nfč manj nego štirideset kefeidnih zvezd za ugotovitev oddaljenosti pramegle v Andromedi, poleg tega je izpopolnil svoje ugotovitve z opazovanjem preko osemdeset tako zvanih »novih zvezd«, ogromnih solne, ki se nenadoma prikazujejo na nebesnem svodu.
Laika bo bolj nego številke in računi zanimalo morda vprašanje, da-li živijo na zvezdah Andromedine pramegle istotakšna bitja kakor na naši zemlji. To vprašanje zavisi od tega, da-li pripisujemo tistemu daljnemu svetovju v primeri z našim svetovjem večjo ali manjšo starost. In vse kaže, da je pramegla v Andromedi veliko mlajša od naše Rimske ceste. K temu še eno pripombo: Neki londonski astrofizik je dejal, da je življenje na kakšni zvezdi znak ostarelosti te zvezde, kajti življenje v našem smislu je mogoče samo na dovolj shlajenih površinah in ne na površinah, ki so vroče po več tisoč stopinj Celzija. Po dosedanjih opazovanjih pa se vidi, da svetovi v pramegli An-
dromede še niso toliko ostareli, da bi omogočali našemu podobno organsko življenje.
Kako naj si s svojimi možgani podrobno predstavljamo nezaslišane daljave in velikosti, ki tvorijo merila v vesoljni prostornini? »Svetlobna leta« in bilijoni kilometrov nam ne povedo ničesar, lažje si pomagamo po. nekem drugem, dasi grotesknem receptu, namreč s pomanjševanjem nebeških dimenzij na naša zemeljska razmerja. Po tej metodi naj bo n. pr. dolžina svetlobne milje enaka 10 m in tedaj bi znašala velikost našega osolnčja do Transnep-tuna toliko, kolikor velikost desetice, naša Rimska cesta bi bila velika kakor krog, ki bi fea zarisali okoli Ljubljane s polumerom do Varaždina, polumer pramegle v Andromedi bi segal od Ljubljane do Banjaluke, a naša oddaljenost do te pramegle bi znašala toliko, kolikor oddaljenost Kube onkraj morja od Ljubljane.
To bi bil nazoren primer za ogromne razsežnosti v svetovnem prostoru in med posameznimi svetovnimi sistemi. Takšnih svetovnih sistemov je v vesoljstvu še nešteto in mnogi med njimi se gibljejo v oddaljenosti sto milijonov svetlobnih let in še čez. V -tisočkrat večji oddaljenosti preneha po Einsteinovi formuli vesoljnost in navidezno vsaka možnost izkustvenega pojmovanja. In vendar se javljajo čudni znaki, ki nam napovedujejo, da bo človeštvo vendarle tudi s svojim razumom objelo najskrivnostnejše probleme vesoljnosti in večnosti. Najbolj daljna opazovanja svetovja se odmičejo zemlji s tern večjo brzino, čim bolj so oddaljena. To bi pomenilo, da se vračamo k staremu naziranju, da je naša zemlja središče vse vesoljnosti. A to naziranje se današnjim pojmovanjem vendarle upira in resnica bo vsekakor ta, da bo treba prostornino vesoljnosti pojmovati čisto drugače, nego smo bili navajeni doslej. Zanimivo je to, da bodo skušali v zvezdami na Mountu Wil-sonu z novim teleskopom, ki bo meril 5 m v premeru, rešiti v prvi vrsti uganko o pravilnem pojmovanju vesoljne prostornine.
- 98 —
- 99 —
КХ50000000000000С)аШ)0000000(ШХ^
SLIKE IZ ŽIVLJENJA IIN S%TA\
Zgoraj levo: Ameriški zunanji minister Stimson se v Evropi pogaja za Hoovrov načrt. — 26. julija star 75 let. — V sredini: Rut Nichols, ki se je ponesrečila z letalom, na bolniški Prof. Voronov kani razpustiti opičjo farmo na francoski rivieri in opustiti pomlajevalnne ------------л—-—---^ООООООСОООООО^адСОО^ООГООООТО^^^^^МОТОТОГООС učenjaka v
daj v sredi: ske otroke v
Shaw bo ; na levi: { Slika nam kaže * 'v Niči- — Spo-i Rusija uvaja šol-l s poljedelskimi j
9D
Zgoraj: Sir Hubert Wilkins na lestvi popravljenega »Nautilusa« v Plymouthu. — Spodaj: Madžarska letalca Endresz in Magyar sta preletela Atlantik v 13 urah in pol in potokla letalski rekord v vztrajnostnem poletu in povprečni brzini
*v
O čem je pel slavec...
(Vesela zgodba) (Nadaljevanje)
azljubila sta drug drugega strastno in sanjavo. Brez solz in-drgeta se nista mogla videti. In kadar sta se srečala, sta vsakokrat občutila nov in nov dotok prekipevajoče radosti.
Bilinkin je večkrat zrl nase s precejšnjim strahom in zavzet premišljeval o tem, kako bi on, ki je bil dvakrat na vseh frontah in ki si je z največjo težavo priboril pravico do življenja, zdaj z lahkoto oddal to življenje za eno samo malenkostno muho tako srčkane gospodične.
In če je v spominu prešteval ženske, ki so v njegovem življenju šle mimo njega, in prištel zraven še dijakonico, s katero je imel svojevrsten roman, tedaj je bil Bilinkin, o čemer je avtor popolnoma preverjen, trden v sodbi, da je šele zdaj, v ena in tridesetem letu, spoznal resnično ljubezen in pravi izvor svojih čuvstev.
Ali so vplivali na Bilinkina njegovi življenjski sokovi, ali je človek sploh razpoložen in nagnjen k abstraktnim romantičnim čuvstvom, to ostani za zdaj še tajna prirode.
Naj bo tako ali drugače, Bilinkin je videl, da je zdaj drug človek, kakor je bil prej, da se je v njem kri v svojem sestavu izpremenila in da je vse življenje neznatno pred tako nenavadno silo ljubezni
in ta Bilinkin, ki je bilo v njem nekaj cinika, ta v življenju prekaljeni človek,
ki so ga granate oglušile tn ki je večkrat gledal smrti v oči, ta mračni Bilinkin se je spravil celo na pesnikova-nje in napisal deset različnih pesmi in eno balado.
Avtor njegovih pesmi ne pozna, le z eno, pod naslovom: »K njej in k tej ...«, ki jo je poslal Bilinkin »Diktaturi Dela« in ki jo uredništvo kot neustre-zajočo socialistični dobi ni sprejek). se je avtor seznanil, za kar se mora zahvaliti ljubeznivosti tehničnega tajnika Ivana Abramoviča Kranca.
Avtor ima o verzih in ljubezenski poeziji posebno mnenje. Zato ne bo utrujal čitateljev in stavcev s celo, razmeroma dolgo pesmijo. Pažnji snubcev posveča le par poslednjih, najlepše zvenečih verzov:
Kot geslo srca svojega ljubezen sem progres nazval in lik obraza tvojega sem v sanjah večkrat že zaznal.
Ah, Iiiza, jaz sem zgorel
ko v ognju pepel
temu sličnega poznanstva...
S stališča formalne metode bi kdo mislil, da je s temi verzi vse v redu. V splošnem pa ti razmeroma precej ušivi verzi zares niso skladni s časom in mu ne ustrezajo.
Pozneje se Bilinkin ni več kratkočasil s poezijo in ni stopil na težko pot poeta. Bilinkin, ki je bil vselej nekoliko nagnjen k amerikanizmu, je kmalu zavrgel svoje literarne uspehe, brez obžalovanja zakopal talent v zemljo in pričel živeti kakor prej, ne da bi na papir projektiral svoje brezumne ideje.
Kadar sta se zdaj Bilinkin in Lizočka spet zvečer sestala, sta zmerom odšla z doma in do noči blodila po praznih ulicah in drevoredih. Včasi sta se spustila k reki, sedla nad peščeni breg in v globoki, nemi radosti gledala za hitrimi rečnimi valovi Kozjavke. Včasi pa sta drug drugega prijela za roko in tiho vzdihovala, vzradoščena nad nenavadnimi barvami prirode ali lahkim zračnim oblačkom, ki je bežal po nebu.
Vse to jima je bilo novo, očarljivo in, kar je glavno, zdelo se jima je, da vidita vse prvič.
Včasi sta zaljubljenca odšla v gozd za mestom. Tam sta se prijela za prste, podzavestno hodila okrog, se ustavila pred kako smreko ali jelko, jo začudeno ogledovala, ter se iskreno divila čudoviti in smeli igri narave, ki je spravila izpod zemlje človeku tako potrebno drevo.
In ob takih prilikah je Vasilij Bilinkin, ves zavzet nad neobičajnostjo življenja na zemlji in nad njegovimi divnimi zakoni, padel od preobilice čuvstev pred gospodično na kolena m poljubljal zemljo okrog njenih nog.
Nad njima luna, povsod okrog tajin-stvena noč, trava, kresnice poletavajo, molčeči les, žabe in hrošči. Povsod v ozračju taka sladkost in mir. Povsod ta radost prostega življenja, ki se mu avtor še noče končnoveljavno odpovedati in se zato pod nobenim pogojem ne more prištevati med nepotrebne osebnosti na pozornici vzhajajočega življenja. Avtor, kakor vsako drugo človeče, sodi, da ima pravico kakorkoli preživeti svoje dni do konca, ne glede na medklice strogih in nepotrpežljivih kritikov.
Tako sta imela torej Bilinkin in Lizočka najrajši te svoje izprehode iz mesta.
Na enem izmed takih prelestnih iz-prehodov, najbrž v hladni noči, se je neprevidni Bilinkin prehladil in obležal. Zbolel je, bilo je nekaj angini podobnega.
Že proti večeru Je Bilinkin začutfl ian-no mrzlico in žgočo bolečino v grlu.
Pred nočjo mu je pričela otekati glava.
S tihim plačem je Liza prihajala v sobo in z razpletenimi lasmi, v mehkih copatah, skakala od postelje k mizi, ne vedoč, kaj naj napravi in kako naj bolniku olajša usodo.
Tudi mamica Rundukova je parkrat na dan pridrsala v sobo in izpraševala, če bolnik ne želi morda jagodne omake, kakor da bi bila ta nenadomestljiva za vse nalezljive bolezni.
Ko je Bilinkinovo lice čez dva dni tako oteklo, da ga ni bilo več moči spoznati, je Lizočka tekla po zdravnika.
Zdravnik je bolnika preiskal in mu predpisal neka zdravila, potem pa odšel in v duši najbrž preklinjal, ker so ga zavoljo take malenkosti motili.
Lizočka Rundukova je stekla za njim, ga na ulici dohitela, lomila roke in ga pričela jecljaje izpraševati: Kako je? Kaj? Ali je še upanje? Zdravnik da naj ve, da smrti tega človeka ne bo prebolela.
Tedaj je zdravnik, v svojem poklicu navajen takih prizorov, ravnodušno odvrnil. da je angina, samo angina in nič hujšega, in da zaradi tega, na žalost, ni treba umreti.
Nekoliko nezadovoljna s to brezpomembno opasnostjo se je Lizočka žalostna vrnila domov, pričela požrtvovalno skrbeti za bolnika in pri tem ni štedila niti svojih slabih sil, niti zdravja, da, celo tega se ni bala, da bi angino nalezla.
Bilinkin se prve dni ni upal vzdigniti z blazin, otipaval je svoje oteklo grlo in strahotna izpraševal, če ga Lizočka Rundukova po tej bolezni ne bo zapustila, ko ga je videla v tako odvratnem in zoprnem položaju.
Gospodična ga je prosila, naj se ne vznemirja in dejala, da je v njenih očeh postal še vse bolj možat, kakor je bil prej.
Bilinkin se je tiho in hvaležno smejal, rekoč, da je ta bolezen, kakor ni moči bolje, preizkusila silo njune ljn-bezni. (Dalje)
— 102 -
Spor Z21 Grenland
ГДД retekle dni so listi prinesli vest, ||||h da namerava Norveška anekti-I ШКЖ rati del severno-vzhodne obale I 8§Ш1 Grenlanda ter da je v to že pooblastila kitolovca Harolda Devolda, da v njenem imenu zasede grenlandsko obrežje med zalivoma Carlstegbay in Bes-selbay. Ta vest je prišla svetu dokaj iznenada, ker doslej je veljal ves Grenland kot danska posest in kodanjska vlada je še leta 1925. razdelila vso ogromno deželo na tri upravne inšpektorate, da tako onemogoči vsako poseganje kake tuje države po tem daljnem obrežju.
Svet je postal za kolonijalne in pomorske države premajhen. Vsa znana in
brez diplomatskih spopadov. Nedavno je v Bergenu zborovala norveška kmetska stranka, ki je sprejela resolucijo, naj vlada končno vendarle ukrene kaj za pripojitev vzhodnega delS grenlandske obale k Norveški.
Vlada je seveda oklevala, v tem pa so nekateri nestrpneži naročili norveškim lovcem, naj v tem delu razvijejo norveško zastavo ter proglase zaliva Eessel in Carlsteg za norveški naselbin' Lovec Devold, ki trdi, da ima pooblastilo norveške vlade za svoj čin, je razvil norveško zastavo in s tem načel spor za posest obale med Dansko in Norveško. Norveška vlada je vedno stala na stališču, da
Pokrajina na Grenlandu poleti: šotori na ozelenelih pašnikih
do nedavna neznana kopnina je že razdeljena med pomorske narode in komaj se še nudi prilika za ekspanzijo v mrzlih arktičnih krajih. Norvežani, ki so znani polarni lovci na kite in drugo divjačino tečajnih predelov zemlje, so šele pred dobrim pol letom začeli osporavati izključno posestno pravico Danske nad Grenlandom. Po ostavki norveškega kabineta Mowincklovega je vlado prevzel voditelj kmetske stranke Kolstad, ki je kot opozicijonalec trdovratno zahteval, naj vlada nemudoma anektira vzhodno obrežje Grenlanda. Prišedši na vlado pa je spoznal, da bi s takim nepremišljenim činom izzval cel niz mednarodnih pravnih vprašanj, ki gotovo ne bi potekla
je ta del obale brez gospodarja, zato je sedaj težko dati odstraniti norveško zastavo, dasi imenovanega lovca baje ni bila pooblastila za ta čin.
Med obema strankama se bo sedaj brez dvoma razvil spor za pravno posest ozemlja in poseči bo moralo vmes mednarodno sodišče, ako se Norveška in Danska ne bosta sporazumeli ter sami določili razsodišče. Ta spor bo gotovo zelo zanimiv, kajti spisi o njem bodo vsebovali podrobno zgodovino odkritja Grenlanda ,da se tako dokaže, kdo ima prvenstveno pravo tudi nad spornim delom obrežja.
Kolikor je sedaj znano, je neznano zemljo prvi odkril Islandec Gunnbjorn
1. 900. in j! dal tudi današnje ime. čudno je, da je dežela dobila ima »Zelena dežela«, kajti po naših predstavah je to zemlja večnega ledu, snega in mraza. Taka je tudi večji del leta. Poleti pa se
Eskimov bo po vsej prilik! le kakih 1000
duš.
Prvo belo naselbino je osnoval na Grenlandu Normanec Erik Rdeči 1. 984M ki je pa silno trpela zavoljo vednih na-
Pokrajina na Grenlandu pozimi: hiše iz lednih plošč
dva tri mesece otajajo tundre in pokrajina ozeleni v bajni krasoti. Prav zaradi tega pa je mogoče, da na njej žive cele črede moškatne govedi in severnega jelena. Od drevja raste na grenlandski kop-nini le breza, jelša, vrba in macesen, pa še to le v južnih legah. Severneje uspeva samo še pritlikavo grmičje, še dalje pa razni mahovi in lišaji.
Vkljub siromašnemu rastlinstvu pa je živalstvo Grenlanda dokaj raznoliko. Razen že omenjenega moškatnega goveda in severnega jelena, žive na celini dragoceni kožuharji: polarni zajci, polarna lisica, beli medved, razne kunje vrste, le-ming ter številne družine roparskih ptic, jastrebov, sokolov in sov. Ob obrežju živita mrož in tjulenj, vodovje pa je polno največjega sesalca-ribaka, kita.
Dežela je večji del leta pokrita s snegom in ledniki iz notranjosti ter z višavja, ki mestoma doseže do 3000 m, pro-derejo do obale, zato je prebivalstvo zelo maloštevilno. Na ploščino 1,800.000 štirijaških km odpade vsega — po štetju iz 1. 1923. — le 14.500 prebivalcev. Belih Dancev je komaj par sto, ostali pa so Eskimi. Slednji žive v 220 naselbinah in se bavijo z lovom na kožuharje in z ribištvom. Zaradi nekdanjih vikinških, nor-mandskih in danskih naseljevanj so ti Eskimi močno pomešani z belci, čistih
padov divjih domačinov in je slednjič propadla zaradi popolnoma prekinjenega dotoka belega naseljevanja. Prvotni na-
* * * Pot, ki jo je nameravala \Vegenerjeva ekspedioija opraviti 1. 1930/31. — Pot, ki jo je dejansko prehodila
selniki so se izrodili, se pomešali z Eskimi, naposled pa so ti razrušili in uničili zadnje ostanke Erikove naselbine. Nove naselbine je osnovala nato Norveška leta 1261. na južnovzhodni obali. Doletela pa jih je ista usoda in 1. 1400. že ni biio sledu več o drugem belem naseljevanju.
Tretja — čisto danska doba — pa se začne 1. 1721., ko je misijonar Hans Ege-de ustanovil naselbino Godthaab, ki je še danes upravno središče in nekakšno glavno mesto dežele. Severna polovica vzhodne obale pa je bila odkrita šele v 19. veku. Prvenstvo v posesti dežele gre po dosedanjih ugotovitvah Danski, ker je nje oblast obdržala kontinuiteto skozi stoletja in tudi skrbela za naselbine v vsakem oziru. Pred to dobo pa je prvenstvo sporno, ker so Vikingi že davno poznali in pokazali to oddaljeno deželo, imenovani morjeplovci pa niso bili izključno Danci in Norvežani, marveč tudi Švedi, Finci in Rusi z daljnjega severa. Da je bila tudi Rusom, Novgorodcem in Pskov-cem znana ta zemlja, priča stari ruski izraz »Grumanti«, ki je etimološko izveden iz besede Grenland in je kasneje pomenil le bližnje otočje Spitzbergov.
Čitatelj se gotovo vpraša, kaj neki se Norvežani in Danci prepirajo za to redko naseljeno deželo, kjer vrhu vsega vlada samo po dva meseca tako podnebje, da
omogoča vsaj nekoliko življenja. Grenland je posebno zadnje čase dobil večji pomen, ko se je razvilo letalstvo, ki bo v gospodarskem in prometnem oziru odprlo tudi razne še ne slutene možnosti. Razen tega so raziskovalci odkrili na Grenlandu bogata ležišča premoga, bakra in kriolita. Slednje rudnine že sedaj izvažajo z Grenlanda letno po 10.000 ton. Uporablja se kot važna surovina pri izdelovanju sode in pri steklarstvu. Še dragocenejši bi bil seveda baker, nič manj pa ni zaželjen premog, kajti premogo-kopi na Spitzbergih so dokazali, da se dado izkoriščati z uspehom vkljub neugodnemu podnebju in visoki severni legi.
Zadnja leta je orjaški polarni otok privabljal vse češče razne učene odprave in nedavno smo čitali o smrtni nesreči gra-škega prof. Wegenerja, ki ga je doletela smrt na hladnih planjavah v notranjosti Grenlanda. Imenovani je že v 1. 1906. do 1908. preiskal severnovzhodno obrežje, 1. 1913. pa je v družbi Kocha prekoračil otok na njegovi največji širini. Danska vlada je letos pripravila novo Kochovo odpravo, ki bi naj ostala na otoki, vzdr-žema tri leta ter naj bi osobito preiskala geološke prilike na grenlandski kopnini. Ta odprava je dala Norveški povod, da je na tako nenavaden način načela vprašanje pripadnosti severnovzhodne obale.
liAZvov umsm
Tako je pripravil prvi prosti balon gledalcem in zrakoplovcema obilo razburjenja. M®1 pariških prebivalcev je z daljnogledi opazovalo de Rozierjevo in d' Arlandesovo borbo s pla®! Zrakoplovca sta bila komaj-ukrotila ogenj, ko je jel balon naglo padati proti streham hiš. NeSfl sta se rešila s tem, da sta vrgla na ogenj še nekaj slame, kar je povzročilo, da se je baloni Vzdignil.

Električni tok v človeškem telesu
Hadnja leta, ko se je radio tako
naglo razširil po vsem svetu, se je večkrat premotrivalo vprašanje: kakšni utegnejo biti učinki električnih valov močnih radio-postaj na okolico? Posebno pereče je bilo vprašanje, ali morda močni elek-tromagnetični valovi ne vplivajo kvarno na človeški organizem? Vsi dosedanji poskusi in izkušnje so to bojazen dokončno ovrgli.
Nevarni, toda še vedno ne docela razjasnjeni pa so učinki normalnih, tehničnih električnih tokov na človeško telo. Dandanašnji, ko elektrika čedalje hitreje prodira v vse panoge vsakdanjega življenja, je raziskovanje teh učinkov še prav posebno aktualno.
Pri vseh znanstvenih poskusih, s katerimi so se skušali razjasniti pri tem nastopajoči pojavi, se je najprvo vsililo vprašanje: kakšen odpor stavi človeško telo prehodu električnega toka? Fizikalno je določen električni odpor kot zmnožek električnega toka in napeto-
sti ter se zaradi tega najlaglje dožene z merjenjem. V praksi pa se da seveda eksperimentirati samo z malimi napetostmi do nekako 30 voltov, ker utegnejo biti večje napetosti nevarne živemu organizmu.
Da se izognejo tej nerodnosti in vsaj delno ustvarijo slične prilike, kakor so bile cvb dotiku z električnim tokom, so v zadnjem času večkrat delali poskuse tudi na svežih mrtvih truplih. Pri tem se je pokazalo, da je električni odpor v veliki meri odvisen od življenjske stopnje organizma in da nekaj časa po odmrtju pojenja. Nadalje je odvisen od tega, v kakem stanju je površina kože, ki se v kratkem času lahko prav izdatno spremeni. Zelo veliko vlogo igrajo slednjič tudi množina maščobe, temperatura in znoj, ki se drži na koži. Povečanje števila nesreč zaradi električnega toka, ki se opaža vsako poletje, gre nedvomno na račun močnejšega znojenja. Popolnoma nepregledne pa postanejo prilike, če kdo pri nesreči odnese opekline. V teh primerih so raziskovalci
v Sliki m besfpi
Ko sta se nazadnje spustila, je balon še nekaj milj daleč drčal ob tleh in se nazadnje ustavil Л r"tte aux Cailles (»Prepeličjem griču«). Markiz d'Arlandes je začutil, da mu obod balona ntiska na glavo, in skočil iz njega.
l x Rozier ni bil tako srečen. Sesedajoča se platnena žoga se je obesila na stran in zajela , Л®с"еКа zrakoplovca v svoje težke gube. Videti je bilo, da ga bo zadušila, če se hitro kaj ne Na vse kriplje je delal, da bi se oprostil.
navezani zgolj na statistične podatke. Iz vseh dosedanjih opazovanj se da sklepati, da se človeško telo ravna nasproti električnemu toku kakor Večja množina vsakovrstnih raztopin pri različni koncentraciji, ki so s staničnimi mrenicami ločene druga od druge. Nasprotno električnim provodnikom prvega razreda, ki po prehodu toka ne kažejo nikakih sprememb, spada človeško telo med provodnike drugega razreda, ki jih imenujemo elektrolite. Ti se pod električnim tokom razkrajajo, kar je tudi popolnoma v skladu z njih prirodo. V elektrolitih se namreč nahajajo š pozitivno in negativno elektriko nabiti delci: tako zvani ioni, ki se po zakonu električne privlačnosti gibljejo proti pozitivni, odnosno negativni elektrodi, kadar je na njih nekaka električna napetost. Jasno je tedaj, da se pri dotiku električnih provodnikov izvrše zelo velike spremembe, ki pri zadostni jakosti toka lahko popolnoma uničijo stani-čevje.
Najnevarnejše pri vseh električnih nezgodah pa je tako zvano utripanje srčnih prekatov, ki nastopi vselej, kadar se nahaja srce v območju električnega toka. Zaradi neenakomernega trzanja v srčnem mišičevju namreč preneha regulatorni učinek- tega organa. To trzanje, ki je odvisno od neke čisto določene jakosti električnega toka — tehnični izmenični tok deluje prav tako, kakor enakomerni nekako štirikratne jakosti — tudi po odklopljenju toka ne preneha, dokler ne zastane srce- Velike važnosti je pri tem tudi velikost električne napetosti, kar so zlasti pokazale usmrtitve z električnim stolom.
Pri tem se je namreč izkazalo, da napetosti 1500 do 2000 voltov ne učinkujejo vselej smrtno, marveč, da preneha srce le začasno utripati. Zaradi tega se zdaj vklopi pri justifikacijah visoka napetost samo do nezavesti, potlej pa se zmanjša na nekako 400 voltov. Neka statistika kaže, da se je pri nesrečah zaradi napetosti preko 650 voltov posrečilo oživiti 12 odstotkov, pri običajnih nizkih napetostih pa tudi ne več kot 39 odstotkov ponesrečencev. Pri jakih tokih najrajši zastane dihanje, pri čemer pa srce samo toliko časa ne deluje, dokler je telo pod napetostjo. Takojšnje umetno dihanje v tem primeru dostikrat pomaga.
Bistveno drugačni pa so učinki visokofrekvenčnih izmeničnih tokov, ki na-
pravijo od 10 tisoč do nekaj milijonov nihajev na sekundo. Ti toki ne vplivajo na motorična središča, čeprav strujijo z veliko jakostjo skozi organizem. Omenjeno trzanje po srčnih mišicah vedno izostane. Kvečjemu se lahko zgodi, da nekoliko ožgo kožo po vrhu. Nasprotno pa se zaradi njih zelo poveča notranja telesna toplota, kar se da s pridom izkoristiti v zdravilne namene. Razvita toplota utegne biti tako velika, da umori nekatere manjše živali. Od tod izvirajo tudi fabule o smrtnih žarkih. Glede na zdravilne učinke so posebno izraziti tako zvani ultra-kratki valovi, to so izmenični toki, ki napravijo nekako 100 milijonov nihajev na sekundo, in ki se že precej uporabljajo v moderni medicini.
Kakor vidimo, so učinki električnih tokov na človeško telo jako zapletene, narave in posebno nepregledni še zaradi tega, ker so v fizikalno-kemičnem pogledu v najtesnejši zvezi s kompliciranim ustrojem organizma.
-SŠS--
Najtežja družina na svetu
Najtežji človek na svetu je bil doslej Anglež Daniel Lambert, ki je 1. 1809. tehtal 658 funtov. Umrl je s 40. letom. Njegov telovnik, ki se hrani še sedaj v nekem brit-skem muzeju, je 180 cm širok, skoro trikrat toliko kot povprečni oprsnik. Američan, ki je v naši dobi veljal za najdebelej-šega človeka, E. F. Tittmann iz Philadel-phije, je umrl predlanskim v svojem 39. letu. Tik pred smrtjo je potegnil 580 funtov, v zdravih dneh pa 630. Debeluhinje žive menda dalje kot debeluhi. Pred tremi leti je v Gadesburgu (Illinois) preminila Maud Weiss, ki so jo dolgo šteli za najbolj rejeno Američanko. Tehtala je 510 funtov, po bolezni pa je shujšala na 270. Bela žena jo je vzela v njenem 48. letu. Družina Waites v Cincinatih je danes baje najtol-stejša: oče tehta 552 funtov ka-li, mati 560 in najstarji sin 575.
Najvišja knjižnica v Evropi
Mestna knjižnica v Hannovru, ki obsega 140.000 zvezkov, je dobila te dni stol-pasto hišo na 10 nadstropij. Ker je bilo le majhno stavbišče — 16.5X14.5 m podlage — na razpolago, so potrebne prostore dobili v smeri navzgor. Nova jeklena stavba je v okras mestu in premore vse pridobitve novih časov, vzdižnico za knjige, vzpe-njačo za osebie. motvozno pošto za naročila knjig in »paternoster« za knjige. Pri vsem tem je še ostalo prostora za razširitev knjižnice, ki bo mogla sprejeti še okoli 90.000 snopičev.
Krave na vrtiljaku
Višek mehanizacije v mlekarstvu
Blati časi presrčnih odnošajev med kravjo deklo in Lisko. Dimko, Rjavko ter drugimi kravicami v hlevu bodo za vedno minili. Pri nas sicer ne še tako kmalu, pač pa na velikih farmah drugje po svetu, kjer se tudi poljedelstvo vedno bolj industrializira. V modernih centraliziranih in mehaniziranih mlekarskih obratih pomeni krava le še »biokemični aparat«, ki mora pretvarjati snovi majhne hranilne vrednosti, kakor: seno, otrobe in krompirjeve olupke v žlahtno in redilno mleko, sirovo maslo,
Krave v rotolaktorju
sir itd. Višek mehanizacije so sedaj dosegla modema mlekarska podjetja v tako zvanih rotolaktorjih, nekakšnih vrtečih se okretnicah, na katerih se lahko v prav kratkem času pomolze veliko število krav in sicer popolnoma mehanično.
Osnovna misel rotolaktorjev je, da se popolnoma izloči kontakt, med mlekom in človeško roko, kar dosežejo tako, da ne^pride molzna priprava h kravi, marveč krava k molznemu stroju. vRotolaktor je v principu okrogla ploščad s premerom 20 metrov. Na robu ploščadi je koncentrično napravljen 2
in pol metra širok podij, ki je enakomerno predeljen na 50 staj za posamezne živali, ki pridejo na molžo. Molzni stroj sam je nameščen v osrednjem prostoru, do katerega vodijo iz hlevov pokriti hodniki.
Naprava deluje na naslednji način: Zunanji obroč rotolaktorja se počasi suče v smislu urnega kazalca z brzino 4 in pol metra na minuto. Krave prihajajo druga lepo v vrsti za drugo po hodnikih iz hlevov in vstopajo na obroč, dokler niso vse staje polne. Z glavami so obrnjene k ploščadi. Mehanično se jim spuste na vratove nekakšni jarmi, ki jim na lahno pritisnejo glave nekoliko k tlom. Ko stopi poslednja krava na okretnico, je prva že gotova in lahko zapusti stajo, ki je takoj pripravljena za naslednjo. Tako se lahko molze v neprekinjenem krogotoku. Cela reč poteka prav kakor v modernih tovarnah, kjer se izdelujejo avtomobili na transportnem traku.
V stajah se kravam ne godi slabo. Najprvo so deležne osvežujoče prhe. In ker se molža opravlja trikrat na dan. se krave seve tudi trikrat umijejo. Po kopeli obrišejo kravi vime s sterilizirano brisačo, ki mora biti za vsako žival sveža. Nikoli ne brišejo dvakrat z isto brisačo. Vsa molža traja dobrih dvajset minut, od česar gredo skoro tri minute samo na kopel. Krave se kar rade navadijo mehanični molži in ne delajo no-' benih ovir ali zakasnitev.
Po prhi in umivanju se živali posuše s prho toplega zraka, nakar jih za po-skušnjo pomolzejo na roko in jim nato nataknejo električne molznike. ki popolnoma avtomatično 'sesajo mleko. Cim se je rotolaktor popolnoma zasukal, je molža opravljena. Strežniki snamejo kravam sesalce, jarmi avtomatično odnehajo in krava lahko odide v svoj hlev. Njeno mesto takoj zasede druga. Tako lahko pomolzejo vsako uro 240 krav in sicer na idealno higijenični način, ki ne štedi samo ljudi, marveč v enaki meri tudi živali. Ves sistem je vrhu tega tako prirejen, da se živali na poti k molž-nemu stroju in nazaj tudi zadosti sprehodijo.
Od molznega stroja teče mleko v ne-produšno zaprte steklene posode, iz katerih se jemlje za površne analize. Od
tod pride v posebne kadičke, kjer ga avtomatično stehtajo, potem pa odteče po skrbno steriliziranih ceveh v sosednji oddelek, kjer se polnijo steklenice. Polnenje in zapiranje steklenic se tudi opravlja popolnoma avtomatično. Od vimena pa do steklenice mleko sploh ne prihaja v dotik z zrakom, tako da je izključeno vsakršno onečiščenje. Po vsaki molži se rotolaktor z vsemi pripravami vred avtomatično izpere in razkuži. V vse prostore se dovaja le očiščeni zrak primerne temperature ra vlažnosti.
Krave so pod stalnim zdravniškim nadzorstvom in posebno vimena se pred vsako molžo posebej preiščejo.
Za konsumente mleka, ki jim prav radi dovoljujejo ogled mehanične molže, je zgrajena na osrednji ploščadi visoka galerija, s katere se da lepo zasledovati ves potek. Galerija pa je nepro-dufno zaprta s steklom, da se obvaruje
živina pred bolezenskimi kalmi, ki bi jih utegnili zanesti obiskovalci.
K modernemu mlekarskemu podjetju spada tudi mehanična sušilnica za krmo. Seno ne kosijo takrat, kadar je slučajno lepo vreme, marveč, kadar ima trava največ redilnih snovi. Sveža trava pride v velike, podolgovate bobne, ki se enakomerno vrte in po katerih struji čist, topel zrak, ki polagoma posuši zelenjavo, ne da bi ji odvzel hranilne snovi ali vitamine.
Podobno kakor seno, suše tudi gnoj. Pri tem izgubi gnoj neprijetni duh in se potlej zmelje v prah, ki se pfodaja kot visokovredno gnojilo.
Hlapci i;n dekle v takih modernih mlekarskih podjetjih, ki jih imajo za sedaj samo v Ameriki, so kajpada postali navadni industrijski roboti. Toda, kaj je to v primeri z dobrotami novega sistema, ki desettisočem prinaša eno najpotrebnejših živil v res užitni in higijeuič-no neoporečni obliki!
-sssas-
Žena doma
Д; dobnost v stanovanju zavisi [ skoraj izključno od tankočut-I nosti in redoljubnosti hišne golf spodinje. Njena naloga je, da napravi iz doma terišče miru in odpo-čitka za moža, ki se vrača truden od dnevnega dela, in pa zdravo ter vedro okolje za svoje otroke. Ona naj soodlo-čuje pri izberi oprave, nje praktični smisel naj najde vsakemu predmetu pravo mesto in uporabo. Naša moderna najem-niška stanovanja v velemestu so zgrajena, če vzamemo natančno, vsa po istem kopitu, trezno in enolično. Šele spretna roka gospodinje ustvarja iz njih domače ognjišče, ki se prilagodeva osebnim okusom in izžareva udobnost ter domačnost.
Pri tem ni vse niti odvisno od denarne mošnje; vsi lahko cenimo danes lepe, podedovane kose oprave, svetlo polirano mobilijo iz mahagonija, široke, staromodne zofe. In kdor ni tako srečen, da bi bil lastnik takšnih zakladov, lahko najde ceneno opravo, s katero se da s skromnimi zahtevami, pred vsem pa z dobrim okusom in pravilno izbero udobno urediti lastni dom. Težja je naloga žene, če ji je na razpolago oprava, ki izvira iz tistih časov, ko so pokrivali mobiliar okraski iz školjk in stebriči, majhne galerije, nešteti obrobki i. t. d. Kdor se hoče
tega osvoboditi, mora nastopiti radikalno-Spreten mizar napravi v tem pogledu lahko čudeže, v kratkem času izginejo okraski, ki lovijo prah in oprava zadobi svojo preprosto, prvotno obliko. Vsakdo bo z začudenjem pozdravil to spremembo, ki je žrtvovala leta in leta mnogo ur za nepotrebno brisanje prahu.
Razpoloženje v domu zavisi od mnogih vplivov. Zrak in solnce, cvetlice, svetli zastori, pisane odeje, blazine in lučni zasloni pa vse tiste malenkosti, ki dajejo našemu stanovanju mik intimnosti, spadajo sem. Ustvaritev tega pa je naloga žene. Ona živi s svojim domom, vidi, kaj mu še manjka, kaj treba še izboljšati. Uporaba ustvarja spoznanje, veselje nad lastnino napravlja vsako delo lahko. Skoraj v vsaki ženski živi veselje do lepega ročnega dela. To daje neizčrpen vir prijetne zaposlitve v tihih urah in njeni uspehi so domu v okras. So ženske, ki jim pod pridnimi rokami nastajajo polagoma dragoceni kosi, beli, fino pleteni prti za okroglo mahagonijevo mizico, majhne preproge, ki ne zaostajajo prav nič za pravimi preprogami i. t. d.
A tudi skromnejša dela razveseljujejo oko, prtiči in čipkarije, ki so jim motivi vzeti po narodnih motivih, pestra volnena dela, okrogle blazinice L dr. Seveda je
Najstarejši misleci na Kitajskem_
aitajska privlači vedno pogled Evrope nase in jo preseneča z men-taliteto, ki v nasprotju z japonsko še ni privzela logičnih oblik naše duševnosti. Zato je še zmeraj tako mikaven študij starih filozofij, ki so oblikovale kitajsko dušo. V publikaciji Pel-manovega instituta v Parizu, L. a P s y -chologie et la Vie, je Masson-Our-sel, profesor na Sorbonni, priobčil prodir-no razpravo Le Romantisme et le Naturisme en E x t r e m e-O r i e n t. Te strani razodevajo sorodstva, ki vežejo taoizem, najstaršo izmed kitajskih filozofij, z evropsko romantiko zadnjih 150 let. Omenivši ta odlični sestavek, se hočemo lotiti iste paralele po najnovejših izsledkih profesorja R. Wilhelma, strokovnjaka za kitajske zadeve.
Taoizem se naziva po glavnem Laotseje-vem spisu, Tao Te Kingu. O piscu te knjige vemo le to, da je bil cesarski bibliotekar v prestolnici vladarjev iz dinastije ču in da ga je njegov vrstnik Konfucij (6. st. pred Kristom) obiskal zaradi po-menka, ki še zdaj sluje v analih Nebeškega carstva. V istini pa se nam zdi Lao Tse starši in njun razgovor mora biti legendaren. Lao Tse je skoro bajna postava. Predstavlja deželo Modre reke, namreč južno Kitajsko, ki je domišljivejša v mitologiji ter zaupnejša proti Naravi nego severni Kitaj, območje deroče Rumene reke. V obeh polutah zemeljske krogle, ki ju loči ravnik, postaja življenje lažje in ljubkejše, kolikor bolj korakaš od tečaja proti polutniku. Med konfucionizmom it taoizmom zasledimo nekaj nasprotja, ka-

tudi mnogo žena, ki jim zaradi drugega gospodinjskega dela ali poklicne zaposlitve nedostaje časa za takšno delo, ali ki nimajo nadarjenosti za ročno delo. Tem pomagajo okusni proizvodi industrije, ki jim ne škoduje niti svetloba niti zrak. Krasne zavese, blazine in prti se dado izdelati brez napora iz tega praktičnega, učinkovitega materiala. Pred vsem se skladajo te reči s svetlim, pletenim mobiliarom, katerega udobnost še premalo cenimo. Večinoma nam stoji na balkonu ali v podstrešju, v sobah se nam ne zdi polnovreden.
Za cvetlični kras ima žena vedno smisel. V vsaki sobi bi morale biti cvetlice, na moževi pisalni mizi, na šivalni mizi ob oknu, na prijazno pogrnjeni mizi z zajtrkom. To je tako majhna naloga in se vendar tako bogato poplača. Pozimi negujemo hiacinte v čašah med zunanjim in notranjim oknom ali pa male rdeče in bele jegliče v porcelanastih lončkih. To nam cele mesece razveseljuje oko. Pomladi spadajo vrbove mačice s svojimi srebrnimi popki ali skromni zvončki v stekleno posodo, poleti šopek poljskih cvetlic, tega najlepšega okrasa v našem pa pisano listje in vejice z jagodami.
Tudi v otrocih vzbujaj mati veselje do cvetlic, tega nalepšega okrasa v našem stanovanju. Cvetlična deska ob oknu otroške sobe ustvarja neštete radosti.
Kako prijazna je tudi takšna otroška soba s cvetlicami pred svetlimi okni!
Vsak dom je lahko lep, skromno dvosobno stanovanje kakor prostorno sta-
novanje bogatinov. Stvar žene in njena naloga je, da ga poživi in mu da prijazno lice, da ga napravi za vir zdravja in radosti.
kršno se je v antični Heladi javljalo med severnjaškim apolinizmom m južnjaškim dionizizmom.
Za Konfucija je omika dopolnitev, har-monizacija prirode. Lao Tse pa vidi v pro-sveti zgolj jadno pešanje prvobitnega smisla za življenje in potakem zanesljiv poni oček za životno prepadanje. V silovitih izrazih biča vso izobrazbo kot šolo raz-eojništva in ubijalstva, propovedujoč davno pred Rousseaujem vrnitev k Naravi, ki je utelesba večnih Idej, razodetev mnogotere volje Vesoljstva (tao-kozmos, vsemir). Dati ime tem idejam, označiti jih z besedo se pravi napraviti pogreško: kajti to ime izraža Možnost, carstvo Možnosti, dostopne zgolj umskemu spoznanju, pa odpira vrata vsemu zlu v človeško družbo. Iz možnosti adi predvidnosti se namreč rodi želja (volja do moči), ki pahne človeka v nesrečo, sileč ga, naj se odloči sam po svoji volji. Tako je taoizem sličen krščanski mistiki kvietizma, ki je — sproščen cerkvenega okvira — zaplodil romantični na-turizem.
Iz pojma in besede (prim. grški L o g o s, ki znači tudi razum) se po Lao Tseju rodi kaotični svet človeka, ki se stavi v opre-ko s svetom Narave, tako sijajno popolnim! Modrost bi bila, če ne bi nikoli zavestno ravnali, pač pa se venomer in brez odpora prepuščali samodelnemu Nastajanju življenja. Ničesar želeti, ničesar hoteti, marveč v preproščini brez besed, v mirnem opazovanju vesoljstva čakati tega, kar nam bo Zmisel sveta sklenil pokloniti. Ničesar sovražiti, ničemu se pro-tiviti, ljubiti vse stvari, ponuditi se v vsaki priliki, da pomoremo bližnjemu. Globoka milina odlikuje to filozofijo, spočeto v pokrajinah, ki imajo precej takšno podnebje, kakršno domovina budhizma.
Konfucij pretresa in hladnokrvno tehta poskusne, torej že umstvene metode, ki so jih nekdanji mojstri predlagali v to, da se olajša ter uredi družabno sožitje, načeloma priznava te tradicije ter izloča iz njih edino to, kar se je v dolgotrajnem izkustvu pokazalo zmotno ali ne-dostatno. Lao Tse pa brez obotave trdi, da se mora človek nujno vrniti na ono životno višino, ki je skupna vsem prirodnim stvorom. Vedoma prezira človekov osamljeni kulturni položaj, šele takrat, ko bodo naši vrstniki debelih kosti in polnih želodcev, s šibkimi željami in skromno čuvstveno razvnetostjo, živeli v skladu z naravo, se bo mogla zopet raz-cvesti zlata doba ... Sicer pa Lao Tse po vsej priliki ni kdo ve kaj verjel v možnost, da bi se vrnil zlati vek: kaže ga kot vzor, hoteč vplivati na sodobnike, da se v svojem stremljenju po tehnični dovršenosti ne bi le preveč oddalili od pradedne preproščine.
Premalo poznamo vse okoliščine v kitajskem umstvenem razvoju, da bi mogli na prvi mah doumeti, zakaj so Lao-tsejevi Spoštljivi nazori o naravi vendarle prispe-
vali v to, da si je človek prilastil gospostvo nad naravo, pospešili pri njegovih učencih domala machiavelsko • moralo ter služili oportunistični državni filozofiji. Upravičeno se je govorilo, da je slednji izobraženec v Nebeškem carstvu konfucijan po svojih zavednih sposobnostih, a da ne-zavestnost vodilnih slojev v nečem posnema Laotsejev mir, nasproten vsaki naglici in preuranjenim sklepom. Krščanstvo kla-slične dobe je takisto poznalo svojo pobož-nost zavlačevanja (devotion du retarde-ment) v odlokih in poznejši izvršitvi: to utegne biti včasi prav pametno zadržanje duha.
Sicer pa je razvidno, da gledamo mistična modroznanstva starega Vzhoda s svojo zgodovinsko in filozofsko skušnjo, ki se je osobito razširila v poslednjih 400 letih; o tej skušnji jasno priča naš omotični napredek v vseh smereh. V svoji vzvišenosti tedaj čitamo v teh pradavnih besedilih namene, kakršnih pisci niso vselej položili vanje, saj so bili z dobršnim delom svojega duhovnega bitja še zapleteni v feti-šizem in magijo. Pogostoma so bržkone doslovno jemali primitivne trditve, v katerih mi radi vidimo ostroumne alegorije.
Evropska omika je izredno usvojljiva za vsa količkaj razborita plemena na svetu, ker je logična, pametna, visoko urejena. Potemtakem jo lahko pridobiš na zunaj, ne da bi moral izpreobrnjenec preko vseh posebnih životnih občutij, ki jih preveva stara tradicija. Drugače povedano: kdor hoče postati deležnik naše prosvete, mu ni treba zopet doživljati v sebi dolgega postopka, s katerim se je postavila na noge ta prosveta. Kadar pa si hočemo usvojiti prvotnejšo, svojevoljnejšo misel mimo naše, je tak poskus silno težavnejši.
Taoizem in celo konfucijanizem sta na Kitajskem pomešana še s precej nizkotnimi magičnimi, vražjimi ali okultnimi pojmi. Prizor, ki nam ga je zadnje mesece nudilo to neizmerno in zmedeno carstvo, čigar preteklost je velika, najbližja bodočnost pa nejasna, še ni bil vzor modrosti, niti nepopolne modrosti, kakršno gojimo sedaj v Evropi.
-se-
Koliko vode imamo v sebi ?
Mišice obsegajo 83 % vode, možgani 78%, jetra 75%, srce in pljuča 71 %, do« čim ima okostje samo Kakih 27 % vode. Odrasel elovelk ima v telesu približno 63 % vode, količina, ki v starosti pade na 58%. Toda človeški zarodek ima v začetku no« sečnosti kar 94 % vode m samo 6 % suhe snovi. Človek potrebuje dnevno nekako 3 litre vode; z dihanjem izloči 1 in pol litra, precej je gre s sečjo iz telesa, kakih 200 kub. cm pa j'e odide s potenjem in izhlape« vanjem sikozi kožo. Kri ima do 80 % vode, seč 95 %. Po vsem tem se vidi, dd smo 1јл« dije v bistvu zelo vodeni.
Tedenski jedilni list
Ponedeljek, obed: grahova juha z ječmenčkom. naravni goveji zrezki, garni-rani s kuhano solato (štrucarco) z maslom in drobtinanr ter krompirjevim pirejem, mešan kompot. Večerja: rezanci z gnjatjo in solata.
Torek, obea: krompirjeva juha, ponarejen zajec, garniran s pečenim krompirjem, kumarčna in pesna solata, marelič-na rulada. Večerja: stročji fižol z maslom in drobtinami, solata s trdimi jajci.
Sreda, obed: cvetačna juha, nadevane bučice v paradižnikovi omaki, krompirjev pire, kmečki bobi. Večerja: ajdovi žganci z mlekom.
Četrtek, obed: na goveji juhi riž, govedina, garnirana s prisiljenim zeljem in ocvrtim krompirjem, mešan kompot. V e-č e r j a: krompirjev pire in kumarčna omaka.
Petek, obed: zelenjadna juha, dušen riž, garniran z nadevanimi paradižniki, zdrobov narastek z mareličnim odcedkom. Večerja: dušene melancane s posajenimi jajci, radič. *
Sobota obed: na goveji juhi jajčna kaša, govedina, garnirana z dušenimi buči-cami, praženim krompirjem in stročjim fižolom v solati. Večerja: ocvrta telečja noga, pečen droben krompirček in solata.
Nedelja, obed: surova plošča za predjed (nadevani paradižniki z majonezo, zeleno solato in papriko), na goveji juhi ocvrt jetrni riž, telečje zarebrnice, garni-rane s korenčki iz krompirjevega testa in mešana solata, orehova torta s stepeno smetano. Večerja: jajčna jed z gnjatjo in solata.
RECEPTI K JEDILNEMU LISTU (količina računana za 4—5 oseb)
Kuhana solata. Dobro oprane trde glave solate (štrucarce) prerežem po dolgem čez polovico in skuham v slanem kropu do mehkega. Kuhane poberem z lopatico previdno na rešeto in pustim, da se dobro odtečejo. Nato jih zložim na krožnik, potresem z drobnjakom in oblijem z oljem in kisom.
Ponarejen zajec. 25 dkg govejega mesa in 20 dkg sveže svinjine zmeljem dvakrat na mesnem stroju ali pa drobno sesekljam. Dam v skledo in primešam sol, poper, eno drobno zrezano čebulo, precvr-to na masti z dvema žlicama z mlekom prepojenih drobtin, eno jajce in en olup-ljen, surov krompir. Vse to dobro zmešam in oblikujem podolgasto štruco, katero na gosto pretaknem s prekajeno slanino. V kožici segrejem dve žlici masti ali presnega masla in opečem štruco od vseh strani, nato pa zalijem nekoliko z vodo in pokrito počasi dušim približno tričetrt ure.
•pogvns $ef
Kmečki krofi. 35 dkg presejane moke, en četrt litra mleka, 3 žlice sladkorja, dve žlici raztopljenega masla, dve jajci, mast za cvrenje in sladkorna moka. Iz moke, mleka, dveh rumenjakov, soli in v osladkorjenemu mleku vkipnjenega kvasu naredim v skledi mehko testo, katerega dobro stepem, nato pa pokrijem, postavim na toplo in pustim, da vzide. Ko vzide, primešam narahlo trd sneg od dveh beljakov. V ponvi z jamicami segrejem mast ali maslo in položim v vsako jamico pol žlice testa in ocvrem na obeh straneh lepo rumeno. Ocvrte krofe polagam na papir, da se mast odteče, nato pa na krožnik in jih potresem s sladkorno moko.
Kumarčna omaka. Tri do štiri srednje debele kumare olupim i:p zrežem na tanke lističe ter nasolim in obtežim, da se voda izteče. Nato jih ožmem. V kožici segrejem eno žlico masti in zarumenim v nji eno žlico sladkorne sipe; ko sladkor začne rumeneti, dodam pol žlice moke, in ko tudi moka porumeni, vložim notri ožete kumare. Popram nekoliko in pokrito dušim na robu štedilnika pol ure. Malo pred ser-viranjem dodam pol žličke paradižnikove konserve ali pa istočasno kakor kumare, dva olupljena in ožeta, zrezana surova paradižnika. Po okusu se omako lahko tudi nekoliko okisa.
Vlaganje kumaric v kis. Za vlaganje kumaric ali drugega sočivja je treba uporabljati le prav dober pristni vinski kis. Ako je premočan, ga je treba razredčiti z voao do pravilne kisline, kajti ako je premočan kis. so kumarice neužitne in škodljive. In sicer je treba prevreti vodo najprej s soljo, nato se dolije kis in še enkrat skupaj prevre. Na tri litre dobrega vinskega kisa prilij najmanj en liter vode m na to količino daj šest žlic kuhinjske soli. — Za vlaganje v kis izberi majhne za prst debele in dolge kumarice prvega pridelka, nabrane ob suhem vremenu. Prve kumarice so za vlaganje boljše kakor pozne, imajo lepšo barvo in se ne skvarijo. Zdrave, preobra-ne kumarice položi za nekaj ur v čisto mrzlo vodo, potem jih poberi na rešeto, in ko se nekoliko odtečejo, jih zbriši s snažno krpo. Nato jih vloži v kozarce, ki morajo biti čisti in suhi. Dno kozarca obloži najprej z listi od trte in višnje, s pehtranovimi vejicami in koprcem. Kumare vlagaj tesno drugo k drugi. Med posamezne plasti daj zopet pehtranovih vejic in koperc. Na vsakih 50 kumaric daj vmes dve za mezinec veliki zeleni papriki. Ko je kozarec napolnjen s kumaricami, položi po vrhu spet nekaj listov vinske trte in višnje ter zalij s kisom, katerega moraš prej precediti skozi snažno, gosto krpo. Kis mora biti popolnoma ohlajen,
preden ga vliješ na vložene kumarice. Pod rob kozarca zatlači navzkriž dve šibici, da držita kumare pod kisom, sicer stopijo na vrh. Kozarce pokrij z celofanom in za-veži. Ako se sčasoma kis posuši, ga je treba doliti, seveda ga moraš prej razredčiti z vodo, osoiiti in prevreti in ohlajenega doliti, da so kumarice pokrite. Na ta način vložene kumarice so okusne, ostanejo trde in zelene, sol se ne izloči in kis ne skali. Za boljši okus prilijemo v vsak kozarec lahko dve žlici dobre slivovke.
Kumare v kisu z gorčico. Deset srednje velikih kumar operi, osuši in olupi ter zreži na prst debele in dolge kosce. Zloži jih v skledo in nasoli ter pusti v soli 24 ur. Nato jih vzemi iz soli in osuši s snažno krpo in vloži v kozarce. Vmes potresi na toliko kumar 25 dkg sladkorne sipe, 20 dkg gorčičnih zrn, nekaj zrn belega popra, par vejic koprca, nekaj olupljenih šalotk in nekaj rezin hrena. To zalij potem s poldrugim litrom, z vodo razredčenega, vsoljenega in prevretega kisa, katerega moraš prej ohladiti in skozi krpo precediti, čez 12 ur kis odlij, zopet prevri, ohladi in precejenega vlij v kozarce. Tako obnovi trikrat. Ker pri pre-kuhavanju kis izhlapi, dolij vsakokrat, preden prevreš, nekoliko svežega kisa, da so vložene kumare pokrite z njim. Nato kozarce pokrij s celofanom in zaveži.
Marelice za kompot. Za kompot, ki ga vkuhaš za zimo, izberi le zdrav, lep, zrel, toda še trd sad. Razpoloviči ga, odstrani pečke in olupi z ostrim nožem ter olupljene polagaj sproti v mrzlo vodo. Ko imaš vse za vkuhavanje pripravljene marelice olupljene, jih blanširaj, to se pravi, položi jih v vročo vodo, in sicer v manjši množini naenkrat, in jih pusti toliko časa notri, da priplavajo na vrh. Nato jih po-beri z lopatico iz vroče vode in jih polagaj v mrzlo. V mrzli jih pusti toliko časa, da se ohladijo, poberi jih na sito in pusti, da se dobro odtečejo. Med tem pripravi na vsak kilogram marelic en kilogram sladkorja in ga v čisti, samo za vkuhavanje določeni kožici kuhai v četrt litra vode toliko časa, da se sčisti in zgosti. V tako kuhan sladkor vlagaj odtečene marelice in jih kuhaj v njem toliko časa, da se potegne nit od kuhalmce. to je, da ne t>ada sladkorna voda od kuhalnice v kapljicah, nego da se potegne v niti. Še vroče vloži v kozarce, pokrij s pergamentom, pomočenim v žganje, ko se shladi. in zaveži kakor marmelado. — Da se vsako skvarjenje vkuhanega sadja prepreči, se lahko, čim je dovolj kuhano, primeša na vsak kg pol grama salicila. dobro premeša in vloži v kozarce.	U—a.
V
Va ntfe t-aef*®
Ravnatelj Darmstadtske in Narodne banka Jakob Goldschmidt
Predsednik nemške državne banke Luther v Londonu
K ameriškemu Dnevu neodvisnosti: Ljubljenec sveta
Urejuje Ivan P o d r ž a j. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnika r. — Za »Narodno tiskarno« kot tiskarnarja Pran Jezeršek. —
Vsi v Ljubljani.
ralnega olja razlikuje v tem, da je delno prebavljivo. Zaradi tega, ker učinkuje bla-žilno, obenem pa povzroča temeljito izpraznitev, ima ricinovo olje še vedno veliko vlogo v zdravilstvu, to pa kljub neprijetnemu okusu, ki ga sicer moderna farmacija ume že dokaj ublažiti.
Solna odvajalna sredstva učinkujejo tako, da zadržujejo tekočino v debelem črevesu in narede blato tekoče. Ce učinkujejo v redu — kakor je vedno to pri osebah, ki se normalno gibljejo, — tedaj izvrše svoj namen v presenetljivo kratkem času: po navadi v dveh urah. Ako pa bolnik leži, često sploh ni učinka. Ker ne dražijo črevesnih sten, jih lahko rabimo tudi pri črevesnih krčih, škoda, ki jo povzročajo ta sredstva, pa je v tem, da splavljajo iz črevesja hranilne soke in lahko raba takih odvajal nezadostno hranjenega človeka še bolj oslabi.
Kalomel, mila spojina živega srebra in klora, je svojevrstno odvajalo: brezokusno in nedražilno za želodec, tako da bolniki, ki bi bili morali bruhati, navadno obdrže hrano v sebi. Učinkovati začne šele tedaj, ko v zgornjem črevesju zadene ob alka-lične soke. Omejuje pa iztok žolča v črevo in otežkoča proces razstvarjanja hrane. Pri tem pa kalomel ni zanesljivo odvajalno sredstvo. V mnogih primerih se njegova učinkovitost izčrpa že v zgornjem črevesju, preden sploh prispe v spodnjega. Zato ga po navadi jemljejo skupno s takim odva-jalom, ki vsebuje sol. Zaradi svoje vsebine živega srebra, ki bi utegnila ob stalni rabi povzročiti zastrupljenje z živim srebrom, nikakor ne kaže, da bi ga jemali stalno ali pogosto.
Kaskara, rabarbara, aloja itd. so takisto znana odvajalna sredstva. Primerna so zlasti za bolnike, ki morajo ležati, ker vplivajo na ritmično gibanje črevesja, ki pri njih zaradi ležanja oleni, kar se kaže v zaprtju.
Pri otrocih ne smemo pogosto rabiti odvajal, ker se sicer črevesje preveč navadi na nje. če pa kdo res mora stalno jemati odvajala ,tedaj mu je svetovati alojo v obliki pilul pr: čemer pa je treba dozo določiti po njegovih individualnih nogoiih.
(»Hygiea«)
-W-
Zakaj se utrudimo?
Kakor je vabljiVa primera med živalskim telesom in strojem, primera, ki vidi v že« lodcu kotel, v srcu sesalko itd., eo vendar take nalike v nekem bistvenem pogledu napačne. Mašinakio delo računamo vedno po konjskih močeh, toda pod človeškim telesnim delom razumemo vse kaj drugega nego delo stroja. Ce človek stoji z iztegnjenimi rokami, tedaj s fizikalno-mehanič« nega vidika ne dela, d asi je njegov napor precejšen. Že po kratkem času pa ga bo popade! krč mišic. Nadaljnje izkušnje pri« čajo, da človek, čigar mišice kakšnih 12
do 15 ur popolnoma počivajo, postane ta« ko truden, da zaspi. Telo torej opravlja poleg zunanjega, vidnega, tudi neko notranje, nevidno delo, ki že samo na sebi zadošča za izčrpanje telesne moči, čeprav je treba za to utrujenost nekaj več kaikor za ono drugo, zunanje in vidno delo.
Toda le poredkoma nastopi telesna utrujenost, kajti že v prvotnem stanju, ki vodi do izčrpanosti, je utrujenost tako velika, da zaspi, med spanjem pa se jamejo nje« gove telesne moči obnavljati.
Ka,j je torej utrujenost? Nič drugega kakor zastrupljenje telesa z razpadlimi tvorbami dragocenih beljakovin, ki so se med delom obrabile. Ze v prejšnjem veku so zasledili te strupe s prav zanimivimi poskusi:
Mišice pravkar usmrčenih živali so nam« reč električno dražili ter jih tako prisilili, da so jele delovati. Ko so mišice kazale vee znake utrujenosti, so ugotovili, da ee nahaja v njih velika količina fosfor ne kisline, fosfornokisle soli in ogljikove kis« line. Ko so mišice temeljito izprali z in« diferentno solno raztopino, so se pojavi utrujenost; izgubili: mišice eo se zopet osvežile.
L. 1904 je prof. VVeicchardtu uspelo iz« najti način pridobivanja tega strupa, ki pa se ni izkazal za enovito snov, marveč za snov, kj jo tvorijo različne kisline in soli. Imenoval jo je kenetoksin. Ko je vcepil živalim kenetoksin, mu je uspelo pridobiti iz krvnih celic teh živali protistrup, antikenetoksin, ki trenutno še nima prak« tičnega pomena, ki pa utegne kdaj pozneje postati temeljna snov za razna sredstva, s katerimi se bodo dali pojavi utrujenosti za nekaj časa preprečiti in ki utegnejo tudi povzročiti, da ho človek lahko več dni zapored prebedel.
Ni pa niti misliti, da bi mogli pogrešati spanje in ga umetno nadomestiti. Potreba spanja je našemu telesu nedvomno narav« na potreba — vsaj do nadaljnega. Izpre-menjeno dihanje in krvni obtok med spanjem ima gotovo še drugačne naloge, nego odstranjevati strupe iz mišic in skrbeti za izločanje razpadlih snovi. Vendar pa uči zanimiv poskus, da je spanje v bistvu sa« mo pojav utrujenosti. Poskusili so pse dvanajst dni obdrž.ati v bdečem stanju. Živali so postale tako trudne, da niso več mogle stati na nogah in so ee v prvem tre« nutku nepozornosti sesedle na kup. Potem so psem vzelj iz hrbtenice neko tekočino in so jo vbrizgali v lobanio povsem spo» čitih, zelo živahnih psov. Takoj se je po« kazala močna utrujenost in živali so za« spale.
ншлов.
Ameriški govoreči film: »Ali si razumel, kaj je rekel? »Ali je sploh kaj rekel? Meni se je zdelo, da je grgral.«
Najnovejša iznajdba: Enotna obleka za vse moške, ki bi odpravila šivanje obleke po meri.
»Ali jih veliko nalovite, prijatelj?« »Ce bi jih vlovil še pet, razen te, ki jo nameravam pravkar dobiti na trnek, bi jih imel baš pol ducata.«
»... in tedaj je ta lopov vzel palico in me dvakrat udaril po obrazu.«
»Neverjetno. In kaj ste Vi storili?« »Jaz? Dve uri sem si dajal na lica mrzle obkladke...«
. »Gospodična, nikar tako ne hitite, sai tam spredaj tudi dežuje!«
»Gospodična, ali igrate tudi tenis?« . »Ne, sedaj ne več, —• sem že zaročena...«