LOVE
Dopisi in časniki naj se pošiljajo na poštni
predal 259, Ljubljana Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din, Posamezne številke 1.50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din.
Kranj, dne 28. decembra 1935.
»Tbehu
nmW
Pot k samozavesti
Težko je življenje slovenskemu človeku. Nemoč, razcepljenost, malodušnost srečavamo, kamor pogledamo, l ak je vsaj videz. Zavidamo druge narode za njih samozavestni nastop, zavidamo Hrvate, sebe pa bi najraje prepričali, da nismo sposobni za nobeno veliko stvar. Do lakih zaključkov prihaja, kdor je slep za sto in sto malih dejstev in pojavov, ki oznanjajo preokret in ne čuti delovanja podtalnih sil in vret ja v narodnem organizmu. Danes še razbiti in majhni, smo jutri lahko močni in atkivni, da se bomo čudili samemu sebi. l aka stvar prihaja čez noč, če je podrobno delo opravljeno. Ne podcenjujmo tega. Ne pričakujmo vsega od vodnikov. Za pripravljenost gre. Od vsakega od nas je nekaj odvisno. Nobeden naj ne stoji ob strani. Najmanj nam koristijo tisti, ki se ukvarjajo s političnimi spekulacijami in pričakujejo rešitve od drugod. Zeli bomo le v razmerju s tem, kako smo sejali in obdelali polje.
Največja ovira za korenit prevrat so vedno še nasprotniki slovenske misli med nami samimi. Morda manj tisti, ki delajo iz preračunano-sti in iz koristolovstva, ko tisti, ki jim v dobri veri sledijo in še niso spregledali svojih vodnikov. Ne obsojamo vsega povprek. Spoznajmo vire, iz katerih se hrani miselnost, ki slovenski stvari toliko škoduje. Še imajo njeni zastopniki sto in sto potov, kanalov in sredstev, da jo širijo med ljudstvom in mladino. Še so med njimi ljudje, ki žive v veri, da so nositelji svetlih vzorov naših zglednih narodnih delavcev in borcev v avstrijski in prevratni dobi. \ic se ne zavedajo, kdaj so se izneverili slovenski sl vari. Prehod se je izvršil počasi.
Pomislimo nase. Z malimi izjemami smo vsi pred prevratom in ob prevratu živeli v nekem romantičnem narodnem navdušen ju in se nismo zavedali globokih neskladnosti na dnu naših političnih načrtov in stremljenj. Slovenska zavest in ideja jugoslovanske skupnosti sta se znašli v čudni nejasni, površni združitvi. Slovenci še nikdar nismo živeli polnega narodnega življenja, povsod smo ostali na pol poti. Naše narodno čustvovanje je šlo bolj v širino ko v globino in je bilo čudno pomešano z nekim naivnim slovanofilstvom kot dediščino izza dobe preporoda in romantike. Kot politično nedozorel narod, ki nikdar ni samostojno odločal o svoji usodi, se nismo polno zavedali vseh po-sledkov velikih političnih odločitev ob prevratu. Naše jugoslovanstvo je bilo nejasno čustveno vse premalo realno in stvarno razčiščeno. Ker kot narod še nismo bili dozoreli, tudi nismo bili sposobni, da bi spoznali svoj položaj in svojo nalogo v državi.
Če smo odkriti, moramo priznati, da je bilo na dnu našega navdušen ja precej nečiste primesi strahu pred našo malošteviluostjo in politično nebogljenostjo, precej malodušja in nezaupanja vase ter potrebe po naslonitvi na močnejšega. Nismo ravnali v polni zavesti tega, kar nam je dati in kar nam je terjati. To je bil naš veliki greh od vsega začetka, greh, ki sfo ga jugosovenslci 'integralci	'	*
navajali kot najmočnejši razlog za uresničenje svojega političnega vzora.
Kar je bilo v prevratni in predprevratni dobi zares pristno, močno in je dajalo nastopu naše mladine revolucionaren značaj, to je bil odpor proti pritisku in nacionalnemu nasilju, volja do narodne svobode in enakopravnsti, do samostojnega narodnega življenja. Ta volja je vodila slovenske prostovoljce v jugoslovanskih vrstah, iz te volje je treba razumeti nastop naših Preporodovcev. Vse žrtve te mladine so padle za resnično narodno svobodo, svobodo nele na zunaj, tudi na znotraj, so padle za pravo narodno misel, za enakopravnost in samoodločbo malih narodov, za politično skupnost vseh južnoslovanskih rodov na osnovi popolne ena-
Uprava: Kranj, Strossmajerjev trg štev. 1. Poštnočekovni račun Ljubljana štev. 16.176 Rokopisov ne vračamo.
Oglasi po tarifi.
Tiska tiskarna Tiskovnega društva v Kranju Predstavnik tiskarne France Uhernik, Kranj.
kopravnosti. Zato nimajo pravice sklicevati se na te žrtve tisti, ki danes narodno misel v svoji čistosti ta j e in izdajajo ter se navdušujejo za neki politični nacionalizem, ki je protinaroden in nasproten vsem idejam, za katere so se bojevali naši najboljši možje v preteklosti.
Samostojni slovenski ljudje, ki so si sožitje narodov v naši državi od vsega začetka drugače predstavljali, so kmalu spoznali pravi položaj slovenstva in svojo nalogo. Spoznali so jo vsi, ki so imeli moralno moč in pogum, pogledati bridki resnici v oči. Ni pa jim sledila večina našega izobraženstva. Prehajala je polagoma v neki „državni“ nacionalizem, slovenstvu pa se bolj in bolj odtujevala. Za razumevanje tega pojava moramo upoštevati, da je slovenskemu razumniku te generacije na sploh primanjkovalo prave moške samozavesti in da večina ljudi pač živi od spominov in duševnih naporov mladosti. Hoče imeti svoj lagoden vzor, za katerega se lahko po ceni navdušuje in nima rada, da jo kdo vznemirja in sili k razmišljevanju. To vztrajanje na nekem če tudi napačnem stališču se imenuje pri nas značaj nost. Tako je bilo mogoče, da je dosti poštenih ljudi zašlo v protislovenski tabor in po zakonu vztrajnosti tam ostalo. Komaj da so opazili, kdaj so postali golo orodje drugih, tujih sil.
Dosti je k temu razvoju primoglo staro nas-protstvo med dvema našima političnima tabo-rama, ki je vtisnilo vsemu našemu javnemu življenju svoj pečat. „Kjer je moj politični nasprotnik, tam ne morem biti jaz.“ Ker je Slov. ljudska stranka zaradi tesnejših svojih stikov z ljudstvom nastopala kot predstavnica Slovencev in slovenskih izročil, ni bilo težko liberalnega Slovenca prepričati, da je njegovo mesto v narodnem oziru na nasprotni strani. Liberalni vodje so znali to nasprotje dobro izkoristiti v svoje namene. Zanje bi bila pomenila
OB NOVEM LETV
Spet se je uvrstilo v zgodovino leto bojev in stisk. In če se ozremo na prihajajoče, je prav tako zastrto z meglo bojev in nadlog.
Ali ta naš boj za pravico, ki ne klecnemo pred njim, to je znamenje optimizma, optimizem pa, to je znamenje zdravega telesa. In zdravo telo našega naroda bo preneslo vse te bolne nadležnosti, v čisteči vročici bo prej ko slej izločalo iz sebe strup malodušnosti, nežna-čajnosti in strahopetnosti, ki so ga z njim okužili lastni izkoreninjeni ljudje.
Zato bo pa tudi bodoče leto korak naprej k naši nravstveni ozdravitvi.
V	tem prepričanju pozdravljamo svoje sodelavce, svoje naročnike in jih prosimo, da se strnejo še tesneje	^	>	’ In
v tej trdni veri jim želimo vsem srečno novo leto, polno upanja in pričakovanja.
Uredništvo in uprava »SLOVENIJE«
zmaga slovenske misli politično smrt. Na Hrvaškem te vrste politika ni bila mogoča. Politični razvoj je šel tam v drugo smer.
Še marsikaj bi se dalo navesti za pojasnjenje čudnega pojava neslovenske miselnosti med nami. Tako je treba priznati, da so se zbirali na strani nezadovoljnežev tudi reakcionarni elementi, ki jim je bil čut manjvrednosti nasproti Nemcu še v krvi in se jim je tožilo po starih časih. Njih nerganje je marsikoga odbijalo. Slovenska misel kaže z vso svojo težino v bodočnost! Stara miselnost ji je samo v breme.
Stara generacija odmira. Mlademu rodu spomini ne zastirajo več pogleda v bodočnost. Nacionalizem, ki očitno zagovarja žrtvovanje slovenstva nekim „višjim" političnim in državnim
Božična razstava slov, obl umetnikov v Ljubljani
Kakor je izročilo med oblikujočimi umetniki, je priredilo tudi letos nekaj slovenskih slikarjev v ljubljanskem umetniškem paviljonu božično razstavo. Res ne more izobražen slov. razumnik, ki ni v skrbeh za vsakdanji kruh, dati lepšega božičnega ali pa novoletnega darila. kakor pravo slovensko umetnino. Kakor pa vse kaže, ne bo takih slovenskih daril letos mnogo. Kajti v prvih dneh, odkar je božična razstava odprta, ni bila prodana še nobena slika, čeprav bi razstav! jalci pri cenah, ki so na slikah napisane, najbrž tudi kaj popustili. Naj bi pa tisti Ljubljančani, ki ne morejo kupovati in podarjati slik za Božič in za Novo leto. vsaj obiskali slov. božično razstavo ter si gledali razstavljena dela.
Razstave sc niso udeležili vsi slov. slikarji, ampak samo ozek krog. So pa to umetniki, katerih dela spadajo na stene slovenskih domov kakor nalašč.
Zbirka 23 pastelov, ki jih je razstavil Božidar Jakac, daje celi razstavi značaj. Jakac je v pastelni tehniki dovršen mojster, ki zna tudi risati in ki bo v zgodovini slovenskega slikarstva obdržal prvenstvo v pastelu. Ima razstavljene samo pokrajine, ki bi bile v okras boljših salonov, kakor jih imamo pri nas. Jakac je razstavil krajine iz Dolenjske, ljubljanske okolice. poglede iz Ljubljane in pa motive iz Kvarnem. Jakac ne podaja toliko značaja pokrajine kakor pa lepotno občutje. V tem so na višku njegovi pasteli: „Ajda“, „Gotna vas" „Dragomelj", ..Hiša na Dobravi", .,Ranjena
zemlja" itd. Kdor pa hoče gledati morje naj pogleda morsko pokrajino „Sušak", kjer je svetloba in perspektiva (čoln z jadri!) dokaz, kaj zmore Jakac.
Drugi najbolj vidni razstavijalec je Miha Maleš, ki je razstavil celo vrsto monotipij: znane zoglede iz Ljubljane kakor frančiškansko cerkev, Marijin trg, Stritarjevo ulico itd. Maleševa tehnika v barvah spominja na znano alpsko kmečko slikarijo na steklo. Vendar pa so njegove sedaj razstavljene monotipije močno nemirne, imajo pa občutje v sebi.
Pavlovčeva edina oljnata slika „Fazan" je koloristična pikanteri ja, brez tistih pretiravanj, ki pri nekaterih mlajših odbijajo. Lahko bi jo obesili med boljša stara holandska tihožitja, čeprav ima svetlobno moč.
Rajko Slapernik ima precej oljnatih slik. Najbolj močne so krajine, te spominjajo na moderne Francoze. Predvsem odličen je njegov „Pont d’ 1 ssy" pa tudi „Ribe“. Sedej ima razstavljene risbe, tempera in oljnate slike. Je to nova stvarnost, vtisk pa delata večji oljnati sliki „Družina" in »Kompozicija". Mlada slika-rica Mira Pregljeva ima brez dvoma talent in notranjo vsebino v svojih nabožnih motivih, upamo pa da bo kmalu storila korak iz primitivizma, v katerem tiči, ter stopila na višjo stopnico pojmovanja slikarstva, ki je umetnost v obliki in ne samo občutje.
A. G. Kos ima razstavljenih nekaj oljnatih stvari v svojem značilnem ekspresionističnem načinu, tihožitja in eno dobro krajino. Ivan Vavpotič ima par slik. najboljša in hvalevredna je pa .,Glava deklice", pa tudi tihožitje „Zajec". Bruno Vavpotič je razstavil več akvarelov.	—	i.
ciljem, postaja danes pravi anahronizem. Odkritih nasprotnikov slovenstva je vsak dan manj. več pa mu utegnejo škodovati tisti, ki skušajo svoje protislovenske namene zakriti in našo politiko zvesti na stranpota proč od reševanja našega osnovnega vprašanja. Hočejo nas prepričati, da narodnega vprašanja pri nas ni, da gre le za gospodarska, socialna, upravna vprašanja, da je jedro vsega hudega v koruptnem parlamentarizmu, da je demokracija za nas zlo in rešitev tako hrvaškega kakor slovenskega in drugih vprašanj v načrtnem gospodarstvu v avtoritarni ali stanovski državi. Vsi ti podrejajo narodno misel „državni“, torej postavljajo vprašanje na glavo. Noben državni ali družbeni sistem ni sam sebi namen, vsak u~ temelj uje svoj obstoj s tem, da stoji v službi naroda. Svoboden narod si v vsaki dobi ustvari tisto obliko- državnega življenja, ki jo za uveljavljenje svojih življenjskih zahtev potrebuje. Slovenci danes dobro vemo, zakaj smo za demokracijo, če tudi smo nasprotniki takega parlamentarizma, kakor ga imamo danes, in tudi dobro vemo, zakaj so naši nasprotniki proti demokraciji. Ob stališču do demokracije v današnjem položaju zanesljivo spoznamo, kdo je dosleden Slovenec in kdo ni. Pri bodoči ureditvi državnega življenja hočemo s pol no odgovornostjo in na način sodelovati, da bo izkl jučeno,
da bi katerikoli izvenInas nam nekaj oktroiral ali nas majoriziral.
Nihče ne bo ustavil razvoja v smeri popolnega razčiščenja slovenskega narodnega vprašanja. Samo ena pot je do trajne ureditve naše-sožitja z drugimi narodi v državi in na slovanskem jugu. Slovenstvo mora dozoreti v samem sebi in se v polnem obsegu in vseli smereh zavesti svoje biti, ker šele iz popolne zavesti tega, kaj smo, kaj je neizpodbitno naše in šele iz občutka popolne varnosti glede tega, kar za polno narodno življenje potrebujemo, bomo sposobni ustvariti prijateljski in prisrčen odnos do drugih narodov v državi in zdrav, zavesten odnos do države same. Zato moramo nujno skozi to fazo zbiranja svojih moči, zaostrenega poudarjanja svojih zahtev in pravic, strastnega odklanjanja vsega, kar se nam vsiljuje od zunaj, ter stopnjevane občutljivosti za vse, kar zadeva našo narodno čast. Nihče nam ne more prihraniti te poti, in kdorkoli bi skušal tu proces samoosveščanja in čiščenja zavirati, bi dosegel samo to, da se nakopičene energije pozneje tem elementarneje sproste. Slej) je, kdor se v tem oziru vdaja kakim domišljijam. Modra politika prihaja danim nujnostim nasproti in ne tira stvari do zadnjih ostrin. Naj bi se tega zavedli vsi, ki delajo danes svoje politične račune proti očitni volji slovenskega ljudstva.
ki so po večini tvorili relativno najmočnejšo skupino v državi, bili seveda tudi zagovorniki »avstrijskega naroda" in stroge unitaristično centralistične ustave, je valovila sem in tja, dokler ni prišel Beust, in po 1. 1866 napravil z Madjari in Nemci spravo na osnovi dvojnega C 6 dizma ali dualizma, kakor so to hoteli Ma, uri in Nemci — proti volji slovanskih politikov' ter tako preprečil, da se Avstrija ni po voj.a .866 preobrazila v federacijo, kakršno so zagovarjali v interesu monarhije ravno Slovani sami, zlasti Cehi s Pa!ackym in Riegrom na čelu
Iz dobe, ki je bila po decemberski ustavi leta 186? zlasti za Čehe in slovansko politično orientacijo velcodločilna; iz dobe, ko je — Dunaj skušal Čehe potolažiti in jih z nekimi koncesijami pridobiti za novo stanje, nam je ohranjen odličen dokument o nazorih češkega voditelja Riegra, ki je poskušal tedaj po ovinku, s pomočjo francoske zunanje politike, vplivati na razvoj notranje avstrijske preosnove, kakor so si jo želeli Staročelii tik pred francosko-nemško vojno. (Prim. razpravo „Dve Riegrova memoranda. Prispevek k češke zahranični po-litice let šestdesatych“ dra. K. Kazbunde v Zahranič Politiki 1925.)
Ta dokument je Riegrovo pismo od 27. XII. 1869., pisano iz Nizze na Dunaj „dragemu staremu tovarišu" dr. Adolfu Fischhofu. ki ie bil v začetku decembra objavil večjo knjižico, o kteri se je lakoj razvila v nemških in slovanskih dnevnikih na celi črti velika polemika, kakršno politično stališče je pač kdo zastopal, centralistično ali federalistično.
Pismo slove po ncmškcM besedilu (objavljenem v časopisu Zahranič. Politika 1925, stran 870) v slovenskem prevodu:
Moj dragi, stari tovariš!
Zahvaljujem se Vam odkritosrčno v svojem in v imenu svojega tasta Palackega za ljubeznivo pošiljatev Vaše knjige: „Oesterreich„ etc. Zahvaljujem se Vam še bol j za to. da ste jo pisali Saj toni samo korenita politična razprava, nego zrelo delo, polno idej. Še več kakor to je: je dejanje pravičnosti, pogumen glas poštenega moža, ki se je dvignil za pravo svobodo zoper tiste, ki jo le hlini jo, in možato pričevanje za resnico in pravico zoper konvencionalno in vse obvladujočo laž.
loliko tega, kar sem tudi sam občutil, mislil. povedal in zagovarjal, sem našel v Vaši knjigi. Našel pasem v nji tudi dokaj novega, kar mi je bilo v podkrepitev že davno utrjenega prepričanja. Samo ena svoboda je i:i avtonomija je njeno uresničenje v življenju, federacija je oblika političnega življenja v bodočnosti za. vse civilizirane in svobodo ljubeče narode. Kdor zaupa v naraščajočo moč prosveti jenosti. ta bo tudi ostal prepričan, da bo avtonomijo hitro očistila vsake morebitne navlake. Samouprava v obliki federacije je nujno potrebna povsod, kjer stremijo za resnično svobodo, ne samo v Avstriji, prav tu je pa še več kakor nujno potrebna, tukaj je sine qiia non.
Želel bi, da bi možje, ki imajo v svojih rokah usodo Avstrije, nekaj tednov ne prebirali nič drugega nego Vašo knjigo, dokler bi jim njen duh ne prešel v meso in kri — potem — bi morda bilo Avstriji še pomagati.
Nočem s tem reči, da prav vse, kar ste zapisali, docela odobravam. Nasprotno, ugovarjati bi hotel v marsičem zoper Vaš zgodovinski oris, v marsičem zoper Vaš modus procedendi, in zoper parlamentarne oblike, ki jih predlagate. Toda to je nekaj razmeroma stranskega. Bolj važno kakor to se mi zdi celotno bistvo, ki mi je simpatični) — ki mi je — izrekam to odkrito, in smem pač povedati to brez poveličevanje samega sebe — po duhu sorodno. Z ljudmi Vašega kova bi vsak Slovan v Avstriji rad prebival pod isto streho in se hitro sporazumel, ali na žalost, na žalost ste Vi, kar vidim, le samo izjema med nemškimi Avstrijci."
Podčrtali treba globoko spoznanje, ki se razodeva v navedenem Riegrovem pojmovanju odnosa »avtonomije" do »federacije", da je namreč snmo ena svoboda in avtonomija njeno uresničenje v življenju, federacija pa oblika političnega življenja v bodočnosti za vse civilizirane in svobodo ljubeče narode!
Ali je vodja češkega naroda prav gledal v bodočnost? Mladi dr. Beneš, eden soustanoviteljev neodvisne češko-slovaške države in od Masaryka označeni sedanji prezident republike je svojo vero v federalistično preosnovo Av-stro-Ogerske izpovedal v doktorski razpravi „Le Probleme autrichien et la ciuestion tsche-que“ v Parizu še leta 1908. —! Deset let kasneje je bil med prvimi, ki so staro monarhijo spravili s sveta . . .
Pod vtiskom tega veletehtnega pisma in za presojo tcžine časa. ki je bil v njem napisan Riegrov preznačilni dokument, lahko trdimo, da je zgodovinski potek opravičil v polnem obsegu tako stališče Fischhofovo kakor tudi Rie-
60 letnica prof. Prijatelja
23. decembra 1875. I. se je rodil na \ inicah pri Sodražici sedanji univ. prof. dr. Ivan Prijatelj. Po dovršeni gimnaziji v Ljubljani, kjer se je že močno zanimal za literaturo, je odšel na Dunaj, se najprej vpisal na medicino, pa nato kmalu prestopil na slavistiko in postal učenec znamenitega slavista V. Jagica. Poleg Jagiča so bili njegovi učitelji še Rešetar, Mi-nor, Berger, Jodl, Miillner in Stohr, pozneje pa sta napravila nanj z as ti močan vtisk znameniti ruski kritik Pypin in francoski filozof Bergson. Na Dunaju je postal takoj v začetku študija Jagičev osebni knjižničar. Tu je imel najlepšo priliko, da se je posvetil študiju zgodovine slovanskih literatur in si tako ustvaril trdno osnovo za proučevanje slovenske literarne in kulturne zgodovine. Leta 1902. je promoviral za dr. phil. in odšel nato kot štipendist v Rusi jo, od koder se je vrnil čez Finsko spet na Dunaj. Leta 1905. pa je prejel od kranjskega deželnega odbora posebno štipendijo za izpopolnitev v ruskem in poljskem jeziku s pogojem, da prevzame mesto univ. profesorja na bodočem slovenskem vseučilišču v Ljubljani, kar se je zgodilo po prevratu 1919. 1.
Študij pri Jagiču in nato v tujini, zlasti v Moskvi in Parizu, ga je usposobil, že od narave obdarjenega, za najboljšega slovenskega kulturnega in literarnega zgodovinarja.
Literarno je začel delati že kot gimnazijec, kot slavist na kraju svojega študija na Dunaju pa je s prvim slovenskim izčrpnim kritično estetičnim uvodom v Murnove »Pesmi in romance" dokazal, da je kakor nihče 'ned Slovenci poklican za literarnega zgodovinarja novejše literature.
V	skoraj 40letnem javnem delovanju je napisal velikansko število literarnozgodovinskih in kulturnozgodovinskih študij skoraj iz vseh slovanskih literatur, zlasti pa iz slovenske, ruske, poljske in češke, ki jih je tudi povečini objavil v naših in tujih znanstvenih in literarnih časopisih, deloma pa uporabil pri svojih predavanjih. Poleg tega je mnogo tudi prevajal, zlasti iz ruščine (n. pr. Puškina. I urgenje-va, Gogolia, Čehova, Tjučeva, Koljgova), pisal o Slovencih v tuje znanstvene časopise, nas pa seznanjal z najvažnejšimi pojavi v tujem literarnem in umetniškem svetu. Kot ocenjevatelj slovenskih znanstvenih spisov iz naše literarne in kulturne zgodovine se je boril zlasti proti diletantizmu nekaterih starejših literarnih zgodovinarjev in njihovemu mnogokrat silno ozkosrčnemu gledan ju na slovenske razmere in ljudi, vse preveč omejenemu po njihovi svetovnonazorski ali politični usmerjenosti.
Od njegovih številnih znanstvenih del bi moral vsak izobražene jši Slovenec poznati vsaj naslednja: Janko Kersnik, njega delo in doba, Aškerčevo čitanko, Stritarjevo antologijo, n jegovi kritični izdaji Jurčičevih in I avčarje-vih zbranih spisov. Predhodnike in idejne utemeljitelje rusk. realizma ter vsaj najvažnejše
znanstvene razprave v raznih znanstvenih in literarnih tiskih kot: Slovenščina poti Napoleonom (Vil. 1911)*, Duševni profili naših preporod iteljev (LZ XLl, 1921)**, Predzgodovina u-stanovitve Slovenske Matice (RDMV 1,	1923),
»Mladoslovenci" in »Mlada Evropa" (LZ XVIV. 1924), Vloga »omladine" v prvem obdobju „mla-doslovenskega" pokreta (LZ XI JV. 1924). Borba za individualnost slovenskega jezika v L 1848 do 1856 (Č J K Z IV, 1924). Levstikov politični list »Naprej" (RDMV M, 1925). Ustanovitev »Ljubljanskega zvona" in celovškega »Kresa" (RDIIV lil. 1926), Slovensko, slovansko in južnoslovansko vprašanje pri Slovencih na prelomu 60-tih in 70-tih tet (RDHV IV, 1928).
Delo, katero smo omenili do sedaj, kaže prof. Prijatelja predvsem kot znanstvenika in javnega kulturnega delavca, kakor ga pred njim še nismo imeli. Skrita javnosti pa so njegova predavanja iz novejše slovenske in slovanske kulturne in literarne zgodovine na univerzi ter njegovo vzgajanje slavističnega naraščaja v slovanskem seminarju. Kdor je kdaj imej priložnost poslušati njegova predavanja, v katerih pričara poslušalcem ne samo znanstveno točno, temveč tudi v dovršeni umetniški obliki, ki ga odlikuje pred vsemi drugimi našimi znanstveniki, iz preteklosti naše največje može: pisatelje, pesnike, literate, politike ter tedanje politične, kult. in družbene razmere, ne bo nikdar pozabil mogočnega vtiska njegovega vse-obsežnega duha. To ni suhoparno naštevanje letnic in del. ki utruja poslušalca, temveč življenje v vsej svoji raznolikosti in živosti.
Vse to pa je mogoče le, ker izvira delo prof. Pri jatel ja iz ljubezni do vseh, četudi najskrom-nejših literarnih in kulturnih pojavov v naši preteklosti, iz ljubezni do slovenstva in iz svobodoljubnega duha, ki odklanja vsakršno na-zadnjaštvo. Od njega niso njegovi učenci prejeli samo znanstvene metode in ljubezni za znanstveno delo, temveč predvsem ljubezen do slovenskega naroda, brezkompromisno kritičnost, temelječa na značajnosti, ter n jegovo odklanjanje vsakršnega duhovnega in materialnega nasilja.
Od tod njihova ljubezen in spoštovanje do prof. Prijatelja, ki jim ni bil samo velik učitelj. tenjveč vedno tudi resničen prijatelj, ki je zvesto spremljal vsa njihova stremljenja za lepšo bodočnost slovenskega naroda.
—	vek.
* Kratico so po Biografskem leksikonu.
** Ta najboljši slovenski kulturno in literarno-zgodo-vinsko esej so izdali pra,vkar bivši učenci prof. Prijatelja za njegovo 60 letnico v posebni knjigi. Uvod v knjigo s portretom slavljenca (narisal B. Jakac) in in življenjepis prof. Prijatelja je napisal dr. Sladnjak, zaključuje pa jo bibliografija vseh Prijateljevih spisov.
Knjiga obsega okoli 200 strani in stane 50.— Din, če se naroči v Slovanskem seminarju na univerzi v Ljubljani. (Op. ured.)
—	ar.
Poučna štorija
Najnovejše naše politično življenje beleži živahno razpravljanje o novi ureditvi države v zvezi s »hrvaškim vprašanjem". V ospredju stojita pri tem dve osnovni vprašanji, in sicer: ureditev na osnovi unitaristično centralističnega načela ter ureditev po federalističnem za-
Kar nehote pridejo v spomin nam Slovencem težki boji ki jih je preživljala slara avstro-ogrska monarhija od tistega dne ko je v revolucijskem letu 1848 »slovenski shod" v Pragi postavil na dnevni red — federalistično urejeno monarhijo. Borba z Nemci,
Stran 3.
grovo. Pot od decemberske ustave i. 1867. do razpada v oktobru 1918 je pokazala, da je bilo iskati pomoči težko bolni monarhiji samo v zdravilu, ki so ga nudili možje Palacky (Idea štatu rakovskeho 1863!), Rieger, I' ischhof in njim sorodni duhovi. Šele v septembru 1918 so se v skrajni stiski, ko ni bilo videti nobenega izhoda več, spomnili avstrijski vodilni krogi na to staro nasvetovano zdravilo, spomnili sc sele neposredno pred izdihom častite starke in postavili Lamaschevo ministrstvo z določeno nalogo, dati narodom avtonomijo v trenutku, ko je moral zadnji na cesarski dvor ppkbrani zdravnik, dr. Korošec, ugotoviti le s Kratkim sitavkom zgodovinsko dejstvo: „Majestat, zii
V	času Riegrovega pisma in l ischhofove znamenite razprave o Avstriji in poroštvu njenega obstoja bi bilo zdravilo še pomagalo, po majniški deklaraciji i. 1917. je bila vsaka Ju,da ^-e zaman. Slovani so to prav dobro vedeli, le avstrijski državniki in vodilni krogi monarhije se še niso mogli vživeti v to, da je z Avstrijo pri kraju za — večno. Izrek i,Avstrija erii in orbc ultima" — je dobil svoj novi pomen . . •
Še je v spominu starejše generacije vojna doba z vsemi peripetijami, zlasti pa zadnji dve odločilni leti -1917 in 1918, toda podroben potek političnega razvoja.teh let bledi, med mlajšim in najmlajšim pokolenjem postaja vse dogajanje tistih težkih dni vedno bolj zamotana skrivnost, ki jo bo treba kedaj korenito osvetli-tudi s še neznanimi dokumenti — v pouk nam vsem, da se nazorno izpriča resničnost nazorov tistih, i<i so hoteli stari monarhiji najboljše, ko so ji vedno in dosledno kazali pot k rešitvi
—	zaman. In prav ob pogledu na tragični konec velike države, ik je imela svoje veliko kultuno poslanstvo tudi na našem jugu. zlasti \ doni otomanske nadvlade, more človek doumeti pomen — velike državotvorne ideje, ki je niso hoteli umeti koristoljubni nemški krogi v Avstriji in na Ogrskem vse do zadnjega diha, preganjajoč v veliki svoji slepoti vprav največje prijatelje velike podonavske federacije.
Zanimivo je citati danes, kako so Slovenci mislili o veliki ideji tiste dni, ko je na časovnem prelomu 1869/70 izšla znamenita F ischhofova razprava in je bil še čas za popolno ozdravitev. Naj nam to pove uvodnik ..Slov. naroda" 9. decembra 1869.. ko j • ! ischhofova brošura izšla. „Narod“ piše: ,.Za danes podajamo nekatere oddelke iz te knjige, iz katere bo bralec brž razvode!, da tu govori Nemec, pa pravičen Nemec in dober Avstrijec zraven političnega misleca. Fischhof i. 1848. eden glavnih korifej tačasnega svobodnega gibanja, potem
v času reakcije pol. mučenec, ni se od tačas več udeležil javnega delovanja. Zdaj ko je Avstrija zapletena in zamotana po svojih nemških politikih kakor nikoli, zdaj prihaja slavni nemški svobodnjak in priporoča kot edino rešilo: federalizem, spravo s Slovanom, politično avtonomijo kakor je v Švajci V tem kritičnem času od tega moža in s tacimi predlogi: vse to dela knjigo prevažno. Vsi časopisi prinašajo obširne odlomke. Torej bomo tudi mi nadaljevali. Menda ni treba opomniti, da Fisclihof govori kot nemški domoljub. Po tem se ni ogniti, da Slovan sem ter tam misli drugače. Kot politika rju in Nemcu smo mu Slo vanje le orodje, le material. Ali politika ni sentimentalna. Naj nam dade narodne pravice, da se uk repi mo, po vzrokih ne bomo gledali, dasi so za Slovane podučljivi."
Avtonomija kot v federalni Švici — to je bila osnovna misel Riegrova, bila pa tudi že dolgo koroškega rojaka in takratnega edinega našega političnega velemisleca — Einspielerja. Kar pa dela. znamenito Fischhofovo brošuro tudi za nas Slovence posebno pomembno, jc dejstvo, da je dal zanjo pobudo - Slovenec, ki je 1. 1848 sedel v dunajskem parlamentu v družbi Fisch-liofovi iu Riegrovi. Zal, da tudi Slovenec prepojen z nemško miselnostjo, toda poln misije — biti v Avstriji ,,\olkerversbhnungsapostel."
Bil je to — dr. Alojzi j Smreker, sevniški rojak in poslanec tega okraja v i. 1848., ki je bil na jožji somišljenik Kischhofov v letih po vojski 1866 in posredovalec med njim ter slovanskimi politiki, med katerimi je bil Slovenec 1 omari. Slov. „Narod“ je celo napadel romana radi — Fischhof ove brošure, češ, da je on Fisclihofu dajal informacije o — zahtevah Slovencev . . Bleivveis pa je v .,Novicah" to zanikal . . .
Tudi to jc naša politična zgodovina pred 63 leti . . .
i'ischhofova študija je po svoji vsebini vele-zanimiva in poučna še danes. Riegrovo pismo pa ima ob pogledu na panevropsko gibanje fuudamentalen značaj. Ali ne tudi na združitev Balkana? Umrla ie Avstrija:	naj	živi	duh
!’ isc
hhof
Riegrove zmisli v Novi Evropi, naj živi na veke s tem —- Riegrov duh med Sloveni!
Dobro je ob ..narodneh dneh" spominjati se velikih mož, ki jim je zgodovina potrdila pravilnost nazorov. Ali se Slovenci še spominjamo, kako tesne idejne vezi s Palackvm in Riegrom, a tudi s bischhofom so tkale — naš politični program od 1. 1848. dalje?
Niso li prave ideje najboljši kažipot v temnih dneh politične razrvanosti sedanjih dni? Katere ideje so prave, odrešilne, o tem priča vedno ie — zgodovina! Ali naj bo naša r es le „Sisifovo
delo"?
LJ
Slušatelji vseh praških visokih šol so priredili 23. novembra veliko manifestaci jsko zborovanje za mir, na katerem je govoril takratni minister in sedan ji predsednik češko-slovaške republike dr. Beneš o delu za ohranitev miru. Iz njegovih zanimivih izvajanj podajamo nekaj misli.
Kdor vprašuje, kako naj delamo za mir. mora biti prej na jasnem, zakaj naj delamo za mir. Jo vprašanje je praktično-politično in je f i 1 ozo fsko-nra vst ve n o.
Politično se vpašujemo: Ali more biti vojna za narod in državo koristna? Današnje poko-lenje ne pozabi nikoli strahote svetovne vojne in njene grozne posledice za nravstveno, socialno in gospodarsko življenje. V tej vojni se je pokazalo, v kaki neznanski meri se dajo znanstveni izsledki izrabljati kot morilna sredstva in kako daleč je napredovala politična in gospodarska koncentraci ja sveta, da se mora zlasti v Evropi vsaka vojna neizogibno razviti v svetovno vojno. Vsaka bodoča vojna bo nujno zajela vse plasti in vse moči naroda, in njeni posledici bodo segali v najgloblja področja gospodarskega in socialnega živl jenja ter povzročili neizmerno škodo, prevrate, socialne revolucije, gospodarske polome neizmernega obsega. Zato se mora vsak misleč človek zavzeti za čim trajnejši mir.
Filozofsko-nravstveno gledamo na vprašanje vojna ali mir tako-le: Kdor pristaja na filo-zofslco izhodišče, da je poleg ideje Boga najvišja nravstvena vrednota človeške zgodovine misel človečnosti, ki priznava človeški osebnosti absolutno vrednoto, mora priznati, da je vojno morjenje nekaj nečloveškega, zločin nad človečnostjo in teptanje božje zapovedi: Ne ubijaj! ter najstrašnejša žalitev najbolj človečnostnega nauka, kar ga zgodovina pozna, nauka Jezusovega.
Moderna sociologija in filozofija priznava idejo človečnosti kot cilj človeškega gospodarskega in nravstvenega napredka in vidi smisel vse zgodovine v postopnem in trajnem približevanju človeštva k pravi človečnosti. S tega stališča moramo torej vojno nele iz praktičnih,
onemogočila vsak poizkus tudi največjega naroda, da bi se človeško in moralno povišal nad druge narode.
Historični materializem
v prejšnjem socialističnem in današnjem komunističnem pojmovanju vidi v vojni sicer nezaželeni a naravni posiedek kapitalističnega sistema. Njegovi pripadniki so sicer iz razlogov socialne pravičnosti in človečnosti proti vojni, a ta jim je v kapitalističnem svetu neizogibno zlo. Ne glede na to. da znanost in filozofija tej tezi ugovarjata, priznavajo socialisti in komunisti s svojimi pozitivnim stališčem do Zveze narodov, da nujnost vojne vendar le ui tako neizogibna in da volja, energija in navdušenost diplomatov in politikov, da preprečijo vojno in ohranijo mir, le nekaj pomeni. To pomeni torej, da vojna tudi ha osnovi razmer današnje kapitalistične družbe ni nobena nujnost, da ie vprašanje miru ali vojne tudi vprašanje in predvsem vprašanje volje, prepričan ja, naziranja vdanosti do nekega vzora, delavnosti in energije vodilnih oseb.
Potemtakem se vojna ne da niti s praktičnih niti z etičnih, filozofskih in socioloških vidikov opravičevati. Vsi politični nauki, ki jo zagovarjajo, so danes premagani, in politični razvoj Evrope jih bo prisilil, da se prilagodijo njenim demokratičnim političnim režimom.
Prava narodna misel hoče mir.
Vprašanje vojne in miru je tesno združeno z vprašanjem nacionalizma in vprašanjem diktature in demokracije. Politični nauki, ki zagovarjajo vojno, ustvarjajo neki napadalni, ek s- ■ panzivni nacionalizem, ki kot tak lahko vodi do vojne. Ta nacionalizem je nasproten pravemu narodnemu čustvovanju, ki je samozavestno, ponosno, zasidrano v narodni kulturi, njegovih vrednotah in prežeto človeškega bra-tovstva in zavesti mednarodne skupnosti. To narodno čustvovanje je velika kulturna vrednota 19. in 20. stoletja, brez katere današnja visoka kultura ne bi bila mogoča, nasprotno pa je pretirani nacionalizem ena izmed največjih nevarnosti, za človeško kulturo sploh in za vsako narodno kulturo še ne
za mir
ampak tudi iz nravstvenih in filozofskih razlogov odločno odklanjati.
Nauk fašizma.
Vsi vemo, da so tudi druga naziranja, ki vojno filozofsko in nravstveno drugače presojajo. Dotakniti se hočemo političnih naukov, ki so najbolj aktualni.
Fašizem kot pojav in kot nauk se naslanja na tisto fiozofijo, ki ji je element boja naj-odločilnejše gibalo človeškega življenja in človeške družbe. Fašizem je v tem pogledu socialen vitalizem in biologizem. Življenje je zanj boj. boj v vseh oblikah, za narod in državo tudi v obliki vojne. Nasproti statiki poudarja dinamiko družbe in neprestano razvijanje in presnavljanje mladih narodov po ekspanzivni, borbeni dejavnosti. Zato boj proti pacifizmu in prepričanju o filozofsko-nistorični nujnosti vojne med narodi.
Nacionalni socializem ima v bistvu isto miselno osnovo, vendar postavlja v ospredje nauk o gosposkih narodih ali rasizem. Narode loči v narode višje in nižje vrste. Prvi imajo seveda druge, večje pravice in logični posiedek je dan: Vojna jc naravno in po sebi umevno sredstvo teh narodov, da u-veljavijo svoje višje pravice.
Nasproti fašizmu trdimo, da listi dinamični faktor, ki ga naj predstavl ja v človeški družbi boj, ne potrebuje oblike vojne in mnoštvene morije. Človeška občestva lahko uveljavi jo svojo energijo, ekspanzijo in dinamiko na toliko področjih: kulturnih, socialnih, gospodarskih, tehničnih, športnih, da surovih oblile vojne ne potrebujejo. Lahko gojijo junaške in viteške čednosti v najvišji meri brez barbarske vojne, ki danes v obliki bakteriološke in kemične vojne nima s pravim junaštvom nič več skupnega.
Nasproti teoriji rasizma poudarjamo, da je nauk o čisti rasi znanstveno docela nevzdržen in danes Ie še politično geslo. Trdimo, da gosposkih narodov danes v XX. stoletju ni in ne more biti, ko je dala narodna ideja vsem narodom zavest narodne samobitnosti, zavest narodne časti in ponosa, narodne enakopravnosti in
Diktatura in vojna nevarnost.
Vsi režimi in nauki, ki teoretično opravičujejo vojno, zagovarjajo tudi načela diktatorske vlade, avtoritete in antidemokracije. To je v zvezi z vprašanjem o smislu in nalogi države v 20. stoletju, s katerim se peča vsa državna znanost vsega sveta. Praktično skuša to vprašanje rešiti boj za demokracijo, fašizem in komunizem. V bistvu gre zato,katere funkcije naj moderna država vrši in katerih naj ne vrši. Zagovarjamo tisto zamisel države, ki je izšla iz modernega individualizma in ustvarja v moderni demokraciji sintezo individualističnih teženj ter nalaga državi nove gospodarske in kulturne funkcije, pri tem pa varuje ideale demokratične svobode. Prepričani smo, da bo la zamisel demokratične države nazadnje zmagala. V današnjem boju med demokracijo in diktaturo ne gre samo zato. če so se današnje metode parlamentarizma in političnih strank in če so se politične svoboščine v težkih povojnih časih obnesle — ne tajimo, da je moderna demokracija v mogočem potrebna kritike in spopolnitve — marveč gre predvsem za to, če spremeni naša doba osnovno pojmovanje o nalogah držav.e in če ohranimo koncepcijo moderne demokracije, v kateri vidimo višek dosedanjega razvoja, ali pa če jo pustimo pasti in se današnji evropski svet vrne k koncepciji države, kakršna je veljala pred francosko revolucijo. V tem primeru bi se morali vrniti k raznim oblikam absolutizma, ki so skrahirali
v	dobi. ko je bila politična izobrazba in socialna zrelost neprimerno manjša ko danes.
Tudi od odgovora na to vprašanje je odvisno, če se bo dal in v koliki meri se bo da! mir o-hraniti. Verujemo, da bo naša koncepcija demokratične države v svoji individualistično-so-cialistični sintezi zmagala, da se bo naša družim na tej osnovi razvijala k vedno višji politični stopnji socialne in ekonomske pravičnosti, in da je v urejeni demokratični državi razvoj mogoč brez notranje revolucije.
V	nadaljnjih svojih izvajanjih je razvijal Beneš svoje misli, kakšna naj bo mirovna politika držav, odklonil je slepi pacifizem ter poudaril, da je treba mir in demokracijo braniti v skrajnem slučaju tudi z želozom, strojnicami in tonovi. Danes se da z veliko gotovostjo dognati, kdo je napadalec. Različnost no-tra.njili režimov posameznih držav ie sicer velika ovira za mirovno politiko, vendar je treba z njo računati in delati, da se postopno zbližujejo, Razvoj bo po njegovem mnenju vedel do novih oblik demokratičnega značaja, ki bodo omogočale mirno sožitje narodov. On veruje, da se bo v 1. 1936. mir ohranil.
Novi politični zakoni
(Nadaljevanje)
Dr. fvo Štempihar:
Med sestavom okrajnih kandidatur in sestavom okrožnih seznamov (list) ni nobene načelne razlike, vsaj ne takrat, kadar razumemo te sestave tako, kakor jih po naših skušnjah moramo razumeti. V obeh primerih je namreč podstava za en mandat — politični okraj. Razlika nastane šele v tem, da okrajno-kandidatski sestav nima list, če je že okraj sam volilna enota, ako pa je okrožje volilna enota, vsebuje okrožni seznam toliko kandidatskih mest, kolikor političnih okrajev obseza okrožje. Večja razlika obstaja, če imamo opravka z državnim seznamom v strogem pomenu besede, t. j. takrat, kadar je res celo ozemlje države volilna enota. V sedanjem zakonu pa tega ni, temveč je sestav sedanjega zakona v tej smeri povezanost i o-krajnega, i okrožnega sestava i državnega seznama. Pri tem temelji porazdelitev mandatov z izjemo nekaj večjih mest na — političnih o-krajih. Torej so ta čas okrajne kandiiature „samo povezane14 najprej v prvem nadstropju, t. j. v okrožju, okrožja so »povezana" v »držav-no listo“, ta lista je pa za nameček »povezana" še z „nosilcem“, ki je že v tretjem nadstropju. Ker je nosilec tisti, ki oddaja ali odklanja sprejem kandidatov na svojo listo, je na dlani, da je od neovirane proste volje nosilca odvisno, kdo sme kandidirati, ne pa od ljudstva — volilcev. Trinadstropna povezanost ima torej izključni namen preprečenja postavitve — lcan-ditatur od spodaj. Kakor vemo, je prav ta namen sedanjega zakona jedro, zavoljo katerega velja zakon kot protil j udski.
Če se razgledamo kritičneje po “okrajih" in »okrožjih", o katerih smo ugotovili, da so politični okraji, oz. določene skupine političnih o-krajev, moramo zapaziti, da nam z razdelitvijo mandatov še ni porokovana enaka učinkovitost enakega števila oddanih glasov. Politični okraji si namreč med seboj niso enaki; ven gorenjski okraj stlačiti dva do tri vardarske okraje. Svoje dni je Pašic preprečil sorazmerno porazdelitev mandatov, obljubljeno na osnovi enake volilne pravice v ustavi, tako, da je izzval v volilnem zakonu določbo, ki je porazdelitev mandatov naslonila na ljudsko štetje iz 1. 1910! Ko so pa prišli avtoritarci do besede, bi bilo seveda pregrobo, nasloniti porazdelitev mandatov za volitve leta 1931 na ljudsko štetje iz leta 1910; poiskati je bilo treba drugačen recept za „pravično“ porazdelitev mandatov, „v cilju", da se doseže ustavno načelo enakosti volilne pravice. Ta recept je obstajal v določitvi, da odpade po en mandat ne na en volilni o-kraj (kakor bi bilo pričakovati), temveč na en politični okraj. Ta recept pa ni porokoval samo ,.pravilnih" številčnih nasledkov, temveč je bistroumno „povezal“ agitacijo za državotvorno listo državotvornih poslancev z ozemljem prizadetega okra jnega glavarja. Pri naših avtoritarcih je bilo smo po sebi umevno, da so odpravili razliko med dolžnostmi in pravicami okrajnih glavarjev kot državnih organov in in med njih dolžnostmi kot agitatorjev za državotvorno listo. Od pravic te vrste je tudi o-krajnim glavarjem ostala samo pravica poslušnega glasovan ja za — državotvorno listo. Drugače pa je ostalo zadnje poglavje kazenskega zakonika popolnoma neuporabno.
Volilni okraj?
„Okrožne sezname" lahko izpustimo, ker smo že zgoraj videli da niso nič drugega, kakor „okrajni sestav" pod povečevalnim steklom, kakor hitro so okrožja samo skupine političnih okrajev. Za sestav „državnega seznama,, imamo pa še časa, oziroma bomo tako zadeli nanj.
Preje smo vrgli poudarek na „voilni file ra j "i hoteč s tem opozoriti na to, da je razlika med volilnim in političnim okrajem. In sicer je naše mnenje, da je to razlika zela bistvena, lako da pomeni zlitje volilnega in političnega okraja v isto obliko sredstvo pokvare in formalno zamišljeno volilno pravico. Da bomo mogli najti bistvo, je treba, da prej poiščemo vse tiste pogoje katerih nujni zaključek ali končna enota delitve je volilni okraj, kadar je volilna pravica urejena res odkrito in dosledno v dosego vseh prilastkov te pravice, ki jih hoče l judstvo imeti .Pri tem nam bo kot zrel sad mimogrede padla v roke tudi pravilna slika ..državnega seznama" in v katerih razmerah je tak volilni sestav izvedljiv.
Predvsem bomo naleteli na okolnost, da volijo poslance volilci, ne pa ozemlja. Za določitev vira poslanske naloge ne bomo torej šli na izvestna ozemlja, temveč na volilce. Kakor liitro pa so volilci tisti, ki odločajo o tem, kclo bo poslanec, se moremo sprijaznili z zaključkom, da odloča o tem, kdo od več kandidatov bo poslanec, število volilcev. Tu nastane samo
vprašanje: kje? Namreč kje je krajevno treba iskati število volilcev, ki naj odloči vprašanje zasedbe enega mandatov sploh, kakšne krajevne omejitve naj vplivajo na število volilcev. Kajti absolutna omejitev števila volilcev naproti enemu mandatu je podana preprosto z razmerjem števila vseh volilcev nasproti številu mandatov. Če volijo 4 mili joni volilcev na pr. 400 poslancev, se pokaže število 10.000 kot tisto, ki pove, na koliko poslancev odpade povprečno en mandat.
Pri nas pa ne računamo sedaj, na koliko volilcev odpade en mandat, temveč na koliko prebivalcev. Zato, ker dve tretjini prebivalcev nimata volilne pravice. Toda, če bi naslonili mandatno razdelitev na volilce, kar bo nujno, kakor hitro dobijo volilno pravico vsi državljani z 21. letom, se bo kot prvi nasledek pojavila okolnost da na razdelitev mandatov ne bodo vplivali po številu več tisti, ki volilne pravice nimajo. Pri sedanjem načinu ni treba drugega, kakor da ima določen kraj veliko garnizijo in veliko število tujcev, pa ima lahko precej enega poslanca več zato. Pri sedanjem načinu vplivajo torej posredno — matematično — če vedno tisti, ki volilne pravice nimajo. Brž ko pa uvedemo vodilo števila volilcev. izgine ta posredni vpliv in se vpliv na razdelitev mandatov ohrani izključno volilcem.
(Dal je prih.)
OPAZOVALEC
Pravna slovenščina
O priliki nastopnega predavanja nekega novega privatnega docenta na pravni fakulteti piše o tem predmetu „Akademski glas":
»Slovenska pravna znanost je rasla pretežno ob nemški. To se vidi ob slehernem njenem stavku. Vse njene stavčne konstrukcije so nenavadno zapletene in brez duha, ki sicer preveva pravilno slovensko govorico. Da je bilo tako pri starejši generaciji je razumljivo. Šolala se je med Nemci in v prvih letih svojega službovanja uradno govorila skoraj samo nemški. Ko je bila ustanovljena 1. 1919. slovenska univerza, je bila večina njenih kasnejših predavateljev iznenadena nad naglim razvojem dogodkov, ki so zahtevali naenkrat slovenska predavanja, kakor je bila menda večina slovenske inteligence iznenadena nad razvojem dogodkov sploh. Ko je bilo treba pravni fakulteti učnih knjig in skript za dijaštvo, si je predavatelj pomagal pač na ta način, da je prevajal iz nemščine. To je prešlo v navado. J ako so minevala leta, sedaj prihaja že šestnajsto, in nič se ni izpremenilo Kar je bilo v začetku dopustno, bi se moralo kasneje popraviti, toda ker se ni, je danes že nedopusten greh. Ne bi bilo tako hudo, če bi to težko dediščino preteklosti nosilo le starejše pokolenje — mislili bi: umrlo bo in z njim njegove težave, ioda starejše pokolenje vzgaja v svojem duhu mlajše in ni upa na izboljšanje. Kajti kako bi se moglo sicer zgoditi, da je bila izgovorjava slovenskega jezika pri mladem znanstveniku tako zelo odmaknjena od pravilne izgovorjave slovenskega književnega jezika in da ie bil ves slog njegovega jezika prav po nemško preobložen?
Dekan juridične fakultete je v svoji uvodni besedi s tolikim ponosom naglasil, da je bil novi privatni docent, ki je tedaj prvič stopil za univerzitetni kateder, vzgojen doma, da je vse svoje študije opravil v Ljubljani iti položil tu vse izpite. Ali bi bil mogel prezreti posebnosti njegovega knjižnega jezika, če bi te ne bile y navadi pri večini profesorjev pravne fakultete? In sedaj: ko mlajša generacija odpušča starejši to napako, ali se sme zgoditi, da se sama ne bi zavedala, da nji ne bo odpuščeno? Skozi stoletje je bila nega slovenskega jezika največja narodna skrb Slovencev, da smo dobili že kar sloves filologov. Na tehnični fakulteti l jubljanske univerze pravijo študenti, da ni dosti bol je kot na jusu. Tako se godi. da v novi državi, kjer je slovenščina uradni jezik, na oddelkih najvišjega znanstvenega zavoda ne posvečajo dovolj skrbi izbrani materinščini.
Kako odpomoči? Starejša generacija bi imela možnost izboljšal; ia, če bi poklicala na pomoč poznavalce slovenskega književnega jezika. filologe-slovenisie. Ni upanja, da bi se to moglo zgoditi. Ostane drugo sredstvo — boljša jezikovna vzgoja madine. Generacije, ki prihajajo na univerzo, bi morale prinesti s seboj zdrav naravni čut za materinščino in znanje jezika, ki bi ga morala dati vsej bodoči slovenski inteligenci srednja šola. Ioda ali je to danes sploh mogoče, ko se v višjih razredih srednjih šol skupno učita dva jezika, slovenščina in srbolirvašt^hTa, ki sta po svoji strukturi
1» v 0(6	jf.'	\	‘
lenar	/?>£,
Na to vprašanje lahko odgovarjamo mi in takoj: Ne, ni mogoče. Dokler bo slovenščina pastorka v šolah, se je ne bo mogel nihče pošteno naučiti, - ’u.■*	-	t-
Slovenščini je torej treba dati v šolah tisto vel javo, ki ji gre in ki jo ima materinščina pri slehernem svobodnem narodu brez izjeme.
MALI ZAPISKI
Prepovedan list.
Državno pravdništvo z Zagrebu je prepovedalo prodajati in širili št. 2 polmesečnika „No-
vi	študent", ki izhaja v Zagrebu.
Zanimivo za naše premogovnike.
„Juornal des Nations" poroča po „Avali" z dne 23. novembra 1935 naslednje: »Časopisje javlja, da se je kot posledica itali jansko-abe-sinskega konflikta delavnost premogovnikov in boksitnih rudnikov znatno povečala.
Število sedaj v teli rudnikih zaposlenih delavcev je za 30% večje, ko v isti dobi lanskega leta. (Avala.)"
»Vprašanje: Ali ni bilate povišbe v zaposlitvi še nič deležna Sloveni ja s svojimi premogovnimi dobavami, in zakaj se redukcija železniških nabav — kljub temu zboljšanju vzhodnih rudnikov — vendarle izvaja?
Obramba Slovanov v Italiji.
V zedinjenih državah ameriških se je osnoval odbor za obrambo pravic južnih Slovanov v Italiji. Njegov uradni naslov je: Defence Gommittee for Yougoslavs in ltaly, Room '330, 551 Fifth Avenue, Neivv York Gity.
Neizogibna je dolžnost tistih, ki morajo čuti nad slovenstvom in njeg. bodočnostjo, da poiščejo stike s tem odborom in da varujejo pri tem še posebne slovenske koristi. Kajti kakor je verjetno, da bo odbor čul rad tudi nad slovenstvom v Italiji, tako je gotovo, da bo tako delal le. če bo poznal vse naše stiske onkraj meje.
Cvetje iz šolskega leta.
Pred nekaj dnevi je dobil moj sinko, ki obiskuje 2. razred ljudske šole na Senjaku, dijaško knjižico, izpolnjeno lastnoročno od svoje učiteljice. Notri je ta vzgojiteljica napisala izpod imena in priimka kraj rojstva: Ljubljana in izpod tega — Savska banovina.
Hrvaška mesta noče jo znižati uradniških plač.
Ko so bile znižane uradniške plače, je zahtevala vlada da tudi občine znižajo prejemke svojim uradnikom v enakem razmerju. To se je tudi. vsaj v Sloveniji, storilo. Te dni pa je razpravljal splitski občinski svet o tej stvari.
V	obravnavi so poročevalci zlasti poudarjali, da nikakor ne gre, da bi na primer znižali prejemke uslužbencu, ki ima mesečno plačo 1100 dinarjev, kar za 2S0 dinarjev. Večina občinskih nameščencev ima že tako plačo izpod eksistenčnega minima. Občinski svet je zato sklenil, da bo sicer do novega proračunskega leta znižal prejemke v smislu vladnega naloga, da pa bo pridržane zneske povrnil.
Podobne sklepe so napravili tudi občinski zastopi nekaterih drugih avtonomnih mest, kakor v Zagrebu, v Karlovcu.
„Deinokracija je zdrava.41
Pod tem naslovom priobčuje „Prager Tag-blatt" nekaj podatkov iz zdravstvenega stanja sedanje fašistične Nemčije in ga primerja s
prejšnjim:
Od 10 milijonov ljudi jih umrje v demokratičnih državo!) ua leto povprečno po 90.000, v diktaturnih državah pa po 150.000, pa tudi po 160.000 iu več.................... ............
Četudi ima Nemčija še danes do devet desetin zdravnike iz demokratične dobe, narašča nevarno umrljivost. Število umrlih je bilo prvega pol leta 1935 samo v mestih za 19.363 ali 12l/2% večje kakor i934 in za 16% večje kakor 1933. Če prištejemo k tem še drugo polletje in deželo, katerih številke še niso razpoložljive, mora najmanj 70.000 ali 80.000 mrtvih Nemcev v enem samem letu verovati na izvrstnost voditeljskega načela. Ta sirova številka pa. še ne daje popolne slike, kajti v istem času je znatno padla umrljivost v švicarski in angleški demokraciji.
Zvišanje umrljivosti pa ni slučaj, ampak obsega vse bolezni. Na 10.000 prebivalcev velikih mest pride v prvem semestru 1935 (primerjalna številka za 1934 v prvem stolpcu):
difterija	11.44	17,47
škrlatinka	11,77	16,97
otroška omrtvica	9.19	0.26
trebušni legar	0,52	0.53
griža	0,39	0.51
porodna mrzlica	0.74	0,91.
Urednik in izdajatelj: Mavčič Adolf, Kranj