Ijist
X peiili Grudna

Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/5, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še */a gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
Nemška edinost.
(D.) Star pregovor pravi: Po djanju sodi človeka, ino kar od tega velja, se zamore tudi na življenje narodov ino ljudstev obernili.
Koliko smo slišali, koliko smo brali od Nemške edinosti, ali če se po delih te ču-dopolne, silne Nemške čednosti oziramo, druziga ne najdemo kakor Nemške razper-tije. V ta namen nam ne bo potreba izgledov iz njih poprejšne dogodivšine nanašati, temuč prigodbe sedajnih časov tak jasno govore, de se bodo bravci lahko od resnice na šiga terdenja prepričali.
V pretečenimu mescu tega leta so Elsa-čani, Nemcov bratje, spomin dvestoletne podaje pod francozko vlado vpe rvi č veselo obhajali. Ta prigodba bi se nesramna laž tistimu zdela, kteri le po baharijah Frankobrodskih ustnežev veljavo nemškiga narodniga čutja presodi, gotovo nesramna laž — de bi zamogli Nemci obletnico nemške sramote ino izdaje tako obhajati. Yrender taka je bila, v starimu Strasburgu so jako zvonovi peli, francozke bandera se po zraku vihale, ino trume ljudstva, zabivši pregrehe svojih dedov, k te veselici se snidili. V Miinsterski pogodbi si je Francoz pred dve sto leti z Elsaškim varno porensko mejo pridobil, nekdajna Nemška vlailija pa se narlepši dežele s prebrisanim ino pridnimi prebivavci po izdaji v večno sramoto snebila. Francoz je dobro znal tujimu narodu te dežele svoje šege vcepiti, tako de je Elsačana nekdaj terdiga Nemca že skoraj popolnama pofrancozil, njegovimu rodnim u bratu poptujil, ino vsako nemško sočutje v njegovimu sercu omamil. Tu ino tam se pač vzdigne glas v pušavi, to popačeno ljudstvo spokorit, aliElsačan mu odgovori: Moja nemška mati me je zanemarila, lepši prihodnost meni francozka mačeha obeta. Tudi neki Neme rojen v Strasburgu je pri te prigodbi v Augsburžkih novicah v dokladi Nr. 305 sledeče, sosebno nam Slavjanam koristne besede pisal:
„V te dobi torej, ko po celi Evropi narodi k veljavi priti skušajo, ko se podjar-mena ljudstva bojujejo za pridobljenje zgubljene samostalnosti, v taki dobi zamore Elsaška okrajina vpervič spomin na svojo izdajo, na pritisnenje k francozki deželi praznično obhajati? Kako zamorejo unuki, republikanski unuki nekdaj nih republikaneov dvestoletni spomin pod-jarmenja svojih prededov pod tujo tiransko vlado vriskaj e pozdraviti? O kako žalostna, sramotna obletnica je le ta?"
Nemška dežela mora edina, pravice Nemcov vsili deržav morajo zavarvane biti, tako se je vpilo po časopisih ino v zborih, pa tisti vpivci so preslišali mertvaško zvonenje, ktero je od Strasburga semkej donelo. —
Pa ta žalostni izgled nemške nemarnosti bi jim pač mogel svariven biti ? O, nikakor! Ako se ne motimo, sedajni Nemci hočejo to, kar se je nekdaj z Elsaškim zgodilo, v Šlez-wig-Holsteinskim ponavljati. Kakšno kričanje je letaš spomladi zavoljo teh dveh vojvodstev postalo,—kako malo junaštva se je skazalo? Mezvičani ino Holsteinarji so se zdaj po tolikanj zastonj preliti kervi zavedli, kaj se ima od Nemške pomoči dočakati. Cvet njih mla. dosti je pod ojstrim Danskim mečem padel kupčija po morju je jim zastala, njih široko sloveče kmetijstva so od sovražnih kopitov
poteptane, ino serditi Danec jim žuga, jih v ostudniši zvezo, ko do zdaj svojimu kraljestvu prikovati. In kaj reko Frankobrodski očaki pri taki tugi in nevolji? Kakor bedaki blebo-tajo, ino se tolažijo z besedami: Posebna nesreča nas tare, kar je Nemški meč dobriga storil, to naše pero pokaži. —
Glejmo na Prusovsko deržavo, kir je sam kralj svojim preljubim Berlinarjam obljubil, nemškiga gibanja vodja postati. Prusje se nočejo svoji dozdajni odločenosti odpovedati, čedalje bolj se med njimi ino drugimi gorečimi Nemci misel vterduje, de Prusovska der žava mora vlado nemško prevzeti. Pa kaj poreko k te prusovski prevagi južni Nemci nar bolj serditi zovražniki severnih Nemcov kaj poreko kneziči, kteri so se potopa v idealni Teutonij tako ogibali, kaj poreko Liliten-steinarji? Znana pesem: „Was ist des Deut-schen Vraterland" bi znala ob veljavo priti To se ne sme zgoditi! Zopet hočejo od njih zapušeno in tolikanj zasramovano Austrio praznim ino votlim darilam Nemške oblasti pri' vabiti. Pa od kar je na Dunaju strašna burja od turna sv. štepanja nemško bandero odnesla, je tudi vpitev po nemški edinosti potih nila. Po glediših ino kerčmah Dunajčani začnejo čez tisto Nemško edinost burke vganjat, ino od kar sta Welker in Mosle sredništvo frankobrodske centralno, oblasti tako slavno dopolnila, je tudi austrijanski Nemec vero in zaupanje v resnico Nemške povzdige zgubil Glejte Slavjani, to je kratka povest od nemške edinosti. Tode kaj marajo tisti Fran kobrodski preroki zato, če se tudi strop nad njih glavami vdira. Njih namemba je s tako rečeno nemško omikanostjo vse narode is-toka osrečiti, torej se morajo prosto na jadranskim morju gibati, Istrijo z Dalmacijo si morajo prisvojiti, tudi ravno Podunavje je jim potreba, in še clo černo morje bo njih ladje nosilo. Mi nečemo te nemške sanjarije dalje izpeljati, temuč mi sklenemo ta sostavek s prostim vprašanjem na Nemce: Vi tirjate od Slavjanov, de bi se z vami zedinili, de bi vašo dušno silnost ino prevago spoznali, pa vi ne pomislite de v vašimu oserčju razpor in prepir vladata.
Torej Bog nas obvari tiste nemške edinosti, ino Slavjanska zloga naj se med Slav-janskimi bratmi zmiraj bolj uterduje.
Slovenščina na Koroškim.
Dopis iz Celovca. Draga Slovenija ker se je, kakor ti je znano, tudi v Celovškim ozidji slovensko družtvo včinilo, sini sklenil, ti posihmal zaporedama njega stanje in delavnost in sploh važniši prigodke iz slovenskiga obzira poročvati.
Grudna 14. dan je bilo pervo splošno zbirališč tega družtva, torej naj se tudi od te dobe moje poročilo stran njega začne. — Zbrali smo se v novo najeti družbini čitavnici, ktera je v Berovi hiši na pošti, in iz dveh prostornih in prav prijaznih izb obstoji. Naj pervo nas je tačasni predsednik gosp. Dr. Hladnik nagovoril, in nam z iskreno besedo potrebnost družtev sploh, zlasti pa silno potrebnost, po-meinbo in visoki namen našiga slovenskiga razložil. Za njim je tačasni tajnik gosp. Ajn-špiler zbranim udam na znanje dal dosedajno stanje, premoženje, prizadevanje in tečnost
družtva. Število družbnikov, do te dobe sicer še majhno, vender iz golo poštenih in verlih mož obstoječe, od dne do dne naraša in veselo prihodnost obeta; družbnik plača dva goldinarja vpisnjine, in potem 4 goldinarje na eto; učencam, kteri k družtvu pristopijo, je vpisnjina spregledana. Dosihmal je družtvo svoje postave osnovalo, izdelalo in razglasilo, je v prijateljskih dopisih svoje serčno pozdravilo slovenskim družtvam v Ljubljani, v Graci, Gorici itd. razposlalo; je Slovencam na Koroškim v prav obudivni in prepričavni besedi njih nar visi potrebe stran slovenske reči, njih drage domovine in narodnosti v razposlanih natisih razodelo, in jih k pristopu v družtvo povabilo; jih je ravno kar ob nastopu noviga cesarja v posebnih urno natisnjenih nagovorih pred šuntarji in podpihovavci, ki v tacih jriložnostih tako radi razsajati, dregati, in aži kovati začno, svarilo, jim uzrok imenit-niga prigodka razodelo, ter jim mir in zvestobo priporočilo itd. Dosedajno odborstvo je tele dve izbi v družbino shodiše in čitavnico najelo, s potrebnimi rečmi previdilo, pričujoče časopise in več knjig oskerbelo, čas in red vsakdanjiga zhoda in branja osnovalo itd. itd. Potem je gosp. Ajnšpiler zbranim družbni-kam v razsojo in poterjenje prejbral od sebe zložen „odgovor" na neki puhli sostavik v Celovški Karintii pod vpijočim naslovam: „Deut-sclie liabt Aclit!" ki ga je neki od nemške vesoljnosti nadušen nemškutar naredil, kteriga dobro poznamo, desiravno svojiga imena, kteriga sicer pri nobenim sostavku ne pozabi, ni podpisal, ker je mende spoznal, kako ger-do in studno de je, de v serci Slovenije rojen Slovenec v nemški rog trobi. Jasni in pametni „odgovor" gosp. Ajnšpilerja je bil enoglasno poterjen, in v imeni družtva Karintii namenjen (unidan je že bil na svitlim). Per ti priliki spomnim, de ima tudi slovensko družtvo v Ljubljani neka dva „gehajm-šrajbarja" , ki v Graških novinah svoje bigelce peržigata; — ali se taki brezimeneži ob se-dajnim času očitnosti svojiga imena ali svojiga sostavka sramujejo, de imena prav nič, tudi z eno čerko ne razodevajo, ampak se pod zvezdice, pike in gerške kljuke skrivajo? — Potem je bilo sklenjeno, de si bo družtvo ob novim letu sledeče časopise oskerbelo, in v čitavnici imelo: Slovenijo, Novice, Cerkveni časopis, Vedež, Celjske novine, Slavenski jug, Beogradske novine, Danica, Narodny noviny, Slawische Centralblatter, Klagenfurter, Lai-bacher, Gratzer Zeitung, Osterreichischen Lloyd, in Wiener Abendblatt. -— Poslednjič je bila v tem zhodišu še volitev 12 posihmal-nih odbornikov družtva, med temi novo izvoljenimi odborniki sta znana slovenska pisate-Ija: gosp. Bobida (kteriga „narovoslovje po domače" blezo prav umevno in izverstno delo, je lih kar v natis pripravljeno) in Javornik, potem Dr. Hladnik, Ajnšpiler, mladi iskreni slovenec Janežič itd. Predsednik bo Dr. Hladnik ostal.
Družbina čitavnica je vedno odperta, v kteri se zlasti ob večerih družbniki zhajajo, časopise prebirajo, se trikrat v tednu v slovenskim , enkrat v ilirskim in dvakrat v češkim jeziku vadijo, sicer se pogovarja, včasi se kaki lepi in krepki slovenski sostavik krasnorečno progovori (deklamira), naj yečkrat pa se ktera zapoje iz slovenske gerlice, v kteri je v res-
niči več v napevi in besedi tako mičnih in iskrenih pesim, de jiin ni para. Slava Ljubljanskimi! družtvu za miloglasno domorodno gerlico.	,
Tudi v tukajšni duhovšnici slovenski duh veselo veje; letaš so namreč slovenski bogo-slovci med seboj v družtvo stopili, so si svoje družtvine postave naredili, imajo svojo či-tavnico, časopise, knjižnico itd., vsak teden tudi en spisan list (časopis) med seboj na svitlo dajo, pod imenam Venec; in dvakrat v tednu se v slovenskim govorništvu za prižnico prav marljivo vadijo. Hvala jim, tako priza-detje gotovo lepi sad obeta.
Tudi od „šulrota beštelan profesor" slo-venšine za tukajšno učiliše, od kteriga je letaš gosp. Svečan pisal, je že zdavnej slovenski uk na kljuko obesil, in raji nemško stilistiko tradira. Njegovo službo je zdaj po-polnama gosp. Janežič prevzel, ki po dve uri v tednu rojene slovence , po tri ure pa nemce slovenšino uči, in med svoje obilne poslušavce iz vsih šol tudi več uradnikov in družili gospodov iz mesta šteje. Pozneje bo tudi za ilirsko in serbsko ene ure odločil. Njegova slovnica; Kurzer, leicht fasslicher Unterricht in der slovvenischen Sprache tur Deutsche, nacli Dr. Ahn's bekannter Lehrmethode bear-beitet" je ravno zdaj na svitlo prišla, od ktere bomo drugo pot kaj več povedali.
Kakor se sliši, se tudi per slovenskih kmetih na Koroškim ljubezin do slovenšine od dne do dne bolj vnema; postavim v Lišali v zverhnim rožju kmetje Slovenijo, Novice, cerkveni čazopis in druge reči prav pridno in z veseljem berejo. Tudi po šolah slovenskih fara slovenšina čedalje bolj skerb in ozir, ki ga zasluži, dobiva; — oh koliko je zdaj na šolskih učenikih po deželi ležeče! Naj bi spoznali, de pred vsim drugim oni nar berzdniši in nar obširniši poganjk slovenski reči in ljudskimi! omikanju dati zamorejo, ako so pridni in marljivi, ako domovino ljubijo, ter srečo in izobražnost prihodnjiga naroda želje. Ne morem se zderžati, tukej verliga rodoljuba, in pametniga, za slovenšino vnetiga šolskiga uče-nika, gosp. Gr. Zomerja spomniti, ki v Borovljah, ktere so sicer slovenski, tode kakor pravijo, od nemških vetrov zlo napihnjeni kraj , z velikim pridam mlade slovenske učence, poleg Muršecove slovnice postave mater-niga jezika, iz „l)robtinc, lepo branje, in vse druge reči v gladki domači besedi uči; otroci silno radi v šolo hodijo, in se pridno učijo. Ravno zdaj je tudi izglede slovenskiga pisanja per Leonu na svitlo dal, zvezik po 10, v poljali po 8 krajcarjev. Slava mu , in naj bo v izgled gospodam svojiga stanu.
Sicer je v Celovci vedno mir. Banknote po goldinarji na štiri kose lergajo, ker je cvenka premalo ; kaka sreberna dvajsetica se tako redko prikaže, kakor zvezda z repam.
Oliban.
Anstriansko Cesarstvo.
Slovenske dežele.
Ljubljana. V čast novimu cesarju, nj. vel. Francu Jožefu I. je bilo večer 18. t. m. celo mesto razsvitljeno in godci narodne straže so med gorečimi baklami in spremljeni od velike množice ljudi po mestu godli. Pridši prod stanovanje deželniga poglavarja se je truma ustavila; potem ki je pesem za cesarja: Slava našimu vladarju Car Frančišku Jožefu! itd. iz krepkih pers zadonela, se je glasno: živi! mladimu cesarju klicalo, in potem, ki je bilo tudi: „Hej Slovenci, naša reč slovenska živo klije" veselo zapeto, se je klic slovenskiga mladenča: „Živi ban Jelačič" sto in stokrat ponovil iz ust vsili pričujočih. Zares, neločljiva se nam zdeta imena Franc Jožef in Jelačič, prestol in njega nar močnejši podpora; v njima se bo sreča naroda vkoreninila, njima iz serca tedaj porečemo: živila! — Drugi dan
so ljubljanski škof veliko mašo peli za cesarja Franc Jožefa. Ljudstva, uradnikov in vojšakov je bilo zlo veliko v cerkvi sv. Miklavža, in spoznali smo v temu, de v druzih novih časih živimo. Nekdaj, kije vlada ojstro od naroda ločena bila, smo ako je enaka maša za cesarja ali njega žlahto itd. peta bila, v ljubljanskimi! časopisu pač brali, de je množica pobožnih ljudi cerkev spolnila, tode res ni bilo; zdaj pa je občino življenje naroda obudeno, in narod tudi moli za tisto, kar je v občni prid in za srečo deržave. — Zvunaj cerkve je stala tovaršija narodne straže, ki je strelala pri poglavitnih delih sv. maše. Druga narodna straža se je na semenjški terg postavila. H koncu je vsa straža po versti memo deželniga poglavarja in generala šla na narodni (kapucinarski) terg, in tam še enkrat „živio!" zaupila cesarju po klicu, ki se je iz grada doli zaslišal po velki cevi.
V imenu deželnih stanov in v imenu mesta ljubljanskiga so se šli poročniki od tod cesarju Ferdinandu v Prago in cesarju Franc Jožefu v Holomuc priklonili. Med njimi so gospodje: Stari in mladi grof Holienwart, Gutman, Lukman, Baumgartner (vodja narodne straže) itd.
General polni maršal Šulcig je svetiga Štefana dan hipama povelje dobil, koj na Dunaj priti. Odšel je koj po noči potem, ki mu je narodna straža še za slovo muziko napravila. Zdaj je gosp. Siihnel vojaški poglavar Krajnske in Koroške dežele.
Te rs t 25. Grudna. Slovenska reč pri nas lepo napreduje. Zvolili smo možje, kteri bi novimu nadepolnimu Cesarju pozdravljenje in poklon Teržačanov donesli. V obziru na tri narode, slovenski, nemški ino taljanski, ki tukaj mirno skupej prebivajo, se je taka volitev naredila, de od treh zvoljenih možov vsak eniga teh narodov nadomesti. Slavjanov namestnik je verli škof Legat. Na dan pred njegovim odhodam na Holomouc so došli odborniki slavjanskih srejn okoli Tersta, ter govorili so kakor pravi Slavjani. Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovenca ne gine. Bog jih živi.
— Tudi Istrianci se začnejo gibati, oni so sledeči preklic napravili:
Slišali smo, kako nekteri istrianski poslanci, v svojo nesrečo preveč nagneni k novim nevarnim prekucijam, tudi svoji domovini take škodljive naredbe napraviti hočejo, brez de bi dobro poznali narod, njegove šege, dohodke, potrebnosti ino mestne okoljšine, oni tirjajo pri slavnimu zboru, de bi se iz Istrije naredila talianska pokrajina.
Kakor se je že pod Bimljanam naša stara Liburniška pokrajina k eni od panonskih nad-vladij (prefektur), kakor slavenska in her-vatska prištela, ravno tako je ona bila s ča-sam pod ilirsko-slavenskim poglavarstvam v Ljubljani, ino potlej med francozko vlado (ktera je bolj zadeve našiga ljudstva razumela) pod rečkim poglavarstvam bila, kar je nam v tistih pač žalostnih časih zavoljo bližnjih gosposk in naglosti ravnanja prav po volji bilo.
Naša enodušna želja je torej , de slavni ustavodajavni zbor te liburniške in čisto sla-venske občine, kir se iz prižnice božja beseda v ilirskimu jeziku oznani, in sveta maša ravno tako bere, in kir se brez premembe toliko sto let služba svete maše v slavijan-s ki mu jeziku opravlja, pod poglavarstvo,okrožnico , to je pod tisto oblast, naj se imenuje kakor hoče, postavi, ktera bi v lepi in bogati Reki stati imela, kir namreč mi Kastavci, Vo-losci, Veprimci, Lovranezi in Mošcani brez tega teržniga mesta, ktero je v našimu okrožju ravno tako imenitno, kakor je Terst za druge Istrijance, obstati nemoremo.
Mi torej prekličemo tisto prazno in votlo namembo gg. istrijanskih poslancov, kteri hočejo iz naše hervaško-slavenske zemlje napraviti pokrajno talijansko.
Mi smo bili zmiraj dobri in zvesti Austri-janci in nočemo nikdar in nikakor s talijan-skimi izdajavci združeni biti.
Mi Hervati in Slaveni se torej zavarvamo očitno v obziru na pravice ktere smo dobili za varstvo nase narodnosti, proti vsakimu zjedi-nenju s Taljani ali s taljansko deželo, mi se enodušno oglasimo za osnovo naših hervaških in slavenskih gosposk v naši dragi Reki, od ktere odcepljen tukajšni krajnski narod ne sme ostati.
Dano v gradu Lovranu 14. Grudna 1848.
Slede podpisi.	(SI. jug.)
Iz Štajera. Mesca kimovca 1.1. pride neki mladi ženin v pisarnico ptujske grajšine (Oberpettau) in poplati vse, kar je bilo potrebno za svoje poslovanje; na zadnje pa poprosi po pobotno pismo pa po slovensko pisano. Uradniki ga začnejo stermo gledati in mu nekolko prigovarjajo. On jim reče, če oni nečejo, naj njemu daju papira — da si sam napiše, oni pa se naj podpišejo. Kadar je te besedice izustil, poskočijo vsi, ga obdajo in gerdili imen, katere so mu nemški izobraženci prikladali, nije bilo ne konca ne kraja; alj to ni samo njemu, temuč tudi tistemu, kateri ga je na to, kakor so rekli, našuntal. — Reveži v svojoj nemškoj vsevednosti ne znajo, da vsi časopisi slovensko ljudstvo o pravem stanju ustavnih pravic podučivajo. —
Slovenci za drago vas prosim, terjajte od uradnikov, naj vam vse po slovensko zapišejo, saj so oni za vašo, ne pa vi za pisarjev voljo postavljeni. Kak dolgo še bodete mirno gledali, da bodo votli nemškutarji naš lepi slavjanski jezik zametovali? — Mi nečemo več hlapci Nemcov ostati. — Prosimo vse rodoljube gospode duhovnike in učitelje de naj namesto po nemško pisanih oznanil ktere bi imeli razglašati, že v slovensko prestavljene tirjajo. Tudi Grajšine naj Slovencam po slovensko pisane pozive pošlejo. Sila kola lomi, in to bode glave nemškutarskih uradnikov omehčilo, njihovega ogovarjanja in ger-denja pa se nič več ne bojimo. — Ce nas pri-tepenci v našoj vlastnoj domovini očitno zaničujejo, smo si bogme sami krivi. — Vse za Slavjanstvo.
Vesti iz Štajera. Dnevi silno imenitniga časa so pred nami bežali na tehtnico presod-be Božje in očevidno je neka višja moč čuvala nad nami Slavjani. Približava se doba osre-čenja slavjanskega rodu, po svitloj danici se že rumeni obnebje od mladoletnega solnca, in nadjamo se, da bomo skoro vidili svitle žare po tisučletnoj tmini. Vlastenci! treba je, da zgodaj vstajamo, ako hočemo deležni postati neizrečenega veselja, katero nam je večna pravica omislila. — Govori in misli se prav lahko ino lepo od narodnega osrečenja, od blagih časov srečne prihodnosti; alj da se ove želje obistine, da se sverši, kaj je potrebno k tak velikemu nalogu, je treba dela, nevtrudljive marljivosti v vsakem kotu. Skerbimo tedaj, da sami dosežemo potrebne znanosti, da se naše ljudsto izobražuje, da se naša nadepolna slovenska mladež spodobno podvuči. —
„Slovenia je v rokah Božjih in iskrenih doinorodcov." — Kjer je pravica, tam je tudi Božja pomoč. — Kdo pa bode dvomil, da so naši izkreni vlastenci, posebno pa slovenske družtva v Ljubljani in v Gradcu (blagega o-pomina) nas v zadnoj nevarnoj dobi varovale, da nismo v neskončne brezdne tisučletne nesreče zopet zagazili? — Preserčna vam bodi hvala predragi rodoljubi! mi smo se popolnoma prepričali, da vi le našo srečo želite, mi pa vam že zanaprej 'posluh obljubimo, ako nas Bog pa z nevarnostjoj obišče. — Nemec ni nikolj bil Slovencu prijatel, torej so nam se tudi takrat samo lilinili, da bi mi jim pomagali hram nemške slava, nemške sreče sozidati, mi pa bi potlej smeli v hlevu stanovati. Mi bi morali iti puntarskim Bečanom na pomoč, kateri so se bili z Magjari zvezali v pogubo Slavjanstva. Bog nas vari! — Stotere laži so
po deželi raztrosivali. p. Dr. Rudolf Puff, profesor v Mariboru je hodil okoli Svičine (Wil schein), kjer je pravil nevednemu ljudstvo, da je Jelačič s svojimi razbojniki (!!) odMag-jarov pobit, in da gre skoz Austrijansko in Štajersko domu, po poti pa bode vse pobijal in požigal; naj tedaj černo vojsko napravijo in mu proti Beču naproti grejo. To je tisti gospod profesor, kateri je v pervih dnevih mlade ustave nekemu djaku, ki je slavjansko zvezdico nosil, rekel: vzemi si konjščaka na cesti, pa si ga natekni na suknjo, to bode prava slavjanska zvezda. — Slovenci pa še terpijo takega učitelja svoje nadepolne mla-deži, pa še v slovenskoj zemlji?! — Tudi nekteri duhovniki so se pečali s černoj vojskoj v porazumljenju z nemškutarskimi pisarji, in so pustili in zapovedovali zvoniti. Bog daj, da bi bili svojoj neumnosti k pokopu zvonili, p. v Vurbergu (Wurmburg) in pr. sv. Barbari poleg Vurberga. — Zdaj, ko je že nesrečni punt zadušen, ko že vsaki človek namembo imenovanega punta pozna, vprašam jaz, jeli so taki ljudje prijateli slovenskega ljudstva? Jeli so to pastirji, kateri svoje življenje dajo za svoje ovce? — Poiščite si drugo domovino, prenemški gospodje, Nemci, naši sovražniki alj vaši prijatli vas bodejo saj z veseljem spri-jeli. Kadar bodemo mi po svojem hramu sna-žiti začeli, bi vi znali na smetišče priti, torej se le poprej poslužite našega ljudomilega sveta.
Tudi djanje g. Dainko-ta, dekana pri vel-koj Nedelji, nekdajnega slovenskega pisatelja nemoremo razumeti. Pri maši imenovanega gospoda , t. j. pri poznoj očitnoj Božjoj službi
po nedeljah in praznikih se mora nemško popevati. Neke dve nemškutarce zijate na spdeh (Clior) med tem, ko slovenske deklice molčati morajo, in še le po doveršenoj službi se oglasijo naše Slovenke, katere po navadi prav lepo pojejo, *da svojoj petiželjnosti le nekoljko zadostijo. — Pri šolskem ogledovanju so povsod Nemščino za neobhodno potrebno v malih šolah priporočevali v pričo prostih ljudi. Nekteri so se g. dekanu posmehovali, nektere pa so vendar le zmotili. — Zdi se mi gospod po tem takem (pa brez zamere) da ste vi vse kar ste bili poprej slovenskega spisali, za se, ne za Slovence spisali. — Pri sv. Bupertu v slovenjih goricah (g. dekan so imeli tudi ptujsko dekanijo pregledovati) so tudi ne na sa-mozveličavno Nemščino pozabili. — Tam ni veselice, ker se nebi spominjali in častili, Je lačič ino drugi imenitni Slavjani; vsigdar so samo slavjanske pesmi slišati, ino zdi se, da so ljudje votloj Neročariji na veke slovo dali. Za to se imamo zahvaliti iskremin roduljubom in pa zdravemu razumu tamošnjih Slovencov. Slava vam! —
G. Šlutenberga v Negovi pa še imam o-pomniti, naj spodobneje govori od slavnega Jelačiča, katerega zasluge za Slavjanstvo, za celo carevino še ptujci spoštujejo. — Še mnogo napak bi imel javiti, mnogo nemškutarij od nekterih Bogu bodi potoženo duhovnikov, uradnikov, učiteljev, pa naj jim bode za letos o-proščeno, — prihodno leto pa bodemo vse, kateri se z oinikoj slovenskega ljudstva pečajo ne kot letos na rešeto, ampak na sito pretresivali. Če pa de se moral grom topov po Sloveniji razlegati, pa skokom pristopimo na desno slavjansko stran pripravni vmreti za pravico, vero, roda osre-čenje — Božja pomoč pa bode z nami. #
Velka nesreča na Slovenski zemjli.
Iz Štajerskiga 26. grudna 1848. Pred osmim mesecam je bilo v starim Celi novo dete rojeno, čudno ino veličansko za pogledati. Na čeli njegovim so tri zvezde lisketale; vsi smo mislili, de pomenijo: svobodo, enakopravnost in bratinstvo. — Pa komej ko je začelo okolj kobacati, je nam pokazalo, kak zlo smo bili v zmoti! Prepričalo je nas hitro, de ni domače, de je ptuje in nam Slovencam sovraž-
no. Bolj smo spoznali, de perva zvezda scer resnično pomeni svobodo, za katero se hoče skušati, pa le svobodo za se, sužnost pa za druge; spoznali smo de druga zvezda pomeni le utiranje enakopravnosti, — in tretja namesti bratovšne le prepir, sovraštvo ino razdertj med mirolubim ludem. Ki je že vse po svoji glavi popačiti mislilo, resk! je odrezala Atro-pos z svojim neusmiljenim škarjam nit življe nja! — Preden ko je zadnikrat dihnilo, je tako od sveta slovo jemalo: Veliko sim imelo skritih sovražnikov v svojim življenju, kteri so me zatirali, kolikor jim je bilo mogoče, mi smert želeli, ja, me ubiti hotli! Pa očitno povem, de me nobena moč pod soncam ne zamora zatreti. Prostovoljno svet zapustim ino grem — rakam žvižgati! — Dete! ko bi se ne bilo tolkokrat že v svojim življenju po Košutovi navadi ino šegi nam gerdo zlegalo ai tvojim poslednim besedam gotovo verjel pa pravijo:
Kdor silo rad laže, Mu se figa kaže! Nemške novine, (welchen die geachtesten Journale ihre Anerkennung gezollt haben oder was ? ! ? !) v Slovenskim Celi so ptuje dete, in ravno zdaj umirajo! Oj, oj, oj! šupi rijo se pa vonder, de bi še znale živeti, kar ie laž. Vonder jim iz globočine serca vsi pravi Slovenci želijo: Naj večno v miru počivajo!
Planine.
Dalmacia.
Boka Kotarska 10. Grudna. Boka je zdaj mirna. Cela Boka Kotarska želi svitliga Bana in njegovo vlado. Zdaj nismo več sužni, kakor smo bili popred. Dve kompanie ličkiga regimenta so odšle iz Kotara v Dubrovnik. Vladika Černogorski kaznuje Černogorce, ako bi nakanili Boko napasti, to je novo znam nje njegoviga lepiga obnašanja proti nam, ino ju goslavijanske zveze. V Ivotaru so tudi napravili „Slavijansko čitavnico". Le naprej Kotarski bratje!	(SI. Jug.)
Iz Zadra 16. Grudna. Naj ljubši je nam to bilo, de smo se toliko zjunačili, de smo tihotapno policijo sterli; poslovili smo njene kerte, in jim plačilo za tri mesce dali. Zdaj je nam mogoče slobodno se razgovarjat, in slobodno v bratovskih družbah se zbirati Gotovo bolj ojstra je bila policia v Zadru kakor na Dunaju, kir je sani Meternih nanjo pazil. Pa zdaj se ogleduham slabo godi, okoli 900 (?!) jih je bilo, naj bolje bode, naj se preselijo v Ameriko, de si bodejo tam kaj zaslužili, kir tukej so že na kant prišli. — Zdaj meščanski bratje bo treba skerbeti za naš narodni jezik, v klerimu je slava in ponos tistiga naroda, ki ga zna ceniti in čuvat. Na noge Zadrani in vsi Dahnatinci. Jankovič Stojan in Smiljanič sta vsfala nas vodit k naši sreči, nas ohranit pred našim sovražnikam. Glejte blagi Car nam da poglavarja slavniga Bana Jelačiča, kter je znami eniga jezika, vnet za bratovsko zvezo, in občinsko napredovanje! — Naj tudi mi stopimo v ver-sto horvaškiga junaškiga naroda, ktir nani to želi, kar bode nam v srečo in slavo po svetu služilo.	(SI. Jug.)
Češka dežela.
Pri priložnosti ki bodo kmalo došli poslanci krajnskih stanov v Prago, Cesarju Ferdinandu zahvalo Krajncov razodet, Praški časopis: Narodny Nowiny tako govori: „Te dni bodo prišli v Prago krajnski poslanci, med kterimi so tudi Ljubljanski meščani, oddat a-dreso Cesarju Ferdinandu. Dostojno je, de bi naši meščani, posebno pa meščanska beseda (nek zbor) naše slovenske brate tako slavjansko pozdravili, kakor so posdravili vsako poslaništvo zrodnih narodov, ktero so sa-dašne politiške zgodbe v našo staroslavno Prago donesle."
Tud mi vošimo de bi naši krajnski poslanci se korenjaško tam obnašali, in prav slav-janškiga duha se navdali.
Austrijanska dežela.
V Dunajskih novicah se bere sledeči o-glas:
Med kmetovavci, kteri zvunej obsedeni-ga okrožja stanujejo se čez Hervate neslane govorice razširijo, kakor de bi bili trume razbojnikov in roparjev brez kakšne vojaške vlade.
Podpisane srejne, med kterimi je hervaška vojska šotorovala, s tem dajo na znanje, de so vse te govorice zadno pregrešno pod-pihovanje tistih hinavskih prijatlov ljudstva, kteri so maševavni roki pravice ušli, in zdaj tudi med proste Austrijanske kmete prekleto seme razpora zasjati skušajo.
De mi resnico govorimo, če rečemo, de so Hervatje zavoljo ojstre službe, zavoljo njih ljudomilosti in pobožnosti spoštovanja in slave vredni. Ta junaški narod, zapustivši domače ognjiše, žene in otroke, navajen na vse reve, vterjen v večnim šotorovanju za napade burje in nevihte, je kervavi boj za celost naše deržave, za pravo svobodo narodov slavno austrijansko armado bojeval, in torej gotovo zahvalo cele deržave zasluži.
Podpisani so srenjski možje krajev In-zersdorf na dunajskimu berdu, Rothneusiedel in zgorni Laa.
Ogerska dežela.
Po četertimu uradnimu oznanilu danimu 24. grudna od kneza Windišgreca iz glavniga stanu Ogerskiga stariga grada, pervi in drugi odsek armade pripravno med Hochstras in Rabam stojeta in napredna straža je že čes Rab-nico pritisnila, brez de bi se kje sovražnik pokazal.
Pred Leopoldstadtam je pod Simuničem, okoli Presburga pa pod Kempnam oddel armade. Pukovnik Hervath se je od Oedenburga proti Giinsu vzdignil, de bi Percelna kir od Vhire gnan se misli z Ogram pri Rabi zedi-niti v boko napadil.
Povsod kamor cesarska armada pride se orožja kmetam pobero, in vPožunski, Wisel-buržki in Oedenburžki stolici sopet postava vlada. — Nugent s svojo vojsko se je 23. d. grudna od Radgone vzdignil, in čez Mura Szombat, St. Peter, do Komenda prišel brez de bi ga kje sovražnik nadlegval. Gotovo se ga je Percel zbal.
Ptuje dežele.
Tiringske. Male deržave tiringske so po svetu svojih ministrov, ki so se v Goti snidili, zvezo med seboj napravile, bodo naprej občino tiringsko ministerstvo in tiringski narodni zbor imele.
Bavarska. Dozdajni ministri pod vod-stvam Lerhenfelda (liberalista) so odstopili, razun ministra vojništva. Govori se, de bodo prejšni stari ministri zopet nastopili.
Hohencolersko-Sigmarinska dežela se bo >0 volji kneza s pruskim kraljestvam zedinila.
V Drašdonih (Dresden) so imeli serbski luzički luteranci drugo adventno nedelo pervi lobožni zbor s slovanskimi molitvami. Veselje je bilo med njimi veliko.
Laška. Nova rimska vlada, ktero je narodni zbor iz starašinov Rima in Bolonje in loglavarja Ankone sostavil, je „v imenu pa-ieža" nastopila — se ve, de le na videz. Proti irihodu francoske vojske se v pismu, ki ga je poročnikam vsih narodov naznavila, zlo grosi. V Turinu so zdaj ministri vunder svoje delo novim izročili. Novi se imenujejo: ^ministerstvo demokraško," in vodja imajo Gio-bertita, in obljubijo vso Italijo zediniti, vojsko pak ko bo čas, z Austrijo ponoviti.
Francozka. Kavenjak se hoče nek v Carigrad na Turško podati, kamur ga je turški cesar priti povabil, ako bi za vodja republike zvoljen ne bil. Čudno se je naključilo, de turški cesar ptujca k sebi vabi, kteri si je tako prisadeval, njemu podložno deželo, Al-gir, za Francozev pridobiti.
Britanska. Časopisi pravijo, de brodovje Napierovo proti Maroki ni res odjadralo. Kolera se zopet razšira.
H e 1» o Alti * k i del.
Prizadeija Gora« - Iiiiiičkili Serbljev od pomladi leta 1848.
Sreda po Veliki noči t. 1., na ktero so se v Budisinu pervikrat soudje o Veliki noči 1847 osnovane „Mačice serbske" sošli, je ob enim dan, na kateriga se je prizadevanje Gorno-Lužičkih Serbljev krepkejši pričelo. Sklenili so namreč h koncu skupšine prošnjo zastran serbske narodnosti na Saksonsko ministerstvo poslati.
V pervih dnevih Rožnika je bila izdelana, in poglavitni stavk se je takole glasil: Saksonsko ministerstvo naj si prizadeva in pripusti, de ima serbski jezik v deželi ravno tiste pravico, kakoršne ima nemški v nemški deželi, in to posebno v šolah, v cerkvi, pred gosposko in sodbo. Z 5000 podpisi previd-jeno je to prošnjo serbska deputacia proti koncu Maliserpana saksonskimi! predsedniku mini-sterstva prinesla. Ministerstvo šc v ti reči ni nič druziga storilo, kot de je Budisinsko krožno vodstvo in to sopet serbske duhovne in učitelje za njihove misli v ti zadevi poprašalo, in na saksonskim deželnim zboru, kter se bode skorej snidil, se bode o temu govorilo.
Druga reč, ki je hočemo opomniti, so serbski narodni prazniki. Ti obstoje v prepevanju novih narodnih pesim, včasi tudi v večjih delili; tudi druge slavjanske melodije z novimi serbskimi besedami prepevajo, ktere veči del z obedjo in s plešam končajo. Letos so dva taka praznika obhajali. Eniga so 13. Rožnika v jedru katoličkih' Serbljev, v toplicah Šmekvicovih „druziga 11. Kimovca na izhodni serbski meji v poneničenini mestu Lobau obhajali. Za narodnost sta oba verlo važna.
Tretje, kar je opomina vredno, je združljivost (Association) Serbljev. Od mesca Rožnika do slej sc med njimi družtva snovajo, katere če prav po svoji notori različne vunder vse povzdigo in vkrepenje narodnosti za svoje vodila spoznajo.
Pervo pleme družtev so „serbskje burskje towarstwa" (serbisehe Bauernvereine.) So skozi in skozi za ljud, kmetje so predsedniki in odborniki, in le pisavci so učitelji; duhovni gospodje, in scer v vednostih omikani Serblji so soudje. Takih družtev se do slej že devet šteje; na vse strani dežele. Namemba njihna je, ljudstvo z svojimi politiškimi razmerami soznaniti, in narodnost varovati; politiško njih-no vodilo je ustavna monarhia na demokratički podlagi.
K tim družtvam se more posebno še „serb-skje rjčenskje towarst\vo" (serbiseher Rede-iibungsverein) v Budisinu prišteti, ktero veči del iz študiranih Serbljev obstoji, in poveril še posebno namembo izohraženja serbskiga jezika pred očmi ima. Jc tedaj serbska priprav-nička šola ga prihodno ustnicnost in javnost pri sodbinim ravnanju. Tudi je nar krepkejši, in pri zadni skupšini poslancov raznih kmečkih družtev so ga za središno političko družtvo postavili. Te družtva so tedaj drugo prošnjo na ministerstvo poslale, s katero terjajo, de bi se pri ti priči vse postave in deželne oznanila tudi v serbskimu jeziku natisko-vale, in dc bi se to koj z novo volilno postavo pričelo. To je dovoljeno, in literat Smoler je za prestavljavca in serbski pravdosrednik za pregledovavca deželnih postav odločen.
Drugo pleme družtev so „serbskje navved-ženskje louarstvva (serbisehe Bildungsvereine); katerih je zdaj tri med ljudstvain osnovanih. Na čelu stoje duhovni in učitelji, in njihna namemba je, serbsko ljudstvo če dalje bolj izobraževati. Ker so veči del na tacih mestih postavljene, kjer pervih družtev ni, tudi po-litičkih reči ne izjemljejo.
Družtvo tretjiga plemena obstoji v Budisinu pod naslovam „serbskje cyrkwinskje to-warst\vo" (serbiseh kirchlicher Vcrein). 0-snovanoje od katoličkih Serbljev pod vodstvam kaplana Kučanka, in ima namembo, katolič-kiga S erbij a s cerkvenimi okolšinami soznaniti; za podlago so govore in učene besedovanja o razdelkih cerkvene zgodovine zvolili.
Tedaj so se Serblji močno gibati začeli. V kratkim že 14 družtev med ljudstvain, ktero še 100000 glav ne šteje, brez de bi že pred obstoječih društev med protestantičkimi kandidati bogoslovja, med gimnaziasti, učitelji in in učiteljskimi seminaristi le z besedico omenili. Vunder je še veliko ledine, posebno v slovstvu.
Matica ima pač že okoli 150 udov, tode pri vsakoletnim majhnim plačilu slcherniga (v. 1. 2 gl.) in pri pomankanju kapitala še
ne more veliko pomagati. Tudi ljudstvo še dvojni pravopis loči, katoličkih in protestantskih Serbljev. Matica je pač že občeslav-janskiga vpeljala; tode, koliko vode bo še-preteklo, de se ga bo ljudstvo poprijelo. To bi se znalo po časopisih zgoditi, kteri bi v začetku še v staro navadnim pravopisu tiskale in pologame noviga se poprijemali. V Gorno - Lužičkim narečju obstojta zdaj te dva serbska časopisa, „Tydženska novvina" in „Missionskje pou ječje"; tode oba sta v protestantskim pravopisu tiskana, tedaj ju katol-čani le malo bero.
In vunder se bi moglo tudi za te skerbe-ti, trud bi se splačal. Če jih je prav le malo, (10000 duš), se le vunder pri njih še najde nepokvarjeno Serbstvo v šegah in nošah; in po priliki se veliko več odeležujejo pri Matici, kakor protestantje ; od 12 imenovanih družtev so 4 iz čisto samih katolčanov, in pri sre-dišnimu družtvu so 9 protestanti pomešani.
Kako je bilo tedaj želeti, de bi tudi v ka-toličkim pravopisu kakšni časopis izhajal. Verli rodoljub, Kučanek, kaplan pri serbsko — ka-tolički srenji v Budisinu je tedaj izdajo in vredništvo časnika „Lutnička" v katoličkim pravopisu prevzel, katero, kakor nam pervih pet listov kaže, je prav izurjeno delo. Izhaja vsak teden enkrat pol pole, vsakoletno plačilo je 1 gl. 15 kr. sr.
Naročuje se al pri gospodu bogoslovcu Benkotu v vendiškim seminaru (Kleinseite Nr. 90.), al pa pri e.vpedicii Slavjanskih središ-nih listov.
(SI. C. BI.)
Franc Vcriti,
rojen Lah in verli slovenski pisatelj.
Imenik Ljubljanske škofije pravi, de je bil častitljiv gospod Franc Veriti 16. Prosinca 1771 v Vidmu na Benečanskim rojen. Slišal sini praviti, dc je po tem, kadar je nižje šole dokončal, na morje prišel in večkrat Afriko in Azijo obiskal. To mu je dalo priložnost, de se je marsikaj s svojimi očmi naučil. Pot-lej ga previdnost božja zopet v šolo napoti. Leta 1800 je dokončal na Laškim bogoslovske šole, ino je bil za mašnika posvečen. Ker je pa tačas na kranjskim močno duhovnov manjkalo, ga vzame nadškof Mihael v Ljubljansko škofijo.
Kadar pride na Kranjsko, je bil naj pred nekoliko let kaplan na Kerki in po drugih krajih. Desiravno ni kar besedce slovenske znal, kadar je v naše kraje prišel, se je vender nevtrudljivo prizadeval dolžnosti duhovniga pastirja zvesto spolnovati. Torej postane kmalo fajmošter v Horjulu in leta 1840 kanonik v Novim mestu na Dolenskim, kjer še dan današnji zdrav in vesel živi, ino neprenehama slovenske knjige piše.
Mnogobrojne Verititove dela (opera) ob-sežejo ascetične in bogoslovske reči. Nekoliko jih je že prišlo na svitlobo, druge pa še v rokopisih počivajo.
Natisnjene so sledeče dela:
1.	Izlaganje naukov na gori. 1826. Te bukvice so pervenec Verititoviga peresa.
2.	Življenje svetnikov 1828. To delo obstoji iz štirih debelih knjig, velja 4 gold., in je naj bolje izmed vsih natisnjenih del. Pisatelj ga je izdal s pomočjo naročila. Kadar so se jeli naročniki na pervo knjigo zbirati, so se lini nektere muhe posmehovale rekoč: „No, Lah bo nam pa že kaj lepiga spisal." Odtod je prišlo, de je perva knjiga le malo naročnikov imela. Pa šc komaj je perva knjiga zlato sonce zagledala, so že mogli vsi za-bavljivci jezik za zobim deržati ker jo je vse hvalilo. Torej se je tudi zgodilo, de se jih je na drugo še čez 1700 naročilo. De ljudje življenje svetnikov res radi bero, nam že to priča, ker je bilo že trikrat natisnjeno. Vsaki pot po 2000 iztisov.
3.	Popotnik. 1828. Te bukvice so bile z veliko hvalo sprejete, ino so prav za prav moralni roman.
4.	Izlaganje pasiona. 5. Izlaganje svetih evangeljev. 6. Pripravljanje k smerti. 7. Veliki keršanski nauk. Obseže štiri precej debele bukve, in je naj obširniši slovenski katekizem. 8. Mali keršanski nauk. 9. Terpljenje Kristusovo. 1845. In še druge.
Nar važniši rokopisi so le ti:
1. Dušni abecednik. Knjižurina od 100 pola in folio. V tih bukvah je neizrečeno ve- j
liko keršanskih resnic, ktere v abecednim redu ena za drugo sledijo. Vsaka je mnogostrano in prav obširno razložena. Ako bi Bog dal, de bi te bukve kdaj na svitlobo prišle, bi bile pridgarjem kaj koristne. 2. Raslaganje vsiga noviga testamenta. Štiri knjige v 4lini. Vsako knjiga obseže 80 pisanih pola. 3. Pridige. Štiri knjige. Vsaka ima 70 pola. 4. Skrivno razodenje. 5. Zakaj in kako je Jezusa ljubiti in mu služiti. 6". Zgodbe iz djanja apo-steljnov. 7. Življenje nekterih služabnikov božjih. 8. Pridige ob mnogoterih priložnostih. Ena debela knjiga i. t. d.
Preden sklenem svoje pisanje, hočem še nektere reči premisliti.
Častitljiv gospod Veriti ni kar besedce slovenske razumel, kadar je na Slovensko prišel. Godilo se mu je, kar jezik zadene, skorej tako, kakor Baragu in Pircu med severnimi Amerikanci. Takrat je bilo še silno težko slovenskiga jezika naučiti se; ker še nismo imeli ne dobre slovnice ne obširniga slovarja. Pridig, zunaj par starih vampov, še nikakoršnih ni bilo v našim jeziku. Z eno besedo , vsih slovenskih bukev je bilo ob tistim času malo več, kakor jih je potlej sam g. Veriti spisal.
Tode kolikor večji so bili zaderžki, toliko terdnejši je bila pa tudi volja njegova slo-venšine naučiti se. Torej se je nevtrudljivo učil, in se je je kmalo za silo naučil. Ali s tim še ni bil zadovoljen, temuč je v nji neprenehama napredoval, dokler se je ni tako naučil, de je bil v stanu čedno slovensko govoriti in pisati. Pač res je: „Labor omnia vin-cit."
Gotovo ga ni moža na Slovenskim, kteri bi gerdim nemškutarjem lepši izgled dajal in njim terši jezike zavezal, kakor častitljiv gospod V. Ce se je Lah mogel.slovenšine na-učiti, je gotovo bosa, kar nemškutarska plaža trobi rekoč: „Die verfluchte Sprach (časten ime materniga jezika:) ist zu schwer. Wer soli sie erlernen?"
L. Pintar.
Čudni kiuigojed^c.
Smešnica.
Že naš slavni Prešerin je od nekiga čud-niga dihurja zapel:
V Ljubljani je dihur, ki noč in dan žre knjige.
Od sebe pa ne da nar majnši fige.
Pa ta dihur je le muha proti tistimu, od kteriga nam glasovit ruski basnik sledeče pripoveduje.
Eden izmed peklenkskih vragov namreč je v to obsojen, de na temu svetu le knjige požirat mora. Pri temu trudnimu delu se vendar hvali de mu nemška piča posebno dobro tekne. Enkrat ko je ta knjigojedni hudič v svoji temni izbi ravno prav lačen knjige žerl, zagleda prestrašen,^ de mu je strop nad glavo vpočil, in de zkozi ljuknico sončni žark za-bliši.
Hudoba že od nekdaj svitlobe sovražnik, premišluje, kako to ljukno zamašit, kar zagleda na tleh knjižico z naslovam: „Schellings System des Iranscedentalen Idealismus."
Vesel poskoči, knjižico vzame, z njo ljukno zamaši rekoč: „Tukaj je mesto zate, skoz tebe na veke ne bode luč prišla!"
25 m e s.
Angličanski časopisi pravijo, de bode o kratkim Meternich (Slavjanain nesrečniga spomina) neke liste čez nemško središno ali centralno oblast na svetlo dal. Težko bodo Gospod Melernih od nemške centralne oblasti nam kaj važniga povedat znali. Svetvali bi jim, de bi rajši od nemške centralne nemoči ali votle oblasti pisariti blagovolili.
				
	V		V	
Kitni kup.	Ljubljani		Krajnji	
	23.		18	
	Grudna.		Grudna.	
Srednja cena t mernik.	Iiold.	kr.	£old.	kr.
Pšenice domače .	2	39	0	30 I
» banaške . . .	0	50	2	48
	—	—	1	35
Sorčice......	—	—	t	58
	—	—	1	43
	t	27	—	—
	1	30	1	25
	1	12	1	15
	—	51	—	49