DELO glasilo KPI za slovensko narodno manjšino Za\Sd naprej pa je bila seveda samo stvar tehnike in vprašanje časa. kdaj ho Miloševičeva-politika vsaj v tistih najbolj eks panzionističnih črtah zaustavljena in omejena na - Srbijo. Zato ni čudno, da je bilo že pred ponedeljkom zjutraj, ko se je v centru Sava začel dolgo pričakovani plenum CK ZKJ (in po vseh izrazih podpore, s katerim je jugoslovanska demokratična javnost stopila na stran obstoječe ustavne ureditve) jasno, da se na samem plenumu ne more zgoditi nič posebnega. Po uvodni razpravi Stipeta Šuvarja seje namreč zvrstilo še nekaj odločnih nastopov, med katere je treba šteti tudi govor Milana Kučana, ki je jasno opozoril, da sc moramo obrniti v prihodnost, če se želimo izvili iz krize, in da vsakršno ponovno spogledovanje partije z oblastnimi m državnimi 99 Na 17. seji CK ZKJ kljub vsemu šlo za velik političen spopad, čeprav so se mnogi razpravljalci zelo trudili, da bi svoja stališča in svoje zahteve povedali čim bolj po ovinkih, čeprav marsikdaj na prvi pogled sploh ni bilo jasno, kdo s kom polemizira m za kaj se zavzema, in čeprav so poskušali nekateri nesoglasje prikriti na koncu celo za ceno glasovanja o zaupnici stalnim članom predsedstva CK ZKJ... 44 ali manj jasno, da je vsaj za nekaj casa mimo najbolj neposredna nevarnost kadrovskih prevratov, ki so se začeli s pohodom na Novi Sad, spravili v velike težave črnogorsko vod stvo, pretresli politične strukture na Kosovu in stegnih svoje lovke tudi v dinge kotle. Jugoslavije To bi bil najbrž tudi konec zasedanja I 7. seje CK ZKJ. ki je splavila luko nuniogicdc — pokonci velik del sveta, če ne bi bilo na koncu na dnevnem ledu še glasovanja o za upnici vodstvu Pasti, ki se je skrivala v tem glasovanju, najbrž prvi lup niso vsi dobio razumeli, kajti drugače ne in tako lavnodus no opazovali dogajanja okiog sebe I oda, ko je bilo enkrat na dnevnem redu, ga ni bilo moč več preklicati, četudi se je listi lup vsem posvetilo, da lahko ostane CK brez. svojega predsedstva ah pa vsaj brez nekaterih po mentbnih članov v Stipetom Suvarjem vred Kaj se je dogajalo jiri izjrolnjcvanju glasoval mh lističev, najbrž ne bo nikoli znano, vendar pa je po štetju glasov naneslo tako, da je dobil najmanjšo jxrdporo Dušan Čkrebic. srbski član firedsedstva CK ZKJ - to je človek iz Miloševicevega tabora. Podoba celotnega dogajanja je bila v tistem trenutku seveda vsem v hipu jasna, in le razsodnosti nekaterih članov CK gre zasluga, da se m vsa zadeva takoj sprevrgla v velik prejur Dušan Čkrebic je namreč takoj napovedal svoj odstop. Slobodan Miloševič je grozil, ila tako žene bo šlo. Vinko Hafner pa jv z dvignjenim kazalcem svaril sela srhskih komunistov, naj le dobro premisli, kaj bo storil v naslednjih dneh .. . Še najbolj hladnokrven je bil (sjiet) Stiju-Šuvar, ki je dejal, da nosita vsak svoj del odgovornosti, da po glasovanju nima smisla nikogar tolažiti ut da se bo treba pač navadili na to. da lahko v politiki vsakdo vsak hij> zgubi. . . Bilo je. skratka, vse v redu. veliko bolj v redu, kot si je kdorkoli upal pred tednom ali desetimi dnevi sploh zamišljati - rečemo lahko celo. tako v redu. da je streznitev prinesla šele 18. seja CK ZKJ, ki se je začela takoj po koncu 17. Na njej so na mreč govorili o ustavnih spremembah v državi. razprava pa je pokazala, da so razlike med posameznimi člani CK kljub vsemu še zrnciaj tako velike, da Slovenci tudi po uspešnem koncu 17. seje CK ZKJ še vedno ne moremo reči, da v naslednjih dneh v skupščini Sl RJ ne bomo imeli velikih političnih težav pri zagovarjanju svoje suverenosti Prav tako jui se ne ve. ali bodo demonstranti s Kosovega polja v naslednjih dneh odšli v Beograd. Danilo Slivnik V Beneški hiši v Miliah je odprla razstava mladih slovenskih umetnikov z naslovom Galaxia. naši razgledi POVABLJENA K RAZMIŠLJANJU: MOJCA DRČAR-MURKO Skok čez lastno senco - protikrizna koalicija \e je navadili na to, da je po 43 letih | življenja i' neodvisni, samoupravni, ne-I uvrščeni itd. Jugoslaviji na novo treba go-I varni o pgroienosti Slovencev. Vzgojenim ■ v izrazoslovju bratstvu in enotnosti se lahko opozorita o ogrožanju samobitnosti Slovencev zaradi zahtev po uresničitvi -zgodovinskih interesov srbskega naroda-, slepega v kolektiv-■nem transu o večvrednosti (svoji) in manjvrednosti tdrugih) zdijo bogoskrunska, ali vsaj dramatično pretiravanje. Cepruv verjetno trenutnih manifestacij nacionalizma na jugu Jugoslavije ni mogoče šteti za prevladujoče mnenje v daljšem obdobju, je vseeno treba upoštevali nekaj indicev, da ne bi podcenjevali nevarnosti in da ne bi navsezadnje Slovenci ostali le folklorna samobitnost na tej strani Alp; živeli torej v državi, ki je niso izbrali, ko so prvič uporabiti pravico do samoodločbe. Da pa bi bito vse jasno - namreč da se proti praksi nepolitičnega reševanja konfliktov s pomočjo napadalne nacionalistične frazeologije ni mogoče boriti z enakimi spornimi in nedovoljenimi sredstvi - je treba še enkrat reči tole: Jugoslavija lahko kot mnogonacionalna država obstane le v enakopravnem ravnotežju med pravicami do državnosti vseh narodov, Srbov prav tako kot Slovencev in drugih. Novo srbsko gibanje ima za središče programa -močno Srbijo-, kar naj bi popravilo •zgodovinsko krivico-, hkrati pa naj bi po načelu - kar je dobro zanje, je dobro za Jugoslavijo - spravilo vso deželo iz krize. Absolutiziranje dolgoročnih interesov enega naroda, kar gre nujno na škodo drugih, je eksplozivna mešanica, že zato, ker je povezana s socialno demagogijo, narejeno po totalitarnih vzorcih in zato, ker se tezo na Zahodu poskuša predstaviti kol razumno jugoslovansko različico učinkovite države. Ker naj bi bit vzrok jugoslovanske gospodarske krize decentraliziran sistem odločanja (ne morda dogmatske socialistične zavore v samem sistemu), je pač treba državo poenotiti, ji dati voditelja, odpravili razlike - in Jugoslavija bo spet trdna, nekrizna, nekonfiktnu. pregledna in predvidljiva država. Tezo o zgodovinskih krivicah spremlja legenda, ki jo širijo ne-komunistični sopotniki nacionalne evforije v Srbiji in udeleženci -srbske koalicije-. Gre pravzaprav za paradoks, da se teze o Titu, ki nuj bi (po navodilih Kominterne) strl srbsko enotnost v Jugoslaviji, molče oprime ravno skupina ljudi, ki zagovarja najbolj trdo dogmatsko varianto socializma in bi svojega voditelja radi nuredili za novega Tita. Racionalnosti pač v lakih razgretih položajih ni mogoče najti na vsakem koraku, z njimi pač moramo živeti in se jim postaviti po robu z zakonitimi in političnimi sredstvi, ki so nam na voljo. Je pač tako, da za nobeno ceno ljubega miru ni mogoče pristati na take popravke zgodovine, ki vse tisto, kar ni sodilo v vzorec -močne Srbije-, pozabijo in izkrivijo, nato pa te enostranske interpretacije vsilijo drugim - po logiki močnejšega. Mednarodno težo daje tezi o možnem •srbskem-vzorcu pomirjene in spravljene Jugoslavije dej- stvo, da je s socialno demagogijo mogoče najbolj štrleče nacionalistične izbruhe prekriti, oboje pa v tehtanju med vrednotama enatnost-različnost uporabili neposredno v boju za oblast. To je seveda oblast posameznikov, ki jim legitimiteto daje plebiscitarna evforija, nekakšna voditeljska socialistična demokracija, ki v dosedanji znani izvedbi pač ne pomeni zmagoslavja politične demokracije. Namesto pluralizma in vsestranske uveljavitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki od svojega začetka pomenijo težnjo po omejitvi absolutne oblasti in po demokratičnem nadzorstvu nad njo, predlaga novo gibanje abso lutno poštenega, dobrega in razumevajočega go spodarja. Z njim prihaja koncept prevladujočegt naroda v večnacionalni državi, ki -zgodovin sko- voditeljsko legitimiteto črpa iz številčnosti, iz najdaljše zgodovinske samostojne državnost na Balkanu in svetobolja zaradi domnevne zgodovinske krivice, ki je temu narodu določile, živeti v isti državi kot enak med enakimi. Taka izhodišča ne obljubljajo močne voditeljske vloge Srbije kot usmeritve k sodobnim proizvodnim načinom, k znanstveni in kulturni ustvarjalnosti, k demokraciji, ampak le razmerje med nadrejenim in podrejenim, večinskim in manjšinskim (do manjšine bo večina blaga, če bo ustrežljiva in disciplinirana), pa še izvotlene fraze o enotnosti, ki jih polnijo z novo vsebino in varovanju revolucionarnih pridobitev, kolikor jih po vseh teh odbitkih še ostane. Ce je Slovenija prišla do širokega soglasja o tem, kako bi se hotela razvijati v prihodnje in je odločitev o tem njena suverena pravica, da ne govorimo o obdržanju tistega, iz česar je federacija nastala, potem je taka usmeritev v diametralnem nasprotju z njenimi nacionalnimi interesi. Kaže, da zdaj ne gre več za finese, temveč za celoto: z vsklajenim pritiskom srbskih množic, ki so se, zanimivo, revolucionarno razgibale ravno v trenutku, ko je treba uveljaviti srbsko stališče o ustavi, se je že pokazalo, da je od malenkosti odvisno tudi veliko. Pravzaprav malenkosti ni več. Slovenija je cilj, na katerega streljajo skozi Kosovo (drama izseljevanja Srbov in Črnogorcev), skozi boj proti odtujenim nacionalnim birokracijam, skozi boj proti neučinkovitosti (dol z ustavo IV74). Pritisk je neracionalen, brutalen, jasen in spravlja civilizirano skupnost v dilemo, kako naj hkrati brani zakonitost, pravno državo in hkrati spremeni politični sistem, kot je napisal Rastko Močnik v Mladini. Kako hkrati branili državo in zamenjati neustrezno oblast? Ni dvoma, da so o tem različni pogledi tudi v Sloveniji. Načelno zahteva legitimiranje slovenskega vodstva pred ljudstvom tudi slovenska demokratična javnost, nikomur ni več pripravljena izdati prazne menice, je pa določen fond interesov, ki bi jih lahko zaokrožili v formulo o slovenskih nacionalnih interesih. Razsežnosti pritiska na neposredne pogajalce in predstavnike Slovenije v> zvezni ustavni komisiji, v različnih skupščinskih odborih, ki se praviloma odvijajo v razmerju 1 proti 7, so pokazale, da oni sami ne morejo več nositi odgovornosti in bremena. Ni mogoče pristati na to, da bi bila samo od njihovega posameznega poguma, diskusijske prepričljivosti in preproste človeške vzdržljivosti odvisna usoda slovenskega naroda. Verjetno so vsi dali od sebe v$e v okvirih, ki so jim bili odmerjeni, toda bili so očitno preozki. Bilka se že zdavnaj ne odvija več z argumenti v skupščinskih odborih, ali bolje, če se še odvija, so to le še izvedbene variante nečesa, kar je sklenjeno drugod. Navsezadnje nadzorovani tisk potvarja, da se kadi za njim, množice zborujejo, politiki imajo vaje iz demogogije... Če je tako, potem nima pomena, da si Slovenci delamo utvare, da bo mogoče s potrpežljivim argumentiranjem koga odvrniti od tega, da spornih dopolnil ne bi dal v zaključni tekst, o katerem bo odločal zvezni zbor skupščine SFRJ. Čudež, na katerega čakamo, se ne bo zgodil. Preizkušanje moči živcev se bo nadaljevalo, politični pritiski se bodo stopnjevali (napadi na vodstvo. ki naj bi se odtujilo od sicer dobrega ljudstva) in navsezadnje se lahko zgodi, da bo na dan skupščinskega zasedanja na ulicah Beograda zborovalo milijon ljudi. Zanesemo se lahko, da jih bo toliko prišlo. Če se z nasilnimi sredstvi (k nasilnim sredstvom spada tudi nasilna beseda) izpodriva sporazumni in zagotovljeni status Slovencev v Jugoslaviji, potem se je koristno ozreti v zgodovino, na novo obdelati določene alternative in iskali primerljive položaje. Protikrizna koalicija, ki bi jo bili morda sposobni skleniti, bi zahtevala določeno homogeniziranje na nacionalni podlagi: v pričakovanju velike nevarnosti se združijo tudi različno misleči ljudje, se obrnejo k vsemu ljudstvu in delujejo kot celota. Koalicija bi pomenila, da bi vodstvo, ki lahko računa na podporo ljudstva, če bo ravnalo v skladu z dolgoročnimi teinjami po demokraciji in razvoju, to motnost v resnici izkoristilo. Rečemo lahko tudi drugače; glede na resnost grotnje nacionalnim interesom bi se bilo celo dolino naslonili nanj in poiskati z njim direkten slik. Nedvomno je nenavadno, če besede konkretiziramo: politično vodstvo se obotavlja z izrecno naslonitvijo na ljudstvo (vzemimo z referendumom), čeprav je v nihajočem razmerju moči v zveznem merilu samo ogroženo in čeprav je precej jasno, da je v nekaj mesecih v Srbiji nastala trdna nacionalna koalicija. Uvedba referenduma v postopek sprejemanja ustave - torej dopolnitev delegatskega sistema s plebiscitarnimi elementi - bi bila že zato učinkovito zakonito načelno nasprotje plebiscitarnosti množičnih zborovanj na jugu Jugoslavije. Res je, uvedla bi tudi ustanovo političnega referenduma v noi ustavni sistem, toda to bi bila zanesljivo utrditev demokracije, ne njeno izpodjedanje. Gre za vprašanje, ali je v tej veliki krizi mogoče najti skupni jezik slovenske koalicije, ki bi obnavljala smisel osvobodilne fronte, bi pa morala upoštevati pomembna empirična izkustvu. Ce /e prva koalicija z Dolomitsko izjavo vzpostavila prevladujočo moč ene skupine in je torej tedaj tudi uničila mnenjski politični plurazlizem OF, potem take ponovitve slovenske protikrizne zveze ne more biti. Prvič zato, ker se zgodovina ne ponavlja, drugič pa zato, ker nevarnost iz srbske smeri prihaja ravno v obliki kompaktne nacionalne koalicije, ki preprosto političnega pluralizma ne trpi, je do njega sovražna in ga je, (glejmo primer Pavlovič, Bogdanovič), morala šele likvidirati, da je sploh lahko nastala. Koalicija, ki bi ustrezala stopnji demokratičnega razvoja v Sloveniji, bi morala preseči trenutne in kratkoročne interese. Soočena z mešanico elementov nacionalne ogroženosti v ožjem pomenu besede (omejevanja temeljev narodove kulture in civilizacijske samobitnosti) in v širšem pomenu, ko gre za utrditev okvira, v katerem slovenski narod vidi svoje perspektive (stik s konkurenčno svetovno družbo in udeležba v tehnološki prenovi), bi se morala sporazumeti o dolgoročnih ciljih v okviru danega ustavnega sistema. Sele taka koalicija, ki bi priznala in uresničila politične človekove pravice, bi ponudila priložnost za rehabilitacijo prvotnih ciljev socializma. Opravljala bi dve vlogi, ki sla neločljivo povezani: samobitnost slovenskega naroda v okviru vračanja k virom pluralistično urejene socialistične družbe. Z drugimi besedami, nadaljevala naj bi tam, kjer so se meščanske revolucije ustavile in velikim svobodnim prostorom za razvoj človekove osebnosti (enakopraven boj med alternativami), dodala težnje k pravičnosti in socialni enakosti priložnosti. Domnevam, da bi v tako zvezo vsakdo moral nekaj dati. Jasno je, da bi moral več vložiti tisti, ki ima več družbene moči in oblasti. Verjetno je tudi, da bi morala biti pravila demokratične igre znotraj koalicije laka, da jih ne bi mogla obrnili ena sama skupina, posebno še, če ne bi slonela na teži argumentov. Nedvomno bi se Slovenija s tem spremenila, z njo pa bi nastal pozitivni vzorec za druga jugoslovanska okolja. Kajti, dokler Slovenija pod površjem vre, v okviru Jugoslavije pa radikalnih rešitev ne predlaga, je pod nenehnim shizofreničnim pritiskom. Iz nesporne nevarnosti, ki preti slovenski konsenzni poti (*socializem po meri ljudi-) in tudi Slovencem, nastaja velika priložnost za 4pnkretiziranje sestopa partije z oblasti. To je priložnost in skrajni čas za legitimiranje nosilcev spontane družbene moči v Sloveniji, ki je nastajala zunaj uradne politike in za oblikovanje močnega nasprotnega vzorca patriarhalni in populistični koaliciji v Srbiji. Je vsaj v hudi krizi mogoče skočiti čez lastno senco? Med prenovo in rdečo gardo Velika Britanija ima svoj Ulster, vendar se je nekako navadila živeti s tem problemom; da je potemtakem ključ sedanje jugoslovanske politične krize Kosovo, je mogoče prepričevati le politične polpismene-že. Prav tako ne drži, da korenine te krize segajo v leto 1974, ko je bila sprejeta sedanja ustava. O večini zadev, ki po logiki stvari sodijo v »delokrog« institucij države, že vnaprej odločijo v partijskih forumih, kar pomeni, da je v tem smislu ustavna ureditev tako rekoč drugorazrednega pomena. Je torej ključ krize, ki se je v teh dneh poglobila vse do vprašanja o nadaljnji usodi »druge« Jugoslavije, prav v partiji? V Jugoslaviji že nekaj desetletij živimo v prepričanju, da nas svet vidi kot nekaj posebnega, in tako tudi sedanji krizi pripisujemo nekakšno ekskluzivnost. Resda ima vsakdo svoje tegobe, vendar je v imenu objektivnosti Jugoslavijo le treba postaviti pod tisto lupo, skozi katero gledamo sedanje procese v vsem tako imenovanem socialističnem svetu. In trenutna podoba tega sveta je seveda vse prej kot rožnata, od Vietnama do Poljske in od Kube do Sovjetske zveze. Večina »krizologov« sedanjega socializma meni, da je vzrok predvsem problematičen model »upravljanja« z družbo: v svetovni tekmi, ki narekuje radikalno decentralizacijo pobude, večina komunističnih partij vztraja pri ideološkem shematizmu, miselnem uniformizmu itd. Jugoslovanska zveza komunistov je bila sicer vselej sredi tega nekakšen jezni mladenič, toda zdaj je na tako imenovanem ideološkem področju tudi sama začela kazati znamenja sklerotičnih procesov. To se kaže predvsem v tem, da je po »obdobju stotih cvetov« v petdesetih in šestdesetih letih, ki je zapustilo trajne sledove zgodovinske vrednosti v partijskem programu, spet pripravljena svoj credo dati preživelim ideološkim konstruktom. Gre, kot pravi Tomislav Jantol, za zgodovinsko preživeli model razredne avantgarde; model idejno monolitne, hierarhično čvrsto organizirane razredne avantgarde. Res je sicer, da je sredi retrogradnih ideoloških procesov nastal svojevrsten fenomen - Kučanov »socializem po meri človeka«, vendar je objektivno le stranski tok dogajanj. Balkanski kmet in polproletarec ne razumeta zapletene Kučanove govorice; veliko bliže jima je beseda, iz katere je takoj razbrati moč oblasti. Upoštevati je treba tudi boljševiški etični kategorialni sistem, ki je navdihoval jugoslovansko revolucijo in naposled zasedel tudi vse strateške točke izobraževalnega sistema. Govoriti o individualnosti, različnosti, osebni pobudi itd. je v očeh delavca iz Rakovice tako, kot da mu je nekdo pljunil v obraz. Takšni »akademski ideološki izpadi« so bili še mogoči sredi sedemdesetih let, ko še niso delili socialnega kruha, zdaj pa so zanj politično donkihotstvo. Razlike med »intelektualnim elitizmom sitih« in jugoslovanskim povprečjem, ki niti ne govori več o beljakovinah, temveč le še o številu kalorij, so že naravnost civilizacijske, iz tega pa se ne more izcimiti nič dobrega. Medtem ko je kriza socialističnega projekta marsikje botrovala skoraj senzacionalnim doktrinarnim zasukom (perestrojka), je Jugoslavija zaradi notranjih in zunanjih hipotek očitno začela doživljati retrogradni idejni proces. Spet se uveljavljajo številne ideološke floskule, o katerih smo le menili, da naj. bodo le še za dobro voljo novih generacij, spet se uveljavljajo nekatere navidezno že pokopane dogme. Ta množični premik masovne psihologije k vrednotam fundamentalističnega komunizma in jugoslovanstva je povsem logična posledica ideološke hrane, s katero se pitamo že nekaj desetletij. V tem smislu je, denimo, zanimiv psihološki okvir sedanje ustavne razprave: jugoslovanska večina je očitno proti decentralizaciji, liberalizaciji, deregulaciji, čeprav vsi ti pojmi vsaj posredno pomenijo prenašanje oblasti na ljudi. Po drugi strani pa je za skupna jedra, zvezne zakone, enotne davke itd., torej za kolektivizacijo v najširšem pomenu. V ozadju tega je morda tudi naivno prepričanje, da bodo vlaki vozili po voznem redu, če bo tam nekje v Beogradu trdna oblast, vendar gre predvsem za svojevrstno obliko strahu pred odgovornostjo ter nedoraslost političnim in razvojnim izzivom. Za jugoslovanskega polproletarca je nekako preveč zapleteno, da se odloča na več mestih hkrati, da se govori več jezikov, da ima poleg partije možnost javno povedati svoje mnenje še kakšna organizacija itd. Odgovornost zveze komunistov ni samo v tem, da je sodelovala v pedagoških procesih, ki so privedli do te politične polpismenosti, temveč da zdaj z njo pogosto tudi intenzivno manipulira. Dogodki minulih tednov dokazujejo, da v jugoslovanski partiji poteka ostra notranja bitka, pri čemer je potem tisto, kar se zgodi v državnih institucijah, pravzaprav le parafraza notranjepartijskih konfliktov in čistk. Sicer pa Tomislav Jantol pravi, da pri nas država deluje kot nekakšen večni provizorij. Spor med Slovenijo in Srbijo, ki se polagoma kristalizira kot os jugoslovanske krize, potemtakem ni samo stvar ustavnopravne problematike, temveč gre predvsem za idejna (ideološka) vprašanja. Iz ptičje perspektive je torej Kučanova »liberalistična opcija« le stranski tok za ogroženi establishment, vendar pa očitno toliko močan, da še kako moti rdečegardistične kortcepte socialne politike in piemontistično doktrino kosovskega sindroma. Boris Jež DELO - glasilo KRI za slovensko narodno manjšino - Direktor ALBIN ŠKERK - Ureja uredniški odbor - Odgovarja FERDI ZIDAR - Uredništvo in uprava: Trst - Ulica Capitolina, 3 - telef. 76.48.72 - 74.40.47 - Dopisništvo v Gorici: Ulica Locchi, 2 - telet. 0481/84436 - Poštni tekoči račun 14454342 - Letna naročnina 6.000 lir - Tisk: Tipo/lito Stella sne - Ulica Molino a Vento 72 - Trst