SLOMŠKOV DOM vabi vse rojake na veseloigri
in pustno zabavo
V soboto 20, februarju ob 21 in v nedeljo ob 18: “GOSPOSKI ŽENIN” in “ČUDNI SNUBCI”
Na pustni torek 23, februarja ob 20: PUSTNA VESELICA Igra ORKESTER “PLANIKA”
Za pustne dobrote bo poskrbljeno. Družine (star-ši z mladino) imajo pri vstopnini poseben popust.
Orkester bo igral od 20—24 ure.
PRIDITE !
Za dobro voljo
Od doma
Čeprav ni bil lesen, so ga odžagali.
Dr. Tone žužek
ADVOKAT
■ ■ ■
Uraduj« od 17.30 do 19.30 »ra. Ponedeljek, sredo, petek.
■ ■
Lavalle 2331, p. 5, of. 1#
T. E. 47-4352
ZOBOZDRAVNIK
Dr. Leandro F. Peljhan
M. P. 10693
Ordinira v torek, četrtek in soboto od 15 do 21
Mariano Acosta 432, Capital
Zahtevajte določitev ure na T.E. 67-9791
„Zakaj imam tri peči ? Ker še ne vem, ali bo pozimi zmanjkalo olja, premoga ali elektrike.“
Korupcije ne bo konec takrat, ko bo kdo stopil zaslužkarjem na prste. Treba jim bo stopiti na kuverte.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Otroci, ki ste igrali v Cordobi pr igrici „V kraljestvu palčkov“, boste _ za začetek šolskega leta- igro ponovili v Slovenski hiši. Vaje bodo v soboto, 27. februarja in v soboto 6. marca.
Dekliška kolonija se vrne 17. februarja ob 8. uri na potstajo Retiro.
Pisarna ZS in Knjižnica ZS bo odprta od 15. februarja do vključno 1. marca le od 18 do 20.30 ure.
100, 200, 300... in še več dobitkov vas čaka na tradicionalni tomboli
V nedeljo 14. marca vsi v Slomškov dom!
ESLOVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Stare Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina
Slovenska Pristava, v Castelar ju
V nedeljo 21. februarja popoldne vabi na
VESELO PUSTOVANJE
Na razpolago bodo tudi izvrstni krofi in flancati V nedeljo 28. februarja vabi na
DRUŽINSKO NEDELJO
združena z zaključkom počitniškega tečaja
Ob 10. dopoldne skupna sv. maša;
Ob 11. ogled razstave in nastop mladine;
Ob 13. skupno kosilo.
Vljudno vabimo vse člane soeede in rojake, da nas obiščejo in tudi s tem obiskom pomagajo pri gradnji novega doma na Pristavi
DRUŠTVO SLOVENSKA PRISTAVA
Correo Argentino 1 Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N" 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N' 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N’ 996.221	
Naročnina Svob. Slovenije za leto 1971: za Argentino $ 3.500.—. Pri pošiljanju po pošti $ 3.600.—. — ZDA in Kanada 13 USA dolarjev; za Evropo pa 15 USA dolarjev za pošiljanje z avionske pošto. — Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 9 USA doL, Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estado» Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213
PORAVNAJTE ZAOSTALO NAROČNINO!
PRISPEVAJTE V TISKOVNI SKLAD SVOB. SLOVENIJE!
UNIV. PROF.
DR. JUAN BLAZNIK
Specialist za ortopedijo im travmatologijo
Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17 do 20
C. Joei EL Uribnrn 285, Cap. Fed. Zahtevajte določitev ure na telefona 49-5855
JAVNI NOTAR
! FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público
| Cangallo 1542	Buenos Aires
Pta. baja, ofic. 2 T. E. 35-8827
■■■■■■■■■■■■■■BI
Slovenski restavrant, bar in confitería “MILLION’S STAR”
Krasni in idealni prostori za privatne in trgovske sestanke in večerje. Izvrstna postrežba. 9 Izbira jedil po domačih in tujih okusih. Govorimo tudi slovensko.
Vljudno Vas vabimo, da nas obiščete.
Avda. Libertador 15.299 esq. M. Coronado SAN ISIDRO
Rezerviranje na T. E. 743-4786
(Ob sklicevanju na ta oglas poseben popust)
Naš dom
San Justo
Nedelja, 21. februarja
PUSTNA VESELICA
Začetek ob 16.	Prisrčno vabljeni:
SLOVENSKA HRANILNICA *. z o. z.
(Coop, de Crédito „S.L.O.G.A.“ Ltda.)
Bartolomé Mitre 97
Ramos Mejia
T. E. «58-5574
KINTA SLOGA
Del Cielito 279 — Villa Udaondo
Poletna sezona 1970/1971
Do 14. marca 1971 vse dni v tednu, raze» ponedeljka, od 9 do 21.
Vstopnina:.ob sobotah, nedeljah in praznikih $ 3.-- za osebo. Vstopnina: ob delavnikih $ 2.— za osebo,
Sezonska vstopnica: $ 30.— za osebo.
Otroci članov do izpolnjenega 14. leta imajo vstop le z družinsko člansko izkaznico, sicer pa brezplačno; od 15. do 18. leta pa za polovično ceno. Vstop na kinto je dovoljen samo članom Slovenske hranilnice in njihovim družinam s posebno izkaznico, katero dvignite ▼ zadružni pisarni za 5 1.—.
Na kinti bo vedno na razpolago hrana in pijača po zmernih cenah.
NEDELJA 14. FEBRUARJA V CARAPACHAYU
PUSTNA DRUŽABNA PRIREDITEV z orkestrom Planika
Ob 15.30 je v domu sv. maša za pok. Janeza šesta, po maši bo pripravljeno kerailo. Popoldne tekmovanje v balinanju in razne igre, nato prosta zabava.
Senčni vrt, dobra postrežba, zdrava in poštena zabava.
Rojaki lepo vabljeni!
Tombola se vrši nepreklicno 7. marca ob vsakem vremenu!
t
K Vsemogočnemu po večno plačilo je dne 4. februarja t. 1. po kratki in težki bolezni, ki jo je krščansko vdano prenašal, odšel naš ljubi mož, dragi oče in stari ata, gospod
FPelan
Pokopali smo ga dne 5. februarja na pokopališču v San Martinu. Zahvaljujemo se iz srca vsem prijateljem in znancem, ki so nam bili v teh težkih urah v pomoč. Zahvaljujemo se vsem, ki so ga prišli kropit in ga spremili do groba. Posebej se zahvaljujemo č. g. Gromu, ki se je od rajnega poslovil z molitvijo in toplim govorom.
Vse, ki so rajnega poznali, proisimu, da se ga spominjajo z
žalujoči: žena Ana
sin France s hčerko Lilijano
hči Ema poročena Ferfolja z družino
hči Anica poročena Žigart z družino
Aleksander Solženicin	||i:J[P	1	6
En dan Ivana Denisoviča
šuhov je vljudno odgovoril, čeprav se mu je zelo mudilo. (Pomočnik brigadirja je tudi neke vrste načelnik; od njega si odvisen bolj kot načelnika taborišča.) Hitel je, pa še kako! Sladkor je s kruha pobral kar z ustnicami in ga nato še polizal. Nogo je zanesel na oporo, da bi se povzpel na zgornji pograd in spravil svojo posteljo v red, medtem ko je ogledoval kruh z vseh Strani in ga tehtal v roki, če ima 550 gramov, ki so mu pripadali. V ječah in taboriščih je šuhov že več tisočkrat dobil obrok, in čeprav ni mogel niti enkrat preveriti teže kruha na tehtnici in četudi ni smel robanititi in terjati pravice, ker je bil plah človek, je bilo Šuhovu in vsakemu zaporniku vendarle že zdavnaj razumljivo, da človek, ki reže obroke kruha, ne bi ostal pri svojem poslu, če bi pošteno tehtal. Vsak obrok je bil lažji, le za koliko, za več ali manj ? Ako torej gledaš vsak dan, da bi si dušo privezal, gledaš, če te niso prehudo ogoljuali. Morda so pa le v kosu iskoraj vsi grami?
„Okrog dvajset gramov manjka," je zaključil šuhov in obrok razpolovil. Polovico je sunil pod pazduho, za telovnik, kjer si je v ta namen prišil poseben žep iz bele tkanine (tovarne Sijejo telovnike za ze-ka brez žepov). Drugo polovico, ki jo je, kot rečeno, prihranil pri zajtrku, je kanil takoj pojesti, toda v naglici jed ni jed, izgine ti brez haska, nič te ne nasiti. Že
jo je hotel vtakniti v omarico, pa si je premislil. Spomnil se je, da so postrež-nike barake že dvakrat pretepli zaradi tatvine. Baraka je velika, podobna kolodvoru.
Zato je Ivan Deninovič, trdno držeč kruh v rokah, potegnil hitro noge iz škornjev, tako da so v njih ostali obuj-ki in žlica, ter se bos zavihtel na prvo nadstropje, razširil luknjo v slam-njači in skril polovico kruha v žaganje. Potem je potegnil kučmo z glave in izvlekel iz nje šivanko z nitjo (skrival jo je globoko, kajti pri preiskavah otipavajo tudi kučme; nekoč se je paznik zbodel ob šivanki, pa ni mnogo manjkalo, da bi bil iz jeze šuhovu razbil glavo). Ena, dva, tri — in luk-nia na slamnjači nad kosom kruha je bila zašita. V ustih pa oe je sladkor raztajal. šuhov je vse opravljal v skrajni napetosti — čakal je vsak trenutek, da zarjove na vratih razporedi-telj. Prsti so se mu spretno sukali in .glava, ki je mislila naprej, je ukazovala telesu, kaj naj stori.
Baptist je bral sveto pismo, ne samo zase, ker je besede nekako izdihoval (mogoče nalašč zaradi šuhova, kajti baptisti radi agitirajo):
„Ne dovolite, da bi koga izmed vas preganjali kot morilca, kot tatu, kot hudodelca ali kot grešnika, ki je segel po tuji lasti, če vas bodo preganjali kot kristjane, se ne sramujte, temveč slavite Boga za takšno usodo.**
Tale Aloška je imeniten fant, svojo knjižico tako (spretno skriva v špranjo na steni, da je še pri nobeni preiskavi niso odkrili.
Z enako urnimi kretnjami je šuhov obesil suknjo na opornik, izvlekel izpod slamnjače rokavice, potem par preluknjanih obujkov, vrvico in krpico z dvema zarezama, žaganje je narahlo poravnal (postalo je težko, ker se je sprijelo), zavihal odejo pod slamnjačo okrog in okrog, vrgel blazino k zglavju, zlezel bos na tla ter se pričel obuvati, najprej dobre nove obujke, potem stare.
Tedaj je vistal brigadir, se odka-šljal in spregovoril:
„Konec ležanja, sto četrta! Gremo!"
V hipu je bila vsa brigada, kolikor ie dremala ali ne, na nogah, zazehala je in se napotila k vratom. Brigadir je že devetnajst let pod ključem, ta ne bo gnal brigade k razporedu niti minute pred rokom, če je rekel „gremo!“, pomeni, da je res prišel čas.
In preden so člani brigade težko stopajoč in molče drug za drugim izginili skozi vrata, najprej na hodnik, notem v vežo jn od tod pod pristrešek, in preden je brigadir dvajsete, kakor Tjurin, zaklical „Gremo!“ je Šuhov še utegnil, da isi je obul škornje na oba para obujkov, nategnil suknjo na telovnik in se tesno prepasal z vrvico (usnjene pasove, če jih je kdo imel, so jim pobrali; v posebnem taborišču pasov niso dovolili).
Tako je šuhov opravil vse posle in v veži dohitel zadnje člane svoje brigade, katerih hrbti ra, številkami so že blamudrali skozi vrata pod pristrešek.
Člani brigade so, zavaljeni, ker so spravili nase vse, kar so imeli obleči, eden za drugim, ne da bi se trudili dohiteti sprednjega, težko stopali k črti, kjer se je opravljala razporeditev na delo. Le sneg je škripal.
Tema «se še ni umaknila, dasi je nebo na vzhodu postajalo zeleno in svetlo. Od tam je vlekel tenak in bridek vetrič.
Ni hujšega trenutka kakor ta čas odhoda na delo. Tema, mraz, pražen trebuh, za cel dan. Jezik se ti ne obrne. Nihče se noče pogovarjati.
Ob črti se je repenčil razporedi-telj.
„No, Tjurin, kako dolgo bo treba čakati ? Že spet zamujaš ?
Tega razporeditelja, ki še ni načelnik, bi se Šuhov morda bal, ne boji pa se ga Tjurin, ki zato v mrazu ir. brez potrebe ni privoščil razporeditelju niti dihljala. Brigadir koraka molče in za njim po snegu brigada: škrip, škrip!
Najbrž je le odnesel kilo slanine, kajti stočetrta je zasedla prejšnje mesto ob črti, zraven istih brigad. Na „socialistično mestece“ poženo drugo, ki je siromašnejša in manj spretna. Oh, huda bo tam danes, sedemindvajset pod ničlo in še veter, nikjer zavetja, nobenega ognja.
Brigadir potrebuje mnogo slanine, nositi jb mora v Planiško proizvodnji oddelek in nabiti sam Svoj trebuh. Da-siravno ne dobiva paketov, ni nikdar brez slanine. Kadar dobi član brigade paket, takoj odnese brigadirju darilo.
Drugače ne boš ostal živ.
Višji razporeditelj že piše na deščico:
„Ti , Tjurin, imaš bolnika, pripeljal si jih triindvajset?“
„Da, triindvajset,** — kima brigadir.
Koga ni? Pantelčjevega ni. Ali je zbolel ?
Med člani brigade je završalo: ta psica, Pantelejev, je že spet «stal v zoni. Nič mu ni, le operativni pooblaščenec ga je poklical. Ovajal bo jetnike.
Podnevi ga lahko pokličejo in izprašujejo tudi po tri ure, pa ne bo tega nihče ne videl ne slišal. Zapišejo seveda, da ga je ambulanta oprostila...
Ob črti je bilo kar črno od jetni-ških sukenj in vzdolž nje so se brigade počasi prerivale tja, kjer so opravljali preiskavo, šuhovu je padlo v glavo, da je hotel obnoviti številko na telovniku, pa jo je mahnil čez črto na drugo stran. Pred slikarjem je v vnsti stalo nekaj jetnikov, šuhov se jim je pridružil. Za taboriščnega trpina je številka le v škodo. Paznik te pO njej že od daleč spozna, oboroženi stražar te zapiše', toda če pravočasno številke ne obnoviš, te zapro, ker se nisi pobrigal zanjo.
V taborišču so trije slikarji, ki slikajo načelnikom slike brezplačno in prihhjajo izhienoma na vnsto, vsako jutro driig, da rišejo jetnikom številke. Dahes je tu starejši mož s sivo brado. Kadar vleče s čopičem po kučmi, je podoben popu, ki z balzamom mazili čela.
Maže, riše ter si ogreva prste z dihanjem. Ima sicer rokavice, pletene iz grobe volne, toda pretanke za mraz. Roka mu otrpne, da ne more' izrisati črk in številk.
Slovenci v Argentini
Osebne novice.
Krs#. V soboto, 6. februarja je bil krščen v Slovenski kapeli Peter Matija Černič, isin Petra in Mateje roj. Marinček. Botra sta bila ga. Stanisla\ a Mozetič roj. Marinček in g. Janez Černič. — V nedeljo 7. februarja je bil v Slovenski kapeli krščen Aleksandei Kastelic, sin Antona in ge. Angele roj. Podržaj. Za botra sta bila ga. Ana Mehle in Alojz Mehle. Krstil pa je g. Jože Škrbec. — Srečnim družinam naše čestitke.
OBVESTILA
NEDELJA, 14. februarja 1971:
V	Carapachayu pustno rajanje z orkestrom Planika.
SOBOTA, 20. februarja 1971:
V	Slomškovem domu ob 21 veseloigri „Gosposki ženin“ in „čudni snubci“
I POSVETU
tedanjemu odboru, novega pa prosil za čim večje sodelovanje.
Po uspešno organiziranem silvestrovanju je novi odbor na januarski seji napravil načrt za delo v letu 1971.
Župnija Brezmadežne
Po lepo preživetih praznikih Božiča in Novega leta, ko je bilo vse svečano, se tek življenja v župniji Brezmadežne nadaljuje kar razgibano. Tako je bila v soboto 16. januarja v dv£-rani skavtska večerja. Skavti in skavtinje, ter njihovi starši in prijatelji ¡-dvorano domala napolnili. Za dobro voljo in prijetno glasbo so poskrbeli „Veseli študentje“. Družaben večer js rojake lepo povezal v eno družino.
SLOVENC
TORONTO
Iz župnije Marije Pomagaj
Ob koncu lanskega leta je dotedanji predsednik cerkvenega odbora, Viktor Trčeka, sklical posebno sejo z namenom, da bi zaprosil odboru razrešnico in da bi sestavili nov cerkveni odbor. Ob številni udeležbi je bil izvoljen nov odbor, kateremu je predsednik Ivan Zakrajšek, podpredsednik Tine Fran-ceschi, tajnik Lojze Soršak, blagajnik Jože Slobodnik in odborniki Tone Dolinar, Peter Drnovšek, Jože Grenc, Marjan Krašna in Jože Mihevc. Župnik g. Tone Zrnec CM se je zahvalil do-
Film o komunističnem sodnem procesu
NEDELJA, 21. februarja 1971:
V	Slomškovem domu ob 18 veseloigri „Gosposki ženin“ in „čudni snubci“
Na Pristavi v Castelarju popoldne Veselo pustovanje.
V	Našem domu v San Justo Pustna veselica. Pričetek ob 16.
TOREK, 23. februarja 1971:
V	Slomškovem domu popoldne pustna veselica is sodelovanjem Planike. Začetek ob 20.
V
NEDELJA, 28. februarja: .............
Na Pristavi v Castelarju Družinska nedelja . Pričetek ob 10.
NEDELJA, 7. marca:
V	Slovenski hiši začetna prireditev naših osnovnih šol. Sv. maša ter igra „V kraljestvu palčkov“.
V	Slov. domu v Carapachaju tombola ob vsakem vremenu.
NEDELJA, 14. marca 1971:
Velika tombola v Slomškovem domu
če in priznali, da je nedolžen. Na svobodi je popisal svoja doživetja, ki so zanimala grško-fancoskega filmskega direktorja Costa - Gavrasa, da je to bridko resnično zgodbo posnel na filmski trak.
Glavno vlogo silno doživeto podaja francoski igralec Yves Montand, ob njem pa igrajo pomembne vloge še Simone Signoret, Gabriele Ferzetti ii Michel Vitold. Tudi v tehničnem pogledu je delo dovršeno in ga je kritika zelo ugodno ocenila.
Film je poučen glede razmer pol komunističnimi režimi in bo odprl oc: mnogim ljudem.
LJUBLJANA. — Na povabilo zue-riške koncertne agencije je nastopila v Zuerichu 17. januarja Slovenska filharmonija. Simfonični orkester je di-rigral tamkajšnji dirigent Kurt Eger-man. Spored je obsegal naslednja dela: Ramovš - Musiques fenebres, Brahms-1 koncert za klavir in orkestar (solni Theo Lerch) in Čajkovski - 5. simfonija.
PTUJ. — iNa sestanku Zveze mlad'n iz ptujske občine so ugotovili, da naglo padajo telesne zmogljivosti ljudi po 25 letu. Te zmogljivosti padajo predvsem zaradi slabe telesne drž 3. Ugotovili so, da ima kar 28 odstotk jv otrok slabo držo.
LJUBLJANA. — V dec. je poseben odbor „za pomoč žrtvam imperialistične agresije" priredil „Teden solidarnosti z bojem vietnamskega ljudstva“. Odbor, ki mu predseduje znani partizanski vodja Franc Leskošek, je obravnaval 14. januarja poročilo o tem Tednu. Pa so morali ugotoviti, da Teden ni izpolnil pričakovanj; večina prireditev in akcij je ostala brez pravega odmeva, stroški pa so bili zelo veliki. Družbenopolitične organizacije nisu pokazale pravega veselja pri izvajanju nalog, ki jih je zastavil koordinacijski odbor... ljudje pa iseveda še manj.
MARIBOR. — V mariborski splošni bolnici je prišlo do raznih dogodkov — T listih ne piše prekinjenje dela — zato so člani vodstva in samoupravni organi razpravljali o teh dogodkih 14. januarja na skupnem sestanku, priso: -ni so bili seveda tudi ,lani komiteja ZK. Po podrobni preučitvi vzrokov sc ugotovili, da je bil povod za nezadovoljstvo med pomožnim osebjem odložen sklep o izplačevanju 50-odstotn? akontacije na plače iz lanskega leta pa tudi še nekateri drugi vzroki. Ocenih so, da so dogodki škodovali ugledu bolnice in da bi bilo treba poklicati na odgovornost tiste, ki so, ali ki bi lahko povzročili hude posledice soobčanom, ki bi morda iskali pomoč v bolnici, p:, bi je ne mogli pravočasno dobiti. Niso pa ugotovili, da je bil glavni vzrok nezadovoljstva prenizka plača pomožnega osebja, ni pa nepravilni odnosi mej „višjim" in „nižjim“, kot trdijo nameščenci.
JESENICE. — Med jeseniško železarno in Železniškim podjetjem je prišlo do krize. Železnica je namreč sklenila, da bo vozila rudo, koks in ostali reproducijski material samo proti takojšnjem plačilu. Jeseniška Železarna je to odločitev železnice karakterizira-la kot monopolizem, samovoljo in nerazumevanje gospodarskega položaja. Železniško podjetje seveda ni ostalo dolžno in je povedalo, da jeseniška železarna dolguje 28,3 milijona dinarjev,
razen tega pa Železarna ni nikdar plačevala svojih obveznosti v domenjenem roku, ampak je vedno odlagala s plačili. In to kljub temu, da je leta 196:) dobila poseben kredit 14 milijonov dinarjev za poravnavo dolgov železnici.
NOVA GORICA. — Znani solkanski železniški most čez Sočo je v veliki nevarnosti. Razpoke na opornikih in nosilcih mostu so se tako povečale, da sedaj vozijo vlaki čezenj z brzino — 5 km na uro. Železniško podjetje iz Postojne že leta moleduje za potrebni denar za ohranitev mostu, ki ni samo nenadomestljiv objekt, ampak je tudi tu -ristična atrakcija. Ta kamniti most so gradili od 1904 do 1906; dolg je 219 m, razpon glavnega loka pa meri 85
m.	Večji razpon med kamnitimi mostovi na svetu ima le most čez reko Saar v Nemčiji, vendar pelje čezenj le cesta.
Ker podjetje ni dobilo nobene pomoči, most pa nujno potrebuje popravila, so se v Postojni odločili, in začeli sami is popravili. Za začetek so name ■ nili 2.5 milijona dinarjev, potrebnih pa bo še kakih 4 milijonov dinarjev.
UMRLI SO od 9. do 14. januarja:
LJUBLJANA.— Josip Mostar, koroški borec; Neža Simčič; Tessie Be-nos r. Pirnat; Stane Čarman; Marija Weis r. Pahor;Jceipina Železnik r. Sopotnik,84; Jože Hribar, avtoprevoznik; Janko Guček, v. fin. inšp. v p.; Uroš Jelič; Uršula Končnik r. Plett; Mariia Hribar r. Grum: Rudolf Snan; TUojz Vinšek, strojevodja; Frančiška Mar-tinuč. vd. Poljanšek r. Vidic, 78č upok. Tobačne tovarne; Dr Milan Lemež. 79, advokat; Franc Burnik, upok.; Milko škarbar, upokojenec ljubljanske Opere; Vlado Sterle; Miloš Ileršič, strojni tehnik: Miro Tonkli, moister precizne mehanike: Ade!a Adamič, r. Thaler; Ivan Stepančič, 89; Ivana Dolinar.
MARIBOR.— Otilija Logarič, 83, upok.; Milutin Papič, 64, upok.; Jožef Jager, upok.; Mihael Kolar; Jože Pečovnik, 81;. Ivan Hrovat, 86, upok.; Marija Švagan, 73.
RAZNI KRAJI.— Ana Suhadolc r. Vrhove, 92, Zelova mama, Dobrova pri Ljubljani; Janez Hajnrihar, b. gostilničar, Koritno; Jože Žerjav, Cerklje ob Krki; Katarina Cuznar, Dovje; Ivan Samsa, kolar v p., Sodražica; Frančiška Škerjanec, r. Hribar, 83, Bizo--l'k; Mira Vakšič r. Kramarič, Zagreb; Anton Arnež, strojevodja Železarne v p., Jesenice; Franci Falnoga, pek, Slo-dar, upok., Litija; Rafael Kampuš, žel. venske Konjice; Milka Vidovič r. Zi-v pok., Mozirje; Janez Nered, Blato pri Škofljici; Helena Penko, 82, Zagorje; Miha Udovč, šofer, Novo mesto; Jožef Tekalec, Vrh pri Dolskem; Vinko Topolovec, kovaški mojster, Podlehnik; Štefan Hribar, mlekar v p., Izlake: Franc Južnik, žel. v p., Hotič; Ign«c Ješe, b. čevljarski mojster, Tržič; Franc Grad, upok., Beričevo; France Dular, Trbovlje; Edvard Rener, pismonoša, Koper; Ivan Veber, Celje; Juže Kranjc, usnjarski mojster, 79, Gornji grad; Frančiška Janež r. švigeljg 80, Rakek; Marta Kolenc r. Intihar, 83, Zagorje; Alojz Guček, Zidani most; Katarina Marolt, Velenje; Milka Vodovič r. Zidar, gostilničarka v p., Domžale.
Od začetka leta dalje vrtijo v kinodvorani Broadway v Buenos Airesa francoski film La confesión (Priznanje) ob veliki udeležbi publike. Zadnje dni pa so ga začeli predvajati tudi po drugih dvoranah Velikega Bs. Airesa.
Film je narejen po istoimenski avtobiografski knjigi Lise in Arturja Londona. Artur London je bil član komunistične partije in podtajnik pri zunanjem mininstrstvu na češkoslovaškem od 1. 1949 do 1961, ko je bil prijet, vržen v ječo, mučen in psisil-jen priznati zločine, proti državi, ki jih ni nikdar zagrešil, in obsojen na uprizorjenem proe&su na dosmrtno ječo.
Kasneje so Londona izpustili iz je-
•	Gornje merilo je najprej merilo
novega cestnega tlaka ob našem zavodu, ki smo ga plačali Slovenci v emigraciji.	„	...
•	Pa je tudi merilo nase naklonjenosti tej Rozmanovi ustanovi, in tudi nekoliko merilo naše slovenske zavesti sredi tujine in naše solidarnosti, brat-
ske povezanosti v vzdrževanju usfano-skupnosti.
•	Vsem v zavodu nam je izredna naklonjenost rojakov, v močno pobudo pri našem ne vedno lahkem delu.
•	Vsem dosedanjim in bodočim dobrotnikom Bog stotero povrni!
VsaU teden ena
SREDNJEVEŠKA KOLEDNICA
Mi smo prišli pred vrata de bila božja zlata, o Marija, o Marija; novu je lejtu v deželi, bodi Jezus per nas.
Pred dvajsetimi leti v “Svobodni Sloveniji**
8.	februarja 1951. — št. 6 POSTNE MISLI
...Nobena, ne svetna, ne duhov-ska oblast ne more razgibati ljudskih množic tako, kakor jih tu raz-giblje Kurent. Svet hoče dati duška svoji želji po veseljačenju. Hoče živeti nekaj dni nerealno življenje. Milijonar se preobleče v berača in revna predmestna delavka si za zadnjo centave kupi obleko pravljične princese Z masko na obrazu se veseli vsak po svoje. Na pustnih plesnih zabavah se ob pozni uri navadno zasliši povelje: maske dol! Vsakdo mora pokazati svoj pravi obraz. Kolika razočaranja lahko povzroči tako povelje. Resničnost je dostikrat različna od videza.
Za post vrzimo, maske raz seksi - Vrzimo jih samo, da nam jih n« bodo potegovali z obraza drugi. Prav vsakdo med nami jo nosi, ali si ja vsaj želi nadeti, da bi se pokazal drugačen, boljši kot je v resnici. Proč z masko svetohlinstva, ki brska po življenju svojega brata, ne zato, da bi mu pomagala rešiti se napake, ampak, da ga razglasi kot grešnika ali vsaj sumljivega in nezanesljivega! Proč z masko hinavca, ki se deia dobrega prijatelja, za hrbtom pa ja zmožen storiti krivico!! Proč z ma»-ko navidezne skrbi za bližnjega, kadar gre v resnici le za naše lastna koristi! Proč z masko svete jeze, kadar gre v resnici le za obrekovanje! čemu naštevati še in še, ko pa vsakdo svojo masko prav dobro pozna.
Odstraniti masko je iisto kot postati iskren. Kaj nam ni zadnje čase manjkalo te iskrenosti ? Kaj ne vidimo koliko pomaga iskrenost pri delu za posameznika in zlasti za skupnosti? In koliko več bi ree dalo nared!ti, če bi nam te čednosti tolikokrat ne manjkalo ?...
Naj bi bil resni postni čas prilika za vsakogar izmed nas, da si izpraša svojo vest. Najprej glede samega sebe. Ali živi in dela tako, da ise mu enkrat let, ki jih je preživel na svetu, ne bo treba sramovati. Potem pa še: ali sem živel in delal tako, da svojim sorojakom nisem bil v škodo ali sramoto, ampak v korist. Vsakogar, ki se izgubi, je škoda, zelo škoda, in vsak še tako skromen prispevek v korist naše skupne stvari je dragocen.
hšažbz ovanjeačobrekerpaz oiza-šni
ČILSKA KP - ZMAGA NA VOLITVAH
(Nadaljevanje z 2. str.)
so vodili komunistični umetniki; v teh programih so peli pesmi posvečene Che Guevari in latinsko-ameriški revoluciji. ..
Čilska komunistična partija se je posluževala tudi različnih uradnih organizmov, nekaterih podtalnih organizacij, da je porazila predsedniška kandidata Tomiča in Alessandrija. Sem 6padajo tako ustanove, kakor so n. pr. Čiisko-sovjetski inštitut, čilsko-kuban-ski in čiLsko-kitajski inštitut, številne tuje revije in knjige ter del tujega tiska. K Allendejevi zmagi so s svojo propagando pomagale tudi številne komunistične ambasade s svojimi tuu-kcionarji, dalje založba „Horizonte“, kamre lastnica je čilska KP, razna podjetja, ki na zunaj kažejo trgovski in družbeni značaj, dalje Glavna delavska konfederacija, ki je prava državna »stanova čilske KP in končno Freije-va vlada sama, ki je vedno naivno mislila, da se bo Komunistična partija kdaj spremenila in ji je zato dajala t.u razpolago prostor in čas v čilskem radiju in televiziji.
Sedaj, po Allendejevi marksistični zmagi je v Čilu težko prerokovati de • mokratsko bodočnost. V prihodnjih volitvah: občinskih marca 1971, nato senatorskih in poslanskih ter naslednjih predsedniških leta 1976, bodo lahko rolili že tudi 18 letni državljani (doslej so smeli voliti od 21. leta starosti
naprej). Med temi mladimi so marksisti pridno na delu, na univerzah in v srednjih šolah pa imajo itak skoro vse študentske organizacije v svojih rokah, ali pa saj pod svojo kontrolo.
Čilska KP in druge levičarske skupine Unidad Popular, ki jo vodi Allen-de, so sicer dale krščanski demokraciji obljubo o spoštovanju osebne svobode, univerzitetne avtonomije, svobode izražanja in komunikacijskih sredstev, da so si zagotovile krščanskko-demo-kratski glas v kongresu za oblast. Toda te obljube Allende že začenja kršiti, ker je že ob svojem nastopu vedel, da jih ne bo izpolnil. Ima namreč v svojem. programu načrt, ki ga je izdelal skupno s partijo, o ustanovitvi sa -mo ono—borbenega kongresa, ki ga bodo volili izključno marksistični elementi. Alledejev program med drugim glosi:
„Nova politična ustava ho uzakoni la množično vključitev ljudstva v državno oblast. Ustanovila se bo enotna in edina državna organizacija, zgrajena na državni, rrovincijski in krajevni ravni, katere vrhovni or^an oblasti bo Ljudska skupščina. Lludska skupščina bo ed:na zbom;ca, ki bo izražala ljudsko suverenost. V njej se bodo stekal' m prihajali do izraza različni tokovi javnega mnenja".
Ta Allende jev program nakazuje bodočnost, ki jo bo živel čilski narod, če ne bo raz sebe pravočasno odvrgel marksistični oklep, v katerega ga hoče ukleniti komunistična partija s pomočjo socialista Salvadorja Allendeja.
osvojili tri nove vrhove s prvenstvenimi vzponi. Trenutno vse nahajajo na estanciji Kristina. Pošiljajo lepe pozdrave vsem planincem, sorodnikom in prijateljem!"
To radioamatersko sporočilo smo prejeli snoči (ponedeljek) od starega prijatelja naših plazalcev in odprav, g. Mastersa, lastnika estancije Kristina na Lago Argentino. Atmosferske razmere in poletne zmede v njej ponajveč-krat sila otežkočajo direktno radio zvezo med Buenos Airesom in Lago Argentino. A še vselei ponudi kdo iz kakega konca sveta za posredovanje, ko opazi jalove posku.se kolegov v zraku Topot je šla zveza iz L. Argentino do Buenos Airesa preko W»shingt«Tm. ua 'e g. Masters angleškega pokolenla in ie naš snočnji radioama^er^H rr<v>-telj iz Buenos Airesa, g- Abel. turu Anglež, vsaj jezikovnih težav ni bilo Za novi uspeh naših plezalcev pa so n-ta način prej zvedeli v Severni Ameriki kot mi v Buenovs Airesu!
Bralci, ki zasledujejo naša polefna planinska dogajanja, so medtem gotovo že uganili, da gre za letošnjo Slovensko-argentinsko odpravo na Celinski led 1970-1971. Že spočetka januarja so odrinili ekspedicionarji odtod. Tonot z malo varianto: namesto ladie ali letala, so si- za prevozna sredstva do Lano Argentino omislili — tri avtomobila. Stare avtomobile. Citroen. Do zadniega dne v popravilih, priredbah in zboljša-
vah. „Kako le boste s temi kračami vse do Comodora Rivadavia in potlej še malone čez cel kontinent do Lago Argentino?“ jih neverjetno pobaram, ko mi pred odhodom pripovedujejo vsak dan znova, da temu avtu manjka še to in onemu ono itd. Nič kaj prepričljive se mi ne zde te tri citroenske pojave. Fantje pa kar zaverovani v njih solidnost in dostojnost. No, po že kako, si mislim. Saj so mladi. Se bodo že zmazali, če bo šlo kaj poprek. V naših mladih letih tudi mi nismo kaj prida spraševali in razmišljali o solidnosti ali ne-solidnosti naših izbir. In kaže, da je res šlo. Sam Bog vedi kako. A šlo je. Sicer ne bi poslali snoči sporočila o treh novih vrhovih. Bodo že povedali, ko se vrnejo, kolikokrat in kako so se morali preleviti iz planincev v mehanike. Vera, pravijo, da gore premika. V u"šem primeru je vsaj pripeljala fance do g“ra — in na vrhove.
še z eno posebnostjo se odlikuje naša letošnja odprava: niso samo fantje čVnk Prvič se jim ie pridružila zastopnica nežnega spola: žena ing. Jureta Skvarče, ga. Silvia Nieves Lag. Ver‘etno ie bil za začetek nagib za tako Oaioč;tev boli niena ljubezen do Jureta ko+ do gora. Za trdno pa vem, da bodo tudi nio gore osvojile, čenrav so ji za nameniena le manišinska dela v matičnem taborišču. Kdor enkrat okus5 "blizu goro in ni ravno kak kilavec. *e~ko da ji ne bi zapadel. Nemara bo S;!vij'n zgled našel odmev med našim1 dekleti planinkami I
Odpravo vodi ing. Jure, njegov pomočnik je brat Peter Skvarča (kako bi brez njega!), zdravje ekspedicionar-jev ima na skrbi dr. Ruis Estevez, Mario Serrano je tudi že kar stalen član naših odprav, novak pa je letos Eichard Chemiovisky.
Delovno področje odprave je letos južno pogorje gorskega sklopa Maria-no Moreno. Kot glavni cilj pa je bil že lani, ča že ne leto prej, izbran Riso Patron. Sila privlačna gora na Patagonskem celinskem ledu, onkraj velikansko razpotegnjenega ledenika Upsala. Že prečkanje ledenika je prava avantura in planinska storitev visokega reda. Riso Patron sam je doslej neraziskan in možne smeri niso znane. Zato ne bo čudno, če se bodo morali letos omejiti le na raziskovanje pobočij in ostenja. Cerro Norte je dovolil zmago na svojem vrhu šele po štirih letih vnetega obleganja.
Kateri so trije nanovo pridobljeni vrhovi, Washington ni vedel povedati. Kako bi mogel razumeti Amerikanee na tisoče kilometrov daleč kako špansko ali celo slovensko ime in ga potlej celo vsaj približno podobno ponovit:! A to nam bodo vse natanko razložili naši fantje, ko se vrnejo. Takrat jim bomo tudi lahko čestitali k tej njihovi novi zmagi in se jim zahvalili zanjo. Tako mi planinci, kot slovenska skupnost nasploh. Saj nam brata Skvarča že celo desetletje, leto na leto, nizata nove dokaze slovenske navzočnosti m dejavnosti v svetu.
dpi,
TRI NOVE OSVOJITVE NAŠIH PLANINCEV
,Vsi ekspedicionarji O. K. Doslej
UMETNIK KOT SOVRAŽNIK
Pod zgornjim naslovom je bil 24.
10.	70. v ameriškem dnevniku New York Times objavljen članek Mihajla Mihajlova, vsled katerega je bil, kakor smo poročali v prejšnji številki našega tednika, klican pred komunistično sodišče v Novem sadu.
V članku Mihajlo Mihajlov med drugim tudi piše:
„Postaviti vprašanje, zakaj naj bi človeka, ki piše knjižna dela, poje pesmi, komponira glasbo ali slika, morali smatrati za potencialnega sovražnika družbenega sistema, v katerem živi, ne izgleda čudno. Takšno vprašanje ne bi postavil nihče, ki živi v totalitarnem sistemu kitajskega ali sovjetskega kova. To je jasno brez razlage.
Ali se še vedno najdejo ljudje, ki ne razumejo, zakaj taka gonja proti Pasternaku in njegovemu romanu ,Doktor živago'? Ali je še vedno kdo, ki se oprašuje, zakaj ta roman ni bil objavljen v Sovjetski zvezi? Kaj ie / Aleksandrom Solzenicinom ? čudno je, da je Solzenicin še vedno živ. In še na svobodi! Spomniti se je treba samo mučencev ruske književnosti v zadnjem pol stoletju, imen tistih stotin in stotin ubitih ali transportiranih v tabore za prisilno delo — imen ruskih piscev, slikarjev in celo glasbenikov — da bi bilo razumljivo, kakor lahko se je zbuditi, kadar se najde še kdo, ki bi postavil vprašanje — zakaj !...
Velika večina umetnikov, ki tso pustili svoja življenja po kazenskih taboriščih ali ki so še v njih, kakor Andrej Sinjavski, niso bili nikdar politični nasprotniki režima v zahodnem pomenu besede. Posvetili so se umetnosti... Pisali iso romane, komponirali glasbe, slikali. Vendar jih je silovit propagandni stroj tistih, ki imajo oblast, skušal predstaviti kot agente imperializma, kot nevarne sovražnike...
Ponavljam: Pasternak, Sinjavski, Solženicin — resnično so nevarni diktaturi »sovjetske komunistične partije.
Da bi pojasnil nepomirljivo nasprotje med stvarno umetnostjo in komunističnim totalitarizmom, bom v nekaj besedah poskušal podati tisto osnovno misel, na kateri ta totalitarizem počiva. Stvar je v tem: svet, v katerem živimo, je zelo slab. Vse okoli nas so bolezni, trpljenje in krivice. To je dokaz, da ni razumne Sile nad človeštvom (in tudi če bi bila, bi t0 mogel biti samo neki slab bog, proti kateremu bi se bilo vredno boriti). Obstaja samo Narava, ki je sovražno razpoložena proti človeku. Raj na zemlji je možno ustvariti. Toda, da bi Naravo zmagali, je treba neorganizirano in nerazumno človeško družbo podvreči razumu in disciplini. Družba je kakor Narava — to se pravi, slaba.
Družba mora biti organizirana na razumni, znanstveni podlagi. Takšno družbo je mogoče ustvariti samo z eno skupino ljudi, s partijo. Da bi bila uspešna, mora taka partija imeti absolutno oblast. Zato je zmagati nad Naravo nemogoče brez totalitarne diktature nad narodom. A diktatura ni možna WWAV\W,V,\W,V,iMWWw
c	LUDVIK PUš
(Nadaljevanje s 1. »str.)
verjemi, je to vse premalo. Vesel sem Te.
Vprašanje: „Morda si pa le imel pri vsem tem le še kak drugi ttidi pomemben nagib ?‘‘
Odgovor: „Med prvimi nagibi, da sem se lotil pisanja je bila vsekakor želja, ustvariti nekaj umetniško lepega in življenjsko vrednega in to pokloniti svojemu narodu. Temu osnovnemu nagibu se je pridružil še drugi. Kot dobro veš, sedanji oblastniki v domovini načrtno pišejo in govore, kakor da bi se bila zgodovina našega na -roda začela šele s komunistično revolucijo. Desetletja pred tem ni bilo nic, Sârnâ praznina, ki da o nicj ni vredno govoriti ali pirati. Velike in pomem-bne zgodovinske dogodke iz časa pred njihovo revolnc’jo omalovažujejo fJ' pa o njih kar molče, kakor da jih sploh ni bilo. Meni se to na vso moč upr-a. Bil sem med igralci, ki so se iskreno prizadevali pomagati narodu, ki so dali iz sebe ■ose, da bi slovenstvo kar se napredovalo no besedah na že narodne him^e „Nanrei. zastava Slave! — To 'p resni-g. katero k treba novedaM Ker pa je v tujem sv? tu drugače m motreče povedati, sem nam-sal kpi-v„, w ,-0 bo. ?e božJp volja, večno izpovedovala.“
brez oblasti, ki vlada človeškim dušam. Vsebina vsega je — oblast.
Kaj vse ne storijo, da bi ukrotili ta najbolj nepokorljiv element, človeško dušo! Prvič, dokazujejo z znanstvenimi članki, da človeške duše ni, da je človek, koliko bolj je pokoren, toliko bolj je svoboden itd., itd. šolano modrost ohranjajo z grobimi policijskimi metodami. ..
Na začetku tega stoletja je predhodnik socialističnega realizma Maksim Gorki bil prepričan, da bo po revoluciji v ‘razumno organizirani’ Rusiji zraslo na stotine piscev takega kalibra kakor je bil Tolstoj. Vemo, kako se je takšno ‘organiziranje’ Rusije končalo. Vemo za tisoče in tisoče sovjetskih ‘piscev’ in ‘umetnikov’, brez slehernega talenta, ki so svojimi deli, narejenimi po partijskih direktivah, preplavljajo časopise, izložbe, koncertne dvorane in filmske dvorane v svoji domovini.
Toda, umetnosti ni mogoče zadrževati. Samo z lažjo je možno ostvariti oblast nad človeškimi dušami. Umetnost odkrito izziva laž in je »sovražna sistemu, na katerem sloni oblast. Zato v Sovjetski zvezi napadajo kot sovražne ne samo Solzenicinove romane, temveč tudi glasbo Prokofijeva.
V gotovem smislu je vsa naša modema doba sovražnik umetnosti. Ne samo enopartijski sistem temveč tudi moderna tehnološka družba, ki ii je edini cilj materialna blaginja, lahko sprevrača ljudi v sužnje. Način, s katerim postopajo s človeškimi dušami v tak' družbi, je drugačen, kakor v državah pod komunistično oblastjo, v katerih je oblast bolj odkrita in bolj groba.
Spopad med umetnostjo in družbo-nim »sistemom ie vedno spopad svobode s tlačenjem, boi med resnico in lažjo, dvoboj med življenjem in smrtonosnim mehanizmom, ali, izraženo z besedo vere — bojo Boga s satanom.“
Mednarodni teden
Južnovietnamska vojska je ob podpori severnoameriških oddelkov, ki niso prestopili meje, vdrla v sosednja Laos in Kambodžo, da bi tam uničila sever-novietnamska oporišča in tkim. Hoči-minhovo stezo, po kateri je doslej Severni Vietnam praktično neovirano pošiljal vedno nove in nove oborožene oddelke v Južni Vietnam.
S to novo veliko vojaško operacijo, v katero tso tako zapletene tri države v Indokini, je znova vzniklo na dan spoznanje, da vojna v Vietnamu nikakor ne more ostati omejena. Vietnamska vojna je dejansko vojna celotne bivše francoske kolonije Indokine, ki se je po porazu Francozov razdelil na Vietnam, Laos in Kambodžo.
Komunisti iz Severnega Vietnama neprestano kršijo nevtralnost in neodvisnost Kambodže in Laosa, ker iso skozi njuno ozemlje speljali Hočiminhovo stezo za varno oskrbo svojih gverilskih oddelkov v Južnem Vietnamu. Nixon ie objavil, da ameriška vojska ne bo iz Južnega Vietnama stopila na tla Kambodže ali Laosa, pač pa bo v vsem podpirala južnovietnamsko vojsko v njeni akciji uničenja komunističnih oporišč v teh dveh državah.
Takoj sta seveda zagrozila Moskva in Peking Saigonu in Washingtonu, toda v severnoameriški prestolnici so izdavili, da južnovietnamski vojaški poseg v Kambodžo in Laos „ni v opreki z mednarodnopravnim načelom o samoobrambi.“
Medtem, ko »se je tako vojni požar na Daljnem vzhodu spet razširil, pa se je položaj na Bližnjem vzhodu, med arabci in Izraelom ohranil miren „za nadaljn’h 30 dni“, kakor je objavil egiptovski predsednik Sadat, ko je pristal na podaljšanje premirja.
„Vsem sije to majsko sonce, čmrlju in mravljincu, sinicam in ščinkavcem, vsem božjim stvarem, le človeku ne, človeku, ki ima dušo, razum in voljo, 1« ftrc» ne."
Ivan Cankar, Maj
IZ PISEM
Iz življenja in dogajanja v Argentini
NOTRANJA IN ZUNANJA FRONTA
Ostavka, ki jo je podal minister za socialno skrbstvo Francisco Manrique, katero so v javnost vrgli večerniki v torek 9. t. m. je postavila nov vprašaj za nadaljni razvoj te druge etape Argentinske revolucije. Popolnoma nepričakovan korak zelo popularnega ministra pa zadobi popolnoma svojevrsten prikaz, če naj verjamemo dodatnim poročilom, da je od Manrique-a odistavko zahteval sam predsednik gen-Levingston. Ob tem se lahko vprašamo: Ali je za Argentino prišel čas nacionalizma ?
V trenutku, ko zaseda ali se na zasedanje pripravlja 520 paritamih komisij, je vlada pričela ofenzivo proti zuninjemu in notranjemu sovražniku, ki ga predstavljajo veliki mednarodni monopoli in njihovi domači privrženci. Ta ofenziva je sicer še v povojih, je
le poizkus, ki pa lahko v svojem razvoju pelje Argentino po poti ki sta jo že ubrali Peru in Bolivija. Dejstvo, ds so v vladi tudi ljudje iz liberalnega tabora (ki v klasični argentinski politiki nasprotujejo takoimenovanim nacionalistom. je pot v bolj ektsfremne vode zaviralo. Z odstopom ministra za socialno skrbstvo, (smisel tega koraki bo laže doumeti ko preteče nekoliko časa), ki ie bil tipičen predstavnik liberalne frakcije, obstaja velika možnost končne nacionalne nadvlade.
Vrsta ekonomskih ukrepov, ki jih je vlada podvzela v zadnjih tednih, ki imajo vsi končen namen braniti domačo industrijo pred lakomnostjo tujih kapitalov, pa je bil storjen eden najvažnejših korakov v nacionalnem smislu odkar je leta 1966 vojska vrgla ustavnega predsednika Ilija. To nacionalno usmeritev je razložila vlada sa-
Ozadje zmage čilske KP na lanskih predsedniških volitvah
Nadaljevanje in konec.
6)	Oborožene sile (vojska in kara-binerji). Znan je prestiž, ki ga uživajo oborožene sile med čilskim prebivalstvom. Dezerterjev čilska vojska nima, prav tako ni kazna marksistična penetracija v njej. Vendar je prišlo lansko leto do protestov v motoriziranem regimentu „Tacna“ v Santiagu vsled nekih nepravilnosti, ki so povzročile nezadovoljstvo predvsem v častniškem zboru. Toda letalstvo in mornarica sta ostali nedotaknieni.
Nedavno se je zvedelo za ime nekega mladega bivšega karabinerskega častnika, ki se je boril v vrstah gverilcev beliviiske Osvobodilne fronte in ie hi] tam nb.it, na to deistvo ni odiekni-tn v vrstah čilske poKcre. (Niška policija na ie našla precej orožja, k? ie nrinerialo ksrabinerlem. v različnih
ri-ceVkavah skrivališč MTR-a. To gibanic pq -nnanečaln nnedne-cm ropom bank v Fkmtiacm in Velparaisu.
7)	čilska komunistična partija je vedno prednjačila v omalovaževan in različnih javnih in zasebnih ustanov, predvsem: sodstva, nemarkpističnega ‘V-ke, šolstva, policije in različnih ministrstev Freieve vlde.
8)	Tudi Cerkev je utrpela močno penetracijo ter je partiji uspelo ustvariti več organizmov krščanske levice, v katere so se mnogi katoličani uvrstili iskreno, brez sumničenj. Sem spa-
dajo: Mlada cerkev, Delavsko gibanje katoliške akcije, Katoliška delavska mladina, Katoliška študentska mladina in Katoliška univerzitetna mladina. Lansko leto ni nastopilo, kakor se je to zgodilo leta 1964, Allendistično katoliško gibanje, ki je takrat povzročilo mnogo debat. V večino teh organizmov se je partija vrinila s tako silo, da so celo njihove publikacije branile Allendejevo predsedniško kandidaturo že vnaprej, predno sta jo sploh uradnu priznala klasifikacijsko sodišče in kongres, kakor to zahteva čilska usta -va.
Mlada cerkev je n. pr. v tisku objavila 12. septembra 1970: „Po navodilih evangelija, zvesto in v službi narodu, se gibanje Mlada cerkev predstavlja ljudstvu z dejanji, kakor je bila zasedba katedrale v Santiagu, ki je bila prvo dejanje ža dosego ciljev, za katerimi gremo, da bo Cerkev postala ena z ljudstvom in njegovim bojem. Pozdravljamo zmago, ki si jo je ljudstvo priborilo 4. septembra. Priključujemo se resnično ljudski vladi naše zgodovine, po zakoniti in demokratski zmagi ljudskih sil.“
Vsekakor je ta proglas bolj podoben marksistični deklaraciji, kakor pa pozivu Cerkve naj bi se pomirili duhovi v državi, razdvojeni vsled volilnega rezultata.	,v i i|j
Uredništvo v vednost svojim bralcem posnema nekatere poglede in mnenja na razvoj dogodkov okoli slovenskega prostora, kakor jih more razbrati iz pisem, ki jih dobiva od, za -slovenske probleme, zainteresiranih rojakov v Evropi, ZDA in drugje po svetu.
Nekaj izvlečkov:
„Tisto o tržaškem vprašanju ste dobro napisali. Tu smo bili vsi Slovenci brez izjeme edini, da je Tito dobro naredil, ker ni šel v Rim. Italijani so ostali enaki kot vedno: sanjajo o naši zemlji. Dejstvo je, da so to po. bili Slovenci in Hrvatje, ki so pritisnili na Tita, da je odpovedal obisk, če bi bilo odvisno od Srbov in Beograda, bi bil Tito tudi to klofuta pospravil in šel v Rim kot da se ni nič zgodilo...“
V zvezi z medrepubliškim presnavljanjem celotne politične ureditve tkim. Federativne social, republike Jugoslavije, ki ga je naš tednik nakazal z delno objavo nedavnega govora podpredsednika slovenske komunistične vlade dr. Franceta Hočevarja, je uredništvo na svoje zadevno vprašanje dobilo iz Evrope naslednje mnenje:
„Nova ustava bo dala Sloveniji pravic, kot jih doslej še ni imela. Približala se bo idealu države... Slovenci na obeh straneh meje si od tega dosti obetajo...“
Posebej nas je zanimalo tudi vzdušje v Jugoslaviji, se pravi v Beograda in Zagrebu ob priliki Nixonovega obiska Titu. Poročilo, ki smo ga takrat prinesli, je bilo posneto po ameriških tiskovnih agencijah. Zlasti v argentinskem tisku je šel Nixonov obisk v Jugoslaviji mimo kot za latinsko Ameriko nezanimiv dogodek in so bila zato pomočila o njem silno skopa, komaj nekai vrsfe. Iz pisma našega poročevalca ob ‘arijam o v tej zvezi:
W,V.W.V.V.V.V.WA^WVW
ma v obširnem dokumentu.
Osnova dokumenta baje izhaja >z 'edra oboroženih sil, ki naj hi ga bile uredložile že bivšemu predsedniku gen. Onganiu. Ker ta s slično preusmeritvijo revolucionarnega pokreta ni so glašal, so ga strmoglavili. Opazovalci menijo, da je med sedanjim predsednikom Levingstonom in vojaškimi poveljniki na tem področju popolno soglasje. „Poglobitev“ revoluciie v nacionalnem smislu je za državo nujni potreba. Dogodki, ki jih doživljamo, in tisti, katerim bomo v prihodnjh tednh še priče,, bodo jasneje pokazale kam revolucija plove.
Druga že omenjena gibanja pa so v santiaškem tisku med drugim proglašala:
1.	„Pridružujemo se ljudski odločitvi v nedavnih volitvah, da je treba radikalno spremeniti politično-eko-nomske, družbene in kulturne strukture naše družbe.
2.	V zvezi s poskusi ustvariti med ljudstvom zmešnjavo, da bi bili volilni rezultati uničen, opozarjamo na:
a)	protidržavne akcije podjetnikov in lastnikov kapitala;
h) atentat proti državnim interesom in z begom kapitala in tehnikov;
c)	zmešnjavo, ki jo delajo komunikacijski organi, kateri begajo ljudstvo;
d)	izjave nekaterih politikov, ki se svoio politično kampanjo izvajali z ""ožniami p-oti demagogiji in politikantstvu in ki danes uporabljajo enake metode zn, obrambo svojih interesov -n privilegijev;
Po zmagi delavstva s kandidaturo TTnidad Popolar v osebi Salvadorja A-Hendeta pozivamo delavce, kmete in študente na nozabo ideoloških in predvolilnih' razlik in se skupno podamo na "■raditev nove družbe, v kateri bomo mogli vsi sodelovati.
Kot apostolska gibanja, ki tvorijo Cerkev, ustanovo Kristusa osvoboditelja v zgodovini in katere naloga je služiti človeku, se obvezujemo, da bomo delali na to, da bo proces spremembe. ki ga je nakazala večina, pomenil resnično osvoboditev, v kateri se bodo uresničile vrednote evangelija“.
„V Beogradu je bilo ljudstvo n« ulicah formalno prijazno in ni bilo kakih posebnih izrazov navdušenja; tudi ulice niso bile preveč polne. V Zagrebu je bilo pa vse silno spontano... vzklikanje Hrvaški in ZDA, z eno besedo: manifestacija ameriško-hrvaškemu prijateljstvu. Vodstvo hrvaške partije je postalo že vsaj toliko nacionalistično kot svoj čas dr. Mačkova stranka; na vsak korak Hrvatje manifestirajo svojo neodvisnost od Beograda. Sedaj niti skupnega hrvaško-srbskega slovarja nočejo več izdajati. Trdijo, da je hrvaški jezik samostojni jezik..."
Naš ocenjevalec gospodarskega stanja v Sloveniji in v Jugoslaviji nasploh, nam je glede nedavnega novega razvrednotenja dinarja, o katerem smo že poročali v našem tedniku, napisal tudi naslednje:
„Devaluacije seveda v Sloveniji niso bili veseli. Sicer pa bi bilo prav, da bi malo bolj skromno živeli. Zajemali se z veliko žlico in bolj zapravljali kakor Nemci ali Angleži po inozemstvu. Moralo je priti do tega. Pa še ta tečaj: en ameriški dolar* 15 din. ni realen. Moral bi bM vsaj 18 din..."
Osebno mnenje enega naših dopisnikov iz Evrope glede nadaljnega razvoja v Jugoslaviji in Sloveniji, zlasti še po Titovi ismrti, je med drugim naslednje:
„V Jugoslaviji se kuhajo zanimivo reči.' Osebno sem prepričan, da ker se čutijo Srbi ogrožene, ker bodo prvič po novi ustavi morali skrbeti zase, ne pa dobivati kot doslej denar iz zvezne blagajne, bodo po Titovem odhodu skušali po vojski izvesti udar. Bojim se le, da bo tedaj Italija skušala ‘zavarovati’ svoje interese. Ti pa so še zmeraj na meji iz leta 1920, če ne še xez...“	)
Iz Clevelanda smo dobili žalostno sporočilo, da je v Torontu umrl v sredo, 27. januarja, g. Lojze Ambrožič, st. Pokopan je bil v soboto, 30 januarja.
Pokojnik je bil naš zvest sodelavec, zlasti s svojimi članki v vsakoletnem Zborniku Svobodne Slovenije
Gospod Lojze naj v miru počiva, njegovim svojcem pa izrekamo globoko sožalje.
Uredništvo Svobodne Slovenije
Podpis: Delavsko gibanje katoliške akcije, Katoliška delavska mladina, Kmečka katoliška akcija. Katoliška študentska mladina in Katoliška univerzitetna mladina.
Večina katoliških delaviskih organizmov je včlanjenih v Lantinsko-a-meriški konfederaciji krščanskih sindikatov (C.L.A.S.C.)- s sedežem v Bruslju (Belgija).
Čilska Cerkev je deloma sodelovala pri marksistični zmagi s svojim tiskom, časopisi in revijami, v katerih ie spremenila svoje konservativno stališče — česar seveda ni bilo zametovati — toda je to spremembo spretne izkoristil marksizem. Med krivce A-llendeieve zmage je treba šteti tudi nekatere duhovnike, ki so s svodm o-sebn'm delovanjem obračali vod n na marksistični mlin. Po Alleudeievi zmagi so bdi med marksisti, ki so nahujskali delavce ali kmete na rroMza-kon;to prilastitev zemlje, celo nekateri tkim. delavski duhovniki in celo redovnice.
9)	Umetnost na splošno je bila lahek plen komunistične partije. Sem j« treba šteti: umetnike radija, gledališča, slikarje in televizijo, katerim je partija oskrbovala štipendijska potovanja po državi in celo v tujino. Glasba in pesmi »so bile pravi partiiski trojanski konj v radiju in televiziji p*» vsej državi, vključno v vladnih organizmih. kakor je n. pr. Inštitut za po-liedelsko-živinorejski razvoj (IN-DAP), ki je plačeval programe, kater» (Nadaljevanje na 3. str.)
(
AÑO (LETO) XXX (24) No. (Štev.) 6.
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIR» 11. februarja 1971
Oh političnih ugrabitvah
RAZKRIŽJE
Niti Organizacija ameriških držav (OEA) niti Zahodno evropska unija (šest držav Skupnega evropskega trga in Anglija) ne morejo izdelati politike, po kateri bi enotno postopali z ugrabitelji diplomatov.
Britanski funkcionar zunanjega mi nistrstva Geoffrey Rippon, je ugrabitev imenoval „nalezljivo bolezen“, ki je v latinski Ameriki dobila že epidemičen obseg in se je razširila že tudi na Kanado in Španijo.
To oznako je Rippon podal ob ugrabitvi britanskega veleposlanika v Montevideo, Geoffreya Jacksona, ki ga ugrabitelji Tupamari še vedno skrivajo. Predsednik Zahodnoevropske unije, luksemburški zunanji minister Gaston Thorn je v imenu te meddržavne organizacije izrekel Angliji obžalovanje, vendar pa je bilo kazno, da v Londonu niso bili — v zunanjem uradu — čustveno preveč prizadeti, saj je isti Rippon takoj trdo pribil, da „absolutno ni govora, da bi Anglija plačah’ kakršno koli odškodnino“ za ugrabljenega veleposlanika. Obratno, ponudilo se je uruguajski vladi, da je pripravljena dodati svoio vsoto za tistega, ki bi dal informacije o tupamarovskem Skrivališču.
To britansko stališče, politično hladno in premišljeno, je daleč od zadržanja zahodnonemške vi'de aprila lanskega lefa, ko je ta velesila poskušala
—	dasi ti ni uspelo — prisiliti majhno gvatemalsko državo in meno vlado, d-1 bi ta plačala odkupnino za zahodno-nemškega diplomatskega predstavnika, ki so ga ugrabili gvatemalski komu • nistični teroristi. Britansko časonisv je ob priliki tupamnrovske ugrabitve Jacksona v Montevideo komentiral >. da „uruguajski teroristi prav gotovo nico brali naših poročil o postopanm naše tbritanske) vlade s kanadskimi teroristi, ki so ugrabili našega konzuia Grossa. Prihranili bi si veliko nenri-lik.“ Britanska vlada je tudi takrat odklonila sleherno misel na pogajanja s kanadskimi prevratniki.
Poznavalci britanske diplomacije pravijo, da je iz izjav Rippona razvidno, da je bil Jackson kot poslanik po ugrabitvi „razvrednoten in potegnjen iz prometa“ in ni sedaj nič več
—	ali nič manj — kakor samo še predmet za antikvariat. Takšna je hladna treznost britanske diplomacije.
Ostali člani Zahodnoevropske unije pa niso mogli slediti mrzli logiki tega argumenta in so zavrnili britanski predlog, naj bi z ugrabitelji diplomatov postopali na enak način, kakor z ugrabitelji letal ter jim pod nobenim pogojem podarili politično zaščito.
Organizacija ameriških držav je ob svojem nedavnem zasedanju, na katerem je razpravljala o podobnih predlogih nekaterih latinskoameriških vlad že imela zgled v Zahodnoevropski uniji. Opazovalci se ne čudijo, da do odločnih in enotnih nastopov ni prišlo, že manj do pozitivnih sklepov proti teroristom. Nedotakljivost načela ne-vmešavanja v notranje zadeve drugih držav in načela o politični zaščiti je premagala hladen politični razum.
Argentina je, kakor je znano, bila prva latinskoameriška država, ki ni sprejela terorističnih zahtev, ko je tedanji predsednik Ongania zavrnil vsako pogajanje, da bi teroristi osvobodili ugrabljenega paragvajskega diplomata. Ongania je imel vso podporo paragvajskega predsednika Stroessner-ja. Anglija je sedaj stavila nov zgled, ko je na kocki življenje politični mnogo važnejše osebe, kakor je bil paragvajski konzul. Največjo hrabrost je pa doslej pokazala urugvajska vlada. Vzdržala je silovit pritisk tupamarov-skega umora ameriškega diplomata, u-grabitev svojih lastnih državljanov in funkcionarjev in, kar je največ, silovito sovražno razpoloženje Uruguajcev samih, ki so v Tupamarih na začetku niihovih akcij gledali Robin Hooda dvajsetega stoletja
Nedavno dovoljenje uruguajske vlade, da »sme v državo spet prihajati tuje časopisje, ki Tupamare omenja
Slovenci živimo na prostoru v Evropi, ki mu nekateri pravijo, da je kakor na prepihu, izpostavljen viharnim vetrovom italijanstva in nemštva. Posledice tega stanja so bile za nas Slovence v narodnostnem oziru tragične, saj emo izgubili zlasti v prid nemštvu večino svojega ozemlja na severu. Ita-lijanstvu smo se sicer bolje zoperstavljali, toda le za našo vzhodno mejo „bratsko“ Hrvatsko smo ostajali mirni.
Kaže pa da tudi tu mineva doba dobrega sctsedstva. Ne čudimo se, da slovenski živelj zatirajo na Koroškem, nrav tako nas ne preseneča zapostavljanje slovenstva na Goriškem in Tržaškem. Borimo se proti toku in protestiramo, to toliko bolj, ko smo na Koroškem doživeli, da je bil slovenski živelj zapostavljen celo v božjih hramih, iz samega škofijskega dvorca v Celovcu. Toda temu se ne čudimo. Slovenstvo in nemštvo sta si bila in si bosta ostala neprijatelja. In italijan-stvo in slovenstvo ne bosta postala prijatelja.
■Da bi se nam kaj podobnega moglo goditi na naši vzhodni meji s Hrvatsko, si nismo predstavljali.
Vzhodno od Ljutomera, tik ob slo vensko-hrvatski meji leži vas Razkriž-je, na ozemlju »slovenske republike. Ima slovensko šolo s slovenskim učnim osebjem, v župnijski cerkvi poje samo slovenski pevski zbor, po zadnjih statističnih podatkih iz leta 1961 je bilo na ozemlju župnije 92,7 odstotka Slovencev. Toda župnija Razkrižje spada pod zagrebško nadškofijo in ne pod mariborsko, ker škofijske meje na tem področju ne sovpadajo z republiškimi.
V Razkrižju kljub 92,7 odstotka Slovencev doslej niso imeli slovenske maše. Zagreb je nastavljal tja hrvatske župnike. Trenutno župnikuje neki Slaviček. Teh 92,7 odstotkov Slovencev je nedavno zaprosilo za slovensko mašo, pa jim je župnik odgovoril, da „slovenske maše ne more dovoliti, ker bi to povzročilo nemir v župniji“. Župnik je vsekakor mislil na 7,3 odstotka Hrvatov v Razkrižju. Poleg njih je tam nekaj Srbov, morda še kak Črnogorec.
Ljubljanska Družina je objavila, da je zagrebški nadškof dr. Kuharič, ki je »sedaj tudi predsednik jugoslovanske škofovske konference, na tiskovni konferenci v Zadru lansko leto izjavil, da „po razpoložljivih poročilih in po oceni položaja je gotovo, da tam živi 95 odstotkov Medžimurcev, ki se čutijo Hrvate in ki ne žele, da br se spremenile škofijske meje in da bi se spremenilo obstoječe stanje glede liturgičnega jezika oz. liturgičnega življenja.“
Izjava zagrebškega nadškofa je „naletela na začudenje“, piše Družina. „Razumljivo je, da se moramo »spraševati, kako je mogoče 92 odstotkov Slovencev v Razkrižju spremeniti v 90 odstotkov Medžimurcev, ki se čutijo Hrvate...”
Problem Razkrižja so imeli v debati tudi na zadnji škofovski konferenci in je po njej tudi ljubljanski metropolit dr. Pogačnik podlegel zagrebškemu pritisku, medtem ko je mariborski škof dr. Držečnik obstal na braniku pravic slovenskega Razkrižja.
Dr. Pogačnik je namreč izjavil:
imenoma, pa že ni več treba gledati kot zmago svobode tiska. Opazovalci ugotavljajo, da je rezultat enega leta-odločnosti in enega leta nepriljubnosti, ki se že sprevrača v odobravanje uru-guajskega javnega mnenja vseh Are-covih nastopov proti teroristom. Uru-guajci in z njim polagoma tudi javna mnenja v drugih latinskoameriških republikah »sicer silno počasi, pa vendar, spoznavajo pravilnost zahteve razumnih političnih voditeljev, da je treba tudi s političnimi teroristi nastopati kot z navadnimi kriminalci.
če se bo proces razvijal naprej v tej smeri in ne bo kak nepredviden dogodek razvoja zavrl, je upati, da se je že rahlo začelo jasniti na političnem obzorju latipske Amerike.
„Koncil ras predlaga, naj bi se škofijske meje ujemale z državnimi oz. republiškimi. Toda, če bi zaradi takih sprememb nastal v župniji Razkrižje nemir, bi bilo to hujše kakor ohraniti ‘status quo’. Tudi mariborski škof, ki je to vprašanje sprožil, je zdaj mnenja, naj se stvar pusti na miru. Mislim, da je s tem ta zadeva rešena“.
Dr. Držečnik pa je glede zgornje dr. Pogačnikove izjave med drugim pojasnil: „Razkrižje je leta 1933 pripadlo politično takratni Dravski banovini. Cerkveno je prej pripadalo župniji štri-gova, ki spada v zagrebško nadškofijo... Za časa 2. svetovne vojne je bile v Razkrižju ustanovljena samostojna župnija, po končani vojni pa je bil Razkrižje zopet priključeno republik' Hrvatski. Na zahtevo prebivalcev jc prišla uradna komisija iz Beograda, k' je na podlagi svojih ugotovitev odloči la, da spada Razkrižje v Slovenijo. Ponovna priključitev se je izvršila let; 1946. Pri ljudskem štetju 1961 se y 92,7 odstotka prebivalcev izjavilo zr slovensko narodnost, kakor navaja službeno poročilo občine Ljutomer, kamo: spada Razkrižje...
Leta 1955 je prišla k meni depu-tacija razkriških župljanov s prošnjo da se začne ponovni postopek za priključitev Razkrižia mariborski škofiji Pri škofovski konferenci (?o je) zadeva obravnavala šele leta 1969 na jesenskem zasedanju...“
Dr. Držečnik nato navaja dokaze s katerimi je utemeljeval slovenski značaj Razkrižja in nadaljuje: „V Zagrebu pa teh dokazov ne priznajo, marveč trdijo, da so se prebivalci Razkrižja le iz gospodarskih razlogov priključili Slo-veniji in jih smatraju za Medžimurce — Hrvate... škofovska konferenca. . je priporočila zagrebškemu ordinariju da se v Razkrižju uvede ena službr božja v slovenskem jeziku, da bi se laže ugotovilo dejansko stanje. To pa se n; zgodilo z motivacijo, da bi v župniji nastal nemir...
Ker... iskreno želim, da bi se vprašanje Razkrižja mirno in pravično ure dllo v domačem krogu, sem... pisme no poročilo o razpoloženju v župniji... zaključil z besedami: ‘Ker večina žu^ ljanov misli, da je prošnja za slovensk-bogoslužje naperjena proti župnik»-Slavičku... je bolje zadevo za seda' pustiti pri miru*. Nikakor pa ne mislim, da je zadeva s tem rešena oziroma končana“.
Kljub temu, da je Cerkev v Jugoslaviji s protokolom leta 1966 in lansko leto z obnovo diplomatskih odnosov med Beogradom in Vatikanom dosegla neke vrste modus vivendi s Titovim komunističnim režimom, se nam zdi, da ima še vedno veliko, veliko drugih proble mov, ki jih bo morala reševati, kakor pa da zaradi čudnega nacionalnega šovinizma peščice Hrvatov in njihovega župnika ter nerazumljivega podpiranj? tega šovinizma s strani zagrebškega nadškofa, ko Slovence enostavno pretvarja v Hrvate, izgublja dragoceni čas na škofovskih konferencah. Če je slovenskem bogoslužju nasprotoval nemški cerkveni predstojnik v Celovcu in če je bilo slovensko bogoslužje zatirano od italijanskih cerkvenih krogov, hrvat-skim cerkvenim predstojnikom teh „zgledov“ ne bi bilo treba posnemati
Vsaj doslej je slovenski narod skušal ohranjevati drugačno mnenje o svojih vzhodnih sosedih. Za bodočnost oben narodov bi bila resnična škoda, če bi Razkrižje postalo „razkrižje“ medsebojnih odnosov.
Nuevamente guerrillas en Solivia
El gobierno boliviano anunció hace pocos días haber descubierto y anulado un nuevo grupo de guerrilleros, que habían stablecido su campamento en la zona oriental del país. Los guerrileros, que según el material y la documeen-tación encontrados profesan la ideología castrocomunista, se encontraban en plena fase de adiestramiento, para luego comenzar la lucha revolucionaria, tendiente a establecer un gobierno similar al de La Havana.
Tanto los continuos ataques de la guerila urbana, que a diario podemos localizar en distintos países,como la esporádica aparición de grupos similares al recientemente descubierto en Bolivia, demuestran a las claras, que el comunismo no ha renunciado ni mucho menos a la vía revolucionaria para tomar el poder en América latina. Quienes lo entienden de otro modo sufren un lamentable engaño, que finalmente puede resultar fatal para la vida democrática del continente.
Ponovno gverile v Boliviji
Bolivijska vlada je objavila pred nekaj dnevi, da je odkrila in onemogočila novo skupino gverilcev, ki so vzpostavili svoj tabor na vzhodnem delu države. Gverilci, ki pripadajo, kakor dokazuje zaplenjen material in dokumenti, kastro-komunistični ideologiji, so se nahajali še v obdobju priprave, po katerem pa bi začeli revoluvionarno vojno, z namenom da bi vzpostavili podoben režim kot v Habani.
Tako nehni napadi mestne gverile, ki jih lahko dnevno zasledimo v r-.rnih državah, kot sporadični pojavi skupin kot pred kratkim odkrita v Bo-liviji, javno dokazujejo, da se komunizem še ni odrekel revolucionarni poti za prevzem oblasti v latinski Ameriki. Kdor drugače misli se nahaja v obžalovanja vredni zmoti, ki bo končno lahko še usodna za demokratično življenje dežel tega kontinenta.
s?
Od Ljubljane proti Kopru že nekaj čr»~,a polagajo koaksilni kabel. Odsek od Dostojne do Kopra je kot najnižji ponudnik dobilo delo podjetje Inženi-ring-Progres iz Beograda, ki je delavce najemalo v Južni Srbiji. Zastopniki podjetja so obiskovali vasi in ponujali ljudem zaposlitev pri polaganju kabla. Obljubljali so jim menda 42 dinarjev dnevno in hrano, zaslužili pa naj bi mesečno od 1500 do 2000 dinarjev.
Konec augusta so prišli prvi delavci. Nastanili »so jih v zapuščenih barakah v Kozini; v sobe so natrpali 40 oseb, ležišča pa so bila kar na tleh. Za hrano, ki so jo dobivali samo dvakrat na dan, so delavci plačevali po 12 din.; -avarovali jih tudi niso in ko so nekateri delavci zboleli, so morali sami '-ri‘i stroške zdravljenja. Zaradi nevzdržnih razmer so delavci prekinili delo, "ahtevali izplačilo in so odhajali domov.
Za nevzdržne razmere na delovišču podjetja so vedeli različni organi že pred prekinitvijo dela. Tako je 27. oktobra milica obvestila inšpekcijo dela, da 75 delavcev, ki polagajo kable, nima nobenih delovnih pogodb in da tudi niso socialno zavarovani. Obratovodja podjetja je trdil, da delavci nimajo pogodb, ker delajo le po nekaj dni. Toda tistih nekaj dni je bilo že kar dva meseca. Zaradi nerodnosti pri prehrani in za-
Soeialistieiia pravica“
radi nizke plače — delavci so delali po 10 do 12 ur, prejeli pa so zato 1015 din. — so začeli delavci zapuščati že oktobra delovišče.
Inšpektor dela v Kopru je poslal občinskemu javnemu tožilstvu prijavo za uvedbo kazenskega postopka proti direktorju „Inženiring-Progres“. Istočasno je bil o tem obveščen tudi republiški inšpektorat dela.
Kljub temu pa se podjetje ni prav nič zmenilo za vse to. Ker so skoro vsi delavci zapustili delo, so konec novem -bra nabrali novih 130 delavcev, ki »so pa 28. decembra stopili v stavko in nato odšli nazaj na svoje domove.
Obljube podjetja so bile velike, kakor so velike obljube komunističnega režima o — raju na zemlji. Toda resnica je povsem drugačna: delavci niso imeli niti najosnovnejših pravic dogo-tovljenih, živeli so v nemogočih prostorih in brez prave hrane. Konec decembra jim še hrane niso dali, ter je morala intervenirati policija, da iso jim preskrbeli vsaj minimalno hrane. Tak socialen odnos ni mogoč niti v najbolj „nesocialni kapitalistični“ državi. V komunistični Jugoslaviji oblasti niti v dveh mesecih niso rešile problema ter so delavci po dveh stavkah »sami rešili: odšli so domov... „Inženiring-Progres“ pa bo šel na lov za novimi delavci z novimi obljubami...
Ludvik Puš o svojem „KIasju iz viharja“
Lansko leto je izšla knjiga “Klasje v viharju”, katere avtor je dr. Ludvik Puš. Odmev, ki ga je izzvala med rojaki po vsem svetu je bil nadvse pohvalen. Zdomski listi, med njimi tudi naš tednik, so avtorju in knjigi izrekli svoje priznanje. Dr. Ludovik Puš je bil še pred tem izdal pri Mohorjevi družbi v Celovcu svojo prvo knjigo „Zgodbe mandrškega Ludveta“.
Zanimanje, ki ga je „Klasje...“ vzbudijo, je napotilo prof. Janeza Severja, da je dr. Pušu, ki živi v New Yorku, postavil nekaj vprašanj v zvezi s knjigo. Intervju, ki je izšel v Ameriški domovini, zaradi zanimivosti po-natiskujemo za naše bralce.
Vprašanje: Kaj te je napotilo, da si se lotil pisanja svojih spominov?
Nova degradacija Stalina
V Moskvi so dali na trg novo izdajo Sovjetske enciklopedije. V letošnji izdaji je Stalin spet komaj omenjen. V izdaji leta 1950 je bil enakovreden Leninu, „s katerim je ustvaril boljševizem“, v novi izdaji pa ob boljševizmu Stalina ne omenjajo, temveč gre vse priznanje isamo Leninu.
Stalinov policijski šef Lavrentij Be-
ria, ki je bil kmalu po Stalinovi smrti leta 1953 usmrčen, je imel v prejšnji izdaji štiri strani teksta in celostransko fotografijo. Leta 1953 so imetniki enciklopedije dobili navodilo, naj besedilo o Beriji „izrežejo s škarjami ali z britvico“ in na njegovo mesto vlepijo priloženo stran o „Beringovem morju“. V letošnji izdaji Beria sploh ni omenjen.
Odgovor: „Sedaj, v izseljenstvu, dosti razmišljam o glasu, v katerega je bilo po božji volji postavljeno moje življenje. Hočeš-nočeš, mora človek pri tem poskušati dobiti odgovor na vprašanja, v kakšnem odnosu je bilo njegovo življenje do dogodkov v tem čaisu, kako so ti vplivali nanj odnosno kako je sam skušal vplivati nanje in na njihov razvoj ter končno v vsem tem odkriti vsaj glavne črte podobe O vlogi, katero je sam igral na odru časa. — Mar se Ti, Janez, ne zdi, da takšna naloga že kar sama od sebe vabi po umetniški obdelavi ? Predmet obdelave, kakor je na primer moj, nosi vendar v sebi umetnostne prvine. — Res pa je, da sem vse temeljito premislil, preden sem se končno odločil, da se lotim te naloge ter tako, kolikor je še v mojih življenskih močeh, koristno- izpolnim zadnja leta svojega žvljenja.“
Po kratkem premolku pa je dodal: „Prijatelj iz Argentine, ki ga dobro poznaš, se mi je glede tega mojega ravnanja takole šaljivo izrazil;- Drugi v Tvoji starosti odlagajo pero, ; Ti pa si ga zdaj začel vihteti z vso »silo.., Če, pravim, da Ti k temu čestitam,
(Nadaljevanje na 2. str.)
Stran 4
P O
ŠPORTN EM
SVETU
V letošnji smučarsko skakalni sezoni se je svetovna elita že devetnajstič pomerila v novoletni skakalni turneji. Tekmovali so 30. decembra v Oberst-dorfu na 85 m skakalnici, 1. januarja v Garmisch-Partenkirchnu (90 m), 3. jan. v Innsbrucku (100 m) in 6. jan. v Bi-schofishofnu (100 m). Smolo so imeli na tej turneji, oziroma še pred začetkom, sovjetski tekmovalci, ki so se v Muenchnu zastrupili z jedio in so nato odpotovali nazaj v SZ. Na turneji je zmagal v Obersdorfu, Bischofshofnu in
Em dobro voljo
Lahko razume
„Res ne vem, zakaj mi pripoveduješ take otročarije.“
„Zato, da me lahko razumeš.'*
Prej videl
„Ali je tvoj ata doma?"
,jNe, ni ga.“
„Kako da ne, saj sem ga videl pri oknu?“	i
„Ja, ampak on vas je tudi videl in prej kot vi njega.“
Žival
„Katera žival nam daje mast, slanino in gnjat?“
„Mesar.“
Previdnost
„Zakaj ste pa dali narediti zibelko tako visoko?"
„Zato, da se gotovo sliši v kuhinjo, de pade otrok na tla."
OD DOMA
Stara riba malim ribicam: „Zapomnite si, otroci: če hočete dolgo živeti, se držite jugoslovanske obale! Tam že deset let niso zgradili nobene ribiške ladje."
Vedno manj govorimo 0 naši edini poti in vedno več o našem edinem izhodu.
Naše gospodarstvo je doseglo tako stopnjo blagostanja, da blago kar stoji po skladiščih.
UNIV. PROF.
Pit. JUAN »UMK
fcpeeialbrt z« ortopedi!« ta travmatologijo
O'^hsira v torek, četrtek Ib aokoto od 17 do S©
C. Jmé- EL Uriburu 285, Cap. Fed,
Zahtevajta določitev ure na telefonu 49-585«
Dr. Tors** žnže>k
ADVOKAT
Uraduje od 17.30 do 19.30 Ponedeljek, sredo, petek,
Lavalle 2331, p. 5, of. 1« T. EL 47-4852
Garmisch-Partenkirchnu Norvežan In-golf Mork, v Innsbrucku pa je bil šele 16, ter je nasedel v »skupni oceni drugo mesto. Prvo mesto je zasedel Raška (ČSSR), ki je bil trikrat drugi, v Oberstdorfu pa peti. V Innsbrucku je zmagal Hubač (ČSSR), ki je v skupni oceni tretji.
Jugoslavijo so zastopali štirje Slovenci, ki pa letos niso imeli sreče. Najboljši Ludvik Zajc ise je pri treningu poškodoval in v Obrstdorfu in Garmi-schu ni tekmoval ter se zato ni uvrstil v skupni oceni. Doslej so se Slovenci pred leti na posameznih skakalnicah te turneje že prebili med prvo desetorico, tako Rogelj ter Šlibar in Eržen. V skupni uvrstitvi je največ dotsegel na turneji 1964/5 Ludvik Zajc, ki je bil v skupni oceni 11. Upali so da se bosta vsaj dva tekmovalca uvrstila med prvih trideset. Toda ni jim uspelo. Najboljši je bil Mesec, ki je zasedel 34. mesto. Štefančič 38 in Demšar 49. Uvrstitve na posameznih skakalnicah: Oberstdorf 1. Mork (81,5, 84), 41. Mesec (76, 76,5). 44. Štefančič (72, 75), 64. Demšar (71,
74.5)	. Garmiseh-Partenkirchen 1. Mork
(94.5, 95),	31. Demšar (83.5, 87.5),
36. Štefančič (84.5, 86), isto mesto tudi Mesec (82.5, 84.5). — Innsbruck 1. Hubač (92, 96),	24. Zajc (86.5, 88.5),
35. Štefančič (85.5, 86), 37. Mesec (85,
85.5)	, 39. Demšar (80, 86). — Bischofshofen 1. Mork (101.5, 102.5), 25. Mesec (91, 95), 30. Zajc (88.5, 95), 38. Štefančič (86.5, 93), 49. Demšar (82, 78.5).
V	Ljubljani so pripravili načrte za zimski bazen 50x21 m, s petmetrskim skakalnim stolpom, eno trimetrsko in dve enometrski skakalnici ter vsemi pripadajočimi pritiklinami, ki naj bi ga zgradili v Tivoliju.
V	tekmovanju v slalomu za „Srebrno jelko“ je v Berchtesgadnu (ZRN) zmagal svetovni prvak v tej disciplini Francoz J. A. Augert v času 119,55. Proga je bila izredno težka, že po prvem teku je število tekmovalcev padlo od 73 na 30, v drugem teku je bilo spet nekaj „žrtev“, med njimi vodilni tekmovalec prvega teka Švicar Thoni. Poljak Bachleda in Francoz Duvillard. Tako se je število skrčilo na 18 in prav na to zadnje mesto se je uvrstil Slovenec Gazvoda s časom 139’13.
Na Pohorju so se najboljše tekmovalke v alpskem smučanju pomerile v veleslalomu in slalomu za „Zlato lisico“, ki je bila 4. in 6. januarja. Tekmovanja^ ki je veljalo tudi- za svetovni pokal in je bilo na Pohorju že osmič, se je udeležilo 74 tekmovalk iz 12 držav. V slalomu je zmagala lanskoletna zmagovalka pohorskega veleslaloma Avstrijka Annemarie Proell, drugo mesto je zasedla Kauter (Avstrija), tretje Cochran (ZIDA), šele na peto in šesto mesto sta se uvrstili Francozinji Steu-
rer in Lafforgue. V slalomu je zmagala Francozinja Mačehi, drugo mesto je zasedla Avstrijka Proell, ki je s tem osvojila prvo mesto v kombinaciji. Slovenke niso zasedle vidnih mast, tekmovalo jih je 10, kar jim je bilo v dobro šolo. Najbolje se je uvrstila Cizejeva iz Maribora, ki je v veleslalomu bila 53., v slalomu 29., v kombinaciji na je bila med petindvajsetimi uvrščenimi 24.
omtTiu
NEDELJA, 14. februarja 1971:
V	Carapachayu pusto rajanje z orkestrom Planika.
SOBOTA, 20. februarja 1971:
V	Slomškovem domn ob 21 veseloigri „Gosposki ženin“ in „čudni snubci“
NEDELJA, 21. februarja 1971:
V	Slomškovem domu ob 18 veseloigri „Gosposki ženin“ in „čudni snubci“
TOREK, 23. februarja 1971:
V	Slomškovem domu popoldne pustna veselica.
NEDELJA, 14. marca 1971:
Velika tombola v Slomškovem domu
SLOMŠKOV DOM
prireja v soboto, 20. febr., ob 21 in v nedeljo, 21. febr., ob 18
VESELOIGRI
„Gosposki ženin“
in
„čutlni snubci“
Vsi rojaki vabljeni
ZOBOZDRAVNIK
Dr. Leandro F. Peljhan
M. P. 10693
Ordinira v torek, četrtek in soboto od 15 do -21
Mariano Acosta 432, Capital
Zahtevajte določitev ure na T.E. 67-9791
DRUŠTVENI OGLASNIK
Seja voditeljskega svetla šolskega odseka ZS bo v petek, 12. febr., ob 19.30 v Slovenski hiši. Vabljeno vse učiteljstvo. Prosimo, da voditelji(ce) prineso poročila.
PRISPEVAJTE V TISKOVNI SKLAD SVOB. SLOVENIJE!
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAVI Ê CASCANTE
Escribano Público
Gutgolte 1642	Bueno* Alarm j
Pta. baja, ofie. 2 T. E. 36-8827
ODVETNIK
Dr. FRANC KNAVS
TUCUMAN 1455, piso 9, oficina “E”, Capital
V januarju bo pisarna zaprta zaradj počitnic.
ESLOVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Stare Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N’ 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N’ 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N» 996.221	
Naročnina Svob. Slovenije za leto 1971: za Argentino $ 3.500.—. Pri pošiljanju po pošti $ 3.600.—. — ZDA in Kanada 13 USA dolarjev; za Evropo pa 15 USA dolarjev za pošiljanje z avionsko pošto. — Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 9 USA doL Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estado» Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213
14. marca 1971 VELIKA TOMBOLA v Slomškovem domn
■■■■■■■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■i
POČITNICE V BARILOČAH do 10. marca
1	ar
Slovenska oskrba (stanovanje in hrana) ob jezeru in v hotelu Mascardi
!	'.‘''-i."	- ‘j
«	Informacije v upravi lista	:
s	:
30
Tombola naiPrfeisvi
4. IV. 1971
Slovenski restavrant, bar in confitería “MILLION’S STAR”
Krasni in idealni prostori za privatne in trgovske sestanke in večerjo. Izvrstna postrežba. © Izbira jedil po domačih in tujih okusih. Govorimo tudi slovensko.
Vljudno Vas vabimo, da nas obiščete.
Avda. Libertador 15.299 esq. M. Coronado SAN ISIDRO
Rezerviranje na T. E. 743-4786
(Ob sklicevanju na'ta oglas poseben popust)
NEDELJA, 14. februarja, v CARAPACHAVU
puslno rajanje
z orkestrom Planika
Tombola bo nepreklicno in ob vsakem vremenu dne 7. marca 1971.

SLOVENSKA HRANILNICA z. z o. z.
(Coop, de Crédito „S.L.O.G.A.“ Ltda.)
Bartolomé Mitre 97
Ramo* Meji»
T. E. «58-6574
KINTA SLOGA
Del Cielito 279 — Villa Udaondo
Poletna sezona 1970/1971
Do 14. marca 1971 vse dni v tednu, razen ponedeljka, od 9 do 21.
Vstopnina:.ob sobotah, nedeljah in praznikih $ 3. - za osebo. Vstopnina: ob delavnikih $ 2.— za osebo,
I	Sezonska vstopnica: $ 30.— za osebo.
i
Otroci članov do izpolnjenega 14. leta imajo vstop le z družinsko člansko izkaznico, sicer pa brezplačno; od 15. do 18. leta pa za polovično ceno. Vstop na kinto je dovoljen samo članom Slovenske hranilnice in njihovim družinam s posebno izkaznico, katero dvig-I	nite v zadružni pisarni za ? 1.—.
Na kinti bo vedno na razpolago hrana in pijača po zmernih cenah.
I
I \
I	,
i
■B*a»Ba*aaMaaaaaaaaaM«Baaaa«aaaBaaaaaaaaaaaaaaaaaaaBaaBaaa»aaBBaaBaBBBaaaaaaaaa*aaBaaaaaBaBaBMBa
I
a
a
x
a
:
m
m
m
m
a
a
:
a
a
x
a
~a
a
a
i
«J
Aleksander Solženicin
En dan Ivana Denisoviča
Vdovuškin je dobro vedel, da Šuhov ni spadal med tiste, ki bi se drenjali v ambulanti. Imel je pravico, da zjutraj osvobodi od dela samo dva jetnika in to je že storil. Imena obeh je zapisal v seznam pod zelenim steklom na mizi in potegnil črto.
— Prej bi se moral pobrigati. Prišel si tik pred razporedom na delo. Kako to? Na!
Vdovuškin je izvlekel toplomer iz kozarca, pokritega z gazo, skozi katero je bilo vtaknjeno še nekaj toplomerov, obrisal z njega raztopino ter ga pomolil šuhovu.
Šuhov se je usedel na klop ob steni, prav na konec, prav toliko, da se ne bi prekucnil z njo vred. Tega prostora si ni izbral nalašč, pač pa je s tem nehote pokazal, da v ambulanti ni domač in da je prišel prosit nekaj malenkostnega.
Medtem je Vdovuškin pisal dalje.
Ambulanta je bila v najbolj/ mirnem in oddaljenem kotu zone. Noben hrup nj prihajal semkaj, še stenske ure ni bilo, da bi tiktakala, kajti jetnikom niso dovoljevali ur, njim so čas določali načelniki. Celo miši niso grizle, ker jih je bila polovila ambulantna mačka, ki je bila za to nastavljena.
šuhov se je imenitno počutil, ko je sedel v tako čisti sobi, v takšni tišini,
pri svetli luči polnih pet minut, ne da bi kaj delal. Ogledal si je stene, ničesar ni našel na njih. Ogledal si je »svoj telovnik, številka na prsih je že poble-dela, moral jo bo dati obnoviti, drugače mu bodo stopili na prste. S prosto roko si je otipal kocine na obra?u, ki so kar precej zrasle, saj rasto od dneva kopanja, to je več kot deset dni. Sicer pa ga to ne moti. čez kakšne tri dni pojdejo v kopalnico, tedaj ga obrijejo. Zakaj bi hodil v brivnico in čakal v dolgi vrsti? šuhov se ni imel za koga lepšati.
Kp ise mu je pogled ustavil na Vdo-vuškinovi snežnobeli čepici, se je šuhov spomnil bataljonske ambulante ob reki Lovat, kamor se je zatekel s poškodovano čeljustjo, pa se je — občutljivec usrani prostovoljno vrnil v bojno črto. Takrat bi lahko najmanj pet dni ležal.
Zdaj pa mozga, kako bi zbolel vsaj za dva tedna ali tri, brez smrtne nevarnosti in operacije, vendar na bolniški postelji. Najbrž bi ležal tri tedne, ne da bi trenil, pa če bi ga pojili s čisto govejo juho, prava figa!
Toda, se je spomnil šuhov, zdaj v bolnici ne dajo ležati. Z novim transportom se je pojavil nov zdravnik, Stje-’ pan Grigorjič, uren in glasen, sebe priganja in b.olnike vznemirja. Izmislil si
je, da bi vse bolnike, ki lahko hodijo, pošiljali na delo okrog bolnišnice: postavljali bi ograjo, urejali »stezice, nosili zemljo na cvetlične grede, pozimi pa odmetavali sneg. Pravi, da je delo najboljše zdravilo zoper bolezni.
Na delu še konj crkne. To bi moral razumeti. Če bi se zdravnik pretegnil na zidarskem delu, z opeko, bi verjetno dal mir.
...Medtem je Vdovuškin pisal, pisal. To je bil sicer „levi" posel, ki ga Šuhov ni razumel. Vdovuškin je prepisoval novo dolgo pesem, ki jo je sinoči izbrusil in obljubil, da jo danes pokaže Stjepanu Grigčrjiču, prav tistemu zdravniku, ki zagovarja terapijo z delom.
Kakor se dogaja samo v taborišču, je prav Stjepan Grigorjič svetoval Vdo-vuškinu, naj se okliče za medicinskega pomočnika. In ko je zavzel mesto pomočnika, se je Vdovuškin pričel učiti na mirnih garačih, kako se dajejo injekcije v žile, pri čemer tem poštenim buticam ni prišlo na misel, da medicinski pomočnik sploh ni medicinski pomočnik. Kolja je namreč študiral na fakulteti za literaturo in aretirali so ga, ko je bil v drugem letniku. Stjepšn Grigorjevič je hotel, da bi Vdovuškin v v taborišču napisal, česar mu na svobodi niso dovolili.
... Skozi dvojne Šipe, ki jih je ledena skorja spremenila v belo, neprozorno ploskev, je v blaženo tišino komaj ko-
maj prodrl signal za odhod na delo. Šuhov je vzdihnil in vstal. Treslo ga je kakor prej, a da bi izmaknil prost dan, to se mu očitno ni posrečilo. Vdovuškm je stegnil roko, da vzame in pogleda toplomer.
— Poglej, nič posebnega ni, samo 37,2. Ako bi imel 37,8, bi bila zadeva razumljiva. Ne morem te oprostiti dela. Če hočeš, ostani na svoj riziko. Ko pre • štejejo ljudi, te bo zdravnik pregledal. Če ugotovi bolezen, boš prost; če te spozna za zdravega, pojdeš zaradi za-bušavanja v zapor. Bolje bo, če greš na delo.
Šuhov ni ne odgovoril ne pokimal, pokril se je in odšel.
Ali bo kdo na toplem sploh kdaj razumel koga na mrazu?
Mrzel zrak je tesno obdal šuhova z bodečo meglico ter ga prisilil, da ie zakašljal. Zunaj je bilo sedemindvajset, znotraj šuhova sedemintrideset. Sedaj pa — kdo bo koga.
V počasnem diru je šuhov poiskal svojo barako. Zborni prostor ob črti je bil še prazen, taborišče je molče ždelo. To je bila kratka in moreča minuta, ko se je vse prejšnje končalo, pa se vsi delajo, kakor da ne bo razporeditve na delo. Oboroženi stražarji so sedeli v topli vojašnici in prislonili zaspane glave k puškam, saj jih ni čakalo nič prijetnega: v »silnem mrazu bodo namreč cepetali po deskah na visokih strašnih stolpih, čuvarji na glavnih vratih
so metali premog v peč. Pazniki so v svoji sobi kadili zadnjo cigareto, preden se lotijo preiskovati jetnike. Jetniki pa, ki so si nataknili vse »svoje cunje in se okrog pasu povezali z vsemi vrvicami, si hkrati še pokrili obraz cd podbradka do oči z maskami pred mrazom, so ležali na pogradih, kar povrh odej, v klobučevinastih škornjih in zamrli z zaprtimi očmi. Dokler ne bo kriknil brigadir: „Vstanite!“
Dremavici se je prepustila tudi brigada številka 104 kakor v»sa deveta baraka. Le pomočnik brigadirja Pavlo je premikal ustnice, ko je s svinčnikom nekaj računal, in baptist Aljoška, sosed šuhova, ves čist in umit, je bral svojo zapisno knjižico, v kateri je imel prepisano polovico svetega pisma.
Šuhov je malone »strmoglavil v barako, vendar tiho, in se takoj napotil k pogradu pomočnika brigadirja.
Pavlo je privzdignil glavo.
, Vas nisD zaprli, Ivan Denisovič? Ste živi? (Zahodnih Ukrajincev nikakor niso odvadili, tudi v taborišču ne, «ia ne bi drugih vikali in spoštljivo navajali njih polnih imen. Pavl6 je šuhova vedno nazival le kot „Ivan Denisovič“.)
Z mize je vzel obrok ter mu ga daL To je bil kos kruha, na njem pa bel hribček sladkorja v prahu, ki se je prekucnil tja iz majhne zajemalke.
fll
LJUBLJANA — Slovensko filmsko podjetje „Vesna film“ je posnelo celovečerni film „Na klancu“ po istoimenskem romanu Ivana Cankarja. Premiera tega filma, ki ga je režiral in pripravil scenerijo Vojko Duletič, je biia na Vrhniki 28. januarja.
MURSKA SOBOTA — Radioamaterji v Murski Soboti bodo 1. maja predstavili „Pomurski četrti TV kanal“. Rojstvu tega mini TV študija je botroval soboški radioklub s sedmimi podeželskimi sekcijami in 234 člani. Uresničitvi je pomagala tudi soboška občina, radgonsko podjetje za elektroniko ELRAD ter ljubljanska RTV. Soboška TV bo oddajala lokalne oddaje pod naslovom „Dogodki tega tedna v Pomurju“, imajo pa še večje načrte, celo o barvnih oddajah se menijo. Oddaio bodo lahko gledali v vsem Pomurju in delu sevemovzhodne Slovenije.
LJUBLJANA — Teatro universitario de Cámara iz Barcelone je gostoval v Ljubljani; pokrovitelj gostovanja je bil Radio študent in Forum. Igralci iz Barcelone so uprizorili delo Antoniha Artauda „Los Conci“ in recital španske poezije.
BOHINJ — Pred leti je bilo veliko prahu zaradi velikega hotela v Bohinju, ki ga je hotel zgraditi hotel „Lev“ iz Ljubljane. Ugovarjali so ljubitelji naravnih lepot; razburjenje se je polagoma poleglo, urbanisti pa so iskali nov prostor za hotel. Našli so ga pod Rud-nico za cerkvico Sv. Janeza. Pravijo, da je ta prostor boljši in da novi hotelski velikan ne bo kvaril narave. Po novem razpisu za gradnjo hotela ima največ izgledov načrt arhitekta Ravnikarja. Hotel bo imel 483 postelj ter 53 francoskih in v skrajnem slučaju še 157 dodatnih ležišč. Ob hotelu, ki bo seveda imel restavracijo, zajtrkovalnico, dnevni in nočni bar, aperitiv bar, kmečko gostilno ter dva salona in dvorano, menjalnico, trgovino in brivnico, bo še de-pendansa s 110 ležišči, ki ise bo arhitektonsko ujemala s hotelom. V depen-dansi bodo stanovali delavci, zaposleni v hotelu. Izpred hotela bo tudi več žičnic. Hotel nai bi zgradili do koncu leta 1972, ves dopolnilni načrt pa naj bi bil izveden do 1975.
LJUBLJANA — Slovenski dramatik Ivan Mrak je na razpis židovskih verskih občin v Jugoslaviji prejel narrado za himnično tragedijo Herodes Magnus. V razpisu je bilo rečeno, da nrideio v poštev literarna dela, v katerih te v ospredju kak usodni trenutek židovske zgodovine. Drama seveda širšemu krogu ni znana, toda avtor jo bo skušal izdati v bližnji bodočnosti.
ŠKOFJA LOKA — Gorenjska predilnica škofia Loka je predlagala v odprtem pismu Akademiji za gledališče,
OZADJE ZMAGE ČILSKE KP NA LANSKIH PREDSED. VOLITVAH (Nad. z 2. istr.)
več glasov kakor krščansko-demokrat-ski kandidat.
4)	Organizmi tkim. občine, na katere je razdeljen čilski provincijski sistem, po bili prej domena krščanske demokracije in socialistične stranke. To je veljalo predvsem Za industrijske okraje. Na volitvah leta 1970 pa so npr. v Arica, Antofagasti, Atacami, Coquimbu, Valparaisu in v Concepcionu krščanski demokrati izgubili. Tudi večino vodilnih sindikalnih položajev, mest na občinah bo dobili v roke marksisti, bodisi komunisti ali socialisti. Danes je le nekaj malega teh položajev v rokah krščanskih demokratov ali drugih demokratskih sil.
5)	Velike akcije v zvezi z agrarno reformo, ki jo je propagirala krščanska demokracija, so komunisti izkoristili v svoj prid. 'Skoro visi kmetski predeli, ki so jih smatrali za Tomi-čevo veliko volilno rezervo (tako je govoril v svojih volilnih govorih) so postali plen komunistične partije. Allende je zmagal z veliko večino v glavnih kmetskih predelih države, za katere so menili, da stojijo trdno za Tomičem-Colchagua, Curicó, Maulé, Ñuble in Bio Bio. Samo Alessandri je douegel volilne zmage v nekaterih predelih, kakor: Cautin, Malleco in Osorno. Tomič je bil poražen v vseh provincah v katerih prevladuje kmečki živelj, brez izjeme.
(bo še)
■Sag,
. radio, film in televizijo, naj v spomin na gledališkkega igralca Staneta Se-j verja ustanovi Sklad Staneta Severja. V ta namen je prispevala 5.000 din, istočasno pa je podjetje pozvalo še druga slovenska podjetja, naj prispevajo v ta sklad, ki naj ustvari podlago za nagrajevanje najboljših dosežkov na področju gledališke kulture.
LJUBLJANA — Državna založba 'Slovenije je izdala umetniško knjigo Slovenski impresionisti. Knjiga ima 212 strani velikega formata z uvodno študijo akademika Franceta Steleta in barvnimi reprodukcijami najpomembnejših del Riharda Jakopiča (36 slik). Matija Jame (21 slik), Ivana Groharja (16 slik) in Mateja Sternena (18 slik). Slike je izbral prof. Stele, knjigo pa je opremila in uredila Nadja Furlanova.
CELJE —• Bodoča tovarna titanovega dioksida, ki bo prva tovrstna tovarna v Sloveniji in Jugoslaviji, že dobiva dokončne obrise. Pri tovarni sodelujejo partnerji iz Vzhodne Nemčije in Francije, montažo pa izvajata Minel iz Beograda in Hidromotaža iz Maribora. Tovarna bo imela letno zmogljivost 25 tisoč ton belega pigmenta; poskusno bo začela obratovati šele čez dobro leto. Investicijski stroški so od preračunanih 285 milijonov dinarjev zrasli zaradi nekaterih podražitev gradnje in tehnoloških sprememb na 361 milijonov dinarjev.
OD 30. DEC. 1970 do 8. JAN. 1971:
Ljubljana: Alojzija Tomc r. Lavrič; Viljem Bončar, graf. delavec; Jože Hribar, žel. uradnik v p.; Marija Hutar (74); Ana Iljaž r. Pustalc; Stojan Spruk; Franc Brank (73), upok.; Stanislav Moravec, upok.; Frančiška Suhadolc r. Trnovec; Bruno Humar; Janez Sabo, upok.; Ivana Debevec r. Leben (86); Viljem Pleško, upok.; dr. Borut Režek, odvetnik; Valentin Go-stič, upok.; Avralija Lončina r. Maver; Albina Thaler, poštna urad. v p.; Ivan Doljak, zemljiškoknjižni referent v p.; Franc Knfbs; Peter Rppeijt, upok.; Ljudmila Čeme, učiteljica; Marija Ga-merc r. Šušteršič (83); Viktor Fabjan, carinski inšp. v p.; Marijan K ar, telic, elektr. inštalater; Uršula Krušnik r. Pajnter; Janez Petterca, šofer; Marija Zatler, Pirčeva iz Kleč; Maks Zaletel, litograf. risar; Tonči Leskovar; Jožica Kremžar r. Skol; Roza Vrančič r. Do-rotea (83); Janko Semrajc; Peter Kocijan, monter v p.; Stazika Škapin; Jure Pasler; Ferdo Zabavnik, car. inšp. v p.; Vili Pfundner, kemik; Stanka Cerar r. Jelovšek; Roko Lasan, b. gostilničar; Alojzij Jug, upok.; Julka Sajovic r. Mlač.
Maribor: Stana Grego retič, ravn. posebne šole v j.; Anton Korošec (74), upok.; Julijana Kodela (81), upok.; Ana Vešič (90), upok.; Jožef Zakrajšek, uslužbenec; Marija Beranič (72), gospodinja; Ivan Plajnšek (62); Karel Lorber, uslužb.; Jože Grajžel, uslužb.; Ivan Šorli (78), inženir v p.; Amalija Klančnik, upok.; Marija Vauda (69), upok.; Draga Wemig (73), gospodinja; Julijana Golob (93), upok.
Drugi kraji: Albert Bahor, pismonoša, Dragatuš; Jože Božjak, prodajalec, Trbovlie; Marija Fabijan, Zg. Besnica; Miro Oven, direktor Fructala, Ajdovščina; p. Bogdan Markelj, župn. upravitelj v Mošnjah, dolgoletni gvar-dijan na Brezjah; Antonija Seme ja r. Černivec, Črnuče; Ivana Poglajen r. Volk (78), Litija; Anton Pečlin, škofia Loka; Ivana Petrinja, Petrinje; Ivanka Volk vd. Požar r. Mavec, Izola; Ivan Korošec, Goljek; Pavla Pfeifer r. Grilc,
I l O V f N C I V
Osebne novice
Poroka: V soboto, 30. januarja, sta se poročila v cerkvi Marije vedne Pomoči v San Miguelu Vinko Zarnik in gdč. Ljudmila Rupnik. Za priči sta bila ga. Kristina Jerovšek roj. Zarnik in Jože Rupnik. Poročne obrede je med sv. mašo opravil ženinov brat g. Andrej Zarnik.
t FRANC POLIČNIK
Dne 21. januarja je umrl zadet od ne. srčne kapi v Boulogne 67-letni štajerski rojak Franc Poličnik. Ker ni
V 38. letu svojega življenja in plodnega delovanja je verska revija „Duhovno življenje“ povabila islovensko buenosaireško družino v nedeljo 31. jan. na družabno prireditev. Izredni obisk je pokazal priznanje in ljubezen, ki, ju revija zaradi svojega neprestanega prizadevanja med nami uživa.
Prireditev je bila tudi letos na zeleni Pristavi, ki je kljub temu, da so se začela ob levi strani vhoda gradbena dela za novi dom, ostala še vedno senčna. čeprav je res, da sta isi „DŽ in dež prijatelja in si rada nagajata“, kot so lani prireditelji napisali, je bila letos vrsta na lepih vremenskih odnosih in so bili obiskovalci nagrajeni z najlepšim dnevom.
■Začetek in vrh je imela tudi tokrat prireditev v opoldanski službi božji, ki jo je daroval delegat in odgovorni urednik DŽ misgr. A. Orehar. Njegove misli iz govora prinašamo na uvodnem mestu.
Opoldne in skozi ves dan so bili gostje deležni pozorne in izbrane po-
SLOVENCI
AVSTRALIJA
Božič v Merrylandii
Božič so avstralski Slovenci praznovali lepo, kot je že njihova navada. Polnočnica in prelepe slovenske pesmi so ji dale isvoj pečat.
Še pred božičem pa, 20. decembra, na zadnjo adventno nedeljo, pa so slovenski pevci, pod vodstvom g. Klako-čerja, nastopili z izbranim programom v Candle Light Festivalu v Hyde Parku. Uspeh je bil prav lep. Zlasti še, ker so pevci in pevke nastopili v narodnih nošah, ki so bile Avstralcem menda še bolj všeč kot petje samo. Vsekakor je slovensko ime ponovno bilo lepo zapisano v javnosti,
„Štefanovanje“ je tudi že tradicionalno v Merrylandu. Letos je ta družabna prireditev izredno lepo uspela. Dobiček, ki ga ni bilo-malo, pa je namenjen za gradbo slovenskega doma v Merrylandu.
Sp. Prapreče; Donko Masterl, tajnik Inštituta Tomos, Koper; Emil Brvar, upok., Zagorje; Matilda Nendl r. Trampuš, učit. v p., Celje; Jakob češnovar, fin. v p., Brežice; Vincencija Osole, Kamnik;' Roman Poljšak, ključavničar, Celje; Ivan Hvastja, upok., Savlje; Karolina Kralj, Zagorje; Mihael Papež, upok., čepi je; Luči 'Sedmak r. Sirk, Piran; Marija Jakop (84), upok., Vevče; Marjeta Arko r. Jakob, učiteljica, Sp. Polskava; Frančiška Verbič, Kamnik pod Krimom; Marija Jančigaj, Mengeš; Ing. Josip Boncelj, unv. prof., Železniki; Matija Jelovšek (90), žel. v p., Rudnik; Frančiška Perdan r. Mejač
(83), Zalog; Nande Dragar, upok., Laško; Ivan Mušič, kov. Mojster, Loka; Marija Kovačič, Preserje; Ivanka An-žlovar r. Krašovec, Petrušnja vas; Ani-sa Čarman r. Mav, Črnuče; Janez Ceglar, tesar v p., šentlovrenc; Marija Ameičič r. Sagadin (84), Ptuj; Rudolf Brunček, Kresnice.
A « 0 C N T I N I
imel svojcev, je ležala skrb na nas vseh za dostojen pogreb. Prav lepa hvala družinama Dragan in Pahor za vso pomoč, ter sosedom domačinom za zbiranje za venec. Iskrena hvala tudi vsem njegovim znancem in prijateljem iz Villa Ballester, Olivos, San Isidro in Tigre, ki 130 prišli pokojnika kropit ir ga spremili na pokopališče. Iskreno se zahvaljujemo sr. duhovniku iz fare Boulogne za podelitev sv. olja ter župniku za opravljeno sv. mašo zo pokojnika.
Še enkrat prav lepa hvala vsem. Dragi Franc pa naj v miru počiva!
Tršan Janez
strežbe, ki med celotno priznano ureditvijo vsako leto odlikuje to prireditev. Popoldanske ure so se stekle v novih srečanjih in poskušanju isreče pri bogatem srečolovu in otroškem ribolovu. Na večer je bil javljen izid nagradnega žrebanja naročnikov DŽ, ki ga pripravi revija v vzpodbudo za tekočo poravnavo naročnine. Letošnji izbranci so: Kazimir Keber, Ivanka Puhek, Jože Korošec, Pavla Zazula, Mici Vidmar, Zupan Herman st., Anica Košane, Franc Klemenc, Ludvik Osterc in Anton Urbančič. Med mladimi pisci v Božje stezice je sreča izbrala sledeče: Stražiščar Pavle, Uršič Silvija, Fajfar Veronika, Kremžar Veronika, Kremžar Marjanka, Pavlič Irenka, Pavlovčič Lučka, Dolinšek Helenca, Irena Rupnik, Janez Petkovšek, Marko Breznikar in Monika Mavrič. Izžrebane so bile tudi številke vstopnic: 716, 598 in 1163.
Če do poznih ur so c e rojaki pomudili na Pristavi, ob veselem pomenku s prijatelji in znanci, nakar so se v prijetnem vzdušju razšli.
PO SVETU
FRANCIJA
Iz življenja Slovencev v Pas-de-Calais
Praznik Sv. Barbare je zbral lepo število naših rudarjev k službi božji v zahvalo in priporočilo za varstvo v bodoče. Zakuska po maši je potekla v res bratskem vzdušju.
Izseljenska nedelja je zbrala rojeke na proslavi in miklavževanju v dvorani „Mlinar“ v Fouquieres-sous-Lens. Zelo je večer poživil orkester „Valetič“ iz Lievina in komični prizor „Marela“, ki ga je dovršeno predstavila družina Polin iz Ruiz. Sv. Miklavž je bil za vse zelo radodaren.
Božično skrivnost so rojaki lepo doživeli v družinah in v cerkvi, kjer je bila služba božja in obhajilna miza res lepo obiskana. V Lievinu in Bruay-en-Artois pa je bila polnočnica skupno s francoskimi verniki.
V Mericourt-Mines sta sklenila zakonsko zvezo Drago Babič in Marija Hais. Obilo sreče in božjega blagoslova.
Razno
G. Jakobu Žaklju iz Clevelanda, o katerem smo v zadnji številki poročali, da je zbolel, se je zdravstveno stanje toliko zboljšalo, da je že zapustil bolnišnico. Želimo mu skorajšnjega popolnega okrevanja.
Rev. Jože Cvelbar iz Bridgeville je ob priliki, ko je poslal naročnino za naš list kar za tri leta, naročil tudi „prelepe dolenjske pozdrave vsem No-tranjcem in Gorenjcem“.________________
POIZVEDBA
Franc Slevc, po domače Kotnik, pri Kamniku, staronaseljenec. če kdo kaj ve o njem naj sporoči na naslov:
Primož Bodlaj
Moreno 104, Billinghurst San Martin Buenos Aires
Vsak teden ena
V PREGNANSTVO
Igo Gruden
Počasi vlak je vozil vzdolž ograje, ob nji negibno straža je srepela, pojoč odšli smo v nepoznane kraje.
Ko pesem stihoma je onemela, v zamreženem je oknu kakor v sanjah domača zemlja mimo nas hitela.
Na Krasu sneg je ležal po kotanjah,
a že cvetelo je na vsaki jasi,
kjer sem, otrok, oziral se po kanjah.
Čim bliže sem prihajal rojstni vasi, vse bolj otožen bil sem od spomina: kam ste odšli, mladostni srečni časi?
Odprla se je v soncu Nabrežina: zvonik, pod njim moj dom — in kot
bi trenil,
se zableščala je morja gladina.
Ko vlak čez most je iz postaje krenil nad polje, polno mandeljnovih cvetov, s solzo v očeh se zanje nisem. mnenil:
pod sabo sem zagledal grob očetov.
Pred dvajsetimi leti v “Svobodni Sloveniji”
1. februarja 1951. — št. 4 AMERIŠKI PAKETI
Tone Seliškar, za „narodno oisvo-bojenje“ zelo zaslužen mož, se je v ljubljanskem „Poročevalcu“ zelo razhudil nad „eno zelo žalostnih razvad naših ljudi“, t. j. da „množično nadlegujejo rojake v Ameriki za pakete“. Mož pravi, da je ta „razvada že dobila zfaačaj ostudnega beračenja in izsiljevanja“ in da „se ameriški Slovenci nad tem upravičeno zgražajo". Pravi, da te prošnje opisujejo razmere doma na tak pretiran način, da „je podoba naše domovine skozi ta pisma izmaličena, neresnična in potvorjena“.
Prav poleg članka v „Poročevalcu“ v katerem se je Seliškar pošteno znesel nad rojaki-protsjaki, pa stoji črno na belem natisnjena novica, da je na poti iz USA 27 paketov za 27 slovenskih šol, dar ¿progresivnih“ slovenskih žena v USA. Sam Tone Seliškar je podpisan pod notico in opozarja prizadete šole, naj se ja ne pozabijo zahvaliti za prejete darove, na kar „progresivne“ žene veliko dajo. Iz-gleda, da je prosjačil v USA tudi Tone Seliškar in se tako uvnstil med one, ki jih je v imenovanem članku tako hudo zdelal.
In še eno vprašanje naj dovoli Tone Seliškar „pokvarjenim vojnim zločincem in izdajalcem“: Ali so se on in njegova delegacija vrnili v raj z ravno tolikimi pun-keljčki, kakršni so bili ob odhodu v „reakcionarni“ svet, ali pa so se punkeljčki in njihova vsebina kaj pomnožili in povečali ? * 12 13
POIZVEDBA
Ivan Cel jar, dtar 40 let. Išče ga sošolec Ladislav Blatnik iz Venezuele. Kdor ve zanj, prosimo, naj to sporoči upravi našega lista.
Družabna prireditev „Duhovnega življenja“
Še en glas s kordobskih hribov
Poletna sezona opernega gledališča Colón
San Esteban, 23. jan. 1971.
Dragi gospod urednik! Predno odidem s tega koščka domovine, bi Vam rad napisal še nekaj besed.
Morda boste rekli, da pretiravam, ko imenujem Počitniški dom dr. Han-želiča „košček domovine“. Toda verjemite mi, da zasluži to ime. V teh treh tednih, ko sem bival tu s svojo ženo in vnukinjo Lučko, sem živel pravo slovensko življenje od jutra do večera, iz dneva v dan. Ze sam prijazni sprejem, pozdravi znancev (vsi smo se med seboj poznali) napravijo rrijeten in domač občutek. Povsod dišiš slovensko besedo. V vsem Počitniškem domu ni nobenega televizijskega aparata; in prav le to, saj imamo v ostalem času dovolj teh napadov na oči in ušesa.
Žal, da po odhodu otroške kolcnile ni bilo več tistega lepega slovenskega oetia, ki nam je širilo srce, in tist lepih nastopov naših otrok, pri katerh ■smo občutili pravo srečo. Ni več tu gdč. Anice Šemrov, ki je vse to organizirala in vodila, ni več tu ge. Olge Omahnove, niti gdč. Nine Pristovnik, niti gdč. Cvetke Malalan in tudi ne g Francka Breznikarja, ki so nam z otroško kolonijo ustvarjali pristno slovensko življenje.
Košček domovine je ta Počitniški dom tudi zato, ker nam njegova okolica z gorami, dolinami in potoki pr~ čara sliko domovine. Res niso to Julijske Alpe niti Karavanke in doline niso
Logarske doline, toda vendar — vsaj podoba domovine so. Ko obiščeš „Los Paretenes", se spomniš na Vintgar m na Iško. in „Los Terrones“ te spomnijo na vehčastje triVavskih neč!n. Otrokom moreš vrni približno orisati domovine, ko jo primerjaš s tukajšnjo naravo, ki ie vendarle nekaj drugega kot buenos-aireška ravnina.
Košček domovine imaš tudi pri dnevni slovenski maši (obisk seveda ni obvezen). Stara mala jezuitska cerkvica je močno podobna slovenskim gorskim cerkvicam.
Košček domovine je tudi — prosim, da mi tega ne zamerite — pri zajtrku, kosilu in večerji. Za kuhinjo skrbi ljubezniva gospa Mariničeva, ki daje tudi hrani slovensko noto in io pripravlja po slovenskem okusu. Strežejo slovenska dekleta (razen s pijačo, ki jo ima na skrbi slovenski fant). Nič uradne'1"’, vse je domače, pristno, rrijeteo. D-Hanželič ee Dornika od mize do mize. povprašuje, kako zrno spoli, kako so počutimo, al; še kaj potrebujemo in potem napove skupni izle*.
Gospod urednik, vem. da ste tudi vi potrebni počitka in oddiha. Svetetom Vam. d-1 olvgčeto ta košček domovino v kordobskih hribih in nahvali si boste novih moči zn, nadaljnje delo pri „Svobodni Sloveniji".
Lepo Vas pozdravila
Vaš Rudolf Smersu
Gledališče Colón je objavilo načrt bližnje poletne sezone, ki bo v dvorani Martín Coronado mestnega gledališča San Martín (Corrientes 1530) in v Roredalu v palermskih vrtovih.
Poletna sezona se bo začela s 6. februarjem, končala pa ob koncu marca. Prva preektava bo posvečena baletu in sicer bodo postavili na oder Coralli-Adamovo „Giselle“ z buenosaireškim Filharmoničnim orkestrom in Colonovim plesnim zborom. Nato bodo plesali še drug balet iz svojega repertoarja: Suite en blanc, Anabcl Lee, Ognjeni ptič. Dteertimento in Don Juan do Zarissa. Krstno izvedbo bo doživelo bsleteo delo Špiritu tuo glasbenika Bruna D’Asto-lija s kcreografiio Antonia Truyola.
. V tem času bodo vprizorili tudi tri komorne opere. Najprej Svet lune, ki jo 'e na Goldonijevo besedilo uglasbil Haydn In jo bo dirigiral Enrique Si-vieri, režirala pa 'Sara Ventura. Peli jo bedo Angel Mnttielo, Helena Arizmen-di, Myrtlha Garbarini, Silvia Baleani, Renato Sassola, Susana Rouco, Bruno Tomaselli, Nino Falzetti, Enzo Espó-sito, José Crea in Juan Zanin. Prva predstava bo 14. februarja.
12.	marca bodo uprizorili Mozartovega Kralja pastirja. Dirigiral bo Pedro Valenti Costa, režiral Martin Eider, peli pa Diana López Esponda, M. Garbarini, Africa de Retes, R. Sassola in Menasse Hadjes.
Rossinijevo opero La escala de seda bodo peli prvič 24. marca. Dirigent bo Juan Emilio Martini, režiser Comtan-tino Juri, od pevcev pa nastopijo López Esponda, Carmen Burello, José Nait, Tomaselli, Matiello in R. Catena.
Na štirih simfoničnih koncertih bodo dirigirali Filharmonični orkester Pedro Ignacio Calderón, Enrique Belloe, Juan C. Zorzi in Antonio Taurielo. Tudi ti koncerti bedo v teatru San Martín.
t
V parku Rosedal v Palermo bodo pa
13.	in 27. februarja peli Verdijevo črno mašo z orkestrom in pevskim zborom Colona. Pevci solisti bodo Luisa Sofía, Eka Ventura, Horacio Mastrango in Levón Boghossian, dirigiral pa bo En-rikue Sivieri.
Napovedi zaporednih funkcij in kraj pa čas prodaje vstopnic bodo objavljeni v dnevnem časopisju.