Nace Zavrl
»Vbaseballu ni jokanja«: Netflixovi testni videi
Netflix, večmilijardni intemetni mogotec ter vodilni svetovni dostavljalec videa na zahtevo,1 je na začetku septembra 2016 v svojo mednarodno distribucijsko mrežo lansiral nenavaden, čudaški izdelek. Sprva s kratkometražcem Meridian (2016, Curtis Clark) ni videti nič narobe: na vsebinski ravni vsebuje enajstminutni film vse znošene žanrske poteze tradicionalnega filma noir(od pokvarjenih, s cigareto opremljenih kriminalistov do arhetipske/emme fatale), poleg presenetljivo visokih produkcijskih standardov (razkošne scenografije, kompleksne osvetljave) pa film krasi še prisotnost ameriškega igralca Reida Scotta, slavnega po manjši vlogi v politični satiri Veep (2012-, Armando Iannu-cci) televizijske hiše HBO. Toda kljub estetski eleganci in obrtniški dovršenosti (ter dejstvu, da je film zlahka dostopen vsem 99 milijonom Netflixovih mednarodnih naročnikov) Meridian v resnici ni namenjen človeškim očem.
Film, kot zadevo povzame novinar industrijskega časnika Variety, je prej ustvarjen za »občinstvo algoritmov« - računalniških programerjev, razvijalcev digitalnih video algoritmov ter raznovrstnih softverskih inženirjev.2 Meridian, zabavni detektivski pripovedi ter obrabljenim stilskim konvencijam navkljub, pravzaprav ni film v običajnem pomenu besede; namesto gledalskemu užitku ter umetniški ekspresiji je prvenstveno namenjen strokovni kalibraciji kompresijskih kodekov ter lažjemu testiranju standardov za predvajanje spletnih avdiovizualnih vsebin. Obenem pa primer Meridian še zdaleč ni Netflixov prvi (in nedvomno tudi ne zadnji) film, namenjen le tehnični, notranji uporabi; za boljše razumevanje fenomena Netflixovih internih (a vseeno javno dosegljivih) testnih eksperimentov moramo kajpak začeti na začetku.
Kultni nesmisel: Example Show
»To je primer oddaje. To je primer oddaje. To je primer oddaje. To je primer oddaje. To je primer oddaje. To je primer oddaje,«3 nam šestkrat ponovi čudaški sinopsis prve in morda najslavnejše Netflixove programerskim očem namenjene serije, primerno naslovljene Example Show (Primer oddaje, 2010). Avtorske zasluge za ta ludistični biser video-on-demand podtalja platforma pripisuje kar
»Režiserju« (poimenovanem zgolj z generično oznako Director), v glavnih vlogah pa se bojda znajdeta preprosto »Igralec« (j4cfor) in »Igralka« (Actress), četudi se slednja v enajstminutnem izdelku sploh ne pojavi. Naš protagonist pred Netflixovim osrednjim poslopjem v kalifornijskem Los Gatosu zganja raznovrstne akrobacije (moonwalkanje s prenosnikom v naročju, skakanje po bližnjem travniku in za nameček še kratek shakespearjanski monolog), ves čas pa ga na stezi za podnapise spremlja bizaren napis (ki v filmu kakopak ostane neizrečen): »V baseballu ni jokanja!«'1
Vsak - še tako dosleden - povzetek bo nerazložljivo absurdni naraciji naredil krivico, a nekaj pomembnejših točk je vendarle nujno izpostaviti. Kratkometražni Example Show, ki se v Netflixovem spletnem katalogu pojavlja v neštetih imenskih variacijah (od standardnega Example Show29.97 pa do natančneje zastavljenega Example Show 11 Min 23.976 Remote with Burned-in Subtitles), je namenjen enostavnejšemu ter učinkovitejšemu preizkušanju računalniških video algoritmov, zato večji del motivike za navadnega, neinženirskega gledalca preprosto ni smiseln. Dogodki in prizori se vrstijo brez očitne naracijske linije: po uvodnem kadru pršečega vodnjaka (čigar šumenje spremljamo skozi ves film) nas kamera usmeri v široki plan sončne kalifornijske pokrajine, ki se ji objektiv sunkovito približuje in se od nje oddaljuje. Kmalu se na zaslonu pričnejo izmenjevati še podobe opečnatih, v senco zavitih stavb Netflixovega poslovnega kampusa. Poleg neprestanega šuma vodnjaka, vibrirajoče (večinoma rdeče-zelene) barvne palete in ostre, visoko kontrastne svetlobe (polne raznovrstnih odsevov, odbojev ter bleščečih elementov) pa film odlikuje še nenehna visokoenergetska akcijskost: naš glavni junak (čigar ime kljub številnim raziskovalnim trudom forumskih navdušencev še do danes ni znano5) skorajda shizofreno teče po posestvu, sem ter tja poskoči v preval ali levji skok, si vmes od stene odbija nogometno žogo, precej uspešno žonglira s tremi kroglami, za zaključek pa se poslovi z recitalom kratkega odlomka z začetka Shakespearovega Julija Cezarja.
50
Kaj imajo ti na videz nepovezani pripovedni fragmenti skupnega? Kaj je njihov namen in zakaj so se znašli v tem čudnem avantgardnem proizvodu, ki ga produkcijska hiša Netflix izrecno resda ne skriva, a nanj tudi ne usmerja pretirane pozornosti? (Omenjene variacije videa Example Show so na strani Netflix.com dostopne zgolj prek direktne URL povezave; v internem iskalniku zadetkov za ključni besedi example ter show ne bomo našli.) Odgovor je kajpak jasen: vsi uporabljeni avdiovizualni motivi - dinamični premiki kamere, pršenje vodnih kapljic, sunkovite spremembe v svetlobi in barvi - so nadvse zahtevni elementi v postopku digitalnega kodiranja ter računalniške video kompresije (nujnega distribucijskega prijema, s pomočjo katerega Netflix svoje filmsko-televizijske datoteke namerno skrči ter kvalitativno degradira in s tem omogoči lažjo, enostavnejšo, hitrejšo, predvsem pa cenejšo pretočnost po ozkih kanalih svetovnega medmrežja). Malodane vse vsebine na globalnem spletu so bile na tovrsten način (bolj ali manj opazno) stisnjene, na ramenih skupine računalniških inženirjev6 pa je torej naloga, da bo ta skrčitev (ter posledično znižanje kakovosti) gledalcu karseda nezaznavna, nemoteča, prikrita.
Na tej točki priskoči na pomoč Example Show: z vključitvijo raznovrstnih vizualnih prvin, ki algoritmom za kodiranje in dekodiranje videa pogosto povzročajo preglavice (zlasti neradi se kompresijski kodeki soočajo s sunkovito akcijo, meglo ter ekstremi svetlobe in sence), Example Show nudi priročen način za hitro in učinkovito preverjanje zmožnosti novih programskih rešitev. Ta in podobna testna gradiva pa hkrati odpravljajo potrebo po vzpostavljanju zapletene preizkuševalne infrastrukture, saj je funkcija za odpravljanje napak vgrajena že v sam sistem. Ali kot je problematiko artikuliral Netflixov publicist Joris Evers: tu gre »primarno za video, ki ga mi in naši partnerji uporabljamo pri testiranju Netflixovih kapacitet«.7
Ločljivost, resolucija, etnografija: ElFuente
Toda zgodba Netflixove testne videografije se s primerom Example Show šele pričenja; v naslednjih nekaj letih je podjetje kajpak nadaljevalo s proizvodnjo podobnih (a v bistvenih pogledih spremenjenih) preizkusnih kratkome-tražcev, ki za registrirane uporabnike postanejo dosegljivi po krajšem brskanju. Naslednji na Netflixovem vsako sezono obsežnejšem spisku je osemminutni dokumentarec E1 Fuente (2013), ki se - vsaj glede na skrajno nelogično dramsko sosledje prejšnjega primera - prične obetavno. V slogu tradicionalne poljudnoznanstvene etnografije nas neznani moški narator (ki, kot smo že vajeni, v spletnem sinopsisu ostane neimenovan) sredi prometne mehiške ulice uvede v kratek razlagalni dokumentarec, v katerem bo bojda govora o unikatnosti ter bogastvu mehiške kulture.
Te izhodiščne obljube El Fuente v naslednjih osmih minutah resda ne izpolni (bolj kot kaj drugega je film nekakšen promocijski kolaž, kompilacija atraktivnih utrinkov z ulic Mexico Cityja, povečini turističnih znamenitosti ter živahnih tržnic), a vendarle je v njej nekaj resnice. V diametralnem nasprotju z ludističnimi momenti videa Example Show nam novi mehiški dokumentarec nudi gledljivo, mestoma zabavno, predvsem pa koherentno avdiovizualno izkušnjo, in to kljub dejstvu, da osrednja funkcija tega osemminutnega eksperimenta ostaja popolnoma enaka kot poprej: tako kot Example Show je tudi El Fuente namenjen prvič in predvsem preverjanju tehničnih zmogljivosti in videokompresijskih standardov Netflixove distribucije platforme.8
Isti tehnološki cilj je v omenjenih dveh videih dosežen z radikalno nasprotujočimi si sredstvi. V prvem primeru je za odkrivanje algoritemskih defektov uporabljena avantgardistična absurdnost (poskakovanje po zelenem travniku, inserti bližnjih vodnjakov, energičen shakespearjanski recital). V drugem primeru pa je vsakršna nesmiselnost odpravljena; po novem skuša testni posnetek delovati kot dokumentarna etnografija (četudi skromna, površna ter scela nedodelana). El Fuente želi gledalca na vsak način pritegniti, mu vsebino ponuditi v atraktivni obliki, ki niti od daleč niti od blizu ne spominja na interni inženirski eksperiment. Za razliko od primera Example Show je etnografski El Fuente gledljiv tudi dejanskim človeškim očem; osrednje občinstvo niso več matematični algoritmi, pač pa živi, utelešeni ljudje; namesto prazne tehnične forme (zaporedja piskov, šumov ter kalibracijskih vzorcev) nam Netflix po novem ponuja polnopravno filmsko vsebino.
Popolna krinka: Meridian
Začrtan pomik k smiselnosti ter vsebini pa nas privede nazaj na začetek, h kratkemu noir eksperimentu Meridian. Kot oba predhodnika je tudi ta do roba napolnjen z raznorodnimi estetskimi elementi, ki so se v procesu digitalne kompresije ter kodiranja izkazali za skrajno neugodne: vsenavzoč cigaretni dim, v vetru migljajoča drevesa, gosta megla ter nenadne spremembe v intenziteti ambientalne svetlobe. (Za še natančnejše testiranje je Meridian posnet s pomočjo najnovejših inovacij v filmskoprodukcijski tehnologiji: z že omenjeno 4K digitalno kamero, ki namesto standardnih 24 zajema 60 sličic na sekundo, ter kompleksno zvočno obdelavo v sistemu Dolby Atmos, ki vsega skupaj nudi kar 128 avdio kanalov.)
Odmik od prazne tehnične forme, ki bi vsakemu gledalcu razkrila, da film vendarle ni običajen razvedrilni izdelek, pač pa nekaj drugega (nekaj inženirskega, internega, strokovnega), pa je v enajstminutni detektivki potisnjen še stopničko višje. V filmu ni več nikakršnih znakov, ki bi kazali, da gre za pragmatičen testni izdelek (in ne zgolj za
5i
še enega od mnogih Netflixovih filmskih produkcij); četudi je Meridian dolgočasen ter vulgarno neinovativen, ni v njem nobenih indicev, ki bi dokazovali, da gre v resnici za poskusni, eksperimentalni izdelek, ki ni namenjen gledalčevim očem, marveč računalniški obravnavi.
Logika računalniških sistemov, ki jo v svojem vplivnem besedilu »O softveru, ali, vztrajnost vizualnega vedenja« opisuje medijska teoretičarka Wendy Chun, torej tudi tu drži kot pribita: če želijo digitalne naprave brez težav učinkovati, pravi avtorica, morajo svojo umazano mehanično podstat (zapleteno zaporedje ničel in enic, pa tudi ozadje konkretnega fizičnega hardvera, ki programsko opremo spravlja v pogon) popolnoma prikriti, narediti nevidno.9 Za fasado prijetnih uporabniških vmesnikov se v vsakem digitalnem stroju skriva zapleteno, neurejeno, manj privlačno ozadje; ozadje, »ki ga mora računalnik, če želi postati učinkovit, pozabiti«.10 Enako logiko obfuskacije ter pozabljivosti lahko zdaj apliciramo še na digitalno kompresirane videe: če želi Netflixova distribucijska platforma gladko obratovati, mora dejstvo, da so vse objavljene filmske in televizijske vsebine kompresirane (in da ima sploh kaj na Netflixovem portalu karkoli opraviti s kodiranjem, testiranjem ter programerskim inženirstvom), povsem zabrisati. E
1 Po podatkih izpred slabih dveh let je kalifornijsko streaming podjetje odgovorno za kar 37 odstotkov globalnega spletnega pretoka (upoštevajočzgolj t, i. downstream kanale, torej podatkovni promet v smeri odjemalskih potrošniških naprav in ne obratno - proti ponudnikovim strežnikom). Če se številka sprva zdi strašljiva, se velja seveda spomniti, da glede na konvencionalnejše oblike omrežene komunikacije (e-pošta,voice-over-IP, Facebook) Rlmsko-televizijski porta! Netflix operira z bistveno izdatnejšo, podatkovno zahtevnejšo vsebino -visokodefinicijskimigibljivimi podobami, pred katerimi se večina digitalnih gradiv lahko le skrije. Vendar ostaja Netflix dominanten tudi v primerjavi s sodobnimi video servisi: Googlova megaplatforma YouTube, Netflixova morda najbližja konkurentka, v času največje zasedenosti (med sedmo in deseto večerno uro po lokalnem
času) zavzema skorajda trikrat manj kiberpretočnega prostora - zadnje meritve kažejo na tržni delež slabih 18 odstotkov. Obseg Netlixove svetovne hegemonije pa se še izostri, ko vzamemo v zakup usodo treh preostalih tekmecev: platform Amazon Instant Video, ¡Tunes in Hulu, ki vse skupaj pokrivajo zgolj dobrih šest odstotkov svetovnega spletnega prometa. Glej Brian Barrett, »Netflix's Grand, Daring, Maybe Crazy Plan to Conquer the World«, Wired, 27. marec 2016. do-stopano 12. marca 2018, https://www. wired.com/2016/03/netflixs-grand--maybe-crazy-plan-conquer-world/.
2 Janko Roettgers, »The Story Behind Meridian: Why Netflix Is Helping Competitors with Content and Code«, Variety, 15. september 20i6,dostopano7. marca 2018, http://variety.com/2016/ digitaS/news/netflix-meridian-imf-to-ols-open-50urce-i20i8594i6/.
* Oziroma kot se glasi kratek opis v podobno simpatičnem izvirniku: »An example of a show. An exampie of a show. An example of a show. An example of a show. An example of a show. An example of a show.«
^ Fraza »there's no crying in baseball!« seveda referirá na stavek iz hollywo-odske športne komedije Ženska liga (A League of Their Own, 1992, Penny Marshall), toda vsakršna simbolnost izvirnega citata je v Netflixovem testnem videu izgubljena.
5 »Oddaja« Example Show je na ljubiteljskih forumih - pa tudi na Netflixovem lastnem portalu - že kmalu po izidu dosegla visoko kultno prepoznavnost. Uporabniške recenzije ter komentarji video (bolj in manj sarkastično) označujejo za dragulj sodobne artfiimske proizvodnje, emblematičen pa je zlasti prispevek anonimnega pisca na internetni platformi Reddit: »Roger Ebert je nekoč izjavil, da je My Dinner with Andre [Louis Malie, 1981] zanj edini film, ki ne vsebuje nikakršnih klišejev. Zdaj nam Netflix končno ponuja nekaj dovolj drznega, da bi Roger lahko enako rekel tudi tu.« »[US] Example show (2017). Watch a fountain at netflix headquarters, a mode! train, juggling, and otherfine example scenes. Subtitles on for best effect,« komentar uporabnika »balls_mcpants«, Reddit: NetflixBestOf, dostopano 14. marca 2018, https://www.reddit.eom/r/ NetfiixBestOf/comments/73Í2av/ us_example_sh0w_20i7_watch_a_f0-sjntain_at_netflix/.
® O izjemni količini pozornosti, ki jo kalifornijsko podjetje posveča (na videz benignemu) problemu vizualnega kodiranja ter kompresije priča že dejstvo, da so vsi Netflixovi specialisti za filmske kodeke združeni v samostojnem oddelku Netflix Encoding. Svojih ugotovitev ta ne objavlja le na lastnem tehnološkem blogu, pač pa tudi na družbenem omrežju Twitter ter video portalu YouTube. Giej The Netflix Tech Blog, dostopano 12. marca 2018, https://medlum.com/netflix--techblog; »Netflix ET«, uporabniški račun na platformi Twitter, dostopano 12. marca 2018, https://twitter.com/ netflixencoding; »Encoding at Netflix«, uporabniški račun na platformi
VouTube, dostopano 12. marca 2018, https://www.youtube.com/channel/ UCK2q3q¿|dshZHzn-EP3ZdUeA.
7 Citirano v ASexis Kleinman, »Behold, The Most Absurd Video Netflix Has Ever Made«, The Hufpngton Post, 5. november 2013, dostopano 13. marca 2018, https://www.huffingtonpost. c0m/20i3/ii/05/netflix-test-vide-o_n_42i2826.html.
o
Natančneje rečeno gre pri videu El Fuenteza nekakšen poskusni poligon za preizkušanje visokoresolucijskih kapacitet Netfüxove prikazovalne tehnologije. Če je bil zgoraj opisani Exnmp/eStauvustvarjen prvenstveno kot način za testi ran je videokompresij-skih kodekov (ki jih je moralo podjetje nujno izpopolniti pred lansiranjem serije Lillyhammer [Anne Bjprnstad in Eilif Skodvin, 2012-2014], svoje prve lastne televizijske produkcije), je osrednji namen kvazietnografske-ga El Fuente predvsem ta, da Netflix potencialnim uporabnikom ter ponudnikom avdiovizualnih vsebin dokaže svojo zmožnost predvajanja visokokakovostnega gradiva v 4K ločljivosti. Ravno zato je v Filmu El Fuente še večja pozornost kakor prej posvečena miniaturnim, komajda zaznavnim detajlom (subtilnim človeškim gestam, drobnim napisom, podobam v daljavi), ki bivobičajnih visokoresolucijskih posnetkih ostale nevidne, s pomočjo razkošnejše 4K definicije pa postanejo opazne.november 2013, dostopano 13. marca 2018, https://www.huffingtonpost. com/2013/ii/05/netflix-test-vide-o_n_42i2826.html.
® Wendy Hui Kyong Chun, »On Software, or the Persistence of Visual Knowledge«, Grey Room, št. 18 (2004): 26-51,
10 Ibid.
52