UDK 811.163.6’366.5:81 1.162.5’366.5
Aleksandra Derganc
Filozofska fakulteta v Ljubljani
NEKATERE PARALELE V RAZVOJU DVOJINE V SLOVENSCINI IN
LUZISKI SRBSCINI
V prispevku se obravnavajo nekatere paralele med jezikovnim obnasanjem parnih
samostalnikov tipa roke, noge, starsi v luziski srbscini in slovenscini ter nekatere podobnosti
v razvoju in morfoloski strukturi novih zaimkov za 1. in 2. osebo dvojine v obeh jezikih.
The article discusses some parallels between the linguistic behavior of nouns denoting
paired items such as roke, noge, starsi in Sorbian and Slovene and some similarities in the
development and morphological structure of the new pronouns for 1st and 2nd person dual
in the two languages.
Uvod
V prispevku bom skusala orisati nekatere paralele v razvoju slovnicne kategorije
dvojine v slovenscini in luziski srbscini, in sicer predvsem glede stevila (dvojine oz.
mnozine) parnih samostalnikov in pa v zvezi z imenovalnikom 1. in 2. os. dvojin-
skih osebnih zaimkov.
Glede na to, da sta omenjena jezika edina ziva slovanska jezika, ki se poznata
dvojino, kar kliceta po tern, da se izkoristita za medsebojno primerjavo. Doslej se
to, kot se zdi, ni pogosto dogajalo. R. Loetsch, avtor monografije o specificnih ino-
vacijah v luziskosrbski dvojinski fleksiji, naprimer omenja, da L. Tesniere, avtor
lingvisticnega atlasa in monografije, posvecenih slovenski dvojini, luziske srbscine
v svojem delu skorajda ni uposteval. Namenil ji je - po besedah Loetscha - 2 ali 3
omembe, pa se med temi so nenatancnosti, saj Tesniere npr. trdi, da pozna dvojino
samo dolnja luziscina (Loetsch: 13). Ne da bi se spuscala v izcrpno obravnavo tega
vprasanja, naj omenim, da je sam Loetsch v svoji monografiji veckrat uposteval
slovensko gradivo, enako H. Schuster-Sewc v svojem clanku o nastanku luziskih
glagolskih koncnic za 1. os. dvojine v Logarjevem zborniku. O nekaterih paralelah
v razvoju glagolskih dvojinskih oblik v obeh jezikih pise tudi F. Mares v Nahtiga-
lovem zborniku.
Dvojinske oblike obeh jezikov so bile obdelane z metodo jezikovne geografije.
Za slovenscino je to delo opravil v dvajsetih letih L. Tesniere, luziske dvojinske
oblike pa so bile opisane v sklopu luziskega jezikovnega atlasa, zlasti v njegovem
11. zvezku, za katerega se je zbiranje gradiva koncalo v sestdesetih letih. Tako
gradivo kot metoda Tesnierjevega atlasa sta v primerjavi z luziskim seveda nekoliko
zastareli, vendar je to delo - tudi sprico dejstva, da novejsi podatki se niso ustrezno
urejeni - se vedno dovolj zanesljiv vir; vendar neposredna primerjava podatkov
obeh atlasov (ki je zaradi razlicnih pristopov in casovne razdalje mozna le s
pridrzki) ni predmet pricujocega prispevka.
Tu se nameravam omejiti na opis pristopa k obstoju dvojine kot komponente
slovnicne kategorije stevila, kot ga predstavlja avtor 11. zvezka luziskega jezi¬
kovnega atlasa H. Fasske tako v samem atlasu kot v svojem clanku (Fasske 1968),
46 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
na stevilo parnih samostalnikov in na paralele pri nastanku in strukturi novih imeno-
valnikov osebnih zaimkov 1. in 2. os. dvojine v obeh jezikih.
Dvojina v luziskem jezikovnem atlasu
Dvojina kot sestavina slovnicne kategorije stevila v luziskosrbskih narecjih je
opisana v 11. zvezku luziskega jezikovnega atlasa (podnaslov Morfologija -
gramaticne kategorije -paradigmatika samostalnika) in pa v clanku istega avtoija
iz 1. 1968. V uvodu v jezikovni atlas Fasske natancno pojasnjuje svoja izhodisca za
odlocanje o obstoju kake gramaticne kategorije oz. komponent kake gramaticne
kategorije. Ta del je izredno zanimiv prav v zvezi z dvojino zato, ker pregled
razlicnih del o dvojini kaze, kako razlicna so mnenja o obstoju, izginjanju oz.
razpadu dvojine v kakem jeziku ali narecju.
Obravnava moifoloskih kategorij v luziskem jezikovnem atlasu temelji na ide-
jah praskega strukturalizma, vendar glede na to, da tudi znotraj tega teoreticnega
okvira ni enotnosti, Fasske pojasnjuje svoje pojmovanje takih izrazov, kot so
gramaticna kategorija, opozicija, zaznamovanost, nevtralizacija itd.
Dvojina je znotraj kategorije stevila pojmovana kot zaznamovan clen
asimetricne opozicije mnozina : dvojina, kar je vec ali manj sprejeto obicajno poj¬
movanje, tako menijo npr. tudi Toporisic (1975, 1984: 207), E. Hamp, E. Naylor,
Th. Stolz itd. Za vprasanje obstoja dvojine je posebno pomemben pojem »izguba
relevantnosti«, ki ga Fasske razlikuje od nevtralizacije (SS: 14—16). Nevtralizacija
je zanj sintagmaticno pogojena odprava nasprotja med dvema clenoma asimetricne
opozicije. Pri nevtralizaciji nezaznamovana oblika v dolocenih polozajih bodisi
mora biti uporabljena namesto zaznamovane bodisi sta zaznamovana in
nezaznamovana oblika uporabljani v dolocenih polozajih promiscue. Tako se v
nekaterih juznih narecjih gomje luziscine uporablja bodisi oblikawoty bodisi oblika
wolaj tako v kontekstih s pomenom dvojine kot v kontekstih s pomenom mnozine
- v takih primerih govorimo o fakultativnih variantah mnozine, dvojine kot kompo-
nente kategorije stevila pa ni vec.
Od nevtralizacije je treba lociti fakultativno substitucijo, ki jo Fasske poimenuje
s izrazom »izguba relevantnosti« (Relevanzverlust). Bistvo zaznamovane oblike
asimetricne opozicije je v tern, da neodvisno od konteksta in zunajjezikovne
resnicnosti izraza doloceno lastnost, ki jo nezaznamovani clen opozicije ne more
eksplicitno izraziti. V dolocenih polozajih se za izrazanje ustrezne lastnosti vedno
uporablja zaznamovana oblika in se raba nezaznamovane oblike v takih primerih
cuti kot krsitev veljavne norme - take polozaje Fasske imenuje relevantne. Rele-
vantni polozaji so torej podrocja rabe, v katerih zaznamovana oblika ohrani svojo
relevantnost nasproti nezaznamovani obliki in ne more biti nadomescena z
nezaznamovano obliko.
V drugih primerih pa je nezaznamovani clen lahko uporabljen namesto
zaznamovanega, ne da bi se spremenil pomen - to se zgodi tedaj, ce je prisotnost
razlocevalne lastnosti v dovoljsnji meri nakazana s kontekstom ali z zunajjezikovno
resnicnostjo. Oznacevanje dvojnosti s pomocjo zaznamovane oblike dvojine je npr.
v veliki meri redundantno, ce je dvojnost jasna zaradi zunajjezikovne dejanskosti -
npr. pri parnih delih telesa - ali zaradi konteksta - npr. ob stevniku dva. V takih oko-
Aleksandra Derganc, Nekatere paralele v razvoju dvojine v slovenscini ... 47
liscinah lahko izgubi zaznamovana oblika asimetricne opozicije svojo relevantnost
nasproti nezaznamovanemu korelatu inje lahko fakultativno nadomescena z le-tem.
Ta pojav Fasske imenuje izguba relevantnosti. Kljub moznosti substitucije
zaznamovanega clena z nezaznamovanim v polozajih izgube relevantnosti opo-
zicija zaznamovano : nezaznamovano ni nevtralizirana. Zaznamovani cleni
asimetricne opozicije ohranijo svojo razlocevalno lastnost, tudi ce obstajajo en ali
vec polozajev izgube relevantnosti. To takoj opazimo, ce skusamo uporabiti
zaznamovano obliko v polozajih, ko razlocevalna lastnost ni prisotna, npr. dvojin-
sko obliko v mnozinskem kontekstu. Dokler dvojina kot komponenta slovnicne
kategorije obstaja, to ni mogoce.
Nadomescanje zaznamovanih oblik z nezaznamovanimi v nekaterih ali pa v
vseh polozajih ni izraz nevtralizacije, tj. odprave opozicije - ampak je izraz
zmanjsane stopnje izkoristka opozicije. V relevantnih polozajih zaznamovanega
clena asimetricne opozicije je stopnja izkoristka te opozicije 100 %, v drugih
polozajih, kjer je zaznamovana oblika lahko nadomescena z nezaznamovano, pa
stopnja izkoristka upada skladno s stevilom substitucij. Dvojina npr. ohranja v
dolnjeluziskih in prehodnih narecjih svojo relevantnost proti mnozini v vseh
polozajih razen (pa se to redko) pri parnih samostalnikih, kar torej pomeni, da
ponavadi ni nadomescena z mnozino. Na JV budisinskega narecja pa dvojina nima
nobenega relevantnostnega polozaja, to pomeni, da je lahko v vseh polozajih
nadomescena z mnozino. In vendar tudi v takem primeru dvojina se obstaja, saj - ce
je uporabljena - ima se vedno specificen pomen dvojine.
Bistvena razlika med nevtralizacijo in fakultativno substitucijo (tj. izgubo rele¬
vantnosti) zaznamovanega clena neke opozicije z nezaznamovanim korelatom je v
tern, da pelje nevtralizacija v vseh polozajih k odpravi kategorije (oz. izgubi
razlocevalne lastnosti), medtem ko izguba relevantnosti zaznamovanega clena ne
pomeni odprave opozicije, pa ceprav se pojavlja v vseh moznih polozajih.
Opis obstoja dvojine v luziskem atlasu je sinhron in priznava obstoj neke kom-
ponente slovnicne kategorije, dokler le-ta - ce se pojavlja - ohranja svoj specificen
pomen. Sevedapa se razlicna obmocja luziscine razlikujejo tako po stevilu relevant¬
nih polozajev kot po pogostnosti, s katero lahko mnozina ob izgubi relevantnosti
dvojino nadomesca. Zato avtor ob opisu posameznih narecnih obmocij doloca
polozaje, v katerih dvojina relevantnost ima, in polozaje, v katerih je nima.
Mnoge dosedanje obravnave dvojine so imele ponavadi zgodovinsko optiko in
so tradicionalno (vsaj v slovanskih jezikih) imele za popolno ali neokrnjeno dvojino
tako rabo, kot jo predpostavljajo za praslovanscino in nahajajo v stari cerkveni
slovanscini. Zato npr. Belie govori, da v slovenscini »dvojina, ki se uporablja samo
v stevilski konstrukeiji, z drugimi besedami, v dolocenih izrazih - ni prava dvojina;
dvojina, ki se nikoli ne uporablja morfolosko v rod. in mestn. in v narecjih v daj. in
orodn. - ni sintakticna dvojina« (71). Na drugem mestu (89) Belie meni, da »pri
Trubarju ze ni bilo vec pravega obcutka anaforicne dvojine kot sintakticne kate-
gorije« in sicer zato, ker tedaj, ko govori o dveh osebah, veasih uporablja dvojinske
oblike veasih pa mnozinske. Ce bi opisovali to stanje s sinhronega gledisca, bi go-
vorili o izgubi relevantnosti in substitueiji z nezaznamovano mnozino v dolocenih
polozajih.
48 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
Seveda pa lingvogeografska predstavitev posameznih narecnih obmocij, v
katerih se relevantni polozaji dvojine od obmocja do obmocja spreminjajo, kaze na
postopno izgubljanje relevantnih polozajev in se diahrono interpretira kot postopno
izginjanje dvojine.
Obstoj dvojine v luziskosrbskih narecjih lahko povzamemo (Fasske 1968,
Michalk 1985): skoraj na vsem obmocju luziskih narecij obstaja dvojina kot sistem-
ska komponenta kategorije stevila, ki se razlikuje od korelativnih mnozinskih oblik
s pomocjo posebnih morfoloskih sredstev. Le v manjsem predelu najjuznejsih
narecij je dvojina kot morfoloska komponenta kategorije stevila odpravljena.
Posamezne »dvojinske« oblike, ki se tu sem ter tja pojavljajo (pogosto oblikovno
nekorektno), so fakultativne variante mnozine, npr. tri wotaj.
V narecjih, ki dvojino imajo, je le-ta v smeri sever - jug z narascajoco pogost-
nostjo lahko nadomescana z mnozino: za izrazanje dvojnosti se lahko uporabi tudi
mnozinska oblika. Glede na razlicne polozaje izgube relevantnosti se luzisko jezi-
kovno obmocje deli na
a) narecja, kjer je relevantnost dvojine ohranjena v vseh polozajih
b) narecja, kjer relevantnost dvojine ni ohranjena v vseh polozajih.
K prvi skupini sodi vecina dolnjeluziskih in prehodnih narecij. Tu je dvojina
ohranila svojo relevantnost v vseh samostalniskih sklonih kot tudi v atributu in
predikatu. V tem obmocju je relevantnost izgubljena le pri parnih samostalnikih,
vendar je nadomescanje dvojinskih oblik z mnozinskimi redka. V 11. zvezku
luziskega atlasa navaja avtor npr. 53 krat me se ruce tsesotej (dv.) in le 5 krat me se
ruce/ruki tsesu (mn.). Podobna razmerja so za mojej wusy/wusi bolitej - moje wusi
bold (SS:20).
Gornjeluzisko obmocje je razdeljeno na vec pasov. V SZ delu tega predela
izgublja dvojina postopoma (od SZ proti JV) en polozaj relevantnosti za drugim,
hkrati paraste stevilo substitucij z mnozino. V prvempasu je izgubljen polozaj rele¬
vantnosti pri parnih samostalnikih, to pomeni, da se parni samostalniki skoraj vedno
uporabljajo v mnozini, npr. mje nohi bola (SS: 20), dalje je polozaj relevantnosti
izgubljen v predikatu in atributu, nato pa v odvisnih sklonih samostalnika, tako da
se dvojina dosledno uporablja le v imenovalniku samostalnikov.
V JV delu gornjeluziskih narecij je lahko dvojina nadomescena z mnozino v
vsakem polozaju, obmocja se razlikujejo le glede pogostnosti te nadomestitve. Z
mnozinskimi oblikami je lahko nadomescen celo imenovalnik ob stevniku
dwaj/dwa oz. zaimku wobej/wobe, npr. dwajpsy - dwajpsaj. Tu dvojina se obstaja,
nima pa niti enega polozaja relevantnosti vec.
Iz te slike Fasske izvaja naslednje sklepe: nadomescanje dvojine z mnozino se je
zacela v kontekstu pomena parnosti. Nadaljevalo se je v polozaju atributa in predi¬
kata in nato v odvisnih sklonih samostalnika (Fasske 1968: 39).
Parni samostalniki v slovenscini
Glede na to, da ima luziscina del narecij, kjer se parni samostalniki uporabljajo
v dvojini, je v tej lastnosti podobna stari cerkveni slovanscini (Belie: 17-19. Belie
imenuje dvojino parnih samostalnikov prosta dvojina). Na podlagi lingvogeograf-
Aleksandra Derganc, Nekatere paralele v razvoju dvojine v slovenscini ... 49
ske slike pa je tudi vidno, da je v luziscini prvi polozaj, kjer dvojina izgubi relevant-
nost, ravno kontekst parnih samostalnikov. To dejstvo je bilo ugotovljeno tudi za
druge slovanske jezike, npr. za ruscino (Iordanskij: 17). Glede na to, da v
slovenscini ni - kolikor je znano - nobenega narecja, kjer bi se parni samostalniki
praviloma uporabljali v dvojini, temvec se praviloma uporabljajo v mnozini,
medtem ko je dvojina v mnogih narecjih ohranila relevantnost tako v predikatu kot
v atributu, pa tudi v imenovalniku in daj. ter orod. samostalnikov in v zaimkih
(poleg Tesnierjevega atlasa mnogi opisi sodobnih narecij, prim, tudi Logar: 101), bi
lahko trdili, da tista slovenska narecja, ki imajo najvec relevantnih polozajev dvo¬
jine, in pa slovenski knjizni jezik, ustrezajo priblizno prvemu pasu gornje luziscine,
in nato iskali ustrezna obmocja tudi v drugih pasovih, kjer je relevantnih polozajev
manj.
V Tesnierjevem atlasu ni nobenega zemljevida, ki bi bil posvecen posebej
parnim samostalnikom. Glede na to, da njegov ucitelj A. Meillet parnim samostal-
nikom pri dvojini ni pripisoval tako kljucne vloge kot mnogi drugi jezikoslovci (Ior¬
danskij: 5), morda tudi Tesniere ni imel za potrebno, da bi jih posebej obravnaval.
J. Toporisic meni podobno kot H. Fasske, da se mnozinske oblike namesto dvo-
jinskih uporabljajo zato, ker je v takih primerih (tj. ko je govora o rokah, nogah itd.
enega cloveka) jasno, da gre za dva predmeta. Tako stanje je zanj se en dokaz za to,
da je mnozina nasproti dvojini slovnicno nezaznamovana (Toporisic 1984: 207):
»Mnozinska oblika samostalnika se v enakih pogojih (tj. v primerih, ko je jasno,
da gre za dva predmeta - op. A. D.) rabi tudi namesto dvojinske. Tako pri tipicnih
parih, npr. za levi in desni istofunkcionalni del telesa (roke, noge, obrvi, oci, usesa,
nosnice, bedra, kolena, lahti, peruti ...), za dela oblacila ali naprave (rokavi,
hlacnice, nogavice, rokavice, nausniki, nakomolcniki - drsalke, uhani)\ enako jepri
bioloskih ali funkcijskih parih: starsi, dvojcki, lastovke, voli, konji, krave (v
pomenu ’oce in mati; otroka, rojena ob istem casu; samec in samica; ksebni (levi)
in odsebni (desni) vol’...). Iz takih primerov sklepamo, daje mnozina nasproti dvo¬
jini slovnicno nezaznamovana« (prim, tudi Toporisic 1975).
Zdi se, da govori v prid razlagi, da gre v teh primerih za fakultativno substitucijo
zaznamovane dvojine z nezaznamovano mnozino, pri center pa se speciftcni pomen
dvojinske oblike ohranja, dejstvo, da v slovenscini pri parnih samostalnikih seveda
ni nemogoce uporabiti dvojine, tudi kadar so uporabljeni brez stevnika dva, dve.
Mozna je npr. izjava: Tu sta moji roki, ki bosta vedno delali za vas. Je pa taka raba
redka.
Medtem ko je tudi v starejsih luziskih besedilih ze mogoce opaziti rabo parnih
samostalnikov v mnozini (Jenc 1968, Ermakova 1970: 82-87), vendar ob dvojini,
je ta za slovensko dvojino znacilna poteza bila polno razvita ze v 16. st. Na to nam
kazejo besedila protestantov. V njih se pojavljajo parni samostalniki in tudi atributi
in predikati ob njih v mnozini. Te oblike so mnozinske tako po pomenu kot po
obliki. Izjema je samostalnik oci, ki je po obliki izvorno dvojinski (prim, tudi SS:
20).
50 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
Tu bom navedla nekaj zgledov iz sodobnega slovenskega standardnega prevoda
(1997) ter iz Dalmatinovega prevoda Biblije (1584), kjer nastopajo parni samostal-
niki v mnozini:
Jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. (Mt 3, 11)
Je/t ne/im sadoJti vrejden, njegove Zhreule no/siti.
Njegove oci so kot golobi. (Vp 5,12)
Njegove ozhy Jo kakor Golobje ozhy.
Njegove roke so zlati obrocki. (Vp 5, 14)
Njegove roke, Jo kakor slati parJtani.
Njegove noge so alabastmi stebri. (Vp 5, 15)
Njegova golena Jo kakor Marmelnovi stebri.
Tako kot v sodobni slovenscini pa se ti samostalniki uporabljajo tudi v pro-
testantskih besedilih v dvojini, ce stoji pred njimi dva, dve ali oba, obe - saj gre tu
za drug polozaj, namrec za zvezo stevnika dva/dve in samostalnika.
Bolje je zate, da prides pohabljen ali hrom v zivljenje, kakor da imas obe roki ali
nogi. (Mt 18, 8)
Tebi je bulJhe, de hrom ali kruleu greJh v’leben, kakor de bi dvej roki ali dvej
nogi imel.
Bolje je zate, da prides z enim ocesom v zivljenje, kakor da imas dve ocesi. (Mt
18, 9)
Tebi je bulJhe, de s’enim okum greJh v’leben, kakor de bi dvej okej imel.
Sledovi o tem, da se je v starejsih obdobjih slovenscine - tako kot v delu luziskih
narecij, v stari cerkveni slovanscini in domnevno praslovanscini - uporabljala pri
parnih poimenovanjih dvojina, so v slovenskih besedilih zelo skromni. Mednje so-
dijo:
1. dvojinske oblike instrumentala samostalnika oci (ter ujemajocega se
pridevnika) v Brizinskih spomenikih (prim, tudi Ramovs: 77): pred bosima ozima
(BS II. 27, 75, 86); pred Tu(o)ima osima (BS III. 55).
2. ista oblika - torej instrumental dvojine samostalnika oci - v protestantskih be¬
sedilih. Atribut je vcasih v dvojini vcasih pa v mnozini (prim, tudi Ramovs: 77): de
s’ozhima nevidio (Jn 12,40); predBoshjima ozhima (Gmain Predg. VII); Tedaj/im
jeftpred njegovimi ozhima poftala, kakor ta, katera myr najde. (Vp 8, 10)
Vendar se najde v protestantskih besedilih tudi ze mnozinska oblika instrumen¬
tala tega samostalnika:
Inu tu je zhudnu pred naJhimi ozhimi. (Mt 21,42)
Ceprav se obstoj in raba dvojine omenja v slovnicah slovenskega jezika od Bo-
horica naprej, paje bil Kopitar, kolikor mi je znano, prvi, ki je opozoril naposebnost
v zvezi s parnimi samostalniki, pri cemer je njegov opis nadvse sodoben. Na str. 218
svoje slovnice pravi (moj prevod): »Dvojina se uporablja, kadar je govora o dveh
osebah ali predmetih. Vendar ko govorimo o nogah, rokah, oceh, usesih in drugih
dvojnih delih telesa, uporabljamo plural, morda zato, ker se stevilo teh delov
razume samo po sebi. Ce je potrebno opozoriti na stevilo, je mogoce reci: z obema
nogama, rokama, ocesoma, usesoma.«
Aleksandra Derganc, Nekatere paralele v razvoju dvojine v slovenscini ... 51
Zanimiv pa je v slovenscini verjetno novejsi nasproten razvoj, ko se uveljavlja
pri samostalnikih tipa starsi, tj. takih samostalnikih, ki pomenijo tipicen par oseb,
ob mnozinski tudi dvojinska oblika. Medtem ko v protestantskih besedilih - kot se
zdi - ta samostalnik nastopa vselej v mnozini, pa v sodobnem jeziku mnogokrat
naletimo na dvojinsko obliko starsa. O tem prica tudi SSKJ, ki prinasa obe obliki.
Cetudi je tudi pri tem samostalniku jasno, da gre za dve osebi, pa se dvojinske
oblike zelo verjetno uveljavljajo zato, ker pri tem samostalniku ne gre za organ iz
dveh enakih delov ali za dva predmeta, ampak za dve osebi, ki lahko govorita o sebi
ali sta nagovorjeni, kar pomeni, da se lahko tedaj uporabljajo dvojinske oblike, npr.
midva (z ocetom) tega ne dovoliva. Namesto samostalnika starsi pa pogosto nastopa
zveza oce in mati in tedaj spet kongruencne besede nastopajo v dvojini, npr. oce in
mad tega ne dovolita. Analogno s takimi zvezami se uveljavlja starsa mi tega ne
dovolita. Podobno se obnasajo tudi samostalniki dvojcki/dvojcka in poimenovanja
zakoncev Darovci/Darovca.
Nove oblike dvojinskih zaimkov
Tako v slovenscini kot v luziski srbscini so se izoblikovale nove oblike za
imenovalnik 1. in 2. os. dvojinskih osebnih zaimkov: sle. midva, vidva in razlicne
oblike v narecjih, ki pa so izpeljane iz teh oblik (Ramovs: 84-85); g. luz. moj, woj;
d. luz. mej, wej.
Cetudi na videz med temi oblikami ni kake vehke podobnosti, pa se zdi, da lah¬
ko v mehanizmu nastanka ali vsaj v interpretaciji teh oblik opazimo paralelizem.
Za praslovanscino se domneva, da je v 1. os. dvojine imela osebni zaimek *ve,
izprican tudi v stcsl. in v starejsih obdobjih nekaterih drugih slovanskih jezikov.
Medtem ko v slovenscini ni naslednice te oblike niti v starih besedilih niti v narecjih
(Ramovs: 84—85), pa je v luziscini izpricana v starejsih besedilih kot wi (Loetsch:
94). Vendar med to obliko in novimi oblikami ni povezave.
Glede izvirne oblike osebnega zaimka 2. os. dv. v praslovanscini ni enotnega
mnenja. V stcsl. nastopata obliki va in vy (Diehls: 214). Interpretacija teh dveh oblik
je razlicna. Medtem ko mnogi jezikoslovci vidijo izvirni dvojinski zaimek v obliki
va, v obliki vy pa ze znamenje pluralizacije (Ramovs: 84-85, Iordanskij: 16—17), pa
je Decaux postavil hipotezo, da je izvirni psl. dvojinski zaimek vy, ki je homonimen
mnozinskemu. Oblika va je verjetno nastala kasneje. To hipotezo je sprejel Vaillant
(454 in dalje), uposteval jo je tudi Loetsch (62-63), v novejsem casu pa tudi M. Snoj
v Slovenskem etimoloskem slovarju. Vsekakor ta hipoteza lepo pojasnjuje zglede iz
starejsih slovenskih in luziskih besedilih, kjer imamo ob zaimku vy dvojinsko
glagolsko obliko:
Slovenscina:
Vi fta, fte, fta, Vos duo, duae, duo eftis (Bohoric: De Verbo, 102); Vy nevesta, kaj
profsita (Dalmatin: Mr 10, 36)
Luziscina:
wy wistai a wiritai; wy ... stai dalai (Warichius, cit. po Loetsch: 59); wy widzitai a
schlyschitai (Frentzel, cit. po Loetsch: 59); wy staj ... njecinilaj; wy, Lamechowi
zoni, posluchajtej (1728, v Loetsch: 60).
52 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
Ta homonimnost dvojinskega in mnozinskega osebnega zaimka 2. osebe je vpli-
vala na to, da je tudi zaimek za 1. os. mn. lahko bil uporabljen v dvojinskem
pomenu. O tem pricajo zveze zaimka 1. osebe mnozine z glagolom v dvojini v
starejsih besedilih:
Luziscina:
Tehdy pschistupischtaj knjemu Jakub a Jan, tajfiynaj Zebedeuftowaj, a djeschtaj:
Mischter, my chyemoj so, schtoj moj profiysj budjemoj, ty by namaj cjinil. Won
pak djesche knimaj; Schto chjetaj woj, so bych ja wamaj sjinit? (1728, cit. po Er¬
makova: 101). Loetsch (60) prinasa se nekaj zgledov iz istega besedila, kjer nastopa
zaimek 1. os. v mnozini, glagolska oblika pa v dvojini: my njebudzemoj; my
njemozachwi.
Slovenscina:
Tedaj fta k’njemu prifhla Iacobus inu Ioannes, Zebedeova Synuva inu fta djala:
Mojfter, my hozheva, de namafturi/h, karte bova pro/sila. Onje k’nyma djal: Kaj
hozheta, de bi jeft vama fturil? (Dalmatin: Mr 10, 35 );Mifva, fve, fva, Nos duo,
duae, duo fumus (Bohoric: De verbo 102).
Seveda taka homonimnost dvojinskih in mnozinskih zaimkov za ohranitev dvo-
jine kot posebne komponente kategorije stevila ni bila ugodna. Zdi se, da sta oba
jezika to zadrego resila s tvorbo novih oblik dvojinskih osebnih zaimkov, ki so
izpricane ze v najstarejsih besedilih obeh jezikov in so se razlikovale tako od starih
dvojinskih kot od mnozinskih zaimkov, in sicer, kot ze omenjeno: sle. midva, vidva
(in razlicne izpeljanke v narecjih); g. luz. moj, woj; d. luz. mej, wej.
O zgodovini slovenskih oblik so pisali Tesniere (259 in dalje), Ramovs (84—85)
in Belie (77 in dalje), pa tudi Decaux (96) in Loetsch (65-66). Medtem ko je Tes-
nierjeva razlaga malo verjetna, pa se vsi ostali strinjajo, da gre za zelo jasen in tran-
sparenten aglutinoiden tip tvorbe, le da Belie in Ramovs mislita, da sta tako mi kot
vi ze pluralni obliki, medtem ko Decaux meni, da je vi dualen, vendar homonimen
pluralnemu - element dva pa seveda obe obliki uvrsca pomensko in oblikovno v
dvojino. Vsekakor se obe obliki lahko interpretirata kot sestavljeni iz pluralnega ele-
menta mi, vi in dualnega elementa dva. Tak tip tvorbe dvojinskih oblik v svetovnih
jezikih ni redek, najdemo ga tudi v litovseini (Stolz: 479-480).
Tudi o zgodovini luziskih oblik je vec hipotez. Dve povzema Loetsch (61-62),
skupno jima je to, da nova luziska zaimka izvirata iz my in vy oz. njunih foneticnih
variant, ki jima je bila dodana koncnica z elementom -j, ta pa se je v luziscini razvil
kot specificna dualna koncnica. Razlaga Schuster-Sewca (1988 in 1989) sicer izhaja
iz glagolskih koncnic, vendar tudi njegova razlaga ne nasprotuje koneni interpre-
taeiji novih zaimkov, kot sestavljenih iz pluralnega elementa, ki mu je dodan spe-
cificen dualni element.
V obeh jezikih sta se izoblikovala nova dvojinska zaimka za im. 1. in 2. osebe,
ki ju je (ne da bi se spuscali v konkretno pot njunega nastanka) mogoce interpretirati
kot sestavljena iz mnozinskega elementa in dvojinskega elementa: sle. mnozina +
dva; luz. mnozina + -j. To je v smislu strukturne ikonicnosti zelo lep zgled za to, da
Aleksandra Derganc, Nekatere paralele v razvoju dvojine v slovengcini ... 53
so pomensko zaznamovane oblike tudi oblikovno zapletenejse izrazene (Stolz: 481,
Mares: 207).
Literatura
A. Belic, 1932: 0 dvojini u slovenskim jezicima. Beograd.
A. BOHORIC, 1584: Arcticae horulae succisivae. Mladinska knjiga & R. Trofenik. Ljubljana
1970 (Monumenta litterarum Slovenicarum 7).
J. Dalmatin, 1584: Biblia. R. Trofenik & Mladinska knjiga. Muenchen 1968 (Geschichte,
Kultur und Geistesleben der Slowenen III.).
E. Decaux, 1953: Le nominatif duel des pronoms personnels polonais. Revue des etudes
slaves XXX (1-4). 95-97.
A. Derganc, 1988: On the History of Dual in Slovene and Russian. Wiener slawistischer
Almanach. Bd. 22. 237-247.
-- 1993: Spremembe nekaterih dvojinskih oblik in zvez v slovenscini in ruscini. Slavisticna
revija 41. 209-218.
-- 1994: Some Specific Features in the Development of the Dual in Slovene as Compared
to other Slavic Languages. LinguisticaXXXIV/1. Melanges Lucien Tesniere. 71-80.
Diehls, 1932 . Altkirchenslavische Grammatik. I. Teil. Heidelberg.
M. I. Ermakova, 1970: Dvojstvennoe cislo v serboluzickih jazykah (na materiale pamjat-
nikov XVI-XVIII vv.) Issledovanija po serboluzickim jazykam. Ur. L. E. Kalnyn’.
Moskva. 44-110.
H. Fasske, 1968: K prasenju duala a k frekwency jeho zastupowanja prez plural. Letopis
instituta za serbski ludospyt w Budysinje. Rjad A-rec a literatura. C. 15/1. 12^17.
E. R Hamp, 1975: On the dual inflexions in Slovene. Slavisticna revija 23/1. 67-70.
A. I. IORDANSKD, I960: Istorija dvojstvennogo cisla v russkom jazyke. Vladimir.
R. JenC, 1968: Normowace tendency w nastupanju woznamjenjenja porowosce w hom-
joserbskej bibliji z 1. 1728. Letopis instituta za serbski ludospyt w Budysinje. Rjad
A-rec a literatura. C. 15/1. 48-65.
J. Kopitar, 1808: Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kaemten und Steiermark.
Laibach.
R. Loetsch, 1965: Die spezifischen Neuerungen der sorbischen Dualflexion. Bautzen -
Budysin.
T. Logar, 1974: Slovenska narecja. Slovenski jezik, literatura in kultura. Informativni
zbomik. Ur. T. Logar in dr. 91-103. Ponatisnjeno v T. Logar, Dialektoloske in jezi-
kovnozgodovinske razprave. Ur. F. Jakopin. Ljubljana. 1996.
V. Mares, 1977: Dual slovinskeho a luziskosrbskeho slovesa. Nahtigalov zbornik. Ob
stoletnici rojstva. Ur. F. Jakopin. Ljubljana. 201-215.
S. Michalk, 1985: Die Kategorie des Numerus und die lexikalische Bedeutung der Sub¬
stantive unter besonderer Beruecksichtigung des Duals im Sorbischen. Funktion und
Struktur in der Grammatik der slawischen Sprachen. Ur. Helmut Schaller. Hi-
eronimus. 28-35.
K. E.Naylor, 1972: On some Developments of the Dual in Slavic. International Journal of
Slavic Linguistics and Poetics 15. 1-8.
F. Ramovs, 1952: Morfologija slovenskegajezika. Ljubljana.
Slovar slovenskega knjiznega jezika I-V, 1970-91. Ljubljana.
Sorbischer Sprachatlas 11, 1975. Morphologie. Die grammatischen Kategorien - Die
paradigmatik des Substantivs. Bearbeitet von H. Fasske. Bautzen.
54 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
Sveto pismo stare in nove zaveze, 1997. Slovenski standard™ prevod iz izvimih jezikov. Sve-
topisemska druzba Slovenije. Ljubljana.
Th. Stolz, 1988: Markierheitshierarchie und Merkmalhaftigkeit in Numerussystemen: Ue-
ber den Dual. Zeitschrift fuer Phonetik, Sprachwissenschaft und Kommunikations-
forschung 41/4. 476-87.
H. Schuster-Sewc, 1988: Zur Genese der Dualflexion im Sorbischen. Die Welt der Sloven
XXXm/1. 156-160.
H. Sewc-Schuster, 1989: Wosobowej koncowce 1. wosoby duala hs. -moj/moj, ds. -mej a
jeju geneza. Zbomik razprav iz slovanskega jezikoslovja. Tinetu Logarju ob sedem-
destletnici. Ljubljana. 315-324.
J. TOPORISIC, 1970/71: Problemi tipa Cigan/cigan in dvojine. JiS XVI/5. 159-60.
— 1984: Slovenska slovnica. Maribor.
A. Vaillant, 1958: Grammaire comparee des langues slaves. Tome II. Morphologie.
Deuxieme partie: Flexion pronominale. Lyon, Paris.
Summary
The article discusses some parallels between linguistic behavior of nouns denoting
paired items like roke, noge, starsi in Sorbian and Slovene and some similarities in the
development and morphological structure of the new pronouns for 1st and 2nd person dual
in the two languages.
In a considerable part ofSorbian dialects as well as in the Slovene Literary Language and
Slovene dialects nouns denoting paired items like roke, noge, starsi are normally used in
plural. The author agrees with the opinion of those linguists who see this phenomenon as an
opportunity extended by the use of unmarked plural vs. marked dual, the reason for this
being the redundancy of marking dual in nouns in which dual is clearly visible because of
extra-linguistic reality. From diachronic point of view this situation is one of the first steps
towards the disappearance of dual. Unlike in Sorbian, where there are still dialects in which
nouns denoting paired items are normally used in dual, it seems that in Slovene, nouns
denoting paired items were used in plural as early as the 16th c. In the group of nouns
denoting paired items in Slovene, nouns like starsi!starsa are exceptional, since they can be
used either in plural or in dual. This usage is most likely related to the fact that these nouns
denote persons.
Both languages developed new forms of pronouns for nominative of 1st and 2nd person
dual: Sin. midva, vidva\ USorb. moj, wdj; LSorb. mej, wej. Without going into the details of
linguistic development (probable homonymy of the nominative of personal pronoun for 2nd
person dual and plural *vy in CS1. is mentioned as a likely cause for the development of new
dual forms of personal pronouns in both languages) the author points out the structural
similarity of these pronouns, which can be interpreted as compounds of a plural element with
an added dual element, i.e., -dva in Slovene and -j in Sorbian. In a sense of iconic character
of morphological structure this structure is highly favorable, since dual pronouns, which are
semantically marked with respect to the plural ones, have more complex morphological
structure than the unmarked plural pronouns.